V osamljenost tiho šumeče noči. . .
Pokojni materi v spomin.
V  osamljenost tiho šumeče noči                   Na tebe in tvoje nebeške oči, nebo je zaplakalo milo                                 ki blage sijale nekdaj mi
in zlate iz svojih nebeških oči                      so skozi vso srečo, vso žalost noči,
.    solz4 je hladeče rosilo.                                 ki bile so solnce in raj mi.
Kako ti je, duša uboga, kako?                     Ugasnile so, ah, in zarja in dan
V  bridkosti kot vzdih pritajeni                    in solnce in mavrica z njimil
vse nade, vse rože za zmerom ležo —           Zaman zdaj fogujem in ptakam, zaman,
mladost je kot vrisk zamorjeni.                   zaman hrepenenje za njimil
Kako ti je, duša? Ob oknu slanim —           Zaman? — Ko do vrha prepolna obupa
ne morem, ne morem zaspati!                      )e duša — otožno oko v njo uprem,
Bedim, ah, in sanjam in v proSlost strmim        in vse v njej utone, v spominu ni strupa:
in tnislim na tebe, o mati.      ¦                      oči kot nekdaj milojasne zaztem.
Vsa tožba se v njih potopi, izgubi, izgine vsa bol, vsa fesnoba. Bodite blagoslovljene, sladke oči, do konca življenja, do groba!
¦ :¦             '                                                                                                                 Miroslav Kunčič
'¦ '. ,  —                                                                                                                                              "¦
-V.• ;.,>JrJ'~'                           '    ;'. -;-y ¦;> r-- :¦¦¦¦."-,... y ¦ '¦ '    m