RATO DUGONJIČ Obveznosti do skupnosti Tov. Rankovič je vr svojem referatu na VI. plenumu CK Zveze koamunistov Jugoslavije pri-kazal nekatere slabostii v delu delavskih svetov, ko je govoril o dolžnos-tih vseh organov in orga-nlzacij v podjetjlh, da se vztrajneje postavijo po robu izkoriščanju nekaterih slabosti in vrzeli v gospodarskem sistenm. Ta ocena nedvromno velja za večino naših de-lavskih svetov. Delavski sveti so se že razvili v dejanske organe upravljanja v podjetjih, ki sa-mostojno rešujejo vrsto vprašanj, zlasti iz ob-močja delovnih razmerij, tarifne politike in hi-gienske zaščite. Niso jim tuja vprašanja organi-zacije proizvodnje in nadaljnjega povečanja delovne produktivnosti in bo tareba samo časa in izikušenj, da bodo kos tudi tem vprašanjem. Toda kadar gre za pravilno razdelitev sredstev, ki so ustvarjcna v gospodarskih organizacijah zs. nji-hovo namenako potrošinjo za izvrševanje obvez-nošti do družbene skuipnosti, pa je prafcsa po-kazala, da delavski sveti ne dirže stvari dovolj v svojih rokah. Zanimivo je pogled.ati delo delavskih svetov na podJagi nekaterih štieviLk. Delavski sveti so že prerastli otroško dobo, ko smo njihovo delo oce-njevali po Stevilu sestankav, ki so jih imeli, po številu vprašanj, ki so jih reševali, in po tem, ali na njih sodelujejo v diskusiji tudi delavci ali ne. Vse to so stvari, ki so jih delavski sveti že pustili za seboj in malo je takih delavskih svetov, zlasti v večjih podjetjih, ki ne bi na svojih sejah vzpo-stavili pravilnegi sorazmerja med organizacij-skinii, proizvodnimi, kiamercialnimi, finančnimi in drugimi vprašanji. Med letom 1955 je funančna in§pekcija v Bosni Ln Hercegovini pregledala 2325 gospodarskih or-ga-nizacij. Po teh pregledih je dostavila 1171 pri-jav zaradi gospodarskih prestopkov, kar pomeni. da je skoraj vsako drugo podjetje napravilo kak-i šen prestopek, od katarega je imela skupnost določeno Skodo. Večina teh prestopkov je nastala pri izdelavi periodičnih obračunov. V velLkem številu g&spodarskih organizacij so sredstva prH svajali na razne načine in jih nenamensko tr(H šili. To je povzročalo dokajšmjo škodo v tekočem gospodarsikem poslovanju. Te številke nikakor niso majhne. Prejšnja leta so znašale razlike v: dobičky po začasnih obračunih in zaključmih' obračunih tudi po nekaj milijard dlnarjev. Če-prav je razumljivo, da mora priti do razlike med zaključnim obračunom in začasnim obračunora, vendar pa višina te razlike kaže na nenonmalno-Sti, ki so se godile raed letotn. V zaključnaih ob-rcčunih za leto 1954 se je pokazala pozitivna razlika v višini 4.047,000.000 din v prkneri z za-časnini obračunom. Z nenameasiko razdelitvijo sredstev ob periodičnih obračunih so se v gospo-darski organizaciji največkrat povečali material-ni stroški im. zmaajšal dobiček, kar pomeni, da so se zmanjšali tudi določeni prispevki za druž-beiio skupinost. Ta sredstva skupnosti so ostala pri podjetju in so negativno delovala na tržišČe. Po drugi strami pa se zaradi nepravcvčasnega vplačila pojavljajo težave pri finansiranju Ijud-skih odborov, republike in zveze. Toda nc gre samo za to, da bi se delavsikl sveti mobiliziTali za zagot»vitev spoštovanja go-spodarskih predpLsov. V sedanjem obdobju na-šega burnega gospodarskega vzpona je razTim-Idivo, da gospodarski prediplsi ne morejo popol-noma natan&no urejevati vsake podrobnosti. Zato ima socialistična zavest veliko vlogo, ki mora delovati ter na vsak postopek gledati s perspek-tive potreb celotne naše sacialistične skupnosti. (Nadaljevanje na 2. stra.ii) Obveznosti do skupnosti (Nadaljevanje s 1. strani) Navedel bom primer, ki lahiko pokaže, kako se postaivljeni odnosi lahko porušijo, če se ne drži-mo določene polMke, ki sicer ni natančno dolo-čena s predpisi. Težave pri stanovanjski gruditvi zaradl »lastnih« investicij Splošno je znano dejstvo, da je stanovanjsko vpr-ašanje danes težavno in da vlagamo v okviru naših gospodarskih možno.sti maksLmalne napo-xe, da bi čim foolg pospešili stanovanjsko gradi-tev. Da bi zagotovili minknum sredstev, ki jih je treba vložiti v stanovanjsko graditev, smo lani ustanovOi stanovanjski sklad. Večina sredstev Btanovanjsikega sklada bi se morala realizirati iz dobička gradbenih podjetij. Zategadelj so bila ta oproščena prispevka za okrajne ljudske odbb-re in republiko. V Bo&ni in Hercegovini bi morala gradbena podjetja dati v ta fond ofcrog 1800 mi-lijonov dinarjev, njim samim pa je ostala do-kajšnja vsota za njihove lastne investicije. V začefcku leta so skupno z gradbenimi podjetji postavili te proporce, pri čemer so, razumljivo, gledali na to, da ne bi povečali cen gradberrih uslug in da bi z boljšo organizacijo dela dosegli ustrezajoče pTihranke. Toda vse leto so sredstva slabo fpritekala v stanovanj&ki sklad, začasni ob-račuin za leto 1955 pa je pokazal, da so gradbena podjetja ostvarila komaj tretjino dobička. Kje J€ bU vzrok? Večima giradbenih podjetij se je prosto usmerila k povsem drugačni liniji kot pa so jo po&tavilL Cene uslug so pustila na istem niivoju, toda niso zmainjšala • strošikav, temveč dobiček. Ker pa se je tako njihov sklad za samo-etojno razpolaganje zmanjšal, so podjetja dvoje lastne investicije nadaljevala v isti višini in celo viŠ(je, kakoor pa so računali. Toda ta poslopak je bil nepravilem, ker so s tem stroške za svaja poslopja zvalila na druge investitorje, sebi pa so material računala po nižji ceni, niso vračunala režije itd. itd. Samo eno podjetje je v začasnem obraeunu obračunalo kot realizacijo od svojih iravesticij komaj 68,000.000 din, medtem ko so dejanski strodki brez koeficientov znašali 104 mi-lijone, s koeficientom pa 119,000.000, katr potmeni, da so v prvem primeru zmanjšali realizacijo za 36,000.000 din, v drugem pa za 51 milijonov din. Rezultat taike politiike je bil ta, da so lani iz Btanovanj&kega aklada zgradili komaj oikrog po-kwico nameravanLh poslopij in to z veliikimi te-žavami in iz dnigih sredstev. Ko je gradbena inžpelkcija to odfcrila in je bilo treba stroške pre-fanjižiti, so gradibefna podjetja prišla v velike težave, ker so vnaprej potrošila sredstva, ki niso bila njihova. Ni treba niti poudarjati, da teh ivpraSanj, vsaj v tej abliki, niso prinašali pred delavske svete. Konkretna borba proti lokalizmn r Ptri nas dosti govorimo o loikalizm.u, toda naj-večkrat govorimo abstraibtno, kakor o nekakš-nean politi&nem pojavu, in se vsi strinjamo v nje-govi obsodibi, toda zelo redko postavljamo vpra-šanrje praiklične barfoe proti loikalističnim poja-vom na vsakem konkretaem mestu. Jasno je, da jje izredno važno poostriti pri celotneim koleiktivTi v prvi vrsti 'politi&ii občutek o škodljivo&ti lo-kalizina, toda hkrati je neobhodno razviti v delu deLavskih svetov tako metodo, ki jim bo i se dogajajo v njegovem podjetju. Treba je priipomniti, da je delavski svet izdal ta sklep 10. februarja letos, to pomeni po vseh od-locbah o ureditvi raztmer v našem gospodarstvu, ki so bile izdane lansko jesen. Tak odnos pa ni osamljen in prej bi latoko rekli, da je značilen za pojinovanje mnogih naših delavskih svetov. 2iato ni bistveno vprašanje, ali delavski svet lahko kontrolira, kaiko se kinjižijo posamezne stvari v računovodstvu, temveč je bistven odnos delav-skega sveta do teh vprašanj. Važno je vzpostaviti tudi v delavskih svetih prav tak, da tako rečem politični kriterij, kakor ga ima vsa naša sociali-stična skupnost za take vrste prestapkov. Organizocijsko vprašanje KadaT v tej smeri analiziramo delo delavsikih svetov, tedaj vidimo, da je malo primerov, kjer bi delavski sveti izdajali formalne odločbe o ne-namenskem trošenju sredstev. Največkirat delajo odgovomi uslužbenci v podjetjt: te stvari na svojo pcbudo, na podlagi kakšne splošne odlofrbe delavskega sveta, največkrat pa tudi brez tega. Pri tem se drže navade iz preteklosti, da 5!m veJ sredstev priihranijo za podjetje in računajo že vnapxej na naklonjeno stališče delavskega sveta, za prkner če bi taki postopki prišli na dan. Tako delo ima tudi svoje druge posledice. To praktično nainreč pomeni zimanoševati pravice delavskega sveta. Postala je že splošna praksa, da knajo delavski sveti v svoji pristojnosti iz-klju6no pravico razipolagati s sredstvi za samo-stojno raz.polaganje. Toda če uslužbenski aparat nenamensko troši sredstva, ki jih je treba kas-neje vrniti iz skladov podjetja, s tem dejansko kTČijo pravico de]avskega sveta na golo formal-nost, ker vnaprej jemljejo sredstva, do katerih nimajo pravice. Na koncu pa mečejo odgovornost na finančno inšpekcijo, kakor da je le-ta tisti čimitelj, ki zmanjšuje sklade podjetja. V zvezi s temi vprašanji, kakor tudi v zvezi z vsemi drugimi vprašanji, ki jih rešuje delavski svet, je potrebno poudariti nujnost, da se čiiii prej izboljša organizacijsko-tehnično delo delav-skih svetov. S pregledom podjetij lahko ugoto-vimo 5udno nesikladnost, ki je nastala med raz-vojem delavskih svetav, zrelostjo ljud^, ki v njih sedijo, zrelostjo odločbo, ki jih izdajajo, in med admienistratLvriim poslovanjem organov podjetja. V podjetju kemične industrije »Elelctrobosna« v Jajcu se je delav&ki svet dejansko razvO v vod-sfcvo podjetja. Vsi odnosi med delavskim svetotn, upxavnim odborom in direktorjem so taki, ka-kršme je treba samo želeti. Odloobe, ki jih izdaja delavski svet, jirav zares niso formalnost, temveč rezultat doforo pripravljene analize. O vsem tem konično najbolj dokazujejo gospodarsiki uspehi podjetja, ki kljub temu, da dela v zelo težavnih razmeraii z zastarelimi napravami, daje vsako leto dobre rezultate. To vprašanje je staro, kolikor so stari naši delavsiki sveti. Toda v gradivu, ki prihaja pred delavski svet in v načimu, kako delavski svet izdaja svoje sklepe, vlada ve]ika pestrost, od zapisniikov, ki jih pišejo s svinčntkom, pa do zaključnih obračunov, ki jih ha sejah včasih tako podajajo, da jih lahko razumejo Ln iz njih pote-gnejo potrebne zakljucke samo strokovne osebe. Naloge, pred katerimi so delavski sveti, so Kato Dugonjii tafco Steviine in zapletene, da je od priprav za za seje v mnogočem odvisno normalno delo. Tista prakša, ki že popolnoma vlada v ljudskih odbo-rih Ln v upravnem aparatu, da namreč nobeno viprašanje ne pride na dnevni red seje, dokler ni vnaprej pripravljena odločba Ln njena abrazloži-tev s poudarjenim apornim problemom, bi se mo-rala čistn prej uvesti tudi v delavske svete. Se-kretarji svetov bi morali biti že danes taki usluž-benci, ki niso samo navadni zapisnikarji, temveč, ki poznajo gospodarske predpise in so sposobni z ustrezajočimi sektorji v podjetju pripraviti gradivo tako, da bo vsaka odločba dobila ustre-zajočo tehnično in pravno fonno in da jo bodo po diskusijina delavsikem svetu takoj začeli izvajati. Delavski sveti morajo zlasti letos, v letu ure-jevanja gospodaretva poleg vprašanjem boljše organizacije svajega podjetja in večji delovni produktivnosti posvetiti vso pozornost tudi ob-veznosti do skupnosti, kajti delavski sveti niso j samo orgar-i kolektiva, temveč tudi organi celot- ' ne družbene skupnosti, in upravljajo podjetje v knenu te skupnosti.