Preorientirajmo ivoje javno delo Od letošnjih počitnic, ko je priredila ljubljanska sekcija JUU tečaj za izvenšolsko delo učiteljstva, se že govori v naših vrstah o preorientaciji učiteljskega javnega dela. Radi jasnosti je pač nujno potrebno spregovoriti nekaj besed in podati nekaj načelnih misli. Učiteljstvo se je že od prvih početkov razvoja šole ta razvoja učiteljskega poklica zavedalo, da mu pripada dvojna naloga, in sicer delo v šoli in delo med narodom. Že iz davnih časov, pred 50 in še več leti, najdemo poročila o marljivem delovanju posameznih učiteljev med narodom, toda učiteIjevo izvenšolsko delo je zavzelo širši obseg in razmah šele v predvojnih letih, prav posebno izrazito pa postaja v povojni dobi. Ali je bilo to delo organizirano in sistematično? V poedinih primerih da, toda splošno je bilo učiteljevo delo med narodom usmerjeno vedno le po lastnih subjektivnih vidikih in zmožnostih učitelja samega. Samo bežen pogled in tudi temeljito proučavanje tega učiteljevega dela v bližnji preteklosti pokaže jasno sliko, da to delo ni bilo organizirano, marveč se je vršilo iz povsem lastne iniciative in je bilo zaradi tega odvisno le od zmožnosti učiteljstva. In morda je bilo ravno to vzrok, da so se ponesrečili nekateri poizkusi organiziranega učiteljskega dela med narodom. Ne more se sicer trditi, da je bilo to dclo povsod nesistematično in za narod nekoristno, pač pa so le posamezni primeri dela, ki je povsem ustrezalo potrebam .naroda. Nikakor pa ni misliti, da je bilo to učiteljsko delo med narodom nepotrebno in brez vsakega haska in uspeha, ker ni bilo enotno organizirano. Ves razvoj prosvetnega in kulturnega dela v našem podeželju je bil v ogromni večini odvisen od učiteljeve delavnosti. V mnogem gre hvala ravno učiteljstvu, da se je naš narod v skrajno težkih razmerah kulturno tako visoko dvignil. Ako pnhajamo danes s klicem po preorientiranju našcga javnega dela, je to že samo po sebi dokaz, da se je to delo vršilo. Da je bilo uspešno, nam pričajo neštcta priznanja iz preteklosti in tudi apel na vsa naša sodelovainja v vseh organizacijah v sedanjosti. Toda vsaka doba ima svoje posebnosti in prinaša s seboj tudi nove potrebe. Učiteljevo delo, ki je bilo povsem prostovoljno in zaradi tega nepriznano, je sedaj z zakonom priznano. Šolski zakon iz 1. 1929. predvideva narodno izobraževanje, ki je poleg šole glavna učiteljeva naloga. Šola in učiteljstvo morata širifi prosveto med narodom neposredno in posrodno s sodelovanjem v raznih) društvih. Dolžnosti, ki jih nalaga zakon učiteljstvu, rodijo tudi potrebo sistematičnega in organiziraneaa dela med narodom. To potrebo občuti predvsem učiteljstvo po deželi in dolžnost organizacije je, da gre v tem pogledu svojemu članstvu na roko. Dejstvo je, da je učiteljstvo mnogo delalo in tudi doseglo mnogo uspehov v posameznih panogah prosvetnega in kulturnega dela že preje, nego je bilo to javno delo uzakonjeno. Zakaj tedaj govoriti o reorganizaciji? Posamezni učitelji, dobri pevci, so ustanavljali pevska društva, drugi so imeli več smisla za dramatiko, tretji za telovadbo, mnogi za knjižnice in slično. Bilo je tudi nekaj takih, ki so se posvetili, kmetijstvu, sadjarstvu, umnemu vino^radništvu. Toda še dandainies je odstotek učiteljev, gospodarskih delavcev zelo, zelo majhen. In vendar je ravno to delo tako zelo potrebno. Učiteljevo javno delo je zahtevalo že v pretefclosti mnogo idealizma in ga bo zahtevalo tudi v bodoče. Toda vprašanje je, katero delo rodi večje in vidnejše uspehe, ali ono, ki izhaja iz učiteIjeve notranje potrebe, ali ono, ki izhaja iz potrebe naroda. Eno je gotovo, da so potrebe naroda dostikrat povsem drugačne od učiteljskih subjektivnih vidikov. Vzemimo (za primer našega kmeta, ki ljubi svojo zemljo in svojo domačijo, pa ga tare danes kriza z vso svojo težo. Vsa njegova pozornost je obrnjena v ono smer, od katere si obeta kafcršnekoli pomoči v svoji težki borbi za obstanek. Isče izhoda, poizkuša vse in se bo tudi navezal le na onega, ki mu bo v tej težki borbi stal ob strani, ki mu bo dal pobudo za pametne ukrepe, ki mu bo pomagal. Seveda je v današnjih časih težko pomagati, težko svetovati, a poglobiti se v potrebe naroda ni tako težko. Vsak učitelj, ki hoče doseči pri svojem delu med narodom uspehe,' mora predvsem pridobiti zaupanje ljudi, ustvariti si teren, na katerem bo deloval. Kako pridobiti maso? Oni učitelji, ki so se že v pretekli dobi in se še dandanes udejstvujejo na gospodarskem polju, bodo pritrdili, da jim ni bilo treba zbirati ljudi okoli sebe in jih na vse načine vabiti, kajti prišli so sami, ker so čutili potrebo po učiteljevem nasvetu, po njegovi pomoči, saj se je učitelj poglobil v problem, ki jim je bil najbližji. Ce se je dosegel uspeh v posameznih primerih, todaj bi bil uspeh še mnogo sigurnejši <in večji, če bi se to delo organiziralo in sistematično izvedlo. Gospodarsko delo je torej oni trdni temelj, Ba katerega bo moral uoitelj graditi stavbo iniarodnega izobraževanja in nacionalne zavesti, ako hoče do&eči siguren in trajen uspeh. Toda ne zadostuje samo zavest, da je treba postaviti vse delo, s katerim hočemo doseči trajnih dn vidnih uspehov, na gospodarske temelje, marveč se mora vsak učitelj zavedati. da morajo tvoriti izhodišče tega dela potrebe in interesi naroda. Le kdor upošteva dejanske potrebe naroda, bo pridobil ljudstvo za sodelovanje pri vsakem delu. Velike &o naloge, ki jih nalagata učiteljstvu narod in država. Izvesti bo moralo organizacijo državljanske vzgoje pri vseh panogah narodnih šol izvesti tudi organizacijo tečajev za državljansko vzgojo naroda. Ne smemo si prikrivati dejstva, da je nacionalna zavest med širšimi plastmi našega naroda le slabo razvita, in ravno to je dalo pobudo naši sekciji, da je priredila učiteljski tečaj za državljansko vzgojo, ki je bil v letošnjih velikih počitnicah. V prepričanju, da bo olajšalo svojemu članstvu nacionalno in kulturno prosvetno delo med narodom, se je sekcija lotila te tcžke naloge. Zavedati se moramo, da nam za tako delo ne zadostujejo besede. Tudi posebne retorične zmožnosti ne bodo ustvarile učiteljstvu one opore, ki mu je potrebna, ako hoče izvršiti svojo kulturno, nacionalno in socialno misijo med inarodom. Vsak poedini učitelj pozna prav dobro svoje naloge in zaradi tega je nepotrebno jih tu še posebej naštevati. Potrebno je le razmišljati. kako se bo dalo vse to delo z uspehom dovršiti. Delo je treba postavrti na prave in solidne temelje, pridobiti zaupanje ljudstva, ustvariti si pravilen delokrog in šele tedaj smemo računati z uspehi. Učiteljstvo si je v zadnjih letih s svojim delom v kmetskib in gospodinjskih nadaljevalnih šolah že v veliki meri ustvarilo tak delokrog. In že postajajo vidni uspehi tega dela. Toda to ne zadostuje, delokrog' moramo še povečati. Spoznanje narodnih potreb nas dovede do gosDodarskega socialnega in splošno kulturnega dela med narodom To delo bo zahtevalo od mas mnogo truda, mnogo idealizrna, a nam bo obenem ustvarilo najsolidnejšo podlago za vse naše nacionalno in prosvetno delo. Način takega dela nas nujno sili, da preorientiramo svoje dosedanje delo od dela poedincev, ki je bilo usmerjeno po subjektivnih vidikih, k skupnemu organiziranemu javnemu udejstvovanju učiteljstva. Uspehi, ki so v tem pogledu potrebni celokupnemu narodu, bodo doseženi le, če se vse učiteljstvo loti sistematičnega in programatičnega javnega dela, ki naj služi potrebam naroda in države. Gospodarsko delo. ki naj bo temelj vsemu ostalemu učiteljevemu delu, se nc sme smatrati kot navajanje kmeta k sebičnosti in materializmu marveč ima namen pomagati in svetovati mu v njegovi borbi za obstanek, kajti le komur se posreči premostiti vsaj deloma to borbo, sme računati z ljudskim zaupanjem. In to zaupanje je učiteljstvu potrebno, zato hoče postaviti torišče svojega javnega udejstvovanja predvsem na gospodarsko kulturno delo, ki pa mora biti v najtesnejši zvezi s potrebami naroda. Vse nacionalno prosvetno delo učiteljstva. postavljeno na take temelje, bo rodilo povsem sigurne uspehe. —ž.