OHK - Geo9rafi Ja III B 21 GEOGR. OBZORNIK /1978 1 4 9 0 9 7 9 0 0 111.. 3X4 Leto XXV Štev. 3 - 4 Geografski obzornik, Yu ISSN 0016-7274 Ljubljana 1978 yr i Topli pas > Suöl'öP1 Tre ■ Wko- / 1000 2000 3000 4000 5000 hm preb/km* < 2,2 bonitetni indeks <0,1 {P'iMljin I l*ltl»li« |i|rič|(«)'' KLIMATSKE »!GIIE PO TIIOUU ID PAfFENU 73.0 90.0 90.0 112.0 112.0-134.0 1,2-2,0 2,0-3,0 3,0-4,0 4,0-5,0 5,0-6j0 POPREČNA 60ST0TA PREBIVALSTVA PO BIOKLIHATSKIH REGIJAH L1965 V ODNOSU DO SVETOVNEGA POPREČJA 1965 ¡¿dal- ttMüüer- W/te 49097900111,3/4 V 5 F D I !J A ČLANKI J h .LAH, Vprašanja in vidiki prostorskega načrtovanja in nalocje geografije_1 »'I .GAMS, Prebivalstvena gostota po naravnoreoTraAskih pasovih zemlje (s 5 diagrami, 1 karto in 1 tabelo).................................3 D.RADINJA, Največja umetna jezera na svetu - svojevrstna nreobrazba ookrajinske sfere (z 1 karto in 1 tabelo).......................................13 ¿J .MEDVED, O standardizaciji geografskih imen..................................37 Js.BRINOVEC, Prispevek za uspešno uresničevanje učnega načrta aecrrraAije v druaen letniku usmerjenega izobraževanja...................................40 yF.MARIč in w L.GLAS Realizacija pouka neografije v šestan in sertnen razredu osnovne šole 47 v'F.D3VRENČAK, Znanje geografije pri absolventih srednjih šol na začetku visokošolskega študija geografije (z 1 tabelo)............................51 KNJIŽNA POROČILA A.in M.LAH, Svet v številkah in nodobah (T.Aifrer)..............................70 Satelitska upodobitev Alp in Slovenije (D.Radinja).................................70 Slovensko morje in zaledje - razveseljiva knjižna novost (D.Radinja)...............72 DRUŠTVENE VESTI Poročilo o delu geotrafskeca krožka na celjski gimnaziji v šol.letu 1977/78 (Z.Knez - Šterbenc)_74 Risba na naslovni strani: Povprečna aostota prebivalstva no bioklimatskih regijah 1.1965 v odnosu do svetovnega novprečja (glej članek I. Gamsa) GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geonraAski pouk. Uredniški odbor: dr.Ivan Gams, dr.Svetozar Ilešič, dr.Vladimir Kokole, dr.Avguštin Lah, Marija Košak, Milan Vreča, dr.Jakob Medved. Glavni urednik Mara R a d i n j a, Ljubljana, Grintovška 1. Upravnik Cita M a r j e t i Za člane CDS je letna naročnina 40 dinarjev, za nečlane in ustanove 50 dinarjev. Naročajte in plačujte na naslov: "Geografski obzornik", Ljubljana, Aškerčeva 12, št.tek.rač. 50100-673-44109 Za vsebino člankov so odgovorni avtorji sani GO izhaja s finančno Dcmočjo izobraževalne skupnosti Slovenija Tiskal: Zavod SRS za statistiko v Ljubljani geografski obzornik 1. Geografski obzornik, Yu ISSN 0016-7274 letoXXV 1978 štev. 3-4 časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo AVGUŠTIN LAH VPRAŠANJA IN VIDIKI PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA IN NALOGE GEOGRAFIJE Prostorsko načrtovanje se uveljavlja kot najvažnejši družbeni instrument za usklajevanje dejavnosti in usmerjanje razvoja na slehernem območju in v vsaki krajevni skupnosti ali občini posebej. S čim to utemeljujemo? 1. Prostorski načrti so del slehernega družbenega plana; nosilci načrtovanja so vse organizacije združenega dela oziroma delovne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti in krajevne skupnosti. 2. Prostorski načrti so v vsakem primeru srednjeročni in dolgoročni, kajti za okolje pomembne dejavnosti so vezane na določene vire in pogoje (surovine, energija, promet, voda, prostor za dejavnost, vplivi na okolje in iz njega, klima ipd.) oziroma na poseljenost območja in na ustvarjalnost ljudi. 3. Prostorski načrti morajo temeljiti na raziskovalnem delu, torej na vsestranski oceni razmestitve dejavnosti, njenih povezav, vplivov, učinkov in posledic. 4. Razmestitev (lokacijo) sleherne dejavnosti je mogoče opredeliti ob upoštevanju vseh vidikov njene vplivnosti oziroma pogojev zanjo, torej naravnih, demografskih in socialnih, gospodarskih, strateških in kulturnih v najširšem pomenu. Upoštevati je treba tako tehnološke, zdravstvene in vse druge soodločujoče razmere, reprodukcijske skupnosti, razvojne možnosti in skupne družbene interese. 5. Ne nazadnje: sleherni načrt upošteva le tisto, kar je poprej dogovorjeno med vsemi udeleženci in zainteresiranimi dejavniki. Dogovori o temeljih plana so oblika usklajevanja dejavnosti in interesov, hkrati pa določajo udeležence in njihove obveznosti, tudi glede združevanja sredstev. Prostorsko načrtovanje temelji na usklajevanju različnih interesov in družbenih potreb; preprosto povedano, je večdimenzionalno. Predvsem ne gre le za opredeljevanje namembnosti zemljišč in prostorskih prvin, čeprav mora usklajevanje privesti prav do takšnih odločitev. Prostorsko urejanje naselij, kmetijskih dejavnosti, industrijskih, prometnih ali drugih con in območij mora upoštevati posebnosti sleherne dejavnosti, zlasti primarno odvisnost od naravnih virov in pogojev. Upoštevati pa mora tudi njihove medsebojne povezave, vplive na okolje, energetiko in vodno oskrbo in podobno. To pomeni tudi tehnološko usklajevanje, povezovanje dejavnosti glede na končne učinke in cilje. Velikokrat se nove in razširjene dejavnosti razširjajo prav na območju prvotne namestitve (lokacije); posledice so dvojne - prostorska utesnjenost in spreminjanje odnosov ali vplivov v okolju. Zato morajo biti prostorske rešitve dolgoročne in smiselno širokopotezne. Ne nazadnje je 1 treba podčrtati izhodišča in cilje sleherne dejavnosti: pri tem ne morejo enostransko odločati le določeni interesi in gospodarski cilji (poenostavljeno: ekonomska računica), temveč družbeni interesi, ki vselej upoštevajo humanistični in socialni vidik končne rešitve oziroma razvojne perspektive. Vse, kar delamo, gradimo ali urejamo zaradi interesov ljudi, tistih neposredno prisotnih in prizadetih in vseh drugih. Nosilcev prostorskih načrtov in odločitev je nešteto. Sleherna prostorska stvarnost, sleherno bivalno in delovno okolje pa je kompleksnost različnih prvin naravnega okolja, vanj vsajenih elementov ljudske ustvarjalnosti in dejavnosti, zunanjih vplivov in vsiljenih razmer (tranzitnih tokov, spremenjenega režima in kakovosti vodnih tokov ali izvirov). Zato je usklajevanje dejavnosti v slehernem območju družbena nuja in neposredni interes vsakega udeleženca. V socialistični in zlasti še samoupravni skupnosti so zato zemljišča, naravni viri, vrednote človekovega okolja in tudi pojavi ali razvojni procesi v njem družbena (skupna) zadeva, podružblj ena, in so določeni pogoji za njihovo izkoriščanje. Na osnovah vsake posamezne in vseh dejavnosti v okolju skupaj se urejajo in gradijo t.i. infrastrukturne dejavnosti, ki oskrbujejo vse in omogočajo usklajeno delovanje. Prostorsko načrtovanje in urejanje okolja ne more temeljiti na nekakšnih vzorcih, še najmanj pa predpisanih. Kompleksnost slehernega okolja terja preučitev osnov, vplivov in posledic vsakega dejavnika, preučitev s temeljito raziskavo, analizo in jasno presojo. Pomanjkanje tega odnosa v dosedanji praksi povzroča največ nezaželenih posledic. Prostorski načrti večinoma na-' stajajo kabinetno, so sad posamične presoje, le enodimenzionalnega seštevanja interesov in potreb, oblikovalci projektov in programov pa neradi odstopajo od svojih rešitev, ker v njih vidijo "svojo" oblikovalno vlogo in izpeljavo. Iz tega izhaja tudi največ sporov, ki jih začenjajo prizadeti udeleženci. Neredko "se pišejo rešitve na kožo ljudi", kakor pravimo v ljudskem jeziku. Po načrtu zgradijo naselje in ljudem obljubljajo idealne življenjske pogoje, potem pa potegnejo prek naselja tranzitne tokove in jih ne zavarujejo pred vplivi, ki jih prinaša vse večja gostota dejavnosti in življenje sosednih (drugačnih ) con. Slovenija je vsa premrežena z obcestnimi naselji, industrijske cone so raztresene vsepovsod, zato ni čudno, če ob našem značilnem "vrtičkarstvu" nešteto graditeljev rine iz naselij na polja in travnike in spreminja deželo v eno samo veliko raztreseno naselje. Kljub takšni "načrtnosti" je to še vedno velika družbena stihija. Navsezadnje pa niso niti naselja lepo urejena, izgubila so značilne krajinske podobe, izginjajo alpski in kraški in kmečki dom; odplake, odpadki in smrad se zajedajo že v čisto naravno okolje, zato so potrebni posebni urejevalci in varstveni ukrepi. Naselja morajo biti predvsem soseske, v katerih je funkcionalnost in razporeditev doma ali dejavnosti ena stran življenja, druga pa so medsebojni odnosi ljudi, samoupravljanje v elementarnih pravicah in usklajevanje na ravni krajevne skupnosti. Soseska je kompleksnost, četudi je zožena na primer na bivalno naselje brez drugih dejavnosti. Delovni čas znaša le četrtino časa (42 od 168 ur tedensko). Kljub navidezrt neodvisnosti od soseske, ki jo do določene mere omogočata televizija in avto, so skupni interesi in povezanost očitni - glede varstva in šolanja otrok, vsakodnevne drobne oskrbe (energija, prehrana, voda) , urejanje okolja (vključno z vzdrževanjem zelenic, igrišč, odstranjevanja odpadkov itd.), zdravstvenega varstva, skrbi za stare ljudi, samozaščite in preventivne obrambe, rekreacije, kulture ipd. Največkrat v soseskah pozabljajo na potrebe doraščajoče mladine, ki potrebuje zunaj šole in zunaj slehernega doma razne interesne aktivnosti in družabno življenje. To je važno za oblikovanje sleherne osebnosti. Nekatere družine se izmikajo skupnim interesom in nalogam; na ta način le neopravičeno prelagajo svoje obveznosti na druge. Nihče ne more živeti nepovezano z okoljem, kakor ne more živeti brez zraka, vode in hrane. Tega nihče nima sam zase, temveč vse to dobiva "v okolju". Še na en vidik moramo opozoriti. To je gostota naselitve in dejavnosti, skupno učinkovanje na okolje, ozkoglednost in zatajevanje odgovornosti pred širšim okoljem. Neka (gospodarska) dejavnost uporablja vodo in oddaja 2 odplake. Te "nevtralizirajo", v reko gre le obarvana odplaka, sicer z večjo gostoto primesi, toda nevtraliziranih. To pomeni, da nimajo direktnega bazičnega kislinskega učinka. Nevtralizacija pa ne pomeni, da se snovi iz te odplake ne bi mogle spajati s snovmi iz druge odplake v novo in seveda učin-kujočo snov. To pomeni, da se vsak liter in hektoliter odplake meša s čisto ali drugo vodo in tako nastane 10 do 15-krat večja količina onesnažene vode (različne kakovostne stopnje)! Takšno (in vselej je težko ugotoviti kakšno) vodo uporabljajo drugi! 2+2=4, toda v naravi so tudi pomnoževalci, raz-širjevalci in sprejemalci različnih izločkov. Od naravnega okolja, zato ni nepomembno, kakšnega, pa smo odvisni vsi. Ni dovolj, če vsak onesnažuje okolje do dovoljene meje, kajti več takšnih povzroči preobremenitev in nezaželene posledice. Druga zanimiva izkušnja je, da mnogo drobnih onesnaževalcev povzroča še večje težave, kakor posamezne velike inudstrijske organizacije. Mariborski livarni so očitali, da so z namestitvijo zračnih čistilcev poskrbeli le za primerno delovno okolje v tovarni, s hrupom pa so obtežili zunanje okolje. Preverjanja so pokazala, da je bilo v okolju za 55 db hrupa; ko so ustavili čistilce, ga je bilo le za 3 db manj, in ko so ustavili tovarno, ko so torej izločili njen vpliv, je bilo še vedno za 48 db hrupa. Podobno je z onesnaževanjem zraka. Iz neštetih malih dimnikov pride veliko dima in plinov, še več pa iz množice avtomobilov in transportnih vozil. Zato prostorsko načrtovanje ni le vidik smotrnega razvrščanja in usklajevanja, temveč je nujno del družbenega planiranja. Pri nas gre velik del prvotnih surovin pri predelavi v odpadke. Toda preučevanja milijonov ton (in celih gričev) odpadkov so pokazala, da so v bistvu velik sekundarni surovinski vir, vreden ponovne predelave. Ob večji reprodukcijski in dohodkovni povezanosti sicer manjših ustvarjalcev odpadkov, bi bilo odpadkov znatno manj. Zaradi preprečevanja nezaželenih pojavov v okolju, ki so posledica človeške dejavnosti, se je treba lotevati vzrokov in povzročiteljev - denimo daljinskega ogrevanja, predelave drugih virov energije v električno energijo, preurejanja avtomobilskih motorjev, modernizacije tehnologije z uvajanjem procesnih krogotokov, ki ne onesnažuje voda in ozračje. Vse to se povezuje s prostorskim načrtovanjem in tega bi se moral zavedati in držati sleherni nosilec le-tega. Za prostorsko načrtovanje moramo upoštevati nekaj temeljnih pravil in smernic, ki veljajo za vse, na primer: - varovati obdelovalno zemljo in za gradbišča krčiti ter opremljati površine, ki ne bodo zmanjševale produkcijske in varovalne vloge kmetijskih površin in gozdov? - ohraniti čiste in zdrave vire pitne vode kot bistveni pogoj za življenje, za gospodarstvo in samoobrambo; - obvarovati naselja pred negativnimi vplivi industrije in prometa, saj morajo ta ljudem zagotavljati ne le prijetno, temveč tudi urejeno življenje v krajevni skupnosti, primerne odnose med ljudmi in ljudi do okolja; naselja prevzemajo za vse dejavnosti, ki zaposlujejo ljudi, funkcijo ob-navljalca, delovne, fizične in psihične moči, česar ni mogoče enačiti samo s spanjem in prehrano; - graditi policentrično ne pomeni graditi raztreseno, razmetano, temveč urejeno, z odpravljanjem neskladnosti in nesorazmerij, premagovanjem nasprotij v okolju, upoštevaje družbenooolitično, socialno, gospodarsko, kulturno in ne nazadnje naravno zgradbo delovne skupnosti in dela človekovega okolja; to pomeni zlasti usklajevati po območjih ne glede na administrativne meje, temveč po naravnih in socialnih enotah; - zunanje urejevanje mora biti povezano z naravnimi značilnostmi in funkcijo slehernega dela okolja hkrati, zato je potrebno določati kriterije za zunanje urejevanje s širših in dolgoročnih vidikov; 3 - pri usklajevanju od osnove v združenem delu in v krajevni skupnosti je treba od vsega začetka upoštevati dolgoročne zasnove družbenega razvoja, srednjeročne programe vseh drugih udeležencev v nekem okolju in vplive te dejavnosti na okolje, kajti samo to zagotavlja <• realnost slehernega osnovnega plana; - neizogibne dejavnosti razširjamo po njihovih funkcijah, vendar upoštevaje vse posledice, pri čemer pa ne morejo biti odločilni le ekonomski motivi; - interesi in potrebe ljudi so primarni kriterij za presojo vsakega programa in projekta; humanistični vidik je pred ekonomskim, kajti sodobni tehnološki razvoj omogoča vselej takšne tehnološke in prostorske rešitve, da ne nastaja škoda za ljudi; - nezaželene posledice dejavnosti na ljudi je treba premagovati z našimi rešitvami; - prevelika razdrobljenost na različne cone in enote povzroča nove obtežitve zlasti za infrastrukturne dejavnosti in povzroča večje naložbe ali vzdrževalne in obratovalne stroške; prostorsko smotrna razporeditev zelo vpliva na gospodarsko stran delovanja sleherne dejavnosti. Skupščina SR Slovenije je «prav v tem pogledu sprejela nekaj dokumentov s smernicami in obveznimi izhodišči glede nadaljnjih odločitev in načrtovanja. To so ugotovitve, stališča, sklepi in priporočila glede varovanja dobrin splošnega pomena in vrednot človekovega okolja, stališča in sklepi glede prostorske, urbanistične in zemljiške politike, stališča in sklepi o uresničevanju zakona o varstvu zraka in drugo. Usmeritev je torej jasna in pred pripravami dogovorov o temeljih planov in osnutkov dokumentov za srednjeročni ali dolgoročni razvoj je potrebno skrbno analizirati razmere, stanje, možnosti, družbene interese in cilje, da bi se razvojnega dela lahko lotili odgovorno ne le za nas, temveč tudi za prihodnje upravijalce! II. V družbenopolitičnih skupnostih in v združenem delu so se že začeli dogovarjati o osnovah prostorskih planov do leta 1985 in celo do 1990. Načrte snujejo iz dvojnih izhodišč: z vidika naseljenosti in policentričnega razvoja Slovenije ter z vidika gospodarskega razvoja. Iz gospodarstva pravzaprav izhaja vse, zato je smernicam in razvojnim načrtom za gospodarske dejavnosti potrebno posvetiti vso pozornost. Gospodarstvo potrebuje vodo, energijo, surovine, primerno okolje za dejavnost, transport in kadre - vse to je treba planirati in prostorsko usklajevati. Gospodarske dejavnosti razvijamo zaradi potreb ljudi in družbenopolitičnih skupnosti, zato je potrebno ocenjevati tudi socialno in humanistično stran razvoja. Pri pospeševanju gospodarskih dejavnosti se moramo izogibati nekaterim napakam. Premalo raziskujemo možnosti in ponekod se zadovoljijo že s prvim spoznanjem. Potem prihaja do novega razširjanja in gradnje že obstoječih dejavnosti. Nevarno je, če programi niso usklajeni po panogah in po območjih. Tuje licence pogosto niso ustrezne našim razmeram, niso primernih zmogljivosti in povečajo odročnost glede surovin, vzdrževanja in dopolnjevanja od tujine. Najprej je potrebno prositi za pomoč domače inštitute in zbornične organe. Brez raziskav in usklajevanja ni uspešnega napredka. Tembolj to velja za urejevanje odnosov v človekovem okolju! Iz zasnov prostorskih in razvojnih planov razberemo značilne usmeritve in cilje. 1. Marsikje bodo v naslednjem obdobju spremenili gospodarsko osnovo ('k:ruk-turo"). Na manj razvitih območjih bodo pospeševali industrializacijo; 4 kakšno industrijo, s kakšnimi pripravami in zagotovili naj pospešujejo, je potrebno skrbno pretehtati. Zaposlovanje je važno, toda ne edino, kar skušamo doseči. Kako bodo razporejene naše industrijske cone (enote) in kako urejene? V razvitejših območjih bodo razvijali zahtevnejšo industrijo - bolj v povezavi z raziskovalno - izobraževalnimi središči. Nobenega novega žarišča onesnaženja - to je prvo pravilo, ki ga ne smemo zanemariti! Slabosti stare tehnologije moramo popravljati s sleherno modernizacijo! To so ddgovori v republiki zaradi varstva ljudi in preprečevanja negativnih učinkov raznih dejavnosti na ljudi, kajti posledice so izredno hude. 2. človeku in okolju neprijetne in nevarne dejavnosti je potrebno preusmerjati ali preseliti na neobčutljiva območja. Takšne dejavnosti so tudi gospodarnostno (dohodkovno) problematične. Te dejavnosti moramo predvsem tehnološko razreševati! Sem sodi tudi ravnanje in gospodarjenje z odpadki in nevarnimi snovmi, onesnaževanje voda in ozračja. To niso zgolj zahteve zaradi izboljšanja življenjskih pogojev - kar je najvažnejše! - in urejenega okolja, temveč so ekonomsko enako zahtevne naloge. 3. Pospešeno moramo graditi energetske objekte. Potrebe po energiji rastejo in izkušnje razvitejših dežel o tem govorijo prepričljivo. Nekatera goriva povzročajo nevarno onesnaževanje zraka z žveplom (SO2), dušikovimi oksidi, ogljikovim monoksidom, fluorom, svincem in še s čim, ne nazadnje z dimnimi delci. Zato bomo najprej gradili hidroelektrarne: ni potreben uvoz, gradimo sami, izkoriščajo neizkoriščen in najcenejši vir energije in ne onesnažujejo okolja. Umetna jezera (akumulacije za HE in za uravnavanje pretoka voda, tudi za pitno vodo) niso isto kakor naravna in utegnejo zaliti tudi kakšno naravno znamenitost ali lepoto, vendar so potrebna in dragocena (ter jih imajo tudi v drugih lepo urejenih deželah, kjer veliko dajo na naravne lepote). Bolje to kakor postavljati vse onesnažujoče dimnike in drage nuklearke, čeprav tudi ta program ostaja odprt. Elektrogospodarska skupnost Slovenije napoveduje in daje v presojo gradnjo naslednjih HE do leta 1990: HE Solkan (20,8 MW, do leta 1981), HE Kobarid (59 Mw, pokrivala bi porabo ob konicah, z njo izpolnjujejo tudi nekatere načrte iz osimskih sporazumov z Italijo, gospodarstvo in krajevni dejavniki se ogrevajo zanjo, spomeniško varstvo (varstveniki naravnega okolja) pa te gradnje ne podpira in predlaga odložitev, ISE planira dograditev v letu 1983 in upošteva posebne pogoje). Črpalna elektrarna Pohorje (300 MW, preučujejo še variantne predloge lokacije v letu 1983), HE Mavčiče (38 MW, posebne pogoje glede varstva okolja, načrt do 1984), HE Renke (26 MW, 1986) , HE Tribuša (največja akumulacija, 150 MW, 1987) in HE Doblar 2 ( Idrijca - Soča s kompenzacijskim bazenom, 50 MW, tudi 1987), HE Trbovlje (26 MW, 1988), HE Apače (prva na Muri, 15 MW, 1989) in HE Suhadol (na Savi, 31 MW, 1990). Zmogljivost sedanjih elektrarn je 507 MW, načrtovanih pa 715,8 MW. Obstoječe so leta 1977 pridobile 2612 GWh energije, načrtovane pa naj bi dale okoli 156o GWh. Zaradi gradenj teh objektov bodo spreminjali urbanistične programe, uskladiti pa jih je treba tudi z dogovori s sosednjimi deželami oziroma s SRH. Nekateri projekti so že v revizijskem (odobritvenem) postopku. 4. Oskrbovanje z gorivi ni povsem usklajeno z družbenimi interesi za zdravo okolje. O postopkih za izboljševanje goriv in za uvoz primernih goriv je potrebno usklajevati prizadevanja v celotni državi in ukreniti še marsikaj drugega. Vse več bomo uporabljali plina, zlasti v industriji. Za toplarne pa ga ne bo dovolj, zato bodo nove toplarne ob mestih - pri Mariboru, Celju, Ljubljani in ob obali - oskrbovali s tekočim gorivom (mazut) ali s črnim premogom, oboje iz uvoza. Razvoj mest vse bolj kaže, da bo gradnja teh objektov kmalu potrebna. Tudi v Trbovljah, pri Šoštanju in pri Črnomlju bodo gradili termoelektrarne oziroma toplarne - navezane na domač premog. Zavzemati se kaže, da bi vsaj v Trbovljah zgradili 5 tovarno žveplene kisline, ki bi širše okolje rešila preobilja žvepla. Rezervati za bodoče nuklearne elektrarne pa so v industrijskih conah pri Ljubljani (Dolsko) in Ptuju. 5. V naš prostor se bodo zarezale nove "magistralne ceste" in preurejene regionalne avtomobilske ceste. Ceste povezujejo naseljena in gospodarsko razvita območja in pospešujejo razvoj vzdolž prometnih tokov. Prinašajo pa tudi obtežitev okolja? potrebna so skladišča, parkirišča, servisi, drobno omrežje, da ne govorimo o izpušnih plinih. Do leta 1985 bodo razpletli magistralno omrežje predvsem v zahodnem delu Slovenije, tako da bi se na slovenski prometni križ, ki z zahodnim krakom že seže do Razdrtega pod Nanosom, navezali Ajdovščino, Novo Gorico, Sežano in Koper. To bo omogočilo še druge povezave. Najpomembnejši bodoči cestni objekt bo karavanški predor, z njegovo gradnjo pa bo na vrsti ureditev gorenjskega kraka. Ljubljana, ki je ravno na tem slovenskem in enem pomembnejših evropskih križpotij, se mora rešiti tokov skozi središče mesta. Važna bo tudi povezava Maribora in Ptuja (Hajdina) s SRH (Krapina) . Slovenskemu prometnemu križu bodo sčasoma dodali nove povezave od Dolenjske do Koroške (Novo mesto - Celje - Dravograd), iz Tolminske na Gorenjsko in pod Alpami na Štajersko, bolje bo potrebno povezati tudi jugovzhodna območja Slovenije. Ceste in železnice se morajo razširjati povezano. Enotirna gorenjska proga bo sčasoma prerasla v balkansko pretočnico od Karavank do Bregane, Brnik pa bi poleg letališča postal ob tej progi tudi železniška postaja. Posodabljanje železnic teži za večjimi hitrostmi} zato je nujno popravilo tudi drugih' magistral - od Kopra in Sežane do Maribora, Murske Sobote in Ormoža. Tudi železnica bo morala bolj v obrobje Ljubljane. Koprska luka naj bi se razširila na 15 milj. t prometne zmogljivosti. To pomeni drugačne dimenzije ceste, železnice, luške infrastrukture, industrije, brezcarinsko cono in nedvomno velik tranzit s srednjo Evropo. Dve osrednji letališči naj bi dopolnjevali mrežo manjših letališč, usposobljenih za notranji promet: Portorož, Nova Gorica, Ajdovščina, Postojna, Sežana, Novo mesto, Jesenice, Celje, Murska Sobota. Pri tem tudi ni izključena katera druga lokacija. Nad prometnimi rešitvami še vedno lebdi vprašanje (in ustrezna rezerva) za plovno povezavo med Jadranom in Podonavjem. Do leta 1982 naj bi preučili tudi to. Upoštevati vseeno kaže, da je Karlovac zdaj najbližje takšni možnosti in da od ustrezne rešitve ni odvisna le plovna pot, temveč tudi celotna naložba. 6. Slovenijo prepreda nepregledna mreža kamnolomov, peskokopov, gramoznic in odprtih rečnih prodišč. V tem pogledu je preveč stihije: veliko je tistih, ki o tem (neodgovorno) odločajo, pa tudi "neodobrenih" uničevalcev okolja je precej. Ne gre le za krajinske grehe, temveč za nevarnosti, zlasti z gramoznicami, ki se zajedajo v tla do talne vode. Izkoriščanje naravnih surovin terja posebno odgovorno raziskovalno delo. Premog bomo kmalu ves izkoriščali za energetske namene in v Velenju se že lotevajo študij in priprav za čas, ko bo premoga začelo primanjkovati. To bo sicer skrb naslednje graditeljske generacije, vendar se že sedaj vgrezajo površinske plasti nad izkopanimi premogišči in rudišči, nastajajo nove površinske enote, seliti je treba ljudi itn. Gradnja umetnih jezer bo spremenila razmere v podtalnih vodnih tokovih. Kaj bo z ljubljanskim Barjem? Razvoj Ljubljane in gradnja južne obvoznice (Dolgi most - Škofljica čez Ljubljanico) terjajo hidrotehnično ureditev, ta pa je v izpeljavi odvisna od bodoče ureditve in izkoriščanja Barja. Gozdarji, kmetovalci, urbanisti in nešteti zasebniki so zelo zavzeti za končno rešitev. Ali se bo ob neštetih novih bazenih spreminjalo podnebje? Kakšne bodo kmetijske melioracije? O tem teze premalo govore. To je povezano z 6 ureditvijo kmetijstva in s popravljanjem ran zaradi izgub rodovitne zemlje, ki jo bo treba nadomestiti s pridobivanjem novih zemljišč za obdelavo. Načrte pripravljajo kmetijske zemljiške in vodnogospodarske skupnosti. Ti načrti morajo biti regionalni, usklajeni s preučevanjem naravnih razvojnih in obdelovalnih zakonitosti. Eno je jasno: našteti posegi v okolje, da bi razvili določene dejavnosti (industrijo, promet, stanovanjske soseske itn.), vedno bolj zaostrujejo omejitve v naravnem okolju: viri energije, mineralnih surovin, hrane, vode, lesa in drugega. Potrebe rastejo, viri pa se manjšajo. Slovenija sedaj uvaža pol energije, tri četrtine surovin, četrtino hrane, razno tehniško opremo in drugo! To ni preplah pred bodočnostjo, vendar pa mora v vsakem pobuditi skrajno odgovornost za gospodarjenje z dobrinami naravnega okolja in z vsem družbenim bogastvom! Pomislimo samo na problem oskrbe s pitno vodo. Vsa manj razvita območja Slovenije - celoten Kras, Bizeljsko in Kozjansko, Haloze, Slovenske Gorice, Pomurje z Goričkim - in tudi najgosteje naseljena in intenzivno razvijajoča se območja, vključno z obalo in Ljubljano, so že ali postajajo z vodo deficitna območja. Vodno bilanco moramo v Sloveniji oblikovati tako kakor energetsko in prehransko. Naša polja, kjer so vodni izviri in črpališča, so ogrožena in obkrožena. Zato bo treba graditi akumulacije kot hranilišča vode in sedaj to skrbno preučujejo. Nedvomno se bodo ob tem zapletali interesi vodarjev, energetikov, varstvenikov naravnih in kulturnih znamenitosti, urbanistov, prometnih upravijalcev, industrije -- za prednost in za ustrezne rešitve. Prva takšna točka je akumulacija na Planinskem polju, ki jo želijo izkoristiti za oskrbo z vodo v Slovenskem primorju. 7. Varstvo narave ne izhaja samo iz posebnih potreb občanov in naše družbene skupnosti, turističnih ali rekreacijskih motivov, temveč iz najglobljih življenjskih interesov. Potrebujemo čisto in urejeno naravno okolje, ker je to osnovni vir življenja tako, kakor je delo. Mar je potrebno o tem razpravljati? Triglavski, Savinjski, Kočevsko - Belokranjski, Obso-teljski (Trebče) in drugi naravni parki bodo imeli v celotnem spletu naše prostorske in dejavnostne ureditve posebno vlogo. Opozarjali nas bodo, kaj pomeni zdravo okolje, za mir in za samoobrambo, za užitke in za vire čiste vode in zraka, za varstvo rastja in živalstva. Pri tem moramo biti zares dolgoročni in odgovorni: ta narava je nastala v preob-razbenih procesih, ki jih merimo z desettisoči let in s stoletji obdelave, gojitve, varovanja, boja z naravno stihijo in urejevanja odnosov ljudi do njihovega - našega okolja. Pregled vseh načrtovanih sprememb v našem življenjskem prostoru in okolju je prezajeten, hkrati pa odvisen od novih pobud in od dogovorov vseh upravijalcev in uporabnikov, da bi ga mogli tu predstaviti. Prav to pa je namen in cilj družbenega in prostorskega načrtovanja, silnic, tokov, opornih točk, pa tudi prepadov in vzponov, ki sestavljajo kompleksnost prostorske in ustvarjalne stvarnosti človekovega današnjega in bodočega okolja. Bodimo aktivni, odgovorni, iščoči. Takšna je naloga geografije, vseh njenih disciplin skupaj - v procesu prilagajanja novim družbenim odnosom, potrebam in usmeritvam. 7 IVAN GAMS PREBIVALSTVENA GOSTOTA PO ZEMLJE NARAVNOGEOGRAFSKIH PASOVIH (Primer naravnogeografske pogojenosti družbenega poj ava)- Geografsko in dialektično pojmovanje povezanosti in interakcije med naravo in družbo, ki je bilo in je po mojem še vedno v središču geografskega preučevanja, je z razvojem znanosti in posebej geografije doživljalo močne spremembe, pogosto v obliki cikličnih nihanj. V drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. stol. je pridobil na pomenu prirodnogeografski determini-zem, ki sta ga v filozofiji najvidneje zagovarjala Hegel in na prehodu iz 19. v 20. stol. oče ruskega marksizma Plehanov. V geografiji ga je do neke mere zastopal F.Ratzel v svoji Antropologiji. Na splošno pa v naši stroki ni pognal tolikšnih korenin kot na primer v sociologiji. Če se v tej stroki še danes poimenuje usmeritev, ki poudarja vlogo naravnih bogastev za razvoj družbe, geografska sociologija, je s tem mišljena bolj povezava družbe z naravo ("geografskim okoljem") kot pa geografska veda. V geografiji je v tem stoletju prirodnogeografski determinizem dodobra izrinil t.i. environmentalistični posibilizem. Nasproti naziranju, da naravni pogoji določujejo (determinirajo) družbeno aktivnost, je posibilizem poudaril avtonomnost oz. družbeno svobodnost pri izrabi vrste naravnih dobrin, in da se medsebojni vplivi oz. interakcija spreminjajo z družbenim, zlasti tehničnim razvojem družbe. Na razlago medsebojnega vpliva narava-družba je imel v geografiji socialističnih dežel močan vpliv 1.1939 napisan Stalinov traktat, po katerem družbenega razvoja ne določajo materialni pogoji življenja. Stalin je ostro ločil navidezno nespremenljive prirodne zakonitosti in mnogo hitreje se spreminjajoče silnice družbenega razvoja. Geografija si pravzaprav nikoli ni zadajala naloge iskati zakonitosti naravnega ali družbenega razvoja. Želela je predvsem spoznati teritorialne učinke obojnih zakonitosti. Kljub temu pa je splošno ozračje med geografi pospešilo prehod v drugo skrajnost - iz prirodnogeografskega determinizma v geografski nihi-lizem. Ta odreka naravnogeografskim dejavnikom pomen za družbeno aktivnost. Bolj kot načelno je ta indeterminizem prevladal v praksi mnogih raziskovalcev, ki so pričeli gojiti družbeno in celo regionalno geografijo izven na-ravnogeografskega okvirja regij. Ugodne pogoje za tako miselnost so nudila optimistična petdeseta leta tega stoletja, ko je v času hitrega povojnega tehničnega napredka in dviga življenjskega standarda v deželah s skromnimi naravnimi bogastvi (mednje so šteli predvsem surovine) prevladalo prepričanje, da sta za napredek pomembna le kapital in znanje. Marsikje je postalo heretično že samo iskanje zvez med naravnimi in družbenimi pojavi, in to tudi po letu 1963, ko je CK SZ zavrgel Stalinovo tezo o nevplivanju naravnih pogojev za družbeni razvoj (Pavid, 1975) . Ameriškemu geografu E.Huntigtonu so v tem času upravičeno očitali geografski determinizem zaradi enostranske razlage, da sama (zmerno topla) klima s svojimi spremembami spodbuja duševno aktivnost. Toda zamerili so mu že to, da se je sploh lotil kartografskega prikazovanja teritorialnega sovpadanja elementov tehničnega razvoja (npr. razvoja avtomobilizma) s klimo. Kakor je razlaga takih zvez lahko subjektivna in neznanstvena, tako po mojem prikaz teritorialne povezanosti dveh pojavov še ne more biti dokaz neznanstvenosti. V naši državi smo iz geografske terminologije črtali besedo geopolitika. Vzrok za to je bila zloraba te panoge za nemški nacionalsocialistični hegemonizem pred drugo svetovno vojno in v praksi med njo. Posredno pa je na to obsodbo vplivalo odklanjanje vsakega iskanja zvez med naravnogeografskimi pogoji in političnimi ter upravnimi tvorbami po svetu. Prav zanimivo pa je, da se je pri nas geopolitika kot univerzitetni učni predmet pojavila izven geografskih institucij, na zagrebški fakulteti za politične znanosti in novinarstvo. Predavatelj tega predmeta, geograf Radovan Pavid, je objavil vrsto skript in učbenikov ter drugih knjig z močnim poudarkom na naravnogeografski pogojenosti političnih 8 in strateških pojavov v Srednji Evropi, na Balkanu, na Bližnjem vzhodu in drugod, ne da bi pristaši naravnogeografskega nihilizma dvignili svoj glas. V sodobni znanosti je razlaga soodvisnosti narave in družbe spet dobila ustreznejše, lahko bi rekli bolj geografsko mesto, predvsem po zaslugi svetovne osveščenosti za naravno varstvo, za zdravo okolje kot za pokrajine in ekologijo, šele ko je družba presegla meje ekološkega ravnovesja, se je zavedla svoje odvisnosti od narave. To odvisnost so nekateri geografi dolgo prej pridigali brez odmeva. Zdaj postaja narava že nešolanemu človeku vrednota sama na sebi in mu ne sme biti le sredstvo človekovega izkoriščanja (in ni, kot včasih beremo v geografiji, le naravni potencial). Če v geografiji zadnjih stoletij gledamo prehojeno pot v pojmovanju soodvisnosti narave in človeka s stališča moderne znanosti, bi lahko zaključili: 1. Naravni pogoji vplivajo na družbo kompleksno (na primer v naravnogeograf-skem kompleksu klima-vode-prst-vegetacija-hrana; njim se izven ravnin pridružuje še relief). Na razne družbene aktivnosti vplivajo različni lokalni naravnogeografski dejavniki, upoštevanje le enega in izločevanje ostalih pa je enostransko in po svoje deterministično. Podobno načelo velja za vpliv družbe na naravo. 2. Iskanje družbenih dialektičnih zakonitosti je naloga sociologije, marksizma in sorodnih strok. Te stroke in naravoslovne panoge, ki jih v anglosaškem krogu često združujejo v regionalne znanosti (regional sciences), ugotavljajo tudi zakonitosti procesov. Geografija po mojem predvsem ugotavlja zmaterializirane pojave teh procesov, kot se izoblikujejo v podobi in strukturi geografskih regij. 3. Naravne razmere določene regije v kompleksu vplivajo le na nekatere družbene aktivnosti, na nekatere od teh bolj, na druge manj. Naravni pogoji ne povzročajo družbenih aktivnosti, temveč procese družbenega razvoja, ki gredo pogosto v isto smer po vsem svetu (npr. industrializacija, urbanizacija), krajevno predvsem modificirajo (primerjaj stopnjo naravne pogojenosti pri pismenosti, rodnosti, kmetijskih pridelkih, vrsti proizvedene ali uporabljene energije). Na nekatere družbene pojave vplivajo naravne razmere samo v širšem, ne pa v ožjem območju, na druge obratno (pomembna dolga prometnica premaguje naravne ovire, ki jih lokalna ne zmore). Skratka, naravnogeografska pogojenost je pri raznih družbenih aktivnostih zelo različna, posploševanje pa je škodljivo za znanost. 4. Že dolgo vemo, da oblike in intenzivnost medsebojnega vplivanja med naravo in družbo bistveno določa stopnja družbene, zlasti tehnične razvitosti. Zato ne morejo veljati načelni ugovori proti tej soodvisnosti, kot je npr. ta, ki ga pogosto slišimo: v predzgodovini in v zgodovini so se središča svetovne civilizacije selila iz robnega subtropskega pasu v Sredozemlje in od tod v obmorske dežele zmernega pasu. Vsaka od teh civilizacij je namreč imela svoj spekter ugodnih in neugodnih naravnih pogojev. Ali drug ugovor: Indijanska civilizacija v ZDA ni dosegla kakega svetovnega vrha. Zato je zgrešeno iskanje ugodnosti naravnogeo-grafskih razmer zmernega pasu za evropsko civilizacijo modernega veka. Pri tej trditvi je prezrt pomen inovacij, ki pa so se, kot dokazuje novejša zgodovina, najhitreje širile po naravnogeografsko podobnih razmerah (primerjaj evropske izseljence, ki so v Ameriki poiskali navadno domačim razmeram podobne pokrajine). 5. Ker so oblike agrarne družbe bolj navezane na naravne razmere, je v agrarnih družbah naravnogeografska pogojenost mnogo vidnejša kot pri družbah z razvito terciarno in kvartarno aktivnostjo. 9 >ia/km19c5 NIZ AVJE V 1 2 2« 3 4 4. 9 IV >213*47 m I V 3 4 i 7. I B. «10.13.13 n f 7 • II 123 It I I 3 1 firila 195 t »pH r tnfe I ffrrffci int | liiiaia itrii itfri 1J3 linti pi i h i i m >=3313447 t 1 3 4 a >. » q,o,o.„.„ n 4 7 4 123 \ 3 3__ BB v TROPSKI IV SLEKPSKI m TOPLI nsi ljjm>K Ik... TS® " pot >laU " ' ^•Mgtf VIŠAVJE Vi 2 2( 3 44.9 IV S 1 1 3 • 4 7 IDl 23 4S 7 . 4ft. 1 0 tt.9.O 1 VmljskEia >rirja 1965 11 _.' ' n klinultki ti1 U 2. 3. y3, 4 .4.» PU 1aTiR3.g3P4IiI: r"V2-itEmP4^ >: ggiid — •"_;" gmiai ;toiti tdta _ i atria ••*»*»» !••*« — • rttin 1«r1i>>rfiin— — — - 234 47.S4.10 12 n *7 4 1 2 3 49 91 » TOPLI Hicm \ki* mm * '„.tLiicL Kot primer teritorialne soodvisnosti si pobliže poglejmo prebivalstveno gostoto po naravnogeografskih pasovih Zemlje. To gostoto je kartografsko prikazal W. Müller-Wille (1978), ki se ukvarja z globalnim prebivalstvenim razvojem. Na prvih dveh tu ponatisnjenih diagramih je ločeno prikazana gostota po biogeografskih pasovih za nižavje in višavje. Na nižavju po svetu, ki zavzema 65 odstotkov zemeljskega površja, živi 85 odstotkov svetovnega prebivalstva. Pri tem so v tropih višavja gosteje poseljena kot nižavja, v zmernih in hladnih podnebjih je to razmerje obratno. Pri tej pogojenosti ima klima nedvomno svoj delež. Te zveze so očitne tudi pri nas. Na ozemlju pod 400 m nadmorske višine, ki zajema v Sloveniji slabo polovico SR Slovenije, živi po Mihevcu (1977) 3/4 prebivalstva SRS. Delež ravnincev se je zvečal od 73,6 odstotkov v letu 1948 na 76,3 odstotkov v letu 1971 in še hitro raste. V razdobju 1961-71 se je ravninsko slovensko prebivalstvo pomnožilo za 155.436, v ostalem svetu pa upadlo za 35,5 odstotkov. Po svetu živi (po Müller-Willeju) največ prebivalstva v pasu dežnega gozda trajno vlažnih tropov, v vlažni savani poletno vlažne tropske klime, v suhi savani menjajoče se suho-vlažne dobe, v območju lovorjevega gozda (subtrop-ske) trajno vlažne klime, v območju listopadnega gozda poletno tople in poletno vlažne zmerne klime (glej tabelo, kjer so izpisani bioklimatski tipi, ki so oštevilčeni v vodoravni črti v prvih dveh diagramih). V teh petih bioklimatskih regijah živi skoraj polovica prebivalstva sveta, čeprav predstavljajo le 11 odstotkov kopne površine. Za naše razglabljanje je še bolj pomembna gostota prebivalstva. Pri njej si sledijo: travna stepa zimsko mrzle in poletno vlažne zmerne klime, območje listopadnega gozda oceanske hladne zmerne klime in območje bukovega gozda suboceanske hladne zmerne klime, območje listnatega gozda poletno tople in pozimi vlažne zmerne klime itd. V vseh teh primerih gre za velike klimatske razlike med eno in drugo polovico leta in to se v vegetaciji odraža v travnatih združbah ali v listo-padnem gozdu. W.Müller-Wille je bioklimatske regije povzel po karti Trolla-Paffena (1975) . Müller-Willejeva karta, ki jo ponatiskujemo že zaradi prikaza prebivalstvene gostote na sploh, na tej osnovi ločuje naslednje klimatske pasove: tropski, subtropski, topli, borealni, subpolarni in polarni pas. Tako poimenovanje pasov ni povsem dosledno. Topli pas ima ime po temperaturi, tropi in subtro-pi po zračni cirkulaciji. Tropi v dobesednem smislu besede pomenijo pas med povratniki. Troll-Paffen jih mestoma razširjata po vsem ozemlju poletnega razširjanja subtropskega visokega zračnega pritiska na sever. Tako se znajdejo na tej karti v istem bioklimatskem pasu tako različni kraji, kot so poletno vlažni Jug ZDA, Crkvice s 4900 mm letnih padavin in celotna Sahara. Zmerni pas zajema v klimatologiji navadno vse ozemlje s prevlado izventrop-skega zahodnika, kjer se tudi javijajo izventropski cikloni in anticikloni. Ti segajo tudi v borealni pas. (V prvotnem pomenu grške besede severen, severnjaški. Kasneje je beseda dobila pomen gozdnat in danes pomeni klimo iglastega gozda-tajge). če v tem smislu razširimo zmerni pas na jug, spada vanj tudi severna in srednja Kitajska, jugovzhodna Avstralija, nižavje Parana na jugu Brazilije in Jug ZDA (razen konca Floride). Samo v imenovanih deželah živi nad eno milijardo ljudi. Če jih v tabeli pridružimo zmernemu pasu, uvidimo, da je v njem 1. 1965 živelo več kot 2/3 svetovnega prebivalstva, in to na slabi tretjini zemeljskega kopnega. Pri takem grupiranju bi imeli ostali klimatski pasovi manjše deleže. Iz tabele je vidna ogromna različnost v bonitetnih indeksih. Te je MüllerWille izračunal tako, da je gostoto prebivalstva v klimatskem tipu delil s povprečno gostoto na Zemlji (to je 22,4 preb./km v letu 1965). Bonitetni indeksi nihajo v območju bioklimatskih pasov od 0,0003 v polarnem pasu do 1,73 v zmernem pasu, po fitogeografskih regijah pa od 0,094 v vroči puščavi preko 4,9 v območju lovorjevega gozda v trajno vlažni subtropski klimi do 5,25 v območju bukovega gozda poletno vlažne zmerne klime. Kartografsko prikazani soodvisnosti med gostoto in bioklimatskimi pasovi bi težko očitali neznanstveni pristop. Odprto pa je vprašanje vzročnosti za te razlike. Ali je zmerni pas zato gosteje poseljen, ker je semkaj po propadu rimske civilizacije slučajno, brez vpliva naravnih pogojev, zašlo svetovno civilizacijsko središče in je tu dosegel razvoj razredne družbe najvišjo stopnjo, kar je zgostilo prebivalstvo? Odgovorov na to vprašanje je toliko, 11 0.3 PREBIVALSTVO % 1.6 POVRŠINA % 60 721 19.; • f|§ / 173 6? . a3 ZMERNE KLIME TROPSKE KLIME rovnik TROPSKE KLIME ZMERNE KLIME po STASZEWSKI 1961, oziromo ŠEGOTA 1976 kot je svetovnih nazorov in geografskih naziranj. Naj navedem le eno tezo. V zmerni klimi so naravni pogoji, zlasti prevladujoče rjave, sive, črne, kostanjeve in rdeče prsti ter pogoste aluvialne prsti, ki vse omogočajo pridelovanje kvalitetnih beljakovinskih poljskih pridelkov (gl. Gams,1970), v srednjem in ranem novem veku omogočili intenzivno izrabo zemlje za pridobivanje hrane. To je omogočilo zgostitev prebivalcev v agrarni dobi. Tu je tudi najbolj zgostila prebivalstvo sledeča industrijska doba s parno, motorno, nuklearno in drugimi revolucijami ter z urbanizacijo. Ta nova zgostitev sicer ni več naravnost navezana na naravne pogoje, temveč le zgodovinsko. Nekaj podobnega je z rastjo naših povojnih neagrarnih naselij, ki so se pogosto naslonila na obstoječa agrarna naselja in v svoji razprostranjenosti preko njih še vedno kažejo na nekdanjo soodvisnost (primerjaj naselja na Gorenjski ravnini, ki so zgoščena na mlajših prodnih terasah). Na vprašanje o bodoči rasti prebivalstva po naravnogeografskih pasovih dajejo delne odgovore že najnovejše težnje po 1. 1965. Kmetijstvo stopa v ozadje družbenih aktivnosti. V razvitih državah more že dobra desetina prebivalstva nahraniti vse ostale. Okoli 40 odstotkov prebivalstva že zdaj živi v mestih in konec stoletja bo že polovico ali več Zemljanov meščanov (glej diagram po Müller-Willeju). Zaradi omejene smrtnosti se prebivalstvo hitro množi zlasti v nerazvitih subtropih in tropih. V vlažnih tropih, kjer so slabi pogoji za pridelovanje beljakovinske hrane (gl. Gams, 1972), sodobni promet omogoča dovažanje hrane in ob surovinah se razvija industrija. Skratka, zgoščenost prebivalstva izven zmernega pasu se bo sčasoma povečala. Ko se bo gostota svetovnega prebivalstva prilagodila prevladujočim neagrar-nim aktivnostim, bo po mojem mnenju v karti populacije očitno drugačno sovpadanje med njo in naravnogeografskimi razmerami. Geografi bodo tedaj našli drugačne zveze, kot so danes, ko je zmerni pas še vedno tako v ospredju. Take zveze pa geografi moramo iskati, ker te naloge druge znanosti nimajo. Da klima vpliva na prebivalstveno gostoto predvsem preko obdelovalne zemlje oziroma možnosti pridobivanja hrane, meni tudi zagrebški klimatolog T.Šegota, ki je v svoji knjigi "Vpliv klime na regionalno združevanje in delitev" na 128 straneh podrobno obdelal te zveze po kontinentih in deželah. Ugotavljal je ozko navezanost na klimo, in sicer ne le agrarne gostote, ampak tudi gostote mestnega prebivalstva. Iz njegove knjige je tu povzet po Staszewskega podatkih narejeni grafikon o deležih kopne površine in svetovnega prebivalstva po klimatskih pasovih severne in južne poloble. Videti je, kako močno prevladuje prebivalstvo severne poloble. Upoštevano je sicer prebivalstvo 1949/50, a osnovna razmerja se potlej niso bistveno spremenila. V nasprotju z veliko gostoto prebivalstva v zmerni klimi severne poloble je podobna klima na južni hemisferi redko obljudena. Tudi v tem se kaž0 zapletenost medsebojnih zvez: narava sicer vpliva na mnoge družbene pojave, toda na družbeni razvoj vplivajo tudi samonikli zakoni in tako nastaja kompleks, v katerem je težko določiti deleže ene in druge vrste oziroma se ti krajevno zelo spreminjajo, če dejavnike družbenega razvoja enostavno delimo na socialne in naravne, s tem v geografiji še nismo prodrli do zadnje resnice. Povedano o zvezah med klimo in človeštvom dopolnjuje tudi diagram o razprostranjenosti svetovnega prebivalstva in letnih minimalnih in letnih maksimalnih temperatur. Diagram je prevzet iz razprave Hoffmann, G.,Die mittleren jährlichen und absoluten Extremtemperaturen der Erde. Ihr Bezug auf die Erdoberfläche und Bevölkerung.Met.Abh. 8. zv. 3, Berlin 1960. Prikazan je bil tudi na Svetovni konferenci o klimi v Genevi februarja 1979. Belo je na diagramu omejeno vse zemeljsko kopno površje, pikčasto je označen obseg trajnih naselij in z vodoravnimi črtami je prikazana cona, kjer živi 60 odstotkov svetovnega prebivalstva. To je tam, kjer znašajo minimalne letne temperature od -2 0° do +15° ter maksimalne letne temperature med 32° ter 42°C. 13 PREBIVALSTVENA GOSTOTA 1965 PO BIOKLIMATSKIH REGIJAH SVETA (po Müller-Wille, 1978) Tabela I S It u p n o Bioklimatska reqija Bioklimatska Gosto t a Površina v Prebivalcev Bonitetni Klimatski tip formacija Nižavje Višavje tisoč km2 v 1.000 indeks I 1 Visokopolarna Ledena pušč. 15. .895,1 2 Polarna Gruščnata pušč. 0,007 0,012 1, .652,8 13,1 0,0079 0,0003 Polarni pas skupno 0,006 0,002 17. .547,9 13,1 0,007 0,0003 3 Subarktična Tundra 0,43 0,041 4. .551,0 1 .716,2 0,377 0,0168 4 Subpolarna-vi soko- oceanska Travnata tundra 0,31 1,07 146,8 154,0 1,04 0,0464 Subpolarni pas skupno 0,4 0,24 4. .697,8 1 .870,2 0,4 0,018 II 1 Oceans ko-borealna Iglasti gozd 1,43 289,8 414,2 1,43 0,064 2 Kontinentalno- borealna Iglasti gozd 4,04 1,15 9. ,697,8 31. .446,8 3,24 0,15 3 Visokokontinentalno- borealna Iglasti gozd 0,418 0,433 9. ,630,0 4. .071,7 o,42 0,019 Borealni pas skupno 2,4 0,775 19, .617,6 35. 902,7 1,83 0,08 III 1 Vi sokooceanska Trajno zeleni hladna iglasti gozd 6,2 1,8 489,1 2. .057,8 4,2 0,19 2 Oceanska hladna Listopadni gozd 144,4 25,8 1. ,460,3 122. .441,3 83,8 3,74 3 Suboceanska hladna Bukov gozd 129,0 26,3 2. ,680,6 208. .072,8 77,62 3,47 4 Subkontinentalna Mešani gozd 53,0 14,0 3. ,617,1 151. .851,4 41,98 1,87 5 Kontinentalna Gozdna stepa 36,1 29,2 1. 507,8 52. .732,4 34,96 1,56 6 Visokokontinentalna Listnati in mešani gozd 35,1 26,0 1. 181,9 39. .581,1 33,48 1,49 7 Poletno topla, zimsko vlažna Listnati gozd 126,9 18,9 2. 184,3 256. .745,1 117,5 5,25 7a Poletno topla, zimsko vlažna Grmičevnata stena 24,8 20,6 982,4 21. .024,4 21,4 0,96 8 Poleti vlažna in Zimzeleni listnati topla gozd 120,8 53,9 1. 022,3 105. .782,1 103,47 4,62 9 Zimsko hladna in vlažna Vlažna stepa 23,2 20,8 2. 190,0 50. ,118,4 22,88 1,02 9a Zimsko hladna in Travnata stepa 10,3 84,8 872,3 10,3 0,46 suha x. Bioklimatska regija Klimatski tip Bioklimatska formacij a Skupno Gost o t a Površina v Prebivalcev iVvcfofa Nižavje Višavje tisoč km2 v 1.000 UJbUJLa Bonitetni indeks 10 Zimsko mrzla in suha Nizkotravnata stepa 8,3 14,2 3 .720,5 41 273,2 11,09 0,50 lOa Zimsko mila in suha Steoa bodičevja 6,5 1,4 817,2 4, .232,2, 5,17 0,21 11 Zimsko mrzla in po- letno vlažna Travnata stepa 179,4 7,9 4 .479,8 133 .491,9 29,79 1,33 12 Zimsko hladna in puščavska Hladna puščava 2,25 1,17 3 .969,6 6, ,371,3 1,60 0,07 12a Zimsko mila in puščavska Puščava 3,5 498,0 1, 734,4 3,5 0,16 Topli pas skupno 58,7 13,3 30, .885,7 1,198, ,371,1 38,8 1,73 IV 1 Zimsko vlažna, Trdolistnati gozd poletno suha 65,1 43,0 2. ,643,8 150, ,388,1 56,9 2,54 2 Poletno suha, Grmičevnata zimsko vlažna stepa 19,8 14,3 3, ,920,5 67, 475,8 17,2 0,77 3 Kratko poletno vlažna Bodičasta hostna stepa 17,0 25,1 2, ,459,7 47, ,267,0 19,2 0,86 4 Dolgopoletna vlažna Kratkotravna stena 42,4 32,2 1, ,756,4 67, 113,4 38,2 1,71 5 Puščavska Topla puščava 4,2 1,6 12, 380,2 47, 996,6 3,9 0,174 6 Trajno vlažna Visokotravna stepa 23,6 673,1 15, ,856,4 23,6 1,054 7 Trajno vlažna Lovorjev gozd 117,0 47,0 3, 312,2 366, 643,5 110,7 4,941 Subtropska cona skupno 30,2 20,7 27. ,146,0 762, 740,8 28,1 1,254 V 1 Tropska,trajno vlažna Dežni gozd 21,2 23,5 12, ,959,8 278, 187,0 21,5 0,96 2 Tropska, polet vlažna Vlažna savana 37,5 33,1 14, ,250,8 519, 085,6 36,4 1,625 2a Tropska, pozimi vlažna Gozd 89,9 70,8 6, 364,9 89,9 4,013 3 Menjajoče vlažna Suha savana 36,7 21,7 11, ,212,1 370, 867,4 33,1 1,478 4 Tropska suha Bodljikava savana 20,4 7,0 7, 616,1 146, 698,3 19,3 0,862 4a Zimsko vlažna Savana bodljikave hoste 9,2 41,6 381,5 9,2 5 Tropsko polpuščavska Vroča puščava 2,1 1,3 5, 578,8 11, 661,0 2,1 0,094 Tropski pas skupno 26,0 24,8 51, 730,0 1,333, 245,7 25,8 1,15 Zemeljsko površje skupno 28,2 lo, 25 151, ,625,0 3,298, 357,7 22,4 1,00 POPREČNA GOSTOTA PREBIVALSTVA PO S10 KLIM ATS KI H REGIJAH L.1 96 5 V ODNOSU 00 SVETOVNEGA POPREČJA 1965 preb/km1 22-4 5 4 5-8 9 9 0-18,0 18,0-25,9 25,9-45,0 45,0-73,0 73.0-90,0 90,0-112.0 112.0-134.0 bcritEtri indeks <0,1 rpia s Jiltupm. pD(Bčjai) 0,1-0,2 0,2-0,4 0,4-0,8 0,8-1,2 1,2-2,0 2,0-3,0 3,0-4,0 4,0-5,0 5,0-60 izdal: tVMi/Her-iV://,; Tmin OC) Tmax LITERATURA Huntington, A. Principes of human Geography. Več izdaj po 1. 1920 Pavid,R.,197 5, Razvitak prirodno-determinističkih shvatanja, Geografski glasnik 1974/75, št. 36/37, Zagreb. Pavid,R.,197 3, Osnove opde i regionalne političke geografije, geopoliti- tike i geostrategije, Zagreb 1973 (skripta). Pavid,R.,1974, Regionalna politička geografija i geopolitika. Evropa (izabrani primjeri), Zagreb. Müller-Wille,W.,197 8, Gedanken zur Bonitierung und Tragfähigkeit der Erde. Westfälische Geographische Studien,35, Münster Troll,C.,Paffen,1965, Jahreszeitenklima der Erde. 1:45 Mitt.Heidelberg, Akad.d.Wiss., Hamburg. Mihevc,P.,1977, Številčno gibanje vsega in kmečkega prebivalstva SR Slo- venije 1961-1971 s poudarkom na analizi strnitve v ravninskem svetu, Geografski obzornik XXIV, št.1-2. Gams,I.,1972, O vrednosti vlažnega ekvatorialnega pasu za kmetijstvo, Geografski obzornik XIX, št.4. Gams,I.,1970, Tabelarični pregled poglavitnih fizičnogeografskih ele- mentov po prirodnogeografskih pasovih zemlje, Geografski obzornik XVII, št.2. Šegota,T.,1976, Utjecaj klime na regionalno okupljanje i diferenciranje, Sveuč.u Zagrebu, Prirodosl.matem.fakultet, Zagreb. Staszewski,J.,1961, Bevölkerungsverteilung nach den Klimagebieten von W.Koppen, Petermanns Geographische Mitteilungen 105,133. 17 DARKO RADINJA NAJVEČJA UMETNA JEZERA NA SVETU - SVOJEVRSTNA PREOBRAZBA POKRAJINSKE SEERE 1. Značilnosti umetnih jezer Po svetu neprestano narašča število urejenih (reguliranih) rek in umetnih vodnih zbiralnic (akumulacij), ki postajajo vse pogostejši element geografskega okolja. Antropogene vodne akumulacije so pravzaprav nova zvrst pokrajinskih pojavov, saj se od naravnih jezer v marsičem razlikujejo, kajti jezera so predvsem v ravnovesju z okolico, umetne vodne akumulacije pa ne. Pri slednjih namreč odtočni del vodne bilance uravnava človek. To pa ni odločilnega pomena samo za vodni režim, temveč tudi za razvoj večine procesov in pojavov v njih ter neposredni okolici. Pri vodnih akumulacijah opredeljuje izrazitost in značilnost antropogenega vpliva predvsem stopnja uravnavanja njihovega vodnega odtoka. Količinsko nam to ponazarja koeficient vodne izmenjave. To je razmerje med obsegom vodnega zniževanja (odtoka) v akumulacijah in njihovo povprečno vodno količino v tem času; Ti koeficienti - dnevni, tedenski, mesečni ali sezonski -so pri akumulacijah večji oziroma drugačni kakor pri jezerih, posledice pa se kažejo v najrazličnejših hidroloških in drugih potezah. Tudi izhlapevanje je pri akumulacijah drugačno kakor pri jezerih. Poleg hidrometeoroloških dejavnikov opredeljuje izdatnost izhlapevanja ravno vodna izmenjava. Ker je ta drugačna kakor pri jezerih, je pri akumulacijah drugačen tudi potek izhlapevanja (18,19) . Nanj celo bolj vpliva izmenjava vode kakor velikost akumulacije, čim večji je namreč koeficient vodne izmenjave, tem manjše je izhlapevanje, in to ne glede na obsežnost vodne gladine. Vpliv koeficienta vodne izmenjave na režim vodne bilance večjih ali manjših akumulacij se v različnih klimatskih pasovih kaže tako, da se z njegovim zmanjševanjem povečuje delež izhlapevanja v odtočnem delu vodne bilance. Zato tudi izmenjava med dotokom in odtokom vode ni časovno uravnovešena (18) . Med jezeri in akumulacijami, zlasti dolinskimi, so še druge načelne razlike. To velja že za njihovo izoblikovanost, saj so akumulacije značilne po podol-govatosti in jasno izoblikovani podolžni asimetriji, ki je posledica enostransko nagnjenega dna potopljenih rečnih dolin. Zato so dolinske akumulacije - in teh je največ - najgloblje v spodnjem delu, takoj za pregrajo (jezom), z oddaljenostjo od nje pa se globine zmanjšujejo. Zaradi velikega kolebanja vodne gladine in s tem vodnih gmot so v asimetričnih akumulacijah vodne plasti manj stabilne (6). To pa vpliva na njihovo segrevanje in ohlajevanje, ki je od oblike kotanj posredno močno odvisno. Zato v akumulacijah ni temperaturne in druge slojevitosti, ki je tako značilna za jezera, ali pa je slabše izražena in manj stanovitna. To pa je v primerjavi z jezeri pomemben razloček. Razlike pa niso le v vertikalni razporeditvi vodnih plasti, temveč tudi v horizontalni. V akumulacijah se namreč spreminja gostota vode predvsem v podolžni smeri. To ni samo posledica že omenjene asimetrije dolinskih akumulacij in različno intenzivnega segrevanja ter ohlajevanja višjih, od jezu bolj oddaljenih ter nižjih delov akumulacij, temveč tudi tega, da na gostotne razlike vodnih gmot močno vpliva dotok glavne reke. Ta je pri akumulacijah zelo pomemben, saj jih neprestano polni; po temperaturi in mineralizaciji pa se praviloma močno razlikuje od globljih delov akumulacij, ki so blizu pregraje (6). 18 V akumulacijah se razvijajo svojevrstni procesi tudi zaradi vegetacijske in pedološke odeje, ki jo je zalila voda. Kažejo se v drugačni kemični sestavi vodnih plasti in sedimentov, kar je posledica biogenih snovi, ki izvirajo iz potopljenih tal (17, 19, 28). Tudi energetske akumulacije v Sloveniji, čeprav zelo majhne, kažejo številne poteze, ki jih ločijo od jezer. Pri naših akumulacijah je poglavitna značilnost sicer izredno naglo zasipavanje, toda tudi vrsta drugih procesov, kakor so potrdile raziskave Zbiljskega jezera na Savi pri Medvodah (23). Med jezeri in akumulacijami so torej pomembne razlike, čeprav imajo skupno osnovno potezo - stoječo vodo. Odtod tudi težnje po terminološkem razlikovanju: jezera - akumulacije. Zato umetnih zajezitev vode navadno ne označujemo za jezera, temveč za vodne akumulacije (zbiralnice) ali kratkomalo akumulacije (reservoir, retenue, serbatoio, vodohranilišče). Ta termin, čeprav zelo ohlapen, se je zlasti v tehniki, gospodarstvu in tudi hidrologiji močno uveljavil. Največ ga uporabljajo v Sovjetski zvezi drugod pa govore tudi o umetnih, antropogenih ali zajezitvenih jezerih (Stauseen, Man Made Lakes, lacs de barrage) ali kratkomalo o jezerih (npr. Naserjevo jezero na Nilu, Lake Mead na Koloradu itd.), včasih pa celo o morjih, če gre za prav velike akumulacije (npr. Van Blommstein Meer v Surinamu, Kijevsko morje v SZ). Doslednosti sicer ni, celo akumulacije na isti reki različno označujejo, npr. Fort Peck Reservoir ter Lake Sakakawea, obe na Missouriju. Vendar je značilno, da je sprva bolj prevladoval prvi termin (jezero), sedaj drugi (akumulacija) , kar je očitno v zvezi s spoznanjem o različnosti enih in drugih pojavov. Prva oznaka je pravzaprav bolj morfološka oziroma panoramska. Akumulacije spominjajo na jezera bolj po zunanji podobi kakor po notranjih potezah, kajti razlike niso samo v nastanku, pač pa tudi v njihovih strukturnih lastnostih. To je tudi razumljivo. Kajti o nastanku akumulacij, ki so delo človeka, odločajo družbene zakonitosti, o njihovem nadaljnjem razvoju pa pretežno naravne. Vendar tudi na te, v bistvu naravne procese, močno vpliva človek, ko se vanje vpleta. To ne velja samo za posamezne pojave (odtok, vodno bilanco, temperaturni režim itd.), temveč tudi za njihov celotni razvojni proces. Zato se akumulacije ne razvijajo samo po enih ali drugih zakonitostih ali pa morda po obeh, le mehanično združenih, temveč po kvalitetno novih, rekli bi geografskih procesih, pravzaprav zakonitostih. Pri njih je ravno zaradi tega težavno razlikovati ene in druge poteze, velikokrat pa tudi nesmiselno. Med razvojnimi značilnostmi akumulacij je tudi ta, da zelo hitro nastanejo in so za pokrajino docela nov, nenaden pojav, saj jih napolnijo v zelo kratkem času, v nekaj mesecih ali kvečjemu v letu, dveh. Pri jezerih je taka dinamika izjemna, npr. ojezeritve zaradi potresnih premikov tal, podorov, usadov% (tip zajezitvenih jezer). Akumulacije pomenijo za pokrajine, ki se same počasi razvijajo, naglo in nasilno spremembo, ki nujno načne njihovo ravnotežje, če ga že ne poruši. Umetna jezera povzročajo predvsem novo, dodatno obtežitev tal. Pri velikih zajezitvah se nakopiči po več deset milijard ton vodnih gmot, kar ustvari izredne pritiske na podlago in okolico. Zato se morajo take pokrajine na novo uravnovesiti, kakor marsikje kažejo potresno drhtenje tal, premiki podlage, težnostne motnje ipd. Z akumulacijami načeto pokrajinsko ravnotežje se kaže tudi pri drugih procesih: erozijsko-akumulacijskih, klimatskih, pedoloških, bioloških, ekoloških in drugih. Zato se v "akumulacijskih" pokrajinah preusmerja potek celotnega pokrajinskega razvoja, seveda od pokrajine do pokrajine zelo različno. Akumulacije ne spreminjajo le razmerja med vodnimi in kopnimi površinami, temveč tudi razmerja drugih pokrajinskih členov. Tako se akumulacije širijo največ na račun dolin. Te pa so navadno med najugodnejšimi deli pokrajin (zaradi ugodnejše klime v nižjem dolinskem svetu, zaradi bližine vode, rodovitnih tal na rečnih naplavinah, boljše prometnosti itd.). Zato akumulacije marsikje zalijejo kulturna tla, naselja in prometne poti. V posameznih pokrajinah pa imajo zelo različno vlogo. To ni odvisno le od akumulacij (njihove razsežnosti, vrste itd.), temveč še bolj od pokrajin, v katerih 19 nastanejo. Zato so ponekod lokalnega, drugod regionalnega pomena, ponekod imajo obrobno, drugod osrednjo vlogo. Njihov splošni pomen osvetlijo lahko le regionalne raziskave, ki poleg akumulacij zajamejo tudi njihove pokrajine in njuna medsebojna razmerja. Tehtno in celovito jih lahko vrednotimo le v širokih, pokrajinskih okvirih, ki upoštevajo celoto pokrajinskih odnosov. Podatki o njihovih razsežnostih, teh je namreč največ, so za vrednotenje akumulacij le izhodišče. Zato jih v pomanjkanju drugih podatkov večkrat različno in enostransko vrednotimo - precenjujemo ali podcenjujemo, do stvarne presoje pa se redkeje dokopljemo. To velja zlasti za problematiko, ki je povezana z degradacijo in varstvom "akumulacijskih" pokrajin. Težave niso samo pri obravnavi posameznih akumulacij, temveč pri vrednotenju tovrstnih pojavov sploh. In to ne samo zaradi njihove različnosti, temveč še bolj zaradi različnosti pokrajin, v katerih nastajajo. Zato smo glede splošnega geografskega vrednotenja akumulacij kot pomembnih pokrajinskih sestavin še na začetku. Da so ta vprašanja pereča, opozarjajo že pregledni podatki, ki kažejo, kako so akumulacije dandanes že tako številne in razsežne, da so v njih nakopičene pomembne količine vode. Te so tolikšne, da jih lahko primerjamo z drugimi, naravnimi oblikami kopnih voda na zemlji. V akumulacijah zbrane vode namreč že za nekajkrat presegajo količino vse rečne vode na svetu in jih je že za tretjino vse atmosferske vode. To daje umetnim jezerom planetarne razsežnosti in planetarni pomen. Na to kaže poleg samega števila tudi njihova velikost, saj jih lahko primerjamo z velikimi in največjimi jezeri na' svetu. V zadnjih desetletjih se človek ne ustavlja niti pred največjimi rekami, ki jih zajezuje čedalje pogosteje in velikopotezneje ter ustvarja z njimi zajezitve, ki obsegajo po več desettisoč kvadratnih kilometrov ter vsebujejo po več deset kubičnih kilometrov (milijard kubičnih metrov) vode. Primerjamo jih lahko kar s površino Slovenije. Podobno velja tudi za nekatera velika in največja jezera na svetu, ki jih je človek z dodatno zajezitvijo povečal in preoblikoval v bolj ali manj izrazite akumulacije. Človek je torej tehnično kos posegom, ki po površini in količini zajete vode >dosegajo reke in jezera ter s tem regionalne in kontinentalne razsežnosti . Tehnična razvitost industrijske družbe se kaže v vse hitrejšem porastu števila akumulacij in v vse večjem deležu, ki ga imajo velike vodne zajezitve. Teh ni samo vse več, temveč so tudi čedalje večje. Razvoj akumulacij gre pravzaprav v dve smeri. Na eni strani v gradnjo velikih, gigantskih vodnih zbiralnic, na drugi v gradnjo malih, drobnih zajezitev, ki služijo za krajevne potrebe oziroma za omilitev hudourniških, erozijskih in drugih degradad jskih potez manjših porečij in potočij. Te so največkrat posledica pretiranega krčenja gozda in neustrezne obdelave tal. Drobne akumulacije so pomembne tudi zato, ker posredno izboljšujejo vodne razmere večjih rek, zlasti če jih je več. Ker tehnično in finančno niso zahtevne, tudi za vzdrževanje ne (vodo praviloma zajezujejo enostavni zemeljski nasipi), imajo vrsto prednosti. Zato se marsikje po svetu hitro množijo. Koristne pa niso samo za degradirane pokrajine, v katerih so se razmahnile denudacije,erozija, vetrovnost, sušnost itd., temveč tudi za gospodarsko razvite, v katerih močno narašča različna poraba vode. Drobne akumulacije so tudi najbližje vegetacijskim in drugim naravnim oblikam pokrajinske regeneracije (uravnovešajo vodno kroženje, omiljujejo denudacijske in erozijske procese itd.), čeprav so v bistvu tehnične narave. V velikih akumulacijah pa so nasprotno koncentrirane ogromne količine vode, ki služijo za velikopotezno izrabo električne energije in namakanje obsežnih pokrajin ter za druge večje namene. Velike akumulacije so tehnično zahtevne, drage in pomenijo za pokrajine obsežno in občutno preobrazbo. Vanje prinašajo poleg ugodnih tudi neugodne poteze, ki pomenijo večkrat pravo pokrajinsko kirurgijo. Velike akumulacije so zaradi potresov, izjemnih poplav in vojnih pustošenj lahko zelo ranljive. Vendar jih imajo na sedanji stopnji razvoja (tehnološkega, gospodarskega, družbenega) povečini za pojave, ki imajo več pozitivnih kakor negativnih posledic. Pravzaprav je življenje velikih akumulacij še prekratko, da bi jih mogli tudi razvojno globlje 20 oceniti. Verjetno se bo odnos do njih spremenil ob drugačnih energetskih razmerah v svetu in ob drugačnem vrednotenju rodovitnih dolinskih tal. Spremenil se bo morda tudi zaradi samih posledic, ki jih bodo prinesle kasnejše razvojne stopnje akumulacij (zasipavanje, zaraščanje, onesnaževanje zajezene vode itd.). Zaradi slabih izkušenj z nekaterimi velikimi akumulacijami tudi mednarodne organizacije (FAO, UNESCO, WMO) opozarjajo na nevarnosti enostranskega oziroma premalo pretehtanega ravnanja z vodami. Nekatere posledice velikih vodnih zajezitev imajo lahko zelo velik obseg in utegnejo uničiti celo njihov osnovni namen. Večje slabosti so se npr. pokazale pri veliki zajezitvi Nila, in sicer zaradi večjega izhlapevanja vode iz Naserjevega jezera, kot so pričakovali (letno izhlapevanje 15 km3, kar je desetina celotne zajezitve!); zaradi obsežnega zaslanjevanja dolinskih tal, večje potrebe po gnojenju nekdanjih poplavnih površin, naglega širjenja rečne slepote (bil-harzije), drastičnega zmanjševanja ribolova v Nilovi delti itd. O tem so govorili tudi na prvi mednarodni konferenci o varstvu človekovega okolja v Stockholmu 1972.leta. Akumulacije v različnih podnebnih pasovih spremljajo različne težave. To se je pokazalo tako pri zajezevanju vode v sušnih pokrajinah (stepskih, savan-skih) in vlažnih tropskih deželah kot tudi v pokrajinah zmernega in subpo-larnega pasu. Zaradi zajezitev Volge se je gladina Kaspijskega morja, ki dobiva več kot 4/5 vode iz Volge, znižala za 2,5 m in površina zmanjšala na okoli 300.000 km2, kar je prineslo obsežne in raznovrstne posledice. Do različnih težav, ki so jih v pokrajinah sprožile obsežne zajezitve voda, prihaja tudi drugod, zlasti v ZDA, Kanadi, Braziliji, ekvatorialni Afriki, Kitajski itd. Zato se čedalje bolj kopičijo pomisleki in čedalje več je glasov in izkušenj, ki terjajo bolj skrbno in preudarno ravnanje z rekami in njihovimi zajezitvami. Pregled nad akumulacijami pa je čedalje težji, saj jih je vse več in vse bolj so raznovrstne. To ne velja samo za manjše, temveč tudi za večje vodne zajezitve. Najbolj znane so največje akumulacije, še posebno tiste, ki so plod mednarodnega sodelovanja - organizacijskega, znanstvenega, tehničnega ali finančnega. Po prostorski oziroma gradbeni zasnovi se v sedanjosti uveljavljata dve vrsti akumulacij - dolinske in kotlinske (jezerske). Prve nastanejo s pre-graditvijo dolin in zajezitvijo rek, ki zalijejo posamezne dele dolin. Druge nastanejo s pomočjo naravnih jezer, ki jih človek z dodatno zajezitvijo poveča in razširi. Največ je dolinskih akumulacij, ki so tudi najbolj tipične. Ene in druge pa so po velikosti lahko zelo različne. Poleg teh so še akumulacije, ki združujejo značilnosti dolinskih in jezerskih. Teh je sicer manj, med njimi pa je nekaj zelo velikih. Nekateri avtorji razčlenjujejo akumulacije bolj podrobno, npr. Edelštejn (5), ki razlikuje dolinske, kotlinske, kotlinsko-dolinske, jezersko-kotlinske in depresijske akumulacije. Še bolj se akumulacije razlikujejo po svojo neposredni, to je gospodarski funkciji. Sprva so imele navadno le enostransko vlogo, bodisi energetsko ali namakalno. Ker pa so čedalje večje in dražje, jih skušajo danes izkoriščati vsestransko. To pa terja tudi čedalje večja razvitost "akumulacijskih" pokrajin, ki potrebujejo vse več vode za najrazličnejše namene. Zato akumulacij ne uporabljajo samo za pridobivanje električne energije in namakanje, temveč tudi za osuševanje tal in preprečevanje poplav, za plovbo, ribištvo, za oskrbo s tehnološko, komunalno in drugo vodo pa tudi za turizem in rekreacijo. Čeprav je pomen akumulacij čedalje širši, so v ospredju še vedno njihove energetske in namakalne funkcije. Seveda je vloga posameznih akumulacij odvisna predvsem od stopnje razvitosti in usmerjenosti "akumulacijskih" in sosednjih pokrajin. Podatki za predzadnje desetletj3e kažejo, da se je količina zajezene vode letno povečala za okoli 150 km3. po tem lahko sklepamo na današnji obseg akumulacij, čeprav podatkov za zadnja leta še ne poznamo v celoti (ocena za 1978 - okoli 6000 km3) . Zadnje preglede je za 1970.leto objavil mednarodni komite za velike jezove v Parizu (27). Doslej je bilo tudi že več 21 mednarodnih zborovanj s tovrstno tematiko. Tako se je v zadnjih dveh desetletjih nabralo o akumulacijah precej raznovrstne literature, ki jih obravnava z različnih vidikov, gradbenega in tehnološkega, ekonomskega, hidrološkega, geomorfološkega (erozijsko-akumulacijskega),klimatskega, biološkega in drugih. Čedalje več je o tem tudi geografske literature in ekoloških raziskav. Kompleksnemu obravnavanju akumulacij posvečajo največ pozornosti v Sovjetski zvezi, kar je posledica načrtnega gospodarjenja z vodo in številnih ter velikih vodnih zajezitev, ki so jih ustvarili ali pa jih še pripravljajo. Akumulacije gradijo v zelo različnih pokrajinah ter izkoriščajo za različne namene. Ker so v SZ naravne osnove "akumulacijskih" pokrajin v marsikaterem pogledu občutljive (zaradi erozijsko-akumulacijskih, abrazijskih, usadnih in drugih pojavov, ki jih akumulacije sprožijo in oživljajo na mehkih tleh ali v rahlem klimatskem in sploh pokrajinskem ravnotežju stepskih in drugih pokrajin), jih na široko preučujejo. K celovitemu obravnavanju akumulacij je nedvomno pripomogla tudi fizična geografija, ki ima v sovjetski hidrolo-giji pomembno vlogo. Veliko so na tem področju storili tudi Japonci. V skrbno in pretehtano gradnjo akumulacij jih sili zlasti racionalno izkoriščanje dolin, ki jih na Japonskem še posebno primanjkuje. 2. Velikostna razvrstitev umetnih jezer V sedanjosti nastajajo velike vodne akumulacije skoraj v vseh ekonomsko razvitih in tudi v številnih slabo razvitih deželah. Vendar doslej še niso v celoti zbrani in objavljeni podatki o njihovem obsegu in značilnostih. Prve nepopolne podatke o tem so objavili 1962.leta na znanstveno-tehničnem posvetu o preučevanju Kujbiševske akumulacije v SZ (13). Novejše podatke o akumulacijah so 1971.leta prikazali na XVIIX.mednarodnem limnološkem kongresu v Leningradu (1). Najbolj natančno delo o velikih akumulacijah je 1970. leta objavil Fels (11) . Osnovne podatke o 30 največjih akumulacijah, ki presegajo 30 km3 vode, so objavili 1972.leta (2), najnovejše pa je zbral For-tunatov (13) in nanj se v največji meri tudi naslanjamo. V naslednjem pregledu so po različnih virih (3, 8, 9, lo, 11, 12, 13, 15,16) zbrani in osvetljeni podatki o akumulacijah, ki vsebujejo več kot 20 km3 vode, ali pa imajo po več kot 1000 km2 vodne površine (glej tudi preglednico in karto)*. Skadarsko jezero ima npr. desetkrat manj vode in je skoraj trikrat manjše. Tako velike so torej najmanjše akumulacije, ki jih obravnavamo. Zaradi primerjave so omenjene sicer tudi nekatere manjše, a značilne zajezitve. Pri akumulacijah sta pomembni tako površina zajezene vode kakor tudi količina, njuno razmerje pa je pri plitvih oziroma globokih akumulacijah zelo različno. Gorske so navadno manjše, a globlje in lahko vsebujejo več vode, medtem ko so nižinske večje, a zaradi plitvosti navadno manj vodnate. Leta 1970 je bilo na svetu nekaj več kot 10.000 akumulacij, vsaka po več kot 1 milijon m3 vode (11). Najmanjše torej ustrezajo npr. Plavski akumulaciji na Soči. Povprečno pa imajo vse te akumulacije po 60 km2 in o,5 km3 vode, v resnici pa so med njimi velike razlike. V vseh teh akumulacijah je zajezenih 5.000 km3 vode**, kar je približno štirikrat več, kakor je je v vseh rekah na zemlji. Dolinske akumulacije obsegajo približno 400.000 km2, skupna površina teh in jezerskih akumulacij pa se razteza na 600.000 km2 (11, 13) . To je približno štirikrat več od površine Jadranskega morja ali poldrugikrat več od površine Črnega morja. Podatki upoštevajo tudi akumulacije, ki so jih 1970.leta še gradili, medtan pa so jih povečini že napolnili. Do danes se je ta številka povečala približno za 1000 km3 glede na to, da se vsako leto poveča za okoli 150 km3. * 22 v zadnjem času gradijo zelo visoke jezove, za katerimi nastajajo ogromna umetna jezera. Samo v treh letih (1965-1968) so v 63 deželah, ki so članice mednarodnega komiteja za velike jezove (ICOLD) , zgradili 925 velikih jezov. Z njimi so zajezili 467 km3 vode (11, 13). V teh deželah zgradijo približno 80 odstotkov vseh jezov oziroma akumulacij na svetu. Na leto potemtakem zajezijo povprečno po nekaj več kot 150 km3. To je približno za tri Ohridska ali za 70 Skadarskih jezer. Na svetu je ta čas 45 gigantskih akumulacij, ki vsebujejo po več kot 20 km3 vode. Vsaka ima najmanj dvakrat toliko vode, kot jo ima celotni Tržaški zaliv, ali pa najmanj toliko kot 200 Bohinjskih jezer. Zgolj v sedmih največjih akumulacijah, ki imajo po več kot 100 km3, je okoli 22 odstotkov vse umetno zajezene vode na svetu. Akumulacije, ki imajo po več kot 20 km3 vode, lahko razvrstimo v štiri skupine. Tab.l Največje akumulacije na svetu (nad 2 0 km vode) Obse v km3 Število Sk.prostornina Delež vse " ' akumulacij v km3 zajezene vode I nad 100 7 1.093 21, 9 II 50 - 100 10 634 12,7 III 30 - 50 14 500 10, 0 IV 20 - 30 14 336 6,7 Skupno 45 2.563 51,3 Kako hitro narašča velikost zajezitev, kaže Lake Mead, umetno jezero, ki so ga pred drugo svetovno vojno napolnili v Koloradski dolini v ZDA. Še do prvih let po drugi svetovni vojni je bilo največje, danes pa je po količini vode na 22.mestu, po površini pa ni niti med prvimi stotimi. Podobno usodo je doživela Ribinska akumulacija v SZ na zgornji Volgi, ki je bila 1950.leta največja po površini in druga po prostornini. Dvajset let kasneje (1970) je zdrknila na 12.mesto po površini in na 23. po obsegu, danes pa je po količini vode na 35.mestu. Med dolinskimi akumulacijami, ki so nastale v zajezenih in potopljenih rečnih dolinah, sta največji na svetu Bratska na Angari v SZ (169,3 km3) in Karibska (160,3 km3) na Zambeziju v Zambiji. Največjo površino pa imata Okosombo (Volta)* na Volti (8.480 km2) in Kujbiševska akumulacija na Volgi (6.488 km2) , prva v Gani in druga v SZ. * Zanesljiv pregled nad umetnimi jezeri je težaven tudi zato, ker jih v literaturi večkrat različno označujejo. Največkrat je to posledica tecra, da jih eni imenujejo po jezu, drugi po akumulaciji, tretji po reki, četrti po bližnjem kraju (npr.Volta-Ako-sombo, Kenney-Neshakoe, Bennet-Williston Lake, Md el Ali-High Dam-Naserjevo jezero-Asuanska akumulacija, Mica-Arrcw Lake, Glen Canyon - Lake Pcwell, Garrison - Lake Sakakawea). Nekatere jezove in akumulacije so po izgradnji preimenovali (Gouver Dam -Hoover Dam, Bennet Dam - Portage Mountain, Gordon Hrum - Williston Lake itd.) , druge pa imenujejo eni s tujim, drugi z domačimi imenom (Kariba-Elizabeth Lake, Cwen Falls-Viktoria-Mvazve, Tiete-Ilija Soltejra itd.). Podobno je tudi z nekaterimi rekami in jezeri (Niger-Kvara-Kovarra, Viktorijino jezero-Mvazva), večkrat pa ni mogoče ugotoviti, odkod različna imena, da različne pisave istih imen niti ne omenjamo (Kwilu-Couilon, Sannen-Sian Men Sia itd.). Nekateri avtorji jezerskih akumulacij ne upoštevajo, čeprav so med n4večjlmi. Ponekod so tudi podatki o velikosti akumulacij različni in zato je drugačna tudi njihova razvrstitev. To in drugo večkrat otežkoča primerjavo in kritično vrednotenje podatkov. V tekstu je drugo ime za akumulacijo ali jez navadno v oklepaju. 23 Med jezerskimi je na prvem mestu akumulacija za Owenovimi slapovi (Owen Falls) v ekvatorialni Afriki (68.000 km2) , ki se oskrbuje z vodo Viktoriji-nega jezera, sledita pa ji Irkutska akumulacija (32.966 km2) , ki jo oskrbuje z vodo Bajkalsko jezero, ter akumulacija Iroqu (19.470 km2) na Reki sv.Lovrenca, ki jo oskrbuje voda Ontarijskega jezera. Z Irkutsko akumulacijo na Angari, ki sega na Bajkalsko jezero (jezerska gladina se je dvignila za 1 m), so potopili Angarsko dolino pod jezerom vse do Irkutska, nad njim pa še delti Selenge in Gornje Angare. Med velika jezera, ki jih izkoriščajo za akumulacije, spada tudi Oneško jezero. Povečani del jezera, t.i. koristno prizmo, izkorišča Gornjesvirska HE na Sviru med Onego in Ladogo. Čeprav je Oneško jezero veliko, štejemo k akumulaciji le povečani del jezera, ta pa ima le 13,8 km3 vode. Na svetu so. 1970 .leta izkoriščali ozirom polnili 58 akumulacij, ki imajo po več kot 1.000 km2 (naša največja akumulacija,Djerdapsko jezero, ima le 253 km2) (25) . Razvrstimo jih lahko v štiri skupine. 2 Tab.2 Najobsežnejše akumulacije na svetu (nad 1000 km ) Površina2v štev. Sk.povr. . tisoč km akumui. v km ' dolinske akumulacije jezerske akumulacije. stev. sk.povr.v k m A štev. — 1 - 3 40 70. 013 28 58.733 12 11 .280 3 - 5 8 32 . , 960 4 18.560 4 14 440 5 - 10 7 47. , 597 4 29.847 3 17 750 nad 10 3 123 .720 - - 3 123 720 Skupno 58 274 .290 36 108.923 22 165. .367 Med 58 najobsežnejšimi akumulacijami na svetu je 22 jezerskih s površino 165.367 km2 in 36 dolinskih s površino 108.923 km2. Tri največje, ki imajo nad 10.000 km2, izkoriščajo Viktorijino, Bajkalsko in Ontarijsko jezero. Med akumulacijami od 5000 do 10.000 km2 so poleg jezerskih tudi že dolinske. Prve zajemajo Oneško in Zajsansko jezero v SZ ter jezera v porečju Hamiltona na Labradorju. Med dolinskimi so približno enako velike akumulacije na Volti v Gani, pri Kujbiševu in Bratsku v SZ ter pri Asuanu (Naserjevo jezero) v Egiptu. V tretji velikostni skupini (3.000 do 5.000 km2) so štiri dolinske akumulacije - Karibska (Zambija), Ribinska (SZ), Sanminska (Kitajska) in Volgo-grajska (SZ) ter tri jezerske - Nipigon (Kanada), Saimaa (Finska) in Lake of the Woods (Kanada) . Med 27 akumulacijami od 2.000 do 3.000 km2 so skoraj vse dolinske. So namreč v dolinah, kjer ni večjih jezer. V tej skupini so Zejska (SZ), Cimljanska (SZ), Cabora Bassa (Mosambik) , Kremčugska (SZ) in Kahovska akumulacija (SZ) ter številne druge. Med jezerskimi sta Volhovska akumulacija, ki zaobseže še Ilmensko jezero ter Hantajska akumulacija (Jenisej), katere del je Han-tajsko jezero. Prva je v evropskem in druga v sibirskem delu Sovjetske zveze. Med 27 akumulacijami od 1.000 do 2.000 km2 jih 10 zajema jezera, 17 vodnih zbiralnic pa je v rečnih dolinah, ki so brez njih. Poleg tega so še akumulacije vmesnega tipa, ki združujejo potopljene doline in jezera. Taka je šeksninska akumulacija (1.669 km2) v SZ. Vključuje Belo jezero (1. 130 km2), ki je veliko večje od zajezene Šeksninske doline. Drugačno razmerje med zajezeno dolino in jezerom ima akumulacija D.Johnson na labradorski reki Manicougan v Kanadi, ki vsebuje 142 km vode na površini 1.940 km2. Na Mani-cougansko jezero odpade namreč le dobra šestina akumulacije (285 km2) . 25 Ponekod so jezera spremenili v akumulacije, ne da bi jih bistveno povečali. Tako je z jezerom Inari v severnem delu Finske blizu meje s SZ in Norveško. Pregrada na reki Paats je namreč razširila jezero (1.110 km2) le za 34 km2. Celotna akumulacija vsebuje skoraj 5 km3 vode, koristni del pa 2,5 km3. Drugačen primer je jezero Okeechobee v južnem delu Floride, kjer so vodo zajezili za namakanje subtropskih kultur, pa tudi zato, da bi izboljšali plovnost kanalov, ki preprezajo Florido. Akumulacija obsega 1.821 km2. v njej je 5,2.km3 vode, v koristnem delu pa 1,6 km3. Ko so jo 1938.leta zgradili, se je jezerska gladina dvignila za 3 m in jezero se je precej razširilo ter zalilo obsežna močvirja. 3. Razporeditev največjih umetnih jezer po svetu Akumulacije, ki vsebujejo po več kot 20 km vode oziroma obsegajo več kot 1.000 km2, so razširjene že na vseh kontinentih, razen v Avstraliji. Vendar je tudi tu in v Oceaniji preko 2000 akumulacij, ki obsegajo skupno 30 km3 vode, a so manjše od teh, ki jih obravnavamo. Največjo akumulacijo, ki bo vsebovala 12,4 km3 vode, gradijo v JZ Tasmaniji na reki Gordon. Med že napolnjenimi je največja zajezitev Yucambin pod Snežnim gorovjem v Novem Južnem Walesu. Vsebuje 4,8 km3 vode in obsega 132 km2. Največjo površino ima sicer akumulacija na reki Murray, a ima le 3,1 km3 vode, ker je razmeroma plitva. Tab.3 Največja umetna jezera po kontinentih 3 2 akumulacije nad 20 km akumulacije nad 1.000 km Kontinent štev. sk.prost. v km3 sk.povr. v km2 štev. sk.povr o . v km' ' Afrika 6 766,, 3 90,. 450 7 91,. 493 Azij a 16 881,, 4 67,. 346 13 64.. 253 S.Amerika 13 536,, 4 44,. 507 15 54,. 857 Evropa 4 138,, e 16,. 750 19 54,. 875 J.Amerika 6 236,, s 9,. 454 4 5,. 675 Skupno 45 2 .563,, e 226 .370 58 274,. 290 Največja afriška umetna jezera. Afrika zavzema posebno mesto po tem, da je v zadnjih letih zgradila zelo velike vodne akumulacije. Edinstvena je zajezitev pri Owenovih slapovih, ki izkorišča Viktorijino jezero (Mvazva), drugo največje sladkovodno jezero na svetu (68.000 km2). Uporabna količina tri metre debelega sloja vode obsega kar 204,8 km3. Zato je ta zajezitev največja na svetu. Pomembna ni samo za Ugando, temveč perspektivno tudi za hidrotehnično ureditev celotnega Ponilja, bodisi za plovbo, namakanje ali hidroenergij o. V zadnjih 15 letih so v Afriki napolnili kar pet ogromnih akumulacij: Karibo na Zambeziju, Naser na Nilu, Akosombo na Volti (Gana), Kossy na reki Bela Bandoma (Obala slonove kosti) ter Kainji na Nigru (Kvara) v Nigeriji. Karibska akumulacija na Zambeziju, ki so jo napolnili 1959.leta, se razteza na meji med Južno Rodezijo in Zambijo. Obsega 160 km3 vode, z rezervno pro-tipoplavno prostornino pa presega 170 km3, kajti Zambezi močno koleba zarad: savanskega dežnega režima južne polute. Vodna gladina se v skrajnem primeru lahko razširi na 4.500 km2. Zgradili so jo za pridobivanje električne energije, ki je potrebna za izkoriščanje bogatega bakrovega področja v Zambiji (elektrolitično rafiniranje bakra) ter za različne industrijske panoge v Rodeziji. Zajezeno reko izkoriščajo tudi za namakanje in drugo vodno oskrbo saj izboljšuje plovnost srednjega dela Zambezija in varuje dolino pred poplavami. Za domače prebivalstvo je pomemben tudi ribolov. 26 Naserjevo jezero za jezom Sadd el Ali na Nilu obsega s protipoplavno prostornino, ki lahko zadrži povečan dotok Nila, kar 157,3 km3. Celotna prostornina umetnega jezera ima sicer 146,7 km3, ko ristna 74 km3, kolebanje gladine doseže 75 m, površina pa meri 5.120 km2. Akumulacija služi predvsem za namakanje in energetiko pa tudi za plovbo in ribolov. Pri njej se je pokazalo, da imajo zajezitve velikih rek v takšnih pokrajinskih osnovah, kakršne so v Sudanu in Egiptu, tako številne slabosti, da je njihova celotna koristnost dvomljiva. Velika asuanska zajezitev naj bi sicer postala osnovni člen egiptovskega namakalnega in energetskega gospodarstva. Kajti velika pomanjkljivost hidrotehničnega urejanja Ponilja je bila v tem, da je poleg namakalnih premalo upoštevala energetske, plovne in druge potrebe. Vendar v Po-nilju še vedno niso dosegli ureditve tennesseejskega tipa. V Gani so na Volti leta 196 5 zgradili akumulacijo (Akosombo), ki se po prostornini (148 km3) uvršča na peto mesto na svetu, po vodni površini pa je največja dolinska akumulacija (8.430 km2) . V skrajnem primeru se vodna gladina lahko poveča celo na 8.730 km2. Koristni del akumulacije obsega 90,9 km3. Služi predvsem za energetiko in namakanje pa tudi za plovbo, obrambo pred poplavami in ribolov. Zajezena vodna gladina prekriva kar 3,7 odstotkov celotne površine Gane. Zajezitev Volte, reke savanskega podnebja, je sprožila predvsem gradnja velikega hidroenergetskega kombinata, na katerem sloni tamkajšnja aluminijeva industrija. Na Obali slonove kosti so na reki Bela Bandoma zgradili leta 1971 energetsko-namakalno akumulacijo Kosu (Kossy) s celotno prostornino 29,5 km3 in koristno prostornino 25 km3 ter površino 1.600 km2. Tudi tu so se z zajezevanjem vode stopnjevale težave zaradi rečne slepote, ki se širi med domačini. V Nigeriji so v teh letih zgradili jez na reki Niger, za katerim je nastala akumulacija Kainji s prostornino 15 km3 in površino 1.243 km2, ki služi predvsem za pridobivanje električne energije (za pridobivanje kositra) in boljšo plovbo po Nigru, ki dvakrat na leto naraste, dvakrat pa ima premalo vode, čeprav ima v povprečju 7.000 m3/sek vodnega pretoka. V Mozambiku dokončujejo na reki Zambezi 14o m visok jez Cabora Bassa, ki bo zajezil 66,6 km3 vode na površini 2.700 km2. Tudi ta akumulacija bo služila za električno energijo, namakanje in boljšo plovnost Zambezija. Nekateri viri (11) omenjajo še akumulacijo Sunda na reki Kwilu v JZ Zairu, ki naj bi imela kar 35 km3 prostornine in 1.600 km2 površine, po drugih podatkih je še niso začeli graditi, po tretjih pa naj bi bila v Gabonu (15). Tudi v Gvineji, JAR, Zairu, Maroku in še nekaterih drugih afriških deželah so.zgradili ali pa še gradijo več velikih akumulacij, ki se po prostornini ali površini približujejo prikazanim. Da so v Afriki zgradili velike akumulacije, je razumljivo, saj so afriške reke zelo velike in vodnate. Predvsem pa so zaradi pragov in brzic ugodne za izrabo hidroenergije. Hidroenergetski potencial Afrike je namreč močnejši kakor na kateremkoli drugem kontinentu. Prav tako privlačna so velika rudna bogastva, ki so privabila tuje naložbe v velike hidroenergetske akumulacije, potrebne za izkoriščanje bogatih ležišč železove, bakrove, aluminijeve, kositrove in drugih rud. Akumulacije sicer s pridom uporabljajo tudi za druge namene, vendar je to drugotnega pomena. Zato so velikopotezne zajezitve afriških rek preveč enostranske in širše regionalne hidrotehnične ureditve so šele na začetkih. Največje azijske akumulacije so po površini enake Grčiji. Azija zavzema z njimi pomembno mesto največ na račun Sovjetske zveze. Med 16 akumulacijami, ki imajo največ vode, jih je kar lo v sovjetskem delu Azije. Med njimi so Bratska (Angara) in Krasnojarska (Jenisej), obe v Sibiriji, ter Buhtarminska (Irtiš) v Kazahstanu. Med tistimi, ki jih še polnijo, sta največji Čapča-gajska (Ili) v Kazahstanu in Hantajska (Hantajka, pritok Jeniseja) v Sibiriji in med tistimi, ki jih gradijo, sta največji Ust Umska (Ilm) ter Sajan-ska (Jenisej), obe sibirski. Posebno zanimiva je Sajanska akumulacija, ki nastaja v gorskem svetu za 236 m visoko pregrajo. Ustvarila bo veliko, globoko jezero oligotrofnega tipa, njena HE pa bo po moči največja na svetu. Poleg energetskih in druciih funkcij je značilno, da sibirske akumulacije in zajezene reke uporabljajo tudi za splavarstvo. Izven Sovjetske zveze sta v Aziji največji akumulaciji na reku Huang ho (Sian Mer Sia) in Han šui (Dan Cian kou), obe na Kitajskem. Zgradili so ju za preprečevanje poplav, namakanje in pridobivanje električne energije. Med akumulacije, ki bodo dosegle gigantsko velikost, spada tudi Munhafad at Tartar, ki jo grade v Iraku na Tigrisu. Zadrževala bo kar 67 km3 vode. V zgornjem in srednjem delu Evfrata, že na sirskih in turških tleh, pa so Se zgradili dva velika jezova, ki zajezujeta po več kot 20 km3 vode. V vzhodnem delu Turčije je namreč za 207 m visoko pregrajo Keban nastala akumulacija s 30.5 km3 vode, ki se je razlila na 750 km2. Niže ob Evfratu pa so zgradili v Siriji akumulacijo Tabka (Buhayrat al Assad). Ima 43,5 km3 vode na površini 830 km2. Obe akumulaciji služita za pridobivanje električne energije, namakanje in boljšo plovbo po Evfratu. S tem se bodo namakalne razmere ob Evfratu in Tigrisu, ki so bile precej za egiptovskimi, močno izboljšale, kar je zaradi manj ugodnega nivo-pluvialnega vodnega režima obeh rek toliko pomembnejše. V Pakistanu gradijo na Indu energetsko-namakalno akumulacijo Kalabag za 36.6 km3 zajezene vode. Že doslej so tu, v Indiji in Tajski, napolnili velike akumulacije, ki vsebujejo po več kot 10 km vode in zavzemajo po več. sto kvadratnih kilometrov. Služijo predvsem za namakanje in električno energij°. V Severni Ameriki je 13 akumulacij, ki imajo po več kot 20 km3 in obsegajo 53 6,4 kmJ vode. Poleg tega je 15 akumulacij, ki obsegajo po več kot 1000 km2 in zavzemajo 54.857 km2, ene in druge imajo skupno skoraj 100.000 km2, kar je več kot površina Madžarske. Vse so v Kanadi in ZDA. V Mehiki so sicer tudi velike akumulacije, a so manjše od teh. V kanadski pokrajini Quebec so 1967.leta zajezili Manicougansko reko. Tako je nastala akumulacija D.Johnson, ki je med največjimi na svetu. Celotna prostornina - 142 km , koristna - 36 km3, površina - 1940 km2. Na Manicougansko jezero, ki ga je zajela zajezitev, odpade le 285 km2. Akumulacija je izključno energetska, kar je glede na potrebe in tamkajšnje pokrajinske osnove tudi razumljivo. V Britanski Kolumbiji so reliefne in vodne razmere zelo ugodne za velike zajezitve rek. Te so vodnate (gorski nivalni režim) in imajo močan strmec. Tako so 1968.leta zajezili reko Peace. Za pregrajo Bennet (Portaae Mountain) je nastala Willistorska akumulacija (Williston Lake oz. Gordon Hrum) : celotna prostornina - 71 km3, koristna - 37 km3, oovršina - 1655 km2. Tudi ta je energetska. Zajezena voda je napolnila podolžno dolino v Skalnem gorovju, potem ko so v kanjonu, po katerem se Pease prebija skozi vzhodni hrbet Skalnega gorovja proti vzhodu, zgradili 183 m visoko pregrajo. Za pregrajo Mica je nastalo Arrow Lake s prostornino 23 km3, ki služi za hidroenergijo in za namakanje Kolumbijske doline. V tej pokrajini je za pregrajo Kenney, s katero so zajezili reko Nechako, nastala 1952.leta istoimenska akumulacija imenovana po HE tudi Kenano. Njena posebnost je v tem, da se voda iz več gorskih jezer steka v veliko zbiralnico, od koder po kanalu in tunelu, ki prebija Obrežni hrbet, odteka na tiho-morsko stran. Njena hidroelektrarna izkorišča višinsko razliko 76o m pri povprečnem vodnem odtoku 196 m3/sek. Akumulacija zajema 22 km3 vode in se razprostira na 800 km2. Vanjo se stekajo vode iz sedmih jezer, zalila pa je kar 680 km2 gozda. Med kanadskimi zajezitvami, ki presegajo 20 km3 nrostornine, kaže omeniti še akumulacije Grand Rapids na reki Saskatshewan v Manitobi, Churchill na labradorski reki Hamilton in akumulacijo Iroqu na Reki sv.Lovrenca v Onta-riju. Vse tri so nastale z združevanjem ali razširitvijo glacialnih jezer. 28 Akumulacija Grand Rapids s celotno prostornino 39,9 km3, koristno 11,1 km3 ter površino 4.100 km2, vključuje več razširjenih jezer, med drugim tudi jezero Cedar ter zajezeno dolino reke Saskatshewan. Tudi labradorska akumulacija Churchill je s pomočjo 15 oregraj razširila in združila večje število glacialnih jezer. Nekaj jih je v porečju Hamiltona (Sangirt, Lobstick, Gabro, Ossokmanuan) , druqa v porečju reke Naskopie (Mickikamau, Mackenzie, Orma). Skupna površina jezer in potopljenih tal zavzema 6.650 km2, od tega uravnava alavna pregraja kar 6.200 km2 zajezenih voda. Celotna prostornina akumulacije, ki ima izključno energetsko funkcijo, obsega 31,3 km3 in koristna 28 km3. Nastala je zaradi izkoriščanja bližnjih bogatih ležišč železove rude. Akumulacija Iroqu je sestavni del globokovodne poti, ki povezuje Velika jezera in Atlantski ocean. Osnovna vloga zajezitev, ki so nastale z ureditvijo Reke sv.Lovrenca, je transportna. Poleg teqa stopnje, ki so nastale z jezovi, izkoriščajo še za električno energijo, vodo v akumulacijah pa za oskrbo mest in industrije. Zajezena voda sega na Ontarijsko jezero, ki ima tako za 1,5 m višjo gladino. Zajezena voda obsega 19.470 km2, med jezerskimi akumulacijami je po velikosti tretja na svetu. Njen koristni del obsega namreč kar 30 km3. V Kanadi so še druqe velike akumulacije, ki se po velikosti približujejo prikazanim. V ZDA so do leta 1970 zqradili pet vodnih zbiralnic, ki imajo po več kot 20 km3 vode, in šest akumulacij, ki imajo po več kot 1.000 km2. Največji sta Lake Mead in Lake Powell na Koloradu. Prvo so napolnili že 1936.leta, ko so postavili Hoover Dam. Dolqo časa je bila najvišja na svetu (221 m) in tudi jezero, ki je nastalo za njo, je bilo po prostornini največje. Vse zajezene vode je 36,6 km3 in koristne 33,5 km3 na površini 631 km2. Jezero preprečuje poplave in daje draqoceno namakalno vodo ter hidroenerqijo za vso južno Kalifornijo. Druqa akumulacija (Lake Powell) leži višje ob Koloradu. Napolnili so jo 1964.leta, ko so zgradili Glen Canyon Dam (višina jezu - 216 m, celotna prostornina - 33,3 km3, koristna - 25,7 km3, površina - 646 km2). Služi enakemu namenu kot nižja, poleg teqa pa še za turizem oziroma za rekreacijo, saj jo vsako leto obišče na stotisoče turistov, ko občudujejo Koloradski kanjon. V ZDA je treba med druqimi velikimi akumulacijami omeniti še tri na reki Missouri. Prva je Fort Peck v Montani, druqa Garrison oziroma Sakakawea Lake v Severni Dakoti in tretja Oahe v Južni Dakoti. Največja je Garrisonska, ki obseqa 30,6 km3 vode na površini 1.578 km2. Njen qlavni namen je, da preprečuje poplave, omoqoča namakanje in plovbo po reki ter daje električno enerqijo. Z vodo oskrbuje naselja in industrijo, omoqoča pa tudi vodne športe in rekreacijo. Največja umetna jezera v Južni Ameriki. Velike akumulacije so doslej napolnili že v Venezueli, Surinamu, Braziliji, Uruqvaju in Arqentini. V Venezueli je na reki Caroni nastala akumulacija El Manteco (Guri), ki ima 17,7 km3 vode. Ko jo bodo razširili, bo imela 111,2 km3, služi oa predvsem za elek-troenerqijo, ki je potrebna rudarstvu (železova ruda, boksit) in nastajajoči industriji. V Surinamu so leta 1970 za jezom Brocopondo napolnili akumulacijo Van Blomm-stein Meer (Affobaka) , ki služi za hidroenerqijo, potrebno za pridobivanje aluminija iz tamkajšnjih boqatih ležišč boksita. Njen obseq - 12,4 km3, površina - 1.560 km2. V Braziliji so na reki Sao Francisco 1966.leta napolnili akumulacijo Tres Marias, ki služi za električno enerqijo tamkajšnji industriji in boljšo plovbo (njen obseq - 21 km3, površina - 1.350 km ). Leta 1965 so ob qornjem toku Rio Grande napolnili akumulacijo Furnas s 20,9 km3 vode, ki zavzema 1.606 km2. Pravkar qradijo na reki Parana akumulacijo Tiete (Ilija Solteira) z obseqom 21,1 km3, ki je namenjena za pridobivanje električne boljšo plovbo po reki. 29 V Urugvaju so leta 1946 na Rio Negru za pregrajo Rlncon del Bonete napolnili akumulacijo s celotnim obsegom 15 km3 in koristnim 6,6 km3 ter površino 1.440 km2. Tudi ta služi za pridobivanje električne energije in boljšo plovnost reke. V Argentini so na reki Neuguen postavili akumulacijo Serros Colorados s prostornino 43,5 km3 in površino 620 km2 za pridobivanje električne energije in namakanje tal. Na reki Limav grade akumulacijo El Chocon s prostornino 20,1 km in površino 835 km2. Akumulacija bo razen za pridobivanje električne energije služila še za namakanje in vodno oskrbo mest ter industrije, ki se razvija v južnem delu Argentine. Največje evropske akumulacije. V Evropi je sicer 19 akumulacij s površino po več kot 1.000 km2, med njimi so štiri s prostornino nad 2 0 km3, vendar so vse razen dveh, v Sovjetski zvezi.Toda tudi ti dve, ki sta v sosednji Finski tik ob meji, posredno izkorišča SZ. Tako je medmorska Evropa pravzaprav brez velikih zajezitev. Omenjene akumulacije obsegajo 290 km3vode na površini 71.625 km2, kar je skoraj toliko kot meri Avstrija. Na Finskem so uporabili dve večji jezeri (Saimaa, Inari). Vodo Saimaaskega jezera izkorišča lesogorska akumulacija na reki Voukse, ki odteka v Ladoško jezero in finski elektrarni Enso in Ranhiala. Vodo Inarijskega jezera pa izkorišča akumulacija Kajta Koški na reki Paats. Med največjimi akumulacijami v evropskem delu Sovjetske zveze so dolinske in jezerske. Med jezerskimi je na prvem mestu že omenjena Gornjesvirska akumulacija na reki Svir z zaledjem na Oneškem jezeru. Obsega 9.939 km2, od tega pritiče jezeru kar 9.700 km2, potopljeni Svirskl dolini pa le 239 km2. Od celotne prostornine 13,8 km3 ima koristna jezerska prizma kar 13 km3. Z električno energijo oskrbuje predvsem Leningrad in njegovo industrijo. Med dolinskimi je največja Kujbiševska akumulacija na Volgi. Po površini je druga največja vodna akumulacija na svetu sploh. Velike akumulacije, ki so nastale z zajezitvijo nižinskih vzhodnoevropskih rek, zelo vsestransko izkoriščajo. Vse ženejo elektrarne, ki delujejo po koničnem režimu. Energijo pridobivajo v času, ko v enotnem električnem omrežju evropskega dela SZ primanjkuje energije. Največja evropska hidroelektrarna izkorišča volgo-grajsko, druga največja pa Kujbiševsko akumulacijo. V SZ zaradi hitro rastočih potreb po vodi pomen akumulacij zelo naglo narašča. Kmalu jih bodo uporabljali tudi za preusmerjanje rečne in jezerske vode iz severnega v osrednji in južni del Ruske nižine. V ta namen načrtujejo zajezitve, ki bodo še večje od sedanjih. K boljši plovnosti vodnih poti Ruske ravnine so pripomogle ravno akumulacije. Med njimi so najpomembnejše volške in Cimljanska akumulacija na Donu. Slednja omogoča izkoriščanje volgo-donskega plovnega kanala, ki povezuje vodne poti v povodju Črnega in Kaspijskega morja. Akumulacije na Volgi so enako pomembne za vodni promet in električno energijo. Pomemben vozel notranjih vodnih poti v evropskem delu SZ je prav gotovo Ribinska akumulacija. Preko nje plujejo ladje z ugrezom do 4m iz srednje in spodnje Volge v zgornje Povolžje tja do Moskve. Ribinska in šeksninska akumulacija sta nepogrešljivi tudi za globokovodno volgo-baltiško pot, ki zagotavlja zvezo med Baltiškim, Belim in Kaspijskim morjem. Izjemno pomembna za namakanje in vodno oskrbo južnega dela Ukrajine, vključno s Krimom, je Kahovska akumulacija na spodnjem Dnjepru, preko katere preusmerjajo vodo iz Dnjepra na Krim. V bližnji bodočnosti bo med pomembnimi nalogami izkoriščanje vode, ki je akumulirana v spodnjih delih Volge za namakanje Zavolžja in polpuščavske Prikaspijske nižine. Domala vse velike akumulacije evropskega dela SZ izkoriščajo tudi za industrijski ribolov, ki v akumulacijah SZ doseže letno 60.000 ton (skupno z domačim in športnim pa okoli 90.000 ton). To je dvakrat več od jugoslovanskega 30 morskega ulova rib. V največjih akumulacijah evropskega dela SZ ulove letno 75.000 ton rib, od tega samo na volških okoli 40.000 ton. Na Kujbiševsko, Saratovsko in Volgograjsko akumulacijo odpade kar 70 odstotkov tega ulova, še vedno pa ulove manj rib, kakor dopušča biološka produktivnost zajezenih voda. Akumulacije vse bolj izkoriščajo tudi za rekreacijo. Ob njih letuje vsako leto na stotisoče ljudi, več sto rečnih ladij pa so preuredili v plavajoče domove. Tudi v potniškem prometu je prevoz turistov in izletnikov čedalje pomembnejši. Vendar pa vseh možnosti rekreacijskega izkoriščanja akumulacij še zdaleč niso izčrpali. Sploh so ruske akumulacije primer kompleksnega izkoriščanja zajezenih voda. Pri tem ne smemo prezreti njihovega posrednega vpliva npr. na večjo vlažnost "akumulacijskih" pokrajin, kar je pomembno zlasti v stepski Ukrajini. Pri izkoriščanju akumulacij pa povzročajo težave različni interesi (energija - plovba - namakanje), ki niso vslej skladni. Ti problemi se pri kompleksnem izkoriščanju akumulacij kažejo še marsikje drugod po svetu. 4. Problematika in nadaljnji razvoj umetnih jezer Vode, ki jih človek zbira v velikih akumulacijah, postajajo eden od osnovnih načinov urejenega izkoriščanja vodnih virov na zemlji. Z vsakim letom narašča pomen velikih akumulacij, ki nastajajo za visokimi jezovi, prav tako pa narašča pomen velikih jezerskih akumulacij, ki uravnavajo odtok večjih jezer Še pred nekaj desetletji je količina vode v tedaj največjih zajezitvah komaj presegla 35 km3- danes pa obratuje že 17 akumulacij, ki vsebujejo po več kot 50 kmA vode, sedem pa jih ima celo po več kot 100 km3. Mead Lake, dolao časa največje umetno jezero na svetu, ima manj kot 700 km2, danes pa se največja raztezajo na več desetkrat večjih površinah. Velike akumulacije so pravzaprav tehnološki uspeh zadnjih treh desetletij. Izmed 45 največjih jih je 33 nastalo šele po letu 1960, v desetletju prej le pet, pred tem pa komaj tri. Vse akumulacije zadržujejo že več kot 5.000 km3vode. To je štirikratna količina vse rečne vode na zemlji, toda še vedno le 4 odstotki vse jezerske vode Vse akumulacije obsegajo 600.000 km2.To je večja površina, kakor jo imajo Jugoslavija, Bolgarija, Grčija in Albanija skupaj, če bi akumulacije izpraznili, bi se gladina svetovnega morja dvignila za 16 mm. Zato upravičeno trdimo, da umetne vodne zajezitve pridobivajo planetarni pomen. Namestp po kontinentih bi akumulacije lahko obravnavali tudi po klimatskih pasovih ali tipih pokrajin. V enakih pokrajinskih osnovah imajo namreč akumulacije vrsto skupnih potez. Tako tudi v Kanadi, Finski in severnem delu Sovjetske zveze, kjer so ledeniški relief in številna jezera z neurejeno rečno mrežo in neuravnovešenim strmcem rek ter drugo dediščino pleisto-censke poledenitve. Vse to je ugodno za zajezevanje rek in hidroeneraetsko izrabo doda, čeprav sta njihov nivalni režim in dolga vsakoletna zamrznje-nost manj ugodna. Obenem so to redko naseljeni in gospodarsko enostransko razviti kraji. V teh pokrajinah zato prevladujejo jezerske akumulacije, ki imajo večinoma enostransko, navadno energetsko funkcijo, namenjeno v glavnem rudarstvu in predelavi rud ali pridobivanju in pošiljanju električne energije v sosednje, gospodarsko bolj razvite pokrajine. Drugačne so akumulacije v celinskem podnebju zmernega pasu, npr. v Misissi-ppskem in Vzhodnoevropskem nižavju, kjer prevladujejo velike nižinske reke z močnim kolebanjem preko leta ter drugimi pokrajinskimi osnovami, ki so za zajezovanje manj ugodne. Prevladujejo sicer dolinske zajezitve, ki pa so zaradi ravninskega sveta plitve, raztegnjene in velike. Pomembne so za namakanje, plovbo in pridobivanje električne energije. Težave so v močnem izhlapevanju zajezene vode, v naglem abrazijskem razdiranju rahlih jezerskih bregov zaradi mladih rečnih in drugih tal, v katerih so nastale, itd. Drugačen tip akumulacij je v starih namakalnih pokrajinah - Sovjetska Srednja Azija, Pakistan, Indija, Kitajska, Mezopotamija, Eaipt. Tem deželam so velike zajezitve prinesle posodobitev namakalnih nanrav in osnovo za druge velikopotezne vodnogospodarske naprave. Zaradi tople in sušne klime ter nivo-pluvialnega režima pa zajezene vode izdatno kolebajo in izparevajo. Težave so tudi zaradi prestrezanja rodovitnecra rečnega blata, ki ostaja za jezovi, prej pa je gnojilo poplavna dolinska tla. Naslednji tip akumulacij je v tropskem pasu, savanskem ali stalno vlažnem. Povečini so tu ugodni pluvialni režimi tropskih rek, manj pa je uciodna po-plavnost dolin in še manj veliko izhlapevanje zajezenih voda ter širjenje bolezni, ki so v zvezi s stoječo vodo (rečna slepota, malarija itd.). Te akumulacije so v manj razvitih deželah in velike zajezitve rek so posledica enostranskih oziroma tujih koristi. Zcrradili so jih s tujimi naložbami, ki so namenjene za pridobivanje električne energije, ki je potrebna za kopanje in predelavo rud iz tamkajšnjih bogatih ležišč, zlasti boksitnih. Pri teh zajezitvah niso pretirano štedili tal, zato so akumulacije zalile obsežne dele dolin, veliko rodovitnih tal in veliko tropskih gozdov. Akumulacije izrabljajo sicer tudi za namakanje, plovbo in ribištvo, vendar je to bolj drugotnega pomena. Tudi ekološko so te akumulacije najbolj kočljive. V marsičem drugačne so vodne akumulacije v razvitih deželah, saj so povečini najbolj pretehtane in vsestranske. Vseeno pa so ekološki in drugi pomisleki ravno pri njih najbolj živi. Delež zaseženih kulturnih tal, prometnih poti in naselij je namreč pri teh akumulacijah največji. To ne velja samo zatni-žinske pokrajine (Mississipsko nižavje, Rusko nižavje), kjer so se sredi kulturnih pokrajin zajezene reke na daleč razlile, temveč tudi za gorski svet, kjer so doline še bolj dragocene, čeprav so zaradi višjih zajezitev akumulacije manj obsežne. Tudi življenje v dolinah pod velikimi zajezitvami ni povsem brez tveganja. Doslej je bilo že več velikih nesreč (15). Posebni problemi so v teh pokrajinah onesnažene reke in onesnaženost zajezenih voda. Glede velikih akumulacij je zato največ pomislekov ravno v najbolj razvitih deželah, čeprav akumulirano vodo najbolj potrebujejo. Toda stiska za prostor je tu največja in problemi okolja najbolj izostreni. V Evropi si zato velikih akumulacij (npr. na Donavi, Renu) niti zamisliti ne moremo, ker bi vse preveč grobo posegle v gosto naseljene, močno kultivirane in infrastrukturno dobro opremljene pokrajine, že v redko naseljenih dolinah so morali, preden so jih zajezili, marsikje preseliti na desettisoče ljudi. Velike vodne akumulacije so nedvomno velikopotezna osnova infrastrukturne ureditve pokrajin. Zaradi čim bolj smotrnega urejanja pokrajin jih skušajo načrtovati vse bolj široko in vsestransko. Take primere poznamo iz SZ, ZDA, Kanade, Japonske in še nekaterih dežel, kjer skušajo najprej preučiti vse posledice, ki jih akumulacije utegnejo sprožiti neposredno ali posredno, takoj ali kasneje. Tennesseejski način vodnega urejanja z akumulacijami vred, ki pomeni smotrno vodno gospodarjenje s celotnimi porečji, so že pred drugo svetovno vojno začeli uresničevati v ZDA. Kasneje se je močno uveljavil tudi v SZ. V manj razvitem svetu pa, žal, še vedno prevladujejo močno enostranski hidrotehnični posegi, ki jih narekujejo bodisi interesi posameznih gospodarskih panog, drugih držav oziroma večnacionalnih družb. Na širši pomen velikih akumulacij, ki je praviloma interrecrionalen, kažejo že njihove razsežnosti. Velike akumulacije so dolge po več sto kilometrov in široke po več deset kilometrov. Vrisane niso samo na kartah posameznih držav, temveč tudi na kartah kontinentov in v atlasih. V marsikateri deželi je več umetnih jezer kakor naravnih in tudi večja so. Marsikatera dežela spominja s svojimi dolgimi in ozkimi dolinskimi akumulacijami na alacialne jezerske pokrajine, kakršne so npr. v Kanadi, švedski. Finski itd. Tak vtis dobimo celo, ko gledamo sodobne karte Portugalske, Španije, Turčije in drugih dežel, kjer je več sto takih jezer. Skratka, umetno ojezerjevanje postaja značilna poteza vse večjega števila dežel. Glede na količino in površino zajezene vode je razumljivo, da velike akumulacije močno vplivajo na kroženje vode, vodno bilanco in zadrževanje rečnih sedimentov, ki obtičijo v zajezitvah, prej pa so jih reke nosile v morja. 32 Največja umetna je Tek. štev. Akumulacija Reka,jezero Država 1. Ovenova akum. Viktorijino j . Uganda 2. Bratska Anaqara SZ 3. Kariba Zambezi Zambija 4. Naser Nil Egipt 5. Akoscmbo Volta Gana 6. D.Johnson Manicougan Kanada 7. El Manteco Carroni Venezuela 8. Krasnojarska Jenisej SZ 9. Williston Lake Peace Kanada 10. Zejska Žeja SZ 11. Tartar Tigris Irak 12. Cabora Bassa Zambezi Mozambik 13. Sian Men Sia Huang ho Kitajska 14. Ust Ilmska Angara SZ 15. Kujbiševska Volga SZ 16. Buhtarminska Irtiš,Zajsan SZ 17. Dan Cian Kou Han šui Kitajska 18. Irkutska Angara,Baj kal SZ 19. Serros Color. Neuquen Argentina 20. Tabka Evfrat Sirija 21. Grand Rapids Saskatchewan Kanada 22. Lake Mead Kolorado ZDA 23. Kalabag Ind Pakistan 24. Viljujska Viljuj SZ 25. Lake Powell Kolorado ZDA 26. Volgograj ska Volga SZ 27. Sajanska Jenisej SZ 28. Churchill Hamilton Kanada 29. Garrison Missouri ZDA 30. Keban Evfrat Turčija 31. Iroqu Qntarijsko j . Kan., ZDA 32. Kossy B.Bandana Ob.si.k. 33. Oahe Missouri ZDA 34. Kapčagajska Hi SZ 35. Ribinska Volga SZ zera na svetu (1970) Zgrajena leta Obseg celotni v km3 koristni Površina v km2 Vrsta izrabe 1954 _ 204,8 68, .000 En,Pl,Rb 1967 169,3 48,2 5 .470 En, Pl,Sp,Rb,Os,Rk 1959 160,3 46,0 4 .550 En,Mi, Pl, Rb, Ppl 1968 157,3 74,0 5, .120 Mn,En,Ppl,Pl,Rb 1965 148,0 90,0 8, .480 En, Pl, Mn, Ppl, Rb, Os 1967 142,0 36,0 1, ,940 En gr. 111,2 55,0 - En 1970 73,3 30,4 2, .000 En,Pl,Sp,Rb,Os 1968 71,7 37,0 1. ,655 En qr. 68,4 32,1 2, .740 En,Pl,Ppl gr. 67,0 - 2, ,000 Nm, Ppl gr. 66,4 - 2, ,700 En,Nm,Pl 1962 65,0 55,0 3, ,500 Ppl,Nn,En,Pl gr. 59,4 2,8 1. ,873 En,Pl,Sp,Rb 1957 58,0 34,6 6, ,488 En,Pl,Mn,Rb,Os,Rk 1967 53,0 30,0 5, .490 En,Pl,Os,Rb 1962 51,6 38,5 1. ,000 Nm, En, Ppl 1959 48,5 46,0 32. ,966 En,Pl,Sp,Os,Rb,Pk gr. 43,5 5,6 620 Eh,fin gr. 40,0 11,0 830 En,Nm, Os 1964 39,9 11,1 4. ,100 En,Nm,Os 1936 36,7 33,5 631 En,Ppl,Nn,Os,Rk gr. 36,6 - - Nm,En 1968 35,9 17,8 2. ,177 En,Nn 1964 33,3 25,7 646 Ppl, Mi, En, Rk 1960 31,5 8,3 3. ,117 En, Pl,Mn,Os,Rb,Rk gr. 31,3 15,8 583 En,Rb gr. 31,1 28,0 6. 650 En 1956 30,6 25,5 1. ,518 Ppl, Pl, En, Os, Rk, Rb gr. 30,5 22,0 750 En, t Jn, Ppl 1958 30,0 - 19. ,470 Pl,En,Os 1971 29,5 25,0 1. ,600 bin,Eh 1963 29,1 21,0 1. ,522 Ppl,Pl,En,Rk gr. 28,1 6,0 1. 847 En,Nm, Rb,Rk 1947 25,4 16,8 4. ,550 En, Pl,Os,Sp,Rb,Rk Tek. štev. Akunulacij a Reka,jezero Država Zgrajena leta obseg v celotni knT koristni Površina v km2 Vrsta izrabe 36. Fort Peck Missouri ZDA 1937 24, 8 17, 3 990 Ppl, En, Pl, Os,Rb, Rk 37. Cimljanska Don SZ 1957 23, 7 11, 5 2, .636 Pl, En, Rb,Mn, Os,Rk 38. Hantajska Hantaj ka SZ gr. 23, 5 17, 3 2. 120 En 39. Arrow Lake Kolixnbija Kanada gr. 23, 0 14, 8 - En, Pl 40. Nechako Nechako Kanada 1952 - 22, 0 800 En 41. Late Skeens Deede Horse Kanada - 22, 0 - - - 42. Tiete Parana Brazilija gr. 21, 0 - - En, Pl 43. Tres Marias S.Francisco Brazilija 1965 21, 0 18, 0 1. 350 En, Pl 44. Furnas Rio Grande Brazilija 1965 20, 9 14, 0 1. 606 En 45. El Chooon Limay Argentina gr. 20, 1 - 835 En,Os,Nn Akumulacije, ki imajo manj kot 20 km3, a več kot 1.000 km2. 46. Lake of Woods (Kanada), 47. Lake Seul (Kanada), 48. Nipigon (Kanada), 49. Red Lake (Kanada), 50. Gouin (Kanada), 51. Manuan na Manuanski reki (Kanada), 52. Okeechobe (ZDA), 53. Van Blaimstein Mser na Surinamu (Surinam), 54. Tiete oz. Ilija Solteirana Rio Negru (Urugvaj), 55. Sunda naKwilu (Zaire), 56. Kainji na Nigru (Nigerija), 57. Inari oz.Kajta Koški (Finska), 58. Kumska na Kuiri (SZ), 59. Vygozerska na Vigu in jezeru (SZ), 60. Saimaa (Finska), 61. Gornjesvirska na Sviru in Oneškem jezeru (SZ), 62. Volhovska na Volhovu in I Imenskem jezeru (SZ), 63. Šeksninska na Šeksni in Belem jezeru (SZ), 64. Gorkovska na Volgi (SZ), 65. Kahovska na Dnjepru (SZ), 66. Čeboksarska na Volgi (SZ), 67. Kujbiševska na Volgi (SZ), 68. Spodnjekamska na Kami (SZ), 69. Votkinska na Kami (SZ), 70. Kamska na Kami (SZ), 71. Novosibirska na Obu (SZ), 72. Kremenčugska na Dnjepru (SZ), 73. Roosevelt Lake na Kolumbiji (ZDA), 74. Rockland na Nechesu (ZDA), 75. Kentucky Lake na Tennesseeju (ZDA), 76. New Hogan v Kaliforniji. VIRI: Man made Lakes (1966), Fels (1970), Avakian, Šarapov (1970), World Dams Today (1970), World Register of Dams (1964), World Dams Today (1967), Fortunatov (1978). LEGENDA: En - energetika, Nn - namakanje, Pl - plovba, Ppl - preprečevanje poplav, Os - oskrba z vodo (industrijska,komunalna), Rb - ribolov, Sp - splavarstvo, Rk - rekreacija, gr - akumulacijo gradijo. Danes je večina teh akumulacij že zgrajenih. Tek.štev. - položaj akumulacij na karti. Izlivi zajezenih rek in sosednjih delov morij se zato v marsičem spreminjajo: večje je razdiranje delt in rečnih ustij sploh, manjši je dotok hranilnih snovi in manjši je ulov rib. Spreminjajo se celotni ekostosistemi vodnih pokrajin, ki so že no naravi močno občutljivi (mešanje sladke in slane vode). V bodoče ni pričakovati, da bi se v Evropi, Avstraliji in ZDA število velikih akumulacij bistveno povečalo. Pač pa lahko pričakujemo, da se bo njihovo število povečalo v Sibiriji in na Daljnjem Vzhodu, v južni Aziji, Kanadi in nekaterih afriških in južnoameriških deželah, kjer so za velikopotezno zajezevanje voda na voljo velike reke in jezera ter druge ugodne pokrajinske osnove. Zato je razumljivo, da marsikje pripravljajo še večje zajezitve rek, kakor so sedanje. Tako naj bi v Braziliji z zajezitvijo dveh desnih pritokov Amazonke (Xingan, Araguaia) nastalo na vznožju Brazilskega višavja 600 km dolgo in do 400 km široko umetno jezero, ki bo imelo 600 km3 vode, kar je štirikrat več od doslej največjega. Zajezena voda se bo razlika na površini, enaki srednjeveliki evropski državi ali desetim Ladoškim jezerom, ki je največje v Evropi. Velike zajezitve pripravljajo tudi v Sibiriji, Kanadi in ekvatorialni Afriki, za druge dežele pa so načrti še manj jasni. Očitno pa je, da se bo velikopotezno zajezevanje rek in jezer še nadaljevalo, z njimi pa številne pokrajinske posledice, ki jih spremljajo. POGLAVITNI VIRI: 1) Avakian A.B., Fortunatov M.A., Les lacs de baraqe du monde, Limnologurum Conventus XVIII, Abstracts of Communications, 1971, Leningrad; 2) Avakian A.B., äarapov V.A., Jakovljeva V.B., KrupnejSie vodohranili§£a mira, Trudy koordinacionnyh soveääanyj po hidrotehnike, 70, 1972, Leningrad; 3) Bretschneider H., Die qrösten Talsperren der Welt, Die Wasserwirtschaft, 60, 6, 1970; 4) Bykov V.D., Kisin I.M., Edel§tejn K.K., Rol ' vodohraniliäö v transforma- cii recnogo stoka, Meteorol.i gidrol., 1972,7, Moskva; 5) EdelStejn K.K., Morfolocrifieskaja klassifikacija vodohranilisö, Vestnik mosk.univ., 1977, 5, Moskva; 6) EdelStejn K.K., Ivanova O.N., O Stabil'nosti vodnyh mass dolinnyh vodo- hraniliSö. Kompleksnye issledovanija vodohranililö, 4, 1978, Moskva; 7) Entz B., Limnological condltions in Volta Lake, the greatest Man made Lake of Africa, Nature and resources, Bull.Internat. Hydrol.Decade, UNESCO,V, 1969; 8) Fels D., Stauseen als Gegenstand geographischer Forschung, Mitt.aeogr. Ges., 1964, München; 9) Fels E., Die Stauseen der Vereinigten Staaten von Amerika, Die Erde, 95, 1964; 10) Fels E., Das World Reqister of Dams, Paris, 1964, Die Erde, 98, 1967, Berlin; 10a)Fels E., Die Stauanlagen und die Geoqraohie,Geographica Helvetica, 4. 1965, Bern; 11) Fels E., Die qrossen Stauseen der Erde, Zeitschr.f.Wirtschaftsneoor. , XIV, 8, 1970; 12) Fels E., Stausee - Stiefkinder der Geographie, Geogr.Zeitschr.33, 1973; 13) Fortunatov M.A., Krupnjeäie vodohraniliäöa mira, Kompleksnye issledova- nija vodohraniliää, 70, 1978, Moskva; 14) Golterman H.L., Physiological limnology an approach to the physiology of lake ecosystems, 1975, Amsterdam; 15) Glodek J., Zapory wodne na swiecie - zarys geocrraphisznv, Csaz.geogr. , XLI, 1, 1970, Wroclaw; 16) Grengg H., Die grossen Stauseen der Erde, österr.Wasserwirt.27, 1975; 17) Hrusteleva M.A., Biogennye veščestva v vodnyh vvtjažkah iz počv vodosbora Možajskoqo vodohranilišča, Kompleksnye issledovanij a vodo-hranilišč, 1978, Moskva; 18) Kisin I.M., Semenov E.F., Koefficient vodoobmena i režim sostavljajuščih vodnoqo balansa vodohranilišč. Kompleksnye issledovanij a vodohranilišč, 4, 197 8, Moskva; 19) Lopuh P.S., Osobennosti fiziko-qeoqrafičeskih svjazej v vodoemah, 1971, Minsk; 20) L'voviS M.I., Mirovoj vodnyj balans i vodnye resursy zemli, 1974, Leningrad; 21) Man Made Lakes, Symposia of the Institute of Biology, 15, 1966, London - New York; 22) Mermel T.W., Progress of Dam Construction in the World, World Dams Today, The Japan Dam Association, 1960, Tokyo; 23) Radinja D., Zbiljsko jezero - zajezitev Save pri Medvodah,197 7, Ljubljana (tipkopis); 24) Schnitter N., Statistischen Übersicht über den Stand des Talsperrenbaus in der Welt, Wasser- und Energiewirtschaft, 60, 1/2,1968; 25) Statistički godišnjak Jugoslavije, 1977, XXIV, Beoqrad; 26) World Dams Today, The Japan Dam Association, Tokyo, 1967; 27) World Reqister of Dams, International Commission on Larqe Dams, 1970, Paris; 28) Zajdel'man F.R., Gadžiev J.M., Rohkova L.S., Opyt modelirovanija proce- ssov vzajmodejstvija zatoplennyh počv i qruntov s vodami vodohranilišča, Kompleksnye issledovanij a vodohranilišč, 1978, Moskva; 29) Todd D.K., The Water encyclopedia, 1970, New York. 36 JAKOB MEDVED O STANDARDIZACIJI GEOGRAFSKIH IMEN* 1. Ker se geografi pri svojem delu pogosto srečujemo s pisavo in izgovorjavo geografskih imen, je umestno, da o tem spregovorimo nekaj besed tudi na tem zborovanju. Problematika standardizacije geografskih imen je izredno obširna in zapletena zadeva ter jo skušajo reševati v M> BRINOVEC S. 64000 Kranj, Yu, Gimnazija Kranj PRISPEVEK ZA USPEŠNO URESNIČEVANJE UČNEGA NAČRTA GEOGRAFIJE V DRUGEM LETNIKU USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA Geografski obzornik XXV, (1978), štev.3-4, str. 40 - 47 Članek razčlenjuje izhodišča in programsko osnovo reformiranega učnega načrta geografije v drugem letniku usmerjenega izobraževanja. Prispevek temelji v glavnem na avtorjevih izkušnjah. M.R. UDK 910+371.3:373.34 MARlč Franc 62000 Maribor, Yu, Zavod SR Slovenije za šolstvo, organizacijska enota Maribor, Mladinska 36 OLAS Ludvik 62000 Maribor, Yu, Pedagoška akademija Maribor, Prešernova 12 REALIZACIJA POUKA GEOGRAFIJE V ŠESTEM IN SEDMEM RAZREDU OSNOVNE ŠOLE Geografski obzornik XXV (1978), štev. 3-4, str. 47 - 50 Geografija v šoli mora iskati vedno boljše metodično-didaktične poti, s katerimi učenci v dialektično kompleksni podobi osvajajo geografske elemente in regije sveta. V ta namen smo zasnovali nov koncept učbenikov in jih preizkusili na devetih osnovnih šolah v Sloveniji. Dosedanji usoehi, prikazani v razpravi, so vznodbudni. F.M. in L.O. UDK 378.046.2+910 LOVRENČAK F. 61000 Ljubljana, Yu, PZE za geografijo fil.fak., Aškerčeva 12 ZNANJE GEOGRAFIJE PRI ABSOLVENTIH SREDNJIH ŠOL NA ZAČETKU VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJA GEOGRAFIJE Geografski obzornik XXV (1978), štev. 3-4, str. 51 - 69 Na osnovi ankete prikazuje prispevek srednješolsko znanje geografije nri absolventih srednjih šol v Sloveniji. Spoznanja naj bi koristila nadaljnjemu izpopolnjevanju geografskega pouka. F.L.