ZADNJI DNEVI RAJA
MEDICINE MAN
Režija:	John McTiernan.
Scenarij:	Tom Schulman, Sally Robinson.
Fotografija:	Don McAlpine.
Glasba:	Jerry Goldsmith.
Igrajo:	Sean Connery, Lorraine Bracco.
Produkcija:	Cinergi Productions, ZDA, 1992.
Ce se bo v prihodnosti kakšen hollywoodski producent spravil delat remake katerega izmed filmov o Tarzanu, bo imel vsaj z izbiro režiserja lahko delo. John McTiernan je že s filmom Predator pokazal, kako se snema džunglo, v Zadnjih dnevih raja pa lahko vidimo, kako bi se dandanes Tarzan in Jane preganjala po krošnjah dreves džungelskega pragozda. Ne umanjka niti opica Cita — v nekem prizoru jo vidimo, kako pleza po Lorraine Bracco.
Po svoje je presenetljivo, da se formula filma s sporočilom, kombiniranega z akcijskim filmom, ni obnesla. Scenarij oskarjevca Toma Schulmana {Društvo mrtvih pesnikov) ima vse elemente, potrebne za uspeh — naslovni lik dr. Campbella, ki o bogastvu pragozda, njegovem propadanju in izginevanju njegovih prebivalcev pouči dr. Craneovo in z njo nas gledalce, je že sam po sebi dovolj zanimiv, njegova osebna tragedija in posledica tega, opijanje, pa ga naredita človeškega. Razlika v spolu in v značaju med njim in dr. Rae Crane je pripraven povod za nekaj situacijske komike in množico zabavnih dialogov. Bolezen poglavarjevega edinca poskrbi za spremembo nazorov velemestne zdravnice, bližajoča se cesta pa za potrebni suspenz in zaključno ognjeno katarzo. Sce-naristični gimmic— iskanje izgu-
bljenega elementa v zdravilu proti raku — sicer pomeni, da bo moral gledalec pogoltniti pilulo strokovnega govoričenja, a k sreči ta pilula ni pretirano grenka. Brezhibna je tudi realizacija filma. Sean Connery in Lorraine Bracco sta se dobro ujela, McTierna-novi režiji ne gre ničesar očitati, glasbena podlaga Jerryja Gold-smitha pa se prav neopazno usede v ušesa.
Zakaj so torej Zadnji dnevi raja
publiko pustili hladno? Stvar je še bolj čudna, če se spomnimo na Kevina Costnerja in njegovo etno epopejo Pleše z volkovi. Tudi tam imamo na prvi pogled enako formulo: nad civilizacijo razočaran človek hoče spoznati zadnje ostanke divjine, sprejme indijansko kulturo in je s svojo izvoljenko prisiljen pred bližajočo se civilizacijo zbežati globlje v divjino. Žanr je sicer drug, toda v Pleše z volkovi je toliko westerna, kolikor je v Zadnjih dnevih raja akcije. Bistvena razlika je v tem, da pri Costnerju Indijanci in njihova kultura igrajo bolj ali manj isto vlogo kot cinemascope razglednice iz »neokrnjene divjine« - vse skupaj je zreduci-rano na funkcijo kulise, pred katero se odigra že neštetokrat videna in v ničemer nova ljubezenska zgodba. In ne pozabite, da Costn^rjeva izvoljenka ni In-dijanka. Ce torej hočemo govoriti o sporočilu filma Pleše z volkovi, bi lahko rekli, da gre prej za cinično potrditev genocida nad ameriškimi Indijanci kot pa za njegovo obsodbo. Nasprotno pa Zadnji dnevi raja kažejo propadanje pragozda in njegovih prebivalcev brez kakšnih ciničnih podtonov.
Zadnji dnevi raja sicer res opozarjajo na velik problem, toda samo to še ni dovolj za velik film. Ne pomaga niti veliko porabljenega denarja. Skromnejša produkcija bi sicer bolj ustrezala pomembnosti filma, toda v tem primeru bi od filma Zadnji dnevi raja verjetno ostal samo Schul-manov scenarij.
UROŠ PRESTOR
N F O
ČRNO OGRINJALO
BLACK ROBE
■ ■■ I
Režija:
Scenarij:
Fotografija:
Glasba:
Igrajo:
Produkcija:
Bruce Beresford Brian Moor
Georges DeSarue Lothaire Bluetau Kanada/Francija. 1991
Po celovečercih The Fringe Dwellers (1986), Šofer gospodične Daisy (Driving Miss Daisy, 1989) in Mister Johnson
(1990) seje Bruce Beresford še četrtič lotil teme medrasnih nasprotij. Filma Črno ogrinjalo, prve kanadsko-avstralske kopro-dukcije, se je oprijela popularna, ne preveč posrečena oznaka, da gre za »kombinacijo Joffejevega
Misijona (The Mission, 1986) in Costnerjevega Pleše z volkovi (Dances With Wolves, 1990)«, posnet pa je bil po romanu Bria-na ,Moora, ki je napisal tudi scenarij. Dogajanje je postavljeno na ozemlje Nove Francije (današnji Quebec) v prvi polovici 17. stoletja (1603—1635), ki je bila na tem območju povsem v znamenju delovanja Samuela de
ugrabijo teroristi med križarjenjem v Karibih. Bruce Willis naj bi za svojo tretjo upodobitev policista Johna McClana dobil med 12,5 in 15 mio USD.
Sindikata francoskih filmskih delavcev. AFP F in SR F, sta združila svoje sile v pozivu za sprejem zakona, ki bi omejil lastninjenje kinematografskega omrežja s strani proizvodnih hiš. Na ta način naj bi pristrigli vertikalno integracijo francoskih »velikih treh«: Gaumonta. UGCc-ja in Patheja. Sindikata menita, da producenti v svoji lasti ne bi smeli imeti več kot 25 dvoran, torej hi se morali aH odpovedati snemanju filmov ali pa presežne dvorane oddati novim lastnikom (ti bi se morali zavezati, da bodo v njih prikazovali filme še najmanj sedem let). Da hi preprečili preveliko koncentracijo in monopolizacijo, sindikata predlagata tudi zgornjo mejo (okoli 15%) glede števila dvoran, ki hi jih lahko imel posamezen lastnik v kateremkoli francoskem departmaju.
Halle Berry bo igrala glavno vlogo v filmu What's Love Got to Do With It
(Touchstone), ki ga bodo začeli snemati decembra. Scenarij Kate Lanier je posvečen burnim letom, ki jih je Tina Turner preživela s svojim ex-soprogom lkom. Producenta sla Dough Chapin in Barry Krost. režiral pa ho Brian Gibson, avtor The Josephine Haker Story (nagrada
Emmy).
***
Novembra začnejo v Idahu snemati A Home Of Our Own (A & M). V tej drami Patricka Duncana bo Kathy Bates igrala žensko, ki se s svojimi šestimi otroki odpravi na pot, da bi skupaj začeli novo življenje. Režiral bo Tony Bill, producenta pa sta Dale Pollack in Bill Borden.
John Sayles (na FAF-u smo ravnokar videli njegovo Mesto upanja) se odpravlja na Irsko, kjer bo snemal svoj prvi film izven ZDA. The Secret Of Ron Mor Skeery je zgodba o dekletu, ki išče svojega brata, za katerega je prepričana, daje zrasel med tjulnji. To je Saylesov prvi družinski film. Producenta sta Maggie Renzi in Sarah Green, z Johnom Slossom kot izvršnim producentom. Snemati bodo začeli naslednjo
pomlad.
***
V Mehiki so začeli po scenariju Michaela Thomasa snemati triler The VVro/ig Man (Viacom), očitno remake istoimenskega Hitchcockovega filma iz I. 1957. Kevin Anderson igra moža, po krivem obtoženega za umor. Nastopata še Rosanna Arquette in Frederic Forrest, režiral pa bo Jim McBride (Breathless, The Big Easy, Great Halls Of Fire!).
Medtem ko majorji poročajo o 10-odstotnem upadanju svojega izkupička na Japonskem v prvi polovici letošnjega leta, pa Dežela vzhajajočega sonca doživlja pravi pohod art filmov. Najuspešnejši so Delicatessen Jean-Pierre Jeuneta in
N F O
R
Marca Caroja, Toto le Heros Jacoja Van Dormaela, Until the End Of the World Wima Wendei sa in Im Helle Noiseitse Jaiquesa Rivetta Najnovejša hita pa sta Jarmuscher Night On Earth <964.000 USD po 17 tednih predvajanja v eni sami tokijski dvorani) ter Caravov Les Amants Du Pont-Neuf. za katerega njegov japonski distributer Elim Spare računa, da ho do izteka sezone prigraI
prek 1,13 mio USD.
***
Britanske policijske statistike kažejo, da v primerih razvpitih serijskih morilcev dobijo tudi po tisoč in več telefonskih klicev žensk, ki trdijo, da je zločinec njihov soprog oz. partner. Ta informacija je služila za osnovo romanu Tite Hawk Petra Ransleya, po katerem je hi I posnet film (Initial Films/BBC), ki ga je režiral David Hayman. Helen Mirrcn v njem igra vlogo Annie Marsh, gospodinje iz predmestja, ki osumi svojega moža Stephena (George Costigan), ko javnost pretresejo novice o nasilni smrti več mladih deklet, irtvali brutalnega psihopata. Ker policije njene domneve ne zanimajo, Annie začne sama raziskovati Stephenaro preteklost, pri čemer dolgo ni jasno, če ne gre samo za n jeno paranojo ali pa njen mož dejansko na skrivaj živi mračno dvojno življenje. Soigralca Helen Mil i en sta Rosemary Leach in Owen Teale, premiera pa bo
spomladi.
***
European Film Distribution Office (EFDO) želi zvišati delež evropskih filmov na ameriškem tržišču. Lanskoletna udeležba evropskih filmov v ameriškem izkupičku je znašal borih 1,2%, pri EFDO pa so si za cilj zastavili 7 %, kot je znašaI tlele: evropskih filmov i. 1974. EFDO naj bi poskrbel za sklad, namenjen v prvi vrsti režiserjem-debitantom, katerih filmi naj bi šli v distribucijo v ZDA, iz tega sklada pa bi se financiralo minimalno število kopij, podnaslavljanje in transportni stroški, kar hi bilo posojilo, ki hi ga evropski producenti vračali iz svojih neto prihodkov, Prav tako hi bilo treba poskrbeti za promocijo evropskih filmskih zvezdnikov in režiserjev povsod po '¿DA. ne le v Los Angeles» in New Yorktt. Pri Unifrance so si (neodvisno od pobude EFDO) že zastavili cilj, da podvojijo število francoskih filmov, prikazanih v ZDA, zato so se povezali z ameriško hišo New York Films, ki nadzoruje verigo kinematografov, v katerih bodo prikazovali te filme.
Isahelle Adjani in Peter \Veller igrata 30 v The New Age (New Regency I, ki ga začnejo snemati novembra. Drama scenarista in režiserja Michaela Talkina govori o paru, ki začne raziskovati alternativne življenjske sloge, potem ko n juno razmerje zabrede r krizo. Producenta sta Oliver Stone in Nick Wechsler.
IGOR KERNEL
Champlaina (v filmu ga igra Jean Brousseau), čigar osebna zasluga je, da so Francozi poselili Kanado. Leta 1634 je na zadnjo raziskovalno odpravo pod Cham-plainovim pokroviteljstvom (oče Nove Francije je umrl decembra 1635) odšel Jean Nicolet, ki je iskal »sladkovodno morje« za Huronskim jezerom, namesto na Kitajskem (kot se je nadejal} pa je pristal na obali jezera Michigan. Vendar je osrednja tema Črnega ogrinjala drugačne vrste pustolovščina, ki se je prav tako odvijala tega leta. Med peščico prebivalcev belske kolonije (v Kanado se je do leta 1660 priselilo vsega skupaj tri tisoč stalnih naseljencev) so prevladovati pustolovski, divjaški coureurs de bois, poleg maloštevilnih vojakov pa so dovolj poguma za življenje v Novi Franciji premogli edinole še duhovniki, redovnice in misionarji francoske katoliške cerkve. Po ietu 1615, ko so se tam naselili frančiškani, so v koloniji delovali še duhovniki sulpicijskega reda, uršulinke in sestre usmiijenke, najbolj zavzeti misionarji pa so bili francoski jezuiti. Moorov roman in Bere-sfordov film govorita o jezuitskem redovniku, očetu Laforgueju (Lothaire Bluteau) in njegovi odpravi do jezuitske postojanke Ihonatiria na ozemlju Huroncev, tisoč petsto milj navzgor po toku reke Sv. Lovrenca.
Laforguejeva pot predstavlja enega tistih neverjetnih, navidez brezupnih podvigov, ki so v preteklih stoletjih omogočali prodor temu, kar danes označujemo s pojmom »zahodna civilizacija«. Osamljenost francoskih kolonistov je neznosna: živijo sredi surove, negostoljubne dežele, obkrožajo jih plemena Indijancev, ki belce v najboljšem primeru prezirajo (Algonkijci, Huroni), sicer pa so do njih skrajno sovražno razpoloženi (Irokezi — njihovo sovraštvo je bilo v prvi vrsti posledica nespametne poteze Champlaina, ki je I. 1609 Huron-cem pomagal v spopadu z Irokezi), pri čemer mala quebeska trdnjava predstavlja le varljivo in zelo ranljivo zavetje. Od tistih belcev, ki ne umrejo od lakote ali nasilne smrti oz. jim ne uspe pobegniti nazaj v Francijo, se jih večina prilagodi tako, da do take mere klonijo pod pritiski okolja, da prevzamejo navade domorodcev in jih na zunaj skorajda ni več mogoče razlikovati od Indijancev. Laforguejeva osamljenost je še neprimerno bolj grozljiva. Ko s skupino Algonkijcev zapusti Quebec, ostane v vseh pogledih prepuščen samemu sebi. Najprej so na preizkušnji njegove telesne
zmogljivosti: po cele dneve mora veslati, saj veslajo tudi al-gonkijske ženske, zato pred domorodci niti utrujenosti ne sme pokazati. Njegovemu vplivu se odtegne edini preostali belec v odpravi, mladi Daniel (Aden Young), ki podleže čarom An-nuke (Sandrine Holt), hčere poglavarja Chomine (August Schellenberg). Bolj ko se oddaljujejo od Quebeca, večja je nezaupljivost Algonkijcev do Črnega ogrinjala; Chomina celo pomisli na to, da bi ga bilo najbolje ubiti, namesto tega pa ga zapustijo sredi divjine (z njimi odide tudi Daniel), vendar se Chomina spomni svoje prisege in se s svojo družino in Danielom vrne ponj. Laforguejevo edino orožje je njegova vera, za katero pa se zdi, da mu v teh okoliščinah nudi le šibko oporo, saj mu njegova redovna zaobljuba prepoveduje sklepati kompromise, h katerim se v nečloveških razmerah zatekajo ostali kolonisti, in še povečuje njegovo izgubljenost v okolju, ki že čisto v fizičnem smislu odraža mrak in hlad Satanove vladavine, naseljujejo pa ga izključno »poganski« prebivalci. Popolno prevlado brezverstva v Laforguejevih očeh simbolizira prostodušna poltenost, ki se ji prepuščajo Indijanci, pod njihovim vplivom pa tudi priseljenci. In najhujšo med vsemi preizkušnjami, s katerimi se mora spopasti jezuitski misionar, predstavlja ravno njegov samotni boj z mesenimi skušnjavami. Zato je prava ironija, da Laforgueja pred mučeniško smrtjo reši ravno An-nuka, in to s pomočjo greha neči-stovanja, ko ji uspe premamiti irokeškega stražarja in ga nato sredi spolnega akta pokončati. Da pa indijanski svetovni nazor Laforgueju zaradi tega ni prav nič manj tuj, priča jezuitov poizkus, da bi še v zadnjem trenutku krstil Chomino. Oba svetova sta obsojena na večno "drugač-
nost«, močnejši med obema sicer lahko pokori (ali iztrebi) drugega, sožitje med njima pa ni mogoče. Huronci se resda dajo krstiti, vendar na koncu filma izvemo, da je bila pravilna njihova napoved, da to pomeni tudi konec njihove kulture. Kasneje jih pobijejo Irokezi in jezuiti so prisiljeni zapustiti to področje. Soočanje »zahodne civilizacije« z domorodskimi kulturami je bilo povsod po svetu tako uničujoče, da je vedenje o tem privedlo do pravega »prevrednotenja vrednot« (katerega majhen del predstavljajo polemike ob petstoti obletnici Kolumbovega odkritja Amerike). Nekdanje poveličevanje domnevne večvrednosti evropske kulture je tako zamenjala nekritična naklonjenost do »nepokvarjenih« domačinov, živečih v raju, v katerega so vdrle horde brezobzirnih Evropejcev in ga uničile. Joffe v Misijonu in Costner v Pleše z volkovi v bistvu zastopata to stališče. Za razliko od njiju pa Beresford s Črnim ogrinjalom vpeljuje tiho rehabilitacijo odločnih nosilcev evropske civilizacije, podobno kot Roger Donaldson {Avstralec, tako kot Beresford) s svojim Bountyjem (The Bounty, 1984). Nosilca obeh filmov nista Daniel in Fletcher Christian (Mel Gibson), ki podležeta opojnosti navidezne svobode »raja« in s tem izgubita svojo identiteto, domačini pa ju nikoli zares ne sprejmejo medse. Dejanska junaka sta Laforgue in kapitan Bligh (Anthony Hopkins), pa ne zato, ker bi »imela prav«, temveč zato, ker se zavedata osnovne in nepremostljive »drugačnosti« domo-rodske kulture v primerjavi z evropsko, ki jo zastopata, ter pre-moreta dovolj stanovitnosti in pokončnosti, da na svoji poti tudi vztrajata.
IGOR KERNEL
ROKA,
KI ZIBLJE ZIBKO
THE HAND THAT ROCKS THE CRADLE
Režija: Scenarij: Fotografija: Glasba: Igrajo: Produkcija:
Curtis Hanson. Amanda Silver. Robert Elswit. Graeme Revell.
Annabella Sciorra, Rebecca De Moarnay. Buena Vista, ZDA, 1991.
Si lahko glede na prepričanje	povrh tega še pravica in dolžnost
Amerike in z njo Hol!ywooda, da	vsakega zavednega ameriškega
je družina še vedno temeljna	državljana, zamislite kakšno bolj
vrednota ameriške družbe in	dolgočasno in nezanimivo stvar,