Novosti na Rnfi&nem trgu FILM SLOVENJGORIŠKEGA LJUDSTVA Koprivčeva knjiga »Kmetje včeraj in danes« je kakor barviti film slovenjegoriškega življenja. Od črtice do črtice izstopajo z njega v plastičnih in živih opisih ljudje kot celota v vsej svoji verni resničnosti, v vsakovrstnih dnevnih dogodkih in v tistih šegah in navadah, ki so jim udarci gospodarske ohromelosti zdrobili že prenekatero pisano in zanimivo obliko. Pisatelju so te služile največ v toliko, kolikor se je po njih približal miselni vsebini in psihologiji ljudi in kolikor mu je ta bila razvidna iz postav, s katerimi ti ljudje živijo. V razdobje štirih letnih časov je Ignac Koprivec strnil blizu 40 črtic najpestrejših narodnih običajev, iz katerih se zrcali vse duševno in telesno delo slovenjegoriškega človeka, izstopa pa istočasno nič manj njegovo prikazovanje spreminjanja in menjavanja življenjskih pogojev, ki vsiljujejo, pa čeprav z bridko silo, da so Ijudje še v notranji odvisnosti s stvarmi, ki nimajo s stvarnim življenjem in sodobnim napredkom nobenih zvez; saj drugačc premnogokrat ne bi prirodnih pojavov pripisovali duhovom in čarovnicam, in to iz čisto enostavnega vzroka: »Tu vraže in čarovnije ostajajo, izginjajo pa običaji, ki so navadno produkt gospodarske aktivnosti kmetij in znosnega življenja težakov. Pri nas zamirajo običaji umetno, radi siromaščine, ne pa na podlagi napredka. Kruh bi jih ohranil še tako dolgo, dokler prosveta ne bo zarezala v podeželje svoje brazde.« Od Novoletnega voščila do Jesenskih sličic in Čarodejne noči sv. Lucije je Koprivec nanizal te črtice. Vmes je zimsko delo ob kolovratih, možitev in gostiivanje, potem kako vlačijo korito v vasi, v katcri se nobena ni omožila, pustni orači in koline, prva kop v vinogradih in bera duhovnih gospodov. Zdaj se narava oživlja in z njo delo množi, fantovski krst, zaskrbljenost kmetov radi letine, birma in košnja in žetev, mlat in primici.ja, žegnanje pri Sy. Ani; potem so Vinca Šalamuna copernice zmotile, čudovita in daleč, daleč okrog znana Humska, ki je zdravila ljudi in živino s coprom, pomagala pri svinjah in odpravljala uroke; potem — kako je Grilekovi gospodinji ciganka delala mleko in jo pri tem privezala na kravo, sama pa odnesla mast, meso in obleko. Z romarji boste vezali cule in se napotili na božjo pot, v jeseni pa ličkali koruzo in se v trgatvi veselili, martinovali in na dan sv. Lucije čarovnice spoznavali. .. Nekaj veselega zveni iz teh naslovov. Toda, ko zapreš knjigo in se zamisliš nad vsemi temi ljudmi, v katerih je še toliko pristnosti in žeje po napredku, potem ti jih postane žal, ka.jti naenkrat spoznaš, da živijo brez higiene, da se v siromaštvu in nevednosti zatekajo k coprnicam in da je vse kolikor toliko vendar napredovalo, le naša vas se nikamor ven ni premaknila v/. nekakšnega mističnega vzduš.ja in mračne tesnobe. Za njo kultura in napredek še ne obstojata! Obratno, celo vtis dobiš, da je to nekaterim zaželjeno, in vnaprej že lahko sklepaš, kakšna beseda jih bo zbodla, kajti so klike, so reakcionarci, ki se bojijo vsake vzdramitve kmetske zavesti le iz bojazni za svojo osebno, v brezskrbnost zazibano življenje. In zato vsakega, ki bi jih zmotil v njihovi udobnosti, ali pa bi stvari tako prikazal, da bi jim bilo nerodno, takoj skušajo onemogočiti; še več, proglasijo ga n. pr. celo za protinarodnega. Toda tu nastane tisto važno vprašanje: Kdo je prej in bolj protinaroden, tisti, ki se postavi na stran zapostavljene in k tlom pritisnjene večine, ali pa tisti, ki na račun tevečine živi? Koprivčeva knjiga pomeni v naši književnosti čisto svojstveno mesto ob oni peščici naših umetnikov, ki so daleč od tiste sladkaste odmaknjenosti, ki je nekaterim tako značilna celo takrat, kadar opisujejo življenje naše vasi. Za nas učitelje pa ima še poseben pomen. Usmerjala nas bo v iskanju poti do našega človeka in nam pomagala pravilno oceniti našo vas. Večina nas živi zunaj med l.judstvom, v okolju, v katerem se mora mali človek težko boriti za košček osebnega življenja. 2ivimo v razmerah, v katerih se je tolikokrat poskušalo od zgoraj navzdol tudi preko nas! — Ta knjiga nas naj Ie še boli vzpodbudi v težnji, da postanemo samo in edino isfcren tolmač našega podeželja. (Nič zato, ako nas bodo nekateri, ki imajo interes zavirati preporod naše vasi, sovražili in celo preganjali! Pokazala nam bo tudi, da moramo navezati našo šolo najprej na tisto, iz česar vas živi, mnogemu pa bo pomagala zavzeti tudi pravilen odnos, da bo s pisateljem vzkliknil: »Kako dobri Ijudje so tu, dovzetni za učenje in vneti za napredek! Le roko jim je treba ponuditi, jih potegniti iz duhovne teme in ti marljivi Prleki. ti krasni kraji bodo v ponos domovini. Ali izaleda, kot bi nihče ne imel smisla za kulturni napredek našega človeka in bi bila njegova duhovna mračnost zaželena.« Uvod ji je napisal učitelj Zmaso Švajger, ilustriral jo je učitelj. akademski slikar, Maks Kaučič. tiskala pa Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Dobite jo tudi na obroke, priporočam pa jo še posebno za vsako učitelisko knjižnico na šoli. A. Debenak.