POEZIJA
Milan Jesih
Žalost presrečna
* * *
Sence predmetov naglo so zgubile kontrast, ostrino in intenziteto; in predvečer se zdrobil je v nešteto reminiscenc brez sredotežne sile:
ne morem se spominjati ničesar resnično in pozorno in zavzeto, lahne podobe bežne brez telesa dajo sižeju, via facti, veto -
odplešejo, za njimi ni stopinj, Bilo in Bo posojata si maske; zli hčeri starec mili starki sin
otrok otroku slinim bele laske s poljubom solznim, prekipevajoč
od žalosti presrečne... In je noč. * * *
Luči se vžigajo po hišah v vasi, molili so in tiho jedli zbrani, in ko sprehajam samcat se počasi pod vrbami ob reke drugi strani
in prisluškujem harfam, ki so k njim posedle zale hčere, sramežljivo razkrečene, in si tobak kadim in puham pod nebo škrlatno sivo -
mi je lahko pri srcu, saj če Bog mi zaukaže v motno vodo k sebi, za okni zlatimi se krik in stok
in jek medleč nikjer razlegel ne bi, in muzika se ne bi pomotila,
naprej nad vali bi lebdela mila.
* * *
Zaljubljenca en spanec lahen spita, en sen v nasmeh ju mami, blag in boder, v rjuho eno, v sveženj en zavita, lasje se jima spletajo v en koder;
en lunin žarek tenek ju prešije v poznopomladni noči; en skovik predre tihoto živih sanjskih slik kot en začetek ene melodije;
naj naš Gospod srce ima kamnito, se, ko ju vidi, od ganotja zjoka, kadar ju, v enem, da na slepo sito,
ki seje se na njem človeška moka: »Ljubimca mrtva, a ljubezen živa«,
Vsevidni ve, je floskula lažniva. * * *
V	prostranem, temnem gozdu je jesen; veter nebrižen kdaj se zaustavi, volka počoha po razumni glavi
in spet zagazi v listje do kolen.
V	mestu možje pritiskamo v beznice, nesrečni, težki, žejni od daljav; kletvine so pozdravi in zdravljice,
ki ni po njih nobeden nič bolj zdrav.
Kolikor vina, solz je dol požrtih; k vsakemu glažu gre suh cmok bridkosti z okusom majhne, a gotove smrti.
Peč, mrzla še, začenja sitno gosti. A veter, kot rečeno, v dalji leni zastaja in priklanja se jeseni.
* * *
Da bi mi mlademu bilo umreti! -pa da bi veter spod deževnih zvezd prek trgov nosil listje in prek cest nocoj; in mošt bi zorel v vino v kleti;
grob davno bi s plevelom bil prerasel, v matičnih knjigah v sahlih črkah cela dva verza rojstvo bi in smrt opela z veščo elipso, skopo, kot le da se;
gospa, ki deklica me je ljubila, bi kinkala smehljaje po večerji in dramila se v lahceni neveri,
kako da vlada snu spomina sila -; z roko artritično bi v kodre sive
si šla in vzdihnila, »Ko bi še živel...« * * *
Ves dan so nizko letali oblaki -če bi na zadnje noge vzpel se vol, vanje zadel bi s kaveljni rogov, a je samo spogibal glavo v tlaki;
do mraka kmet se je navzgor oziral, tiho preklinjal in mu prigovarjal s skrbjo in vehemenco gospodaija; dež je prišel s predhodnico večera,
takrat, hvala Bogu, ko sta garača že zblizu in z vso resnostjo, kot treba, hiša pozdravila in hlev domača,
ergo jasli, seno, nož zraven hleba. -V dvorišču vendar hip še postojita:
utrujena, ponosna in umita. * * *
Sama sta sneg in noč navrh planine: zaljubljena sladko si šepetata prisege iz milote in razvrata v nemem jeziku molka in tišine.
Jaz prisluškujem, polspe, nepoklican, in pišem si dvomeč - signal slaboten, šifer ne znam, v etru cvrči od motenj -v nepolnih in skrivenčenih vrsticah:
če sem iskren, pol slišim pol uganem, kar slišim pol, razumem pol in manj, ne znajdem se v izrazju nepoznanem
in ker še sebe zapisujem vanj. Vrh gore pa gre v cvet adventna noč, in sneg jo vdilj ljubkuje tisočroč.