V — ^
' WL v BAGDADU
~j&sss&:ssz
NA1M OZEUES ^ aUSCE 'N ®L° p0P,
VlU R^K. G^bb KADER, «*£$
K\UNG JOKE, P
Tako kot je bila Slovenija znana kot najbolj razvita Vzhodna provin- bogatejši. Napaja se iz kreditov, troši za puške. Da je ja vse narobe, ca, utegne hitro postati karseda zadrt evropski žep. Voditelji na tele- je zapadel še sneg, ki smo se ga že odvadili. Še vedno velja, da za viziji se že oblačijo v meta-lovske obleke, osrednji čas istega me- žurnalizem ni bilo bolj zvestih časov.
dija zapolnjujejo slabe kopije alpskih zabavljalk. Politiki prodajajo po- In kot to velja, da zdajšnja stopnja entropije na tem področju še ceni nacionalizem, opozicija je za visoke davke, oblast za opozicijo, ni bila presežena. Krepi se oddelek rumenega tiska, obdavčene pa so Krepi se fundamentalizem, kar dokazujejo spori v kulturi in bedno knjige. Stanje duha je času primerno, čas kot še nikoli pravšnji za du-stanje na časopisnem trgu. Država je v razsulu, njen proračun vedno hovno telovadbo. Katedra je gviht, bi rekel Brecht, vzemi ga v roke.
\\ KSMhSj /
MRTVI KOT
r
'ШША
NOVIM OBLASTNIKOM
OBLAST GLUHIH
Zadnjih par let razsvetljenega boljševizma je bilo zlata doba publicistike na Slovenskem, ko so levi intelektualci živeli iluzijo, da s svojim pisanjem neposredno politično delujejo: kar je danes pisalo v Mladininem kolumnu, to so na CK drugi dan obsodili za nevaren radikalizem, čez kak mesec pa privlekli na svetlo kot svojo najnovejšo idejo.
Ta moč, samoljubno pripisana pravilnosti teorije, ki se ji je ljubilo stopiti na cesto, se je zdela otipljiva: ali ni bilo videti, kako se demokracija nezadržno širi in poplavlja mojo deželo? Nobena koncesija partije na oblasti ni bila samoumevna, zato je bila vsaka videti kot dosežek kritike in kot korak v vzpostavljanju javnosti, katere referenca je pisanje alternative. Od nove oblasti, vzpostavljene po demokratičnih volitvah, smo vsi pričakovali, da bodo njena merila svobode samoumevno vključevala rezultate boja za demokracijo konec 80. let.
Novi oblastniki zaupanja volivcev niso razumeli kot zaupanja, da bodo pozitivna presenečenja, izsiljena od razpadajočega režima, samoumevni temelj kar najširšega pluralizma. Imeli so se in se imajo še zmeraj za odrešitelje Slovenije pred pošastjo komunizma, ki so bili izvoljeni zaradi svojih osebnih kvalitet
in bodo s kožo in kostmi, domoljubnega srca in poštenih namenov zvrhano polni zadostno jamstvo, da bo vse, kar jim utegne priti na misel, da naj bi se »sprovedlo«, v blagor domovini.
Kako pogubne posledice ima stil politike, kjer se oblastniki čutijo poklicane, namesto da bi si prizadevali biti usposobljeni za vladanje, krepko občutimo, pa tudi napisanega je bilo o tem kar veliko. Nas zanima le ena reč s tem v zvezi: zakaj si ne pustijo ničesar dopovedati? Zakaj vidijo v sleherrji kritiki slab namen, po možnosti boljševiško nakano ali brezbožnost? Ali je ta gluhost le prehodna ali samo navidezna? Ali se gluhi oblasti sploh še da kaj svetovati?
Kučanovi garnituri se je po občutljivosti za demokratično kritiko poznalo, da ima slabo vest, ker njena oblast ni legitimna. Novi oblastniki se imajo za udejanjenje tistega, kar je kritika prejšnje oblasti kvečjemu govorila in pisala. Poslej jim je kritika odveč, saj menijo, da utelešajo, kar je kritika hotela imeti, v rezultatih volitev pa vidijo legitimacijo za tako prepričanje. Sestav skupščine in vlade utrjuje tako prepričanje še z dodatnimi primesmi: eni so doktorji in so prepametni, da bi jim kdor-koli, kaj šele opozicija, solil
pamet; drugi so sami sebi dovolj, ker so se v oblastnike prelevili direktno iz disidentov; tretji — antikomunisti iz trajnih nagibov ali trenutnih koristi — so v kritiki starega režima videli, »prepoznavali« in »razumeli« vedno le lastno stališče, se pravi, nasprotovanje režimu, zato jih je to, da poslej kritika leti nanje, iskreno začudilo in užalilo. Ker je načelno in osebno razlikovanje od rdeče zaznamovane opozicije vezivo Demosove koalicije, dojemajo zdajšnji oblastniki sleherno dovzetnost za kritiko kot znamenje šibkosti in razpoko v koaliciji. Njihova gluhost je strukturna in načelna.
Zato jim ni mogoče ničesar svetovati. In ker jim ničesar ni mogoče svetovati, jim svetovati niti ni smiselno. Vendar: ali ne pelje tak sklep v intelektualno izolacijo, v radikalnih primerih pa bodisi v molk, bodisi v ekskomunikacijo? Menim, da ne. A k takemu mnenju me ne nagiba nikakršen vitalizem, pa tudi nikakršen ostanek vere v svetlejšo prihodnost, marveč prepričanje, da ni treba precenjevati reprezentativne ravni političnega. Čas bi bil, da se levi pišoči intelektualci od oblastnikov odvrnejo k bralcem. Da poiščejo javnost, za katero so se razglašali pred oblastjo.
JOŽE VOGRINC
UTRINKI (17)
Ne gre za jubilejno številko Utrinkov. Vendar bom zaradi odmevov na »teorijo«, ki sem jo razvil v šestnajstih, zapisal, kaj je moj motiv za pisanje. Mesec dni, kolikor mine med dvema izidoma Katedre, poslušam, gledam in berem najrazličnejše trditve, komentarje in novice nasploh. Ne morem se spuščati v strokovne podrobnosti, skušam pa ugotoviti njihovo medsebojno povezanost, razlike in protislovja. Prebliske, ki se pri tem sprožijo, hočem posredovati drugim. Izpisovanje pomeni zame olajšanje in je hkrati preizkus veljavnosti prebliskov, saj jih izročim v presojo javnosti. Utrinki so izpis osebnega stališča, da bi ideološkost mnenj prevedel v analitičnost premisleka. Dokaz uspešnosti je, kadar zapisano izvabi smeh pri bralcu. Smeh je najbolj neposredna potrditev, da moje misli niso misli osamljenega posameznika.
»Evropa zdaj« se je glasilo prenoviteljsko predvolilno geslo, ki je medtem postalo puhlica in projekt. Med področji, kjer naj bi ga najprej uresničili, je davčni sistem v zadnjem času vzbudil največ odmevov. Na Slovenskem so nam tvorci davčnega sistema podtaknili nominalizem, da bi nas odvrnili od realizma.
Izvedeli smo, da imajo novi davki evropska imena. Že zato ne smemo dvomiti v do-mišljenost samega sistema. Public relations vvoman republiške vlade, Nada Ravter, je bralcem Večera prav požugala, da bomo morda po novem res še bolj obdavčeni, toda za samostojnost in suverenost velja nekoliko potrpeti in žrtvovati.
Tvorci evropskega davčnega sistema pa so spretno obšli realizem novega sistema. Ničesar niso zapisali o tem, koliko minut delamo pri nas za vsakdanje predmete in usluge in koliko v primerljivih evropskih deželah. Se manj so nam omogočili primerjavo davčnih stopenj in »kolen«, pri katerih se zgodi preskok v naslednji razred davčnih zavezan-
cev. Slednjič je zgovorno, da so davčno zakonodajo v skupščini sprejemali v času plebiscitne evforije.
Pomembna opozicijska stranka, katere predsednik je na Radiu MARŠ potožil, da zdaj ravno tako težko uveljavljajo svoje zamisli kot v prejšnjem sistemu, in ki se še ni odločila, ali naj bo vesela svoje vloge ali pa naj obžaluje svojo prikrajšanost pri delitvi oblasti, je pri sprejemanju davčne zakonodaje storila neverjetno dejanje — za vlado je iz žerjavice izbrskala kostanj. Namesto da bi kot opozicijska stranka zastavila vse sile za zmanjševanje davkov, je njen poslanec Janez Kopač postal glavni propagator novih davkov.
Pripovedujejo, da je besen na samega sebe, ker je podpisal avtorsko pogodbo za svoj davčni priročnik, ki ga je prikrajšala za velik dobiček. Morda je njegova previdnost res dokaz, da ne pozna Evrope, kjer so takšni priročniki zmeraj prodajna uspešnica. Morda pa se je hotel zgolj zavarovati pred plačilom prevelike dohodnine.
Suverena skupščina vase zagledane republike Velika Kranjska je brez težav potrdila zvezne davčne zakone. 10% zmanjšanje dohodnine z nakupovanjem knjig se je tako hipoma spremenilo v zgolj 7 % zmanjšanje. In kupovanje knjig za vzdrževanega šolarja se ne upošteva pri zmanjšanju dohodnine, zgolj stroški za njegovo zdravljenje. Skupščina, ki se trka s sliverenostjo, hkrati pa zlahka potrjuje vse represivne in omejujoče zvezne zakone, je vredna piškavega oreha — še zlasti pa opozicijska stranka, ki pomaga pripravljati in sprejemati te in take zakone. Janez Kopač, ki je zaposlen pri privatni svetovalni firmi, pa naj se pouči, kakšna je razlika med poslancem in državnim uslužbencem. Nepoznavanje v pravu ni opravičilo.
IGOR KRAMBERGER
ANTIPROPAGANDA
REKLAMACIJE
BLEFIRANJE CATV ODBORNIKOV
Nič nenavadnega ni, če kupljeni izdelek ni tak, kot bi moral biti. Če se nam zgodi kaj takega, ga pač odnesemo nazaj v trgovino in zatevamo zamenjavo. Take reklamacije so trgovci dolžni upoštevati in rešiti, če kupec prinese s sabo račun, in če od nakupa ni poteklo več kot 8 dni — to vsaj velja za robo trajnejše vrednosti. Pri pokvarljivi robi, npr. hrani, je treba reklamirati takoj oz. najkasneje naslednji dan. Skratka, račun obdržimo vsaj tako dolgo, da kupljeno blago razpakiramo in preizkusimo, to pa storimo pred potekom normalnega reklamacijskega roka.
Trgovci se včasih upirajo zamenjavi, češ da je bil izdelek že v uporabi. Taki argumenti so nični, če je bila uporaba v mejah normalnega oz predvidenega, saj so izdelki taki uporabi tudi namenjeni.
Kolega je npr. v prodajalni italijanske obutve na Lentu kupil škornje, ki so se mu po enem dnevu nošenja začeli parati po šivu oz. razpadati. Odnesel jih je nazaj, tam pa mu jih niso hoteli kar takoj zamenjati, češ da jih je že nosil; da se je zamenjava vseeno zgodila, se ima kolega zahvaliti svoji vztrajnosti in argumentu, da škornji niso namenjeni gledanju, ampak nošenju. Trgovci se v takih primerih pogosto zgovarjajo na težave z dobavitelji, ter da proizvajalci nočejo priznati reklamacije in jim zamenjati izdelka, pa na stroške z reklamacijami (poštnine ipd., zapleti z zamenjavami), ampak to kupca prav nič ne briga — svoje blago je pošteno plačal in hoče imeti to, kar je v dobri veri kupil, kako mu bo trgovina to zagotovila, pa je njen, ne pa kupčev problem.
Če se ob reklamaciji izkaže, da v trgovini nimajo še enega primerka izdelka in ga torej ne morejo zamenjati takoj, ima kupec vso pravico zahtevati denar nazaj in ga tudi dobiti. Razne priznanice, s katerimi dvigne robo šele kasneje, ko trgovec reši reklamacijo s proizvajalcem, velja odločno odkloniti. Včasih trgovci ponudijo podoben izdelek, za katerega pa je treba doplačati razliko, le redko pa soroden cenejši izdelek, za katerega bi morali kupcu razliko vrniti — pameten kupec si bo seveda ogledal vso sorodno, pa tudi drugo ponudbo, in izbral tisto, kar je njemu všeč, neglede na prepričevanja trgovcev, ki se jim največkrat samo ne ljubi vračati denarja.
Vsekakor so za nakup kvalitetno neustreznega izdelka krivi trgovci, ki so dolžni ob prevzetju robo pregledati — nobenega opravičila ni in nobenega razloga, da bi moral kupec biti oškodovan zaradi njihove šlamparije. Seveda ni nič narobe, če prodajajo tudi blago z napakami, a v tem primeru morajo biti kupci na to opozorjeni, kakor tudi na morebitne spremembe reklamacijskih pogojev. Reklamacij za blago, ki je bilo prodano kot blago z napako, ponavadi ni mogoče uveljavljati, toda to velja le za napake, na katere je bil kupec opozorjen, za vse ostale pa veljajo enaki reklamacijski pogoji kot pri brezhibnem blagu.
Morda se sliši čudno, toda dejstvo je, da je kupec oškodovan že s tem, da sploh uveljavlja reklamacijo, čeprav mu blago zamenjajo takoj in brez komplikacij. Z uveljavljanjem reklamacije je namreč nujno
povezana določena izguba časa, morebiti tudi stroški prevozov, poštnin ipd. Ker je mogoče tudi vse to ovrednotiti, je dolžen tisti, ki je za nastalo škodo kriv, to pa je praviloma trgovec, oškodovancu poravnati tako nastale stroške, vendar se v praksi to ne dogaja. Če uveljavljate reklamacijo, naj vam nikar ne bo nerodno zahtevati še vračila tako nastalih stroškov, čeprav vas bodo najverjetneje pogledali, kot da ste padli z Marsa, dosegli pa ne boste nič. A poskusiti ni greh, poleg tega pa bi bil že čas, da se ponudniki navadijo tudi na take zahteve.
O morebitnih odklonilnih, neprijaznih ali celo agresivnih reakcijah trgovcev pa obvestite naše uredništvo — take ponudnike bomo z veseljem javno očrnili.
Kot še marsikaj, bi morala tudi za take primere hitro, učinkovito, pravično in po uradni dolžnosti poskrbeti država oz. sodna oblast, ki pa tega, kot še marsičesa, zaradi česar jo državljani plačujejo, ne počne. Pač pa si pridno dviguje ceno svojih, praviloma neopravljenih ali slabo opravljenih, uslug. Če je od začetka tega meseca obdavčena celo kultura in učni pripomočki, bi človek pričakoval, da bo država s tem denarjem izboljšala svoje kulturne in izobraževalne storitve oz. podporo tovrstnim institucijam in posameznikom, ne pa, da bo s tem denarjem napajala vojsko. A komu se pritožiti oz. pri kom uveljavljati reklamacije na usluge, ki naj bi jih državljanom nudila država? Državnim komisijam za pritožbe ipd ? Morda, čeprav je že vnaprej jasno, da v tem
sranju ne moremo doseči n i-česar. Morda bi veljalo s pritožbami bombardirati ustrezne mednarodne institucije; če že ne bomo nič dosegli, bomo taki državi s tem vsaj zmanjšali že tako slab mednarodni ugled in jo morda prisilili k bolj ljudomilemu ravnanju.
Vzemimo za primer policijsko brutalnost, ki jo v primeru, da se žrtev pritoži, najprej preverjajo kar tisti, ki so stvar zagrešili oz. njihovi neposredno predpostavljeni, ki se medsebojno ščitijo, celo ob pomoči ali potuhi sodnih oblasti. Pred leti sem bil osebno prisoten, ko je policaj, na srečo kar na cesti in pred pričami, oklofutal nekoliko bolj razigranega, vsekakor pa povsem neagresivnega prijatelja. Ko smo čez kak mesec vsi prisotni člani vesele druščine dobili od sodnika za prekrške odločbe o plačilu kazni za kaljenje nočnega miru, smo se seveda pritožili zaradi netočnih navedb o dejanju in zaradi neprimernega policijskega postopka, namesto kakršnegakoli pojasnila ali opravičila pa se ni zgodilo nič — sodišče je vse skupaj enostavno spravilo v predal, plačati pa nam le ni bilo treba. A zaradi neprimernega postopka in vznemirjanja s prvotno sodbo bi morali pravzaprav plačati nam!
Če se reklamacije rešujejo ali vsaj poskušajo reševati neposredno pri ponudnikih, so kasnejše napake, vsaj pri izdelkih in storitvah z garancijo, dolžni reševati proizvajalci oz. pooblaščeni servisi.
JACKS
Mnogo let je minilo od takrat,
ko se je v Mariboru porodila ideja o sistemu kabelske televizije, ki naj bi, po prvotni zamisli, omogočila kvaliteten sprejem predvsem zemeljskih TV signalov. Satelitski programi so bili takrat še bolj redki in so v glavnem služili kot vaba za tiste, ki so lahko sprejemali zemeljske programe brez težav.
Od vsega začetka se je omenjala v zvezi s sistemom CATV tudi možnost, in to »poceni« možnost, formiranja lokalnega televizijskega programa. V vseh teh letih se je izkazalo, da bi lokalna TV stala več kot so optimisti pričakovali. Tudi to je namreč razlog, da še ni bilo mogoče spremljati niti enkrat lokalnega programa TV Maribor preko kablov. Toda kmalu po ustanovitvi CATV sistemov se je pojavila potreba po lokalnem informiranju. Nedolgo zatem je bil takratni SZDL predložen projekt mestnega informacijskega sistema (MIS), ki ga je SZDL tudi sprejela. Avtor projekta, Boris Cizej, je izdelal način poceni »soft« informiranja, ki ga je mogoče v sistemu CATV še dandanašnji spremljati. Avtor projekta je hkrati tudi izvajalec programa, a vprašanje koliko časa še, saj je pričel taborski CATV odbor iskati drugega izvajalca, ker naj bi kvaliteta informacij ne zadovoljevala uporabnikov. Tudi če se strinjamo s tem, je način, ko mu preko časopisa dajejo odpoved nekoliko netaktna. Boris Cizej se je že posvetoval s svojim advokatom in trdi, da CATV odborniki ne poznajo svoje pravne situacije ter da njegovega programa (MIS) sploh ne morejo odklopiti.
Na drugi strani je Smiljan Pušenjak. sekretar za informiranje SO Maribor, poudaril, da nihče ne zajebava Cizeja, saj sta se lepo dogovorila, da pride Cizej k njemu na pogovor, a ni prišel. Povedal je tudi, da je potreba po informiranju v Mariboru velika in da bi se moral kanal, ki ga ima Cizej v CATV sistemu, bolje izkoristiti. O vprašanju ali je početje CATV odbornikov, ko grozijo z odklopom MIS, pravno pravilno ali ne, ni mogel odločiti, ker ni dovolj pravno informiran. Tudi Milan Perko, direktor podjetja, ki je nasledilo CATV odbor Rotovž, je izjavil, da je Cizej napravil veliko koristnega s tem, ko je oddajal MIS, vendar v isti sapi tudi poudaril, da to še ne pomeni, da je vse njegova last. »Boris Cizej ne more imeti eks-
kluzivne pravice nad kanalom, da
bi imel vseh 24 ur kanal le za sebe in svoj MIS«.
Povedal je tudi, da se ponovno resno pogovarjajo o tem, da bi ustanovili lokalni TV program, kar bi zahtevalo prosti kanal. Zato bi v času oddajanja seveda odklopili en kanal, vendar ne nacionalnega (TV Slovenija), ampak MIS.
Iz vsega že napisanega je lepo razvidno, da ni vse povsem jasno, čeprav Cizej trdi, da obvladuje situacijo Toda najzanimivejše pri vsem skupaj je mahanje z lokalnim TV programom. Na mariborski TV program sta brenkala tako Pušenjak, kakor Perko, pri čemer nimata niti najmanjše osnove za svoje početje. Smiljan Pušenjak je omenil, da bi bila občina mogoče soustanovitelj lokalnega TV programa, če bi se poslanci uspeli domeniti. V tem primeru bi bil ustanovljen konzorcij, v katerem bi bili občina Maribor, Radio, TV, Večer in MIS in ti bi skupaj ustvarjali ta famozni lokalni TV program. Vendar je že v naslednjem trenutku vse čeje in bije še močneje zamajal, ko je omenil, da morajo najprej tehnično povezati vse mariborske CATV sisteme, kar zelo veliko stane, tako da so povezave linkov »v zraku«.
Avtor tega sestavka načelno ne bi imel ničesar proti lokalnemu TV programu, a ima žal preveč slabih izkušenj z mariborskimi lokalnimi podvigi. Že sedaj, ko pripravljajo dve uri programa tedensko za nacionalni TV program je hudo, če mora navadni človek to gledati, za lokalni program pa bi ta-isti ustvarjalci pripravljali dve uri programa dnevno. To pomeni sedemkrat večje stroške, za katere sem zelo skeptičen, da bi bili upravičeni. Program, ki bi ga delali lokaltelevizijci sami zase, bi pomenil večanje javne porabe, za katero toliko poslušamo, da jo je treba zmanjšati.
Kakorkoli, ko vse dvakrat pretehtamo. ugotovimo, da MIS v tem trenutku v tem prostoru zelo solidno funkcionira, saj za razmeroma skromno celo dobimo zelo solidno informacijo. CATV odborniki na Taboru mislijo drugače, vprašanje pa je koliko so sposobni soditi kvaliteto informacije. Kvalitete signala že ne zmorejo realno presoditi, sicer bi uporabniki njihovega CATV sistema v Pekrah gledali na svojih TV zaslonih bolj kakovostno sliko.
MIRO LENIČ
ZAKAJ SO MARIBORČANI SAMOMORILCI?
BOJAN TOMAŽIČ
»Deset in več let dihamo dokazano prekomerno onesnažen zrak in, namesto da bi vse moči usmerili v njegovo izboljšanje, zapravljamo dragoceni čas in zdravje z razpravami o resničnosti že davno dokazanih dejstev,« je konec januarja v Delu zapisal Janez Drev s Centra za varstvo okolja pri mariborskem Zavodu za zdravstveno varstvo. Maribor torej že več kot desetletje težko diha. Strupene snovi, ki se kadijo iz dimnikov mariborskih hiš, v katerih Mariborčani slabo živijo (in zato najslabše, kurijo), so kipec bolezenski izvir, ki si ga Mariborčani sami polnijo. Nekaj nevarno samomorilskega mora biti v teh Mariborčanih, ki zase prav nič ne naredijo. In če je upoštevati, da Ni demokracije brez ekologije (kot je v 95. številki Nove revije zapisal član slovenskega predsedstva dr. Dušan Plutf, potem je povsem jasno, kako politično kotira tudi zdajšnja mariborska oblast.
Ni res, da bi Mariborčani morali vse požreti. Ni res, da se tisto, kar Mariborčani morajo vdihovati, ne bi moglo izboljšati. Geografsko zelo blizu, a resnici na ljubo, po sposobnostih in razmišljanju
Mariborčanov zelo daleč, je treba pogledati drug primer. V enkrat večjem Gradcu, petdeset kilometrov severneje, nimajo zasmrajenega zraka. Čeprav večina Mariborčanov nima denarja za nakupovanje v pravi štajerski metropoli, bo tudi njinrTGradec postal prijazno mesto, kamor se bodo gotovo še radi napotili. Dihat.
Bili so načrti, da bi Maribor bil zimskošportno središče, polno tujih in domačih smučarjev, sankačev, sprehajalcev ...! Pa se zdaj še Mariborčani pozimi selijo iz njega drugam. Še bolj bled in zguban je v tem letnem času kot poleti. Skoraj vsak dan umazanija vklopi sirene, ki opozarjajo ljudi, naj ne hodijo iz hiš in jim svetuje, naj se raje zabarikadirajo med štiri zidove. Kljub pogostemu bahaškemu trkanju slovenskih politikov s kozarci pred kamerami, ki prinašajo tudi v domove Mariborčanov demokracijo, svobodo, mir in Slovenstvo, v Mariboru skoraj vsak zimski dan tulijo grozljive ekološke sirene, pred katerimi ne morejo pobegniti. Glavo lahko porinejo v pesek ali v Dravo in jo tam držijo, dokler imajo zrak v pljučih, potem pa morajo znova vdihniti.
V Mariboru je kot v vojni. Kršitelji »policijske« ure se izpostavljajo nevarnosti. Dojenčki z materinim mlekom vsesavajo nesnago. Tudi otroci, bolni na dihalih, in starejši napravijo največ za svoje
zdravje, če sedijo v svojih sobah in gledajo televizijo. In od tistega, kar jim ponuja teve demokracija, ki ji vodilni nazdravljajo, ostane Mariborčanom samo Slovenstvo, kar pa je veliko premalo.
Zakaj so Mariborčani samomorilci? Umen človek Bojan Brumen, bivši šef mariborskih in slovenskih Zelenih, je v razpravah o mariborskem zraku omagal. Zato, ker ne vidi več smisla v borbi z lažmi, osladnim sprenevedanjem in primitivnim nastopaštvom mariborskih oblastnikov, ker mu je čez glavo dovolj veseljačenja, dvignjenih kozarcev, sprejemov in praznih besed, v času, ko se mesto dobesedno duši v ječi. Zaradi vsega tega in časopisnih napadov (ki so resnici na ljubo res bili površnost piscev) je odšel z mariborske politične scene. In takih, kot je Brumen, je v Štajerskem umazanem mestu samo za ščepec. So torej, a Mariboru ne morejo pomagati. Joj, joj, joj! Bog je pozabil nanj in pametni v njem kapitulirajo. Mariborčane je upravičeno strah, kaj bo z njimi in z njihovimi otroki.
Zgroženi so lahko, ker jih smrdeča nevarnost bombardira poleg žveplovega dioksida in prašnih delcev še z drugimi nevarnostmi, ki jih strokovnjaki sploh ne merijo. Škodljivih snovi v onesnaženem zraku je ogromno, opozarja primarij dr. Kurt Kanc-
ler. Glavoboli, zaspanost in kašelj povedo, kje smo, pravi.
In kje so Mariborčani? Gretju se ne morejo odpovedati. Ponekod niti za najbolj svinjski (Naš) premog nimajo denarja in se pač znajdejo s kurjenjem odpadkov. Drugod v kuriščih kurijo z najbolj nečistim (a zato Našim) premogom in mazutom. Z Najbolj nečistim (a Našim) zato, ker jim ameriškega čistejšega in enako dragega premoga oblast ne privošči. Plinarna, Toplotna oskrba in Elek-tro se ne znajo dogovoriti za skupne ukrepe. V Tomu pravijo, da bi za rekonstrukcije kotlarn, ki bi jih priključili na čistejši energent, potrebovali za vsako po 3,5 milijona dinarjev. Nekateri ljudje imajo blizu hiš plinski vod, pa nimajo okrog 40 tisoč dinarjev za hišni priključek. Strokovnjaki ugotavljajo posledice, ki jih dušeči mariborski zrak povzroča. Mestni veljaki govorijo o potrebni takojšnji sanaciji in dodajajo, da je treba počakati na tuji kredit za napeljavo plinskega omrežja. Vsi v Mariboru krehajo, kašljajo, nekatere samo še duši, drugi pa celo hirajo in umirajo. Presneti tujci pa se ne zmigajo!
DRAGI MOJI POSLANCI!
Zgradili smo si zabaviščno in družabno četrt, pa številne lepe »plombe« v središču mesta, načrtujemo še gradnjo podhodov in mostov, postavljanje spomenikov in preimenovanje ulic .. . Polet in vnema nas kar nehote spominjata na zanos iz nam vsem tako znanih časov. In tudi kratkovidnost je podobna, saj kuli-sne spremembe lahko le slabo zagrnejo neprijetna in na vseh koncih štrleče dejstva: da dihamo delač najbolj onesnažen zrak v republiki, da smo se že pred nekaj meseci odvadili zračiti stanovanja, da zapiramo otroke in jih silimo, da ostanejo doma. Vse to pa kar zbledi ob katastrofalnem položaju našega gopodar-stva, številnih brezposelnih, nerešenem stanovanjskem vprašanju in vrsti drugih socialnih problemov. Za pomirje-nje in tolažbo pa le besede, da je to peza predhodnega sistema in da gre za prehodno obdobje, ki pač zahteva svoje žrtve. Kakor da pozabljamo, da smo obljubljeno obdobje
svobodnega trga in krute konkurence že preživljali in da nam vsega ni potrebno na novo izumljati — da ima vsaka doba svoja pravila igre, ki naj bi jih akterji, če že ne upoštevali, pa vsaj poznali.
Ob najcenejši električni energiji v državi, obilici okoliške delovne sile in bližini meje je Maribor že doživljal razcvet gospodarstva, ki mu je v medvojnem obdobju dvakrat močno spodrsnilo. Prvič je bilo to v obdobju svetovne gospodarske krize v začetku tridesetih let, drugič pa tik pred začetkom druge svetovne vojne, ko je bila zaradi bližajočega spopada motena preskrba s surovinami. Celotno obdobje je zaradi vrste institucij, ki so formalno in neformalno obladovale položaj v mestu, in zaradi kulture, ki jo pač kapitalistična družba zahteva, v nekaterih pogledih tudi za današnji čas poučno preživel.
V času pereče stanovanjske situacije je leta 1928, v času županovanja socialisti-
čnega župana, nastala po načrtih Ivana Vurnika v magda-lenskem predmestju mestna delavska kolonija. Kolonija je po finančni plati predstavljala novost. Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Mariboru je dal ugodno posojilo z nizkimi obrestmi. Najemniki so
morali biti zavarovanci Okrožnega urada, ki so po dvajsetletnem odplačevanju najemnine postali lastniki zgradb. Pri izvedbi tega projekta je znatno pomagala tudi mestna občina, ki je zastonj vodila vsa nadzorna in organizacijska dela. Mestna občina je zgra-
dila tudi stanovanjske hiše v Smetanovi ulici, za brezdomce pa občinske stanovanjske hiše v Pregljevi, Metelkovi in Delavski ulici. Stanovanjsko gradnjo z brezobrestnimi posojili so podpirali tudi mariborski podjetniki, nekateri od njih so gradili svoje stanovanjske hiše ali celo kolonije.
V obdobju gospodarske recesije je v mestu vsako leto potekala Pomožna akcija. Z zbranim denarjem in s prispevki so organizirali pomoč brezposelnim, izvajali pa so tudi javna dela. Ob tem velja omeniti, da je Maribor leta 1935 dobil delavski azil, v medvojnem obdobju pa sta v mestu delovali tudi javni kuhinji, ki sta letno razdelili več kot 150.000 obrokov hrane.
In nenazadnje, če že drvimo v to ne samo rožnato obdobje, potem moramo poudariti, da le to zahteva tudi svojstveno kulturo tistih, ki jim je naklonjeno. Vsakoletna podpora in pomoč narodnih dam (žen uglednih mariborskih
meščanov) študentom — akademikom, ki jim je bila svečano izročena na akademskem plesu, organiziranje letovanj in božičnic za otroke revnejših staršev, šolanje nadarjenih študentov v tujini, mecenstvo nad posameznimi mladimi umetniki so samo nekatere od oblik pomoči, ki so bile v Mariboru nekdaj že uveljavljene. Kajti gospoda mora za svojo čisto vest in mirno življenje narediti tudi kaj dobrega, kot je poudaril Henrik Ibsen, ta neusmiljeni tolmač meščanske družbe.
Maribor je nekoč že bil zdravo mesto. Slovel je po obsežnih kostanjevih drevoredih, mili klimi, nizkih cenah in prijetnih ljudeh. Zato so se vanj priseljevali upokojenci, obiskovali so ga in se v njem dobro počutili celo Ljubljančani, po znanem italijanskem letovišču so ga imenovali slovenski Meran. Modro bi bilo, če bi si tudi sedaj gradil svoj imidž na čem drugem kot na zastareli industriji.
»SPLAV IN PEDRI NE SODIJO V USTAVO!«?
VLASTA JALUŠIČ
V to nas že skušajo ali pa nas še bodo skušali prepričati nekateri prominentni razpravljalci o novi ustavi, pa tudi nekateri »naši« ustavopisci. (Ustavopisci jih imenujem zato, ker samostalnik »pisec« v slovenskem jeziku nima ženske oblike, in ker so dosedanji ustavopisci bili moški, ki so dobesedno razumeli razvpito psi-hoanalitsko reklo, da »Ženska ne obstoji«.)
Nova slovenska ustava bo priznavala pravico naroda do samoodločbe. Ali bo priznavala tudi pravico do samoodločbe posamezniku in posameznici? Če si ogledamo osnutek ustave in se spomnimo nekaterih razprav, potem ima to vprašanje na koncu zelo velik vprašaj. Pravice posameznikov in posameznic so namreč v veliki meri odvisne od različnih izbir, socialnih, individualnih, političnih, ki so jim omogočene ali pa ne. Izbire pa so ponavadi najbolj intimne in »notranje zadeve«, ki se tičejo vsega tistega, kar bi lahko imenovali »življenjski stil«. Gre tako za izbiro spolnega partnerja (istega ali drugega spola), odločanje ali neodločanje o številu otrok, samskega, partnerskega ali družinskega življenja kot za izbiro poklica, zaposlitve, svobodo političnega prepričanja itd. Obstoječi osnutek ustave in razprave, ki so nam jih prezenti-
rali, ki smo o njih izvedeli ali v njih samih sodelovali, pa kažejo predvsem na željo po omejevanju izbir, stilov življenja in celo na popolno pozabo nekaterih pravic, ki so bile v prvem »opozicijskem« oz. »pisateljskem« osnutku ustave davno pred volitvami že zapisane (predvsem enakost ne glede naspolno usmerjenost).
In ne samo to. Postplebiscitne razprave o ustavi so pokazale, da si celo tisti, ki so osnutek izdelovali in najprej vztrajali pri tem, da »mora ustava temeljiti predvsem na človekovih pravicah«, privoščijo razlago, ki spodnaša to stališče. Sicer pa ustava, ki postavlja pravice nacije nad pravice človeka, nikakor ne more biti ustava, ki temelji na človekovih pravicah.
Vprašanje pravice do prekinitve nosečnosti in prepovedi diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti sta pravzaprav pravo mesto preverjanja »demokratičnosti« neke ustave. Demokratičnost dajem v narekovaj in ne razumem je v absolutno pozitivnem pomenu. Demokracije so namreč vedno vladavine »večine«, manjšinam st? v njih enakost priznava le redko in vedno v omejenem obsegu, na obroke. V nacijah-državah so zato skupine in posamezniki, ki ne promovirajo nacije, ponavadi v slabšem položaju od nacionalno
usmerjenih osebkov in skupin. Nacija-država vedno daje prednost narodu pred posameznikom ali posameznico in ju vedno vnaprej sumniči, da bosta svoje individualne človekove pravice »izrabila« proti njej.
Ravno to se dogaja z oceno vprašanja, ali naj bosta pravica
do prekinitve nosečnosti in prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti zapisana v ustavo. Vladajoči diskurz po eni strani ocenjuje, da mora biti ustava čim krajša, da je vse, kar ni izrecno prepovedano, dovoljeno. Toda, ali to zadostuje, da ljudje ne bodo zaradi »dovoljenih« aktivnosti
diskriminirani? Po drugi strani pa se eksplicitno govori o možnostih »zlorabe« pravic: pravica do splava naj ne bi bila eksplicitno zapisana v ustavi, ker bi se s tem menda propagiralo abortus oz. to je menda pravica, ki bi se jo dalo zlorabiti, če bi se uporabljala »neomejeno« (čeprav so že po definiciji pravice omejene samo z enakimi pravicami drugih!). Kdo bi torej lahko takšno pravico »zlorabljal«? Posamezne ženske? Ali ni kontradiktorno stališče, da lahko posameznik ali posameznica zlorabi svoje pravice? Nekdo lahko zlorabi svoje pristojnosti in s tem krši pravice drugega. Ženske kot posameznice te pravice nikakor ne morejo »zlorabljati« ali »kršiti«. Lahko pa jo zlorablja država, oblast ali medicina, v primeru, da obstaja nek »višji rang« pravic države ali nacije. Toda v tem primeru ne moremo govoriti, da takšna oblast oz. država priznava človekove pravice.
Podobno velja za vprašanje prepovedi diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti, ki ji nekateri nasprotujejo zaradi domnevne nejasnosti pojma. Celo nekateri strokovni krogi trdijo, da bi se moglo pod sintagmo »spolna usmerjenost« razumeti tudi različne »spolne perverzije« in tudi delikte ter tako zlorabljati prepoved diskriminacije tistih, ki niso
(zgolj) heteroseksualno usmerjeni. Najdite drug primeren izraz, ki ne bo problematičen, pravijo, pa se bomo strinjali, da ga vpišete v ustavo. Tu puščam ob strani dejstvo, da gre pri spolni usmerjenosti za mednarodno uveljavljen izraz (sexual orientation). V kontro-verzi je to namreč popolnoma ne-relevantno, kajti problematičen bi bil vsak pojem, ki bi pomenil razliko od dominantne in predpisane rodovitne heteroseksualnosti. Tudi če bi se glasil recimo »modra trava«, kajti problem je očitno to, da si slovenska nacionalna ikonografija ne more dovoliti nobenih tujkov na zdravem slovenskem telesu. Nacionalno telo namreč predpostavlja uspelo spolno razmerje, heteroseksualni par, ki skrbi za njegovo reprodukcijo.
Ravno zato sta problematična že sama izraza, ki označujeta »dru-gost« in drugačnost ter seksualnost, ki ne pomeni nacionalne reprodukcije: splav ali prekinitev nosečnosti in spolna usmerjenost. Trditev, da ju je treba zapisati v neki drugačni obliki oz. z drugimi besedami, npr. namesto prekinitev nosečnosti oz. splav »odločanje o rojstvih« kaže samo na poskus omejevanja teh pravic, ki je že na delu. Ravno zato se zdi, da je treba zdaj toliko bolj vztrajati pri tem, da se jih zapiše v ustavo eksplicitno.
шшз____________________
DRUGI DEL NAŠE RAZISKAVE ODNOSA MLADIH
DO NOVEJŠE ZGODOVINE
PRECEJ DIJAKOV ŠE POGREŠA PREDMET STM?!
Izvajalec: SPEM Studio za politično in ekonomski marketing d.o.o.
V prejšnji številki Katedre smo vas seznanili s prvim delom rezultatov terenske raziskave odnosa mlade generacije do »nove zgodovine«, oziroma do njenega predstavljanja v srednji šoli in na univerzi. V anketi, ki je bila opravljena v začetku januarja, je sodelovalo 838 dijakov in študentov (pregled deležev posameznih šol je razviden v prejšnji Katedri, prav tako tiste značilnosti anketiranih, ki imajo poseben pomen za omenjeno problematiko). Za tiste, ki Katedre nimajo več, pa na kratko obnova nekaterih najbolj zanimivih rezultatov.
Skoraj polovica anketiranih je religioznih, podpornih ali aktivnih članov kakšne politične stranke je deset odstotkov; za politično dogajanje se zelo zanima približno tretjina vseh (delež študentov je pri tem veliko večji — 45 odstoten); povsem pozitiven odnos do sedanjega političnega sistema ima nekaj manj kot 48 odstotkov anketiranih (dve tretjini študentov in le 40 odstotkov dijakov); pri informiranju o političnem dogajanju mladi najbolj zaupajo medijem (54 odstotkov), šoli pa samo 5,6 odstotkov. Približno petina mladih ni spremenila odnosa do zgodovine NOB in povojne zgodovine, prav toliko pa je ta odnos dra-
SE STRINJATE DA SE V ŠOU VEČ NE BI UČILI 0 NOB V TAKSNEM OBSEGU
S P E H
:.tL*rT
ne striniar se
crnian
SE STRINJATE.DA BI DOBIIJ NOVO ORGANIZACIJO,KI POVEZUJE MLADE?
SPEM
100
Lil.
skupaj	dijak	študent.
■ strinjam se (Цј delno BI ne strinjam se
SE STRINJATE, DA BI PRENEHAM PRAZNOVATI DAN BORCA?
‘tudent H ne strinjam se
B'''
SE STRINJATE, DA SPREMENIMO PARTIZANSKA IMENA SOI, IJLIC, _?
SPEM
skupaj
dijak
B strinjat
\ delno
študent ne strinjam se
i SE STRINJATE; DA STOJI V MARIBORU SPOMENIK I'OVOJNIM ŽRTVAM1?
študent BI ne strinjam
>■. p'1
KAKŠNO JE VASE MNENJE 0 UKINITVI PREDMETA STM?
\m
I
stično spremenilo (22 odstotkov dijakov in 12 odstotkov študentov).
Opraviti imamo torej z dokaj kritično in politično precej informirano generacijo. Naslednja vprašanja v naši raziskavi so skušala ugotoviti, kako sodeluje šola pri »spoznavanju prave zgodovinske resnice«, oziroma, kaj bi se naj po mnenju mladih v ta namen v šoli spremenilo.
Zgodovino NOB bi v učnem načrtu oklestilo dve tretjini dijakov in štiri petine študentov
Že prej omenjeno vprašanje, katerim informacijam o političnem dogajanju dijaki in študentje najbolj zaupajo, je pokazalo dokaj pičli delež šole. To je potrdilo še bolj konkretno vprašanje: Ali vas o novejših dognanjih v zvezi z zgodovino NOB in povojno zgodovino seznanjajo v šoli? Skoraj trideset odstotkov je odgovorilo, da o tem v šoli še niso razpravljali (!) 42 odstotkov, da »se o tem v šoli malo govori«, 19 odstotkov pa je o tem že veliko slišalo pri nekaterih šolskih predmetih (od tega polovica pri zgodovinskih urah, četrtina pri predmetu družbena ureditev, 11 odstotkov pri politični ekonomiji in tako naprej). Značilno je, da se šole univerze očitno še niso uspele aktualizirati v tej problematiki: več kot polovica študentov ni na predavanjih slišala še ničesar o »novi zgodovini«, tretjina malo, pet odstotkov pa veliko.
Kljub temu pa so dijaki in študentje relativno presenetljivo zadovoljni s predstavljanjem družbene stvarnosti v okviru predmetov kot so sociologija, družbena ureditev, zgodovina in drugi. Pozitivno oceno jim daje skupno 32 odstotkov, od tega nekaj več študentov (35,4 odstotke), nezaupnico pa četrtina (tudi tu je študentski delež večji — 28,4 odstotke). Vendar je to vprašanje za mnoge pretežko (ali pa to odraža neizpolnjena pričakovanja?) saj tu kar 40 odstotkov ni vedelo odgovora.
Najbolj pa preseneča, da zloglasni »boljševiški« predmet samoupravljanje s temelji marksizma, ni razočaral vseh, ki so ga bili deležni. Z ukinitvijo STM se strinja skupno 68 odstotkov anketiranih, toda precej manj dijakov: proti STM je skoraj 90 odstotkov študentov in le 58,5 odstotkov dijakov. Skupno četrtini, oziroma tretjini dijakov in nekaj manj kot osmim odstotkom študentov ni jasno, ali je ukinitev tega predmeta dobra odločitev. 5,7 odstotkov anketiranih pa bi STM obdržalo tudi v novih časih — to je približno 7 odstotkov dijakov in trije odstotki študentov. Kako bi si to razložili? Verjetno ne samo s politično opredelitvijo posameznikov. Znano je, da so dobri profesorji STM vnašali vanj tudi izrazito aktualno in družbenokritično vsebino.
SREČANJE S KATEDRO IZ DOMAČEGA NABIRALNIKA
Tyrševa 23 62000 Maribor 062-212004
Zlasti v zadnjih letih je bilo tako in zato je verjetno študentom predmet bolj zoprn kot dijakom.
To pa seveda ne pomeni, da si mladi ne želijo izrazitih sprememb pri poučevanju novejše zgodovine. »V šoli se ni treba učiti o NOB v tolikšnem obsegu kot doslej,« je odgovorilo 69,6 odstotkov vseh srednješolcev in več kot 80 odstotkov študentov. Toda 13 odstotkov dijakov tega dela zgodovine ne bi krčilo (takega mnenja je le 5 odstotkov študentov). Si lahko tudi to pojasnimo z drugačnim šolskim pristopom ob demokratizaciji konec 80. let ali pa so nekoliko starejši bolj pod vplivom javnega mnenja o tem in so pozabili lastne šolske izkušnje?
Želja po novi »mladinski« organizaciji
Anketiranim smo, da bi lažje opredelili njihov odnos do novejše zgodovine, ponudili nekaj aktualnih predlogov, s katerimi so se lahko strinjali ali jim nasprotovali. Zanimivo je, da so se tu pokazala največja razhajanja med dijaki in študenti.
S tem, da bi prenehali praznovati Dan borca,se je strinjala tretjina vseh (štirideset odstotkov bi praznik obdržalo) toda med študenti je teh 46 odstotkov, med dijaki pa le 27 odstotkov. Muzej NOB bi spremenilo v Muzej novejše zgodovine 41 odstotkov anketiranih (četrtina bi ga obdržala takega, kot je) — pri tem med dijaki in študenti ni omembe vrednih razlik. Toda precej več srednješolcev kot študentov bi omenjeni muzej kar zaprlo (13 odstotkov prvih
in 8,4 odstotke drugih). Partizanskim imenom šol, ulic, ustanov itd. bi se prav tako bilo pripravljenih odreči manj študentov — s tem predlogom se strinja okrog 30 odstotkov študentov in 35,5 odstotkov dijakov — kar 41 odstotkov študentov in skoraj toliko dijakov pa se s spreminjanjem imen ne strinja.
»Prav je, da stoji v Mariboru spomenik povojnim žrtvam,« je reklo 62,6 odstotkov anketiranih, od tega je nekoliko večji študentski delež. Komaj dobra desetina temu spomeniku nasprotuje. Mladi zelo poenoteno razmišljajo tudi o najbolj »svojem« predlogu: novi organizaciji, ki bi povezovala mlade. Želi si jo skoraj 86 odstotkov anketira-
nih — 88 odstotkov srednješolcev in 81 odstotkov študentov.
Predvsem odgovori v vonjem delu ankete so odlična snov za polemiko. Denimo o tem, kaj je vzrok tolikšni želji po »lastni stranki«. Je to nostalgija po bivši mladinski organizaciji? Je to dokaz, da nobena nova stranka mladim ni zlezla dovolj pod kožo, oziroma se v njej ob starejših članih ne morejo tako uveljaviti, kot bi si želeli? Seveda pa lahko gredo raziskave tudi v kakšno drugo smer: ali bi očitno imena s partizanskim poudarkom hotela spreminjati predvsem starejša generacija?
JASNA KONTLER-VENTURINI
SE STRINJATE, DA BI ZAPRLI MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE?
SPEM
шт
11.,
. • -
skupa j B strinja® se
dijak
,
študent
delno
B ne strinjam se
SE STRINJATE; DA BI MUZEJ NOB POSTAL MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE?
SPEM
dijak
■ stri
študent
I ne strinjam
V času, ko smo se pričeli pogovarjati z odgovornimi možmi na Oddelku za ljudsko obrambo na temo ZAKLONIŠČA, so se v svetu in tudi pri nas nekatere stvari spremenile. Prav gotovo pa je tudi razmišljanje o tem po vsej verjetnosti vzpodbudila vsesplošna svetovna napetost, ki ji botruje globoka in globalna ekonomska kriza.
Kakorkoli že — vojna ali ne — trenutno pričevanje o mariborskih zakloniščih je nastalo, naj si bo v opomin, opozorilo ali pa zgolj predstavitev trenutnega stanja teh objektov. Leta 1933 so Nemci že izdali predpise za gradnjo zaklonišč. Takrat so predvsem prilagajali kletne prostore. Največje probleme pri teh adaptacijah so jim povzročala okna in pa prezračevanje. Da pa so zaklonišča, čeprav pomanjkljiva, boljša kot nič so jim pokazali podatki iz dveh nemških mest, ki so bila približno enako gosto naseljena in tudi bombardirana, pa je tisto s prilagojenimi kletnimi prostori oziroma zaklonišči utrpelo desetkrat manj smrtnih žrtev kot pa mesto brez njih. Začudili pa bi se. ko bi videli posnetke takratnih naprav za prezračevanje, ker se do danes niso kdovekoliko spremenile O organizirani gradnji pri nas lahko začnemo govoriti z letom 1976, v katerem je zakon opredelil gradnjo zaklonišč in z njimi povezane obveznosti. In pričela se je gradnja — načeloma vsepovsod, kjer je to potrebno, se pravi, kjer so ljudje In čeprav so bila ta zaklonišča »naša« smo jih jemali kot nekaj »kar je od vojske . . .«, ključi od vhodov pa toliko, da niso viseli na svetih mestih Moramo pa priznati, da so bila ta zaklonišča sama sebi namen in čeprav so jih štabi civilne zaščite skušali približati ljudem z dnevi odprtih vrat in tako imenovanimi NNNP akcijami, so nam zaklonišča še vedno ostajala nekaj tujega, nekaj daleč od nas, ne pa nekaj kar je »naše« kot je to npr. stopnišče, ki ga vsi samoumevno uporabljamo.
Skratka naš čut odgovornosti do skupnih objektov je tu zatajil in ravno tako smo se večinoma neresno obnašali, ko so prišla na krajevne skupnosti vabila za sestavo vzdrževalnih ekip (za strojnice in prezračevalne naprave v zakloniščih, ki so ob neznanju lahko nevarne; saj so te ekipe največkrat sestavljale »tršice« iz-vrtca. Pač po načelu, da nehvaležen posel odrineš tistemu, ki se ga končno ne (ne upa) brani. Zal pa tudi Pravilnik o tehničnih normativih o zakloniščih ni omogočal, da bi zaklonišča uporabljali še za kaj drugega kot zgolj za zaklonišče.
Čas je šel naprej, z njim politična gledanja in mišljenja in tako je bit v 1983. letu izdan novi Pravilnik, ki pa je predvideval in želel dvonamenskost zaklonišč ... S tem namenom je bil Pravilnik po-
stavljen precej ohlapno — le kaj je lahko najmanj oziroma največ — prav zato, da bi nas vzpodbudil k upoštevanju zaklonišč kot sestavni del vsakdanjega življenja. Ta moto je do danes prihajal postopoma vedno bolj do veljave tako, da lahko rečemo, da skoraj vsa javna zaklonišča v Mariboru služijo še nečemu drugemu. Kako?, se morda nekateri vprašujete, tisti pa, ki ste leta gledali prostore prazne in toliko da ne svete. boste vedeli za kaj gre.
Dejstvo pa je, da mora imeti vsaka novogradnja tudi zaklonišče. Vsak investitor mora prostore za zaklanjanje načrtovati glede na frekvenco prebivalcev v tistem objektu ne glede na uro dneva. Načeloma naj bi vsak imel možnost, da se zakloni doma, na poti na delovno mesto in pri delu (pričeli so stopati v ospredje ekolo-
Primer klasičnega zaklonišča z bivalno opremo je na krajevni skupnosti Prežihov
Voranc.
FOTO DRAGAN GRAŠIČ
ШШК
Dvorana hotela Zvezda v Murski Soboti, petek, 25. januarja 1991. Ekološki forum. Prvi po vrsti, vbodoče naj bi bili na istem mestu vsak zadnji petek v mesecu. Organizator: Zeleni Prekmurja in Murski val Radia Murska Sobota ob sponzorstvu Zvezde in Zavarovalne skupnosti Triglav. Prisotni: lokalni ekologi, vrhovi republiških ekoloških organizacij, predstavniki lokalnega gospodarskega, političnega in kulturnega esta-blishmenta in množica gostov. Aperitiv in večerja (koline z bujto repo) zastonj, ostalo po zmernih cenah. Glasba (v živo): Vlado Kreslin in Beltinška banda.
Vse skupaj bi se lahko razvilo v prijetno sproščen žur — no, nekateri smo si ga tudi naredili — le talk-show je bil nekoliko preveč razvlečen, kljub uvodoma postavljenemu pravilu, da je čas posameznega govornika omejen na 2 minuti in pol (kar je publika sprejela z bučnim smehom). Mimo ekoloških vprašanj se je razprava izrodila v prerekanje med »rdeče—zelenimi« (Knez, Olenik in še kdo) in »Demosovimi Zelenimi« (Plut, ki je celo zagrozil, da bo zapustil dvorano, Gošnik, ki je to za nekaj časa tudi storil s strateškim umikom za šank...).
Forum naj bi bil posvečen sedemletnici gibanja proti elektrarnam na Muri in začetku priprav za gradnjo plavajo-
Jože Knez: »Odpraviti je treba ali največje, ali najnevarnejše onesnaževalce. Pri tem sta pomembni obe ekološki organizaciji, Društvo za varstvo okolja in Zeleni Slovenije. Prednost društva je v tem, da deluje nadstrankarsko. Predlog nove slovenske ustave je slabši od sedanjega stanja, saj pušča republiški vladi velik arbitrarni prostor, ne zavezuje pa je k obveznim ukrepom, medtem ko zakon o varstvu okolja še ni izdelan.«
MORA, FUCK OFF!
OD ELEKTRARN DO MLINA
Dušan Plut: »Ekološko gibanje se je prebudilo predvsem v obrobnih regijah — regionalizem je naša resničnost. Ali potrebujemo ekološko gibanje? Seveda, kajti ljudje iz različnih strank razmišljajo zeleno, podobno tudi politično neopredeljeni. Gibanje ie potrebno oblasti in nam, da včasih po domače povedano brcne v zadjico in nas izbeza iz t.i. velikih ekoloških tem. Ni treba, da vse poteka preko Ljubljane, a od republike je odvisno, na kak način bo take lokalne pobude podprla.«
čega mlina. Če me spomin ne vara, se je prvo množično protielektrarniško gibanje začelo v Ljubljani že kakih 4 ali 5 let prej s protesti proti elektrarnam na Soči, in eden od argumentov varuhov narave takrat je bil: »Pustimo Sočo pri miru, saj imamo vendar Muro, ki je še povsem neizkoriščena!« Naibrž si takrat nihče ni mislil, da bo vzelo elektrogospodarstvo stvar tako zares in pripravilo načrt, po katerem bi spremenili Muro v visoko betonsko korito z množico elektrarn. Na srečo ne bo iz tega nič, ostajajo pa drugi ekološki problemi Pomurja. Prašičje farme niso le ekološki, ampak tudi političen
Mavricij Olenik: »Leta 85 je Evropski svet sprejel Listino o lokalni samoupravi in regionalizmu, in če hočemo v Evropo, jo moramo upoštevati. Regionalizem je cenejši in bolj demokratičen od centralizma in bolj vzpodbuja razvoj, poleg tega pa je bolj pravičen (rešuje probleme doma. ne pa v centru). Nova slovenska ustava glede tega ne vliva pretiranega optimizma.«
problem (farma v Podgradu pri Gornji Radgoni širi svoje vonjave v sosednjo Avstrijo), njihova razselitev po družinskih kmetijah pa bi problem
Rudi Cipot: »Smer razprave moramo obrniti tako, da gospodi iz Ljubljane povemo, zakaj nas. žuli slovenska ustava in zakonodaja, ki postavlja Pomurje na obrobje in ga omejuje. Pomurci ljubimo tradicijo in vlečemo spremembe počasi in previdno. Zagovarjamo zaščito danosti in možnosti vzporedno z ekologijo, in donosnost. Bojimo se, da ne bi spet, kot pod prejšnjim sistemom, klečali pred Ljubljano. V Ljubljani pravijo, naj jim damo projekte, oni pa bodo odločili. To moramo obrniti: najprej naj nas poslušajo, nato koncipirajo zakonodajo, mi pa bomo že znali pravilno izkoristiti denar, ki smo ga poslali v center«
(vsaj zaenkrat, ko večina kmetij še ne obvlada problema gnojevke in še česa) le razpršila. Melioracije so le delno ustavljene, pa še to v glavnem iz finančnih razlogov, ni pa tudi denarja za nadomestila kmetom, ki so se jim pri-
Igor Klinar: »Za Prekmurce velja, da smo dobri ljudje. A dokler velja ta teza, ne bomo mogli narediti nič dobrega. Potrebujemo več agresivnosti. Regija brez lastne potence ne more postati regija. Formalizacija zelenih kot stranke je največji blef v zgodovini političnih bojev! Ekologija je nadstrankarska in civilna zadeva. E-projekt bo uspel, ko bo prišlo do kontakta med podjetji in državo, in ko bo država zagotovila pogoje za razvoj takih projektov. Trenutno ni mogoče prenesti stroškov ekologije, če niso splošno subvencionirani.«
pravljeni odpovedati. Kafilerija je sicer delno sanirala problem tekočih odplak, a še vedno smrdi sredi mesta Murska Sobota. In še bi lahko naštevali. A marsikaj gre tudi na bolje, in to kljub pomanjkljivemu razumevanju v republiških vrhovih. Komunalno
Dušan Plut: »Prišel sem se pogovarjat, kot že velikokrat doslej, o ekoloških problemih. Če se bo debata nadaljevala tako, bom zapustil ta prostor! Tudi nemški Zeleni so stranka, in manjši uspeh na zadnjih volitvah je posledica frakcijskih boiev v stranki, izogibanja velikim temam, kot je združevanje Nemčije, poleg tega niso bili pripravljeni prevzeti odgovornosti in v vladi kaj storiti. Pri nas pa smo Zeleni izpostavljeni pritiskom in nasprotovanjem, ne kmetijstva, ampak agroživi/skega lobija.«
Borut Brumen: »Kaj je sodu izbilo dno? Pred 60 ali 70 leti je mesar Benko potreboval kafilerijo, in mati občinski zbor mu jo je dovolil najmanj 700 metrov od reke Leda ve. Vsi vi občinski, ne serji-te ga, ker ste vsi vi sladki predsedniki, direktorji, in vsi krojite urbanistično podobo, ki je grozna. Poteg tega se v tej Murski Soboti ne da kupiti niti ene knjige dr. Pluta Zelena Slovenija, v celem prejšnjem mesecu je bila v knjigarni samo ena knjiga Studia Humanitatis itd... Vesel bom, če bo kdo knjigarno zažgal!«
podjetje iz Murske Sobote je v povezavi z avstrijskim partnerjem ustanovilo mešano družbo za odvoz in selekcioniranje smeti, ki se lahko zaenkrat pohvali z zmanjšanjem neuporabnih odpadkov za preko 50 %, apelirajo pa na zavest prebivalcev, da bi lahko storili še več. Vse bolj se uveljavlja integralno oz. bio kmetovanje, katerega uvajanje dodatno vzpodbujajo uspešna novonastala podjetja, npr. Mikrokozmos iz Ljutomera ... Zeleni Pomurja so strankarski denar namesto za plače funkcionarjev vložili v nakup gradbenega lesa, iz katerega naj bi v doglednem času zgradili plavajoč mlin, ka-kršnjih je bilo nekoč na. Muri polno. Četudi bi šlo predvsem za politično agitacijo in propagando, je treba priznati, da gre za njuno najsimpatičnejšo obliko. Sploh pa mlin, čeprav zaščitni znak prekmurskih Zelenih, ne bo M.L.I.N. (torej mlada Demosova iniciativa), ampak gospodarsko upravičen objekt: v njem bodo med ostalim mleli žito (bržkone pridelano na ekološko najmanj sporen način), zanimiv pa bo tudi s turističnega vidika. Na čimprejšnji likof!
D. K.
m
*
ZAKLONIŠČE NI SVETIŠČE
UPORABLJAJMO, KAR JE NAŠE
■ A ški vidiki prebivanja in zaklanja-* nja). Glede na vse te faktorje pa je nedvomno ceneje in bolj racionalno načrtovati in graditi objekte za zaklanjanje tako, da so v mirnodobnem času primerni še za kaj drugega, kot zgolj za prostor,
Današnji imperativ pri gradnji zaklonišč in njih uporabi je dvonamenskost. Ne ie zaklonišča, tudi trgovine, lokali, gojišče šampinjonov ... so lahko prostori, ki so v vojni ali jedrski katastrofi namenjeni za zaklanjanje.
ki je večino časa zakljenjen in ga bomo morda uporabili le enkrat v življenju objekta.
In kaj naj bi počeli v tistih podzemskih, nizkih prostorih? Možnosti je veliko, nekatere med njimi pa nedvomno zahtevajo večjo ali manjšo modifikacijo. Za te zadeve pa skrbijo tehnični predpisi in pa ustrezne inšpekcijske službe. Vsak, ki želi najeti zaklonišče, mora poiskati soglasja pristojnih služb in inšpekcij. V vsakem primeru pa mora vsak najemnik poskrbeti, da se v primeru nevarnosti prostor izprazni in pripravi v 24 urah za osnovni namen — zaklanjanje. Nekatere moti višina (2—2,3 metra), toda ali za poslo-
vni prostor res vedno rabimo visoke hale? Tisti pa, ki načrtujejo lokal v zaklonišču, pa bodo nedvomno morali zgraditi dodatni sanitarni vozel, ker služijo kemična stranišča le za ekstremne okoliščine.
Že med zadnjo svetovno vojno so Nemci spoznali, da je v mestu, ki ima kleti prilagojene za zaklonišča, desetkrat manj smrtnih žrtev kot v tistih brez njih.
Danes imamo že kar nekaj vzpodbudnih primerov zaklonišč, ki niso le osamljeni prostori čaka-
joč na sodni dan, pač pa prostori z vitalno dejavnostjo.
V enem od njih podjeten gobar goji šampinjone, drugje je podjetnica odprla diskotno trgovino. Je pa še kar nekaj idej in želja po zapolnitvi zaklonišč z dejavnostmi kot so biljard, strelišče, glasbeni studio,. .. Skratka ljudje iščejo svoje možnosti za uveljavitev idej, prostora pa manjka.
Od vzorčnih primerov naj navedemo podhod nove avtobusne postaje, ki v primeru nevarnosti lahko nudi zatočišče 300 ljudem za sedem dni, ali pa 600—1000 ljudem za nekaj ur, ker je ta podhod zaklonišče I stopnje in je kot tako hermetizirano. Če se boste sprehodili po tem podhodu, boste najverjetneje opazili široka kovinska vrata na obeh straneh V podhodu se vidi, da pripravljajo prostore za odprtje novih lokalov — za katere je bilo, mimogrede, ogromno povpraševanje med našimi in tujimi podjetniki.
Med delovnimi organizacijami je tak primer garderoba delavcev Lileta v novi stavbi. Med najbolj zanimiva javna zaklonišča pa nedvomno sodi nova samopostrežna trgovina v Pesnici. Ta objekt ruši vsa naša pričakovanja o tem. da mora biti zaklonišče globoko pod zemljo. Objekt je namreč v celoti zgrajen nad zemljo in sedaj spodnji del (zaklonišče)že obratuje kot prepotrebna trgovina za Pesničane, zgornji del pa še čaka na morebitne podjetnike, ki naj bi najeli prostore. V primeru gradnje tega objekta je Oddelek za ljudsko obrambo ponudil Timi, da skupaj zgradita objekt, ki bo dvo-namenski — tako zaklonišče kot trgovina (in še kaj!) — saj je bilo oboje že več kot potrebno. In ker Skupščina mesta Maribor dobiva sredstva od tistih, ki so oproščeni gradnje zaklonišča (predvsem privatne hiše izven središča me-
sta) v višini 3 odstotkov od izdelanega predračuna investicije, so Timi ponudili sofinanciranje v višini 60 odstotkov vrednosti objekta. Samopostrežna trgovina že z vso paro posluje, in kot pravijo prodajalci sami, uspešno. Se pa še vedno najde kdo med kupci, ki ga zanima, čemu imajo tako debela vrata. In na prvi pogled jih le to loči od katerekoli druge trgovine. Detaljni pogled pa razkrije premišljeno gradnjo podpornih stebrov in vhodov v dele zaklonišča, ki so res vitalni zgolj v izrednih pogojih (kemične sanitarije, strojnica, bivalna oprema ...). Na splošno pa je več kot dve tretjini zaklonišča trenutno koristno uporabnih. Zaposleni pravijo, da lahko v nekaj urah priredijo prostor za zaklonišče. To zaklonišče ima svoje prednosti, ker je v njem ravno samopostrežna trgovina prehrambnega tipa. Konec koncev so zaklonišča ravno tako namenjena tudi zaklanjanju materialnih dobrin. V zaklonišče naj bi vsak sam prinesel odeje in hrano. Se pravi, da je pesniško zaklonišče — trgovina več kot le eno ali drugo.
Da pa ne bi v neskončnost nadaljevali z naštevanjem primerov že uporabljenih zaklonišč, ki so dvonamenski objekti, rajši poglej-тоГ koliko in kakšne vrste zaklonišč trenutno premore Maribor. V grobem ločimo štiri kategorije zaklonišč. pač glede na stopnjo zaščitenosti. V prvi kategoriji, kamor sodijo zaklonišča, ki so usposobljena za večdnevno preživetje ljudi neodvisno od zunanjih pogojev in dejavnikov. Med temi je osem javnih, 88 v delovnih organizacijah in 92 v stanovanjskih objektih. Ta zaklonišča so odporna na nadpritisk od 100—300 kPa. V takšnih zakloniščih je prostora za nekaj manj kot 32 000 ljudi. V drugi kategoriji, so zaklonišča, ki nudijo zaščito pred nadpritiskom 0,5 kPa udarnega vala, se pravi, predvsem zaščito pred bombnimi napadi. V njih je prostora za okrog 10 000 ljudi. Med kategorizirane sodijo ravno tako kletni prostori, ki se lahko adaptirajo in bi lahko nudili
zaščito približno 60 000 prebivalcem. Če bi sešteli vsa zaklonišča, takšna je drugačna, jih je 232 plus adaptirane kleti, v vseh pa bi bilo prostora za okrog 100 00 ljudi, Maribor pa ima ? prebivalcev ...
Ko bi in če bi se karkoli zgodilo, bomo predvsem odvisni od lastne iznajdljivosti, treznosti, za kanček pa še od sreče. Strokovnjaki priporočajo predvsem trezno glavo, nekaj znanja (ki so nam ga velikodušno ponujali skozi vse oblike šolanja in usposabljanja pri Oddelku za ljudsko obrambo) in pa ostajanje v mestu, v zakloniščih. Tisti, ki bi v teh
Strokovnjaki priporočajo: v času bombnega napada ipd. ostanite tam, kjer ste in poiščite najbližje zaklonišče. Če ga ni, je še vedno bolje leči na tla kot pa ne narediti ničesar.
časih morda pričeli adaptirati svojo klet, naj pomislijo na to, da bi bile v prostoru vse stvari čim bolj fiksne (že omet je lahko potencialno nevaren ob zračnem udaru) in da bi zaščitili okna ter poskrbeli za drugačno in po možnosti filtrirano prezračevanje. V sili pa je dovolj že izkopan jarek ali zgolj ležanje na tleh.
Ker vojni strokovnjaki v teh časih predvidevajo predvsem biološko in kemično vojno, verjetno ni odveč, da imamo na dosegu vsaj plinsko masko Pravijo pa tudi, da smo ljudje zelo prilagodljiva bitja in so prepričani, da bi se v primeru nevarnosti kar hitro naučili kako preživeti. Kako je z evakuacij-skimi načrti? So to tajni podatki? Določeni načrti nedvomno obstajajo, vsaj zaradi imperativov naše družbe, toda čemu izseljevati ljudi iz mesta v okolico, ko pa bi morali zanje tam poskrbeti mno-gostransko, od postelje, hrane in obleke. Te dobrine imajo doma. Med temi zadevami pa je tajni podatek, kakšna je stopnja odpornosti zaklonišč.
MIRJAM SEVČNIKAR
jeklen, vrata kaZejo. da )в v tej trgovini v Pesnici Se kaj drugega
5
Ш	STYRIA
TU SO, NAŠI SO!
Pisec teksta o človeku s transparentom Za koliko deutsch mark so me ogoljufali, še enem mariborskem posebnežu, nisem psihoanalitik in ne zdravnik. A tudi, upam, neuravnovešen ali neodgovoren pustolovec, ne.
Sem pišoč človek, ki se je pripravljen pogovarjati s tistimi, ki jih vsi opazimo, se jim v dobrih trenutkih nasmejemo, a še najraje — izognemo. Ko opozarjam na njihove, za »normalne« največkrat tragične, življenjske zgodbe, jim želim pomagati. A kot je lahko klošarjem (ki so po nezgodi v stanovanju na Šentiljski cesti naenkrat silno odvratni in preganjanja vredni, čeprav so ostali povsem enaki, kot so bili pred nesrečnim kurjenjem in se, kot kategorija ljudi, ne bodo nikoli spremenili, tudi v nujnem zatočišču ne) v nadlego preklapljanje z njihovega na naš red, jim je morda celo pisanje v škodo. Kdo bi natančno mogel predvideti vse pasti, ki jih prinašajo takšni medčloveški odnosi. Pri stikih med različnimi je malo gotovega.
Zagotovo pa posebnežem ni v škodo pomoč, ki so je ti ljudje prepotrebni. Zaposleni v službah, kjer se poklicno ukvarjajo s pomoči potrebnimi posebneži, to seveda dobro vedo. Mi vsi pa si (če hočemo, ali ne) moramo priznati: Tu so, naši sol
ZA KOLIKO MILIJONOV DEUTSCH MARK SO ME OGOLJUFALI? (DRUGIČ)
»ŽELIMO MU POMAGATI!«
IVO PANČIČ, VODJA AVTOCESTNINSKE BAZE V SLOVENSKIH KONJICAH: »ZGODBO JE RAZLAGAL STRANKAM, LJUDEM, KI GA NE POZNAJO!«
ME
Bogdan Rakovec, mariborski »človek s transparentom« pravi, da je ena od služb, ki ga preganjajo, dala na njegovo firmo, kjer je zaposlen, naloga, naj ga onemogočijo. Ivo Pančič, vodja avtocestninske baze Slovenske Konjice, Podjetja za vzdrževanje avtocest, kamor sodi Rakovčevo bivše delovno mesto na cestninski postaji v Hočah: »Že nekaj let ima idejo o teh markah. Od njegovih sodelavcev sem slišal, da je res plačeval loto lističe, in da je res nekomu tudi dal denar za nakup, ne pa tudi zadel. Težave zaradi tega so se stopnjevale, lani pa so dosegle takšen nivo, da je fantu bilo treba pomagati. To smo želeli, predvsem pomagati mu!«
Pančič pravi, da je Rakovec predpostavljenega v Hočah prosil, naj lepo ravnajo z njim.
Naj ga jemljejo kot bolnika in se izogibajo konfliktov z njim.
Bilo pa je težko, ker je svojo zgodbo razlagal tudi strankam, ljudem, ki ga ne poznajo. »Rekel sem mu, da so pripombe na to. Razburil se je.
Povedal sem mu primere ravnanj, ki k delu na cestninski postaji, na nek način javnemu delu, ne sodijo. Naj bi poskrbel za svoje zdravje, sem mu predlagal. Pa me je napadel, da sem rekel, da je nor.« Ivo Pančič je prosil dr. Blažičevo z medicine dela, naj Rakovca povabijo na razgovor. Preko socialne službe v podjetju so ga napotili na pregled. Pančič je Rakovčevo mater povabil na pogovor, na kar je Bogdan Rakovec burno odklonilno reagiral. »Mati je rekla, da mu
»ZDAJ VAS OBVEŠČAM!«
Ivo Pančič: »Klical me je po telefonu. Vprašal me je: tovariš Pančič, poznate zadevo okrog mark. Ne, sem pa slišal od sodelavcev, sem mu rekel. Če ne, vas zdaj obveščam, mi je rekel in mi vse razložil. Govoril je tudi, da je v vse to vpleten tudi oče ene od čistilk. Firma in tudi jaz sam smo mu hoteli pomagati. Zdaj je takole: če ne bo mogoče dokazati, da je bil v bolniški, bo po predpisanem avtomatizmu izgubil službo. O tem bo seveda odločala komisija za delovna razmerja.«
bomo najbolj pomagali, če ga bomo vzeli nazaj v službo. Rakovec pa ni bil odpuščen, on je še vedno pri nas v službi. Bil je samo prerazporejen, ne pa odstranjen. Mi bi želeli, da bi se šel zdravit.« Prerazporeditev na Rakovca ni tako delovala!
Predstavili so ga na delo vzdrževalca v vzdrževalni bazi v Slovenskih Konjicah. Za to delo bi ga priučili. Zaslužil bi sicer nekaj manj kot v Hočah, a delo bi imel, pravi Pančič. Sklep o prerazporeditvi je najprej sprejela komisija za delovna razmerja, ko je Rakovčev advokat opozoril, da je za prerazporeditve pristojen direktor, so napako v postopku popravili. Rakovca po tem ukrepu ni bilo več v službo. Ker ne vedo kaj je z njim, mu grozi avtomatičen odpust.
BOJAN TOMAŽIČ
MED RAZISKOVANJEM IN POLITIKO POSTKOMUNISTIČNE REVŠČINE
(TEORETSKA PROPAGANDA, KI OB APLIKABILNI TEŽNJI SOCIOLOGIJE POSTANE POLITIČNA)
Pred kratkim je Inštitut za sociologijo pri založbi Domus v Ljubljani izdal novo knjigo dr. Veljka Rusa, ki se po načelih pragmatične sociologije ukvarja z vprašanjem socialne politike. Naslov »Socialna država in družba blaginje« je vsekakor spodbuda, da bralec, zavedajoč se padajočega nivoja družbene blaginje, nižanja, da ne rečemo pavperizacije, splošne socialne ravni slovenskega prebivalstva in splošnega padca oz. grozečega nižanja kvalitete življenja v novi družbeni ureditvi Slovenski, hlastno seže po ponujeni knjigi. Naj bodo našteta dejstva izziv za knjižnice, da si oskrbe dovoljšnjo zalogo knjižnih izvodov, kajti cena je tistim, ki jih naslov interpretira po neposredni materialno-eksistenčni plati, nedosegljiva, Nikakor nimamo v mislih egalitarizma navzdol in nimamo namena kritizirati »visoke« cene knjige, češ da je za široke (in revne) ljudske množice nedostopna, in tako vršiti pritisk na založnika, da knjigo vendarle (na lastno izgubo) približa širšemu krogu kupcev. Nikakor! Cena knjige vendarle odraža nekakšen (kapitalistični) ekvivalent blagovne menjave med produkcijo intelektualnih dobrin in njeno (družbeno) priznano vrednostjo, ki je, kar se humanističnih in družboslovnih ved tiče, vselej degradirana oz. podcenjena.
Nedostopnost knjige obuboža nim množicam pa je dobrodošla tudi implicitnemu naslovniku — državnemu aparatu, ki ga v končni instanci vzdržujejo obubožane ljudske množice. Na tem me-
stu smo od umirjenih popotovanj po vtisih, ki smo se jih nameravali prepustiti po branju knjige, nehote zabredli v nove težave, ki jih nakazuje razmerje med družbo blaginje oz. tem, kar označujemo kot splošni standard. Socialni nivo državljanov, in državnim aparatom, ki na makroekonomskem nivoju zagotavlja (ali ne) omenjeni položaj državljanov. V uvodnih mislih vsekakor merimo na to, da je knjiga — čeprav pisana v socialističnem ideološkem okvirju, v katerega nedrjih je tudi nastajala in, lahko bi rekli, da njena teoretska refleksija na nek način pred stavlja njen labodji spev ter s tem presega okvirje lastne družbene omejenosti — še kako aktualna za natalo razmerje med oblastnim nagovorom in realnostjo položaja tistih, ki bi jim naj oblastna retorika zagotavljala optimistično perspektivo.
Vemo, da je retorična topika predvolilnega obdobja s kritiko komunističnega režima in njegovih negativnih učinkov zadela v polno Po tej retoriki je komunistični režim kriv, da nam ne gre bolje; predvolilna retorika je prav tako nujnost sprememb gnilega in razpadajočega (tudi in predvsem) gospodarskega sistema zvalila na grdo socialistično obdobje, prav tako je iz enakega ar-gumentacijskega toposa izhajala potreba po spremembi na bolje (kar je najbolj ohlapna mreža, kamor se končno lahko umesti vsak želeči subjekt, ne glede na objekt želje) in, ki ji je, ob dodatni vpeljavi nacionalističnega zanosa, uspelo homogenizirati množice
in, nenazadnje, v Demosovi koaliciji zavzeti dominantni položaj. Če je bila predvolilna retorika programsko kar se da nedoločena oz., če se zatečemo k dobrohotnemu poimenovanju: naddo-ločena, kar bi lahko povečalo naše teoretske simpatije do Demosove predvolilne retorike, ki je v okoliščinah vpeljave demokratičnih elementov očitno uspela, nas ponavljanje taiste retorike kot koristnike povolilnih političnih uslug, slej ko prej vznemirja. Ohlapnost predvolilnih formulacij lahko dobrohotno beremo v perspektivi, po kateri bi se naj vanje ujelo čim večje število volilcev In razmerje sil v parlamentu, ki je — mimogrede — presenetilo sam Demos, kaže na uspešnost predvolilnega retoričnega podjetja. Vendar pa smo prisiljeni, da nam (teoretska) naklonjenost splahni, ko skušamo interpretirati žargon, ki ga Demos še venomer ponavlja iz predvolilnega obdobja, ob tem pa hkrati igra dominantno vlogo pri uresničevanju oz. graditvi življenjskega standarda Slovenije, ki trenutno kaže smer: progresivno navzdol.
Argument, da plačujemo davek 40-letnega zavoženega gospodarstva, da se v tako kratkem času ne da nič popraviti.... ob dejstvu (in celo jasni artikulaciji!) padca družbenega standarda, ob večanju števila nezaposlenih, ob povečanju socialnih nemirov, enostavno ne more vzdržati Bistveni učinek nove razdelitve oblastnih razmerij se jasno kaže v drastičnem znižanju socialne ravni! Ali, povedano z besedami
preprostega državljana: v novem režimu nam gre slabše kot nam je šlo v starem. Če se še naprej držimo ljudske metaforike, bi lahko oblastni retoriki nasprotovali tudi takole:
V kolikor se odločimo za reno-vacijo stare in propadajoče hiše, nikakor ne moremo upravičiti svojega početja s tem, da se nam hiša po našem posegu še naprej ruši. Izpadli bi tudi neresni, če bi kot renovatorji svoje neuspešno početje, t. j. dejstvo nadaljnjega rušenja hiše, ki nam ga niti ne bi uspelo zadržati na prejšnji stopnji propadanja, zvalili na lastnika hiše pred nami.
Če je hiša živ in obstoja želeč organizem, bo moršla sledeča:
Bolje slab. vendar preizkušen prenovitelj, ki te vendarle nekako ohranja pri življenju z upanjem na bolje, kot pa napihnjen in neizkušen renovator, kjer za gostobesednim žgolenjem obljub in ob lastnem propadanju razkrivaš praznino vsebine, ki jih poganja.
Kakor večkrat slišimo, bomo morali vsi zategniti pasove in tako pripomoči, da bo nova oblast lahko izpeljala svojo turistično ekspedicijo v lepšo prihodnost Na tem popotovanju udeleženci ne bodo premogli niti sendvičev ali druge popotne malice, kaj šele, da bi si za naporno pot privoščili prgišče duhovne hrane In, če smo vzeli za izhodišče našega razmišljanja naslov knjige, ki vzbuja polno upov in slastnih želja, nam ne preostane drugega kot ponoven apel knjižnicam, da
iz teoretskega podjetja ustvarijo uspešnico.
Prikaz konceptov in praktičnih aplikacij na temo socialne politike, prikaz, ki je plod raziskovalnega dela ob izteku enega režima in bolj kot labodji spev znak prenoviteljske svežine, nam danes, ko je knjiga na tržišču, deluje nostalgično. Kakorkoli se bodo razvijali dogodki na področju postkomunistične revščine, knjigo velja poznati in hraniti kot dokument nekega časa, kot nostalgijo ali vizijo. Ob tem si lahko seveda želimo dvoje:
1. Da državni aparat opusti brezuspelo blodenje po gospdo-arskem sistemu na račun pavperizacije svojih državljanov.
2. Da državljani neuspešnemu
gospodarju onemogočijo nadaljnje početje, da se skratka odločno postavijo po robu oblastni homogenizaciji in ob ponovnih volitvah to tudi izrazijo.
In prav zato, ko razvitost evropskih družb merimo po stopnji blaginje prebivalcev, ko se zavzemamo za preusmeritev investiranja od vojaške industrije v socialne programe in nikakor nismo pripravljeni pristati na nove oblike totalitarizma, si tematika Socialne države in družbe blaginje zasluži, da preglasi prazno vpitje obljub, ki ne bodo nikoli izpolnjene, ki namesto dobrohotnosti družbene blaginje služijo paranoidnim investicijam v militaristično samouničenje.
ALBERT MRGOLE
MM1 90,4 in 93,1 MHz 6.40—19.00 MM2	102,8 MHz 0.00—24.00
Ilichova 33 62000 Maribor
VZHODNO OD RAJA	J
ШШШ
ZADNJIČ SEM BIL V BAGDADU
»Ne bomo sicer živeli kot Izraelci, s puško in zaščitno plinsko masko ob postelji, toda Evropa se mora pripraviti na to, da bo arabski svet zaradi prebujenega fundamentalizma vedno bolj pritiskal proti severu. Pri tem je Husein s svojo sveto vojno odigral pomembno vlogo prebuditelja Arabcev. Če k temu prištejemo še ekonomsko migracijo iz nerazvitih dežel tretjega sveta (zanimivo je, da so Indijci, Pakistanci, Šrilančani..., ki sem jih srečal v begunskem taborišču ob iraško-jordanski meji, vsi bežali proti Evropi, ne pa proti domu), je jasno, da bo morala Evropa ustvariti nekakšen »sanitarni kordon«, sodobne vojne krajine, ki bodo preprečile pljusk teh narodov na staro celino. In kaj lahko se v vlogi takšne krajine znajde tudi Slovenija ...«. Tako po povratku iz Iraka razmišlja Eros Bičič, svobodni novinar in dopisnik milanskega časnika Coriere della sera, ki te dni objavlja svoj vojni potopis iz osrčja Iraka na straneh koprskih Primorskih novic.
In kako Iračani gledajo na vojno, na končni izid? Vsaj na tri načine. Najbolj zagrizeni so verski fanatiki, prepričani v svojo zmago, ki mirno ustrelijo vsakogar, ki bi utegnil dišati »po zahodno«. V srečanjih s takšnimi, pretežno mladimi ljudmi, ki za nagrado 2000 dolarjev vneto iščejo sestreljene ameriške padalce, je Erosu Bičiču presneto prav prišla sintagma »Tito-Husein«, saj mladeniči očitno ne vedo, da maršala ni več. Drugi sloj ljudi predstavljajo državni uradniki, ki na vojno gledajo dokaj nezaiteresirano in v svoji vsemočnosti skušajo zaslužiti s podkupninami za kakršenkoli uradni papir. Zmago Američanov pa najbolj vneto pričakujejo trgovci, ki se zavedajo, da bodo Yankeeji prinesli lep biznis.
Dejstvo je, da je bil Eros Bičič deset dni (od 20. do 23. januarja) poleg razvitega Petra Arnetta s CNN edini »zahodni« novinar, ki je na lastni koži doživljal bombardiranje Bagdada, bedo in stisko ljudi v begunskih taboriščih. Po
EROS BIČIČ
reportažah s Kosova (od tam je teden dni pred Tanjugom poslal poročilo o razglasitvi kosovske republike v Kačaniku), Romunije, kjer je bil prvi jugoslovanski novinar v dnevih prevrata, iz Knina, je torej poročanje iz Bagdada zaključek burne novinarske tetralogije, medijsko še pomembnejše, saj predstavlja edini necenzurirani prispevek k vedenju o iraški vojni, doslej pilotiranemu s takti-čno-strateškimi vojaškimi in tr-žno-medijskimi interesi.
Vsa stvar se je seveda začela na način, ki je lasten Erosu Bičiču.
»Odločil sem se pač za svobodno novinarstvo, kjer je ekskluzivnost informacije edino merilo uspešnosti. Moram biti tam, kjer poka, sicer me organizirana medijska srenja z vso tehniko in štabi, ki jim pripravljajo takšne bojno-novinarske operacije, enostavno povozi. Ko mi je poskus, da bi v Irak odšel s celo snemalno ekipo in prevajalcem za arabščino, zaradi iraške zapore meja za zahodne novinarje padel v vodo, sem se pač odločil za »padalsko« akcijo: priskrbel sem si papirje enega od večjih slovenskih gradbenih podjetij — ki imajo v Iraku dolgoletne posle — in se
17.	januarja vkrcal na letalo za Frankfurt, Teheran. 20. januarja sem že prestopil iransko-iraško mejo — kot nekakšen »supervi-sor« omenjenega gradbenega podjetja, človek, ki naj bi ocenil, kakšno škodo je bombardiranje povzročilo na poslovni stavbi tega podjetja, na objektih, ki so jih gradili...«
Je bilo v vojnem stanju, ob poostrenih obmejnih ukrepih, to res tako enostavno?
»Začuda nadzor na iransko-ira-ški meji pravzaprav ni bil kdove kako pedanten, pa še malo ble-ferske prepričljivosti in tradicio-
Sloviti Peter Arnett, zvezda CNN, vietnamski novinarski veteran in dobitnik Pulitzerjeve nagrade, je Erosu Bičiču na vprašanje, zakaj se v teh letih spušča v tvegane pustolovščine, lakonično odvrnil: »Imam dvajset let staro ženo in nekje se pač moram izkazati.«
nalnega iraško-jugoslovanskega prijateljstva, pa je šlo. Popoldne sem bil že v hotelu El Rasheed, edinem hotelu, kjer so bili še zahodnjaki.«
Tam vas je čakalo neprijetno presenečenje .. .
»Kakorkoli gledaš. Šele v hotelu sem namreč izvedel, da so bili vsi zahodni novinarji že izgnani iz Iraka, v hotelu je bil le še Peter Arnott s CNN. Za novinarja je to prava mana: takorekoč edini si, ki ti je uspelo priti na kraj, ki je v središču pozornosti svetovne javnosti. Po drugi strani pa se takoj zaveš, da je tvoja prisotnost lahko le retro-pričevalska saj ne moreš poročati o tistem, kar vidiš. Prava absurdna situacija ...«
V Bagdadu si vseeno ostal tri dni. . .
»Ce sem bil že tam, skupaj s približno dvajsetimi diplomati in
mirovniki iz zahodne Evrope, sem se odločil, da svoj status »gradbenega strokovnjaka« do konca izkoristim. Letalske bombe konec koncev niso padale ravno blizu, čez dan si se lahko dokaj mirno sprehajal po takorekoč opustelem 7-milijonskem mestu.«
V prvih dneh vojne je bilo veliko govora o »kiruški« natančnosti bombnih napadov zavezniških sil, druga stran je bila vse glasnejša z vestmi, da je ogromno civilnih žrtev. Kakšen učinek vojne si ti videl v mestu?
»Lahko le potrdim (vsaj za tiste dneve, ki sem jih preživel v Bagdadu), da je šlo res za povsem novo vrsto vojne, kompjutersko, satelitsko . . .
Bagdad je večinoma ostal nedotaknjen, z vsemi zelenicami, parki... Po tistem kar sem med obhodi videl, so letala uspevala zadevati le strateško pomembne cilje. Iraška stran je — to sem zvedel po povratku — omenjala tovarno mlečnega prahu, ki naj bi jo porušile bombe. Posledice sem videl na lastne oči, pa tudi to, da je bila tovarna v resnici namenjena izdelavi kemijskega orožja. V primeru neke šole ali vrtca pa je šlo res za »napako«. Pred poslopjem so bili neki traktorji, pa so piloti mislili, da gre za industrijski objekt...«
Mrtvih in ranjenih torej ni bilo?
»Vsaj jaz jih v mestnih četrtih nisem videl. Povsem možno pa je, da so bile žrtve v bližini strateških ciljev.«
Po treh dneh si se menda odločil, da ti je vojne dovolj...
»Že prej sem omenil, v kakšni paradoksalni situaciji sem se znašel: v središču dogodkov, a obenem odrezan od sveta, brez vsakršne možnosti, da bi sporočal tisto, kar sem videl. Enkrat sem sicer poskušal preko kurirja, ki je v Aman vozil video kasete z uradnimi iraškimi posnetki, poslati svojo »Privatno pošto«, pa mi je bilo takoj žal. K sreči je le odklonil, ni pa me naznanil ... Po treh dneh mi je bilo vsega dovolj in sem odpotoval proti Teheranu«.
Tukaj pa se začenjajo zapleti...
»Že na poti sem spoznal, kako vojna povsem spremeni običajne vrednosti. Za 100 kilometrov dolgo pot sem taksistu moral odšteti tisoč dolarjev. Nekje na sredi poti je avtomobil ustavil, saj mu je začelo zmanjkovati bencina, ki se prodaja kot suho zlato. Naletel je namreč na obcestnega prodajalca. Od mene je kot dober arabski
Državljane — davkoplačevalce smo doslej poznali le iz ameriških filmov. Od tam se spomnimo scen, ko se človek, ki naleti na nerazumevanje državnih organov, policije ali koga podobnega, prične sklicevati na to, da je on vendar davkoplačevalec in da naj se z njim ne šalijo. Ta argument bo z novo davčno zakonodajo mogoče uporabljati tudi pri nas.
Zavedanje samega sebe kot davkoplačevalca namreč hkrati pomeni razumevanje države kot (nekoliko specifične) vrste servisa; davkoplačevalci državo demistificirajo — preko davkov je ne plačujejo morda iz patriotizma, temveč zgolj zato, da zanje opravlja določene storitve. Da jim očisti sneg z ulice, da jih ščiti pred vlomilci in podobno. Ob sprejemanju proračuna državljani preko poslancev sklenejo z državo letno pogodbo za te storitve.
Dosedanji davčni sistem je zaradi svojega načina pobiranja denarja in zaradi svoje kompliciranosti onemogočal, da bi se ljudje zavedali enostavnosti tega odnosa in svoje pozicije znotraj njega. Končni učinek tega sistema, ki je denar zajemal preko petdesetih različnih kanalov (davkih in prispevkih), ločeval med davčno osnovo in davčnimi viri in
DAVITI
ki je odločitve o višini obdavčitev sprejemal na petih različnih nivojih (SIS, občina, mesto, republika, zveza), je bil ta, da smo (z izjemo obrtnikov in računovodij) davke dojemali kot odvzem denarja, ki tako ali tako ni naš.
Deloma je sledil principu davčnega sistema, kot ga je opisal finančni minister Ludvika XIV., ki je dejal: »Obdavčiti, to pomeni skubiti gos, ne da bi ta opazila, da je izgubila perje«. Novouvedeni davčni sistem preprečuje, da bi pozabili na dejstvo, da plačujemo davke; en razlog za to je v njegovi transparentnosti, drugi pa seveda v izredno visoki ravni obdavčitve oziroma v davčnih stopnjah, ki so — milo rečeno — neznosne. Grozijo, da gosi ne bodo samo skubile perja, ampak ji bodo tudi odrle kožo.
Kaj pravzaprav pokaže primerjava naših novih davčnih stopenj s tistimi v državi na senčni strani Alp? Dohodnina v Avstriji ^Einkommensteuer) sicer ni natančno isti tip davka kot dohodnina pri nas, vendarle pa so stopnje primerljive. Lestvica je seveda
prav tako progresivna, sega pa v razponu od 10 % do 50 %. V primerjavi z našo, kjer sega razpon od 19 % do 45 %, je očitno, da so Avstrijci dohodkovno najnižjo kategorijo obdavčili bistveno manj kot pri nas.
Dohodek od dobička pravnih oseb je v Avstriji obdavčen z enotnim korporacijskim davkom (Korperschaftssteu-er) v višini 30 %. Primerljiv davek pri nas je seveda davek od dobička pravnih oseb, katerega stopnja je znova precej višja — 40 %
Davka na izplačane osebne dohodke seveda ne pozna ne Avstrija ne velika večina tržnih gospodarstev. S stopnjo 12 % pomeni torej unikatno, dodatno obremenitev velikih razsežnosti. Obstoj tega davka je sicer logičen; pomeni slabo, vendar nuino rešitev problema obdavčitve profita v družbenih firmah. Ta davek torej predstavlja nekako »se-cond best solution« in se zaradi njega ne bi bilo vredno posebej razburjati, če bi bila njegova stopnja nižja in siceršnja obdavčitev temu ustrezna. Njegov nastanek pojas-
trgovec takoj zahteval še 500 dolarjev doplačila. Seveda sem protestiral, mu zagrozil, da mi mora vrniti denar, pa čeprav me pusti sredi puščave. Le zarežal se mi je in tako je odšlo še mojih zadnjih 500 zelencev.
Na mejo pa sem prišel natančno dve uri zatem, ko so vse izhode iz Iraka že zaprli. Ni mi ostalo drugega, kot da sem se vrnil v Bagdad v znani El Rasheed, tam pa mi je brat jordanskega veleposlanika priskrbel jordansko vstopno vizo. Naslednji dan sem bil tako na meji z Jordanijo, skupaj z 20, trideset tisoč ubežniki z vseh vetrov: Indije, Pakistana, Somalije, Alžirije ... Tisto, kar sem tam videl, je bilo pravzaprav najhujše, kar sem v vojni doživel.«
Begunsko taborišče?
»Ostali so bili že več dni na meji in čakali, da jih bodo iraške oblasti spustile v Jordanijo. Cele družine, otroci... Začelo je zmanjkovati hrane in vode, temperatura se ni dvignila čez ničlo, snežilo je. Kakšna puščavska vročina neki! Ljudje so umirali, šele čez nekaj dni je prišla prva pomoč mednarodnega Rdečega križa. Tudi sam sem našo ambasado v Amanu prosil za hrano in vodo, za nekaj denarja. Pomoč
so mi poslali (pa tudi sicer moram reči, da so se vseskozi zanimali zame), a do mene ni prišla.«
Kako si se iz tega izvlekel?
»28. januarja me je iraški polkovnik, komandant taborišča, obvestil, da moram iti v Bagdad po iraško izstopno vizo. Tako sem še tretjič potoval v glavno mesto, po cestah, na katerih so se že dobro poznali sledovi bombardiranja. Tudi med našo potjo (potoval sem z dvema jordanskima poslovnežema, v luksuznem Pontia-cu) so padale bombe, ena je raznesla tovornjak za nami. 600 kilometrov ceste. Še eno noč sem tako prespal v Bagdadu, naslednji dan pa je bila izstopna viza pripravljena in 30. januarja zjutraj sem prestopil jordansko mejo. Povsem brez denarja, neobrit in umazan. Še nekaj dni sem zaman čakal na prebukirane avione in 5. februarja končno pristal na Dunaju.«
Po razpletu nazaj?
»Nikoli več. Zato, ker bo takrat po bojišču lazilo na stotine novinarjev s kamerami in fotoaparati. Pa tudi zato, ker Arabci nikoli ne pozabijo, (ne glede na to, kakšnff bo morebitna nova oblast), če jih nekdo, nekakšen »gradbeni su-pervisor«, enkrat »nategne«.
MIRAN KLJUN
ALI SO MARIBORSKA PODJETJA GRADILA VOJNE OBJEKTE?
njuje Janez Kopač, predsednik odbora za javne finance in proračun v republiški skupščini, takole: »Ko so v izvršnem svetu oziroma v ministrstvu za finance računati, kolikšen del občinskih in republiškega proračuna naj bi se financiral iz posameznega davka, so ta razmerja primerjali z razmerji na Zahodu. Po izračunu, koliko bodo dobili s temi davki, so ugotovili, da z davkom od dobička pravnih oseb ne bodo dobili skoraj nič, ker dobička pravnih oseb ni oziroma ga je zelo malo. Tako so ugotovili grozno veliko proračunsko luknjo in so si morali izmisliti še en davek, z-visoko stopnjo in dokaj konstantnim virom.« Dokler se davki formirajo na tak način, seveda ni težko sestavljati proračuna; nov davčni sistem nam bolj malo koristi, dokler 'je način odmere davka tipično fevdalen.
Poseben problem so prometni davki. Reforma le-teh pri nas še poteka, spremenjene zvezne stopnje so šele prvi korak. Kakšni so v Avstriji njihovi primerljivi davki — davek na dodano vrednost —, ve vsak, ki je tam kupil stvari v vrednosti preko 1000 šilingov. Pri nas se je bati zopet previsokih stopenj; tiste kritike, ki letijo na osnovni princip prometnega davka, po kate-
Naši časniki so v začetku osemdesetih let s ponosom objavljali prve poskuse in realizacije izvoza pri nas izdelane opreme in našega znanja na bližnjevzhodna tržišča. Prav' v Iraku je marsi-kak naš delavec zaslužil dodatni dinar (dolar ali marko) za višanje svojega standarda. Vojna in že poprejšnja kriza pa sta organizacije in podjetja prisilili, da sc se iz gradbišč umaknili in da tudi ne vedo, kdaj jim bodo že storjeno delo plačali. In že se ustanavljajo skladi, ki naj bi firmam, ki so gradile v Iraku, pomagali prebroditi več-sto milijonske dolarske izgube z neporavnanimi računi, ki bodo kdo ve kdaj, če sploh kdaj, poravnani.
Metalna je sklepala posle z Irakom, kot tudi z mnogimi drugimi državami in je po napovedi vojne iz Iraka umaknila vso opremo iz proizvodnje, že narejene izdelke pa so dali v skladišča. Na vprašanje, če so med drugim gradili kakšne objekte za vojsko, pa nam je direktor Metalne Janez Gajšek odgovoril: »V Iraku smo delali predvsem na hidroenergetskih objektih, izdelovali hidromehansko opremo, zgradili splavarnico in termoelektrarno. Za vojsko di-
rem se obdavčijo vsi proizvodi, so po mojem mnenju zgrešene. V vsakem normalnem sistemu so namreč oprostitve tovrstnega davka izjemno redke, seveda pa so tudi zato njegove stopnje nizke. Pozabiti bo treba na dosedanjo filozofijo tega davka, ki ni obdavčeval tistih proizvodov, ki so »družbeno koristni« (knjiga, mleko, traktor, puška), visoko pa je obdavčeval tiste izdelke, ki sistemu niso bili všeč, čisto prepovedati pa jih tudi ni mogel (pivo, močnejši avto, kozmetika . . .). Preko 100 % obremenitve, kakršnih je bilo cel kup, so bolj mandatna kazen kot pa davek.
Dejstvo je, da prejšnji davčni režim vodenja fiskalne politike preprosto ni dopuščal. Kakor ni poznal davkoplačevalcev v pravem pomenu te besede, tako tudi ni poznal finančnih ministrov. Sedanja davčna zakonodaja vsaj omo-
rektno nismo nikoli delali. Res pa je, da sta hidroelektrarna in termoelektrarna Al Shemal bili delani pod vojnim ministrstvom Iraka. Sicer pa sem na funkciji direktorja šele tri mesece in vseh podrobnosti še ne morem vedeti.«
Isto vprašanje smo zastavili tudi Oskarju Gorniku, generalnemu direktorju Hi-dromontaže ki je takole odgovoril: »/Ve, v Iraku nismo delali ničesar, kaj šele vojne objekte. Imeli smo to srečo, da se dogovarjanja za posel z IMPjem za jeklarno v Iraku, ki naj bi bila trikrat tako velika, kot je naša jeseniška, niso uspešno končata ravno zaradi predvojne krize. Še vedno pa gradimo objekt za predelavo pitne vode v Abu Dabiju«
V času razmišljanja o demilitarizaciji naše dežele ni prav nič čudno, da se otepamo že zgolj misli, da bi z našim znanjem in delom pripomogli h graditvi Huseinovega vojaškega imperija. Vendar se konec koncev le lahko vprašamo, ali ni v vojnem stanju prav vsak objekt. ki se ga da koristno uporabljati, ravno tako lahko oznamovan kot vojni?
MIRJAM SEVČNIKAR
goča davčno politiko kot normalni sestavni del ekonomske politike vsake države, to je že treba priznati. To dejstvo pa seveda še ne pove dosti o vsebini te davčne politike. O njej pove mnogo več izračun, ki so ga opravili na Gospodarski zbornici Slovenije, po katerem so se obremenitve slovenskega gospodarstva ob prehodu na novi davčni sistem povečale za preko 3 odstotke. Da se to zgodi, ne da bi kdorkoli ponorel, je težko razumljivo.
Na naslednjih volitvah pač ne bomo volili tistega, ki nam bo vehementno razlagal svoje blodnje o pojmih, ki jih pišemo z veliko začetnico, ampak tistega, ki bo obljubil najnižje davčne stopnje.
In ker obljube ne bo držal, ga ne bomo volili nikoli več. Potem pa se bodo stvari počasi uredile.
ALEŠ RAZPET
VZHODNO OD RAJA
SREČANJE Z UPANJEM
Zamisel Enverja Hodže o poti h komunizmu preko bunker demokracije se je zrušila kot hišica iz kart. Žice največjega koncentracijskega taborišča na svetu ne morejo zaustaviti na tisoče prebivalcev Albanije v preboju k upanju ...
Ljudje bežijo iz narodne republike Albanije. Iščejo rešitev. Prodor demokracije — končno tudi v teh krajih — je bil dočakan z orožjem in barikadami naslednikov Hodžine-ga režima. Po desetletjih surove torture so v trenutku, ko je breznadje in bes šlo čez ■Vse meje, poiskali rešitev pred diktaturo v begu čez meje. Grki v glavnem bežijo v Grčijo, kjer vlada od vseh obsodbah albanskih oblasti — in ob dejstvu, da sama vodi podobno politiko do makedonske manjšine v Egejski Makedoniji — beg vsakega Albanca grškega porekla iz Gornjega Epira obeša na vse zvonove. Ob tem se zavzema za mednarodno priznanje za svoje trditve, da okrog
350.000 Grkov v Albaniji živi brez vsakršnih pravic. Medtem, ko Grki ocenjujejo, da je samo v zadnjih dveh mesecih prebežalo k njim kakšnih
15.000 beguncev, Makedonci, ki prav tako živijo v Albaniji in Albanci iz obmejnih mest bežijo v Jugoslavijo, njihovo obljubljeno deželo.
Prve postaje so običajno vasi ob meji okrog Debra v Makedoniji. Nekajdesetletna agonija se skrajšuje z begom pred streli, s plavanjem ob pomoči traktorskih gum, pešačenjem preko Prokletij s pomrznjenimi nogami... Na vse načine: Samo čim dlje od režima, čigar žrtve bo težko prešteti. Kljub nekaterim pozitivnim spremembam v Alba-
BEOGRAJSKO PISMO
RDEČE V ČRNI PERSPEKTIVI?
Po »prvih, večstrankarskih, svobodnih volitvah« v Srbiji, enotni na celotnem ozemlju od Dragaša do Horgoša, je najaktualnejša tema, o kateri se govori ob vsaki priložnosti, ljudska skupščina Srbije. Ne le, da se v njej odslikava pravi odnos moči — fizičnih, t. j. številčno, pa tudi psihičnih, t.j. umskih — med strankami in njihovimi poslanci v parlamentu. Že od prvih diskusij je bilo povsem jasno, da bodo vsi predlogi stare oblasti ali poslancev SPS (Socialistične stranke Srbije) sprejeti brez velikih težav in z vsega 50 glasovi proti (to so seveda glasovi opozicije). Kljub temu pa prihaja do pojavov, ki so se zdeli nemogoči: namreč, med poslanci vladajoče SPS je tudi nekaj takih, ki tu in tam »brizgnejo« s podporo posameznih predlogov opozicije — ki pa, resnici na ljubo, večinoma vseeno niso sprejeti.
Ko smo že pri sprejemanju skupščinskih odločitev in zakonov, je to, kar je zaznamovalo zadnjih nekaj deset dni, Zakon o ministerstvih SR Srbije. Stara vlada alias Republiški izvršni svet na čelu s »tvorcem srbskega gospo-
darskega čudeža« dr. Stankom Radmilovičem je predložila, da naj ima nova vlada nič več in nič manj kot 26 ministrstev. S tem se je strinjal tudi novi mandatar, prav tako doktor, Dragutin Zelenovič (da so za novega mandatarja izbrali prav njega, je bilo sprva pravo presenečenje, a ko se je izvedelo, da je nekaj zelo pomembnih ljudi odklonilo ponudbo predsednika Miloševiča, se je čudež zazdel manj neverjeten). Zaradi velikih pritiskov opozicije v sami Skupščini, pa tudi v javnosti, kjer se njen glas sploh lahko sliši, so število ministrstev zmanjšali na 20, čeprav jih je opozicija zahtevala še manj.
Največja panika je zavladala med poslanci (SPS, se razume) in člani stare vlade pred kratkim, ko so delavci iz Trstenika in Zemuna pred skupščino zahtevali, da jim izplačajo vsaj minimalne plače za zadnjih nekaj mesecev. Ti ljudje so pošteno delali, plač pa niso dobivali in torej nimajo od česa živeti, kar je še en dokaz, da »srbski gospodarski čudež« sploh ni niti začel delovati. Poslanci so bili skratka primorani sprejeti
predlog stare vlade in zakon, katerega bistvo je v tem, da morajo podjetja, ki so imela koncem prejšnjega leta pozitivno bilanco, plačati v socialni fond dvakrat več kot doslej. Posledice tega zakona, ki se že uporablja, so dvakratno negativne: denar iz fonda ne zadošča niti za petino minimalnih plač v nekaj desetinah podjetij, ki nimajo niti dinarja, finančno stanje tistih boljših podjetjih pa je s tem prispevkom vse bolj katastrofalno. Kar še bolj otežuje situacijo, je zavlačevanje vladajoče stranke pri oblikovanju nove vlade, ki bi morala čim-prej ponuditi celovit program za izhod iz gospodarskega kolapsa. Ker pa stranka takega programa nima, je jasno in povsem normalno, da zavlačuje z novo vlado, medtem ko stare ni mogoče napadati, ker ji je mandat že potekel. Srbijo lahko trenutno primerjamo z zapuščenim otrokom brez matere, pa z drugo materjo, se pravi mačeho, ki pa ji niti ni najbolj pri srcu, da mora to biti.
Zanimivo je, da vsi povprek komentirajo aktualno politično situacijo, pri tem pa 90
procentov ljudi pravzaprav sploh ne ve, kaj se v resnici dogaja oz. so »odlično« obveščeni iz medijev, kot so Politika, Politika ekspres ali TV Beograd, ki je najslavnejša med vsemi. Z njihovo pomočjo je informacijska blokada tako učinkovita, da presega že vse razumne meje. Tako npr. ne vemo praktično ničesar o najdelikatnejših temah, tako v Srbijf, kot tudi v drugih republikah — o razgovorih o bodočnosti Jugoslavije dobivamo kvečjemu puhla in nebulozna sporočila. Za razliko od drugih republiških predsednikov se ni zdelo Slobodanu Miloševiču vredno obvestiti o poteku pogovorov niti skupščinskih poslancev. Ker je glede tega pritisk opozicije narasel do te mere, da so se »okužili celo nekateri poslanci SPS«, bo moral predsednik skupščine podati poslancem obsežno poročilo o tem. Tako bo še en državljan Srbije po Miloševičevem nalogu »odšel na novo delovno dolžnost«.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je naslednja udarna tema v Srbiji oboroževanje Hrvatske. Skoraj nihče v Srbiji namreč ne dvomi niti v
eno besedo ali sliko iz filma Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Ljudje z očitnim gnevom komentirajo informacije Hrvatske TV, ki prikazujejo omenjeni film kot laž, stalinistično montažo ipd.
Večina nestrpno pričakuje aretacijo Špeglja in ne more dojeti, da še ni za rešetkami.
Posebne zasluge za stopnjevanje splošne napetosti imajo, se razume, »božanski« uredniki TV-dnevnika, ki naravnost tekmujejo, kdo bo bolj in bolje prestrašil ljudi. Z ramo ob rami z njimi so tudi novinarji Politike ekspres, ki so začeli »za spremembo« objavljati slike ustašev, ki držijo v rokah glave zaklanih Srbov. Le kako lahko človek ob tem ostane ravnodušen, predvsem pa normalen?
Zadnje čase je zanimivo to, da se vse manj omenja Slovenija, tako v medijih, kot tudi med navadnimi ljudmi. Kot kaže, je to posledica izjave Milana Kučana na razgovorih s srbskim vodstvom, da imajo Srbi vso pravico do življenja v eni državi. Ne le, da je Miloševič izjavil, da imajo Slovenci
pravico do svobodne izbire, ampak so tudi najslavnejša novinarska peresa in kamere nehale z vsakim tekstom ali reportažo pokopavati vsako potezo slovenskih oblasti in izjavo posameznih slovenskih politikov. Ne naslajajo se več niti nad kolapsom slovenskega gospodarstva, vprašanje pa je, če je to res posledica »novorojene ljubezni« med vodstvoma Srbije in Slovenije, ali preprosto dojetja dejstva, da je neumno uživati ob propadanju tujega gospodarstva, če je tvoje lastno že pokleknilo.
Kakorkoli, še dalje čakamo na izide pogovorov o bodočem ustroju Jugoslavije (če je ta sploh še mogoča), pa na razplet dogodkov okrog hr-vatskega oboroževanja, in, seveda, sestavo nove srbske vlade. Delavci čakajo na svoje minimalne dohodke, Vuk Dra-škovič pa poletje in uresničitev svoje prognoze, da »SPS ne bo dočakala niti djurdjev-dana«. Najhuje bo, če ne bo nihče ničesar dočakal. . .
MILICA KUBUROVIČ
Albaniji imam mamo, brata in snaho. In strica, ki je bil zaradi političnih razlogov obsojen na dvajset let zapora. Očeta so pogosto zapirali. Kot da sta bila ona kriva, da sta dva strica prej pobegnila.
Albanec sem, vernik, musliman, toda v Albaniji ni Boga!
Velika beda vlada. Ni kaj početi, česa delati, ne da se zaslužiti. Mora! sem pobegniti, da kaj ustvarim za otroke. Zanju gre, moj čas je že mimo.
‘V Albaniji je zdaj nekaj sprememb, posebno še s formiranjem Demokratske stranke, toda Delavska partija še naprej pritiska na ljudi, preprečuje jim, da bi pristopili k Demokratični stranki. Ve se, kdo ima v Albaniji oblast. Normalno je, da tem novim, ki se šele organizirajo, ne bodo omogočili dela. Jugoslavija, Kosovo, Makedonija ? Poznam stanje. Vendarle je drugače, boljše. Tukaj se živi bolje v zaporu, kot tam na svobodi. Govorili so nam, da nimate niti za hrano. Zdaj pa vse vidim na lastne oči. Tam sem bil že mrtev. Odločil sem se. Življenje ali smrt. Tako sem se odločil za Jugoslavijo. Tudi tukaj, v Debru, imam sorodnike. Bomo videli. Vse bi delal, jaz sem rudar, tukaj pa je tehnika mnogo modernejša. Toda nazaj se ne vračam. Samo da me ne vrnejo . . . Nikakor nazaj! Raje me vi ubijte, kot pa da vrnete v Albanijo!«
Čvrst stisk roke. Prevajalec je znova ostal brez dela. Prošnja v očeh ni prevedljiva. Na-im Dželeši je krenil na srečanje z upanjem, na pot k normalnemu življenju njegovih otrok — čeprav v današnji Jugoslaviji zveni cinično — prav iz KPD »Idrizovo«, v Makedoniji, v soseski dežele orlov, dežele ponosnih ljudi, ki jih je stisnil jad, dežele, kakor se, po lastnih besedah, živ ne bo vrnil.
SINIŠA STANKOVIČ
niji število beguncev neprestano raste in že dosega značilne razmere za eksodus. Tako grška kot jugoslovanska stran — ob zlorabi tega problema za svoje politične cilje — v zadnjem času vse pogosteje razmišljata o vračanju beguncev nazaj v Albanijo (v Grčiji in Črni Gori so že bili storjeni prvi takšni koraki), kar je še povečalo strah beguncev, ki v kazensko popravnih domovih in campih pričakujejo odločitev o svoji nadaljnji usodi. Tretman s strani organov Državne varnosti se začenja z nameščanjem beguncev v KPD »Idrizovo« pri Skopju. Srečnejši po dvajsetih dneh, kolikor običajno znaša kazen za prekršek — ilegalni prehod državne meje — odhajajo v sprejemni center v Padinsko skelo
pri Beogradu, sumljive vračajo. Iz usod tistih 252 prebivalcev Albanije, ki so od 1939 do danes preživeli okrog 5000 zaporniških dni v KPD »Idrizovo« na »aklimatizaciji« na jugoslovanske razmere — ločeni od ostalih zapornikov — bi lahko sestavili kroniko o razpadanju diktature in o brezizhodnosti vseh svobodoumnih v albanskem brezupu. Brez možnosti, da bi se zidovi starega zapora zagreli, sem v KPD »Idrizovo« ves drhteč od mraza poslušal besede tridesetletnega Naima Dželešija.
Za strah in žalost v očeh slabo oblečenega Naima nisem potreboval prevajalca.
»Rojen sem bil v vasi Djui-ca pri Piškopeji. Enajst let sem delal v rudniku, zaslužil
nisem ničesar. Zelo huda revščina je bila. Tako sem se tudi odločil. Pobegnil sem z ženo in dvema otrokoma. Dve hčerki, starejša ima dve teti, mlajša je polletni dojenček.
Jaz sem tukaj, žena je v Debru, kaj je z otroki, ne vem.
Torej, odpravili smo se še z enim prijateljem okrog dveh ponoči, 25. januarja, proti meji. Moja vas je sicer blizu meje. Ko smo prišli do nje, smo presekali žice. Otroke sva imela s prijateljem v naročju, žena je tekla ob nas. Ko smo prišli kakšnih dvesto metrov na vaše ozemlje, so albanski graničarji začeli streljati za nami. Na srečo niso nikogar zadeli. Na poti proti Debru so nas prestregli jugoslovanski vojaki. Dali so nam piti in jesti
in nas z avtomobilom odpeljali do Debra. Od tam sem, v zapor. Tukaj sem že devet dni. Ničesar ne vem o otrokih.
Starejša deklica je močno jokala, ko smo se ločevali.
Zakaj sem se odločil za beg? Iz političnih in ekonomskih razlogov, zaradi revščine. Moj oče je bil v zaporu zaradi politike. Strici so zbežati iz Albanije že pred štiridesetimi oziroma sedemindvajsetimi leti, danes živijo v Was-hingtonu in New Yorku. Kmalu po njihovem begu je bil oče obsojen na šest tet zapora, pa tudi, ko je prišel ven, nismo imeli nikakršnih pravic do deta ali nadaljnjega šolanja. Jaz sem zaključil samo osnovno šolo, ker mi naprej niso pustili. Oče je že umrl. V
BIROSTROJ
COMPUTERS
Birostroj oz. od letos Birostroj Com-puters je podjetje za proizvodnjo, prodajo in vzdrževanje malih poslovnih sistemov. Med vsemi sorodnimi firmami v Jugoslaviji ima najbolj razvejano mrežo poslovnih enot. Poleg sedeža v Mariboru ima Birostroj predstavništva še v Banja Luki, Beogradu, Celju, Kraljevu, Kranju, Ljubljani, Nišu, Novi Gorici, Novem Sadu, Osijeku, Pulju, Reki, Sarajevu, Skopju, Somboru, Splitu, Subotici, Titogradu in Zagrebu.
V 35-ih letih razvoja je prvi ponudnik knjigovodskih avtomatov na našem tržišču prerasel v moderno podjetje, ki ustreza svetovnim kakovostnim standardom. Birostroj sodeluje z vodilnimi svetovnimi proizvajalci računalniške strojne in programske opreme ter birotehnike, kot so: Hyundai, Epson, Facit, CET, NEC, Toshiba, Novell CGK, Fujitsu, Conner, Cipher, Micropolis, North Americah Softvvare, Canon, Minolta, Olivetti, Omron, Sharp, Ricoh, Olympia, Towa itd. ter z domačimi proizvajalci. Svojim strankam ponuja Birostroj dolgoročno sodelovanje, od vzdrževanja in servisa, do sprotnega posodabljanja opreme ter izobraževanja. Na ta način sodeluje z Birostrojem že več kot dvajset tisoč (20.000) strank, v veliki večini v obojestransko zadovoljstvo. Poleg podjetij in ustanov se za Birostrojevo ponudbo vse bolj zanimajo tudi zasebniki.
Ponudbo Birostroja lahko razdelimo na naslednje segmente:
— PC XT in AT kompatibilni osebni računalniki v namizni, tovver in laptop izvedbi, na osnovi operacijskih sistemov MS-DOS, XENIX ali OS/2;
— 32-bitni mini računalniški sistemi na osnovi operacijskega sistema UNIX;
— sistemi za optično branje doku-
mentov Allfont (CGK) na osnovi operacijskih sistemov XENIX in MS-DOS;
— periferne enote, kot so disketne in diskovne enote, terminali, tiskalniki itd.;
— sistemska programska oprema za lokalne mreže Novell;
— aplikativna programska oprema lastne proizvodnje in različnih svetovnih proizvajalcev;
— šolanje operaterjev in programerjev ter usposabljanje za delo s komercialnimi programi svetovnih proizvajalcev;
— pisarniška, računalniška in druga oprema (pohištvo ipd.), tiskovine, magnetni mediji in ostali pribor;
— servis in vzdrževanje strojne in programske opreme;
— prodaja, servis in vzdrževanje pisalnih, kopirnih, računskih idr. pisarniških strojev, kalkulatorjev, blagajn, telefaksov itd.
Birostrojevi modeli se prodajajo pod blagovnimi znamkami:
— BIMAR za računalniško strojno opremo,
— BIROLAN za sistemsko programsko opremo in mreže,
— BOROSOFT za aplikativno programsko opremo.
Birostroj je organiziran v 7 sektorjev, ki se med sabo dopolnjujejo:
— splošni sektor,
— finančni sektor,
— marketing,
— informatika (softvvare),
— tehnični (hardvvare) sektor,
— precizna mehanika in
— razvojno-izobraževalni center. Podrobnejše informacije lahko dobite na sedežu firme na Glavnem trgu 17 B v Mariboru oz. na telefonu (062) 23-771 ali v najbližji Birostrojevi poslovni enoti.
BIROSTROJ PRECIZNA MEHANIKA
Če se vam je kdaj pokvaril kak kos pisarniške opreme, potem gotovo poznate eno od dejavnosti Birostrojevega sektorja Precizna mehanika, ki je na področju vzdrževanja in servisiranja biroopreme največja in najbolj razvejana firma v severni in vzhodni Sloveniji. Njihovi servisi so v Mariboru na Gregorčičevi 24 (tel. 062/23-361) in C. 14. divizije 5 (tel. 062/34-071), v Celju na Mariborski 91 (tel. 063/34-491), v Velenju na Foi-tovi 8 (tel. 063/854-153) in v Krškem na C. krških žrtev 35 (tel. 0608/32-465), popravila in vzdrževalna dela pa opravljajo tudi na terenu. Da poslovanje v času popravila ne bi preveč trpelo, vam bodo posodili enak ali enakovreden stroj. Da sodijo v prvo ligo, dokazuje dejstvo, da sp vodilni svetovni proizvajalci fotokopirnih strojev Canon, Minolta in Olivetti Copia izbrali prav njih za svoj pooblaščeni servis. Seveda pa znajo popraviti tudi stroje drugih proizvajalcev, pisalne stroje, najsi bodo mehanski, električni ali elektronski, pa računske stroje, registrirne blagajne, V salonu biroopreme na Gregorčičevi 7 (tel. 062/26-992) vse omenjeno tudi prodajajo, poleg tega pa še
osebne računalnike s periferno in programsko opremo, potrošni material in pisarniški pribor. Prodajajo:
— fotokopirne stroje Canon, Minolta, Olivetti s po-trošnim materialom in dodatno opremo.
— telefaxe Canon, Ricoh in Murato,
— pisalne stroje Olympia, Olivetti in Unis-TBM,
— kalkulatorje Sharp in Digitron,
— registrirne blagajne Sharp, Towa, Omron in Digitron,
— osebne računalnike s
strojno in programsko opremo,
— pribor in potrošni material itd.
Poleg novih prodajajo tudi rabljene in generalno obnovljene stroje. Birostroj Precizna mehanika prodaja blago za gotovino oz. nakazila, možen pa je tudi obročni nakup po sistemu leasing, pa nakup staro za novo in najem strojev za določen čas. Za vse pri njih kupljene stroje dajejo garancijo in zagotavljajo lastno servisno mrežo. Za podrobnejše informacije se obrnite na naslov Birostroj, Precizna mehanika, Gregorčičeva 24, Maribor, telefon (062) 23-686 ali 23-361.
Ш
m
IVAN
RIGLER
DIREKTOR
BIROSTROJA
PRECIZNE
MEHANIKE
»Birostroj je družbena firma, ki pa se že danes obnaša kot dobra privatna firma. Na poti preobrazbe v delniško družbo smo že zelo daleč, vendar nas zavira zavlačevanje pri sprejemanju zakonodaje. Lastniki naše firme naj bi postali deloma delavci, pa tudi poslovni partnerji in zunanji delničarji. Ni mi jasno, kako si zakonodajalec predstavlja, da naj bi delavci to, kar so 30 ali več let gradili ta-korekoč iz nič, zdaj morali odkupiti, da bi se s tem napajali ne vem kakšni skladi.«
KATEDRA: Kaj pa morebitna tuja vlaganja in vpliv naše trenutne gospodarske situacije in političnih razmer?
»Na našo politiko gledajo tujci čisto drugače od nas — enostavno nam več ne verjamejo. Največja napaka politike v zadnjem času je, da se posveča velikim temam, ki s stvarnostjo nimajo nobene veze. Šeie prav pred kratkim so na TV nedvoumno priznali, da trenutno slovensko gospodarstvo ne more preživeti brez jugoslovanskega trga. Nasploh nam nestabilne gospodarske in politične razmere delajo veliko škode.«
KATEDRA: Mnoga podjetja pri nas se otepajo z odvečnimi delavci. Kako je s tem pri vas?
»V obdobju privatizacije in ustanavljanja zasebnih podjetij je precej naših birotehni-kov ustanovilo svoje firme oz. se zaposlilo pri zasebnikih. V našem sektorju jih je ostalo okoli 50, ki obvladajo vse programe. Da bi te ljudi čimbolj izpopolnili, prirejamo redna šolanja, tako sami, kot v povezavi s partnerji v domovini in tujini. Takorekoč za vsako novo generacijo strojev je potrebno dodatno izobraževanje. Današnji birotehniki imajo večinoma končano 5. stopnjo šolske izobrazbe — starih finomehanikov takorekoč ne potrebujemo več, saj mehanske sklope vse bolj izriva elektronika. Prav v ogromnem vlaganju v sprotno izobraževanje delavcev vidim našo prednost pred manjšimi konkurenti. S tem nam je tudi uspelo, da praktično nimamo viškov delovne sile med proizvodnimi delavci. Viške administrativnih delavcev pa smo uspešno zaposlili v naši novi trgovini.«
KATEDRA: Kako pa gledate na vse bolj razširjeno privatno konkurenco in liberalizacijo uvoza?
»Konkurenca je po svoje zdrava, saj nas sili k boljšemu delu. Še pred nekaj leti so stranke naravnost moledovale za naše usluge, npr., da jim pridemo popravit kak stroj, in tudi čakalne dobe so bile te-
mu primerne, danes pa zagotavljamo v Mariboru takorekoč takojšnjo uslugo, izven Maribora pa v največ 24 urah. Je pa res, da so nekateri konkurenti nelojalni, saj spuščajo cene pod realen nivo. Cena 60 din na režijsko uro usposobljenega delavca na terenu je nerealna, se pa dogaja, da se nizka cena spremeni v zelo visok račun. Taki na videz ugodni ponudniki si pač naredijo normative, po katerih delajo isto stvar tudi nekajkrat dalje kot mi, in tako je račun večji od našega, čeprav je urna cena nižja. O takih primerih so mi vsaj pripovedovale naše stranke. Uvoz je po novem letu precej usahnil, kar se pozna tudi pri vse višjih cenah doma. A strankam poskušamo pomagati z najemi, leasingom ipd., stalnim strankam in pogodbenim partnerjem dajemo popuste, omogočamo pa tudi nakupe staro za novo — tako se lahko pod ugodnimi pogoji znebijo stvari, ki bi jih sicer vlačili po skladiščih, inventurah ipd.«
KATEDRA: Vaše stranke so večinoma podjetja in ustanove. Vemo, da dandanes vsi tarnajo nad likvidnostnimi težavami. Ali vam sploh lahko plačajo?
»Dobro stoječih firm je žal malo. Pogosto se dogaja, da nam stranke ne morejo poravnati računov in s tem tudi nas spravljajo v likvidnostne težave, a zaenkrat nam uspeva ostajati nad gladino. Dolžnikom, ki nimajo denarja, skušamo nekako pomagati s kompenzacijami, direktno ali v krogu z drugimi, ki dolgujejo njim. Vsaj delno in po kapljicah skušamo dobiti svoj denar. Velik problem so tudi stroški za najem prostorov. Pred tridesetimi leti smo prevzeli sedanje prostore na Gregorčičevi 24, ki so še najbolj spominjali na ruševine; uredili smo jih, ves čas smo jih sami vzdrževali, Staninvest pa zdaj kasira od nas 8.000 DEM mesečno.«
KATEDRA: In kako se vsesplošno zategovanje pasu pozna pri vašem prometu?
»Ker smo support industriji in drugim ustanovam, je tudi naša usoda povezana s strankami. Prav pri storitvah podjetja najbolj varčujejo oz. z njimi odlašajo. Dogaja se, da v stroje, ki jih sicer popravljamo in vzdržujemo mi, nestrokovno posegajo nekakšni hišni mojstri. Taki posegi napake kratkoročno marsikdaj odpravijo, toda dolgoročno povzročajo ogromno škodo — ne toliko nam , ki nas na koncu, ko je stvar dokončno pokvarjena, vseeno pokličejo, ampak samim sebi.«
B
irostroj
Podjetje za proizvodnjo malih poslovnih sistemov
62000 MARIBOR, GLAVNI TRG 17/B
Telefon (062) 23-771, 29-591
razvoj, proizvodnja, prodaja, servis organizacija in uvajanje avtomatske obdelave podatkov, izdelava programske opreme šolanje operaterjev, oskrba s tiskovinami in nosilci podatkov za male poslovne sisteme
TEATER
'МШа
VILI RAVNJAK
SLOVENCI IN GLEDALIŠČE
IZ SOCIOLOGIJE IN PSIHOLOGIJE GLEDALIŠKEGA USTVARJANJA
Slovenska nacionalna zavest
Ni lahko biti Slovenec. Najbrž je posebna karma roditi se v tem narodu in za ta narod. Toda ker smo se že znašli tu, bi se bilo nesmiselno pritoževati. Sprejmi, kar imaš, glej v vsaki stvari dobro. Usoda menda že ve, zakaj si ravno Slovenec!
Iz etnosociološke strukturiranosti okolja raste človekova nacionalna zavest. Občutek pripadnosti izvornemu narodu oziroma svojim koreninam je v vsakem od nas prisoten močneje (kot del ontološke determiniranosti) ali šibkeje (kot del eksistencialno nujne kurtoazije). Od stopnje vraščenosti občutka nacionalne pripadnosti v človeka je odvisna splošna »nacionalna moč«, ki v zgodovini modernega sveta tvori eno najmočnejših iluzij oziroma ideoloških artefaktov. Z vzburjeno nacionalno zavestjo, ki deluje kot kolektivna hipnoza, je mogoče inicirati vse oblike množične agresije, tudi vojne in revolucije.
V novejši svetovni zgodovini je nacionalnost najpogostejša kon-stituanta državnosti. Odločilnega pomena je za oblikovanje človekovega individualnega značaja v smislu obnašajskih obrazcev, ki jih pogojuje makropsihološka strukturiranost. Ta pri večini velikih narodov določa zavestni občutek superiornosti in pri majhnih občutek inferiornosti. Z nacionalno zavestjo je v temelju prežeta družbena morala oziroma obča družbena bit. Čeprav je zgolj ideološki konstrukt, torej nekaj abstraktnega in v konkretnem nikjer prisotnega, vseeno deluje kot najbolj neposreden vzgojno-moralni oziroma državotvorni mehanizem. Še posebej pri majhnih narodih. Nacionalna pripadnost se najpogosteje krepča s silami človekovega čustvenega polja, zelo redko je posledica racionalne oziroma intelektualne odločitve, Preobilica nacionalnih čustev vodi v nacionalizem, ki brez dvoma predstavlja eno najnevarnejših oblik kolektivne zavesti, s stalno prisotno tendenco, da čez noč razraste v popolno destruktivnost.
Pri majhnih narodih, posebej lepo se to kaže pri Slovencih, se narodova zavest napaja iz samoohranitvenega nagona, ki je v prvi vrsti čustven in čuten. Slovenci smo star, najbrž zelo star narod — verjetno imajo prav tisti, ki iščejo naše prednike pri Venetih, narod, ki že od davnine sem umira. Osmišljena slovenska nacionalna zavest je namreč že od vsega začetka, to pa je nekako od 19. stoletja dalje, strukturirana kot zavest starega (majhnega) in odmirajočega naroda. Čeprav se, kot vsaka oblika družbene zavesti, skozi čas spreminja, pa ostaja njena arhetipska zasnova-nost več ali manj ista. O tem nas pouči že bežen pregled »zakladnice slovenskih nacionalnih junakov«, kakor so naslikani skozi slovensko literaturo, kar je enako kot skozi politiko, in so torej nosilci mitičnega oziroma državotvornega pomena.
Gre za zavest naroda, katerega življenjski prostor se ves čas krči, oži. Taka zavest seveda ni tipična zavest majhnih narodov, kajti ti so po svoji etnogenezi običajno mladi, z nadpovprečno generati-vno sposobnostjo, progresivno in ekspanzionistično ideologijo, z bojevniško moralo in mladostniškim duhom. Teh kvalitet pa v slovenski nacionalni zavesti skorajda ni. Obstaja sicer permanentno »uporništvo«, toda to je uporništvo ljudi, katerih davni predniki so bili »iz gospodarjev ponižani v hlapce«. Prevladujoč ton je torej defenzivnost, regresivnost, v bistvu avtodestruktiv-nost. V zgodovini slovenske nacionalne zavesti bi težko odkrili kvalitete, ki bi slovensko ljudstvo vzpodbujale k »viteški morali« in ga navaiale živeti po merilih »fair playa«, kar je v precejšnji meri značilno za večje narode (vsaj kar zadeva življenje znotraj njih).
Skozi zgodovino slovenskega gledališča se razvoj nacionalne zavesti in novejše slovenske državnosti zelo nazorno pokaže. V
18.	stoletju, predvsem proti koncu, je »slovenskost« gledališča
na ozemlju Slovenije stvar naivnosti in razsvetljenske kurtoazno-sti; v 19. stoletju, najbolj v drugi polovici, je izrazito emocionalna, včasih histerična; v prvih štirih desetletjih 20. stoletja ostaja še naprej emocionalna, čeprav so čustva precej suverena in racionalna; v času druge vojne je histerično emocionalna; taka je tudi takoj po vojni, ko se nacionalno skoraj za štiri desetletja umakne razrednemu kot posledica indoktrinacije komunistične ideologije; nakar se v drugi polovici osemdesetih let, torej v našem času, pojavi v obliki histeričnosti (predvsem med predstavniki književnikov starejših in srednjih generacij) ali zgolj kot racionalen (tržni) element (pri nekaterih mlajših predstavnikih, na primer pri umetniških ustvarjalcih Neue slovenische Kunsta), pri mnogih se nacionalna zavest sploh ne pojavlja več, pri kom pa je ostala le še stvar kurtoazije.'
Nacionalna in kultumocivilizacijska pogojenost gledališča
Vsako gledališče je v temelju določeno s svojim etno in socio zgodovinskim okvirom. Nacionalni element je v gledališču mnogo pomembnejši kot pri katerem koli drugem umetniškem področju. Nacionalni značaj namreč določa makropsihološko strukturo gledališča, torej odrskih izvajalcev in gledalcev. Ne moremo govoriti o »nenacionalnem«, »internacionalnem« gledališču, govorimo lahko le.o gledališču določene etnične skupine. Popolna gledališka pre-zentacija in percepcija je možna samo znotraj primarnega etnoti-pa gledališča. Težko si je na primer predstavljati, da bi Anglež ob slovenskem gledališču enako užival kot ob svojem, pa tudi relativno malo slovenske publike bo ob angleškem gledališču sposobno enako kvalitetne percepcije odrskega dogajanja kot ob slovenskem, čeprav nedvomno več kot v prvem primeru, ker je stopnja kulturne dojemljivosti in prilagodljivosti pri malem narodu zmerom večja kot pri velikem. Gledališka umetnost (v njo je poleg odrskih izvajalcev vedno všteta tudi publika kot njen neločljiv, temeljni sestavni del) vedno nastopa kompleksno. V njej se človek (izvajalec ali gledalec) pojavlja z vsem svojim bitjem, v literaturi ali slikarstvu na primer samo posredno, skozi funkcijo določene umetnostne zvrsti. Zato imata etno in socio izvor predstave tako velik pomen, mnogo večji kot ga imata za kako drugo umetniško zvrst. Romantična definicija gledališča, po kateri je le-to najvišji izraz (in odraz) naroda, je v bistvu nadvse ustrezna. Kvalitetna gledališka percepcija je možna samo, če je predstava zgrajena po doživljajskem sistemu publike, s čimer omogoča primarni estetski užitek, doživljaj. Obstaja sicer tudi krog gledaliških sladokuscev (gledalci festivalov), ki za primarni estetski kontakt ne potrebujejo direktnega spoja s svojim doživljajskim sistemom, a to je netipičen, zanemarljiv del gledališkega občinstva. Za večino je ogled predstave, ki prihaja iz »tujega« okolja, stvar prestižnega estetskega pomena, temelječa na ravni občudovanja oziroma kulturno (civilizacijske) vljudnosti, razširjajoča gledalčevo splošno informacijsko in percepcijsko polje. Gostovanje »tujega« gledališča je v prvi vrsti »razstavna«, kul-turnoreprezentativna dejavnost. »Tuje« občinstvo je namreč vedno (ali skoraj vedno) prikrajšano za primarno kulturnocivilizacijsko izkušnjo etno in socio okvira, iz katerega predstava raste.
Gledališče je specifičen izraz ljudstva in obče ter posebne kulture določenega družbenozgodovinskega okolja in lahko polno in popolno funkcionira samo znotraj teh okvirov, izven njih pa samo delno ali sploh ne. Gledališka produkcija »za izvoz« bi pomenila prilagoditi se socioetničnim obi-
* Esej je nastal v začetku leta 1990, zato najnovejše ekspanzije slovenske nacionalpolitične zavesti ne upošteva, čeprav se splošno stanje stvari, razen vdora emocionalno agresivnega nacionalizma, ni v ničemer spremenilo.
čajem »tržišča«, ki naj bi mu bila predstava namenjena, torej osvojitev primarnega doživljajskega sistema »primarnega« občinstva. Gledališče je zmerom stvar omejenega prostora in časa, bolj kot katera koli druga umetnost seštevek vseh socioloških in psiholoških komponent (družbenega okolja, zgodovinskega trenutka, individualnih psihologij ustvarjalcev ter splošnih in posebnih oblik družbene zavesti). Nobena druga umetnost ni tako kompleksno sintetična, brezobzirno minljiva in strogo omejena, tako hipnega in v bistvu neulovljivega pomena. Gledališča (odrske produkcije) za imaginarno publiko pa seveda ni! Delno je lahko to dramatika kot inspirativna podlaga oderske ustvarjalnosti.
Ne gre za težave v prevajanju dramskih tekstov. Za besede se v tujem jeziku že najdejo ustrezne zamenjave, ni pa mogoče prevesti tistega, kar jih je »navdihnilo«, povzročilo. Pri Slovencih je prav to običajno izrazito specifično in za predstavnike velikih narodov, za »Evropejce«, nerelevantno. Samo dramatika (enako velja tudi za ostalo literaturo), ki se s svojo in-spirativno podlago napaja iz občih (na primer zahodnoevropskih) civilizacijskih arhetipov, čeprav v izrazu ohranja »nadih« posebnega (nacionalnega, lokalnega), je sposobna preseči svoje izvorne etnosociološke temelje in postati obča (svetovna) last določene civilizacije ali si pridobiti celo nadcivilizacijski pomen (na primer starogrška dramatika). Najpogostejši vzrok, da tudi visoko-nadarjeni slovenski dramatiki, enako velja za druge literate, ne postanejo svetovni pisci, je prav v nezmožnosti preseganja »slovenske določenosti«, etnosociološke specifičnosti. Sicer je res težko razložiti, zakaj Ivan Cankar, ki po talentu in časovnozgodovin-ski strukturiranosti močno spominja na Henrika Ibsna, ni postal svetovni dramatik, Ibsen pa!
Specifičnost velikega naroda ni za umetniško (posebej gledališko) percepcijo nikoli tako odločilna kot specifičnost malega ljudstva. Čeprav je gledališki jezik kompleksna, (močno) sestavljena govorica, kjer je govorni (besedni) del le eden izmed sestavnih členov, pa je jezik, v katerem govorijo oderski ustvarjalci in gledalci v dvorani in se kot družbena bitja sporazumevajo, nadvse važen, pri večini gledališke produkcije pa celo ključen. Primarni (materni) jezik zgradi v človeku sistem temeljne doživljajske in s tem percepcijske oziroma spoznavne strukture. Ta struktura predstavlja temelj, najosnovnejši kod gledališča, saj znotraj danega jezika, izhajajoč iz primarne jezikovne izkušnje vsi mislijo, čustvujejo, čutijo in celo intuicija se končno izrazi v jezikovno dojetem spoznanju. V okviru maternega jezika se formirajo temelji egopsihologije, skozi katero se izražajo tako kreativni kot percepcijski procesi.
Jezik je stvar človekovega ega. Egopsihologija nastaja kot posledica družbenozgodovinskih okoliščin in individuumovih prirojenih možnosti, torej iz zavednih in nezavednih arhetipov. Primarna doživljajska slika sveta je določena z jezikovnim (iz spomina in iz njega rastočih kreativnih imaginacij, torej kulturnocivilizacijskim arhetipom). Jezikovni okvir določa regeneracijo doživljajskih obrazcev. Četudi se jih človek uspe osvoboditi, (na primer z razsvetljenjem oziroma z osvojitvijo višjih zavestnih ravni) se, ko se vrne v okvire danega jezika, ponovno zgradijo, čeprav drugače, vendar ne tako drugače, da ne bi makropsihološko in mikropsiholo-ško spominjali na ljudi, ki pripadajo individuumovemu etnoso-ciološkemu izvoru oziroma na človeka pred preobrazbo, to je pred razbitjem prvotnega jezikovnega (doživljajskega) okvira. Materni jezik je vedno le eden, primaren, ne glede na to, koliko jezikov se človek v življenju nauči. Je mnogo več kot zgolj zbirka besed in stavčnih zvez, vanj je zajeta celota človekovega miselnega sveta v svojih osnovah, kakor tudi vsa inteligenca čustev in čutov.
Jezik (govorjeni in pisani) je kot komunikacijsko sredstvo logi-
čno kodiran sistem znakov, zvočnih vibracij in svetlobnih signalov, ki spremlja oziroma izvaja proces prepoznavanja in sporočanja, hkrati pa inicira, vpeljuje novo doživljanje. Vzpodbuja miselne, čustvene in čutne dražljaje ter iz njih tvori nova psihična oziroma fizična stanja, iz katerih spet rastejo nova dogajanja. Je abstraktni (v bistvu prikriti) posrednik, iluzionistični trik, ki ima moč ustvarjati zaključene, logično utemeljene, samostojne koz-mose, znotraj katerih je mogoče resnično bivati oziroma doživljati in spoznavati ter seveda vedno znova (in v neskončnost) ustvarjati.
Jezik kot od stvarnosti oddvo-jeni, pa vendar kot stvarnost delujoči univerzum, predstavlja najvišji stadij oziroma manifestirajoči se vidik Logosa, je popolni in dokončni izraz človekove razumske funkcije in vseh, iz nje izvirajočih sposobnosti. Je pomembnejši z vidika časa kot prostora. V zahodni civilizaciji se največ uporablja v obliki preteklika, malo manj je tvoren kot prihodnjik in nenavadno malo kot sedanjik.
O dušah igralcev in idealnih gledalcih
Ljudje, ki se ukvarjajo z gledališčem, posebej igralci, so običajno hipersenzibilni. Večino, skoraj vse pa v začetku priprav na ta poklic intenzivno zanima lastna psiha, kakor tudi psihologija drugih. Opazovalni in samoopazovalni dar sta poleg primarnega posne-movalskega daru in stalno živeče transformacijske želje glavna značilnost ljudi, ki se nagibajo h gledališkim poklicem ali so v njih. Igralci' imajo v precejšnji meri prebujeno in kultivirano večino psihofizičnih sposobnosti, ki jih lahko z voljo poljubno aktivirajo; posebej občutljivo in hipnim dražljajem podvrženo imajo čustveno polje. Mnogo med njimi jih ima
nadpovprečno razvito intuicijo. Izrazito razumskih tipov, pri katerih bi povsem dominiral intelektualni in racionalni mišljenjski oziroma doživljajski sistem, v gledališču skoraj ni. Prav tako malo je izključno čutnih tipov — kar pa na primer ne velja z.a film! Pri nekaterih vrhunskih igralcih obvladovanje posameznih sposobnosti, na primer v sugestiji ali avtosuge-stiji, kjer pogosto prihaja do spontanih oblik avtohipnoze (igralca samega) ali skupinske hipnoze (avditorija). Ego igralca je običajno ohlapno strukturiran, fleksibilen, pogosto rastoč iz individuumovih falusno-narcisoidnih zasnov. Igralci imajo v sebi imanentno »shizoidno razpoko«, ki jim omogoča oblikovanje vlog. Igralce ženeta pravzaprav dva vzgiba: imitatorski in ludični — posnemati nekoga ali igrati se koga. Čeprav sta v vsakem igralcu prisotna oba, pa je eden od gonov vendarle prevladujoč.
Težave nastopijo, ko hočemo opredeliti osnovne ustvarjalne vzgibe drugih gledaliških poklicev. Režiserji na primer prihajajo h gledališču iz različnih vzrokov: ali zavoljo nerealiziranih igralskih ambicij (teh je menda največ) ali zaradi literarnih (dramatiških), likovnih, glasbenih, plesnih, celo političnih, socialnih, psihoterapevtskih in drugih ambicij. Nekateri pa bi radi zadostili kar vsemu. Polje gledališke režije je skozi vso zgodovino spremenljivo in ga je v bistvu nemogoče natančno določiti, posebej ne v enotnem transhistoričnem smislu. Morda pridemo najbližje, če rečemo, da je režija ves čas neke vrste organizacija oziroma koordinacija oder-skega dogajanja, ki v modernem in sodobnem gledališču najpogosteje nastaja kot posledica režiserjevega pogleda na svet oziroma problematiko drame. Vloga gledališkega dramaturga je mnogo bolj jasna. Poklic oziroma de-
javnost je nastala kot proizvod zgodovinskih okoliščin v delu evropskega gledališča zadnjih dveh stoletij (predvsem v nemškem govornem področju) in predstavlja »tolmača« oziroma »prevajalca« med literaturo in gledališčem. Hkrati je intelektualni temelj »občega mišljenja« v gledališču. V literaturi adekvaten izraz zanj je »esejist«. Posel dramatika je (podobno kot pri igralcu) skozi vso zgodovino isti. Poklic združuje v sebi igralski (običajno ludični) nagon in literarni dar, predvsem govorniško nadarjenost v smislu sestavljanja in zapisovanja živega govora, je torej nespecifično književen.
Nekateri radi razlikujejo amaterske in profesionalne igralce
in trdijo, da so slednji boljši, da je amaterizem že apriori nekaj manjvrednega. Pri tem pozabljajo, da je večina evropske in tudi slovenske gledališke zgodovine v bistvu »amaterska«. Razlika med prvimi in drugimi je namreč samo v stopnji obvladanosti igralske veščine. Publika, ki gleda amatersko predstavo, mora sprejeti »amaterski status oderske umetelnosti« kot nekaj samoumevnega in predvsem »nemotečega« v umetelnem smislu, sicer do uspešne gledališke percepcije sploPj ne more priti. Primarno uspešnost gledališke predstave je mogoče meriti samo v odnosu na primarno publiko, kajti tu pride kvaliteta spoja oderskih ustvarjalcev in občinstva na'jbolj do izraza. Samo izjemoma nastajajo predstave, ki so sposobne prebiti primarni »gledalski« okvir.
Najboljši gledališki gledalci so otroci. To je publika, ki zmore največjo mero domišljijske soudeležbe. Otroci so dejansko vedno soustvarjalci gledališke umetnine. Idealen gledalec je namreč tisti, ki je s svojo fantazijo brez vnaprejšnjih sodb iri omeji- K tev pripravljen na gledališko r
МШЦШ
jffrn i»t tnrrn tt^i im i n trfrry
 11 'тш	шm	'i
MONGOLIJA DANES
V Mongoliji nas preseneti mnogo stvari: slab socialni in ekonomski položaj države, še najbolj pa obstoj mafije, s katero se sreča potnik, če želi odpotovati iz države.
V Ulan Batorju sem bil prisiljen ostati skoraj cel teden, kajti nadaljevanje poti na Kitajsko je bilo konec leta videti skorajda nemogoče. Iz Ulan Batorja lahko na Kitajsko potujete na dva načina: z vlakom ali z letalom. Toda obe možnosti sta v rokah mafije — kitajske, mngolske in poljske. Vse tri se med seboj borijo, njihov skupni cilj pa je na črnem trgu letalskih in železniških vozovnic doseči čim višjo ceno.
Mafija ima svoje področje delovanja seveda razdeljeno. Kitajsko mafijo srečate predvsem na kolodvoru, kjer nadzirajo železniški promet proti Kitajski. Uslužbenci železnice so podkupljeni, zato pri njih ne opravite kaj dosti. Ali boste uspeli priti na vlak, ki iz Sovjetske zveze pozimi pripelje enkrat, poleti pa dvakrat na teden, ali ne, je odvisno od Kitajcev. Zato se vsakič, ko prispe vlak iz Sovjetske zveze na kolodvoru zbere množica ljudi, ki mahajo z bankovci po
100 ali več dolarjev, upajoč, da jim bo sreča naklonjena in se jih bo >šef prodaje« usmilil s kako karto. Sodelujejo pa tudi sprevodniki. Ti kažejo na ljudi, od katerih naj >šef prodaje« pobere 100 dolarjev, nakar lahko takoj vstopijo. Če pa.tovorite s seboj še prtljago, vam sreča ne bo mila, saj vas bo sprevodnik takoj izločil iz svojega izbora. Ste pač premalo okretni, da bi lahko koordinirali vse hkrati. Če pa se >šef prodaje« odloči, da bo izbiral sam, imate bistveno večjo možnost, da se znajdete na vlaku. Kljub temu pa po odhodu vlaka na postaji ostane še veliko ljudi, ki pač niso imeli te sreče, da bi bili komu všeč. Zato seveda ni nič čudnega, da na progi Ulan Bator — Peking nihče ne potrebuje vozovnice — sprevodniki spalnikov so tam neomajni vladarji.
Rezervacije za mongolsko-kitajski vlak, ki pelje enkrat na teden iz Ulan Batorja pa so do 80% v rokah mongolske mafije. Rezervacije so razprodane že dva meseca vnaprej. Sicer pa stane rezervacija ležišča 10 rubljev, na črno pa od 30 do 80 dolarjev. Vendar
je rezervacijo tudi na črno težko kupiti. S preostalimi procenti rezervacij pa gospodari poljska mafija, ki se sicer največ ukvarja z ‘organizacijo« zračnega prometa med Ulan Batorjem in Pekingom. To seveda pomeni, da pokupi večino letalskih vozovnic, ki jih potem preprodajo poljskim turistom-trgovcem. Včasih se v Ulan Batorju zbere taka množica Poljakov, da se »trgovskim posrednikom« splača najeti kar celo letalo, cena vozovnice pa potem zraste do neverjetnih 300 dolarjev, čeprav let ne traja več kot eno uro.
Tak položaj pogojuje več faktorjev. Na prvem mestu je nezanimanje Mongolov, da bi stvar vzeli v svoje roke. Na drugem veliko število Poljakov, ki poslovno potujejo v Peking, na tretjem pa ugodna geografska lega Ulan Batorja, kot izhodiščne točke na poti v Peking za navadne potnike.
Po dolgotrajni' borbi smo Ulan Bator le uspeli zapustiti, tako da smo si priborili tri rezervacije, četrti pa se je tihotapil, kar tam velja za nemogoč podvig. Seveda pa je mogoče, da se je situacija od ta-
krat že kaj spremenila, saj je po 1. 1. 1991 med vzhodno evropskimi državami prišlo do radikalnih sprememb. A zaradi tega pot iz Evrope do Pekinga najbrž ne bo nič cenejša.
Sicer pa je bilo bivanje v Ulan Batorju zelo deprimirajo-če. Videti je bilo, kot da cela mongolska družba nestrpno čaka trenutek, ko se bo država sesula. Nasplošno pa je za tamkajšnje življenje značilen pasiven odpor in borba za vsakodnevno preživetje.
Cela država se močno nagiba k nacionalizmu in hkrati k iskanju partnerja, na katerega bi se lahko naslonila. V naslednjih letih nameravajo v šole in urade spet uvesti stari mongolski jezik, ki ga že pol stoletja nihče več ne govori. Njegovo uvajanje pa predstavlja problem predvsem za mlado generacijo, ki nanj ni emocionalno vezana. Uvajanje starega mongolskega jezika naj bi predstavljalo dokaz, kaj so dosegli, na področju nacionalne samoopredelitve in samostojnosti. V teh okoliščinah je razumljivo, da odhod ali bolje rečeno pospešena evakuacija zadnjih
Evropejcev in državljanov Sovjetske zveze poteka prav dramatično (vendar tak trend ni posebnost Mongolije, značilen je tudi za Vietnam, Laos, LDR Korejo idr.). Posledice so ne samo razočaranje odhajajočih, ki so tam živeli dolga leta ob nepričakovano sprevrnjenih življenjskih perspektivah, marveč tudi ekonomski kolaps, zaradi pomanjkanja kvalificirane in dela zmožne delovne sile. Zaradi tega so bile police, založene z blagom za vsakdanjo porabo, domače proizvodnje in po normalnih cenah, že na prelomu 1990 prava redkost. Kupci so v trenutku razgrabili vse in že pri vratih trgovine izmenjavali blago. Nihče ni spraševal po ceni, kupiti je bilo namreč treba vse, saj se je vrednost domače valute zmanjševala iz ure v uro.
Praktično povsod, kjer sem bil, je bilo zaznati trend povečevanja sodelovanja s Kitajsko. Interes je, čeprav na začetku, obojestranski. Poleg ostanka zgodovinskega nezaupanja ga otežuje tudi težka dostopnost Mongolije s kitajske strani: letalskih zvez je malo, redek avtomobilski pro-
met je odvisen od vremena, možnosti železniškega prometa pa so omejene, zaradi različne širine tirov.
Procesi, ki se odvijajo v Mongoliji so zanimivi, s čisto človeškega stališča pa travmatični in opominjajoči. Zelo jasno namreč kažejo prihajajočo apokalipso, ki preplavlja celo mongolsko družbo. Predpostavimo lahko, da se bo konec zime ta pokazala v zelo izrazitih oblikah.
Oko obiskovalca se ob pogledu na današnjo Mongolijo ne bo moglo vzradostiti. Povsod je videti sledove dosedanjega razvoja, in zaprepadeni ugotovimo, kako kulise navidezno uspešne rusifikacije razpadajo. Uspelo jim je zadušiti le tisto, kar je mongolskemu narodu imanentno, a se zdaj toliko bolj intenzivno vrača. To pa celotni družbi ni zmeraj v korist; poglejmo le uvajanje starega mongolskega jezika, rast kriminala in nasilja . . .
Upam lahko le, da ko bo Mongolija premagala svoje težave, to ne bo več država, v katero potujete zato, da bi spoznali, kje vse so lahko meje družbenega nazadovanja.
Jlfil SVITEK
SLOVENCI IN GLEDALIŠČE
avanturo. Najboljše pa so seveda predstave, ki gledalcu največjo možno mero kreativne imaginacije omogočijo. Doživljajska kvaliteta gledališke umetnine je odvisna od gledalčeve pripravljenosti
Letak slovenske krstne uprizoritve
sodelovati v imaginacijski igri. Še tako dober oderski izdelek je brez gledalčeve »odobritve«« nič. Idealni gledalec je gledalec, ki želi gledati, torej nekdo, ki ima v sebi pozitivno emocionalno in mental-
no afirmacijo. Kdor pride na ogled predstave z vnaprejšnjimi pričakovanji in sodbami, temu bo le malokdaj uspelo v gledališču uživati in soustvarjati. Lahko si bo sicer kot »cenzor«« ali »gledališki
kritik«« ogledoval in precenjal »oderske eksponate in njihove interakcije«, živost umetnine pa mu bo ostala tuja. Samo če nekaj hočem in sem do tega odprt, bom tudi kaj dobil. Ravnodušnost mi pač prinaša samo ravnodušnost, in jalovost, česar so med gledalci najpogosteje deležni »kritiki«. Zato nobena »kritiška ocena« ne more veljati za objektivno merilo uspešnosti gledališke predstave oziroma dogodka, ker je umetniška vrednost (posebej gledališka) vedno subjektivna zaznava oziroma doživetje, torej izključno individualna in neponovljiva. Objektivno vrednost predstave bi lahko dobili šele, če bi združili (a kaj, ko to nikoli ni možno) seštevek vseh subjektivnih doživetij občinstva, vključno s subjektivnim stanjem izvajalcev na odru.
Srečna in nesrečna naključja gledališke zgodovine
Splošni družbeni vpliv (konkretne zgodovinske okoliščine in vse oblike družbene zavesti) je na oblikovanje gledališča vselej zelo velik. Stanje makropsiholo-ških struktur je v bistvu odločilno. Važna je tudi konkretna politična in gospodarska uravnoteženost sistema, ki pogojuje najširše aspekte delovanja gledališča kot institucije, revnost ali bogatost družbe, njena mišljenjska oziroma ustvarjalna svobodnost ali omejenost, itd., itd. Zgodovinske izkušnje kažejo, da je za evropsko in slovensko gledališče najprimernejše obdobje, ko v določenem družbenem sistemu tlijo delno prikrita nasprotja; kadar je konfliktnosti preveč ali je povsem utišana, se gledališče ne more razživeti.
Dobro gledališče lahko ustvarjajo ali zelo lačni ali povsem siti ljudje, torej gledališki fanatiki oziroma obsedenci vseh vrst in ljudje, ki so se od gledališča v primarnem ontološkem smislu »že poslovili«; delo na odru jim ne predstavlja več »dela«, temveč »igro«, hkrati pa jim gledališče ni več »najvišja resnica«, za katero se spodobi tudi umreti, kakor so prepričani prvi, temveč poljubna, neobvezna iluzija, ki človeka zabava, veseli Ljudje »brez teka« so za gledališče smrt
Gledališka zgodovina je igra individualnih in družbenih zavestnih ravni, boj za prevlado posameznih zornih kotov — pogledov na vsem skupno in isto materijo. Dramski oziroma gledališki talent je sicer univerzalen, vendar pa je umetniška govorica vsake-
ga ustvarjalca specifična, individualna. Posamezni talent se mora »prilegati« zgodovinskemu času in okolju, sicer se ne more v polni meri izraziti. Lahko si samo predstavljamo, kakšna bi bila usoda Shakespearovega, talenta, če bi ustvarjal v času evropskega klasicizma. Umetniško »prilagajanje« je možno samo do določene stopnje: posredi morajo biti velika srečna naključja, da se lahko dogodi kakšen Shakespeare ali Molišre. Koliko njima enakih talentov pa zaradi negativnih okoliščin nikoli ni prišlo do veljave?
Za uspešno delovanje v gledališču (posebej velja to za igralce, režiserje in večino drugih poklicev, manj za dramatike) se morata nujno pokriti ustvarjalčev individualni talent in njemu naklonjene, torej pozitivne zgodovinske okoliščine. Dramski talent je od vseh umetniških talentov največja »igra na srečo«. Kajti, kdor v gledališču ne ustvarja danes, ta ni ustvarjal nikoli. Večina »negativnih usod« gledaliških ustvarjalcev oziroma neuspešnih karier je posledica neusklajenosti zgodovinskih okoliščin in osebnega talenta. Pri velikih ustvarjalcih, ki gredo skozi gledališki oziroma družbeni pekel in v njem omagajo, je talent običajno podpovprečno močan, a ustvarjalec živi v povsem »nepravem« okolju oziroma času. Za uspešno ustvarjanje je sicer določena napetost med osebnostjo in okoljem nujna, šolski primer take situacije je na primer Moliere, pa tudi Cankar. Kadar pa je konfliktnosti preveč, postane ta za ustvarjalca destruktivna. Tak primer je na primer igralec Ignacij Borštnik, ki je moral, če je hotel zares *-■ ustvarjati, zapustiti ljubljansko y- .ddlišče in oditi v Zagreb. Na iost velika večina gledaliških ustvarjalcev (posebej v slovenski gledališki zgodovini), ki se znajdejo v dokončnem destruktivnem obračunu z okoljem, nima kam oditi. Za gledališčnika (kakor za druge umetnike) pa je nevarno tudi okolje, ki se mu »vda« in ga z navdušenim ploskanjem uspava. Zares, cel kup nepredvidljivih in neobvladljivih okoliščin in naključij vpliva na uspešnost ali neuspešnost neke kariere. Poleg primarnega dramskega talenta so za delo v gledališču potrebe tudi nekatere druge psihične kvalitete, nepomembne pri drugih, nekolektivnih umetnostih, in to v prvi vrsti praktična in komunikacijska inteligenca. Pomanjkanje slednjega je lahko za gledališkega režiserja ali direktorja, manj za igralca, usodno. Življenje gledališča ni namreč nikakršna prijazna in ljubezniva zgodbica; njegova zgodovina je
kronologija spletk, afer, z nekaj malega čiste umetnosti na obrobju.
V slovenskem gledališču je načelno težje ustvarjati, kot v gledališčih večjih narodov. Gledališko ustvarjanje je psihološko in organizacijsko izredno zapleten proces. V času nastajanja predstave se običajno sproži množica negativnih energij, ki se le redko povsem nevtralizirajo ali transformirajo v pozitivne; v organizacijskih sistemih,, na primer v socialistično samoupravnem," pa sploh nikoli. Negativni energetski višek vnaša v medosebne odnose stanje odkrite ali prikrite konfliktnosti. V večjih etnosocioloških okvirih ne pridejo niti pozitivni, še manj negativni tovrstni gledališki pojavi do takega izraza in pomena kot na Slovenskem. Tu pa se zaradi dejanske (geografske, gospodarske, kulturne, politične in druge) majhnosti v splošni gledališki zavesti oziroma zgodovinski praksi oblikujejo arhetipske osnove delovanja, ki so — podobno kot slovenska nacionalna zavest — vse prej kot stimulativne in konstruktivne.
Zgodovina slovenskega gledališča od druge polovice 19. stoletja daje vtis, da gre v večini primerov za neformalno igro umetniških lobijev, ki začenši z letom 1850, ko so Bleivveis in njegovi likvidirali Kordešev poskus ustanovitve stalnega slovenskega gledališča, vedno preprečuje naravni proces pojavljanja novih umetniških tokov, še bolj pa obstoj gledaliških individuumov, ki se nočejo ali ne morejo ukloniti prevladujočemu estetskemu credu oziroma moralnemu kodeksu. Dogaja se torej nekaj, kar je v večjem et-nosociološkem okviru lahko le izjema. V majhnem prostoru, še posebej, če je definiran z ma-kropsihološko strukturo slovenske nacionalne zavesti, je težko bivati in delovati kot individualist, zato je povezovanje v vse vrste lobijev razumljivo in z vidika večine opravičljivo. Težko pa se seveda piše vsem, ki ne mislijo tako.
Gledališče je kolektivna umetnost, zato je boj za individualni status v njem ekskluzivnem par excellence. Samo, kdor se je sposoben z močjo svoje osebnosti oziroma estetskega čreda prebiti v center in to mesto tudi zadržati, lahko ostane »individualist«, a na žalost, ali pa v veselje, s čredo tistih, ki mu sledijo . .. Gledališka zgodovina je zgodovina umetniških skupin in njihovih vodij. (Esej je iz knjige Umetnost igre, ki izide februarja 1991 pri ZKOS v Ljubljani v zbirki Umetnost in kultura.)
st42.	Bet gledališče Ф v ijniljaai Dr.pr.m
V četrtek, dne 28. decembra 1899. leta.
ftnrtkwt a« «loves>kea odrut
Jcralje-v-ič d.a,n.sk:i.
/лкх|кт* v i dfjaiijib Nju,*| \\ dlt*m ,4|mLi*f«arr. IViIomI Ivan Cankar.
Hr«wr %. Rudolf Irvemann.
Vladimir Skrbinšek, mariborski Hamlet v sezoni 1934/35
шзш
NAGRADNA SKRITA KRIŽANKA vanjo nesimetrično razporedite 39 črnih polj
gram. 15: čaščenje idej. 16: pritr-dilnica. 17: Ž. ime. 24: gl. mesto Malija. 32: nekultiviran človek. 33: nekdanja slov. eksperimentalna glasbena skupina. 36: podložnik. 37: naziv. 40: Nemčija. 48: srbsko agroindustrijsko podjetje. 49: Ksenofanov privrženec. 50: amper. 51: letovišče v Črni gori. 52: reka v J. Afriki. 56: vzdih. 57: rise. 60: impresija. 64: predlog. 65: 14 črka. 66: oče, 69: Ludolfovo štev. 73: uran. 75: rim. tisoč. 76: dušik. 77: Norveška. 79: žveplo. 81: 8. črka.
Pravilno rešitev križanke izrežite, dopišite svoj naslov, pošljite na našega do 1. marca letos in čakajte na nagrado!
Rešitev prejšnje križanke, vodoravno: Francis Ford Coppola/ Romun. Oak Ridge. Vaf/Ukana. rt... A ... Noe . ../ K. Mc ... diskretnost./ Tobi. Rimele. U. N. at/ lbajay. aloja, laso./ F. IA-TA . . . Barre. K. A/ In. tenzi-ja . . . Edvard/ kas. S. Anastas. P ... N/ akant. Menelaj. Rita/ Ca-to. ABS ... A. Erevan/ Inari. I. alka. ugor./ Janez. Java. Guma. At/ A ... cagavec. Adi. osa
VODORAVNO: 1: veda o izumrlih živalih. 18: predlog. 19: redko M. ime (pisec Finci). 20: mesto na Kreti. 21: Hammarsk-jold. 22: galij. 23: mesto v J. Afriki. 30: ang. kolonizator (Cecil). 34: kdor vrti glasbo. 35: muslimanski verski poglavar. 36: nedotakljivi v indijskem kastnem sistemu. 38: redko žensko ime. 39: grški pevec. 41: bor. 42: 1. črka. 43: predlog. 44: meter. 45: prebivališče umrlih. 46: 2. samoglasnik. 47: kalij. 48: konzerviranje z dimom. 53: to je. 54: tona. 55: koničasto orodje. 58: germanski bogovi. 59: obdajajoč sijaj. 61: Avstrija. 62: amer. književnik Flassan. 63: Španija. 64: zračnica. 67: liter. 68: polmer. 69: veznik. 70: zlogovno ujemanje. 71: lijak. 72: Tupoljev. 74: pomembnež. 78: Trst. 80: nordijska pripovedka.
NAVPIČNO: 1: ptice s parno razvrščenimi prsti. 2: kar je zadaj. 3: kisik. 4: ital. režiser (Elio). 5: mesto v Kaliforniji. 6: tropska ovijalka. 7: 6. črka. 8: muslimansko M. ime. 9: nabor. 10: oblika lezbij-štva. 11: M. ime. 12: udarec pri tenisu. 13: osje gnezdo. 14:
GOJZAR SCENA
SHEMA 1
vhod
SPREJEM,
GOSTINSKE
USLUGE
izhod
WC,
KOPALNICA
SANITARN0-HIGIENSK1
PROSTORI
(zdravstveni pregledi)
AMBULANTA
ZA OSNOVNO
DEJAVNOST
PROSTORI
PURGAT0RIJ (spoved, prejem pokore in odveze, odpustki)
Skupščina republike Slovenije daje v javno razpravo predlog osnutka projektne študije z delovnim naslovom
MORALNO NEOPOREČNA UREDITEV JAVNIH HIŠ
PREAMBULA
Izhajajoč iz svetosti spolnega življenja in javne morale, ter potrebe po skladni zagotovitvi obojega, predvidevamo legalizacijo javnih hiš (bordelov, kuplerajev, kurb’nhausov ...), ki pa mora biti speljana na tak način, da s tem ne bo prizadeto zdravstveno varstvo, ter da ne bo prihajalo do žaljenja javne morale, verskih čustev občanov, motenj pri vzgoji otrok in mladoletnikov ter kršenja javnega reda in miru.
varianta 1: beseda »svetost« se črta in nadomesti z besedo »nedotakljivost«.
varianta 2: premabula se izpusti.
1. člen: tehnična izvedba
Opravljanje dejavnosti prostitucije se dovoli izključno v za to posebej določenih prostorih, ki morajo ustrezati vsem sanitarnim, higienskim, urbanističnim, moralnim in funkcionalnim kriterijem. Dejavnost lahko opravljajo le fizične in pravne osebe, ki pridobijo licenco na osnovi strokovnega mnenja zdravstvenih, socialnih, urbanističnih, pravosodnih in verskih ustanov. Vse druge vrste prostitucije (npr. poulična) se izrecno prepovejo in kaznujejo po Zakonu o preprečevanju prostitucije.
2. člen: ureditev prostorov
Prostori za opravljanje osnovne dejavnosti prostitucije se morajo nahajati izven strogih mestnih središč ter najmanj 100 metrov zračne črte od najbližje verske, vzgojnovarstvene, izobra-
ževalne, rekreativne ipd. ustanove ali prostora za javne prireditve. O morebitnih odstopanjih od navedenih omejitev odloča občinski upravni organ na podlagi prošnje, frankirane s predpisano upravno takso, ter na podlagi soglasja vseh prizadetih.
2.	B člen: notranja ureditev prostorov
Minimalni pogoj za delovanje javne hiše so prostori, ki zagotavljajo zdravstveno in moralno neoporečnost. Vhod mora biti neopazen in diskretno označen z rdečo žarnico moči največ 40 W.
Vhodu mora slediti sprejemni prostor za stranke z eventualno gostinsko ponudbo in možnostjo izbire oz. seznanjanja z osnovno ponudbo. Med sprejemnim prostorom in prostori za osnovno dejavnost morajo nujno biti prostori za obvezno osebno higieno klientov in sanitarije, ter prostor za zdravstvene preglede klientov.
Prostori za osnovno dejavnost morajo biti funkcionalno opremljeni, vsak mora imeti svoj sanitarni in higienski del, zagotovljena pa mora biti tudi zvočna in svetlobna izolacija, da se prepreči vdor v zasebnost in možnost pohujšanja. Po odhodu iz prostorov za osnovno dejavnost mora biti klientom zagotovljena možnost uporabe sanitarij in higienskih prostorov. Klientova pot mora biti obvezno speljana tako, da pred odhodom iz javne hiše opravi še mentalno oz. mo-
ralno očiščenje. Paradigmatični načrt klientovih hodnic prikazuje Shema I.
3.	člen: preprečevanje nemorale
V prostorih za osnovno dejavnost se morajo obvezno nahajati verska in civilna obeležja, ki zmanjšujejo težo greha oz. nemoralnega dejanja prostitucije. Ker je v Sloveniji večina prebivalcev krščanske veroizpovedi (katoliki, protestanti, pravoslavni, različne krščanske verske skupnosti), mora biti na vidnem mestu obešen križ. Za vernike drugih verstev morajo biti na razpolago njihova verska obeležja (npr. polmesec za muslimane, Davidova zvezda za jude, rdeča peterokraka zvezda s srpom in kladivom za komuniste itd.), za nevernike, pa tudi verujoče državljane, pa državna obeležja: zastava in grb ter Ustava Republike Slovenije ter slika ali kip predsednika predsedstva.
Osebe, ki nudijo usluge osnovne dejavnosti, morajo pred začetkom in po koncu delovnega dne opraviti spoved in pokoro po verskem obredju svoje veroizpovedi oz. pred civilnim organom, pooblaščenim za prekrške proti javni morali. Tovrstno moralno očiščenje so dolžni opraviti tudi klienti po konzumaciji uslug osnovne dejavnosti. V vsaki javni hiši mora biti na razpolago prostor za opravljanje moralno in mentalno higienskih uslug za to pooblaščenih cerkvenih in civilnih oseb, ki mora biti, da ne bi
prihajalo do lažnih spovedi klientov in oseb, ki opravljajo osnovno dejavnost, opremljen z video opremo, ki omogoča osebi, ki vrši dejavnost dajanja odveze, vpogled v dejansko stanje na področju osnovne dejavnosti.
4.	člen: finančno poslovanje
Javna hiša črpa sredstva za nemoteno poslovanje iz plačil klientov za osnovno in spremljajočo dejavnost (gostinske ipd. usluge), poleg tega pa lahko zaračuna uporabo prostora tudi pooblaščenemu zdravniku in osebam, ki izvajajo dejavnost mentalne in moralne higiene, vendar največ 50% od na ta način zbranih sredstev. Pooblaščeni zdravnik zaračunava svoje usluge po veljavni tarifi, cena odveze, ki jo nudijo za to pooblaščene verske in civilne osebe, zadolžene za mentalno in moralno higieno zaposlenih v javni hiši in klientov, pa je odvisna od teže greha oz. nemoralnosti dejanja. Lastnik prostorov, v katerih deluje javna hiša (če ni identičen lastniku javne hiše), zaračuna od lastnika javne hiše ustrezno najemnino. Najemodajalec, lastnik javne hiše, uslužbenci javne hiše ter zdravstveno in odvezujoče osebe plačujejo od svojih prihodkov davek v skladu z veljavno zakonodajo. Finančni načrt prikazuje Shema 2.
varianta I: dajanje odveze iz člena 3 se dovoli samo civilnim osebam s pravosodnim izpitom in nazivom sodnika za prekrške.
varianta 2: cerkvene osebe krščanske veroizpovedi opravljajo spoved tudi za drugače verujoče in neverne.
KONČNE DOLOČBE
Dopolnjeni predlog se sprejme na osnovi javne razprave v trajanju šest (6) mesecev po objavi tega predloga. Dopolnjeni predlog se da ponovno v javno razpravo, na osnovi katere se sprejme Zakon o legalizaciji in moralno neoporečni ureditvi prostitucije.
varianta I: Zakon se sprejme na osnovi javne razprave o tem dokumentu brez izdelave dopolnjenega predloga.
varianta 2: Predlog se umakne izjavne razprave, ker žali moralo in verska čustva občanov. Zakon o legalizaciji prostitucije se umakne iz skupščinske procedure, vse oblike prostitucije pa ostanejo zunaj zakona in torej kazniva dejanja. .
PREDSEDNIK SKUPŠČINSKE KOMISIJE DR. FRANCI BUČMAN
Vožnja z motornimi vozili av- • tomatsko pomeni onesnaževanje okolja, zato se ji je priporočljivo odpovedati vedno, kadar za to ni nujne potrebe — pešačenje in kolesarjenje je končno tudi bolj zdravo. Vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi je na osebo oz. enoto prepeljanega blaga racionalnejša od individualnega prevoza, vendar praviloma vzame preveč časa, naredi nas odvisne od voznih redov, je pogosto neudobna ipd. Posebej problematičen je prevoz z osebnimi vozili v mestnih središčih, vendar je žal pri nas le malokje mestni javni prevoz ustrezno urejen. Žal na to sami ne moremo kaj prida vplivati. Pač pa lahko z ustreznim načinom vožnje in vzdrževanja vozila zmanjšamo svoj delež pri onesnaževanju okolja ter hkrati prihranimo pri gorivu, poraba goriva in onesnaženje sta namreč v sorazmerju.
Največ lahko prihranimo s tekočo vožnjo brez sunkovitih sprememb hitrosti, torej brez dirkaškega pospeševanja in ostrega zaviranja v zadnjem trenutku — način vožnje naj bo pač tak, da se vnaprej čimbolj izognemo potrebi po sunkovitih reakcijah. Poraba goriva je najbolj racionalna takrat, ko se motor vrti s hitrostjo, pri kateri doseže največji navor — če nimamo merilca vrtljajev, si pomagamo tako, da izračunamo najprimernejše hitrosti za posamezne prestave. Nekateri avtomobili imajo vgrajen tudi kazalec trenutne porabe (ekonome-ter), ki je vsekakor priporočljiv dodatek.
Pri pospeševanju oz. spreminjanju hitrosti je poraba odvisna predvsem od teže vozila, zato ne tovorimo s sabo nepotrebnih bremen. Pri višjih hitrostih je najpomembnejši zračni upor. Ta se poveča, če imamo npr. na strehi prtljažnik ali nosilec za smuči oz. surf, torej od-montiramo prtljažnik, kakor hitro ga ne potrebujemo. Zračni upor povečujejo tudi odprta okna oz. streha, pa neprimerni ali nestrokovno montirani spoilerji (žal je med neserijskimi takih večina), ki si jih ljudje nabavljajo zaradi športnd$a imidža, in ki ne opravljajo poslanstva izboljšanja lege vozila, pač pa povečujejo porabo. Zračni upor lahko zmanjšamo z namestitvijo gladkih kolesnih pokrovov, vendar je zmanjšanje upora manjše kot škoda, ki utegne nastati na zavorah zaradi slabšega hlajenja.
Za porabo so pomembne tudi pnevmatike, ki morajo biti primernih dimenzij in kvalitete ter
vožnja
pravilno napolnjene. Premajhen pritisk povečuje porabo, prevelik pa poslabša lego na cesti — napolnimo jih tako, kot predpisuje tovarna, poleti pa za kako desetinko bara bolj. Pritisk redno kontroliramo. Radialne gume so v vseh pogledih boljše od diagonalnih. Zimske gume so primerne izključno za sneg, v vseh ostalih okoliščinah pa poslabšujejo lego na cesti in povečujejo porabo — če ne živite v gorah ali kaj podobnega, imejte raje gume s celoletnim profilom, snežne verige pa so pozimi tako ali tako obvezne, četudi imate zimske gume. Nevarne in požrešne so tudi zlizane gume. Širše oz. nizkoprese-čne gume utegnejo nekoliko izboljšati lego v hitro voženih ovinkih na suhih cestah, sicer pa ne, pač pa povečujejo porabo. če že prisegate na -športni« imidž, si namesto -valjarjev« raje kupite lahka platišča in gume predpisanih dimenzij, kar bo imelo boljši učinek tako na lego vozila, kot tudi na porabo.
Boljšo lego, udobnejšo vožnjo in manjšo porabo zagotavljajo tudi pravilno centrirana kolesa in nastavljeno podvozje.
Najpomembnejše pa je pravilno delovanje motorja. Skrbimo za redno vzdrževanje, se pravi, v predpisanih razmakih zamenjamo olje, oljni in zračni filter, svečke, platine itd., vsake toliko časa damo motor strokovno nastaviti Itd. Če uporabljamo vozilo v glavnem za kratke (npr. mestne) vožnje, se motor zapaca hitreje kot sicer, še sploh pozimi, ko pogosto vozimo s čokom, torej moramo frekvenco menjav In nastavljanj povečati. Priporočljivo je, če. gorivu kdaj pa kdaj dodamo poseben čistilni aditiv (pri nas se dobi tako sredstvo firme Liqui Moly), Oljni aditivi na osnovi molibdenovega disulfida izboljšujejo tesnenje in zmanjšujejo obrabo batnih obročkov in drugih delov motorja, pa tudi porabo goriva, zato so priporočljivi, predvsem, če uporabljate manj kvalitetna olja. Nekoliko bolj * vprašljivi so t. i. varčevalni dodatki, ki pogosto naredijo več škode kot koristi, torej se o morebitni vgradnji prej posvetujmo s kakim zares usposobljenim mehanikom.
In še nekaj: kadar vozilo ustavimo in predvidevamo, da bo stanje trajalo dalj časa (npr pred rampami, v daljših kolonah pred semaforji ipd), motor ugasnimo, pri krajših postankih pa ga pustimo teči v prostem teku in ga nikar ne turirajmo v prazno!
SHEMA 2
REPUBLIŠKI IN OBČ INSKI PRORAČUNI IN SKLADI
davki na dobitek
davki
davki na dobitek
prometni davek ra usluge
ZDRAVSTVO
CERKEV, SODNIK ZA PREKRŠKE
LASTNIK
PROSTORA
KLIENT
JAVNA HIŠA
ALŽIRSKI (ETNO POP
m	v	m	
CHEB KADER
EDEN OD VODILNIH PEVCEV ALŽIRSKEGA RAI-JA GOVORI ZA KATEDRO
Lansko leto smo v Katedri objavili prvi obsežnejši zapis o alžirskem et-no popu — rai glasbi. Tokrat predstavljamo Che-ba Kadra, ki živi v Franciji, a še zmeraj poje v arabščini — mislimo, da je pravšnji trenutek, da se ob zalivski zmedi »cepimo« zoper arabofobijo, kajti mlajšim Arabcem je rock & roli ravno tako všeč kot nam.
Še nekaj: Arabci, ki živijo v Parizu, govorijo dialekt, ki nima ničesar skupnega s siceršnjim pariškim dialektom, tako da pravim Parižanom zveni približno tako kot Mariborčanom ljubljanski dialekt.
— Dober dan Kader.
Dober dan.
— A mi lahko za začetek poveš, kakšni so bili tvoji glasbeni začetki, kakšna je tvoja zgodovina...
Rojen sem v ALŽIRIJI, po poreklu sem Maročan, v Francijo pa sem prišel leta 1976. Tu sem se pridružil očetu, ki je takrat živel v Mulhousu, in potem sem se začel ukvarjati z glasbo, lahko rečem, da zaradi svojega očeta. On je namreč glasbenik starega raija in igra na piščal, jaz pa sem ga začel spremljati in sicer s tolkali. In takrat mi je glasba postala všeč, kupil sem si kitaro, naučil sem se nekaj akordov, in potem . . . potem je zalaufal’.
— Kako je zalaufal’?
Torej, en mal' sem vadil petje, pa to, dve leti za tem sem ustanovil skupino .. . takrat smo igral' maroško folkloro. Začel smo s koncerti po majhnih dvoranah, navadno na obrezovanjih, zabavah, porokah, družinskih in drugih praznikih. Potem sem imel eno drugo skupino, ki je igrala rai, še vedno tradicionalni rai, in še vedno smo igral’ samo na porokah in drugih praznikih. No, pol sem si pa kupil en sintesajzer, da bi mal’ zamenjal kitaro, začel sem ga igrat, poskušal sem razne zadeve in začel sem poslušat’ tud’ druge zadeve, ne sam’ tradicionalni rai al’ pa л maroško folkloro, začel sem poslušat’ reggae, funk, jazz in tko...
Pol sem enga dneva začutu željo, da bi s tem vplival na rai, tradicionalni rai, jasno. No, in potem sem VELIKO delal z ljudmi, z glasbeniki, ki so b’li navajeni na vse te žanre, in pol evo sem izdal svoj prvi vinil, SEL DEM DRAI, ki je bil prav uspešen. Imel je eno svojo barvo ... hmmmm eno tako barvo: na njem si najdu tolkala, pa melodijo, ki sta bila sicer rai, ampak za tem je bil cel kup vplivov, kar je z’lo ugajal, sploh mladim, ki poznajo vse te električne glasbe. Potem smo izdal’ še en THE BEST OF JEST z novimi in starimi predelanimi komadi, danes pa, danes pripravljam nov album, ki bo izšel verjetno februarja. Imel bo 12 komadov in še druge vplive, tudi vpliv klasike in sploh vseh žanrov, ampak še vedno bo to ta pravi rai.
— Kakšna pa je tvoja vizija raija, modernega raija ...
Moja vizija je takale: moderni rai je internacionalna oz. nadnacionalna glasba, in sicer zaradi iskanj, ki so v njem. Ko poslušamo moderni rai, je v njem vse, res vse, za vse okuse. Notri imaš reggae, pa funk, pa klasiko, pa res vset Cio orientalsko glasbo, ne
misl’m raija, ampak arabsko orientalsko glasbo, pa jasno vse čemur rečemo rai, torej ves rai melos in rai tolkala. Danes lahko en, ki ima rad funk, komot posluša rai, ker bo not najdu elemente, ki somu všeč; isto velja za tist’ga, ki ima rad jazz. Torej gre za glasbo, ki je z’lo bogata; in lahko gremo še dalj, in to tud’ skušam delat na mojem novem albumu.
— Kaj misl'š pa o bar beški h producentih? Kakšne so tvoje izkušnje z Barbesom?
V ta Milje sem vstopil. Hitro sem spizdil ven.
— Zakaj?
Zato ker je to en Milje, ki me sploh ne zanima, hočem reč’t, da, če že morim imet’ enga producenta, pol nej bo to PRAVI producent. Žal to ne velja za Barbes. Tam so bolj štacune, butiki, kjer predvsem PRODAJAJO zadeve in ne počnejo n’č druzga. To je tudi en Miljejev katerem je ogronVn piratstva, kar zelo škoduje glasbeniku... In misl’m, da na Barbesu ne moreš prid’t daleč. In če hočeš postat internacionalen glasbenik, moraš znat izbrat’ ljudi, s katerimi boš delal, morajo bit hmmmm ... če se mam jest za profesionalca v tem kar počnem, potem moram tud delat s profesionalci, pravimi profesionalci in ne z bar-beškimi...
— In enkrat potem, po Barbesu, si srečal Michela Levyja. Kaj ti je to srečanje prineslo? Levyja sem srečal leta 86 in malo sva skupaj razpravljala
— govorila sva o tem, kar sem takrat počel — in potem sva se odločila, da bova delal skupaj. Skupaj sva prekoračila kar dolgo pot, skupaj sva delala skor’ tri leta in v tem času sem zares štartal: imel sem velik’ koncertov, tud’ v tujini, v glavnem po Evropi in tud’ velik’ po Franciji. Prvi koncert — imel sem ga v Cafe de la danse — je imel velik uspeh. Potem sem imel z’lo uspešen koncert tud’ v dvorani Elysee Monmartre, evo. No, pa tud’ plate sem izdajal, pravzparav izdal sem dve plati. Evo.
— In zdej, a imaš še kontakte z njim? Al' ne?
Ne, zdej ne delam več z njim. Zdej imam nov’ga managerja, Didierja Terassona, s katerim delava že eno leto. Poleg tega delam zdej tud’ z drugimi muzkontrji, z mano je še vedno Djamel Benjeles, ki je moj večni violinist in s katerim sva skupaj začela in nameravava tud’ nadaljevat’. Sicer pa je zasedba v 80-ih procentih nova.
— In kakšna je ta nova zasedba?
Danes delam z dvema bratoma iz Antilov, kitaristom in basistom, 'mam tudi enga mlad’ga pianista, ki ima komaj 20 let in ki igra z’lo cool, imam tud’ nov’ga bobnarja, črnca, pol je pa tuki še večni Djemel. In to je to.
— Kakšen je pa sistem dela v skupini?
Hmmmm jaz z’lo rad delam z muzkontrji, dob r delamo in puščam jim tud’ dost svobodne roke. Se prav’, ko imamo vajo, ko delamo nov komad,
CHEB KADER
jaz ne zahtevam, ne predpisujem stvari... hmmm do rezultatov pridemo po skupnem delu, po dogovoru pevca in glasbenikov, ni šefa in delavcev ... skupaj delamo za skupni cilj... in ... v glasbi smo ... smo predvsem kolegi, prijatelji... hmmmm ... ne vem kako bi to razložil... za nas je to bolj igra, ne tol’k poklic ... hoč’m rečt, ko skupaj igramo, uživamo, hoč’mo neki ustvari’, hoč’mo it’ naprej, stvari hoč’mo raziskat. To je fko k’ če sediš za mizo in kartaš ... gre za način preživljanja časa.
— Torej delate glasbo skupaj, ali jo, vsaj bazično, delaš ti? Ja, ponavad v osnovi jaz naredim komade, razen enega komada, ki ga je skomponiral Djemel, to je komad Rai Derli, za katerega je on napravil muz’ko, jaz pa tekst. Za album, ki bo izšel, sem jaz naredil 9 komadov, Djemel pa je naredil enega. Glede aranžmajev pa delam z enim jako dobrim aranžerjem, ki ima velik sloves na področju aranžmajev ... On mi bo dal en drug vidik, misl’m, v muz'ko bo vnesel svojo izkušnjo, ki je velika, saj je delal z mnogimi znanimi in manj znanimi glasbeniki, torej ima za sabo eno veliko izkušnjo in jaz misl’m, da sem v takem položaju, da to rabim.
— Slišala sem o enem zanimivem doživljaju, ki se ti je pripetil marca 79, ko si povsem naključno nastopil na Fete de trone. Ali mi lahko poveš, kaj točno se je dogajalo in kaj si občutil?
Ja. Takrat sem imel eno skupino in smo igral na obrezovanjih in družinskih praznikih, nikol’ pa še nisem nastopil na pravem koncertu, pred pravo publiko. In si sploh nisem predstavljal, kako to zgleda. Glasbo sem delal bolj za svojo zabavo. In potem so b’li enkrat тојГ glasbeniki povabljeni na koncert in so mi rekli, naj grem pet z njimi. Jaz sem rekel, da to ni možno, da sem jim že rekel, da ne, da pojem zato, ker rad pojem, da pa se ne čutim sposobnega nastopiti na pravem koncertu. Takrat sem imel ene 12 let. In to je bila dvorana, v kateri je bilo okol’ 2 000 oseb. In jaz sem z’lo rad hodil na koncerte in jih gledal in vedno sem bil frontman. In fko, proti koncu koncerta enkrat, me en star muzkonter pograb’ in me dvigne na sceno ... in pol je b’lo že prepoz’n: znašel sem se na sceni, pred publiko, kitaro so mi potesril v roke in rek'l, naj zaigram en komad. Grozno tremo sem imel, ampak zapel sem en komad, ki sem ga imel strašno rad, to je bil komad Palestina, maroške skupine Lamshaab. To sem torej zapel, in na koncu se je cela dvorana dvign’la na noge in začela ploskat’. A viš, in to je en doživljaj, ki me je zaznamoval. In od takrat sem sanjal... sem hotel postat zvezda. In sem tud’ vse naredil za to . . .
— /n sedaj si dosegel svoj cilj?
Hmmm, ja in ne. Misfm, da je to en poklic, v katerem nikol’ ne dosežeš cilja, vedno hočeš še več ... in takrat, ko si bom rekel: 'Ah, dosegel sem, kar sem hotel!’, bo bol’š, če bom nehal. . . Kajti pol nimaš več ... hmmm ne moreš it’ naprej in je res bolš' nehat na vrhuncu . . . Sicer je pa še velik’ stvari, ki bi jih rad naredil zdej in v prihodnosti... Konckoncev je b’la ta muzka pred štirimi leti še povsem neznana evropskemu občinstvu, danes pa je velik stvari
uspel; imamo možnost snemat kvalitetne plate, gremo se vel’ko produkcijo — kar se prej v raijg ni dogajal — imamo tud’ velike spektakle, žal še vedno sam’ v Evropi. No, enkrat sem igral tud’ na Japonskem in b’lo je dob’r... žal pa ni b’lo kontinuitete. In danes hočmo igrat večkrat v vseh teh deželah, na Japonskem, v ZDA, v Vzhodni Evropi... hmmm, sicer pa imam šele 25 let in misl’m, da imam še dost’ časa ...
— Kakšen pa je tvoj odnos z drugimi chebi, a jih poznaš .. . npr. Cheba Khaleda, Chebo Zahouanijo, Cheba Sahraouija, Chebo Fadelo... Seveda jih poznam. Včasih jih vidim, včasih se srečamo na koncertih in potem pojemo skupaj, med festivali in fko ... Sicer pa misfm — in to se tiče tud’ drugih glasbenikov, ne le raimanov — da je svet glasbe pravzaprav majhen in fko se mi zgodi, da dostkrat srečam ob raznih priložostih, na koncertih in fko, tud’ druge glasbenike, ne le raimane.
— Kaj pa komadi, a gre za avtorske komade, al' predvsem za priredbe tradicionalnih songov?
Tud’. V glavnem pa govorijo na sploh o življenju ... Velik govorim o mladih in njihovih problemih. Tud’ jest s’m imel 18 let in vem, kaj pomen’, ko hočeš delat’ stvari, pa ti ne rata, ker so vsa vrata zaprta ...
— Kaj pa mislš o tem, da v raiju chebi zlo mal’ delajo svoje komade in imajo ogromno priredb ... priredb tradicionalnih songov in tud komadov drugih chebov, da vsi igrajo iste komade...
Jaz misfm, da je v glasbi treba ... no, če hoč’š bit’ cheb iz četrti, poznan samov bližnji okolici, pol lahko kradeš komade ... tradicija je taka, tradicionalni song lahko poje kdor koli, jaz prvi. . . Ampak če hočeš bit’ poznan tudi drugje, če hočeš imet publiko... misfm, da moraš dat’ tudi osebnsot skoz’ glasbo. In fle moraš tud’ sam iskat, ustvarjat.
— Kakšen pa je zate pomen besedit v glasbi?
Zame je pomemb’n to, da lahko rečem, kar misfm. Misfm, da ej velik’ bolje ko o nečem pojemo, kot če o tem govorimo. Cel kup stvari me pre-okupira, cel kup ... leta bi
CHEB KADER
Vsi komadi, ki sem jih do zdej naridil, so moji... že za mlada sem se naučil delat’ svoje komade. In skup’ sem spravil že grozn’ velik’ komadov, ki bi jih prav rad tud’ posnel, ampak ... no, z dvanajstimi leti sem jih začel komponirat’ zato, da bi videl, če sem sposoben delat svoje komade. In fko sem se navadil delat glasbo, pisat tekste inn ...
mmmm Ena stvar me je v Raiju zmeri šokirala, in to je da že od večnosti vsi govorijo o isti stvari: o ženski. Ona je glavni predmet rai komadov, v življenju pa so še druge stvari, stvari, ki so prav fko pomembne, npr. sovraštvo med ljudmi, ljubezen med ljudmi... skratka full stvari o katerih lahko govorimo. In zdej jest to delam; govorim o rasizmu, o vseh naštetih stvareh in fko.
— Torej tvoji teksti ne govorijo o ženski, o ljubezni, o pijači...
b’la potrebna, da bi izvrgel vse, kar čut’m, in psravil to v muzko. In čas samo še veča probleme ... kot se vrti svet, fko je tud’ vedno več problemov, političnih in fko in skozi glasbo vse to veliko laže izražam.
— In kaj narediš za to, da bi to razumel še kdo drug in ne le Arabci, kajti evropska publika običajno ne razume arabščine...
To kar smo naredil’ do zdej je, da na albume damo prevode. In misfm, da je to tud’ edina stvar, ki jo trenutno lahko naredimo. Včasih sem mislil, da bi rai pel’ v francoščini al’ pa c’lo angleščini, ampak misfm, da je bolje pet’ v arabščini Vsaj zaenkrat. Nismo še prišli tok daleč, da bi lahko pel’ rai v angleščini. Če bomo jutr’ začel pet' rai v angleščini, to pomen, da iščemo komercialnost. Moj cilj pa sploh ni to. Poleg tega je arabščina tako lep jezik ... ima lepe glasove . . . Hočm reč, lep
je ... če se bomo doatknil’ še tega... rnisf.m da bo od fle naprej zadeva kritična. Pri aranžmajih gremo lahko zelo daleč, ampak baze ne smemo preveč oskrun’t. Kajti vse je na tej bazi. In če vzamemo bazo, ne ostane nič več. In kaj je baza? Baza so arabska tolkala, orientalska rai melodija in pevčev glas, ki poje v arabščini. To je rai. In skupaj s tem ... lahko naredimo kar koli.
— Ko sva že rpi tolkalih... A ti delaš s pravimi tolkali? Kajti v raiju se vse prevečkrat zgodi, da delajo ritmiko predvsem z ritem mašino in se vse skupaj preveč ponavlja.
Hja, rai... rai je že v svoji osnovi ponavljanje. Kaj je rai? En uvod, en refren, en kuplet, ena glasba... refren, kuplet, glasba... in fko vse do konca. Mi danes sicer skušamo delat nekaj drugega. To kompozicijo razbijamo. Vnašamo brejke, drugačne aranžmaje, skušamo dat' zadevi drugačno barvo. Glede tradicionalnih glasbil pa fko: jest se izogibam ritem mašini... derbu-ko sem vedno ohranjal... pol mamo violino, ki je z'lo orientalska in tud’ tradicionalna, c’lo v načinu igranja .. . sicer pa imamo tud’ vse okcidental-ne inštrumente ... bobne, električno kitaro, bas, vso elektroniko, sintesajzer...
— Kaj pa lutnja, ud...
Ja, lutnja je en inštrument, ki v rai tradiciji ne obstaja. Uporabljajo jo v maroški folklori, in sicer ekscesivno že od nekdaj, uporablja se jo tudi v orientalski glasbi, ampak ni-kof v raiju. Ampak vseen ... zakaj pa ne, jaz razmišljam o tem, da bi jo uporabil na novi plati, da bi dal eno pasažo lutnje ... zakaj pa ne .. .
— Za konec: kakšne so tvoje previzije?
Zaenkrat delamo za novi album, torej smo trenutno polno zaposleni, kmalu bomo šli tud v studio ... Icer pa nadaljujem s turnejami, nekaj koncertov bom imel v Švici, Nemčiji, Franciji, Italiji in mogoče kmal' tud v Jugoslaviji...
Najbolj pa me preokupira moja plata, po njej bomo lahko naredil velik’.. . prej ne. Tud’ koncertov ne morimo imet velik’, ker porabmo preveč časa za plato. Ko pa bo plata izšla, bomo začel’ razmišljat o turneji, o Vzhodu ...
— Ah, še eno vprašanje. Kako raijmani delate v studiu, kajti npr. rock bendi vadijo, nato pa gredo zadeve posnet, raimani pa v studiu delajo najprej maketo...
Ja, chebi delajo v studiu maketo. To je res. To je čist res. A veš, danes, da narediš en album, ki je fko kvalitefn, da ga lahko izvoz’š, moraš velik’ delat. Računat’ moraš na cer-ka dve leti dela. Najprej, da nastane komad, tekst... potem aranžma, potem greš pa v studijo ... in ne da bi tam preživel kak dan, ampak da bi tam RES delal. V studijo ne pridemo vadit, kajti komadi in vse je že pripravljeno, glasbeniki so pripravljeni, poznajo komade. Za deset komadov rabimo najmanj mesec dela v studiu, najmanj tri tedne mik-sanja ... potem razmislimo, če je to TO, kar hočemo in če je dob’r narejen ... in če obstaja kak problem, se moramo vrnit v studijo, če pa je vse ok, potem jih štancamo, in to izide čez mesec, dva . ..
— Hvala.
Ni zakaj, hvala teb'.
TC LF.JLA BIN NUR
ШША
RODERICK — RODERICK (ESSEK RECORDSj
Plošča skupine Roderick je dobesedno -postmodernističen projekt« z vsem, kar sodi zraven. Roderick so namreč povzeli določene vire (navdiha), se poigravali z njimi, iz njih vlekli nove pomene ali pa na njihovi osnovi izpeljali svojo zamisel. Hm. -svojo zamisel«? Če pogledamo posamezne posnetke, ne najdemo na plošči skoraj nič izvirnega, če pa vzamemo izdelek kot celoto, kot mozaik, zgrajen iz znanih, že nekje drugje, vendar v drugem kontekstu uporabljenih drobcev, potem dobimo kljub vsemu dokaj (tudi izpovedno) močno ploščo, polno glasbe s samosvojim vzdušjem
Roderick torej za osnovo svoje obdelave jemljejo recimo verz nekega pesnika (Deiimir Rešicki) in na njem ter okoli njega zgradijo svojo -pesnitev« Nato pazljivo povzamejo štiri kju-čne pesni štirih, petih prav tako ključnih ustvarjalcev iz rock zgodovine ter vsako od njih obdelajo na svoj način. Reedovo pesem (sw1l'll Be Vour Mir-ror odpojeta moški (v ospredju) ter ženski glas skupaj, čeprav je v izvirniku pesem odpeta z ženskim (Nico, da: femme fatale, za skupino Roderick je to zelo pomembno) glasom, obratno pa Morrisonovo The Cry-stal Ship odpoje ženski glas. Za obe pa slej kot prej velja, da sta blizu -duha izvirnika«, medtem ko zveni -himna hippy oz. acid generacije«. White Rabbit, v obdelavi Roderi-cka popolnoma drugače, rekli bi: -brez iluzij«, -prizemno«. Ni več ekstatičnega vzdušja izvirnika, ritem je skoraj po laibachovsko odsekan, k takemu učinku pa prispeva tudi -trd« moški glas (čeprav je tudi ta pesem v izvirniku odpeta z ženskim glasom, Gra-ce Slick). Kaj dosti ni ostalo niti od pravljice o belem zajcu iz Aliče v čudežni deželi. Fali in Lbve With Me je izvrstna prilika za predstavitev roc-kerja lggyja Popa in -art-pop-poslov-neža« Davida Bovvieja, preko te pesmi pa se lepijo še drobci iz pesmi The Passenger ter I VVanna Be Your Dog.OBovvieju še to: priredbo njegove pesmi Heroes bodo oz. so Roderick izdali na mali plošči.
Avtorske pesmi Tišina je manifestna pesem skupine Roderick, zgrajena je na osnovi kakšnih Rip Ric And Panič, spomni pa tudi na -naše« Gastbajtrse. Katedrale nove jasno razkriva še drugo razsežnost zasedbe Roderick, zanimanje ati privrženost -temnemu novemu vatu« oz. -neogotskim« tendencam iz osemdesetih. Prav tako -monumentalna Spleen razkriva še eno vplivno polje (seveda, francoska -dekadentna« poezija), čeprav se artizem iz naslova v besedilu pesmi ne čuti tako neposredno. Pripoved je pač tipična, tematika neštetokrat obdelana: na videz -urejen« možak srednjih let v času -življenjske krize« pobije družino in sebe Dolgčas Tako ostane le en zares čudovit drobec, zaključni instrumentaI Zašto žene . ..? s tamburicami. Otožno vzdušje s panonske nižine je v tem drobcu ujeto v sežeti, prav boleči obliki. Plošča skupine Roderick ima, vsaj v tistem -temno-novovalovskem« pogledu, neko zvezo z nekdanjo novosadsko skupino Luna, bolj neposredno zvezo pa ima tudi z zasedbo Ritual Nova, saj je Boris Kovač, vodja le zasedbe, med gostujočimi glasbeniki, ploščo pa so posneli v njegovem študiju v Novem Sadu.
P S.: Če plošče (izšla je pri njihovi založbi Essek Records ob podpori Študentskega centra Osijek) ni v trgovinah, jo poskušajte dobiti na naslov: Roderick, VBK 41, 54000 Osijek.
MILKO POŠTRAK
LOUTA — LOLITA
(ŠKUC — FORUM: ZALOŽBA FV)
Tako redke so jazzovsko zveneče plošče na našem tržišču, da imam kar rahlo neprijeten občutek, ker prvencu Lotite ne morem prepevati zaresnih slavospevov, saj gre predvsem za glasbo nekega danega trenutka in neke dane scene, ki je pač takšna kot je: hudomušna sicer, a izpraznjena S postmodernizmom se je zgodilo isto kot z vsako tozadevno modo, ki usmerja (ne samo kulturniško) dogajanje nekega trenutka: trivializacija, ki se pri Lotiti kaže predvsem pri večnem: -Kje sem pa že tole slišal?"
Elementov iz zlate jazzovske tradicije (Coltrane in Rollins pač v tem trenutku sta tradicija) Lolita ne obdela na zares nov, intriganten način, ampak jih vpne v sicer silovito, a nekonsistentno elektrificirano -pop« ritmiko. Presenečajo sicer s kakšnim draguljem, kakršne je recimo vokalni Tunisia Night. toda ti redki izstopajoči trenutki predvsem zaradi neprepričljive igre Primoža Simončiča na saksofonu ne prinesejo tistih vrhuncev, ki bi nas zares navdušili.
Toda ne glede na prej povedano se moramo Lolltl prikloniti že zato. ker še ohranjajo nekaj razsutih koščkov domače jazzovske scene (ki jo dodatno hromi tudi naravnost zločinska politika nekaterih jazzovskih organizatorjev, ki nam že drugo teto zapored ponujajo festival po preveč pocukranih žličkah) in vendarle ohranjajo kontinuiteto delovanja Begnagrad, Ouatebriga, D'Pravde in podobnih bendov Glasba Lollte žal sicer res ne prinaša ničesar novega, toda to še ni razlog, da z njo ne bi mogel biti zadovoljen vsak poslušalec. ki ga zadovolji prijazno zvočno igračkanje s prav plesnimi ritmičnimi osnovami ati pa z zgodovinskimi jazzy standardi V upanju, da Lolita ne bo potonila v lokalni scenski samozadovoljnosti ati samozadostnosti (primer Mlladojke), ampak ohranila vsaj doseženi nivo pestrosti in prisrčnosti, čakamo na nujno (bolj zrelo) nadaljevanje
RAJKO MURŠIČ
NOVA GLASBA
INTERVJU Z IGORJEM LEŠNIKOM
SUPERCUSSION, KVARTET TOLKALCEV
ZAGREBŠKI PROJEKT, KI GA JE ZAČEL IDEJNI VODJA SKUPINE IGOR LEŠNIK, JE V JANUARJU V FOYERJU DVORANE VATROSLAV LISINSKI V ZAGREBU PROMOVIRAL SVOJ CD PRVENEC
Z NASLOVOM 5 OUARTETS & ...
Izredno zanimiva in kvalitetna skupina, ki s svojo usmeritvijo direktno vstopa na moderno »resno« glasbeno sceno, v svojih skladbah, ki jih pišejo avtorji posebej za njih, prepleta glasbeno umetnost tega stoletja. Pri njih najdemo širok diapazon glasbenih zvrsti, ki brezkompleksno seže iz svetovne etno zakladnice (Latinska Amerika, Španija, Grčija, Balkan, Japonska ...) v klasično evropsko tradicijo in tam ne obstane, ampak zaide tudi do jazza in sodobne ameriške glasbe in minimalističnih prijemov. V svojih kompozicijah za tolkala se ne sramuje koketiranja s ples-nostjo, ki pa je pri njih obdelana na samosvoj način, čeprav se tradicionalna podlaga vedno čuti ter nima predsodkov, ko kvartet tolkal poskuša zveneti kot veliki orkester na eni in minimalni, ambijentalni ansambel na drugi strani.
Ploščo 5 Ouartets & ... tvori 6 skladb, in sicer: Swing, Low, avtorja Marka Ruždja-ka, At the party, Srdana Dediča, Two Fragments, Igorja Lešnika, Chaconne, Igorja Kuljeriča, TonaI Focus II, ki je sestavljena iz treh delov: Haiku, Esprit in Spain, Borisa Beninija in Verdorren, Igorja Štuhca. Ta repertoar so v celoti izvedli na promociji v Zagrebu. Skupino sestavljajo: idejni vodja in začetnik projekta Igor Lešnik, znan publiki iz svojih jazz izletov z zagrebško skupino Jazzbina in uveljavljeno ime na jugoslovanski klasično glasbeni sceni, saj je že večkrat sodeloval na zagrebškem Glasbenem bienalu ter njegove tri študentke, ki obiskujejo Oddelek za tolkala na zagrebški glasbeni Akademiji: Elvira Happ, ki ima za sabo že dva rock n roli LP-ja z zagrebškimi skupinami, čeprav se v zadnjem času vse bolj usmerja v komorno glasbo, Ivana Kuljerič in Ema Tonžetič
Supercussion so izvrstni glasbeniki, ki tako virtuozno obvladujejo vsa tolkala, od navadnih bobnov, preko raznih vibrafonov, ksilofonov . .. in gongov, pa do marimbe, činel in pavk ter se ne sramujejo osnovnih človeških izraznih sredstev, kot so kriki, šepet, udarci z rokami in nogami ter žvižganje, da ne pogrešamo ničesar drugega. Zaradi vsega naštetega, podkrepljenega z izvrstnim promocijskim koncertom, sem z Igorjem Lešnikom napravil intervju.
Katedra: Kako ste prišli na idejo, da v Jugoslaviji napravite projekt kot je Supercussion, kvartet tolkalcev?
Igor Lešnik: Ta postava ni nič novega, v Evropi in svetu je nekaj popolnoma normalnega v komornih ansamblih 20. stoletja. V 30. letih so n.pr. obstajali Strassbourski tolkalci, ki so bili prva poznana sestava tolkalcev. Pri nas so bili sicer bolj redki, vendar je pred petnajstimi leti bil poznan ljubljanski Studio za tolkala, ki ga vodi kolega Šur-bek. V Studiu za tolkala se člani menjujejo in jih je včasih več, včasih manj, odvisno od tega, kaj igrajo, naša skupina pa je takšna kot je, s svojimi člani v kvartetu. Orientirani smo na to, da kompozitorji pišejo za nas in da igramo originalen repertoar, ki je napravljen samo za nas. Smo pa
prvi, ki smo napravili takšno ploščo pri nas.
Katedra: Kako ste se našli taki štirje, ki ste se odločili za to pot? Je bilo slučajno?
Igor Lešnik: Ni bilo slučajno, saj sem že dolgo nameraval nekaj takega, toda bilo je zelo težko najti sodelavce zaradi drugih obveznosti, ki so jih imeli. Te mlade dame, s katerimi sedaj delam skupaj, so moje učenke še iz srednje šole in tudi moje študentke na Akademiji. Pred nekaj leti smo že imeli Zagrebški ansambel tolkal, ki je bil večji, saj je bilo v njem celo po deset in več članov. Iz tega je nato nastalo to manjše jedro, ki od leta 1989 obstaja kot Supercussion, tako, da smo danes stari dve leti.
Katedra: Torej ste vsi člani zagrebške glasbene Akademije?
Igor Lešnik: Ne, jaz nisem učenec te Akademije, ker do sedaj ni bilo oddelka za tolkala, odprli so ga pred dvema letoma in sem prvi profesor na njem. Člani naše skupine so prvi študenti.
Katedra: Lahko govorimo o »zagrebški šoli tolkal«?
Igor Lešnik: To lepo zveni, ampak je lahko le začetek, da bi nekoč lahko bila resnično »zagrebška šola tolkal« in se je potrebno še dolgo potrjevati. Težko je doseči neke rezultate in še težje je nivo vzdrževati, je pa že dosti mladih, ki prihajajo in z njimi sodelujem, da ne bodo nekje obstali. Upam, da bomo čez 15 ali 20 let resnično govorili o »zagrebški šoli«, in, da bo Zagreb del evropskega zemljevida tolkalcev, za kar je bistvena velika scena z ogromno ljudmi in nastopi.
improvizacije, ki je svojstvena za jazz. Jaz igram tudi jazz kot nekaj naših kompozitor-jev Dedič ali Benini, ki je jazz bobnar, zaradi česar je normalno, da se občutijo jazz vplivi. Hkrati pa vsi igramo v Simfoničnih orkestrih, na radiu, v filharmoniji, saj je glasbeno šolstvo pri nas zasnovano na klasični izobrazbi, torej na evropski glasbeni tradiciji, kar jazz ni. Ljudem, publiki in poznavalcem, je privlačno in v|eč, da v naši glasbi obstaja mnogo elementov iz različnih glasbenih zvrsti, čeprav mislim, da to, kar igramo, ni avantgardna glasba, ampak normalen kvartet tolkalcev, ki igra glasbo 20. stoletja. Če igrate glasbo, katero vam drugi napišejo, ne morete niti dosti zbirati, ker, kar vam napišejo, igrate. Res pa je, da izbiramo avtorje in to je naša možnost, dalje ne moremo vplivati, saj je vsak avtor svoboden, od česar so odvisni vplivi, ki se jih sliši v skladbah, ki jih izvajamo, kar po naše dobro funkcionira.
Katedra: To pomeni, da vi sploh ne improvizirate?
Igor Lešnik:! Malo, to so predvsem kakšni prosti uvodi, če lahko izrazim procen-tualno, je procent improvizacije nekje 3 do 5 %. Ponovno je vse odvisno od avtorja, ki je predvidel tako možnost. Drugače imamo na repertoarju tudi skladbe Iz svetovne zakladnice, ki so cele improvizirane, vendar jih nismo uvrstili na ploščo.
Katedra: Kako izbirate avtorje, ki za vas pišejo?
Igor Lešnik: 2e dolgo poznam te ljudi in sem z njimi v kontaktu preko drugih projektov. Enostavno sem jim ponudil sodelovanje, saj je njihov
Ш Ш1
nekaj, kar je napisano posebno za vas in je nekaj novega, svežega, kar še nihče ni slišal.
Imamo več programov in na plošči je le eden izmed njih. Sicer pa igramo tudi na primer obdelave Bacha, francoskih mojstrov — Debussy-ja ipd. ali nova glasba, nastala v tem stoletju, ki so jo napisali tuji avtorji, japonski, ameriški ipd. Trenutno barantamo s temi tremi področji.
Katedra: Imate kakšno časovno omejitev glede izbiranja dolžine kompozicij?
Igor Lešnik: Interesantno je, da je večina skladb za tolkala v svetu dolga okoli 10 minut. Verjetno se je pokazalo, da je to najbolj optimalna dolžina, čeprav ne vem, zakaj.
Katedra: Bil sem na koncertu Kronos Ouartet, godalnega kvarteta iz New Yorka, ki igrajo glasbo avtorjev 20. stoletja, napisano za njih, od minimalistov dalje. Vidite v tem kakšno paralelo?
Igor Lešnik: Kronos Ouartet z minimalizmom začnejo, mi pa za njim končamo. Tudi naši koncerti se končujejo z minimalističnimi skladbami in lahko rečem, da ubiramo obratno pot od tiste, ki je utečena, da se koncert tiho začne in močno konča. Za nas
Katedra: Kam bi lahko uvrstili glasbo, ki jo izvaja kvartet Supercussion? Sam sem dobil na eni strani občutek primitivnosti, verjetno zaradi instrumentarija, ki se razpenja od vseh vrst tolkal do vokalnih krikov, žvižganja in na drugi strani oddajate klasične in jazz elemente, značilne za čas.
Igor Lešnik: To je najbolj odvisno od ljudi, ki pišejo glasbo za nas in nekaj manj od izvajalcev. V jazzu je obratno in leži večji del na samih izvajalcih. Imamo pisani material, kjer so vse note zabeležene, kar pomeni, da ni
problem, da če nekaj napišejo, da se jim potem izvaja in se morajo boriti za izvajalce. Potemtakem je za njih sodelovanje z nami zelo stimulativno in se potrudijo. Še težje je, da nekdo posname na ploščo sodobno glasbo, to je glasbo 20. stoletja.
Katedra: So to v glavnem naši avtorji?
Igor Lešnik: Seveda, čeprav imamo na repertoarju tudi tuje. Ko delate ploščo, se vam postavi vprašanje, zakaj bi imeli na plošči nekaj, kar so imeli že drugi ansambli, zato mi je ljubše, če posnamete
je mogoče to preveč stereotipno, čeprav je publika bolj navajena na take občutke in si želi vedno večjega razburjenja. To nima meja, saj vedno obstajajo objektivne meje, koliko lahko nudite publiki. Zato se nam je taka poteza zdela privlačna in ni slabo, da se na koncu po vsem hrupu iztečemo v nekakšen »fade out«, oziroma umirjanje. Po odzivu poslušalcev vidim, da to funkcionira.
Katedra: Kaj menite o novih glasbenih smereh, ki so se nedavno tega pojavile v svetu? Eden takšnih glasbenikov je n. pr. John Zorn s
svojimi projekti, ki prav tako temelji na skupinskih instru-mentacijskih eksplozijah.
Igor Lešnik: Ni ničesar bolj naravnega od uporabe glasbenikov v taki smeri. Pri tolkalih so možnosti za dinamični razpon ogromne, zato je samo po sebi umevno, da se izkoristijo v takem smislu, to je v smislu ekplozije občutkov, kar pa ni lahko doseči, saj ni stvar v tem, da nabijate grozno glasno. Pri tem ni važno, ali je to rock, jazz ali t. i. resna glasba.
Katedra: Tudi pri Johnu Zornu, ki ga mnogi uvrščajo med jazz glasbenike, so skladbe v veliki meri napisane; isto velja za prej omenjeni Kronos Ouartet, ki so klasični godalni kvartet, ki nastopa na jazz odrih.
Igor Lešnik: Skupina je povabljena na jazz festival v Ma-inz, kar je interesantno, zaradi česar menim, da je škodljivo danes strogo deliti stile. Glasbeniki so to prerasli in svobodno jemljejo iz tistega, kar jim je všeč ter sploh ni nujno, da ima kakšno ime, saj se meje brišejo.
Katedra:	Kakšne plane
imate za naprej?
Igor Lešnik: Plošča 5 Ouartets, ki je ravnokar izšla, je dovolj dober prezentacijski material za nas. Razposlal sem jo po svetu in pričakujem prve reakcije, ker je vse še sveže. Nekaj jih je že prišlo do nas, kot n. pr. to, da so nam v dveh francoskih tolkal-skih časopisih izšle zelo dobre kritike, potem se nek francoski založnik zanima za tiskanje not naših skladb. Cilj nam je igrati zunaj, kjer vedno pričakujejo, da izvajalec pride koncertirati z novimi, še neznanimi deli iz svojega repertoarja. Gibanje tolkalcev je še relativno novo v primerjavi z godalnimi kvarteti ali klavirjem, ki obstajajo že več sto let, ampak publika nas zelo lepo sprejema.
Katedra: Poleg tolkal uporabljate tudi primitiven glas (krik, šepet), udarjanje z nogami, ploskanje, žvižganje ... To pomeni, da niste čistune), ki so strogo omejeni na tolkala?
Igor Lešnik: Ne, nikakor, čeprav bi bilo neumno, da bi uvajali neke popolnoma tuje instrumente. V Ionizaciji Edgarja VVaresseja, ki je ena izmed prvih in najlepših skladb, ki smo jih izvajali, uporabljamo celo klavir, čeprav je to skladba za tolkalsko skupino. Tolkala so nam le prvenstveni in mogoče malo ožji interes, sicer pa vse v smislu kompozicije, ki jo želimo najbolje izkoristiti.
PETER TOMAŽ DOBRILA
KONCERTI
Г7П
TRIJE PRIMERI SODOBNEGA EKSTATIČNEGA ZVOČENJA
KILLING JOKE, PSYCHIC TV IN IGGY POP
Ekstatična funkcija glasbe je malodane v celoti zaznamovala »prazgodovino« glasbe, saj je glasba nekoč »živela« predvsem kot bistven element obredja, šele vzporedno z razvojem civilizacije pa je glasba postala nekakšna »kulturna« vrednota.
V sodobni glasbi je nekaj elementov ekstatičnega duha ponovno prignala na piano institucija rockovskega (in redkeje pop) koncerta, na katerem je lahko mladež (postindustrijske dobe ponovno ujela arhaično občutenje na glavo sprevrnjenega sveta. Spomnimo se samo množične histerije na koncertih Beatlov pred skoraj dvajsetimi leti, ki je šokirala nepripravljeno javnost, čeprav se je na rock koncertih (in v jazzu •za časa gospodarske krize) že pred tem marsikaj dogajalo.
Tudi v začetku devetdesetih let se vračajo neprijetni re-cesijski časi (ti so pri nas že v osemdesetih letih »zakrivili« pravo eksplozijo rockovske živahnosti), ki so ponovno aktivirali koncertno aktivnost — tako na stadionih kot v bolj pristnem okolju manjših klubov.
Tivolska dvorana v Ljubljani je »požrla« že marsikaterega renomiranega izvajalca, pa tudi tradicionalno zavrto slovensko publiko je zelo težko razmigati, tako da hodimo na tivolske koncerte kar z nekakšno tesnobo (isto se je dogajalo tudi s koncertnim vzdušjem v K 4). Po ne preveč posrečenem nastopu skupine Ramones ob koncu lanskega leta smo nekako upali, da bo led prebil eksplozivni lggy Pop, toda stvari so se odvijale za malenkost drugače, kajti že Killing Joke so se dodobra znesli nad našo skepso in izvedli (dobesedno) peklensko koncertno ekstatično predstavo. Vojni ples so izvedli le nekaj ur pred začet-
Študentski časopis Katedra
Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212 004 Številka žiro računa 61800-678-81846
Ustanovitelj in izdajatelj:
Študentska organizacija Univerze v Mariboru v u.
Predsednica časopisnega sveta:
Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji.
Uredništvo: Danilo Vezjak (glavni urednik).
Sašo Dravinec (odgovorni urednik),
Jasmina Vidmar Albert Mrgole.
Rajko Muršič.
Darinka Kores-Jacks.
Miro Lenič.
Naslovnica In oblikovanje priloge:
Didie Šenekar
Tehnična urednica:
Snežana Štabi
Tisk GZP Mariborski tisk Cena posameznega izvoda 15 din
Polletna naročnina znaša 60 din. za pravne osebe 120 din, celoletna naročnina
za tujino 30 DEM oziroma enako vsoto v drugi valuti.
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne 11 1. 1970.
Uradne ure: razen v soboto in nedeljo vsak dan med 11.
in 13. uro.
kom zalivske katastrofe, Jaz Coleman pa se je v prav ša-manistični maniri prepuščal pulziranju energetsko nabitega »techno — rocka« in s svojo črnomagijsko karizmo prepričal vsaj nekaj plešočih prvih vrst (pre)maloštevilnega poslušalstva. Glede na bolj komercialno usmerjene, mlačne in brezizrazne produkte, ki so jih novi Killing Joke lan-sirali v zadnjem času, je bil koncert prav prijetno prese-
nečenje — še posebej zato, ker so uspeli utrgati pozabi vsaj nekaj značilnih poganskih arhitipskih občutij. Skratka: ničesar zares presenetljivega ali šokantnega, vendarle sedem let prepozno, a kljub temu iskreno, brezkompromisno in zrelo zlitje hrupnega rocka in »telesno« tenzične elektronike.
Drugo varianto ekstaze smo lahko doživeli v začetku
februarja v zagrebškem klubu Kulušič, kjer so nastopili (zopet deset let prepozno) Psy-chic TV, ki jih v zadnjem obdobju označuje predvsem poplava živih plošč, ki nastajajo na podobnih koncertih kot je bil ta. Kljub temu, da so dandanes strahotno daleč od inventivne	»industrijsko	—
elektronske« faze na začetku osemdesetih let (izšli so namreč iz ostankov znamenitih Throbing Ghristle) in se
HEJA, HEJA ROCK’N’ROLL
PREGLED ROCK’N’ROLL IN OSTALIH BOLJŠIH GLASBENIH DOGODKOV V PRETEKLEM MESECU
Ce mi pogled seže za mesec dni nazaj, se brez koledarja stežka spomnim, kaj vse se je zgodilo. Naenkrat pa ni več razlog za to pomanjkanje kvalitetnih dogodkov, ampak obilica, za kar valim krivdo na klub MKC, ki je v 1991 letu začel drveti s polno paro in si zasluži naziv najbolj fre-kventnega kluba pri nas. S kakšnimi tujimi izvajalci bodo sodu resnično prebili dno, čeprav skromna finančna sredstva, ob standardnih koncertnih izgubah, povzročenih zaradi preskromnih obiskov, napovedujejo nič kaj rožnato prihodnost, saj celo organizatorji pravijo, da ne zmorejo tako pogostih koncertov, če ne želijo kluba spraviti na kant. Tako je potrebnih toliko in toliko plesno-zabavnih večerov, da naberejo finance za koncert, ker mariborska mlada publika ni navajena na tovrstno zabavo, ki vidi dalje od žu-ra s pivom in klepetanja, kar pomeni, da jo je treba najprej vzgojiti, oziroma narediti, da se ne bo dogajalo isto kot s koncerti klasične glasbe, kamor zaideta v povprečju dva ducata entuziastov.
No ja, denarja vedno manj, cene pa gor.
Če v tem stilu začnem z še prednovoletnim, vendar izvrstnim koncertom reških LET 3, ki so potrdili sloves ene naših največjih koncertnih atrakcij Njihov komad Izgubljeni je hit vsepovsod drugje, razen v Mariboru, in, če aplici-
ramo dalje, jih naša publika ne pozna, kar se je opazilo tudi na koncertu, ki je minil v začudenem vzdušju mariborskega »Kaj te toti delajo«.
Nič drugače se ni obnesla Polska malca s promocijo prve plošče Mojster s snežinko, ki ni skoraj bila deležna niti aplavza, da sem dobil vtis, da so prisotni ob njihovem energičnem in odlično zaigranem instrumentalnem hard-coru bolj spali in jih je prebudila šele zasedba iz Beograda Oktobar 1864 Za njih je zanimivo, da so izdali že tri plošče in drugod s svojo funkoidno rocK-popovsko mešanico, ki ji svojstven ton dajejo pihalci in ženski vokal (na žalost me je malo preveč spominjal na kako Josipo Li-sac ali Zdenko Kovačiček, kar sicer ni nič slabega), zelo dobro uspevajo, v Mariboru pa še nisem v trgovini uspel videti niti ene plošče. Bil pa je eden redkih koncertov, na katerem se je publika zabavala. Obojeni program iz Novega Sada so zaradi nastopa na lanskoletnem Novem rocku 9000 malo bolj razširjeni, vendar v njihovem coctailu psihodelične-ga popa ni bilo najfi kaj več kot monotonije, ki po nekaj komadih postani prav nadležna.
Toliko bolj so zato presekali ••jugoslovanski Ramones« Psiho-modo Pop iz Zagreba, ki šele na koncertih pokažejo, kaj je tisto, zaradi česa so uspeli Čvrst in elementaren kitarski rock, zači-
njen z živahnim in duhovitim nastopom, v katerem se odtrganci dobro znajdejo, daje luč njihovemu nastopu in obstoju, saj so plošče preveč vodene. Na drugi strani pa njihovi beograjski kolegi Partibrejkers niso bili zmožni drugega kot pozersko odigrati zamišljenega repertoarja, ki so ga celo predčasno balkansko zvezdniško nehali in tako so prvi kandidati za »Rock prevaro« leta 1991, čeprav so v klubih boljši kot kje drugje. Fuj.
Vsi sanjači in ostali hipiji pa so na svoj račun prišli na koncertu Vesne Goršič tria, ki so s svojo etno-new age-arabsko-indijsko-jazzy ... glasbo vnesli dovolj topline v naša srca, da nismo podlegli ekstremno nizkim temperaturam in snežnemu metiežu, ki je ta dan izpraznil Maribor. Tudi mariborska (indijsko usmerjena) predskupina je zanimiv pojav, ob njej pa moram še omeniti metal-hardcorovce Satirical Poem, predskupine Poljski malci, ki napovedujejo, upam da, boljše čase za mariborske rockerje, ki so pod nulo. Ker sem si tekst začrtal v rock maniri bom za drugič pustil vse jazz kombinacije z Dejanom Pečenkom v glavni vlogi, ki jih tedensko spremljamo na ŠTUK-u.
No ja, Hans Theesink in Jon Sass sta bila pa vseeno utrujajoča.
PETER TOMAŽ DOBRILA
nas bombardirali s plesnimi ritmi, spretno nadgrajenimi s kitarskimi in elektronskimi pasažami ter z izjemno Genesi-sovo vokalno interpretacijo.
Ekstatična plesnost je v di-skoidnem okolju Kulušiča prišla še prav posebej do izraza, tako da nas ne ravno kvalitetna glasbena ponudba sploh ni razočarala.
Veliko pa smo seveda pričakovali od personifikacije
ukvarjajo predvsem z nekakš-im plesnim house ali acid techno popom, so Psychic TV še zmeraj izredno atraktivna g koncertna zasedba predvsem g po zaslugi neposrednega pri-г stopa njihovega svojeglavega z pevca Genesisa P-Orridgea, 2 ki se v kakšnih tri ure trajajočem nastopu večkrat sprehodi (bolje rečeno odpleše) med poslušalstvom in posameznike na simpatičen način provocira.
V odmorih med komadi so si vendarle privoščili kakšen samplerski »break« in nas spomnili na svoje zvočno bolj intrigantne čase, sicer pa so
hudiča rock&rolla, lggyja Popa — in nismo se ušteli, čeprav je peklenski začetek obetal veliko več, kot smo potem od lggyja tudi dobili.
Spremljevalni bend je predvsem po zaslugi obupno razmazanega zvoka na trenutke zvenel kot razsuti Stooges pred več kot dvajsetimi leti — še najbolj v znamenitem komadu 1969, ki je predstavljal vrh koncerta (čeprav se je — priznajmo — nabito polna dvorana pošteno razživela šele ob hitu Passenger).
Iggyju se leta ne poznajo — ni sicer tako eksploziven in samodestruktiven kot pred leti, toda prepričljiv je ravno dovolj, da je zapustil mešane občutke. Nekaj preveč temačnega in morečega je v njegovi glasbi, da bi se lahko sproščeno naslajali nad esencialnim rock&rollom, toda ekstatičen naboj njegovega nastopa dodobra zapolni luknje, ki zevajo v razpokah nepre-tenciozne ponavljajoče se glasbe.
RAJKO MURŠIČ
A TRIBUTE TO THE VELVET UN-DERGROUND
— HEAVENAND HELL (vol. one) (IMAGINARL Y RECORDS)
Verjetno je že каг dolgočasno ponavljati, da se poskuša rock and roli iz svojega začaranega kroga iskanja nove identitete izkopati tudi z vztrajnim takim in drugačnim brskanjem za navdihom v lastni zgodovini. Vsaj deloma je treba v tem kontekstu razumeti tudi vedno novo preigravanje rock and roli klasik.
Založba plošč lmaginary Records se
je v te tendence vključita prav programsko: že nekaj let izdaja niz plošč s skupnim naslovom »Tribute to ..« (Posvečeno temu in temu). Tako je dosedaj izdala plošče »posvečene« Kinksom, Sydu Barettu, Captainu Be-efheartu, Jimiju Hendrixu, Rolling Stonesom, Byrdsom, itd. itd., na teh ploščah pa mlade, včasih tudi še neuveljavljene ameriške ter angleške skupine preigravajo pesmi omenjenih ustvarjalcev. Pravkar je izšla še nova zaloga plošč te vrste. Pred par meseci se je pojavita plošča Heaven And Heit, A Tribute To The Veivet Undergro-und, s pripisom Prvi del. In zares, pravkar se je pojavita še druga plošča, posvečena tej skupini, na njej pa so udeleženi še Echo And The Виппу-men, The Mock Turtles in podobni. To je pravzaprav že tretja namenska zbirka pesmi Veivet Underground, saj so pred časom podoben projekt vendar menda dokaj neuspelo poskušate izpeljati neke italijanske skupine.
Takih ati drugačnih plošč s priredbami je še neskončna vrsta, zato se sedaj posvetimo plošči Heaven And Hell Vol. One.
Tudi za obravnavano ploščo vetja pripomba, ki se vleče ob poslušanju vseh omenjenih plošč. Tam, kjer je neka priredba tuje pesmi vključena v avtorski repertoar določene skupine, še lahko deluje prepričljivo, zanimivo itd., bolj ati manj vse plošče iz niza založbe lmaginary Records pa so kot celota dokaj blede ali vsaj nezanimive Še posebej, ker so rock and roli klasiki, ki so vzeti v obdelavo, sami toliko (dokončno) dobri, da zadošča oz. je veliko vznemirljivejše poslušanje izvirnih plošč dotičnih izvajalcev. To vetja seveda tudi za ploščo Heaven And Hell, 0 mogoče za njo še posebej, saj so bili □ Veivet Underground sami po sebi ta-§ ko «popotni« in njihova glasba še se-Ni daj zveni popolnoma sveže in sodob-2 no. Da bi bila obdelava njihove glasbe < zanimiva, bi si morati ustvarjalci privoščiti zelo radikalen, prevraten poseg v njeno tkivo, podobno, kot so svojčas storili Cabaret Voltaire s pesmijo Mere She Comes Now. Tega pa na ploščah založbe lmaginary Records ni. Vse skupine se bolj ali manj zvesto držijo načela «posvečeno« (v obeh možnih pomenih), dodajajo le nekaj svoje identitete, da jih lahko prepoznamo kot izvajalce, in zares zgolj kot »izvajalce«. Po drugi strani pa posamezno poslušanje vsake od tu zabeležnih priredb pušča dovolj dober vtis. Chap-terhouse so korektno odigrati pesem Lady Godivaš Operation s klasične plošče White Ught/White Heat, The Telescopes so se sprehodili skozi Candy Says s tretje plošče, predstavniki Sub Pop kroga, Nirvana, so dodati drobec svojega zvoka pesmi Here She Comes Now s prvenca Veivet Underground, The Wedding Present se v izvedbi She 's My Best Friend sicer niso bistveno oddaljili od izvirnika, dodati pa so nekaj drobnih a pomembnih poudarkov. Obetavni »kitarski trio« Budalo Tom je prav tako posegel nekoliko globlje v predelavo AH Tomor-row’s Parties.
Druga stran je skoraj zanimivejša. Britanska pop zasedba James je v izvedbo Sunday Morning vpletla drobce še nekaterih drugih pesmi Veivet Underground, predstavniki založbe SST, Screaming Trees, pa so razkrajali ritem pesmi What Goes On Za eno najzanimivejših in tudi najbolj svežih priredb je poskrbela skupina Motorcycle Boy, ki je naredila izredno razgibano (atraktivno) izvedbo pesmi Run, Run, Run Pop prizvoki ne motijo. Duo Ter-ry Bickers & Bradliegh Smith je ponudil svojo inačico l'm Set Free, ploščo pa zaključujejo angleški »inovatorji kitarskega pop hrupa«, Ride, z Euro-pean Son.
MILKO POŠTRAK
JELLO BIAFRA VVITH NO MEANS NO
— THE SKY IS FALLING AND I WANT MY MOMMY (ALTERNATIVE TENTACLES)
Končno se je zgodilo tudi to V zadnjem času izredno aktivni Jello Biafra je izdal svoj tretji projekt z »najeto« skupino glasbenikov. V Lard mu pomagajo Ministry, z D. O. A. je naredil svoj kenedijevski povratek, zdaj pa je tukaj spet precej ■■kenedijevska« plošča z No Means No. Energija, in to tista precej bazična punkersko-rockerska, je na visoki ravni, medtem ko lahko prav pogrešamo vso kompleksnost in nepredvidljivost glasbe, ki je sicer značilna za No Means No. Direktni šus z značilnim Biafrinlm vokalom bo razveselil vse tiste, ki jim je všeč neposredna energija, bolj zahtevni pa bo/o mogoče mislili, da Blaira malo zamuja s svojo vizijo nadaljevanja punkerskih časov. Vseeno pa je naj-
novejši LP pri založbi Alternative Ten-tacles dobra plošča z osmimi komadi, ki se včasih le izognejo šibanju Spet je tukaj poudarjeni bas, medtem ko sta kitara in bobni precej »klasično« hitro rockerska Obstaja edinole nevarnost, da se bomo Blafrinega glasu naveličali. Pripravlja namreč že novo ploščo, ki bo izšla 18. februarja (LP z No Means No je izšel le dva tedna prej). To bo EP projekta Tumor Circus. Trije komadi — to že lahko povemo — so spet precej značilni biatrovski«, kot spremljevalni glasbeniki pa mu pomagajo člani ameriške skupine Steel Pote Bathtub in bobnar avstralec Lubricated Goat.
in očitno je Biafrina ustvarjalna energija velikanska Še vedno ima govorne nastope, na katerih so tudi nastali posnetki za single s komentarji na temo zalivske vojne .. , Kot vse kaže. lahko od nekdanjega mrtvega ke-nedija pričakujemo še vsemogoče. . le da se ne bo začel ponavljati
OARIO
MIUTARIZACMA
Ob konsenzu o vse globlji krizi in obči socialni stiski se oboroževanje balkanskih armad nadaljuje. JLA postaja vse bolj dejanska naslednica slavne srbske vojske, v odnosu do nje pa z oboroževanjem dokazujejo svojo državotvornost žalujoči ostali. Militari-zacija nikakor ni sporna, nasprotno. Po Da-nasovi anketi 61 odstotkov prebivalcev Hrvaške podpira nakup orožja za oboroževanje policije in teritorijalcev. Slovenske enote so prav tako do zob oborožene, kar je deležno občega odobravanja. Pragmatično gledano skozi prizmo nadzora civilne družbe nad državo ugotovimo, da je vsakršen nadzor popolnoma umanjkal. Ko so prišle v javnost prve informacije o velenakupih singapurskih in ruskih pušk, tega nikjer niso hoteli priznati. Celo več: informacijo so slovenske oblasti — na Hrvaškem ni bilo bistveno drugače — skrivale pred poslanci in javnostjo. Tistimi poslanci seveda, ki se zavzemajo za nadzor nad delom izvršnih organov. In vsaj to je problematično. Kako se lahko razrastejo službe z velikimi pooblastili, če delujejo izven nadzora in takorekoč izven zakona, je ljudem v teh krajih popolnoma jasno. In ob mešetarjenju s puškami je to vprašanje več kot na mestu, vprašati pa se moramo tudi, kaj sploh počnejo puške pri nas. Ker ne gre zgolj za ekstremno drago, ampak tudi za izjemno nevarno reč. In očitno ne gre več za izjemne deformacije, kot smo bili prepričani do padca sistema ene glave. Militarizem je — kaj drugega si žal ne moremo misliti — vpet v genetski kod Balkancev. Ne gre za nikakršen črnogorski sindrom, gre za determiniranost etnije. Proračun in oboroževanje so najbolj delikatna vprašanja, s katerimi naj bi se ukvarjali parlamenti tega sveta. Pri nas zadevo rešimo po domače: proračun bomo napolnili s krediti, kajti za puške ne sme nikoli zmanjkati.
Problem je mogoče locirati: vsa stvar korenini — kako presenetljivo — v naivnosti in čvrstem zaupanju v oblast. S čim sicer razlagati veselje ob novi militarizaciji, ob slovenski vojski. Odobravanje državnega in zasebnega velešvercanja orožja. Šivanja novih uniform. Pred mesecem je na tem mestu Dragica Korade opozorila na simbole, ki so najprej označili slovensko suverenost (mimogrede, zakaj je že šlo na decembrskem plebiscitu?). Kvazi jugendstil idila s puško. In logično vprašanje, ki izziva polno zaupanje slovenski oblasti: kdo nas bo napadel? In, koga bomo napadli? Kaj pa če so puške tukaj, da disciplinirajo ljudi? Kaj če so to znova aplavzi valptom?
Bodimo realni, stvari niso čiste. Zaupati v oblastniški krožek, ki sprenevedavo krši proceduro in v kaotičnem razsulu najprej formira vojsko, je težko. Kljub temu ali pa prav zaradi tega, ker jih varuje demokratični volilni sistem. In v tem, ne v njih samih, kot se zmotno slepijo, je razlika od »starega«. Če je bilo »staro« po definiciji slabo, še ne pomeni, da je zato novo po definiciji dobro. In prav tukaj velja paziti in brzdati razuzdanost.
In še o militantnem značaju. Ena največjih akcij civilne družbe v Evropi je spravljala Janšo iz zapora, kamor ga je ukleščil armadni aparat. Janšin (in enako seveda tudi Bavčarjev) razlog več za distanco do represivnega aparata. In res. Namesto mirovne politike ministra, ki vodita represivne organe, razlagata politiko sicer. In na svojih področjih uvajata dodatno oboroževanje. Cinizem in razlog več za odklonilni odnos do institucij, do moči.
Skepse ni nikoli preveč. In nič ni večji razlog zanjo kot zanesenost.
SAŠO DRAVINEC
'.-t jr m
BRALCU
Nekateri med vami ste dobili izvod Katedre, ki ga držite v rokah, v domači nabiralnik, ne da bi vedeli. Poslali smo vam izvod, ker bi vas radi opozorili na naš časopis in vas povabili, da postanete naročnik.
Katedra izhaja mesečno, pripravljamo pa se na štirinajstdnevni ritem izhajanja. S to številko začenjamo objavljati prilogo, zaradi katere vas še posebej vabimo k druženju.
Na Katedro se naročite na naslov: Tyrševa 23, 62000 Maribor, z dopisnico ali po telefonu (062) 212-004.
Лш MOBI TEL
Javno mobilno telefonsko omrežje
MOBITEL omrež|e omogoča
avtomatsko povezavo mobilnih telefonov v vozilih cestnega, železniškega, rečnega in priobalnega prometa z vsemi naročniškimi telefoni, vključenimi v mobilno ali v stacionarno telefonsko omrežje Zveze vzpostavljamo avtomatsko v smeri - od mobilnega noročnika do kateregakoli naročnika stacionarnega javnega telefonskega omrež|a - od naročnika stacionarnega javnega telefonskega omrež|a do kateregakoli mobilnega naročnika - med dvema mobilnima naročnikoma
Naročniki lavnega mobilnega telefonskega omrežja lahko uporabljajo vse storitve, ki jih svojim naročnikom omogoča stacionarno telefonsko omrežje v notranjem in mednarodnem telefonskem prometu
			
			
REPUBLIK
SL0WENIEN
jodlland
SPOŠTOVANI TELEFONSKI NAROČNIKI!
V Pil podjetju Maribor ugotavljamo, da imajo mnogi naročniki priključene na telefonsko omrežje telefonske aparate, ki bi jilt morali zamenjati.
Gre za aparate brez ustreznega atesta, od katerih nekateri povzročajo motnje v telekomunikacijskem omrežju, kakor tudi za aparate starejšega lipa. pri katerih je izbiranje željene številke bistveno počasnejše, prav tako pa zanje že nastopajo težave pri zagotavljanju nadomestnih
delov.
Zaradi navedenega smo sklenili, da vam r sodelovanju z Iskro Terminali ponudimo možnost za zamenjavo telefonskega aparata po sistemu staro za novo. Z vračilom starega aparata lahko izberete med družinama telefonskih aparatov ETA 80 in ETA Ш). z 20 % popustom. Pri lem imate
možnost, izbirati tip in barvo aparata.
Telefonski aparat vam zamenjamo pod enakimi pogoji tudi, če starega aparata ne vrnete, s tem pa
niste upravičeni do 20 % popusta.
Poleg lega pa vam nudimo še izdelke iz dopolnilnega programa (ATOSS, BETA, SELECOM 04. ISKRAFAX) po maloprodajnih cenah.
NAROČILO
Če se boste odločili za zamenjavo, lahko to naročite na telefonski številki 27-851. V tem primeru vas ho obiskal naš tehnik ter opravil zamenjavo na mestu, kjer je priključen vaš telefon.
PLAČILO
Novega aparata vam ne ho treba plačali takoj. Aparat vam bomo zaračunali v mesečnem računu ptt storitev v dveh obrokih brezobrestno.
SER VIS-GA RA NCIJA Servis telefonskih aparatov je zagotovljen pri ptt podjetiu i> času garancije in tudi vnaprej.
PTT PODJETJE MARIBOR p.o.
62101 MARIBOR, Slomškov trg 10 - Telelon: n. c. (082) 25141 - Те1вк: 33-213 YU PTT
Žiro račun: 51800 601 22379
Tulola« 062/221 775