Iz dnevnika malega Šiškarja
Torek
Ata se je danes navduševal nad časopisom, ki je priobčil najnovejši angleški izum. Gre menda za nekakšen avtomobil prihodnosti, ki mu pravijo tudi govoreči avto. Ko namreč sedeš vanj, te nežen ženski glas (to je avto) opozori, da si moraš pripeti varnostni pas. Potem spelješ in ko se bližaš križišču, te nežen ženski glas (to je avto) opozori, da pazi na rdečo luč. Če preveč pritisneš na plin, te nežen ženski glas pozove kzmernosti in ti ubogaš ter počakaš, da te nežen ženski glas pohvali. Ženski glas ti pove tudi to, koliko bencina si po-rabil, koliko ga še boš, če ga boš še tako lomil in menda celo ve, kako je ime stari mami črpal-karja, ki ti natoči bencin.
Ata je bil, kot rečeno, zelo navdušen. To ti je standard, je rekel, avto bodočnosti. Jaz sem pripomnil, da ima tudi on en ženski glas v avtu, zlasti kadar je ma.na poleg njega in da to torej ni nič takega. Naš avto je pravzaprav še bolj avtomatiziran, saj naša mama poleg tega, da opozarja, ateja včasih tudi bokspe med rebra, če je ne uboga. Vendar to, se mi zdi, ni po-sebno varen izum, saj je ata po slehernem takšnem opozorilu tako besen, da bi najraje iz kože skočil. Na zunaj se to pozna po tem, da avto opleta sem in tja ter prevozi rdečo luč kljub žvižganju miličnika.
Ampak ata je vseeno sanjaril o tistem trapa-stem angleškem avtu bodočnosti. »Govoreči avto,« je zavijal oči, »jaz imam pa deset let staro stoenko in za štirideset litrov bonov. Pa še za štiri procente so nam plačo znižali...«
Ne vem, kaj imajo procenti opraviti z govo-reCim avtomobilom. Vem samo to, da se od plače sem v naši stoenki zelo pogosto čuje nič kaj nežen moški glas (to je ata), ki preklinja kot penzioniran kočijaž. Preklinja zelo pestro in kar po registru prebivalcev. Kar se mene tiče, govorečega avtomobila nič ne pogrešam...
NE PREZRITE!
Prispevke za naslednjo številko pričakujemo do 8. aprila