MED  KNJIGAMI
S M IL J A N  ROZMAN.  NEKDO
Epski prvenec Sniiljana Ro)Zmana* je vsaj po teritorialni in časovni razsežnosti snovi širokopoteziio pisateljsko dejanje. V nasprotju s tradicionalno regionalno ožino slovenske proze se Toman dogaja v širokem evropskem okviru, v treh državah, ki pa jih pisatelj očitno ne pozna samo iz zemljepisnih učbenikov, saj je barvito karaktcriziral njihove značilnosti in prebivalce. Tekst tudi zajema štiri leta druge svetovne vojne s tedanjimi značilnimi dogodki, vojni metež pa opisuje iz nenavadnega zornega koita, tako kot ga je doživljal slovenski interniranec, doma iz Maribora (anonimno mesto je dovolj nazorno opisano, da ga brž prepoznamo), na prisilnem delu v nemških tovarnah. Ta brezimni interniranec, ki mu pisatelj ne izda priimka zato, ker naj bi njegova usoda pač postala simbol neštetih med vojno izgubljenih človeških eksistenc, ta Nekdo je poglavitni junak in celotni ronnan je njegov posmrtni monolog'. Roizmanov nekdo je torej izraziti roman posameznika, njegove nsode in njegovih idej, vendar pa je pisatelj svojega ljubljenca konfrontiral z internacionalno množico ljudi, ga postavil v sredino številnih dramatičnih situacij in zato se tekst razraste tudi v roman širšega človeškega kolektiva. Ta zanimiva kompozicija, ki zahteva epsko rutino, je za prvi nastop sicer neko^liko tvegano, vendai-simpatično in obetajoče znamenje Rozmanove pisateljske kariere.
Anonimni Nekdo je torej glavni junak in pisatelj se je močno potrudil, da bi prepričal bralca o Tijegovi človeški pomembnosti in simbolični tragiki njegove usode. Spontano se zastavlja vprašanje, ali je Rozmanov Nekdo res tak človek, kot bi ga hotel ustvariti pisatelj: moralno pomembna osebnost — ali pa je pisatelj preveličal njegovo« moralno vrednost in se tako zmotil glede poglavitne osebe v romanu
Nekdo je v začetku vojne gimnazijec, maturant, skoraj še pubertetnik, ki slabO' doume vdor zgodovinskih dogodkov v rodnoi mesto. Nato piše po zidovih parole, pomaga rušiti progo, instinktivno sovraži Nemce in ljubi vdovo Anko. Nemci ga zapro, mučijo in pošljejo na prisilno delo v Francijo in Nemčijo. Tu spet skrivaj in poredko piše parole, ljubi dekleta, izgubi med bombardiranjem ljubico Margit, se sreča s številnimi čudaki in normalnimi ljudmi in nazadnje dočaka osvoboditev. Pred vrnitvijoi v domovino zboli in napravi samomor. Ta samomor, ki mu pisatelj očitno pripisuje globlji idejni in moralni pomen, pa naj bo tudi izhodišče za razmislek o človeški pomembnosti Rozmanovega junaka, o simbolični veljavi njegove usode.
Zakaj je Nekdo napravil samomor, ta premišljeni, samouničevalni akt, za katerega mora junak v resnični umetnini dozoreli po' neizbežni logiki moralne krivde in zloma? Morda zato, ker je spoznal nesmiselnost svoje akcije, svojo neprilagodljivost človeški sredini, tragično odtujenost (Camus!)? Za to domnevo bi dobili potrdilo v njegovem vztrajnem pisanju parol (seveda v prenesenem smislu), saj je pisal gesla tudi po osvoboditvi in dobil zato ukor od tovarišev. Tudi nekateri stavki v epilogu bi to potrdili: »Zadovoljen sem, ker mi je uspelo nekaj, za kar sem se boril vse življenje. Opustil sem svoj neumni posel, ki je
Smiljan Rozman. Nekdo. Roman. Založba Obzorja. Maribor 1958.
178
zastarel iu ne služi nikomur. Našel sem poklic, ki je \ trenutku zaživel in usahnil, poklic samomorilca. Tudi poklica »dobrega človeka« se nisem čisto znebil. Ostal sem »dober« toliko, ker sem se spravil s sveta sam in prepustil svoje mesto drugim.« Moralni razvoj Roizmano-vega junaka žal demantira to samovšečno. posmrtno deklaracijo: njegova aktivnost v življenju je bila presunljivo majhna, zupopadeim je bila v ljubezni do številnih deklet, meglenem lilozofiranju in pasivnem, otroško začudenem opazovanju velikih dogodkov. Pisanje parol, v katerem je Nekdo videl svojo dolžnost, je bilo nu^ralno neznatno, nezavedno', idejno konfuzno oipravilo in nikakor ne more opravičiti usodnega strela. V globljem pomenu besede Nekdo tudi ni bil dober človek, čeprav ni nikomur storil nič zalega: bil je namreč predv^sem naiven, neizrazit, neizdelan mlad človek, ki nikoli ni doumel svoje vloge v zgodovinsketn dogajanju. Takoj se torej poriuja druga domneva: da je Nekdo segel po samokresu zato', ker je spoznal to svojo moralno nepomembnost. Tudi zanjo bi našli potrdilo v jiekatcriJi stavkih epiloga: »In rešil sem se svoje klavrne vloge. Nekaj sem storil, nekaj po svoji volji, za kar ne bom nikomur odgovarjal in za kar me ne bo' mogel iriliče kaznovati.« Ta vzrok samomora bi bil vsekakor bolj upra^¦ičen, toda bralec je izvedel zanj samo v tem mrtvaškem epilog-u; pisatelj ni nroralnega zloana in priznanja krivde podkrepil z nobenim prepričljivim življenjskim argumentom. Samoanor ostane torej uganka (razen če ne gre za pubertetno pozo!), s to uganko' pa se poruši tudi tragična veličina in moralna sintbolika, ki ju je pisatelj skušal utelesiti v svojem junaku. Le-ta ostane povprečen človek, idejno neosveščen, v svojih življenjskih nazorih skoTaj še pubertetnik in samo takšen bi bil lahko zanimiva literarna oseba. Avtor pa mu je napak odmeril višjo vlogo — moralizatorja, filozofa, tragičnega junaka — in ta  nepravilni odnos do g"lavne osebe je idejno paraliziral Rozmanov roman.
Za to usodno napako bi se utegnili skrivati dve nedomišljeni ustvarjalni potezi. Zdi se. da se je Rozman prestrašil patosa in Tomanličnega heroizma, ki sta. podana v premoeni dozi. resnično pokvarila že marsikateri vojni tekst. Zato je junaka nalašč potiskal \ pasivnost, nerealne sfere in v megleno, konfuzno meditiranje in moraliziranje. Iz človeške psihe je namenoma abstrahiral (iement zavesti: nacisti zato niso nacisti, ampak igralci: njihove žrtve niso žrtve za svobodo in zavestni borci zoper imeizem. temveč statisti, vso to fatali-stično človeško tragikomedijo pa seveda režira neki nevidni, vsemogočni režiser. V tej lažni, klavrni filozofiji je čutiti precejšnjo afektiranost in pa nekritično prilagoditev modnim literarnim vzorcem. Morda je iskanje neke abstraktne, absdurne dolžnosti iu filozofiranje o igralcih in statistih bila v resnici modrost zapitega junakovega sobesednika v nemški krčmi, posploševati jo in ji dati visoko moralno ceno pa je vsekakor tvegano, nepremišljeno pisateljsko' dejanje. Rozman je drago plačal te prevzete modrosti: roman, zgrajen na enem samem junaku, je ostal  brez junaka!
Poleg tega je Rozman tudi premočno identificiral samega sebe z glavnini junakom. Rozmanova mladost priča, da je vojno resnično preživel v puberteti, medtem ko naj bi bil njegov Nekdo puberteti med vojno že odrastel; ostal pa je vendarle na spoznavni ravni svojega avtorja. Ze v začetku ni s psihologijo nekaj v redu, zakaj maturant ne bi mogel dojemati vojnega dogajanja tako naivno kot Rozmanov Nekdo. Avtor si je avtomatično prištet nokaj let, ni pa korigiral miselnega obzorja. V nadaljevanju postane računska napaka glede avtorjevih in junakovih let naravnost mučna.
12"
179
Vse to pa še ne pomeni, da Smiiljan Rozman v romanu Nekdo ni izpričal resničnega pisateljskega daru. Omenil bi samo tri odlike: živahno, barvito pripoved (roman se nenavadno gladko in napeto bere in bo brez dvoma imel pri publiki uspeh), nagla, učinkovita karakterizacija okolja in oseb (posamezne epizode so močnejše kot celota in bi mogle postati samostojne novele, predvsem zgodba o očku Marcelu) ter izjemen smisel za humor in grotesko (v spominu najdlje ostane grozljivo' groteskni lik sodobne Sibile, junakove gospodinje, ki pa jo je pisatelj prehitro pozabil). Te o^dlike so izrazite predvsem v obrobnih portretih in epizodah in zato je drugi del Rozmanove epske kompozicije — pripoved o širšem kolektivu — mnogo močnejši kot vodilna individualna zgodba. Žal pa je pisatelj idejno poudaril predvsem to zgoidbo in se resnično dobri odlomki nisO' utegnili umetniško^ izživeti. Verjetno bi iz pričujoče mozaične snoivi nastala dobra zbirka novel, zlasti če bi pisatelj uporabil pubertetnikov medij (nekakšen slovenski Sa!royan!).
Zreli odstavki, živahni, barviti, lirični in groteskni, vseskozi prepričljivi in pretresljivi, potrjujejo domnevo, da v Smiljanu Rozmanu živi zdrav, umetniško plodovit občutek za življenjsko pristnost, za veličino življenjske resničnosti. To Vliva upanje, da bo v novem, že napovedanem Rozmanovem tekstu pristna osebna zavzetost izrinila tuje, nepremišljeno privzete elemente, ki so se zdaj izkazali za umetniško jalove, in da tedaj ne bo treba ob junakovi podobi z Zupančičem potožiti: »Težko mi pravzaprav s teboj: saj nisi nikak upesnitve
vreden heroj!«
Mitja   Mejak
180