LJUDSKI PEVEC PUSTOTNIK 
Skoraj vsi starejši ljudje na Selškem in 
Poljanskem pa tudi v Loki se spominjajo tega 
nenavadnega moža v lovski obleki, čvrste po 
stave in nemirnega duha. Mnogi znajo še 
kako njegovo pesem ali vsaj kako kitico iz 
nje. Čeprav je bil brez šolske izobrazbe in 
nepismen, je začutil v sebi pesniški dar in v 
slogu in napevu domačih ljudskih pesmi je še 
mlad začel opevati vse, kar se je okrog njega 
zanimivega dogajalo. Pustil si je po Prešerno 
vem vzoru dolge lase in se že po tem ločil od 
drugih moških svojega časa. Postal je pravi 
ljudski bard in kronist svojega časa. Skoraj 
Franc Vidmar-Pustotnik na Jarčjem Brdu 22. 
avgusta 1934, v ozadju sv. Lenart 
smo nanj že pozabili, doslej se ga je na kratko 
spomnil dr. Jože Rant v članku Lov in lovci 
na škofjeloškem ozemlju v LR XIII, 1966, str. 
100. Rant je objavil na str. 97 tudi skupinsko 
fotografijo lovcev Selške doline, na kateri je 
tudi Pustotnik; kot detajl te slike sta objav 
ljena na str. 101 posebej Pustotnik in njegov 
sorodnik, lovec in gostilničar Kazinar s Pra-
protna. 
Ob 40-letnici smrti pa je že čas, da mu 
posvetimo več pozornosti. Franc Vidmar-Pu 
stotnik se je rodil 6. aprila 1867 v zaselku 
Pustote v dolini Pustotnice, ki je del vasi 
Zgornja Luša in na robu Selške doline, v 
območju selškega narečja, vendar s prvinami 
bližnje poljanščine. V domačem narečju sam 
takole opeva svoj rojstni kraj: 
Take vasi ni nikir, 
ket sa Pstote, k sa hiše štir; 
u »as je sedemnajst ludi, 
zato pa bogatije ni! 
O njegovi mladosti je malo znanega, vojsko 
je služil le dva meseca ob času ljubljanskega 
potresa 1895. Že zmladega ga je mikal lov, ki 
je sprva bil le skrivni ali divji lov. Poročil se 
je 19. maja 1890 s Terezijo Potočnik, ki je bila 
doma s Potočnikove velike kmetije v Rovtu. 
Rojena je bila 14. avgusta 1862, torej pet let 
starejša od njega. Z njo je menda še pred 
poroko imel sina Vrbana, ki je umrl še kot 
otrok, žena pa potem ni mogla imeti več 
otrok. Sicer pa je - kot je sam pel - bila tudi 
njegova poroka zelo čudna: 
Takat ke sm se jest ženu, 
biu je res nasrečn dan: 
k je imela bit poroka, 
pa žendar me je uklenu 
pa mej gnou dol prek Lublan. 
Pr Grogc u krčm piu sn vin, 
pa so prši s kriucam tist fantin, 
sa djal: »Ti uš pa mogu jet z nam!« 
Pa koj sn vedu kam! 
248 
Že takrat je menda zaradi krivolova prišel 
navzkriž z zakonom. A imel je srečo, da je 
postal zapriseženi lovski čuvaj pri svojem 
bratrancu Francu Dolencu, premožnem les 
nem trgovcu v Stari Loki. Tako si je zagotovil 
eksistenco, saj je sam dejal, da »love dozdej 
še ni nobeden peklou«. Sicer pa mu trdo 
kmečko delo ni preveč dišalo, raje je pohajal 
s puško okrog, obiskoval znance in - pesnil. 
Z ženo sta živela v leseni bajti pri Kovkarju. 
O tej bajti je pel: 
Včas imeu sem kučo Iseno, 
zato sem jo predan; 
to steno ta trhleno, 
le podrla b se bla kmau. 
N ko je stena zaškripala, 
če je padi mal snega, 
se j moja ženka Rezka bala, 
ponoč m je s postle ušla. 
Res je to bajto prodal družini Okorn, iz 
katere je izšel prerano umrli pesnik in pisatelj 
Janez Okorn (1901-1925). Potem je pa na 
drugi strani Pustotnice zgradil novo hišo, kjer 
se je reklo kar pri Pustotniku. Tu je v glavnem 
žena skrbela za kravico in prašička. 
Dr. Rant je v LR objavil anekdoto, kako je 
Pustotnik šel z ženo v gozd, pa je nenadoma 
pred njima skočila na košato smreko kuna. 
Pustotnik je naročil ženi, naj neprenehoma 
oponaša pasji lajež, on pa je hitro tekel domov 
po puško. Ker je kuna zelo radovedna žival, 
je čepela ves čas na smreki in gledala žensko, 
ki je lajala. Pustotnik se je vrnil s puško in 
ustrelil kuno. 
Poraščeni hrib Hrastnik v Selški dolini je 
veljal za posebno bogato lovišče za divje pe 
teline, ki ga je imel v zakupu že omenjeni 
starološki magnat Dolenc. Večkrat se je pripe 
ljal s kočijo s parom konj, v kateri je pripeljal 
še svoje ljubljanske prijatelje na lov, in se 
ustavil blizu Hrastnika na gostilni Pri kazini 
na Praprotnem. Vodil jo je že omenjeni lovec 
Matija Dolenc-Kazinar. Prišel je še Pustotnik 
in pomagala sta gostom-lovcem upleniti mar 
sikaterega lepega petelina. Vedno pa je bil 
»zadnji pogon« v Matijevi gostilni, ki je slo 
vela po dobrih kranjskih klobasah in dobrem 
vinu, kot je pel Pustotnik: 
V Hrastnk pojejo petelin, 
Kazinar ma pa dober vin! 
Na tem »pogonu« so ocenili uspeh lova in 
si pripovedovali resnične in izmišljene lovske 
zgodbe. Lovsko družbo sta zabavala predvsem 
Pustotnik in Kazinar. Kot dobra pevca sta 
skupaj zapela kakšno staro ljudsko pesem, 
npr.: 
Po cest gresta študenta dva, 
oba lepo napravlena. 
»Medva na ohcet vabiva, 
pa tudi vas povabiva. 
Drajdudl...« 
Ta »drajdudl« je Pustotnik zapel tako viso 
ko, da so se vsi čudili. Ko je plesal, so rekli, 
da pleše le do kolen. S telesom je cincal po 
viži, z nogami se pa ni znal prav prestopati. 
Seveda pa je gostitelj Dolenc kmalu zaprosil 
Pustotnika, naj jim kaj zapoje. In je zapel, 
kar je vedel, da bo družbi všeč. 
Sedaj 93-letni Franc Potočnik, po domače 
Jernaj iz Krivega Brda, ki je mladost preživel 
pri Pustotniku kot ožji sorodnik, mi je pove 
dal, da je Pustotnik zložil in nosil v svoji glavi 
okrog 150 pesmi. Nekatere so bile celi epi, 
npr. pesem v 70 štirivrstičnicah, kako sta se 
tožila Ajč in Omejc v loških hribih. Puščal si 
je brke, brade pa ne. Svoje dolge lase je 
spletal v kito in si jo zvil pod klobuk. Ko je 
pel, si je razpustil lase. Pesmi je vedno pel v 
neki svojski narativni melodiji, nikoli jih ni 
samo povedal. Vmes je zaigral na orglice, na 
koncu pesmi pa je vedno zavriskal, saj je bil 
pravi veseljak. Če je pel na javnem prostoru, 
je šel potem okrog s klobukom in zbiral pro 
stovoljne prispevke. Čeprav so mu poslušalci 
radi ponujali pijačo, ni bil pijanec; rad je 
sicer popil kozarček žganja, a vedno s kozar 
cem vode. 
Ivan Dolenec, Jamnikov profesor iz Sopot 
nice, mu je »zrihtal«, da je dvakrat nastopil 
na Radiu Ljubljana. Slavko Pengov ga je 
portretiral za revijo Ilustracija; tudi Ive Šubic 
ga je 1951 na Starem vrhu hotel narisati, a 
ni strpel poziranja. Ob nekih volitvah je bila 
objavljena njegova pesem in fotografija 
menda v Domovini. Sicer pa mi druge objave 
niso znane, v roke tudi še nisem dobil kak 
šnega obsežnejšega zapisa njegovih pesmi. 
Nekaj je menda zapisovala njegova žena, ki 
je znala pisati, a zapisov še ni bilo moč najti. 
Večino pesmi sem doslej zapisal pri vnetih 
poslušalcih Pustotnika, ki so njegove pesmi 
249 
ohranili v spominu. Zanimivo je, da sem našel 
celo več variant iste pesmi. 
Ker je Pustotnik živel na meji med Poljan 
sko in Selško dolino, je postal kronist doga 
janj v obeh dolinah, npr. o veselicah, porokah, 
novih zvonovih, prezidavi cerkve v Javorjah, 
novi cesti na Blegoš, o vaščanih soseske Mla 
ka, o Jejlarjevem oslu, o volku v Ševljah, o 
novem poslancu, o Podlonku ipd. Rad je hu 
domušen, včasih zbadljiv in celo žaljiv, kot 
npr. v pesmi o Lovrinovem Jožku. Menda je 
moral tu in tam celo uteči jeznim poslušalcem. 
Vedno je bil v prepiru s svojim sosedom Med 
vedom. 12. decembra 1910 se je okrog 11. ure 
vračal z lova mimo Medvedove hiše. Sosed ga 
je napadel s kamenjem in naščuval nanj psa. 
Pustotnik je vanj nameril puško, naj neha, če 
ne, bo počilo. Medved pa se je stegnil v žep 
zadaj po pištolo. Pustotnik je sprožil prej in 
ga ubil. Potem je tekel domov se preobleč in 
nato k svojemu zaščitniku Dolencu v Staro 
Loko. Le-ta mu je poiskal dobrega advokata 
dr. Trillerja. Seveda pa je moral v preisko 
valni zapor zaradi uboja. To hudo doživetje 
je izpovedal tudi v verzih: 
Milo zapel so šentlenarsk zvonov, 
pa nisem jih slišau, zato mi ni ni žou, 
žalostno smrt je Medved prestou. 
Če bi vedu ta mož, 
da se puška koj sprož, 
doma bi biu ostau, 
bi blo Pstotnku lož. 
Sredi februarja 1911 je bila sodna obravna 
va, na kateri je bil zaradi prekoračenega silo-
brana obsojen na dva meseca zapora. Odsedel 
ju je v marcu in aprilu. S pomočjo prijateljev 
se je kar dobro izmazal, huje pa so ga priza 
deli sodni in odvetniški stroški, ki jih je moral 
plačati. Znašali so več, kot je bilo njegovo 
premoženje vredno, zato je prišla njegova hiša 
na dražbo. K sreči jo je odkupila njegova 
žena, ki je imela brata v Ameriki, pomagala 
sta ji pa tudi Dolenc in Mlinar v Spodnji Luši. 
O tem je pel: 
Tožila me je Ivana, (Medvedova žena) 
zaslužila je Lublana, 
predan je biu prelub moj dom, 
ke ga jest jemu več ne bom. 
Pa sva se z Rezko tok zmenila, 
da ona bo nezaj kopila, 
de ostou sm še pr hiš, 
ona tud pr tem ogniš. 
Osebno sem ga spoznal 22. avgusta 1934, 
ko sem kot 8-letni šolar bil na srečanju Mari 
jinih vrtcev starološke dekanije na Jarčjem 
Brdu. Po uradnem programu smo videli, da 
se je na skladanico drv pod Mežnarjevo stalo 
povzpel priletni, a le malo osiveli možak z 
dolgimi lasmi in v lovski obleki. Začel je 
skoraj 1300 šolarjem peti pesmi, med drugim 
tisto o spoštovanju staršev in menda tudi o 
Mussoliniju. Doživel je navdušen aplavz. Ta 
krat ga je tudi neznani amater fotografiral za 
Mežnarjevim kozolcem in ta posnetek, ki mi 
ga je podaril dipl. inž. Janez Gartner, objav 
ljam prvič v tem članku. 
Tako je nastopal na raznih prireditvah in 
veselicah, npr. v gostilni Fortunovec v Stari 
Loki. Med okupacijo je moral utihniti, 7. 
aprila 1945 mu je umrla žena Rezka. Po osvo 
boditvi je spet pesnil in nastopal. Kljub visoki 
starosti je bil še korenjak in je našel simpatije 
pri Kamnarjevi Angeli v Martinj Vrhu. Tja je 
večkrat šel skozi našo vas Četeno Ravan in 
pel kakšno svojo pesem. Angela je menda 
zapisala veliko njegovih pesmi, a sled za temi 
zapisi se je izgubila. 
V hudi zimi 1951/52 mu je zmanjkalo drv 
in je za drva žagal kar ostrešje svoje hiše. 
Sploh si je drva že težko pripravljal, ker ga 
je bila zadela rahla kap. Ko je v februarju 
zapadel izredno visok sneg, mu je stisnil in 
zrušil hišo. Sam se je rešil in se z lopato 
nekako prekidal do sorodnika Jernaja v Kri 
vem Brdu. Prehud napor pa je bil verjetno 
vzrok, da ga je tu ponovno zadela kap in je 
umrl 19. februarja 1952. Bolantincev Jože iz 
Krivega Brda mu je napravil krsto, a ker je 
bilo čez meter snega, so pokojnega v krsti 
spravili do doma kar na smučeh. Ko so nare 
dili vozno pot do svetega Lenarta, ga je sosed 
Jurjevec na posmojkah potegnil na pokopa 
lišče pri cerkvi svetega Lenarta, kjer je našel 
svoj večni mir. 
Pustotnikova poezija je zanimiv primer lite-
rarčenja (ta posrečeni izraz je uvedla Marija 
Stanonik), ko se nešolan človek vse življenje 
ukvarja z verzi. Vzor mu je ljudska pesem, 
preprosta, včasih robata. Mero verzov in kitic 
mu vsaj približno ohranja napev, ki nastaja 
po ljudskem vzoru, vendar ni posnemanje 
250 
določene ljudske pesmi, apmak Pustotnikova 
iznajdba. Napev ni tako enoličen kot pri 
srbskih junaških pesmih, ampak variira, ker 
je tudi dolžina verza pri posameznih pesmih 
različna. 
Doslej mi je uspelo dobiti le malo njegovih 
pesmi v celoti. Prosim vsakogar, ki ve za 
kakšne zapise Pustotnikovih pesmi, da mi to 
sporoči na naslov: Janez Dolenc, 65220 Tol 
min, Grajska 8, tel. 065 81-658. Tu objavljam 
nekaj značilnih pesmi z navedbo vira. 
Spoštuj očeta in mater! 
Ke sn biu še mlad otrok, 
me ata n mat učila tok, 
de na pozabi na Boga 
pa tud na najina uka. 
Očeta n matar sn spoštvou, 
oba sm zelo rad imou, 
zato pa dobar se m godi 
use svoje žive dni. 
Ke j biu ata muj bolan, 
stregu sn mu usaki dan; 
ke j bla bolana moja mat, 
hodu jagode sem ji brat. 
Večkrat m je dala kakšn soud, 
učila me j deset zapoud; 
prou četrta je takale: 
Spoštuj očeta in matere! 
Rekla m je: »Prelub moj Franc, 
usak večer mol roženkranc; 
kar sem te naučila jest, 
na smiš nkol opest!« 
Največji šic je v Lok notar, 
de nim na uide ubena stvar; 
če le njegova puška poč, 
ubije vse gredoč. 
Ke biu bi takih šicov več, 
pri nas be na blo zajcov več, 
pa tud divjih ne lesic 
in gamsa ne v Lebnic. 
Blo je cela vrsta lovcu 
pa tud lovskih žensk velik; 
kmal nam je Perkus pravu, 
kak gamsa streljau je v Lebnik. 
Strejlu ga j, pa ga j faliu, 
smejejo se mu ljubezniu, 
k je djau, de j on izvrstn šic, 
pa ga j faliu u temu grič. 
Blo je lovcu vkup velik, 
Tonkovc zmed vseh največ lažnik, 
ke biu je tud na temu bal, 
le on sej koj zlagal. 
Začeu toko je prpoudvat: 
»Men spela srna se j za vrat, 
spela se m je po kožuh, 
pa j zletela koker duh!« 
Poj Mežnar Jože govori, 
koko se nemu prpeti: 
»Prou mislu ustrelt sem zajčeka, 
pa vdru sem se v tla.« 
Prov tih prteče pes za nim, 
prau Mežnar: »Dilo položim, 
de sem obvarvou tega psa, 
de vdru ni se v tla!« 
Zdaj molm zajna vsaki dan, 
tok nared usak kristjan; 
. če ti umrje ata al mat 
dej kešna maša zajne brat! 
Poj prau Mlinar Groga sam: 
»Jest moje puške na predam, 
še keder šou sem z no na lov, 
še vselej kej zadou!« 
Povedal 11. 5. 2991 Janko Tavčar, Roviški 
iz Pustot, roj. 1922. 
Lovci, pozor! 
Jager vsak le sam se hval, 
zadene marsketer le mal, 
le rank Kazinar biu je jager fest 
pa Pekov Tonče v mest. 
Lani trinajstga februarja 
sem biu na lovski veselic, 
se čeda jagrska zgovarja, 
kdo je zmed nas največji šic. 
Poj Kosmov Tine prau s Polan: 
»Jez pa mislem, de tud znam, 
ko sem za Gabrško goro 
srni odbiu nogo« 
251 
Poli prau nego v brat Jernač: 
»Jest pa na falim drgač, 
ket kadar imam prazno cev, 
mi uvide divja zver.« 
Poj prau Jožkov Franck ta rdeč: 
»Tud men je letos šlo po sreč; 
če mi bo še drug let toko, 
na m delou druzga koker to!« 
Začne brat Tonče govorit: 
»Tud moja puša poč, 
je resnica, de nese del; 
ona je tica, jez še bel!« 
Poj pa reče gospod Flis: 
»Ncoj luštno bit je u te hiš, 
še luštnij je, k gremo na lov, 
ker tam se slišja jagrsk psov, 
lajajo: »Hov, hov, hov!« 
Pa res je luštno stat na štant, 
priteče srna v sivmo gvant, 
za no pa psiček kmal erjov, 
pa kaj, k jo Tonkovc ni zadou! 
Zaslišu se je pok in pok, 
pak strejlu Tonkovc tok in tok, 
pa le previsok al pa prenizk, 
vselej le takist! 
Poj pravi Jamnk v Sopotnic: 
»Jest mam lošt le da lesic!« 
Nato glase se še žene: 
»Te pa sortamo tud me!« 
Ona j kujnštna prov preveč, 
prvoši se tih ket teč; 
ke jager be na biu moj mož, 
be vzela vse kokoš!« 
Vesele lovske so žene, 
ke imajo lovce za može, 
ko pride lsičca po kokoš, 
le jager, ta ji je kos. 
Pogovor lovski se neha, 
potem pa godba zaigra, 
začeu danit se j beli dan, 
poj šli smo lovci dam. 
Precej teh lovcev je na skupinski fotogra 
fiji v LR 1966, str. 97. Šic (nem. Schutze) 
pomeni strelec, štant (nem. Stand) pa stojišče. 
Zapis mi je posredoval Janez Gartner, zpiso-
valec neznan. 
Tretji jarški zvon 
Na Jarčjem Bard nov zvon zvoni, 
deleč okrog ta zvon slovi, 
ta zvon slovi, se tak glasi: 
Vsaka rada se omoži! 
Na Jarčjem Bard glasno zvoni, 
fante in dekleta vse zbudi: 
»Toko pa res ni nkol nikir, 
kot tam enbart ohceti so štir.« 
Gor novi zvon pa poje zdaj: 
»Mož, tvojo ženo rad imej!« 
Tok jo pojeta oba, 
de žena rada imej moža! 
Z visokga torna poje zvon, 
pred cerkvijo pa pompardon; 
tok zapoje tud klanet, 
de kmal bo druga ohcet spet. 
Tok jo poje tam klanet, 
de omožil se j že pet deklet; 
zad jih čaka še devet, 
vsaka je taka: če ga imet! 
Svetga Valentina zvon, 
prosi zdaj dekletom Ion, 
prosile so denar za zvon, 
de vsaka koj se omoži. 
Zdaj šlo bo vseh devet deklet 
še za enga prost po svet. 
Kadar bo zapeu ta več, 
takrat bo ta velka reč. 
Ko bjo pa tistga slišal pet, 
omožil se bo vseh devet; 
to jo bo še peu klanet, 
to bo luštno še na svet! 
Zdaj jo pojeta sam dva, 
nima vsaka še moža; 
ke bjo zapel vsi terje, 
bjo pa imele vse može! 
V Kroniki župnije Javorje piše, da je avs-
troogrska vojska vzela 1916 veliki, 1917 pa 
srednji zvon iz cerkve svetega Valentina na 
Jarčjem Brdu; ostal je samo mali zvon. Maja 
1925 so blagoslovili novi srednji zvon, ki je 
že naslednji mesec zvonil kar štirim porokam 
deklet iz soseske Mlaka. Tretji, novi veliki 
252 
zvon so pa na Jarčjem Brdu dobili šele nedav 
no. 
Besedilo posredoval Janez Gartner. 
Mussolini 
Taljanka ma pa sina, 
ga je rodila mat, 
imajo Mussolina, 
ke se ga morjo bat. 
Taljan se ga bojijo, 
mi se ga pa neč; 
Srbi pa želijo, 
de b pršu nim pod meč. 
Če Srbi ga dobijo, 
prerežejo mu vrat, 
glavo pa obdržijo 
za fusbal igrat. 
Povedal 23. 7. 1988 Jože Bernik, v. Kajžar, 
roj. 1907, Sp. Luša 19. 
Veselica na Bukovici 
Na Bukove pr Kalan 
veselica j bla vondan; 
tam je blo pa fletn, 
so prši tudi Šeulan. 
Veselica se j začela 
pred pustam po božič, 
ana lešerba j gorela, 
ke druge ni blo luč. 
Pa raj b bli, de b bla tema, 
se b lohk prtisnu h nema; 
tam jih je blo šest, 
se b lohk prtisnu fest! 
Špilu jo j Kovačov, 
je uleku meh zaston, 
ubedn mu ni neč plačou, 
neč ni zaslužu kron. 
Banda je pa špilala: 
ti dreja tra la la, 
za trajdalilalaja 
pa ubedn neč ne da. 
Sam Pstotnk je delau zabavo 
n pa kasno nam zapeu; 
negova kuštrasta j bla glava, 
useglih je biu veseu! 
Pstotnca j bla huda, 
ga ni blo doug domu, 
pa tu pa ni blo čuda, 
ke j tam tok luštn blu. 
Pa pride vos prevzetn, 
pa šele drugi dan, 
prau: »Tam je blo fletn, 
na Bukove pr Kalan!« 
Pstotnca j pa djala: 
»De morš tok trapast bit, 
ke vidš, de s revca stara 
že čez sedmdeset lit, 
pa starga dedca ne mara 
ubena več imit!« 
»Mara al ne mara -
tam jih je blo šest, 
pa ubena ne prestara, 
usaka je še fest, 
de b žihar šou z no v mest, 
pa kar po cest, 
pa še mal vinčka kupu, 
pa še mal za fst. 
Juhuhuhu!« 
S številom šest je mišljenih 6 domačih Ka-
lanovih deklet. 
Pripovedovalec Jože Bernik, v. Kajžar. 
Pesem od Lovrinovega Jožka 
Jarška soseska ma fantinov deset, 
zakaj je pa pršu Lovrinov na svet? 
Delat ne mara, raj lačen leži, 
neumna j ta stara, k lenuha redi. 
Pa biu je vojak, pa biu je soudat, 
ga ni kugi a zadela, ke je biu pretenak; 
pa tud na Taljanskm biu je ujet, 
od same lenobe ni mogu letet. 
Mlaška dekleta zlo gredo za nim, 
marbit se u pa Juže še oženu pozim, 
usaka ga žihar vzame, zares je fest fant, 
u nedelo pa vzame na posodo gvant. 
Hišo ma tako kot strgan rešet, 
not pa lohk pride odzad al odspred. 
V Orjuno* j zapisan, pa ne ve, kuga j to, 
ta Jože j prebrisan, de malkdo toko. 
* Orjuna je bila nacionalistična organiza 
cija v dvajsetih letih, po prvi vojni. 
Pripovedovalec Jože Bernik, v. Kajžar. 
Janez Dolenc 
253