P. Kocelj: Tako.
S51
Ta nasvet je Alfredu jako ugajal. Kakor občni interesi včasih zahtevajo, da se nevrednež poviša, zato da se odstrani, tako je tudi njega čakalo kot plačilo za njegovo soblazno življenje premeščenje v domačo zemljo iz Sarajeva in Bosne sploh, ki je bila v oni dobi za častnike vendarle nekako prognanstvo. — Poprijel se je torej predstojnikovega nasveta in njegove ponudbe; vložil je prošnjo, v kateri je navedel kot vzrok, da prosi premestitve, slabo zdravje — čeprav je bil čvrst in zdrav kakor riba v vodi — kot drugi vzrok pa željo, da bi živel v bližini svojega starega očeta, čeprav ni bil nikdar posebno nežen sin proti roditelju. Sicer pa tudi predstojnik ni zamolčal pravega vzroka, zakaj želi on, da bi se premestil iz Bosne.
Da se mu ne bi bilo treba spuščati v neprijetna razpravljanja z Maro, si je izmislil poseben načrt, katerega je pospeševal neki zanj ugodni slučaj. Mara se je čutila nekako bolehno; seveda je bila ta bolehnost čisto naravna in ni mogla provzročiti nikakršne bojazni; a Alfred je to činjenico vešče uporabil. Hlinil je velik nemir zaradi Marine slabosti, govoril o opasnosti, ki preti njej in bitju, katero ji živi pod srcem, ter jo pregovoril, naj odide na letovanje v Ilidže, ki so bile takrat še jako primitivno kopališče. Sveži zrak ji bode dobro storil, imela bode tudi več prilike, da se svobodno našeta i. t. d. — Lahko jo je bilo prepričati, in čeprav ni rada zapustila Alfreda, se je vendar sklonila njegovi želji, misleč, da s tem ugodi i Alfredu i sebi.
Alfred sam se je odpeljal v Ilidže, najel tamkaj stanovanje, pre-skrbel vse, kar je bilo potrebno za udobno življenje, in nekega dne se je preselila Mara tjakaj v spremstvu stare Savke, ki jo je imela dvoriti in ji biti na pomoč. Savka je bila tudi med tednom posredovalka med Maro in Alfredom; ona je namreč hodila iz Ilidž v Sarajevo po dvakrat na teden in prinašala pozdrave in poročila od enega k drugemu. — Včasih je prišel tudi Alfred v Ilidže, vendar jako poredko; izgovarjal se je, da ima mnogo in važnega posla, ki mu ne da  iz   mesta.                                                                                        (Dalje prihodnjič.)
©
Tako.
krog vratu  mi levo deni,
Z desnico se  me tu okleni;
Zaupno vame vpri oko!
A tu na ustno  mi  rdeče
Pritisni svoje prav  goreče!
Potem  pa še . . .  Nu še! . . .  Tako
P. Kocelj.
36*