« 23	Nedelja 6. iuriiia	1937.
&tueci vihar
Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starih virih pripoveduje Fric Steuben
»Vi ste Logan!« je Dane Bun vzkliknil vesel in je nehote ponudil Indijancu desnico. »Že dolgo je bila moja želja, da vas spoznam. Vi ste, kolikor vem, edini Indijanec, ki zna ravnati s puško. Vesel sem, da lahko govorim z vami, glavar.«
Logan je bil resnično izjema med Indijanci tudi v tem, da je streljal kakor najboljši strelci med graničarji. Zdaj je resno in prijazno stisnil belčevo roko. Potem pa je končal pogovor s tem, da se je znova sklonil k otročičkoma. Zelo rad je imel otroke, toda posebno plavooke kodrolasce belih ljudi je ljubil s svojim zvestim in plemenitim srcem. Prav po gosposko se je sicer rad držal stran od vasi, pa naj so v njih prebivali belci ali rdečekožci; prebival je s svojci v dveh kolibah ob Ohaju. Toda na svojih pohodih se je večkrat približal samotnim hišicam belih naseljencev ob meji. In kakorkoli so sicer belci bili nezaupljivi nasproti rdečekožcem, — Logan je bil povsod priljubljen in dobrodošel. Možje so mu zaupali važna sporočila, ki jih je zvesto prenašal, žene pa so ga vpraševale za svet pri otroških boleznih — in je skoraj vedno umel pomagati, ker je pač poznal zdravilne rastline po gozdovju, kakor le kdo. Bil je zanesljiv, neustrašen vodnik in stezosledec. Veliki gospodje, med njimi celo lord Denmor, so radi zahajali s hladnokrvnim lovcem na lov. Nikdar še ni Logan zavihtel bojne sekire nad belcem, čeprav je za to že večkrat imel vzrok. Pač pa je že marsikaterega belega moža rešil mučeniške smrti in to zgolj s svojim velikim uplivom, katerega je bil deležen med indijanskimi plemeni.
Otrokom omenjenih prebivalcev je rezljal loke in pšice, jim izdeloval bobne, jfein prinašal piščalke, ropotuljice, us-punčke in pisane kamne, učil jih
je razpoznavati ptičje klice, starejše je tudi učil plavati po indijansko — in če je ta krepki, resni mož užival ugled pri belih možeh in naklonjenost njihovih žena, potem se lahko reče, da je bil največje ljubezni deležen pri otrokih.
Beli ljudje so se zdaj podali v kočo, Logan pa se je začel z Benjaminčkom in njegovo sestrično igrati Indijance. Resnega moža kar ni bilo mogoče vei spoznati. Smejal se je in vpil, priplazil se je in se je dal zasledovati. Stra» hotni bojni krik Irokezov je tudi v šali bil dovolj grozen, ko je donel čez svetlo pokrajino. Dane Bun, ki je z ostalimi možmi sedel pred kočo, medtem ko se je Tekumseh mirno nekoliko umaknil, je bil ves iznenaden in se je razburil, ko je Logan prvič zakričal po irokeško. Bun je bil pač najbolj izkušen glede Indijancev in samo on je lahko presodil, kaj pomeni vojna z Irokezi. Šele ko se je preveril, da je Logan zavpil samo iz šale, je nekajkrat pomajal z glavo, nakar se je spet vsedel na klop.
Logan je opazil, kako je učinkoval njegov bojni krik. In čeprav je sam bil vzornik ljubezni do miru med rdečekožci, ni mogel zatajiti zadovoljnega smehljaja, ko je videl, kako se je celo sam Dane Bun zbal Irokezov. Toda takoj se je spet predal igri z otročičkoma.
Dane Bun je z Mirkom in ostalimi dvema moškima sedel pred hišo, medtem ko so se ženske podale vanjo. Mirko je pripovedoval, kako je Logan zdravil njegovega sinčka —. saj šotor je še stal tu 1.1 grmada je dogorevala. Zdajci je stopil tudi Bun v hišo, da si pogleda fanta. Ko se čez čas vrne, pravi:
»Mirko, prav nič več vam ni treba biti v skrbeh, fantič je rešen, tako sodim. Kdor tako mimo spi, kakor on.
je bolezen že prestal. Da, da, Indijanci se razumejo na to!«
»Mar ste res toliko izkušeni, da mi lahko zagotovite: fantič bo okreval?«
»Izkušeni — Star hunter (angleški naziv za lovca) se pač mora tu izpo-znati, bi dejaL Bil sem tri leta tam v Kentukiju, po cele mesece čisto sam. Znati je treba zdraviti bolezni, če se elovek imenuje Danijel Bun, bi dejal.«
Mirko je ves potolažen, zagotovilo slavnega lovca mu je pregnalo sleher-, ni dvom. Oddahne si in reče:
»Tako sem spet enkrat Loganov dolžniki«	t
Njegov svak Konrad, ki je motril igro svojih dveh otrok, maje z glavo in pravi:
»Ne razumem tega, Mirko. Pravimo, da so Indijanci krvoločniki in rablji, kakršnih ni na svetu. Če govoriš s kakšnim Viržincem, boš preverjen, da so ndečekožci sami razbojniki, morilci in tatovi —«
Bun ga prekine s svarilnim pogledom in z očmi postrani namigne na mlade*
Ša Tekumseha, sedečega mirno nekaj orakov stran. Tekumseh je, kakor vsi ostali, opazoval Logana pri igri. Ven-daT Konrad nadaljuje:
»Toda poglejte Logana — ali ni več vreden kakor pet zanikrnih belcev Vir-žincev! Saj je vendar tudi Logan kristjan ...«
»Da, v tem pogledu imate prav, dragi Konrad,« mu odvrne stari stezosledec. »Toliko odtehta tudi Logan kot prijatelj, pa, menim tudi, kot sovražnik.«
»Vi niste baš na glasu prijatelja Indijancev, dragi Dane Bun,« meni Mirko, »in vendar takšne besede?«
Prvikrat zdaj pokaže Dane Bun nekaj vznemirjenosti jn reče skoro malce otožno in zamišljeno: »Glejte, jaz ljubim življenje v gozdovju. In v te gozdove spada rdečekožec prav tako, kakor riba v vodo. Sem prijatelj rdečih mož, čeprav se borim proti njim. Moja polt je bela. A belo in rdeče, to ne gre skupaj, bi dejal. Ne morem živeti med Indijanci, kakor marsikdo drugi, ki mu življenje med belci ne ugaja. Jaz pa tega ne morem, ni po mojem okusu. Ta-le Logan tu je morda najboljši človek, kar jih poznam. Toda v kratkih tednih utegnemo že biti sovražniki.«
»Vi torej sodite, da pride do .vojne % Indijanci, Dane Bun?«
»Prepričan sem, da bo tako. Jaz sem vendar videl Kentuki in hočem to deželo priboriti belcem. Skoraj štiri leta sem bival tam —«
Presenečen preneha govoriti, kajti zvonek glas ga prekine:
»Leteča pšica je videla kolibo v zelenem trstju. Leteča pšica nosi dva skalpa za svojim pasom. Dolga puška je bila pretkana, mi nismo mogli priti do njenega skalpa. Toda Tekumseh bo našel Dolgo puško, če bo Kornstalk dvignil bojno sekiro. Va —!«
Tekumseh, ki je bil neslišno pristopil k možem, je to izgovoril, se zdajci za» suče na peti in izgine odtod proti gozdu. Daneta Buna ni mogel njegov preteči glas spraviti iz ravnotežja. Pač pa so ga vznemirile njegove mračne napovedi. Razburjen vpraša: »Kaj je menil Indijanec s temi svojimi besedami? —«
Konrad hoče govoriti, toda Mirko mu pomežikne, naj molči. Obzirno in počasi prične Mirko, sledeč Indijancu z očmi.
»Morda bi vam jaz lahko to razlo-žU, polkovnik... Tako sodim, da sem uganil, kaj je hotel reči Indijanec...«
»Ven z besedo, človek, na dan z njo! — Govoril je o dveh skalpih — in da me niso mogli najti... Kaj naj to pomeni? Na dan z besedo, Mirko!« —• Dane Bun je segel po puškL
Mlado Jutro--
»Najrajši bi temu tam zaklical, naj malce počaka. Čim mi izgine v gozdu, ga sam hudič več ne dobi« Mirko reče počasi: »Vi ste moj gost dragi Bun, in Tekumseh je moj prijatelj.« Ne prenaglite se ... saj vendar hočete spoznati pomen njegovih besed. »Strela, kaj tedaj oklevate, na dan z
besedo!___«
»Pred štirimi leti ko smo sklenili pogodbo s Kornstalkom, so bili Savani kakor vsako jesen, v Kentukiju na lovu na bivole. Saj veste, šavani so prepričani, da je Kentuki njihova dežela. In vem, da Kornstalk nikdar ne bo žrtvoval te pokrajine. Noben belec ni do* slej lovil v Kentukiju, nihče ni niti slutil kako je bogata, nihče ni vedel, da se tam pase na stotine in tisoče jelenov in da so črede bivolov kar nepregledne. Šavani ne dopustijo nikomur stopiti v to deželo kajti oni živijo od divjačine.«
" (PaljeJ
Vidovo potovanje
Spisal Marjan Smole, uč. .VI. razr. v Žužemberku
J9L	t
Sled tem, ko Je Vid letal proti zemlji je opazil, da čakajo spodaj razbojniki, da bi jih napadli in oropali. Videl je, kako so roparji ujeli pilota in ga ubili.: Vid je prebledel in premišljeval, kako bi se mogel rešiti.
Vid je opazil, da je pilot skočil iz letala. Isto je storil tudi mehanik in neki potnik. Tedaj je planil Vid k praznemu sedežu, kjer je ležalo rezervno padalo, si ga hitro pripasal in tudi skočil v globino.
K sreči so bili roparji tako zaposleni s pilotom, mehanikom in s potnikom, da Vida niso opazili. Pristal je na nekem drevesu in se skril v gosto vejevje. Tam je počakal, da so roparji opravili svoj grdi posel in odšli.	(Dalje.)
Ko se je letalo dvignilo v višine, je Vid kmalu od utrujenosti zaspal. V motorju pa je bila napaka in letalo se je vnelo. Šele, ko se je zgodila nesreča, se je Vid zbudil in ves prestrašen planil pokoncu.
Zakaj se morski klobuk trese
To pravljico pripovedujejo španske matere svojim otrokom.
Pred mnogimi, mnogimi leti so vsi morski klobuki imeli trda telesa, lahko so hodili po obrežju ali plavali v morju. Obmorski prebivalci so imeli te živalce posebno radi. Pestovali in ljubkovali so jih tako dolgo, dokler niso ribe postale lene in neumne.
Nekega dne je zbolela kraljica morskih vil. Zdravnik ji je rekel, da obstoja eno samo sredstvo, ki ji more rešiti življenje, to je leva stran brk opice.
»Potem pa je yollop, poglavar naših morskih klobukov naša edina nada«, je vzkliknil kralj morja. Takoj je' izdal povelje, da mora yollop nemudoma na suho, poiskati opico in jo pripeljati v kraljestvo.
Yollop se je takoj odpravil na pot. Dolgo je moral plavati preden je prišel do obrežja, a še dalj je moral hoditi, preden je ugledal opice. Končno je le dospel do kraja, kjer je bilo toliko opic, da so se kar zibale na vejah nad njegovo glavo. Prav nič mu ni bilo težko spustiti se z eno bolj zaupno v pogovor.
»Gospa opica«, je rekel. »Moj kralj vas povabi v svoje kraljestvo.«
»Zelo rada pridem«, je rekla opica in skočila na ribji hrbet.
»Gotovo je tvoj kralj slišal o moji modrosti in hitrosti.«
»Oh ne«, je odvrnil neumni morski klobuk. »Naš kralj bi tob' samo rad odrezal brke na levi strani tvoje glave. Naša kraljica je bolna in tvoje brke so njena edina rešitev.«
Opica je naglo pomislila.
»Ne veš, kako zelo žal mi je, ljubi yollop«, je rekla opica. »Morda nisi niti še opazil, da mi danes na levi strani
manjkajo brke. Leva stran mojih brk, je šla danes k brivcu, da jih počeše. Moramo se vrniti nazaj ponje.«
Nič hudega sluteč, se je yollop v vodi obrnil in plaval nazaj k obrežju. Cim je opica mogla, je skočila z ribjega hrbta in se zavihtela na drevo. Od tam je začela neumnega yollopa obmetavati s kokosovimi orehi. Pri tem so ji pomagale še druge opice.
Ves tresoč se od strahu se je yollop vrnil k svojemu kralju in mu povedal, kaj se mu je pripetilo. Kralj je bil ves razburjen in je kričal:
»Za nobeno stvar nisi sposoben, samo tresti se znaš. V bodoče boš vedno takšen in nihče te ne bo več pestoval.
L. Meg.
Dušica Marnova, dijakinja:
®šku za god
Bolest, ti je ime življenje, ki mračno ždiš nad slehernim križiščem svetlih cest —
in pozabljenje---
saj Krist zapisal je v nebo, da laž in zlo — v človeške duše sta planila, in da je čas, da gre odtod, kdor prekipeva od dobrot, da peta brata, ga ne bo zdrobila Odšli so v trumah — le nekdo, obstal je — zastrmel v nebo. v lepak, ki kričal je pogin in v krog prežečih se sivin, zapičil je pogled — človeka. Obraz upadel, razoran, oči zatekle od bolečin, saj brat mu pljunil za spomin, je v čašo najsvetejših sanj. A čuj iz ust, — še vstane dan: In vstal je dan, napis na nebu je v črkah novih vzplamenel in razodel:
»Oj blagor ti, ki sredi tme v prgišče žuljavo zajel, resnice luč si — in verjel, da pod bremeno me — nebo.«
Ta človek očka — v naši sredi, pozabil bo na vse gorje, in našel, kar zaman iskal je. ljubezen in zvesto srce.
Tja Iti nazaj ni vedno enako dolgo
Zakaj je lažje preleteti z aeropla« nom iz Newyorka v Pariz, kakor pa narobe? O tem ste menda že razmišljali, saj so bil poleti iz Amerike v Evropo pogostejši, nego v obratni smeri. K temu je treba pripomniti še to, da so se leti iz Evrope v Ameriko le redko srečno končali. Zato preberite sledeča pojasnila.
Razdalja je vsekakor ista, pa najsi letimo od vzhoda proti zapadu, ali pa od zapada proti vzhodu. Toda zračne razmere vplivajo zelo različno; vedno namreč po smeri. Zračna masa (velikanska količina) nad prostranim Atlantskim oceanom, je v stalnem gibanju od zapada proti vzhodu. Toda to gibanje zraka ni skoz in skoz majhno. Če drvi na primer zračna struja čez ocean z močjo 5, pomeni to, da napravi veter v eni uri pot 36 km. Od New-yorka do Pariza lahko računamo razdaljo 6000 km (zračna črta). Če leti stroj iz Amerike s hitrostjo 150 km na uro, potem preleti progo v 40 urah. Gibanje zračne mase od zahoda .proti vzhodu pa vpliva tako, da se ta hitrost občutno poveča, kajti letalu »piha veter v hrbet«. Pri vetrovni moči 5 (= 36 km) bo gibanje zraka od zapada proti vzhodu v času 40 ur naneslo 1400 km. Letalec bi torej preletel v 40 urah
h.
v Pariz in bi se oddaljil od njega šc za 1400 km. Tega pa seveda ne stori, ker ni potreba. Toda na poti od New-yorka do Pariza letalec dobro pazi, da popolnoma izrabi zračno strujo, kajti njena hitrost mu pripomore, da doseže skupno z osnovno hitrostjo letala 183 na uro. Tako more napraviti celo pot že v 32 urah.
Popolnoma obraten slučaj je seveda takrat, ko vozi letalo od vzhoda na zapad. Zračni upor zmanjša 150-kilo-metrsko hitrost aeroplana na 114 km. Zato preleti letalo isto progo v to smer komaj v 53 urah.
Oglejte si sliki natančneje. Primer I kaže dvoje letal: eno leti v Evropo, drugo v Ameriko. Primer II pa prikazuje, kako je poletel amerikanski letalec v 40 urah za celih 1400 km predaleč, dočim je evropski letalec za isto število kilometrov pred ciljem.
Jutrovčki pišejo
Moja mamica. Zadnjič, ko sem na I cesti padel, da mi je tekla vroča kri, sem se začel na ves glas jokati. Začel sem tudi klicati mamico. Vsa prestrašena me je peljala v kuhinjo in mi iz-mila veliko rano, potem mi je pa še roko pobožala in opihala, pa sem bil takoj zdrav. Še zasmejal sem se v zahvalo. Ima me zelo rada, čeprav pravi, da me bo dala ciganom. Vem pa, da me ne bo, ker me ima preveč rada. Zato tudi vsak večer molim in prosim Jezuščka zanjo.
Demšar Branko, uč. 3. razr. Zg. Šiška
Materi. Svet ne more zbrati toliko zakladov, ki bi pretehtali ljubezen matere do otroka. Mati ima za otroka zlato srce in ni je dragocenosti, da bi ga mogla odkupiti. Mati je kakor zvezda vodnica, ki razsvetljuje otroku življenjska pota in kadar ta ugasne, otrok ne najde nadomestila zanjo.
Ona ga spremlja od zibeli do groba. Prvi otrokov smehljaj velja materi in njegova prva beseda je: »Mati.« Njena ljubezen ga spremlja v nežnih de-tinskih letih, spremlja ga v šolo in sledi njegovemu učenju z vso pozornostjo. Ona prva misli o njegovi bodočnosti in mu sledi tudi na ta korak.
V otrokovi bolezni je ona edina, ki mu neprestano streže z nesebično požrtvovalno ljubeznijo. Mati nikdar ne šteje prečutih noči, za otroka bi dala tudi svojo srčno kri.
Mati je na svetu ena sama, ljubeča m plemenita. Marsikateri otrok pa se zave, kaj mu je bila šele takrat, ko jo polagajo v hladen grob in nima dovolj solz, ki bi jih izjokal zanjo.
Lukec Milena, uč. Vil. razr. osn. šole v D. M. v Polju
Mati! Najdražji zaklad si nam Ti, o blaga naša mati. Ti si nas nosila na svojih žuljevih rokah. Ti si nas učila prve molitvice. Kako naj bi živeli brez Tebe? Kako nesrečni so otroci, ki so izgubili mater, ko so še ležali v zibelki. Mater ne bodo videli nikoli več. Zasula je rakev črna zemlja. Ne bodo slišali več iz njenih ust pesmic, katere jim je pela, ko jih je uspavala. Ne bo jih božala več materina nežna roka. Ne bodo jih več gledale njene
mile oči, zaprle so se za večno. In otrok brez matere postane sirota. Tuja roka ga bo povijala a ta ni nikoli tako nežna kod pa je bila materina. Zato tudi mi ljubimo našo dobro mater, da nam prezgodaj ne ugasne njena duša ter, da je prerano ne polože v tiho in temno gomilo.
Vsem našim slovenskim materam kličem še na mnoga, mnoga letal
Smodiš F ranica, uč. II. razr. 3. odd. v Libeličah pri Dravogradu
MATERI Ko sem prav majhen bil, se je moj prvi klic glasil: zlata moja mama si, Bog naj te čuva dolge dni.
Zgodaj zjutraj ko ostanem, mamce mil pogled objamem, sveti križ mi naredi in k Bogu me priporoči.
Nato se v kuhinjo podam tam že kavo pripravljeno imam in žemljico zraven prigrizni, tak mamica veli mi pri mizi.
Knjige, zvezke mi pregleda vse to je zaradi reda Potem pa v šolo me odpravi in krepko pridigo pripravi.
Bodi priden m poslušen ter za šolo ves navdušen, ko pa mož dorastel boš dobrote vračal mi cel koš.
In če bi živel še sto let, bom mamo ljubil kot ves svet, zato pa prosim ljubega Boga, da mamci moji zdravje da.
Gnezda Dušan, uč. V. razr. Unec pri Rakeku.
Matil Oh! Ko vedla bi? Kako se muči moja mati. Ko vedla bi? Kako jo tarejo skrbi, ko z nami, grešnimi otroci se jezi — jezi.
Dolinšek Jelica, 1. r. v nar. š. v RušaR
Mati. V koledarju so dnevi posvečeni mnogim ljudem. To so dnevi svetnikov, ali pa spominski ali zgodovinski dogodki. Ni dolgo, ko so uvedli v koledar tudi materinski dan, katerega praznujemo v maju; saj je tu« di mesec maj posvečen Materi Božji.
Saj je dolžnost hčere in sina, da se spomnijo na svoje starše. Toda zakaj ne bi bil materi posvečen poseben dan, da se mater spomnimo ob določenih dnevih, da se na lep način spomnimo naših mater. Lepo opisujejo mater pesniki in pisatelji, tudi umetniki, radi upodabljajo mater.
Mi ne bomo proslavljali matere kot umetniki. Proslavili jih bomo bolj skromno. Spominjali se bomo mater po domovih, po palačah in slamnatih kočah, ki s trdom vzgajajo svojo de-co.
Materam smo dolžni plačati velik dolg trpljenja in žrtovanja. Tega dolga ne bomo nikoli poplačali, drugače kot s toplo ljubeznijo in z globokim spoštovanjem. Z ničemer ne bomo poplačali prebedenih noči ob postelji bolnih otrok — ni mogoče zmeriti vseh solz, katere mati potoči za nas.
Življenje matere je ena sama trnje-va steza, ena sama večna služba. Zato moramo mater spoštovati in ljubiti; saj je ona neprecenljiv zaklad, katerega ne more nikdo in nikdar nadomestiti.
•
'Adelajda Topolnik, uč. III. raz. mešč. šole v Slovenj gradcu.
Moja mati Moja mati ljubi me prav srčno, o kdaj ji povrnila bom vse to. Jadno in tužno življenje je, ako otrok nima matere.
Matere nikdar nikomur ne dam, a tudi v življenju mater le eno imam. Ti mati si meni na svetu vse in zato ljubila bom vedno te.
Nuša Pajk, dijakinja 111. a razr. drž. real. gimn. v Celju
Moja mati. Moja mati ni nobena mestna gospa, je navadna kmečka žena, a kljub temu mi je najdražja na svetu. Ona me je kot dete učila, na vsak moj korak pazila, zraven mene mnogo noči prebdela, ter še zdaj, kot sikoraj odrasli hčeri daje lepe nauke, kako se moram vesti, ako. hočem pošteno živeti.
Zato je nikdar ne pozabim, vedno jo hočem spoštovati ter ji iz dna srca kličem: Bog naj jo živi še mnogo leti
Vaš Albina, 4 a r. šolskih sester v Celju
Moja mati! »Moja mati« je beseda zlata, srečen je kdor mater še imal Ko v zibelki sem majhna uboga še ležala,
me mati moja skrbno je negovala. V bolezni zvesto na strani stala, me vsega hudega skrbno je varovala. Ko v sili varstva sem potrebovala, najprvo mamico sem poklicala: Pomagaj mamica mi Ti, ker zlo, hudo se mi godi! Je mamica me slišala pritekla na pomoč,
me v varstvo svoje vzela in zlo odgnala proč! Ko v žalosti tolažbe iščem, spet k mamici zatečem se; Le ona more mi jo dati, ker zlato ima srce I
Plaznik Majda, uč. 5. razr. višje nth rodne šole na Zidanem mostu.
Moja mamica. Svojo mamico ne dam za nobeno zlato. Ona je veliko pretrpela zame. Če sem bila bolna, je celo noč bdela ob moji postelji. Ubogo dete je tisto, katero nima skrbne mamice.
Nevenka Golič, uč. 11. r. ljudske šolst Buče pri Kozje m
MATERI S čim Ti naj poplačam, mati, ves tvoj trud, ki ga imaš z menoj, saj marsikdaj ne moreš spati, zaradi skrbi nad menoj.
Že pri moji zibelki si vedno stala, čuvala me noč in dan, Ti sama si mi posteljico postlala, zato nevem, kaj naj ti dam
Ako sem jaz kdaj zbolel, si mi vedno stregla, tako sem hitro ozdravel, ker moč bolezni je polegla.
Zato jaz prosim dobrega Boga, da bi dolgo še živela, naj On Tebi ljubo zdravje da, da bi srečo, mir imela.
Žige r. N adislav, dijak 111. c. klas. gimn, K Mariboru,
Risbe v številkah
Dragi stric Matic! V prilogi Ti pošljem dve risbi iz številk, ki sem jih sa-
%
JJ
voV
ma napravila. Obraza sicer nista lepa, vendar sta napravljena iz samih številk, in to je glavno. Lepo Te pozdravlja Tvoja zvesta bralka »Mladega Jutra«.
Čadež Anica, učenka I. razr. višje nar. šole v Tržiču.
Listnica uredništva
Pozor, Jutrovčki! Na zadnji natečaj smo dobili toliko dobrih spisov, da ga še zmerom ne moremo zaključiti. Skušali bomo objaviti vsaj vse najboljše! Bržkone zaključimo natečaj v prvi julijski številki.
★
Uganke in križanke iz zadnjih številk so pravilno rešili: Zora Prešern, učenka I. razr. mešč. šole na Jesenicah, Markelj Ivan, učenec III. a razr. mešč. šole na Jesenicah, Geč Elza, uč. II. razr. višje narodne šole, Devica Marija v Puščavi, Žarko Zigon, dijak III. drž. real. gimn. v Ljubljani, Milan Je-
zeršek, dijak gimnazije v Mariboru. ★
Jean: Pravljice »Duh jezdeca« (pravilno »Jezdečev duh«!) doslej še nismo prejeli. Ali se je morda na pošti izgubila ali si jo pa morda le pozabil poslati?
Rešitev kvadrata I
{ L lipa; 2. iver; 3. peča; 4. Arad.
Kvadrat II
1	2 L	3	4
2 L	1	p	A
3	P		
4	A		
1. obdelan les; 2. —; 3. drag kamen, 4. v nedogled izginjajoča pokrajina.
Satovisa križanka št. 5
Opis:,
1	ime meseca
2	tiskovina, ki se ob določenem su izdaja.
3	staro ime za vozilo
4	zastavica
5	kar je nasajeno — množina
6	zelo dober sadež
7	zelo trd kamen
8	kdor vzgaja sadno drevje — je?
9	vrsta domačih živali
Rešitev zlogovnice
sodišče - pravica Država nad vse!
Rešitev križanke
Vodoravno: 1. Imolski, 7. 7. Otelo. 8. ova, 9. ata, 11. krilo, 12. Krakovo.
Navpično: 1. Oto, 4. Levstik, 5. sla, 2. ko, 9. ara, 10. alo, 11. kr. —:----