Stran 516,
Poučni in zabavni del.
Ali so angelji ženske?
(Češki spisal Jan Neruda).
Ne vem, ali je to njeno krstno ime „Mina\ ali se morda samo piše „Minau, s kratka: nM'na" mi je pisala, da baje imam razvozlati „tisto zamotano vprašanje, ki ga še doslej nihče ni razpletel:" »Kakega spola so angelji?" Da baje vse vem, torej tudi to, mi laska Mina
Ze prav — jaz to tedaj razvozlam! S^j se itak celo božje leto ne govori o angeljih bolj. kakor uprav sedaj, o božiču, in potem v pustu in vprašanje je potemtakem tudi časovno. In omeDjam rajši takoj, da se, kar zadeva odgovor, brez ugovora strinjam z gospodično Mino, ki pravi: BMalodane v vseh jezikih so angelji moškega spola, in vender, ali si morete predočiti angelja v mišičnati podobi moža? . . . Vsa čast moški moči; ali moj nazor je, da pojem „angelja pristoja edino mičnim in nežnim telescem ženskim" — Da, angelji so ženskega spola. In to lahko takoj neizpodbitno dokažem s kratkimi še s ter i m i besedami, ako —"
Očividno govori iz gospodične Mine nezmotljiv glas narave, nelažljivo čuvstvo sorodstva. In jaz niti najmanj ne dvomim, da se oglaša isti glas in isto čuvstvo tudi v vseh drugih ženskah, kar jih je po svetu. In to je važna stvar! Enako važno in značilno
pa je tudi, da v nas moških o enakem čuvstvu ni niti najmanjše slutnje. Jaz recimo, nisem se še zares nikdar smatral za nekaj angeljskega — častna beseda! in tudi nisem nikoli začul, kadar sem se bližal kaki ženski, da bi bila zašepetala z ozirom na mene: „ Angelj!" Nasprotno sem jaz jako pogosto vzdihnil pri pogledu na žensko bitje: „Celi angelj!" Enako se godi gotovo tudi drugim moškim. Pač so tudi izjeme: so moški, ki se sami nazivajo, da, celo podpisujejo »Angelj", kakor na pr. v Pragi neki slikar, neki krojač, neki branjevec; ali mi drugi jim o tem angeljstvu ne verujemo še najmanjše trošice ne! In oni bržkone tudi ne verujejo v kako svoje angeljstvo.
To je že nam moškim prirojeno, da se pri pogledu na ženske kar nehote spomnimo na angelje. In če se postavimo mi »omikani meščani" ob času, kadar je po dopoldanskem pouku, na kakem kraju, kjer sta tikoma dve šoli, deška in dekliška — kaj rečemo, kadar bruhnejo štrkavci? „Banda!a — in kaj rečemo, kadar izidejo dekletca? BAngeljci — angeljčki!a kakor Kollar v svojih souetih. In ni doživel marsikateri izmed nas doraslih, da je kedaj klečal pred kako žensko stvarico uprav kakor pred angeljem, ter ji objemal nožice, kakor bi se bal, da bi mu mogla odleteti? Gotovo, da smo si pri tem nehote spominjali slik, na katerih so angelji naslikani s pero trni, z golobjimi — v znamenje dobrote in nedolžnosti, ali s pavjimi — v znamenje, da se tudi angelj, kakor ženska, rad kiti in šopiri.
Pač so tudi ljudje, ki ženskam odrekajo kratko-malo vsako angeljstvo. Ženske so baje ljudje, kakor mi, prejkone še nekoliko manj — tako zatrjujejo. Sicer naj se tu sam vrag izpozna! Upam si sicer izpričati docela nezmotljivo, da je angelj po svojem ženska; kolikor pa je nasprotno ženska angelj — ne, tega ne razločim! In so starejši in pametnejši in uče-nejši ljudje in tudi tega ne morejo razločiti.
Da to dokažem, navedem pesem Miroslava Ruckerta: „ Prikazen angelje v žrecev". Vaška dekletca plešejo ob mesečini in sicer radi vročine v onem kostimu, ki ga je rabila Eva pred iznajdbo figove mode. češ, saj tak nihče ne pride! Toda — naenkrat se k njima nekdo bliža: stari gospod župnik. Dekletca zbežš po krilca. Ali najmlajša — te najmlajše so vselej najbolj pametne — jih je ustavila: „Čemu to? V krilcih nas pozna. Plešimo dalje in ne marajmo zanj". In župnik jih je videl, ter se obrnil nazaj proti domu in polagaje se v postelj je zahvaljeval Boga, da je bil zazrl „angelje zreče", kar baje pomeni „dobro letino". — Torej — star in izkušen poznavalec ljudi in angeljev — gotovo poučna dogodba.
Ali pojdimo malo naprej! Kaj misli čitatelj: Ako bi po raznih znamenjih spoznali, da je tudi vrag, nekdanji angelj, ženskega spola, ali bi to ne bil naravnost premagalen dokaz za ženskost angeljev sploh?  Jaz tega dokaza  tukaj ne izvršim do konca,
Stran 517.
jaz čitalca le mimogrede opozorim na marsikaj, naj si potem čitalec samostojno misli in sodi dalje.
Ali se kedaj pravi v življenju tudi o moških, da so „ padli angeljci?"
Ali ni pisano v II. Kor. 11, 14: »Satan se iz-preminja v angelja svetlobe" in ni s tem označeno, da mu je to čisto lahko storiti brez posebnega truda ? In ali ni hudič vselej prišel, ko je hotel zapeljati kakega svetnika, k njemu v svcgi davni podobi, v ženski podobi?
Ali ne govori v tem pogledu docela jasno v naših ženskah zopet tisti, že omenjeni negoljufivi glas narave, nezmotljivo čuvstvo sorodstva? Ali nam ne odgovori vsaka, kadar njej rečemo:   »Angelj   ste!a
—   „Da, ali oni z rogama", »z rožiči" itd.?"
Ali more kdo drug na svetu napraviti tak pekel kakor ženska?
Kadar si da človek dolgo opraviti s hudičem, ali si ga ta potem ne vzame? In kadar se človek, dolgo peča z žensko, ali si ga ta tudi končno ne vzame ?
In naše staro narodno modroslovje nam ponuja dokaj pomisleka vrednih rekov. »Čim kdor lepši, tem hudiču ljubši", ali: »Hudič ima veliko sladkorja, in zato napravlja tudi greh sladak", ali: »Hudič mora vselej svojo izvršiti", ali končno: „Bogu služi, hudiču pa se ne zameri", kar je ravno toli veljavno, kakor če rečeš: Bogu služi, pa ženski se ne zameri".
Ali ne priganjajo ženske hudiču največ človeških žrtev in ali jim za to ne pomaga hvaležni hudič kakor se je zgodilo v Nemančicah, da je hudič neki ženski, ki je na biljo sv. Tomaža predla preko desetih zvečer, ter se je s tem zamerila svetniku, nasvetoval, kako naj prevari svetnika?
Ali ne zapeljuje hudič pogosto tudi v sami hiši božji moško dušo k raztresenosti in nepobožnosti? In ne delajo ravno tam ženske isto?
Ali se ne slika hudič Da Poljskem v nemški noši? Pri nas črn? Na Laškem rudeč? Med zamorci bel? In ne razodeva to ženskega značaja, ki zahteva vedno kake izpremembe v modi?
Ali si ne vzame hudič, kadarkoli se ženi, vselej staro babšče, in ali bi to storil, ako bi bil — moški?
I  t. d !
Toda, pojdimo še malo dalje. Čitalec morda že upije:   „To so zgolj   le  verjetnosti,  negativni  dokazi
—   jaz zahtevam že naravnostnega dokaza!" Prav, kakor si kdo želi, ponudim vam torej naravnosten dokaz, da je angelj po spolu ženska!
Vsakdo ve, da so »angelji varuhi", ter da ti angelji varujejo otroke. Prosim, ali si jemlje za pestunjo, za varuško k otrokom moški ali ženska?
Čitalec je osupnjen! Ali čitalec je jako omikan človek in v hipu se osvesti, ter reče: »Hm — v Iztočni  Indiji, odkod  so  k   nam  prišli  vsi  začetki
omike, so tudi moške pestunje. Morda je ta starodavna naredba „angeljev varuhov" prišla tedaj z Indije k nam".
No prav — mene ne bo čitatelj zmotil! Ravno pred osmimi dnevi sem citiral na tem mestu prosto-narodno pesem: »Kdor je preveč za ples vnet, k sebi ga vzame angelj svet". Prosim, kdo rad pleše? Ali to niso ženske?
Čitalec je po tem dokazu zopet pobit. No — jaz ga z dokazi popolnoma ubijem! Jaz mu o tem, da so angelji istinite ženske, navedem dokaz, ki stare vse dvome. Izigram trumf, ki ga ne prebije nihče na svetu. Trumf, ki je v istini trumf. V sv. pismu — pri sv. Lukežu 2, 13 — čitamo: »In hitro je bila pri angelju velika množica vojakov".