ISSN 0040-7712 9 770040 771208 UJMI V 02JSICTJVU 1. Z maketo tanka T-55 74. oknih Maribor je Janez Pagon lani osvo¬ jil naslov državnega prvaka v kategoriji vojaških vozil. 2. lomaž Adam iz Logatca tekmuje v kategoriji off-road z Graupner- jevim modelom impuls. Čeprav nastopa šele prvo leto, je že spreten voznik. Na dirkah mu pomaga mehanik Bogdan Makuc. 3 . Mojstrsko okrašen seversky P-35 v merilu 1 : 48 je delo Primoža Debenjaka iz Ljubljane. 4. Jan Babič z modelom HLG sunny, izdelanim po nemškem načr¬ tu, pred štartom z elastiko. Model ima razpetino 1400 mm in tehta 410 g. 5 . Miran Kos z modelom pibros na Rdečem bregu nad Ožbaltom. Model tipa delta je grajen iz ekspandiranega polistirena (deprona). Pri razpetini kril 800 mm tehta 200 g. Za krmiljenje uporablja spre¬ jemnik Multiplex pico 4/5, servomehanizem Graupner C341 in 4 akumulatorje Ni-Mh 600 mAh. Foto: S. Babič, A. Kogovšek, M. Kos in B. Štempihar. KAZALO Revija za tehniško ustvarjalnost mladih FEBRUAR 2000, LETNIK XXXVIII, CENA 300 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 061/17 902 20, faks: 061/17 902 30 E-pošta: joze.cuden@tehniska-zalozba.si Naročniški oddelek: telefon: 061/17 902 24, faks: 061/17 902 30 E-pošta: tzs-lj@siol.net Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 300 SIT, naročnina za prvo polletje pa 1500 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-601-280532 Celoletna naročnina za tujino znaša 6000 SIT (66 DEM oziroma 36 USD). Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Urednik revije: Jože Čuden Odgovorni urednik: Andrej Gogala Lektoriranje: Ludvik Kaluža Računalniški prelom in izdelava filmov: Lucija Martinčič, Anton Zupančič Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Tisk: Tiskarna Ljubljana, d. d. Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8 %. Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Modeli off-road so namenjeni za dirke po brezpotju in zlahka premagujejo tudi zahtevnejše ovire na progi. Foto: Jože Čuden KAZALO 186671 2 DNEVI TEHNIČNE KULTURE 5 RV ZRAČNI BOJI '99 6 4. POKAL REVELL V PLASTIČNEM MAKETARSTVU 8 DRŽAVNO PRVENSTVO 1999 Z AVTOMOBILSKIMI RV-MODELI 10 TRENER 40 11 NASTOPI NAŠIH RAKETNIH MODELARJEV NA TUJEM 12 MAVRICA II- MODEL KATEGORIJE F3J M 16 PROTON- MODEL HIDROGLISERJA NA ELEKTRIČNI POGON (4. DEL) 25 MAKETA LADJE HMS BOUNTY (6. DEL) 27 PRIPRAVA AVTOMOBILSKEGA MODELA ZA TEKMOVANJE *> I 30 IZDELAVA ZASTEKLITEV KABIN 31 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO - JUNKERS JU-52/3M G4E 32 PROTITANKOVSKI STUART. 36 ŠATULJA ZA NAKIT 38 PUSTNE MASKE IZ MAHGUME 40 UGANKARSKI KOTIČEK im 6 februar 2000 1 REPORTAŽA & Dnevi tehnične kulture Ljubljana, 10.-13. 11. 1999 JOŽE ČUDEN Foto: J. Čuden, B. Grgič in R. Vaupotič DTK Dnevi tehnične kulture na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani so bili lani novembra osrednji dogodek, na katerega so ljubitelji modelarstva, maketarstva in drugih tehničnih interesnih dejavnosti dolgo čakali. Deset let je že minilo od zadnje podob¬ ne razstave v Cankarjevem domu, vmes pa je nastala vrzel, ki so jo do neke mere sicer zapolnjevale prireditve, kot so Sejem učil ali Dnevi slovenskega izobraževanja, vendar je bila to prva celostna predstavitev dejavnosti šolskih tehničnih krožkov, društev in strokovnih zvez, obogatena s ponudbo modelarskih trgovin ter proizvajalcev orodja in opreme za te dejavnosti. Pri¬ reditev je bila torej organizirana predvsem zanje. Zasluga za to gre Zvezi za tehnično kulturo Slovenije, ki je ob pomoči stro¬ kovnih sodelavcev izpeljala celotni projekt. Število razstavljalcev je za prvo leto preseglo vsa pričakovanja. Med vsemi, skupaj jih je bilo čez 80, prevladuje ocena, da je takšna prireditev, ki jo hkrati spremljajo demonstracijski nastopi, delavnice za mlade, tekmovanja in seminarji za učitelje, tisto, kar organizacije tehnič¬ ne kulture potrebujejo za svojo predstavitev v javnosti. Želja vseh je, da prireditev v prihodnje postane tradicionalna. Računalniško krmiljena naprava za izrezovanje profilov za modele pod¬ jetja Panoptikum iz Kamnika Jani Nebec, lastnik trgovine Mantua model, je bil vsak trenutek na raz¬ polago z nasveti radovednim obiskovalcem in kupcem. Mladinski tehnični center MZDTK Ljubljana seje predstavil z bogato po¬ nudbo tečajev modelarstva za učence različnih starosti. Med najbolj obiskanimi je bil razstavni paviljon logaškega podjetja Mi¬ ho modeli in nemške firme Graupner. Top-modeltehnik iz Nove Gorice je poleg prodajnega programa pokazal tudi dosežke svojih tekmovalcev. 2 februar 2000 TIK'! 6 REPORTAŽA Veliko pozornost je vzbudil polet RV-cepelina, ki gaje upravljal Grega Vrhovnik iz Ljubljane. Člani ARK Komarov so prvič pri nas predsta¬ vili dvoranske lete z večjimi modeli raket. Start in ... Bogo Štempihar je dokazal, da lahko izkušen pilot poleti in pristane s fun-jlyerjem tudi v dvorani. RV-maketi Polikar¬ pov 1-15 bis in beri- jev Be-4 staroste slo¬ venskih modelarjev Antona Pavlovčiča. ...pristanek modela S3A-nacional, ki ga je iz¬ delal Predrag Hluchy. Roman Ložar iz Kamnika pred vzletom mode¬ la slow-fly Jadrnici burja članov DM Ljubljane Janeza in Tita Bonača, uspešnih . tekmovalcev v kategoriji F5G Člani društva Elmo road crew iz Grosuplja so se s svojimi privlačnimi maketami tovornih vozil prvič predstavili v javnosti. TTRi 6 februar 2000 3 REPORTAŽA ru, viORsK| muzej SERGEJ Psiček Fifi (OŠ Šmarje Sap) je pošteno pre¬ strašil vsakogar, ki mu je premaknil kost. Razstavni prostor OŠ Danila Lokarja iz Ajdov¬ ščine je pritegnil pozornost s pestrim prikazom dejavnosti tehničnih krožkov. V velenjskem društvu modelarjev se posvečajo predvsem modelom RV motornih čolnov. Trgovina Remiko - mali tehnik ima že nekaj časa tudi svoj modelarski klub. turi Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana je razstavil več maket starih la¬ dij, med njimi tudi prvo plovilo z ladijskim vijakom - Resslovo Civetto. Podjetje Sinel je vo¬ dilno ime na podro¬ čju računalniškega izobraževanja in te¬ čajev iz robotike za mladino. OSNOVNA ŠOU FRANCETA BEVKA Učenci OŠ Franceta Bevka so že vrsto let med najuspešejšimi na tekmo¬ vanjih z modeli jadrnic in motornih čolnov. Lični hranilniki-prašički, izdelani po predlogi v Timu, so delo učencev OŠ Trebnje. 4 februar 2000 TTIL REPORTAŽA RV zračni boji '99 SAŠO BABIČ Dolgo časa se je kuhalo, v lanski sezoni pa je prvič šlo popolnoma zares. Vsi sodelu¬ joči so pokazali veliko mero poguma, dobro tehniko pilotiranja, srčnost in krasne modele. S tem da smo začeli tekmovati, smo se drug od drugega ogromno naučili. Tu mislim predvsem na trike, s pomočjo katerih se da hitreje narediti trdnejši, lažji in boljši model. Glede samega letenja se je na prvih tek¬ mah videlo, da smo se kot nasprotniki v zra¬ ku, a prijatelji na tleh, sprva le preizkušali. Letenje je bilo še negotovo in nenapadalno, vendar se je kmalu spremenilo predvsem zaradi dveh stvari. Prva je bila, da so se na prizorišču pojavili štajerski piloti, ki sicer še niso imeli tekmovalnih uspehov, a so poka¬ zali izredno pilotiranje, druga pa je bila naš obisk evropskega prvenstva na Švedskem. Zračni boji so postali ostrejši, tekmovalcem je uspevalo po večkrat odrezati trakove nas¬ protnikov, razbilo pa se je tudi več modelov. Čeprav se to razbijanje modelov sliši kruto, so udeleženci nagrajeni oziroma potolaženi s točkami za trk, v naslednjem štartu pa že lah¬ ko letijo z novim modelom. Zaletavanje je konec koncev sestavni del tega tekmovanja. Na začetku tekmovalec samega sebe zelo težko prepriča s filozofijo zračnega boja, da je model le potrošni material oziroma orodje za dosego zmage. Poleg tega večje število trkov pomeni tudi izkušenejše pilote. Samo pomislite, kako dober mora biti pilot, da z modelom, ki meri čez krila slab meter, pri hitrosti več kot sto kilometrov na uro oceni pravo oddaljenost svojega modela do nasprot¬ nika, mu odstriže trak ali celo trči vanj. Na začetku smo skoraj vsi tekmovali samo s spitfireji, nato pa so se jim kot po te¬ kočem traku začeli pridruževati še modeli drugih letal 2. svetovne vojne. Tako je doga¬ janje v zraku še bolj spominjalo na prave zračne boje. Poleg tega pa so se tekmovalci lahko vživeli v vloge pilotov letal, o katerih so vedno sanjali. Dobili so možnost pilotirati zera, messerschmitta 109, mustanga ali kak¬ šno drugo letalo. Tekmovalna sezona je bila kratka, saj smo izvedli samo štiri tekme, vendar zanimi¬ va. Vseh sodelujočih pilotov je bilo 16, kar je za prvo leto izjemen uspeh. Rek sicer pravi, da je pomembno sodelovati, ne zmagati, vendar je bila želja vseh, doseči čim boljši rezultat. Na koncu so na stopničkah za zma¬ govalce stali trije najboljši piloti. Naj jih na kratko predstavimo: Državni prvak je postal Miloš Požar iz Nove Gorice. Da je res izvrsten pilot, je do¬ kazal kar nekajkrat; do živega mu ni mogel skoraj nihče, odlično pa se je odrezal tudi v mednarodni konkurenci na Švedskem. Drugouvrščeni Andrej Pervinšek iz Ljub¬ ljane se je odlikoval z veliko vztrajnostjo in zavzetostjo ter velikim številom modelov, ki jih je seveda tudi bojno krstil in preizkusil. Ljubljančan Marjan Erklavec (3.) je svoj uspeh dosegel naravnost sanjsko, saj je vso sezono tekmoval z enim samim modelom. Odlikoval se je drznim in brezkompromisnim pilotiranjem. Začetki so več kot spodbudni, vprašanje pa je, kako se bo dejavnost razvijala v pri¬ hodnje. Zazdaj vse kaže, da se bo število pilotov občutno povečalo. Zračni boji so tre¬ nutno pač "vroča" tema. Tekmovanja so za sodelujoče izjemno razburljiva in hkrati privlačna za gledalce. Čar tekem je, da se vse skupaj odvija na ome¬ jenem prostoru širine slabih dvesto metrov, Miloš Požar Nasprotniki v zraku so prijatelji na tleh. Andrej Pervinšek Matjan Erklavec in verjemite mi, da je ob osupljivem pilotira¬ nju, rezanju trakov in trkih modelov v zraku res kaj videti. Najpomembneje pa je, da je za varnost vseh navzočih vedno poskrbljeno! Na koncu bi se rad zahvalil vsem kolegom, predvsem Andreju Pervinšku in Milošu Po¬ žarju, ki so s svojim delom, trudom in spodbu¬ janjem nadgradili moja večletna prizadevanja ter mi dogajanje od elektronskega dopisovanja pomagali spraviti na modelarske steze. Ne smemo pozabiti tudi naših sponzor¬ jev, ki so pomagali k uspešni sezoni. To so modelarske trgovine Topmodel tehnik, Man- tua model, Remiko - mali tehnik, poleg njih pa še Metis, turistična agencija Anka in knji¬ garna Bukvica. Bralce, ki vas to področje zanima, vabi¬ mo, da se nam pridružite kot piloti ali kot gledalci; v nobenem primeru ne boste razo¬ čarani. Povabilo velja tudi k ogledu spletne strani na naslovu http://fly.to/aces-slovenija, kjer boste našli obilo informacij, pravilnikov ter slik modelov. TUVI. 6 februar 2000 5 REPORTAŽA 4. pokal Revell v plastičnem maketarstvu SAŠO KRAŠOVEC Foto: Aleš Čarman Člani Maketarskega kluba Kranj vsako leto na Osnovni šoli Matije Čopa v Kranju priredijo tekmovanje za Pokal Revell. Ob pomoči zaposlenih na osnovni šoli in pod pokroviteljstvom firme Hibisco iz Ljubljane, ki je glavni uvoznik maket Revell, Match- box in Monogram ter maketarskega pribo¬ ra, so ga 4. decembra pripravili že četrtič. Tekmovanje je potekalo ločeno za mla¬ dince in člane. Glede na zelo širok izbor plastičnih sestavljank, ki jih ponuja Revell, je bilo tekmovanje razdeljeno na pet kate¬ gorij: makete letal v merilu 1 : 72 in manjše, letala v merilu 1 : 48 in 1 : 32 ter plovila, vojaštvo in civilna vozila v vseh merilih. Kategorija znanstvena fantastika je bila skupna za člane in mladince. Tekmovanja se je udeležilo 35 tekmo¬ valcev iz Slovenije, tekmovali pa so tudi gostje iz Hrvaške. V vseh kategorijah je bi¬ lo prijavljenih 45 maket, vsak tekmovalec pa je lahko v posamezni kategoriji nastopil samo z eno maketo. Prireditev je minila v znamenju članske¬ ga spopada, saj je poleg uveljavljenih tek¬ movalcev nastopilo tudi nekaj novih, vendar dobro pripravljenih maketarjev, medtem ko je bila v primerjavi s prejšnjimi leti kon¬ kurenca med mladinci nekoliko okrnjena. Morda je bil vzrok v nerodno izbranem ter¬ minu tekmovanja. Med člani je pri maketah letal 1 : 72 zmagal Avgust Kladušek iz Ljubljane z ma¬ keto nemškega protitankovskega letala iz 2. svetovne vojne henschel Hs-129 B2, ki je bil po mnenju sodnikov le nekoliko boljši od Igorja Kolbezna iz Črnomlja z maketo ameriškega transportnega letala iz 2. sve¬ tovne vojne C-47 skytrain, na kateri je upo¬ rabil lepe, samostojno izdelane nalepke. V tej skupini velja omeniti še Aleša Šinkovca iz Izlak z zelo solidno narejeno maketo le¬ tala DC-3, ki stoji na travniku pri Metliki v bližini nekdanjega letališča iz 2. svetovne vojne. Pri mladincih je v isti kategoriji zmagal Primož Noč iz Kranja z zanimivo maketo - dioramo nad Srbijo sestreljenega ameriške¬ ga "nevidnega" letala F-117. Znanstvena fantastika je žal pritegnila samo enega tekmovalca, Igorja Kolbezna, ki je izdelal zvezdno lovsko letalo Starfury. Maketo je s pomočjo literature, dobljene na Internetu, precej dodelal in izboljšal. Po tesni in težavni sodniški odločitvi je v kategoriji vojaštva pri članih prvo mesto pripadlo Andreju Kogovšku iz Ljubljane z maketo sodobnega nemškega tanka leo¬ pard 1A5. V zelo izenačenem boju, je po točkah prehitel Bojana Korelca z maketo tanka Panzer III in Primoža Debenjaka z dvema tirnima oklepnikoma - artilerijskim in poveljniškim vagonom. Tekmovanje se očitno počasi uveljavlja, saj ga vsako leto obišče kar precej gle¬ dalcev. Tokrat so si poleg ogleda razstave lahko omislili tudi kakšno maketo. Glavni pokrovitelj je namreč za vse navzoče pri¬ pravil prodajo maket po zelo ugodnih ce¬ nah, dobro pa je cvetel tudi bolšji sejem. Maketo letala DC-3 (1: 72), postavljenega na nekdanjem letališču iz 2. svetovne vojne pri Metliki, je izdelal Aleš Šinkovec in dosegel tre¬ tje mesto med člani. Nea Štempihar iz Logatca je nastopila s thunderboltom P-47N (1: 48). Ljubljančan Andrej Kogovšek je v kategoriji letal (1: 48) sodeloval z Me- 109 G-10. Nad Srbijo sestreljeni "nevidni" F 117 je prvo mesto v kategoriji letal (1 : 72) za mladince prinesel Primožu Noču iz Kranja. Verodostojnost do¬ godka moti le napačna zastava v rokah vojakov. F-104S starfighter (1 : 48) v atraktivni barvni shemi je delo celjskega maketarja Bogdana Jazbeca. 6 februar 2000 TTTVL 6 REPORTAŽA Maketa A-4 F skyhawk (1 : 48) Igorja Kolbez- na iz Črnomlja Najboljši v kategoriji civilnih vozil med člani je bil Aleš Šinkovec iz Izlak z dirkalnikom F. 1 jordan-peugeot. Avtor makete tovornjaka MAN 2000je Nenad Bedič iz Črnomlja. Blaž Oštrek iz Kranja je z maketo nemške križarke Scharnhorst iz 2. svetovne vojne zasedel prvo mesto v kategoriji plovil za mladince. Zmagovalno maketo leopard 1A5 v merilu 1 : 35 je izdelal Andrej Ko¬ govšek. Bojan Korelc, Ljubljana: panzer III (1 : 35) in drugo mesto v kategoriji vojaštva za člane Lahka nemška križarka Emden. Maketo je izdelal Primož Debenjak iz Ljubljane. Najboljših po posameznih kategorijah so bili: Člani: letala 1 : 72 - Avgust Kladušek, Ljubljana (Hs-129 B2), letala 1 : 48 in 1 : 32 - Samo Štempi¬ har, Logatec (A-26 invader), plovila - Primož Debenjak, Ljubljana (lahka križarka Emden), vojaštvo - Andrej Kogovšek, Ljubljana (tank leopard 1A5), civilna vozila - Aleš Šinkovec, Izlake (dirkalnik F1 jordan-peugeot), znanstvena fantastika - Igor Kolbezen, Črnomelj (Starfury). Mladinci: letala 1 : 72 - Primož Noč, Kranj (diorama F-117), letala 1 : 48 in 1 : 32 - Tomaž Horvat, Kranj (helikopter huey hog), plovila - Blaž Oštrek, Kranj (križarka Scharnhorst), vojaštvo - Ranko Frka, Kraljeviča (artilerijski vagon), civilna vozila - Andrej Feher, Kranj (dirkalnik F1 mclaren mercedes). Skupni vrstni red za prehodni pokal Revell: 1. mesto - Andrej Kogovšek, Ljubljana, 88 točk, 2. mesto - Avgust Kladušek, Ljubljana, 86 točk, 3. mesto - Bojan Korelc, Ljubljana, 85 točk. 6 februar 2000 7 REPORTAŽA Državno prvenstvo 1999 z avtomobilskimi RV-modeli TOMAŽ DOBNIKAR Državno prvenstvo radijsko vodenih avtomobilskih modelov je lani potekalo z rahlim priokusom neenotnosti med posa¬ meznimi klubi. Nekateri med njimi so pač bolj naklonjeni dirkanju v eni, daigi v dru¬ gi kategoriji, nasploh pa je bilo čutiti, da prevladuje interes za modele na bencinski pogon. Elektrokategorije vsaj z vidika klu¬ bov oziroma modelarskih daištev očitno postajajo vse manj zanimive. Ta razdvoje¬ nost seveda ni niti najmanj v prid modelar¬ jem tekmovalcem, ki jih klubske zdrahe v glavnem ne zanimajo, ampak si želijo pred¬ vsem pokazati svoje veščine, jih primerjati z drugimi in se ob tem nekoliko pozabavati. Zaradi tega so bile v minuli sezoni dirke "električarjev" (elektro 2WD, elektro 4WD in pokal Schumacher) organizirane ločeno od dirk "bencinarjev" (off-road, rally, razred C in pokal hrošč). Posledično so se ob kon¬ cu prvenstva pojavile težave pri seštevanju (točkovanju) rezultatov. Seštevek točk za klube je bil ob podelitvi pokalov napačno izračunan in zgodilo se je tisto najneprijet- nejše, da je moral prejemnik pokala zaradi nepravilno izračunanega števila točk odlič¬ je vrniti. Slaba informiranost je botrovala tudi pričujočemu poročilu, ki zato lahko postreže le z, upajmo, da, popolnimi končni¬ mi rezultati, o samem dogajanju med letom pa žal le z opisom tekem v elektrokatego- rijah. Pravilnik tekmovanj je bil glede na prejš¬ njo sezono nekoliko dopolnjen in je vklju¬ čeval tri nove tekmovalne kategorije. To so cestne dirke z modeli v merilu 1 : 8 z ben¬ cinskim pogonom (mantua junior), z mo¬ deli v merilu 1 : 10 z bencinskim pogonom do 2,5 cm 3 (brez omejitev) ter z modeli v merilu 1 : 5 z bencinskim pogonom (brez omejitev). Za dosežene rezultate je bil določen nov ključ delitve točk. Tekmovalec je dobil za 1. mesto 30 točk (prej 24), 2. mesto 24 točk (prej 18), 3. mesto 19 točk (prej 15), 4. mesto 15 točk (prej 13), 5. mesto 12 točk (prej 11), 6. mesto 10 točk (prej 10) in na¬ to enako kot prej za vsako mesto do 15- p° 1 točko manj. Koledar tekmovanj za državno prven¬ stvo je bil objavljen v Timu 7 (marec 1999), od koder povzemamo, da so bile v elektro- kategorijah razpisane štiri tekme, v bencin¬ skih kategorijah pa za modele off-road pet tekem in za cestne modele šest. V končni rezultat po kategoriji je posameznemu tek¬ movalcu štel seštevek točk, ki jih je dobil za najboljših 70 % uvrstitev, zaokroženo navzgor, kar pomeni 3 dirke od 4, 4 od 5 ter 5 od 6. Pripravljeni, na startu, zdaj! Tako so bili razvrščeni modeli pred finalno vožnjo v kategoriji elektro 4WD. Na dirki se je vsak po najboljših močeh trudil čim bolje prevoziti progo. Ne¬ kateri so imeli zaradi trkov in zdrsov kar precej težav in jim ni uspelo vselej peljati v pravo smer. Del proge, speljane po parkirišču Emone diskonta v ljubljanskem BTC-ju. Pod šotorom je bil računalnik, s katerim so šteli kroge in merili čas. Gledal¬ ci so dogajanje opazovali z varne razdalje za zaščitno vrvico. Po vsaki vožnji je priporočljivo model vsaj nekoliko očistiti in pregledati, če ni v kakega od vrtljivih delov zašel drobec peska ali druga nesnaga. Takole je to počel državni prvak v kategoriji elektro 4WD, Aleš Dobnikar. 8 februar 2000 - Na državnem prvenstvu je skupno so¬ delovalo devet slovenskih klubov: WM mo¬ delarski klub (WM), Modelarsko društvo Blisk (MDB), Modelarski klub Remiko (REM), Modelarski klub Nebec hobi (NEB), Društvo modelarjev Ljubljane (DML), Mo¬ delarsko društvo Nova Gorica (MDNG), Modelarsko društvo METIS (MDM), Sport- klub Novo mesto (SKNM) ter Modelarsko- maketarski klub Logatec (MMK). Nekaj besed o dogajanjih na tekmah "električarjev" V elektrokategorijah so sodelovali le tekmovalci petih klubov: WM, MDB, REM, NEB in DML. Po neuradnih informacijah je bil DML zaradi neporavnanih klubskih pri¬ stojbin izločen iz državnega prvenstva. Njihovi člani so sicer lahko tekmovali na posameznih dirkah in se potegovali za po¬ samične uvrstitve, vendar pa njihovi rezul¬ tati niso šteli za točke DP. Morda je tudi to prispevalo k manjši zmedi pri obdelavi končnih rezultatov prvenstva. Na dirkah so bili za štetje krogov, kot je običajno na državnem prvenstvu, uporab¬ ljeni transponderji. Napravica je pritrjena na model tako, da računalnik vsakokrat, ko model prevozi štartno/ciljno črto, tekmo¬ valcu prišteje krog. Obenem računalnik be¬ leži tudi čase vsakega prevoženega kroga. Po poteku petih minut računalnik objavi število prevoženih krogov posameznega tekmovalca in čas, ki ga je vsak potreboval, da je pripeljal do štartne/ciljne črte. Boljši je tisti tekmovalec, ki je prevozil več kro¬ gov, ob enakem številu teh pa je odločilen čas, ki ga je potreboval do cilja po preteku petih minut. Boljši je seveda tekmovalec s čim krajšim časom. Novi pravilnik je prinesel kar nekaj no¬ vosti, ki jih tekmovalci doslej niso bili vaje¬ ni. Štart v kvalifikacijskih dirkah je potekal tako, da je vsak tekmovalec štartal s časov¬ nim zamikom približno ene sekunde. Ker se je vsakemu meril čas posebej, ni bilo pomembno, s katerega mesta je štartal. Prednost tega načina je, da se možnost tr¬ kov ob Startu močno zmanjša, kar je včasih povzročalo precejšnjo razburjenost. Še po¬ sebej nerodno je bilo, če so trk povzročili manj vešči vozniki, za katere se je slutilo, da ne bodo mogli poseči po najboljših mestih, s svojim ravnanjem pa so včasih prekrižali račune prav tistim, ki so ciljali najvišje. Novost je bila tudi, da so po odpe¬ ljanih dveh kvalifikacijskih vožnjah nasto¬ pili še v polfinalni. Prva dva iz kvalifikacij sta se uvrstila neposredno v finale, preostali pa so peljali polfinale. Na koncu je sledila še finalna vožnja. Modeli, s katerimi so nastopali tekmo¬ valci kategorije elektro 2WD, so se v osno¬ vi med seboj kar precej razlikovali. Izkaza¬ lo se je, da so bili v veliki prednosti tisti, ki so imeli sodobne modele z vzmetenjem in diferencialom na pogonskih kolesih. Mo¬ dele z vsemi temi priboljški je bistveno lažje voditi skozi ovinke in prav na teh ključnih mestih so pridobivali največ pred- REPORTAŽA Najboljši v kategoriji elektro 2WD z zasluženimi pokali: 3■ Matej Dobnikar (WM), 1. Aleš Dobni¬ kar (WM) in 2. Tit Bonač (REM) (z leve) nosti. Preprostejši modeli brez vsega našte¬ tega takorekoč niso imeli možnosti za zmago. Seveda so bili dosežki še vedno v precejšnji meri odvisni tudi od spretne ro¬ ke voznika in kančka sreče. Po treh četrtinah prvenstva se je že po¬ časi začela oblikovati vodilna skupina tek¬ movalcev v obeh kategorijah, zadnja dirka, ki se je odvijala v hali A ljubljanskega Go¬ spodarskega razstavišča v času prireditve "Dnevi tehnične kulture", pa je štela le še za morebitno izboljšanje končnega rezultata. Pri dirkanju v dvorani je tekmovalcem pa tudi organizatorjem prihranjena vsaj ena skrb - glede vremena. Tokrat so imeli prvič, in upajmo, da ne zadnjič, priložnost okusiti tudi to ugodje. Zgodba se je na zadnji dirki dokončno razpletla. V kategoriji elektro 2WD je pre¬ močno zmagal Aleš Dobnikar CWM), na drugem mestu je prvenstvo končal Tit Bo¬ nač (REM), tretji pa je bil Matej Dobnikar (WM). Po pričakovanjih se je dogajanje razplet¬ lo tudi v kategoriji elektro 4WD, kjer je prav tako slavil Aleš Dobnikar, drugi je bil Dušan Mihelič (MDB) in tretji Aleš Nadu (MDB). Po vsaki dirki prvenstva so organizator¬ ji ob razglasitvah rezultatov najboljšim trem podelili pokale, čeprav so v pravilniku pred¬ videne le medalje in priznanja. Na koncu so posebne pokale prejeli še najboljši trije v skupnem seštevku DP. Zanimiv in skoraj neverjeten je podatek o vožnjah državnega prvaka Aleša Dobni¬ karja z modeli s štirikolesnim pogonom, ki, odkar vozi v tej kategoriji, sploh še ni bil premagan. Njegov zmagovalni niz se vleče od predzadnje dirke državnega prvenstva 1998, ko se je prvič preizkusil v vožnji z modelom 4WD, prek zimskega prvenstva Primorske, kjer je bilo pet dirk, pa do za¬ ključka minulega državnega prvenstva. Enajst zmag v enajstih dirkah je zavidanja vreden dosežek in je gotovo izziv vsem tekmovalcem, da se potrudijo prekiniti nje¬ gov zmagoviti pohod. Kogar zanimajo še druge podrobnosti o hobiju našega najboljšega voznika avtomo¬ bilskih modelov na električni pogon in ima dostop do interneta, si jih lahko ogleda in o njih prebere na Aleševi spletni strani z naslovom http://drive.to/dobnikar. TT3ir 6 februar 2000 9 PRILOGA Trener 40 ROBERT RESMAN Za učenje letenja z motornim mode¬ lom je najbolj pomembno, kakšen model pri tem uporabimo. Večina modelarskih firm ima v svojih programih začetniške trenažne motorne modele, ki se med se¬ boj kaj dosti ne razlikujejo. Zasnovani so kot visokokrilni modeli. Ker so namenjeni za učenje letenja, imajo vgrajen nekoliko močnejši motor, da so laže kos pilotovim napakam. Tak je tudi naš trener 40. Števil¬ ka 40 pomeni velikost modela v razmerju do uporabljenega motorja, ki ima v tem primeru prostornino okoli 6,5 cm J . Za vo¬ denje potrebujemo štirikanalno RV-na- pravo. Model krmilimo s smerjo, nagi¬ bom, višino in plinom. Ker ima krilo velik V-lom, je model zelo dobro vodljiv tudi samo s smerjo, tako da lahko nagib za za¬ četek blokiramo in ga uporabimo kasne¬ je, ko že znamo leteti. Takšno učenje je manj utrujajoče, pa tudi pilotovi refleksi so lahko nekoliko počasnejši. Gradnja modela je klasična, zelo trdna in predvsem nezahtevna. Trup ima škatla¬ sto konstrukcijo, ki omogoča preprosto in hitro montažo motorja in RV-komponent. Sestavljanje trupa se začne z izrezova¬ njem reber iz vezane plošče 4 mm. Rebro T 1 je narisano brez odprtin, ki jih naredi¬ mo po dimenzijah rezervoarja. Če bomo rezervoar skrili za rebrom, naredimo sa¬ mo odprtine za cevke. Rebra T 1, T 2 in T 3 pod pravim kotom prilepimo na pod¬ lago T 12, ki je prav tako iz vezane plo¬ šče 4 mm. Ob straneh prilepimo opiati T 8 in T 9 in pazimo na pravokotnost de¬ lov med seboj. Sestavljeno konstrukcijo je najbolje pustiti, da se lepilo dokončno posuši. Delo nadaljujemo tako, da na rav¬ no desko z bucikami pritrdimo dno trupa T 14 iz 3-milimetrske balze. Na to osnovo prilepimo že izdelano konstrukcijo in jo dogradimo z rebri T 4, T 5 in T 6. Na vo¬ galih prilepimo smrekove letvice s prere¬ zom 5x5 mm, ki zelo povečajo trdnost. Pri tem bodimo natančni in večkrat pre¬ verimo pravokot¬ nost, da trup ne bo zvit. Nato na obeh straneh prilepimo obe opiati T 18 iz 3- milimetrske balze, ki trupu dajeta že dokončno obliko. Nosilec motorja izdelamo iz trde ve¬ zane plošče 8 mm, ali pa zlepimo med seboj dve po 4 mm. Nosilec vlepimo na sprednji del med opiati T 18 in v uto¬ re na rebru T 1. Pa¬ zimo na naklon 2° navzdol. Nosilec na zgornji in spodnji strani znotraj oblepimo z deloma T 19 in T 20, ki ju izdelamo iz 8-milimetrske bal¬ ze. S tem zagotovimo res močno sidran nosilec. Trup na zgornji strani zapremo z oplato T 16 iz 3-milimetrske balze ter na sprednjem delu z deloma T 10 in T 11 iz balze, debele 10 mm. Trup je tako zaprt in ga lahko natančno obrusimo ter zaobli¬ mo robove. Med rebri T 2 in T 3 prile¬ pimo mizico za servomehanizme, ki jo naslonimo na del T 9. Obliko in velikost mizice prilagodimo svojim servomehani- zmom, njihova postavitev pa je jasno pri¬ kazana na načrtu. Trup pod motorjem je odprt, tako da ne bo težav s pritrditvijo prednjega kolesa na rebro T 1. Zadnje podvozje privijemo z dvema vijakoma M 4, ki ju z notranje strani utrdimo z aluminijasto ploščico. Podvozje je narejeno iz duraluminijeve pločevine, debele 2 mm, lahko pa upora¬ bimo ustrezno kupljeno podvozje. Višinski stabilizator je sestavljen iz bal- zovih delov debeline 8 mm, ki jih med seboj zlepimo na ravni šablonski deski. Višinsko krmilo je zbrušeno z 8 mm na 2 mm. Za pritrditev uporabimo štiri pla¬ stične šarnirje. Tako sestavljen stabilizator pod pravim kotom prilepimo na trup in preverimo kot med stabilizatorjem in ro¬ bovi trupa, kjer bo pritrjeno krilo. Ti ro¬ bovi morajo biti popolnoma vzporedni. Pravokotno na višinski stabilizator zdaj prilepimo še smerni stabilizator iz 7-mili- metrske balze. Tudi smerno krmilo je zbrušeno tako, da se stanjša na 2 mm, in pritrjeno s tremi šarnirji. Za lepši prehod trupa v smerni stabilizator prilepimo še del T 29. Smerni stabilizator ima na spod¬ njem delu zob, ki ga trdno vlepimo v višinski stabilizator. Zob močno poveča trdnost smernega stabilizatorja, zato od¬ padejo kakršne koli ojačitve ob straneh. Trup je izdelan in lahko začnemo z vgradnjo sestavnih delov motorja in ko¬ mand. Najprej vgradimo rezervoar ter mo¬ tor. Na stranicah trupa zbrusimo potrebne utore za izpušno cev in iglo uplinjača. Dokončno vgradimo tudi povezavo s ser- vomehanizmom. Krmilni drog za višino naredimo iz smrekove letvice 6x6 mm, ki se na obeh straneh nadaljuje z jekleno žico 1,5 mm. Smerno krmilo lahko pove¬ žemo z bovdnom, ki ga trdno prilepimo v notranjost trupa. Za pogon moramo upo¬ rabiti jekleno žico in ne plastične palice. Ko izdelamo komande in vse deluje brezhibno, jih razstavimo in vse sestavne dele odstranimo iz trupa. Notranjost pre- lakiramo z dvokomponentnim lakom ali kar z razredčeno epoksidno smolo. Naj¬ bolj natančno lakiramo okoli motorja. Če bomo trup prekrivali s folijo, kar je najbolj praktična rešitev za takšen model, ga na zunanji strani premažemo z nitrolakom ali celo z razredčenim belim mizarskim lepi¬ lom. Na tako pripravljeno podlago bo fo- 10 februar 2000 TTK.C PRILOGA lija dobro prijela. Ko je trup prekrit in okrašen, zvrtamo še dve luknji za paličice za pritrjevanje krila z elastikami. To je naj¬ bolje narediti na koncu, saj nam že prej vlepljene paličice otežujejo prekrivanje s folijo. Preostane nam le še, da znova vgradimo vse sestavne dele motorja in komand. Za izdelavo krila imamo dve varianti. Ena je klasična z rebri in prekrita s folijo, druga pa je z izdelavo stiroporne sredice in vakuumiranjem balzovih opiat. Klasič¬ no krilo iz reber je lažje, vendar je njego¬ va izdelava bolj zamudna, ne potrebuje¬ mo pa rezljače za stiropor in vakuumske črpalke. Rebra naredimo iz 2-milimetrske balze in so vsa enaka. Nanizamo jih na nosilno letvico K 10 iz smrekovine s pre¬ rezom 10 x 5 mm. Sestavimo vsako po¬ lovico krila posebej in ju šele na koncu zlepimo. V-lom krila določata dva nosilca K 9, ki obenem povezujeta obe nosilni letvici. Na sredini med letvicama prilepi¬ mo balzove ploščice K 8, ki krilo dodatno utrdijo. Prilepimo še prednjo in zadnjo letvico ter zgornjo in spodnjo oplato K 5 na torzijskem nosu. Ker je folija zelo obremenjena, če je napeta čez tanka re¬ bra, na ta prilepimo trakove K 4 iz 1,5 mm debele balze. Ušesa naredimo iz polne 30-milimetrske balze ali iz treh zlepljenih plasti balze 10 mm. Zbrusimo jih v kaplji- často obliko in oblikujemo neopazen pre¬ hod v krilo. Nagibni krilci zbrusimo iz polne balze 10 mm in ju s štirimi šarnirji na vsaki stra¬ ni pritrdimo na krilo. Servomehanizem za pogon krilc se nahaja na sredini krila in je povezan z obema krilcema. Prostor in na¬ čin pritrditve servomehanizma predvidi¬ mo že med samo gradnjo krila. Povezavo naredimo iz jeklene žice 2 mm, ki je na eni strani konično obrušena, da jo lahko vlepimo v krilce. Krilo prekrijemo s folijo. Krilca je naj¬ bolje prekriti posebej in jih šele na koncu prekrivanja prilepimo na krilo. Šarnirje pri lepljenju v pregibu namažemo z vazeli¬ nom, da se lepilo ne prime in ostanejo pregibni. Krila s stiroporno osnovo so narejena hitreje. Iz pertinaksa ali aluminijaste plo¬ čevine izrežemo dve šabloni za razrez sti¬ ropora. Zvitje krila ni potrebno. Izrežemo vsako polovico posebej in ju lepo obrusi¬ mo, da se prilegata med seboj. Na sredini naredimo utor za nosilec K 9, ki je v tem primeru debelejši in je iz 8-milimetrske vezane plošče. Nosilca ne vlepimo, pač pa samo pripravimo utor. Krilni polovici prekrijemo s 1,5 mm debelo balzo, ki jo prilepimo z epoksidno smolo in vakuumi- ramo. Dobljene polovice gladko obrusi¬ mo, prilepimo prednjo in zadnjo letvico ter obrusimo robove. Spojimo obe polovi¬ ci in ju zlepimo z epoksidno smolo. Kril¬ ca izdelamo tako kot pri klasični gradnji iz balze in jih s šarnirji pritrdimo na krilo. Za servomehanizem izdolbemo primerno odprtino, ki jo oblepimo z balzo. Površino kril pripravimo za prekrivanje s folijo enako kot trup. Prekrivanje je naj¬ boljše z vročim sušilnikom za lase. Ker je sredica trupa iz stiropora, se med prekriva¬ njem lahko začnejo pod folijo pojavljati zračni mehurčki. To se zgodi zato, ker sti¬ ropor "ne diha". Mehurčke previdno pre¬ bodemo z buciko in pustimo da splahnijo. Trener 40 leti zelo mirno in stabilno. Velika moč motorja mu dovoljuje tudi kri¬ tične napake, saj se model v zraku skoraj ustavi in s ponovnim plinom mirno odle¬ ti naprej. Model praktično ne pozna vrija. Kot vsi začetniški trenažni modeli je zelo občutljiv za moč motorja. Ko dodamo plin, se vzpenja sam od sebe, ko pa ga odvzamemo, se začne počasi spuščati. To je za začetnika zelo dobrodošlo, saj ni od¬ visen od višinskega krmila. Ko pa je pilot že dovolj izurjen, postane takšno letenje dolgočasno. Tedaj lahko krilo na zadnjem robu podložimo za 2 do 3 mm z balzo- vimi ploščicami in model postane bolj prodoren in neobčutljiv za plin. Pristanki postanejo mnogo bolj natančni pa tudi marsikatero akrobacijo lahko izvedemo. Nastopi naših raketnih modelarjev na tujem KLEMEN BOGATAJ V minuli sezoni so raketni modelarji osta¬ li brez najpomembnejše prireditve - evrop¬ skega prvenstva v Novem Sadu, ki je zaradi vojne v Jugoslaviji odpadlo. Kljub temu so na tekmovanjih FAI dosegli lepe uvrstitve. Na¬ stopili so tudi v tujini, in sicer na Češkem ter na Poljskem. Spomladanskega tekmovanja v Sazeni nedaleč od Prage, ki je štelo tudi za svetovni pokal, se je udeležilo 32 tekmoval¬ cev iz Slovaške, Nemčije, Poljske, Češke, Švi¬ ce, Rusije in Slovenije. Slovenske barve sta zastopala mladi Miha Čuden iz Ljubljane in Ivan Turk iz Logatca. Tekmovanje na šport¬ nem letališču Sazena je potekalo v štirih kategorijah: S6A - rakete s trakom, S8E - RV raketoplani, S8E/P - v natančnosti pristajanja in S9A - žirokopterji. Panoga raket s trakom je že nekaj časa na vsakem tekmovanju najbolj množično' zastopana, zato je vsaka uvrstitev med dese¬ terico lep dosežek. Ob lepem vremenu in do¬ brih razmerah so prva tri mesta zasedli Ludek Hrubišek iz Švice, Bartosz Boniecki iz Poljske ter Marian Krause iz Nemčije. Izvr¬ stno sta se odrezala tudi naša dva: Ivan Turk je bil na koncu peti in Miha Čuden deseti. V kategoriji RV-raketoplanov S8E je bil najboljši Slovak Štefan Mokran, drugi je bil njegov rojak Michal Žitnan in tretji Čeh Jan Pukl. Ivan Turk je zasedel 9. mesto. V S8E/P je zmagal domačin Jiri Tuma, drugo mesto je zasedel Michal Žitnan in tretje Jan Pukl, Ivan Turk pa je pristal na sedmem mestu. Za modele žirokopterjev zanimanje počasi na¬ rašča, saj bo ta pano¬ ga verjetno kmalu uvrščena v program svetovnih in evrop¬ skih prvenstev. Tokrat je minila še brez slo¬ venske udeležbe. Naši predstavniki so bili še uspešnejši avgusta na tekmi za svetovni pokal v Ryb- niku na Poljskem, kjer so nastopili v močni mednarodni konku¬ renci. Poleg številčnega domačega moštva so sodelovali še modelarji iz Češke, Litve, Nemčije, Rusije in Slovaške. Tu so Slovenijo zastopali člani logaškega modelarsko-make- tarskega kluba. Na razgibanem in porašče¬ nem terenu, ki je tekmovalcem povzročilo obilo preglavic, predvsem tistim v kategoriji raket s trakom, katerih modeli so se kot za stavo izgubljali v bljižnji goščavi, so se dobro odrezali. V S6A, kjer je nastopilo kar 52 tek¬ movalcev, je Ivan Turk zasedel tretje mesto, Damjan Bohar 18., Uroš Turk 19. in Klemen Bogataj 21. mesto, kar je za slednje zelo spodbuden dosežek, saj so vsi trije novinci v modelarstvu in praktično še brez tekmoval¬ nih izkušenj. Od naših je Ivan Turk nastopil še z RV-raketoplani. V S8E/P je spet stal na stopnički za tretje mesto, medtem ko je v S8E zasedel četrto. Ob tem so organizatorji pripravili še posebno tekmovanje Balantines cup v kategoriji S8E, kjer je Ivan le za las zgrešil prvo mesto. Pri maketah naši niso sodelovali. Nastope logaških modelarjev na tekmah v tujini so omogočili občina Logatec, ki je zagotovila prevoz ekipe, ter sponzorja Ža- garstvo in mlinarstvo Franc Nagode iz Strmi- ce ter Valkarton iz Logatca. rim« februar 2000 11 PRILOGA Mavrica II - model kategorije F3J Izdelava krila modela jadralnega letala v klasični gradnji FILIP NOVAK Tokrat bomo na primeru jadralnega RV- modela nekoliko podrobneje predstavili kla¬ sično gradnjo krila. S tako grajenim krilom lahko dobimo zelo dober tekmovalni model za kategorijo F3J, ki mora biti predvsem la¬ hek, ne pa ekstremno trden, saj nikoli ne leti z zelo veliko hitrostjo. Za tekmovalni model je pomembno, da ima dobre letalne lastnosti in se izkaže tudi v slabih termičnih razmerah. Osnovni gradbeni material je balza. Za re¬ bra običajno uporabimo 3 mm debelo balzo, nikoli tanjše, niti pri manjših modelih. Krila prekrivamo z 1,5-milimetrsko balzo. Če bi uporabili debelejšo, bi bilo krilo pretežko, s tanjšo pa lupina ne bi bila dovolj trdna. Pre¬ krivanje s furnirjem ne pride v poštev, ker je pretanek in se lahko uporablja le v kombina¬ ciji s stiroporno sredico. Postopek, ki ga bomo opisali, je primeren za modele z razpe- tino od 2,5 do 4 m. Pri manjših modelih (HLG) se prekrivanju z oplato izogibamo, ker bi dobili pretežak in nekonkurenčen model. Ker pri teh ni potrebna posebna trdnost, jih prekrivamo le s folijo, z oplato pa včasih sa¬ mo delno (torzijski nos). Ta tehnika gradnje je primerna tudi za večje modele, le ojačitve in dimenzije nosilca je treba nekoliko povečati. Tudi sam tekmujem v kategoriji F3J s ta¬ ko grajenim modelom in z njim dosegam lepe rezultate - med drugim sem osvojil 1. mesto na DP 1998. Model je dovolj močan za moč¬ ne in hitre štarte, hkrati pa dovolj lahek (obremenitev okoli 30 g/dm 2 ). Če želimo težji model, ga lahko dodatno obtežimo. Opis gradnje se nanaša na model mavrica II (z oz¬ nako FN9716). Podatki o modelu: razpetina 3100 mm, največja globina 240 mm, površina kril 65 dm 2 in masa 2050 g, od česar krilo s štirimi servomehanizmi tehta 1150 g. Rebra Najprej iz vitroplasta ali vezane plošče pripravimo šablonska rebra (risba na prilogi). Potrebujemo dve šablonski rebri za centro- plan ih za vsako uho še po eno rebro (dve, če spremenimo debelino nosilca). Rebra izde¬ lamo iz 3 mm debele balze. Vsako rebro na¬ tančno obrusimo in nato izdelamo utore za letvice. Pri tem upoštevamo debelino opiate in rebra na zgornji in spodnji krivulji za toliko Slika 1. Komplet izgotovljenih reber na ba¬ jonetu stanjšamo. Pazimo, da je število reber centro- plana sodo. Ker mora biti na sredini centro- plana prostor za pritr¬ ditev na trup z vija¬ kom in za konektor za povezavo s servome¬ hanizmi, tja rebra ne postavljamo. Na načr¬ tu so prikazani utori za nosilec, luknjice za vpetje reber in skrajša¬ ve reber zaradi pred¬ nje letvice, krilc (elero- nov) na ušesih oziro¬ ma zakrile (flapov) na centroplanu. Škatlasti nosilec Vzdolžni letvici s prednje in zadnje stra¬ ni povežemo, da dobi¬ mo neke vrste škatlasti nosilec. V centroplanu vmesni prostor zapre¬ mo s ploščicami iz ve¬ zane plošče 1,5 mm (slika 3). Na srednjem prekatu med srednji¬ ma rebroma prilepimo Slika 2. Skelet centroplana pred zapiranjem nosilca ploščico le od spredaj. Zadaj bomo napravili ojačitev za pritrditev krila z vijakom. Na kon¬ cih centroplana najprej vložimo cevke za ba¬ jonet, nato prilepimo ploščice in vse skupaj povijemo s sukancem. Ojačitev za pritrditev krila Ojačitev naredimo tako, da za nosilcem prekat med rebroma založimo s koščki letvic 100 x 12 x 4 mm. Priporočljivo je, da letvice podložimo s stekleno (ali ogljikovo) tkanino (slika 7 in slika 8), čeznje spet položimo kos tkanine in povrh plast letvic dolžine 60 mm, zamaknjenih v notranjost nosilca. Vse skupaj prelepimo z novim slojem tkanine in ploščico Centroplan Skelet Iz reber in smre¬ kovih letvic izdelamo skelet. Za centroplan rabimo vzdolžne letvi¬ ce s prerezom 12 x 4 mm, za ušesa pa 12 x 2 mm. Na papir narišemo tloris krila s pred¬ njo in zadnjo letvico, z vsemi rebri in nosilno letvico. Pri tem pazimo na razmik med rebri, ki naj bo na centroplanu 40 do največ 50 mm. Na mestu, kjer bo servomehanizem za zakril- ca, je lahko razmik tudi večji (60 mm). Risbo z lepilnim trakom prilepimo na šablonsko de¬ sko in z bucikami pritrdimo spodnjo letvico nosilca. Nanjo z belim ali sekundnim lepilom prilepimo rebra, jih s trikotnikom poravnamo, da stojijo navpično in vsako posebej na zad¬ njem delu pritrdimo z buciko. Prvo in zadnje rebro prilepimo nagnjeni za 3° navznoter za¬ radi V-loma krila med centroplanom in ušesi (6°). V utore nanesemo lepilo za rebra in van¬ je vstavimo zgornjo nosilno letvico. Še enkrat preverimo vse spoje in odstranimo odveč¬ no lepilo. Pustimo, da se lepilo posuši, nato iz gotovega skeleta iz¬ vlečemo vse bucike (slika 2). 12 februar 2000 ------ PRILOGA Slika 7. Centroplan pred lepljenjem ojačitve za pritrditev krila vitroplasta enake velikosti. Prostor do zgor¬ njega roba reber (približno 12 mm) zapol¬ nimo z balzo dolžine 40 mm. Dele ojačitve obvezno lepimo z epoksidno smolo. Ko se le¬ pilo strdi, izvrtamo na sredini centroplana luknjo premera 5 mm za nosilno letvico. Rob luknje naj bo od letvice oddaljen 5 mm. Ko bo krilo prekrito, luknjo z zgornje strani do ploščice vitroplasta razširimo na velikost gla¬ ve vijaka M 5. Krilo bomo pritrdili z dvema vi¬ jakoma. Na mestu, kjer bo drugi vijak (80 mm nazaj od prvega), na letvici prav tako prilepi¬ mo ploščico vitroplasta in prostor zapolnimo z balzo. Cevke za bajonete Sledi lepljenje cevk za bajonete z epoksi- dnim lepilom (slika 9). Cevke odrežemo na dolžino 70 mm in jih na eni strani stisnemo skupaj ali kako drugače zamašimo, da epok- sidna smola ne more steči vanje. V rebra z nožkom in s tankimi pilicami napravimo utor med letvicami za vstavitev cevk, ki morata bi¬ ti točno na sredini nosilca. Priporočam dimenzijo bajonetov 0 1,2 x 10 mm in ustrez- Slika 3 ■ Zapiranje nosilca z vezano ploščo 1,5 mm ne cevke 0 2x11 mm. Ko cevki vstavimo na svoje mesto, ju založimo ter prilepimo z bal¬ zo 5 mm. Nato enako kot prej s ploščicami iz vezane plošče zapremo nosilec od spredaj in zadaj, ga s sukancem na gosto povijemo po vsej dolžini cevke (dovolj je en ovoj na 2 mm) in premažemo z epoksidnim lepilom. Opiate centroplana Skelet je nared za prekrivanje in lahko pripravimo balzove opiate (slika 4). Ker je nosilec daljši od ene¬ ga metra, moramo balzo spajati. To na¬ pravimo tako, da iz balzove plošče (širine 100 mm) izrežemo dva trikotna utora in pol. Vsak naj bo glo¬ bok 50 mm in širok 40 mm. Enako zarežemo na drugi plošči, ki jo bomo spajali. Plošči se bosta najbolj natančno prilegali, če utore na¬ rišemo na eno ploščo, podnjo položimo ko¬ nec druge, obe z rav¬ nilom poravnamo ter zarežemo z ostrim no¬ žem. Tako bo spoj močan in brez špranj. Za centroplan rabimo plošče dolžine 1120 mm, ki jih po dve ali več zlepimo z belim lepilom. To naredimo tako, da jih prislonimo tesno drugo ob drugo in spoj z ene strani po vsej dolžini prelepimo z lepilnim trakom. Plošči obrnemo in prepognemo, da se spoj odpre. V zev nanesemo lepilo in spoj zapremo. Odveč¬ no lepilo odstranimo s lopatico in spoj nekaj¬ krat prelepimo z lepilnim trakom, da se ne odpre. Ko se lepilo posuši, odstranimo lepilni trak in opiate na spoju gladko obrusimo. Na oplato položimo skelet in s svinčnikom na¬ rahlo zarišemo mesta reber in nosilca. Na notranji strani opiat napravimo še ojačitev (slika 5 in slika 6) s pomočjo ogljikovih vlaken (1,4 mm 2 ) in steklene tkanine (90 do 110 g/m 2 ). Za vsako oplato (zgornjo in spodnjo) rabimo po dve ogljikovi vlakni dolžine 1100 ter po eno dolžine 900, 600, 400 in 300 mm. Dolgi vlakni pritrdimo pod nosilec, pred njiju pa razvrstimo vlakna dolžine 900 mm, nato 600 in 400 mm; 300 mm dolgo vlakno položimo za najdaljšima. Vlakna najprej razčešemo, da je vsako videti kot trak širine približno 10 mm. Ko so razčesana in položena na oplato, Slika 4. Zlepljene in označene opiate pred iz¬ delavo ojačitev jih prepojimo z epoksidno smolo. Nato pri¬ pravimo pod kotom 45° rezano stekleno tka¬ nino dolžine 1100 mm, ki je na sredini široka 110 mm, na koncih pa 90 mm. Na oplato jo položimo tako, da prekrije vsa vlakna, in jo prepojimo z epoksidno smolo. Smole sme bi¬ ti le toliko, da so tkanina in vlakna prepojeni. Presežek popivnamo s papirnato brisačo. Ko se epoksidna smola strdi, opiate na notranji strani prebrusimo, da odstranimo morebitne neravnine. S pomočjo skeleta na opiate še en¬ krat zarišemo položaj reber in nosilca, da bo¬ mo vedeli, kje nanesti lepilo. Če ne gradimo tekmovalnega modela, lahko opustimo ojačitve iz ogljikovih vlaken in steklene tkanine. Model bo še vedno do¬ volj močan, da bo prenesel obremenitve ene¬ ga pomočnika pri vleku, ne bo pa dovolj mo¬ čan za ekstremno hitre in sunkovite štarte. Slika 5. Razčesana ogljikova vlakna so polože¬ na na oplato. Slika 6. Opiati centroplana in ušes med izde¬ lovanjem ojačitev TTRI! 6 februar 2000 13 PRILOGA Slika 8. Centroplan z izdelano ojačitvijo in kabli za servomehanizme Prekrivanje spodnje strani Pri lepljenju opiate na rebra bomo upora¬ bili kontaktno lepilo (UHU-greenit), za leplje¬ nje na nosilec pa epoksidno smolo. Kontak¬ tno lepilo nanesemo najprej na robove reber (ne na nosilec) in nato še na oplato na mesta, kamor nalegajo rebra. Lepilo nanašamo hitro in ne pretanko. Najlaže ga nanašamo s tršim čopičem. Takoj zatem hitro nanesemo na no¬ silec še epoksidno smolo, zgoščeno z mikro- balonskim polnilom in bombažnimi vlakni. Smole nanesemo le toliko, da se je ob prekrit¬ ju nekaj iztisne izpod nosilca. Odvečno smo¬ lo seveda odstranimo. Oplato položimo na ravno šablonsko desko in nanjo previdno po¬ ložimo skelet krila, ki se bo takoj prilepilo na mestih, kjer je kontaktno lepilo. Krilo nato obrnemo ter celotno površino opiate močno pogladimo z dlanjo ali krpo, da se rebra pov¬ sod prilepijo nanjo. Lahko se nam zgodi, da je krilo po prekrivanju rahlo zvito. To lahko popravimo takoj po lepljenju, ko kontaktno lepilo še ni povsem strjeno. Elelctrične povezave in konektorji Ko se epoksidno lepilo strdi, lahko vgra¬ dimo električne povezave za servomehanizme in konektorje za zvezo s servomehanizmi v ušesih (slika 8 in slika 9). Rabimo štiri kose 3-delnega kabla in dva ženska konektorja. Ka¬ bli v sredini centroplana potekajo tik pred no¬ silcem, pri servomehanizmu za zakrilca pa jih napeljemo za nosilec, kamor pritrdimo tudi konektorje (približno 20 mm za nosilcem). Za napeljavo kablov moramo v rebra že prej pri izrezovanju izvrtati luknjice. Kabli ne smejo biti preveč napeti, ker se krilo v zraku krivi. Konektorje prispajkamo na žice in vlepi- mo v krilo. Pri tem moramo upoštevati, da bomo čeznje prilepili še zunanje rebro, zato mora biti konektor za debelino zunanjega re¬ bra pomaknjen navzven. Na notranjo stran ga pritrdimo tako, da podenj na oplato prilepi¬ mo še balzovo ploščico. Konektor položimo na ploščico in ga potisnemo skozi prvo rebro, da moli ven za debelino zunanjega rebra. Ko¬ nektor prilepimo z epoksidno smolo, zgošče¬ no z mikrobalonom in bombažnimi vlakni. Z gosto maso zalijemo tudi kontakte, kjer je ži¬ ca zacinjena, in jih na ta način tudi izoliramo. Bodimo zelo pozorni na položaj konektorjev. Najbolje je, da si pred vgradnjo določimo svoj standard za položaj konektorjev, saj bomo le tako lahko menjali dele kril in izdelovali med seboj zamenljive sestavne dele. Prekrivanje zgornje strani Ko smo zaključili z notranjimi povezava¬ mi, lahko prekrijemo še zgornjo stran, in sicer na enak način kot spodnjo. Pazimo le, da je kontaktno lepilo dovolj suho, preden spojimo oplato in skelet, saj lahko zaradi ukrivljene ploskve opiata na prednji strani odstopi. Prednja in zadnja letvica Ko je krilo prekrito, ga na prednjem in zadnjem robu ravno obrusimo. Pri tem si po¬ magamo z ravnim robom šablonske deske, po katerem drsi deščica z brusilnim papirjem, krilo pa pritrdimo tako, da sega čez rob de¬ ske za toliko, kolikor je treba odbrusiti. Nato letvici premažemo z lepilom in ju pritrdimo z lepilnim trakom. Ko se lepilo posuši, sledi brušenje. Za prednjo letvico uporabimo tršo balzo, za zadnjo pa mehkejšo. Brušenje prednje letvice krila je zahtevno opravilo, zato si v ta namen izdelamo pomož¬ ne šablone za prednji del profila, vsaj za tri različne globine profila (240, 230, 180 mm), s katerimi preverjamo, kje je brušenje še po¬ trebno (risba na prilogi). Ko je brušenje konča¬ no, na površinah ne sme biti nobenih otipljivih robov in tudi prednja letvica mora biti lepo za¬ okrožena v obliki predvidenega profila krila. Brušenje zadnje letvice je dokaj prepro¬ sto. Najprej letvico pobrusimo od zadaj, da damo krilu končno geometrijo, nato pa jo obrusimo še po debelini, tako da na izhodu profila ni debelejša od 1 mm. Če se bomo na centroplanu odločili za za¬ krilca (pri ušesih krilca), ta naredimo posebej iz trikotne letvice s prerezom 10 x 60 mm. Tri¬ kotno letev oblikujemo sami, ker je kupljeno težko dobiti. Zakrilce lahko vgradimo najmanj na dva načina. Če ga bomo pritrdili z lepilnim trakom, moramo na spodnji strani narediti dovolj veliko špranjo, ki bo zagotavljala ustre¬ zen pomik zakrilca navzdol. Morda je še bo¬ lje zakrilce lepiti na spodnji strani in naredili špranjo zgoraj, ker pri zakrilcih običajno po¬ trebujemo večje pomike navzdol. V primeru uporabe šarnirjev naredimo klasični zgib. Pri tem načinu s pomikom krilc ne bo zapletov, le delo bo nekoliko bolj zamudno. Pri mojem modelu segajo zakrilca čez ves centroplan (razen pri trupu). Vsako je dolgo 520 mm z globino 55 mm. Za pritrditev upo¬ rabljam šarnirje nemške firme Tehnodinamix, ki se lahko snamejo in nataknejo nazaj. Končna rebra centroplana Ko smo krilo obrusili, izdelamo iz vezane plošče 2 mm še končna rebra centroplana, v katera napravimo utore za bajonet, konektor in kovinske nastavke in jih prilepimo na svoje mesto. Ko se lepilo posuši, jih dokončno ob¬ delamo, da ni opaziti robov. Centroplan je iz¬ gotovljen in pripravljen za prekrivanje s folijo. Ušesa Ušesa izdelamo podobno kot centroplan, zato bomo nekoliko natančneje opisali le tiste korake, ki se razlikujejo od gradnje centropla¬ na ali so zahtevnejše. Slika 9. Spoj centroplana in ušesa pred prekri¬ vanjem z zgornje strani Najprej izdelamo šablone in nato rebra (sli¬ ka 1), ki jih postavimo na vsakih 40 do 50 mm. Pri tem pazimo na položaj servomehanizma. Prvo rebro mora biti pod kotom 3°. Če bomo imeli dvojna ušesa, mora biti tudi zadnje rebro prvega in prvo rebro drugega ušesa prilepljeno pod kotom. Nosilec zapremo s prednje strani z vezano ploščo 1,5 mm, z zadnje pa s tršo bal¬ zo debeline 2 mm, tako da letnice potekajo pokonci. Sledi izdelava in lepljenje bajonetov, konektorjev in kovinskih nastavkov (slika 9) ter izdelava opiat. Najprej prilepimo spodnjo opla¬ to, napeljemo električne kable, prispajkamo in prilepimo moški konektor ter kovinske nastav¬ ke, čez pa še zgornjo oplato. Prilepimo in obru¬ simo prednje in zadnje letvice, razen na delu, kjer bo krilce. Tam krilo samo zapremo s 3 mm debelo balzo in posebej izdelamo krilce iz tri¬ kotne letvice. Pri brušenju prednje letvice si pomagamo s pomožno šablono, da ne naredi¬ mo prevelike napake pri profilu. Končno izde¬ lamo in nalepimo še zunanje rebro in kapljasto oblikovan nastavek. Oboje obrusimo in ušesa so nared za prekrivanje. Glede na izkušnje priporočam izdelavo dvojnih ušes. To pomeni da je krilo sestavlje¬ no iz petih delov (centroplan in dva para ušes). Prvo uho z globino od 230 do 180 mm je dolgo 750 mm, drugo, ki je glede na prvo nagnjeno pod kotom 8°, pa je dolgo 250 mm in globoko od 180 do 120 mm. Ker je lom kri¬ la dokaj velik, je model bolj stabilen in pri mi¬ nimalnih hitrostih lažje vodljiv kot modeli z majhnim lomom. Na drugem ušesu ni krilca. To poteka samo vzdolž prvega po celotni dolžini in je globoko 45 mm. Opiate ušes Tudi pri ušesih opiate okrepimo z ogljiko¬ vimi vlakni in stekleno tkanino, rezano pod kotom 45° (smer vlaken). Za vsako oplato potrebujemo ogljikova vlakna dolžin dvakrat po 700 mm ter po enkrat 350 in 250 mm (sli¬ ka 6). Daljši vlakni položimo pod nosilec, krajši pa pred njiju. Vse skupaj prekrijemo s kosom tkanine, dolgim 750 mm ter na eni strani širokim 100 in na drugi 50 mm. S tkani¬ no prekrijemo površino od prednjega roba do nosilca in nekoliko čez. Bajonet Bajonet je dolg 140 mm, od tega slabih 7 cm sega iz ušesa, preostanek pa je prilepljen 14 februar 2000 TTKT PRILOGA v uho. Vlepljeni del mora biti na spodnji stra¬ ni od sredine proti koncu pobrušen pod kotom 6° (na koncu ga ostane še 2 mm v vi¬ šino). Obrušena stran je obrnjena navzdol in pritisnjena k spodnji letvici ušesa. V prva tri rebra z modelarskim nožkom in pilico naredi¬ mo utore, da lahko vstavimo bajonet. Če so utori ravno pravšnji (bolje je, če se bajonet premika bolj na tesno), lahko že zdaj spojimo centroplan in uho z bajonetom, kovinskimi zatiči in konektorji ter preverimo, kako se de¬ li med seboj prilegajo. Če krilo in uho nimata istega vpadnega kota ali če utori niso tam, kjer morajo biti, to sedaj še z lahkoto popravimo. Bajonet prilepimo tako, kot smo vlepili cevke pri centroplanu. Ne smemo pozabiti poviti mesta lepljenja bajoneta s sukancem, ker so na tem delu nosilca zaradi trdih pristankov največje strižne obremenitve in se lahko zgo¬ di, da se nosilec odpre, če ni povit (slika 9). Tudi spoj med prvim in drugim ušesom rešimo z bajonetom (slika 10). Tu uporabimo okrogel bajonet 0 3 mm in ustrezno cevko. V vsako uho vlepimo 60 mm dolgo cevko, ki naj sega ven za debelino zaključnega rebra. Bajonet naj bo dolg 100 mm. Lom med uše¬ soma napravimo s krivljenjem bajoneta za 8°. Zaključek V prispevku o modelu mavrica II smo na¬ tančno opisali klasično gradnjo krila. Za izgo- tovitev modela pa potrebujemo še trup ter višinski in smerni stabilizator. Trup sicer lahko izdelamo z rebri iz balze, vendar večina mo¬ delarjev danes uporablja laminirane trupe, iz¬ delane iz steklenih (ELSV), ogljikovih (ELOV) in aramidnih oz. kevlarskih (ELAV) vlaken v kalupu. Taki trupi sicer niso nič lažji, so pa trdnejši in hitreje narejeni. Laminirane trupe lahko tudi kupimo. Priporočam izdelke po¬ djetja Mibo modeli iz Logatca, Janka Ranta iz Škofje Loke ali Boruta Perparja iz Kranja. Sam uporabljam Rantov trup. Pri gradnji stabiliza¬ torjev moramo paziti le na to, da sta dovolj velika in da bo model čim bolj ubogljiv tudi pri manjših hitrostih. Za višinski stabilizator priporočam velikost 12 % površine krila. Višinski stabilizator z razpetino 680 mm in ploščino 8,1 dm 2 ima profil S8020. Na sredini Slika 10. Spoj med ušesoma ima globino 140 mm, na koncih pa 110 mm. Skelet iz reber in balzovih letvic je prekrit z oplatami, okrepljenimi z ogljikovimi vlakni dolžine 350 mm in prekritimi s stekleno tka¬ nino (vlakna pod kotom 45°) dolžine 450 mm ter širine 30 mm na sredini in 15 mm na kon¬ cu. V sredini ima ojačitev za pritrditev iz dveh plasti ogljikove tkanine 14 x 70 mm, letvice 4 x 12 x 45 mm in iz vitroplasta 14 x 20 mm. Stabilizator je zaprt s sprednjo in zadnjo letvijo ter kapljastima zaključkoma po 30 mm in pre¬ krit s folijo. Premični del (krmilo) je izdelan po¬ sebej iz balzove letve velikosti 620 x 40 x 8 mm, zbrušene v trikotni profil, ki se na izhodnem ro¬ bu stanjša na 1 mm, in oblečen s folijo. Gibljivi del smernega stabilizatorja je pri trupu visok 250 mm, zadaj 220 mm, spodaj je širok 130 mm, zgoraj pa 80 mm. Okvir je iz balzovih letvic, ki merijo v prerezu 15x15 mm, vmes so štiri rebra iz balze 3 mm, celotno kr¬ milo pa je brušeno v trikotno obliko. Letvica pri trupu je spodaj debela okoli 15 mm, zgo¬ raj 9 mm, letvica na izhodnem robu pa se stanjša na 1 mm. Krmilo ima spodaj ob trupu izdolbeno luknjo za kroglični zglob, ki je pri¬ lepljen z epoksidnim lepilom. Vse skupaj je prekrito s folijo. februar 2000 15 MODELARSTVO JE Proton - model hidrogliserja na električni pogori(4.dei) MIHA IN JANEZ HOLC Možne izboljšave na modelu Vožnje s hidrogliserji potekajo v smeri urnega kazalca, zato med drsenjem nikoli ne poskušajte naglo zavijati v levo, ker se model lahko prevrne. V tem primeru začne obračalno krmilo vleči model v vodo, in če ga z desnim plovcem spravi dovolj globoko, bo model naredil kozolec in se prevrnil na kabino. Za vse hidrogliserje na splošno ve¬ lja, da morate delati zavoje z občutkom, brez sunkovitih gibov. Tako bo model zavil v radiju približno desetih metrov, kar je do¬ volj tudi za tekmovalne čolne. Predvsem pa od modelov hidrogliserjev ne pričakujte kakšnih posebnih manevrirnih sposobnosti. Model morate med vožnjo stalno opazovati, in če se začne vesti nenavadno, ga čim prej pripeljite do obale in ugotovite, kaj je naro¬ be. Največkrat je dovolj, da se na eno izmed krmil obesi travica in že model začne drseti občutno počasneje. Ker v tem primeru tudi tone, se poveča poraba energije, zato tem¬ peratura celic in motorja naraste. Svetujeva, da med vožnjo poslušate zvok motorja in ste pozorni na vsako spremembo vrtljajev. Model mora dobesedno leteti po vodni gla¬ dini, zato majhni valovi vožnje hidrogliser¬ jev načeloma ne motijo. Celo nasprotno: zaželeni so, ker se v tem primeru poraba energije za pogon krepko zmanjša. Predstavila bova dve izboljšavi, ki bosta pripomogli k boljšemu drsenju na ravnini in v zavojih. Del 14 T, v katerem sta ležaj in os, je po načrtu okrogel, tako kot v nadaljeva¬ nju drive dog. Kot sva že omenila, hidrogli¬ serji tipa proton drsijo po treh točkah, po plovcih in elisi. V nekaterih primerih, po¬ sebno z ladijskimi vijaki z majhnim dvigom (angl.: low lifting propelers) - to so vsi vija¬ ki z oznako X (npr. Octura X432) - pa bo model, preden bo začel drseti, prevozil pre¬ cej dolgo pot. To razdaljo lahko zelo skraj¬ šate, če na spodnjo stran nosilca 14 T v celotni dolžini nalepite 6 mm široko plošči¬ co iz tanke aluminijaste pločevine ali vitro- plasta debeline 0,2 do 0,5 mm). Špranjo ob straneh lahko zalijete z epoksidnim lepilom. Desni rob ploščice, gledano v smeri vožnje, zbrusite pravokotno na dno modela, levi rob pa pod kotom 45°, tako da bo odbruše- odrezan del trupa ploščica 0,5 mm nega dela okoli 1-1,5 mm. Sprednji rob na¬ lepka zaoblite in izoblikujte tako, da bo vo¬ dni upor čim manjši. Pazite, da bo ploščica nalepljena vzporedno z dnom modela, sicer bo model zavijal v eno ali drugo smer. Drugo izboljšavo lahko naredite na tru¬ pu. Celoten trup modela proton je škatlaste oblike, ki zagotavlja predvsem dobro stabil¬ nost v ravnini, ostri robovi na dnu pa tudi hiter začetek drsenja. Stanje pa se spremeni v zavojih, in sicer v prid modelov z oblim trupom. V zavojih zadnji del trupa ovira za¬ vijanje, ker je leva stranica 2 T pravokotna na vodno gladino. Za nevešče oko model sicer zavija brez težav, toda na tekmovanjih, ko je treba voziti čim bliže boj, je to že znat¬ na ovira. Zato zadnji del trupa v dolžini 12 mm konično odrežite pod kotom 45°. Reza¬ ti začnite na krmi, 12 mm na stranici 2 T in 12 mm na dnu 3 T. Odrezano površino zgla¬ dite z brusilnim papirjem in nanjo z epok¬ sidnim lepilom nalepite kos proti vodi odporne vezane plošče debeline 1 mm. Ko se lepilo strdi, odvečni material pobrusite. Pri tej izboljšavi pazite, na položaj servo- mehamizma. Če ste ga že vgradili, ga bo spremenjena stranica morda ovirala, zato ga premaknite proti sredini modela. Nastavitve krmila in obračalnega krmila (turn fin) Krmilo protona je vrtljivo okrog vijaka za pritrditev. Tak način vpetja zagotavlja mož¬ nost nastavitve kota med vodno površino in krmilom. Ta kot je pomemben predvsem v zavojih. Nevtralna lega krmila, to je takrat, ko os krmila in vodna površina oklepata pravi kot, naj bo izhodišče za vsakršno testi¬ ranje. Če opazite, da model v zavojih sili nad vodno površino, potisnite krmilo malo na¬ prej, tako da bo kot nekoliko manjši od 90° (do 5°). V tem primeru bo sila, ki deluje na krmilo, v zavojih potisnila model narahlo v vodo, kar bo pripomoglo k večji stabilnosti. Kadar pa opazite, da model v zavoju preveč rije po vodi in se plovci potapljajo, postopajte obratno. Na stabilnost protona lahko vplivate tudi s kotom obračalnega krmila. Nevtralna lega tega krmila je pravokotna na dno mo¬ dela. Če se začnejo plovci v zavojih dvigova¬ ti iz vode oziroma začne model poskakovati, najprej poskusite spremniti kot obračalnega krmila. To naredite preprosto tako, da ga odvijete in ga skrivite tako, da bosta dno in obračalno krmilo okle¬ pala kot, manjši od 90°, gledano v smeri vožnje. Pri tem pazite, da obračalno krmilo po krivljenju ostane še vedno vzporedno s trupom oz. stranico plovca. 14T Ladijski vijaki za pogon hidrogliserjev Nekaj malega o tem je bilo že napisane¬ ga, toda ker ravno tu lahko pride do najbolj napačnih odločitev, bova tej temi še enkrat namenila nekaj besed. Preden se odločite za nakup ladijskega vijaka, morate vedeti nekaj podatkov o elektromotorju, ki ga boste upo¬ rabili za pogon. Šibkejši motorji, to so ferit¬ ni motorji tipa 540 in 550, ki imajo od 20.000 do 25.000 vrtljajev na minuto, so relativno poceni in primerni tudi za pogon protona. Toda prav ti motorji zahtevajo pazljivo izbi¬ ro vijaka. Najmanjši, ki je še primeren je Oc¬ tura X427 (premer 27 mm, naklon vijaka 1,4 x 27 mm). Uporabna je predvsem za pogon izredno lahkih 7-celičnih modelov hidro. Naslednji primeren je plastični vijak Graup- ner X29 (premer 29 mm), ki ima sicer navoj M 4 in mu je zato treba prilagoditi pogon¬ sko gred. Od te velikosti naprej pa bodite previdni. X430 je vijak, ki ga morate imeti. V kombinaciji s počasnejšimi feritnimi mo¬ torji (20.000 vrt./min. pri napetosti 8 V) bo ravno prav velik. Z večjim, X432, bi bil mo¬ del sicer hitrejši, vendar bi bil čas vožnje krajši kot 3 minute. Pri krtačnih motorjih morate upoštevati tudi večjo obrabo krtačk in kolektorja pri preobremenitvah in padec izkoristka motorja. Pred vsakim preizkusom vijaka skušajte izračunati teoretično hitrost modela iz naklo¬ na vijaka in števila obratov motorja pri nape¬ tosti 7 celic Ni-Cd. Če boste dobili teoretične vrednosti do 60 km/h, bo vse v redu, če pa boste izračunali večje hitrosti, vijak ne bo primeren. V tem primeru bo treba poseči po boljšem motorju in celicah, če boste hoteli, da bo model drsel 4 minute, kolikor traja tek v kategoriji hidro 1. Izračun je zgolj teoreti¬ čen, ker ne upošteva karakteristik motorja pri obremenitvi, spodrsavanja vijaka, padca na¬ petosti na celicah itd., toda okvirno boste vedeli, kaj lahko od vijaka pričakujete. Tisti, ki se boste odločili za boljši krtač- ni ali brezkrtačni motor, ki ima okoli 3000 vrtljajev na volt, pa boste že lahko izbirali med vijaki premera 32 in 35 mm (Octura X432 in Xa435). Tako bo model proton po¬ stal že pravi bolid, ki bo za krmarjenje po vodni površini zahteval že nekaj več izku¬ šenj. Kaj lahko se zgodi, da bo model komu pristal na obali. S tem je serija prispevkov o gradnji hi¬ drogliserja proton zaključena, sledilo pa bo še nekaj kratkih strokovnih nasvetov. 16 februar 2000 TTKt MAKETARSTVO Maketa ladje HMS Bounty <6. dei) MATEJ PAVLIČ Tokrat si bomo ogledali izdelavo po- ševnika in drugih drobnarij na kljunu. S tem zaključujemo drugi sklop, obenem pa vstopamo v sklepni del izdelave makete ladje HMS Bounty - postavitev jamborov ter izdelavo jader in pripon. Prvi hip se morda sliši obetavno, toda v resnici nas ča¬ ka še zelo veliko dela. Stebrički privezov (poz. 11, 12 in 14 - glej prilogo v reviji TIM št. 3) so iz orehove letvice s prerezom 4x4 mm. Vpnite jo v majhen primež, izdelajte vse zareze in uto¬ re na vrhu posameznega stebrička, obrusite robove in šele nato z rezljačo odžagajte ustrezno dolg košček letvice. Izdelava drob¬ nih detajlov na opisani način je mnogo lažja, preprostejša in varnejša kot tista, pri kateri obdelujemo le nekaj centimetrov ali celo milimetrov dolg košček, ki ga ni moč niti dobro vpeti v primež niti trdno držati s prsti. Zareze v obliki črke V tik pod vrhom stebričkov je najlaže narediti s trikotno pili- co (slika 1), utore za prečni del pa izžagaj- te z rezljačo. Sestavne dele prebarvajte še pred lepljenjem, sicer se na stikih, kjer ve¬ dno rado ostane nekaj posušenega lepila, barva ne bo prijela. Da bodo na krov oziro¬ ma ograjo krova prilepljeni privezi vzdržali silo vrvic, vanje z 2-milimetrskim svedrom s spodnje strani točno na sredini izvrtajte 2-3 mm globoko luknjico in vanjo vlepite 5 mm dolg košček okroglega zobotrebca. Obe sidri (poz. 26) oziroma njuni ko¬ vinski deli (A, C in D) so v kompletu pri¬ bora, zato jim je treba do¬ dati le leseni del (B), ki ga pri vsakem sidru štirikrat prevežete z vrvico (slika 2). Na konec tanjše vrvice, ki jo napeljete od stebrička (51) na robu ograje skozi poševni nosilec (77 E; poz. 28) iz orehove letvice s prerezom 6x6 mm, pri¬ vežite kljukico (D), ki jo s kleščami ukrivite iz tanke žice, debelejšo vrv pa na¬ peljete skozi okvir (78, poz. 27) odprtine na sprednjem delu trupa in zanko (C) na sidru. Poševnik je sestavljen iz tanjšega zgornjega in de¬ belejšega spodnjega dela, ki sta med seboj povezana z dvema lesenima spojni- koma (slika 3), poleg tega pa sta prevezana tudi z vr¬ vico. Poševnik je treba pri¬ lepiti v odprtino na krovu, ki pa je še okrogla, zato jo je treba s fino okroglo raš- po najprej predelati v oval¬ no obliko. Brusite toliko časa, da okroglo palico s premerom 8 mm lahko brez uporabe sile potisnete skozi krov v notranjost, pri čemer se mora palica na¬ slanjati na "izrastek" na sprednjem delu kobilice (slika 4). Spodnji del poševnika (107), ki je dolg 225 mm, je na dolnjem koncu de¬ bel 8 mm, na gornjem, kjer je prilepljen v spojnik (109), pa se zoži na pre¬ mer 6 mm (risba 1). Ena¬ ko velja za 150 mm dolgi TTKr 6 februar 2000 25 MAKETARSTVO Slika 2. Sestavni deli sidra (desno) in narejeno sidro (levo) Slika 4. Poševnik je prilepljen v odprtino v krovu, spredaj pa se naslanja na kobilico. Slika 3- Poševnik sestavljata tanjši zgornji in debelejši spodnji del, ki sta med seboj povezana z dvema lesenima spojni koma Slika 6. Pri izdelavi spojnika za poševnik si pomagajte s fino okroglo rašpo. Slika 5. Za izdelavo enakomernega prehoda z večjega premera pa¬ lice na manjšega uporabite modelarski skobeljnik in brusilni papir. zgornji del poševnika, ki se s 5 mm zoži na 3 mm. Za grobo ob¬ delavo palice uporabite modelarski skobeljnik (slika 5), za fino pa brusilni papir. Ker spojnik ne stoji pravokotno na poševnika, je tre¬ ba robove odprtin v njem posneti z majhno okroglo iglasto pilico. Drugi spojnik naredite iz 6 x 12 mm velikega koščka 5 mm debe¬ le vezane plošče. Vpnite ga v majhen primež (slika 6) in na sredi¬ no obeh daljših stranic z okroglo pilo naredite plitvo polkrožno vdolbino, ki se mora čim bolj natančno prilegati premeru obeh de- Risba 1. Poševnik je sestavljen iz tanjšega zgornjega in debelejšega spodnjega dela, ki sta med seboj povezana z dvema lesenima spojnikoma. Zgornji del poševnika: dolžina: 150 mm 0 maks. = 5 mm 0 min. = 3 mm Spodnji del poševnika: dolžina: 225 mm 0 maks. = 8 mm 0 min. = 6 mm 26 februar 2000 TIK 6 MODELARSTVO lov poševnikov. Vse štiri narejene dele po¬ barvajte s poljubnim toniranim zaščitnim sredstvom za les (št. 3), zlepite in šele po¬ tem, ko se lepilo posuši, prevežite z vrvi¬ co (slika 3). Vozel naj bo nekje spodaj, da bo čim manj viden. Ovoje vrvice utrdite s kapljico nitrolaka ali razredčenega belega lepila. Na kobilici manjkajo trije trikotno obli¬ kovani nosilci (73, 74 in 75) iz vezane plo¬ šče (risba 2). Vse robove brusite toliko časa, da se bodo njihove poševnine ujemale z li¬ nijo bočnih opornikov (34). Na kobilico jih boste dokončno prilepili šele potem, ko boste natančno poznali njihov položaj. Bočna opornika dobite v kompletu pribora na fotojedkanem kosu medeninaste ploče¬ vine. Izrežite ju s škarjami in ostrim nožem olfa (uporabite lahko tudi modelarsko rez- ljačo, v katero vpnete fino ozobljen list za barvne kovine) ter s ploščato iglasto pilico posnemite ostre robove. Način pritrditve opornikov je narisan na risbi 2. Pazite, da se bosta res natančno prilegala krivini tru¬ pa, nosilcem in kobilici (slika 7). V ta na¬ men ju boste morali ponekod tudi malce obrezati oziroma popiliti. Vidno površino opornikov še pred lepljenjem obrusite z Zelo finim brusilnim papirjem, da odstrani¬ te vso barvo, ki je ostala od fotojedkanja. Nato z zelo majhnim čopičem previdno nanesite modro akrilno barvo (s kakršno ste pobarvali tudi pasove na bokih trupa) v vse vdolbljene (izjedkane) dele površine. Morebitne napake popravite z nožem olfa. Opornika prilepite na trup s cianoakrilat- nim ali dvokomponentnim lepilom. Od¬ prtinice za okrasne žebljičke (te je treba nekoliko skrajšati, sicer bodo na drugi stra¬ ni pogledali skozi kobilico), naredite s čim tanjšim svedrom; z njim izvrtajte tudi plitve Slika 7. Prilagajanje medeninastih oporni¬ kov kobilici, trikotnim opornikom in obliki trupa zahteva kar nekaj časa in potrplje¬ nja. Ponekod je treba uporabiti tudi škarje. luknjice v les. Za odprtino, skozi katero je poševnik z vrvjo privezan h kobilici, upo¬ rabite večji sveder. V podolgovato obliko jo obdelajte z okroglo in ploščato iglasto pilico. Čisto na koncu kljuna (oziroma kobi¬ lice) z nekaj kapljicami cianoakrilatnega lepila prilepite figuro admirala (76). Še do¬ bro, da je - in to zelo lepo odlita iz mede¬ nine - priložena kompletu dodatkov, sicer bi imel tudi vešč rezbar z njo kar precej dela. Priprava avtomobilskega modela za tekmovanje TOMAŽ DOBNIKAR Avtomobilsko modelarstvo je zanimiv in zabaven hobi, s katerim se ukvarja čedalje več modelarjev. Za začetnike so primerni predvsem modeli z električnim pogonom, saj so preprostejši za vzdrževanje in cenov¬ no dostopnejši od bencinskih modelov. Z njimi lahko sodelujemo na različnih tekmo¬ vanjih, ki jih organizirajo domača modelar¬ ska društva. Kmalu pa "začetniški" modeli za dirka¬ nje ne zadoščajo več. Tedaj si je treba omi¬ sliti kaj boljšega in hitrejšega. V trgovinah se dobijo že zelo dobri modeli z dvokole¬ snim pogonom, da o štirikolesnem sploh ne govorimo. Ti so lahko celo hitrejši od neka¬ terih bencinskih modelov. Če se namerava¬ mo udeleževati tekmovanj in smo šele Razvoj dogodkov na zadnjem državnem prvenstvu je pokazal, da večina tekmoval¬ cev kategorije elektro 2WD prehaja na mo¬ dele klasične širine 190 cm z vzmetenim podvozjem, diferencialom na pogonskih kolesih in drugimi vgrajenimi izboljšavami. Postalo je očitno, da tekmovalci z modeli brez vzmetenja ne morejo dosegati vrhun¬ skih rezultatov, kaj šele zmagovati. Na pri¬ meru Tamiyinega golfa bom skušal opisati, kako se je treba lotiti sestavljanja novega modela in kaj vse je še treba nabaviti. Poleg modela, ki ponavadi že ima ka¬ roserijo, moramo imeti še barvo, s katero bomo pobarvali karoserijo modela, elektro¬ motor, ki bo gnal našega bolida, regulator hitrosti, s katerim bomo prek RV-naprave začetniki, velja razmisliti o dobrem tekmo¬ valnem avtomobilu kategorije elektro 2WD. Med znanimi modelarskimi tovarnami take modele izdeluje tudi japonska Tamiya, ki pa žal pri nas nima trgovskega predstav¬ nika, zato je po njene modele treba čez me¬ jo. Z enim od Tamiyinih modelov vozi tudi Aleš Dobnikar - letošnji državni prvak v ka¬ tegoriji elektro 2WD. Njegov model s pogo¬ nom na prednji kolesi FWD (angl.: front wheel drive) ima karoserijo novega golfa V5 (četrte generacije), ki je pobarvana z barvami za polikarbonatno plastiko (Pactra - HPI). Vanj je vgrajen elektromotor Orion 14/3 (štirinajst navojev na rotorju in trije magneti na statorju), hitrost uravnava regu¬ lator F1 power digital, za dobro in natančno vodljivost pa skrbi sprejemnik Futaba F118 in ustrezna oddajniška naprava v rokah spretnega voznika. Kdor namerava s takim modelom tek¬ movati, mora dokupiti ležaje, trše vzmeti, hladilnik za motor, silikonsko olje za amor¬ tizerje itd. Tudi kakšen komplet gum se splača dokupiti, saj tiste iz kompleta za tek¬ movanje ne bodo vselej najprimernejše. Aleš za večino podlag uporablja profilirane gume proizvajalca GM Racing. Slika 1. Model Tamiya FF - volksivagen golf V5 v merilu 1 : 10 je odet v specialne barve za polikarbonatno plastiko. Na sliki vidi¬ mo komplet krogličnih ležajev, vzmeti različ¬ nih trdot, elektromotor in regulator hitrosti. Manjkajo še servome- hanizem, sprejemnik in baterije. uravnavali hitrost in smer vožnje modela (to je naprava za radijsko vodenje z oddajni¬ kom in sprejemnikom, ponavadi pa kom¬ plet vsebuje tudi servomotorček, ki služi za spreminjanje smeri vožnje). Dobro si je omisliti tudi nekaj dodatnih, sicer neobvez¬ nih delov, ki pa močno izboljšajo vozne sposobnosti modela. To sta komplet kro¬ gličnih ležajev in komplet vzmeti z različno trdoto. Večina modelov se dobi v sestavljanki, kar pomeni, da je treba posamezne dele še sestaviti. Sestavni kosi so ponavadi oštevil¬ čeni, podobno kot pri maketah, ali kako drugače označeni, tako da ob pomoči pri¬ loženih navodil s sestavljanjem ne bi smeli imeti posebnih težav. Osnovno vodilo je, da model sestavlja¬ mo po vrsti in natančno upoštevamo navo¬ dila. Ne stresimo si vseh delov naenkrat predse, ampak postopoma jemljimo iz ška¬ tle le tiste, ki jih potrebujemo pri nasled¬ njem koraku! Pri sestavljanju potrebujemo nekaj najosnovnejšega orodja in pripomoč¬ kov, kot so modelarski nož, križni in plo¬ ščati izvijač srednje velikosti, kos finega brusilnega papirja, škarje in nekoliko drob¬ nejše kombinirane klešče. mr februar 2000 27 Sliki 2 in 3■ Komplet modela avtomobila vsebuje kopico sestavnih de¬ lov iz različnih materialov in seveda podrobna navodila, ki nas od prvega do zadnjega koraka vodijo k izdelavi modela. Sliki 4 in 5. Plastične dele previdno odreže¬ mo z nosilnega okvirja, nato pa vsak izreza¬ ni del natančno obrežemo in obrusimo. Slika 6. Model sestavljamo na ravni delovni površini. Dele, ki jih privijamo, trdno drži¬ mo v rokah, da nam izvijač ne zdrsne iz le¬ žišča. Tako bomo preprečili tudi morebitne poškodbe prstov. Ne hitimo s sestavljanjem. Vzemimo si toliko časa, da lahko vnaprej preučimo na¬ slednji korak, čeprav se nam risba v navodi¬ lu zdi povsem jasna. Tako nam ne bo treba morda že sestavljenega dela razdreti, ker smo zaradi nepazljivosti pozabili na kako malenkost. Vijakov ne privijamo preveč, saj je plastika zelo občutljiva. Če bomo vijak v želji, da se nam ne bi odvil, premočno pri¬ vili, se bo urezani navoj v plastičnem delu zatrgal in se bo vijak kar na lepem zavrtel v prazno. Na delovni mizi imejmo le nujno potreb¬ ne stvari. Če nam vijaki, matice, podložke in drugo ležijo vsepovsod, lahko z rokavom nehote "pobrišemo" kak droben delček, ki se prikaže šele potem, ko iz obupa že naj¬ demo nadomestno rešitev. Naj razkrijem še koristen nasvet, ki bo prišel prav pri zategovanju vijakov elektro¬ motorja in zobnikov. Ker je na gred motorja mogoče priviti zobnike z različnim številom zob, je pri večini modelov mogoče položaj elektromotorja prilagoditi velikosti zobnika. Da ne bo pomote - na voljo je le nekaj mili¬ metrov, v okviru katerih lahko pogonski zobnik približujemo ali oddaljujemo od sklopa, ki skrbi za prenos moči na kolesa. Razmik med zobnikoma ne sme biti pre¬ majhen, da se zobci ne bi trli drug ob dru¬ gega. Med vožnjo bi se zaradi močnega trenja prehitro izpraznila baterija in obrabili zobniki. Seveda zobnika ne smeta biti pre¬ več razmaknjena, saj bi zobje začeli preska¬ kovati, kar bi prav tako povzročilo njihovo obrabo, model pa se ne bi mogel premikati. Pravšnji razmik najlaže nastavimo tako, da med zobnika vložimo listič papirja in ju za¬ vrtimo. Če so odtisi zob vidni na papirju in ta ni poškodovan, je razmak ravno pravi. Če papir ni poškodovan, a imamo kljub te¬ mu občutek, da gre le stežka med zobniko¬ ma, ju raje še nekoliko razmaknimo. Ko sestavimo vse dele modela, pridejo na vrsto opravila, ki v navodilih ponavadi niso prav natančno opisana. Proizvajalec namreč ne more napisati navodila za mon¬ tažo našega sprejemnika in regulatorja hitrosti, saj se ti elementi po obliki in veli¬ kosti med seboj kar precej razlikujejo. Osnovno vodilo pri nameščanju teh delov je, da morajo biti nameščeni kar se da niz¬ ko, da bo težišče modela čim nižje, ter ena¬ komerno razporejeni na levi in desni strani modela. Lepljenje gum Ni dovolj, če gume samo nataknemo na platišča. Med vožnjo v ostrih ovinkih bodo polzele z ležišč, zato jih moramo na platišča prilepiti. Najbolje je, če za to uporabimo ci- anoakrilatno lepilo. Dobi se tudi specialno cianoakrilatno lepilo, namenjeno prav lep¬ ljenju gum na platišča, a če ga nimamo, bo ravno tako dobro navadno lepilo. Pri upo¬ rabi lepila pazimo, da ga ne nalivamo pre¬ več, saj bo treba gumo prej ali slej zaradi obrabe zamenjati. Takrat nastopi vprašanje, kako gumo odstraniti, da bo platišče še uporabno za novo. Pred lepljenjem se prepričajmo, da je guma točno umeščena v ležišče platišča. S prstom nekoliko odmaknemo gumo od pla¬ tišča in v režo kanemo kapljico lepila. To ponovimo na približno vsaka 2 cm, dokler guma ni prilepljena po celotnem obodu. Enako lepimo še z druge strani kolesa. Vse¬ eno je, ali začnemo lepiti na zunanji (vidni) ali notranji (nevidni) strani platišča. Po¬ membno je, da jo prilepimo z obeh strani. Slika 8. Lepljenje gum na kolesa avtomobil¬ skega modela je na videz preprosto opravilo, toda če nismo dovolj pazljivi, lahko s se¬ kundnim lepilom m imogrede zlepimo še svo¬ je prste. 28 februar 2000 mr 6 MODELARSTVO Slika 9. Barvanje karoserije modela zahteva ustrezno pripravo in zbranost. Še posebej natančni moramo biti kadar model krasimo v različnih barvah. Posamezne plasti barve se morajo pred novim na¬ nosom dobro osušiti. Slika 7. Ko na model poveznemo karoserijo, se prepričajmo, ali so od¬ prtine za kolesa dovolj velike, da ne bodo ovirale vrtenja, še zlasti obračanja sprednjih koles pri zavijanju. Na koncu preverimo, ali je lepilo povsod dobro prijelo in guma nikjer ne odstopa od platišča. Barvanje modela Nazadnje pride na vrsto še barvanje mo¬ dela. Za to potrebujemo naslednje potreb¬ ščine: • milo ali pomivalno sredstvo, • vodo, • papirnate brisače ali čisto krpo, • barve (v pršilki), • volneno krpo, • samolepilno folijo za zaščito oken (če ni že priložena). Barvanja se lotimo takole. Z milom in vodo pomijemo notranjo stran karoserije. S površine dobro izperemo milo in jo osuši¬ mo s papirnato brisačo ali čisto krpo. Iz sa¬ molepilne folije izrežemo zaščitne nalepke za okna in jih namestimo na notranjo stran karoserije. Posebej pozorno preverimo, ali so robovi zaščitnih nalepk tesno zalepljeni, da barva kasneje ne bo stekla pod njih. Tik pred barvanjem z volneno krpo rahlo po¬ drgnemo površino, ki jo nameravamo pobarvati. Če nameravamo avto okrasiti s posebnimi oblikovnimi vzorci ali različnimi barvami, moramo enako kot okna zaščititi tudi površine, ki bodo obarvane z drugo barvo. Pršilko pred uporabo segrejemo v topli vodi, saj bo tako nanašanje enakomer¬ nejše, barva pa se bo hitreje sušila. Pršilke pa ne smemo preveč segreti, saj je polnjena pod tlakom, zaradi česar lahko pride do ne¬ sreče! Barvati začnemo z najtemnejšo barvo in zaključimo z najsvetlejšo. Nanašamo jo raje v več tankih plasteh (3) kot enkrat na debelo. Tako se bo težje luščila s površine, še posebej na mestih močnejših udarcev-.. Posamezna plast barve naj se pred nasled¬ njim nanosom dobro posuši (vsaj 30 minut). Če barvamo z več odtenki, moramo po na¬ našanju ene barve odstraniti masko s povr¬ šin, ki bodo v drugi barvi, in ves postopek ponovii. Če želimo, da se barve med seboj prelivajo (da med njimi ni ostrih robov), na¬ mesto samolepilne folije za zaščito uporabi¬ mo mehko krpo, katere rob naj ne bo ostro obrezan. Ko je nanos suh, z oken odstrani¬ mo zaščitne nalepke. Če je barva kljub vse¬ mu kam zašla, jo previdno odstranimo s krpo, namočeno v alkohol. Če je le mogo¬ če, ne uporabljajmo razredčila, ker razžira plastiko! Karoserijo obrežemo po obliki mo¬ dela. Napravimo odprtine za kolesa, luknji¬ co za anteno, luknjice za nosilce karoserije in za transponder, ki ga moramo imeti pritr¬ jenega na avtu, če bomo sodelovali na dir¬ kah za državno prvenstvo. Zanj na ravnem delu karoserije izvrtamo luknjico s preme¬ rom približno 8 mm na mestu, kjer bo v no¬ tranjosti nameščen. Lahko pa ga imamo pri¬ trjenega kar na kakem posebnem nosilcu avtomobila in vrtanje karoserije ni potrebno. Z zunanje strani karoserije odstranimo tan¬ ko polivinilno folijo, ki ščiti površino karo¬ serije, da je med barvanjem ne bi umazali, ter nanjo nalepimo okrasne nalepke. Ko bomo tako pobarvano karoserijo pritrdili na model, bo naš trud poplačan. Dobili bomo model, ki smo si ga želeli. Treba je le še napolniti baterije in ga preiz¬ kusiti. TIMOVI OGLASI PRODAM zelo malo rabljen hitri polnilnik Robbe skyflex 2000, star 8 mesecev. Polni od 4-7 celic Ni-Cd po sistemu delta peak s stalnim tokom 3,5 A. Napaja se z 12 V in ima varnostno varovalko. Cena je 6.500 SIT. Prodam jadralni model tomy-E, primeren za termično jadranje ali električni pogon, izde¬ lan po Timovem načrtu. Izdelan je v celoti iz lesa in prekrit s folijo. Razpetina kril je 2,8 m, komande: višina, smer in motor. Cena je 10.000 SIT. Prodam še elektro motor power 700 turbo, z zložljivim propelerjem Graupner 10 x 6 za 4000 SIT in oddajnik Robbe-Futaba attack SR (2 kanala) za 3000 SIT. Vse skupaj pa prodam za 20.000 SIT. Dejan Skubic Tel.: (06l) 751-281 (popoldne) E-pošta: dejan.skubic@guest.arnes.si PRODAM modele in načrte modelov za zračni boj v merilu 1:12. Informacije: Sašo Tel.: (041) 504-679 (v večernih urah) UGODNO PRODAM najnovejši hitri 12-volt- ni polnilnik znamke Orbit (polni, prazni, formira in meri kapaciteto akumulatorjev Ni-Cd, Ni-Mh, Li-Ion in Pb po metodi delta peak in reflex); ima možnost nastavitve stopnje delta peak, izhod za žarilno svečko, priklop na računalnik (RS 232) in možnost nadgradnje softvera. Miran Kos Ledinekova 7, 2106 Maribor E-pošta: miran.kos@siol.net PRODAM model avta 4WD na električni po¬ gon z motorjem in akumulatorji, letalski mo¬ del progo (Robbe) z motorjem OS 6,5 cm 3 ali brez, 8-kanalno RV-napravo Robbe supra PCMS (15.000 SIT), 4-kanalno RV-napravo Graupner z dvema servomehanizmoma, tre- nažni letalski model westerly z motorjem MWS 4,5 cm 3 ali brez. Cena z motorjem je 25.000 SIT, brez motorja 12.000 SIT. Miha Mav Podgorje 51, 1241 Kamnik Tel: (041) 532-764 E-pošta: mavmiha@hotmail.com PRODAM ladijski model San Remo v kom¬ pletu z motorjem, baterijami in regulator¬ jem, zelo malo vožen avtomobilski model VW hrošč komplet brez RV-naprave ter 3 servomehanizme Graupner C 2081 (10 g). Cena po dogovoru. Tel.: (041) 711-289 PRODAM miniaturno železnico sistema HO (tiri, kretnice, lokomotive, vagoni, transfor¬ matorji itd). Prodam 40 % ceneje. Edo Bernik Glinškova ploščad 2, 1113 Ljubljana Tel.: (061) 347-792 PRODAM po ugodni ceni RV-model asso, predviden za motor 4 cm 3 . Primeren je tudi za začetnike. Cena in druge informacije po dogovoru. Robert Žgavc Budanje 3 g, 5271 Vipava Tel.: (065) 645-316, (041) 335-674 (zvečer) TIE 6 februar 2000 29 Izdelava prozornih pokrovov kabin SAŠO BABIČ Modelarji, ki svoje modele izdelujejo v samogradnji, se ob zaključku svojega dela pogosto srečajo z velikim proble¬ mom - kje za model dobiti pravo in lepo prozorno zasteklitev pilotske kabine? Le¬ po izdelan pokrov kabine modela, zlasti če v njej pokažemo kakšen detajl, napri- mer lutko pilota, sedež ali instrumente, nedvomno polepša model, modelarju pa je še posebej v ponos, če je prav vse iz¬ delal sam. Kabina, narejena iz kosa balze ali stiropora in potem vsa pobarvana mo¬ dro ali črno, lahko iz sicer lepo izdelane¬ ga in izvrstno letečega modela, vsaj kar se videza tiče, napravi čisto povprečnega. Če ne veste, kako kako streti še ta zadnji oreh in samostojno izdelati ustre¬ zen prozorni pokrov, vam bo iz zagate pomagal pričujoči članek. Nekaj nasve¬ tov in preizkušenih metod ter opis po¬ stopka izdelave bi morali izkušenemu modelarju popolnoma zadoščati, ob po¬ moči risb pa nihče ne bi smel imeti težav pri izdelavi preproste priprave za vakuu- miranje. Postopek izdelave zasteklitve kabine je dokaj preprost. Vse kar potrebujemo, je sesalnik, cev za odsesavanje, ki jo bo¬ mo speljali v sesalnik, pečica štedilnika, dva okvirja, kos ustrezne prozorne plasti¬ ke ter kakšna urica časa. Pogoj je le, da delamo s termopla¬ stom - umetno maso, ki se pri povišani temperaturi zmehča, da jo lahko obliku¬ jemo, po ohladitvi na sobno temperaturo pa izoblikovana zadrži svoje izhodiščne lastnosti ter ostane prozorna. Uporabili bo¬ mo vakuumsko folijo, ki se dobi, napri- mer v Astrini tehnični trgovini, na meter, plača pa po teži. Vse te folije so običajno prozorne, nekatere so rahlo obarvane, najpogosteje pa se dobi brezbarvna, siva in modra. Najbolje se obnese 0,5 mm debela folija, ali celo malce debelejša (do 1 mm). Tovrstna folija je idealna za izde¬ lavo zasteklitev kabin, saj ni krhka in ne poka, je odporna proti modelarskemu gorivu in dovolj prožna, da se ne poško¬ duje, tudi če nam med sestavljanjem mo¬ dela pade nanjo kak izvijač ali ključ za svečko. Pramodel kabine najlaže oblikujemo iz modrega stirodura. Na blok stirodura na¬ rišemo tloris in vse stranske rise (risba 1), ki jih prekopiramo z načrta modela, ter kabino po črtah z ostrim rezilom natanč¬ no izrežemo. Pri tem pazimo na simetri¬ jo in seveda na svoje prste. Zdaj bo treba malce spretnosti, da iz tega bloka nare¬ dimo lepo in natančno oblikovano - po¬ navadi kapljičasto - kabino (risba 2). Zač¬ nemo z rašpo, nato pa model obdelamo z brusilnim papirjem zrnatosti 50, pri¬ lepljenim na deščico. Tako nastali model narahlo prebrusimo še s finejšim brusil¬ nim papirjem do zrnatosti 200. To, da je površina dokaj hrapava, naj nas ne skrbi, saj bomo čez model potegnili najprej eno plast folije, da bomo dobili gladko površino in potem odtise delali čez vse skupaj. Iz plastificirane iverne plošče (npr. od odslužene omare ali police) izrežemo osnovo naše improvizirane "vakuumirke" in okvir z enakimi zunanjimi merami, kot je osnova, in širok okoli 5 cm. Oboje mo¬ ramo narediti iz dovolj masivnega mate¬ riala, ki se ne bo krivil, ko bomo okvir s folijo pritisnili na osnovo z modelom. Risba 3 V osnovno ploščo na sredini izvrtamo luknjico in vanjo vstavimo cevko iz se¬ salnika za odsesavanje zraka (risba 3). Še boljša rešitev je izdelava osnovne škatle, ki ima ploščo navrtano, da poteka odse¬ savanje po vsej ploskvi (risba 4). Škatla mora na robovih zelo dobro tesniti. Kjer ni modela oz. podtlak ni potreben, tam folija odprtino takoj zapre. Vzdolž roba osnovne plošče napelje¬ mo in prilepimo tesnilo. Za to uporabi¬ mo gumijast trak, cevko (npr. od ventil¬ čkov za kolesa), tesnilo za vrata ipd. Na okvir s spodnje strani s širokim lepilnim trakom čvrsto prilepimo vakuumsko foli¬ jo. V pripravo zdaj položimo pramodel ka¬ bine in v kuhinjski pečici segrejemo na okvir prilepljeno folijo. Če imamo luknjico samo na sredini, ga postavimo nadnjo in za malenkost podložimo, če pa je osno¬ va navrtana po vsej površini, ga lahko položimo praktično kamorkoli (risba 5). Sam sem folijo ogreval tako, da sem vklopil samo zgornji grelec, potem pa sem jo pustil v pečici, dokler se ni opaz¬ no usločila in postala dovolj mehka. Pri segretem grelcu to pomeni približno 20 do 25 sekund. Vtem vklopimo sesalnik, takoj vzamemo okvir s folijo iz pečice in ga pravokotno navzdol pritisnemo čez pramodel na osnovo vakuumirke. Ko te¬ snilo zatesni prostor, sesalnik v trenutku izpod folije izsesa ves zrak in se folija ta¬ koj tesno prileže modelu. Če sesalniku ni uspelo izsesati vsega zraka, preden se je folija ohladila in znova strdila, pomeni da je bila najverjetneje premalo ogreta ali pa imamo prešibek sesalnik, ki ne napra¬ vi dovolj podtlaka. Čez pol minute, ko se folija ohladi, izključimo sesalnik in odstranimo okvir s folijo, na katero se je sedaj prijel model. Folijo najprej odlepimo z okvirja in jo previdno obrežemo po robovih modela. Na tako pripravljen model dodamo še detajle - z ozkimi samolepilnimi trakovi lahko ponazorimo okvirje stekel in z bu¬ cikami kovice (risba 6). Po končanem 30 februar 2000 TTILlT 6 MAKETARSTVO detajliranju model na tenko premažemo z oljem, da se vroča folija ne prime nanj in lepše zdrsi po površini, ko jo potegne¬ mo čezenj. Takšen je zdaj naš model, ki ga bomo uporabljali za izdelavo več identičnih pokrovov kabin. Model spet položimo na sredino osnovne plošče. Na okvir prilepimo nov kos folije in vse skupaj v pečici štedilni¬ ka segrejemo do prave temperature. Za to ni posebnega recepta. Prej omenjeni čas segrevanja služi le za orientacijo, pra¬ vega pa bomo določili s preizkušanjem in je odvisen od pečice ter uporabljenega materiala. Ob vključenem sesalniku okvir Risba 6 navpično pritisnemo ob osnovno ploščo, da sesalnik izsesa zrak izpod folije in po¬ čakamo, da se izdelek ohladi. Če smo vse naredili prav, smo dobili lep pokrov kabine, ki ga je treba le še odlepiti z okvirja in odrezati odvečno folijo. Opa¬ zili bomo, da se na odtisu poznajo vsi najmanjši detajli in seveda tudi vse mo¬ rebitne napake, ki jih ima model. Končni odtis snamemo s pramodela in postopek lahko takoj ponovimo. Teoretično bi ga lahko ponavljali v nedogled, vendar pa moram povedati, da tak stiroporni model zdrži le približno desetkratno ponovitev postopka, potem odpove. Stiropor, ki smo ga uporabili, se namreč ob vsakemu segrevanju nekoliko skrči in se tako traj¬ no deformira. Za večje serije odtisov si zato omislimo boljši model (npr. z epok- sidno smolo okrepljen stiroporni model) in nekoliko boljšo izvedbo vakuumirke, pri kateri bodo okvirji in plošča iz boljše¬ ga in bolj gladkega materiala, boljše te¬ snilo itd. S to preprosto metodo ter malce iznajdljivosti lahko hitro in predvsem poceni dosežemo presenetljivo dobre re¬ zultate. Če uporabimo pravi material in si pridobimo občutek, kako dolgo ogre¬ vati folijo, da je njena temperatura opti¬ malna, potem naši izdelki ne bodo nič slabši od tovarniških. Zdaj bodo lahko vsi naši v samograd¬ nji izdelani modeli imeli zastekljene ka¬ bine, ki nam bodo v ponos. Če se bomo še malce poigrali in v kabine namestili tudi sedež, ročice, vzvode in instrumen¬ te ter vse skupaj pobarvali s pravo barvo in morda na sedež posadili še lutko, bo model tudi na tleh videti kot pravo letalo. S tako preprostim posegom lahko moč¬ no popravimo videz svojega modela, s katerim bomo na letališču deležni zani¬ manja in občudovanja kolegov. I Timovo izložbeno okno Junkers Ju 52/3m g4e (Revell, kut. št. 04519, IVI 1 : 48) MITJA MARUŠKO Vrsto let je bila maketa legendarnega transportnega trimo- tornega letala junkers Ju-52 v merilu 1 : 48 med najbolj želeni¬ mi. Slavna "Tetka Ju" z značilno kovinsko konstrukcijo iz valo¬ vite pločevine je bila neprimerna za izdela¬ vo delov v vakuum¬ ski tehniki, zato vse do izida odlične Re- vell-Monogramove makete konec leta 1998 ni bilo nobene makete v tem merilu. Že Hitler je menil, da španski diktator, general Franco, dolguje temu letalu spome¬ nik; z junkersi so namreč prepeljali maro¬ ške legionarje čez gibraltarsko ožino ob izbruhu španske državljanske vojne leta 1936. Na Guernico je to letalo v bombniški izvedenki trosilo bombe. Med drugo sve¬ tovno vojno so z njim opravili večino spek¬ takularnih padalskih desantov in še več manj opevanih evakuacijskih letov iz obro¬ čev na vzhodni fronti. Junkers Ju-52/3m je letel tudi pri nas in nad Lescami v petde¬ setih letih odmetaval padalce. To slavno le¬ talo, ki še vedno leti, si res zasluži odlično maketo. Oglejmo si podrobnosti. Pri Revellu so se z notranjostjo resnično potrudili. Manjka res malo in ponudniki maketarskih dodat¬ kov bodo imeli težko delo. Pilotska kabina in preostanek notranjščine je reliefno ustre¬ zno detajliran. Padalski sedeži so žal obli¬ kovani skupaj s pasovi, medtem ko so in¬ strumenti v pilotski kabini ustrezno reliefno upodobljeni za izvedenke g64 do g6e. Za številčnice so na voljo nalepke. Gradnja no¬ tranjosti makete ni problematična. Žal pri Revellu niso ponudili bombniških jaškov za zgodnje bombniške izvedenke, ki so v Španiji služile nemški legiji Condor v letih 1936 do 1939- Maketa pa zato premore so¬ lidno strojnično gondolo, na katere notra¬ njih površinah motijo odtisi izmetal ka¬ lupov. Vrata na trupu bo mogoče zlahka izrezati, manjkajo pa manjša vratca na de¬ sni strani za pilotsko kabino za nekatere poznejše izvedenke. Tudi zasteklitev je izvedena tako, da njena namestitev ne zah¬ teva nič več kot le skrbno lepljenje. Stiki kril in repa so dobri in ne terjajo nepotrebnega kitanja. Manjšo težavo po¬ meni le spoj spodnje strani trupa z obema polovicama trupa na nosu letala. Na istem mestu najdemo tudi oznako © - Revell Mo- nogram, nepotreben podpis na zunanjih površinah makete. Figur pilotov ni, so pa štirje padalci sprejemljive kakovosti. Po¬ hvale vredna je konstrukcijska rešitev odlitkov, ko posamezne plošče z odlitki povezujejo čepi v utorih, kar preprečuje poškodbe na površini odlično graviranih delov. Podvozje je lično oblikovano in pnev¬ matike ulite z upodobitvijo ugreza. Na voljo so tudi aerodinamične opiate - "copati" za zgodnje izvedenke, čeprav v Revellovem načrtu ne najdemo ustreznih navodil za gradnjo. Trije motorji BMW 132A so sicer lično oblikovani, vendar še zdaleč ne po¬ polnoma verodostojni, zato bodo to vrzel kmalu zapolnili izdelovalci maketarskih dodatkov. Vgrajeni v ohišje in opiate, so povsem sprejemljivi. Dodati bo treba le ne¬ kaj žičnih instalacij iz tanke bakrene žice. Revellova maketa 04519 premore ozna¬ ke za dvoje letal iz transportnih enot sredo¬ zemskega bojišča. Klasična dvobarvna ze¬ lena kamuflaža na zgornjih površinah in svetlomodra na spodnjih je dopolnjena s pasovi bele barve, ki je značilna taktična oznaka sredozemskega bojišča. Nosilni film nalepk sicer ni najtanjši, zato pa so nalep¬ ke natisnjene odlično. Za tesen oprijem z valovito in nabrazdano površino bomo vsekakor potrebovali mehčalec nalepk. Revellovo maketo junkersa Ju-52/3m g4e lahko ocenimo kot odličen izdelek sprejemljivih mer v merilu in odlične kon¬ strukcije, ki jo lahko priporočimo tudi ne¬ koliko manj izkušenim graditeljem. Maketa je na slovenskem trgu tudi občutno cenej¬ ša, zato ni razloga za oklevanje. Na koncu pa poglejmo še med make- tarske dodatke, ki so že na voljo ali pa bo¬ do v bližnji prihodnosti. Eduard ponuja fo- tojedkane kovinske dele 48-286, maskirne folije XF 004 za prekritje prozornih delov pred barvanjem z zračnim čopičem in ma¬ skirno folijo za nemške oznake na letalu. Pri Airesu so izdelali novo pilotsko kabino. Pri češkem CMK pa so pravkar izšli kar tri¬ je kompleti: 4043 za dopolnitev notranjosti letala in pilotske kabine, 4044 s tremi mo¬ torji BMW 132 in 4061 z detajli za dopolni¬ tev zunanjosti makete. Tri motorje BMW 132 ponuja tudi britanska firma Model Design Construction. Kaj več o dodatkih je mo¬ goče zvedeti pri ZGPMS, Tržaška 48, 1000 Ljubljana. rrm 6 februar 2000 31 MAKETARSTVO Protitankovski Stuart Lahki tank Stuart M3A3 s protitankovskim topom 75 mm pak 40 ANDREJ KOGOVŠEK Po protiletalski različici tokrat pred¬ stavljamo še protitankovsko različico Stu¬ arta M3A3- Tudi ta zanimiva različica je nastala sredi vojne, med bojnim pohodom 1. tankovske brigade. Enota je s to različi¬ co lahkega tanka zagotovo izdatno prido¬ bila na ognjeni moči, saj je na tank vgra¬ jeni top 75 mm v rokah izkušene posadke pomenil strah in trepet za nasprotnika. Točnega števila v protitankovsko raz¬ ličico predelanih Stuartov mi zaradi po- mankljivih virov žal ni uspelo ugotoviti, iz dostopnih fotografij pa je razvidno, da so na vsaj tri poškodovane Stuarte vgra¬ dili protitankovski top pak 40. Vse tri pre¬ delave se med seboj v podrobnostih tudi nekoliko razlikujejo, kar je povsem razum¬ ljivo, saj so verjetno nastale na različnih mestih in v različnih časovnih obdobjih. Žal je fotografija, ki dokazuje obstoj tre¬ tjega pak Stuarta izredno slabe kakovosti, bila pa je obljavljena v članku o pak Stu¬ artu v septembrski številki angleške revije Military Modelling (11/99), ki ga je napisal svetovno znani maketar in piscec velike¬ ga števila knjig in publikacij s področja oklepne tehnike, Steve Zaloga. Maketorama Tudi maketo protitankovskega Stuar¬ ta sem naredil po enakem postopku kot za protiletalskega. Najprej sem po sliki 4 izdelal tehnično risbo. Takoj lahko ugo¬ tovimo, da sta tanka na slikah 1 in 4 nekoliko različna. Razlikujeta se po obli¬ ki sprednjega dela dodanega oklepa za zaščito posadke in različnih blažilnikih povratnega sunka na topu, tanku s slike 4 pa so za samoobrambo pred napadi od blizu na ščitnik topa namestili še mitraljez kal. 7,62 mm. Tudi pobarvana sta bila nekoliko različno. Tanku s slike 1 so na osnovni odtenek olivno zelene barve verjetno dodali še maskirne lise enega od rjavih barvnih odtenkov. Ker je slika tanka s slike 4 jasnejša, sem izbral to različico. Tudi za izdelavo makete protitankov¬ ske različice potrebujemo podvozje z oklepom in top. Najprej izdelamo oklep s podvozjem (slika 6), enako kot pri drugih dveh različicah (glej opis v Timu št. 1/99). Sam sem oklep dopolnil še s škatlo za orodje iz kompleta Cromwell in nosilci za rezervne člene gosenic na zadku, ki sem Slika 5. Maketa tanka Stuart M3A3 proizva¬ jalca Target je v celoti izdelana iz epoksi- dne smole. Slika 1. Pak Stuart in oklepna izvidnika AECIII s posadkami na po¬ čitku (MNZ 6654a/18) Slika 3■ Protitankovski Stuart v akciji (MNZ 6654a/l 7) Slika 2. Maketa protitankovskega Stuarta - pogled z leve Slika 4. Pak Stuart v Trstu maja 1945 (MNZ 6377/16) 32 februar 2000 mr Slika 6. Pogled na doma narejeni čelni oklep makete Slika 7. Maketa tanka pred barvanjem jih izdelal iz ostankov bakrenih trakov enega od že uporabljenih kompletov fo- tojedkanih delov za dopolnitve (slika 8). Ko je podvozje z oklepom končano, se lotimo še nadgradnje. Po predlogi iz poli- stirenske plastike (plasticarda) izrežemo 0,4 mm debele oklepne plošče za zaščito posadke in jih s cianoakrilatnim lepilom prilepimo na oklep (slika 7). Za izdelavo nam tako ostane še top. Izbral sem Itale- rijev top pak 40 (N 2 318) (slika 10), ki je sicer že nekoliko priletna, vendar še ve¬ dno uporabna maketa. Lahko uporabimo tudi Tamiyin top pak 40/L46 (N e 35047) (slika 11), vendar je ta primernejši za gradnjo tanka s slike 1, saj je opremljen z drugačnim blažilnikom povratnega sunka (konica topa). Top izdelamo, seveda brez lafete, po navodilih iz sestavnice. Upora¬ bimo le podstavek (del št. 1), ki ga ka¬ sneje skupaj z doma izdelanim okroglim podstavkom (glej sliko 8) prilepimo na tankovski oklep na mestu, kjer je sicer kupola. Žal moramo tudi tu špekulirati z izvedbo montaže topa na tank, saj ni na voljo nobene uporabne fotografije, ki bi nam omogočala povsem pravilno name¬ stitev. Če pa bi želeli videz protitankov- Slika 10. Italerijev protitankovski pak 40 Slika 11. Tamipin 75-milimetrski pak 40/L46 skega topa še nekoliko izboljšati, lahko uporabimo Eduardov komplet kovinskih delov (ED 35097). Ko končamo z izdelavo topa, iz bakrene žičke in nekaj koščkov plastike izdelamo še nosilec za lahki mi¬ traljez kalibra 7,62 mm (slika 9), ki ga Slika 8. Pogled na zadek tanka. Na straneh sta lepo vidna nosilca rezervnih gosenic. namestimo na vrh desne strani ščitnika topa. S tem je sestavljanje protitankovske različice Stuarta končano. Slika 9. Nosilec in mitraljez kal. 7,62 mm (zgoraj) Slika 12. Accurate Ar mourjev komplet za predelavo Tamiyinega Stu¬ arta M5A1, s katerim bomo brez težav naredili katero koli različico tanka M3A3 (levo). 4 mr 6 februar 2000 33 Slika 13 • Končni videz makete- pogled z desne Slika 14. Accurate Armour izdeluje epoksidne gosenice kovinskega tipa s tremi oprijemki na člen (na sliki), pa tudi take z gumijastimi členi, s kate¬ rimi je bila opremljena večina naših Stuartov (kat. št. ARMT24). PAK STUART M = 1 : 35 Seznam maket in dodatkov, primernih za gradnjo lahkega tanka Stuart M3A3 in pred¬ stavljenih različic: Makete: Tamiya / M5A1 U.S. Light tank N° 35097 Tamiya / Stuart M3 N 2 35042 Target models inc. / M3A3 Stuart (slika 5) ncojaj Konverzije: Cromwell / CA11 31 M3A3 conversion Accurate armour / CA11 Stuart M3A3 for Tamiya M5A1 conversion (slika 12) Gosenice: AFV Club / AFV 3519 M3 and M5 light tank individual track link set (slika 14) Accurate armour / ARMT 24 Stuart rubber block Protitankovski top: Tamiya /7,5 cm antitank gun PAK40/L46 N 2 35047 Italeri / 75 mm Panzerjagerkanone N fi 318 Eduard / ED 35097 PAK40/L46 - komplet kovinskih delov za dopolnitve Protiletalski top: Tamiya / 20 mm Flakvierling 38 N B 35091 34 februar 2000 - 6 MAKETARSTVO Shema barvanja Barvanje in označevanje Protitankovski Stuart je bil kot večina tankov 1. tankovske brigade pobarvan v temnejši olivno zeleni odtenek. Sam sem tako kot pri prejšnih različicah uporabil mešanico Humbrolove Hu-117 in Hu-ll6 v približnem razmerju 60 : 40. Za znak pripadnosti je bila uporabljena jugoslo¬ vanska zastava, ki je bila postavljena ne¬ koliko višje na bočno oklepno ploščo, in rdeča peterokraka zvezda na prednjem delu oklepa (slika 13). Zastavo in zvezdo na tank nanesemo s šablonami, ki jih iz¬ režemo iz oblikovalske folije ali papirja. Kdor bo maketo barval z zračnim čopi¬ čem, mu priporočam uporabo akrilnih barv, ker že tanek sloj barve dobro pre¬ krije površino. Poleg tega se hitro sušijo, zato delo poteka hitro z dobrim končnim rezultatom. Ko je tank pobarvan, ga še nekoliko postaramo, da dobi končni re¬ alistični videz. Zaključek Gradnja makete tanka M3A3 in nje¬ govih dveh različic je za večino mlajših in še neizkušenih maketarjev za začetek morda nekoliko zahteven in zaradi obili¬ ce različnih in na našem trgu težko doseg¬ ljivih sestavnih delov tudi drag projekt. Kljub temu pa bodo članki o tem zanimi¬ vem tanku vsem maketarjem, ki jih zani¬ ma oklepna tehnika nekdanje Jugoslavije, v pomoč, če se bodo za gradnjo maket vendarle odločili. S3Š5: temno olivno zelena modra bela rdeča Fotografije: - Fotoarhiv Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani - Druge fotografije, tehnične risbe in bar¬ vna shema: Andrej Kogovšek TIMOVI NAČRTI IN KNJIGE Bralce obveščamo, da imamo na zalogi vse TIMOVE NAČRTE: TIMOV NAČRT 1 - motorni letalski RV-model basic 4 star.510,00 TIMOV NAČRT 2 - RV-jadrnica lipa 1.510,00 TIMOV NAČRT 3 - jadralni RV-model HOT-94.514,00 TIMOV NAČRT 4 - Polmaketa letala cessna 180.668,00 TIMOV NAČRT 5 - RV-model katamarana KIM I.514,00 TIMOV NAČRT 6 - Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke.514,00 TIMOV NAČRT 7 - jadralni RV-model H0T-95.607,00 TIMOV NAČRT 8 - Timov HLG - 2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke.514,00 TIMOV NAČRT 9 - tomy-E elektromotorni jadralni RV-model.514,00 TIMOV NAČRT 10 - maketa lovskega letala Polikarpov 1-15.514,00 TIMOV NAČRT 11 - jadralni RV-model gila.668,00 TIMOV NAČRT 12 - racoon HLG-3.514,00 TIMOV NAČRT 13 - akrobat 40, trenažni motorni RV-model.616,00 TIMOV NAČRT 14 - maketa vodnega letala utva-66H.514,00 TIMOV NAČRT 15 - RV-model trajekta.514,00 Poleg načrtov vam iz našega knjižnega programa priporočamo še naslednje izdaje: F. Kiessling: IZDELAJMO SAMI.6156,00 SVET TEHNIKE.3024,00 Čuden, Snoj: RAKETNO MODELARSTVO.3240,00 R. Zupančič: LADIJSKO MODELARSTVO.2052,00 V. Zupan: MALE ŽELEZNICE.2052,00 R. Cajhen: RADIJSKO VODENJE LETALSKIH MODELOV.2700,00 M. Zorec: SVETOVNI SPLET.2777,00 D. Bajt: VSEVEDNIH (predelana izdaja).3996,00 M. Ban: ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE.473,00 SVET NARAVE.3024,00 MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI.2160,00 Delft, Botermans, Oker: MISELNE IGRE VSEGA SVETA.3456,00 PRATIKA ZA RADOVEDNE STARŠE.4104,00 Slikovni pojmovnik IZNAJDBE IN ODKRITJA.1296,00 Načrte lahko naročite na naslov uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6,1000 Ljubljana, tel.: (061) 179-02-24. K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. Naročniki revije TIM imajo pri nakupu knjig 20 % popusta. TTE.L 6 februar 2000 35 PRILOGA Srednja stopnja Gradivo: vezana plošča, karton, blago Področje: preoblikovanje lesa in njegova površinska obdelava UHU UHU-jeve ustvarjalne strani v Satulja za nakit MATEJ PAVLIČ Od 7. razreda dalje Čas izdelave: 20 ur Naloga in motivacija: Ob izdelavi šatulje za nakit mora učenec uporabiti orodje za vrtanje, razrez in brušenje. Na koncu mora poskrbeti tudi za ličen videz izdelka. Težišče učenja: - natančna proučitev načrta, navodil in slik, - priprava gradiva (brušenje), - lepljenje prefotokopiranih sestavnih delov na gradivo, - izdelava sestavnih delov z ročno ali električno rezljačo, - delno sestavljanje in lepljenje, - brušenje in lakiranje, - striženje kartona in blaga, - oblepljanje kartona z blagom, - sklepno sestavljanje. Gradiva, orodje in pripomočki: - 5 mm debela vezana plošča, približno 1,5 mm debel karton, bla¬ go, dva šarnirja 22 x 17 mm, 8 majhnih lesnih vijakov, odstranlji- vo lepilo Scotch Attacca-Stacca v stiku, lepilo UHU coli express in UHU alleskleber, brezbarvni vodni ali nitrolak; - škarje, nož olfa, podlaga za rezanje, ročna ali električna rezljača, modelarski vrtalnik (po možnosti z navpičnim stojalom), sveder za les 0 0,8-1 mm, majhen izvijač, manjša pila, fina rašpa, grob in fin brusilni papir, nekaj modelarskih ali manjših mizarskih svor, čopič. Izdelava Mami boste naredili veliko veselje, če ji boste za 8. marec ozi¬ roma materinski dan podarili lastnoročno izdelano in z motivom Slika 1. Satulja je namenjena shranjevanju nakita, dokumentov ali kakih drugih dragocenih predmetov, obenem pa služi tudi kot okras. cvetlic okrašeno šatuljo, v katero bo lahko spravila nakit, doku¬ mente ali kake druge dragocene predmete, obenem pa bo služila tudi kot okras. Komur se zdi izdelek na sliki 1 prezahteven, naj se pač odloči za lažjo različico, pri kateri mora izžagati samo zunanje obrise sestavnih delov (brez izrezljanih cvetov), zlepljeno in obru- šeno šatuljo pa naj pobarva, poslika ali jo okrasi s pomočjo piro- grafa ter na koncu še polakira. S tem odpade rezljanje in obleplja¬ nje vseh štirih sten in pokrova šatulje z notranje strani, ki zahteva kar precej ur natančnega dela. Ker je načrt v prilogi objavljen v naravni velikosti, ga ni treba povečevati ali pomanjševati. Dovolj je, da vse sestavne dele šatulje (tudi pokrov) v najbližji kopirnici dvakrat prefotokopirate (slika 2). Kopije razstrizite in posamezne elemente drugega poleg drugega položite na kos 5 mm debele vezane plošče, ki jo prej obrusite, da bo popolnoma gladka (slika 3). Sedaj vse liste papirja na hrbtni strani na tanko premažite z odstranljivim lepilom Scotch Attacca- Stacca v stiku (slika 4), s čimer ste se izognili zamudnemu in nena¬ tančnemu prerisovanju s pomočjo kopirnega papirja. Da bi lahko Slika 2. Fotokopiranje načrta je neprimerno hitrejše in natančnejše kot prerisovanje z indigom. Slika 3 Pri razporejanju kopij sestavnih delov na vezano ploščo bodite pozorni na smer letn ic in morebitne poškodbe (globoke raze, razpoke, grče ipd.). Slika 4. Nanos odstranljivega lepila mora biti tanek in enakomeren. Dobro namažite zlasti robove, da se med rezljanjem ne bodo vihali. 36 februar 2000 TT3H 6 PRILOGA Slika 5. Pri vrtanju lukenj si pomagajte z modelarskim vrtalnikom, ki ga po možnosti vpnite v navpično stojalo. izrezljali vse notranje zaključene površine pokrova (8) in stranic šatulje (4 in 5), morate v vsako z modelarskim vrtalnikom in sve¬ drom za les 0 0,8-1 mm najprej izvrtati luknjico (slika 5). Skoznjo s spodnje strani potisnite v modelarski lok vpeto žagico in jo za¬ tegnite še z vijakom na vrhu loka. Uporabite žagice št. 3 ali 4, saj bo le tako rez čist in gladek. Pri rezljanju bodite čim bolj natančni. (Čeprav manjših odstopanj od črte pri cvetličnem vzorcu nihče ne bo opazil, pa vam bo vsaka nenatančnost pri izžagovanju utorov kasneje delala precej težav.) Začnite najprej z "žilami" v cvetnih listih ter z ozkimi in majhnimi površinami, na koncu pa izrezljajte še velike. V nasprotnem primeru bi se vam izdelek med žaganjem lahko zlomil. Ko ste z rezljanjem, ki ga je za kar precej ur - z elek¬ trično rezljačo seveda precej manj gotovi, najprej previdno od¬ stranite vse preostale koščke prilepljenega papirja (slika 6), nato pa s finim brusilnim papirjem obrusite ostre robove in vso čelno stran posameznega sestavnega dela. Vse štiri robove pokrova (8) in dna (3) obrusite s fino rašpo in brusilnim papirjem, da bodo enakomerno zaobljeni. S sestavljanjem začnite pri stranicah šatulje (4 in 5), ki jih prile¬ pite na dno (3; slika 7), nadaljujte pa pri podstavku (1 in 2) ter okvi¬ ru pokrova (6 in 7; slika 8). V tem času, ko se lepilo suši, izberite primerno blago, s katerim boste oblepili notranjost šatulje (slika 9). Glede na to, da se bo blago videlo skozi izrezljane dele stranic in pokrova, izberite takšno, da ne bo pretanko, da ne bo prehitro oble¬ delo in da bo ravno prav poudarjalo izrezljane rože. Iz približno 1,5 mm debelega kartona izrežite po dva kosa 4a (49 x 169 mm) in 5a (49 x 126 mm) ter po en kos 3a (166 x 126 mm) in 8a (169 x 129 mm). Za vse obloge - z izjemo obloge dna (3a), ki je oblepljena samo po eni strani -, narežite dvakrat večje kose blaga (slika 10). Za lepljenje uporabite belo lepilo za les (slika 11), ki pa ga morate nanesti čisto na tanko, sicer lahko prodre skozi blago in pusti vidne madeže, ki izdelku zelo pokvarijo videz. Slika 6. Če ne morete potrpeti do konca, lah¬ ko že med delom takole 'pokukate", kakšen ho ob koncu rezljanja videti pokrov šatulje. Slika 10. Kosi blaga za oblepitev notranjih oblog naj bodo vsaj dvakrat večji od kosov kartona. Slika 9- Vrsto in barvo blaga, s katerim boste oblepili notranjost šatulje, izberite po svojem okusu. Slika 11. Lepljenje blaga na karton; prese¬ žek. blaga tik ob stranskih robovih in spodaj odrežite s škarjami šele takrat, ko je lepilo popolnoma suho. Slika 7. Utori se morajo natančno prilegati drug drugemu. Z lepilom namažite vse stične površine. Slika 8. Za utrditev stikov med sušenjem lepila je najbolje uporabi¬ ti modelarske ali manjše mizarske svore. 6 februar 2000 37 ZA SPRETNE ROKE Slika 12. Lepilo (UHU alleskleber) nanesite samo na robovih ter na treh ali štirih večjih površinah cvetličnega vzorca. Osušeno šatuljo pred lakiranjem zgladite s finim brusilnim papirjem. Še posebej bodite pozorni na utore pri stikih stranic, ki naj bodo čim bolj neopazni. Morebitne špranje zapolnite z mešanico finega lesnega prahu in belega lepila ter zbrusite. Za lakiranje uporabite brezbarvni lak na vodni ali nitro osnovi, se¬ veda pa se lahko odločite tudi za kak toniran zaščitni premaz. V vsakem primeru naj bosta nanosa vsaj dva. Notranjosti šatulje ni treba lakirati. Slika 13■ Obloga dna pride na vrsto čisto na koncu, da pritisne ob stene vse štiri stranske obloge. Za lepljenje oblog stranic in pokrova uporabite UHU alles¬ kleber. Zadostuje že, če ga nanesete samo na robovih (slika 12). Najprej prilepite oblogi 4a, nato oblogi 5a in na koncu še oblo¬ go dna (3a; slika 13). Ko ste s tem končali, z osmimi majhnimi lesnimi vijaki, ki jih po potrebi s kleščami nekoliko skrajšate, z dvema šarnirjema (prej jima popilite še vogale in izvrtine) zdru¬ žite šatuljo s pokrovom (slika 14). Ker je "mesa" za pritrditev vijakov bolj malo, stik po možnosti utrdite z dvokomponentnim lepilom (npr. UHU schnellfest). Da pokrov ne bi omahnil preda¬ leč nazaj in poškodoval šarnirjev, njegov skrajni položaj omejite s tanko verižico ali močno vrvico (slika 1). Izdelava šatulje je s tem pri kraju, kar pa ne pomeni, da se izdelka ne da še izboljšati. V notranjosti je namreč mogoče na¬ rediti prestavljive predalčke za prstane, verižice in zapestnice v več nadstropjih, oblogo pokrova na notranji strani lahko nado¬ mestite z zrcalom, z majhno obešanko na sprednjem delu pa omogočite "varno" zaklepanje šatulje. Pustne maske iz mahgume ALENKA PAVKO - ČUDEN Novoletni čas je minil kot blisk in že so pred nami zimske počitnice ter nato pust. Če v pustnem času niste razpoloženi za preoblačenje v prava pustna oblačila ter za dolgotrajno pustno ličenje obraza, pustova- li pa bi vendarle radi, si iz mahgume naredite ščitnik. Za pusta boste nekaj posebnega, nosili pa ga boste lahko tudi poleti na¬ mesto običajnega dolgočasnega sončnega ščitnika (slika 1). Slika 1. Pustna ščitnika. Potrebujete liste A 3 oz. A 4 mahgume črne, rdeče in bele barve. Za morskega psa potrebujete en list A 3 ali 2 lista A 4 rdeče ter ostanke črne in bele mahgume. Za kravo potrebujete 1 list A 3 ali 2 lista A 4 črne ter ostanke bele mahgume. Name¬ sto traku lahko uporabite spiralno vezalko, za silo pa tudi plo¬ ščato elastiko. Za izdelavo maske potrebujete škarje, nož olfa, luknjač, le¬ pilo, svinčnik, kemični svinčnik, prosojni papir in fotokopirni papir (slika 2). Na prosojni papir s priloge prerišite sestavne dele ščitnika in jih skopirajte na beli papir. Če je potrebno, ga s fotokopiranjem povečajte oz. pomanjšajte na ustrezno velikost. Kroj prenesite na mahgumo (slika 3) ter s škarjami oz. nožem olfa izrežite sestavne dele ščitnika (slika 4). Pri morskem psu trup z repom in plavuti nalepite na hrbtno stran lunastega dela ščitnika, črna očala pa na vrhnjo stran ščit¬ nika. Zobe nalepite na spodnji del ščitnika, tako da bodo z vzdolžnim ozkim robom pravokotno pritrjeni nanj (slika 6). Lunasti del na konicah preluknjajte z luknjačem in vpeljite spiralno vezalko (slika 7). Pri kravi na hrbtno stran lunastega dela nalepite glavo z rogovi in ušesi, nanjo pa največje črne oči, tako da s spodnjim robom gledajo čez vrhnji del ščitnika. Poleg desnega očesa nalepite belo uho. Nato na črne oči nalepite manjše bele oči in na njihovo sredino še najmanjše črne oči (slika 8). Na vrhnjo stran lunastega dela nalepite bel rilec. Lunasti del na konicah preluknjajte z luknjačem in vpeljite spiralno vezalko. Sami si izmislite še druge like in naredite maske ščitnike za vso družino. 38 februar 2000 TTKh 6 ZA SPRETNE ROKE Slika 2. Za izdelavo potrebujete mahgumo in spiralne vezalke ter škarje in lepilo. Slika 6. Zobe nalepite pravokotno na spodnji del lunastega ščitnika. Slika 3- Kroj prenesite na mahgumo. Slika 4. S škarjami ali olfa nožem izrežite sestavne dele ščitnika. Slika 5. Trup z repom in plavuti nalepite na hrbtno stran, črna očala pa na vrhnjo stran lunastega dela ščitnika. Slika 7. Lunasti del na konicah preluknjajte z luknjačem in vpe¬ ljite spiralno vezalko. Slika 8. Sestavne dele oči nalepite drugega vrh drugega. TTRl 6 februar 2000 39 UGANKARSKI KOTIČEK f O Tematska osmerosmerka Pri tej uganki so vse besede že vpisane v polja. Da reševanje ne bi bilo preveč preprosto, se skrivajo v osmih smereh: vodoravno, navpično ter po obeh diagonalah - in to naprej oziroma nazaj. Vsaka beseda je povezana s preostalimi z vsaj eno črko. Ker je osmerosmerka tematska, se vse besede nanašajo na eno temo; ta je v našem primeru šport ozi¬ roma prosti čas. Uganko rešujete tako, da poiščete vseh 23 besed, ki so podane po abecednem redu, ter jih sproti prečrtujete v liku in seznamu. Na koncu vam bo ostalo šest neprečrtanih črk, ki, brane po vrsti, dajo re¬ šitev. Ta je povezana z največjim letošnjim športnim dogodkom na svetu. BADMINTON, BIATLON, BOB, BOKS, HOKEJ, JADRA¬ NJE, JUDO, KANU, KARATE, KEGLJANJE, KOTALKANJE, METI, MODELARSTVO, NOGOMET, ODBOJKA, PLES, ROKOBORBA, SANKANJE, SEDMEROBOJ, SKOK, SMUK, TEKI, VATERPOLO. Izpolnjevanka 1 23456789 Iz črkovnih skupin AN, ANK, EJ, EK, ETK, EV, LAR, LAT, LLJ, IN, LK, OJ, RAK, RSA, UL, UŠ, VOJ, VOR sestavi¬ te 9 besed in jih navpično vpišite v lik med že vpisane črke A in D. Ob pravilni rešitvi boste na označenih poljih dobili skupino ljudi, ki se ukvarja z eno izmed modelarskih panog. L. velik zaprt prostor za nastope umet¬ nikov in športnikov ali predvajanje filma in druge prireditve, 2. ženska oblika ime¬ na Dušan, 3. romunski grof v vlogi vam¬ pirja, 4. število 9, 5. večja zbirka diapozi¬ tivov, 6. pripomoček za drsanje, 7. driska, 8. eno od števil v slovenski slovnici (ki ga drugi jeziki nimajo), 9- ženska, ki doji. UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 21. februarja 2000 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Zvonimir Pajnik, V mlinu 31, 5290 Šempeter, Mario Uglešič, Podutiška 75, 1000 Ljubljana in Davorin Jelen, Kajuhova 56, 2310 SL Bistrica. Čestitamo! NAROČILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Poštna številka in kraj: Datum: Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. Pregovor na črticah S pomočjo med seboj pomešanih opi¬ sov in po abecedi podanih manjkajočih črkovnih skupin ČAS, IHA, JET, LA, Pl dopolnite besede. Po vrsti prebrane do¬ dane črke vam bodo dale nek pregovor. PO_NE U_NIK NAV_NEC P R E_R KO_Č potici podobna sladica okrogle obli¬ ke - spor - počasen človek - kdor je v ujetništvu - navihan otrok Rešitvi vsaj dveh ugank prepišite na do¬ pisnico (ne trgajte revije!) in najkasneje do 21. februarja pošljite na naslov: Tehni¬ ška založba Slovenije, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana (s pripisom "Timove uganke"). Trije izžrebani reševalci bodo prejeli lepo knjigo Tehniške založbe Slovenije. Rešitve ugank iz januarske številke re¬ vije TIM: Izpolnjevanka z dveh strani: Nobel Številčnica: Slabo je druge učiti, česar sami ne znamo. Izpolnjevanka: Rover, Austin, Volvo Rebus: kolobar (kolo + B + ar) Nagrade za vsaj dve pravilno rešeni uganki prejmejo: 1. Andrej Lajovic, Topniška 45, 1000 Ljubljana 2. Sandi Viher, Kardeljeva 57, 2000 Maribor 3. Rok Jarc, Jelovškova 17, Sp. Jarše, 1230 Domžale 40 februar 2000 KNJIGE ZA PROSTI ČAS IZ PROGRAMA TEHNIŠKE ZALOŽBE SLOVENIJE Jože Čuden, Rasto Snoj RAKETNO MODELARSTVO Prvi kompletni priročnik za raketne modelarje. O knjigi govorijo že naslovi poglavij: razvoj raketne¬ ga modelarstva v svetu in pri nas; raketno mode¬ larstvo kot tehničnošportna disciplina (varnost, pravila); orodja, stroji in gradiva pri modeliranju, modelarska delavnica; lepila in lepljenje; zaščita in barvanje modelov; konstrukcija in oprema mo¬ delarske rakete; večstopenjske rakete, raketopla¬ ni; modelarski raketni motorji; lansirne naprave, izstreljevanje raket, pristajalni sistemi; ozračje, aerodinamični upor rakete. 222 strani, 21 x 27,5 cm CENA: 3.240 SIT Dr. Rafael Cajhen RADIJSKO VODENJE LETALSKIH MODELOV Učbenik radijskega vodenja jadralnih in motornih letalskih modelov. Namenjen je začetnikom za samostojno učenje ali učenje ob inštruktorju. Avtor poleg uvodnih napotkov začetniku izčrpno in razumljivo razlaga aerodinamiko in mehaniko letenja, svetuje glede izbire pravega modela ter obravnava teoretično plat učenja radijskega vo¬ denja motornih modelov. 84 strani, 100 slik in risb, 20 x 28 cm CENA: 2.700 SIT ISBN 86-365-0193-8 Miha Zorec SVETOVNI SPLET Priročnik za uporabo interneta in izdelavo splet¬ nih strani brez programiranja. Knjiga je namenjena vsakomur, ki želi na pre¬ prost način spoznati internet in izkoristiti njegove najpopularnejše možnosti. Ne glede na to ali ste začetnik ali pa internet že nekoliko poznate, bo¬ ste v knjigi prav gotovo našli veliko zanimivega in uporabnega. 64 strani, 20 x 28 cm CENA: 2.777 SIT ISBN 86-365-0261-6 Roman Zupančič LADIJSKO MODELARSTVO Ilustrirani priročnik za mlade, ki se želijo ukvarja¬ ti z ladijskim modelarstvom. V knjigi so obdelana orodja, gradiva, lepila in površinski premazi; sle¬ dijo predstavitve osnovnih tipov ladijskih mode¬ lov, podrobna navodila za njihovo sestavljanje, opremljanje, preizkušanje in splovitev, v dodatku pa je pet kompletov načrtov na dveh polah for¬ mata B 1. 48 strani + 2 prilogi, 20 x 28 cm CENA: 2.052 SIT ISBN 86-365-0171-7 Thomas Pochert DELA V HIŠI Popravila in obnavljanje Knjiga o tem, kako lahko skoraj vse v hiši popra¬ vimo sami. Pregledno in razumljivo so opisani posamezni načini uporabe materialov, obvezno orodje, potrebni vijaki ali barve, vse do uporab¬ nih drobnarij, ki jih moramo poznati, da nam olaj¬ šajo delo. 434 strani, barvne fotografije, risbe in skice, 20,5 x 21,5 cm CENA: 7.192 SIT ISBN 86-365-0169-5 Annabel Craig, Cliff Rosney MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI Poljudna ilustrirana razlaga fizikalnega in kemij¬ skega sveta za osnovno šolo. Pokaže, da je zna¬ nost lahko koristna in tudi zabavna. Knjiga je ure¬ jena po temah ter pregledno in slikovito povezu¬ je osnovna znanstvena načela z vsakdanjim živ¬ ljenjem. 124 barvnih strani, 20,5 x 25,5 cm CENA: 2.160 SIT ISBN 86-365-0128-8 i— MLADINSKA— , ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI Naročniki revije TIM in ŽIVLJENJE IN TEHNIKA imajo pri nakupu knjig 20 % popusta! Knjige lahko naročite na naslov uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana, tel.: 061/179-02-24. K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. Lepila za vse materiale d.o.o. Kajakaška 30, 1211 Ljubljana-Šmartno Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296 TIRI 6 . februar 2000 iTIRE 6 . februar 2000.17 20 • mr 6 • februar 2000 TEKI 6 • februar 2000 »21 TEKI 6 . februar 2000 TEU 6 . februar 2000 • 23 morski pes - plavut K) K) » E E2.E 6 • februar 2000 TEKE 6 • februar 2000 • 19