Ljubljanski Zvon
Sveti trnje kralji.
V viharju mi okna žvenkečejo, pred oknom mi konji rezgečejo . . , »Oj, vstani, zaspani gospodar! Mi smo Gašpar, Miha, Boltažar, smo sveti trije kralji; iz jut.rovih smo dežel prišli, neznan nam je kraj, in trudni smo vsi, mi bi radi tu nočevali.«
»»Konjiče v hlev pa po vina v klet! Ajd, v kuhinjo, ženka, brž peč in cvret! Kaj se ti je tak raztrgal obraz? Sveti trije kralji so danes pri nas, poglej jih — za mizo sedijo: na glavi se vsakemu krona blešči, in Gašpar na palici zvezdo drži, od nje trije roglji štrlijo.««
In žena gre — on pa zaupno med tem:
»»Vi greste tja v mesto Betlehem,
in zvezda rogata vam kaže pot —¦
baš danes so pravili v cerkvi gospod . .
Sveti trije kralji sedijo,
na glavi se vsakemu krona blešči,
in Gašpar na palici zvezdo drži,
in vsi trije molčijo.
»Ljubljanski Zvon« 11. XXI. 1901.
52
726
Oton Zupančič: Sveti trije kralji.
»»A kaj ne pokušate vinčeca nič? Jaz nisem krčmar niti čifutski tič, ne bojte se — jaz sem vam veren kristjan, a cviček je moj  trdovraten pagan, Bog živi! — — —«« A oni sedijo — na glavi se vsakemu krona blešči, šest vanj je uprtih steklenih oči, a vsi trije molčijo.
»»No, baba, obrni se vendar urno,
sveti trije kralji so lačni zelo,
sveti trije kralji hudo se drže,
sveti trije kralji — — — kaj   hočete?! —««
Sveti trije kralji sedijo:
velike votline so njih oči,
na licih mesa ne, kože ni,
in vanj  in vanj  strmijo.
In kot pri večernicah kadar trije kanoniki pred oltarjem kleče, po cerkvi odmeva njih nizki bas — vsi trije naenkrat:  »Saj  častil si nas!« Le to — in potem molčijo . . . Na licih mesa jim, ne kože ni, velike votline so njih oči — tak do jutra vanj strmijo . . .
Kdor se svetim trem kraljem od sedmega leta dalje posti, temu se prikažejo tri dni pred smrtjo, da se lahko nanjo pripravi. Ta vera je znana široko po Slovenskem. Jaz sem jo čul prvič v Novem mestu in sem bil jako žalosten in nesrečen, ker sem bil prestar, da bi mi bila še pomagala post in češčenje.
Oton Zupančič.