Ferdinand Ossendorski      Življenje in prigode male opice
Naposled je zaslišala moje vpitje mlada ženska. Prihaja vsak dan zjutraj, pospravlja sobo, prinaša živež. To je služkinja. Osvobodila me je in vzela na roko. Božala me je in ponavljala: »Revše! Revšc malo!« Čutila sem hvaležnost do nje, ker je bila dobra. Objela sem jo za vrat in sem jo hotela poljubiti. Spačila se je namah in pokrila obraz z dlanjo. Kaj to pomeni? Zakaj je naredila tako?
Mlada ženska je dobra, toda... Ne vem, kako bi temu rekla... Nekaj me je namah užalostilo ... Ljudje so dobri ali zlobni. Katerih je več? O, ko bi bili le dobri Ijudje! Tedaj bi bilo za vse na svetu dobro življenje. I za ljudi i šimpanze i »dolge gobce« i slone.
Morda tudi za leoparde in pisane kače?
Ne maram tega, ker jih sovražim! Zakaj je leopard ubil Rruja? Kaj je storil kači mali Aka? In vendar ga je kača požrla?
Če bi bilo vse, kar živi na zemlji, dobro, kako srečno bi bilo naše življenje!
Dan, ko postanem podobna Ori*Oriju.
Tresla sem se ves dan. Ne morem se segreti niti pod odejico. Zo*Zo je to opazila, se posvetovala s Tojem in odšla v mesto.
Nimam rada, če si ZoZo stavi klobuček na glavo. Vem, da gre z doma. Hrepenim za njo in plakam včasi.
ZcZo se je kmalu vrnila. Razvezala je zavojček. t           »Pojdi sem, Kaškica!« je zaklicala. »Oblečem te.«
^           Kmalu sem imela na sebi rdeče hlačice in toplo suknjico, na nogah
pa črne nogavičke. Takoj sem se počutila bolje. Mraz me ni več mučil. Ogledala sem se v zrcalu. Prav lepa oblekca! Spomnila sem se OruOrija. Sedaj moram delati vedno to, kar je delal on. Začela sem hoditi po dveh nogah; le včasih sem se podpirala z ročico.       . ,  ^.
Prekopicala sem se in sem se sama naučila delati saltomortale double, ki se je z njim tako ponašal »striček«.
Poskusila sem se celo dobro zagugati na zagrinjalu ali na lijani. To mi je zagrozil 5 prstom.  »Aha!« sem si mislila.  »Ne  sme  se?
Dobro — ne bom delala tega! Starejši, a tembolj še ljudje vedo, kaj je mogoče, a kaj — nc.
Zvižgala sem na razne glasove. Pozneje sem vzela Tojevo palico in sem jo vihtela nad glavo, da je delala veter. Zo=Zo in To sta se smejala, gledajoč moje šale. Splezala sem na stolico in s palico zbila z obešalnika Tojev klobuk. Hotela sem se pokriti, da bi se pozneje lepo klanjala kot ljudje. Vendar me je klobuk pokril do ramen. S trudom sem zlezla izpod težkega klobuka... Malo sem se celo pre« strašila. Ko sem se uzrla v zrcalu, sem se od veselja zasmejala.
Imam zelo lepo rdečo oblekco. Srečna sem.
Jokala sem, ko mi jo je ZoZo slekla, preden sem legla spat... Zato mi je oblekla dolgo belo košuljico. Sedaj se ne bojim mraza!
Dobra, mila Zo=Zo!
Danosupnjenja.       .
Sedaj hodim vedno v obleki.
Sem mali OrisOri! Hotela bi biti njemu podobna. Nositi vsem radost in veselost. Pomagati v nesreči, reševati v nevarnosti Ne vem, če pogodim to?                                                                  ¦                    i
Danes sem imela čudovito prigodo... Osupla sem, ker je nič ne razumem.
Zo=Zo in To sta se oblekla, nje pobožala in šla z doma. Po iijih odhodu sem se malo zjokala. Vedno mi je težko, kadar odhajata. Vendar, treba je bilo nekaj delati. Vzela sem svoj dnevnik, splezala na kanape in pisala.
Nenadoma sem v nasproti stoječem zrcalu opazila, da se duri počasi odpirajo. »Uh! Uh!« sem zamrmrala potiho.
Neznan človek je vtaknil glavo skozi špranjo. Pazljivo si je ogledal sobo in prisluškoval. Počenila sem in molčala. Mislila sem, da se morda hoče človek poigrati z menoj kakor Fifi. Človek se je brez šuma priplazil v sobo. Stopajoč po prstih je stopal dalje in se približal omari. Odprl jo je in začel metati ven obleko in različen bliščeči se drobiž. ZoZo ga nosi na vratu, na prsih in na prstih. Blešči in iskri se od belih in rdečih kamenov.
Tedaj sem že vedela, da se neznanec hoče igrati z menoj! Sicer ne bi skladal tega vsega na pod. Delal je to radi mene, da bi se mogla igrati s svetlimi stvarmi.
ZoZo mi jih ne daje v roke. Če se jim približam, pravi navadno: »Ni mogoče, Kaškica, to so biseri, zelo dragocene stvari! Lahko jih vržeš kam ...«
Zelo sem bila hvaležna neznanemu človeku, da me hoče poza« bavati. Sklenila sem, da mu napravim prijetnost in veselje. Opazila sem, da je imel temen, bled obraz. Mislila sem, da je žalosten. Takoj ga razvedrim!
Skočila sem s kanapeja, si postavila odejico na glavo in vzela Tojevo palico. Natihoma sem smuknila v sobo, kjer je bil neznanec. Plazila sem se tako tiho, da me ni nič slišal. Obstala sem kraj njega in zažvižgala na vso moč.
Neznanec je presunljivo zakričal in zbežal k vratom. Gonila sem ga in tolkla s palico po nogah, kričeč na ves glas: »Ah! Ah! Ah!«
To je bila vesela zabava!
Neznanec je planil, ne da bi se ogledoval, na hodnik in podrl človeka, ki je prihajal mimo s podstavkom. Nekaj je padlo z bren* ketom in truščem na tla. Razlegli so se kriki in topotanje nog. »Tat! Tat! Primite ga!« so klicali z vseh koncev.
Kaj je to tat? Ne razumem...
Šum in trušč sta me prestrašila. Skrila sem se pod mizo. Kmalu se je v hiši vse pomirilo. Skobacala sem se zopet na kanape in mislila o vsem, kar se je zgodilo.
Če premišljujem ali pa če se spominjam minulih časov, se navadno tresem. Tako delam včasih dolgo časa... Zdi se mi tedaj, da visim na lijani nad zemljo in se gugam. Z višine vidim vse kakor na dlani. To me spominja tudi džungle, nebotičnih mahonovih dreves, mamice, brambovcev, stražečih po noči, atka in veselega Ori«Orija.
Ko sem začula korake ZoZo in Toja (jaz vedno spoznam njiju korake oddaleč), sem se nehala tresti in sem čakala.
Zo=Zo in To sta prišla s celo trumo ljudi. Med njimi so bili tudi taki, ki so imeli kakor »striček« svetleče tse gumbe. Vsi so govorili naenkrat, si ogledovali odprto omaro in po tleh razmetane stvari. Med neznanimi ljudmi sem zapazila človeka, ki se je prikradel v naše sta* novanje in se hotel z menoj igrati.
Nekaj so ga izpraševali. Odgovarjal je s tihim, preplašenim gla* som, kazoč name in na svoje noge.
»Mala opica je splašila tatii! Pogumna opica!« so klicali ljudje.
Kaj pomeni »tat« in »pogumen?« Naposled so neznani ljudje zapu= stili sobo. Zo*Zo me je vzela na roko in me ljubkovala. Tt> se je smehs ljal in povedal: »Kaška je naš zvesti varuh!«
»Varuh?« Še ena nerazumljiva beseda! Kdo mi vse to razjasni?
To je našel med razmetanimi stvarmi palico, ki sem jo pustila na pragu. Pokazoval jo je Zo=Zo in se veselo smejal. »Ha! Ha! Ha!« sem ponavljala.
Gnana od nepojmljve radosti sem skočila iz rok Zo=Zo. Posre« čilo se mi je narediti dva obrata v zraku. Saltomortale double!
»Ah, ah, ah!« sem godla ponosno. Čutila sem, da postajam vedno bolj podobna Ori*Oriju.
Morda sem tudi jaz pomagala komu v nesreči? Morda sem bila plemenita?
Danes sem zelo, zelo srečna, dasi ne vem, zakaj.
Ah! Ah! Ah!
(Nadaljevanja in konec v prihodnjem letniku.)