KONCERTNI GLASNIK ŠT. 10
SEZONA 1936/37
KLAVIRSKI KONCERT
ANTONA TROSTA
V ponedeljek 14. decembra 1936 Mala filharmonična dvorana Začetek točno ob 20. uri
SPORED:
Beethoven,
Brahms:
Chopin:
U kmar: Škerjanc:
T ajčevic:
Ravel:
Debussy:
Skrjabin:
Marx:
Prokofjev:
32 variacij v c-molu Capriccio op. 76 št. 2 Rapsodija v es-duru op. 119 Sonata v h-molu op. 58 Allegro maestoso Scherzo. Molto vivace.
Largo
Finale. Presto non tanto.
*
Iz zapiskov — Largo espressivo 4 klavirske skladbe Allegro agitato Andante sostenuto Grave
Andante molto con sentimento Iz sedem balkanskih iger Vodometne igre Ples snežink Umetni ogenj Tragična pesem op. 34 Valček op. 38 Preludij
Rapsodija v h-molu Vragovo podpihovanje *
Klavir tvrdke Seiler
H KLAVIRSKEMU KONCERTU
Spored nocojšnjega večera je izredno bogat ter obsega dela vseh dob, slogov in narodov, izbran po principu pestrosti, s poudarkom na kvaliteti izvajanih skladb. Na prvem mestu srečamo Beethovena z 32 varijacijami na temo v c-molu, ki so izšle brez številke opusa v letu 1807. in ki očitujejo že mnogo karakterističnih Beethovenovih potez: neugnano silo, dramatičnost izraza in presenetljive preskoke raznih razpoloženj. Drugo točko večera zavzemata dve skladbi J. Brahmsa (1833 —1897), velikega nemškega romantika-zaključevalca Beethovenove smeri in mnogo osporavanega mojstra, čigar umetnost je vznikla ob temeljitem študiju in spoznanju klasikov, ki pa je bila mnogim ravno zaradi svoje apolinske uravnovešenosti trn v peti. Na sporedu sta dve skladbi: Capriccio op. 76 št. 2 iz zbirke malih klavirskih skladb (1879), ljubka, vzlic živahnosti nekoliko severno-nemško- melanholična skladbica v h-molu ter rapsodija op. 119 iz leta 1893. 'z zbirke klavirskih kompozicij, v katere je skladatelj položil vse svoje čudovito poznanje klavirskega stavka in obvladanje vseh njegovih zvočnih možnosti. Tretji skladatelj sporeda je Chopin, nedvomno največji slovanski skladatelj za klavir sploh in eden najbolj presenetljivo originelnih genijev glasbe vseh dob in narodov. Njegova sonata v h-molu, 3. po številu sonat, njegovo 58. delo, je izšla leta 1845. Vzlic skoraj stoletju starosti je nečuveno sodobna. Polna je konfliktov, neugnanih želja, neutešenosti, zagona in zanosa in prav gotovo višek naše klavirske literature. Že takoj prvi stavek prenese poslušalca v docela svojstveni ambient, ki nima predhodnih vzgledov. Tudi po formi je bil Chopin svojstven novotar: tako je spremenil reprizo sonatne oblike v toliko, da se glavni domislek več ne ponovi, temveč začne repriza kar takoj s stransko temo. Po tem vzorcu so naslednji komponisti kaj radi segli in morda ni le slučaj, da je ravno Čajkovski, ki nikakor ni bil oboževalec Chopina, v svojem največjem delu, v prvem stavku patetične simfonije, uporabil prav to razvrstitev tam, ki je torej svojstvena za veledramatična. tragična dela slovanske glasbe. Poleg prvega stavka te Chopinove sonate je posebno značilen finale, neugnano razbrzdani veletok glasbenih domislekov, kojih glavni je ena najbolj široko-spevnih in napetosti polnih melodij, kar jih ie veliki poljski genij dal človeštvu.
V drugem delu sporeda najdemo jugoslovansko glasbo. Na prvem mestu Vilko Ukmar (rojen 1905) s klavirsko skladbo »Largo espressivo« iz cikla »Zapiski« — zmerno moderna, vase pogreznjena kompozicija, ki ne računa z zunanjimi efekti, temveč s poglobljenjem. Nato L. M. Škerjanc, štiri klavirske skladbe iz leta 1925 v vrstnem redu, kot so izšle v tisku edicije Gutmann na Dunaju. Slednjič Tajčevič z nekaterimi svojih efektnih in zaokroženih balkanskih plesov, ki jih je izdal Hrvatski glasbeni zavod v Zagrebu.
Tretji del je posvečen moderni glasbi, predvsem impresionizmu in njegovim nadaljevalcem. Na prvem mestu klasicistično usmerjeni Ravel (rojen 1875.), vodeči francoski glasbenik, ki je sicer v gotovem smislu odvisen od Debussyja, čigar ideal pa je dovršeno plemeniti Faure, njegov učitelj. Ravelova glasba je vedno jasna, prozorna, fino kolorirana, polna espritja in temperamenta, obenem pa vzdržana v izrazu in brez vsakega patosa, odgovarjajoča klasicističnemu idealu francoske umetnosti sploh. Prav tak je njegov »Vodomet« (Jeux d’eau — Jets d’eau), popolna slika, akvarel, vodno razpoloženje v najčistejši formi. Sledi mu Debussy, započetnik najbolj francoske umetnostne smeri, impresionizma, ki se je slednjič sprevrgel v ekspresionizem. Skladbica »Ples snežink« (The snow is dancing) je iz zbirke otroških skladb (Children’s Corner), »Umetalni ogenj« (Feux d’artifice) pa zaključna kompozicija znamenitih preludijev, v katere je položil Debussy vso izraznost svoje subtilne in delikatne čustvenosti in zvokovne rafiniranosti. Aleksander Skrjabin je bil Debussyjev vrstnik v slovanski glasbi. Izhaiajoč iz povsem drugih, povečini metafizičnih postavk, je dospel v zvočnem in tehničnem oziru prav tja kot Debussy, da, ga je celo nadkrilil v drznosti, doslednosti in poglobljenosti sloga. Njegovo delo je imelo in ima še neizpodbiten vpliv na vso moderno, osobito na slovansko, ter zavzema v svetovni literaturi eno najbolj častnih, četudi še mnogo premalo priznano mesto. Danes čujemo njegovo tragično pesnitev (Tragödie) iz 1. 1904, ki je nastala torej v dobi njegovega najbolj dionizičnega razmaha. Tudi to delo ga očituje, dasi se v mnogočem nagiba k nekoliko bučnemu in prenapetemu Lisztovemu slogu. Iz istega lera je njegov valček op. 38, kjer se ritmični shema plesa docela umakne izredno poetičnemu nastrojenju in ustvari čudovito plesno improvizacijo, ki je bila nekoč Skrjabinova najljubša skladba. Nato srečamo avstrijskega poznega romantika J. Marxa, čigar lirična duša si je našla najprej izraza v dovršenih samospevih, nato pa tudi v klavirskih skladbah. Njegov preludij v es-molu, kateremu sledi vzorno zgrajena fuga, je ena njegovih najbolj popularnih kompozicij, ki jo odlikuje mehka, ob Brahmsu in Re-gerju, pa tudi ob Debussyju in Skrjabinu vznikla zvočnost. Nekoliko več heroičnosti kaže rapsodija v h-molu, dasi tudi tu prevladujejo mehko-nežna na-strojenja. Slednjič je tu še Prokofjev, poleg Stravinskega najbolj karakteristični ruski skladatelj sedanjosti, s svojim »Vragovim podpihovanjem«, Suggestion diabolique, ki nikakor ni tako strahotno, kot bi sledilo iz naslova, pač pa močno originelna, politonalna skladba izredne vitalnosti in prave sarmatske nekrotljivosti, kot nalašč napisana za efekten zaključek koncerta, čigar navedeni spored je naravnost orjaško obsežen, saj je vsaka njegova tretjina skoraj koncert zase.	L.	M.	Š.
Izdaja Glasbena Matica v Ljubljani. — Odgovarja Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.