broj' 6.-7. * V LJUBLJANI, JUNIJ-JULIJ 1927. * godm IX.
I. B.:
Sokolstvo in Slovanstvo.
ivimo v dobi evolucij in revolucij, v dobi nestal* nosti in pregrupacij. In četudi je svetovna vojna dala toku časa neko gotovo smer, vendar vsi čutimo,	da	potoki	krvi, ki so bili preliti v teku
neusmiljene	borbe,	še niso ustvarili onega stanja,
ki daje vsakemu narodu svoje in ki zadovoljava narode. Še so posa* mezni kosi nasilno odrezani od narodovega telesa, in dokler ne bo tudi ta	krivica poravnana,	ne	smemo	pričakovati zadovoljstva, miru
ter	bratskega sožitja med	posameznimi narodi. Še vedno ni enako*
pravnosti med večjimi in manjšimi narodi, nasilje tlači šibkejše, pravica še ni nastopila vlade.
Pa ne samo to. Še plemena enega in istega naroda niso našla forme, ki bi zadovoljila njihovo stremljenje in ki bi jim dala možnost za mirno sožitje, da bi posvetili vse svoje najboljše moči kulturnemu in gospodarskemu napredku nacije. Jugosloveni, ki smo se takoj po svetovni vojni uedinili v enotno državo in proglasili srbsko, hrvatsko m slovensko pleme za enotni narod, se še danes — po osmih letih uedinjenja — prepiramo o formi države, četudi imamo svojo ustavo, ter izpodbijamo z vsemi mogočimi argumenti edinost in enotnost naroda. Ta nepotrebni in škodljivi boj izčrpava naše sile, ki bi jih
tako krvavo potrebovali za kulturni in gospodarski napredek naroda in države. Mnoge politične stranke izrabijo vse svoje moči edino za programatične borbe ter kolebajo iz enega ekstrema v drugega, ne« zmožne, da si ustalijo svoj program, ki bi imel na prvem mestu dobrobit naroda in države, ne pa vprašanje enotnosti naroda in oblike države, kar je za dogledno dobo že itak določeno.
Da je bilo v takem razpoloženju Sokolstvo, ki je velika narodna in za ideali stremeča organizacija, prisiljeno, začrtati si nacijonalni in državni program, postaviti si gotova načela, po katerih se mora članstvo ravnati, zavzeti stališče napram drugim udruženjem bodisi političnim bodisi nepolitičnim ter končno izreči svojo besedo o sta* lišču napram Slovanstvu in človeštvu, je razumljivo in popolnoma prirodno.
V	taki nestalnosti je potrebno, da tudi ti, sokolska mladina, poznaš stremljenje in cilje Sokolstva, ki si jih je začrtalo v svoj sokolski program, da se znaš ravnati po sokolskih načelih, ki dajejo smer sokolskemu delu in ki uravnavajo stališče, kojega zavzema Sokol v nacijonalnih, državnih in političnih vprašanjih.
Našemu sokolskemu naraščaju je že znano, da je Sokolstvo v novi jugoslovenski državi takoj po njeni ustanovitvi zavzelo stališče napram državi in narodu. S proglasitvijo: En narod, ena država, eno Sokolstvo je jugoslovensko Sokolstvo, udruženo v JSS, jasno in odločno izpovedalo, da stoji na stališču uedinjenja naroda in enot* nosti države ter da zahteva tudi enotno in samo eno sokolsko organi* zacijo. Sicer je del Sokolstva v Jugoslaviji zavrgel ta princip, se izločil iz enotne organizacije in na podlagi separatizma ustanovil plemensko sokolsko organizacijo. Za razvoj Sokolstva je to škoda, ker se cepijo moči in se je del energije uporabil celo za medsebojno borbo. Toda za idejno stran tega načela o enotnosti pa taka odcepitev ne pomeni nič, ker smo uverjeni, da se je to zgodilo zgolj radi poli* tičnega ozadja in na pobudo nekaterih fanatikov. Zato ta separa* tizem v Sokolstvu ni malo ne moti uedinjenega Sokolstva in bo izginil v teku časa. Mi smo prepričani, da bo naš novi rod — naša mladina, ki pride na vodilna mesta, spoznala zablodo in popravila grehe svojih prednikov, ker smo prepričani o zmagi načela o enotnosti naroda in države, ker le v enotnosti sta zajamčena obstoj in napredek obeh. Separatistični pokret v jugoslovenskem Sokolstvu smatramo za otroško bolezen jugoslovenske sokolske organizacije in jo bo ozdravil tok časa.
Za našo bodočnost je važnejše in dalekosežnejše stališče jugo« slovenskega Sokolstva napram Slovanstvu. Medsebojne zveze Sokol* stva raznih slovanskih narodov pred vojno je svetovni prevrat tako zrahljal, da so se slovanski narodi po vojni močno odtujili drug drugemu. Zato je bilo treba pričeti znova in ustvarjati razpoloženje za zopetno zbližanje slovanskih sokolskih organizacij. Uedinjenje
jugoslovenskega Sokolstva je bila prva etapa na tej novi poti. Ozke zveze med češkoslovaškim in jugoslovenskim Sokolstvom, ki so nastale takoj po osvobojenju obeh narodov, pa so rodile že prvi uspeh, ki se je 1. 1920. pokazal v ustanovitvi »Češkoslovaškegasjugo* slovenskega sokolskega Saveza«. Poseti enih in drugih ob vsesokolskih zletih so utrdili te zveze in geslo: »Zvestoba za zvestobo« je našlo vesel odmev v srcih vseh pravih Sokolov. Isti namen je imel tudi poset češkega sokolskega naraščaja v Ljubljani in našega v Pragi. To je bila pa tudi edina mogoča zveza med tedanjimi sokolskimi organizacijami, vendar je jasno pričala, da stremi Sokolstvo za zbli« žanjem vseh slovanskih sokolskih organizacij in seveda vseh slovan« skih narodov.
Zgled je bil podan, toda do priključitve ostalih sokolskih organi* zacij ni moglo priti tako hitro, ker se razmere še niso ustalile niti v njih samih in vrhu tega so vojne posledice še vedno netile sov« raštvo med slovanskimi narodi. Toda Sokolstvo ni mirovalo v tem pravcu, vedno znova so se čuli glasovi, ki so propagirali zbližanje, nasprotno pa so neprijatelji Sokolstva skušali čim bolj odtujiti in razdalj iti sokolske organizacije.
Prvi, ki so se približali, so bili Rusi v emigraciji, in sicer v Jugo* slaviji in Češkoslovaški. To so bili oni Rusi, ki so pred vojno že doma poznali Sokolstvo, ki se je baš jelo razvijati in širiti po prostrani Rusiji. Ustanovili so Sokolsko zvezo ruskih emigrantov in skušali pridobiti čim ožje stike z našo in češko sokolsko organizacijo. Leta 1924. pa so se pojavili med nami prvikrat tudi Sokoli iz Poljske. Bilo je to v Zagrebu na pokrajinskem zletu JSS in ob zasedanju II. sokolskega sabora. Tu so se vršili prvi razgovori med češkimi, poljskimi, ruskimi in jugoslovenskimi Sokoli zaradi ustanovitve sle* vanske sokolske zveze. Leto pozneje so se sestali zastopniki imeno* vanih sokolskih organizacij v Varšavi in ustanovili so zvezo »Slo* vansko Sokolstvo«, ki je vanjo pristopilo tudi Sokolstvo iz Lužiške Srbije. Tako smo dosegli zopet zvezo slovanskega Sokolstva, ki je svetu pričala o stremljenju po zbližanju slovanskih narodov. Na vse« sokolskem zletu v Pragi 1. 1926. so bila določena pravila in izbran odbor, istočasno pa je bilo določeno, da mora skrbeti zveza za čim tesnejše medsebojne stike in spoznavanje. V ta namen naj bi se vršila slovanska sokolska šola.
Letos se je uresničila misel slovanske sokolske šole, ki se je vršila koncem maja v Pragi ob udeležbi zastopnikov vseh sokolskih organi* zacij, združenih v zvezi Slovansko Sokolstvo.1 Majhen je bil sicer krog onih Sokolov, ki so pohajali to sokolsko šolo, vendar smemo pričakovati, da bo rodila dober sad v smeri medsebojnega zbližanja in spoznavanja in da bo prihodnjič privabila večje število udeležencev.
1 Poročilo o slovanski sokolski šoli glej na drugem mestu današnje številke »Sokolića«.
Slovanska sokolska šola zaznamuje že tudi svoj uspeh. Šolo je posetil namreč tudi zastopnik bolgarske telovadne organizacije »Junak«. To je prvi slučaj po vojni, da se je udeležil slovanske sokolske prireditve oficijelni zastopnik Bolgarov, ki so s tem poka* zali željo in zmisel za sodelovanje v zvezi Slovanskega Sokolstva.
Težko je reči, kdaj se bo izvršil vstop bolgarskih »Junakov« v slovansko sokolsko zvezo, ker to ni le formalna priključitev, ampak je za to treba notranjega prepričanja in prijateljstva ter slovanske zavednosti in vzajemnosti, kakor je tudi neobhodno potrebno, da sprejmejo bolgarski »Junaki« Tyrševo sokolsko idejo in sistem, vendar so prvi pojavi za to že na vidiku. Gotovo je želja vseh pravih So? kolov, da se to čim prej izvrši.
Ostane potem samo še največji slovanski narod, ki ne bo stal v stiku z vsemi ostalimi, to je ruski narod. Naj bi se tudi tam čim prej razmere izboljšale v tem pogledu, zakaj združitev vseh slovan* skih narodov je cilj Sokolstva.
Ti, sokolska mladina, pa se zavedaj, da je tvoja najvišja sokolska naloga ne le krepitev telesa in poplemenitenje duha, ampak tudi zdru* žitev vseh slovanskih narodov v močno in mogočno sokolsko orga* nizacijo. Zato ne zamudi nikdar prilike, da v tem pravcu deluješ, zakaj ti si poklicana, da izvršiš to veliko delo. In česar se loti mla* dina s svojo jekleno voljo in svetim navdušenjem, tam je zmaga za* gotovljena. Naj se čim prej uresniči ta velika misel!
RUDOLF HORVAT ml.:
V šoli Slovanskega Sokolstva.
I.	Praga — sokolska Meka.
|lata Praga! Ti naša sokolska Meka, ti sokolski Rim, ti zibelka in središče vsega Sokolstva!
Neštetokrat je že sanjalo srce o tebi, o veli* častni sliki tvojih ogromnih sokolskih zletov, o
_________________tvojih	krasnih stavbah, o vsej tvoji lepoti! A zla
usoda je vedno prečrtala vse lepe načrte, uničila vse bajne sanje — ni dopustila, da bi se navžilo moje oko in moje srce tvojih lepot ob dneh sokolskega zleta.
Zato pa se je tem bolj vzradostilo, vzkipelo je od veselja in navdušenja, ko so rekli: »V Prago pojdeš, v šolo Slovanskega Sokol* stva!« V Prago, da se ob viru Sokolstva napije duša novih moči, novega poguma za nadaljnje plodonosno sokolsko delo. Vse moje bitje je prevzela tiste dni radostna razdraženost, brez miru sem se potikal okoli vse do ure odhoda.
II.	Pot na sever.
Ura odhoda! V družbi brata saveznega staroste Gangla in brata načelnika Murnika ter brata Kavčiča gre pot na sever skozi soteske ob Savi do Zidanega mosta. Tu se nam pridružita br. Bogunovič iz Zagreba in dr. Buič iz Splita. Pa hite dalje mimo nas lepi kraji naše zelene Štajerske tja do mejnika, našega Maribora. Pridružita se nam zopet dva brata, Lindner iz Maribora in Komac iz Ptuja. In zopet hite mimo nas prijazni hribčki Slovenskih goric, dokler ne zakličemo na meji domovini: Zdravo, ti ljubljena!
Vlak drdra po Avstriji. Vrste se lična mesta nemške Štajerske, stojimo nekaj časa v Grazu, pa hitimo zopet dalje. Ko zavozimo v gorovje, nas objame noč. Mimo nas švigne lepa slika migljajočih lučic postaje Selztal in vlak ropota skozi alpske soteske.
Dremajoče nas predrami carina na češkoslovaški meji. Človeku postane lahko pri srcu, saj smo prišli v bratsko zemljo, v domovino Sokolstva.
In zopet se vozimo dalje. Kamorkoli pogledaš — sama ravnina. Tu pa tam lepi gozdovi, drugod travniki, njive, polja. Vozimo se skozi Budjejovice, Tabor in že se bližamo Pragi.
Nenadoma smo na Wilsonovem kolodvoru! Bratje Čehi so tu! Sprejme nas »sokolski jugoslovenski konzul«, podstarosta ČOS brat Štepanek. Nalože nas v avto in — v Pragi smo. Vsa bela nas po* zdravlja, bele hiše švigajo mimo nas, pod nami se zalesketa Vltava in že stoji avtomobil pred Tvrševim domom.
Nad vhodom nas pozdravijo zastave vseh slovanskih narodov, med katerimi zapazimo tudi zastavo bratov Bolgarov. Ko nam v novem poslopju odkažejo stanovanja in ko se očistimo popotnega prahu, si ogledujemo vso to veliko stavbo, to pričo sile češkega Sokolstva. Skozi dolge hodnike pridemo pred drug vhod, pred spo* menik dr. Miroslava Tyrša. Nato si ogledujemo prostore predsed= stva, pa občudujemo veliko telovadnico, itd. Tako minejo prve do* poldanske ure.
III.	Šola Slovanskega Sokolstva.
(Od 22. do 27. maja.)
Ob 10. uri se začno zbirati v slavnostni dvorani predstavitelji vseh slovanskih sokolskih zvez in udeleženci šole. Spoznamo tu br. dr. Scheinera, starosto ČOS, br. Verguna, starosto zagraničnih žup ruskega Sokolstva, vidimo kroje poljskega Sokolstva (starosta poljskega Sokolstva br. Zamoyski je prispel šele drugi dan), pa za* stopnika najmanjšega slovanskega brata, Lužičkega Srba, v modrem kroju.
Brat dr. Scheiner otvarja prvo šolo slovanskega Sokolstva, za njim slavi v poetičnih besedah sokolsko bratstvo br. Gangl, a za njim
govorita br. Vergun in zastopnik poljskega Sokolstva'. Z govorom br. dr. Scheinera o pomenu Sokolstva za vzajemnost vsega Slovan* stva se konča slavnostna otvoritev.
Pri skupnem obedu so bile izgovorjene pozdravne napitnice, ki so izzvenele na slovansko lepšo bodočnost.
Po obedu nas odpelje tramvaj k javnemu nastopu Sokola Praga VII. Dobimo najlepše prostore na tribuni, pa opazujemo vrvenje na telovadišču. Nastopajo vsi oddelki kakor pri nas. A ni vse kakor pri nas! Med člani opaziš vse polno sivih in plešastih glav, kar je pri nas le še velika izjema. V dnu duše se ti vzbudi želja, da bi se tudi pri nas tako globoko zasadila smisel za pravo sokolsko delo.
Jugoslovenski Sokoli v šoli Slovanskega Sokolstva pred spomenikom dr. M. Tyrša.
Še pred koncem telovadbe se odpeljemo v Narodni divadlo, kjer se divimo češki nacijonalni operi »Libuši«.
Tako mine prvi dan.
*	sjc
Drugi dan, 23. maja. Ob 9. uri začno v predavateljski sobi,, opremljeni z anatomskimi tablami, veliko črno tablo in projekcijsko steno za kinosaparat, redna predavanja. Posamezni zastopniki vseh sokolskih savezov tolmačijo razumevanje sokolske ideje v njihovih vrstah. Naj iz vrste vseh predavanj navedem le par najznačilnejših misli iz predavanja našega br. staroste:
Nismo Sokoli samo, ker smo včlanjeni, ampak iz žive potrebe in to hočemo pokazati z delom in življenjem.
Temelj našega dela je telesna vzgoja. Le edino skozi sokolsko telovadnico drži pot do naših smotrov.
Nikjer pa ne smemo uničevati tega, kar si pridobimo v telovadb nici, tudi če smo sami.
Le v telovadnicah se vzgaja pravo bratstvo. Vsi smo bratje in sestre med seboj. Razlika je le globina spoznavanja sokolske ideje, a dolžnost tistih, ki globokeje razumevajo, je, dvigati druge.
Vzgojiti moramo pokolenje, ki se ne baha s preteklostjo, ampak dela za lepšo bodočnost.
Po predavanjih si ogledamo v Tyrševem domu zanimivi sokolski muzej. Popoldne pa se odpeljemo z avtomobili na letno telovadišče društva — Smichov. Po dobrodošlici, ki jo je izrekel br. starosta tega društva, si ogledamo to velikansko telovadišče, ki ima krasno lego. Z njega pregledaš skoraj vso Prago. Še se nismo nadivili krasnemu razgledu, že nas zovejo gostoljubni bratje na zakusko. V sijajnem razpoloženju na kegljišču kraj telovadišča nam poteka čas. Ko od« igrajo bratje še slovansko tekmo v kegljanju, odidemo domov, da se pripravimo za slavnostno akademijo v največji dvorani Prage.
Slavnostna akademija! Vrste se vaje različnih oddelkov, nastopi tudi tekmovalna vrsta, ki odide tekmovat na Finsko. Višek akade* mije, pobratenje našega staroste br. Gangla z zastopnikom Bolgarov. Pred nami je zamigljala sijajna slika moči našega jugoslovenskega Sokolstva in sploh moči nas vseh Jugoslovenov, ko zabriše čas med nami razlike, ko bode bilo eno bratsko srce od Triglava do Črnega morja.
*	*
Tretji dan, 24. maja. Predavanja se nadaljujejo. Dan je posvečen zgodovini posameznih sokolskih organizacij.
Popoldne gremo zopet na poset k raznim sokolskim društvom. Posetimo društvo v Libni in si ogledamo nov dom v Nuslih. Kot posebnost, pri nas še večinoma neznano, občudujemo lutkovo gle« dališče. Povsod nas bratsko sprejemajo in nam razkazujejo vse svoje. — Proti večeru se odpeljemo k Sokolu v Kraljevih Vinogradih.
V	veliki stekleni dvorani nas pričakuje pisana množica sester, žen, naraščaja in dece. Posamezni oddelki izvajajo različne vaje, opažu* jemo vrvenje telovadne četrti žen, zadivi nas ritmični ples sestre in med burnim pozdravljanjem odhajamo.
*	#
Četrti dan, 25. maja. Brat dr. Scheiner pozdravlja došlega Bol* gara dr. Tumparova. Predavanja o prosvetnem delu in organizaciji. Občudujemo do podrobnosti izvedeno organizacijo prosvetnega dela v češkem Sokolstvu. Za vsako panogo sokolskega dela ustanavlja organizacija posebne šole. Ima šole za nove člane, za odbornike, za sokolske dopisnike itd. Poslužuje se za propagando tudi že radija in
kina. Popoldne nam oriše dr. Tumparov organizacijo bolgarskih Junakov.
Zvečer. Sokolu zatrepeče duša, ko prestopi prag doma Praškega Sokola. Saj stoji na posvečenih tleh, posvečenih z veliko, nesebično ljubeznijo Fiignerjevo, ki je iz lastnih sredstev postavil ta dom. Zdi se nam, da veje od vseh sten njegov veliki duh, ki vliva novih moči za prav tako nesebično delo. V dušo nam odmeva od vseh sten klic dr. Tyrša, ki poživlja brate na vztrajno sokolsko delo. — S takimi čustvi smo stopali po tej zgodovinski telovadnici. Prisostvujemo telo* vadni uri mož. Zopet ista slika, kakor pri javnem nastopu. V vrstah nastopajo zopet bratje sivih glav.
* *
Posetniki prve šole Slovanskega Sokolstva.
Peti dan, 26. maja. Zjutraj predavanja o organizaciji telesne vzgoje. Izvajanja sestre Provaznikove nam kažejo vztrajnost čeških žen. Da nastopajo in tekmujejo skupaj matere in hčere, je znak žila* vosti čeških sester, ki ne zapuščajo telovadnice tudi še potem, ko imajo že materinske in gospodinjske skrbi.
Mladina, ti si pa zapomni besede dr. Murnika:
Telovadba je ogenj, ki daje prav porabljen mnogo koristi, pre« tirano pa veliko škodo.
Po obedu sedemo v velike odprte avtomobile, ki so pripravljeni nalašč za ogledovanje Prage. Peljemo se po lepih drevoredih navzgor na Hradčane. Ogledamo si galerijo slik Belvedere, ki nam prikazuje zgodovino češkega naroda. Nato zapeljemo na grad. Izpred njega se nam nudi prekrasen razgled na to lepo mesto. Pod nami se leskeče
Vltava s svojimi mnogimi mostovi, daleč tja po gričih pa so posejani deli zlate Prage. Človek bi kar stal in užival. A čas hiti. Odidemo v starodavno cerkev sv. Vida, ki jo grade že 1000 let. Sedaj jo še popravljajo. V cerkvi je vse polno odrov, po tleh leži omet. Pravijo, da bo čez dve leti, ob tisočletnici začetka graditve, dovršena. Odtod nas vodi pot v grad. Vidimo stari del gradu, zanima nas zlasti soba, odkoder so vrgli skozi okno carske namestnike, kar je bilo povod 301etni vojni. Občudujemo krasno nemško in špansko dvorano, kjer ob velikih slavnostih gori preko 3000 žarnic.
Ko smo si tako bežno ogledali grad, se odpeljemo nazaj v mesto. Tu nam razkažejo palačo in vrt slavnega vojskovodje Wallensteina, a nato se ustavimo pred staro mestno posvetovalnico. Pravkar smo končali ogledovanje, ko nas zovejo, naj hitimo na ulico, da ne zamu« dimo zanimive igre, ko bije znamenita ura. Smrt potegne za vrvico, odpreta se dve okni, v njih se prikazujejo Jezus in apostoli; nato zapoje petelin in igra je končana. Z njo konča tudi naše ogledom vanje. Doma nam v predavalnici predvajajo film VIII. vsesokolskega zleta, a nato sledi zadnja večerja. Po večerji se razvije prijetna zabava, ki jo konča jugoslovensko kolo.
*
*	*
Šesti — zadnji dan, 27. maja. Slavnosten sklep in slavnostni po* slovnilni obed, pa že si podajamo roke v slovo.
Še malo po Pragi, zvečer na Wilsonovem kolodvoru slovo z našim Štepankom in — Praga je za nami.
IV.	Domov.
Vlak drdra zopet na jug. Mi pa zbiramo polagoma vse vtiske, jih razvrščamo, se napajamo v spominu ob posameznih slikah, ki so le prehitro švignile mimo nas.
V Mariboru pozdravimo zopet domovino, potem pa se poslav« ljamo in odhajamo vsak na svoj dom.
V srcu pa nosimo nov ogenj navdušenja za našo sveto sokolsko idejo, idejo, ki naj dviga naš narod telesno, moralno in duševno vedno više in više pod ono zlato solnce, kjer plavajo naši simboli — drzni sokoli.
V. pokrajinski zlet JSS in otvoritev Sokolskega Tabora v Ljubljani.
etošnje Vidove dni je doživela Ljubljana zopet veličastne sokolske manifestacije. Trdo delo, s kas terim si je Sokol I postavil svoj dom — največ častnejšo sokolsko stavbo v Jugoslaviji — je pro* slavilo svoj triumf. Zbrale so se sokolske čete iz domače države, med nje pa so prispeli tudi zastopniki ostalih slo* vanskih sokolskih organizacij, da skupno poveličujejo sokolsko misel, da vnovič podkrepijo trdno voljo, ki jim daje moči in pobude za vztrajno delo, dokler ne zasije vsem slovanskim narodom svoboda prepričanja, dokler ne bodo vsi slovanski rodovi prosti suženjskih okov. Bratska požrtvovalnost, domovinska ljubezen, slovanska vza* jemnost, napredek telesne kulture in moralna podviga naroda so sokolske vrline, ki so v Vidovih dneh slavile svojo zmago in doka« zale svetu potrebo obstoja Sokolstva.
Glavni povod pokrajinskemu zletu jugoslovenskega Sokolstva je bila otvoritev Sokolskega Tabora. Z neprimerno požrtvovalnostjo in vzlic najhujšemu odporu sokolskih nasprotnikov ter vkljub nepre* magljivim zaprekam je dosegel Sokol I v Ljubljani na Taboru svoj veliki cilj ter si postavil z ogromnimi stroški svoj dom. Celokupno jugoslovensko Sokolstvo je bilo zainteresirano na tej stavbi, oči vseh so bile uprte na to agilno sokolsko društvo, vsepovsod si čul vpra* sanje: Ali zmaga Sokol I ali podleže? Zmagal je, zakaj Sokol zmaga vselej, kadar se zaveda svojih dolžnosti, in teh se je zavedal Sokol I. Danes se dviga v vzhodnem delu bele Ljubljane monumentalna stavba, v ponos Sokolom in v kras ter čast Ljubljani.
Z veseljem gledamo v mučno preteklost, na one težke dni, ko so mnogi obupavali in dvomili o uspehih, pogled v bodočnost, pa četudi je vesel, kali zavest, da bo treba še mnogih naporov, preden bo Sokolski Tabor prost vseh bremen. Toda odločna zavest navdaja vse, kar je najboljše jamstvo za bodoči uspeh.
V	tem znamenju in v takem razpoloženju se je vršil V. pokra* jinski zlet največ na Taboru, le glavni nastop in tekme v lahki atle* tiki so bile na letnem telovadišču Ljubljanskega Sokola, ker je bil prostor na Taboru premajhen.
Uvod pokrajinskemu zletu so tvorile prvenstvene tekme JSS za člane in članice. Izvršile so se v ponedeljek, dne 27. junija na Taboru. Članov je tekmovalo 14, med tekmo sta morala dva radi poškodb odstopiti. Poleg poljubne vaje sta bili predpisani dve vaji, ki sta skupaj tvorili celotno vajo, določeno za olimpijado v Amsterdamu
1. 1928. Tekmovalo se je srednje dobro, najboljši trije tekmovalci so bili bratje Primožič, Malej (oba Ljubljana I) in Gregorka (Ljubljana). Naši najboljši borci so pokazali, da imamo za prihodnjo olimpijado dobre telovadce in da se lahko z zaupanjem udeležimo te tekme v Amsterdamu.
Večja udeležba je bila pri članicah, ki so postavile 29 tekmovalk. Tudi te so razen predpisane vaje izvajale po eno poljubno vajo. Tekmovalne vaje so bile precej težke, če so pa v estetičnem pogledu odgovarjale, dvomimo. Najboljše uspehe so dosegle sestre Ganglova Marija (Metlika), Lojkova Milka in Križmaničeva Marija (obe iz Celja).'
Sokolski dom na Taboru.
V	ponedeljek popoldne so prispeli v Ljubljano razen domačih gostov tudi bratje iz severa, zastopniki Češkoslovaške Obce Sokolske, Poljske Sokolske Zveze in Ruske Sokolske Zveze v inozemstvu. Do* stojen sprejem so jim priredili že Sokoli in narodno občinstvo v Mas riboru, v Ljubljani pa jih je sprejelo starešinstvo JSS, starosta Sokola I br. dr. Pestotnik, četa Sokolov z godbo Sokola I ter mnogobrojno občinstvo, ki jim je priredilo bratske ovacije.
Zvečer se je vršil v krasni dvorani novega doma na Taboru po= zdravni večer s koncertom. Do zadnjega prostora napolnjena dvorana je prvič odjeknila slovanskega in sokolskega navdušenja, ko je zbrane goste pozdravil v navdušenih besedah savezni starosta br. Gangl. Odgovarjali so mu br. Adam Zamoyski, starosta Poljske Sokolske Zveze, br. Dimitrij Vergun, starosta Ruske Sokolske Zveze ter br.
Mašek Fran, namestnik staroste ČOS. Vsi govorniki so povdarjali slovansko bratstvo, ki mu daje temelj Tvrševa sokolska ideja ter nazdravljali boljši bodočnosti, ki naj jo prinese Slovanstvu skupno delo združenih narodov v zvezi Slovansko Sokolstvo. Brat Zamovski je podaril pri tej priliki JSS bronast kip na kamenitem podstavku, vrh pa krasi orel z razpetimi peruti ter pripel nekaterim jugosloven* skim sokolskim delavcem odlikovanje Poljske Sokolske Zveze. V imenu mesta Ljubljane je pozdravil došle Sokole magistratni ravnatelj dr. Zarnik. Ljubljanska pevska društva so zapela lepe jugoslovenske pesmi, vojaška godba je igrala slovanske skladbe, kar je dvignilo navdušenje zbranega občinstva do vrhunca. Bil je krasen slovanski večer, ki je dal nove pobude za sokolsko delo.
Na Vidov dan so bile tekme na letnem telovadišču Ljubljanskega Sokola. Tekmovali so člani in članice v prostih vajah in v lahkoatle* tičnih panogah. Pri prostih vajah je doseglo prvo mesto matično društvo Ljubljana 217*75 t., drugo Sokolsko društvo I Zagreb 213*25 t., tretje zopet Ljubljana 210-50 t.
Posebno zanimanje je vladalo za lahkoatletične tekme, ki so po* kazale, da sokolska društva vedno bolj goje te panoge in so posa= mezniki dosegli lepe uspehe ter celo zvišali športni rekord. Med temi naj omenimo br. Ferkoviča iz Zagreba, ki je izvršil skok ob palici 3’50 m ter zvišal jugoslovenski rekord za 20 cm.
Tekmovali so v nastopnih panogah:1 met kopja, Plavšič, Sombor 41-65 m; met kladiva, Zupan, Ljubljana I 32*07 m; met diska, Vrhovec, Ljubljana 31-90 m; skok ob palici, Ferković, Zagreb II 3-50 m; tek 100 m, Stepišnik, Ljubljana II ll4/5; tek 100 y, Stepišnik, Ljubljana II ll4/5; tek 400 m, Plavšič, Sombor 58; tek 800 m, Perkovič, Zagreb II 2 min. 25 sek.; tek 1500 m, Pihler, Sušak 5 m. 4 s.; troskok, Ferković Za= greb II 12- 47 m; skok v daljavo brez zaleta, Zupan, Ljubljana I 2-85 m; skok v daljavo z zaletom, Ferković, Zagreb II 6-18 m; plezanje po vrvi 9 m, Zupan, Ljubljana I 10-6 sek.; met krogle, Zupan, Ljubljana I 10-55 m; skok v višino z mesta, Avsec, Ljubljana 1-35 m; skok v vi* šino z zaletom, Gregorka, Ljubljana 1-65 m; plavanje 50 m, Popovič, Sombor 30 sek.; 100 m, Jetić, Srp. Moravice 1 m. 19 s.; 200 m, Popovič, Sombor 2 min. 40 sek.; 500 m, Lucijanič, Karlovac 8 min. 36 sek.; skoki v vodo iz višine 3 m, Kordelič, Ljubljana 54 točk.
Vidov dan je proslavilo Sokolstvo, v kolikor ni bilo zaposleno pri tekmah, skupno z vojaštvom na vojaškem vežbališču. Proslavi so prisostvovali tudi zastopniki poljskih, čeških in ruskih sokolskih orga* nizacij, ki so z navdušenjem in s pohvalo opazovali strumni nastop naše vojske.
Po vidovdanski proslavi so sokolski gostje in starešinstvo JSS posetili grob poljskega emigranta Emila Korvtka, ki je 1. 1839. po-
1 Navajamo samo najboljšega tekmovalca in njegov uspeh.
■dveletnem delovanju med Slovenci umrl v Ljubljani in je pokopan na pokopališču pri Sv. Krištofu. Korvtko je že v oni dobi svojega pregnanstva skrbel za zbližanje poljskega in slovenskega naroda ter propagiral slovansko vzajemnost. Kot pesnik in etnograf je bil pri* jatelj našega velikega pesnika Prešerna. — Starosta Poljske Sokolske Zveze br. Zamovski je položil na Korvtkov grob krasen venec ter izpregovoril v njegov spomin besede, ki so kazale pokojnikove za« sluge za slovansko stvar.
Isti sokolski zastopniki so se nato odpeljali pred Prešernov spo* menik, kjer je starosta br. Zamovki položil venec s trakom v poljskih narodnih barvah in se poklonil manom velikega pesnika, primerjajoč njegovo delo z delom poljskega pesnika preroka Adama Mickiewicza.
Popoldne je bil prvi javni telovadni nastop na Taboru. Priredil ga je Sokol I, da je na dan pred otvoritvijo svojega doma pokazal, kako vrši svoje telesnovzgojno delo. Letno telovadišče na Taboru je bilo polno občinstva in sokolskega članstva. Društveni nastop je bila dovršena prireditev, ki dela čast Sokolu I. Nastopili so vsi oddelki z lastnimi točkami, sestavljenimi po članih in članicah prednjaškega zbora. Moška in ženska deca je izvajala skupne proste vaje, moški naraščaj šestnajstorico in bojno tekmo, ženski naraščaj in članice vaje na šestih gredeh, člani posebne proste vaje in vzorne proste vaje ter hkratne vaje na treh drogovih, ruski Sokoli vaje s kopji, članice So« kola I iz Zagreba vaje s snežnimi kepami, članice in člani iz Sušaka razna kola, moški naraščaj pa vaje z vesli, vojaštvo je nastopilo v dveh oddelkih z vajami s puškami. Vse vaje so bile točno in skladno izvedene, posebno so se odlikovale članice in naraščaj,nice na gredeh, moški naraščaj pa s šestnajstorico ter člani z vzornimi prostimi va* jami. Mnogo zanimanja je vzbudila naraščajska bojna tekma, ki je obstojala v tem, da so naraščajniki pretekli 60 m dolgo progo noseči 20 m daleč vrečo peska, 10 kg težko ter nato preplezali 5 m visoko lestvo; na koncu proge so morali s poskokom doseči visoko napeto vrv, na kateri je visel zvonec. Škoda, da niso izvajali še preskok preko ovir, kar bi bilo tekmo še bolj poživilo. Tekmovalo je 20 naraščaj* nikov, prvi trije so bili: Trctovšek 16*1 sek., Gomiršek 16-8 sek. in Megušar 17-2 sek. V znak priznanja in v spomin na prvo tekmo te vrste so dobili velike slike novega doma na Taboru.
V	sredo zjutraj so bile izkušnje za glavni nastop. Po izkušnjah se je zbralo članstvo k povorki, ki je krenila točno ob napovedani uri izpred Narodnega doma na Tabor, kjer se je izvršila slavnostna otvoritev Sokolskega doma.
Ko se je strnilo Sokolstvo na letnem telovadišču na Taboru in so zavzeli govorniki mesta na godbenem paviljonu nove stavbe, je močan pevski zbor pod vodstvom br. Prelovca zapel Adamičevo »Molitev«, ki je tvorila začetek slavnostne otvoritve. Prvi je povzel
besedo predsednik društva za zgradbo Sokolskega doma na Taboru, neumorni in zaslužni br. Josip Turk. Pozdravil je zastopnike slovan* skih sokolskih organizacij ter zastopnike oblasti in korporacij, ki so se udeležili slavnosti. Na kratko je očrtal zgodovino zgradbe in ime« noval brate, ki so si stekli posebnih zaslug za veliko delo ter izročil stavbo društvenemu starosti br. dr. Pestotniku z nastopnimi besedami: »Brat starosta Sokola I, ki požrtvovalno in uspešno vodiš dobro orga= nizirano sokolsko delo na Taboru, v tvoje roke izročam ta dom čist in neomadeževan. Vam, bratje telovadci, pa kličem: Branite in ču= vajte svoj krov, razvijajte v njem svoje sile v dobrobit samega sebe in našega uedinjenega naroda. Vas, bratje in sestre, kakor tudi na* raščaj, prosim, oklenite se te krasne stavbe, ki je namenjena zgolj sokolski ideji, kulturi in zdravju naroda, kakor smo se je oprijeli mi,, ko smo jo začeli zidati. Zdravo!« Globoko občutene besede, ki jih je govoril s čustvom br. Turk, so odjeknile v srcih vseh navzočih, ki so -viharno in pritrjevalno pozdravljali govornika.
V	imenu Nj. Vel. kralja je izročil pozdrave Taboru in Sokolstvu njegov odposlanec g. brigadni general Vukovič, godba pa je zaigrala državno himno. (Živahno vzklikanje kralju po vsem Taboru.)
Društveni starosta br. dr. Pestotnik se je zahvalil br. Turku za lepe besede ter se zaobljubil, da hoče društvo zvesto in vdano služiti veliki sokolski misli v novi stavbi na Taboru.
Za njim so govorili še: župni starosta br. Marolt, starosta br. Zamoyski, namestnik staroste ČOS br. Štepanek, starosta br. Vergun in končno starosta JSS br. Gangl. Vsi govorniki so poudarjali pomen sokolskega dela za slovanske narode ter čestitali delavnemu društvu na doseženih uspehih.
Slovesna otvoritev je bila končana. Sokol I je v pričo najodlič* nejših Sokolov sprejel krasno stavbo v svojo last, da v njej goji po naukih nesmrtnega Tyrša sokolske vrline in kreposti. Naj se mu v čim večji meri posreči izvršiti svoje velike naloge!
Zaključek sokolskih slavnosti je tvorila javna telovadba pokra* jinskega zleta, ki se je vršila na letnem telovadišču Ljubljanskega Sokola. Udeležba od strani občinstva je bila ogromna, dokaz velikih simpatij, ki jih uživa Sokolstvo v Ljubljani. Zal, da število nastopa« jočih oddelkov pri prostih vajah ni doseglo zaželene udeležbe, zakaj vsi oddelki — zlasti člani in članice — so bili prepičli. Izvedba vaj je bila dobra, vendar so naraščajniki in naraščajnice pri prostih vajah posebno pri zadnji sestavi pokazali nekatere hibe, ki bi bile pri dobri navežbanosti lahko odpadle, znak, da se je zadnja vaja vežbala pre» malo časa. Vaje moške in ženske dece so bile dolgočasne, mladina ljubi živahno gibanje, posebno če vadi z žogami. Orodna telovadba članov in članic ter obeh naraščajev je bila prav dobra in je kazala vrhunško izvežbanost posameznikov. Nastopili so tudi ruski Sokoli
z vajami s kopji ter dve četi vojakov kakor prejšnji dan na Taboru. Naraščaj župe RijekasSušak je izvajal vaje z vesli prav dobro.
Zvečer se je vršil še poslovilni večer na Taboru, pri katerem so člani in članice Sokolskega društva II iz Zagreba priredili kratko telovadno akademijo z vajami, ki so spominjale na balet.
Potek pokrajinskega zleta je poučen za vse, to je za vodstvo zleta in za sodelujoče. Naj bi se vrline, ki so se pokazale na zletu, izkoristile, napake pa odpravile v prid in napredek našega jugoslo* venskega Sokolstva, potem bo namen zleta dosežen, njega korist pa očividna.
Никола Дошеновић:
Соколска корачница!
Срцем храбрим, вољом јаком, ступа јунак за јунаком, жељом чистом, мислим истом — да све скупи и сједини у слободној отаџбини!
Десница je наша снажна
јунаци смо од старина у мисли нам отаџбина!
a срца су сва одважна; напред журно
и сигурно,
Ми смо једна грана вита од Словенства поносита. Наша грана
Кад сва браћа нашег југа сложно стану друг уз друга, снага силна и обилна,
постигнуће свуд првенство — дигнућемо све Славенство!
одабрана,
на свом стаблу чврсто стоји,
душмана се свог не боји!
Кад Славенство учврстимо, кад се у њем сјединимо, — вишој мети жеља лети, — волићемо Величанство цело дично Човечанство!
Pojdem na Goriško.
l.
n.
Pojdem v Trst, v Tolmin in Gorico, da vidim, če brst je pozelenil Gradiško, če prišla čez Krn je cvetoča pomlad, čez Snežnik
preko Idrije in Soče na Kras.
Jaz pojdem med vas tja doli na Kras, da vidim v Trst, če zazelenil je brst vso Gradiško.
Jaz pojdem gotovo v cvetočo Goriško.
HAJRUDIN ĆURIĆ:
Poleti Sokole!
Poleti smelo,
Sokole sivi,
nek ti se ceo svet divi: od Vardata do vrha Triglava, od Dunava do Jadrana plava! Raširi krila mila,
uzdignute glave zapevaj pesmu Slobode i Slave.
Pozdravi Ljubljanu i Zagreb grad, a onda odleti u Beograd. Pozdravi sva polja naša, sve naše gore i naše more.
Reci Jadranu našem, nek bude strpljiv i jak,
jer brzo će nositi jugoslavenski znak.
Leti smelo Sokole sivi,
nek ti se ceo svet divi. Dušmana se ne boj:
Dušmana će ljuta maknuti s puta jake bratske ruke i ti ćeš brez muke da preletiš našu maju Jugoslaviju!
Poleti smelo,
Sokole sivi,
nek ti se ceo svet divi: od Vardara do vrha Triglava, od Dunava do Jadrana plava!
HAJRUDIN ĆURIĆ:
Sokolstvo u očima laika.
,ok je sveta, biće uvek budala, pametnih ljudi i laika. Naročito se trebamo osvrnuti na ove potonje. Laici misle, da Sokolstvo nije ništa drugo nego jačanje tela, kako bi ljudi postali atlete i cirkuzaši. Na drugu stranu — na. viši deo našeg života — razumni deo — laici se ne osvrću. Oni su ubeđeni, da je Sokolstvo samo javna gimnastička propaganda. Međutim mi znamo, da je nama gimnastika samo sredstvo za postignuće našega cilja. Mi hoćemo, da imamo lepo, zdravo i jako telo, a u isti čas, da nam duh bude onakav, kakav je duh u pravoga čoveka. Hoćemo da budemo zdravi, lepi i jaki i u sjetilnoj i u intelektualnoj strani našega života. Još stari Grci su znali, da će telo postati zdravo, lepo i jako ako se vežba i privikaje na sve nepogode i poteškoće. Najlepšeg čoveka (u sokol* skom smislu) ovenčali bi vencem slave i pobede, a njegov kip bio je na čast čitave Grčke.
Neki dan sam bio u društvu jednoga kolege, ali laika u pogledu Sokolstva. Pričao sam mu o našem radu, o našem, župskom pred= njačkom tečaju i uopče o Sokolstvu. Kad sam mu spomenuo, da ćemo vežbati na župskoj akademiji »U boj« i »Carmen« odmah me je napao: »Ta lanjske ste godine vežbali ,U boj‘; zašto to opet vež= bate? To znači zaostalost duha.« Tako mi je od reči do reči rekao. Ja sam mu mirno odgovorio: »Dragi kolega! ,U boj‘ neće nikada izići iz kombinacije. Lepotu nečega može prosuditi samo onaj, koji ima estetski ukus. Ti toga ukusa, dragi druže — nemaš!« Na ove moje reči on je zašutio. Tako sam ga na lep način uverio, da je on laik u pogledu Sokolstva.
Od nas se traži, da branimo naše pravo — Sokolstvo. Ono je naše vlasništvo, koje nam nikakva sila ne sme i ne može da oduzme. Ako nam ko kaže, da hoćemo da budemo samo atlete, trebamo mu odgovoriti: »Mi hoćemo da budemo atlete, ali duševno i telesno!«
M. FERJAN:
In vendar živimo . . .
Se pesem ne drhti več	Na daljnje Karavanke strmi naš pogled
v mraku večernem v naših poljanah.	iz dneva v mrak, iz mraka v dan.
Tiho ležijo domovi	Pa kakor bi bil ves rod naš proklet,
kakor zakleti gradovi	še Bog ne usmili naših se ran.
v težkih sanjah.
V	solnce smo svoja trpljenja vkovali, solze v grude smo naše sejali,
Pomlad in jesen nas kliče	v jezera naša vzdihe smo skrili,
v grude vse plodne.	ob holme zelene si srca pribili...
{n mi sejemo, sejemo žito in solze	In vendar živimo mi, bedni ljudje —
mi žanjemo, žanjemo žito m solze.	ob svetih poljanah naše Gospe.
N. K.:
Henrik s Telebanovega.
otres! V latinski šoli je vse prestrašeno poskočilo, učitelj, in dijaki. Tak »nazorni pouk« ni bil ni* komur po volji. Najprej je učenik miril, misleč na izredno zimsko nevihto. Ko pa grmenje ni ponehalo, ko se je majala vsa stavba, ko so se
krhali dimniki po sosednih strehah, je vse na nos na vrat pobegnilo po stopnicah iz učilnice. Samo ven iz pokajočih zidov!
Vsa bleda in zmedena je družba strmela proti nebu. »Šole je danes konec. Hitro pojdite domov!« A v naglici so pozabili svoje knjige, kape in klobuke. Kdo si upa iti ponje? Strumni junaki, zmagovalci pri vseh pretepih, molče povešajo oči. — »Hinko, pojdi ti!« In glej! Dečko, ki so ga tovariši zaradi njegovih posebnosti pitali s priimkom »Henrik Čuden s Telebanovega«, gre v hišo in prinese pozabljena pokrivala in učila. Osramočeni gledajo za njim, učitelj in učenci. Jutri bo vse zopet pri starem, ponovno ga bodo imeli za prismodo. Ali takšen je bil že takrat, poznejši slavni vzgojitelj Henrik Pesta* lozzi (1746—1827): Vse za druge, zase nič!
Otroci se zvečer pošteno gladni vračajo v sirotišče, ki ga je osnoval Pestalozzi za najdence in zgubljence. Njih »oče« stoji na pragu zavetišča in jih ogovarja. Vsakega pozna, ne samo po imenu in starosti, temveč tudi po slabostih in krepostih, po znanju in spo* sobnostih. Tu je Bricko, pravcati umetnik, ki v svojem enajstem letu riše tako srčkane podobe živali. Ondi prihaja Lizica, ki od šibkosti še hoditi ni mogla, ko so jo pobrali na široki cesti; pridna je ime« nitno prede. Zadaj se bliža Rudek, vrli računar, ki ga ima vsakdo rad spričo njegovega blagega srca in rahlega telesa. Njegova sestra je malodane topoumna. Ali ob pametnem vodstvu se jo bo posrečilo spraviti tako daleč, da si bo mogla služiti vsakdanji kruh in se ji ne bo treba potikati po blaznici. Na to nesrečnico Pestalozzi posebno pazi. In nato pomoli roko obema malčkoma, štiriletnima frkolinčkoma, ki še ne moreta delati, ter ju odvede k svoji zvesti gospodinji, ki tiho in nekam strogo smehljajoča čaka na koncu dolge mize, da se lačna družina razposadi po stolicah. Po jedi zakroži vsa hiša zahvalno pesem. Potem gre deca spat; večji pomagajo malim. In »rešitelj ubo* gih« hodi od postelje do postelje, izreče tu pa tam opomin ali tolažbo ter polaga ljubečo roko otrokom na trudne oči. »Zagot6vi si srca malih, izkaži se jim potrebnega,« ima navado reči. In ako gleda s svo» jimi toplimi očmi maloletno družinico, tedaj deca čuti: »Tu se bratita očetovska resnoba in materinska dobrota.«
Po samotnih potih ali črez drn in strn stopa ob somraku ne* miren potnik. Kdor ga sreča, ga šteje za malo zmešanega. In res, ubogi Pestalozzi je blizu tega. Vse se mu je podrlo: dolgovi ga žulijo, nezaupanje ga zasleduje. Potrpljenje je pošlo celo njegovi ženi, ki mu je žrtvovala ves svoj imetek in hrabro prenašala vse nezgode. »Nesmisel in pristna blaznost,« tako pravi njegovemu početju. In ves boj se zdi brezuspešen. Že davno sme reči: »Živim po beraško, da bi se navadil, kako bi prosjake pripravil do človeškega življenja.« Silna nejevolja se kuha v njem. »Sto nesrečnežev gre po zlu,« si misli, »ker jih nihče ne povzdigne do tega, da bi se zavedali, kaj so.« Tu* robno, po dolgih ovinkih, se vrača skozi sela domov. Večina hiš in Stanovnikov mu je poznana. Iz beznice grmi zoprno kričanje. Tu sta* nuje oskrbnik, ki ume z lest j o in laskanjem privabiti kmete in de* lavce v krčmo. Na črni deski za točilnico stoji polno imen in križev. Tudi v svoji zamazani knjižuri ima pol vasi zapisane med dolžniki. Hiše prihajajo po malem na dražbo, kupi pa vsako oderuh pod slepo ceno.
Jezno stiska samotni potnik pesti. »Pravico pokopali so,« mrmra nejevoljno. Pot ga vodi dalje. Iz čedne hišice zadoni ubrano petje. Mati s svojim naraščajem poje večerno hvalnico. Mladostno krepak mož sedi med njimi. Obraz mu utriplje od ganutja. Potem mati vpra* šuje otroke, kako so prebili dan, ali so opravili kako dobro delo, če morajo kako stvar obžalovati, ter jim resno prigovarja, da morajo biti usmiljeni s sosedovimi, ki so še siromašnejši. Ko žena položi zadnje dete v posteljo ter odkrito očita možu njegove slabosti, vzpod* bujajoč ga na poboljšanje, tedaj si zunaj skriti prisluškovalec oddahne in sam s seboj šepeta: »Napisal bom knjigo za ljudstvo: Blaže in o Nežica naj se imenuje!«
Tudi slovenski Pestalozzi, A. M. Slomšek, je dal kasneje slično knjižico na svetlo.
NIKO:
Prikazen na grobišču.
ansko jesen sva napravila s prijateljem peš izlet na staro trdnjavo Klis, polno zgodovinskih spominov iz dobe turških navalov, ali na žalost močno ople* njeno ob prevratu od samih domačinov. Z utrdbe se odpira prekrasen vidik na sinji Jadran daleč preko Visa. Zadržala sva se toliko, da nama je ubežal večerni vlak in nama je bilo tudi nazaj v Split peš kolovratiti po silnih zavojicah široke ceste.
Nema, gluha noč brez meseca. Nad gorovjem Kozjakom se blesti sedem draguljev Velikega medveda. Na vznožju pa se razprostirajo
ruševine. To je staro rimsko trgovališče Salona, današnji Solin. Ob selitvi narodov je bilo mesto porušeno, za beneškega vladanja so okoličani podrli še zadnje stavbe, da ne bi dajale zavetja Turkom, ki so večkrat navalili na Split. Kolikor niso ljudje odnesli gradiva, so naplave s Kozjaka v stoletjih zakrile s prstjo, tako da so lastniki nasadili vinograde ondod, koder so v starih časih stale veličastne palače, hiše in božji hrami. Pri okopavanju trte so odkrili marsikak zid, spomenik, gledališče, cerkev. Star učenjak, ki se danes bavi z raziskovanjem razvalin, si je na teh zgodovinskih tleh postavil Tuskulum, udobno bivališče zase in svoje znanstvene naslednike.
Nočno tišino ruši zgolj enolično skovikanje zlokobne mrtvaške ptice. Razlega se nalik odmevu nevidljive ure, ki bi merila turobni čas. Le tu pa tam zadoni pasji lajež, potem pa zopet mir, mir kakor v grobu.
»Vidiš, prijatelj, senco, ki gre iz Tuskula s svečico v roki? Brez besede se je namerila na Manastirine, med grobove mučenikov in drugih krščanov iz davnih časov;, ki počivajo v lepih sarkofagih z genljivimi napisi. Vendar barbarska roka Gotov in Avarov ni pri' zanesla tem kostem — iz pohlepa po zlatu.«
Molče je tovariš opazoval, kako se senca plazi od groba do groba, šepetajoč tajinstvene besede vklesane v kamenite grobnice, in se nazadnje po dolgi blodnji vrača v Tuskulum z gorečo svetiljko.
Tri dni nato sem se mudil pri izvoru reke Jadra in se nazaj gredoč ustavil v Mlinicah pri Solinu. Ker rad občujem s preprostimi ljudmi, sem nagovoril seljaka in ga vprašal o solinskih razvalinah.
»Gosparu,« mi je dejal, »tamkaj straši.« ,Ker sem se mu neverno nasmehnil, se je začel starec zaklinjati, da je na svoje oči videl pred dnevi prikazen. »Črna senca, dolga tri metre,« je zagotavljal, »je ponoči blodila s svetiljko med grobovi. Menda je iskala svoje poči* vališče. Mraz me je spreletel, zona me oblila, srce mi je naglo tolklo, lasje so se mi ježili. Ves bled in prestrašen pridirjam domov in pripo* vedujem po soseski, kako blodna duša postopa med grobovi. Ker mejaši niso hoteli verovati, sem jih pozval do bližnjega brežuljka. Ko so zapazili duha s svetiljko, so se tiho križali in odhiteli preplašeni domov. Pri razstanku se je nekdo osokolil, rekoč: »Trebalo bi poklicati popa, da bi z besedami molitve in blagoslovljeno vodo povrnil mir in pokoj nesrečnemu mrtvecu, ki mora ponoči tavati po zemlji... Vsi smo pristali na njegov predlog ...«
*
Malo dni pojem sem posetil v splitskem muzeju starega učenjaka dona Frana Buliča. Osemdesetletnega starca je slikal moj rojak Kopač. In vedri starec nam je pripovedoval o najnovejših svojih najdbah. »Dosti sem se namučil, a naposled sem vendarle uspel. Dolgo nisem
mogel razbrati izlizanih črk preko dneva, ker sence niso ostre. Tako sem jih hodil razreševat še v somraku in ponoči. Ah, kako sem zado* voljen, da se mi je posrečila odgonetka znamenitega nadpisa, ki mi je rojil tedne in tedne po glavi.«
»Častiti gospod,« sem se oglasil, »vi še ne veste, da ste s svojim ponočnjaštvom zasejali legendo o zakletem duhu, ki se klati brez miru po groblju mučenikov ter išče oprcščenja za svoje zemeljske zablode.« Ko sem mu razložil strah preprostih kmetov v Mlinicah, je pošteni znanstvenik obljubil, da pojde in razprši babjo vero, ki je pognala kali. Pozneje sem izvedel, da je zbral nekaj vaščanov in jim razlagal, kdo je tisti duh, ki brez miru okrog divja: učenjak sam, ki je moral v temi čitati stare zabrisane pismenke, ker so sence jačje nego črez dan. Seljaki so sumljivo kimali z glavo in niso verjeli učenemu možu, temveč se še danes ogibajo starokrščanskemu pokopališču radi njegovih črnih in jeznih pošasti.
0 0 0 0 P 0 0 0 0 00000000
Ženski naraščaj Sokolskega društva v Varaždinu.
JOVAN UDICKI:
Sloga.
Sokolski igrokaz u 3 čina.
Po prevodu Dušana M. Bogunovića s češkog od K. Cvrčeka i po komadu Anta Brozoviča »U Sokolani«.
I. čin se događa na nebu, II. u sokolani, a III. na nebu.
I. Čin.
Pozornica: nebo. U kraju je postavljena omanja klupa.
LICA U I. ČINU:
Smrt. (Baba s mrtvačkom glavom i krupnim muškim glasom. Nosi veliku kosu s brusom i poveći zavežljaj.)
Usud. (Krupan, visok, snažan i nemilosrdan čovek.)
Razdor. (Sitan, kržljav i ružan čovek; mora biti nagrda i rugoba od čoveka.)
Tri anđela. (Predstavljaju Ljubav, Slogu i Bratstvo.)
I.	POJAVA.
Smrt (sama. Ostavlja zavežljaj i kosu u stranu pored klupe i seda
na klupu):
Jedva stiže veče ... Umorna sam mnogo; od umora teškog jedva stići mogo’!
Klupica će ova dobro da mi godi, k’o lađici luka, kada mnogo brodi.
Zavežljaj što nosim nije lagan tako, niti se baš može on nositi lako.
Životi su ljudski vrlo teška roba, kositi ih tol’ko — velika je globa.
Ali moram tako. Usud tako želi.
»Kosi ih što više!« — nalaže i veli.
Već kolko ih kosim, kosa posta tupa, žrtva joj ni jedna nikad nije skupa; saseca i kosi sve što pred njom stoji, starac ili dete, ii’ život ma koji.
Usud tako hoće, a ja njega slušam, da mu krivo činim, neću ni da kušam.
U meni je srce istrulo do mrve;
ja savesti nemam, da se samnom rve.
Ja ni duše nemam. Ja ne laskam sebi, jer da duše imam Smrt se zvala ne bi’. Zato mirno kosim sve žrtve od reda, verno Usud slušam, kad mi zapoveda. Izgleda mi samo, da mi snaga slabi, jer mi kosa manje svakog dana grabi. Dok mi Usud dođe, to mu moram reći, ozbiljno će o tom naš razgovor teći. Kako da ga nema — to me čudi dosta, da za račun pita? Što toliko osta?
Hod se čuje neki. Neko tromo stupa.
(Čuje se lupanje.)
To je Usud. On je. Evo ga već lupa!
II.	POJAVA.
Smrt i Usud.
Usud (ulazeći):
Jesi 1’ stigla, sestro?
Smrt:
Jesam! Kako ne bi’?
Usud:
Evo, i ja dođoh u posetu tebi,
da te vidim, sestro, tu u tvome stanu,
da li si što treba svršila po danu!
Je 1’ ti žetva ploda obilnoga dala?
Kako si po svetu dole putovala?
Jesi li živote pokosila mnoge?
Da li ih je bilo, što su hitre noge pa ti ispod kose umakoše sretno i da 1’ ti je išlo sve od ruke spretno?
Ja ti nosim nove zapovesti prešne, koje sve živote da pokosiš grešne.
(Prilazi zavežljaju i pregleda ga.)
Da zavežljaj vidim, kolko ih je palo? Nešto slabo bogme! To je vrlo malo!
Smrt:
Jeste, vrlo malo!
Nisi nešto orna,
izgledaš mi mnogo k’o da si umorna?
(Seda do smrti.)
Smrt:
Umorna sam, da šta. Snaga mi se gubi.
A nije ni čudo! I briga me ubi!
Svi nalozi tvoji slabo sada vrede, da ti pravo kažem, vršim ih od bede.
Šest života danas morala sam dati.
Usud:
A zašto to radiš? Ja to moram znati.
Smrt:
Ti još ne znaš, brate, šta je tu po sredi. Med’ ljudima zdravlje danas više vredi. Kosa mi je tupa, ne može da kosi, protiv mene čovek zaverom se nosi.
Usud:
Ja te ne razumem. Razjasni mi bolje! Namećeš mi brigu.
Smrt:
Hoću drage volje!
Pre je bilo lakše, da čoveka smaknem, on je bio gotov, čim ga kosom taknem. Nesreća i bolest verne sluge moje učine unapred sve što treba, svoje; ja se siđem samo, sve k’o snoplje pada, аГ, Usude dragi, drukčije je sada:
Na svetu se dole pojaviše ljudi,
Sokoli se zovu; — o njima se sudi, da su zdrava tela i mišica čvrsti’, nemoćna je bolest, da ih pod vlast svrsti. Još su duha krepka, pa u svome kolu i nesreći svakoj mogu da odolu.
Svaki dan se kupe u odaje lepe i u njima telo jačaju i krepe.
Pitala sam Vetar, zašto sve to rade; kakve su im vežbe. Da 1’ što o tom znade? A on mi je rek’o, stog me briga goni, hoće kasnu starost da dožive oni.
To je nečuveno! To me mnogo ljuti.
To na propast našu, sestro draga, sluti.
Zar tu nema leka ni pomoći brze?
Smrt:
Nema, brate dragi, kad me grdno mrze. Slala sam im i Strah, svog najboljeg slugu. Ismejan je bio u njihovom krugu.
Vratio se natrag ismejan i ružan i s osvetom kivnom ost’o im je dužan.
Usud:
Baš zaista strašno!
Smrt:
I bolest sam slala i ta mi je mis’o na um bila pala, ali je kroz prozor izbaciše gadno.
Najzad i ja odoh. Prođoh i ja jadno, jer sam kosu svoju otupila samo, pa, Usude dragi, šta sad na to znamo?
Usud:
Izveštaji to su, što ozbiljno plaše; ustraje li tako, pašće carstvo naše.
Čekati se ne sme, odstupiti treba, da ne bismo kako ostali bez hleba, jer ako se jednom svet osili tako, propalo je naše delovanje svako.
Sramota bi bilo to da nam se desi najmoćniji kad smo. I ti za to jesi!
Smrt:
Jesam jošte kako! Ali šta to vredi, kad se Soko ne da lako da pobedi.
Za Sokole nemam, kol’ko treba snage, protiv njih sam slaba — pored volje drage. (Oboje se zamisle. Usud skoči s klupe.)
Usud:
Jedna mis’o sretna ovaj čas mi pade, koja će nam valjda olakšati jade.
Smrt:
Reci, brzo! Kakva?
Usud:
Nade evo ima!
Da mi Razdor dole pošaljemo njima;
neslogom i svađom, da im vežbe kvari, on je za taj pos’o priznat veštak stari; on unosi svađu; on je na to svik’o. Ne šatre 1’ ih Razdor, neće moći niko.
To je divna mis’o! Baš ti na njoj hvala! Nesloga je uvek najviše nam dala.
Od postanka sveta pošteno nam služi; tu je za nas ćara, gde nesloga kruži. Međ’ Sokole Razdor nek’ joj dade stana, svanuće nam tada zora lepih dana.
Ne oklevaj sada! Idi, Razdor zovi!
Čas je zadnji, pos’o da se vrši novi!
Čas je zadnji bogme! Tog sam i ja mnenja. Laku noć ti želim!
Smrt:
Do skora viđenja!
Smrt (sama. Uzima kosu i brus, te je oštri i oštreći je peva strašnim
kreštavim glasom uz sviranje posmrtnog marša):
Smrt:
Usud:
III.	POJAVA.
Haj, ala je slavno bilo rat kada je har’o svet,' kad je kido i lomio ljudskog roda bujni cvet!
Ja ne volim da čoveku čovek bude drug i brat, već ja volim da s čovekom čovek vodi samo rat.
Haj, ala je divno bilo, kad se lila ljudska krv,
Ded, Razdore, siđi dole! Nek’ ti bude hitar let! Pa zavađaj, buni ljude, da pomorim lako svet!
kad je čovek vrednost im’o k’o tek što je ima crv!
Haj, ala je divno bilo, dok je rata bila vlast! Za mene je tada bio moj posao prava slast.
Onda znadem da sam sretna, kad međ’ ljud’ma nije mir, već u svađi kada žive, tada slavim ja svoj pir.
Kad je čovek neprijatelj i života sam još svog, haj, tada sam najsretnija! Ja sam onda njegov Bog.
Smrt, Usud i Razdor.
Usud (ulazeći s Razdorom ispod ruke): Evo, tu je Razdor! Uz put smo se sreli.
Smrt (ustane):
Baš si dobro doš’o!
Razdor:
Šta bi samnom hteli?
Smrt:
Kazaće ti Usud.
Usud:
Reći ću ti nešto!
Ti na onaj svet se moraš sići vešto.
Čudnog soja nekog tamo ima ljudi.
Oteše se od nas. Idi pa im sudi!
Bolest su kroz prozor izbacili drsko;
Smrti se ne boje, gledaju je mrsko.
I Strahu se smeju; ismejan je bio.
Neće s onog sveta, tolko im je mio.
Nemoćni zbog toga postasmo nas dvoje, pa trebamo stoga tu pomoći tvoje.
Sad kada si ovde, sva nam briga spade.
Ti učini, da se izmed’ sebe svađe!
Razdor:
To su lepe stvari? Ja ću im već dati!
Bogme ću im na put toj drskosti stati!
I šta oni misle? I šta hoće oni?
Ta se drskost mora odlučno da goni.
Dok im samo dođem, videće šta vredim: Umiraće listom ... Neću da ih štedim.
Ko zakone naše ismeva i ruži, nek’ rđavo prođe! Tako i zasluži.
Usud:
E, Razdore dragi, neka ti je sretno!
Smrt:
I od moje strane nek je berićetno!
(Rukujući se razilaze.)
(Čuje se divna svirka. Pojavljuju se tri Anđela i stanu: jedan s leve, drugi s desne a treći u sredinu gore. Uz svirku recituju.)
Prvi Anđeo:
Ljubav diže. Ljubav snaži. Ljubav odoleva.
Ljubav nosi zadovoljstvo. Ljubav sve ogreva.
Primite je ljudi k sebi! Podajte joj stana!
Nek su srca vaša uvek njome zagrejana!
Drugi Anđeo:
Gde napretka treba pravog i krupnog rada, tu u pomoć sloge treba. Slogom se sve svlada.
Ljudi! Ljudi! Slažite se!
U Slozi je snaga.
Neka vam je Sloga uvek Povrh svakog blaga!
Treći Anđeo:
Bratstva treba međ’ ljudima, slasti će im dati.
Ono ne da, da se strada, ne da, da se pati.
Tad su ljudi pravi ljudi i onda tek vrede, kad su izmeđ’ sebe braća, Kad se bratski glade.
Svi (pevaju):
Mi idemo da sejemo ljubav, slogu, bratstvo; mi idemo da delimo sreću i bogatstvo.
Zdrava duša, jako telo setve nam je polje, na njemu nas mladost čeka s puno dobre volje.
Gde su zdravi duša, telo, na to polje pravo seme naše mora pasti.
U čas dobri! Zdravo!
KRAJ I. ČINA.
(Zavesa pada.)
Naraštajski dan Sokolskog društva u Budvi. 22. maja o. g. priredilo je naše So* •kolsko društvo naraštajski dan sa večer« njom Akademijom koja je održana u dru* štvenom Ijetnjem vežbalištu.
Predavanje o naraštaju održala je se* stra načelnica N. Gregorič, potom je sli* jedio program koji je bio popunjen sa vež* bama naših najboljih sokolskih stručnjaka a uz to su naši vredni naraštajci i nara* štajke odigrali pozorišni komad »Sablja«.
(Program je izveden na ipodpuno za* dovoljstvo prisutnih. Kroz izvedbu čitavog programa osećao se duh discipline mla* dosti i svežine, mlađe sile našeg društva skladno i sa puno smisla izveli su sve tačke i na taj način vidno su dali izraza svojim sokolskim osećajima.
Građanstvo koje je bilo u velikom bro* ju zastupano, ceneči to odobravalo bur* nim pljeskanjem svaki nastup.
Od svih vežaba, koje su izvedene, na ročito je zadivila publiku vježba ženskog naraštaja i dece od Grubarove koju su vežbačice pratile sa pevanjem naših narod* nih pesama, te je ova vježba na zahtjev publike morala biti ponovljena. Naše So* kolsko društvo od osnutka do danas pri* redilo je viši broj Akademija a kao ova nije ni jedna do sada uspela.
Između točaka svirala je naša Sokolska fnuzika. Na svršetku programa nastupila je Igranka, šaljiva pošta i šaljivi zatvor, te se tako u veselju i raspoloženju ostalo do kasno u noći.
Za ovako divan uspeh imaju naročitu zaslugu braća prednjaci i prednjačice.
Naraš tajac.
Štiridesetletnica Sokolskega društva Novo mesto. Dne 13. in 14. avgusta t. 1., ko praznuje novomeško Sokolsko društvo velik jubilej — svojo 40 letnico — pohitite v velikem številu tudi vi, bratje Sokoli in sestre Sokoliće iz Slovenije in iz bližnjih hrvatskih žup, v našo dolenjsko metropolo, Ja proslavite v naši sredi oni pomembni dan! Srce nam bo zarajalo ob pogledu na zgledne vrste naše dolge povorke in
vzkipelo čistega navdušenja in vročega do* moljubja, ko se bomo čutili združene pod mogočnim okriljem bratske sokolske lju* bežni!
Sokolstvo je moč, sreča in ponos do* movine, zdrava in junaška mladina je up in bodočnost naroda; na vaših ramenih bo kmalu slonela sila naše mlade države: zato vsi na dan: pripravimo se tudi mi na ta praznik dela in volje naših vzornih mož, ki nas s svojimi zgledi vodijo k vzviše* nemu cilju sokolske ideje:	k harmonični
popolnosti duha in telesa, k zmagi in slavi Slovanstva! Zakličimo tudi mi skupno s ti* soči sokolskih ust: Živela nepremagljiva sokolska misel, živela naša mogočna so* kolska domovina! Naj čuje jo naš vzklik bratstva in ljubezni, ldic zaobljube in srč* nega navdušenja tudi bratje onstran meja!
Na svidenje! Zdravo!
Dragi brat urednik! Pišem Ti brez navedbe kraja o stvari, ki je bistvenega pomena pri vzgoji sokolskega naraščaja: o tem, kako se pri nas v praksi izva* jajo sklepi sokolske organizacije o alkos holu in nikotinu. Naša župa jim ni posvetila prav nobene pozornosti, vse je bilo prepuščeno slučaju, ki je seveda na« nesel različno: v enem društvu je ves na« raščaj z navdušenjem sledil svojemu pred# njaku*abstinentu, v drugem pa še dandanes lahko vidiš, da po uspeli javni telovadbi posede naraščaj — okolu Štefana vina. Mnogo prednjakov, kakor se zdi, sploh ne ve za organizacijo protialkoholnega gibaš nja v Sokolstvu. Seveda: težko je, da bi pridobil zmernosti svoje naraščajnike tak prednjak, ki ga notorično sam rad pije; smešno je, če reče besedo proti kajenju, ako ga gojenci skoraj ne vidijo drugače nego s cigareto v ustih! — Najbolj ko* mičen utis dela pri nas naraščajnik, odli* čen telovadec, ki pri sokolskih sestankih kar preži, kje bi izvlekel iz žepa starejšega brata cigareto — samo da lahko ves čas kadi in se »čuti odraslega« ...
Vcrba movent, exempla trahunt — prednjaki, ki pijejo in kadijo, naj sc ne lotijo vzgoje naraščaja!
»Sokol« za reklamo v Italiji. Italijanska tvrdka Mario Benevol je zaprosila ČOS, da bi smela označiti svoje sardine z ime* nom »Sokol«. ČOS je prošnjo seveda za« vrnila. — Čudno, Italijani niti slišati ne morejo besede Sokol, za reklamo pa bi radi izrabili Sokolstvo.
Letovanje Sokolske župe »Aleksa Šarv tić«. Župa »Aleksa Šantić« koja broji 33 svoja društva neumorno radi na tome, kako da od članova svojih društava stvori bolje ljude i u svemu agilnije radnike. Da ista župa štiti, voli i čuva najviše svoj pođmlas dak to se vidi i otud, što iz čistih pobuda ove godine održaje svoje letovanje za pod* mlađak svojih društva (prema zaldjucima VII. glavne godišnje skupštine u Dubrovs niku).
Letovanje koje će biti župsko (za sva društva ove župe) vršiče se pod vedrim nebom na primorskim otocima gde će naša mlada braća zaista oeetiti ljubav prema So* kolstvu i otadžbini. Letovanje trajaće me> sec dana, i to za podmladak i naraštaj te prema potrebi i za koje članove. Taksa će biti 250—300 dinara; naravno jeftino (jelo, pilo, pranje rublja itd.) ali je ipak župa uvela engleski način štednje što je omogu* čila svakom da može platiti tu taksu. Šted* nja se sastoji u tome, što svaki članica, ili podmladak kupuje naročito za to udešene markice koje staju jedan dinar, te u naro* čitu knjižicu skuplja te marke, pa koliko ima maraka onoliko ima i novaca ušte* đenih, što se izdaju u slučaju potrebe. Župa je odredila da se u mesecu maju u svim društvima njenim zavede naraštajski dan, koji ima veliko značenje: Na taj dan ođr* žavače se zabave, predavanja, javne vežbe itd., što ide sve u korist naraštaja.
Dakle župa omogućuje inama rad, a veliko je pitanje omogućujemo li mi njoj. Bez sumnje, župa hoće da mlađe odgaja, a to i jest, jer kakva su nam gnezda, kakve li ptice, onaki će i ptići biti, župa ako hoće
da ima ptiće vredne, mora da i dalje goji iste simpatije prema nama, da nam čisti gnezda od onog što ne sme biti u njemu pa da joj se mi — proletni tići vinemo nebu pod oblake te da joj zapevamo pesmu: »Zdravo majko Jugoslavijo!«
Izvor čaja. Pred stoletji, tam daleč v sivi davnini, so razgrajale in razsajale po* gosto bolezni po Nebeškem carstvu, kakor pravimo kitajski domovini. Često je mrzlica pograbila človeka za vrat, ga tresla in tre* sla, dokler mu ni iztresla duše skozi grlo. Ljudje so obupavali, tožili in tarnali: »To je kazen božja! Kdo je glavni grešnik, kdo največji krivec?« A nihče se ni čutil po* sebno prizadetega.
Tedaj pa je vstal previden, pameten mož, Kon*fut*se ali Konfucius, kakor ga kličete vi, zapadnjaki. To je modrijan, ki je naše pradede učil pravo vero. Stopil je pred žolte množice kitastih državljanov ter jim dejal, rekoč:
»Kitasto ljudstvo, čuj glas, ki prihaja od zgoraj! Ako hočeš ostati čvrsto, čilo in zdravo, ne smeš piti vode iz rek, bogovom posvečenih, ampak vsak dan vedno in redno kuhan sok te*le rastline.« In veliki modrijarh je pokazal rumenim trumam — čaj.
In otroci Nebeškega carstva so se rav* nali po nasvetu svojega sejdžina: jeli so variti tisto rastlino in piti krop od nje. In glej čudo! Bolezni in slabosti so se začele vidoma krčiti. A to naše zdravilo se je sčasoma razprostrlo po Ruskem, naposled pa se razprostranilo po vsem okroglem svetu.
Tako mi je pred leti pravil v modernem Babilonu, Parizu, mlad Kitajec brez kite z imenom DensKosŠen, t. j. »trava, ki vsta* ja«. Jaz pa sem spoznal, da Kon*futsse ni prav nič konfuzno ali zmedeno govoril, marveč ukrenil nad vse pametno, ker je velel prekuhavati leno vodo kitajskih rav< nin, polno mikrobov in bacilov. Niko.
Češki Sokoli na olimpijadi v Amster* damu. Odbor ČOS je sklenil, da se udele* šijo mednarodne olimpijade v Amsterdamu 1. 1928. vrsta članov, vrsta članic, sodniki in poročevalci. Načelništvu članov in članic je naročeno, da do prihodnje seje predlo* žita podrobne načrte za udeležbo in izvr* sita vse priprave.
III. medzletne tekme priredi ČOS v pri* hodnjem letu. V tem letu proslavi češko Sokolstvo tudi 10 letnico obstoja češkoslo* vaške republike.
Sokolski dar. Starosta Poljske sokolske zveze br. Adam Zamovski je poslal staro* sti ČOS br. Scheinerju v Pragi pismo, v ka* terem laskavo ocenjuje predavanja, ki so se izvršila v slovanski sokolski šoli. Obenem predlaga, da bi bila vsa ta predavanja pre* vedena na vse one jezike, ki jih govore na* rodi, včlanjeni v zvezi Slovansko Sokolstvo ter izdana v knjigi. V ta namen je poslal zajedno 250 dolarjev (približno 14.000 Din) ;a kritje izdatkov. Zares velikodušen in'so* kolski darl
Zveza ruskih Sokolov v Jugoslaviji šteje 17 društev in odsekov, v katerih je včlanje* nih 2000 članov in članic. Kadar se bodo vsi ti vrnili v veliko Rusijo in delali pro* pagando za Sokola, bo že nekaj zaleglo. Sokolsko seme bo vzklilo tudi v Rusiji.
Pravilno varovanje in pomoč pri telo: vadbi ter prvo pomoč pri telovadnih nezgo* dah bo nazorno predstavljal film, ki ga izda Češka Sokolska Obec. Pri sestavi filma bodo sodelovali: zdravniški in biografski odsek ČOS ter priznana telovadna strokovnjaka brata Erben in Očenašek. Film ima namen, da kolikor mogoče odpravi nezgode, ki se dogajajo pri telesnih vajah, obenem pa bo služil kot učni pripomoček v sokolskih pred* njaških tečajih, da se prednjaki naučiio pra* vilnega varovanja in pomoči pri telovadbi. Tak film je vsekakor velik napredek v te* lesni vzgoji.
Odkod izvira vikanje? Od vsega po* četka so se ljudje tikali med seboj, kar je popolnoma naravno. Pri mnogih narodih je tikanje še vedno običajno, tako n. pr. v na* ših južnih krajih, v Srbiji, kjer tudi kralja tikajo. Vikanje je prišlo v navado za časa rimskega cesarja Dioklecijana (284—305), ki je imel sovladarja Maksiminiana. Ta dva sta izdajala ukaze in jih skupno podpisovala, zato so tudi podaniki v svojih pismih in nagovorih govorili k obema in ju nazivali »vi«. Ta navada ae je obdržala in se nrc* nesla tudi na dvor in dalje med ljudstvo. Na ta način se je uvedlo splošno vikanje.
Telovadec in športnik. Pri nekem teku v Nemčiji je bilo treba preiti (preplezati) 2-50 m visoko zapreko. Ko so tekmovalci pri* tekli do zapreke, športniki niso mogli pre* ko zapreke, ker jim je bila previsoka, telo* ■Vadci pa so z lahkoto prišli čez zapreko.
Dokaz, kakšne zmožnosti si pridobimo z vajami na orodju. Iz istega vzroka se tudi telovadec hitrejše priuči skoku ob palici nego športnik. S telovadbo si pač vzgoji* mo vsestranske telesne spretnosti.
Število jezikov na zemlji. Odkar znan* stveniki bolj in bolj prodirajo v nedostopne kraje, se širi tudi poznavanje živih govoric. Doslej so jih našteli 2796, vrednih tega na* živa. 860 glavnih jezikov se deli takole: v Evropi 48, v Aziji 153, v Afriki 118, v Ameriki 424, v Oceaniji 117.
Prerokovan polet preko oceana. Leta 1838. je dnevnik »New York Sun« priob* čil novico, da je vodljivi zrakoplov »Vi* etoria« preletel v 75 urah pot iz Anglije na otok Sullivan. List je poročal mnogo podrobnosti glede balona, vremena in oseb, ki so se udeležile tega drznega po* četja. Nihče ni dvomil o resničnosti pri* povedovanja, ki je vzbudilo v Združenih državah tolikšno pozornost. Drugi dan na to pa se je izvedelo, da si je romanopisec Allan Edgar Poe na lepem izmislil vso zgodbo. Na mah je postal pisec slaven po vsem svetu. Letos se je napoved uresni* čila: Američan Lindbergh je s svojo zrač* no ladjo Špirit of Saint Louis prispel v 33 urah iz novega sveta v Pariz, medtem ko sta nekaj dni pred njim pariška letalca Nungesser in Coli plačala s svojim življe* njem smeli poskus.
Škodljivost platan. Slavni zdravnik starega veka, Galenos, je svaril pred biva* njem pod platanami, češ, da človek rad oboli na dihalih pod njimi. In po pravici.
V	početku rožnika namreč odpadajo na spodnji strani platanovega listja drobne kocinice, ki utegnejo povzročiti s svojimi ostrimi kaveljčki rahle poškodbe v očeh ali na sopilih. Odtod često neprijeten suh kašelj, ki .si ga v tej toplejši letni dobi ne veš obrazložiti. Deca, ki se igra pod pla* tanami, si pogosto nakoplje vnetje oči. Občutljive osebe naj se torej ogibljejo tega drevja v juniju.
Francoščina v Združenih državah. Na 5. kongresu francoskega jezika in slov* stva, ki se je nedavno vršil v Kolumbijski univerzi, je Algemon Coleman, profesor francoščine na chicaškem vseučilišču, po* ročal, da se po 110.000 javnih in zasebnih šolah kot tuji jezik največ goji Molierova materinščina. Smotra Modem Lan* guage Survey navaja še podrobnejše številke. Od 2,500.000 dijakov, kar jih pre* more Unija, se jih 359.000 uči francoščine, 253.000 španščine, 33.000 nemščine in 2.800 italijanščine.
Strupene gosenice. Med ljudstvom ve* Ijajo vse gosenice za otrovne. Vendar ima* jo to svojstvo zgolj nekatere vrste, n. pr. izprevodni prelec, zlatoritka, posamezni kosmatinci ali sovke in grizlice. Njih ko* cine, opremljene z zalustmi (nazaj zapog* njenimi končki), se pri najrahlejšem doti*
ku zalomijo v koži in povzročajo neprijet« no srbečico. Tudi inozemske gosenice ima« jo včasih perečo dlako, ki stoji v zvezi s strupenimi žlezami, n. pr. gosenica »ram« butanskega prelca« na Javi. Ličinka afriške lepo zelene in srebrne gosenice zadaja s svojimi bodicami pravcato mrzlico. Še huj« ši škodljivci so neki prelci in nočni pavlin« čki v Južni Ameriki. »Tataranje«, kakor imenujejo Brazilijanci vse strupene gose« nice, pa izločajo otrovilo ne po dolgih ko« cinah, ampak po vmesnih krajših ščetini« cah. Tako na priliko »megalopyge superba Hg.«, čije strup naglo naredi na človeški polti žgoče mehurce, hudo potenje in drge« tanje. Po eni uri pojav poneha, če se na« mažeš s kreolinom. Kakor je kačji pik v vročini najopasnejši, tako je tudi otrov« nost gosenic poleti najučinkovitejša.
Kihanje. L. 390. se je pojavil na nebu svetal komet, čigar rep, sestavljen iz jako strupenih snovi, je ošinil zemsko ozračje. Med človeštvom se je pokazala epidemija: čudno, nenavadno krepko kihanje, ki je povzročilo vnetje dihal in često smrt. Ako je kdo pričel kihati, so drugi sklepali, da je nesrečnež okužen in da bo v kratkem po njem. Pomilovali so ga in naglo ponav« ljali: »Bog pomagaj!« Repatica je skoraj izginila, šega pa se je ukoreninila ter osta« la do današnjega dne.
Klin s klinom. Splošna paraliza ali mrtvoud izvira, kakor sodijo danes, iz pokvarjenosti mozga in možgan. V počet« ku jo je kaj težko razpoznati, ker ne osla« bi takoj dušnih zmožnosti pri svojih žrtvah. Najčešče je baje posledica sramne kuge. Pri splošni kapi kakor pri drugih umskih homatijah pa se je že dolgo vedelo, da kaka vročica, ki napade bolnika, n. pr. šen ali pereči ogenj, neredkokrat privede znat« no zboljšanje. Zato je pred nekaj leti fran« coski zdravnik Legrain predlagal, naj bi se poskušalo lečiti splošno ohromelost z umetnim vcepljanjem malarije ali močvir« ske mrzlice. To misel je udejstvil dunaj« ski lečnik dr. Wagner von Jauregg. Spričo lepih usipehov se je to zdravljenje močno razširilo po Avstriji, Nemčiji, Poljski, An« gliji in Združenih državah. L. 1922. je na ta način ena četrtina takšnih bolnikov — petdesetorica od dvesto — zadobila tolike olajšatvc, da so se mogli vrniti na svoje vsakdanje posle. V Parizu pa sta zadnja leta pričela s pridom uporabljati to leče« nje dva zdravnika za blazne: dr. Marie in dr. Claude. Postopek je jako preprost in lahek. Malaričnemu človeku, ki nima dru« gačnih napak v svojem telesu, sc vzame neznatna količina krvi in se vbrizga sploš«
nemu paralitiku . ’.. Kaši dnevniki so sicer že poročali o tem razveseljivem napredku znanosti, a ker po večini zajemajo iz sred* njcevropskih virov, niso mogli poudariti, da je prvotna zamisel — kakor toliko dru« gih idej — francoska svojina. N. K.
Nove knjige:
J o s. A. Kraljič: Sokolke. Pesme, priče i pouke za mladež. Sa 35 slika. Via« stita naklada. — Sokolska mladina je do« bila lepo knjigo, ki jo je napisal in založil br. Kraljič, naš sotrudnik iz Krka. Sokolska literatura za mladino je jako pomanjklji« va, zato smo veseli, ako dobimo kak pri« rastek, ki ga moremo dati naši mladini v roke, da spozna sokolsko idejo, organiza« cijo in zaslužne sokolske delavce. Vse to je zbral avtor v svoji knjižici, ki jo je opremil tudi s slikami in posvetil starosti Sokolskega društva v Krku, bratu dr. Ot« mar.ju Brovetu.
»Sokolke« je sokolska čitanka, ki bo vrlo dobro došla naši mladini deloma kot zabavna deloma kot poučna knjiga, pisana v sokolskem in jugoslovanskem duhu. Pi« sec pa ni pozabil opozoriti sokolsko mladež na Slovanstvo in na brate, ki žive izven na« še domovine in s težko muko čakajo na osvobojenje. Tako je nastala knjižica vse* stransko aktualna, ker vsebuje vse, kar mora poznati pravi jugoslovenski Sokol.
Ne bomo navajali vsebine knjige, ker se nam zdi to nepotrebno, zadostuje naj, da jo toplo priporočamo vsej jugoslovenski sokolski mladini — naraščaju in deci. Naj bi ne bilo sokolskega društva, ki ne bi ime« lo v svoji knjižnici tega dela, mladina pa naj si jo naroči tudi sama in pazno čita. Cena ji je 15 Din, naroča pa se pri pisa« tel ju.
Sokol na Jadranu. Sokolska župa Voj« voda Hrvoje v Splitu izdaja že drugo leto svoje župno glasilo pod imenom »Sokol na Jadranu«, ki ga urejuje znani sokolski pi« sec br. S. Vrdoljak, poznan tudi čitateljem »Sokoliča« in »Naše radosti«. Ob priliki letošnjega naraščajskega zleta v Splitu je izšel »Sokol na Jadranu« (6. in 7. številka) v svečani obliki, vsa njegova vsebina pa je posvečena naši sokolski mladini. Članke za to številko so prispevali naši naj* boljši sokolski pisatelji, urednik pa jo je opremil tud s primernimi slikami. Tako smo dobili lepo zbirko sokolskega čtiva za naraščaj. »Sokol na Jadranu« priporočamo našim društvom, zlasti pa to številko, ki jo naj dobi v roke tudi vsak naraščajnik in vr?ka naraščajnica.
„Sokolič“ izhaja vsak mesec ter stane za vse leto 18 Din Urednik Ivan Bajželj v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 28./1.
Uprava v Učiteljski tiskarni v Ljubljani, Frančiškanska ul. 6.
Izdaja, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani, zanjo odgovarja France Štrukelj.