Štev. 9. V Ljubljani, dnč 1. kimovca 1892. Leto XII. Vodni grad B a Li «L*». 6 l> zori, ko goro in plan, Poletni osvitljal je cli In gledam čez daljno plan . Nikjer drevesa, da potnik Počil hi utrujen, pra&in! Veselje mi vsako umira Na svetu puščobnem tem; Res, cesta, besede hvalne Noliene tebi nc včm! In vender — čarobna obodna Na trudne mi lega oči: Vsa cesta je zdajci živa, Za potnikom potnik hiti . . . Zamaknjen jih gledam vse Ane, Ki kd&j so hodili tod; Iz raznih so prišli krajev, liog sam vč, kdaj in odkod ! . Nad poljem, od suše ožganim, Trepcče poldanski sev, V dnii srca m£ni giblje Minulih se časov sj»ev . . . A. Funtek. Molčeči govor. Obleko na sebi uredil, »Najlepši da fant je v bližini«, Klobuk si je skrbno očedil, Ta misel dekleta jedini. Popravil si kilo za trak In mnogo grabljice lepč In v košnjo odšel je junak. Zavidno o njem govore. A jedna posluša l>esede, Na zčmljo obrača poglede, V obrazek udarja ji kri — Takd se molčč govori . . . U t v e. V jčzero so se spustile Utvc, ptice zlatokrile, V valih plavale vodil. Ko do brčžnih tiil prispele, Jaderno so odletele Pod neskončni svöd nehrf. Take so, mladenič, nade V nežnem krilu duše mlade; V sen te zibljejo mamfcč. Hitro, kakor se vdomovil, R6j se bode njih odslovil, Vrnil najbrž nikdar več! L. V. Lisjakova hči. Povest. Spisal Josip Stari. (Dalje ) VIII. >vro Mrak sc jc skoro zopet vzdramil iz omotice, ki jc obšla tudi njega in ga vlekla v hrupni ples razuzdanih strastij. Spoznal jc tedanjo svojo brezumnost, sprevidel pa tudi, da teta Brigita predaleč zavaja njega ženo in da ji preveč budi tisto nenasitno hrepenenje po užitku in vesclji. Klotilda jc bila sicer mlada, otrdk ni imela, in zatd se mu je zdelo celd dobro, ako se časih nekoliko poveseli, da se je ne loti tista tožnost, ki človeka le prerada privede v blaznico. Ali nobene stvari ni smeti uživati čez mero. Toda prav tega žena ni hotela razumeti. Lovru jc ni bilo treba primerjati drugim razsipnim gospčm; dovolj je bilo, da je odprl knjige svoje, in videl je, kakd so od dnč do dnč narastali računi in da utegnejo veliki troški napdsled presezati dohodke najboljših let. Takšne skrbi so belile glavo trezno razsojajočemu Mraku. Za sedaj se je še tolažil, da bode predpust skoro pri kraji in da bode potem že bolje. Nekoliko oblek za izprehode, to je vse, česar bode še potrebovala njegova žena. Res je bilo v postu nekoliko bolje. Deževno vreme ni dalo prilike, da bi se gospč izkazovale v novih pomladanskih oblekah; počakati so morale do Velike noči. Prehitro pa se je Lovro veselil, da so takrat zaprli gledališče. Skoro po praznikih so prišli angleški jahači in so ob Latermanovem drevoredu' odprli nekakšen cirkus, kamor so slčharn večer privabili toliko ljudij, da je pod njimi kär pokala lesena zgradba. Klotilda ni zamudila nI jedne predstave in podnevi in ponoči ni mislila na drugo nego na konje. Bolj nego ples in gledališče so ji izkazovanja v cirkusu razvnela živo domišljijo, in videl si ji v oččh, kakd strastno jc zasledovala vsak korak in vsnk skok izurjenih živalij. Kadar je umetnica v tankem krilu kakor lepa Vila prijahala mimo nje in šinila kvišku, da se že skoro ni dotikala sedla, vzdihnila je vselej od strmenja in zavisti. Za prestankov pa je često potožila poleg nje sedeči teti : »Oh, zakaj nc morem jahati! Zakaj nisem slobodna, da bi se omožila s častnikom in bi jahala ž njim, da bi nas z očmi ne mogli dohajati zavidni gledalci! Teta, večkrat me kar zazebe, kadar pomislim, da bi se mogel Ahnenfels oženiti. Ne smela bi videti izvoljenkc njegove, jahajoče v lični opravi kraj njega; kar oči bi ji izkopala.« »Nič se ne boj!« potolaži jo teta, »saj je ne bodeš videla.« Takšne in podobne misli so rojile po glavi Mrakovi ženi in ji težile srce, katero ni več bilo za nikogar drugega nego za vitkega adjutanta Ahnenfelsa. Brigitino prerokovanje se je izpolnilo dosti prekmalu. Kadar je le utegnil, krenil je Ahnenfels proti Staremu trgu mimo M rakove hiše in s konja viteški pozdravil v prvo nadstropje, kjer se mu je na oknu Klotilda ljubko nasmijala ali pa izza belih čipkastih zaves upirala nanj poželjive svoje oči, če je bilo še zgodaj zjutraj. Tudi na izprehodih se je slavljeni kavalir rad izkazoval pred ljubico svojo in sedaj poskakoval, sedaj krotil iskrega konjiča. Lovra takšne »malenkosti« niso motile, in težko bi ga kaj posebno zbegalo, da je tudi čul, kar so si šepetale gospč pod Rožnikom, kadar je prijezdil Ahnenfels kar najhitreje od Vidričanovega gradu in zavil mimo cerkovnikove hiše nazaj proti mestu, da so se skrbne matere z otroki že od daleč umikale, potem pa zadovoljno gledale za njim. Toda skoro je bilo drugače. Odkar jc bila Klotilda v oblasti malopridne tete, bilo je nje živ- ' ljenje neprestana gonja iz veselja v veselje, kakor bi ji ne bilo drugega namena na svetu. Kar je bilo kdäj v duši Lisjakove hčere zasajenih višjih mislij in plemenitih čustev, Brigita jih je zadušila, kakor zadušč koprive nežno cvetje. Zatd pa se je v Mrakovi ženi tem bolj budilo poželenje, ki ji je preveč razdražilo domišljijo in popolnoma oslabilo živce. Klotilda je bolehala. Cvetoča lica so ji obledela in upadla, oči so bile medle; sploh je bila vedno čmerna in slabe volje. Nič se ji ni ljubilo; niti na izprehod ni marala hoditi, ampak najrajši bi posedala domä pri zagrnjenih oknih po mehkih naslanjačih ali ležala na divanu ter sanjala in snovala. Teta Brigita je prihajala vsak dan k nji, pravila ji to in dno ter ji svetovala. Bratranka je tiho poslu- šala, le kadar ji je šepnila teta kaj zaupnega o Ahnenfelsu, pokazal se je na nje obledelih ustnicah srečen nasmeh. Vse dopdldne je Klotilda sedaj ležala v postelji in čakala zdravnika , ki je bil pri ljubljanskih gospčh n aj obl j ubljenej ši. Ako zjutraj skoro ni prišel, bila je nepotrpežljiva, povpraševala je po njem in napdsled pogostoma tudi poslala pdnj. Zdravnik jo je tolažil, da ni nič nevarnega, ali da treba potrpeti, zakaj takšne bolezni da najbolje ozdravi čas sam. Takšna dijagnoza ni Klotildi prav nič ugajala, toda vsa nejevoljna je bila in neuljudna z zdravnikom, ko ji je nasvetoval, naj gre poleti na kmete. Že je hotela pozvati drugega. V tem se zdravnik zamisli, zapiše nekoliko hladilne pijače in pravi: »Milostiva gospä, upam, da sem na pravem sledu. Za danes bodete vsaki dve uri posrkali po jedno žlico zapisanega zdravila, a dovolite mi, da bodem odslej nekoliko časa pogosteje dohajal k vam. Rad bi zjutraj in zvečer opazoval razvoj vaše bolezni, da bi se do dobra prepričal o pravem vašem zdravstvenem stanji.« Klotilda je bila takoj zadovoljna, ko je videla, da ima zdravnik večjo skrb zänjo in da jo res misli zdraviti. Vestno ji je izkušeni mož vsak dan po dvakrat potipal žilo, poslušal, kakd ji bije srce, in jo izpraševal to in dno. Časih je pokimal z glavo; časih je nekoliko zmajal z rameni, kakor da še ne more reči pravega; ali ko jo je opazoval teden dnij, nasmijal se je zadovoljno in jo potolažil: »Nič se ne bojte, nič hudega ni; ali v toplice bodete morali.« »V toplice?« ponovi Klotilda zvedavo in da bi vsaj nekoliko pritajila veseli svoj nemir, vpraša hitro dalje: »Toda v kakšne toplice mislite, gospod doktor, da bi morala?« Zdravnik se poredno nasmeje in pravi: »Gospč, ki bolehajo v cvetu svojega življenja, pošiljamo v Fran-čiškove vare na Češko. Tam se oslabeli ženski organizem navadno do dobra okrepi, in — kdo vč, milostiva gospä, če k letu obsorč ne bodemo zibali.« Klotilda sramežljivo povesi oči in se zardi do ušes. »Ne zamerite, milostiva gospä,« povzame izkušeni zdravnik iz nova, »saj nismo otroci, in vi bi ne bili ne prva ne zadnja, ki bi se s takim uspehom povrnili iz Frančiškovih varov.« — Ko je Lovro čul, kaj je zdravnik nasvetoval njega ženi, ni bil nič kaj vesel in kakor da ne bi hotel prav verjeti. Zamišljen je hodil po sobi in modroval proti ženi, ki od same radosti niti k obedu ni vstala, ampak ves dan ležala v postelji: »V toplice te pošilja! In takö daleč! Ako že niso dobre naše toplice na Dolenjskem, bodisi, saj v Laško ali v Doberno na Štajersko tudi ni predaleč; in kakö imenitna gospoda hodijo tja! Ali ta mladi doktor te pošilja na Češko! Zakaj te ni poslal rajši kar v Ameriko ?« Moževo ugovarjanje ni kar nič razjezilo Klotilde. Bila je zvitejša nego prva leta svojega zakona in je izkušala mirno in prav iz lepa pregovoriti upornega soproga, da bi odjenjal; saj ga je poznala, kakö je mehkega srca. »Nikar sc nc huduj. Lovro,« tolažila ga je, »meni je gotovo ne-prijetneje nego tebi, da moram z döma. Ali kaj hočeš, zdravje je zdravje; in česa ne štor« Človek, da si ga ohrani l Hvala Bogu, da vzmoremo! In dragi Lovro, še nekaj —« tu nekoliko umolkne, nasmeje se prav ljubeznivo in uprč, kakor najlepše more, vanj bliskave svoje oči ter nadaljuje bolj potihoma — »in ko bi nama Bog potem res dal sinčka, ali bi ne bil vreden vseh teh žrtev, ki nas menda še ne spravijo na nič?« Lovro obstoji; njega dobre oči' se ujamejo z lepimi očmi ženinimi, in zopet je ves mehak. Ginjen se nagne k ženi in jo vroče poljubi. »Le pojdi!« reče natö, »in pokusi, da se vrneš zdrava. Ako se mi potem res izpolni jedina želja moja in menda tudi tvoja — tedaj, Klotilda, v vsi Ljubljani ne bode srečnejših ljudij od naju.« Premetena licemerka je v tem trenutku znala celö solzo radost-nico posiliti na okö. To je Lovra popolnoma zaslepilo, in obhajala so ga blažena čustva, kakeršna nikdar ne prej in ne pozneje. Iz nova se je nagnil nad ljubljeno ženko, oklenil se okrog belega nje vratu ter jo zopet in zopet poljubljal kar najgorečneje. Ko je popdldnc teta Brigita prišla pogledat in kratkočasit bolno bratranko, vse nje novice skupaj niso bile niti senca proti öni, katero ji je razodela Klotilda. »V Frančiškove vare je rekel doktor! In Lovro je privolil!« vzklikne Brigita, smeje se in čudi, pa maje z glavo, kakor bi ne mogla verjeti poročilu, ki jo je zadelo kakor strela iz vedrega neba. »In prav v Frančiškove vare pojdem,« pritrdi Klotilda radostno, »in vi, teta, pojdete z menoj.« »Ne včm, kakd bode.« »Kdo drug nego vi mi more biti za varuha na tako dolgem poti ? Mlada in bolehna menda ne bodem sdma potovala v svet; ne mogla bi se ogibati in upirati tolikim in tolikim nevarnostim na poti.« »To je vse res,« reče teta in umolkne ter se zamisli, ali srce ji kar utripljc od veselja, da pojde zopet v svet. Za nekoliko trenutkov izpregovori: »Ne smem pozabiti, da si Lisjakova hči, in prav zatd ti ne odrekam ljubavi, katere me prosiš.« Sedaj sta Klotilda in Brigita takoj zopet imeli navadne ženske skrbi zaradi novih oblek. Še tisti večer je morala priti Kddrava Marjeta na pomenek; zakaj ona je najbolje vedela takšne stvari. Saj je delala tej in dni gospe, ko so Šle v Doberno; baronici Schildenheimovi pa je pred nekoliko dnevi skrojila in sešila vse oprave za Baden pri Dunaji. V tem se je Lovro v svoji pisdrni kar križal, ko je pregledoval računske knjige, toda ni si upal niti misliti, koliko bode stalo potovanje za dve ženski in bivanje v takd slovcČih toplicah, kamor zahajajo najimenitnejša gospoda iz vsega cesarstva in tudi iz drugih držav. »Bodisi,« mislil si je, »ako se mi res izpolni davna želja, marsikaj bode drugače. Delal bodem še rajši, vedoč, za koga se trudim; Klotilda bode bolj navezana na dom, minile jo bodo razne muhe razposajene mladosti, imela bode drugo vzvišeno veselje in tudi več skrbij, pa ne bode več trosila takd brezumno.« Takd se je tolažil Mrak, ali nič se ni mogel potolažiti. V prodajalnici je bil vedno le mirno preudarjajoč trgovec in je hitro potisnil v stran čustva mehkega srca. Bile niso samd številke, ki so ga strašile; bil je še nekdo drug, ki mu je belil glavo. »Teta Brigita ni nikdar nosila sreče v hišo; toda rajši ko bi se je iznebil, bolj se drži Klotilde in sedaj pojde ž njo v svet, kjer je nihče ne bode mogel opazovati, pa jo bode brez ozira vodila in zavajala po nazorih črne duše svoje. Jedino, kar je dobrega pri tem,« sodil jc Mrak, ,to je, da bodo v Ljubljani ljudje nekoliko pozabili moje žene, pa je nc bodo imeli v zobčh in na jeziku, ako jc nc bodo več videvali v druščini mladih čdstnikov. Ahnenfcls si v tem najde drugo ženo, da se ji bode klanjal in jo obožaval, za Klotildo se potem niti menil več ne bode.« Vse drugačne skrbi so se podile po glavi lahkomiselni ženi. Pri nji so delali priprave kakor za kakšno ženitovanjc. Dve šivilji sta bili v hiši; jedna za obleke, druga za perilo, zakaj v toplicah bode potrebovala Klotilda marsikaj, česar domd lahko pogreša tudi najraz-vajenejša gospä. Hlapec je privlekel izpod strehe vse zaboje, ali nobeden ji ni bil po godi. »Prestarinski so,« rekla je, »pa se mi bodo strežniki posmehovali po gostilnicah in po kolodvorih.« Sla je z ddma in si nakupila ličnih kovčegov po najnovejši šegi, da bi že le-ti pričali o imenitnosti gospode svoje. Vse te priprave so Klotildo razvedrile, da je malone pozabila svoje bolezni. Teta Brigita, ki je imela vedno vse zvijače v mislih, svarila jo je, naj si čuva zdravje in naj rajši prepusti nji vso skrb, zakaj stanje bi se ji utegnilo pogoršati in potem bi niti ne bila za potovanje. Pri tem je teta bratranko pomembno pogledala in se skrivaj nasmehnila. Klotilda jo je takoj razumela in slušala dobro premišljeni nje svet, če nista bili sami, sdsebno če je bil Lovro navzočen. Napdsled je bilo vse pripravljeno za odhod. Domači hlapec je odpeljal poln voziček prtljage na železnico, opdldne pa je koČijaž Trobec od Svetega Florijana priropotal s svojim kljusetom in obstal pred Mrakovo hišo. Sedaj je hišna znosila toliko škatelj in torb na starinsko kočijo, da Klotilda in Brigita skoro nista več imeli prostora zase. Lovro je moral tedaj peš na kolodvor, da je sam vse preskrbel in nasvetoval ženi pred odhodom še to in dno za pot. IX. Zvečer je bilo Mraku čudno pri srci, ko so pomočniki pove-čerjali in je ostal sam na domu. Pogrešal je žene in vender — tudi ne. »To pripravljanje in ta nemir zadnjih tednov; to šviganje po hiši; obrtniki so kär drug drugemu vrata podajali; a ti računjaj ter vedno le dajäj in dajäj l To je bilo grozno, in ne včm, če nisem jaz bolj bolan nego ona. Hvala Bogu, sedaj je vsaj zopet mir v hiši!« Takd je govoril Lovro sam v sebi in ni slišal drugega nego odmev svojih korakov. Čutil je, da treba tudi njemu počitka; zatd je sčdel v naslanjač in premišljal dogodke zadnjega pol leta. Spoznal je, da ni mogel ravnati drugače nego odjenjati. Ali kaj je dosegel? Ali je do dobra ubranil zakonski polom, ali ga je le zadržal za nekoliko časa? Kdo vč? — Ali denarni polom? Na to vprašanje si je lahko odgovoril jasno; uverjen je bil, da je ta polom po svoji slabosti le pospešil, če ga ne odvrne posebna sreča. Toda kaj hoče ? Mehak človek je mehak, in niti najbridkejše izkušnje ga ne utrdč. »Narave svoje ne morem pre-narediti; ali če se ne bodem mogel več upirati silnemu nasprotju, naj pa prepadem.« Takd je sklepal brezupno in je bil ves potrt. Legel je v posteljo, vender zaspati ni mogel. Napdsled je po sili zamižal in nekoliko zadremal. Ali sedaj so ga mučile grozne sanje, da od samega strahu skoro ni mogel dihati. Videl je grde pošasti, ki so ga preganjale; jedna mu je otela ženo, druga mu je zažigala hišo, on pa je stal kakor prikovan in se ni mogel geniti, da bi hitel na pomoč in si otčl, kar je bilo njegovega. In glej, te pošasti, dasi so bile grozne, imele so v obrazih poteze, ki so ga spominjale znanih oseb. Kar odleglo mu je, ko se je vzbudil, in tolažil se je, da so bile to le sanje. In vender se ni mogel potolažiti do dobra. Nehotč je zopet premišljal, in zdelo se mu je, da so bila strašila v sanjah podobe resničnih in upravičenih njegovih skrbij. Zc so peli petelini, in skoro natd je zvonilo dan. Lovro skoči iz postelje, ki ga je to noč le še bolj izmučila, nikar da bi mu dala počitka. Spomnil se je, kakd grč stari Mrak vsako jutro k sveti maši; včdel je, da se gotovo tudi že napravlja v cerkev, in sklenil je, da pojde takisto sam v hram božji iskat tolažila. Napoti se počasi k Svetemu Jakopu. kjer je ravno odzvonilo k prvi maši. Ko se pri kropil-niku prekriža in pogleda po cerkvi, vidi v zadnji kapelici pred bronasto podobo Matere božje svojega očeta. Hotel ga ni motiti v gorečnosti in pokleknil je v zadnjo klop sredi cerkve. Tu je pobožno molil, kakor ga je učila rajna mati; ničesar posebnega ni prosil Bogä, ampak le molil je in molil ter udan v Njegovo voljo vse prepustil Njemu. Bilo mu je nekamo lože. Po maši je čakal, da je oče vstal in šel proti vratom. Pri kropilnem kamenu se snideta. Sključeni starček se prekriža, ali ko zapazi sina, pogleda ga bistro, ne da bi kaj zinil, in grč naravnost iz cerkve. Ko se zunaj pokrije na vrhu praga, pristopi Lovro in ga pozdravi: »Dobro jutro, oče!« »Dobro jutro!« odzdravi mu starček in ga pogleda po sträni, »danes si pa zgodaj vstal.« »Spati nisem mogel,« reče Lovro samd zatd, da kaj reče, zakaj tega ne vč, kakd bi začel govoriti z redkobesednim očetom. »Zakaj pa nisi mogel spati? Ali si käj bolan?« vpraša ga oče in stopa varno po kamenitih stopnicah. Lovro stopa poleg njega in globoko vzdihne. »Bolan sem, bolan, in prav hudd sem bolan.« »Bode pa treba zdravnika,« zavrne oče hladno, kakor da mu ni nič do tega, in koraka počasi dalje proti Hrenovim ulicam. »Moji bolezni ga menda ni ne zdravnika, ne zdravila; Klotilda še uniči sebe in mene.« »Klotilda?« začudi se starec, postoji in pogleda sina, okolo usten pa mu je videti zaničljiv nasmeh. »Prav ona,« zavrne Lovro; »brez vse mere razsiplje, in ko že ni včdela, kakd bi trosila v Ljubljani, šla je- s teto Brigito na Češko v toplice.« »Zakaj si jo pa pustil? Saj si mož,« zavrne mu oče rezko. »Mož! Jaz da sem mož!« vzklikne sin brezupno in se bridko nasmeje. »Nikdar mi ni bilo moške duše! Moja duša je duša slabe, mehke žene. Dokler sem bil sluga, bil sem srečen; delal sem in bil pošten, pa je bilo dobro; odkar sem gospodar, grč vse narobe. In za nameček še ta žena, ki človeka vsega zbega in mu jemlje vso sa-mostalnost.« »Kaj hočeš; usoda je usoda.« »Oče!« vzklikne sin, »ali je to tolažba, katere sem iskal pri vas, moži izkušenem in pobožnem ? Usoda in zopet usoda! Takd nas ne uči vera krščanska! To je brezupnost, nc pa zaupanje v Bogä.« Starec zmaje z rdmeni in stopa počasi dalje. Oba molčita. Pri-šedši pred hišo, stopi oče v vežo in se naravnost napoti v svoj stan, ne da bi se menil za sina. Lovro stopa molčč za njim. Ko oče odpira sobina vrata, ogleduje sin stroj na hodniku in se zamisli. Ali prčcej stopi za očetom v sobo in pravi: »Oče, zakaj ste takd trdovratni? Čemu se ukvarjate s tem zastarelim tiskanjem, ko že nihče ne kupuje vaših podob? Vse zastonj, z dunajskim in švicarskim blagom se ne morete kosati. Pustite vse to; saj sem vam že tolikokrat rekel, če nečete stanovati pri meni, ostanite tukaj v svoji luknji. Verjamem, da ste rajši tukaj, kjer ste navajeni; vender mi dovolite vsaj to, da vas bodem zalagal z vsem, česar potrebujete: ali če vam to ni po godi, pustite, da vam vsak mesec dajem v gotovini, vi pa gospodarite, kakor vas je volja.« »Kaj bodeš dajal, ko sam ničesar nimaš,« zavrne ga starec. »Oče, nikar ne govorite takd; saj sami ne verjamete svojim besedam.« »Zakaj bi ne verjel? Ali ni rekla Klotilda, da jc vse njeno?« »V jezi reče človek marsikaj, kar ni res.« »In vender je takd,« trdi oče; »vse tvoje ravnanje je po tem. In ko bi tudi bilo kaj tvojega, kakd dolgo bodeš mogel dajati, ko sam praviš, da uniči Klotilda sebe in tebe?« »Rekel sem, rekel,« pritrdi mu sin in se ves žalosten zamisli. »Pusti me torej; dokler bodo božja volja, živel bodem tudi brez tvoje pomoči; ako pa Bog drugače ukrene, tedaj itak ne bodem potreboval ničesar.« »Trdovratno odbijate mojo roko, pa mi vsaj ne odtegnite svoje. Svetujte mi!« »Udaj se v božjo voljo; saj pravi Sveto pismo, da brez božje volje človeku niti las ne pade z glave.« »Ali je to vse, kar veste?« vpraša Lovro. »Vse,« zavrne oče kratko in se pripravlja, da bi skuhal zajutrek. Sin seže v žep po listnico, vzame dcsetak in ga hoče posiliti očetu. Ves razkačen ga pahne le-tä od sebe in se zadere nanj: »Poberi se, izkušnjavcc I Bčži, da se moja roka nc dotakne novcev, ki so vse prekletstvo tvoje! Kar spravi se odtod in ne izkušaj me!« Lovro je dobro poznal Čudno trmo svojega očeta; zatd ni silil dalje vänj, ampak priporočil se mu je in odšel. Nepotolažen se vrne domdv. »Usoda, usoda!« ponavlja v mislih. »Moj oče mi ostane ne-razrešna uganka s temi svojimi nazori, ki se nič ne strinjajo z njega pobožnostjo. Ne, nc, obupati nečem; še bodem poskusil omečiti trdo usodo; morda mi vender ne bode zmiraj sovražna. Delal bodem, da utrpim velikih žrtev, ki jih terjata od mene usoda in žena. V tem se Klotilda nasiti, in če se izpolni zdravnikovo prerokovanje, to bode vse drugače, in na bolje pojde.« Takd se je tolažil in se kar najskrbneje poprijel trgovskih svojih opravil. Delo ga je zmotilo in mu olajšalo srčne bolečine. Ko se je dan nagnil, Šel je nekoliko na izprehod, napdsled pa je krenil na ka-zinski vrt, da bi posedčl v prijetnem večernem hladu. Sedel je za mizo, za katero je bilo že zbranih več znanih meščanov. Naročil si jc kozarec piva. »Dober večer, gospod Mrak,* pozdravi ga starejši gospod in vpraša: »Je li, za nekoliko časa ste vdovec?« »Vdovec sem, vdovec,« pritrdi Mrak. »To je dobro, bodemo vas vsaj časih videli med sabo. Kam pa je šla milostiva gospä?« »V Frančiškove vare na Češko,« zavrne Lovro kratko. »V Frančiškove vare?« ponovi zgovorni možiČek in se čudi; »tam je lepd; v mlajših letih sem bil tamkaj, ko sem šel v Karlove vare po češko steklenino in porcelan. Kakd pa, da se je vaša gospä odločila za takšno daljo?« »Zdravnik jo je poslal tjakaj.« »Haha, zdravnik,« zasmeje se starec, »sevčda, v Doberno so znali pošiljati tudi stari zdravniki, mladi morajo iztekniti drug kraj. Toda nič ne de, vam je to lahko, a gospä bode videla več svetä, in to ji zvedri duh, da niti ne bode mislila na bolezen.« Ko sta se takd pogovarjala Mrak in njega sosed, imeli so gospodje pri drugi mizi svoje pomenke. Prav glasno so govorili, in med drugim je vprašal gospod sebi nasproti sedečega čästnika: »Ali je res, da je odšel nadporočnik Ahnenfels na dopust ?< »Ne še,« odgovori mu častnik, »toda vsak dan utegne iti; že včeraj je dobil pismeno* dovolitev « »Kam pa pojde?« »Ne včm; morda pojde za nekaj časa domdv; osem tednov je dovolj.« »Odkod pa je domži ?« vpraša dalje zvedavi gospod. »Ne včm natanko, ali je prav iz Heba, ali tam od nekod blizu FranČiškovih var, ne daleč od bavarske meje.« Lovru prihaja kar vroče, ko posluša ta pogovor; razmišljen je in večkrat ne čuje, kaj ga vpraša dobrodušni tovariš. Da bi ljudje ne zapazili njega zadrege, izpije svoj kozarec in se poslovi. Prvi dan začasnega vdovstva torej Mraku ni bil nič kaj srečen. Zjutraj je pri očetu zastonj iskal tolažbe; sedaj pa je čul, sicer ne mnogo, ali dovolj, da je mogel premišljati in se trapiti ves čas, dokler se mu žena ne vrne. »Kaj, če bi bilo res, kar govorč? To bi bilo grozno, tega bi ne prebil!« Takšne misli so mu vedno in vedno rojile po glavi. Prvi dan je odločil za ves čas, kar ga je moral sam prebiti. Nikdar več ni šel med ljudi, da bi ga ne izpraševali in mu ne pravili rečij, ki bi mu razburile dušo in srce, nc da bi včdel, kaj naj jim odgovori. Od ranega jutra do poznega večera je tičal v prodajalnici in vso skrb posvetil trgovini kakor tedaj, ko je še živel rajni Lisjak. Le pri delu se je nekoliko zvedril, ker ni utegnil misliti na vse, kar je bilo in kar bi utegnilo še biti. Takd je minilo nekoliko dnij, dokler ni iz FranČiškovih varov došlo prvo poročilo od njegove žene. Pisala mu je prav ljubeznivo in se mu hlinila najzvestejšo zakonsko družico. Po vsem listu je kar mrgolelo sladkih in presladkih besed. Pisala mu je, kakd lepd je v FranČiškovih varih in kakd ji kopanje dobro dč; že sedaj se čuti nekoliko pokrepčano, a po tem soditi, nddeje se za gotovo, da okreva do dobra. Sevčda, drago pa je, drago; domä že se je bala velikih troškov, ali tolikih se le ni nädejala. Da jc to včdela, rajši bi bila ostala domä in hirala. In ta sijaj med gospčmi! Kaj takšnega se ji nikdar niti sanjalo ni. Hotč ali nehotč si je morala napraviti nekoliko novih oblek, da je lahko hodila na očitne kopališke zabave; zakaj popolnoma odtegniti se jih le ni mogla in niti ni smela že zaradi ljudij ne, da bi je ne prezirali in se je ne ogibali. Tudi zdravnik bi ji posvetil menj skrbij, ako bi bila preoskromna; napdsled pa bi niti za nje zdravje ne bilo dobro, če bi se ne udeležila prav nobene veselice. Potem je iz nova poudarjala, da bi bila rajši ostala domd, ko bi bila vse to včdela; ali sedaj, ko je že tam, pametno je vender, da vse poskusi, kar bi ji okrepilo teld in dušo. Lovro se ni dal več zaslepiti. Dobro je umel, kaj je jedro vsega pisanja: »Pošlji in zopet pošlji in pošiljaj novcev!« — In poslal je. kolikor je prosila, ne več, ne menj. Ničesar ji ni očital, niti je ni svaril, naj ne razsiplje preveč. Vender tudi tolažil je ni, naj potrpi', niti ni rekel, da spoznava potrebo velikih troškov. Vse njegovo pisanje jc bilo hladno, da jc zazeblo ccld Klotildo, ki itak ni marala zanj. Premetena, kakeršna je bila, odpisala mu je, kakd jo boli njega list, iz katerega sklepa le jedno, namreč to, da je ne ljubi. Ko je pa Klotilda iz daljnega dopisovanja čutila, da je Lovro spoznal nje zvijače in da ne verjame več sladkim njenim besedam, pisala je tudi ona hladno. Oglašala se je sploh samo za novce, časih pa je dodala tudi kaj predrznega, da bi ga razjezila. Proti koncu svojega bivanja v toplicah mu je celd poročila, da se je slučajno sešla z nadporočnikom Ahnenfelsom, ki je na dopustu domä v Hcbu, ne daleč od tod. Pravil ji je, da hodi Lovro na kazinski vrt in da se kratkočasi ondu prav dobro. Hudomušno je dodala še to, kakd je bil Ahnenfels na zadnjem kopališkem plesu ljubezniv; da se ji je ponudil za kavalirja in jo seznanil z mnogimi mladimi častniki hebske posadke, ki so skrbeli, da ni sedela, ampak jo z odlikovanjem svojim povzdignili nad vse ostale gospč, kar jih je bilo navzočih. Pisala jc tudi, da sc je seznanila in sprijaznila z nekimi prav odličnimi gospčmi, ki so kar srečne, kadar se jim pridruži, nikar da bi jo gledale po strani in si šepetale, kakor neke Ljubljančanke, ki se štejejo med prvo gospodo. Sklenila pa je zlobno pisanje z besedami: »Sedaj šele vem, kakšen je pravi gospödski svet in kakd se gospödski živi'.« Na takšna poročila ni Mrak ženi svoji odgovarjal ničesar; pošiljal je novcev, toda dopisoval je le prav na kratko nekoliko hladnih besed brez pomena, iz katerih pa je Klotilda takoj ugenila, da Lovro ž njo ni zadovoljen. Čudila se je le temu, da ji z nobeno besedo ne očita nje potrate. »Ali saj je še bolje takd,« mislila si je, »vsaj mi ne bode več treba hliniti ljubezni, katere nisem nikdar čutila zinj. Če je on hladen proti meni, bodem pa jaz še hladnejša.« (I)alje prihodnjič.) r. Lehrer.« Tu vidimo, kakd Pavel Knobelj jako spretno zagovarja svojo učiteljsko čast in svoje dolžnosti. — Vladikovinski konzistorij tržaški je zahteval z dopisom z dnč 7. včlikega srpana 1828. leta poročilo o šolski knjižnici tomajski. Knobelj je odgovoril, da ni nikakc knjižnice, da pa ima on sam vse za šolo potrebne knjige in še te-le: Verzeichniss der eigcnthiimlichen Bücher des Trivialschullehrers zu Tomaj. Nebst den für die Trivialschulen vorgeschriebenen Lehrbüchern benützt der Gefertigte dermahl nur: 1. Den politischen Schulkodex vom Jahre 1817. 2. Peutel's Methodenbuch vom Jahre 1825. 3. Adelung's kleines deutsches Wörterbuch 1788. 4. Kopitar's Slavische Grammatik 1808. 5. Meidinger's italienische Grammatik 1815. 6. Meidingers französische Grammatik 1811. 7. Meidinger's Deutsch - französisches und französisch - deutsches Wörterbuch in 2 Banden. 8. Castelli's Deutsch-italienisches und italienisch-deutsches Wörterbuch 1730. Uebrigens besitzt er zum Betriebe des Lehrfaches: d) Ein eigenes Manuscript enthaltend 600 homonyme Uibungssätze in alphabetischer Ordnung zum Behufe des Diktandoschreibens über die Regeln der Sprachlehre und Orthographie. l>) Ein eigenes Manuscript enthaltend alle für die 4 Normalklassen vorgeschriebenen Rechnungsarten in gleich und ungleich benannten Zahlen, dann alle Bruchrechnungen mit Einschluss des Kettensatzes und der Gesellschaftsrcchnung, worin die fasslichsten Regeln, mit auf jede derselben folgenden leichten und immer schwerern Bcyspielen, erscheinen. Ersteres zusammengebracht aus Adelung, Kncith und andern Sprachlehrern; letzteres aus Königs und andern guten Rechnungsbüchern, bey Vorbereitungen auf vorzutragende Regeln. Tomaj, am 2Ötcn September 1828.« Zapisnik Knobljevih knjig je za nas v marsičem jako poučen. V vsi njegovi knjižnici je samö jedna slovenska knjiga, in to je Kopitarjeva slovnica. Pred seboj imam še mnogo uradnih spisov iz Knobljevcga peresa, ali ker že do sedaj navedeni spisi dovolj označujejo Knobljev značaj in njega stanovsko poslovanje, lahko jih opustim, zlasti zatd, ker nam nc povedd ničesar novega. Pripomnim naj še to, da se je dvainšestdesetletni mož drugič oženil dnč 20. ržčnega cvcta 1827. leta s petindvajsetletnim dekletom Marijo Vovkovo, hčerjo višnjegorskega čevljarja. Že to nam kaže, da jc bil Knobelj nenavadno čil in čvrst človek, ki si je na zimo svojega žitja nakopal na glavo težke zakonske skrbi. Prav to nam daje misliti, da je bilo v njega značaji nekaj tiste mladeniške poeti.ške na-dahnjenosti, katere je toli redko dobiti pri pdstarnih ljudeh. Knobelj je bil majhen, suh, ni izgovarjal čisto in je nekoliko pogrkoval. Hitro jc naredil pesem pri kosilu, pametno ali tudi smešno, zbadljivo, kakor je bil baš pri volji. Bil je imeniten orgljavcc, kakor ga jc označil pokojni Anton Hrovatin, kateri je ž njim zajedno služboval v Tomaji. Kakd je živel Knobelj s svojo lepšo zakonsko polovico, o tem viri molčč, in to nas tudi nc zanimlje. Govorč pa, da Knobelj ni živel dolgo v drugem zakonu. Iz prvega zakona je imel sina Ivana Ncp., kateri je bil tudi učitelj in služboval na Primorskem, umrl v Trstu dnč 21. ržčnega cvcta 1865. leta v 63. letu svoje dobe kot učitelj na glavni osnovni šoli. Tomajska mrtvaška knjiga pravi, da jc Pavel Knobelj »Ludi magister et organista« umrl dnč 22. vinotoka 1830. leta. Pokopal ga jc župni upravitelj Anton Hrovatin,1) umr.ši dnč 18. meseca listopada 1887. leta kot župnik in kanonik pri cerkvi Sv. Antona novega v Trstu. ') Z Antonom ITrovatinom je bil v sorodu L. Žvab. Ta je Ilrovatina večkrat poselil, mnogo ž njim občeval in nekaj časa tudi ol>edoval pri njem. Nekoč vpraša Hrovatin Zvaba, kaj ima sednj v delu. Zvab odgovori: »V mestni knjižnici sem danes iskal sledil o Pavlu Knoblji.« — »Tako! No, Knohlja sem jaz dobro poznal, saj sem ga pokopal kot bivši župni upravitelj v Tomaji.c — Kdo je bil bolj vesel nego /vab, zašli-šavši to novico! Vse, kar je včdel Hrovatin povedati o Knoblji, vse si je Zvab vestno zapisal, češ, da spiše o Knoblji životopis, ki ga je vedno in vedno le odlagal. ZM, da mu je smrt prezgodaj iztrgala per«» iz rok. /'is. Hej, nebd jc tčmno, . Solnce sc mi skriva; Oj, nc pdsti mene, Duša ljuliezniva! Kol po tčmnem nebu Z v ižga joča si rela, Krina smrt pri meni Mimo jc letela. Peva in prepeva Moja skromna Vila, N:ul valov jem jeznim Razteguje krila. Peva in prepeva Moja skromna Vila, Vise mi in više Povzdiguje krila . . . Glej, l>orcčc v valih Vidi se iz žrela Zdaj ročica drobna, Zdaj uožica bela! Školjke, i. Oj, ta šum nad gMvo, To vršenje čudno! Oh, kakd mi v prsih Stiska srce trudno! 2. Dve cvetoči cvetki Potom pokosila, Dva mi bridka meča V srce zasadila ! 3. In pod njo se pčni In šumi valovje Ter srdito bije Ob gold skalovje. 4. A z neba jo zdajci Smrtonosna slrela V srčecc nedolžno Kruto je zadela! 5- Kdo pomagaj nama. Ljubezniva moja? Kdo li reši naju Smrtnega še hoja? & Silni strah mi z grozo Vse kosti pretresa! Kaj vse I o pomeni, Milostna ncl»csa?! Kot metuljček nežni. Z iglo zabodeni, Vzirepetava v prsih Polno srce meni! Brzo, Vila, brzo, K jasni mi višini! Kruta smrt prebiva V šuinui glohočini! Pada, pada brzo Z visočine jasne In nemilo phisne Med valove glasne. Zadnja žalostinka. Milo I i zazvoni. Potlej pesem nama V glohočini vtoni l . . . Zamejski. Iz src a. ^^ovijam v kito cvetje mlado, Namenil sem jo tebi v dar: PomMd jc Cvetje to rodila. Pomlad mu dala vonj in čar. To kita ni cvetdv pomladnih, To ni pomlrfd, ki jih rodi: Iz srca so te pesmi moje, Pomliid ljubezni v njih živi Rastislav. Prihodnjega leta mine pol stoletja, odkar izhajajo »Novice*, ki so utemeljile slovenski preporod. Marsikaterega bojevnika smo videli, kakd je legel k večnemu počitku: Bleiweisa, Kinspielerja, Kočevarja, Raiča, Trste-njaka, Cegnarja — možč, ki so učakali 60 do 70 let, ta čilo delaven, oni utrujen. Izmeti preporod i telje v je sedaj preminil tudi stari bojevnik Matija M ajar, daleč od domovine, toda podpiran po bratih Čehih. Videl je Moskvo, videl Rim, živel v zlati Pragi in umrl med krepkim narodom češkim. Matija Majar1) se je porodil dne 7. svečana 1809. leta v Goričah v ziljski dolini na Koroškem in bil posvečen v duhovnika leta 1838. Trudeč se v mnogih službah, prišel je za kapelana k stolni cerkvi v Celovec, potem za župnika v (lorje in končno za župnika na Križno goro v Celovci. Zbo-levši na očeh, preselil se je leta 1883. v Prago, kjer je umrl dnč 31. malega srpana t. 1. Kakor na Kinspielerja je vplival tudi na Majarja A. Slomšek, kateremu je za knjigo »Troje ljubeznivih otrok« (leta 1838.) priredil pripoved »Pavle Hrastovski« in za knjigo »Ponovilo potrebnih naukov za ncdelskc šole na kmetih« (leta 1854.) uredil III. oddelek »Spisovanje listov«, to je navod, kakö je pisati javna pisma in listine. Za to stroko je izdal še posebno knjižico: »Spisov nik za Slovence. Spisal Matija Majar. Ü Celovcu 1850. 8. 68. J. Leon.« Ta knjižica obseza obrazce za raznovrstna javna in zasebna pisma. Šolske stvari so ga vedno zanimale; v članku »Učiliščne knjige sla-venske« (»Slovenija« 1849., št. 6.-8.) priporoča, da bi rabila Slovencem zraven latinice tudi cirilica; Slovani naj bi imeli isto slovnico; takisto bodi uravnana čitanka (»Slov.« 1849., št. 103.). V tem zmislu je spisal tudi dve knjigi, izmed katerih je naslovljena prva: »Predpisi latinsko- in c i-r i 1 s k o • s 1 a venski/ Spisal in na svetlo izdal M a t i j a Maj a r. U Zlat-nom Pragu leta 1849. Tisk 15. Haase« 2). Druga knjiga pa je »Slovnica za Slovence. Spisal in založil Matija Majar. U Ljubljani leta 1850. l) Razlagova »Zora« 1852., J. Mam »Jezičnik« XXVI. str 37.—40. »Slovan« 1884., str. 211.. »Edinost« 18S2., št. 72. Kanket na čast slovenskem« pisatelju Matiju Majarjti »Slovan« 1885 , 311. J. pl Kleinmayr: »Matija Ziljski«. Črta iz seda nje zgodovine koroških Slovencev (dva podlistka v »Slov. Narodu« leta 1874.); »Spomin na ili -rizem« (podlistek v »Slov. Narodu« 1S7Ö. leta); »Spomnimo se naših može (podlistek v »Edinosti« 1SS2. leta). -) Predgovor je ponatisnjen v »Sloveniji« leta 1849. str- 288.—296. 8. 51. J. Blaznik.« V predgovor« pravi, da učf ta slovnica takö govoriti in pisati, da bi jo lahko .razumeli Slovenci, Hrvati in Srbiji . . . ona uči govoriti po gos|X>sko . . . po jugoslavjansko. C) slovenskem slovstvu je pisal Majar dvakrat v »Sloveniji« (1849., str. 35.) in v ,Novicah* (1857., str. 171.); popisal je »Učiteljsko skupščino v Zabnicah« na Koroškem. Ko so se v »Novicah« leta 1859. zbrali »Glasi o cesarskem ukazu, ki določujejo učbeni jezik v različnih deželah našega cesarstva«, zahteval je Majar v članku IX. (»Novice« 1859., str. 370.—371.) v srednjih šolali slovenščin kot učni jezik za krščanski nauk in zemljepis, v članku X. pa slovenščino kot učni jezik v bogoslovnih učiliščih, sosebno za dogmatiko in moralo; društveni jezik slovenskih bogoslovcev bodi slovenski. Ta članka je spisal v slovensko - hrvaški mešanici, za katero je gorel in živel vse svoje dni. Navedimo precej tu dne knjige, s katerimi je poskušal pot nadelati svojim idejam; te so: 1.) Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje1) i u obče slav en ski jezik. Spisal Matia Majer u Celovcu. U Ljubljani nat. J. Blaznik 1848. 8. V. 130 str. 2.) V širšem pomenu: U zajem ni Pravopis s 1 a v j a n s k i, to je: Uzajemna slovnica ali mluvnica slavjanska. Spisal i na svetlo izdal Matija Majar Ziljski. V zlatnom Pragu 1865. 8. XIV. str. 237. — Zvezek I. 1863., II. 1864., III. 1865. Ta slovnica bi imela obsezati šest jednako urejenih slovnic slovanskih, namreč s ta r osi o-vensko, rusko, hrvaško-srbsko, češko, poljsko in vzajemno slovansko; oziral se je tudi na druga slovanska narečja. Tvarina je razdeljena tako: 1. O slavjanskom jeziku v obče. II. O pisme slavjanskom. III. O pravopise uza-jemnom. IV. C) tvaroslovji. V. O skladnji slov. VI. O besednji. 3.) S lav j an. Časnik slovstven i uzajemen za Slavjane književne i prosvetljene. Vrcduje in na svitlo dava Matija Majar v Celovce. Gori. I. 1873. 8. 160 str. — II. 1874., III. 1875. 180 str. —- Ves njegov duševni trud in vse žrtve, presezajoče njegove moči, niso pridobile privržencev njegovemu idealu — slovanski vzajemnosti — katero je že leta 1852. Razlag poslavljal kot njegovo zvezdo vodnico. Kolikor toliko sta s temi njegovimi napori v zvezi knjigi: 1.) Sveta brata Ciril i Method, slavjanska apostola i osnovatelja slovstva slavjanskoga. Tisučletni spornen 11a leto S63. Spisal Matija Majar Ziljski. V Pragu 1864. 8. XI. 176 str. Druga krajša izdaja 32 let pozneje: Sveta brata Ciril in Metod slovanska apo- ') Rano se je bil seznanil s Stankom Vrazom, katerega je podpiral z dopisi; »Kolo« ima njegov prvi »Dopis iz Kornške« leta 1842.; «Ive leti pozneje »Vile; Sta o njih pripoveda narod u Kuruškoj«; potopisna črtica »Pntovanje po kotam Goričkom, Mletačkom i Tarštjanskom« je priobčena v »Kolu« leta «847. stola.1) Spisal Matija M ajar Ziljski, duhoven Krške škofije. V tisuč-lctni spomin smrti sv. Metoda izdala in založila Družba sv. Mohora v Celovci. 1885. 8. 79 str. s 26 podobami. Knjižica ima dve dokladi. O obče znani tvarini tega predmeta ni omeniti ničesar; razvidno je .samö, da je v drugi knjigi opustil vzajemni jezik in se zopet poprijel slovenščine. 2.) Slovnica Ruska za Slovence. Spisal Matija Majar. Tisk. na Dunaju 1S67. 8. 172 str. Založil G. Blaž, trgovec v Reki. Ker jc knjiga najprej namenjena trgovcem, opravljen je slovniški del le na kratko, potem jc iii stranij ruskega berila; končno so pridejana trgovska pisma, v trgovini obične besede in izrazi za denarje, mere in uteži, navadni na Ruskem. — Zanimal se je Majar za vse pojave ndrodnega življenja: izrazil je svoje veselje o delovanji »Novic« (»Nov.« 1844. str. 11., 12.; takisto »Novicam k novimu letu« 1S45., * Slovenska želja5, Nov. 1846.), priporočal novi pravopis, pisal o Slovencih sploh (»Nov.« 1844., str. 136.— 176.), izražal »Slovanske misli« (»Nov.« 1847. str. 2.—10.; 1848., str. 50.), želel, da bi se tudi vzgojila »Slovenska gospoda« (»Nov.« 1858., str. 195.). V članku »Slaveni in Nemci« 2) pravi, da ne sovraži Nemcev, da ni Rus, ne pan-slavist, da pa želi združenja vseh Slovanov in Slovencev posebe; vedno pa poudarja zlogo (»Slov.* 1S4S., št. 47.—48.). Gorkö mu je bilo srce za Slovane na Turškem (^Nov/ 1856., str. 264.—285.), oziral se je blagohotno na Bosno in Hercegovino (»Nov.* 1858., str. 116.). Neomejeno rodoljubje je vzbudilo plemenitemu Majarju tudi pevsko žilo; njegova je pesem »Slava, spevana svetima aj>ostoloma slovanskima Cirilu in Metodu leta i860, v veseli spomin nju apostolovanja leta 860., v cirilici in latinici« (»Nov.« i860, str. 1.). V vzgled nam bodi tretja kitica: »Slovane podučavala, nebesa jim odpirala; Oj sveti Ciril in Metod ! Nebesa jim odpirala.« Petje in pesmi je sploh jako ljubil. »Visoki raji« je naslov sestavku, v katerem govori o najstarejših napevih slovanskih pod »Iipoj zel enoj* 3) te visoke raje so dali rodoljubni Slovenci »zamuzicirati« tudi v Ljubljani; ') O cerkvenem jeziku slavjanskem. »Nar.« 1879., št. 263. '-) »Slov.« 1S48., Št. 2.-5.; združiti hoče Slovence in Hrvate (»Slov.« 1848.. št. 13.—15.); blizu 25 let pozneje, govorfcč »O jugoslavjanskej izjavi« (»Slovenec« 1S71.. št. 4.) želi žc samd književnega združenja. s) V pretiranem rodoljubji vidi Majar 1500 let pred Kristusom v Mali Aziji Slovane kot najprosveiljcnejsi närod, ki je vso omiko prinesel Grkom ti brigiško- ali trojansko-slavjanski visoki raji »grejo* vrlo živahno in veselo. Natö navaja imena tistih žup in krajev, kjer so še v navadi ti visoki raji; on pre ima sto närodnih pesenc nabranih in želi, da bi se izdale.1) Sam pa je izdal že davno prej knjigo z naslovom: »Pesmarica cerkvena, ali Svete Pesme, ki jih pojo ilirski Slovenci na Štajarskim, Krajnskim, Koroškim, Goriškim in Benatskim, in nektcrc molitvice, litanije in svet kri žoven pot; zbral in na svetlo izdal Matija Majar, kaplan pri stolni cerkvi v Celovcu. L. 1846. Nat. in založil J. Leon. 12. XXVIII. 29 do 236.i 2) V tej pesmarici je jedna ilirska in dve češki pesmi poslovenjeni; pridejani so tudi napevi. Knjiga jc povprek malo znana med Slovenci. Prijatelj pa je bil Majar petju vse žive dni, zakaj še leta 1879. gorko pripo roča ,Južno-slovjenske narodne popievke4 (»Slov.« 1879., Njega nasprotniki, ki so ga tolikokrat prestavili in tirali iz kraja v kraj, češ, da mu vender kdäj uničijo gorko rodoljubje, motili so se in delali uprav za razširjanje njega nazorov, zakaj kamorkoli je prišel, povsod je mladeniško-iskreno budil in širil ljubezen do domovine. Vpliv na mlajši zarod, katerega je vzbujal na Koroškem, popiše nam izvestno kdo izmed njega osebnih prijateljev v koledarčku »Družbe sv. Mo-hora«. Naglašal pa bi rad važnost njegovega navedenega spisa »Nekaj od Slovencev« v »Novicah« leta 1844., ker Majar prvi med Slovenci poudarja važnost närodnih pesmij. Uvaževanje närodnega blagä je odločilno vplivalo na preporod slovanskih in drugih narodov v tem stoletji; navčdel je tam vzglede lepih posvetnih in pobožnih närodnih pesmij. To je večja zasluga nego hrepenenje in delovanje za vzajemni jezik, katerega ne more skovati nihče na svetu. A. Krempl iz Štajerskega in Matija Majar iz Koroškega sta krepko segla Bleiweisu pod pazduho in širila duševni obzor »Novic«. — Z Matijo Majarjem je prestalo biti jedno najplemenitejših src, kar jih je kdäj plamtelo za närod slovenski. Vse žive dni se je nenavadno požrtvovalno trudil za svoje nazore: izumiti za vse Slovane vzajemni jezik na podlagi njih narečij, in še v zadnjih časih, ko so se mu oči nekoliko izboljšale, izrekel je znancu iz Koroškega, da bode zopet izdajal — »Slovana4. Smrt je uničila njega načrte in osnove, ime pa ne mine närodu slovenskemu, katerega je ljubil kakor malokdo. »Govorimo, pišimo, opomi-nujmo se, da se bratovski ljubimo, akoravno jedni prebivamo na solnčni, *) Nekov rokopis »Narodne pesmi«, nabrala Drobni č-Majar, hrani »Slov. Mat.« (»I»etop.« 1887. str. 346.). -) Majar pravi, da jih je »tenko« zapisaval, kakor jih ljudje izgovarjajo; knjiga je naznanjena v »Nov« 1846., str. 132. drugi na senčni strani goro, akoravno živimo jedni na pravem drugi na levem bregu tekoče vode. Kdor ne ljubi, ostane v s m e r t i — govori svet Janez — kdor sovraži svojega brata, je vbijavec.« ') Časten bodi spomin odličnemu pisatelju in rodoljubu Matiji Majarju! Dr. K. Glaser. ') M. Majar v »Nov.« 1S44 »Nekaj od Slovencev.« Književna poročila. 11. Levstikovi zbrani spisi. Uredil Frančišek Laue. I. in //. zvezek. Poezije. I j ubija na. Igu. pl. Kleinmayr & Ped. Hamberg. iS91.!) (Dalje.) Dobra tretjina vseh, skoro 450 številk obsezajočih poezij Levstikovih je takih, ki niso bile * vana z ozirom na obične pesniške oblike in kategorije, uvrstil je one nam nove pesmi med stare znanke kolikor možno v kronološkem redu. takd da nam oboje skupaj, nanizane v krasne kite, podajajo skoro dnevnik pesnikov ter nam vsaj v velikih potezah živo precločujejo pesnikovo življenje po njega glavnih döbah. Stalne pesniške oblike, kakeršnih ima vse vprek Preščren, niso ugajale Levstiku. Zakaj ne? Odgovarja nam g. izdajatelj sam, pišoč v dunajskega »Zvona« letniku 1879., str. 261., da je Prešeren sin romantiške šole in da ima od nemških romantikov svoje stance in tercine, svoje sonete in balade, svoje asonance in gazele, svoje epigrame in nibelunške kitice, iz kratka: svojo obliko. Menda se ne motimo, ako trdimo, da so bili ti nazori tudi Levstikovi, s katerim je bil g. izdajatelj tedaj v tesni zvezi; ne samö duh in vsebina, tudi oblika naj bi bila pristno slovenska; niti ni tvoril Levstik heksametrov in distihov, ki po njega mnenji ne prijajo slovenski metriki. Toda omilila se mu je jedna izmed navedenih stalnih oblik, to je dna, v kateri smo po Stritarjevi sodbi prekosili ošabnega soseda, namreč sonet. Sonetna pesem je dna čudovita posoda — Prokrustovi postelji jo je nekdo primerjal; gl. Stritarja v Preščrnovi izdaji (1S66. leta) na str. 38. — za katero podaja snov pesniku fantazija, a ureja jo pesnik ter prilikuje tesni posodi z ostrim razumom. Srce in glava harmonično tekmujeta v sonetnem pesniku. Zato pa si najdemo hrane v sonetu i srcu i glavi; domiselnost se nam vzigrava v podobi, sočutnost našo vzbuja prispodobljeni predmet, a razum se nam zabava, ko išče medsebojne zveze med podobo in predmetom. Takö in nič drugače je menda tolmačiti tisto trditev, da je sonet le prijetna pesniška igrača. Baš to vzajemno delovanje srca z razumom je, sodim, zlasti godilo Levstiku, zakaj on ni bil samd rahločuten pesnik, ampak tudi bistromiseln razumnik. Toda zelö verjetno je, da je venderle ndnj vplival v tem oziru tudi vzgled Prešernov. Zbirka sonetov je izdatno narasla v novi izdaji. Poleg starih znancev iz »Mladike« in štirih drugje objavljenih nahajamo tu 28 sonetov, vzetih iz rokopisov. Razven ljubovnih in slovstveno - zabavljivih jih je nekaj splošnega obsega, jeden vesele (»Bodimo veseli!«), sicer pa resne vsebine. Čitajoč Levstikove sonete, vzporejamo jih nehotč Preščrnovim sonetom, a primerjajoč jih, zlasti ljubovne, šele iskreno čutimo, kakö prav govorf Stritar v svoji analizi Preščrnovih sonetov, ko ga ne more dosti proslaviti baš zaradi sonetov. Res je, da je v zunanji obliki nadkrilil Levstik Preščrna; možno tudi, da doseza ali celo prekaša Prešerna v jasni plastiki svojih podob — v drugih pesmih; v sonetih ljubovne vsebine gotovo ne. Tu se nam kaže Preščren v vsi svoji genijalnosti, in proti njegovim sonetom se nam vidijo erotiški sonetje Levstikovi uprav medli. Izvrstno pa so mu uspeli slovstvcno-zabavljivi sonetje, in dostojno se ž njimi vzporeja Prešernu in Stritarju. Ta trojica nam je dejanski pokazala, kakd izborno se da uporabljati stereotipna ta oblika v satiriške zvrhe. V tem sonetskem genru se ponaša oskromna naša književnost s pravimi biseri. Treba nam ni poudarjati, da so nam tu na mislih Prešernovi »Al prav se piše kdiya ali käfha«, »Ne bod'mo šalobdrde«, »Apel podobo na ogled postil v i * in Stritarjevi »Dunajski soneti«. Toda nič menj se ne odlikujejo Levstikovi satiriški sonetje i po kipečem temperamentu in huinorji i po kre-menitem jeziku. Ne moremo si käj, da ne bi še posebno omenili »Tovdr-nika« (I. 215); tu je podoba toli slikovita, a ujema med njo in glavno mislijo toli nepričakovana, toda resnična, da se neizbrisno vtisne čitalcu v spomin. V obče obiluje nova izdaja z dosedaj še nenatisnjenimi proizvodi sa-tiriškega, zlasti slovstveno - zabavljivega obsega. Poleg mnogih zabavljic in pusic (dasi jih je g. izdajatelj izpustil precejšnje število iz tehtnih vzrokov) in poleg korenito prenarejene, dasi nedovršene »Ježe na Parnas« nahajamo v II. zvezku celö novo satiro »Ljudski glas«.2) Čitajočemu te Levstikove satire ti zopet nehotč preskočijo misli na Preščrnovo »Novo pisarijo« in na njega zabavljive napise. Težko bi bilo odločiti, kateremu izmed obeh satirikov je bila priroda podelila več soli in dovtip-nosti; toda ne dä se tajiti, da baš za satiro usposablja Levstika mimo Pre-ščrna temeljitejša izobraženost v vseh reččh, ki se dostajejo slovenstva, zlasti tudi temeljitejše znanje jezika in večja dovršenost zunanje oblike in pa morda Nenavadno hibo kaže „Nagla usoda". Za divno, skrbno naslikano podobo — nenadni zrtsip starega Herkulana — nastopa druga podoba : Takd v narodi časi hrup se vname: Vse mesto spi, držč zapore ključi; Kar vzdrami strel, ropöt ljudi iz spanja A kam da meri i prva i druga podoba, odkrivajo nam zadnji trije verzi: Takd priAlfc ljubezen bridka name, Iz mirnosti vsakdanjega dejanja, V gorjč pehnila me je, v noč brez luči. Nekoliko menj bi bilo tukaj nekoliko več! Druga podoba samd slabi vtisek prve in kazi splošni učinek pesmi. -) „Ta pereča satira na naše časnikarje in pesnike" je menda jeden najnovejših, če ne najzadnji proizvod Levstikove muze. Prirojena mu narav, prirojeni mu koleriški temperament, katerega so še zlasti razpasle ncpovoljne zasebne in obče razmere, pa tudi jednostranska jezičarska izobraženost — vse to je tiralo I,evstika čimdalje bolj na satiriško polje. Pomisliti treba tudi, da je pesnik prestopal v ono dobo, ko človeka mine dušna prožnost in se ga rad poloti pesimizem. tudi večja — moralna resnoba Navzlic vsem tem prednostim pa je zabredel Levstik v Ivibe, ki nemalo zmanjšujejo efekt njegovih satir. Da bodemo konkretnejši, govorimo najprej o »Ljudskem" Glasu«. Ne rečemo, da bi bil tu streljal Levstik s topovi na vrabce; zakaj dasi Suhodobnik in njega družba res niso bili vredni takega umotvora, pesnik je venderle včdel razširiti tesni okvir s tem, da se je postavil na širše stališče in pri vzel v to satiro sploh vse slovenske »pisače«. To je ista misel, katero je v mojsterskern zlogu izrazil v uvodu kritiki slovstvene zgodovine Kleinmayrjeve (»Slovenski pisači« i. t. d.), in ista misel se vrača v besedah, katere je (menda leta 1889. gl. »Lj. Zvon« XI., str 19.) zapisal v imeni »Vrtčevega« uredništva, (prim. »Zvon« XL na m. rečenem). Toda druge hibe kazč »Ljudski Glas«. Jezik, ki je takd umeven v drugih poezijah Levstikovih, ima tukaj navzlic vsem posebnostim premnogo nenavadnih in neznanih besed in rekel, zlog je jedemat do nejasnosti, rečenice često prikrito merijo na razmere in osebe, ki niso obče znane, nejasen je časih pomen »splošnih lic« (Sodigoj, Biadonja, Re&imer, Zlogolk, Goli s i?i i. t. d.Jt pri katerih tolmačenji tudi etimologija vselej ne pomaga (Onobolj). Da bi bila splošna ta lica samö za nakit in zaradi večje mnogovrstnosti, ta misel se ne strinja z znano Levstikovo tankovestnostjo in natančnostjo; le-td nas mnogo bolj nagiblje k mnenju, da Levstik ni zastonj svojih poezij pilil »nonum in annum,« ampak da je marsikaj položil vitnje, kar se umika pro fanskim očem in kar bodo izgrebli le polagoma njega poznavatelji. — Iz kratka: »Ljudski Glas« je takšen, da ti ga je treba čitati dvakrat, trikrat in še večkrat, predno mu prideš do živega, dasi je osnutek dosti prezoren in jako preprost. Obtorej pa se ni nadejati, da bi se »Ljudski Glas« omilil širšemu občinstvu, katero išče v berilu lahkega, breznapornega užitka. Mnogo bolje je včdel ustreči splošnemu ukusu Preščren z ,Novo pisarijo*. Dobro došel pa bode »Ljudski Glas«, s primernim tolmačem sevčda, poetikam za srednje šole. »Ježa na Parnas« v predelani obliki ima poleg zgoraj naštetih nedo-statkov še nekaj drugih, a glavna nje hiba je ta, da je grozno raztegnjena. Levstik jo je osnoval takö na široko in je takö razpredel vsako posamičnost, da je pri tem delu sam onemogel: »Ježa* je ostala »torso«. Dalje se je Levstik v tej satiri preveč udal načelu, da »naturalia non sunt turpia«. Nečemo poudarjati — premalostno bi bilo —, da ima Levstik v obče preohlapne nazore o naturalnosti; saj je v satiri marsikaj smčtno, kar ostalemu pesništvu ni, to biva že v njenem značaji, in tudi »Nova pisarija« se ne odlikuje po Bog vč kakö finem dijalogu. Toda ^sunt certi denique fines®. V »Ježi« pa je več kot preveč kosmatink take vrste, kakeršnim moderni nazori o spodobnosti zapirajo pot v olikano družbo. Te slabosti Levstikove nam je žal tem bolj. ker smo uverjeni, da je imel dovölj prirojene šega-vosti in dovtipnosti in da mu ni bilo treba sezati po takem nadomestilu prave soli in nepokvarjenega humorja. Izvestno nam je g. izdajatelj ustregel, da je nedovršeni »Ježi« dodal konec po prvi izdaji z leta 1854. Ali umestneje bi bilo, da bi bil dal natisniti najprej vso »Ježo« po prvi izdaji in pridčl kot dodatek preosnutek z leta 1861. Zakaj v prvotni obliki je »Ježa« celoten umotvor, do katerega imajo naročniki Levstikovih del tem večjo pravico, ker prve izdaje že ni dobiti. .. .. * *. 11 V. Beček. (Dalje prihodnjič.) VI. Slavjanskoe obozrenije. Istoriko-lxteratumyj i političeskij žurnal. St. Peterburg. Redaktor izdate/j A. BudiloviČ. Strašilo panslavizma plaši ves svet in zabavlja tudi nekatere nevedne Slovane; ali kaj vidite, če se ozirate po občeslovanskih podjetjih? Pri Čehih, ki so bili v našo dobo v slovanskem vprašanji vedno najbolj napredni, izdajal je E. Jelinek v letih 1881. —1887. dobro uredovani »Slovanski sbornik«, ali ker tako močen založnik, kakor je J. Otto, ni hotel dalje trpeti škode, moral ga je opustiti. Že leta 1877. so osnovali nekateri praški knjigotrgovski pomočniki »Slovansky katalog bibliograficky* (nadpisi so bili tudi francoski) z velikimi žrtvami, ali tudi ti so morali končati s petim letnikom. Torej niti tako koristna in potrebna kulturna podjetja se ne morejo držati. Ali kakor navadno, lahko bi se reklo: Čehi so majhen narod in sploh niso zato, da bi igrali v slovanstvu prvo vlogo v čemkoli. Pojdimo tedaj k Rusom! Dogodki na Balkanu in rusko-turška vojska so vzbudili pri njih večje zanimanje za Slovanstvo, ali tudi le za trenutek. PeterburŠko , Slavjanskoe blagotvoriteljnoe obŠčestvo* je izdalo tr: knjige ,Slavjanskega sbornika* (leta 1875. — 77.), moskovsko dva zvezka zbornika >Rodnoe plemja* leta 1877.; v Kijevu je začel izhajati leta 1876. »Slavjanskij Ežegodnik«, najprej ko koledar, potem ko popularno-znanstveni zbornik in zborniček, ali leta 1884. je zaspal tudi ta. Sreče po takem slovanstvo nima tudi na Ruskem, v veliki in mogočni državi, za katero bi morala biti slovanska vprašanja vendar važna. Mislil bi tudi človek, da so mnogoštevilni ruski vseučiliški profesorji slovanske zgodovine in »slavjanskich narečij« že vzgojili pokolenje, ki bi se več zanimalo za svoje brate. In kaj je z onimi »slavjanofili« ? Ti nosijo vendar tako lepo ime in vsaj oni morajo biti pravi prijatelji vseh Slovanov in imajo gotovo tudi veliko veljavo v ruskem narodu. Žal, da ni moči potrditi ni tega ni drugega. V svojo dobo so bili slavjanofili res velika straiSka, ki je imela tudi velike zasluge za ruski duševni život, ali od Slovanov ni dobila niti imena. Ruski narod do konca 18. stoletja ni pisal v svojem narodnem jeziku, ampak v »slavjanskem«, t. j. v cerkveni ali staroslovenščini, preobraženi in pomešani z ruščino. Ko so Karamzin in nasledniki začeli uvajati čisto narodno ruščino, vzdignili so se zagovorniki starega častitega jezika, njim na čelu predsednik arosijske akademije4, admiral Šiškov, proti takemu brezbožnemu početju in zahtevali, naj vsaj višjim potrebam rabi le #slavjanskij jazyk* ter so zaradi svojega jslavjanomudrija* dobili priimek »slavjanofily*. Te nazadnjaške življe so sicer premagali Puškin in drugi pisatelji, ali izcimila se je potem iz njih nova stranka. Romantika je bila namreč kakor vsako evropsko gibanje presajena tudi na Rusko. Seveda so Rusi slavili svojo narodnost in so navdušenje nemških romantikov za srednoveški katoliški misticizem nadomestili z veličanjem pravoslavja. Vlada sama je porabila te ideje za reakcijonarne namene, in minister narodne prosvete grof Uvarov je v začetku tridesetih let sestavil rusko trojico: samoderžavije (absolutizem in autokratizem), pra-voslavije in narodnost (seveda ^oficijalno*, kakeršna je bila vladi ljuba). V štiridesetih letih je bilo posebno v Moskvi živahno duševno gibanje. Na eni strani so uvajali in zagovarjali »zapadniki« napredne modernoevropske ideje, na drugi so se borili proti njim »slavjanofilv« v imeni omenjene trojice. Ne sme se |>a reči, da so bili Chomjakov, Kirejevski, Samarini, Aksakovi in prvi ruski slavisti vladini pristaši, nasprotno, bili so možjč iskrenih in samostalnih prepričanj, kateri so delali vladi mnogo neprijetnosti, ker so šli dalje od nje in hoteli, naj se Rusija vrne »domOj*, (domov) t. j. v Moskvo in v dobo do Petra Včlikega, kar seveda peterburški nemškoruski birokraciji ni moglo biti po godi. Ravno tako je sam car Nikolaj proglasil za »norost* novo točko slavjanofilskega programa, zedinjenje vseh Slovanov pod ruskim žezlom. Slavjanofili so si namreč tudi Heglov nauk o apostolstvu nemškega naroda prikrojili po svojem za ruski narod in njega državo, in pri tem so jim prišle na pomoč misli Kollärja ter čeških in jugoslovanskih učenjakov. Spoznavanju ruske narodnosti, posebno nje narodnega pesništva, prineslo je to gibanje obiljnega sadu, ali rodilo je tudi marsikaj smešnega in pretira, nega. Z rusko narodnostjo in slovanstvom so se bavili tudi ljudje brez predvzetih misli proti »gnilemu zapadli«, in ni bilo težko pobijati slavja -notilov na vsakem koraku. Daljši razvitek ruskega življenja in mišljenja je dal tudi slavjanofilom druge posle in jih je sčasoma potisnil na stran; le rusko-turška vojska jim je dala priliko k službam svoji domovini, ali skoro se je pokazalo, da ruskih državnikov in diplomatov in ruskega naroda niso dobro pripravili za važno slovansko vprašanje; sledilo je razočarovanje za raz-očarovanjem z „bratuškami®, in danes je došlo do tega, da mnogo jako omikanih in iskrenih Rusov o »prokljatom slavjanskom vo p rose4 neče niti slišati. Sreča torej ni bila za slovanstvo, da si ga je najela za svoje namene stranka, ki je vedno, dasi nehotč in nevedč, služila reakciji, ljubila mistično sredovečno temo, hvalila kmetavsko prvobitnost in ni hodila po zemlji, ampak po zračnih višinah, posebno pri političnih vprašanjih. Naposled je izgubilo slavjanofilstvo še one simpatične patriarhalne črte, ki so ga krasile v starodavni Moskvi; vlada je namreč po berlinskem kongresu razpustila tamošnji »Slavjanskij blagotvoriteljnvj komilet*, ker je Aksakov preostro sodil delo njene diplomatične modrosti, moskovski stebri so pomrli, in tako se je izpremenilo peterburško ^Slavjanskoe blagotvoriteljnoe obščestvo* z nekaterimi generali, činovniki, popi in raznimi emigranti v ognjišče »neo-slavjanofilstva*, kakor so ga po pravici krstili njega protivniki. Dejanski predstavljajo slavjanofili danes le peščico brezvplivnih ljudi, ali še ti niso zložni. Najlepši dokaz temu so podali svetu leta 1888., ko so iztisnili iz društva in od uredništva svojega glasila »Slavjanskija Izvcstija« svojega najbolj učenega, nadarjenega in duhovitega člena, Vladimira Ivanoviča Laman-skega. Res jim je dal profesor Iranian ski j navidezen povod k temu, ker je v nekem članku pošiljal Čehe in tudi nas Slovence in vsaj zapadne Hrvate v Nemčijo, kjer bi bili mi po njegovem mnenji odlična podpora berlinskemu „centru*. Ali tako čudno slovanski in nelogični so bili vedno politični in drugi nauki slavjanofilov! Oskromni mesečnik »Slavjanskija Izvčstija« se je izpremenil v tednik šovinističnih fraz, ali še to ni pomagalo, in umrl je koncem leta 1891. od gmotne in duševne sušice. To priliko je porabil A. Budilovič, ki je ravnokar odslužil svoja profesorska leta v Varšavi, torej v mestu, kjer se čustva slovanskega bratstva ne morejo razvijati normalno, da začne izdajati nov mesečnik >Slavjanskoe Obozrenie« z obširnejšim in tudi bolj znanostnim programom. Veselo so ga vzprejeli po deželah slovanskih in ga hvalisali čez mero; skoro pa se je oglasila tudi trezna kritika. »Vestnik Evropv«, prvi ruski mesečnik, piše n. pr. v aprilskem zvezku, str. 870. takd-le: »Z umevno radovednostjo smo prečitali izšli dve knjižici novega slovanskega časopisa prof. A. S. Bu-diloviča in odnesli žal le žalosten in deloma potlačujoč vtis (lišt> smutnoe i otčasti tjagostnoe vpečatlenie). Razloček nove izdaje od prejšnjih »Izvčstij« je le v zunanji učenosti nekaterih člankov, v večji teži in temnosti izlaganja, v geografičneni preoblačenji kakor n. pr. v prekrščevanji , Avstro-Vengri je« ') v »Avstro - Ugrijo«, in v rabi slavjanskih (t. j. cerkvenoslavjanskih) obratov l) V ruščini se rabi danes ta po poljskem Wcgry posneta oblika; prava ruska, ki je bila navadna v staro dobo, glasila bi se ügry (gen Ugor). in izrazov, malo umevnih ruskemu čitatelju. Z najboljšim ruskim jezikom je napisan članek enega Slovana, Sveto/ara Hurbana • Vajanskcga, o grofu l.evu Tolstem; ostalo je večinoma temno in pretencijozno.« Kakor vidite, rezka kritika! Iz novega mesečnika, ki bi hotel obrusiti vse Slovane in še druge narode, ne morete se niti ruščine učiti. In kaj naj rečemo o vsebini? Poslušajmo dalje: 9Nedostatek logike je vedno sestavljal karakteristično črto našega slavjanofilstva — če pri tem sploh ni bilo licemerstva in lažnivosti/ Kaj pomenijo te besede in prejšnje očitanje preteneijoznosti, to spoznamo takoj, ako vzamemo n. pr. ime vsega onega sveta, kateremu bi slavja-nofili radi zapovedovali. V programnem članku prof. Budiloviča beremo izraze »greko-slavjanskij mir«, ,narody grekoslavjanskoj sistemy*, vsi grekoslavjanski narodi, narodi našega kroga i. t. <1. Toda ne mislite, da govorf tu samo o vseh Slovanih, Grkih in Rumunih, ampak govori tudi o vseh mnogoštevilnih narodih evropske in azijske Rusije, in »obščemu grekoslavjanskomu kulturnomu tipu« pripadajo tudi narod — ,madjarskij na zapade, . . tu-reekij na juge* (str. 9.). Kaj imajo vsi ti narodi, tako različni po rasi, veri, jeziku, kulturi, zgodovini, državah in simpatijah občega, da sestavljajo eden svet ali sistem ali kulturni tip? Tega pač sam Bog ne ve. Ali omejimo se sami na sgrško-slovanski svet®, kateremu se stavi nasproti »rotnanogermanski*. Če vzamemo vero in ž njo združeno bizantijsko — ne grško — civilizacijo, tedaj so seveda Grki, Rumuni in pravoslavni Slovani ena skupina, ali kako se morejo prištevati „grškoslovanskemu" svetu Čehi s Slovaki in pa Poljaki, ki po svoji zgodovini, omiki in tudi po številu vender nekaj predstavljajo, da ne govorim o nas Slovencih in Hrvatih, ki smo za obzorje „široke ruske natore" res le drobiž! Katoliški Slovani pripadajo po takem deljenji gotovo romanogermanskemu svetu, ker te zgodovinske resnice ne moremo izpre-meniti, bodisi nam ljuba ali ne. Če pa štejemo vse Slovane, kakor je to pri nas navada, kot edinico, katero vežejo narodopisna skupnost prazgodovinska, velika sorodnost plemen in jezikov, obče kulturne težnje, skupnost simpatij in tudi mnogih (ne vseh!) interesov, tedaj termin „grekoslavjanskij mir" ni na mestu, ali pa se sme z enakim pravom govoriti tudi o „latino-slovanskem svetu". Sploh ne odgovarja tako deljenje našim modernim pojmom. Slavjanofili ko starokopitneži v svojo dobo niso razumeli živo-tvorne nove narodnostne ideje, ko so se branili narodnega jezika, in je tudi danes ne umejejo, ko mečejo najrazličnejše in najsovražnejše elemente na eden kup. Tukaj zapušča vseučiliške profesorje (slaviste!) vse znanje etnografije in zgodovine, in nečejo n. pr. vedeti iz prekrasnega dela Golu-binskega o ruski cerkvi, da so Grki slovanskemu jeziku in narodnosti bili v staro dobo prav tako neprijateljski kakor Rim in da dandanes na bal- kanskcm polotoku ni hujših sovražnikov od Grkov, Bolgarov in Srbov. Kar se pa tiče vere, je vendar jasno, da moremo razni slovanski narodi poleg sebe v duhu pravega krščanstva živeti vsaj tako dobro in biti dobri Slovani, kakor je nemški narod lahko celo edin, navzlic temu, da je med katoličanstvom in pro-testantstvom v teči sami dosti večja razlika nego med katoličanstvom in pra-voslavjem. Seveda prof. Budiloviču je to težko: on se že boji za pravoslavje, če kdo v strogo znanstvenem spisu trdi, da je glagolica starejša od cirilice. Če koga veseli, da pripada tako veliki skupini kakor je ,grekoslav-janskij" svet, naj še tudi zvč, da ima po štetji prof. Budiloviča 150 milijonov bratov (str. 13.). Prof. Lamanskemu pa še to ni zadosti, in naštel nas je 170 milijonov (fcbr., str. 166.)! V prvih štirih zvezkih je namreč priobčil razpravo pod šumnim naslovom „Tri mira (trije svetovi) azijsko-evropejskega materika" (kontinenta). Ponavljajo se v prvih treh zvezkih stari nauki prof. Lamanskega, samo izraz „grekoslavjanskij mir" mu bržkone ni več popolnoma po godi, ker ga navadno nadomešča z novim. Jako učeno in z mnogimi številkami nam dokazuje, da se delita Azija in njen polotok Evropa v tri svetove: v „pravo Azijo" (sobstvennaja Azija) in „pravo Evropo" in pa v svet, ki po pravem ni Evropa niti Azija, torej nekaj srednjega, in odtod ime „Srednij mir". Meje temu „srednjemu svetu" so na severu I^edovito morje, na vzhodu Beringov preliv in del Vzhodnega oceana, na jugu črta od otoka Sahalina in od Vladivostoka do Samarkanda', Merva in Krasnovodska, potem Kavkaz in vse Sredozemsko morje, tako da pripada sem tudi vsa azijska Turčija, na zapadu pa črta od Gdanska (Danziga) do Trsta, in tukaj so tudi Čehi in Slovenci po novejši milosti vzeti v ta velikanski svet (pr. str. 145., 162.—164.). V njem nahajamo „i germancev i romancev, i vsakega roda azijatov, katolikov in protestantov, muzulmanov, bramanistov, buddistov, šamanistov . . . (tri pike v izvirniku, in so res na svojem mestu!). Ali v vsi ti plemenski in kulturni raznoobraznosti se odlikuje rezko in odločno eden tip (v izvirniku: vid), kateri je slabo predstavljen ali katerega sploh ni v pravi Evropi in v pravi Aziji. Izmed teh 170 milijonov je več kot 120 milijonov Slovanov in več kot 120 milijonov kristjanov vzhodne cerkve" (167.—168.). Drobnost 50 milijonov se razdeljuje „med prestavitelje kavkaške in mongolske in drugih ras in med privržence zapadnega krščanstva in pravoazijskih religij." Torej povečani „grš-koslovanski svet", v katerem smo zapadni Slovani sicer le pritiklina, ali veselimo se, da imamo za brate ne samo Madjare in Turke, ampak tudi Čuvaše in Čeremise, Mordvine, različne Tatare, Kalmike, Kirgize, Samojede, Jakute, Burjate i. t. d., i. t. d. (Konec prihodnjič.) Dr. M. Murko. LISTEK. Junaki. Spisal slovenski mhulini Fr. Huhad, c. kr. gimnazijski profesor. II. knjižica — „Družba sv. Cirila in Metoda" je izdala v VII. zvezku svoje knjižnice to lepo delo g. prof. Ilubada, katero bode rad prebiral vsakdo, komur pride v roko, Dobrodejcn patrijoiizcm preveva knjižico, ki nam vsega skupaj na too straneh opisuje 29 junakov, iz večine vojaškega stami. Okrašena je s petimi podobami, stane pa nevezana 30 kr., vezana 35 kr.: 100 izvodov skupaj vel j d nevezanih 25 gld., vezanih 30 gld. Semtertja smo nadeli na nedoslednosti v pisavi in manjše stilistike nedostatke, vender bodi knjižica zaradi res vzgled ne vsebine in plemenitega namena šolskim našim knjižnicam in sploh vsem prijateljem naše „Družbe sv. Cirila in Metoda" iskreno priporočena »Argo« se imenuje nov nemški pisan list za kranjsko domoznanstvo, katerega je ustanovil kustos dežčlnega muzeja, g. prof. A. Miillner v I jubljani. Novi list bode »opisoval arheološka najdišča in izkopane stvari, seznanjal občinstvo z umetniškimi in zgodovinskimi spomeniki srednjega in novega veka, prinašal poročila o antropologiji, narodnem življenji i. t. d.« Prva številka priobčuje na poldrugi poli raznovrstne daljše in krajše članke, vse iz peresa g. Mlillnerja. »Argo« izhaja vsak mesec na jedili ali poldrugi pöli s prilogami in stane /.a vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld. Naročnina se pošiljaj g. izdate! ju. Die Gewässer in Krain und ihre nutzbare Fauna. — V izvestji včlike realke ljubljanske je priobčil priznani naš veščllk v ribarstvu, prof. Ivan Franke pod gdrenjiin naslovom 24 stranij obsežno razpravo o kranjskem vodovji in njega ribstvu ter ji dodal še skrbno izdelano ribarsko karto dežele kranjske. Spis se opira na dolgoletna opazovanja g. pisatelja, ki je do malega sam preiskal vse vode, katerih omenja, in tudi sam lovil po njih. Kranjsko vodovje deli prof. Franke na dve, oziroma tri skupine, namreč na skupino gorskih vodä (Sava z vsemi pritoki razven Ljubljanice in Krke — „trde vode"), na skupino kraških vodÄ in na skupino travniških potokov (,,mehke vode"). V Savi in njenih pritokih so stalne ribe postrvi, lipani in sulci, rakov (plemenitih namreč) in ščuk pa ni. Kraške vode imajo izvrstne rake, katerih nahajamo ponajveč skupno s ščukami, toda kar jc bistveno kraškim vodam, tudi skupno s postrvimi in s temi brez ščuk. Travniški potoki pa imajo rake, postrvi in po nekod tudi ščuke. Mimo tega, da g. pisatelj natančno omenja, odkod in dokod se dobivajo dotične ribe v posamičnih vodah, navaja bistvena svojstva teh vodd, vodno množino, toplino in druge prikaze, zanimljive za ribiča. Omenjamo še, da namerja prof. Franke spisati podobno toda obširnejšo razpravo tudi v slovenskem jeziku za kmetijsko družbo kranjsko ; izvestuo bode ž njo prav tako ustreženo preprostim našim ribičem, kakor bodo rečenega nemškega spisa veseli veščdki in v obče prijatelji ribje lovi. Družba sv. Mohorja je prejela letos blizu 60 spisov, izmed katerih je bilo odobrenih 13, in sicer: I. Povesti: i. »Moj Jože«, obraz iz vojaškega življenja, spisal Fridolin Kavžit v Celovci; 2. »Tratarjev dolg«, sp. !v. Štrukelj v Ljubljani; 3. »Kako so Podgorjani napredovali«, sp.....? v Mozirji ; 4. »Temo«, spisal Ivo 7roil v Razdrtem; 5. »Darilo iz semnja«, spisal Ivan Babnik v Ljubljani; 6. »Pravljice«, sp. J. F. Radi n ski; 7. »Zgodovinske drobtine«, nabral Iv. Steklasa v Zagrebu. — II. Življenjepisi: i »Krištof Ravbar, škof ljubljanski in glasov it državnik«, sp. Iv. Steklasa; 2. »General Anton plem. Valenčič«, sp. jf. Bilcc v Ilirski Bistrici; 3. »Frančišek Lavrenčič, vojaški duhovnik«, sp. Fr. Kavčič. III. Poučni spisi: r. »Spanje in sanje«, poljudna razprava, sp. Iv Štrukelj; 2. »Solnčnica — prekoristna rastlina«, sp. M. Cilenlek v Ptuji ; 3. »Trije spisi o sadjarstvu«, sp. Fr. Praprofnik. Poziv. Na obalah jadranskega morja smo diuš 16. februvarija k večnemu počitku položili moža, kateri se je z besedo, pisano in govorjeno, z dejanjem izkazal i zbornega rodoljuba, ki si je nevenljivih zaslug pridobil za vse Slovence, osohito za primorske, materi zemlji smo izročili Frana Cegnarja. I)asi dobro prepričan, da bi žc kot slavljen pesnik mogel izpolniti dolžnosti slovenskega rodoljuba, vender je drage volje stopil v vrste tistih indž, ki so snovali narodna društva; v Trstu in v okolici je navduševal in poučeval Slovence. Več kakor 25 let jc v Trstu kot spreten časnikar zastopal interese slovenskega in slovanskega življa ; pri vseh časnikih, ki so tukaj izhajali, imel je naj velja vnejšo besedo, in se je kot tak izkazal pravega narodnega učitelja, ne gledč na to, je li mu je to na korist ali nc. V mestnem zboru je v težavnih razmerah govoril za Slovence. Učil je več let na gimnaziji slovenščino in marsikateremu učencu v srce vcepil ljubezen do domovine in ga odgojil v zvestega narodnjaka. Cegnarju pa imajo hvaležni biti Slovenci tudi izven Primorskega. V viharnih letih 1848.—49. je kot časnikar v Ljubljani neumorno delal za prospeh slovenskega naroda; v lepih, blagoglasnih pesmih je bodril Slovence pevaje: »Hej rojaki, opasujmo uma svitle meče« ; v izbrani obliki nam je presajal cvetlice iz tujih slovstev na naše domače gredice; njegove pesmi, v slovenskih društvih govorjene in spevane, polnile so z ognjenim rodoljubjem srca mladih in starih Slovencev. Dolžni smo tedaj vsi Slovenci postaviti pesniku in zagovorniku našemu sedaj oskromen spomenik tam, kjer v črni zemlji v Bogu spi; Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni. Dokler je živel in delal, ni mu sijala lepa zarja, pa vender je bil nepremakljiv kakor kraška skala; tem več smo mu hvale dolžni za njegovo življenje. Podpisani odbor se torej obrača z uljudno prošnjo do vseh zavednih Slovencev, osobito do narodnih društev, naj blagovole poslati primerne doneske, da postavimo Cegnarju vsaj oskromen s p o m e n i k. Darovi se bodo naznanjali po »Edinosti«. V Trstu, dnč 10. avgusta 1892. Začasni odbor: Gr. Jereb, Dr. K. Glaser, Dr. Gregorin, tajnik. predsednik. denarnicar. Kateri bo ? Prizor iz domačega življenja. Po Bogosl. Rogačkem predelal J. pl. K(leinmayr). V Celji, 1892. Tiskal in zalozil Dragotin Hribar. 29 stranij. Cena 15 kr.. po pošli 17 kr. — Manjšim čitalniškim odrom po kmetih, kjer ni posebnih zahtev, utegne igra ustrezati. Kakor pravi g. pisatelj, igrala se je po tej izpremembi že večkrat z dobrim uspehom na Goriškem, na Krasu, v Istriji in na Koroškem. »Fr. Levstik kao pesnik«. Gospod Fr. Selak v Zagrebu, ki je nedavno o izdaji Levstikovih zbranih spisov priobčil dva podlistka v praški „Politiki", spisal je za 34. številko zagrebškega ,,Vienca" lepo razpravo o T,evstiku pesniku. Oceno Levstikovih pro-zajiških del obeta, kadar izideta poslednji «Ive knjig:, vender priznava že sedaj, „da je gospodin Fr. Leveč, kojemu je povjereno uredjivanje Levstikovih djela, svoj posao ovršio vješto i savjesno." , Dramatično društvo v Ljubljani, kateremu je namen vzdržavati slovensko gledališče v Ljubljani, naznanja s tem, da se otvori s i. dnem septembra meseca 1S92. leta dramatična šola. Tej šoli je namen, podati dnim, kateri se hočejo posvetiti slovenskemu gledališču, potreben pouk v igranji in deklamaciji Dramatično društvo vabi torej dne dame in gospode, ki hočejo stopiti v dramatično šolo, naj zglasč svoj pristop pismeno odboru Dramatičnega društva. Pouk v dramatični šoli je brezplačen. Učenci in učenke, ki pokažejo potrebno sposobnost po dovršeni šoli, bodo se angažovali za slovensko gledališče. Dramatično društvo v Ljubljani. Predsednik : Tajnik : Dr. Ivan Tavčar. Anton Trstenjak. Novi grobovi. Dnč I. včlikega srpana je umrl v Ljubljani po daljši bolezni profesor zagrebške gimnazije Ivan Zupan, brat g. prof. Tome Zupana, v 48. letu dobe svoje. Pokojnik je služboval v Gorici, na Reki, v VaraŽdinu in končno v Zagrebu. Zlasti v prejšnjih letih se je rad bavil s književnostjo slovensko, zlagal pesmi, izmed katerih so nekatere natisnjene v Razlagovi pesmarici in danes splošno znane, n. pr. „Lahko noč, dekle sladko", „Grajska hči", ,,Savska"; v izvestjih reške gimnazije pa je priobčeval znanstvene sestavke in bil sploh priden sotrudnik slovenskim časopisom. Blag bodi spomin odličnemu rodoljubu! Dnč 23. malega srpana je umrl v Rajhenburgu ondotni šolski ravnatelj Fr. Jamšek, vešči pedagoški pisatelj slovenski, čegar večji knjigi „Šolske Drobtinice" in ,,Napake pri vzgoji otrok" sta dobro znani našemu učiteljstvu. Vse polno manjših člankov, dopisov, razpravic i. t. d. je raztreieno po raznih zlasti šolskih listih slovenskih. Naj v miru počiva! Dnč li. m. m. je umrl v Pragi sloveči pisatelj in dramaturg narodnega gledališča, Ladislav Slroupeiniekj), v 42. letu dol>e svoje. Jako hvalijo zbirko njegovih povestij in črtic ,,I.idč smešni a ul>ozi", katera je izšla lani pod izpreme njenim naslovom „Z Prahy a venkova". Pokojnikove drame „Cernč duše", „Rarsišek Zvfkovsk^-', „Pani minemistrovd" .Vaclav llrobčickv z Hrobčic", „Naši furianti" so in ostanejo dika češkega gledališča. Poleg tega, da jim je snov zajeta iz življenja češkega, ponašajo se s toliko tehniko, da Stroupežnickemu ni bilo vrstnika med češkimi dramatiškimi pisatelji. — V njega oslabiti se je našla mimo nekaterih črtic nova drama iz malomestnega življenja. Književnost hrvaška je v prvi polovici t. 1. tudi razven perijodiških listov iu časopisov obrodila dosti dobrega sadd Sivi starček in znani pesnik dr. Stjepan Ilijaševi/ je pod naslovom „Šala i satira" izdal zbirko svojih šaljivih in satiriških pesmij. med katerimi jih je nekoliko prav ostrih na ljudske zmote in napake. — Silno obdarovani in izmed živih pesnikov najobljubljcnejši pesnik hrvaški, Avgust Harambašič, razveselil nas je v „Ne v en k a h" z novim lepim šopkom, v katerega je povezal 60 briških pesmij, ki so po obliki dovršene kakor vse njegove prejšnje pesmi, po katerih ljudje vedno radi sezajo. — Stjepko Špani/ je izdal prvence svoje „Immortelle", v katerih sicer poznaš začetnika, ali tudi vidiš, da ima mladi pesnik do,Posted nji kralj", v kateri nam predstavlja zadnjega hrvaškega kralja Petra Svačiča. — Mladi pripovedovalec Vladimir Porota je spisal in priobčil pripovedko „D i n a", v kateri je orisal nesrečno zakonsko ženo in pokazal mnogo dani za pripovedno književnost. — Izmed prevodov nam je oznaniti, da izhaja pri Solci v Zagrebu v snopičih prestava „O biomo v a", slovečega pesniškega dela ruskega. —Za nežno mladino jc v hrvaškem prevodu izšlo nekoliko izbranih pripovedek Krištofa S mid a; prav takö je v isti namen znani pedagoški pisatelj V. /,. Marik zbral in izdal nekoliko „Narodnih pripovedek4' ruskih, Čeških, bolgarskih in hrvaških. Isti pisatelj je za hrvaško mladino po češkem spisu Jos Klike priredil knjižico ,Jan Arnos Komensky", ki se je raz-pečala v 3000 iztiskih. Komenskega tristoletnico je proslavilo tudi oseško učiteljsko društvo „Zaicilnica" s posebno „Spomenico", v kateri je priobčilo več svečanosti primernih člankov. — Zanimljiva za poznavanje delavnosti hrvaških učiteljev je knjižica „P u č k i učitelji kan o rad niči na kulturno m polju", v kateri nam župauijski šolski nadzornik Marijan Vuk o vir statistiški kaže, kaj in kakö delajo za omiko hrvaški učitelji zunaj šole. —V knjižici „Naše žene" obravnava anonimen pisatelj vprašanje, kakd naj se vzgajajo deklice, in podaja vso osnovo, kakö naj se preustrojč višje dekliške šole, zakaj sedanje da podajajo premalo znanja. — Stari pedagoški pisatelj Skender Fabkovic je izdal imenitno poučno knjigo pod naslovom ,,Ncšto o ponosu i njegovih srod-nicih", v kateri poudarja, kak6 treba domd in v šoli že nežni mladini vcepiti čustvo pravega in plemenitega ponosa. — Marljivo pedagoško društvo v Zagrebu poroča v knjigi „Druga d c s c t g o <1 i -š n j i c a hrvatskoga ped ag og i j sk o-k n j iže v 11 oga sbora«, o svojem delovanji od leta 1882. do leta 1S92.; izd do pa je tudi zanimljivo zgodovinsko knjigo „Gradja za istoriju dubrovačke pedagogije", ki jo jc sestavil Vicko Adamovič v Dubrovniku. V tej knjigi se pisatelj ozira na razvoj dubrovniškega šolstva od leta 1800. do naših dnij, torej na novo dobo. — Prijatelje glasbe bo.le gotovo zanimala knjižica z naslovom „Nova gl a z be na siru j a 11 je mačka i sadašnji talijanski k o m poz i t e r i", zakaj neimenovan pisatelj nam podaja tu mnogo izvirnih mislij. Pravi, da more biti vzor umetniški glasbi jcJino le prosta ljudska glasba; trdi, da Nemci nimajo prirojenega dani za glasbo, da nimajo prave glasbene tradicije, in drugega več. Ostro kritikuje nemško klasiško in komorno glasbo, govori o Wagnerji, potem o Verdiji, Boiti in Maseagniji.—Izmed znanstvenih knjig imenujemo najprej „Naravno bogoslovje ili koliko može čovjek samim razumom spoznati Boga". Učeni gospod prof. dr. Ante Bauer je to knjigo namenil najprej svojim slušateljem na vseučilišči, potem pa tudi drugim izobraženim kristjanom. — Tej se je pridružila druga knjiga preimenitnega zgodovinskega dela „Cesarizem i bi za u t in stvo u povjest i iztočnoga razkola". Frančiškan dr. Ivan Mar kovic nam je že v prvi knjigi tega svojega dela podal prezanimljivih mislij o cerkvenem razkolu in jih sedaj dalje razvija. Poudarja, kakö se je Focijevo ime izpremenilo v simbol bizantinske cerkve ; razlaga, da je razkol plod politike bizantinskih cesarjev; omenja razmerja Hrvatov, Srbov in Bolgarov proti Carigradu in proti Rimu; govori o {>okrščenji Rusov ter o cerkveni upravi ruski in srbski. Knjiga je imenitna ne samd za hrvaško, ampak tudi za svetsko literaturo sploh, zatö jo k&r najbolje priporočamo tudi slovenskim čitateljem. — Za cerkveno zgodovino hrvaško je važno delce „Dvie opatije", v kateri nam pisatelj Pel.tr K-tero opisuje zgodovino dveh benediktinskih samostanov, ki sta v stari spletski nadškoliji slula za domačih hrvaških kraljev. — Župnik Luka Turži/ je izdal razpravo „O porieklu čovjeka po posljedcih pri rod oslo v ui h znanosti i biblije", v kateri pobija mnenja in nazore tistih hrvaških učenjakov, ki se prištevajo privržencem Darwinovim. — V precčj obsežni knjigi „Pre h i s tor ička nalazišta", ki jo je izdala bosenska dežčlna vlada, poučuje K Romenik bržkone šele prihodnje leto Vukov slovar izdaja srbska državna tiskarna v Belem Gradu. Vse delo, katero ureja najboljši sedanji poznavalec srbskega jezika, Jovan /iaskoz'ir, obsezalo bode v štirih knjigah 47.324 besed. Cena prvemu zvezku je 2 goldinarja. Listnica. J. V-v v L. Spis prejeli; priobčcvali ga začnemo, kadar bode dopuščal prostor. — K—r v P. Morda prihodnjič. — L. Habetov. Naznanite nam svoje pravo ime, siccr ne moremo priobčili ničesar. — Vazilij. Takim nerodnim poskusom nimamo prostora. — 1J. v K. Prevodov naš list načelno ne prinaša. Popravek. V beležki, priobčeni v poslednji številki pod naslovom »Nebcszki pasztir pogublyenu ovezu isehe«, stoj namesto letnice 17^5 praviloma 17-/5. *) Glej natančnejše poročilo o tej knjigi v 7 številki. Ured. „Ljubljanski Zvon" Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 00 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Narodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.