—   314    —
Potovanje po Laškim.
Spisal M. Verne.
25. pismo.
Dragi prijatel!
V Napoli 21. julia 1847.
Ko se v Napolo pride, se človeku zdi, de je na drugi svet prišel. Tu je vse polno ljudi, konj, kočij in raznih drugih vozov; — vojaki in duhovni, laca-roni in gospodje, menihi in clo nune — vse se meša, vse se gnjete*, vse vpije in kriči, de se človek v ne-kterih ulicah, posebno pa v tisti, ki ji Tole do pravijo, skoraj ganiti ne more, in de komaj svojo besedo sliši. Ena cela dolga in široka ulica je polna ognjišč, kjer za lacarone in druge uboge ljudi kuhajo in cvrejo, de je veselo viditi. Kdor ima le kakšen krajcer, se tu lahko in dober kup nasiti. Po celo uro se nisim naveličal gledati, kako makarone in druge močnate jedi, s sirarn potresene, brez žlic ali druge priprave jed<S.
Lacarone pa sim si vse drugač mislil kakor so; sim menil, de so res, kakor jih nekteri popisujejo, vsi vmazani, raztergani in zgol — tatje; pa ni res. Vse njih premoženje je sicer le srajca in pa platnene hlače do kolen, in neki velik štirivoglat jerbas; vsi hodijo go-loglavi in bosi, in raji leže ko delajo; tode tistim, ki nimajo družine, ni treba veliko delati, ker z nekakimi krajcarji lahko žive. Lacaron tudi za pohištvo veliko ne skerbi, ampak jerbas poleti v senco, pozimi pa prek sončja pod kakšen podstrešek na tla dene, se vznak va-nj zavali, roke pod glavo križem vtakne, noge pa, ki od kolena čez jerbas mole, na tla nasloni, ter poje ali — spi, dokler ga kdo ne potrebuje in ne kliče. Nekdaj jih je bilo veliko več, in so bili tudi bolj raztergani in vmazani, in kar tatvino zadene, bolj nevarni, pa Francozi, ali marveč kralj Murat jih je dobro izuril. Otrok ne rede kakor bi se imelo. Nekteri jih do šestiga in sedmiga leta in mende še starejši prav nage, ali k večim v samo srajčico cele dni prek morja laziti in igrati puste, de so od sonca vsi oparjeni in opečeni in čemi ko cigani, desiravno cel dan po vodi  brazdajo.
Rokodelci pa pridno delajo; do desete in enajste ure ponoči sim jih vidil delati, desiravno so bili nar daljši dnevi, ko sim tam bil.
Napola je silno veliko mesto in šteje do 500.000 daš. Zato je pa tudi, kakor sim prej rekel, toliko ro-potanja in krika, de se dalječ okrog mesta sliši. — Mesto leži neizrekljivo prijetno med morjem in med griči, ki ga na severni in zahodni strani obdajajo. Nekdaj, ko je bilo manjši, je bilo obzidano, ker se na iztočni strani blizo cerkve Karmeljske matere božje še nekoliko stariga mestniga ozidja vidi; sčasoma pa je toliko pri-rastlo, de dalječ čez to ozidje sega.
—    315   —
Verh narvišjiga griča na severni strani je silno terden grad ali tabor, ki mesto strahuje, in ki mu „Sant Ermo" (sveti Erazem) pravijo. Ilazun tega grada so poleg morja še dragi trije tabri, ki mesto proti jugu varjejo.
Na južni strani se vidi dalječ v morji Ka pri s ki otok (Jsola di Capri); — na zorni strani mesta pa je lepa, silno rodovitna ravnina z nikdar pokojnim Vezuv jem. Na večerni strani pa oklepa mesto Posili-pov hrib.
Mestne ulice so večidel ravne, tode nektere le Voske; — hiše so sila visoke in imajo skoraj vse plo-snjate strehe. — Cerkva je mnogo, pa ne tako velicih in lepih kakor v Rimu. Nar lepši je po moji misli nova, še ne davno sozidana cerkev sv. Frančiška de Pavla, ki na velicim tergu, kraljevim dvoru ravno nasproti stoji. V redu in v primerah Agripoviga Panteona v Rimu je sozidana. Na tergu nad cerkvijo in kraljevim dvoram stojite krasni, iz brona vliti podobi Karola III. in Ferdinanda I. na konjih, ki jih je slavni Kanova naredil.
Razun te krasne cerkve sim le malo družin ogledal, namreč stolno cerkev sv. Januaria, ki je sila velika in ravno tako bogata. V ti cerkvi hranijo truplo sv. Januaria, ki je patron neapolitanskiga kraljestva, in ki Napolitancam vsako leto čudež ponovi, de njegova so-sedena kri, ki jo v posebni posodi hranijo, skipi in zavre, in bolj ko vre, bolj so Napolitanci veseli, in boljši letine se nadjajo; — potem cerkev sv. Januarčika, ali sv. Januaria ubogih, pri kteri so lepe in prostorne katakombe; — in pa z žlahnim marmorjem silno bogato jezuitarsko cerkev, in še nekoliko družin. Nobene pa nisim bolj ginjen ogledoval, ko cerkev matere božje Karmeljske, ne zavolj nje bogatije, tudi ne zavolj zlata in biserov , s kterimi je podoba matere božje okinčana, ampak zavolj zaliga nemškiga mladenča, ki je v ti cerkvi pokopan. Desiravuo komaj še le 15 let star se je vender v letu 1267 z veliko serčnostjo v Italio vzdignil, svoje, ki so ga želeli in klicali, in kraljestvo, ki mu je po vsi pravici šlo, desiravno ga je bil svet Oče Papež drugimu daroval, iz rok vrinjeniga kralja rešit in otet. Nestanovitna sreča ga pa kmalo zapusti; sovražniki ga otepejo; komaj vbeži, in se neki konec pon-tinskiga močirja skrije; — tode tudi takrat ni manjkalo hudobnih izdajavcov, kakor jih nikoli ne manjka — neki Frangipani ga je izdal. V Napolo so ga peljali, in tu blizo imenovane cerkve na velicim tergu, ki mu zdaj stari terg pravijo, so mu pričo kralja Karola Anžuskiga (Charles d' Anjou) — oj! gerdi spomin! glavo odsekali. Tako je poginil zadnji odraslik slavne Hohenstau-fenške hiše, kralj Konradi n, z zvestim prijatlam Mi-roslavam Badenskim. — In še le letos mu je v ti cerkvi Bavarski kraljevič Mak si m i lian spominek postavil — lepo, krasno izdelano podobo iz beiiga marmorja z nemškim iu laškim napisam:
»Diess Denkmahl setzt Maximilian Kronprinz von Baiern dem Konig Conradin, dem letztun der Hohenstaufen, einem Verwandten seines Hauses«.
Stari terg me je spomnil pa tudi na Mazanjela — Masaniello — nekiga mladiga ribiča, ki je bil nekaj časa silno mogočen mož. Ko so se bili namreč Napolitanci v letu 1647 zavolj nekih novih davkov spuntali, je bil Mazanjelo ljudski poglavar, in je ljudi večidel na tem tergu zberal in nagovarjal, in od tod španjolskiga vladarja strašil. Pa prenaglo se je bil prevzel in je revno poginil.