DR. PAVLE BLAZNIK UPORI LOŠKIH PODLOŽNIKOV KONEC XV. IN V ZAČETKU XVI. STOLETJA Loški podložnik je živel v dolgih stoletjih srednjega veka razmeroma dokaj znosno življenje. Čeprav so ga vezale številne obveznosti do zemljiškega gospoda, freisinškega škofa, in. njegovih vodilnih gospoščinskih nameščencev na loškem gradu, vendar te dolžnosti v primeri s položajem drugili njegovih sovrstnikov po naši deželi niso bile najtežje. V teku stoletij so sicer nekatere zemljiškogosposke dajatve polagoma naraščale, vendar se je loški podložnik ločil od večine ostalih po slovenski zemlji v tem, da je bila tod tlačanska obveznost v kasnem srednjem veku razmeroma dokaj majhna. Ker je bil namreč sedež zemljiškega gospoda v Freisingu na Bavarskem, forej zelo daleč od loških tal, ni polagalo zendjiško gospostvo v tem času večje pozornosti na obdelovanje obsežnejših področij v lastni upravi. Medtem ko je sicer večino podložnikov s celim gruntom na SloA'enskem vezala dolžnost, da so morali biti na razpolago zemljiškemu gospodu šest dni v tednu, je bila tlaka na tleh loškega gospostva že nekaj stoletij sem majhna. Odkar je namreč loško zemljiško gospostvo skoro povsem opustilo obdelovanje polja v lastni upravi, ki je ,še v 12, .stoletju obsegalo štiri dvorce na Sorskem polju, se je omejevala tlaka loških podložnikov predvsem na prevažanje vina iz Dolenjske in obmorskih pokrajin na Bavarsko, na obdelovanje graščinskih vrtov in travnikov ter na vzdrževanje loških gospoščinskili poslopij. Položaj loških podložnikov se je pa proti koncu srednjega veka temeljito poslabšal, na kar so vplivali deloma zunanji dogodki, deloma pa tudi razra.ere, ki so bile lastne i>rav za loško gospostvo. Prav v tem času je prihajala vse bolj do izraza nova državna organizacija, ki je seveda zahtevala denarna sredstva. Tako je juoral podložnik odplačevati stare zemljiškogosposke dajatve, razen tega pa nositi tudi deželna bremena, ki so se prav proti koncu 15. stoletja močno dvigala. V zadnjih desetletjih 15. stoletja je slovengkin\ deželam namreč stalno pretila turška nevarnost, ki je predstavljala za naše podložnikc dvojno zlo. Obramba proti Turkom, ki so se tedaj vse pogosteje pojavljali na slovenskih tleh, je veljala občutne vsote denarja, ki jih je znala zendjiška gospoda v veliki meri prevaliti na podložnikova ramena. S tem so se deželni izredni davki močno dvigali. Z novo hudo obremenitvijo se podložnik iiikakor ni hotel sprijazniti; zakaj, kadar je jjridrl sovražnik v deželo, je bil kmet navzlic velikim denarnim žrtvam kaj slabo zavarovan. rako je zaneslo Turke tudi na loška tla. Poleti 1476 so kar dvakrat udarili na ozemlje loškega gospostva, tod plenili in puščali za seboj pusta pogorišča. Ker obrambni napori dežele niso rodili otipljivejših rezultatov, je loški ])odložnik z vse večjo Jievoljo prenašal huda bremena. Ze tedaj 5 65 so se podložiiiki Iminili plačevati davke, ki jili je naslerlnje leto dežela naložila brez ozira na prestano škodo. Ali vse ni nič poiiuifialo. Naspiotnn. Loškemu kmetu, ki je bil ob turških pohodih navezan le na.se, so se obveznosti še stopnjevale. Vse bolj so ga klicali na dela pri vzdrževanju loškega gradu in mestnega obzidja, poleg tega bi I'a moral opravljati tlako celo na ljubljanskem gradu, kar je bilo povsem novo. Zaman so se loški poki na Placu (kasnejše župnišče). V skladu s tem virom je plemiška vojska del upornikov pobila, del njih pobesila, kmetije požgala, podJožniki so bili pa prisiljeni, da so odkiupili svoje hiše. Zadnji potek meri na tako imenovano kazensko dajatev, ki jo je uvajalo plemstvo, oziroma Herberstein, poveljnik plemiške vojske, še med lx)rbo. Po tem sklepu je morala plačati vsaka uporniška kmetija po 1 ogrski goldinar. Podložniki loškega gospostva so bili prisiljeni, da so to vsoto poravnali v 8 do 10 dneh, sicer jih je čakala huda telesna kazen in nevarnost, da jim opustošijo kmetijo. S tem denarjem naj bi se vzdrževala vojska, ki je skrbela za mir in imela nalogo, da v kali zadnši vsak poskus upora. Ko je bil upor zatrt, so zmagovalci sistematično pobirali od podložnikov podobno kazeiisko dajatev. Pri njeni višini so upoštevali, če je bila kmetija požgana ali je ostala nepoškodovana. Kazenska dajatev je obremenjevala vse upornike; zato so je bili deležni med drugimi tudi hlapci, dninarji, obrtniki in rudarji. Določeno, nekaj manjšo vsoto, naj bi pa dalo zemljiško gospostvo kot davčni prispevek od tistih hub, katerih uživalci se niso udeležili upora. Z nabranim denarjem naj bi preprečevali nadaljnje upore, obeuejn pa skrbeli za zavarovanje meje proti Turkom in Benečanom. Iz kazenskih oziroma puntarskih registrov loškega gospostva je razvidno, da niso ničesar plačali v ta namen le redki poedinci, sicer so bili pa deležni visoke kazni. '/2 do 3 goldinarjev, tako gruntarji kot kajžarji. Medtem ko ni imela zemljiška gospoda od tega denarja neposredno nobene koristi, se je pa stekala v njeno blagajno nova dajatev, puntarski krajcar, ki so ga morali odslej plačevati podložniki v trajen sipomin na neuspel upor. Freisinškemu škofu celotni postopek ni bil prav nič všeč. Pri tem ga ni vodila toliko skrb za podložnike kot strah, da bi zaradi celotnih ukrepov ne trpela njegova blagajna. Zato je prosil cesarja, naj bi opisana kazenska dajatev pripadla njemu kot nadomestilo za prestano škodo. V utemeljevanju svoje vloge je naglašal, da ne nciore pričakovati od svoje dolenjske klevevške posesti vrsto let nobenih dohodkov, ker je ondi ob kmečkem uporu plemiška vojska popolnoma požgala deset najboljših vasi. Loško gospostvo pa tudi že tri leta ni nič neslo, ker je bilo treba pozidati, kar je porušil potres leta 1511. Hkrati se je freisinški škof zavedal, da bi lahko vodile pretirane represalije njegove podložnike v obup, kar bi škodovalo seveda tudi njemu samemu. Če bi škof sam razpolagal s kazensko dajatvijo, bi jo lahko primerno ublažil. 69 Do sporov je pa prišlo nidi glede cesarske komisije, ki je še veri popisovanju niso pustili zraven nikogar od zastopnikov zemljiških gospostev. Zakaj v navzočnosti predstavnikov zemljiške gosposke bi se podložniki ne upali govoriti. Tako se hoče ravnati tudi na loških tleh. Kljub kaščarjevim zagotovilom, da loškemu gospostvu ni treba nič skrivati zaradi puntarjev, ki da so se pregrešili proti prisegi zvestobe do freisinškega škofa, da pa se mora držati škofovega ukaza, se obe stranki nista mogli zediniti. Zato se je komisija že drugi dan vrnila v Ljubljano po nadaljnja navodila. Kako se je končno uredila celotna zadeva glede kazenske dajatve in glede komisije, iz razpoložljivih virov ni razvidno. Povsem jasno pa je. da zemljiška govspoda vobče ni kazala prav nobenega razumevanja za upravičene težnje po reformah, ki naj bi olajšale položaj podložnikov. Prav zato misel na upor kljub neuspehu ni zamrla, o čemer pričajo uporniška gibanja v naslednjih desetletjih in stoletjih. V i r i Nadškofijski arhiv. Munchen — /birka Heckenstallers Frisingfiusia. zlasti pisma škofa Siksta (8»,fasc. 59 do 63) ter fasc. 179. 266. 292. Kreisarclriv. Miincheii — zlasti pisma škofa Filipa (Rep. 53. fasc. 42) ter HL 4, fasc. 37, 58; Rep. 55. fasc. 295. 296. L i t e r a t u r a Bogo Grafcnauer, Boj za staro pravdo, 1944. 70