Potovanje po Laškim
Spisal M. Verne.
33. in poslednje pismo.
Dragi prijatel!
Doma v Terstu 12. augusta 1847. Desiravno pa sim bil sest celih dni v Fiorenci, niaim vender vsiga vidil; še clo dveh imenitnih, sila bogatih muzejev nisim mogel viditi, ker je bila gospa velika vojvodinja ravno porodila, in ker so zato vsi vra-dniki tri dni praznik imeli in vse zaperto deržali. Verh tega je tovarša merzlica tresla, in sim čakal, de bi mu odleglo, de bi ju potem vkup ogledala.
—    347    —
Ta dva muzeja sta na levi strani reke v manjšini delu mesta; eden večidel zbraniga krasniga malarskiga dela je v veličanskim poslopju ali gradu, v kterim vojvoda s svojo družino stanuje , in kterimu »Palazzo Pittitt pravijo; — drugi pa je imenitni anatomski. — Silno velik vojvodov vert pri ravno imenovanim poslopju, ki mu „Giardino di Boboli" pravijo, in kjer je tudi mnogo kam-natih podob, sim pa vender ogledal.
Tovaršu, kteriga ni ne hvaljeni Tolentinski hlebček, ne prah od groba Serafiškiga očaka merzlice obvaroval, je bil zdravnik merzlico kmalo saj toliko vstavil, de sva jo zamogla naprej potegniti.
6» dan veliciga serpana sva se ob sedmih zvečer skozi mestne vrata sv. Gala, pred kterimi stoji krasni obok ali spominek Franca L, očeta cesarja Jožefa II. neumerjočiga spomina, — iz Fiorence peljala.
Precej zunaj mesta se začne v klanec iti, in potem smo se celo noč in drugi dan do enajstih čez silno visoke Apenine vozili.
Opoldne smo prišli v Bolonjo, kjer sim prenočil.
Od tod bi bil prav rad čez Mod eno io Mantovo domii sel, pa ker se je bilo bati, de bi se vtegnila tovaršu merzlica poverniti, in ker so Lahi, kakor sim že prej povedal, Austrianam in hudo žugali, je bilo treba domii kopita pobrati. Zatoraj sva jo s tovaršem v nedeljo, osmi dan veliciga serpana, spet čez Feraro do Roviga potegnila, kjer sva prenočila.
Drugi dan sva bila že pred poldnem v Pad o v i, kjer sva ostala in prenočila; 10. dan imenovaniga mesca sva bila kmalo po osmih zjutraj že v Benetkah, kjer sim marsikaj spet ogledal.
Enajsti dan veliciga serpana sva ob šestih zjutraj na parobrodu wArciduca Federicoa do doma potegnila, v naš lep Terst, pridno, delavno, zalo mesto. O, de bi ga Bog vsiga hudiga obvaroval, in ga oblagoslovil & svojim nar boljšim blagoslovam !