Za poduk in kratek čas. Čitalnica mariborska. (Govor g. profesorja Majcigorja ob 201etnici čitalničnej.) rEt meniinisse juvabit". (Tudi spominj bo koristil). II. Leta 1860. sta dva odličuika rodoljuba Božidar Rajč in Zmagoniir Lipež Maribor zapustila; njima je bližnje leto sledil Davorin Trstenjak. V takih okoliščinah so rodoljubi niariborski le preživo čutili potrebo narodnega središča, domačega ognjišča. S prihodom Dr. Janko Sernca v Maribor so se toraj začeli resni pogovori, ali bi se ne dalo po izgledu Horvaških čitavnic in po podobi Tržaške čitavnice tudi v Mariboru podobno drustvo ostanoviti. V to svrho je dne 17. julija leta 1861 povabil blagi rodoljub dr. Doniinkuš nekoliko slovenskib domorodcev rnariborskih v gostoljubno svoje stanovanje, da bi pravila bodoče niariborske čitavnice posvetovali, odobrili in visoki vladi v potrditev predložili. V to svrho se je toraj tam zbialo 16 rodoljubov, kteiib imena, kolikor so mi še po 20 letih še v spominju, vam tukaj, slavna gospoda, imenovati bočem. Bili so naslednji gospodje: Dr. Domjnkus, Dr. Janko Srnec, Dr. Val. Pavlič, prof. J. Šuman, prof. B. Šinko, prof. L. Herg, Dr. Ploj. Učitelji: J. Miklošič, Jos. Zernljič, K. Vučnik, Fr. Ferk. Trgovski gospodje : Fr. Svarc, J. Rupnik, R. Ravnikar. Slednjič dr. Prelog in moja neznatnost. Izmed teb 16 tako rekoč vstanoviteljev mariborske^ čitalnice so trije vže v večnosti namreč Franc Svarc, dr. Pielog in dr. Paulič. Bodi jim večno častai spomin med slovenskim svetom! V tem sbodu so bila pravila bodoče čitalnice poavetovana, sprejeta in pripravljena, da so se mogla visoki vladi v potiditev predložiti. Volil se je tudi odbor, ki bode mlado društvo vladal in sicer dr. Janko Sernec, ker se je dr. Dominkus v svoji skroranosti te časti odločno braiiil, za presednika, profesor Suman za tajnika in predsednikovega nadomestovavca in dr. Paulič za denarničarja. Nadalejšnji odborjiiki so bili še dr. Ferd. Dominkuš, prof. Božidar Sinko, prof. J. Majciger in učitelj J. Miklošič. S tem je bila čitalnica v Mariboru vstanovljena ne brez strastnega preprečevanja od nasprotne strani, in je biez odloga začela svoje delovanje. Najete so bile pripravue sobe pri go«p. Sramelnu, pravičnem in poštenem Nemcu, nakupilo se je za prve potrebe pobištvo, omislil se kinč primerne slike slovenskib in slovanskih veljakov na znanstvenem, državnem in cerkvenem polju in poslednjič s posebno pomočjo gosp. dr. Dominkuš in drugib žrtvovalnih rodoljabov tudi glasovir, kterega glasovi še dandanašnji razveseljujcjo čitalnično društvo. Iz tega prvega časa čitalničnega življenja omenjam tukaj izmed drugih le dveb posebnih dogodkov, ki sta za uašo čitalnico, rekel bi zgodovinskega poinena. Bilo je 23. avgusta lera 1861, ko je ljubljenec slovenskega naroda, slavni, nepozabljivi sloveuski pesuik in narodnjak dr. Lovro Toman našo čitalnico z svojim prijaznim pohodom počastil. Ta pohod je dal navdušenemu pesnika povod, da je na prošnjo dr. J. Sernca zložil po mestnem imenu ,,Maribor" naši čitalnici za geslo znano pesem ,,Mar i bor", ki je bila potein po g. dr. B. Ipavicu, J. Miklošiču in P. Manibu vglasbena pri piihodnji besedi pevana po napevu J. Miklošiča, ker je ta po svoji priprosti lepoti najbolj ugajal našim takratnioi pevskim razmeram. Prečastiti gosp. knezoškof A. M. Slomšek so s pohodom našo čitalnico prvokrat počastiti blagovolili 6. oktobra taistega leta. V vstanovitev našega društva so poklonili o ti priliki koj 1C0 goldinarjev, ktere so sami v čitalnicoprincsli in lastnoročno denarničarju dr. Pauliču izročili z hesedami: ,,To tualenkost kot prvi prispevek v vstanovitev mladega gospodarstva." ,,Vsak začetek je težaven, 80 dejali, in toraj treba mu na pomoč priskočiti." Zanimivo je tudi lastnoročno pismo, s kterim so preblagi vladika svoj pristop kot ud čitalnici odboru prijavili. V tem pismu pravijo: ,,Dokler ue bode čitavnica zoper sv. kat. cerkev, zoper slavno donioviao Avstrijo kaj podvzela in dokler bode v miru in spravi z drugimi narodi živela, hočem biti zvest njen ud!" Res zlate besede, slav- na gospoda! vredne zabilježene biti v zgodovinski knjigi naše čitalnice. Tudi preuzvišeni biskop, in pieslavni mecenas jugoslovanski Strossmajer je blagovolil naši čitelnici poslati 200 goldinarjev v njeno vetanovitev, za kteri znameniti dar so se nakupile knjige za čitalnično knjižnico. Dne 19. sept. 1861 smo v veliko radost dobili nazaj od visoke vlade potrjena pravila. Diuštvo je bilo toraj tudi postavno pripoznano in je jelo svoje delovanje po pravilih vsestraneko razvijati. Namen društva je bil Slovencem v Mariboru živečim podati priliko se v materinskem jeziku vaditi in v slovenskem duhu razvijati in razveseljevati. Kei- so pa Slovenci tudi drugim v Mariboru bivajočim Slovanom hoteli priložnost podati, se po Slovansko zabavljati in ker so se tudi sami z razuierami in časopisi drugib Slovanov soznaniti hoteli, dali so svojemu društvu ime ,,Slovan ska čitalnica". (Dalje prihodnjič). Smešničar 40. ,,Moji boleniki so vsi zadovoljni z menoj!*' se je babal v nekej družini zdravnik, ,,še nobeden se ni čez me kaj pritožil!*' — ,,Iaiate prav", ma odgovori neka gospodična, ,,zakaj mrtvi ne govorijo". J. Jamički.