Leposloven. in znanstven list?
V.Ljubljani, dne i. svečana 1893. Leto XIII.
Gazele.
i	2
T, oja slika stopa mini pred oči,	Ognjena plameni ljubezen v duši moji,
Rado se na nji okd mi pomudi.	Zatd živim z usodo v neprestanem boji.
Kje slikar si, da takd bi risal.	Velevala mi je, veleva mi sedaj:
Kakor si, spomin moj, zvčsto risal ti?	Ne smeš, zemlj&n, živeti v r&losti opoji !
Znan je m Sni ta obraz predobro:	Kaznuje strogo me, ker svčt mi ni ukaz,
Lep je danes kakor bil nekdanje dni.	Kaznuje s tem me, da živim v bližini tvoji.
In učakam naj še let nebrojno,	01» zori se ko biser rosa nam iskri,
Nikdar njega mili svit ne pomedli.	A jasni blesek gine v solnčnem toplem soji:
Staraš se, spomin, a kar prineseš,	Talcd izginja sladki pokoj mi sred,
Spet mlacld cvetoče v duši oživi . . .	Ko greje čar ga tvoj, da kri nemirna vzroji'
J.me oslavil Ijübo rad bi njeno — moči ni! Razvnel bi s pesmijo sreč ledeno — moči ni! Da peti morem, kakor jc Preščren, Takd čar6bno in takd vzneseno — moči ni! Da je v oblasti mčni, duše svoje Zadušil bi ljubezen raznečeno — moči ni! Že mislil sem, da mi sreč občutno Življenju bode mrtvo in dreveno — moči ni! Občutnejše mi je, ker pozabiti, Da sem pokopal nddejo iskreno — moči ni!
T	. • 4'
.1 zpremenil nisem svojega mišljenja — sklep je čvrst! Nikdar konca mi ne bode hrepenenja — sklep je čvrst! Bldga čustva, dvigajte mi prsi moje,
Dökler v mojem žitji dan se z dnevom menja — sklep je Čvrst!
BUči krik ob meni, sreča, jeze tvoje,
Brez strahrf stojim v središči ti vrvenja — sklep je čvrst!
Srečen sem že bil, četudi kratke hipe,
Zdaj navaditi se moram še mučenja — sklep je čvrst!
Če opešam ali zmagam, takrat odpočijem.
Takrat konec bode ljutega borjenja — sklep je čvrst!
Rästislav.
h lepših dnij.
v.
^ßi'iil si, let mladostnih čas. In zresnil se je moj obraz, Jesčn mi že naproti grč, lioji se tiho je sreč . . . Ljubezni gasne prejšnja moč, Izginja upom prejšnji raj, Temni se vere jasni žar, Zamdn kesam se, vzdiham zdaj, Kar slddko čutil sem nekoč, Takd poslej ne bom nikdär!
VI.
M
o me hudd boli
Bridkostij srčnih sila, Med trdimi ljudmi Ne iščem tolažila.
Trpeče mi sreč
Tolaži up samd: Prebil si mnogo žč, Prebiješ tudi td . . .
VIL
£
od zčmljo spavaš, mati draga,
Ti solnce mojega sred! Zakaj te rana smrt objela In v grob odvela je s svetži?
^«apustil sem hrupni svet, Umrle so v srci nade, Zdaj žalosti tihe prevzet
Zamišljen sem v dneve mlade.
VIII.
Ti sina nčkdaj si umela,
In umel te je sin ljubčč, Umeje še te v mirnem grobu, A ti ne rimeš njega več!
Življenje nanese takd
Pri vseh pozemeljskih sinih, Kadär jim nade pomrd,
Živeti začnd ob spominih . .
Dolenjec.
Zve
.o pogled moj zvečer sanjavo Uhaja v zvezdnato nebo, Na zvezde si želim v višavo, Ker žitje gori je lepd.
z d a.
A kaj bi me nosila želja V višavo sredi zvezdnih čet? NaŠ svet je tudi dom veselja In zvezda tudi ta je svet!
Breda.
Abadon.
Bajka za starce Pripoveduje Nejaz Nemcigren. (Dalje. 1
II. i)
llizu tiste rečice Sotle, katera že tisoč let politiško loči Slo-! vence od Hrvatov, na nizkem obrčžji, polagoma rastočem r/ j iz ravnine, stoji prostoren, čveterokoten, visokozidan ograd ggjal s stolpiči na vsakem oglu. Sredi južne stene jc tik ceste
širok vhod, katerega zapirajo stara železna vrata; pri vratih znotraj sloni vratarjeva hišica z oknom na cesto. V sprednji polovici rečencga dgrada se razprostira belo posuto dvorišče; na obeh strančh te polovice se vrste gospodarska poslopja, hlevi, skednji, kleti in žitnice ter stanovanja za družinčad. Na sredi, na vse strani prosto, pa stoji gospödsko poslopje s plemenitaškim grbom nad vežnimi vrati, stara vender ukusna stavba z visokimi okni in z nadstropjem. V ozadji obzidanega čveterokotnika pa je skrbno obdelan sadovnjak z novim cvetličnjakom.
To je Cvetänin dvorec.
Spredi in zadi se razgrinja ravno polje s plodnimi njivami in travniki. To polje obrobljajo na levi in desni strani zložna brda, ob-sajena s plemenito vinsko trto. Pod temi griči so majhne vasi z večinoma lesenimi hišami, ki imajo rdeče pobarvane stene in slamnate strehe. Po brdih so vsejani vinski hrami in bele zidanice brez števila in reda; ondu se časti Vinko Lozič, katerega so stari pagani imenovali boga Bakha. Menj številne se nam pa zdč cerkve, katerih med tem maloimovitim prebivalstvom ni toliko in takd očitih, kakor so ob gdrenji Savi in ob Savinji. G6ri ob Sotli in doli ob Savi vidimo ponosne gradove z velikimi pristavami, v širi dalji pa gleda z zelenih gora kranjskih, štajerskih in hrvaških iz hrastove in bukove šume tu
l) V poslednji številki čitaj na strrini 5., v 16. vrsti od zgoraj, namesto „meteor" pravilno „metež".
r*
bela cerkvica, katero je nekdaj sezidal pobožni kmet, ondu siva razvalina gradu, katerega je' dal postaviti srednjeveški vitez kmetom za strahovanje. Po sredi te ravni se vije motna, ribovita rečica Sotla v globoki, brezskalni strugi proti Savi.
Veselo, blagosrčno in kakor po vseh vinskih krajih lahkoživo in srednjeimovito ljudstvo prebiva na obeh bregovih rečice Sotle. Tista nošnja in šega, tista govorica, tiste pravljice in pesmi domujejo tu in tam; moŽč in ženijo, bratijo in botrinijo se z desne na levo in z leve na desno stran; vender koliko razliko, koliko prčgrado je med obema bregovoma ustanovila tisočletna zgodovina, toli sovražna jednemu in tistemu narodu, stanujočemu na obeh bregovih, närodu, kateri bi bil po svojih vrlinah vreden večje sreče in slave! Da, če gledaš deželico ob dolenji Sotli ali od severnih bizeljskih ali od južnih zagorskih goric, od veselja ti utriplje srce, da je tudi ta rajska zemlja »liepa naša domovina«; zajedno pa ti zaigra solza v očesi, ko se spomniš iz zgodovine, da prav ta blagi, a premehki narod ni bil samd »stare slave djedovina«, nego tolikrat to, kar imenujejo Nemci »Völkerdünger« ; da je drugim narodom mladil kri in mdzeg, da je hodil za stranskimi mogotci, verno in potrpežljivo jim služčč, in da se je mnog sin, ki bi bil med nami »naša dika«, ujel v zlato mrežo, da je prodal tujcem um in srce ter potlej pozabil matere svoje in preganjal rodne brate.
Toda nazaj k naši povesti!
Abadonovi služni duhovi so Samorada Veselina hipoma prenesli od savske brežine v Cvetänin dom in ga tam rahlo postavili na cesto pred vratarjevo hišico. Samorad je skozi gosto zamreženo okno spoznal svojega znanca, starega vratarja Miška, ki je v medlorazsvetljeni, nizki sobi sam samcat sedčl za debelotesano hrastovo mizo. Pred sabo je imel stare mere bokal starega vina, krožnik z obilimi kosovi tolstega kopuna in skledo rmenih krapov, kakeršnim pravijo okolo Kranja »bob«. Vratar Miško je baš pri delu, ki krepi teld: steklenico je izpraznil do polovice, jeden krop emokä med zobmi, drugega drži v roki, tretjega meri z očmi.
V tem potrka Samorad na okno. Miško se oblastno odzdve, ne da bi obrnil očij od sklede:
—	Pozvoni, kdor hoče v hišo! —
Samorad se skloni pod okno in zakliče:
—	Čujte Miško! Jaz sem, Veselin!—
Potlej je bilo pa takoj vse drugače, in Samorad je v malo trenutkih sedel za mizo pri vratarji, ki je znanemu gospodu celd ponudil kupico vina. Takd ga je razveselila Samoradova priljudnost.
—	Prišlo je, česar se nismo nädejali, povzame Miško besedo. Kolikrat sem vam šel odpirat na tako trkanje, danes pa sem vas pozabil hitreje nego prodano psč. —
—	Prav žalostno, res, odgovori Samorad. Vender, kakor sedaj vse kaže, pozabiti me bodete morali še bolj. Je li bila poroka vsa v redu? —
—	Vse je bilo v najlepšem redu, gospod. Nevesta se je nekoliko solzila, če dovolite. Pravijo pa, da je sedaj taka navada pri gospodi. —
—	Dosti povoda se je imela solziti! vzdihne Samorad. Kaj pa ženin? Kakd se je nosil? —
—	Veselega žarečega obraza je bil, če dovolite, kakor ga še nikdar nisem videl. Ko smo se vozili od poroke, splaŠili so se mu konji od streljanja in skočili v stran. Gospod je padel z vozd in si pohabil nogo; vender ne hudd. Posadili so ga zopet v kočijo in ga potlej prenesli iz kočije v naslanjač k obedni mizi. Tam, če dovolite, že dve uri jč in pije, kriči in p6je. To pa, če dovolite, vender pomeni nekaj hudega, ako se ženin zvrne na vožnji od poroke. Bog nas varuj nesreče! —
—	Ubila ga strela! zamrmrä. Samorad.
—	Nčmojte, gospod, takd govoriti! Želim vam vso srečo. Zelcl sem vam, in želeli so vam vsi, ki vas poznajo, gospodičino Cvetano za nevesto. Toda Bog je drugače odločil. Bog väruj, da bi želel nesrečo novemu svojemu gospodarju. —
—	Pošteni ste, Miško, in vedno vas čislam! Ali me še kdaj izpustite skozi železna vrata, če potrkam kakor nekdaj? —
—	Morebiti vas bodem, če dovolite, morebiti ne; kakor bode božja volja in povelje novega gospodarja. Da, gospod, starih časov ne bode več, če dovolite. Veliko se še izpremeni, zlasti za nas siromake. —
—	Vsaj kako pisemce moje bodete stisnili gospč v rdko? Ali tudi ne? —
—	Kaj bi gospč dražili rahlo srce; kaj bi je spominjali tega, kar mora pozabiti! Če dovolite, gospod Veselin, pojdite v širi svet; mladi ste, bogati ste in lep gospod, da nimate vrstnika v vsem Za-gorji; vam cvetč še mnogo gospodičin ! Težko se poslavljam od vas, če dovolite; toda videli ne bodete veselejšega človeka od mene, kadar se vrnete v naše Juaje z ljubo ženko pod päzduho. Meni se vse takd zdi, če dovolite, da to skoro učakamo. —
Stari Miško je to povedal prav goreče in potrdil z globokim poŽirkom iz kozarca.
—	Ljubi Miško, pravi Samorad. ravnaje se na odhod, prav rad sem vas imel, in tudi vi, mislim, mene niste nikoli črnili in tožili pri Cvetäni. Zatd vam sezam prijateljski v roko. V spomin pa vzemite to-le urico, katero sem ravnokar dobil nalašč za vas. —
—	Nikar, gospod! Ta ura je zäme predragocena 1 Če dovolite, meni se spodobi samd kaka malenkost. —
—	Ne, Miško, dragd vas cenim. Zatorej, le obdržite jo. —
Napdsled je Samorad Mišku vender usilil uro, ki je bila res dragocena. Prinesli so mu jo bili nevidoma služni duhovih
Samorad stopi iz vratarjeve sobe na temno dvorišče. Nikogar ni ondu. Samd domači pes veselo zalaja in skoči k znanemu gospodu; toda žalostno cvili in išče potlej sledu, ko se dd Samorad neviden in netehten prenesti v svetlo svatovsko dvorano.
Ondu nepovabljeni svat sevčda prčcej zapazi, da zdnj niso pogrnili mize, niti mu pripravili sedeža. Sčde torej na peč in prav hvaležen je pečarju za ta prijetni sedež, s katerega ga pač ne spodi nihče. Ondu je tudi najugodnejši prostor za opazovanje vsega piru-jočega omizja. Tega opazovanja se Samorad prčcej loti, skrbno pazčč, da nikakor ne izdd nevidne svoje navzočnosti.
Samoradu nasproti sedi Cvetäna, v nevestini opravi Še bolj cvetoča. To je res krasna ženska v cvetji jedenindvajsetega leta. Opazovalcu svetd zadošča, če povčm, da je bil Cvetänin oče plemenit Hrvat iz Zagorja, mati pa Slovenka z ljubljanskega polja. Bralcem bolj teo-retiškega značaja bi bilo pa treba sliko lepe neveste izobraziti z navdušenimi besedami, in kakor zemljemerec zemljd na parečle, jednotno krasoto razkosati v posamezne podrobnosti. Tega pa ne morem, ker se mi ta obrazek preveč smili.
Spominjam se, da sem nekdaj bral Anakreontovo osemindvajseto odo, kjer pesnik obražniku narekuje, kakd naj mu vpodobi lčpo dčklico. Tudi ne morem pozabiti, kakd je sloveči Ariosto v desetem spevu svoje epopeje »Orlando Furioso« sesnoval lepoto nesrečne Olimpije; takisto se domišljam vseh lepot, katerih so realisti srednjega veka pri lepi ženski našteli trikrat sedem in pozneje celd trideset. Bral sem veliko takih opisov, čudil se mnogim tako vim slikam — ako bi pa sedaj vse te opise in slike predočil Samoradu, tedaj bi on izvestno trdil, da so vse dosedanje lepote jedino senca proti lepoti Cve-tanini. Bil je ves zamaknjen v obličje ljubljene device; želel si je kar stotero očij, da bi stotero užival nje stotere krasote, in rekel je sam
v sebi: Ni mi žal, da sem nädejo, še kdäj to krasotico imenovati svojo, kupil od peklenskega vraga! —
Takd mladina! Mi stari možjč pa sodimo hladneje. Čim lepše je cvetje, tem prej se ospe. Pridejo skrbi in težave zakonskega življenja, prevare in strasti in naglo izpodjedd cvetje ženskega lica. Kolikokrat se nam je pripetilo, da smo v spominu ohranili podobo lepega ženskega obraza iz davnih let; toda žalostno smo bili presenečeni, ko smo v poznih letih zopet srečali znanko mladih dnij in na nji zapazili ne ostankov nego razvaline nekdaj obožavane leppte. O takih prilikah modrujemo potlej izkušeni starci, da je prave vrednosti jedino le duševna lepota. Kar se tiče Cvetäne, moramo pa za sedaj še samd domnevati, da se pri nji uresniči stari rek, da v lepem telesi biva tudi lepa duša. Res sije z njenega zornega obličja prav prikupno žar ljubeznivosti in deviške čistosti, in smili se nam ta obrazek, ko beremo z njega tožno udanost v sedanjo usodo, kateri bi se ne bi bila podala, da je imela več krepke volje in je bolje poznala priliznjeni zvijačni svet.
Kolikor sem se preveč pečal z nevesto, toliko menj naj se bavim z ženinom; sösebno, ker celd mlade bralke ne zahtevajo, da bi govoril tudi o moški lepoti.
Zraven neveste je torej sedel ali pravše, zaradi noge, pohabljene na vožnji od poroke, posajen bil ženin Peter Pavlič, C ve t än in bivši varuh. Mož ima petinpetdeset let; marsikdo bi mu jih prisodil menj. Rasti je srednje in je rejen malone predobro. Na kratkem vrätu mu tiči okrogla glava rdeče polti. Tolste ustnice mu pokrivajo gosti rčsasti brki, ki so danes lepd črni. Okrogli nos nad njimi se žari kakor puranov podbradek in je iz vseh pogledov preobil. Oči so črne, majhne in lokave. Široko, gladko čelo pokriva lasulja, ki je danes izjemoma črna namesto vsakdanje rjave. Odeva ga nov frak po najnovejšem kroji in šivu, ki je nemara zatd preozek, da se lože na telovniku izkazuje debela zlata verižica njega ure. Roke so krepke, kakor da so vajene težkega dela, in na debelih zarjavelih prstih se baha premnogo dragocenih prstanov — neolikana razstavica moževih dragotin. Gospod ni povsem napačen in bi prijal nepreostremu poznavalcu ljudij ne baš za prijatelja, vender za soseda pri tisti mizi v kavarni, kjer imajo dokaj časnikov. Prav prikladen bi bil za očeta dorasle jedinice ali še bolj za strijca brez žene in otrdk. Izvestno pa se je zmotil o dobi in svojih krepostih ter izgrešil svoj poziv, ko je stopil med ženine, in to pred mlado nevesto.
Preveč nasprotja je med novoporočeno dvdjico: ona kakor nežna roža, ki jo je oživilo majnikovo solnce; on kakor bohotna georgina, ki jo je opalila Hstopadova slana!
Sploh je v veliki, bogato opravljeni dvorani opazovati stari in novi čas, stari in novi ulcus ali neuk us. Ob stenah visč starinske slike in nove preproge. Izpod stropa se leskečejo bliskovne svetilke; na mizi brle voščene sveče, nemara samd zatd, da se zopet kdaj razstavljajo in postavljajo starodavni srebrni svččniki. Stare gospč in gospodičine, tete in ujne, bratranke in sestranke, zalve in svasti imajo težka, svilena krila, prikrojena po novi šegi, v katerih se sučejo po stari svoji navadi. Razobesile in razpele so näse staro zlatnino in stare bisere, da bi si mladile stara lica, ali vsaj koga opominjale, da so bile nekdaj mlade in zale. Dve cvetoči mladi gospodičini sta tudi zašli v to družbo, morda samd zaradi različja; tam stare tete, druga drugo zavistno opazujč in pušice svojih jezikov mazaje z medom, tukaj živahna, iskrena šaljivost, izvirajoča iz zavesti zlate mladosti in iz kipečega srca. Ti mladi samici sta imeli za zabavo odločenega je-dinega mladega moškega iz vse družbe, in ta je bil selski kapelan: dober govornik sicer na led in med moškimi, ali tukaj mu je delalo ddkaj preglavice, da je moral na desno in na levo odgovarjati bistrima gospodičinama, kateri sta v gospodovem neznanji tiste umetnosti, kakd se je laskati mladim gospodičinam, ne toliko iskali kolikor nahajali največ zabave. Ostala moška gospoda so bili, ker se plemenita rodbina nevestinega očetnega kolena ni udeležila s vato vanj a, ženino vi sorodniki in znanci iz bližnje okolice, säme šetajoče denarne vreče, možjč, ki so si nekaj s trgovino in bolj še s posojevanjem na neznosne obresti, in sploh s tem, da so zäse izkoriščali stiske in nadloge rojaka-kmeta, nagrabili lep imetek. Omike in olike niso imeli in so jo sploh mrzili ter se ogibali občevanja z ljudmi, ki imajo menj v blagajni, tem več pa v glavi in v dostojanstvu nego oni. Njih vzori so se sukali okolo zlatega teleta, vsa njih politika pa okolo načela, da se mora slepd služiti in poslušno glasovati za gospode, ki lahko kaj dovolijo ali kaj prepovedo in kateri utegnejo kaj spregledati in prizanesti, ako si se včeraj ali danes preočito drgnil ob paragrafe kazenskega zakonika. Ugleda in veljave jim ni bilo med ndrodom. V lice se jim je kmet klanjal in hvalil njih dobrotnost; za hrbtom pa jih je grozovito črtil in klel ter se rad spominjal dne pravljice, da je dobro umreti tisti dan, kadar umrč takov volčji bratoderec. —
Izjema je bil domači župnik, ki najodličnejšim svojim župljanom ni mogel odreči prisotnosti svoje. Sedčl je med nevesto in nje prekosavsko
zalvo in bil kos težavni svoji nalogi. Znal je zanimati malobesedno, nekaj zamišljeno, nekaj razmišljeno nevesto, pa tudi zamerljivo, zbadljivo pdstarno gospd, ki je priljudno-ošabno gledala na menj imovite vrstnice. Te pa so si za vračilo šepetale, da ima ta gospä dve srci, od katerih bije jedno za nje zakonskega možd.
Da je bil gospod župnik stoloravnatelj, umeje se samd po sebi. To naporno opravilo je vršil ljubeznivo in preudarno; rekel marsikatero primerno napitnico, imenoval vsakemu svatu pravo drugarico in je povsem čuval društveni red z modrimi prigovori in blagovoljnimi opazkami, kar pri tem društvu, kjer je bilo toliko razlike med zunanjim in notranjim človekom, ni bil lehak posel.
Morda pa je bilo vse svatovanje zanimljivejše in zbrana gospoda vredna večjega spoštovanja! Popisujem namreč samd opazovanja in vtiske, kakor si jih je po svojih nazorih in v svojem srdu uredil in zapomnil svat, nevidno sedčč na peči. Srd pa sodi vse pristransko, kakor vidimo to tudi pri ljubezni.
Samorad je pač spoznal, da je med povabljenci že minilo največje delo, tlačiti si namreč želodec s preobilimi jedili, da dela pre-bavljanje marsikomu težko glavo, kateri ne ohladi vročine nobeno vino, da vlada nekova zagata v dvoraninem vzduhu in v večini možgan in da se sploh vzbuja želja po slobodnem gibanji in po razvedrit vi. Sösebno slastno pa je opazoval, da si gospod ženin gasi žejo čez mero in da svoje bizeljske starine proti drugim vinom ne hvali samd do nebes nego jo tudi dejanski preveč obožava.
Prišel je trenutek, ko so bili vsi jednako utrujeni in so vsi hkrati umolknili, razven dveh mater. Ženin hoče pogledati na uro, toda malone omedli, vidčč, da mu na zlati verižici visi pristna rdeča — čebula.
Samorad, ki se ni nädejal take zamene, zadržal je iz težka glasen smeh. Prijala mu je ženinova zmeda, in da se med gospödo vzbudi živahnejša zabava, ukaže služnim svojim duhovom, naj naredč, da bodo svatje govorili, kar mislijo. Zdajci so vsi obrazi izpremenjeni. Ženin ves togoten poskuša vstati, toda posreči se mu samd na pol. S tresočim glasom zakriči svatom:
— Ta šala je predebela. Kdor mi je uro izmeknil, daj jo nazaj 1 Saj niste sami tatje? —
Vsem Šine kri v glavo. Svoji jezi pa da najprej duška visok, suh gospod iz soseske, ki sedi ženinu nasproti. Bil je imovit trgovec, prvak v oderuŠtvu in svetohlinstvu. Ta burno vstane in zarohni na ženina: Kaj, mi tatje? Ti si največji lopov v treh deželahl Dokler si bil varuh, kradel si svoji varovanki vino iz klčti in les iz šume.
Od nje dolžnikov si prejemal obresti po deset od sto in še dobrote povrhu; zaračunjal pa si'jih samd po pet od sto. Sedaj pa jo hočeš ukaniti za vse, kar ima. Zrasli bi ti rogovi na Čepinji, višji nego največji hrast, ki si ga ukradel iz nje gozdovi —
Toliko da izrohni ta, zavrne ga ženinov bratranec, krepak, tršat mož, o katerem se je govorilo, da je bila podlaga njega blaginji kriva prisega: Mdlči ti! Moj kumek Peter Pavlič je svetnik proti tebi, čeprav si takd bogomolen. Včš, zakaj moliš sedaj takd licemersko? Od svojih pomagačev, od razbojnikov, iztržil si sveto monš t ranico, katero so ukradli v cerkvi Svete Marije Bistriške! In sedaj bi si pred ljudmi, ki to ved d, rad opral črno dušo svojo! —
Gospod župnik je klical, miril, toda zaman, zakaj bilo je takd, kakor v nekaterem novodobnem parlamentu. Zatorej je pobegnil iz družbe pobeljenih grobov. Ž njim je odšla tudi nevesta v stransko sobo.
V boj so se glasno vikaje in kričč mešale tudi ženske, ne oziraje se na nedolžni gospodičini, kateri nista včdeli, kam bi utekli. Ubožici sta morali čuti nove besede, katerim še pojma nista znali, in mnogo spoštovana gospä je drugi spoštovani gospč in obratno pripovedovala resnice, katerih gospodičini nista smeli verjeti, ako naj spoštujeta očeta in mater po Četrti zapdvedi božji. V tej sdblazni, ko so nekateri Že prijemali za stole in je marsikatera pripeta ženska kita zdrknila pod noge, bil je ženin še dökaj puščen pri miru, takd da ga jc ob tej obči očiti izpdvedi obhajala samoljubna zavest, do katere se prej ni vzpel v svoji oskromnosti: da je on, Peter Pavlič, prav za prav med vsemi Še najpoštenejša duša, sicer pa med ljudmi, proti katerim je treba biti opreznemu. Zatorej migne strežniku, naj mu podä ročno blagajnico, ležečo na mizici pri nasprotni steni. Ženin pritisne blagajnico k sebi, popije, da se bolj umiri, čašo kave, katero mu je bila prej priredila nevesta sama, in potlej, ko mu vest le ne da miru, skrinjico skrbno odklene, ker se mora uveriti, da vsaj tukaj ni nič prišlo dolgim prstom v oblast.
Blagajničica se odpre, a ženin zakliče bolestno: Tukaj notri sta bila dva kilograma zlatih cekinov, nevesti za jutrino namenjenih; sedaj so pa same svinčene kroglice! —
Obupno prevrne skrinjico, da se kroglice takalč po mizi med krožniki, skledami in steklenicami in padajo na vseh straneh na tla.
Kar se zablisne, in kroglice se izpreobrazijo v svetle rmene cekine. Zdajci utihne ves prepir, in stari in mladi uprd oči na zlatnino, pozabivŠi vse obreke in ogrde. Zamaknejo se v ta pogled, kakor bi
gledal svetnik v odprto nebd; toda njih oči niso pobožne, nego oči gladnega volkä, ki ugleda jagnje pred seboj.
Pustimo jih nekoliko takd začarane in stopimo v stransko sobo. Tam se je Cvetäna, ko je ušla kletvi, kleveti in ropotu svojih svatov, zgrudila v naslanjač in se glasno razjokala. Slaba tolažba so solze; vender za ta nesrečni dan, za to usodno uro ni našla boljšega tolažila. Ali tudi ta kratka uteha se ji je zagrenila. Ko namreč Samorad vidi, da Cvetäna odhaja iz dvorane, zleze tudi on s sedeža. Izpremeni se zunaj dvorane v navadnega človeka, stopi v Cvetänino sobo, kakor mu je bila to prej navada in pravica več mesecev, in se prikloni, da bi Cvetäni poljubil roko. Ona pa se ga ustraši, umakne se in zasepetä polglasno: Bčži in teci! Ako te tukaj najdejo, ubijejo tebe in mene! —
—	Ne boj se, ljuba Cvetäna! odgovori Samorad zaupno. Take pomočnike imam s seboj, da se mi ni bati nikogar in da tudi tebe zdajci odvšdem, ako hočeš! —
—	Za Bdga svetega! odgovori Cvetäna boječe, ali ne včš, kaj je bilo danes? Ali me hočeš pehniti v nesrečo in sramoto: Bčži, nesrečnik, bčži! —-
Rekši stopa naglo proti dvorani. Samorad se strastno postavi proti nji in jo zaman poskuša udržati za roko, prosčč samo še trenutka in velčč svojim duhovom, naj njega in njo odnesd na dom njega matere.
Ali duhovi se ne ganejo, in ko Cvetäna vsa objokana in preplašena odpira vrata iz sobe v dvorano, prisopiha hlevnik Jaka, ki nosi danes navzlic pohlevni vonjavi črno suknjo in bele rokavice ter zakliče, da se razlega po vsi dvorani:
—	Gospod Veselin je v Savi utonil! —
Učinek teh besed na ženina, ki je bil doslej zamaknjen v zlatd in še bolj naudan strahu, da bi kdo iz poštene družbe ne popravil števila cekinov na svojo korist, bila sta žalost in veselje zajedno. Vest se je oglasila: Jaz sem kriv njega smrti, sebičnost je rekla: Lju-bovnik je izginil, in nazaj ga več ne bode begat moj zakon. Od toliko genitev, ki so podile druga drugo, skoraj omočen, nagne glavo nazaj v naslanjdč. Zdajci ugleda Cvetano, ki stoji med durimi njemu nasproti raz vneta in plaha; tikoma za njo pa stoji Samoradova podoba, ki ga meri s togotnimi očmi. Ta prizor je staremu mdžu strela iz jasnega nčba. Zgrudi se in pade težko na tla.
Samorad opazuje z vražjo slastjd grozno zmčdo, ki zdajci zavlada po dvorani. Cvetäna hipoma priskoči k ženinu, kjer je že preveč rdk, ki na vse načine poskušajo zopet vzbuditi ugaslo življenje. Ne-
kateri tekajo in begajo na vse strani; drugi kličejo zdravnika, katerega ni blizu; tretji glasAo žalujejo; četrti trdijo resnega obraza, da je prezgodaj preminil ta vzgledni poštenjak, in drugi zopet skriväj pobirajo cekine s tal. Ko ni več upa in je splošna sodba, da je možci zadela srčna kap, stopi Samorad izmed durij, zakliče C vet ä ni: Zdravo, vdova! Da se vidiva jutri 1. in svatom: Radost mi je, ostaviti vas, prepoštena gospdda! ter se rogaje poklanja do izhoda, kjer izgine izpred očij, ne da bi ga zadeli kozarci in krožniki, katere lučajo razjarjeni svatje za njim.
Ko zopet diha čisti zrak pod milim nebom, zazdi se mu, da mu samemu v glavi vrvi večja zmešnjava nego dna v svatovski dvorani, in Želi si miru, da se odpočijejo živci in da se more zavčdeti tega, kar se je dogodilo v malo urah. Toda obide ga skrb za staro bole-havo mater, ki bi se opasno prestrašila, ako zvč neresnično novico o njega smrti v Savi. Ukaže se torej prenesti v mdterino hišo. Tam bi ga morali duhovi spustiti skozi dimnik v hišo, toda posadč ga na cesto kakih trideset ko'rakov od hiše, in na uhd mu zašepeČe glas nevidne osebe:
—	Dalje ne moremo, ker vidimo ondu cerkev; stopiti pa ne smemo na prostor, ki je od cerkve pod sto metrov. —
Togotno odgovori Samorad: Ali ste malovredni hudiči! Tudi pri Cvctäni mi niste mogli pomagati. —
—	Tudi tam nismo smeli pomagati, gospod — reče glas iz zraka. Cvetäna je bila danes blagoslovljena, in dokler ostane brez greha, ne dotaknemo se je. —
Samorad se torej pčš napoti k domači hiši. Grč mu prva in druga stopinja, ne pa tretja. Nekaj ga prime za obroč na vrdtu, in ga drži takd tesno, da bi se zadušil, ako se ne umakne nazaj.
Obstane torej v nočni temini na cesti. Nestrpno opazuje, kaj se vidi in čuje iz materinega gradiča, ki je neobično razsvetljen pri tleh in v nadstropji. Dobro čuje glasen jok stare hišne dčkle, ki mu je bila nekdaj pestunja, in tožbe drugih znanih ženskih glasov. Iz posameznih govoric posname, da so pri materi že zvčdeli novico o njega smrti v Savi; toda iz občega nerednega beganja, iz odpiranja in zapiranja vrat in shramb sluti, da se je pripetila velika nesreča. Dvigne se toliko v zrak, da vidi naravnost skozi odprta okna v nadstropje in v navadne materine sobe. Verjeti ne more, kar vidi, toda oči ga ne varajo. Ugleda bledo mater na neodgrnjeni postelji negibno in vdrtih, zatisnjenih očij; hišne ženske pa pripravljajo posobje, krila in odeje, da položč mrtvo gospd dostojno na mrtvaški oder.
Samorad se spusti nazaj na cesto. Brezupno kliče domače ljudi po imeni na vse grlo, in vpije proti gradiču, da še živi, in da pridi kdo do ceste. Toda nihče se ne zmeni za njegov klic, dasi bi se moral v gradiči slišati prav dobro. Kar pripelje nekdo od hiše na cesto voziček, natlačen z gnjatmi, slanino in hlebi: izvestno v obči zmedi ukradeno blagd. Voznik zapazi Samorada in uteče glasnö kričč v gradič. Tam zdajci nastane velik hrup. Domači hlapci se zbirajo in pomenkujejo, da mladi gospod Veselin nazaj hodi, da je videl, kakö je materi od žalosti počilo srce, ker je umrl take smrti da se je izpremenil v volkodlaka; da je takisto usmrtil gospoda Pavliča in da grč sedaj na svoje domače služabnike, pit človeško kri. Zdajci se vežina vrata odprö, in tolpa hlapcev, oboroženih s puškami, sekirami in dolgimi poostrenimi koli, zakorači proti Samoradovemu stališču. Ta je pač pozrtal narodno vražo, da se volkodlak umiri le tedaj, ako mu srce prebodejo s kolom; včdel pa ni, da je pri preprostih ljudeh vraža močnejša od vere in da je vraža slepa za slčharno prepričanje. Ostane torej na cesti in vabi ljudi k sebi, trdeč, da je živ in zdrav. Hlapci prikoraČijo na cesto in obstopijo Samorada, ki milo prosi, naj mirujejo, naj ga potipljejo, naj se prepričajo, da jc živ človek. Toda drhal, pijana od vina in od tiste besne hrabrosti, katera izvira iz strahu, slepa in gluha je za vsako pametno besedo. Vsi vidijo volkodlaka, nihče živega človeka. Vržejo ga vznak in ga pritisnejo k tlom, da se ne more geniti. Stari korenjaški hišnik pa dvigne oster kol, da bi ga na vso moč zasadil volkodlaku v srcc. Samorad zamiži v tej pre-pasti, toda ko zopet izpregleda, ležč okolo njega hlapci nčmi in omamljeni. Prčdenj pa stopi Abadon, ki ga krepko postavi na noge in nagovori:
— No, človeče, dobro delaš! Moj denašnji trud s teboj se mi je izplačal za danes. Mater — pardon — »ljubo mater«, kakor si rekel pred štirimi urami, spravil si na dni svet za nekaj let prezgodaj, ker se ti ni zdelo vredno darovati ji nekaj minut in ji poročiti svojo rešitev, predno se je tvoja kočija brez tebe vrnila od brežiškega broda Usmrtil si topega ženina, kateri bi bil itak kaki dve uri pozneje umrl v postelji za nenavadnim vender nesumnjivim slučajem. Svoji nedolžni Cvetäni si vzel pošteno ime in ji prizadel madež, katerega pri tvojih znancih in sosedih, katere si povrhu vsega osramotil, ne opere potok solza in ne ogladi pokora vsega življenja 1 In napdsled bi sedaj ležal na cesti s prebodenim srcem, da sem se vzblidil trenutek pozneje in da ni hlapec, ki je nosil blagoslovljeno vodd, iz bojaznosti zaostal za svojimi tovariši. —
—	Oprostite, rešitelj moj, seže mu Samorad v besedo.
—	Tiho sedaj! nadaljuje Abadon trdd. Takd si slušal moja svarila, da si sam sebi zaigral celd prostorček v domovini, na katerega bi bil nocoj položil trudno glavo k potrebnemu počitku. —
Zdajci se približa zemlji velikanski zrakoplovni balon. Abadon migne Samoradu, in oba stopita v ladjico, ki je s konöpci pripeta pod zrakoplov. Ta ladjica je prostorna soba z vsemi ugodnostimi sijajne spalnice. Zrakoplov se lahno dvigne v daljno višavo. Spodaj se razprostira črna tema, zgoraj pa se leskečejo zvezde v čudoviti, Samoradu dosedaj neznani svetlobi.
Abadon veli Samoradu, naj razpolaga s spalnico, naj bode njegovih pet ur spanja brez spominov na denašnji dan in brez težkih sdnj. Ko prisveti jutranje solnce, vzbudil se bode Samorad v zračnih višavah nad Sredozemeljskim morjem.
(Dalje prihodnjič.)
Prešlim upom.
Dj, z Bogom, upi mil;
Oj, z Bogom, upi moji! Vi skrbno v duši mi vzgojeni,
Nezvesti matki svoji, Kaj žčne vas na tuje z döma?
Brez vas bi mrzlo pogorišče
Življenje se mi zdelo; Kje naj sreč kreposti išče,
Kaj mčne bi še grelo, Da noga krepko dalje r<Sma?
Brez vas ostane duša prazna,
Vrnite se pod kröv domači,
Povšečuo dvojbam gnezdo; Brez vas me sreča neprijazna
Preljubi upi zlati! Kdo naj sicčr me v borbi jači?
Za mrklo vodi zvezdo,
Kdo tožne dni mi krati ? Vrnite se, sreč vas kliče!
Ki nad močvirjem se premiče.
y-
Pogubni malik svetä.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci.
(Dalje.)
II. Nečista zverina.
►rej te spremim na obhodu sedanjega sveta«, rečem na besede Sokratove, »da se ti ne zgodi takd kakor tvojemu nekdanjemu tovarišu Epimenidu, ki je bil baje tudi s tabo vred jeden sedmih grških modrijanov. Saj si pač Že slišal, kakd je dolgih štirideset let prespal v jami . . .«
»Slišal. Ko je zopet prišel na dan, umel ni ničesar o novem življenji, katero je povsod zavladalo po grških pokrajinah.«
»Takd je; bil je iz kratka sin minulega časa, kakor pravi Byron. Torej, da nadaljujeva: Tebi, ki si bil živ vzgled zmernosti in zatajevanja samega sebe, izvestno ni prčcej umevno, zakaj smo Evropci med Brahmani in Mohamedanci razvpiti, da smo — oprdsti besedo —• nečista zverina?«
»Ne da bi včdel.«
»Videti je, kakor bi Indovci na vedenji in na živeži spoznavali Evropcu tiste pregrehe, katere mu kradejo mir in življenje, dasi sam tolikanj širokoustno povzdiguje omiko svojo! Indovci pravijo: Evropec jč vse in pije ogenj, takd da ima kar neprijetno sapo od zgolj uživanja. Po takem kužnem vzduhu ga spoznavajo zmerneje živeči Indovci žc od daleč in se ga ogibljejo, kolikor morejo. V Indiji sploh ne iščejo sreče v obilem uživanji in razuzdanem vedenji, nego iščejo je v brezstrastnem pokoji in neskaljenem veselji. Indovec se hvali, da plava po morji sladkih sanj in krepilnih dišav. Dih njegov iz brez-strastnih prsij je poln radosti, dokler ga ne nadleguje tujec, kateri nosi ogenj v ustih (smodko namreč), da se mu kar kadi iz ust kakor iz dimnika. Dimnik pod nosom, duhan v nosu — to je Evropec 1 In česa išče po svetu; Čemu vznemirja in pleni krajine vsega svetä ? Novih jedij išče, katere ga šegetajo po grlu, opojnih pijač, katere mu vzburjajo možgane, in čim bolj ga omamljajo, tembolj jih ceni 1 Kjerkoli zvč za užitek, ki mu draži živce, prčcej si ga prisvoji, dasi mu pogublja teld in duhä.«
»Tudi mi stari Grki,« ustavi me Sokrat, »veselili smo se radi, saj so se z nami radovali celd prirodni bogovi naši. Vender pa se ne spominjam, da bi bili pri najbujnejših simpozija h uživali nad mero
ali kaj škodljivega. Iii ko bi bilo tudi zdravje trpelo, pomagal nam je včšči Hipokrat. Saj so bile pri nas že živali toliko umne — pa bi človek ne bil — da so včdele ločiti kvarna zelišča od zdravih ; vedele so celd poiskati zdravilnih rastlin za pokvarjeno zdravje — pa bi jih zdravnik ne včdel?«
»Res je,« odgovorim svojemu spremljevalcu, »da so si ljudstva, živeča v preprosti slobodi, prihranila še nekoliko prirodnega čustva. Malokdaj se zmotijo, kadar jim je voliti zajed bodisi sadja ali rastlin; večinoma se vedö sami varovati škodljivega užitka. — Severoame-rikanski divjaki in tudi Antilovci spoznavajo še dandanes iz velike dalje svoje sovražnike zgolj po vonji. — Vsa takšna čistejša prirodna čustva je Evropcu pogubilo strastno Življenje, podložno neprestanemu boju notranjih nagibov: kakd bi prekanil soseda, kakd bi si prisvojil večje imenje in kakd bi zadoščal mehkužnemu uživanju 1«
»Pa ne govoriš morda o — živini ?« povzame stari šaljivec Sokrat. »Podlaga telesni sreči je povsod le tisto in takovo življenje, kakeršno dopušča podnebje, kjer kdo živi. Najbolje izhaja dni, kdor si preveč ne beli glave s skrbmi, katere še ne zadevajo človeštva, nego počivajo skrite v prihodnjosti. Ali toliko da ga jamejo obhajati misli na nedosežne stvari, tare se mu duševni mir — človek peša in se zdi samemu sebi siromašnejši nego preprosta žival — tel<5 mu boleha od bledosti preščrnih mislij, poželjivosti in strastij.«
»Včdi, s čimdalje večjo poželjivostjo in nenasitnimi potrebami redi' Evropec — meščan in obrtnik razven kmeta — v sebi dne kače, ki mu skrunijo čisto veselje in dni srčni in duševni mir, katerega mu je treba za srečno življenje na duši in na telesi. Evropsko ljudstvo, trgovsko in obrtno in kar ga živi po mestih, takisto gospoda na kmetih, čimdalje bolj ostavlja tiho prirodno življenje, katero nekdaj ni imelo toliko nepotrebnih želj ä. Ncčimernost in nezadovoljnost takd zvanih izobraženih stanov se večinoma poraja iz novo umišljenih potreb. Ti stanovi ne poznajo zadovoljivosti, poleg tega ne zaupajo v svoje moči, ker jih je sram dela! — Zgodovina nas uči, da v preprostem ljudstvu, daleč od večjih mest, ni toliko zlobe in takovega nasprotovanja kakor ondu, kjer po mestih preveč tiščč drug na drugega. Poglej divje ndrode v Ameriki; o njih pravijo, da vlada lep mir v njih rodbinah, da živč zložneje nego izobraženi stanovi po naših olišpanih in lepd razsvetljenih mestih l — VeČina ljudij na zemlji v svojo srečo ne pozna bodečih kopriv naše nakopičene civilizacije in takisto ne bridkih ran, pridobljenih v bdji strastij. Nevarnosti, ki pretč blizti skupaj bivajoči m preprostim ljudem, družijo jih vzajemno. Cim
večje nesreče jih zadevajo, tem tesneje se sklepajo v brambo in tem močnejša je dna duševna vez, katero imenujemo prijateljstvo. Med preprostimi ljudmi je prijateljstvo tolikanj tesna vez, da bi dal prijatelj življenje za prijatelja; prijateljstvo ni dna senca prijaznosti med izobraženci, katera zdajci izgine, toliko da se prikaže nesreča nad glavo tovdriševo 1«
Komaj -čaka Sokrat, da izgovorim, že reče: »V grški moji domovini se je, sdsebno v Homerjevih dneh, izkazovalo pravo prijateljstvo : čim huje je trla usoda prijatelja, tem zvesteje se ga je oklenil tovariš. Braniti prijatelja, to je bilo veselje, to je bil ponos junakom dne velikodušne dobe l«
»Med denašnjimi izobraženimi ljudmi pa je kaj redkoma dobiti koga, ki bi dal celd življenje iz prijateljstva. Poljedelec pozna soseda, obrtnik obrtnika, trgovec trgovca; takisto ima umetnik, učenjak, knežji hlapec soseda, toda prijatelja ne, za katerega bi žrtvoval blaginjo svojo. Čim više se štejejo stanovi v omiki, tem slabše jih veže pravo prijateljstvo, tem menj zanesljiva je tudi njih beseda! Kje so časi, ko je veljala roka, katero si komu podal v obet, več nego dandanes pismo ali prisega!«
»Ako je takd«, reče Sokrat, »tedaj le malo tvojih vrstnikov pozna dno rajsko čustvo, katero je nas naudajalo s tiho duševno srečo. Morda ni več boginje sreče med vami na svetu. Zdelo se mi je na Martu, da je menda večinoma pobegnila tja. — Meni se je moj demon oglasil v prsih in mi nasvetoval, kaj mi je storiti, kakd se mi jc vesti, da se bodem čutil srečnega. Prava sreča je čustvo svojega dobrega vedenja in delovanja. Imenje ne osrečuje, kjer ni v prsih zadovoljnosti s samim seboj. Nihče ne more velevati drugemu, da bodi srečen; nikdo nima moči, da bi presadil srečna svoja čustva v prsi tujega človeka, dasi se takrat, ko se med dvema užge prva ljubezen, marsikomu zdi, da se pretakajo rajska čustva iz prsij v prsi. — Da pa čutimo in uživamo srečo, treba je najprej zdravja. Kaj bi pomagalo beraču, ako mu daš toliko, kolikor poželi, če pa bi siromak zaradi bolnega želodca ne smel jesti ? Se bolj bi ga peklo, da ima, pa ne more uživati 1 V zdravji torej ima sreča svoje korenine. Zen, ki je hotel osrečiti človeka, dal mu je pomočke, da bi si ohranil zdravje z vajo telesno in duševno, s trudom in delovanjem in v potu svojega obraza. To spoznujč, rekli smo Grki: Bogovi darujejo smrtnikom vse za njih dela. Bogovi, uživalci olimpiŠ-kega raja, pa niso nasvetovali tega iz zavisti, nego iz milosti in dobrote, ker telesna vaja z delovanjem šele rodi hrepenenje po sladkem
(y
miru, ta pa daje človeku, zadovoljnemu z dovršenim delom, rajska Čustva. Nihče naj ne mišli, da prihaja sreča in čustvo sreče zgolj iz izobražanja ali da je treba za uživanje sreče posebnega izobražanja. Tudi te vere se čuvaj, da utegne umetnost ali učenost sama po sebi naudajati umetnika ali učenjaka s čustvom sreče. Utegne mu podpirati srečo, ako se izobraženec vč izogibati čustev prevzetnosti, trme, po-željivosti in zaničevanja bližnjih in daljnih sosedov in ako ga sploh ne begajo strasti. Vzgledi pa kažejo, da se baš umetnikov in učenjakov rada loti katera teh zopernostij, rajši celd nego preprostega človeka. Poleg tega ta nenavadna množina raznoterih znanostij le prerada za-temneva čisti pogled v prirodne krasote. Človeku, pribitemu na križ umetnosti, prerade usahnejo druge zmožnosti, prerada družbinska čustva. Čim bolj si kdo jednostranski izuri moč te ali dne vrste, tem rajši pešajo druge moči. Človeku, hrepenečemu po previsokih jedno-stranskih vrhovih, prečesto nedostaje jedinostnega sočutja, kakcr.Šno kali v zdravem človeškem srci. — Najsi ogledujem človeka od te ali dne strani, pri tem ali dnem delovanji, uverjam se čim dalje bolj, da mu bogovi niso toliko namenili biti zaprtemu s svojimi učenostimi nego Živeti prosto med stvarjenjem božjim. Večinoma se ljudstva na zemlji bavijo z delovanjem in domišljevanjem, dočim se ljubijo in sovražijo, upajo in bojč, smejejo in jokajo, veselč in žalujejo kakor otroci. Saj takšni ljudje res uživajo veselje otroških sanj nasproti toliki množici evropskih postopačev in bogatinov, katerim se sčasoma življenje takd pristudi, da iščejo smrti, ker jim ni za nobeden denar najti neznanega šegetanja omamljenih živcev. — Dasi sc zdi domišljevanje preprostega ljudstva modrejšemu ali celd učenemu človeku zgolj ,kriva vera', vender mu ni nihče upravičen kratiti notranje te pomoči njega sreče. Domišljija preprostega človeka je njegov raj; kdor je toliko drzen, da jo krati, moral bi mu prej preskrbeti drugo podlago njegovega raja, zakaj vtem in v čemer posa-mičnik išče svoje sreče, v tem nahaja svoj raj. Ali ni bilo v resnici srečno in veselo grško ljudstvo mojih dnij? Bilo je, dal Rekel bi, da ga je iz večine osrečevala živa domišljija, s katero so si ustvarili toliko boginj in bogov, da so od njih oživeli hribje in gozdi, travniki in logi, reke in studenci, zemlja in voda, zrak in nebdl« —
»Izpremembno je vse, dejal bi, modri Sokrat, in razjokal bi se, vidčč, kakd žalosten je bil konec veselim grškim bogovom 1 Nekoliko bi te še tolažile umetnosti: v pesništvu in v kiparstvu bi še našel stare svoje bogove; sicer še nekaj imen, raztresenih po raznih strančh.
Sedanji svet tvojim bogovom in boginjam ne priznava več nekdanje časti. Razven Afrodite, kateri je še dandanes tudi izven grških mej ohranjena oblast v srčnih čustvih do lepega spola, vzeto je grškim bogovom vse gospodarstvo. Da te ne bode žalila takšna brczozirnost, povem ti rajši še nekaj o sedanjem ljudstvenem razmerji. Evropec zapaža pri tujih narodih nekovo neunično veselje, katerega se pri svojem nemirnem delu doma niti zavedel ni. Zgolj iz tega veselja izhaja prijaznost, dobrotnost in postreŽnost srečnih tujcev, ako nimajo katerega tvojih prednikov, ki jim je storil käj zlä, v takd slabem spominu, da bi jih gnala vest do osvete ali obrambe. Po verjetnih poročilih je radostna ljudska prijaznost takd razširjena po svetu, da jo je smeti ceniti za obče svojstvo človeško. Zakaj bi si res srečno bitje ne želelo okolo sebe sreče in radosti ? V tem vedenji se razodeva nekoliko dnega vesoljnega raja, katerega, žkl, preveč nedostaje Kvropcem! Divji človek, ki ljubi svoje otroke in ženo, brate, sestre in roditelje z mirnim srcem svojim, le-ta je navzlic tesnobi lovskega svojega življenja venderle ves vnet za varstvo svoje družine 1*11 domovine in Bogu ugaja menda bolj nego marsikatera senca izobraženega človeka, kateri po Evropi sebi na čast v jezikopravnih govorih trosi okrog sebe svojo takd zvano ljubezen do tega ali dnega športa! Divjak v ubožni svoji koči spremi Evropca in ga pogosti kakor brata — mehkužno srce lenega evropskega .kozmopolita' pa nima pravega prostora nikomur. Vedi se Evropa še takd preščrno kot nosilka vsakatere omike in sreče, vender ostaja predaleč od svojega zmotra, delj morda nego marsikateri ncomikanih tujcev in divjakov, katere hodijo Evropci plenit, kjer je le mogoče. Kakd bi sc tuji närodje ne rogali Evropcem, ker jim ponujajo svojo omiko, sami jim pa ne dajd boljšega vzgleda! Silna prevzetnost, strašna objestnost in brezkončna krivičnost, to je tista evropska trdjica, katere se bojč tujci bolj nego divje zverine! Častno to menda vender ni za evropsko omiko, da zamorci po Afriki, kamor so za Angleži pritisnili Nemci, kažejo na Evropce: .Glejte! To so beli hudiči l' In zakaj jemljd ti oblastniki tujim narodom božji dar: njih slo-bodo, svet njih sreče in njih staro zemljo? Nikar naj se ne lažejo s sveto Kristusovo vero! Bog ni dal njim nikoli več pravice nego v srednjem veku razbojniškim nemškim vitezom. Zvijačno, sleparsko, krivično in šiloma jih podjarmljajo ter držč v pesti, nikar da bi se menili za pravo blaginjo. Njim je samd do imenja ali do denarja! Kdo jim daje pravico, da zamenjujejo njih duševno in telesno blaginjo za evropski strup, za žganje, ki jc žc umorilo toliko tisoč in
tisoč Indijancev severne Amerike? Toda kaj žganje — to Še ni najhujše zlo l Angleži ved d' še temeljiteje izpodkopavati ndrodne moči. Iz vedne skrbi, da bi se ljudstva ne otresla težkega jarma, in zgolj iz poželjivosti po zlatu in denarji strežejo vzhodnim ndrodom s strupenim opijem. O njem še nisi slišal? Od starih časov že sadč v Indiji mak, čegar seme ima tudi pri nas znano moč, da jokajoče dete, kateremu so ga dali žvečiti, zaspi. — Nekaj dnij pozneje, ko izgubi mak lepobarvena peresca, v Indiji makove glavice nekoliko za-režejo, in iz rane priteče čist opij, katerega posušč in razpošljejo. V sebi ima opij okolo 7 do 1$ odstotkov hudega strupa morfija, uživajo ga pa zatd, ker provzroča nekovo prijetno omamo in sladke sanje. Kadč ga kakor pri nas tobak ali pa ga uživajo po malem. Kdor se ga navadi, ne more se ga zopet odvaditi. Kakor pa močna pijača končno uniči zdravje, takd in še dosti huje izpodkopava opij telesno in duševno zdravje, zlasti ker uničuje živce. Uživalec tega strupa shujša po obrazu, dobi dolg vrat, težko diha in se vlači kakor megla. — Dasi je kitajska vlada prepovedala sejati opij in tržiti ž njim, vender ni mogla zaprečiti, da bi ga ne bili prodajali tihotapski trgovci angleški. Zatd se je leta 1840. med Kitajci in Angleži vnela takd zvana opijska vojska. Izgubili so jo Kitajci, morali plačati petsto milijonov frankov odškodnine in celö odpreti več pomorskih mest tej pogubni angleški trgovini! Leta 1876. je prinesla Angležem trgovina z opijem okolo 220 milijonov frankov, malone šestino letnih dohodkov, kateri jim prihajajo iz Indije . . . Ali niso torej licemerci ti Angleži, ki prodajajo z jedno roko Sveto pismo, z drugo goli strup, vse za — večjo čast božjo in svoj nikdar nasitni želodec? Proti divjakom res niso drugega nego nečista zverina! Kar delajo po svetu v imeni krščanstva in svoje omike, to ni menj sramota človeštva nego trgovina s sužnji. In če vprašamo, kaj je dna sirena, ki jih sili do tolikanj krivičnega početja ? Ali je veselje do trgovine, ali je želja, osvojiti si tuje dežele, da jih osrečijo? Ne! Angleži niso Platonci nego Plutonci, bogovi morjäl Ohraniti si plutonsko oblast vsega morjä, osvojiti si tuje bogastvo in v obilici živeti ob znoji vseh narodov, to jih miČe. Zatd si hočejo šiloma pridobivati kupe zlatd in denarja, to je kapitala. Stari rodoljubni bogovi grški so odpravljeni 1 Oblastniki so pregnali pravico, ki je pribežala med preproste kmete — kup zlatd, denar in kapital to je malik, kateremu se po vsem svetu daruje čast človeštva!«
»Kakd pa vender dopušča vaša omika,« izpregovori Sokrat z žalostnim glasom, »da se godi tolika krivica doma iu v tujini in da
se tolikanj skruni čast vsega človeštva? Menda glas resnično omikanih ljudij dandanes še nima prave moči — pridejo pa še časi zmage, kakor sem se na svoje oči prepričal na sosednem svetu Martu. Tej zmagi sem porok, ali kdaj in odkod pride, kdo bi to včdel r Ako pa ostaneva delj Časa skupaj in ako te mika kaj pozvedeti o življenji na dnem planetu, pade ti mrena z očfj in gledal bodeš v prihodnjost ter užival v duhu veselje, kakd zmaga pravica in ljubezen. Vender sedaj Še nisi dosti pripravljen za vse to. Včš, sedanjost je jako tesna; daleč nazaj v temo starodavnosti seza minulost, in v večnost dalje hiti prihodnjost. Ona v tčmi, ta v svetlobi l Ako hočeš v duhu prestopiti meje prihodnjosti in prerokovati, kaj pride, moraš se prej obrniti nazaj in umeti to, kar se je pred teboj dogodilo na svetu.«
(Dalje prihodnjič.)
Zimsko popje.
ti ob m£ni, Töpli jug od morja, Ti zavijaj, sčver, S snežnega pog<5rja:
Za domovje iskre. Luči v prsih jasne, Ntkdo mžni vaju, Nikdo ne ugasne !
Jed na zlata zora Dneva porodica, Jed na sdma nčbu Zvezda je dauica.
In takd ljubezen Zrfte, oče vina, Od ljubeznij svčtnih Vddi nas jedina.
7-
Če spomin kateri Žaliti je možen, Ta spomin je mžni: N^rod moj ni zložen!
Zložni bratje niso V delu zapoČetein, Za svoj dom očetom Delu vsekdar svetem.
Dolgo že je tega: Mrak je dan zagrnil, Z nčba zvezde svčtli Žarek se utrnil.
Oj, poznam te, zvezda, V noči otemnela, Zložni domovini Moji si gorela . . .
Slovčn.
Anton Linhart.
Spisal P. pl. Radios.	t
(Konec.)
I Spppszpjčliki mecen Zois je namreč z vložkami slovenskih pesmij za italijanske pevce prvi dokazal, da se närodni jezik lahko oglaša tudi z odra, in Linhart, Zoisov varovanec,
_ lotil se je naloge, podati svojemu rodu prve gledališke
igre. Dnč 28. grudna 1789. leta so njega »Županovo Micko«, veseloigro v dveh dejanjih po Richterjevem nemškem izvirniku »Die Feldmühle«, prvič predstavljali diletantje v dežčlnem gledališči. Na gledališkem listu so natisnjene tele osebe: Tulpenheim, en shlahtni Gospod (suknar Desselprunner), Shternfeldovka, ena mlada bogata vdova (gospd pl. Garzarolli), Monkof, Tulpenheimov perjatel (dr. Ma-koviz1), Jaka Shupan (dr. Merk2), Mjzka, njegova hzher (gospä Linhartova), Anshe Mizken shenen (dr. Piller), in Glashek, en Shribar (dr. Repitsch); za šepetalca je bil Linhart sam. Igra je bila vzprejeta jako pohvalno, in »Laibacher Zeitung« s) z dnč 29. grudna je pisala o predstavi takd-le:
»Gestern haben unsere Theaterfreunde abermals die Schaubühne betreten und uns zugleich den überzeugendsten Beweis geliefert, dass auch die krainische Sprache Biegsamkeit, Geschmeidigkeit, Nachdruck und Melodie genug besitze und sich gleich der russischen, böhmischen und polnischen Sprache in Thaliens Munde gar gut hören lasse . . . Shupanova Mizka oder »Marie, des Dorfrichters Tochter« eigentlich das bekannte Lustspiel: Die Feldmühle, frei und ganz nach dem Costume der krainerischen Sprache bearbeitet. Die treffliche Uebersetzung gab diesem Stücke alle innerliche Vollkommenheit und die schon bekannte Kunst dieser Schauspieler und Schauspielerinen (von deutschen Dilettanten-Vorstellungen her) übertraf alle Erwartung des Publikums. Euch, meine Herren und Frauen dieser Gesellschaft, dankt nicht nur der Arme aus Herzensfiille (die Vorstellung fand zum Besten der Armen statt); auch die ganze Nation ist stolz auf Euch und wird Euch in den Jahrbüchern der Literatur verewigen und sagen: Diese waren es, die den Grund zur Vervollkommnung der Muttersprache gelegt und sie auch fur den Soccus brauchbar gemacht haben.« *)
*) Linhartov svak. -) Pozneje dvorni svetovalec 11a Dunaji. a) To je bila Merkova „Laib. Ztg.4', zakaj takrat sta izliajala dva Časopisa tega imena, jeden v založništvu Kleinmavrjevem, drugi v založništvu firme Merkove. 4) Dimitz, Geschichte Krains. IV., 226.
Igra se je ponovila leta 1790., in tedaj je poleg Linharta, Pil-lerja i. dr. nastopil tudi grof Frančišek H oh en \va rt h.1) Tistega leta je bila »Županova Micka« tudi prvič natisnjena, in sicer pod naslovom: »Shupanova Mizka. Ena komedia v dveh akteh. Prenarjena po tej nemshki Die Feldmiihle inu v1 Lublani j eg rana v Lejti 1790. Stifkana per Joan. Frideriku Egerju.« 8°. 37 str.
Leta 1790. pa je tudi že izšla druga igra Linhartova »Ta vesseli dan ali Matizhek se sheni. Ena komedia v pet aktih obdelana po ti francofki: La folle journče, ou le mariage de Figaro par M. de Beaumarchais. Stifkana v Lublani v lejti 1790 per Ignazi od Kleinmayerja.« 8°. 150 str.3)
O obeh igrah je napisal Kopitar v svoji knjigi »Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnthen und Steiermark« (leta 1808.) lapidarne besede: »Die Shupanova Mizka und noch mehr der Matizhek unseres leider! zu früh verstorbenen Geschichtschreibers Linhart verdienten, als die einzigen erwahnensvverthen Denkmale unserer profanen Literatur recht sehr eine zweite verbesserte Auflage.« 3) Kar sc tiče »Matička«, slušal je duhoviti Smole, prijatelj PreŠčrnov, to željo včlikega slavista in oskrbel leta 1840. novo izdajo, ki je izšla pri J. Blazniku v Ljubljani.
Safarik sodi v svoji knjigi »Geschichte der südslavischen Literatur« (izdal Jireček)4) jako priznalno o obeh igrah. Ne označuje ji kot prevoda nego kot slobodni predelavi, ki imata narodno prikrojeno snov in pričata o zvestem opazovanji narodnih šeg; obe igri da sta živi sliki kranjskega življenja v dobi Linhartovi. Tudi v jeziku se zdi Safariku, ne gledč na nepotrebne germanizme, v obče pristni kranjski zlog tako zadet kakor v malokaterih knjigah kranjskih. —
PolitiŠko razmerje ob smrti cesarja Jožefa II. (dnč 20. svečana 1790. leta), čegar samovlado po smrti Marije Terezije je Linhart — bodi to mimogredč omenjeno — opeval v navdušeni nemški odi, provzro-čilo je, da so tudi v kranjskem dežčlnem zboru leta 1790. (dnč 27. malega srpana) »stanovi« podpisali najudanejšo spomcnico novemu vladarju cesarju Leopoldu II. Ta spomenica je terjala nove podelitve izvestnih stanovskih sloboščin, izdelal pa jo je historijograf Anton Linhart. Prej jo je hranilo zgodovinsko društvo kranjsko, dandanes pa jo čuva dežčlni muzej. Vsega skupaj ima tri dele in
») „Novice", 1850, str. 25.
Obe igri sta v c. kr. licejski knjižnici v Ljubljani.
!>) L. c. str. 295., opomnja.
*) I„ str. 85. in si.
obseza 52 polovično popisanih pol v folijski obliki. Najprej obravnava nekdanjo upravo stanov tn dežele, natd prihodnjo upravo stanov in dežele, končno splošne dežčlne pritožbe in želje. Kaj je bilo povod tej najudanejši spomenici, to čitamo v nje uvodu: »Euere Majestät haben die treugehorsamsten Stände dieses Herzogthums Krain mit bevorkommender landesväterlicher Gnade aufgefordert, ihre Rechte, ihre Beschwerden und Wünsche über die innere Verwaltung des Landes, ihre vorige glückliche und jetzige traurige Lage mit Frei-müthigkeit vorzutragen.« V uvodu spomenice säme pa je čitati v točni obliki: »Wenn Dankbarkeit, Liebe, kindliches Vertrauen, grän-zenloses Entzücken nach einem langen Schlummer der Seelen plötzlich erwachen und auf dem höchsten Grade stehen, so hat die Sprache keine Worte mehr, um diesen Zustand auszudrücken. In diesem Zustande befinden sich die treugehorsamsten Stände. Zu einer Zeit, wo sie von unsäglichem Kummer niedergebeugt, ihrem Verderben entgegenzitterten, als der Schlag, die Ueberreste ihres Daseins zu vernichten, schon geführt und jede ihrer wehmüthigen Klagen von der angenehmen Stimme verrätherischer Schmeichler erdrückt war, erschienen Euere Majestät auf dem Throne Ihrer Väter, zerstreuen den Nebel, der ihn umgab, zerstören den feindseligen Geist einer Reform, welche die Grundfesten des Staates, die geheiligten Verhältnisse der Menschen zu untergraben drohte, und bieten grossmüthig Hilfe an.«
Natd se pragmatiško • zgodovinsko navaja prejšnja in poznejša uprava kranjskih stanov, in končno se uporabljujč zgodovinske vzporednice, naštevajo dežčlne pritožbe in želje. Kakd korenito in zgodovinsko resnično je Linhart sestavil ta meritoriški del težavne svoje naloge, o tem se čitatelj, ki se zanimlje za to delo, blagovoljno uveri iz ponatisnjene spomenice same, katero je v važnejših točkah priobčil dr. E. H. Costa v »Mittheilungen des historischen Vereins für Krain« leta 1859.x)
Za svoje delo je dobil Linhart, takrat še c. kr. okrožni komisdr, nagrade 50 zlatnikov, zakaj v vložnem zapisniku notranje-avstrijskega glavnega gubernija v Gradci za Kranjsko2) je dnč 24. svečana 1791. leta zabeleženo: »Krain. ständischer Ausschuss-Bericht um Anweisung der 50 Dukaten dem Herrn Anton Linhart in Laibach, k. k. Kreis-Coär in Laibach für dieverfasste pragmatische Schrift als eine Remuneration.« —
Poleg omenjene spomenice pa je izdelal Linhart tistega leta za stanove še drug državni spis, tičoč se jožefinske uravnave davkov.
Zvezek mali traven — mali srpan. Štev. 155.
To spomenico, katero naj bi stanovsko poslanstvo izročilo na cesarskem dvoru, zvršil je, ko so mu prepustili v porabo stanovski arhiv, v šestih tednih. Obsezala je zgodovinske in listinske priloge, štela 18V» pol Je izdelana kar najtočneje. Leta 1790. so jo prebrali v javnem dežčlnem zboru. Nagrada sto zlatnikov, katero so ji prisodili stanovi, pa se je šele po Linhartovi smrti izplačala njega vdovi, ko se je odpravljala na Dunaj. *)
Iz navedenega vložnega zapisnika graškega gubernija pa posnem-ljemo tudi drugo beležko k životopisu Linhartovemu, namreč da je bil ta tolikanj uporabni in spretni učenjak in uradnik za svojega službovanja kot okrožni komisdr tudi prelagatelj uradnih razpisov v slovenski jezik. Zabeleženo je namreč tole: >12. Juni 1791. Anton Linhard, Kreiscommissär in Laibach, bittet um Anweisung der Douceur fur die Ucbersetzungen der Zirkulare2); 5. Juli 1791. Buch-halterei adjustirt die angesuchte Remuneration des krain. Kreiscom-missars Anton Linhard wegen vom 20. Mai bis 1. Juni 1791 ins K rainerische übersetzten Patenten und Kurrenden8); 24. Oktober 1791 Hofkanzleidekret vom 6. Oktober d. J. wird dem Kreiskommissär in Laibach, Herrn Anton Linhard für die bewerkstelligte Ueber-setzung der Allerh. Verordnungen und Patente in die krain. Sprache die eingerathene Douceur von 12 Dukaten oder 54 fl. bewilligt.«4) —
Ko je že omenjeni grof G aisruck leta 1791. nastopil dežčlno glavarstvo kranjsko, prišel je Linhart, kateri mu je potem posvetil drugi zvezek svoje kranjske zgodovine, od okrožnega urada v dežčlno pisarno za tajnika z letno plačo 900 goldinarjev. 6)
V tem je čimdalje pridneje občeval s Zoisom in učenjaki, katerim je bil Zois iskren podpornik in zaščitnik; zlasti se je kazal prijaznega Vodniku, kateri pa je pozneje (od leta 1793 ) odšel v Bohinj in ondu živel jako osamel. Iz dnih dnij izvira dopisovanje med Zoisom in Vodnikom; pisma baronova je priobčil Costa v Vodnikovem albumu. Mimo tega, da podajajo splošno mnogo zanimljive snovi za domačo kulturno zgodovino in z jasnimi žarki razsvetljujejo prelepo vzajemno delovanje tedanjih književnikov kranjskih na čast deželi in narodu, obsezajo ta pisma tudi dokaj podrobnostij, kakd se je Linhart,
Neue Aunalen der Literatur des österr. Kaiserthums, I. str. 127.
-) Štev. 2380.
3) Štev. 2749.
l) Štev. 4630.
Neue Annaleu der Literatur des österr. Kaiserthums, I. str. 127.
udeleževal Vodnikovih del, zlasti njega »Krajnske Pratike«, za katero je kar najpridneje opravljal korekture in prirejal zgodovinske doneske. Takd piše Zois Vodniku dnd 20. sušca 1794. leta: »Kummerdai, Linhart und Japel denken schon lange an die Kalender Verbesserung« in meseca ržčnega cveta tistega leta mu poroča svojo in Linhartovo oceno o prejetem dodatku s članki za poznejše letnike »Pratike«. Članek »Pergodbe od ftare« ni jima bil kar nič po volji in zatd tudi ni bil vzprejet v prihodnje letnike (od leta 1795. do leta 1797.) Kar se tiče te stvari, piše Zois takd-le: »So zusammengedrängte Perioden der Bibel- und Fabelgeschichten stehen auf allen schlechten deutschen Provinz-Kalendern und vorzüglich in einem bei Eger in Laibach aufgelegten, dessen Verfasser der Sprachketzer Markus1) ist. Linhart hat es übernommen, aus seiner ,Geschichte von Krain' die merkwürdigsten Perioden seit der ersten Ansiedlung der Slaven im Lande zu extrahieren und beidrucken zu lassen — wofür ihm jeder Bauer mehr Dank wissen wird, als dem Markus für den Salomonischen Tempel und die Ruinen von Troja.«
Leta 1794. pošilja Zois Vodniku tudi nekatere izvode živino-zdravniške knjige, katero je Linhart po izvirniku živinozdravnika Wollsteina na Dunaji preložil v slovenščino. Bil jc Linhart tudi član ekonomske družbe na Kranjskem (sedanja c. kr. kmetijska družba) in rečeno knjigo je že leta 1784. poslovenil pod naslovom »Bukuvze od fhvinfkih bolesni sa kmetshke ludij«. Zois je Vodniku poslal te izvode, da bi jih razdelil med kmete.2) —
Lepo delovanje znamenitih rodoljubov pa je skoro zadela nena-domestna izguba, zakaj dnč 14. malega srpana 1795. je umrl devet-intridesetletni Linhart po kratki bolezni na bridko žalost mnogih pri jateljev in vse dežele. Zois je o tej priliki pisal Vodniku to-le: »Mit welchen Worten soll ich Ihnen die betrübte Nachricht verkündigen ? Linhart ist nicht mehr! Er starb plötzlich an einem Aneurysma der Aorta, das zur Grösse einer Mannsfaust anwuchs und in dem Augenblicke, als es zerborst, die ganze Blutmasse in die Brust- und Leibeshöhle ausgoss. Die Anatomie tröstet uns wenigst mit den Beweisen, dass kein Fehler, noch Mangel menschlicher Hilfe unterlaufen sey. — Unsere besten Köpfe bemühen sich, um Epithaphien auf Linharts Verdienste zu fertigen.«
V drugem pismu pa piše: »Ueber Linharts Tod wird noch immer gedichtet und nichts entschieden. Man spricht, es sei von der Obrig-
Pohlin.
Vodnikov album, str. 47.
keit verboten worden auf Trauerbeweise weder Grabsteine noch Elegien öffentlich Hand zu legen.«
Napdsled je dobil Linhartov nagrobni kamen na ljubljanskem pokopališči nastopni napis:
Linhartova slika je ohranjena v silhuveti, katera je vezana pred zvezek njega nemške pesemske zbirke »Blumen aus Krain«; ondu čaka, da se razmnoži potomcem. —
Govorili smo Že v teh vrstah o soprogi Linhartovi. Bila je sestra ljubljanskega odvetnika Makoviza in je odšla po smrti svojega moža na Dunaj. Ali je imel Linhart kaj otrdk, to ni znano. Takisto ne včmo, ali je na pustem mestnem svetu za Gradom, katerega mu je na večkratne prošnje leta 1792. prepustil magistrat ljubljanski, zgradil poslopje ali napravil vrt, in če ga je, kdo je dobil to poslopje ali ta vrt, ko je odšla Linhartova vdova na Dunaj. Morda provzročč te vrstice, da se bode še dalje raziskovalo življenje Linhartovo v obče in to njegovo zunanje življensko razmerje posebe. Saj je bil Linhart, kakor smo dokazali, prezaslužen takd za svojo kranjsko domovino kakor za närod slovenski!
ANTONIO LINHARD Carnioliae Historiographo et Caesareo
Regii Capitaneatus Secretario Hoe monumentum merenti moerentes Posuerunt amici Obiit 14. July 1795.
Meni žal srce krepi .
Kosi. dež, na cvet polja, Padaj, žalost, v dno sred!
Žalost pada mi v sreč.
Polju cvet dež poživi, Meni ždl sreč krepi.
Rästislav.
Granitna miza.
Spisal M. Cilenšek.
(Konec.)
>liko da smo ostavili staro znanko rulo in pobirali stopinje po granitu, že je odstopil gozd na vse ''strani in lepa ledina se je razprostrla okolo nas. Ob nje spodnjem konci je sezidana ubožna gorska cerkvica Sv. Treh Kraljev (1191 m) od kamenja, kakeršnega je ravno našel zidar, in pokrita s skriljnato streho. Tožna je res in zapuščena, in kakor se ji poznä le predobro, tudi potrebna popravila — mogoče, da se najde dobrotnik, ki se je usmili — ali dobrodejno vpliva ndte rajski mir, ki je razlit okolo nje, in ti budi spomine iz davnih, davnih časov, ko je naznanjala zvezda človeštvu odrešitev svetä. Po kratki pobožnosti smo prišli do precejšnje, malone okrogle granitne plošče, ki leži približno sredi ledine. Tu je pokazala priroda potniku sama, čemu je položila to mizo semkaj. »Tukaj se bodemo oddehntli in si okrepili ude, da nas ne zmorejo za nadaljne hoje,« reče doktor in položi svojega rojstva darilo na bližnji kamen.
»Gospod, prehitro bode še; dan je še dolg, in mislim, da še sedaj nismo potrebni«, ugovarja mož s košem in hoče dalje.
»Sevčda, tebi ni potreba l Meniš li, da te nisem opazoval, kakd si vesel tolkel ovsenjak ? Pokaži, koliko ti ga je ostalo! Vidiš, vsega si zmlčl, zatd lahko praviš, da je Še prerano!«
Sedaj je prišla vrsta na gospodinjo. Nadevala je na mizo raznih jedij in nas povabila, naj sežemo po njih. Ali vsi smo se nekamo branili, dokler ni doktor pogodil prave.
»Mamka, tisto steklenico privleči, saj vidiš, da drugače ne bode nič. Od same žeje se nikomur ne ljubi jesti, in kakd naj človek jč, ako so mu usta popolnoma suha? Treba je najprej jezik nekoliko zamočiti in mu olajšati delo. Sicer to ni pri nas navada, toda navadno tudi nismo na gorovji; danes je lahko izjema.«;
Zdajci se prisveti pint na ploščo in privabi vsakomur dobrovoljen smeh na lice; nosdč se pa drži kislo, ker ni obveljala njegova.
»Tristo kosmatih medvedov, to pa, to!« vzklikne jezikoslovec, »s tem si ga zopet privežemo in porečemo kako pametno.« — Zrušili smo našemu vitezu dobro polovico trdnjave, drugo pa prihranili za večerjo.
»Käj ne, Tine. to-le nepravilno sivkasto zrnje, ki se sveti skoro kakor naš premagani vitez, to ti je kremen, in to-le umazano, ki ie videti mestoma kakor steklo, to je živec, med obema raztresene črnikaste ploščice pa tinjec ali sljuda?«
»Takd je, takd, dragi jezikoslovec moj! Tudi vi v ,rajhu' veste, kaj je graniti«
»Hm, ,granum' zrno in odtod spaka granit l Vi prirodoslovci niste za drugega na svetu, nego da nam kvarite latinščino in grščino in nas jezite.«
»No, no, ne repčnči se takd, saj še nisi slišal, kakd trava rase, niti ne včš, o čem se Časih razgovarja gozdno drevje. Le poglej dno-le staro mater smreko in poslušaj, kakd je neki poučevala vitko svojo hčer. Potnik — jezikoslovec ni bil — opazoval ji je verno in poročil svetu to-le: ,Mnogo, mnogo nas je bilo svoje dni; stale smo takd na tesnem, da smo se kär trle. Ko smo nekoliko odrasle, zapela je sekira, in ostale smo dobile dovolj prostora. Mnogo let smo živele v lepem miru, rasle na viš, rasle na debelost, a ravno to nam je za-udalo smrtnih ran. Prišel je Človek in butal ob nas. Najprej se je postavil na vznožji, in ko je tukaj uničil življenje za življenjem, stopal je vedno više in više in takd dospel tudi do nas. Oj, kakd so stokale moje mile prijateljice, kakd se je razlegalo žalostno vpitje po gdri! Ko jim je nevrednež izpodbil noge, izgubile so ravnotežje in se zlek-nile po tleh. Sedaj jim je uplenil zeleno diko, sežagal jih na kratke konce in jih mrcvaril do Črnih kostij. Te jc naložil na umazan voz in jih tiral v dolino, kjer niso našle pokoja, dokler mu niso izginile v strašnem ognji izpred očij. Naše kosti se dado primerjati dnim ubogih Beduvinov v nepreglednih puščavah, ki niti po smrti ne najdejo miru. Veter jih izkoplje iz peska in drevi po kamenji in pesku, dokler jih ne zgloje časov zob do zadnje mrvice. Vsem se res ni godilo takd hudd, ali umoril jih je venderle in jih porabil v raznovrstne potrebe. Vsega ti sedaj še ne morem povedati, morda pride kdäj boljša prilika; tudi bi vsega še ne umela, zakaj, premlada si še.'
,Mati, ali nam preti tudi od druge strani kaka nevarnost?'
,0, kajpada, takd lepo drevje pa bi ne imelo še drugih sovražnikov! Ti so sicer neznatni, toda strahovitejši od človeka. Po malem te ugonabljajo in pogubljajo, ne menčč se za strašne bolečine, ki jih moraš prebiti, dokler ni vsega konec. Ti neprijatelji so dvojni: jedni te morč pod kožo, drugi ti sklestijo želodec, Ha si ne moreš več pomagati. Prvi se ti zavrtajo s kleščicami pod suknjico, vrtajo ondu navzgor in polagajo ob rovu drobna svoja jajčeca. Iz teh izkobacajo
blede ličinke, ki ne vedd drugega nego .ščipati in mleti, dokler ni rov poln nesnage. Od prvdtnega rova si dolbejo stranske rove, ki so, kakor gloje zver, zmirom širši in obsežnejši in se napösled okon-čujejo v podolgasto zibeljko, kjer ti lčže mrcina k počitku in prav trdno zaspi. Sedaj bi kdo mislil, da je konec življenja. Ali kaj še! Buba res ne Žrč, toda iz nje se i.zplazi nov rogovilež, pustivši staro raztrgano suknjo za spomin. Prehrusta ti kožo in grč v svate snubit neveste. Takö veselo mu potekajo dnevi, ti pa medliš in blediš, dokler nisi dobila zadnjega udarca. Kadar namreč zaradi nesnage in preobilih rovov živilni sok polagoma zastaja in ne dobivaš več potrebne hrane, tedaj se ti začnd lasjč ježiti, izgubljajo počasi prirodno svojo barvo in popadajo raz glavo/
.Oh, grozna, grozna mora biti taka smrt; kaj nas vender čaka na svetu! Ali so tudi dni hudobneži takö neusmiljeni, o katerih si rekla, da nam sklestijo želodec?'
,Za las niso boljši; samö toliko je razločka, da jih je šc več,' poučuje skrbna mati in nadaljuje tako le: ,Živež, katerega si prisvajajo noge v zemlji, teče po telesi navzgor, cepi in cepi se v posamezne rdčice in stopi napösled v želodec. Ta hrana je surova, in le želodec jo more prenarediti in skuhati, da ti daje moči' in te ohranja zdravo. Kaj se pa mora zgoditi, ako so ti neprijatelji pokvarili ali celö uničili to preimenitno orodje, misliš si lahko sama! Od gladu moraš poginiti v najlepših letih navzlic obili hrani, katere ti podaja mati zemlja. Taka je z nami, ljubica moja; dobro si zapomni, kar sem ti povedala. Sevčda je to slaba tolažba, vender je dobro, da se seznaniš s svojo usodo in z usodo svojega rodu. Bridka je res, ali kaj hočemo! Pritrjene smo v zemlji in se ne moremo umikati sovražniku, če nas tudi kriččč napada. Potrpežljivo je treba prebiti nezgodo, katere se ne moreš ogniti.'«
»Ali je to vse, kar je včdel povedati öni potnik sanjdč?«
»Menda se že s tem jezikoslovcu zavežejo usta in takisto je jasno že iz tega, da prirodoslovci vsaj toliko umevajo prirodo, kakor on svoje stare hijeroglife.«
Takö se je končala pravda o tej stväri tam za granitno mizo na Pdhorji.
Okrepčani smo se vzdignili in zavili za Včlikim vrhom (1347 m) na prostrano planoto, iznad katere gleda tu pa tam neznaten vrh. Svet je sicer jednoličen, toda odškoduje te bujna rast, kateri se skoro ne moreš naČuditi. Sedaj smo šli vkreber, sedaj zopet nizdolu in prišli po raznih ovinkih do »Mailanda«, nekoliko koč, kjer prebivajo drvarji
in oglarji. Tu v kadünji je bilo vse rdeče debelih jagod, in najbolj nam je bilo žal, da se nismo utegnili nazobati tega izvrstnega sadu. Ko so nam drvarji povedali, kakd so prav potratno sekali les v prejšnjih zimah — priča temu so bili malone 2 m visoki ostanki, kakor da jih je kdo nalašč zabil v zemljo — in ko so nas spravili na pravo stezo, dospeli smo, ko se je kazdlo pomikalo že čez pdldne in je želodec že godrnjal »jeden prst pod 110s, jeden prst pod nos,« do popolnoma podrte lovske hišice. Tukaj v senci blizu bistrega studenca smo se utaborili, poiskali si prikladnega prostora za ognjišče in pridno znašali suhih vej in ostankov nekdanje hišice. Vse to smo opravljali nekako s široko vestjd, zakaj še na misel nam ni hodilo, da bi se kdo temu ustavljal na mestu, kjer segnije leto in dan toliko drv, da bi izhajalo več družin ž njimi. Skoro prav nam je hodilo, da nas ni nikdo motil v tem prevažnem poslovanji, zlasti pa ne mož zakona, ki bi nam bil očital sedaj to sedaj dno. Delo smo si razdelili, kolikor se je dalo, in razbremenili gospodinjo, ki se je v tem pripravljala. na važno svoje opravilo. Ker je storil vsakdo svojo dolžnost, zatd je voda skoro valovala v loncih in se dvigala. V tem je bilo treba skrbeti za mizo. Preveč si pa vender nismo belili glave, zakaj na razpolaganje nam je bilo lepih granitnih plošč, parobkov in celd obtesano bruno. Ker smo bili na razsežni planoti, kjer se je križalo več potov, poslali smo geografa ogledovat svet, da bi se pozneje preveč ne mudili. Ko se je vrnil z ugodnim poročilom, sedli smo po tleh za mizo h kosilu, ki nam je sevčda jako teknilo. Po kosilu smo legli po tleh; nekateri so celd nekoliko zadremali, drugi pa prižgali smodko, trdčč, da jim otovrč najbolj diši. Kakd ncizrecno dobro dč zcmljanu mir, ko si pozabil za trenutek vsakdanje skrbi in se popolnoma udal usodi svoji!
Na zemlji ne traja nič večno! Nikjer ni stalnega dobrodejnega miru, nikjer lepe sprave; vse se pehä in preriva, in vsakdo gleda le na to, kakd bi se okoristil z najmanjšo betvico. Tudi mi si nismo mogli privoščiti dolgega miru, zakaj oglašala se je skrb za nočišče. Počasi smo se pobrali in korakali za vodnikom. Prišli smo na brez-drevesno planoto, ki je bila vsa zarastena z visoko travo. Tu pa tam so se videli debeli parobki, jasne priče, da je tudi ta prostor nekdaj pokrival gozd. Tu se nam je pripetilo nekaj človeškega. Visoko rastjč ni bilo prav nič razhojeno, in takd je pošel našemu potu zadnji sled. Hodili smo sčm, hodili tja, ali nikjer ni b"ilo rešitve. Napdsled se spustimo v dolgem ovinku na drugo stran jarka, ali tudi tukaj nismo bili na boljšem. Begali smo kakor v megli in se ozirali na vse strani,
da bi se oteli iz te neprijetne stiske. Zdajci zapazimo visoko nad sabo velikega možd dolge brade, ki je spravljal z dvema pomočnicama mehko trajno travo, katera bi mu namesto mörske trave rabila v izdelovanje sedlarskih in jednakih stvarij. Poklicali smo ga, in braddč se ni branil. Ali v prvi sili nam ni bilo skoro nič pomagano, zakaj nismo se mogli umeti. Mož se ni mogel načuditi, kakd neki bi govorili ljudje, ki nosijo suknjo in ki tudi sicer vlečejo na gospödsko stran, takd navaden in takd neotesan jezik, ki je vender ustvaijen samd za domače potrebe in katerega je kar stisniti za zobč, kadar te sreča tujec. Doma v mestu bi se ne bil nikdar udal, toda tu ni kazalo drugače, zakaj naša doslednost mu je bržkone odkrhnila grebčn, in lahko smo se razgovarjali o raznih reččh. Spravil nas je na cesto in nam povedal, kakd se nam je sukati, da pridemo do človeških bivališč. Dolgo smo hodili proti jugu in napdsled mislili kreniti ob desni sträni na Planinko, češ, da bodemo imeli nekaj razgleda in da si ogledamo takdzvane »črne ribnike« in pritlično borovje, ki rase okolo njih. Toda bržkone je kdo razdražil »zelenega možd«, bivajočega v imenovanih ribnikih, in napravil burjo, da smo morali odjenjati in hoditi dalje po cesti, dokler nismo dospeli do »stare žage«.
Tukaj blizu izvira Radolne stoji nekaj koč. Ker je dež neprestano lil in ker se je tudi že večerilo, nismo mislili več na daljno hojo, ampak odločili smo sc za staro žago. Doktor stopi v jedno kočo, da bi pozvedeli za nočišče. Toda skoro je bil zopet pri nas in nam zagotavljal, da v hišici ne moremo prenočiti, ker je taka vročina v nji, da bi utegnila Škodovati našemu zdravju in ker se je nabralo ondu toliko nezdravih soparov, da so ga malone vznak vrgli čez prag. Zlezli smo po lestvi na nekdanjo žago, sedaj izpremenjeno v stajo za govejo živino, in našli na parni obilo dišečega sena. To je bilo vsem po volji, in prav veseli smo bili, da se nam je nudila takd lepa prilika. Po večerji smo si oskrbeli ležišče in prav izvrstno spali do ranega jutra.
Dokler je bilo käj lesä, spravljali so ga iz okolice semkaj na žago in ga izpreminjali v deske. Tedaj je bilo tukaj glasno življenje in dosti prometa. Ko so pa podrli gozd, ostavili so tujci opustošeni kraj in prepustili domačinom gole planjave. Sedaj je vse tiho, in le poslopje ti povč, kaj se je nekdaj godilo tukaj. Ostro zobovje pa so premestili, da osrečijo ž njim človeški rod še drugjč.
Drugega dnč smo si skuhali žgancev na mleku, doktorjeva soproga pa je dobila »kofetka«. Dež je prestal že pondči, in napočilo je lepo jutro. Po zajutrcku smo se takoj odpravili na Rogljo (1517 m)
in se tam naužili dokaj lepega razgleda po Ptujskem polji in bližnjih gorah in hribih, potem pa stopali nizdolu. Toda pot je bil dolg, in ko smo prišli do prvega kmeta, vnela se nam je želja po ovsenjaku. Nosäö je krenil v hišo in se skoro vrnil s hlebom. Danes se doktorju ni ustavljal prav nič, in le prehitro smo ga zmleli. Mož pa se je dobrodušno namuznil, rekši: >Ali nisem včeraj prav govoril; sila kola lomi!«
Pohorje prištevamo prdgoram, ker je zgrajeno od najstarejših hribin. Njega posebna znamenitost so pohlevni, nekako zaokroženi liki in obila voda, ki teče z njega, na vse strani. Oglejmo si na kratko vzroke tema pojavoma. Na zemlji ne najdeš nikjer hribin, ki bi ne razpadale na zmirom manjše drobce, kakeršnih napdsled na ne-oboroženo okd niti ugledati ne moreš. Zlasti kristal äste hribine, kakeršne sestavljajo naše gorovje, odlikujejo se po navedenem svojstvu. Vzrokov moramo iskati v zlogu in v kemijski sestavi.
Kristalastih hribin navadna sestavina je živec, kateri se prvi razkroji in razpade na manjše kdsce. Ko se je omehčal in izpral, ne morejo se ostale sestavine ustavljati dalje, in po nastalih razpokah in špranjah uveljavljajo sedaj svoj vpliv na hribine vzdušnine, rosa, dež in prevažna menjava topline. Tem silam se ne ubrani nobena meševita hribina, in preperevanje, katero zlasti najbolj podpira zmrzujoča voda, sili vedno dalje v notranje skladove. Ako pa hribini nedostaje živca, kakor sljudovcu in drugim skriljevcem, pomaga ji vstlana sljuda in druge rudnine, katere se odlikujejo pö skriljavem zlogu. Takd se obrusi in razpade sčasoma vsaka ččr, vsaka iglica, ost in vsak ostri vrhunec; posledica takega razpadanja pa je kolikor toliko pohlevno površje. Marsikje, kjer skriljave hribine gledajo beli dan, razcepile so se dostikrat na prav pravilne, tanke skrili, ki se počasi izpreminjajo v prst. Ko so se zrušile prvotne, pridejo na vrsto druge, in takd napreduje nikdar mirujoča premerta zemeljske skorje. Kaj pa je posledica temu? Prva in najizdatnejša se kaže pač v gorovja zunanji obliki. Vrhovi so zaokroženi in odpadajo prav polagoma v nižino; med njimi ni tistih strašanskih sotčsk in visokih sten, ki dičijo apnena tla, ne podzemeljskih otlin, v katere bi o priliki zdričala površina in naprav-Ijala lijaste udrtine. Vsega tega tie vidimo na pnigorah, temveč ne-kamo pohlevne se nam zdč že iz daljine, in ako jih pohajamo, uve-rimo se tudi o tem.
V prsti, ki je nastala od raznih skriljevcev, rule in granita, nahajajo se živežu rabeče snovi prav obilo. Ne samd, da živec ponuja koreninam takd potrebnih lužnin, nimajo raztvorbiric njegove tudi
nič ogljikovokislega apna, katero ne ugaja rastlinstvu. Zatö lahko trdimo, da ima pragorskt svet vse pogoje za bujno rast.
Z ozirom na rastlinsko odejo je usposobila priroda prägore še drugače. Ondu je namreč kakor nikjer drugjč toliko vode, da se dostikrat ne moremo načuditi temu pojavu. Vrelci so po kristalastih hribinah najpravilneje razdeljeni, in njih voda je razmerno najčistejša. Kakor noben, takd tudi ta prirodni prikaz ni brez vzroka. Prägorja večinoma temno površje vsrkava več, odbija pa menj toplote. Zaradi tega zrak nad njim ni sposoben, da bi vzdržaval v sebi vodene pare, in dež je pogostoma namaka. V trdno kamenje kapljevina tudi ne more hitro pronicati in takd ostaja v razrahljanem bolj na površji. Gosta rastlinska ruša jo napdsled zadržava, da se ne porazgubi' prehitro. Prägore se torej označujejo po zaokroženih likih in bujnem bi-linstvu, kateremu jc podstava lahko sprhnjčvanje in množina hranečih snovfj, ki se raztapljajo v toliki vodi.
Ako pohajaš Pöhorje rženega cvčta ali malega srpana, povsod te pozdravlja lepa brdnja, zlatčnica, mdravka, solnčna roža, sv. Antona roža. kokovičnik, hribovski primožki, mäterinski korčn ali črvivcc. Znano je gorjancem povsod, in nekateri celd trdč, da ga od ärnike — takd jo tudi imenujejo — ni boljšega zdravila. Zlasti za rane jim rabi nje sok. Gospodar pa jo pisano gleda, in sicer ne brez vzroka, zakaj živina se je na pašniku ne dotakne in tudi v sčnu se je brani, ker diši močno in neprijetno ter je grenkega, ostrega ukusa.
Zlatenica ima močno črnikasto koreniko, ki ne gre nikdar naravnost v tla, ampak rije plitvo v zemlji vodoravno ali napošev in oddaja mnogo vlaknatih koreninic.
Na koreniki stoji 30—60 cm visoko, okroglo, jednovito steblo, ki je povsod jednakomerno porasteno z lepljivimi dlakami.
Ob tleh sedč pritlični listi in štrfč naravnost od stebla. Trpot-čevim so zeld podobni in tudi jednako kvarni; škoda je največja tam, kjer stoji rastlina druga poleg druge. Ti listi ležč po zemlji, potrebujejo mnogo prostora in zadušč vsako drugo rast. Videl sem mestoma toliko tega plevela, da je bilo vse površje kar rmeno in le malo drugega zelenja vmes. Listi so podolgasto-jajčasti in celorobi; 5—7 žil teče po vsakem. Stebelni listi so v obče jednaki pritličnim, toda krajši so in ožji; navadno jih je samd dvdjica.
Steblo se okončuje v širo raze vetje. Ponajveč sta pod njim še dva koška jednakih cvetov. Ti so vsi rmeni; obkrožni jezičasti, notranji pa cevasti. Rožka nosi kodeljico.
Brdnja pa ni jedina rastlina, ki bi te utegnila zanimati; toda o tem morda drugikrat. Sedaj pa glejmo, da pridemo v dolino, zakaj želodec je že nejevoljen in tudi solnce pripeka prav močnd. — Mimo Koritnega nas je vodila cesta niže in niže, dokler nismo v Oplotnici sedli za krčmdrjevo mizo. Tudi tukaj smo slabo naleteli, in kakd bi moglo neki biti drugače, saj smo bili tujci, in s tujci se pri nas povsod govori le nemški. Toda nismo se udali in za slovenski groš smo tudi dobili, česar smo želeli. Ker so se zbirali oblaki in se je napovedovala nevihta, zatd smo po kosilu celd kegljali, dokler nas ni prisilil mrak na odhod. Dež nas je vedno peračil, dokler nismo dospeli do Visol in skrili rep. Tukaj nas je Čakalo drugo iznädeianje. Premeteni doktor je res prav očetovski skrbel za nas. Da bi ne bilo sitnosti j, če bi bil koga izgubil ali Če bi se bil kdo preobjedel ovsenjaka, naročil je bil opravniku banke Slavije, naj stopi določenega dnč v njega hišo. Ko nam je pretipal kosti in našel vse v redu, bilo je veselja in smeha, da je bilo käj. Ker je bil dan žc potekel, nategnili smo noč in se radovali srečnemu izidu našega potovanja, kar je bilo sevčda umestno, zlasti če pomislimo, da hoja po takih snežnikih in lednikih ni šala.
Drugega dne so nam ljudje pripovedovali strašno novico, ki je neki spravila vse meščane na noge. Razširila se je bila po mestu (SI. Bistrici) grozna novica, da sta hodila ondu pred tremi dnevi dva Rusa in vpraševala po ondotnem sodnem pristavu. Ni bilo več dvojbe, da jc le ta v zvezi z nevarnimi ljudmi, ki morda namerjajo napasti mirne in nedolžne mestne ovčice. Da bi sc pa stvar ne zasukala in nakovalo ne izpremenilo v kladivo, potegnila sta jo Rusa molčč mimo Bistrice, in v Izraelu je zavladal zopet mir. Blagost njim, ki nc ved d, kaj delajo!
Valčku.

/alček bistri, kam hitiš? Malo vsaj počij! Kar mi o dekletu včš, Tiho vse razkrij!
Ti ne čakaš in molčiš?
Tčci, valček nčm! Zdme že pozdravov ni? Dosti, dosti včm!
L. Habetov.
J ara gospoda.
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.)
II.
ilo je petnajst let prej.
Pod nizkimi vrati jednega önih gradičev, katere sre-čavamo v prelepih, z bukovino porastenih dobravah dolenje Kranjske malone vsako Četrtinko ure, zbrala se je precejšnja družba gospode s kmetov: tri pdstarne gospč, dva tudi že sivolasa gospoda, pet aH šest gospodičin, med njimi tri pod dvajset, jedna pod trideset, jedna ali dve pa nad trideset let; mimo tega pet ali šest gospodičev, katere je bilo skoro vse po dobi uvrščati med dvajseto in petindvajseto leto.
Na Veselici, takö imenujejo ta gradič, bilo je že dolgo obično, da se je tam zbirala sosedna gospödska mladež v prelepem poletnem času, ko je bila prilika uživati zlasti dijaške počitke. Studijozov je bilo povsod, bodisi v sosednjih gradovih, ali pa v kmetskih hišah, in ženska mladina, kolikor je ni ostalo že leto in dan v domači hiši in šoli, prihajala je tudi iz mest k sorodnikom in znancem. Pri Or-lovih na Veselki so bila vedno gostoljubna vrata odprta na iztežaj.
Lahka septemberska megla se je dvigala nad šentrupertsko dolino, in od gosto obrastenih gozdnih robov so odmevali zadnji zvoki žup nega zvona, ki je pel sedmo jutranjo uro.
»Tine, kje imaš Sivčka?« zavpije bradat gospod, kateri je za drugim, nekoliko sivolasim tovarišem ravnokar stopil iz veže.
»Je že tukaj!« zakriči širokopleč hlapec, goneč od hleva sčm dolgouha, oscdlanega z dvema, na vsako stran pripetima košarama.
»Kje je vino? Kje kruh, kje pečenka?« nadaljuje öni in nemirno maha z veliko gorjačo po zraku. Bil je, da ga takoj predstavimo, graščak z Veselke, gospod Orel.
»Vse je pripravljeno, vse je tu, papd!« hiti jedna izmed önih gospodičin, o katerih smo dejali, da so bile pod dvajsetimi leti. Pri tem že nosi steklenice, zavitke in razno drugo robo s klopi pred gradom ter vse sklada v košari na oslovem sedlu.
»Jaz pomagam!« oglasi se poslužno jeden izmed mladih gospodov.
»Jaz tudi!« odzove se nekaj drugih.
Vesela gneča se napravi okrog osla in klopi, v tem pa gospod Orel polagoma pozdravlja sedaj tega sedaj önega.
»Kje pa je moja pipa, pa moj tobak?« vzklikne hipoma.
»Ah, pipa, tobak! Gdri v sobi je še!« odgovori dčklica, očito najmlajša izmed vseh. Štela je morda komaj trinajst let.
»No, glej — ti krem pel j!« zakričf graščak na videz nejevoljen, toda iz vseh besed mu venderle zveni očetovska ljubezen in dobrodušnost. »To je tvoj referat, Maruša, in ti —«
V	tem pa je bila nekoliko dolgopeta dčklica že v veži in na stopnicah in za malo trenutkov tudi zopet pred gradom z očetovo pipo in velikim mehurjem, polnim tobaka.
»Kje pa je Pepe — strijc Pepe?« vikne gospod Orel.
»Odšel je že! Napovč nas gori pri Slama rji, da bode mogoče kaj skuhati!« reče dna gospodičina, ki je ravnokar spravila košari v red.
»Tega tudi ni treba 1 Zakaj mu nisi velela, naj počaka? Ti, Julika, ti tudi ne misliš in ne včš, česa je treba 1 Strijc bi nam lahko vodil Sivčka!«
»Oh ne, tega bodem jaz!« zakliče takoj pet ali šest glasov.
»Jaz ga bodem!« pravi najglasneje Maruša. Držala je osla že za brzdo.
»No — kje pa je —?« vzklikne graščak sedaj Še jedenkrat polglasno in pogleda zamišljeno okolo sebe; »no, torej pa — odrinimo U
Polovica družbe je že korakala vkreber proti obrastenim brdom, vstajajočim za gradičem. Gospod Orel je bil le iz stare svoje navade ponovil tisti »Kje pa je?« in ker ni imel v tem trenutku nobene želje več, nastopil je sedaj mirno z gospčmi in svojim pdstarnim tovarišem pot za drugim mladim rodom, ki je hitel dalje z obloženim oslom na čelu.
V	tem se mi lahko zložno seznanimo še z nekaterniki te družbe, katerih si vseh doslej še nismo mogli ogledati.
Moški spremljevalec graščdkov je bil umirovljen stotnik, molččč gospod, ki drugih ni niti kratkočasil niti vznemirjal. Stanoval in živel je več let pri Orlovih, udeleževal se kot »pasiven član« vseh zunanjih nastopov te družine, kazal se časih tudi koristnega pri nadziranji hlapcev v hlevu in skednji, sicer pa je bil bolj »samosvoj« gospod.
Izmed gospa je bila jedna soproga Orlova, tiha, drobna Ženica, ki je že na vse zgodaj v polnem miru preskrbela, da je stalo vse, česar je bilo treba naložiti Sivčku, pred gradom na kldpi, naročila tudi hlapcu, da opravi dolgouha, in odposlala strijca Pepeta. Potem pa je vzprejemala v pritlični sobi poleg veže točno prihajajoče goste: gospd Golovo z dvema hčerama, gospo pl. Malijevo s hčerko in
sinom in še več mladih gospodov, večinoma študentov, bivajočih na počitkih v bližnjem trgu ali sosednjih selih in gradičih.
Namenili so se danes na Kremen, ddkaj visok hrib na vzhodu domače doline, čegar vrhunec diči majhna podružnična cerkev. Tudi kapelan je bil naprošen, da jim bere mašo tam gori, toda obetal je, da jih že pričaka pri cerkvi, ker mu. je bil z ddma pot tja priležnejši.
Počasi se je pomikala družba po gorskem kolovozu; bukev in kostanj sta širila košate svoje veje na desni in levi sträni; pot pa je robilo leskovo in glogolovo grmovje, iz katerega je sedaj tu, sedaj tam zletel vznemirjen kos ali pa vzplapotala plaha taščica. Mladi ljudje spredi so hiteli naprej po dva, trije aH štirje skupaj, a sedaj in sedaj se je zaklicalo za njimi, da nikar takd urno. In potem so čakali sprednji smijoč in glasno govorčč, da so starejši prikorakali za njimi.
Maruša je tirala obloženega osla, kateremu so vrhu polnih košar nadeli še razne zavijače in vrhovne suknje.
Poleg Maruše je stopal jeden mladih gospodov, katerega bi bil vsakdo spoznal na sto korakov za vseučiliškega dijaka kmetskega rodu.
»Gospodičina, pustite vender meni tega osla!« dejal je, ko se je po kratkem postanku družba zopet pomikala dalje.
»Ah, kaj še! Ta je moj! Oh, ti Sivček ti si moj!« zavrne dč-klica na pol nejevoljno, na pol šaljivo.
»Utrudilo vas bode to tiranje l Glejte, saj ne sluŠa ta neumna žival, in pot je čimdalje slabši!«
»Nič se ne bojte, gospod Vrbanoj,« odgovori dčklica; »jaz ga že včm krotiti.« Rekši na lahko udari po oslovem hrbtu z leskovko, katero ji je nedolgo urezal spremljevalec. Dolgoühec res skoči nekoliko dalje, takd da ga dohitita šele po kratkem teku, dočim se smeje in kriči zaostala družba za njima.
Vrbanoj, kakor ga je nazvala Maruša, prime uhanca za brzdo.
»Pa bi bil res skoro ušel!« sopne Maruša.
Potem korakata molčč drug za drugim, Vrbanoj bolj skrbčč za žival, nego je očito treba, Maruša pa polglasno pevajoča za njim. S šibico je dražila in gladila osla po hrbtu.
Bila sta kakih petdeset korakov pred drugimi in za malim ovinkom pota, ko se zdajci .oglasi Maruša:
»Zakaj pa ne hodite z Juliko, gospod Vrbanoj?«
»Zakaj?« ponovi dni, ne da bi se obrnil.
»Zakaj, da, zakaj? Sicer — do sedaj ste bili vedno ž njo!«
»Ako ni bilo drugih, ki so bolje kratkočasili gospodiČino Juliko !« mčni dni suhotno.
»Hihi! Oh, ta Julika!« zasmeje se dčklica.
»Zakaj ? Sedaj zopet vprašam, zakaj?« nasmehne se tudi Vrbanoj in na pol obrne k mladi dčklici svoje lice, kažoče lahko rdečico.
»Jaz bi ne povedala,« deje dčklica nekoliko počasno, »ali ta Julika je poredna, zlobna — vi ne veste, kaj mi je storila!«
»Ne, res ne!« deje Vrbanoj na pol začuden, na pol radoveden, kaj ima pač ta otrok na srci.
»Sevčda ne veste! Toda povem vam: zapreti me je dala — tri ure zapreti 1 V gdrenji sobi sem morala biti včeraj tri ure, in ukazala je, da moram tisto neumno nemško pravljico — oh, saj sdma ne včm, kaj je — zapisati najprej francoski potem pa slovenski. Pomislite — tri ure sem pisala — no, pa kakd? Maščevala sem se — takd grdd sem pisala — oh, kakd grdol«
»Pa zakaj ste bili zaprti?« vpraša Vrbanoj obradoščen.
»Prav po nedolžnem! Včeraj zjutraj sem bila d61i na tratim pod gradom, in Sivček, ta-le osel, pasel se je tamkaj; takd lepd je bilo pa sem ga zdajci zajahala, in zdirjala sva po cesti proti vasi. Tam naju pa je srečal naš župnik, jaz sem se smijala, on pa ne; on je šel prav tedaj k nam — no, in potem me je Julika zaprla. No, pa le počakajte, še nekaj vam povem!«
»Kaj pa še?« reče Vrbanoj z glasnim smehom.
»Nič več se ne bodete smijali! Vi ste tudi takd neumni, da Juliki vse verjamete —«
»Hvala lepa!« zine Vrbanoj in se zopet zardi.
»Da, da, vse verujete in da — oh, kaj mislite, da ne včm? Da ste najrajši blizu nje? Ali neumni ste, ko mislite, da je res tako dobra, kakor se hlini! Tri ure zaprta za nič in tisočkrat nič U
»Hej, halo, ho!« kričč zadi.
»Hej, halo!« odgovori Vrbanoj, ne da bi ustavil Sivčka.
»Naj le vpijejo,« zasmeje se Maruša. »Čakajte, da vam vse povem !«
Vrbanoj je bil resnično radoveden in zatd je gonil osla naprej.
»Se li spominjate, ko smo bili zadnjič v Rakitni, tam v dnem gozdiči — slepo miš smo lovili — in potem ko smo šii domdv, bili ste vi z Juliko — jaz sem vse videla — saj je šla z menoj samd dna stara Golova gospodičina, ki takd slabo vidi — nihče drug ne hodi z menoj — in tam sem videla, da ste vi dali Juliki rdeč nagelj — kaj ne? Recite, da ne!«
Vsi trije, Sivček na sredi, stopali so sedaj drug poleg drugega, ker je bil pot širok, in Vrbanoj se ni mogel obrniti takd, da bi ne bilo videti izdajne rdečice na njega lici.
»Menda, menda!« reče glasno, silčč se na smeh.
»No, vidite, takd je,! Dali ste ji rdeč nagelj, zvečer pri slovesi pa ji je gospod Pavel, ta, ki je pri Malijevih na počitkih, vaš prijatelj, dal tudi nagelj, toda — belega. In veste li, kaj je storila ta Julika, katero imate za takd dobro? Tisti beli nagelj je vteknila v kozarec vode in ga ima še vedno na oknu ter ga hodi duhat vsak večer, predno grč spat. Vašega pa ni nikjer!«
»Kam ga je dela?« vpraša Vrbanoj skoro nehote.
»Kam? Zavrgla ga je, kaj drugega — jaz ne včm, nisem je videla. Včm le to, da vsak večer duha tisti beli nagelj.«
Vrbanoj stopa takd hitro, da ga Sivček in Maruša komaj dohajata.
»I — gospodičina Maruša,« povzame napdsled, »vaša gospodičina sestra vender lahko stori s takim nageljnom, kar hoče! In morda so ji beli — ljubši?«
»Dišč vsi jednako. Zakaj ni takisto vašega dela v kozarec, ali pa — samd vašega?«
To zadnje je rojilo po glavi menda tudi Vrbanoju.
»Danes ji ne smete dati nobene cvetice I« veli Maruša.
Spremljevalec bi bil skoro odgovoril: »Saj jih ne bodem!» Toda dejal je po kratkem molku in z nasmehom:
»Oh — danes ne bode nikjer dobiti nageljnov!«
Maruša je izlila očito ves žolč in vso jezo, kar se ji je bilo kuhalo v srci.
»PoČakajva drugih!« menila je in trgala kraj pota šopek rdečih korčkov.
Vrbanoj pa je, kakor bi ne znal drugače dati duška nekemu tesnemu čustvu, jel klicati nazaj: »Hoj, hola, hoj!«
»Vama se pa tudi nekamo čudno mudi!« povzame spremljevalec Juličin, ki ju je došel prvi.
»Vam se pač nič, gospod Pavel!« zavrne ga Maruša jezično. »Näte, gospod Vrbanoj!«
Rekši mu ponudi nabrane cvetice.
»Iioho, to je zatd, ker Sivčka goniš, Andrej!« zasmeje se Pavel.
»Da, da,« pohiti Vrbanoj in vtakne šopek za klobuk. »Jako hvaležno delo to, kakor vidiš — hvala lepa, gospodičina Marušica; midva se pač umejeva in poznava — kaj li?«
S to Šalo je zatrl svojo zadrego in okornost, ki ga je obšla ob prihodu dnih dveh.
»Ali nimate nobenega nageljna, gospod Pavel?« zasmeje se Maruša z otroško-zlobnim izrazom.
»Maruša! Primi Sivčka in pazi na pot!« veli Julika, ki se je v tem sklonila v breg ob kolovozu, utrgala nekaj korčkovih cvetov in jih vteknila za pas. Vsa družba je bila tudi že skupaj, in Maruša je zaklicala:
»Hi, Sivčekl«
»Sedaj pa jaz pomagam!« oglasi se jeden izmed gospodov, ki so stopali z drugimi zadi, in zapusti svojo družico, jedno Golovih pd-starnih gospodičin.
»Ne, ne, Tinče l« brani mu Maruša; »vi ste pre neu s milj en i! Vam ga ne pustim!«
TinČe, sin pl. Malijevc, tudi dijak in sošolec omenjenih študentov, pa si ni dal braniti. Kot sosedni otroci — Malijevi so imeli tudi gradič blizu Veselke — bili so si on, sestra njegova Veronika, ki je šetala zadi z mlajšo Golovo, in Orlovi hčeri od mladih let sem prav takd domaČi kakor njih roditelji. Oče mu je umrl Šele pred nekaj leti.
»Kakd so veseli! Da, taki smo bili mi nekdaj! Pa če treba, tudi 'smo še sedaj, kaj ne, kapitanuš?« reče gospod Orel, korakajoč v zadnji vrsti. Stotnik odgovori samd na lahko: Dk, da!«
»Kaj ne, Lizika?« ponovi Orel in s kljuko svoje gorjaČe potrka na räme svoji gospč, stopajoči s pl. Malijevo in Golovo pred njim. Gospč so baš razmotrivale zadnje novosti, ki so krožile o malem življenji v njih soseščini.
»Oh, ti pa ti, Mate! Pa ne tepi me takd kruto l«
»To je zgolj ljubezen !« reče gospod Mate in se obrne v breg, čudeč se košatemu kostanju, ki je ravno tu s silnimi vejami kipel čez kolovoz.
»Ali je to drevd, kapitanuš, ali je to drevd 1«
Oba nekoliko postaneta, gospod Orel pa segne z levico pazno pod desno päzduho in potegne iz žepa ploščato, vender obilo steklenico in obrnivši vso pozornost od kostanja na skrbno zamašeno steklenico, šepne tovarišu: »Ti, kapitanuš!«
Oba nekolikokrat dobro potegneta.
»Izvrstna slivovka!« pohvali se Orel polglasno, stotnik pa le molčč prikima.
In takd so potovali v hladnem jutru proti vrhu. S posameznih ovinkov pota se jc že videlo skozi gosto vejevje gori na belo cerkvico kremensko.
(Dalje prihodnjič.)
io6 M. Valjavec: K prvemu sešit k u slo veusko-nemškega slovarja Wolfovega.
K prvemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega.1)
Vesel sem prejel prvi sešitek Wolfovega slovarja. Veseli me, da je gospod Pleteršnik vänj vzprejel tudi kajkavske besede, in to je storil po pravici, ker je Daničič v >Akademijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika4 prejemal samd iz slovarjev kajkavske besede, iz drugih tiskanih knjig kajkavskih pa ne. Iz teh knjig, nekaj pa tudi od näroda, imam zapisanih nekaj besed, katerih nisem našel v Pleteršniku, pa jih torej tukaj podajam; morebiti vzame katero v dodatek na konci dela. Besede, pri katerih ni nič zapisanega, nabral sem sam in časih dodal kraj, kjer sem jih slišal. Nekaj jih je tudi iz ogerske slovenščine. —
abectvica f. = abeceda. Gašparoti: cvet sveteh 3*908 za koje ako ne znaš ovo ti celu skoro abccevicu pred oči tvoje postavljam. — aČ — ker, ač, da . . = ker, če. — ädamovHca in adamovčica f. neko jabolko. — ägrad m. cytissus hirsutus. — Interjekcije: ahi Zagrebec pabulum spirituale 1*403, ahime 5a 49, aih in jaik, vae Fuček 120. — al a dar m. ime konju.
—	aldovnost f. Vranič Robinzon 2*83 srdce njegovo vre na prvo čutilo je blažena slčdenja dobrovoljne ove aldovnosti. — dlika, dlkica f. ime psici, Tdkec m. ime psu. Varaždin. — alon m. heleborus niger. Samobor, lek za srab; otroci mu pravijo purič. — dngelek m. se zöve v Ncdeljancih pri Varaždinu tisti, ki na rali prvi začne žeti. — auhme! interj. Zagrebec 1*378 sirote smo prez glasa ostale. Auhme! siccine te rapuit mors ex-secrata? — bdbelnica f. tista ,kopänja', v katero vino teče, ko se stiska. — btibica f. Rückerl, Massliebe. Mikloušič izbor. 117. — babičji, adj. Hebammen. Matošek 1. 7 prazna čast in svojaglavnost je dvoje jarih kač v babčjimu srcu. — babični = babičji. Matošek 1. II. nekterih navukov sem le po vrhu zadeval, kteri so mrvico višji nad babičnim vumam. — babin adj. d) aviae Pergošič 33*' 34b b) weiber-, Zagr. 5* 176 veruvati babinomu prišeptanju.
—	bdbina f. tudi: jedna tistih klad, na katerih stoji koteč ali svinjak. Varaždin.
—	babotrsovrna f. berberis vulgaris. — babärda f. = babura. Zagr. 5b 177 zgrabil je vrag baburdu. 1*343 ščrbaste krmežlive baburde. 505 to je ona peklenska prokleta baburda nenavidnost. — b&ček m. 1.) =brat: baček moj predragi Miškec ti ozvani, pes. 2.) = frater frančiškanski. Koprivnica, iz madj. bätya. — badzek m. takö pravijo majhnemu človeku. Varaždin.
—	bagmi m. lepd okroglo sv inj če, bag Anica, baguuička f. okrogla prašiča.
Ker tiskarna nima črk 7. dijakritiškimi znamenji, kakeršna rabi Wolfov slovar, čitaj se povsod: a = d, ä = a, 6 = q, s = 6, š = e, d = d, 0 = 0, <>> = d, <0 = o, 6 — 6, i == i, i = l, ii = u, ii = u.	Und.
M. Valjavec: K prvemu scšitku slovensko-ncmškega slovarja Wolfovega. 107
Varaždin. — bahomiast adj. Gasp. 1209 od bahornaste mudrosti. — bahomht adj. magicus. Gašp. 1*295 bahornata čuda činiti, iz mrtveh tel bahornatoga proroka. 1-604 meštrije nikakve ne znamo bahornate. 4*182 (192) pleh pred prag devojke zakopa i nekoje bahornate rčči izgovori. — bäjca f. Erz-, Steingrube. Nagy nav. 173 ona mejsta bregouv, gde medine (Erze) i kamenje kopajo, bajce, lüdi pa, ki je kopajo, bajcare zovemo. — balandza f. držalo meča, sablje, capulus. Gašp. 3*346 vu opadanju palaš iz nožnice z balandžum na zemlju špice oštročum gore osovljen vstanovi se. Mata-kovič 1*103 prijemljujuč balandžu sablje (pisano: balangya, brž iz madj.) — bdlesnka f. platno, ki ima po sebi dol grabice. Ivanec. — bdletuica f. bedenj, v katerem se ,rubje' to je perilo pari. — balwi m. je v Varaždinu Papierdrache, a kaj je v Kocijančiči Filotea s. Ferenca Sale-siuša. 3*171 igre na piljar, balona, drčanje do plašča, škake, damu . . ne znam. — bandizati, baniizati in bantiMti, proscribere od ital. bandizar. Gašp. 1*448 je zadovoljna bila videti ga iz varaša bandizänoga. Habdelič ad. 756 ako je tomu tak, trebe bude goščenja bantižati. — banka,} m. die Brieftasche. Gönczy 30 gda je nazaj k doumi prišo, komaj je ništeri groš meo vu bankaši. — ban/a f. molestia, offensa iz madj. bäntani je beseda jako navadna v govoru in v knjigah, da je skoraj ne grč izpustiti iz slovarja niti slovenskega. Pergošič 58» biti na bantu. Habdelič ad. 65 nevolje i bante zakonskih ljudi. 66, 425, 663. Šimunič mar. 89. Zagr. 5* 50. Ko-vačič kern p. 102 i. t. d. Od tod razven bantovati še: banfltelj oflensor. Reš 127 fantenje nad bantitelom. — bantovdnik m. impetitor Pergošič 27. — Tudi bdrat m. iz ital. baratto se pogrčša; slišal sem: ovo more biti za barat = moglo bi se upotrebiti; to n£ za moj barat = tega ne morem potrebovati. V knjigi: Habd. ad. 209 z gospodu barat imati. Krajačevič 209 jesi li z vragom imel kakov barat ali pajd^štvo? Zagr. 1*49, 129, 307. Gašp. 3*458 niti filera za svoj barat ni ostavila i. t. d. od tod baratanje Habd. zre. 102 Mul. pos. 1394. Gašp. 3 4 7 o i. t. d. — 'lakaje tujka: barbir = brivec in zdravnik zelö navadna v närodu in v knjigah in od nje: bar-berija: Škvorc 86, barbsrov adj. Zagr. 5b 208, barbirski JurjeviČ 63. — bardan m. = osti: trizob, s katerim ribe lovč. Varaždin. — baril m. pomeni tudi bučo. Podsusecl pri Zagrebu, v Jaški govorč celö: vozili smo s polja barlla, to je buče ali tikve. — bardček m. je tudi neko jabolko. — bärla f. je visoka žena. Varaždin. — ad ,barli': slišal sem od Samoborca: rad bi, da bi mu na barle peneze posudil, to je: kar na besedo. — bdrna f. ime kravi, b&rnek in bärno m. ime volu, bržčas iz madj. — bdrtolovkay bdrtolovžica in bartolWica f. je neka hruška, zrela okolo s. Bar tola ali Jerneja.
(Dalje prihodnjič.)
M. Valjavec.
m<
Književna poročila.
j.
Levstikovi zbrani spisi. Uredil Frančišek Leveč. /. in II. zvezek. Poezije.
Ljubljana, lg~n.pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. rSpi.
(Konec.)
Nasproti pa nam ni nič /Al drugega ustopka, katerega je bil namenil g. izdajatelj kritiškemu čitatelju, a ga ni mogel izvršiti. G. prof. L. piše I., 29$: »Zadnja leta je naš pesnik posebno čislal poudarek ali naglas ter v pisavi vsako besedo naglaševal s primernim akcentom. Želel sem to posebnost pesnikovega pisanja v poezijah ohraniti, ker sem bil prepričan, da bi tistim jezikoslovcem slovenskim, ki se pečajo s težkim vprašanjem našega naglasa, s tem nagrmadil obilo hvaležnega gradiva, zlasti ker se Levstik tudi v tem oziru ni zatajeval, da je Laščan. Toda tiskar mi je rekel, da nima toliko naglašenih črk, da bi mogel knjigo tiskati, in ker novih ni kazalo naročati, moral sem naglase večinoma opustiti in pridržal sem jih samo tamkaj, kjer so se mi zaradi dvoumnosti ali zaradi pevske mere zdeli neobhodno potrebni; marsikomu bodo še ti presedali.« — Prostodušno priznavam, da sem med temi zadnjimi tudi jaz, in to iz več vzrokov. Prvič je upravičena dvojba, je li bi nudili I^evstikovi spisi, zlasti poezije, jezikoslovcu, ki se bavi z naglasom, käj porabnega gradiva; zakaj znano je, da se je Levstik menj negoli kateri drug pesnik ali pisatelj zadovoljeval s slovenščino, kakeršna je, ampak čimdalje bolj je kazal v vezani in nevezani besedi, kakšna bodi slovenščina. Nijedcn pisatelj ni slovenščine bolj krotil in brzdal negoli on; in ontfaj, da bi bilo nänj v takö pozni döbi (^Zadnja leta8) vplivalo domače narečje? To ni nikakor verjetno. Pač v govorici vse svoje žive dni ni mogel zatajiti Laščana, ali v pisavi,— nei Njegova slovenščina • je veliko preveč osnovana po njega slovniških teorijah, veliko preveč — recimo, kozmopolitiška ali obče slovenska — nego da bi mogla imeti znatne sledove sploh kakega narečja; semtertja kak dijalektiški naglas, mrvica di-jalektiških besed in izrazov, to je vse. Za upoznavanje laškega narečja pa bi bil Levstik celd nezanesljiv vir in v svojih poezijah še bolj nego v prozi. Saj je tudi on rabil pesniške sloboščine, in te priznavamo pesnikom zlasti tudi, kar se tiče naglaševanja Iz vseh teh vzrokov nekoliko dvojim o nastopni trditvi g. izdajatelja, da daje naglas Levstiku poseben kolorit in da ga more prav brati in korenito umeti samö tisti, kdor pozni velikolaško in sploh dolenjsko narečje, kakor Preščrna samö gorenjski Slovenec.
Drugič pa so Levstikovi naglaski prejednostavni, da bi se ž njimi mogel okoristiti jezikoslovec; ne da bi želeli
takö komplikovanih dijakritiŠkih znamenj, kakor jih zahteva za učenjaškc namene P. Stanislav Škrabec, ali pritegne mi, kdor vč, kakšna znamenja je uporabljal Vuk ali kakšna uporablja akademiški hrvaški rečnik, katerega je Daničič pričel; podobna rabi tudi Pleteršnikov slovar.
Sicer pa si ne morem käj, da ne bi o tej priliki izrazil misli, katera mc obhaja že davno. O naglaskih je namreč >po pameti taka sodba naša«, da jih v navadnih knjigah prav nič ni treba, v pesmih, kjer nam navadno že mera narekuje naglas, še menj nego v prozi, in da niso za nič drugega, nego da se ž njimi nepotrebno trapijo stavci. Živim jezikom ne treba nikakeršnih naglaskov, in hvala Bogu, naša slovenščina je še nekoliko živa; niti grščini za nje največje slave ni rabil akcent, ki dandanes toliko preglavice dela naši mladini, ampak vsak atiški kmet je naglašal pravilno samouk. Domislili so se ga bili aleksandrinski učenjaki šele tedaj, ko se je bilo bati, da izgubi grščina prvotno čistoto zbok tega, ker se je po svetovni državi Aleksandra Včlikega izpremenila v občevalni jezik tudi barbarskim närodom. — Nikakor s tem ne trdim, da sta izreka in naglaševanje naše knjižne slovenščine ustanovljeni; aH o tem naj se uči ondu, kjer se je sploh treba tem rečem učiti: v Šolah in v učnih knjigah, slovnicah, slovarjih i. t. d. O. St. Škrabec, izvestno največji — recimo, naj nam oprosti prcčastiti gospod to besedo — natančnež v dijakritiŠkih znamenjih — torej Škrabec celo na platnicah v besedilu »Cvetja z vrtov sv. Frančiška® ne rabi prav nič naglaskov. Naglaski, kakeršne rabi aljubljanski Zvon*, utegnejo tedaj imeti veljavo za tujca ali za naše pozne potomce, ko bode sedanja slovenščina častitljivo počivala poleg sanskrtščine, stare grščine i. t. d. Toda tedanji učenjaški potomci naj si pomagajo brez naglaskov sami, kakor moramo tudi mi proučevati panonske spomenike brez naglaskov.
Sedaj Še nekaj o »tolmači« samem. O njem se ne moremo izraziti drugače nego pohvalno; vsaka njega stran nam priča, kakd spreten slov-stvenik je gosp. izdajatelj in kak6 temeljito poznä naše slovstvene od-nošaje. Na primeroma ozkem prostoru nahajaš obilico literarnih pojasnil, novic in črtic, nekoliko takih, kakeršne je vzmogel samö osebni prijatelj Levstikov, ki je dolgo let zaupno občeval £ njim. Jedino, kar bi mogli očitati »tolmaču«, je to, da je presko p. Radi sicer priznamo, da je uprav tolmaški posel silno siten; ko se ti je ozirati na raznouke čitatelje, treba ti biti jako opreznemu, da se ti ne bode prigovarjala na jedni sträni gostobesednost, a na drugi skoposlovnost. Tudi tu je zopet »in medio virtus*, in g. izdajatelj je izkušal po pravici ubrali srednji pot. Niti v tem ne moremo grajati g. izdajatelja, da si je z ozirom na še živeče osebe nalagal časih diskretno molčečnost: vender ga vse to ne more oprostiti graje,
daje tu in tam »tolmač« naravnost nedostaten. Ker sem se bal, da je ta moja sodba«presubjektivna in da ji je kriva morda moja nevednost, razgovarjal sem se o tem z gospodi, ki so dobro podkovani v slovenščini, a tudi oni so mi priznali, da jih je »tolmač« večkrat pustil na cedilu. Zlasti se jim to dogajalo prav kakor meni pri »Ježi* in pri »Ljudskem Glasu«. In tu nam niso na umu namigavanja pesnikova na neke osebe in odnošaje, katerih diskretni izdajatelj ni hotel pojasniti, ampak množina maloznanih ali celd neznanih besed in rekel. Ako pa se to dogaja zelenemu lesu — slovenskim filologom — kaj počni nefi-lološko občinstvo?
G. izdajatelj pravi o »Ježi na Par nas« : »Levstik je to satiro na naše književne razmere sam najbolje pojasnil s svojo dodatno poezijo: ,List iz Olomuca'«. Prečital sem to pesem dvakrat in trikrat, toda o navedeni trditvi se mi ni dalo uveriti. »List« pač pojasnuje smčr »Ježe« v obče, a ta je itak jasna ; v posamičnosti se niti on ne spušča, in poleg Koseskega se izrecno omenja samd še Toman in, če se ne motimo, Josipina Turno-gradska. („Naj si tudi v pdinoč rebro svoje družiš"). Nasprotno, dikcija te poezije je takö vznesena in — težavna, da bi le-tä, sama potrebovala izdatnega tolmača. — Črtica o „Velikem Grogi" bode sicer izvestno dobro došla mnogim čitateljem, toda z ostalim komentarjem o „Ježi", ki obseza vsega skupaj oskromnih 11 vrstic, ni v pravem razmerji.
Pri opazkah o „Otročjih igrah v pesencah" pogrešam pripomnje, da so vzete — če se ne motim, vse, vsaj pa večinoma, odločno nc morem trditi, ker nimam „Vrtca" pri rokah — iz „Vrtca", kjer jih je dodal pesnik sam. AH pa naj morda na to meri opomba izdajateljeva (II., 371.): »V „Vrtci" jim (namreč „Otročjim igram v pesencah4') je dodal te opazke" i. t. d.) Vsekakor svojina Levstikova ni označena jasno dovolj. — Nekaj nasprotnega pa se je pripetilo v III. zvezku, kjer se na str. 210.—220. tiska prav kakor ostalo Levstikovo blagö prevod g. kurata A. K o bi ar j a („Iz ruske zgodovine. Po staroruskem letopisu Nestorjevem") in celd dodatna njega opazka (menda izvorna): „Tako ruski stari letopisec priča o slavnej Olgi, o ka-terej Karamzin govori: „pripovedka jo imenuje zvito, grška cerkev svčto a zgodovina modro Olgo." Res čitamo v „tolmači" (II., 321), da „Črtice iz ruske zgodovine", tiskane v „Vrtci" 1879. leta, niso iz Levstikovega peresa, ampak da jih je po Nestorji priobčil g. Anton Koblar in da je Levstik nadaljeval Koblarjev prevod šele od 174. strani dalje („Začetek Kijevsko-Pččerskega samostana"), toda kakö U pride Koblarjev prevod do tega, da se tiska pod Levstikovo firmo? Če je hotel g. izdajatelj podati čitateljem ves „Vrtčev" prevod, naj bi bil že po tisku ločil Koblarjevo in I/evstikovo svojino. Sicer pa se nam po jeziku sodeč vidi, da je Koblarjev
prevod Levstik pregledal. — Nekatere druge opazke o III. zvezku hranimo za poznejši čas, ko izideta še zadnja dva zvezka Levstikove proze.
In sedaj še besedico — last, not least — o tiskovnih pogreških. Ni jih mnogo — takih, ki bi ovirali razumevanje, celd ne; vender se mi vidi, da jih je nekaj več v II. in lir. zvezku, nego v Iv vsekakor vsega skupaj več, nego jih je izkazanih med „tiskovnimi popravki", katerih v III. zvezku celö ni. Vender bi bilo jako želeti, da bi se kär najnatančneje pregledali še jedenkrat vsi zvezki ter zabeležile v jednem prihodnjih zvezkov tiskovne in izdajateljeve pomote, to pa v interesu izdaje in izdajatelja samega, da ne bi se česa njemu na rovaš stavilo, kar je morda Levstikova pomota ali pa njega posebnost. Naj pojasnim to z nekaterimi vzgledi. I,, 13, 7. vrstica od zdolaj čitamo: „Mati z gnezda ga izvabi''; kdo je zagrešil z nam. iz ali 'z? ,,Ak" se piše 1, 40, 3. vst. od zdolaj brez apostrofa; I., 41 v zadnji vrstici čitamo: „Nedolžna ko lilija s poljä4', kjer anapestiška mera zahteva izreke: ,.lil'ja". Vrstica 6. na I., 54. str. „Jaz k tebi priščl bi gotovo", je vsekakor napačna, ker ji ne-dostaje jedne stope; če premenimo naglas in čitamo ,.prišel", dobimo vsaj čveterostopen granes, ki pa je pač poleg še jednega (8. od spodaj na isti sträni) jedini čistojambiški; vsi drugi imajo vsaj po jeden anapest. Morda se je pred „priščl" ali pa za to besedo izpustila kaka beseda. — I., 213., vrst. 6. (v sonetu): „V mladostnih dnevih sem vže izgubil"; jambiška mera zahteva „uže"; takisto I., 220 v zadnji vrstici „Če ga dobiček svoj ne vzpodbada", nam. „uzpodbada"; II., 32 r, v 8. vrsti od spodaj čitaš: „Tako so se Tatare razznojili", takisto v 10. vrsti od spodaj „v Tatare", a v 16. vrsti od spodaj: „Tatar/i? se vele razpalili". Toda dovolj bodi primerov; v vseh teh in v mnogo drugih bi se dalo dvojiti, kdmu je prisoditi hibo.
V pozivu, ki ga je izdala knjigarna Kleinmayrjeva, obetajo se nam za IV. zvezek Levstikovih zbranih spisov njega „Kritike in znanstvene razprave" in za V. zvezek „jezikoslovne stvari"; ničesar pa nismo čuli o pesnikovih pismih. Ker si ne moremo misliti, da bi se bila vsa poizgubila ali bila nalašč uničena, tedaj izrekamo upravičeno željo, naj se objavijo vsaj tista, ki so v kateremkoli oziru zanimljiva ali važna, ako so namreč sicer pripravna za javnost. Brez njih si celö ne moremo misliti dovršene izdaje Levstikove; saj je znana resnica, da se pesnikov in sploh velikih mdž čustvovanje in značaj na mnogo stran lepše ali vsaj pristnejše zrcali v njih zasebnem zaupnem občevanji, torej tudi v pismih, negoli v njih javnem delovanji. Da jih bode g. izdajatelj vestno porabil v svojem životopisu, o tem smo itak uverjeni.
Završujoč svoje pripomnje, prosimo še jedenkrat izrečno, naj se nam ne tolmačijo kot hudomušnosti, ki naj bi kratile priznane zasluge g. izda-
jatelja, ampak zmatrajo naj se kot blagohotni migljaji za zvršetek vse krasne izdaje, katera nam je uprav « na srce prirasla; in zajedno naj se u vazi j o — in to je naša še bolj iskrena želja — pri prihodnji Prešernovi izdaj i.
O zunanjem lici Levstikovih zbranih spisov ni da bi govoril; lepo blagd se sämo hvali. Narobe: z ozirom na to, da jim je krasna njih oprava primerno podražila ceno, vzkliknil bi skoro — izvestno v zmislu Levstika samega — s primerno varijacijo Lessingovih granesov:
„Wir wollen weniger aufgeputzt
Und hill iger gelesen sein!"
V. Ketek.
---
II.
W. Vondräk, Altslovenische Studien (posebni odtisek is „Sitzungsberichte der Akademie der Wissenschaften, philos.- histor. C lasse", kn.
CXXII). Wien iSpo, 8\ po.
(Konec )
Gledč na cod. Suprasl. je pisatelj dognal: i. da so v tem zborniku teksti različnega izvora, <la tedaj ni tekst vsega zbornika od iste osebe ; 2. da se prevod jezikovno nc strinja z dnim ostalih najstarejših spomenikov, da v tem prevodu ni najti stare, ampak že novejšo redakcijo; 3. ti različni teksti so nastali na bolgarskih tleh, 6ni odlomek pa, kateri je tudi v Clozovcm glagol., bil je tukaj samö prepisan z malimi premembami. O citatih iz evangelij je dokazal, da se ne strinjajo z najstarejšim prevodom, katerega beremo v evang. Zograph. in Marian., ampak da reprezentirajo že nekoliko poznejšo redakcijo in se tedaj strinjajo bolje z evang. Ostrom, in Savino knjigo. Omeniti moram, da se v teh slučajih strinja cod. Supras. z bolgarskim Trnovskim evang., in ravno to je važno, ker evidentno dokazuje, da je domovina tem premembam Bolgarska. Isto se dii reči o odlomkih iz psalmov; tudi teh je mnogo. Vondräk sicer trdi; da so ti citati iz psal. mnogo bolje ohranili prvotnejši prevod* od evangelijskih, toda če primerjamo te citate različnim psalterijem, prepričamo se takoj, da se ne strinjajo povsod s starim Sinait. psalt. Naj omenim samö jeden primer ps. 136, 2 beremo v našem rokopisu na vrbbii po sredč j o j e občsihomt> s*>sady svojo isto tudi v rusk. Čudovskem ps. (prepis iz leta 1472.), v Sinait. ps. in v hrvaških glagolskih tekstih pa najdemo starejši prevod na vrbbii po srčdč j«j§ obesihomt> organ^ny naše.
Da so dni teksti, kateri so združeni v cod. Supr., res prestavljeni v Bolgarski, to nam dokazujejo najbolje taki izrazi in take besede, katerih ni
najti v najstarejših pannonskih evangelijih, zatd pa v staroruskih in v bolgarskem Trnovskem. Sestavil sem precčj takih besed že v »Archivu f. slav. Phil.« XIII., 242—245, nekaj novih je sedaj dodal Še Vondräk.
Nikakor se pa ne morem strinjati s pisateljevim mnenjem o domovini cod. Suprasl. v sedanji obliki. Vondräk piše o tem : »Nachdem also das Material, aus dem der Cod. Supr. sich aufbaut, in Bulgarien seine bestimmte Form angenommen hatte, wurde es in Russland (oder überhaupt von einem Russen) noch einmal so abgeschrieben, wie wir es jetzt haben, und so entstand unser Cod. Supr.* Vprašati moram, zakaj pa ni v cod. Supr. nobenega vpliva ruskega, kakor ga vidimo v staroruskih spomenikih, zakaj ni najmanjšega sledu o ruski grafiki, katera se je v tej ddbi gotovo že mnogo razločevala od južnoslovanske ? Pisatelj sicer trdi na str. 53., da v tej dobi (XI. ali XII. stol.) ni mogel jezik prepisovalčev še predreti na površje. Kakö pa to, da se je nekako uveljavil v vseh staroruskih spomenikih XI. stoletja, da je v njih predrl semtertja domači jezik? Cod. Supr. nima nobenih gra: fiških in jezikovnih posebnostij staroruskih spomenikov, v palaeografiškem oziru tudi nima ruskega lica — in reči moram, da se palaeografiško naj-najstarejši ruski spomeniki precčj razločujejo od pannonskih — in vender misli pisatelj, da je prepisan na ruskih tleh. Do tega so ga napotile nekatere leksikalne posebnosti, nekatere besede, katere je našel samd v staroruskih tekstih. In so li res ti leksikalni izrazi takd pomenljivi" in važni, in kar je glavno, ali se res berd jedino le v staroruskih spomenikih? To sicer trdi pisatelj, toda mnogo teh izrazov je tudi v bolgarskih spomenikih; bili so tedaj že na jugu vzprejeti v prevod in šele od tam so prišli tudi v rusko književnost.
Takö nahajamo zetb m. starejšega uevestmikz tudi v bolgarskem Bero-linskem zborniku in v srbski Krmčaji Mihan., pronyrivz v Trnovskem evang. in nekem srb. spomeniku XIII. stol., v\>zvit\> v homil. Mihan., podragz v Trnovsk. evang., blagodariti v srbskem žitji Simeona, stolz m. starejšega presto h v istem žitji in v starejših srbskih listinah, prenih v homil. Mihan., aky m. jako v Trnovskem ev. Ostane še samo številce izrazov, katerih ne morem najti tudi v bolgarskih ali sploh starih jugoslovanskih spomenikih, toda to je samd slu&ijno, zakaj prezirati ne smemo, da poznamo še jako malo bolgarskih spomenikov, in še ti so objavljeni samd v odlomkih. Pri takem preiskovanji vedno še ostane dovdlj praznin, in zatd ne smemo takim posameznim izrazom nikoli prištevati prevelike važnosti; preveč nam še ne-dostaje posredovalnih spomenikov, mnogokrat moramo samd iz staroruskih spomenikov sklepati, kakd je bilo v bolgarskih. •
Nekatere izraze je pa treba razlagati drugače. Tako je oky mimo akt/ isto kar rob mimo rab ali zorja mimo zarja; beseda tokb tudi
8
ne dokazuje ruskega izvora, ker živi tudi v slovaških pokrajinah. Mat. XXVI, 27—28 se res strinja cod. Supr. nekoliko z Nestorjem, zakaj prvi piše za vy prelamajema in Nestor lonrimaja, toda isto nahajamo tudi v Cloz. glag., tedaj je ta popravek že jugoslovanskega izvora. Važnejše so za določevanje domovine staroslovanskih spomenikov pri sedanjem našem znanji gramatiške posebnosti. Take značilne posebnosti so v tem spomeniku ros mimo navadnega raz, in res trdi Vondräk, da je to vpliv ruskega pisatelja. Toda ta oblika se je takisto lahko pojavila v pokrajinah, katere so blizu Slovakov, saj se tako govori v nekaterih slovaških narečjih. Tudi gen. sgl. pronotn. sklanje na -ga m. go ni ruska posebnost, in če beremo jeden primer v Gregor. Nazian., posnet je samö iz jugoslovanskega originala. Da se je res na jugu rabila ta oblika, to mi priča bolgarska listina Const-Asena iz leta 1259.—78., kjer berem toga. Jednake oblike se nahajajo sporadiško še v denašnjih bolgarskih narečjih. Jaz sem tedaj še vedno tistega mnenja, katero sem povedal že prej v »Archivu* XIII., 246: »Doch wenn man in Betracht zieht, dass einige dieser Denkmäler, wie die Savina kn. und Suprasl. im wirklichen Russland sich befinden, andere von dieser Gruppe, wie das Galic. Dobryl. und Mstsl. Ev., durch sprachliche Eigenthümlich-kcitcn auf Volbynicn und Galicien oder Kijew hinweisen, so könnte man auch den Cod. Supr. in ein Gebiet versetzen, das zwar nicht russ. war, doch wo sich dieselben' literarischen Strömungen und Bewegungen fühlbar machten, wie im südlichen und westlichen Russland, ich meine die Gegenden nördlich der Donau, das alte Dacien und die nördlich davon gelegenen Grenzgebiete des Karpatenlandes. Bei einer solchen Annahme wird am leichtesten verständlich, wieso ein Cod. Supr. schon die neue Redaction iti Grammatik und Lexicon repräsentirt und doch gerade darin mit den russ. Evang. übereinstimmt.«
Neverjetno je pa, da seza öni odlomek cod. Suprasl., katerega nahajamo tudi v glag. Cloz., v najstarejšo döbo staroslovenske pismenosti, tedaj v pannonsko (str. 40). To bi bilo samö takrat verjetno, če bi bil pisan original glag. Cloz. na pannonskih tleh. O tem pa ni dvojiti, da je domovina prevodu 6nih odlomkov, kateri so nam zdaj v prepisu ohranjeni v glag. Cloz., nekje na jugu, najbrž kje v stari Srbiji ali sosednih krajih Macedonije. To je razvidno iz tega, ker nahajamo v glag. Cloz. precej sledü bolgarskega vpliva, namreč znano bolgarsko nepravilnost v nosnih samoglasnikih (v dveh primerih), u m. o in obratno; semkaj moremo prištevati tudi nadomeščevanje polglasnikov z o in e. Isto nam potrjujejo evangeljski citati, v katerih je že nekaj eklatantnih primerov nove redakcije. Zdaj tedaj ne bodemo več mogli zanika vati nekake vzajemnosti med najstarejšo hrvaško glagolsko in maccdo-bolgarsko pismenostjo.
Vondräk misli, da je tudi Savina knjiga na Ruskem prepisana, toda ni se mu posrečilo, da to dokaže le nekoliko. Glavni razlog mu je beseda, gospoda, in ta je baje le na Ruskem prišla v tekst, a takoj mora priznati, da denašnja ruščina ne poznä tega izraza. To besedo nahajamo v istem pomenu tudi v slovaških narečjih, in zatd se mi dozdeva verjetneje, da je domovina tega spomenika blizu tam kakor cod. Supr. Takd si najlože pojasnimo to, da je v njem že dosti novejših izrazov, katere čitamo tudi v staroruskih spomenikih. Omeniti hočem še besedo prahnem (raffpo?) Mat.
XII,	33, ker je tudi ta značilna.
Lepö nam je pisatelj razložil, da je tudi v Praških fragmentih nekoliko sledü novejše »bolgarske« redakcije prevoda, da tedaj ta spomenik ni nastal samö pod vplivom pannonske književne delavnosti. To je važno, zakaj dosedaj se še ni poudarjalo, da je bila še v XI.—XII. stoletji nekaka književna zveza, četudi še takö slaba, med severno Pannonijo ali bolje med severnimi karpatskimi pokrajinami in Bolgarsko. Sevčda se pri tem ne smemo sklicevati na dat. s. sllpomu, zakaj o jc morda samö pisna pomota, pisalec je napisal samö prvo polovico glagolskega u in to je ravno o. Tudi beseda smoky m. smokovmica je znak novejše redakcije.
Nikakor pa ne morem pisatelju pritrditi, da so ti odlomki iz prve polovice X. stoletja, kakor je to izrekel prvi Šafafik pred tridesetimi leti. To je radi palaeografiških kriterij popolnoma nemogoče, dovdlj je, če primerjamo Praška lista Kijevskim odlomkom ali Zograph, evang., in takoj spoznamo, da sta precej mlajša. Najbrž sta ta lista iz početka XII. stoletja, kvečjemu iz konca XI. stoletja. Makušev je celö mislil, da so ti odlomki iz XIV. stoletja, kar je popolnoma nemogoče, kakor nam pričajo hrvaški glagolski spomeniki iz
XIII.	in XIV. stoletja. V palaeografiškem oziru so Praški odlomki velike važnosti; tov je že Šafarik bistroumno spoznal, trdčč, da nam predstavljajo nekako prvotni tip glagolice, in isto misli Jagič o Kijevskih odlomkih, kateri imajo palaeografiško marsikaj skupnega s Praškimi. Praški odlomki mi dokazujejo, da tudi v Kijevskih odlomkih ni ohranjen pravi in čisti tip prvotne glagolice, kakor se je rabila v pannonski döbi, da ni bila takö öglasta, kakor je v Kijevskih odlomkih (prim. «Archiv« VII., 459, Cod. Marianus 416.).
O redakcijah najstarejših evangelijskih tekstov je VondrAkovo preiskovanje iz nova to potrdilo, kar je prvi Safafik dokazoval in pozneje sosebno Jagič obširneje razložil v uvodu prve izdaje Asseman. evang. in v Cod. Marian. Največ sorodnosti je med Assem. in Ostrom, evang.; Savina knjiga je nekako v sredi med tema in cod. Zogr. in Marian., katera imata najstarejšo redakcijo. Ni pa pisatelj dovolj poudarjal, da ima Savina knjiga mnogo posebnostij, katerih ni najti v nobenem drugem evangeliji, da se
8*
tedaj razlikuje od vseh ostalih. Naj omenim samö nekaj takih slučajev: Mat. V. 44, VI. 30, VIL 25, VIII. 3. IX. 25, 26, XII. 31, Luc. III. 14 etc.
Na str. 72. se zdi Vondräku verjetno, da so se pri prvem staroslo-vcnskem prevodu ozirali tudi na latinski tekst. Takö si hoče pojasniti izraz livra (latin, libra), katerega beremo v cod. Zograph. Assem. in Nik., mimo litra (gr. >iTpa) v cod. Marian. Ostr. in Savin, kn. O tem ni dvojiti, da je prvi izraz res latinski libra, toda zajet ni neposredno iz latinskega originala, nego vzet je iz grščine, zakaj v srednji grščini res nahajamo to besedo (prim. Du Cange, Glossarium ad scriptor. mediae et infimae graec. I., 809). Takisto si moramo razložiti tudi pomoto v psalt. Sinait., kateri ima za gr. sv apjjwwi izraz orašihz in ne kolesbnkaht. Prevoditelj je omenjeno grško besedo krivo izvajal od nom.	kar je latinska tujka arma; crpiwc v
tem pomenu je mnogokrat najti v poznejših grških virih. (Du Cange I. 119.).
Splošno se je trdilo, da je bil v prvotnem prevodu glagol raspfii in da ga je šele pozneje nadomestil propfti. Vondräk trd i ravno nasprotno, in po mojem mnenji je to tudi dovdlj podprl s primeri. I^ahko bi bil na-včdel še iz najstarejših hrvaških glagolskih tekstov, kateri so jako konservativni, nekaj primerov, kateri to potrjujejo. Jako pa dvojim o tem, da se je raspfli pojavil šele na jugu, v Bolgarski; meni se dozdeva, da se so nekateri izrazi počeli že na konci pannonske d6bc nadomeščati z novimi, da tedaj nekateri popravki in dostavki sezajo že v pannonsko d6bo in da se je ta delavnost, iz katere se je pozneje pri ugodnih politiških in književnih razmerah izcimila nova »bolgarska« (ali cirilska) redakcija, počela že na pannonskih tleh.
Naj še omenim, kar piše pisatelj o domovini staroslovenščine, zakaj to vprašanje še vedno ni popolnoma rešeno, če so tudi Miklosichevi nazori že jako omajani: »Die Bohemismen der erwähnten Denkmäler haben daher wohl ihre Heimat in Pannonien gehabt. Daraus folgt für mich, dass die Sprache, in welcher unsere altslovenischen Denkmäler übersetzt worden sind, nicht auch zugleich in Pannonien (resp. Mähren) gesprochen wurde. Sie war eine fremde, hieher verpflanzte, die freilich manche einheimische Ausdrücke, namentlich aus der Liturgie etc. annahm.* In dalje: »Die Sprache, in welcher die beiden Slavenapostel ihre Thätigkeit in Mähren und Pannonien entfalteten, war die Sprache ihrer Heimat, in erster Linie, also ein macedonischer Dialekt.«
K Oblak.
III.
Domači zdravnik po naukih in izkušnjah župnika Kneippa. Za vsakdanje potrebe našega ljudstva sestavil Valentin Podgore, duhovnik krške škofije. Izdala in založila družba sv. Mohorja. — Celovec 1892 —
str. 170. 8°. —
Takö je naslovljena knjiga, katere smo nekamo radovedni pričakovali sösebno zdravniki; zakaj poleg Hufelandove makrobiotike, katero je v slovenski prestavi priredil dr. M. Prelog, in »Domačega zdravnika« župnika Volčiča, ki ga je pred kakimi 20 leti izdala družba sv. Mohorja, nismo Slovenci imeli doslej dela podobne vsebine. Le-tä knjiga je vsekakor važen pojav v našem slovstvu — v malone 60.000 iztiskih roma v vse slovenske pokrajine — in izvestno jo bodo kär najzaupneje prebirali vsi slojevi našega ukaželjnega näroda; vredna je torej, da izpregovorimo o nji nekoliko obširneje.
Pisatelj sam pravi v predgovoru, da je njega delo le »preprost, skrčen prevod ali posnetek« dvojice Kneippovih knjig. Pred sabo ji imamo v nastopnih izdajah: Meine Wasserkur, durch mehr als 35 Jahre erprobt und geschrieben zur Heilung der Krankheiten und Erhaltung der Gesundheit. 35. Auflage, 1892, str. 376. 8°, in »So sollt ihr leben«, Winke und Rathschläge für Gesunde und Kranke zu einer einfachen und vernünftigen Lebensweise und einer naturgemässen Heilmethode — 4. Aufl., 1889, str. 364. 8°. Kempten (Bavarsko). Verlag der Josef Köselschen Buchhandlung.
Bodi nam dovoljeno, da se iz prva nekoliko bavimo z župnikom Kneippom samim in njega zdravilno metodo.
Dandanes imamo brez števila zdravilnih sistemov ali načinov zdravljenja, in skoro vsako leto se jim pridruži še kakšen nov sistem. Iz tega lo-giškt sklepamo, da šolska ali znanstvena medicina popolnoma ne ustreza svoji zvrhi. Zakaj poleg medicine, kakor se uči na vseučiliščih, imamo danes homojopatijo, elektrohomojopatijo, hidropatijo, magnetizem, vegetarijanizem, baumscheidtizem, jägerijanizem, zdravstveno gimnastiko, masažo i. t. d., i. t. d. O skrivnostnih in čudotvornih zdravilih, ki se češče negoli kdaj naznanjajo po časnikih, nečemo niti govoriti.
Kakö naj si tolmačimo to zmešnjavo? Najprej je gotovo krivo denašnje slabo socijalno razmerje. Vzpričo škrofuloze, angleške in luctiŠke bolezni, vzpričo alkoholizma hira in gine naš organizem čim dalje bolj. V neprestanem strastnem bdji za obstanek slabeva denašnja generacija na živcih. Italijanski učenjak nazivlje po vsi pravici sedanje stoletje — nervoznim.
Naši pradedje so imeli dosti krepkejšo kdnstitucijo in so svoječasne bolezni preboleli s pomočjo domačih in lekarniških zdravil ali pa tudi — brez njih.
No, denašnji rod ali že hira od mladih let ali pa jc vsaj podedoval to ali dno konstitucijonalno, hibo, kateri dostikrat ni m6či več najti vzroka; krpati mora torej neprestano, da si vzdržava ubogi život, in ako ta krpa ne drži, izkuša krpucati drugače — prehaja torej od metode do metode.
Vsak zdravilni način se ponaša s svojimi uspehi — umevno, inače bi moral skoro prenehati, inače bi vera bolnikov do njega skoro opešala. Kdor se pa natančneje in globlje bavi s tem vprašanjem, kmalu mu je jasno, da je nekaj drugega provzročilo te uspehe nego dotična zdravilna metoda, ki čestokrat nima prav nič posla ž njimi.1) To je — zdravilna moč prirode, to je teženje in boj organizma za svoj obstanek. Ta moč, to teženje provzroča, da se cčli zlomljena kost (sevčda, ako sta bili zlomljeni končini pravilno zravnani); prav tista skrbf pri vročinskih boleznih, v katerih ogromno nakopičena telesna toplina pretf uničiti življenje, da nastane silen pot, ki izžene čezmerno toplino ter zajedno izloči iz krvi One otrovne in kužne snovi, ki so bile vzrok dotični bolezni.
Brez dvojbe torej organizem utegne ozdraveli, ne da bi potreboval direktne zdravilne pomoči; zakaj zdravnik sam ne more izhajati brez zdravilne moči prirodne; on jo le podpira v nje teženji in borbi. »Zdravnik bodi pomočnik, ne pa učitelj pri rodi.« Da jo pa more izdatno podpirati, mora najprej spoznati bistvo dotične bolezni; temu pa je treba mnogo in temeljitih tcoretiških in praktiških študij.
Značilno je, da so bili večinoma lajiki, ki so ustanovili käko novo zdravilno metodo. Ne dä se sicer tajiti, in zgodovinska resnica je, da so dostikrat lajiki provzročili popoln preobrat v načelnih nazorih. Mogoče, da imajo lajiki bolj nepristransko in neomejeno oktf za nedostatke na kateremkoli znanstvenem polji nego strokovnjaki sami — navadno je vzrok le srečen slučaj — res je pa tudi, da donašajo mnogo napačnega in malo vrednega» kar je treba pozneje odpraviti z velikim trudom.
Tudi župnik Kneipp je lajik (sit senia verbo!) na polji znanstvene medicine. Njega zdravilna metoda, njega nazori o bolezni in zdravljenji so v celoti malone tisti, katere zastopa tako zvano pri rod no zdravilstvo (Naturheilkunde) že nad pet desetletij. Pristaši te metode trdijo v kratkih potezah td-le:
Ze zdrav organizem naš je pravi čudotvor. Pöjem zdravja je sicer težko določiti; ako pa vidimo, da so raznovrstni pojavi življenja pri zdravem organizmu samo zavisni od preprostih pogojev, kakor so n. pr. primerna hrana, čisti zrak, prava razdelitev dela in počitka i. t. d., čuditi se moramo,
') »Post hoc, ergo propter hoc«, na to sofizmo se večinoma opira slava teh zdravilnih metod. Ž&1, da ta slava ne traja dolgo.
da se človeško zdravje ne moti češče nego po navadi. To močenje zdravja nazivi jemo bolezen. Pojavi bolezni niso nič več in nič menj čudni nego pojavi zdravja; bolezni torej ni smeti zmatrati kot nekaj tujega ali sovražnega našemu životu (kakor se je v obče mislilo in se še bode). Ne grč torej, da proti njim uporabljamo kirurgiški nož ali strupena zdravila; treba je samö, da poiščemo njih prave vzroke, in sicer, v močenji življenskih pogojev. Ako se ti pogoji ugodno uravnajo, prestane tudi bolezen. Bolezni so torej le izraz abnormalnih pogojev življenja. Pojav bolezni izraža torej teženje organizma po zdravji. To teženje podpirati bodi naloga zdravnikova. Podpiraj je z jasnimi, nikoli pa z dvojbenimi pomočki, zlasti pa odločno zametaj slčbarn pomoček, ki škodi zdravemu telesu, n. pr. strupena zdravila, morfin, atropin i. t. d. Zakaj, kar je na kvar že zdravemu telesu, to nikoli ne more hasniti bolnemu.
Najjasnejši in najvplivnejši pomoček zdravljenja po Kneippovem sistemu je voda. Voda, zlasti sveža zmrzla voda, ta mu jc prava panaceja, zdravilo »par excellence*. Ostala zdravila: tinkture, čaji, prahovi in olja, ki jih našteva v svoji domači lekarni, vsa so bolj postranska in menj tehtovita. Z vodo se mora ozdraviti vsaka bolezen. —
Pisatelj »Domačega zdravnika« prispodablja v svojem navdušenji župnika Kneippa Kolumbu v znani pripovedki z jajcem in ga imenuje »pravega moža, ki je po toliko tisoč leti prvi stvar z jasnim umom spoznal ter svojo izkušnjo brezsebično objavil človeškemu rodu.« Ta panegirik se mi vender zdi nekoliko pretiran. Sistem zdravljenja z vodo jc bil v bistvenih potezah izdelan pred petdesetimi leti. Prvenstvo in inicijativa v vodozdravstvu grč drugemu mözu.
Bilo je v četrtem desetletji našega veka, ko se je raznesla novica o novem načinu zdravljenja po vsi Evropi. Preprost kmet v avstrijski Šleziji, po imeni Priessnitz, začel je zdraviti z mrzlo vodo. Uporabljal je vodo pri vnetteah, vročinskih boleznih i. t. d. ter dosegel velike uspehe. Priessnitzova slava je bila svoje dni prav tolika kakor danes slava Kneippova. Priessnitz je prvi ovrgel stari predsodek, stri urojeno nam bojazen pred mrzlo vod d. Ne da se tajiti, da je Priessnitz s svojim zdravljenjem provzročil preobrat v medicinski znanosti, tolik prevrat, kakor ga Kneipp s svojim sistemom po naših mislih nikdar ne bode. Kdo danes ne poznä Priessnitzovih obkladkovr Gotovo je, da se moramo zahvaliti njega vplivu, ako dandanes bolnike v vročinskih boleznih lečimo z mrzlimi obkladki, ovitki in kopeljmi, ako jim dajemo piti mrzle vodč, ako jim zračimo sobe s svežim zrakom.
(Konec prihodnjič.)
Dr. Jožef Rakež.
LISTEK.
Slovenska zemlja. Opis sloveuskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem obxiru. I. del. Pokn e žen a grofi j a Goriška iu Gradišč an ska. Spisal S. Riitar, c. kr, gimn. profesor. Izdala »Matica Slovenska«, u6 stranij. — Naša književnost doslej še ni imela knjige, zasnovane na taki podlagi. Sicer imamo že Erbnovo »Kranjsko« in »Koroško« ter »Slovenski Stajerc (t. in 3. snopič), ki so res knjige, sestavljene z velikim trudom ter vredne vsega priporočila, a nekoliko so že pošle, nekoliko pa so v marsičem zastarele — saj je minilo že četrt stoletja, odkar jih je izdala »Matica Slovenska«. Ne le strokovnjak, ampak tudi vsak poznavalec krasne Goriške vidi iz Rutarjeve knjige, kako natančno poznd g. pisatelj vso opisano deželo; vsaka stran se naslanja na temeljito znanje in zvedenost. Knjiga opisuje v »uvodu« lčžo, mejo, velikost, slikovitost in važnost Goriškega ter nam podaja sliko goriškega grba in goriškega gradü. Kot priznan starinoslovec opozarja g. pisatelj povsod tudi na prazgodovinske ostanke. — V »pr irodoznanskem opisu« se kžtj umevno razpravlja najprej navpična izobrazba, zemeljska sestava in potem površje. Pri opisu »gorovja« čitamo mnogo po-drobnostij, zlasti pa točne številke za vrhunce, sedla in ravnine. Obširno govori g. pisatelj tudi o vodovji in nam postreza z obilico številk, katere dajö jasen pregled Soči* nega padca. Po pravici je razmerno mnogo prostora odločenega opisu podnebja, živalstva in rastlinstva. Podnebje sevčda izredno vpliva na vsako deželo in je zlasti na Goriškem jako ugodno bogati favni in flori, tak<S da ima Goriška na majhnem prostoru zbrano živalstvo in rastlinstvo malone vse Evrope. »Politični opis« obseza razdelitev dežele v politiškem, sodnem in ccrkvenem oziru ter razpravlja tudi ustavo in upravo goriško. Prebivalstvo je razvrščeno po spolu, gostoti, pozivu in opravilu, po veri in narodnosti. Koncem je seznamek največjih krajev na Goriškem po številu hiš in prebivalcev. Jedinka svoje vrste je gotovo katastralna občina Boskini v gradiščanskem okraji; ima namreč le 16 prebivalcev.
Velika važnost se pripisuje »gmotnemu napredku« posamičnih dežel, in zatd je prav to poglavje obravnavano tak6 natančno in vsestranski. Ker je Goriška najprej poljedelska dežela, čitamo pri opisu poljedelstva premnogo podrobnostij, tak<$ da dobimo pristno sliko o gmotnem stanji Goriške. Zanimljivo se opisuje gozdarstvo, zlasti pogozdovanje goriškega Krasa, a tudi druge strani gmotnega napredka se razpravljajo primerno svoji važnosti. Zaduje poglavje je posvečeno »duševni izobraženosti«. To poglavje se začenja s stanjem goriškega šolstva, katero nam pojasnjuje pridejaua preglednica. Znanstvene zbirke hrauita zlasti deželni muzej v Gorici in državni muzej v Akvileji; naštevajo se tudi znameuitejše knjižnice. Po opisu dobrodelnih zavodov in društev čitamo končno »n d rod no prosveto«, kjer se omenjajo različne pripovedke, pravljice in bajke, domače med Goričani. Tii spoznamo tudi sdsebno Vipavcem in Kraševcem znani strah, ki se zove »krvavo stegno«.
Veliko prednost ima Rutarjeva knjiga mimo drugih v tem, da nje besede oživlja 21 krasno izdelanih slik, katere nam kažejo prirodne lepote poknežene grofije Goriške in GradišČanske. Le nekatere slike so natisnjene nekoliko nerazločno. Zeld mično so izdelane nekatere pokrajinske podrobnosti, n. pr. »slap« Boka pri Bolci, izvir Soče in nje slapovi, Tolminka pri Dautovi jami i. dr. Lepd izvedene so tudi slike, označujoče mesta in gradove, n. pr. Gradišče, Sv. Ivan pri Devinu, Sežana in grad Rihenberg.
Knjiga je dovršena po vsebini in obliki. G. pisatelj je tvarino nazorno razvrstil in jo zna jasno obravnavati. Ves opis zanimlje čitatelja od konca do kraja, samo treba mu dob-
rega zemljevida; najbolje pač rabi v to zvrho speeijalni zemljevid (i : 75.000). Kozlerjev »zemljevid slovenske dežele« ima v natančno spoznavanje naših pokrajin premajhno merilo. Ustregla bi nam torej »Matica Slovenska«, ako bi o priliki izdala nov zemljevid slovenske zemlje. Končno še želimo, da se nadaljuje delo, katero je pričel g. prof. Rutar, in da k&j skoro dobimo ves opis slovenske zemlje.
Fr. Otožen.
Jurčičevi zbrani spisi. Jednajsti zvezek prinaša to-le vsebino: 1. Tu go mer. Tragedija v petih dejanjih. 2. »Berite Novice!« Vesela igra v jednem dejanji. 3. Veronika Deseniška. Tragedija vpetih dejanjih, 4. Pripovedne pesmi (vseh skupaj deset, kolikor jih je bilo priobčenih v »Slov. Glasniku« in »Slovenski Vili«), Jurčičeve zbrane spise sploh iz nova priporočamo našemu občinstvu; dobivajo se v »Narodni Tiskarni« in po vseh knjigarnah, zvezek po 60 kr , elegantno vezan po 1 gld.
Levstikovi zbrani spisi. Izšel je četrti zvezek Levstikovih zbranih spisov, ob-sezajoč raznovrstne kritike in znanstvene razprave. Obširnejše poročilo o tem in takisto o prejšnjem tretjem zvezku priobčimo skoro.
Anton Janežičev slovensko-nemški slovar. Tretji natis. Predelal in pomuožil Franc Huiad> c. kr. gimn, profesor. V Celovci. 1893. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja. 900 str. Cena mehko vezanemu izvodu 3 gld., trdo v polusnje vezanemu 3 gld. 50 kr.; po pošti 15 kr. več. — Naznanili smo že v poslednji številki lanskega leta ta željno pričakovani slovar, čegar druge izdaje že dolgo ni bilo dobiti. Sedaj leži pred nami, in izvestno ga bode vesel vsakdo, kdor ga potrebuje za priročno rabo. Slovar je uravnan takisto kakor tretja izdaja nemško-slovenskega dela, obseza pa malone dvakrat toliko tvarine kakor drugi natisek slovensko-nemškega dela. Na vsaki strani se kaže. kakd vestno je g. prof. Hubad izerpil bogati zaklad našega jezika, in zatd nikakor ne dvojimo, da bode skrbno delo, ki je na čast izdatelju in slovarski naši književnosti, ustrezalo povsod, kjer ga je treba. Morda priobčimo o tem slovarji kdaj pozneje še posebno izvestje.
Kratek nauk o glasbi. Spisal Antoti Nedved. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1893. 29 str- Cena 15 kr. — Pod tem naslovom je nedavno izšla knjižica, ki v 22 poglavjih kolikor mogoče kratko razpravlja prvotni nauk o glasbi. Gospod pisatelj, ki si je po svojem glasbenem delovanji pridobil jedno najodličnejših imen med slovenskimi skladatelji, ustregel je s svojim delcem prav čutni potrebi; še veseleje pa bi pozdravljali njega nauk o glasbi, da nas ne moti nekaj nedostatkov, kateri nikakor niso v prilog sicer lični knjižici. Najprej pravi g. pisatelj, da je glasba umetnost, s katero je moči razveseljevati uhd, geniti srce in v obče izražati srčna čustva. Točnejša bi bila defiuicija, da je glasba umetnost, ki izraža z glasovi, kar je lepega. Pri notnih ključih pogrešamo razdelitve tonov po oktavah, zakaj prav iz te razdelitve se dd dobro pojasniti razloček med vijolinskimi in basovskimi notami, takisto potreba različnih notnih ključev. Od § 4. dalje nam razdelitev tvarine ne prija popolnoma. Na strani 5. bi pri znakih za vzviševanjc, zniževanje in razvezo želeli pojasnila, zakaj in kdaj je treba vzvišati oziroma zuižati tone, zatd pa bi bilo jako dobro povedati, kakd se tvorijo lestvice v duru in molu ter za njimi uvrstiti nauk o intervalih, katerega je mdči sdsebno lahko-umevno razjasniti na podlagi dur-lestvice. V § 5. ni razloženo, kdaj imenujemo interval velik; tudi naj bi se bila omenila razdelitev intervalov v konsonance iu disonance. Namesto izrazov »veliki, mali« intervali i. t. d. bi pri primi, kvarti, kvinti in oktavi želeli umestnejših izrazov »čisti, zmanjšani« intervali i. t. d., katerih omenja g pisatelj te mimogrede, dasi je izraz »čist« obče v navadi že okolo 30 let. Paragrali 6. —10. imenujejo tonovske rodove in tonovske načine, ne da bi jih pojasnili; paragrafi 12.—14. govore
o notah po njih dobi, pav/,ah in taktovnih načinih, ne omenjajo pa ritma. Jako bi bilo tudi dobro, da je g. pisatelj nampsto menj važnih podobic, kakö se daie takt, podal nekatere vzglede v različnih taktovnih načinih. Pri dvoložkih pogrešamo opomuje, da imamo dvojen dvoložek, jednega nad noto, zloženega od treh tonov, drugega pod dvema notama, zloženega od štirih tonov. Prav takd bi bilo umestno povedati, da je moči vzvišati ali znižati i višjo i nižjo noto v dvoložku in da se dotičui znak poJ ali nad znamenjem <Af nanaša na gorenjo ali spodnjo noto. Nauk o trilerji je treba spopolniti takd, da je možen triler tudi brez preJložka, da se torej <14 začeti k&r z glavno noto. Zaradi večje jasnosti kaže za trilček in mordent rabiti različni znamenji.
To bi bili nedostatki, katere kajpada lahko popravi, oziroma spopolni vešči učitelj sam. Omenjamo še nekaterih tiskovnih pogreškov, kateri naj se takisto popravijo. Na strani 18. v prvi vrsti prečrtaj Šesto noto eis-, na tisti strani čitaj namesto Es mol in Hes mol pravilno Brnol in Es mol; na strdni 27. čitaj namesto prve note h pravilno e; na strdni 28. čitaj v drugem sistemu namesto basovskega ključa seveda vijolinski ključ, v drugem taktu tega sistema pa izpremdni prvo noto e v a. —
Na konci svojega poročila o prvi slovenski knjižici te stroke še omenjamo ocene v nekovem listu, kjer je izražena želja, naj bi tonovske rodove rajši nazivali tonovske načine. Tej želji odločno oporekamo, zakaj tonovski rod in tonovski način sta dva do cela različna pojma, katera je treba vselej in dobro razločevati.
//. Baudisx
učitelj ,,Glasbene Matice". Zbirka zakonov, zadevajočih posle občinskega področja. I. zvezek. Priredil dr. Ivan Dečko. V Celju, 1892. Tiskal in založil Dragotin Hribar. 368 str. — Ta knjiga je najprej namenjena županom po slovenskem Štajerskem, kateri je skoro ne bodo mogli pogrešati. Lajšala jim bode, kakor se po vsi pravici nädeje g. pisatelj, njih težavni posel ter odpirala pot slovenskemu jeziku v marsikatero občinsko uradnico, v kateri se še do-sedaj, čisto po nepotrebnem, šopiri tuja nemška beseda. Dr. Dečkova zbirka obseza po deželnem zakoniku štajerskem — ki pa je v jezikovnem oziru takd nedostaten, da je mogla g. pisatelju slovenska izdaja rabiti samd za podlago, dočim je moral vsak zakon, vemo držeč se nemškega izvirnika, pregledati in prepiliti paragraf za paragrafom — najprej občinski red in občinski volitveni red, v dodatku trinajst zakonov, tičočih se poslov občinskega področja, dokaj najvažnejših obrazcev, zaznamek zakonov, naredeb in ukazov, zaznamek razsodeb upravnega in državnega sodišča in končno abecedno kazalo. Prevod sicer ni brez jezikovnih hib, vender je v obče gladek in lahko umeven, zatorej veselo pozdravljamo prezaslužno podjetje g. dr. Dečka, kateremu želimo, da bi se njega lepa knjižica razširila kär največ po občinskih uradih južnoštajerskih. Cena izvodu 1 gld. 80 kr„ v platno vezanemu 2 gld. 20 kr., po pošti 10 kr več.
Zakoni, ukazi in naredbe o davčnih olajšavah ter o državni podpori za vinorodne kraje, koder je trtna uš. V Ljubljani 1892. Založil in izdal deželni odbor kranjski. — Ta brošurica, katera se nam je poslala, da jo oznanimo, obseza na 16 strauelx osem zakonov i. t. d., tičočih se gdri navedene stvari. Vredna je, da se razširi med ndrod.
Popotnikov koledar za slovenske učitelje je izšel letos že v sedmem tečaji. Po obliki je do malega jednak prejšnjim letnikom in prinaša najprej koledarske stvari, natd rodopis cesarske rodovine, životopisno črtico O pokojnem šolskem ravnatelji Fr. S. Jamšku (s podobo), šolske praznike, zavezo slovenskih učiteljskih društev, pregled avstrijskih krono vi 11 po njih obsegu iu prebivalstvu, mesta in trge po Slovenskem, tarif za pisma, pregled evropskih držav in njih vladarjev, žrebanje vseh avstrijsko • ogerskih sreček in naposled imenik šolskih oblastev, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osebja
po južnem Štajerskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanji v začetku šolskega leta 1892,/93. V koledarskem delu navaja koledar letos tudi rojstveni ali smrtni dan znamenitih mdž, zlasti pedagogov, pisateljev, glasbenikov i. t. dM domaČih iu tujih. Razvidno je iz te vsebine, da je urejen Popotnikov koledar jako skrbno in spretno; bodi torej slovenskemu učiteljstvu toplo priporočen. Cena vezanemu izvodu je i gld. 25 kr., v usnje vezanemu z zaklopnico pa 1 gld. 40 kr.. po pošti $ Naročniuo vzprejema urednik g, Mihael J. Nerat, nadučitclj v Mariboru.
Razpis pisateljskih nagrad. Da bi se povzdignila slovenska dramatika, razpisuje »Dramatično društvo v Ljubljani« dvoje nagrad, in sicer: 1) 200 gld. za izvorno slovensko dramo, 2) 100 gld. za izvorno slovensko veseloigro. Obe igrt morata biti toli obrežni, da izpolnita ves gledališki večer, torej da drama, oziroma veseloigra traja za jedino predstavo. Pisatelji naj pošljejo svoje proizvode odboru do zadnjega dnč decembra 1893.
Dramatično društvo v Ljubljani.
Predsednik:	Tajnik:
Dr. Ivan Tavčar.	Anion Trstenjak.
Slovensko časopisje. Od novega leta sfcm izhajajo nekateri slovenski listi s posebnimi prilogami, ki so zlasti namenjene preprostemu luCrodu. Takö prinaša celjska »Domovina« prilogi »Slovenski kmetovalec« in »Slovenski obrtnik«, tržaška »Edinost« vsako soboto prilogo »No vi Čar«, goriška »Soča« pa mimo dosedanjega »Gospodarskega Lista« vsakih štirinajst dnij prilogo »Primorec«. Veseli nas takšen napredek našega domačega časnikarstva !
Slovensko gledališče. Vrsto dramatiških predstav minulega meseca je dnč 5. prosinca otvorila premijera Blumenthalove veseloigre v štirih dejanjih »Drugo lice«, poslovenil Ivan Podgornik. Ta igra pripada boljšim proizvodom novejše nemške dramatike in se bode izvestno udomačila tudi pri nas, dasi ima marsikaj tujega, kar ne prija do cela našemu družabnemu razmerju. Hvaležni nalogi grofa Mengerja iu grofice Meu-gerjeve sta izborno pogodila gospod Borštnik in gospd Borštnikova, druge glavne naloge pa so bile, razven morda one grofice Zdenke, katero je izvajala gospodičina Slavčeva, v menj srečnih rokah. Pl. Rudo je g. Danilo s pretirano igro do cela izpridil, o Ga-briči g. Podgrajskega pa je res škoda besed. Sploh nam ta gospod ni ugajal še nikoli in nam bržkone tudi ne bode, ker ne vidimo v njegovi igri skoro nobenega napredka. — Dnč 8. prosinca se je predstavljala burka »Pojdimo na Dunaj«, du<£ 11. Schillerjcva drama »Kovarstvo in ljubezen«, dnč 14. prosinca veseloigra »Nervozne ženske«, duč 19. prosinca igrokaz »Materin blagoslov«, dnč 22. prosinca (popoldne) burka «Vrbau Debeluhar« iu zvečer spevoigra »Teharski plemiči« s prologom g. Fr. Gestrina, dnč 25. prosinca veseloigra »Svojeglavneži« in opereta ,,Mornarji na krov". Vse te igre so kolikor toliko že zuaue in so se igrale v obče dokaj dobro. Do cela završena pa ni bila nobena, za to že skrbč epizodisti, ki večinoma izpridijo vse, kar ustvari premišljena igra boljših igralcev. — Gospodičini Slavčevi, ki igrd najivne partije ponajveč dobro, svetovali bi nekoliko več zmernosti, bodisi v gibauji bodisi v besedi, zakaj tudi Živahnosti so meje; prav to je reči o g. Danilu, čegar nastopi so časih venderle, recimo, previhravi, in to pri najnavadnejših prizorih, kjer ni treba nobenega afekta. V vseh predstavah minulega meseca nam je najbolj prijal njega Ferdinand v „Kovarstvu in ljubezni". O g. Perdanu in Še bolj g. Lovšinu ne more naposled nihče trditi, da se kdaj popoluoma naučita svojih nalog. Jako uporabna moč pa bode g. Trnovski, čegar igra je časih, tako sosebno v „Teharskih plemičih", vredna vsega priznanja. —
Veselo zabeležujemo na konci svojega poročila predstavo „Teharskih plemiče v" dud 22. prosinca, prirejeno na, čast štajerskih gostov, ki so došli s posebuim vlakom. Prireditev ta'ksnega vlaka je jeden najsvetlejših momentov v naši kulturni zgodovini, in upravičena je želja, da bi dohajali gledališki gostje tudi iz drugih pokrajin slovenskih!
Dnd 28. prosinca se je še igrala dobro znana igra „Valenska svatba", o kateri «spregovorimo prihodnjič. Za ta mesec se pripravlja mimo drugega Mascagnijeva opera „Cavalleria rusticana".
Prvi koncertni večer »Glasbene Matice«, ki je bil dnč 21. prosinca, privabil je navzlic neugodnemu pustnemu času mnogo in odličnega občinstva v redutuo dvorano. Prvo točko, Mozartovo sonato za klavir iu vijolino v g-duru, štev. u. sta izvajala gg. Hoffnuister in Batulis prav v duhu Mozartovem, zakaj njiju igra se je tesno prilegala dni oskromnosti in otroški veselosti, kakeršna diči do malega vse sonate Mozartove. - G. Raziuger, priznani naš pevec, pel je natd tri pesmi, in sicer Beethovnovo arijo »Adelajido«, Rubinsteinovo pesem »Ponočna rosa na travi migljd« in Bendlovo »Jutro«, po teh pevskih točkah pa je g. Hoffmeister igral svojo rapsodijo ua slovenske narodne pesmi, o kateri smo že posebe govorili v poslednji lanski številki. Gospod Hoft-meister je izboren pianist in nadarjen skladatelj, ki se gotovo še vzpnč do visoke stopinje glasbene umetnosti. — V Fibichovi romanci, B-dur, op. 10. za vijolino in klavir, plemenito zamišljeni in izvedeni skladbi, videli smo, kakd g. Baudis do cela umeje novodobno glasbo, čudili pa smo se tudi mehkemu lepemu glasu njegovih goslij, njega sre-brnočisti intonaciji in sploh v dušo sezajoči igri. — Preprijetno nas je iznenadejal g. Hubad z osmeroglasnim madrigalom Gallusovim »Diversos diversa iuvant«, ki nam je v lepem spominu še od lanskega Gallusovega koncerta, in z Dvofakovim čveteroglasnim mešanim zborom »Padle so pesmi v dušo mi«. O tem čveterospevu bodi povedano samd to, da ga zložil Dvočak potem, ko je izdal že dokaj najveličastnejših svojih del; iz tega je pač razvidno, kolika je njega vrednost in lepota. Vzet je iz zbirke »V prirodi« op 63. — Na konci sta gg. Baudis in Hoffmeister proizvajala sonato norveškega skladatelja Griega. Njiju dovršeni igri je bilo videti, da izhaja iz redne in vztrajne vaje. — Glasbeni večeri utegnejo biti za naše glasbeno življenje, ki se je začelo vzbujati tolikanj veselo, še neprecenljivega pomena. Najprej so pozvani glasbeni učitelji naše mladine, da nas seznanjajo z glasbeno umetnostjo, in to se najlože godi na komor 110 glasbenih večerih, zakaj ti ne zahtevajo toliko umetnikov, ki bi hoteli kazati zgolj ugibičuost svojih prstov, nego umetnikov, ki uveljavljajo pristne umotvore iu z dovršenim izvajanjem pričajo, da so res	t
inteligentni glasbeniki. S takšnimi se dandanes lahko ponaša naša »Glasbena Matica«, in mi samd želimo, da bi jih še čestokrat slišali na glasbenih večerih. — Občiustvo je od kraja do konca pazno zasledovalo vse glasbene točke ter pogostoma glasno izražalo svojo zadovoljnost — dokaz, da je prvi koncertni večer ustregel dolgo gojeni želji izobraženega stanovništva ljubljanskega.
Stoletnica Resslova. Dnd 29. ržčnega cvdta bode baš sto let, odkar se je v Chrudimu porodil Jožef Ressel, sloveči izumitelj parne ladje na vijak. Ressel je, kakor znano, od leta 1817. do leta 1821. služboval kot gozdar tudi na Kranjskem, potem pa je bil kot c. kr. gozdni mojster premeščen v Trst. Na službenem potovanji ga je dnč 10. vinotoka 1857. leta v Ljubljani dohitela nagla smrt; pokopali so ga na ljubljanskem pokopališči. Mesto ljubljansko časti njega spomin s tem, da je jedni najlepših cest vzdeto ime slavnega češkega rojaka
Književnost hrvaška je proti koncu minulega leta pognala nov imeniten plod, namreč poseben Časopis za srednje šole »Nastavni Vjesnik«, ki bode v zvezkih po 5—6 tiskanih pol vdlike osmerke izhajal po štirikrat na leto. Odkar je Hrvaška v šol-
skill stvarčh samostalna in o<lkar so na Hrvaškem vse Sole od »otroškega vrta« do vseučilišča popolnoma hrvaške, pogreval se je čimdalje bolj tak časopis, dokler ni sedanji, za vsak kulturni napredek navdušeni predstojnik za bogoČastje in pouk, presv. gosp. dr. Kršnjavi tudi to stvar vzel v svojo skrb ter izpolnil davno Željo učiteljev hrvaških srednjih šol. Ukazal je, da se v šolskih letnih poročilih nimajo več priobčevsti znanstveni sestavki, a zatd bode vlada v prihodnje v svoji zalogi izdajala »Naučili Vjesnik«, v katerem se bodo tiskali učeni sestavki vseh strok, kolikor se jih uči po srednjih šolah/ clidaktiske in pedagogiŠke razprave, tičoče se poučevanja na srednjih šolah; naznanila in ocene novih učenih del evropske književnosti; recenzije hrvaških Šolskih knjig; kratke književne novice iz hrvaške in splošne evropske šolske književnosti; pregled časopisnih člankov in važnejša poročila o tujih srednjih šolah. Cena temu preimenitnemu časopisu za srednje šolstvo je za vse leto 3 gld. Glavni urednik mu je vseuČiliški profesor dr. Toma Marelic, prva sotrudnika pa sta mu profesor Kužera in ravnatelj Manojlovič. Doslej sta izšla dva zvezka, ki se oba odlikujeta s kžij zanimljivo vsebino iz peresa prvih hrvaških profesorjev-književnikov. Priporočamo torej ta list tudi slovenskim profesorjem, katere zanimlje razvoj hrvaškega srednjega šolstva. — Da hrvrškim šolam treba tudi hrvaških šolskih knjig, jasno je kakor beli dan, in zadnjih trideset let se je prav šolska literatura na Hrvaškem bolj povzdignila nego vsaka druga. Za vsak pouk na srednjih šolah imaš potrebno Šolsko knjigo, bodisi izvirno, bodisi prevedeno ali predelano, in te knjige prav nič ne zaostajajo za podobnimi knjigami drugih večjih nrirodov. Da hrvaški profesorji sami spisujejo vse šolske knjige, priča o njih izredni marljivosti in velikem rodoljubji; pa saj je skoro vsak hrvaški profesor tudi pisatelj! Ali če so srednje šole hrvaške do dobra založene in preskrbene s hrvaškimi šolskimi knjigami, lega nikakor ne moremo trditi o hrvaškem vseučilišči, na katerem slušatelj nima druge pomoči nego pisane zapiske ali takd zvana »skripta« in uemške knjige. Da bi se odpravilo to nedo-stajanje znanstvenih hrvaških knjig za vseučiliščnike, za to je tudi poskrbel sedanji naučni predstojnik dr. Kršnjavi, ki je v vladini zalogi osnoval »Znanstveno knjižnico», kjer se bodo priobčcvala strokovna dela vseh znanostij, ki se predavajo na vseučilišči. Takd bodo slušatelji po malem dobili vse najpotrebnejše knjige v hrvaškem jeziku, kar jim bode mnogo lajšalo njih učenje. Doslej sta ugledala svet dva večja zvezka te nove knjižnice. V prvem je vseuČiliški profesor dr. Fran Vrbanič priobčil svoj »Trgova čki zakon«, v drugem pa je docent dr. Josip Šilovič prestavil dr. Karla Jankeja delo o »k a zn en o m pravu austrijskom« ter ga predelal po potrebah avtonomnih zakonov hrvaških. — Iz lepe književnosti hrvaške nam je najprej razglasiti veselo novico, da je letos petnajst pisateljev tekmovalo za nagrade, ki jih je razpisala in-teudancija hrvaškega dežčlnega gledališča. Prva nagrada je dosojena znanemu književniku Josipu Evgenu Tomiču za njega ljudsko dramo »Past o rak«; drugo nagrado pa je dobil mladi pisatelj Milan Šenoa, sin slavnega rajnega Avgusta Šenoe, za historijsko veselo igro v treh dejanjih »Kako vam drago«. Obe igri se bodeta prav kmalu predstavljali na hrvaškem gledališči v Zagrebu, in tedaj bodemo mogli k&j več poročati o njiju. — Stari hrvaški pesnik Ilija Okrugič Srijemac je izdal nov ljudski epos v 17 pe-vanjih »Sveti Ivan Kapistran, pobjeditelj Turaka kod Biograda 1456«, o katerem sodijo zvedenci, da bi utegnil biti še kd&j prava ndrodna knjiga zlasti med slavonskimi iu sremskimi Hrvati. — Mladi pesnik Josip Milahovič je pod naslovom »U zatišju« dal natisniti svoje pesmi, ki jih je po večjem ,2e priobčil po raznih časopisih. — V Mostaru je izšel prvi zvezek »Narodnih pjesama bosanskih i hercego-vačk ih«, ki sta jih pred štiridesetimi leti nabrala Fr. Iv. Ju kič in Fra Grga Matic. Ta zbirka ima še posebno književno vrednost zaradi svojega jezika, zakaj znano je, da v
Hercegovini govorč najlepše hrvaško narečje. — Naj omenimo še drobne knjižice, v kateri je Josip Zaruba v Osek n, zbral »Pjesme pukovnije Šokčevič o Bosni« iz döbe okupacije leta 187S. — Za mladino hrvaško je Stjepan Vidmar iz nemščine prestavil pripovedki »Maro» $a Libanona« in »Tahko Indijanac«; zagrebški bo* goslovci so pohrvatili francosko pripovedko »Sa vija j d r vo dok je mlado« od Zena'ide Fleuriotove; a Marija Fabkovi/ka je v isti namen iz češčine prevedla „Pozdrave iz du bra ve i polja", zbirko nežnih in poučnih povestij Vilme Sokolove. — Učitelj Vje-koslav KoŠcevič je napisal lepo razpravo .,0 reformi u z go j a"; učitelj Janko Tomic je izdal tretjo knjigo svojega „Sijela za zabavu i pouku", kateri je hrvaška Matica dosodila Draškovičevo nagrado, h kanonik Stjepan Kos je pohrvatil F. Traunerja spis r „N a jpog i bel jn iji neprijatelj mladosti. Opomena za roditelje, učitelje i u zgo j i te 1 j e". — Hrvaškim mornarjem, ki se vozijo na Angleško, došli so dobro ,,Englesko-hrvatski razgovori", ki jih je „za svagdanju porabu" sestavil prof. Lochiner v Senji. — Času primerna je dra. J. Vrbaniča knjižica „Št o je novae? Kruna ne for in t a"; a koristne zlasti za preprosto ljudstvo sta knjigi „Po-Ijedeljstvo najdi Čn iji z an a t" Petra Tartaglie, ki jo je nagradila Matica Hrvaška, in „Zdravstveno - čud o red ne i zabavno - poučne črte" Fra Blaža /kiča. — V Spletu se marljivo tiska hrvaški prevod „Dalmacije" iz včlikega dela cesarjeviča Rudolfa. Dobro je, da prestavljalec popravlja, kar je nemški pisatelj napačnega napisal o hrvaški zgodovini. — Za pozn a vanje hrvaške minulosti sta zanimljivi razpravi „Katakombe u Jajcu" i „Sta ro bosa n sk i raramorovi", kateri je v posebnih knjižicah izdal dr. Truhelka v Sarajevu. — Takisto še imenitnejši so vseuČiliškega profesorja dra. pl. Bresztyenszkega „P ravn o - po v j est ni podate i o Turo polju", ki nam pojasnjujejo javno pravni položaj le plemenite občine v hrvaškem Posavji. — Prijatelje literarne historije opozarjamo na zanimljivi in kritiški spis „P rije vod na bele-t r isti k a u Srba od god, 1777—1 847", ki jo je pisatdj-,/W/fo/<7 A?idrič izdal v posebni knjižici. — Od mnogih šolskih knjig navajamo samd „Ho mero v rječnik za gimnazije" iz peresa neutrudnega našega rojaka profesorja Fr. Mar/ta. — Prav takd utegne večje kroge zanimati „Empirična psihologija za šolsku i privatnu porabu", katero je spisal dr. Josip Posedel, profesor v Dubrovniku. — Končno nave-dimo še higijeniško knjižico „Voda u zdrav lju", spisal Šišman Šojtori, da čitatelji vidijo, kako je na vsakem polji dov61j književnih publikacij hrvaških.
Znameniti grobovi. Na Dunaji je umrl dnč 7. prosinca podpredsednik cesarske akademije, dvorni svetovalec prof. dr Jožef Stefan v 58. letu dobe svoje. Pokojnik se je porodil dnč 24." sušca 1835. leta v Šent Petru pri Celovci, prišel leta 1858. kot profesor na tedanjo včliko realko v dunajskem notranjem mestu in bil zajedno vseučiliški doceut. Leta 1863. so ga imenovali za izrednega, tri leta pozneje za rednega profesorja na vseučilišči. Leta 1865. ga je izvolila cesarska akademija za svojega pravega člana, leta 1878. pa je bil imenovan za nje podpredsednika. Tudi sicer je bil dr. Stefan na odličnih mestih. Tako je leta 1883. predsedoval mednarodni znanstveni komisiji elek-triške razstave na Dunaji in leta 1885. mednarodni konferenciji za določitev normalnega tona. Leta 1876. —1877. je bil rektor dunajskega vseučilišča. — Po svojih mnogoštevilnih delih zlasti o razširjanji zvoktf, o izračunjanji, polarizaciji in interferencij i svetlobe, o prevajanji toplote in zakonih magnetiških in elektriških sil si je pridobil svetovno ime. Omeniti pa je treba tudi njega slovenskega pisateljskega delovanja v »Vedeži«, »Slov. Bčcli«, »Slov. Glasniku«: in »Novicah«, kjer je v mlajši dobi priobčeval izvirne in preložene pesmi ter poučne in znanstvene spise. Imenujemo sosebno sestavke »Črno-
gora in Črnogorci« v »Slov. Bčeli« leta 1852., »Tobak« in »Gozdi« v »Novicah« leta 1854 in »Številne znamenja in sestave" v »Glasniku« leta 1858.
Dnč b. prosinca t. 1, je umrl v Belem Gradu izza Vuka in DaničiČa najboljši poznavatelj srbskega jezika Jovan Baškovič'. Pokojnik se je porodil v Novem Sadu leta 1833. Prve šole je zvršil domrf, v višjo gimnazijo pa je hodil v Karlovcih, Bu-dimu in Požunu. Dovršivši gimnazijske nauke, učil se je na Dunaji poleg prava slovanske lilologije, a učitelj mu je bil naš slavni Miklošič; no, največ mu je pripomoglo v poznavanji in učenji »srbskega jezika občevanje 1 Vukom. — Ker mu pravna nauka ni ugajala, dasi jo je zvršil, pustil jo je leta 1859. iu se leta 1861. napotil v Srbijo, kjer je bil najprej učitelj na gimnaziji in potem profesor srbskega jezika na veliki šoli v Belem Gradu. Na njega mesto je prišel pozneje glasoviti Daničič, ker se je Boškovič leta 1871. vrnil v domovino; vlada srbska inu namreč n» bila prijazna. V Novem Sadu je prevzel uredništvo „Srpskoga Ljetopisa" in bil namestnik tajniku ..Matice srpske". — Leta 1875. se je vrnil v Beli Grad ter bil imenovan za knjižničarja ndrodne knjižnice in čuvarja narodnega muzeja. — Ko je Daničič odšel v Zagreb, imenovali so ga zopet za profesorja srbskega jezika na visoki šoli, katero službo je opravljal vse do lani, ko je bil imenovan za ministra prosvete in cerkvenih stvarij. — Boškovič je napisal mnogo jezikoslovnih razprav, kakor: „Treba li književnici, da uče svoj jezik", „O nepotrebnim tudjim reČima u srpskom jeziku1', „O staro-slovenskom jeziku", „O sadašnjem stanju srpske gramatike", „Nauka o jeziku i njezin zadatak" i. dr, — Uredil jc lepo število „Glasnika srpskog učenog druživa" in ,,Srpskog Ljetopisa", v katerem so lani začela izhajali njegova „Pisma o historiji srpske književnosti". Kot minister se je trudil sosebno mnogo, da povzdigne šolstvo v Srbiji, ali prehitela ga jc nagla Smrt.	—o.
Dnč 12. prosinca t. 1. je vzela smrt Hrvatom akademiškega slikarja Ferdinanda Qjciquerza v najlepši dobi. — Pokojnik se je porodil v Budim« leta 1847. Zvršivši v Zagrebu gimnazijo, slučal je pravo, ali skoro je pustil pravne nauke in se posvetil jediuo slikarstvu, s katerim se je bavil že od svoje mladosti. Bil jc v Monakovcm, v Benetkah, Fiorenci, Rimu in Napolji, ali to jc bilo kratko časa, ker mu gmotni pomočki niso dopuščali, in takrf se na žalost ni mogel popolnoma spopolnili v slikarski umetnosti. — Predmete svojim slikam jc jemal največ iz zgodovine, in takd so nastale slike: „Kronanje hrvaškega kralja Zvonimira", „Smrt Matije Gubca", „Nikola Zrinski navaljnje na Turke pri Sigetu", „Frankopan in Zrinski v temnici". — Vračujoč se iz Italije s svojih študij, šel je v Črno Goro, kjer je bil leto dnij dvorski slikar kneza Nikole, in od onod je ponesel lepih idej iz Črnogorskega življenja za svoje slike. — Med drugimi so znane njegove podobe „Kraljevič Marko in njegov šareč", „Kosovska devojka", „Črnogorski goslar" in „Prihod Hrvatov na obalo Jadranskega morja". — Slikal je tudi na presno v glasoviti cerkvi Marije Bisirice in kolikor mi je znano, nekoliko slik v cerkvi na Po-lenščaki na Štajerskem. Pokojnik, dasi je bil darovit v kompoziciji, vender se v slikarski umetnosti ni mogel popolnoma dovršiti. — Naj počiva v miru !	—o.
Listnica. Gosp. M. V. v Z. Novi članek o „Tržačdnu" je že postavljen, toda odložiti smo ga morali za prihodnjo številko. Prosimo Vas prijaznega potrpljenja! — Ogin. Jedno prihodnjič, — Naprednjak v Trstu. Z brezimnimi dopisniki se izvestno ne bodemo prepirali, nikar še o takih stvareh. — Lajoš. „Tovarnar4 v tej obliki ni za nas, prenarejati ga pa tudi ne utegnemo. — Ž. Humoreske še nismo prečitali; bržkone Vam povemo svuje misli o priliki pismeno. — p. O ledenih cveticah pač ni možno reči, da so lepe „kot čar smehljajočih se lic". Primera ,,srce — vrt'1, na katerem cveto „upi in nade", zdi se nam vender že prenavadna. V 3. in 4. kitici pogrešamo notranje zveze. Morda nam pošljete kJtj boljšega ; oblika sicer ni baš slaba.
Odbor »Slovenske Matice« naznanja častitim društvenikom prežalostno vest, da je nje večletni, prezaslužni predsednik, občespo-št o van i gospod
JOSIP M ARN,
c. kr. gimnazijski profesor, častni kanonik, konzistorijalni svetnik, vitez Franc-Josipovega reda i. t. d.r i. t. d.
danes ob io. uri dopoldne po dolgi, težki bolezni, večkrat prejemši Sv. zakramente za umirajoče, v 61. letu svoje dobe v Gospodu mirno zaspal.
Truplo nepozabnega rajnika preneso v nedeljo, dne 26. janu-arija, ob 4'/ž uri popoldne in hiše Pred Škofijo št. 10 na pokopališče k Sv. Krištofu.
Sv. maša za dušo preblagega pokojnika se bode darovala v ponedeljek, dnč 30. januarija, v stolni cerkvi Sv. Nikolaja,
Predragi predsednik bodi priporočen v blag spomin in spodobno molitev,
V Ljubljani, dnč 27. januarija 1893.
Književne zasluge prof. Mama so toli dobro znane vsemu slovenskemu svetu, da se nam zdi sedaj, ko stojimo ob njega preranem grobu, vsaka hvalna beseda odveč. Kdor vč, koliko in kakšnega gradiva je nagrmadil v tridesetih letnikih svojega , Jezičnika", kdor vč, kaj je bil pokojnik „Matici Slovenski", vsakogar mora prešinjati bridka zavest, da smo zopet izgubili književnika, ki je do poslednjega diha delal in živel v prospeh naše književnosti in naše prosvete! Čast »jega spominu, mir plemeniti duši njegovi!
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Narodna Tiskarna« Kongresni trg st. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.