Spomini.
I.
Plašček ogrnila,
k oknu sem stopila, :
k lepemu sem ljubcu J
tesno se privila. i
Zakrivali naj i
solčnili rož so listi,
varovali naji
zlobne so zavisti,    b
T^una z pajčolaiiom
obraz je zastrla,
sramožljivo doli
raz neba je zrla.
lejam pa v očescili
solze so viselo,
skrivno so ljubezen
morda razumele .. .
II.
..Ne boj, ne boj se, ljubica,
v slovo poljubec daj,
v rokah ti mojih varna si
kot bila si nekdaj !
Strah tebe ni bilo ljudij —,
ne dneva — ne noči,
zakaj pa danes se bojiš,
pied kom trepečeš ti?"
„„Pošasti, glej, se bližajo
kako strašne — blede,
in z ])oželjivimi očmi
že gledajo na me.
Ko ti me zopet zapustiš,
ah, grozen njih je srd,
pošasti me zavijejo
v mrliški črni — prt.     j
Poša.sti — dnevi, leta so
ko jaz brez te živim —
teh dnij, teh let, oh ljubeč moj,
se jaz tako bojim . .
K  ristina.
462
Kristina: Spomini.
Spomini.
III.
Zvezdice so že dremale,
mesec sel je za goro,
jaz še vedno sem čakala. . .
tebe pa le ne bilo.
Ko rudel je tam na jutru
solnca zlatega sijaj,
v bele sem blazine glavo
naslonila jaz tedaj . . .
Spanec mučen mi je iegel
na utrujene oči —
ker zaman sem koprnela
jaz po tebi sred noči.
IV.
Po daljnili krajih, krajih tujih
so misli moje begale,
povsod so ljubčeka iskale,
po njem so poizvedale.
Hitele so po ravnih cestah
in preko širnega morja —
skoz tihe so vasice plule,
čez skalnate vrhe gora . . .
Utrujene in preotožne
so povrnile se nazaj —
nad njimi plakala je duša,
oh plakala zakaj...   zakaj ? !
Kristina.
Kristina : Spomini.
553 i
Spomini.
v.  ;
Pred nama že rosno leži polje
in v biserih koplje se cvetje,
ćuj, gozdič pritajno tam sumi,
v njem najdeva varno zavetje.
Krog naji pospal je ])laninski svet,
a najino srce še čuje,
ponuja mu amor prelestnih sanj
in prstančka zlata že kuje . .
VI.
Pa pravijo,   da nikdar več
1)0 meni ti ne vprašaš,
in jiravijo, da z ljubico
se drugo zdaj jionašaš.
Kako se smejem jaz ljudem,
ljudem dobromislečim —
kako težko borim se jaz
s tem srcem hrepenečim !
VII.
V pogubni ogenj dveh očes
samo enkrat bi zrla spet
in z žejno dušo gledala
nei)esa v njem — in celi svet.
.\a ustnih dveh počivala
]io dolgem časi spet bi jaz,
da v smehu radostnem — v solzah
njegov bi kopal se obraz.
A bolje da mi nikdar več
ta ogenj ne zaplopola —
in da s poljubi nilcoar več
ne trgam njemu      jaz srca.
Vili.
Nad spečim mestom  vlada
globoki nočni mir,
med zvezdami sprehaja
se mesec — kavalir.
Ozira se na okno
kjer sama jaz slonim —
on smeje se na zemljo,
jaz v tiho noč ihtim . ..
Odpelji z ljubicami
drugam se, mesec, ti,
na skrivnem  da po dragem
ra/.jočem jaz oči !
Kristina.
Kristina: Spomini.
581-
Spomini.
IX.
Nad tiho, širno poljano
nebeška krogla plava —
v ljubezni, svetli-jasni,
glej, jutranja vstaja   narava.
\' svetlobnem morji ljubezni
se vroče zdaj vzljubiva,
ob zlatem, božjem sobici
drug druzega se okleniva . . .
X.
Ljubezen tvoja — meteor
na nebu mojega srca,
zableščal je — izginil je --
zagrnila, ga je tema.
In po njegovem sledu zdaj
jaz stikam — a zaman, zaman,
zatemnil z njim — izginil z njim
je tudi duše sen krasan.
XI. i
Xe srdi se name, moj ljubček. nikar
in prošnjo zdaj mojo usliši,
odpusti mi kar zagrešila sem jaz
in pismice ljubo napiši.
da čakaš na polji prostranem me spet,
kjer zadnje cvetejo cvetice —
po dolgih da mesecih zopet mi ti
poljubiš to žalostno lice !
Ne srdi se torej, moj ljubček, nikar
in prošnjo zdaj mojo usliši,
pozovi iznova mi srečo v srce
in pismice ljubo napiši ! . :.
XII..
I-e pojdi k ljubici nazaj
v lep bodovarček njen,
tam razplamtel in te ogrel
bo njen pogled ognjen.
Pod oknom bom hodila jaz
ljubezni čula smeh . . .
trpela muke bom pekla
za sladek vajin — g^eh . . .
Kristina.