R E S E R N OVO GLEDALIŠČE - KRANJ 'SEZONA 1952-53 MIROSLAV KRLEŽA • V AGONIJI Gostovanje članov Drame SNG v Ljubljani PRVIČ V ČETRTEK, DNE 16. APRILA 1953 . MIROSLAV KRLEŽA V AGONIJI Drama v dveh dejanjih Nastopajo: Baron Lenbach Lavra Lenbachova, . Dr. Ivan pl. Križevec Grofica Madeleine Petrovna, Gluhonemi ,berač . Marija, služkinja Stane Sever Mira Danilova. Sava Severjeva Vladimir Skrbinšek Marija J^ablopka Marijam Dolinar (PG) Nada Bavdaževa (PG) Sodeloval.! so: Prevod . . . . Režija . . . . Obnova režije . Kostumi .... Tehnično vodstvo Razsvetljava Inspiclent . . . . Odrski mojster šepetalka Lasni jar .... Vodstvo šiviljskih del . Vodstvo krojaških del . Josip Vidmar BOJAN STUPICA (SNG) Vladimir Skrbinšek (SNG) Sonja Dekleva (SNG) Lado šteglic (PG) Stane K ropar (PG) Pavle Jeločnik (PG) . Janez Kotlovšek (PG) . Marija Šimenčeva (PG) Ante Cecič (SNG) Cveta Galetova (SNG) . . -Jože Novak (SNG) V proslavo 60-leinice rojstva MIROSLAVA KRLEŽE Prešernovo gledališče Kranj Ce vzameš vse Glembejeve, vse te Glembajeve, ki stopajo kot sprevod tri h sto oseb od marijaterezijonske cehovske teme do današnje sinkopirane zamorske glosbe, tedaj se pojavi Iz te in toke perspektive dokaj nejasno vprCorje; kom pa pravzaprav gredo ti Glembojevl in kakšen je pravzaprav smoier tega njihovega rodbin-sko-organiziranega gibanja skozi te noše žalostne provincialne razmere? MIROSLAV KRLEŽA .O Glembaievih' lili j — 1111111 ..J MIROSLAV KRLEŽA roj. 7. julija 1893 v Zagrebu. Hommage a M. Krleža Miroslav Krleža j c eden tislih pisateljev, ki so ustvarili našo generacijo. Kar je bil njemu dunajski ujedljivec Karl Kraus s svojo „Fackel“ (Bakla) — to je bil nam Krleža, ne sicer s ,,Plamenom" in „Pečatom“ in „Književno republiko" (te je izdajal, še preden se je naša generacija literarno ovedela) — pač pa s svojim leposlovjem: Legende, Simfonije, Glcmbajevi, Tri drame (U logoru, Vučjak, Golgota), Eseji, Balade 1’elrice Kcrempuha so nam bile v prvih letih slovstvenega vajeništva knjige - navdihovalke, knjige - vzpodbudnice in • knjige - spremljevalke. — „Prvi se ne pozabi" — to ne velja le v erosu, velja tudi v duhovni ljubezni. Zalo je Krleža eden tislih avtorjev, o katerih ne bom nikoli mogel govorili ali pisali s kritično ali historično objektivnostjo; vedno bo v slednjem pričevanju o njem sled spomina na prvo slastno posilstvo, ki ga je doživela deviška mladeniška duša, ko je željno pričakovala „Njega“, ki ji bo odprl svet književne umetnosti. V treh etapah sem doživel Krležo: najprej omamnega, baročnega leporečnika; nato puntarskega in časnikarsko zajedljivega klicarja, nazadnje dramatičnega realista, naturalista in glasnika moderne. I O sveti jesenji ples, ljubičastih s jena! Briljantno tkivo sunca u plavim bojama duge, vatromet zelenih traka, o, nema u vama tuge, o, nema straha, ni bola, ni mraka! (PAN, 1917; Pan) Mavrični barok leporečnega, ritmično in vsebinsko razkošnega besednega ognjemeta, besede kot opij in hašiš, ritem počasi valujočega, v težkih a gibkih gmotah organiziranega stavka, kopičenje neobičajnih, zdaj arhaizirajoče domačih ali mednarodno tujih izrazov; nepretrgan tok in slap zdaj milo spevnega, zdaj kovaško udarjajočega besedila — to ni le izživ-janje v antililerarni besedni muziki, je stokrat več: je prava, še sturm - und - drangovslta, zalo neurejeno kipeča, toda meseno- Miroslav Krleža pred dvajsetimi leti. živa civilizatorična invazija Srednje Evrope v literarno provinco panonskega blata in dinarskih skal, slavnostni finale in gloriozni resumč evropskega besedišča od predhoinerske Ilelade do absinthsko - liričnega Pariza. Česar vse prejšnje vojnovieiade in celo cankariade niso zmogle — otresti s sebe odiozni pečal balkansko - otomanske ali kaundka - malogarnizijske province, to se je posrečilo Miroslavu Krleži z eno samo — pa čeravno par-venijsko - pubertetno, loda vseeno patetično in. potentno gesto. Morda ni povedal nič novega, toda kako je izpovedal svoj cnfanl - lerribleski punt! Nešteto njih je izpovedovalo gnus in gabljcnje nad gornjegrajsko (ali v naši kranjski varianti: lai-bachcrsko) kleinpurgarijo, tisto, ki so jo tri decenije kasneje v endeluizijskcm A gramu Titovi podzcmljani nazvali „naflalin-sko“ — toda kateri med vsemi jugoslovanskimi bohemi po fin - de - sičelu je našel za svoj stud besedila kot: Čudna su ta d ječa hotela i ekspresnih vozova l abortusa! Oni se sada ejeluju djevičanski, kao da se nikada požderali nisu! Kao da ni je tekla krv izraedju njih i kao da ne če opet teči krv izmedju njih! Sada su bezglavo pali u dubljine svojih crijeva, a za mlnutu opet če padati iz petog •krita u grob: trovati se i striljeljati i bacatt pod kotače vlaka, preklinjati i opet padati niže, dublje, u sv jelove daleke, zvjezdane prostore, dalje, u život, u život! I uvijek tako i dokle tako? I zašto tako? Čudna li su ta d ječa hotela, ekspresnih vozova i abortusa! (ADAM I EVA, 1922: Kelner; Dr. Branko GaveUa, vodilni jugoslovanski režiser, prvi in izvirni tolmač Krleževih dramskih del Ta bolezensko lana lični Quo usqne tandem je našel kasneje svojo bolj izčiščeno, manj hektično varianto v bistoriografsko, znanstveno hladnem vprašanju: Uzme li čovjek sve Glembajeve, sve te Glembajeve, koji kao povorka od tri stotina lica stupaju od marijaterezijanske cehovske tmine do današnje sinkopirane crnačke glazbe, iz te i takve perspektive javlja se u čovjeku prilično mutno pitanje: a lcamu idu zapravo ti Glembajevi i koja je zapravo svrha tog njihovog obiteljski-organiziranog kretanja, preko ovih naših žalostnih provincijalnih prilika? (O GLEMBAJEVIMA, 1932) In že v prvem orgiastičnem razdobju najde v lirsko -dra-matski „simfoniji“ PAN sintezo patosa in puntarske izpovedi: Južnjaški se smijem, svečano sam živ, — a živ sam da živim, , a ne da budem kriv. (PAN, 1917; Pan) \ lirskem palosu antiklerikalizma in antircligioznosti je Krleža že s to svojo prvo objavljeno knjigo anticipiral listo, kar je zaman skušal doseči postrevolucijski ,.uradni optimizem" birokratske kvaziliterature: afirmacijo življenja. II Ja sam bohem, a ti si bankir! Ja živim u promiskuiteti!, a ti u strogo konservativnom gradjanskom modelu od braka! Ja lažem, ja sam neuropat, sulud i ungemtitlich, »ein tlberspannter Sonderling« kao iSto kaže stari Fabriczy i Cernu, molim te, da se nas dva sada tu na-težemo ? To, Sto je jedno tako mindervvertig lice, kao Sto sam ja, izjavilo ili ne, Sto može to tebi biti važno? Zašlo? Ja dakle držim da bi bilo najpogodnije, da se predje preko toga sa prezirom i laku noč! (GOSPODA GLEMABAJEVI II', 1928; Leone) „UngenniIlich“ in „uberspannl“ sta edini dve karakteristiki, ki so ju v svojem glembajevskem besednjaku našli filistri (vseeno če bankirji ali subalterni) za nezadovoljne nergače, katerim je menda edino opravilo, da kalč urejeno potemkinščino meščanske sposobnosti. Umetnost je filistru vedno „ungemutlich“. A kadar se tisti protest, ki je slednji umetnosti že a prion vrojen, dopolnjuje z neposrednim, aktualnim, dcklarilivnim, recimo makar časnikarskim protestom — takrat poslane zadeva dvakrat neprijetna. In če sc celo zgodi (kar je tako pogosto), da izpoveduje ta protest razvajen sinček prav ene najuglednejših družin gornjih deset lisočev — sramota nad sramoto 1 Kar je pri nas započel Cankar, je storil —- in dopolnil -dvakrat neprijetna. Po Cankarju, Krleži in njunih evropskih drugovih si nihče več ne upa brez rezerve ziniti puhlico, obrabljeno frazo, kliše. Tudi listi ideali, ki jim je celo moderno prevrednotenje vrednot M. Krleža, »Vnčjak« (I. dej.) v režiji B. Gavelle olnjujočih isto snov: gospodariš ki, družbeni in človeški zlom mogočne in široko razvejane zagrebške bankirsko - patricijske rodovine. „Glembajevščina“ je skupni izraz in že socialni pojem za ljudi, ki so se z nepoštenimi sredstvi, s tatvino, goljufijo in umori izkopali iz anonimnosti panonskega blata, si s hlastajočo brutalnostjo nagrabili kupe bogastva, ki jim je odprlo pot do madžaronskega šljivarskcga plemstva in jih v povezavi z uradniškimi in oficirskimi fevdalci zrinilo v vladajoči razred bančnikov; peštanskih načelnikov in velikih županov. Propad in razkroj te posebne hrvatske zvrsti meščanskega razreda, ki zgodovinsko in družbeno ekonomsko sledi iz razkrajanja dvoglave monarhije še pred Sarajevom, kakor je bil njen rakasti razrast možen le v gnilo zatohlem vzdušju Nagodbe, ves ta strahotni smrtni ples nevrotikov, nimfomank, psihopatov in samomorilcev, ki se h koncu v „Ledi“ izobliči v pošastno falusno grotesko, osvetljuje Krleža z neusmiljeno reflektorsko lučjo in vulkansko umetniško potenco. V drugi drami ciklusa „V agoniji" doživljamo tragedijo žene iz tega rodu, ki se drobi in zdrobi med dvema moškima, možem in ljubimcem. Glembajev rod je spočel le malo vrednih ljudi, saj je edina bela vrana med njimi nezakonski potomec dr. Gregor, ki ga spoznamo v vojni drami „V taborišču", pa tudi Laura je le še malo obremenjena z glembajevskim kompleksom. Laura in še Leone Glembaj se trgata iz mrtvaškega, z grabežem, nemoralo in samomori nasičenega vzdušja Glembajeve hiše, v kateri sta že v zgodnji mladosti pogledala v prepade življenja in doži- Ivan Levar kot baron Lenbach in Mira Danilova kot Laura Lenbachova v I. dejanju »V agoniji«. vela strahote prvega življenjskega raizočairamja im gnusa, Leone ob svoji mačehi, Laiutna v prvi mladostni 1 jubzetnli. Devetnajst le|t je staira, ko jo poroče s štiridesetletnim, Se zmeraj šarmantnim plemičem in gardmUm oficirjem baix>niom Lenbachom. Komaj mesec dni je poročenai, in že ji -nemil slučaj odpre pogled za kulise njenega zakona in razkrije vso moralno propalost in ostudno nizkost, ki je skrita za paradnim gardnim pročeljem tega zapilega kvarlavca in ženskarja. Ne zapusti moža, ne loči se od njega, kajti „Lenbachi žive že tri sto let v zakonu in on noče likvidacije, dokler je živ,“ in tudi njena generalska familija in strogo katoliška Avstrija ločitve lic dovoljujeta. Dolga Jela vegetira ob degenerirancu, čigar modra kri je prepojena z alkoholom in ki se pogreza zmeraj globlje, od sleparja na kartah do plačanega madžarskega špijona, preživi vojno in izgubo premoženja, propad moževe kariere in najde zatočišče v modnem salonu, ki jo drži gospodarsko nad vodo,, dokler ne spozna in z zrelo žensko ljubeznijo vzljubi dr. Križevca. V njem vidi uresničenje svojih neizsanjanih dekliških sanj in izhod iz Ivan Levar kot baron Lenbach (V agoniji, I. dej.); po njegovi smrti je prevzel to vlogo Stane Sever. moralne in tudi gospodarske stiske. Tri leta že traja to prijateljstvo, vedno enako in nespremenjeno, vendar pričenja Laura z vsem svojim senzibilnim živčnim sistemom slutiti, da se ljubimec počasi, toda zanesljivo trga iz njenega objema. V vsaki njegovi besedi čuti notranjo pasivnost in oddaljevanje, vendar hote zaliska oči, umika se odkritemu in dokončnemu razgovoru, trepeta pred resnico, v kateri bi se razpuhtela še zadnja iluzija, dokler tragični preobrat — moževa sim t — ne izsili razjasnitve. Ta smrt, ki naj pomeni zanjo olajšanje in odrešitev od dolgoletne muke, sproži Laurino pogubo. Njene oči, kot v predsmrtni grozi široko razprte, prvič gledajo pravega Križevca: pod korektno zunanjo masko prav takega površnega, amoralnega in oportunističnega samca, kot je bil Lenbach — in to spoznanje jo zdrobi. Poseže po revolverju, s katerim sc je pred nekaj urami ubil njen mož, in strelja na sebe. „Po lirskem vvildovskem simbolizmu svojih prvih del sem začel na sceni delati z gorečimi vlaki, z množico mrtvecev, vislicami, strahovi in z dinamiko različne vrsle: lonile so ladje, rušile so se cerkve in katedrale, dejanje sc je razvijalo na oklop-njačali, streljali so se celi polki in umiralo v množici.1' Tako je Krleža sam kasneje označil svojo mladostno dramaturgijo. V „Gospodi Glembajevih" je o tem mladostnem viharništvu le še šibka sled, drama „V agoniji" zunanjega dogajanja vkljub dvema samomoroma skoraj več ne pozna. Ob navidez nepomembnem sporu okoli dveh tisoč dinarjev sc v ozračju, zastrupljenem s Sovraštvom, zaničevanjem in zavistjo troje ljudi razgali do nagega in zaostri medsebojne odnose do mere, ki ne dopušča drugačne kot nasilno razrešitev. To silovito notranje nasprotje sproži Krleža s prodirno psihološko ostrino v mojstrsko pisanem dialogu, ki mu v naši književnosti ne najdeš enakega. S samo magijo besede in težkim ritmom stavka ustvari v sicer popolnoma statičnem drugem dejanju notranjo dinamiko bolestnega zvenenja izmučene človeške duše. Vendar je v Krležev! drami več kot le dočaranje tragične Laurine zmote in usode, je pogled v predsmrtno otepanje iz osrednjega položaja na periferijo izrinjenega družbenega razreda, v blodnje in kaos in perverzno duševno trpinčenje v patriarhalnem zakonu te družbe, ki pokoplje, čeprav nekrivo, Lauro Lenbachovo. F. H. NASI GOSTJE Bojan Stupica V . . ' \ r ■; . ■ ■ ■ ; .< . m ■ . «■» - ■ ■ ' ■:/ v " ' • ' - ' -A: .V' n ' • -. •. ■■ "■ . ■ • ■ ■ ' ■ . . - • •• •>' ■ . , ", : Marija Nablocka kot šarlota Castellijeva (Krleža, Gospoda Glembajevi) , - ■> ■v: . Z M. Danilova kot Goneril (Shakespeare, Kralj Lear) ' ti- . ' • ■ ■ , ■ -■ ' •: ■ Sava Severjeva < /•' ’’ Stane Sever kot Edgar (Shakespeare, Kralj Bear) Balade Petriče Kerempuha Karv, ta slana, kmetska, stubičanska karv, ta čarna, čerlena, vonjhava, gosta karv, zakaj curl ta gluha, masna, slepa, strahotno mlačna karv? Kmlčna, gliboka, čemerna, zakaj kaple kri ? (Začetek balade »Na mukah«) Gumbelijum roža fino diši Gumbelijum roža fino diši, na galgam se burno zibali si. Hej, haj, prišel je kraj, nigdar več ne bu dišal nam maj! Zavijal čelu noč stekli je pes, cehi noč pilko nam hoblal je les. Z scalinom nam buju prelcjali grob, v pesje gnojnišče zlopalali drob. Gumbelijum beli mertvečki diši, z galgah se nigdo povernul ni. Hej, haj, nek cvatc maj, nigdar nas v pekel taj ne bu nazaj. Khevenhiller SERENISSIMUSA ARCHTDUXA CAROLUSA TABORNIK GBNE-RALKVARTTRMAJSTER KHEVENHILLER NA TLAKI ZIDA NOVI BANSKI FESTUNG CAROLOSTADIUM A. D. 1571) Nikdar ni tak bilo da ni nekak bilo, pak ni vezda nebu da nam nekak nebu. Kajti: kak bi bilo da ne bi nekak bilo, ne bi bilo nikak, ni tak kak je bilo. Ar je navek bilo da je nekak bilo, kaj je bilo, a je ne, kaj neje nikak bilo. Tak i vezda bude da nekak vre bude, kak biti bude bilo da bi biti bilo. Ar nigdar ni bilo da ni nišče bilo, pak nigdar ni ne bu da niščega ne bu. Kak je tak je, tak je. navek bilo, kak bu tak bu, a bu vre nekak kak bu! Kajti nemre biti i nemre se zgoditi da kmet neje moral na vojšČinu iti. Nigdar još ni bilo pak nigdar nemre biti da kmet neje moral na vojšččinu iti. Kajgod kadgod bilo o pet je tak bilo, kak je bilo tak je i lak bude bilo. Kak je navek bilo navek tak mora biti, da muž mora iti feslunge graditi, bedeme kopati i morta nositi, z repom podvinutim kakti kusa bili. Kmet nežna zakaj tak baš mora biti da su kmeti gladili, a taborniki siti. Ar nigdar ni tak bilo da ni nam tak bilo, pa nigdar ni ne Im da kmet gladen ne bu, kajti nigdar ne bu na zemlji ni na nebu, pri koncu pak Turčin potukel nas sc bu. A kmetu je sojeno jel krepa to tu, tam il v katedrale v Zagrebu, kad drugod Spomenka na grelni mu ne bu neg pesji brabonjek na liogečkcm grebu. Baba cmizdri pod galgama A koga vraga cinizdriš zamusana mužača, kaj su li sinu dali latski ogerlič? Na galge dojdc samo fini fičfirič, naj sliniti, smardijiva bedača. Još su ga mogli nabiti na ketača, z goročim kleštram popokati mu nokle. Od sega lega občuvai jc dragi nam Bog te i rešil jc za navek tega čarvendača! Od lučke je volje volja božja jača, od Boga pak je jači, bomeš, go s po n 'Komeš. Dobiš po gobcu, baba, če ne čkomeš. Ni 1'ajde nam od plača. V birtije pijača, -■aniline tvojem sinu napijaju pajdaši! I)ojdi z nama, mama! Kcsno je popoldan iti k maši! Pojasnilo k »Baladam' Miroslav Krleža je napisal »Balade Petriče Kerempuha« pozimi 1935/36, tiskale pa so se (v nakladi ljubljanske »Akademske založbe«) julija 1936 v Veitovi tiskarni na Viru pri Domžalah, potem ko so bile že objavljene v Ljubljanskem zvonu. Prvi dve objavi v Sloveniji namesto v Zagrebu sta bili posledici cenzurnega pritiska; v Ljubljani so »Balade« na pol ilegalno laže prodrle ovire. — Po vojni so izšle leta 1946 pri Nakladnem zavodu Hrvatske v drugi, pregledani izdaji, v prekrasni grafični opremi Krleževega prijatelja, znamenitega hrvatskega slikarja Krste Hegeduštča (tri teh vinjet tu ponatiskujemo). Vsebina »Balad« je predvsem opis kmečkega (tlačanskega) trpljenju in motivov iz kmečkih puntov (Gubčev združeni hrvatsko-slovenski kmečki upor 1572); prav zavoljo te, dasi zgodovinske, socialno-borbene usmerjenosti so se morale svojčas umakniti iz domovine v Slovenijo. Petriča Kerempuh je villonovski potepuh — pevec s tamburico, obešenjaški bard trpečih. Izmučenih in premaganih puntarjev, od daleč soroden Coste-rovemu Ulenspieglu (ne pa nemškemu Eutenspieglu, ki je le burkač), po svoji psihiki — dasi v dodela drugačnem zgodovinskem okolju — pa podoben tudi Cankarjevemu Kurentu. Njegovo ime tolmači Krleža som takole: Pomen besede ni povsem jasen. Kerempuhi so čreva, drobovje, trebuh, vamp: Schmerbauch. Karapuh, kalapura, kerepuv je očiščen želodec. V prenesenem pomenu je Kerempuh zvitorepec, okretnež, veseljak, lahkomiselnež, navihanec, domiseln prebrisanec, prevarant. Beseda je še vedno živa kot podoba neke do danes literarno neizražene figure. Knjiga o Petriči Kerempuhu, ki jo je napisal Jakov Lovrenčič (1787—1842) in tiskal v Varaždinu leta 1883 pod naslovom .Petriča Kerempuh ilite čini i življenja človeka prokšenoga’ je prevod neke nemške ljudske inačice Tilla Eulenspiegla, brez kakršne kol! samostojne literarne vrednosti, napisane v živem jeziku. Teh 34 balad je Krležino zadnje večje objavljeno leposlovno delo in eden izmed vrhov njegovega stvariteljstva (poleg mladostnih »Simfonij« in glembajevske dramske trilogije, zlasti ravno njenega drugega dela »V agoniji«). Napisane so v zagorskem narečju, in to ne v sodobni, temveč v umetno rekonstruirani zgodovinski govorici 16. stoletja — zato brez komentarja komaj umljive in — po drugi strani — že zgolj v jezikoslovnem pogledu nedosegljiva mojstrovina. Slovencu — zlasti če pozna naša vzhodna narečja — pa je ta kajkavščina skoro laže razumljiva nego Hrvatu, kaj šele Srbu. K trem tu natisnjenim baladam dodajamo nekoliko tolmača v slovenščini: ar — kajti, ker cmizdriti se — ihteti čkometi — utihniti fajda — korist, hasek festung — trdnjava gnmbelijnm — šmarnica komeš — grof knsa — psica lncki — človeški, ljudski ogerlič — ovratnica plač — jok, jokanje pilko — grobar se — vse tabornik — general vre — že EMka K. S. Stonislovski (Nadaljevani*) Naloga umetnosti, in potemtakem tudi gledališča, j,e u -s t v a r j a m ji e notranjega življenja del in vlog in scensko ostvarja-nje tiste osnovne iskre in misli, ki je spočela samo avtorjevo ali skladateljevo umetnino. Vsakdo, ki deila v gledališču, od vratarja, garderoberja, biljeterja, blagajnika, s katerim se najprej sreča gledalec, ki je prišel k nam, pa tja do administracije, pisarne, direktorja in končno samih igralcev, ki so ustvarjalci avtorjeve ali skladateljeve zamisli, zaradi katerih ljudje obiskujejo gledališča — vsi služijo u-metnosti in so popolnoma podrejeni njenemu poglavitnemu cilju. Vsi, ki delajo v gledališču, brez izjeme, so udeleženi pri ustvarjanju predstave. Kdorkoli tako ali1 drugače kazi skupno delo in moti uresničenje poglavitnega cilja umetnosti in gledališča, ga moram® imeti za škodljivca, če so vratar, garderober, biljeter, blagajnik sprejeli gledalca negostoljubno in mu s tem pokvarili razpoloženje — tedaj kazijo skupno delo In nalogo umetnosti. Če je v gledališču mraz, umazanija, nered, če se predstave točno ne začenjajo, če potekajo brez potrebnega navdušenja — tedaj razpoloženje gledalcev upada, in baš za- voljo tega jih ne zajamejo poglavitna misel in čustva avtorja, skladatelja, igralca in režiserja: gledalci niso imeli čemu priti v gledališče, predstava je propadla in gledališče izgublja svoj dlružheno, umetniško vzgojni pomen. Avtor, skladatelj in igralec ustvarjajo razpoloženje, ki je za predstavo neobhodno potrebno, na naši — igralčevi — strani rampe, administracija pa ustvarja gledalcu to ustie-zno razpoloženje v avldtorju, igralcem pa v garderobah, kjer se pripravljajo za predstavo. Gledalec je prav tlako kot Igralec tvorec predstave, njemu je — prav tako kaikor nastopajočemu — potrebna priprava, dobro razpoloženje, brez katerih gledalec ne more sprejemati vtisov niti ne avtorjeve in skladateljeve poglavitne misli. To, da so v.si, ki v gledališču delajo, vsesplošno suženjsko podrejeni poglavitnemu cilju, to mora trajati ne le ob času predstave, temveč itudl ves dan. če se iz tega ali onega razloga izkaže, da je vaja neplodna, tedaj so tisti, ki so motili delo, povzročili škodo splošno poglavitnemu cilju. U-atvarjati se da le v nujnih, ustaljenih razmerah, tisti pa, ki jih moti, je zagrešil zločin do umetnosti in družbe, kateri služimo. Skažena vaja hromi vlogo, a tako ohromljena vloga ne pripomore k uresničenju avtorjeve poglavitne misli, t. j. glavni nalogi gledališča. Običajen pojav v gledališču je — nasprotovanje med igralci In administrativci, med o-drom in pisarno. V carski dobi je ravno to gledališče spodkopavalo. Naziv »pisarna carskih gledališč«, je postal svoj čas pojem, ki je bolj ko vse drugo označeval birokratsko zavlačevanje, zastoj, rutino in še marsikaj drugega... Jasno je, da mora imeti gledališka pisarna svoj določeni kraj. To je kraj samo za administrativno poslovanje, kajti umetnosti im gledališču ne daj-je življenje pisarna, temveč oder; ne pisarna, temveč oder privlači gledalce In ustvarja gledališču popularnost in slavo; ne pisarna temveč oder u-stvarja umetnost; ne pisarno, temveč oder ljubi publika; ne pisarna, temveč oder zapušča pri gfledalciih vt/is ter ima vzgojni pomen za družbo; ne pisarna temveč oder donaša denar i. t. d. Pa samo poizkusite to reči kateremukoli podjetniku, direktorju gledališča, inšpektorju, kateremu uradniku — pobesnel bo spričo takih naizorov; tako globoko |se je v njih ukoreninila zavest, da je uspeh gledališča odvisen od njih in uprave. Oni odločajo: plačati ali ne plačati, sprejeti ali ne sprejeti to in ono režijo, oni potrjujejo in nakazujejo proračune; oni odrejajo plače, pobirajo denarne kazni; oni sprejemajo obiske, poročila, Imajo razkošne kabinete, ogromno spremstvo, ki požre velik del toudžeta. Oni so zadovoljni ali nezadovoljni z uspehom predstave in igralcev, oni dele brezplačne vstopnice. Njih igralec ponižno prosi, da puste v gledališče posamezne znance ali oboževalce, ki soigralcu potrebni. Oni celo kratijo Igralcu brezplačno vstopnico, da jo podarijo svojemu znancu. Oni se visokostno sprehajajo gor In dol po gledališču in milostno sprejemajo ponižne pozdrave igralcev. Oni so v gledališču tisto strašno zlo, zatiralci in rušilci u-metnoeti. Nimam dovolj besed, da bi orisal vso zlobo teh, v gledališču zelo razširjenih tipov pisarniških službencev, teh drznih izkoriščevalcev Igralčevega dela. že od kdo ve kdaj pisarna zatira igralce, ker izrablja posebnosti naše čudi. Večno za-nešeni v območje fantazij in ustvarjalnosti, preutrujeni, živeč od jutra do večera, napetih živcev na vajah, na predstavi, pri domačem delu ob študiju vloge, občutljivi, neuravnovešeni — tako so igralci, ki se hitro razburijo in hitro duševno klonijo, često brez moči v zasebnem, neumetniškem življenju. Kakor ustvarjeni so za izkoriščanje, tem bolj, ker se popolnoma predajajo odru in nimajo moči, da zavarujejo svoje človeške pravice. Kako redki so med gledališkimi administratorji in pisarniškimi uslužbenci ljudje, ki prav razumejo svojo vlogo v gledališču! Pisarna in njeni uslužbenci morajo biti prvi drugovi umetnosti in pomočniki njihovih svečenikov - igralcev. Kako lepa vloga je to! Vsak, pa tudi najneznatnejši uslužbenec se mara in more tako aili tako pridružiti splošnemu ustvarjalnemu delu v gledališču, pomagati njegovemu razvoju, se truditi, da razume njegove glavne naloge, jih reševati skupno z ostalimi. Kako važno je, da znaš iskati in najti material, ki je nujno potreben za uprizoritev, za dekoracijo, kostume, efekte, trike. Kako važen je red in ves način življenja na odru, v igralskih garderobah, v avditoriju, v gledaliških delavnicah. S posebnim občutkom spoštovanja mora stopati v gledališče gledalec, igralec in vsakdo, ki ima kakršnokoli zvezo z gledališčem. Brž ko se odipro gledališka vrata, se mora gledalec inavzeti primernega razpoloženja, ki podpira, ne pa moti dojemanje vtisov. Kako ogromnega pomena za predstavo je razpoloženje za kulisami! Kako ogromnega pomena je za igralca. In če je red, mir, če ni vrveža v garderobah igralcev! Vsi ti pogoji močno vplivajo na ustvarjanje delovnega samozavedanja igralcev na odru. Na tem področju je administrativno osebje gledališča v stiku z najintimnejšimi in važnimi predeli našega ustvarjalnega življenja ter lahko igralcem dosti pomaga in jih podpira. Zares, če j© v gledališču mir in soliden red, to mnogo pitmaga, to omogoča, da se igralec resno pripravlja za ustvarjanje, a gledalci — za dojemanje tega stvaritelrjstva. Nasprotno pa, če so okoliščine, v katerih se znajde igralec na odru in gledalec v avditoriju, take, da dražijo, jezijo, jari-jo, motijo — potem je ustvarjanje in dojemanje popolnoma onem|ogočeno ia|li pa je vsaj treba mnogo poguma in tehnike za borbo proti tistemu, kar delo oviira. Koliko je na svetu gledališč, v katerih morajo i-gralci pred predstavo biti celo bitko s krojači, kostumerji, maskerji, rckvlziterji, da bi sl kos za kosom priborili kostum, dostojno obutev, čist triko, obleko po meri, lasuljo ali brado iz las in ne iz umetnih vlaken. Krojačem in maskerjem, ki niso doumeli svoje važne vlogie v splošni umetniški nalogi, je vseeno, kako opremljeni' gredo igralci pred publiko. Oni ostajajo za odrom in še več, niti ne vidijo posledic svoje 'meredinosti in nebiliižnoisti. Toda kako mora biti igralcu, ki igra junaka drame, plemenitega viteza, strastnega ljubimca, če stopi nia oder kot tarča zasmehovanja in s kostumom, masko, lasuljo izziva hihitanje, tedaj ko bi maral gledalec uživati v igralčevi lepoti in eleganci. Kako pogosto se dogaja, da pride igralec na oder s prazno dušo, da slabo igra, ko pač nima moči, da bi igral, ker se je pred predstavo ali v odmoru razjaril. Da bi razumeli, kako vplivajo vse zakulisne nezgode na igralčevo delovno samozavedanje in na sam ustvarjalni proces, bi morali biiti vsi ljudje sami igralci in vse to izakusiti na svoji koži. (Dalje) Maksim Gorki NA DNU rež.: Dino Radojevič Desno: KVAšNJA (Kilo Maverjeva) Spodaj: ANA (Vera Blanč-Kalanova) LUKA (Tone Eržen) VAŠKA PEPEL (Jot* Pristov) IZ DRAMATURGOVE BELEŽNICE VI. Anhčna prep-ostosh in moderna zaplehenosh (Armand Salacrou: Les rulls de la co'ere) Ravno te dni poročajo naši časopisi, da je dopotoval v Jugoslavijo na prijateljski obisk Airmand Salaorou, eden najvidnejših »čistih« dramatikov sodobne Francije. (Skupaj z bolj modnim Amoudlhom in bolj teatralnim — že pokojnim — GiiraiudouKom sestavlja trojico pisateljev, ki ustvarjajo samo za gledališče. Njegova poglavitna odrska ostvarja!ca sta Charles Dullih, ki je pred nekaj leti umiri, za njim pa — tudi pri nas popularni — Jean-Luis Bar-rault s svojo soprogo Madoleime Rčnaud v pariškem »Thčfhtre Marigny«.) Levičarsko usmerjeni mieščansiki demokrat in patriot (roj. 1899 v Ranemu), sopotnik odporniškega gibanja, jie nekaj časa živo simpatiziral z Moskvo, a se je tudi, kakor toliko drugih razočaranih poštenjakov, odvrnil od despctlje in se — dasii politično neopredeljen — s svojim socialistično pobarvanim demokratizmom približali jugoslovanski koncepciji socialistične demokracije. A dasi ga zdaj za dobrodošlica slavimo, vemo le bore miailo o njem. V Sloveniji se je zgodilo z njim toliko: v rokopisu sta prevedeni dve drami (»Tak ko vsi«, Filip Kailan, in »Zemlja je okrogla«, Vito Zupan); AIU je leiba 1952 uprizorila enodejanko »Margareta« v prevodu B. Faturja; Ob tej priliki je izdala GiL, ki je deloma posvečen Salaorouju, »Novi svet« pa je približno istočasno Objavili Primoža Kozaka poskus filozofske analize njegovega dramskega dela. To je vse. Nemara bi bilo le žel prav, da katero naših gledališč sprejme v redni repertoar to ali ono njegovo dramo. Na dlani bi bile zlasti »Les nuits de la mične« (Noči gneva, 1946), ki so nam blizu tako po obravnandl snovi (moralna problematika »sredinca« in izdajalca iz bojazni ob času »rezistanse« — odpora proti nemški okupaciji), kakor po svoji modernistično Občuteni formi in kompoziciji, ki prav od daleč nemara spominja na vrhunsko, doslej najboljše delo modeme dramatike, na »Smrt trgovskega potnika«. Preprosta vsebinska Obnovitev gole zgodbe ne more posredovati močnega vtisa, ki ga zapušča ta dramila že ob samem branju, Gre namreč za staro, tisočkrat opisano zgodbo: v okoliščinah okupacije se ločujejo značaji nekdaj na videz enakih ljudi, prijateljev lz istega socialnega kroga. Jean Cordeaiu' je postal borec odpora, njegov mladostni prijatelj Bernard Bazira ipa,. sl želi le miru in male meščanske speče. Jeign je ranjen in se zateče v Bernardovo stanovanje, a ta ga — na pel noycdč''— iz strahu preda. Jeanov! prijatelji-soborci kaznujejo, Bernarda, njegovo žeino Pioirette in kola-ooracionista Pisancema, a tudi sami" poginejo. Ta zgodba bi bila kaj vsakdanja in neizvirna, da ji ne daje sveže barve in odrske prcpričljivostij dvoje posebnosti: bogata mi- selna pod,polnitev (nazorske debate, filozofski izreki) na eni strani in nia drogi — gradnja po zakonitostih avtorjeve in gledalčeve psihologije, ne pa po časovnem zaporedju dogodkov. Osnovno prizorišče je salon Bazirovih v Chairtresu. Drama se začne s trojnim ulbojem: Jeanov prijatelj Rivoine ustreli Bernarda Bazira in kolaboracionista iPisancona, ta pa — smrtno ranjen — še utegne vrniti strel Rivoiru. Vsi trije mrtveci ožive, prikaže se na pol mrtvi, v Gestapiniih mučilnicah oslepljeni Jean, iz neznane daljave nastopi Jeanova žena Louise, na prizorišče stop — še živa Bernardova žena Pierrette — in vsil zdaj v posmrtnem raziračunt-vanju prerešetajo svoje življenje, svojo krivdo in nekrivdo. Prizorišče se (brez pavze, brez zastora, le s spremembo odrske luči) premakne nekam v zunanjščino, v epizodo, ko so Jean in trije prijatelji minirali nemški vlak, nato spet v Bazirov salon pred vojno, nato v čas po subverziji, ko se Jean zateče k Bazira in ga ta — največ po krivdi ženinega bojazljivstva — izda, nazadnje v gestapovsko ječo, kjer slepi Jean in njegov sopotnik Lecoq pišeta poslovilno pismo, istočasno pa na istem odru sto milj oddaljena Louise objokuje in hkrati slavi moževo žrtev. S tem docela samovoljnim (le po asociacijah vezanim) zaporedjem prizorov je dosegel poet večjo napetost, a tudi večjo zanimivost sicer preproste, v vojnih razmerah kar vsakodnevne dogodivščine. Nanizal je prizore tako, kakcr so — gledani iz daljše, celovitne perspektive — notranje med seboj povezani, s tem sproti tolmačil najbolj skrita psihološka in zgodovinska giibšla dogajanja, kar sicer ob tako preoibičajnem dogodku ne bi bilo mogoče. V globino usod sega le izredna zgodba; v tej obliki pa tudi »neizredna« snov razkriva dnoi duš in uisod. S to kompozicijo, ki niza vsakdanji prizor malomeščanske družabnosti cib fantazijski privid smrti in prekoprostornega srečevanja — s tem se docela skleda tudi menjava slogov dramnkega dialoga. Zdaj običajna vsakdanja konverzacija, zdaj patetična poezija, ki se povzpne na nekem mestu celo do takšnega zagona, da spominja na naše »nariealjke«. To zamenjavanje in navzkrižje se odraža tudi v svetovnonazorskem senčenju oseb: pokaže se namreč, da domoljubje in junaštvo ne izvirata vedno iz ustaljenega, »optimističnega« in »pozitivnega« svetovnega nazora. V tem primero, ki nam ga prikazujejo »Noči gneva«, je narobe: Bernard Baziire in njegova žena sta bila človeka trdnega, medvomečega nazora: Pierrette: Prav! To je bil najin, Bernardov in moj ideal, najin življenjski ideal. Hotela sva živeti kakor katedrala, mirna kot ona, brez gibanja kot ona, živeti sva bdela, prisluha joč njenim zvonovom, in ko gledam vas in mislim nanjo, se mi v hipu zazdite ko krdelo bedakov . . . Bernard: Jaz sem kanil braniti samo svoje otroke. In groza me je vojne. Vseli vojn. Celo tistih, ki jih nisem udeležen. Moj ideal je chartreska kaltedrala. Njena lepota, njen mir ln njena večnost. Jaz sem ljubil cvetje, pomlad, srečo. .. Zastopnika tega »pozitivnega« in »optimističnega«, toda fJHi-strskega nazora — postaneta nehotena izdajalca. Kasnejši junak Jeam Cordeaiu pa je pred vojno poln življenjskega dvoma, pesimistične trpkosti, ironičnega fatalizma: Ljudje so svobodni kakor kaplje v slapu. Vendar so vmes tudi optimistične kaplje, ki pravijo svojim sosedam: »če bi hotela kvišku, bi šla kvišku, vendar sem se odločila, da padam.« Do viška se povzpne to razglaibljanje v široko razpredenem obračunu olbeh nasprotnikov: Bernard ve v svoje opravičilo povedati le eno: nisem ne kriv, hotel sem le živeti v miru! — Jean opira svojo tožbo na edino trditev: žrtvujem se za srečo bodočnosti! V skrajni posledici pa odkrijeta, kje je globi ji smisel njunega spora — v dobi : Bernard: Da sem živel za časa Louis-Philippa, bi bil v vseh ozirih pošten človek, in midva bi bila dočakala konec življenja kot stara prijatelja. Jean: Da, koit stara prijatelja, ki nista vedela prav nič o prijateljstvu. To je modrosti vseh modrost: ne v nekih vekotrajnih normah, temveč v vsakokratni časovni menjavi je treba iskati moralo. In v smislu te, na dobo vezane moraile kliče Jean z z^dniimi besedami drame svoj ln vseh žrtev cdpora testament in manifest: In vi, ki nas boste za nekaj let preživeli, povejte našim otrokom, ki jih boste videli, kako doraščajo, povejte jim, naj nikoli ne obupujejo nad življenjem, kajti celo v zmedi takšne dobe — smo zmogli živeti častno. Skratka: patriotizem in premočrtnost — brez katekizma in čitanke. KRONIKA Farna o gledališču in gledališka kriFika Marijan Matkovič Marijan Matkovič, znani hrvat-ski dramatik, dramaturg, gledališki teoretik in kritik, upravnik Hrvatske-ga narodnega kazališta v Zagrebu, je danes po svojem teoretičnem pisateljskem in praktično organizatornem delu ena vodilnih osebnosti jugoslovanskega gledališkega življenja. Njegov zanimivi polemični članek odpira marsikatere probleme, ki so — večidel neizgovorjeni — akutni tudi v Sloveniji, pa (nemara le v malo drugi obliki) celo v našem krajevnem območju. Zato ga ponatiskujemo. Tudi pri nas je neligitimirana, le na »tani« (govorici, »splošnem mnenju«) temelječa kritika resen javni kulturni problem, s katerim se ubadajo vsi slovenski teatri. Pri nas obstojajo o gledaliških predstavah in o celih gledališčih sadJbe, o katerih pravzaprav nihče ne ve, kdo jih je prvii izrekel. A ko so bile enkrat izrečene, zdaj obstojajo, žive mied nami, kot kritična resnica, oborožena z objektivnimi argumenti, zelo odporna nasproti vsaki stvari, ki bi jih demantirala, odporna tudi1 nasproti vrednosti posamezne predstave, nasproti delu tega ali tega gledališča — in odporna končno tudi nasproti kritiki. Ta sodlba, izročena kdo ve kdaj na osnovi kakšnega nevažnega detajla iz razvoja nekega teatra, detaijla, ki je že davno odpravljen in ga sploh ni več, detajla, ki so ga demantirali vsi tisti dckaizi, s katerimi se bori in se more boriti neka gledališka stvaritev — ta sodlba anonimno dar dalje živi v farni. In ta farna — baš zato, ker jo nepoučeni ljudje pogosto zamenjujejo s kritiko — nalaga naši kritiki dolžnost, da bodi seriozna in strokovna. Dokaz popolne nezrelosti gledališkega kritika je, če graidl svoje sodbe na farni, če se vleče na repu tako imenovanega splošnega mnenja, ki seveda ni splošno, temveč apriorno, ki ga netita želja in zloba, ne pa dejanski umetniški rezultati, če more sploh kaj diskvalificirati gledališkega kritika, potem je to pomanjkanje lastnega opazovalnega daru, pomanjkanje sposobnosti, da bi izrekal izvirne, svoje sodbe. Ne mogli bi reči, da je pri nas mnogo gledaliških kritikov, ki! imajo temeljni predpogoj za kritično delo (in kako važno je to delo v današnji fazi našega gledališkega življenja! ): farna o posameznih gledališčih in o njihovih uspehih še vedno često botrujeta našim gledailiško-kritičnim spisom; sodbe o igri, o ansamblih, o repertoarjih so največkrat plod apriorističnih stališč, ki kajpada ne morejo ‘biti temelj sertoznd kritiki. Dokler bo — na primer — v naši gledališki kritiki (razen v nekaterih izjemnih delih nekaterih piscev) veljalo pravila, da se govori brez ozira na konkretne uspehe o enem gledališču v enem, o drugem pa v drugem tonu, z docela drugačnega vidika — toliko časa ne bomo imeli kritike, ki more in mora imeti odločilen pomen za razvoj našega gledališkega življenja. Imeli bomo — žal — samo registracijo farne, ki izvira iiz določenega ozkega kroga ljudi, in ki je že doslej zastrupila naše gledališko življenje, v vseh naših gledaliških centrih enako, najhuje pa morda v Beogradu. Ne, z našo gledališko kritiko nekaj ni v redu. Preredka so v kritiki pereisa, ikl so se osamosvojila do lastno sodbe. Aill pa je mar normalno, da do danes še nihče mi mačelnol spregovoril -— ma primer — o repertoarni politiki našega reprezentativnega gledališča, da je mogla neka baje strokovna kritika razglasiti — vsekakor ne vsakdanjo Garvelllno režija »Henrika IV.« za provinciallzem, da se vztrajno molči o diskriminaciji našega sodobnega repertoarja, naše sodobne dramske tvornosti na mnogih naših odrih ? Vse to ni normalno in dokazuje žal le eno: namreč to, da se naša gledališka kritika v večini primerov brani iz zelo sumljive kuhinje klikarstva, da raste v .senoi nepreverjene farne. Gledališča niso nogometni klubi, ansambli ne nogometna moštva, in umetniške zmage na »deskah, ki pomenijo svet«, so konec kancev vendarle kaj1 drugega kot zmage na nogometnem igrišču. Tako zvano navijanje za tia ali oni klub ni najboljša legitimacija niti za nogometnega reporterja. A če kdo po liniji komodhosti, lenobe, nepoznavanja in zlobe zamolčuje uspehe enega gledališča na račun 'drugega, enega gledališkega centra na račun drugega — potem je to mogoče razložiti (kolikor ne gre za čisto zlonamemosit) le s popolno nesposobnostjo, dia bi se dotiični iztrgal iz objema vladajoče farne, ki je že v toliki meri famozna, da mora — če že nič drugega — vzpudbujati in siliti slehernega kritika k pazljivosti. Pri tem pa se Običajno pozablja, da sta gledališka farna in gledališka kritika redkokdaj istovetni. To je tudi razumljivo. Saj nimata niti rojstnega cime oib istem datumu: medtem ko rodi kritiko šele gledališka predstava, kii se je pokazala javnosti, se ovija farna ko kača že samih priprav na predstavo, In po navadi zaživi že bodisi v trenutku, kio je neko delo postavljeno na repertoar, boidisi V hipu, ko je objavljena zasedba vlog. Krivično bi bilo, istovetiti vsako farno s kačo, ki zastruplja delovno vzdušje in nevidno, toda. nad vse nevarno prisotna živi v gledaliških kukanjih, klubih in kavarnah, zdaj v obliki zlobne pripombe, liažliskrene zaskrbljenosti, nedolžnega bedastega dovtipa, — kajti obstoja (tludi farna, ki kar kipi od rožnatega optimizma, ovija priprave na- predstavo z balzamom sigurnosti, nekritičnosti, z naivnimi obljubami nevildeniih senzacij in presenečenj. Medtem ko prva farna — pogrebna famia — že v početku česito ubija sleherno delo, pa druga — farno slavospevov — po navadi nasprotno deluje, vendair obe nosita s seboj veliko ne varnost za normalno gledališko življenje, ker sta obe tako redkokdaj blizu resnici, ker ni v njiju nobene kritičnosti, ker nastajata v valilnici večnega »baje«, v družbenem kompleksu, s pomočjo intrige^ zlobe ali reklame. Jasno — farna ni nastala dandanes. Stana je prav toliko kakor zanimanje za umetniško delo. Konec koncev ne najavlja (bodisi s pogrebnim šepetom, bodisi! s fanfarami) samo gledališke predstave, temveč tudi vsako drugo umetniško manifestacijo. Obrekljiva In cinična ali reklamno načičkana potemtakem ne stražarl le pred vrati gledališča; njej je izročen tudi vsak drugi pojav umetniškega življenja. Mati farne je snobizem, plašč njene lažioibjektiv-nosti je okrašen s sumljivim izkustvom, ki se v svoji prvi varianti po navadi javlja v formulaciji: ta (ali ti) tega ne more (jo) napraviti, zmoči ali ustvariti — v drugi formulaciji pa: joj, kako sem vesel, da to delai(jo) ta (ali ti), ker 'le ta (ali ti) more(jo) to napraviti, zmoči ali ustvariti! iPočenši od te hladno sigurne ugotovitve farna raste v obrambi svoje nieidotakljivost, sam olj vibi ja, kipi požrešna kakor bcaumarchaisovsko-gribojcdovska kleveta brez vsake osnove, hiraoi se z nepotrjenimi vestmi, čenčami, zlobo ali — telhkovemostjo nasproti neki »objeitlivni«! scdlbi družbe, javnega mnenja, ki je nastalo, še preden je zaživelo umetniško delo v svoji dcgatovijenii obliki. Ne oziraje se na argumente — farna igralce in delo omadežuje, tudi kadar jih proslavlja, dleti pozitivne in negativne vzdevke na levo in dlesno, lomi palice naid napori in lahkomiselno odpira vrata sumljivim karieram. Stik z gotovim delom se po navadi končuje s smrtjo farne. Vendar to ni nujno zmerom tako. Če.sto preživi tudi ta trenutek, trdoživa, bodeče naježena, česito je ne ubije niti argument umetniške kvalitete ali umetniškega deba-kla, preživlja tudi neposredno nedokumentirano kritiko, ostaja prevladujoča komponenta tako zvanega javnega uspeha ali neuspeha neke umetnine. A medtem ko je večini ostalih umetniških manifestacij tudi v tem primeru zagotovljeno, da bo čas, ta najstrožji sodnik, razpršil meglo farne, jih dvignil iz groba; v prvotni obliki, iter so pač trajne besede, torni, oblike, fiksirane v odpornem materialu papirja, platna, kartona ali kamna — pa nasprotno Izgovorjena scenska beseda, živa in kratkotrajna ko dih, nima tega upanja na rehabilitFidjo. Brez brambe je povsem prepuščena sodbi svoje dobe, im če je ta sodba pod vplivom farne, prepuščena njenemu biču ali sumljivemu blagoslovu. Tako postaja gledališče tisti teren, na katerem farna ne samo najlaže in niajiučimfcoviilteje razbija delovno vzdušje bodisi z zlovoljnim nazaupanjem, bodisi s hvalisavo neodkrjbcsrčrjost j o, temveč je v tudi teren, na katerem more farna za trajno zagospodovati — v obeh primerih na splošno škodo umetnosti. Bito bi zgodovinsko krivično, če bi se to zgodilo danes v našem gledališkem življenju, kt ima po zaslugi mnogih družbenih predpogojev očitno tedemco k daljnji rasti. Krivično bi bilo do bodočnosti, ki bo vedela in sodila o naši gledališki sedanjosti, o naših današnjih umetniških borbah in zmagah samo po naših današnjih pisanih dokumentih. (»REVIJA«, Beograd) „ Hamlet-' koh boleh Znana berlinska koreografka Tatjana Gsovsky je insceniraia v operi »Colon« v Buenos Airesu plesni večer po veliki Shakespearovi tragediji. Na sliki: Gent Relnholm kot Hamlet in Olga Ferri kot Ofeilja Iz gledoliščo V petek, 3. aprila 1953, je slavil 50-letnico rojstva naš člam,. priljubljeni karaiktemi Igralec France Trefalt. Kolegi so miu čestitali v intimni svečanosti na samih tistih deskah, na katerih nastopa že blizu trideset let. Zaradi ansambelskih nieprilik smo bili primorani, do nadaljnjega odstaviti z repertoarja »švejka«. Prihodnja uprizoritev bo slovenska proizvedlba sodobne ameriške drame Tramvaj .Poželenje’ slavnega avtorja Tennesseeja Williamsa v režiji Andreja Hienga. Premiera bo v sredini maja. Pripravljamo tudi jugoslovanski krst ameriške komedije Zasanjana punčka (napisal Elmer Kice) v režiji Dina Radojeviča. žal nismo prejeli obljubljenih gledaliških pisem iz Maribora-in Trsta, zato za zdaj no moremo nadaljevati začete serije objav. Redakcija 7. številke GlPG zaključena 14. aprila 1953 Naročite se na i H ][ TEKTA“ revijo za urbanizem, arhitekturo in oblikovanje izdelkov Iz vsebine: Edvard Ravnihar — spomenik NOB na Blokah Ljubljana, Erjavčeva 11 a/l. pošt. pred. 300 — Telefon 22-908 Sava tovarna gumijevih izdelke« je odprla detajlno trgovino svojih izdelkov v KVflfljll Koroška ii (telefon št. 216) Potrošniki, ki dosedaj niso mogli kupovati direktno v tovarni, se lahko vsak čas obrnejo na trgovino, kjer jim ho vselej na razpolago bogata zaoga in obširna izbira blaga. Nudimo Vam predvsem poleg vsakovrstne gumene tehnične robe za potrebe obrti in industrije še naše naj novejšo izdelke, t. j. toaletne in šolske gumene gobe — nadalje sanitarne artikle kol n. pr. termo‘.'orje -gumeno galanterijsko robo — predmete za dom in gospodinjslvp — športne artikle pisarniški in šolski gumeni pribor - obroče za otroške vozičke cevi z in brez vložka — gumeno opremo za sadne škropilnice zaščitne predmete za industrijo klinaste jermene itd. Avlogumc — plašče in zračnice za kolesa — ročke vcnlilne cevke — gume za pedale in zavore lepilo v tubah. Gumirano blago za dežne plašče posteljno platno — gumeni material za obutev — plošče, podplate, podpetnike in lcpi'a Navedene predmete lahko kupite po zmernih cenah. V Vašem interesu je, da krijete svoje potrebe v naši prodajalni. V »DELIKATESI" - Kranj je bila 12. aprila 1953 otvoritev novega gostinskega lokala Kvalitetna vina desertna vina likerji, turška kava in vsakovrstna mrzla jedila itd. — NOVO ZA VAS! - Kvalitetno podplatno usnje za zbita in šivana dela Vam nudi po zmernih cenah Tovarna usnja STANDARD Kranj TELEFON 164 BOMBAŽNA PREDILNICA IN TKALNICA TRŽIČ proizvaja kvalitetne surove in beljene tkanine v širinah od 70 do 180 cm. — Nadalje proizvaja kardinali o vato in poleg industrijske preje do štev. .">() tudi prejo za domačo obrt kakor Mule št. 16, Kni-ling št. Ki/:! in št. 20,:t, llanhvaller št. 20/80 in št. 28/80 Izdeluje : Fin žamet v raznih modnih barvah za moške obleke, ženske kostime, plašče / ženski žamet za obleke in domače halje v različnih barvnih tonih / Blago za 'dežne plašče v raznih kvalitetah in barvah / Tkanine za ženske obleke iz stanične vol-TKKkTIl MA ne’ »pretirane proti (gubanju, v raznih imi-“ * taci j ah volnenih izdelkov in izdelkov umetne svile / Tkanine za moško perilo v različnih kvalitetah, desenih in barvah / Garniture jacquard prtov in prtičev v barvah / Prte listne beljene in barvane ter prte karo / Flanele ,v najrazličnejših kvalitetah in desenih / žepne robce moške in ženske v raznih kvalitetah in vzorcih O v A It N \ ■>»> V KRANJU CENE PONOVNO ZNIŽANE! Barvamo in kemično čistimo vse vrste blaga, volne in oblek v vseh barvah in kvalitetah! Odprli smo novo sprejemal-nico v Kranju, Savski breg 7 (Marenčič) ImalUiiu) ^*ZWIEZI!IIDS<* TKALNICA . BARVARNA - KEMIČNA ČISTILNICA IN TISKARNA / jk k ;w j „]LH10^AV6 tovar. za elektrotehn. In fino mehaniko K n A N J izdeluje iz prvovrstnega materiala dn promtno dobavlja: Telekomunikacije: telefonske aparate, centrale in dele - Klnoaparature: kinoprojektorje, ojačevalce in zvočnike - Električne merilne inštrumente: števce, voltmetre itd. - Avtoelektri-ko: svetlobne diname, za-ganjače, vžigailne tuljave itd. - Električne vrtalne stroje: 10 in 32 mm. premera - Selenske usmerjevalne celice: - Instalacijski material: paketna, kolebna in motoma stikala Zahtevajte detajlne ponudbe ItekttateUtoUHa fiadietie Htaui tel. 197, 265 Ud eleldcotdmiciM. cedmeti, ca/Uoa^uitati, LiMtaladie, m&uLftiliALca motat^ev, f.Lna mekatMlca, cadio.tekiM.lca- Vinjeta na naslovni strani, ki prestavlja Adama in Evo pod »Drevesom spoznanja«, je posneta po srednjeveškem lesorezu. Kliše je iz prijaznosti posodil arhiv DZS. Gledališki list Prešernovega gledališča. Letnik III (sezona 1952-53), št. 7. Obseg 3 pole. Naklada 600 izvodov. Lastnik in izdajatelj uprava Prešernovega gledališča; predstavnik Alojz Gostiša; odgovorni urednik H. Gr tl n; tisk Gorenjske tiskarne. Vsi v Kranju. CENA 20 DINARJEV PG