Ker mi tudi slivovka ni več teknila, sem kmalu vstal ter se poslovil. Že na stopnicah pa me je začela grabiti čudna jeza, da bi se bil najrajši povrnil ter povedal staremu, solzavemu go-bezdalu nekaj prav gorkih,
»Kdo je bil tisti Raz , , , Rap , . , Rat , , ,? Počemu je šel v Ameriko in počemu se je vrnil? Odrezali so mu bili desnico — kje in kako? Ali je bil delavec in se je ponesrečil , . , in kako je torej prišel do bogastva? — In če je bil res izgubil desnico, kako je tedaj na pokopališču polagal roke na rame ter jih dal celo poljubavati? — In tiste skromne cvetke, ki jih je bila mladenka nabrala spotoma — kakšne cvetke rastejo o Vseh svetih po mestnih ulicah? — Sploh pa — kakšen zlodej je s tisto genljivo mladenko? Kako jo je mogel spoznati, če je nikoli v svojem življenju ni videl? Sošolec gospoda Matevža je moral imeti že blizu šestdeset let; torej se je rodila mladenka,   ko   je   bil   že zdavnaj v Ameriki,   ali
pa* je nosila že svojih poštenih četvero križev, ko je klečala na pokopališču. Kakšna mladenka bi bila to in čemu ji dota? , , , In navsezadnje — v tistem hipu, ko jo vpraša po imenu, ji že izroči knjižico na njeno ime , , , Vrag vzemi vso to genljivo ropotijo!«
Ko sem stal pred starinsko, sivo hišo z omreženimi okni ter pomislil na gospoda Matevža, samotnega samca v rdečežolti halji, kako sedi pred čašico slivovke in ogleduje s solznimi očmi »beduine v puščavi«, se mi je vsa jeza polegla in seglo mi je v srce kakor prijeten smehljaj. Vse se je spojilo v eno samo podobo: starinsko poslopje z obširnimi vežami in vlažnimi hodniki, mračna izba, mrko pohištvo, Benetke z doževo palačo, beduini v puščavi, stara slivovka s polhov-graških hribov, Lovro Toman, gospod Matevž sam in njegova genljiva zgodba, In v svojih mislih sem z ljubeznijo in spoštovanjem pozdravil to častitljivo, zabledelo in zaprašeno podobo,
NA VEČERNEM MORJU.
Zložil M. 0 —a.
Zdaj  je  prijeten čas, zdaj,  ko  dan  molči, morje  govori , . ,
»Morje,
polno  globokih  skrivnosti,
ali veš  ti  kaj  od moje mladosti,
kam je prešla?«
»»Tvojo mladost in tvojo pomlad solnce odvedlo je neki večer, ko je odšlo na zapad-------««
—  Vozi za solncem, mornar, tja na zahodno stran!
V veslo z močjo se vpri, jadro  razpni, vozi, mornar! , , ,
—  Solnce, o  solnce, stoj! Daj  mi nazaj mladost, njeno radost, prostost — daj  mi nazaj!
Njeno vero in up, njene vesele želje, njene tajne, sladke bolesti, njeno bogato srce,
Volosko-Opatija.
nje hrepenenje , , .
mojo mladost,
moje  življenje —
daj  mi, o solnce," nazaj! . . .
— Naglo za solncem, mornar, da ga ujamemo še! Glej,   kako v  morje spe — naglo,  mornar!
Dobro jaz vodim krmilo, evo  ti zlat za plačilo . , , eden , , .  dva . . .  sto — vozi samo! — —
Več ne moreš?  Gorje! Truden čez daljno plan tja,  kjer morje  na večnost meji, jadraš — zaman!
Niže in niže klone
solnce , . , že pada, tone —
skoro bo noč , , ,
Zarja večerna blešči iznad morskih  globin: to je mladosti spomin — samo spomin!