Katolišk cerkven li*t.
Danica izl.aja I.. 1«» in dne \>a«-i»a inc^ra na celi poli. in velja |io posti /a celo lrt«> Il gl«!.. /a |>ot I. .a I t!.'. kr < tiskan •prejemati a na leto '£ jld. till kr. in na |»ol leta 1 glil. 30 kr., ako oni dnevi zadenejo v nedelj« ali pfa/nk. /i.!. |i.,» ,|.,„ poprej
XVII.	V Ljubljani 20. svečana 1804.	i Asi 0.
iia»«9
fHi Božjim usmiljenji in po milosti papeževi *kol ljubljanski,
vsiju v r ii i m ljubljanske škofije zveličanje i II k ! j| jr O s 1«» V V (t (18 |) ud m !
( Konec.)
lojskujnio se v življenji, vnjskujnio si* po postavi in stMiovitno; sej sum Krisiusovi vojaki: budimo tedaj mučni \ Ciospodu. Vsaki pravi vnjskovavec mora svojo skerb posebno na dve reči obračati: pervič, de vse •tdprav., kar bi <ja utegnilo v vojskovanji opovirati, in drugič, de si; obramba z orožjem, ki mu je za vojskovanje potrebno. Kadar gre vojak na vojsko, popusti vse reči, s kterimi si je v miru krau-k čas delal. Kaj nas pa opovira v duhovni vojski? Po-željivost našima mesa, ki se v našim umeri jivim telesu duhu ustavlja. To meseno poželjivost moramo zatirati, ako se hočemo srečno vojskovati. Sv. apostelj Pavel je bil tak serčen vnjskovavec, ker pravi sam od sebe: ,,J«*st se bojujem, ne kakor de hi po vetru mahal: ampak tarem svoje telo iu ga v sužnost de vam, de, k(» druge učim, sam ne bom zaveržen.4" Enako opominja preljubima učenca Timoteja: ..Delaj kakor dober • ojsak Kristusa Jezusa." Kdo pa je dober vojšak? Ilober vojšak jc tisti, kteri sc vsili* družili skerbi in "pravil popolnama znebi, Ic na zglrd svojima vojvoda gleda in si prizadeva njegovo povelje na tanko dopolniti. Zalo govori apostelj dalje: ,,Nihče, kteri sc /.a Bo«ra vojskuje, se ne zapleta v časne opravila, dc dopade njemu, kterinni se je dal najeti. Kdor po leni pravilu ravna, je pridobil pervo lastnost dobriga vojšika. Djal je od sebe vse, za kar hi ga nasprotnik lahko prijel in na tla vergel.
Dober vojšak mora pa drugič tudi še skerbeti za potrebno in nar pripravnisi orožje. Tudi o tem nas uči sv. Pavel: ,.0blccite H ožje orožje, dc zamorele obstati pred zalezovanjem hudičevim in v vsih rečeh popolni bili.** Kaj pa je Božje orožje? Posiiisajmo aposteljna dalje: Stojte opasani okoli svojih ledij z resnico, iri oblečeni z oklepam pravice, iu obuti na nogah za oznanovanje evangelija mini; pred vsim pa vzemite v roko škit vere, s kterim zamorele vse ognjene pusicc hudohniga ugasiti: in vzemite čelado zveličanja m meč duha, kar je llozja beseda.4* Glejte, nase vojskovanje je duhovno vojskovanje: zakaj ni se nam voj-kovati zoper ljudi, ki se premagujejo z močno roko, ampak zoper hudohniga duha, ki je gospodo-vavec tega temniga svetu: zatorej nam jc treba du-
hov niga orožja, kar jc zlasti beseda llo/.ja. Ilcscda llozja je mogočna, zakaj po njej je hil svet v stvar jen. z hesedo Božjo je naš Odr« senik udpodil skusnjavca. beseda Božja je večna resnica: zakaj prešlo bo nebo iii zemlja, beseda Božja pa ne ho prešla. Ako .lo hesedo, ki je večna resnisa, verujemo, je ona nasa lastina in tedaj tako močuo orožje, de moremo vse napeljevanje k grehu, vse skušnjave hudičeve premagali. Iz žive in delavne vere izhaja pravica, ki nas kakor nepredcrljiv oklep obdaja ino hrani, in vsih dušnih ran varuje, ki nam daje veličastno lepoto, na ktero Božje oko z veseljem gleda. Ta pravica je ludi čelada zveličanja, namreč terdniga upanja, dc. ker se zvesto vojskujoiiio s Kristinam iu svetniki vred, bomo tudi prejeli krono večniga življenja. Tako sc kaže vojšak Kristusov v svoji lepoti, in taki voj-šaki moramo vsi hiti, ako se hočemo prave kristjane skazovali.
Pravimu kristjanu je njegov Odrešcnik in Zveličar tako rekoč duša vsiga njegoviga življenja: zakaj po Kristusovim zasluženji prejema vse gnade. ki si jih v priti obrača, in bo tedaj prišel k svojimu Zveličar ju v nebeškim vcličaslvu. Življenje kristjanov«! je hoja za Jezusam. krizanim iu ud smerti obujenim. Pravi kristjan hodi za Jezusam v njerovi smerti. ki t resnično pokoro tlela, zavolj Jezusove smerti Božjo milost prejema, sam sebi in svetu umira: pravi kristjan hodi za Jezusam v vstajenji, ker z vero v Jezusa in z njegovo močjo z njim vstane k novimi«, svetiinu življenju, ki ima na tem svetu svoj začetek, svoje dopolujenjc pa v večnosti. Vstauite, lo je lepi, veseli glas, ki se slisi iz nebeških višav v solzno dolino: vstauite iz grešniga spanja, vstauite od dušne smerti, in živite, večno živite, /. Bogam živite: «» kako veličasten je ta glas!
Iv oni ii serce od veselja ne poskakuje, ko slisi verno ljudstvo prepevati livalno pesem: ..Zveličar gre iz groba, oh moč je smert, Irnluioha !*• zakaj Jezusovo vstajenje nam jc porok, tle smo po njegovi smerti grehov rešeni iu de nam je po njegovim vstajenji upa-iije zagotovljeno, de bomo ludi mi veličastno vstali.
Vse življenje kristjanov o je zapopaderio v dveh besedah, in tc ste: I utirati. vstajati. Vsaki dan grehu holj in holj umirati, dokler serce htii ne jenja. in vsaki dan više iu više vzdigovati sr k pobožnosti. dokler se duh smerliiih vezi ne reši in k svojimu Bogu ne pride, to jr namrri kristjanoviga življenja, lo je naprej, ki se kristjan zanj poganja, (ireliu umirati, se pravi pokoro delali, iu ker se le telesna smert trnm umiranju konce stori, zato uči po pravici sveta Crrkrv: ..Kristjan naj sr pokori vse *voje življenje." Ali človek jr zrlo lahkomisljen ii» po/.abljiv: zatorn
poln huje \ i ckratnig* opominjanja. Ta namen imajo cerkveni prazniki. Kristjan ve, «Je si mora v polu svojima obraza služiti vsakdanjika kruha: kristjan pa tudi ve, de življenja ni prejel samo zavolj vsakdanjika kruha: zato več dni v žvljenji dela za lastno hrano, ker ia počasi pridobiva, pa naglo povživa; nektere dni pa skerbi samo za dušne potrebe in se Gospodu posvečuje: zatorej se ti dnevi tudi Gospodovi dnevi imenujejo.
Nar lep>; Gospodov dan je pač velikonočna ne-ilelia. Ta dan se kristjan zlasti spominja velikih dobrot in milo-i, ki jih je od Boga prejel. Ta dan mora spomin na Jezusa živeji. hrepenenje po njem serčneji, in zveza z njim tesneji hiti. Malo ur preden je Jezus tje šel, de bi prejel kelih grenkiga terpljenja iz rok svojiga nebeskiga Očeta, je postavil skrivnostni spomin svoje ljubezni, zastavo svoje milostne vpričnosti, zakrament sv. Kcšnjiga Telesa. Zatorej je bila perve kersanske čase vsim vernim nar svetejši dolžnost in nar večji čast. de so velikonočno nedeljo slovesno pristopali k mizi Gospodovi in pri sv. obhajilu prejemal: zastavo odrešenja in prihodnjiga vstajenja. Z Jezusam neskončno svetim se more le sveti skleniti in zediniti: zatorej so severni pred veliko nočjo štirdesct dni v duhu pripravljali in posvečevali, ker se je ludi l\ri>tus stirdeset dni postil, ko se je v pusavi pripravljal na odrešenje. Kdor se mesenimu poželenju vda. zabrede v veliko veliko grehov: kdor pa meseno poželenje ostro kroti in se tudi pripušeniga veselja rad«.volj:." zderžuje. njegov duh čedalje več m« • . dobiva in se tedaj nar bolje pripravlja za vredno vživanje velikonočnima Jagnjeta Božjiga. In ravno za lo je zapovedan štirdesetdanski post pred veliko mejo.
Orleanski skd Teodulf je dal proti koncu osmiga stt»l« tja tole zapovtd: ..Vsi verni naj sc en teden pred štirdesetdaiiskim postani mašnikam spoved«'«, in nai si dajo naložili spokornih del, ki jih ho treba opravljati." Silno slab je tak kristjan, kteri lahko-misljeno greši in >e lahkomišljeno spoveduje, in potem meni. de ie kersanske dolžnosti popolnama spol-nil. kakor kaki \ertnar. ki cvetice presaja in si roke uma/.c, p«>lcm pa s,' roke umije, kos kruha vzame in jc. iu na t«» zopet v zemlji rije in se kakor poprej umaže. š k»■ f Tendul! je bolje poznal duha svete Cerkve. ker j>- hotel, dc naj verni imajo štirdesetdanski post /a >\ i ti. Bogu posvečeni čas, de naj poprej zakrament s\i*te pokore prejmejo, de naj v postu pokoro opravljajo, in dc naj se le po tem sveto rešnje Telo v ociš< ne serca prejmejo. Pravi post ni v tem, de bi se človek nekoliko easa sicer pripušenih jedi zderže-val. ali dc hi sr šumečih veselic ogibal, ali de bi bolj pogosiama v cerkev hodil, ali de hi zoper navado pobožne bukve v n ko jemal in prebiral. Vse to jc le zunanj pomocek. zunanje znamnje. de bi človek lože umrl. kaj je post. in de hi lože pravi namen dosegel. zavolj kteriga >e je treba postiti. Pravi, ker-šanski post je v tem. »Ic človek grešno poželjenje kroti, ra/./.aliiiku i/, serca odpusti, krivično blago nazaj da. napuh potire. grešno zvezo sterga, laž. opravljanje in oi»r> kovanje. rotenje in preklinjanje opusti, ubogim iu z.ipušenim rad pomaga, lenobo premaguje, brez potrebe milili darov ne prosi. V tem je pravi, keršauski post. Gotovo se bo pa v tem duhu še manj postil tisti, kteri se zunanjimu. telesnimu poslu noče podvreči, ker se mu pretežavno zdi. le nekoliko dni v jedi si pritergovati. Kdo se bo še bahal z dušno močjo, ker se povsod naša slabost in mehkužnost razodeva! Greh ima čedalje večji moč, postave se čedalje manj spoštujejo, sebičnost ali samopridno.st kuži vse
stanove. Kako malo jih je, ki bi si to zaljenje Božje k sercu jemali, ki bi v resnici mislili z resnično pokoro pravico Božjo potolažiti! Oh, bili so boljši časi, bile so lepši keršanske navade! Veliki in majhni, visoki in nizki, bogati in revni, imenitni in ncimenitni so si v čast šteli, ko udje enega telesa, ki mu je Kristus glava, v vsim djanji in nehanji sveti Cerkvi zvesto pokoršino skazovati. De bi se pač ti časi zopet vernili! Brezbožno, pregrešno življenje še nikoli ni dalo prave sreče, in je tudi ne bo dalo. se je ča<>, de se vernemo na pravo pot; še nas sv. Cerkev iz grešniga spanja budi, še nas opominja iu kliče: „Ura je že, de s spanja vstanete. Slecite grešniga človeka, in oblecite Gospoda Jezusa Kristusa." Odprimo ušesa in serca temu prijaznimu klicanju, in glejmo, de nam bo postni čas v zveličanje: ker ie tako bomo vredni in veseli obhajali velikonočne praznike in se bomo Jezusoviga vstajenja spominjali s terdnim upanjem. de bomo tudi mi častitljivi vstali. Neskončno dobrotljivi Bog nam bo gotovo pomagal, če ga bomo le tudi prav prosili.
Pogovori od sporedi,
Spisuje M. Sm o lej.
(Dulje.)
Pastor. Poterdil sim vam ze poprej, da jest posebno spoved za stareji od papeža Inocencija lil imam. in bodisi da je res že o času sv. Ciprijana v navadi bila, vendar iz tega še ne sledi, da so jo tudi že kristjani v apostol jskih časih imeli, ali da jo je celo Kristus sam postavil. Povedanim izrekom cerkvenih učenikov bi zamogel tudi jest druge nasproti postaviti, ki ravno tako in morebiti še bolj jasno od splošnjega, očitnega obtoženja ali spoznanja svojih grehov le pred Bogom in ne pred kakim duhovnim govorijo. Pa zadosti ste nas že vi s svojim citiranjem in navodi trudili in dolgočasili: omenim naj torej jc besede iz pisma sv. Barnaba, učenca aposteljnov, in druge cerkvene pisatelje toliko raji pri miru pustim, ker mi bodo pričujoči, upam, poterdili, da se od vas navedeni izreki razno razlagati zamorejo, na kteri mlin namreč se hoče voda napeljati, in vi do zdaj sc. nikakor niste mojega poprejnega dokaza overgli in svojega terjenja skazali, da so se namreč, kakor pravite, spokorniki poprej duhovnim posebej spovedovali in potem še le očitno svojih pregreh obložili.
Sv. Barnaba toraj v svojem pismu v SiO. pogl. takole govori: „Ti se boš svojega greha obtožil, ne boš s hudo vestjo k svoji molitvi se podal, to je pot zveličanja." Tu sv. Barnaba, kakor vidite, sicer od obtoženja govori, pa ne pravi dc se mora posebej in pred duhovnim zgoditi, soditi se toraj smč, da on meni le splošnje obtoženje pred Bogom.
Duhovni p o m o č n i k. Oa cerkveni očetje in pisatelji v mnogih krajih od splošnjega in očitnega obtoženja svojih grehov le pred Bogom govorijo, vam prav rad poterdim, sej se temu ni čuditi in ni kaj novega. Taka očitna in splošnja spoved je bila vedno in je še zdaj v katoliški cerkvi v navadi: tega se lahko prepričate. \e samo v duhovnih molitvah in pred vsako posebno spov edjo, ampak tudi v začetku svete maše in pri vsakem sv. obhajilu se moli taka ..očitna spoved ali Conliteor."
Povedanim izrekom, ki se vender vzajemno in zedinjeno glase, če ravno od tako mnogoverstnih pisateljev izvirajo, se po pametni in pošteni poti na-sprotvati in drugi pomen podtikovati ne more. kakor je ta. ki ga kaže zapopadek in pa besede. Da pa š»
tako jasni in umevni izreki cerkvenih očetov niso varni od nekatoliške strani pokvarjeni in posiljeni biti, posebno če za katoliško resnico govore, to vam rad poterdim; sej so bogoslovci in modrijani verskih družb posebno v ti umetnosti jako izurjeni, to nam že prosto preiskovanje sv. pisma priča, ktero si vsak razložiti in razkladati sme, kakor se mu ravno prilega in je pri vas posebno pri učenih v marsikterih verskih zadevah toliko misel, kolikor glav. Da tudi vi niste brez eno-stranosti, ste ravno zdaj pokazali. Ker sv. Barnaba sploh o obtoženju govori in ne pove, ali ima posebno ali splošnje in očitno biti, se po vaših mislili gotovo že soditi sme, da nični splošnjo vam priljubljeno spoved. Ako se to ne pravi po sili vode na svoj mlin napeljevati, ne vem, komu bi se potem ta primek še prikla-dati smel. Gotovosti, to morete poterditi, tu za nobeno stran ni; zadosti je, da on obtoženje ali spoved pot zveličanja, toraj v odpušanje grehov potrebno imenuje. Ozrimo se toraj raji na drugega apostolskega učenca, svetega Klemena Rimljana, drugega naslednika svetega Petra in učenca svetega aposteljna Pavla, in poslušajmo, kaj on od spovedi in obtoženja pove: ..Kdor za svojo dušo skerbi,*' pravi on, „naj se nikar ne sramuje svojih grehov spovedati se temu, ki je ("cerkvi) predstojnik,4' (Von erubescat — liaec con-literi ei ijui praecst.) Sv. Peter, pristavi on, je učil, da se niurajo duhovnu tudi celo grešne misli razodeti.
V	pervem pismu do Korinčanov vdl.pogl. pravi, da je bolje grehov in hudobij se obtožiti, kakor serce ulerditi. To Bog sam tirja. „Doklersmo še na svetu,4* govori «>n v drugem pismu o<£. pogl., ,,se iz celega >''rca spreobernimo od hudega, kar smo v svojem mesu storili, da bomo od Gospoda rešeni, dokler še čas za pokoro imamo! Zakaj, ko bomo od tod šli, sc ne bomo mogli več ne spovedali ne pokore storiti.44
V	kakšnem pomenu, g. pastor, bote li tc besede apostoljskega učenca umcli in razlagali? —
Itavno tako jasno in umevno od spovedi govorijo ■»v. Jernej učenec sv. Polikarpa (S. Iren. lih. I. Con-tra haeres. c. 3), in Tertulijan (y 245) (Tertul. de poenit. c. 10); pa v resnici zadosti cerkvenih učeni-kov in pisateljev sem v poterjenje katoliške resnice že povedal, da bi sir še dalje trudil s tem; kdor hoče spoznati in umeti, gotovo lahko urne in spozna, kje je resnica doma; toraj, ker ste mi, g. pastor, poprej ogovorili, da venadr še nisem svoje terditve skazal, da so se namreč spokorniki prej spovedniku spovedovali iii potem še le po njegovem nasvetu očitno obložili, da je toraj iz posebne še le očitna spoved izvirala, — prosim da smem v dostojno speljavo svojega dokaza le še enega cerkvenega pisatelja tu postaviti, ki je v svojem času zavoljo svoje učenosti po celem keršanskem svetu slovel in ima še sedaj tudi pri ne-\atolieanih veliko veljavo, mislim namreč Origena v ii. stoletju. Ta slavni pisatelj toraj v razlaganju 37. psalma sledtce pomenljive in važne besede govori: ..Glej toraj, kaj nas sv. pismo uči, da ne smemo svojih grehov v si bi prikrivati ... Kdor je grešil in greh v sebi ohrani in prikriva, bo od grešne nesnage ■»koraj zadušen. Ako pa sam sebe obtoži, odpravi s tem. da se obtoži in spove, greli in ob enem tudi ves vzrok svoje bolezni iz sebe.4* Potem opominja grešnika. si poiskati dobrega in zvedenega spovednika, kteremu naj sc svojega greha spove, in da naj poskusi prej zdravnika, kteremu ima vzrok svoje bolezni naznaniti. Potem pristavi sledeče znamenite besede: ..Ako t>i pa uri (spovednik) tvojo bolezen kot tako spoznal, od ktere ozdraviti bi bilo potrebno, da naj se pred zborom cele cerkve naznani, kar bi znahiti druge spodbuditi in tudi tebe ozdraviti zamoglo. se
mora to le po obilnem prevdarku iu po zadosti sku-senem svetu unega zdravnika zgoditi.*' (Hom. ti. iu s psi. 37 *). Kaj pravite, g. pastor, k temu izreku? ali so ga pač učeniki na vašem bogoslovskeui učilisču kterikrat omenili ? Bote li mogli sedaj še nad resnico moje terditve dvomiti, da so se namreč res spokorniki najprej posebej pred spovednikom in potem še le očitno spovedovali? (Dal. nasled.)
JMirffnm.
[ t' e s k i spisal V a c s I. S t u I e . p o * I ,i . •• u » i D e ž e I a u o v.)
C Halje. )
Nekega dne sc junaški s-uinik -pichaja .»i. hrego.m jordanskih. Vernivši sc od tam. -e oberne profi Jerihu. Kar pride na mesto, kjer so razbojniki ubili vo/.nika m sprem-Ijevavca, pa vezali čedno dekle iu njeno •dužahni« o. Kak.o grom vdari Flavijan na petero roparjev iu srečno otme 'Migati plen iz nesramnih rok. Trije roparji ustali mcr.vi. — dva sta zbežala ranjena. Pa tudi Flavijan jc dobd rte-koliko nevarnih ran, toda krepki junak ui maral nič. Naj več mu je bilo do tega, da bi ostra-eno dekle titolazil ii. jo srečno pripravil na njen dom v Jeruzalem, /akaj. nedolžnost varovati, to jc djanje junakovo. Mila pa je .Mirijam, vnuka velikega duhovna. Izročil je ujcu ljubljeno rejenko in prikupil se močno vsem v ilisi. Vsi so -i pri-zaileli, »la bi mu mogli hvaležnost skazati za njegovo blago djanje, ker je otel milo vuuko velikemu duhovnu. To mu je bilo jako po godi. liane, ki so mu jih vsekali razbojniki, so začele sc gnojiti, iu bati sc jc \ilo nevarnosti. Pa veliki duhoven sam, stara oskcrbuica iu blaga .Mirijam -o zvesto ču I i nad ranjenim, »la je kmali zopet okreval in ozdravel Vzajemne zasluge so združile sena obeli >trani. Klcazai jc mogel čislati bojnika. pri kterem jc videl toliko blago-dušuost in pravičnost v djanji in obnašanji proti v<a»eriiu Mnogo bolj pa ste poznali Mirijam in njega <isnerbuica prelepe Flavijauovc čednosti. To blagočustvo in «ereiio*t, a nc-ličcna o»lkiiloserčnost in prijaznost, postrcžljivost in dobrota, olikano nravje in neka čudna gorečnost v bese .i iu v djanji mu je naklonila serca vseh. Premišljevaje njegovo uho po terpežljivost v bolečinah in nenavadno vdano-; v Ilo/.,o voljo, ste stermeli nad takim poganom. Ni bil navaden Kimljau. kakor jc bilo očitno videti; to ni bil malikovavec. kakoisiii -n bili drugi rimski vojščaki. ki so hili v Jeruzalemu:- '■» je bil mož, ki mu je bilo kaj do poštenja; nikakor hi n» našel njemu enacega v Jeruzalemu. Kdo neki hi se i udil. »la se je nehote vselilo spoštovanje do junaškega iu pobožnega stotnika — svojega »lobrotuika in reditelja judovskima hčerima v serce? Iz tega spoštovanja, združenega s hvaležnostjo jc zopet ncliot« izvirala vroča pa poštena ljuh« /« i do Flavijauu. —
Pa ludi verli stotnik je zapazil. <!a nenavadne »cinoMj krasč deviško izraelsko liter. Izrejena po šegah, in vei-jena v navadah judovskega naroda dvigala se je nad tujce z nekim ponosom. Farizej-ki učitelji so ji i :li vcepili /.c zgodaj sovraštvo iu zaničevanje zoper Jezusa Zvelicarja. ki jc umeri ua križu . iu ki je imel ze samo v Jeruzalemu na tisoče spoznovavcev. da ravno so jih judovski duhovni in starasine grozno preganjali. Pa prcblago je bilo njeno *eice. tla hi se nc bilo čudilo djanjem navdušene junakovi ?akt ljubezni, činom, kakoršue jc videla le pri -p.i/.uava\cih ic Jezusove vere. To vse je opazil bistroumni Fiavijan. Prceei je spoznal cctluosli, ki so jo povzdigale nad njene verstniee
•) Si inteleierit uleni es-e !an^.iioiv'ii u.im oii .;■ •« nv n:u <-tins Kcelesiae evponi »lekf.it ••trmi: »-v «jUo torta--is <t< ot i aeiliticari polerun'. ••: "i •	- in.iri »milta ha <1 -
rkeratione e*. -a'i- pariti	••>« i U:,» |»r•• *uran<iaot •
•Irig (t<>rn 2 '"n prlm $7
pa spoznal jc tudi. saj jo v oči bode, kaj odvrača od Kri-stovega evangelija, kaj jc krivo, da celo sovraži njegove verne spoznavavce. lu kdo dvomi, da je le še gorečnejše želel, naj bi ta izbrana devica spoznala edino resnico in nastopila pravi pot k zveličanja? — Zaupljivo ji je povedal o priliki, da je kristjan, in kako ga blaži ta sveta vera v Jezusa Kristusa, edino rojenega Sina Božjega, ki je poln milosti in gola resnica. Besede Flavijanove so ji segale v serce: bile so krepke in goreče. Gotovo bi bile zmogle, ako ne bi bil vničil teh lepih začetkov punt, ki je bil vnel se v Jeruzalemu. Flavijan se jc srečno izmuznil s peščico svojih iz Jeruzalema. kjer so puntarji tudi njemu kopali jamo. Služil je bil že pod Vespazijauorn v Galileji, zdaj pa je Tit povikšal ga za tribuna. Bojeval je pod zmagovitimi carskimi praporji pri sijonski terdnjavi, pa dobro je vedel, da ;e prišla ura. da sc spolni Gospodovo prerokovanje in o-oda. napovedana narodu, ki je kriv strašne pregrehe zavolj prelite kervi Pravičnega. — Videl je žalostni konec, zato je serčno želel, da bi rešil Mirijami življenje iu pridobil joKristu-a. - pa tudi. ako bi bilo mogoče. njenega »trica. Vedel je za skrivno podzemljsko pot. ki ie iz duhovuove hiše peljala na starodavno pokopališče
povedala mu ;e bila za njo stara Mirijamina oskerbuica — zat<» te »klenil podati se v mesto. Kakor smo videli. obna»alo »e mu je po -reči l ahko jc prišel Flavijan tudi v duhovnov., stanovanje v Jeruzalemu in zopet nazaj v rimski tabor V mestu .-e »e oznanil mir; zato se mu ni zdelo potrebno, da bi precej odpeljal iz mesta svojo učenko, njenega strira iti "»kerbuico. Pa ko je bistroumni tribun spoznal, da grozoviti načelnik puntarjev. ki so gospodarili v J.*r«za!emu . »krivne naklepe kuje. je sklenil, da bode se ti«to nor »krivai odpeljal Mirijam iz Jeruzalema k njenemu ujcu. ki je bil v rimskem taborji. (l)al. uasled.)
10gleil po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Ni davno, ko so mil. knez iu škof jenjali pridigati v cerkvi Marije Device pri čč. oo. Frančiškanih , so zdaj >pet sprejeli slovenske postne pridige v stolni cerkvi vsako nedeljo ob 4 popoldne. Perva pridiga je bila pri popolnoma natlačeni cerkvi od besede Božje. Z Božjo pomočjo gotovo ta trud iu gorečnost ne bo brc/, obilnega sad ti.
Iz Ljubljane. Mestni župan blagorod. gosp. Mihael Ambrož je v knjižici strani, ki je ravnokar bila po mestu razdeljena, prav prijazno in mično obrisal življenje in dobrotno djanje ranjcega slavnega Mctelkota. Knjižica, v obeh jezicih . ima v slov. napis: ..Franc Metelkova siroška vsta-nova v Ljubljani. Popisal Mihael Ambrož, mestni župan." Iz tega popisovanja je očitno. da po izplačanih vsih darovih in vstanovah je iz Metelkove oporoke za glavnega tlediča. to jc. za uboge otroke ljubljanskega m e s t a, ostalo šc 34.319 gold. prave vrednosti. Koliko otrok, ki bi sicer potepuhi ostali, se bo s to neprecenljivo dobroto leto za letom h kruhu spravilo! — Ne »me se pa tudi zamolčali hvale vredno djanje gosp. mestnega župana, kteri skerbi, da bi »e tolika dobrota ranjcega ne pozabila. V ravnal je. da se je lt» vinotoka u. I. za ranjcega dobrotnika opravila slovesna černa ma»a. h kteri je bil pripeljal 24 pervih osrecenih ololaiovancev . ki so s tem denarom pri raznih rokodelcih v poduk spreieti. Bili so pri Božji službi raz-versteni kiog mert vaškega odra . po sv. maši pa so se zopet vernil"; v me-tuo hi-o. kier jim jc gosp. mestni župan razlagal dobroto, ktero v živa jo. in jih opominjal, da naj za svojega dobrotnika hvaležno molijo, da naj bodo pridni iti živijo pobožno in v »trahu Božjem Tudi »pi»aua knjižica hode veliko pripomogla. 'Ia neprecenljiva dobrota v bolj živem spominu ostane.
Iz Ljubljane. Ze nekaj časa Slovencem nemila »meri »emlje kar pogosto naj krepket»i domorodce. Slomšek. Sto-
jali sta nam še prav živo pred očmi. in že je zašumelo. da jc znani pesnik, starinar. zgodovinar, zuavec raznih jezikov. gosp. Matevž Ravnikar, fajmošter v Predaslji. sicer ..Poženčan ,44 umeri v 62. letu svojega življenja. Priporočen v molitev pobožnim Slovencem , naj v miru počiva. — Ljubljanska hranilnica je privolila blagemu in zasluženemu gosp. Hradecky-tu pokojnino v meri polne poprejšnje plače in na njegovo mesto izvolila gosp. R. Janežiča. vsi drugi gg. vradniki so se za stopinjo naprej pomaknili in nekaj novih je sprejetih.
Iz Ljubljane, n. Kar seje bila razglasila ravnoprav-nost narodska po našem cesarstvu, seje prikazalo žc mnogo za šolsko rabo pripravnih slovenskih knjig ua svitlo. Pa tudi poprejšnjih nektere bi se lahko v ta namen porabile. Ze I. 1849 so prišle na svitlo Zg. Danici za priklado ..Zgodbe katolške cerkve,44 ki jih je spisal Po«touj«ki dekan, g. Peter Hi c i tiger, tedaj Podlipski fajmošter (8" str. 402). — Lani je izdala družba sv. Mohora ..Zgodbe svete katolške cerkve,4* spisal g. Anton l.čsar (H° str. 107). in ravno tako je z lanskim letom natisnjena bila doklada Novic „Občna po veslu i ca ali zgodovina cclega sveta." spisala narodu slovenskemu Matija Vertovec, fajmošter v St. Vidu nad Ipavo. in Miha Verne, stolni prošt v Terstu. Razdeljena je v iri dele iu a) obsega v 8" od str. I—304 povestnico starega, b) otl str. 304 do 533 srednjega, in c| od strani str. I 13!) povestnico novega časa. Pisava jc v vsih treh knjigah res povestua. gladka iu umevna. Ker se obojna zgodovina, cerkvena in svetna, razlaga po latinskih šolah, bi more-ili ue bilo napčno sprejeti imenovane knjige v dotične razrede. iu n. pr. občno povestnico na tri leta razdelili, manjši zgodbe sv. kat. cerkve privzeti v poslednjem razredu nižje, in veči llicingerjeve pa v poslednje višje gimnazije. Obljubim . da v rokah spretnih učiteljev bi bile vse tc knjige kej koristne in pripravne, in pred ko ne tudi učencem dobre in prijetne.
..Zlati Vek.4* to je kaj izverstna knjiga! t udim se, da slovenski literati preporedkurna po tej knjigi segajo. Ni v reden v versto naših literatov vpisan biti, kdor se obotavlja prebirati ga. Nc bom posebej sestavkov pretresoval; vsi so po svojem obsegu jako izverstni, samo rečem, da, kdor bi slovenskemu jeziku sposobnost za literaturo odrekel, naj se mu ..Zlati vek" v roke tla, iu če ni več kot hudoben, prepričal se bo, kako razumno ali zastopuo se da zgodovina, dogmatika iu vsaka druga učenost v slovenščini pisati.
Prosim, ako je vam mogoče, ne opustite začetega dela. marveč napovejte, da hočete tudi v prihodnjič take knjige na svitlo dajali. To bo jako vesela novica vsem Slovencem. Serčno vas pozdravljam! F. J. K a f o I.
Na Pečinah 12. sveč. 1864.
Iz stare Loke. 25. u. m. nas jc došlo nepričakovano veselje in našo cerkcv lepa sreča. Malo čez poldan jc bilo . kar se nenadoma pripeljejo mil. knez in škof prečastitljivi gospod Jernej. Kaj so povedali? Kakošna sila Jih je tako naglo in ob takem času in vremenu na pot vzdignila ? Prinesli so starološki novi cerkvi prelep dai s v i 11 e g a c e s a r j a F e r d i ii a n d a: p e t sto goldinarjev a. v. Zares, veliko dobroto so Njih veličanstvo s tem častitljivim darom skazali starološki cerkvi iu močno so nas Njih milost dobrotljivi višji Pastir počastili. Ja so sami sc potrudili dar izročiti. Bog poverili iu obdaruj čez-obiluokrat visokega Darovavca iu preča s t i 11j ive-g a I z r o č e v a v c a!
Z faojztla. A. t*. Tudi jest sem enačili ini*cl z gosp. dopisnikom z Gorcuskega, kakor sc je bralo v posled. Danici zavolj Riharjcvega spomineka. Spodobi se. de počastimo velicega mojstra v cerkvenem petju, ktcii sc je z nami nekdaj toliko trudil. Zapustil nam ic lepo dedino. kakoršue nimamo zdaj od nikogar pričakovati.
Iz Polhovega Gradca piše g. L. Božič „Tovaršu" m svetva. da naj hi se slavnemu umetniku r. g. Riharju napravil ne le spominek na grob, ampak tudi še drugi živ spominek, to je veličastna knjiga, v kteri bi bili zbrani vsi napevi. ki jih je on zložil!" — O tej priliki tudi vredništvo ..Zgod. Danice" sproži misel in željo, ktera mu je bila te dni razodcta: naj hi namreč gospodje, kterim je ranjki umetnik o posebnih prilikah kake napeve naredil, take izdelke nam (ali raji dedom) pošiljali, da se napravi zbirka. kolikor koli hode moč, polna in doveršena.
Iz Rattlllikii. —k. ..Danica" je v predzadnjem listu naznanila, da bodo častitljivi misijonar gosp. Fr. Pire tudi svoj rojstni kraj Kamnik obiskali. Bili smo Kamenčani res Tako srečni, viditi častitljivega starčka nekoliko dni med seboj: razveselili so nas tudi z ozuanovanjem Božje besede, ker so 2. predpepeltiično nedeljo v mestni farni cerkvi ua Sutini. popoldan pa v Mekinah pridigovali, in zopet na .Svetnico popoldan in dopoldan v mestni farni cerkvi. Beseda Božja iz ust slovečcga misijonarja, ki jo je večkrat z nevarnostjo lastnega življenja oznanoval, ima veliko moč do serca vernih poslušavcev, kterim je mar za besedo Božjo, nc pa Ic samo za lepo govorjenje, ktero dostikrat ušesa gladi, serce pa prazno pusti. Ginljivo je bilo slišali častitljivega misijonarja 2. predpepeltiično nedeljo . na ktero ravuo zadeva evangelij od sejavca in semena, kako so govorili od moči iu koristi Božje besede pri tistih, ki jo z vernim scrrem poslušajo in zvesto ohranijo. — Premišljevanja vredne so tudi besede, ktcrc častiti inisijouar v domačih govorih spregovore. ker nam besede Kristusove poočitajo. ki govori: ..Veliko je poklicanih, pa malo izvoljenih" Pripovedujejo namreč, da se izmed Indijancev nikdar vsi nc spreobernejo in zrnirom neko število terdovratnib ostane, ki nočejo zveličanskega nauka sprejeti.
Danes. 3. predpepeltiično nedeljo, ko je ravno pri uas zavoljo predpustne pobožnosti velik shod. je bilo darovanje (ofer) za čast. gospoda misijonarja. Rekli so gospod Pire, da za se nočejo nikakoršnega daru, kdor pa hoče za uboge cerkve, kterih mislijo več na novo postaviti, kaj darovati, bodo s hvaležostjo sprejemali; in verni naše farne cerkve so blizo 80 gld. darovali za novospreobei njene po auicrikanskih dobravah.
Slovani obhajali smo lanskega leta tisučnico Ciril - Metodovo. in s hvaležnostjo smo se spominjali svetih blagovest-nikov. ki so nam prinesli naj dražji zaklad sv. vere in s tem ohranili posrednje tudi našo narodnost. Poginili so Slovani Polabski, ki se niso hotli pokristjaniti, s sveta izginja indijanski narod tam. kamor ne zahajajo katolški misijonarji; to je štatistično dokazano. In ko sc Indijanci ko narod zavedo, s hvaležnostjo bodo imenovali ime gg. Pirca, Baraga in druzih. ki so jim prinesli dar keršanske vere. Ali se bode njih ..vikvanec" (indijanski jezik) kedaj povzdignil do kniževnosti. je celo dvomiti; to pa je gotovo, da s sveta ne zginejo, ako bodo sprejeli Kristusovo vero.
Mi pa prosimo Boga. da bi delo apostoljskih mož po svoji milosti blagoslovil, pa tudi mnogim izmed nas doma kaj več žive in delavne vere dal!
Iz Podbrezja. k. — Neizrečeno veliko veselje jc vži-vala pretečeni teden naša fara. 5. t. m. so prišli k nam naš nekdanji iu nepozabljivi fajmošter, zdaj misijonar v Ameriki, prečastiti gospod Frančišek Pire. Ze samo novica, da so slavni duhovni oče prišli iz Amerike, in da bodo prišli tudi k nam, jc marsiktero serce do solz ganila; koliko bolj pa je to nepričakovano veselje v naj slajših čutilih do verha prikipclo. sc je vidilo pretečene dni. ko smo imeli priserč-nega starčka pri sebi. Pustno nedeljo. 7. t. m., so imeli slavni misijonar oh 1(1. dopoldne veliko sv. mašo s pridigo, potem pa so še pridigovali ob 2. in ob 5 popoldne, tedaj trikrat tisti dan. Akoravno jc bilo vse debelo snega, je to nenavadno in ginljivo opravilo privabilo vendar mnog • muogo domačih in sosednjih farmanov. kteri so si vsi za veliko
veliko srečo šteli, da so vidili in slišali slavnega indijanskega misijonarja iu svojega nekdanjega naj ljubeznjivšega duhovnega očete. Ob 10. dopoldne so častitljivi starček govorili z gorečo in gladko besedo o poklicu in namenu človekovem, ob 2. o deviškem stanu iu zvečer v podružni cerkvi pri Materi Božji sedem žalosti na Tabru pa o pravem češčenji Device Marije. Pri vseli teh govorih so bili vsi poslušavci večkrat do solz ginjeni, posebno pa zvečer na Tabru . ko so se ljubeznjivi gospod poslovljali in se pripo-ročevali. da naj bi vsi, posebno pa njihovi znanci in prijatli molili za nje in za njihove Indijane, ki jih še toliko tava v nevernih zmotah. Povedali so nam tudi marsikak lep zgled iz svojega trudapolnega življenja pri nevernikih. Tudi o odgojevanji nježne mladosti sploh. posebno pa pri nevernih narodih so skušeui mož veliko veliko povedali. Djali so. da Indijani zelo zelo ljubijo svoje otroke in da tedaj zelo skerbe* za njih srečo, iu da tudi zelo spoštujejo tiste, ki njihovim otrokom kaj dobrega store. Naj bi v tej reči Indijane posnemali tudi marsikteri beli starši in odgoj-niki! — l'o teh dolgih duhovnih opravilih v cerkvi so blagi duhovni oče šc tudi mnogo ljudi spovedali iu obiskali. — Po vsi pravici so bili ti dnevi z j nas v*e zlati čas in pravi misijonski dnevi, v kterih sc je veliko veliko dobrega storila na našem žc nekoliko zaraščenem duhovnem pašniku. iu kterih mladi in stari nikdar ne bodo pozabili. Tovarš
Iz Šentjanža. 7. sveč. l-juha ..Danica!" Spominek gospoda Valentina Prešerna, nepozabljenega ribniškega dekana, na njegovem crobu pri sv. Krištofu poleg Vodnikovega, »e tako obledel, de se že težko bere. Postavi mu li nov «po-minek v svojem listu. Vsem bravcem boš gotovo vsiregla. ako spominek tacega moža ponoviš in poživiš. Vest lili -e ga bodo vsi. ki so ga poznali, pa tudi taki. ki poštene može čislajo, desiravno jih osebno ue poznajo.
Razglasi v ta namen pesem. ki jo je zlozil Andrej Kančnik. iu ie tako resnična. de nima pošten človek Ic besede ovieči Pesem lepo speva, kaj je bil gosp. Valcnt. Presern; vprašaj pa tudi priletnega Rihničaua iu razložil ti bo. de vse je res. kar pesem pripoveduje, in pa. de je še veliko veliko več storil, kot je v pesmi omenjenega
^žSjsji}
po r a | ii c m gospodu t c h a ii t u v Ribnici
VAI.KMIU PRGŠKRVt
1833.
Zložil AnJri kančnik. učitelj v llobrepolji
Umeri je moj preljubeznjivi
(Vos-pod Prešeren Valentin. Zaklad uživat nestrohljm l»a je poklical božji Sin.
Nev trudno pasel jc ovčice.
ftesnice božje jih uril. Zvesto jim kazal por pravice. Se zanje trudil ;n potil.
O srečna res je ovčica v>aka.
ki zvesto se derr.ala ca. Z veseljem njo pa-tir zdaj čaka, Ue gledat gre za njim Boga.
On dobro striti ni odlašal.
Pri njem je vsak pomoč dobil; In če ca jc za »vet popra-al . (•otovo je odžaljen bil.
Je vsak mu hitro pomagati
Pripravljeno mu >lo sere. Svetost nvčicuiii plato da:i . S«, vedno gnale ca /e!j«-.
Dom. prizme* •» -povedni'a.
Pričujte ve, v*» zaroti m ' Povejte, če ni to resnica. Kar jent 'ii njega govorim.
\em, de bi rade govorile.
Al ni v natori dano vain. Ile bi z besedo poterdile: l.e človek to zamore -»m.
In pa zakaj le?>a vprašal i *
Sej slisnn splošno vse ljudi Milo po njemu zdihovati. \ ;.c žalostno se meni zdi
Naj bo teržan. ali duhovni.
Sabevnik. kmet al erašinjak Premožen, reven, zdrav in bolni solzami ca pogreša vsak
Za ljubo ca je vse imelo .
Iluliovski in dezelski >tan Al dokončal ju svoje delo. Prišel je zanj plačila dan
k aposteljnom ca zdaj pridružil
Je Jt-zus. vikši naš pa>tir. Naj prejme vene. c« j«-" 'aslazil; l)<>deli Hoc mu večni mir'
On zvesti nas pastir ostaoe.
Boga bo prosil noc in dan. Ile bodo ovce ž njim odbrane Prišle enkrat na de»no ,trva.
Od kranjsko-stajarske meje. J. H. — Preteklo nedeljo, to je, 14. t. m. po poldan ob štirih smo pokopali p» širokem znanega gos t o ljuba ino muogopoštovanega duhovnika . častivrednega gospoda Marka Plešnika. ki so bili o l leta	za farmcštra v Loki pri Zidanem mostu v la-
vaniinski škofiji. Kajni so bili 50 let stari, leto in dan so /e po malem bolehali ino že dvakrat se je bil pri njih aiertud napovedal, v četertek pri kosili pa jih je tako hudo zadel, da so v petek zjutraj ob 6 v Gospodu zaspali. 21 duhovnikov in silno veliko ljudstva jih je žalovaje do po-kopaii>a spremovalo iu jokaje iz serca zdihovalo: ..Skoda jih e! llog jim daj večni mir ino pokoj!"
Iz Tersta. (Škof Friderik Baraga ..kapucinar* — in oče Oton Skola ..korošec.") Nemci večkrat očitajo Francozom. da so v svojem pisanji ferfrasti in pa v zemljepisji pli;\i. pa tudi Nemce in še sicer /.goli Dunajčane taka klerikiat zadene. Ilavno kar smo prebirali bukve ..Keiseu
•	n Noidamerika iu den Jahreu IS52 und IVj3." Natisnjene •ii v l.ipskem I. 1^57. —
Namahuemo se pa v II. delu na omenjena naša rojaka, •\i ti go-pod pisavec. ki ne le samo. da katoličanskim du-h<>\iiom i.i pieveč prijazen, temuč po -egi tudi očiten pro-
•	i v nk ;e/.uilaiskcga reda. sicer zoper svojo navado, pa po w vrednosti tako počisla. da mil prav /.a to njegova
•	l.u ,--»grc'ka ..kapucinar" in pa ..koro-ec" prizaucsemo. in ;ia n-nno pobožno vedenje, kakor ga je on pisal. verliin pnia!iom ..Zgodnje Danice" podarimo.
• I sedanjem škofu liaragu sporočuje to-le: .Mnogo zasluzil »i ie za dušno dobro prebivavcev te samotne krajine ..Kol- uiiuesotskega rudnika) neki kapucinski runih. oče llauga. rojen Avstrijanec. ki stanuje v tiar -ainotncjšein /MiiiiM zatoku v I Anse-ti. in od ondot svoje misije iu s. a oiiiskuje. Večkrat v nar hujši zimi potuje v kerpljah \ •iiu/.bi enega samega lndi|unea skozi s?aie gojzde in po
•	azlitnib riiduikih ozuanvat Kristusa. I'a-le ga kot svetnika. 1'iav Aei mki Gorcujcga jezera \rejo z oiroejo ljubeznijo slišat
ego\e pridige po rudnikih iu njegov blago-lov prejet, in Ic ,<rci. italiciio pričakujejo tistega hipa. ko bo a mnogo za-s.u/ito duhovnik na \išji stopnjo poklican, ter bo primoraii s\•• •• .iiiino opra\ilst\o -/opustiti.
M.\>i misijonai oee Anton Skola je |»j Jako-!e narisan: Pa -v diugo idiiskanje smo spolni;: želeli, (na Magdale-iijeu. o*i<ku | miiiha očeta Skola iz lludolfs\ei ta | N"o\cga mesta : a Doeiisktm) na koroškem, ki smo mu pobožno pozdrav-.jeiij« -poiuriti imeli. Prav z rojaško /.udov ol |uos'jo poter-kauio na slabe vrata male hišice, ki je k zadnjemu koncu •it.sk . i- cerkve pridelana. Skoraj še zdaj se sramujemo. ■ e p' ioi-liiiio. kako de je ta tako pobožni duhovnik nas ,10-\• 'ne ljudi poslovilo sprejel, i Konec nasled. J
\r. Gorice. T. sveč. - Sinoči ob s. tiri je bilo po /eii /.nici pripeljano truplo l.judovite Marije Terezije. Parmskc voi\..i|in e. ki jc 1. I. m. v lleiietkah umerla. Od goriške Racije je bila lanjca na veličastnem, za to nalaše priprav-enein \o/.u naravnost odpeljana med glasom me-!*iih zvo-•ov \ cerkvico cc. oo. Frančiškanov na Kostanjevici in •ud, poplavljena. Danes ob '.».zjutraj prev/.višeni gospod a.i. \i'r.-i škof \udiej čenio mašo odpeli ..praes»»nte cada-' j iii o dvome gospode iu obilnega diu/.t ga ljudstva. Izmed /labtc je bil pričujoč ttnii ranjcc brat Knrik. vojvoda lloideau\-aiiski (Hordo). Po odpetih -e družili mert-•.a-kili molitvah mi vložili trugo v cerkveno rako. kjer med Irugimi tudi počivata nje staii oče. Karol \. .u nje -tiic ljudo\,t Anton, \oj\mla Angoiih-m-ki . per\i od leta IVtr, ,ij drugi od leta 1*11. - Kanjca \ » vodinja f tlo\ita M. i . ki bi imela naj veči del Goricanom -e doloo znana ri. ker jc v Goiii-i v diužbi ;e zlah'c -k'/, nekaj let /ivela . |C lici Karola Ferdinanda, !ianco-k<ga v >j\od.» II**' i i-skega . kterega je 13. s\č«-aiia	fa'u"iceii ;i.:-ai
I »uwl umoril. da bi zaterl -tareji solen* ll"Ui »'jov . "oda '■•v/ v-(ieha . ker jc o-tala \dova kmali p » - i,er': umorje-
nega vojvoda povila zgorej omenjenega Enrika. Leta 184.% je Ljudovita Marija v zakon stopila s Karolom III , vojvodom Parmskirn, na prestolu od leta lb4l», ki je pa tudi potuhnjeno umorjen bil že leta 1S51. Po žalostni smerti svojega soproga je vdova vlado nastopila v imenu svojega najstarejega sedaj IGletnega sina Koberta. in je vladala, dokler je ni s prestola pahnila nova puntarska Italija. Sic transit uiutidi gloria! Pač živ in podučili zgled vsem, ki ve-likaše in vladarje zavolj njili časti in imenitnosti zavidajo Kdo pač more mirneje iu manj nadlegovati živeti , kot prosti človek v svoji kolibici, ako sicer zvesto spoluuje svoje dolžnosti tlo Boga ! — Kakor je slišati . vstauovili so tudi v Ajdovšini na Ipavskem slovensko čitavnico.
Iz Gorice 15. sveč. — ni. - Kako in koliko je pustni norec po našem mestu rogovilil, mi je jako malo znano. Ali po naznanilih obilno prilepljenih po mestnih vogleh vam vendar toliko povedati zamorem. da tudi letos pustne sreče in veselja ni manjkalo, da tudi letos je bilo ..balov." v kazališču in še kje drugod, posebno pa po gostivnicali in pivnicah. Se ve, da vaša ..Danica," pohlevna in pobožna, za take reči iu novice še manj mara. kot za laujski sneg. Omeniti jih sem ji pa vendar hotel in sicer za to. ker se ravno za pobožno serce poteguje, iu tla ji torej v torbico potisnem. kar sem že večkrat poprej iz ust modrih mož tožiti slišal, namreč: ,,da se v Gorici iu okolici njeni nc le o pustnem času, ampak tudi čez leto preveč po brijarjih in oštarijah pleše, kar pa nravnost prostega človeka zelo zelo kvari, in bi bilo torej želeti, tla bi se take napčne veselice, kolikor mogoče, odpravile, saj skerčile, in t drugimi manj nevarnimi zamenjale." Tacega mnenja mi-dim bo tudi vsak poštenjak, tla tako imenovani .,ordinar-bali" po oštarijah so le kcrčmarjeni v začasni dobiček, plesavcem pa gotovo v časno iu večno zgubo. — Kar nas tiče, smo se tudi veselice, pa prav poštene, z veseljem vdeležili. Tukajšnje šolske sestre namreč, ki dekleta bolj premožnih starišev iz-učujejo, so zadnjo pustno sredo po svojih učenkah napravile pustno veselico, ter k tej marsikaj gospoda povabili. Počastili so jih s svojo pričujočnostjo tudi sami prezvi-eni knez vikši škof. V domači dvorani, nekako v gledišče spremenjeni, so rejenke naj poprej igrale igro, ki je poočitovala sv. KI zabelo. oinožcno z deželnim grofom llasije in Tii-ringije. Ilila je sv. Elizabeta prava mati ubogim; kar je s svojimi dvorankami vred delu naredila, je navadno razdelila revnim v pomoč; vsaki dan je nasitila mnogo bolnikov, sirotic in zapuščenih. Tudi sc pripoveduje, tla je ob času velike lakote obilno kruha za ubogo ljudstvo iz svojega grada doli v mesto Ajzenah nesla , kar je pa bilo njenemu soprogu l.judovitu od zaviduikov skrivaj in po krivem povedano. kakor da bi mu v-e blago lahkomišljeno zapravljala Kar ji nekega dne nenadoma pot zastopi ter jo ostro po-praša: ..Kaj pa neseš tu v svojem plajšču?" In glej. ko je plajšč odvila, bilo jc vse meso in kruli, ki ga je pod njim imela, hipoma spremenjeno v same lepo dišeče cvetlice iu zdelo je deželnemu grofu naenkrat, kakor bi se ua njenem čelu Božja mati a zasvetila. — Kolikor toliko je bilo vse to v omenjeni igri ra/.kazovano ali predstavljano, sicer pa tako dobro in ginljivo . ua je semtertje marsikomu gledavccv solzico iz očesa na lice privabilo. — Oh ko bi sc sem si pri tej priložnosti mislil — ko bi se tudi v očitnih kazališčih igrale take igr?. ki enake blage občutke obujajo! Pač bi si glediščini iglavci in igravke pridobili veliko zaslu-ženja pred Bogom in ljudstvom, ne manj kot pridigarji na pri/.uici. ki se goreče potegujejo /.a večni blagor svojih po-slušavcev. Ne manj bi st prilegle igre cnacega ohsežka tudi našim malim semiiiišcarjcm. kar e pii va« v Ljubljani že vpeljano. Po 'aki poti bi uiliiktui v lepem vedenji otesali. in kakor prihodnji duho\niki. ^i bi -voie cerkvene govore bolj ročno in /.govornišk i »pravljali. — Po gledišče! igri so vganjale učenke v prk^do -e druge nedolžne burke. '1'jui-ki iti fa'jan*ki prepevajo, iii po^ljedujic tuli od Pusta
slovo vzele. S lo veselico, ki »e vse poslušavce zadovolila, smo ludi mi Pust doveršili. ki se je revež kot oplašen polž s svojimi r ogrni za leto dan v svojo hišico umaknil, ves žalosten, da se jc tako berž uganiti mogel sveti rcsnobi: ..Memento homo, quia pulvis cs et in pulverem reverteris." — Memo pustnega veliko veselši čas je čas sv. posta za vsacega, ki hrepeni po nebeškem kraljestvu in njegovi pravici. Tudi naši postni pridigarji so že s pcrvini tednom nastopili svoje prižrtice. Kakor že več let, imajo tudi letos laški poslušavei kapuciua iz Rimskega. V farni cerkvi sv. Ignacija pa pridigata: v. c. g. .1. J u u i, fajmošter in častni kanonik, ob petkih po slovenski, iu č. g. Jož. Mar uši č, katehet ua normalki. ob nedeljah po nemški. Oba sta gospoda, vneta za vse dobro: pridna delavca sta v vinogradu Gospodovem. Bog daj srečo!
Mif{j Je kej novega pa širokem svetu?
..Couvcnerunt in unum adversus Doiuinum et adversus f hristum c ju s.4* Snidli so se hudobneži iu sovražniki sv. Cerkve zoper Boga iu njegovega Maziljeuca. Ti sovražniki so si enaki po vsih deželah. kjer je hudobija bedj izprežena, tamkej hujši udelujejo : kjer manj, pa bolj pod plajšcui iu z videzom. kakor bi bili liberalci iu prijatli občinskega blagi a. svoje hudobno seme sejejo. Zastran tega piše ..le Monde": ..Dervi jih togota zoper vero, podpira pa jih časli-lakomnost savojske hiše, da hlepijo po posestvu cele Italije in delajo z vsimi svojimi močmi, da bi katoliško Cerkev pokončali. I.iberaluo tiskarstvo vse Kvrope jih podpira, kolikor le more, da bi to dosegli: judje in freimavrarji se trudijo s popolno edinostjo, pa so tudi pošteni ljudje, dobri katoličanje, ki menijo, da se rovarstvu zamorejo dovoliti njegove načela narodnosti, nevtikavnosti, ljuškega vcličastva l souvcrainctč du petiple). enaka svoboda za hudo kakor za dobro... Rim pa B en etike, to so besede, ktere sc svoj pol gagajo: Macini jih hoče vresničiti z rovarsko mladostjo; Garibaldi z očitno silo iu napravo odborov; vlada Viktor-Kmauvclova z diplomacijo; pervih orodje jc bodalo, družili meč, tretjih hinavšina. ... Mož, ki je zdaj v sardinskcin
ininistersivu, seje deri I. is51:___„En cesar iu en papež
sc ustavljata našemu potu . . . Preč monarhijo! preč pape-štvo!..." Kako te hudodeliiike brezbožno tiskarstvo podpira, se lahko prepriča, kdor se kolikaj s časništvom peta, in mlgsp. Audi. Charvaz. vikši škof v Genvi, je to v svojem letošnjem pastirskem listu prav dobro zazuauinjal , ko pravi zastran rovarske vojske zoper vero: ,,Ta vojska zoper vse, kar je verskega, taka prihaja, da nc bo moč več opraviti kake posebne verske šege , kake imenitne slovesnosti, da bi ti nesrečni pisavci. enako željni denara, kakor pohujšanja , nc zasmehovali opravil. ki sc doveršujejo . in njih. ki so pričujoči . . Kako laškim časnikom nemški pomagajo, je dosti očitno; ravuo te dni smo vidili list lanskega .,Figaro'\ v kterem so tako imenovani mcrlvaški listi, in z njimi vred jc katoliški pokop parodiran. V drugem kraju ravno ta burke/, vse sploh spoštovanega časnika ..Vater-lauda" želje, tla naj bi se Kcnanova brezbožna knjiga prepovedala, zasmehuje kakor ..unbcrufene Wunschc." Pritožujejo sc pa mlgsp. lavantinski škof (kirchl. V. III. IX), iu tudi po drugi poti smo slišali. da jc imenovana brezbožna knjiga celo žc med ondotne ponemčenc štajarske kmete za-trošena. Ce bodo Figarotu njegove žc brez tega ne ravno nežne šobe šc bolj odcbelele,: ko sc verni pohujšujejo, se ne ve.
Ker je angleškim časnikom zlasti velika nesreča v Sanljago v Ameriki priložnost dala, katoliško duhovstvo obrekovati, torej pa piše g F. Ilarrisou v ..Dailv Ne\vs** to-le posebno novico: ..Times" grabijo šopek Michaclan-gelov iu llaiitov. da bi dopovcdalc dogodbo v Chili-u. Toda la strahoviti primcrljej ni tako samoten . kakor sc pretveza. Pretečenega mesca avgusta na Japonskem ni bilo le eno samo poslopje z 2oo0 ljudmi, ampak eno celo mesto
z dobrimi 170 tavžent dušami v kratkem času v pepci spremenjeno . mesto polno žen in dečkov, bolnih in bolehnih. slepih iu hromili, dostavljeno iz lesa in lubja je zgorelo kakor slama, da se je rudečil ocean od plemena več mili deleč. Brez poprejšnje napovedi so ga bombardovali in skoz dva dui je padala ploha krogel in ognja nad-nj. Moralno gotovo je. da v tem obširnem pogorišu ui le 2000. ampak nar manj 10.000 in morebiti 20 ali 30 tisoč oseb poginilo Nihče dozdai se še ni lotil popisovati strašnih prigodkov njih poslednjega pojemauja, in nc grozovitosti tega peklenskega ognja, ki bi se v primeri z unim v Chili-u vidil majhen in slab. In tako smert so zavdali tolikim nedolžnim na Japonskem angleški mornarji — po radovoljiiem sklepu, na nar bolj nevsuiiljeui način, o belem dnevu — ne sicer o vojskinem času. samo zato. dabi nedolžno ljudstvo ostrašili. ki nočemo (Angleži), da bi se oserčilo in z nami pečalo.
V	Slesviku pričakujejo šc ..razločivne" bitve. ktera utegne pa gorka biti. ce se nc mara šc v daljši vojsko ne razhic. ker Danci s<> se umaknili v svoje naj varniše zavetje. \ močne Diippel-ske zakope iu ua otok Alsen. Ako -e pu vmes se Anglija s Francijo, ali celo tudi z llusi|o in Svetlijo vred za Danijo požene (?», kar seje ua poslednje la/.ucsto. imamo začetek cvropejske vojske, ki se ne ve. doklei l»o terpela in kje ii bo konec. I.abi se zmiraj napenjajo, .ii tudi iz Carigrada -e sliši, da je poklicanih 100.000 red.lov ali reservnih vojakov pod orožje, in da z odelkom izmed 11J i 11 proti Donovi nauicrjajo.
Seje stilanjfsa dcr/.avncga zl»ora v obojni zl«..i-niei so bile 1 .">. t. ni. dokončane z zahvalno sv. mašo v stolni cerkvi in s prcstoluiin govorom svitlega cesaija. .svitli cesar so v sklepnem govoru posebno zadovoljuost razodeii zavolj pričujočih Sedmograjeev, sc ozerli na stisko ogei.-k< . ua djanje sedanjega Miida. na dogodbe v Slesvik-llolstcin-u. ter pristavili, da Slesvik morajo v zastavo vzeti, ker Da-nija nikakor noče zavez spolniti. kterc je sprejela. V zaupu na dober vspeh orožja na Nemškem, v zauašljivosti na edinosti svojih narodov, v spoznanji, da so poslanci svojo dolžnost spolniti. lili odpravljajo pod svojo hlagosljo iu lložiim varstvom na njih domove. —Deželni zbori se prično su*»a.
Na Dunaju je 'j. t. m. umeri znani serb-ki literat V u k Štela ii ovit Kara d ž i e.
Iz Prage. Njuni Veličanstvi ccsar Ferdinad Dohrotljivi iu cesarica Marija Ana Pobožna sta kupila dve hiši z vet-toma. da nai sc tam napravi bolnišnica pod oskerbnisivoui usmiljenih sester. i^BI.) Pač lepi cesarski zvezdi ob času. ko sicer neprijalli sv. vere s toliko silo preganjajo te ai -gclce. te nesauiopiiduc iu blage strežnice bolnikov.
Iz Prasje je šlo 12. t. m. s usmiljenih se-ter v ,\i-toiio ranjenim avstrijanskim vojakom streč. I/. Tnera >• t• je več ze tje prišlo iz ravno tega namena. — Ali ne bod«» morebiti u s m i 11 e ii o s c s t r c j e d c i protestirali zopet t« človekoljubnost *
V	liiillil so na Svetnico sv. Oče v stoljnici pn -v Petru sami svete blagoslovili in jih potem delili kardinalom škofom, raznim prelatoui. diplomatom, generalom Iran« skili in papeskih trum iu mnogoterim drugim osebam Potem sc je začela procesija po veliki cerkveni ladii: -v.lHe so bili neseni na prestolu s svečo v roki. drugi imeiiin.i gospodje so v obhodu šli. ter so sc poslednjič zopet po-vernili k sedežu, kjer so ostali med slovesno sv. mašo I. -diuala Bizarrr. Opravilo jc terpclo od desetih do blizo et.e popoldne. Potem so šli sv. Oče v svoj dvor na sede/.. o. ondi so jiui [m navadi sveče darovali koraiji patriarhalnih sloljnic. veliki prednik vojaškega jeruzalemskega reda. razm kapitclni manjših stoljuic. kurati raznih duhovnij v llimo in vsi predniki vsili duhovnih redov.
V	liilllU je obudilo vesel šum. ko so sv. Oce utnel-nika dr. Fi. l.is/.t-a obiskali. I.c-la je bil po bolezni me-f« zapustil iu stanuje v opušenem dominikanskem samostanu pii cerkvi ..Madona del Rosario." od koder sc lepo v Mi f>w
mestu in ondi tiho živi edino za svojo umetnost. Nekteri hm to naznanili »v. Očetu, ki so spremljani po mlgsp. Me-rode-u podali ne k imenovani ccrk\i, šotam nekoliko pomolili in potem umetnega pušavnika obiskali. Liszt je zaigral dve skladbi pred papežem; ko je dokončal, so se mu sv. Oče priljudno zahvalili ter pristavili: To je kaj lepo. da Vatn je /možnost dana izmikati spev z uadzemeljskih krajev; vender pa naj ljubeznivši harmonije bomo zaslišali se le tamkej gori ua višavi.
Novi poročnik severo-amerikanskih deržav. general Ruto King. jeK pros. sv. Očetu podal svoje sprevodno pismo, iii naznanil jim je voljo predsednika severe - amerikanskih deržav. g. Lmkoln-a, da hoče braniti katoliško vero v Ame-liki. ktero spoznava mnogo deržavljanov. pa »la bo katoliška Cerkev in njeno duhovstvo zmiraj vživalo varstvo v nevern-amerikatiskih deržavah. Sv. Oče so se mu zahvalili za to zaterdifev iu pooblastili ga , naj tu»Ii g. predsedniku zahvalo uaznani in zraven tega željo, »la bi bratomorna vojska v Ameriki že jenjala. (C>r. a Metli.)
V	Lukscitbur*-u je vrednik ondotnega „t urrier-a,-4 g. Jul. Metz. lansko leto tožil apost. vikarija luksenburškega \ik. \damts-a zato, ker je v pastirjem listu 2. giud. 1862 vernike opominjal, »la naj ne berejo ..Currier-a." ker la/.gla^a laž. sleparstvo iu vsaktere brezbožnosti. in pa da ,e izrekel izobčenj«. na»l njim iu njegovimi sozadolženimi. Ker -e je po razglašenji tega pastirskega lista število naročnikov znatno zmanjšalo, je tirjal vrednik. naj sodnija obsodi škofa, »la mu poverue škodo, ktero je terpel. .Skof ie nat»» vprašal slavnega pravdosrednika Arnosta Simoiis-a. kai »la zastran te reči meni. Simon* pa stavno in »lidočuo brani skolovo pravico in dokazuje, »la škof nima le samo pravice, ampak tudi dolžnost, prepovedati svojim vernikom tla naj nc berejo neverskih iu nečeduih spinov .t»l. Z raz-•očbo 25. mal serp. ls»>3 je liikseiiburška sodnija Mctzovo tožbo zavergla iu ga »»b enem obsodila. »Ju mora stroske poverniti. (Blati, i
V	kantonu na Kitajskem jc Lil 3. pros. letos blagoslovljen \kladni kamen za katoliško cerkev, ki bo 200 čevljev dolga in 150 čevljev široka. Pri ti .slovesnosti je l>il tudi namestili kraij v Kantonu s svojim dvorništvom in druga velika kitajska gospoda, francoski poročnik iu 22 katoliških misijonarjev. Z obhodom krog /.cljiša. ki je bilo za ceikcv zaziiamiijaiio, je šel tudi namestili kralj z vsim svojim gospostvom.
t je šn i Iii j Jabeika in lesnika.
Maršal \\ rangel. poveljnik v Slesvik - llolstein-u . šteje mi let. — V Parizu ima kacih 67 govornikov pridige. V t esarski kapeli pridiga mlgsp. I.ondiot. škof v liochelle-u. Slavni govornik O. Feliks, tovaršije Jezusove, je govornik ;«ri ..\»itrc Hume »le Pari*." — ,.ludepeiidance Belge" 6. »več. naziianuje. »la v kratkem se bo v gostarii ..del la rue IMouot" prodajal prepis vstave iz tistega kervavega 1. 1793, »i je oblečen s človeško kožo. Naj zanesljivši priče so poroki za resnico tacega zvezka. . . . Sovražniki katoliške »eik\c in vere naj ne pozabijo iti na to čudmi dražbo! —-V Bcncveiiiu na l.aškem >e jc 31. u. m. neki ostudne/, strahovito kaznil samega sebe, če tuili ne radovoljuo. Nekdo i/ mestne stiaže je po prav zanikarnem življenji v obu-panje se pogiezuil, in kdo ve zakaj ? hotel sc je nesrečni brczlio/nik znositi na»l podobo sv. Ane na nekem zidu. Ka-koi obseden začne podobo preklinjati iu serdito s pušiiim i »»goni po nji vdaii. Puša pa se v tistem trenutku sproži m sirel zagctmi prckliiijavcu v persi. kteri je v petih mi-•iuiah merlie bil. ... RovarsUi l.ahoni zraven »Iruzih brezbožno«! imajo satlanji »a* tudi satansko grozovilost. da svete p'dobe skrunijo iu pokončujeje; torej ni čudo. čc se kaki
gad po Božjem dopušeuji sam sebe ujc. — Kakor kokljc gagajo, tako piske čivkajo. . . . „Popolo d' ltalia" 4. t. m. piše o nekakem posebnem rogovilstvu malih deklic v nekem laškem mestu. Neko jutro najdejo deklice od 2, 9, 10 let, da jim je učenica premenjena in namesti une. ki so jo rade imele, jim je bila dana druga, ki so jo poznale malo, ali pa nič ne. Neobrisanke o taki novoti začnejo kričati: „Abbasso la nuova macstia! preč novo učenico!" in hočejo poprejšnjo nazaj. Pri takem rebelijonu nova učenica beži, češ ali nečeš, ker boji se še hujšega. Male puntarice pa potem še h pomolji ali balkonov vpijejo potepinom na cesti, da naj preganjajo z berlizganjem begočo učenico. Pribiti pa straža za občno varnost, in zdaj se demonstracija oberne na legalno pot; kmali potem namreč sc zedinijo veči izmed deklic, grejo v deputacii k oddelku očitne varnosti, razlože da hočejo poprejšnjo učenico, in nc tč, ki jo je mestna gosposka poslala namesti une. ,,Ar-inonia" pristavlja: „Zdaj naj se pa še govori, da ne napredujemo! .l.ep cvetek tiste „giovineii Italije! — Za jezuitožirce so dobre letine. Bilo je I. 1863 čč. oo. jezuitov 7.529, tedaj jih bodo jezuitožirci letos imeli 118 več kot 1. 1862, ako se jiin bo zopet ljubili) jih jesti. Izmed teh jih je 1372 v zunanjih misijonih. Čudna reč je to! Vsi rovarji, vsi meseueži, vsi volkodlaki, dolgouhi in potepuhi s satansko serditostjo napadajo, obrekujejo, preganjajo jezuite. pa ne da bi jih zato manj bilo, le šc množijo se ; I. 1841 jih je bilo 3.565, čez dvajset 1. so se razmnožili do 7.163, in zdaj jih je 7.530. Pregenjauje le v to služi, da jih je Ic še zmiraj več. Ime imajo od „Jezusa." to bode slaboverneže!
Slovensko matico v Ljubljani so svitli cescr dovolili in njene postave poterdili.
Dukorske spremembe*
V	soriški nadškolii. Cmerli so naslednji duhovni: V. č. g. Filley Peter, kanonik, č. g S reber uič Mih., fajmošter v Moši, in č. g. Torkar Jož., duhoven v pokoji. R. I. P.!
V	ljubljanski školii. Gosp. Jož. AI i j a u č i č u, kapi. v Cirklah, je podeljena duhovnija Doberniče. Cmeri je 14. t. m. gosp. Matevž Ravnikar, fajm. v Predaslju. R. I. P.! Predasel je 17. t. m. razpisan.
Dobrotni flaroei.
Za gosp. misijon. Pirca. Z Zalega loga 5 gld.— Neka deržina s 3 osebami po 5 gld., tedaj 15 gld. (vmes 2 gld. sr.) —- Neka družuica bratovvine sv. Leopolda 30 gld. — Nekaj dijakov 4 razr. 2. oddel. 4 gld. 20 kr.
Za R i barje v spominek. Hvaležen učenec 3 gld.
—	G. Ant. Čcrne fajm. 5 gold. — G. J. S. 1 gld.
Za d u h o v s k o matico. G. Jan. Vidmar fajm. 10 gld. - - G. Toni. Brus kapi. 10 gld.
Za afrik. misijon. Mar. Mos. 1 gld. — Z Grada 1 gld.
Pogovori z gg• ttopisoearci.
G. K.: Ilvala! Pesmica pa je sc malo prešibka za razgl. — ..Zvezd.": Reč jc dobra, sploh pase pri enacih prizadevali, ako vspeh obetajo, v. priv. iše. G. I..: Morebiti se pozneje kaj zgodi, ravno zdaj ni lahko. Za spi> lepa hvala, se bode kmali vverstil.
—	G. J. J.: Se ni lahko moglo. — G. K v M.: Vse b posebno hvaležnostjo prejeli, pa tudi odrajtali. drugo pisro. — G. A S.: Do-godba jc močno znana, torej jc ne kaže zopet natiskati. -- G. M. L. dij. v C.: Naročilo opravljeno. — G. 1». * ti. \ aso reč smo bili vso opravili; upamo, da jc vse v redu. Za poslane reči B. pl.! — G. J. š.: Prihodnjič. - G K. J. k.: Smo že n.t pošto oddali in ludi odgovor v pismu. — Gg. po Gornj. rr.: Prejeli den. za Z. \.. in bukve kmali prejmete. — Preč. d..k. \. R. na \ .: ..Zlati \ " smo \am ravnokar poslali. — J. P. v I).: Prihodnjič več reči.