REDNA KNJIŽNA ZBIRKA ZA LETO 1974 SS8I ti 1825 O /l°>}tf MOHORJEV KOLEDAR ZA NAVADNO LETO v 1975 a 1974 Navadno leto 1975 Premakljivi prazniki Pepelnica Velika noč Vnebohod Binkošti Sv. Rešnje Telo 1. adventna nedelja ima 365 dni, začne se s sredo in neha s sredo Državni prazniki 12. februarja 30. marca 8. maja 18. maja 29. maja 30. novembra Postna postava Zapoved pritrganja v jedi (le enkrat na dan se do sitega najesti) velja za vse kristjane od izpolnjenega 21. leta do začetka 60. leta življenja na pepelnico in na veliki petek. V vseh slovenskih škofijah imamo zdržek od mesnih jedi (mesna juha je dovoljena) vse petke v postu (znamenje +), strogi post (zdržek od mesnih jedi ter pritrgovanje v jedi, znamenje + +), na pepelnico in na veliki petek. V našem koledarju se oziramo na svetnike vesoljne Cerkve in na svetnike vseh slovenskih škofij. Za vsak dan smo napisali najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti v bogoslužju po prenovljenem bogoslužnem koledarju. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih časti ljudstvo in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najraje imena svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega imena, pojdimo k dušnemu pastirju. Ta nam bo tudi povedal, kako bi se glasilo tuje svetnikovo ime po slovensko. 1. in 2. januar, novo leto 1. in 2. maj, praznik dela 4. julij, dan borca 29. in 30. november, dan republike Če pride kateri od dnevov novega leta (1. in 2. januar), praznik dela (1. in 2. maj) ali dan republike (29. in 30. november) na nedeljo, se šteje za praznik tudi prvi naslednji delavnik po teh dnevih. — Ob državnih praznikih SFRJ se ne dela v državnih uradih in ustanovah ter v gospodarskih organizacijah na vsem območju SFRJ. Republiški prazniki 27. april — Dan ustanovitve OF Slovenije 7. julij — Dan vstaje srbskega naroda 13. julij — Dan vstaje črnogorskega naroda 22. julij — Dan vstaje slovenskega naroda 27. julij — Dan vstaje hrvaškega naroda in naroda Bosne in Hercegovine 2. avgust — Ilinden, narodni praznik Makedonije 11. oktober — Dan vstaje makedonskega naroda 1. november — Dan spomina na mrtve — državni praznik v SR Sloveniji Pomembnejši dnevi Godovinsko število 8. marec — Dan žena Zlato število 19 15. april —■ Dan železničarjev Sončni krog 24 9. maj — Dan zmage Epakta 17 21. maj — Dan jugoslovanskega vojnega Nedeljska črka E letalstva Rimsko število 13 25. maj — Rojstni dan maršala Tita Letni vladar Sonce — Dan mladosti Začetek letnih časov Začetek pomladi: dne 21. marca ob 6. uri 57 minut; Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladansko enakonočje). Začetek poletja: dne 22. junija ob 1. uri 27 minut; Sonce na povratniku Raka Začetek jeseni: dne 23. septembra ob 16. uri 55 minut; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko enakonočje). Začetek zime: dne 22. decembra ob 12. uri 46 minut; Sonce na povratniku Kozoroga. Znamenja v koledarju Znaki za Lunine spremembe: 13. julij 16. julij 9. september 10. september 7. oktober 20. oktober 24. oktober 31. oktober 7. november 22. december Herschlov ključ Dan šoferjev Dan tankistov JLA Dan vstaje v Istri, Trstu in Slovenskem Primorju Dan jugoslovanske mornarice Dan topništva JLA Osvoboditev Beograda Dan organizacije Združenih narodov Mednarodni dan varčevanja Velika oktobrska socialistična revolucija Dan Jugoslovanske ljudske armade Mlaj ® Prvi krajec Ji Ščip (polna luna) © Zadnji krajec (£ Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da Luna vpliva na vreme — podobno kakor vpliva na morsko dno — vendar opazovanja dokazujejo, da je Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz Luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vre-meniki. Zvezdoslovec F. J. Herschel je sestavil tabelo, ki jo podajamo spodaj. Na podlagi te tabele — vsaj približno — lahko ugotovimo vreme, če vemo, kdaj se izpremeni Luna, to je, ob kateri uri nastopi prvi krajec ^> ščip ©, zadnji krajec in mlaj ©. Herschlov ključ pravi: Če se Luna spremeni: ob uri bo poleti (16. 4,—15. 10.) bo pozimi (16. 10.—15. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozahodnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severo-zahodniku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali zahodniku, dež ob jugu ali jugozahodniku dež in sneg ob jugu ali zahodniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo ta ključ takole: 1. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se Luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se Luna spremeni. Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo. Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako je redno do ščipa (polne Lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan, tako do ščipa (polne Lune) sleherni dan. Sončevi in Lunini mrki V letu 1975 sta dva Sončeva in dva Lunina mrka: 1. Dne 11. maja je delni Sončev mrk, ki je viden na severovzhodnem delu Atlantskega oceana, z Grenlandije, Evrope, severozahodnega dela Afrike, iz severne Azije, na severozahodnem delu Tihega oceana in z Aljaske. Pri nas je mrk viden. V Ljubljani je začetek ob 06. uri 19,2 minut, sredina ob 7. uri 10 minut, konec pa ob 8. uri 5,1 minut. Za kraje v Sloveniji bo ob največji stopnji mrka Luna zakrila 0,37 Sončevega premera. 2. Dne 25. maja je popolni Lunin mrk. Začetek mrka je viden iz Severne in Južne Amerike, na Atlantskem oceanu, iz zahodnega dela Evrope in Afrike, na jugozahodnem delu Indijskega oceana, z Antarktike in na Tihem oceanu. Konec mrka je viden iz vzhodnega dela Avstralije, na Tihem oceanu, iz Severne in Južne Amerike, na zahodnem delu Atlantskega oceana in z Antarktike. Pri nas mrk ni viden. 3. Dne 3. novembra je delni Sončev mrk. Mrk je viden z Antarktike, na Indijskem oceanu, iz južnega dela Južne Amerike in na Atlantskem oceanu. Pri nas mrk ni viden. 4. V noči od 18. na 19. november je popolni Lunin mrk. Začetek mrka je viden na vzhodnem delu Tihega oceana, iz severnega dela Severne Amerike, na Atlantskem oceanu, iz Evrope, Afrike in Azije, na Indijskem oceanu in iz zahodnega dela Avstralije. Konec mrka je viden na vzhodnem delu Tihega oceana, iz Severne in Južne Amerike, na Atlantskem oceanu, iz Evrope, Afrike in Azije ter na zahodnem delu Indijskega oceana. Pri nas je mrk viden. Začetek delnega mrka je ob 21. uri 38,5 minut, začetek popolnega ob 23. uri 02,5 minut, konec popolnega ob 23. uri 44,2 minut, konec delnega mrka pa 19. novembra ob 1. uri 8,2 minut. Vidnost premičnic-planetov MERKUR je na nebu zmeraj blizu Sonca in se od njega navidezno lahko oddalji največ za 10 do 28 stopinj: pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj sploščena elipsa in največja navidezna oddaljenost od Sonca je odvisna od trenutne Merkur-jeve lege na tiru in od istočasne lege Zemlje. Merkurja lahko opazujemo samo zvečer na zahodnem nebu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred Sončevim vzhodom. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 23.1., 17. V. in 13. IX.; na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 6. III., 4. VII. in 25. X. Merkur sreča Luno: 13.1., 10. III., 13. V., 7. VII., 7. IX., 2. XI.; Jupitra sreča 6. IV., Venero 15. VIII., Urana 8. XI. VENERA je Večernica od januarja do julija. Januarja je v ozvezdju Kozoroga, toda zaide že ob 18. uri. Dne 17. II. sreča v ozvezdju Rib Jupitra in zaide tedaj ob 19.30. V naslednjih mesecih je vse dlje vidna na večernem nebu: sredi aprila zaide ob 22. uri, sredi maja ob 23. uri. Dne 24. V. sreča v ozvezdju Dvojčkov planet Saturn. Dne 18. VI. je v največji navidezni kotni razdalji (elon-gaciji) 45 stopinj vzhodno od Sonca. Meseca julija se giblje v ozvezdju Leva in doseže 22. VI. svoj največji navidezni sij: —4,2™; zaide sredi julija ob 21. uri 30 minut. Nato se vse hitreje navidezno približuje Soncu in je 27. VIII. v konjukciji s Soncem; zato avgusta in septembra ni vidna. Ob koncu septembra se prikaže očem na jutranjem nebu kot Danica. Dne 3. X. je vdrugič v tem letu v svojem največjem siju (—4,3m) in vzide sredi meseca ob 2. uri 30 minut. Novembra preide iz ozvezdja Leva v ozvezdje Device. Dne 7. XI. je v največji navidezni kotni razdalji 47 stopinj zahodno od Sonca ter vzide sredi meseca četrt pred 3. uro. Ob koncu leta je v ozvezdju Tehtnice, vzide pa šele po 4. uri. Venera sreča Luno: 14.1., 13. II., 15. III., 14. IV., 14. V.; 13. VL, 12. VII.; 19. VIII., 2. X., 31 X., 29. XII. Jupitra sreča 17. II., Saturna 24. V. ter Urana 11. XII. MARS je v začetku leta neviden, saj vzide šele četrt pred 6. uro zjutraj. Giblje se januarja v ozvezdju Strelca, februarja v Kozorogu, aprila v Vodnarju. V naslednjih mesecih vzhaja vse bolj zgodaj: sredi maja ob 2. uri 30 minut. Dne 16. VI. sreča v ozvezdju Rib Jupitra in vzide tedaj ob 1. uri 15 minut. Meseca julija, ko se giblje v ozvezdju Ovna, je viden vso drugo polovico- noči. Od avgusta do konca leta se giblje v ozvezdju Bika. Sredi septembra vzide ob 21.45, sredi oktobra ob 20.30. Dne 6. XI. je v zastoju in se nato začne gibati navidezno v obratni smeri, saj je 15. XII. v opoziciji s Soncem. Od sredine novembra je vso noč nad horizontom. Ob opoziciji je Mars v svoji letošnji najmanjši razdalji od Zemlje: okoli 85 milijonov km. Mars sreča Luno: 10.1, 8. II., 9. III, 7. IV., 6. V., 4. VI., 3. VII., 1. VIII., 30. VIII., 27. IX., 25. X., 21. XI. ter 18. XII. Mars sreča Jupitra 16. VI. JUPITER je v mesecu Januarju v ozvezdju Vodnarja, vidimo ga pa samo do 21. ure nizko nad zahodnim horizontom. V naslednjih mesecih ni viden, ker je 22. III. v konjunkciji s Soncem. Sredi maja ga utegnemo zagledati po 3. uri nad vzhodnim horizontom. Giblje se v ozvezdju Rib vse do konca leta. Sredi junija vzide ob 1. uri in četrt; dne 16. VI. sreča Marsa. V začetku julija je viden vso drugo polovico noči. Dne 15. VII. je v zastoju in se začne gibati v obratni smeri: vzide tedaj ob 21. uri 20 minut. Od sredine septembra do polovice novembra je viden vso noč, saj je 13. X. v opoziciji s Soncem. Dne 11. XII. je v zastoju in se nato spet giblje v napredni smeri. Vzide sredi decembra ob 1. uri 45 minut. Jupiter sreča Luno: 17.1., 14.11., 10. IV., 8. V; 5. VI., 2. VII., 30. VII, 26. VIII., 22. IX., 19. X., 15. XI. in 13. XII. Venero sreča 17.11.; Marsa 16. VI.; Merkurja 6. IV. SATURN je 6. januarja v opoziciji s Soncem in je zato viden vso noč. Do avgusta se giblje v ozvezdju Dvojčkov. Po zastoju dne 14. III. se giblje v napredni smeri. Sredi marca zaide okoli 3. ure., sredi aprila pa že ob 1. uri. Maja je nad horizontom do polnoči; sredi junija zaide ob 21. uri 30 minut. Julija ni viden, ker je 15. VII. v konjunkciji s Soncem. Proti koncu avgusta ga utegnemo zagledati na jutranjem nebu. Sredi septembra vzide ob 1. uri po polnoči, v prvi polovici oktobra pa že pred polnočjo. Od septembra do konca leta se giblje v ozvezdju Raka. Dne XI. je v zastoju in vzide tedaj ob 21. uri in 20 minut. Giblje se nato v obratni smeri. Ob koncu decembra vzide že pred 19. uro in je planet viden vso noč. Saturn je torej v tem letu januarja in decembra vso noč nad horizontom. Saturn sreča Luno: 26.1., 22. II., 21. III., 18. IV., 15. V., 12. VI., 6. VIII., 2. IX., 30. IX., 27. X., 24. XI. in 21. XII. Saturn sreča Venero 24. V URAN je na meji vidnosti s prostim očesom. Giblje se vse leto v ozvezdju Device. Dne 6. II. je v zastoju in je ob koncu meseca viden vso drugo polovico noči. Dne 21. IV. je v opoziciji s Soncem in je tega meseca vso noč nad horizontom. V začetku julija zaide že opolnoči. Dne 7. VII. je v zastoju in se zatem giblje v napredni smeri. Sredi avgusta zaide ob 21. liri 30 minut, sredi septembra ob 19. uri 30 minut. Meseca oktobra in meseca novembra ni viden, ker je 26. X. v konjukciji s Soncem. Uran sreča Luno: 6.1., 2. II., 1. III., 29. III., 25. IV., 22. V., 19. VI., 16. VII., 12. VIII., 9. IX., 6. X., 30. XI. in 28. XII. Uran sreča Merkurja 8. XI., Venero 11. XII. NEPTUNA je možno opazovati le z zelo močnim daljnogledom. Neptun je 14. III. v zastoju; nato se giblje v obratni smeri. Dne l.VI. je v opoziciji s Soncem. Po zastoju dne 21. VIII. se spet giblje v napredni smeri. Dne 4. XII. je v konjunkciji s Soncem. Giblje se vse leto v ozvezdju Škorpijona. Neptun sreča Luno: 9.1., 5. II., 4. III., 1. IV., 28. IV., 25. V., 22 VI., 19. VII., 15. VIII., 11. IX., 9. X., 5. XI. in 30. XII. PLUTON, deveti, najbolj oddaljeni planet, je v opoziciji s Soncem ob koncu marca, v konjunkciji s Soncem pa v začetku oktobra. Giblje se v ozvezdju Device. PREGLED Venera je Večernica od začetka leta do julija; v največjem siju kot Večernica je 22. VII. Avgusta ni vidna. Od septembra do konca leta je Danica. Kot Danica je v največjem siju 3. X. Mars v začetku leta in vse do maja ni v ugodni legi za opazovanje; julija je viden v drugi polovici noči; od septembra do novembra je pretežni del noči nad obzorjem. Jupiter je januarja viden le v zgodnjih večernih urah. Od februarja do maja ni viden. Julija je viden v drugi polovici noči. Septembra in oktobra je viden vso noč, ob koncu decembra pa samo v prvi polovici noči. Saturn je v mesecih januar in februar viden vso noč, od sredine aprila do polovice maja je viden vso prvo polovico noči. Julija ni viden. Septembra in oktobra je nad obzorjem v drugi polovici noči. Decembra je viden vso noč. Opomba k datumu velike noji leta 1974 Nicejski koncil (325 1.) je določil kot datum velike noči prvo nedeljo po pomladnem ščipu. Natančno izračunavanje datuma velike noči je zaradi zapletenosti Luninega gibanja težavno. Zato je še danes v rabi poenostavljena aleksandrijska določitev velikonočnega dneva (glej Mohorjev koledar za 1. 1968, str. 31). Tako določen datum velike noči se pa lahko za en teden loči od datuma, ki bi veljal, če bi se ravnali po resničnem »pomladanskem ščipu«. Naj navedemo dva primera: Leta 1900 so praznovali veliko noč 15. aprila, čeprav je nastopil pomladni ščip ravno ta dan, tj. 15. aprila, in bi morala biti velika noč šele 22. aprila. Nasprotno pa je bil leta 1974 pomladni ščip v soboto 6. aprila, velika noč pa ni bila 7. aprila, temveč 14. aprila. Označevanje praznikov in godov po novem bogoslužnem koledarju Po novem označujemo v kalendariju praznike in godove tako, kakor so označeni v novem bogoslužnem koledarju. Stopnjo praznika oz. godu označujemo s številko v oklepaju za praznikom. Pri tem pomeni: 1 — slovesni praznik, 2 — praznik, 3 — obvezni god in 4 — neobvezni god. Krog (•) razmejuje praznovanja bogoslužnega ko- Premakljivi prazniki po gregorijanskem koledarju ledarja od navadnih godov. Tako so na levi od tega kroga (oz. pred njim) navedena praznovanja, ki se jih tisti dan spominjamo v bogoslužju, desno od kroga (oz. za njim) pa so koledarski godovi, ki se jih redno v bogoslužju ne spominjamo. Če je krog že v začetku, pomeni, da tisti dan v bogoslužju ni posebnega godu in je zato maša in molitveno bogoslužje od delavnika (bogoslužni delavnik). Leto prestopno leto* Pepelnica Velika noč Vnebohod Binkošti Rešnje telo 1. adventna nedelja 1975 12. febr. 30. marca 8. maja 18. maja 29. maja 30. nov. 1976* 3. marca 18. aprila 27. maja 6. junija 17. junija 28. nov. 1977 23. febr. 10. aprila 19. maja 29. maja 9. junija 27. nov. 1978 8. febr. 26. marca 4. maja 14. maja 25. maja 3. dec. 1979 28. febr. 15. aprila 24. maja 3. junija 14. junija 2. dec. 1980* 20. febr. 6. aprila 15. maja 25. maja 5. junija 30. nov. 1981 4. marca 19. aprila 28. maja 7. junija 18. junija 29. nov. 1982 24. febr. 11. aprila 20. maja 30. maja 10. junija 28. nov. 1983 16. febr. 3. aprila 12. maja 22. maja 2. junija 27. nov. 1984* 7. marca 22. aprila 31. maja 10. junija 21. junija 2. dec. 1985 20. febr. 7. aprila 16. maja 26. maja 6. junija 1. dec. Na kateri dan prideta Novo leto in Božič Leto Novo leto Božič Leto Novo leto Božič Torek Sreda Četrtek Sobota Nedelja Ponedeljek - J, HI Sreda Četrtek Sobota Nedelja Ponedeljek Torek Mi. 1980 1981 1982 1983 1984 1985 Torek Četrtek Petek Sobota Nedelja Ponedeljek »i^ /J S a nor l^t ne ve m Perneflo kaj bo. .Ga millim pregledat, Ob leti povedat: Kak dobro je blo. . • Vodnik. Četrtek Petek Sobota Nedelja Torek Sreda Valentin Vodnik: Sa nov let ne vem (Novoletno voščilo na posebnem listu, okoli leta 1800) Sonce stopi v znamenje Vodnarja 20. ob 18. C Zadnji krajec 4. ob 20.04 © Mlaj 12. ob 11.19 3> Prvi krajec 20. ob 16.14 © Ščip 27. ob 16.09 Hon Vzhod Zahod Dolžina LJdU. Sonca Sonca dneva 1. 07.44 16.27 08.43 6. 07.43 16.32 08.49 11. 07.42 16.38 08.56 16. 07.40 16.44 09.04 21. 07.36 16.51 09.15 26. 07.32 16.58 09.26 31. 07.26 17.05 09.39 Do konca meseca se dan podaljša za 56 minut. 1 Sreda 2 Četrtek 3 Petek 4 Sobota 5 Nedelja 6 Ponedeljek 7 Torek 8 Sreda 9 Četrtek 10 Petek 11 Sobota 12 Nedelja 13 Ponedeljek 14 Torek 15 Sreda 16 Četrtek 17 Petek 18 Sobota 19 Nedelja 20 Ponedeljek 21 Torek 22 Sreda 23 Četrtek 24 Petek 25 Sobota 26 Nedelja 27 Ponedeljek 28 Torek 29 Sreda 30 Četrtek 31 Petek NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, PRAZNIK BOŽJE MATERE MARIJE (1) • Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) • • Genovefa Pariška, devica; Anter, papež, mučenec • Angela Folinjska, redovnica; Gregor Langreski, škof 2. PO BOŽIČU (2) • Emilijana (Milena) Beseda se je učlovečila (Jan 1, 1—18) GOSPODOVO RAZGLAŠENJE, SV. TRIJE KRALJI (1) • Rajmund Penjaf., duh. (4) • Lucijan Antiohijski, muč. • Severin Noriški, op; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. • Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat • Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež; Peter Orseolo, red. Pavlin Oglejski, škof (3) • Teodozij, opat JEZUSOV KRST (2) • Tatjana (Tanja), muč. Ta je moj ljubljeni Sin (Mt 3, 13—17) Hilarij, škof in cerkv. uč. (4) • Veronika Milanska, dev. • Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. • Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk? prerok • Marcel, papež; Berard in tov., frančiškanski mučenci Anton (Zvonko), puščavnik (3) • Marijan, diakon, muč. • Marjeta Ogrska, redovn.; Priska, mučenka 2. NAVADNA (2) • Kanut (Knut), kralj Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jan 1, 29—34) Fabijan, pap. in Boštjan (Sebastijan), mučenca (4) • Neža (Janja), devica, muč. (3) • Epifanij, škof Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) • Teodolinda, kraljica • Emerencijana, mučenka; Ildefonz, škof Frančišek Šaleški, šk., c. u. (3) • Felicijan, škof, muč. Spreobrnitev apostola Pavla (2) • Ananija, mučenec 3. NAVADNA (2) • Timotej in Tit, škofa Jezus začne učiti (Mt 4, 12—23) Angela Merici, devica (4) • Vitalijan, papež Tomaž Akvinski, duh., c. u. (3) • Peter Nolasko, red. u. • Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik • Martina, dev., muč.; Hiacinta (Jacinta) Marescotti Janez Bosko, red. ust. (3) • Marcela, vdova JANUAR PROSINEC Vremenski pregovori Prosinec mrzel, da poka, sadje v jeseni in moka. Če na sv. Pavla sonce sije, trikrat žito dobro dozori, gornik dosti vina v sode vlije in po volji kmetu se godi. Če na Vinka sonce sveti, bo dosti rujnega vinca v kleti. Sv i Fabijan in sv. Boštjan sok v drevju poieneta. V prosincu toplota, v svečanu mrzlota. Sonce stopi v znamenje Rib 19. ob 08. C Zadnji krajec 3. ob 07.22 © Mlaj 11. ob 06.17 D Prvi krajec 19. ob 08.38 © Sčip 26. ob 02.14 Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 07.25 17.06 09.41 07.19 17.14 09.55 07.12 17.21 10.09 07.04 17.29 10.25 06.56 17.36 10.40 06.47 17.43 10.56 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 21 minut. 1 Sobota • Brigita Irska; Pionij, mučenec 2 Nedelja 3 Ponedeljek 4 Torek 5 Sreda 6 Četrtek 7 Petek 8 Sobota JEZUSOVO DAROVANJE, SVEČNICA (2) • Jezusa prinesejo v tempelj (1 k 2, 22—40) Blaž, škof, mučenec; Oskar (Ansgar), škof (4) • • Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, mučenec Agata, dev., muč. (3) • Ingenuin in Albuin, škofa Pavel Miki in tov., muč. (3) • Amand Belgijski, škof • Nivard, redovnik; Adavkt in frigijski mučenci Hieronim Emiliani (4) • Janez de Matha; Prešernov dan 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 5. NAVADNA (2) • Apolonija, devica, muč. Naloga Jezusovih učencev (Mt 5, 13—16) Sholastika, devica (3) • Viljem Veliki, puščavnik Lurška Mati božja (4) • Cedmon, red.; Pust + + Pepelnica (1) • Evlalija, mučenka • Katarina de Ricci, redovnica; Gregor 11., papež + Valentin (Zdravko), mučenec (4) • Bruno Kverfurtski, m. • Jordan Saški, opat; Georgija, devica; Agapa, dev., muč. 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 1. POSTNA (1) • Julijana, mučenka Jezus zavrne skušnjavca (Mt 4, 1—11) Sedem ustanoviteljev servitov (4) • Frančišek Clet, muč. • Simeon Jeruzalemski, škof, muč.; Flavijan, škof • Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, škof • Sadot in tovariši, mučenci; Evherij, škof + Peter Damiani, šk., c. u. (4) • Maksimijan Puljski, škof Sedež apostola Petra (2) • Marjeta Kortonska; i^vatre 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 četrtek 28 Petek 2. POSTNA (1) • Polikarp, škof, muč. Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1—9) • (Matija, apostol), Sergij, mučenec • Tarazij (Taras), škof; Valburga, devica • Matilda iz Hackeborna, devica: Porfirij, škof • Gabrijel Žalostne Matere b., red.; Leander, škof + • Roman, opat; Hilarij, papež; Osvald, škof FEBRUAR SVEČAN Vremenski pregovori Ako je pretoplo svečana, malega travna bo še počivala brana; ako pa je svečana mraz, malega travna se poti obraz. Ako je svečnica zelena, bo cvetna nedelja snežena. Če je na Blaževo oblačno, bo o sv. Juriju zelena trava. Kakršno je vreme sv. Petra stola dan, tako bo potem mesec dan. Po sv. Matiji ne gre lisjak čez led domov. Svečan iztegne dan. Začnimo z Bogom vsako delo, da bo dober tek imelo. — Boljša je domača gruda, ko na tujem zlata ruda. — Bedak zna več vprašati, kakor deset modrijanov odgovoriti. — Kdor nima v glavi, naj ne tišči na visoko. Polnost modrosti je strah Gospodov, s svojimi sadovi nasičuje verne (Sir 1, 16). — Poslušaj, moj sin, svojega očeta pouk in ne zametuj nauka svoje matere! (Preg 1, 8). — Po katerikoli poti gre bedak, mu manjka pameti, in razodeva vsakemu, da je bedak (Prid 10, 3). — Zaradi Lenobe se pogreza tramovje in zaradi zanikr-nosti rok kaplja v hišo (Prid 10, 18). Sonce stopi v znamenje Ovna 21. ob 07 (začetek pomladi). <£ Zadnji krajec 4. ob 21.20 © Mlaj 13. ob 0.47 J) Prvi krajec 20. ob 21.04 © Sčip 27. ob 11.36 Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 06.42 17.47 11.05 6. 06.33 17.55 11.22 11. 06.24 18.02 11.38 16. 06.14 18.09 11.55 21. 06.05 18.15 12.10 26. 05.55 18.22 12.27 31. 05.45 18.29 12.44 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 39 minut. Sobota 2 Nedelja 3 Ponedeljek 4 Torek 5 Sreda 6 Četrtek 7 Petek 1 8 Sobota 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30 Nedelja 31 Ponedeljek • Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, mučenka 3. POSTNA (1) • Neža Praška, dev. Jezus in Samarijanka (Jan 4, 5—42) • Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, mučenca Kazimir, kraljevič (4) • Arkadij, škof, mučenec • Janez Jožef od Križa, redovn.; Evzebij, mučenec • Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), devica + Perpetua in Felicita, muč. (4) • Gavdioz, škof Janez od Boga, red. ust. (4) • Beata, mučenka 4. POSTNA (1) • Frančiška Rimska, red. Jezus ozdravi sleporojenega (Jan 9, 1—41) • Štirideset mučencev; Makarij, škof • Sofronij, škof; Evlogij, mučenec; Konstantin, spok. • (Gregor Vel., papež) Doroteja (Rotija), mučenka • Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), mučenka + • Matilda, kraljica; Florentina, opatinja • Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red. 5. POSTNA (1) • Hilarij in Tacijan, muč. Jezus obudi Lazarja (Jan 11, 1—45) Patricij, škof (4) • Jedrt Nivelska, opatinja Ciril Jeruzalemski, šk., c. u. (4) • Salvator, redovnik JOŽEF, MOŽ DEVICE MARIJE (1) • Sibilina, dev. • Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof + • Nikolaj iz Fliie, puščavnik; Filemon, mučenec • Lea, spokornica; Katarina Genovska, spokornica CVETNA — NEDELJA TRPLJENJA (1) • Turibij Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mt 21, 1—11) • Dionizij in tov., mučenci; Katarina Švedska, r. • Gospodovo oznanjenje*1; Dizma, desni razbojnik • Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec Vel. četrtek (1) • Rupert Salzburški, škof. + + Vel. petek (1) • Bojan (Vojan), knez, muč. Vel. sobota (1) • Bertold, red. ustanov. VELIKA NOC, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) • Kvirin Jezus vstane od mrtvih (Jan 20, 1—9) Velikonočni ponedeljek* (1) • Gvido, opat 1 Zaradi velikega tedna je v bogoslužju letos praznik Oznanjenja prenešen na ponedeljek po beli nedelji, vendar ga bomo pri nas, ker ima značaj nezapovedanega praznika, praznovali na običajni dan s službo božjo po prazničnem urniku, vendar z maso velikega torka. __ MAREC SUŠEČ Vremenski pregovori Ako sušca grmi, dobra letina pohiti. Če breskve pred sv. Gregorjem cveto, trije eno pojedo. Če je lepo vreme na Jožefovo, naj veselo bo srce kmetovo. Če štirideset mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo. Če sušeč z glavo ne zmaje, z repom rad vije. Sušca sneg je setvam kreg. Blagor človeku, ki ga njegova vest ne obtežuje in ki ne izgubi svojega upanja! (Sir 14, 2). — Kjer ni pametnega vodstva, propade ljudstvo, blaginja pa je, kjer je mnogo svetovalcev (Preg 11, 14), — Brez razodetja ljudstvo podivja, a blagor mu, če se drži postave (Preg 29, 18). — Modri si pridobi zaupanje pri svojem ljudstvu in njegovo ime živi na veke (Sir 37, 26). C Zadnji krajec 3. ob 13.25 © Mlaj 11. ob 17.39 J> Prvi krajec 19. ob 05.41 © Ščip 25. ob 20.55 Sonce stopi v znamenje Bika 20. ob 18. 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 05.43 18.30 12.47 6. 05.34 18.36 13.02 11. 05.24 18.43 13.19 16. 05.16 18.50 13.34 21. 05.07 18.56 13.49 26. 04.58 19.02 14.04 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 29 minut. • Hugo Grenobelski, škof; Venancij, škof, mučenec • Frančišek Paolski, red. ust.; Teodozija, muč. • Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, muč. • Izidor Seviljski, škof, c. u.; Zosim, puščavnik • Vincenc Ferrer, duh.; Julijana, opatinja 2. VELIKONOČNA, BELA (1) • Irenej Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19—31) Gospodovo oznanjenje (l)1 • Saturnin, škof • Albert, škof, mučenec; Valter, opat • Marija Kleopova, svetopis. žena; Valtruda, redovnica • Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., mučenci Stanislav, šk., muč. (4) • Domnij (Dujan), škof • Lazar Tržaški, škof, mučenec; Zenon, škof 3. VELIKONOČNA (1) • Hermenegild, muč. Jezus na poti v Emavs (Lk 24. 13—35) • Lidvina, devica; Valerijan in tov., mučenci • Anastazija, mučenka; Peter Gonzales, red. • Bernarda Lurška, devica; Benedikt J. Labre, spok. • Rudolf, mučenec; Inocenc, škof; Fortunat, muč. • Apolonij, mučenec; Elevterij Ilirski, mučenec • Leon IX., papež; Ema, redovn.; Dioniz, mučenec 4. VELIKONOČNA (1) • Hilda, devica Jezus dobri pastir (Jan 10. 1—10) Anzelm, škof, cerkv. uč. (4) • Konrad Parzham, red. • Leonid, mučenec; Agapit. papež Jurij, muč. (4) • Vojteh, škof, mučenec Fidel (Zvest) Sigmarinški, d., m. (4) • Honorij, škof Marko, evangelist (2) • Ermin, škof, mučenec • Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 5. VELIKONOČNA (1) • USTANOV. OF Jezus je pot. resnica, življenje (Jan 14, 1—12) Peter Chanel, duh., muč. (4) • Vital (Živko), muč. Katarina Sienska, dev., c. u. (3) • Peter Veronski, muč. Pij V., papež (4) • Jožef Cottolengo, red. ust. 1 Praznik Oznanjenja se zaradi velikega tedna praznuje letos na ta dan samo v bogoslužju (le kjer je to tudi cerkveni patrocinij, je zunanja slovesnost na belo nedeljo). APRIL MALI TRAVEN Vremenski pregovori Mali traven ima devet vremen na dan. April sedemkrat na dan kmeta s polja spodi. Če malega travna grmi, slane več se kmet ne boji. A ko je na Jurijevo lepo vreme, bo dosti vina. Če malega travna toplo deluje, rodovitno leto oznanjuje. Če v dežju drevo cvete, nikdar sadja ne daje. Sonce stopi v znamenje Dvojčkov 21. ob 17. (£ Zadnji krajec 3. ob 06.43 © Mlaj II. ob 08.05 3 Prvi krajec 18. ob 11.29 © Ščip 25. ob 06.50 Hon Vzhod Zahod Dolžina uan Sonca Sonca dneva i. 04.50 19.09 14.19 6. 04.43 19.16 14.33 11. 04.36 19.22 14.46 16. 04.30 19.28 14.58 21. 04.24 19.33 15.09 26. 04.20 19.39 15.19 31. 04.16 19.44 15.28 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 9 minut. 1 Četrtek 2 Petek 3 Sobota JOŽEF DELAVEC (2) • MEDNARODNI PRAZNIK DELA Atanazij, škof in cerkv. uč. (3) • Boris, kralj Filip in Jakob ml., apostola (2) • Teodozij Kijevski, red. 4 Nedelja 5 Ponedeljek 6 Torek 7 Sreda 8 Četrtek 9 Petek 10 Sobota 6. VELIKONOČNA (1) • Florijan, mučenec Jezus obljubi Svetega Duha (Jan 14, 15—21) Prošnji dan • Gotard, škof Prošnji dan • Dominik Savio, dijak Prošnji dan • Gizela, opatinja GOSPODOV \NLBOHOD (1) • Dezider, škof • Pahomij, opat; Beat, puščavnik; Dan zmage • Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca 11 Nedelja 12 Ponedeljek 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek 17 Sobota 7. VELIKONOČNA (1) • Sigismund, kralj Jezusova velikoduhovn. molitev (Jan 17, 1—11) Nerej in Ahilej, muč.; Pankracij, muč (4) • • Servacij, škof; Mucij, mučenec Matija, apostol (2) • Bonifacij, mučenec • Zofija (Sonja), mučenka; Izidor, kmet Janez Nepomuk, duh., muč. (4) • Andrej Bobola, m. • Paskal Baylon, redovnik; Jošt, opat 18 Nedelja 19 Ponedeljek 20 Torek 21 Sreda 22 Četrtek 23 Petek 24 Sobota ■ . ■ • ■ B1NKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1) • Erik, kralj Prejmite Svetega Duha (Jan 2(1. 19—23) • Peter Celestin, papež; Pudencijana, devica Bernardin Sienski, duh. (4) • Plavtila, spok. • Krispin, redovnik; Valens, škof; Evtihij in tov. • Renata, spok; Marjeta (Rjeta- Rita) Kasijska, red. • Janez de Rossi, duh.; Evfrozinija, redovn. Kvatre; Marija Pomočnica (3) • Socerb, mučenec 25 Nedelja : ,„. j ! > * 26 Ponedeljek 27 Torek 28 Sreda 29 Četrtek >.... 30 Petek 31 Sobota SV, TROJICA (1) • Beda Čast., c. u. Oče pošlje Sina na svet (.lan 3. 16—18) Filip Neri, duh. (3) • Lambert de Vence, škof Avguštin Canterburyjski, škof (4) • Julij, mučenec • German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. KI sVI1 1 1 1 O IN REŠNJA KRI (1) • Maksim, šk. • Ivana Orelanska, devica; Ferdinand Aragonski, kralj Pbiskanje Device Marije (2) • Kancijan in tov., mučenci MAJ VELIKI TRAVEN Vremenski pregovori Če je majnika lepo, je dobro za kruh in seno. Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klel poteče. Po sv. Servali ni mraza se bati. Če je na sv. Urbana dan lepo, rado suši se poleti seno. Če sušeč suši, traven deži, maj pa hladi, kmetu se dobro godi. Sonce stopi v znamenje Raka 22. ob 01 (začetek poletja). (£ Zadnji krajec 2. ob 0.22 © Mlaj 9. ob 19.49 3 Prvi krajec 16. ob 15.58 © Ščip 23. ob 17.54 Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 04.15 19.45 15.30 6. 04.13 19.49 15.36 11. 04.11 19.52 15.41 16. 04.10 19.55 15.45 21. 04.11 19.56 15.45 26. 04.13 19.57 15.44 Do 21. junija se dan podaljša za 15 minut, nato pa skrajša do konca me- seca za 3 minute. 1 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 9. NAVADNA (2) • Justin, inučenec Hiša na skali in hiša na pesku (Mt 7, 21—27) Marcelin in Peter, muč. (4) • Erazem, škof, mučenec Karel Lwanga in tov., muč. (3) • Klotilda, kraljica • Frančišek Caracciolo, r. u.; Kvirin iz Siscije, šk., m. Bonifacij, šk., muč. (3) • Svetko (Svetopolk), m. Srce Jezusovo (1) • Norbert, škof, red. ust. Marijino Srce (4) • Robert Newminsterski, opat 10. NAVADNA <2) • Medard, škof Jezus pokliče Mateja (Mt 9, 9—13) Efrem Sirski, diakon, c. u. (4) • Primož in Felicijan, m. • Bogumil, škof; Janez Dominici, dubrovn. škof Barnaba, apostol (3) • Feliks, mučenec • Janez Fakundski, redovnik; Adelhajda, devica Anton (Zvonko) Padovanski, red., c. u. (3) • Trifil, šk. • Elizej, prerok; Valerij in Rufin, mučenca 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 11. NAVADNA (2) • Vid, mučenec Jezus razpošlje učence (Mt 9, 36—38; 10, 1—8) • Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; Gvido Kort, red. • Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof • Marko in Marcelijan, mučenca; Amand (Ljubo), škof Romuald, opat (4) • Nazarij, škof • Silverij I., papež, mučenec; Mihelina Malatesta, spok. Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3) • Evzebij, škof 22 Nedelja 12. NAVADNA (2) • Ahac, muč. Jezus uči apostole (Mt 10, 26—33) 23 Ponedeljek • Agripina, devica, mučenka; Jožef Cafasso, duhovnik 24 Torek Rojstvo Janeza Krstnika (1) kres • Favst, muč. 25 Sreda • Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja (Rotija), dev. 26 Četrtek • Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, mucenec 27 Petek Ema (Hema) Krška, kneginja; Ciril Aleksandr., šk., c. u. (4) 28 Sobota Irenej, škof, mučenec (3) • Potamijena, mučenka 29 Nedelja 30 Ponedeljek PETER IN PAVEL, apostola (1) • Marcel mučenec Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13—19) Prvi mučenci rim. Cerkve (4) • Emilijana, muč. JUNIJ ROŽNIK Vremenski pregovori Če rožnika sonce pripeka, pohlevno deli, veliko obeta žita, strdi. A ko sv. Medarda dan dežuje, štirideset dni dež še naletuje. Dež na dan sv. Vida ječmenu ne kaže prida. Če sta Peter in Pavel jasna, bo letina krasna. Kakršno je vreme kresnic, takšno bo tudi žanjic. Moj sin, podpiraj očeta v njegpvi starosti, ne žali ga, dokler živi! (Sir 3, 12). — Sovraštvo vzbuja prepire, ljubezen pa vse pogreške pokriva (Preg 10, 12). — Kdor zanemarja svojo hišo, žanje veter, in neumnež bo suženj modremu (Preg 11, 29). Boljša je zelenjavna jed, kjer je ljubezen, kakor pitan vol, kjer je sovraštvo (Preg 15, 17). — Mila beseda pridobi mnogo prijateljev, vljuden jezik množi te, ki prijazno pozdravljajo (Sir 6, 5). — Začeti zdražbo je kakor vodo odjeziti, opusti torej prepir, preden izbruhne! (Preg 17, 14). Sonce stopi v znamenje Leva 23. ob 12. (J Zadnji krajec 1. ob 17.37 © Mlaj 9. ob 05.10 J Prvi krajec 15. ob 20.47 © Ščip 23. ob 06.28 (£ Zadnji krajec 31. ob 09.48 Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 04.15 19.56 15.41 6. 04.18 19.55 15.37 11. 04.22 19.53 15.31 16. 04.26 19.49 15.23 21. 04.31 19.45 15.14 26. 04.37 19.40 15.03 31. 04.42 19.34 14.52 Do konca meseca se dan skrajša za 49 minut. 1 Torek • Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena 2 Sreda • Oton Bamberški, škof; Vital (Zivko), mučenec 3 Četrtek Tomaž, apostol (3) • Heliodor, škof 4 Petek DAN BORCA; Elizabeta Portugalska (4) • Urh, šk. 5 Sobota Ciril in Metod, slov. ap. (1) • Anton M. Zaccaria, duh. 6 Nedelja 14. NAVADNA (2)°* Bogomila, spok. Mali umevajo božje razodetje (Mt 11, 25—30) 7 Ponedeljek • Vilibald, škof; Edelburga, devica 8 Torek • Kilijan, škof, mučenec; Prokop, mučenec 9 Sreda • Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 Četrtek • Amalija (Ljuba), redovnica; Rufina in Sekunda, m. 11 Petek Benedikt, opat (3) • Olga Kijevska, kneginja 12 Sobota Mohor in Fortunat, muč. (4) • Nabor in Feliks, muč. 13 Nedelja 15. NAVADNA (2) • Henrik, kralj Prilika o sejaveu in semenu (Mt 13, 1—23) 14 Ponedeljek Kamil de Lellis, duh. (4) • Frančišek Šolan, redovnik 15 Torek Bonaventura, šk., c. u. (3) • Vladimir Kijevski, knez 16 Sreda Karmelska Mati božja (4) • Evstazij, škof 17 Četrtek • Aleš (Aleksej), spokornik; Marcelina, devica 18 Petek • Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnulf (Arnold), šk. 19 Sobota • Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlatka), devica 20 Nedelja 16. NAVADNA (2) • Marjeta Antiohijska Prilika o ljuljki med pšenico (Mt 13, 24—43) 21 Ponedeljek Lovrenc iz Brindisija, duh., c. u. (4) • Danijel (Danilo), pr. 22 Torek DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) • 23 Sreda Brigita Švedska, red. ust. (4) • Apolinarij, šk., muč. 24 Četrtek • Kristina, devica, mučenka; Boris, mučenec 25 Petek Jakob st., apostol (2) • Krištof (Kristo), mučenec 26 Sobota Joahim in Ana, starši DM (3) • Valens, škof 27 Nedelja 17. NAVADNA (2) • Gorazd, Kliment in tov. Prilika o zakladu in o ribah (Mt 13, 44—52) 1 28 Ponedeljek • Viktor (Zmago) I., papež; Samson (Samo), škof 29 Torek Marta iz Betanije (3) • Olaf, kralj 30 Sreda Peter Krizolog, škof, c. u. (4) • Angelina, kneginja 31 ™ ------ | JULIJ MALI SRPAN Vremenski pregovori Štirideset dni bo še lepo, če je drugi dan julija lepo. Če sv. Marjete deževalo bo, težko boš pod streho spravil seno. Kukavica se glasi do sv. Vrha. Dež na Cirila in Metoda orehe in kostanj domala ogloda. O sv. Jakobu pšenica zori ali zgori. O sv. Jakobu gre grozdje na božjo pot, o iv. Jerneju pa nazaj pride. Ne snuj zla zoper svojega bližnjega, ki zaupno pri tebi prebiva! (Preg 3, 27). — Potrpežljiv mož je boljši ko močan, in kdor sam sebe brzda, je boljši kot kdor premaga mesta (Preg 15, 22). — Kar je krivo, se ne more zravnati, in kar manjka, se ne more šteti (Prid 1, 15). Kdor vedno pazi na veter, ne pride do sejanja, kdor vedno gleda na oblake, ne pride do žetve (Prid 11, 4). — Spoznajte, preprosti, modrost, in vi, neumni, spametujte se! (Preg 8, 5). Sonce stopi v znamenje Device 23. ob 19. © Mlaj 7. ob 12.57 J) Prvi krajec 14. ob 03.23 © Ščip 21. ob 20.47 C Zadnji krajec 30. ob 0.19 Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 04.43 19.32 14.49 6. 04.50 19.25 14.35 U. 04.56 19.18 14.22 16. 05.02 19.10 14.08 21. 05.08 19.01 13.53 26. 05.15 18.53 13.38 31. 05.21 18.44 13.23 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 26 minut. 1 Petek 2 Sobota Alfonz M. Ligvorij, škof, c. u. (3) • Makabejski bratje Evzebij iz Vercellija, škof (4) • Štefan., papež 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 18. NAVADNA (2) • Lidija, maked. žena Jezus nasiti množico (Mt 14, 13—21) Janez M. Vianney, duh. (3) • Perpetua, žena Posvetitev bazilike Marije Snežne (4) • Ožbalt, kr. Jezusova spremenitev na gori (2) • Pastor, muč. Sikst 11., papež in tov., muč; Kajetan, duh. (4) • Dominik (Nedeljko), red. ust. (3) • Cirijak in tov. • Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek j 15 Petek 16 Sobota 19. NAVADNA (2) • Lovrenc, diakon. muč. Jezus hodi po morju (Mt 14, 22—33) Klara (Jasna), devica (3) • Tiburcij in Suzana, muč. • Evplij, mučenec; Inocenc XI., papež Poncijan, papež in Hipolit, duhovn., mučenca (4) • Maksimilijan Kolbe, muč. (4) • Evzebij iz Rima, duh. MARIJINO VNEBOVZETJE (1) • Tartizij, muč. j Rok, spokornik; Štefan Ogrski, kralj (4) • 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek j 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 20. NAVADNA (2) • Hijacint Poljski Vera kananejske matere (Mt 15, 21—28) • Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit iz Preneste Janez Eudes, red. ustan. (4) • Ludvik Toulouški, škof Bernard, opat, c. u. (3) • Samuel (Samo), prerok Pij X., papež (3) Baldvin, kralj; Sidonij, škof Devica Marija, Kraljica (3) • Sigfrid (Zmago), škof Roza iz Lime, devica (4) • Filip Benizi, redovnik 24 Nedelja j 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota 21. NAVADNA (2) • Jernej, apostol Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13—20) Ludvik IX. Francoski, kralj; Jožef Kalasanc, d. (4) • • Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof Monika, mati sv. Avguština (3) • Cezarij, škof Avguštin, škof, c. u. (3) Hermes, mučenec Mučeništvo Janeza Krstnika (3) • Sabina, mučenka • Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 Nedelja 22. NAVADNA (2) • Rajmund Nonat, red. Hoja s križen) za Kristusom (Mt 16, 21—27) AVGUST VELIKI SRPAN Vremenski pregovori Če se avgusta po gorah kadi, kupi si kožuh za zimske noči. Sonce srpana grozdje meči, Z medom navdana ajda diši. O porcijunkuli če je vročina, huda bo v prihodnje zima. A ko je na sv. Lovrenca dan lepo, ho vsa jesen lepa. Kadar velikega šmarna sonce peče, tedaj dobro vino v sod poteče. Kakor zadnji srpan vremeni, tako vso jesen se drži. Sonce stopi v znamenje Tehtnice 23. ob 17. (začetek jeseni). © Mlaj 5. ob 20.18 J) Prvi krajec 12. ob 12.59 © Ščip 20. ob 12.50 Č Zadnji krajec 28. ob 12.46 Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 05.22 18.42 13.20 6. 05.28 18.32 13.04 11. 05.35 18.23 12.48 16. 05.41 18.13 12.32 21. 05.47 18.03 12.16 26. 05.53 17.53 12.00 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut. 1 Ponedeljek 2 Torek 3 Sreda 4 Četrtek 5 Petek 6 Sobota 7 Nedelja 8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda 1 1 Četrtek 12 Petek 13 Sobota 14 Nedelja 15 Ponedeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek 20 Sobota 21 Nedelja 22 Ponedeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota 28 Nedelja 29 Ponedeljek 30 Torek • Egidij (Tilen), opat; Verena, devica • Maksima, mučenka; Kastor, škof Gregor Vel., papež (3) • Evfemija, Tekla, Doroteja, m. • Rozalija (Zalka), devica; Ida, spok.; Mojzes, prerok • Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, mučenec • Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., mučenci 23. NAVADNA (2) • ANGELSKA; Regina Jezus naroča spravljivost (Mt 18, 15—20) Marijino rojstvo" (2) • Hadrijan, mučenec • Peter Klaver, redovnik; Dorotej in Gorgonij, mučenca • Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, redovnik • Prot in Hijacint, muč.; Erntruda (Erna), devica • Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. Janez Zlatousti, škof, c. u. (3) • Mavrilij, škof POVIŠANJE SV. KRIZA (2) • Notburga, dev. Sin človekov bo povzdignjen (Jan 3, 13—17) Žalostna Mati božja (Dolores) (3) • Melita, muč. Kornelij, pap. in Ciprijan, šk., muč. (3) • Ljudmila, kneg. Robert Bellarmino, škof, c. u. (4) • Lambert, škof, muč. • Jožef Kupertinski, duhovn.; Irena in Zofija, muč. Januarij, škof, muč. (4) • Emilija de Rodat, red. Kvatre • Suzana, muč.; Kandida (Svetlana), muč. 25. NAVADNA (2) • Matej (Matevž), ap. in ev. Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20, 1—16) • Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., muč. • Paternij (Domogoj), škof, mučenec; Lin, papež • Pacifik, redovnik; Gerard, škof • Avrelija (Zlata), devica; Sergij Radoneški, škof Kozma in Damijan, muč. (4) • Nil, opat Vincenc Pavelski, duh. (3) • Hiltruda, dev. 26. NAVADNA (2) • Venčeslav, muč. Prilika o neenakih sinovih (Mt 21, 28—32) Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) • Hieronim, duh., c. u. (3) • Zofija, spokornica SEPTEMBER KIMAVEC Vremenski pregovori Kakršno vreme o kimovca mlaji, takšno vso jesen je najraji. A ko je na malo mašo lepo, potem bo dva meseca suho. Tilen meglen, grda jesen. Če na Miholovo sever vleče, veliko zimo in sneg obeče. Če se na Marije sedem žalosti na polju dela, se letina žalostno drži. Kdor po mali maši kosi, ta za pečjo suši. Sonce stopi v znamenje škorpijona 24. ob 02. © Mlaj 5. ob 04.23 J) Prvi krajec 12. ob 02.15 © Ščip 20. ob 06.05 Č Zadnji krajec 27. ob 23.07 Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 06.00 17.44 11.44 6. 06.06 17.34 11.28 11. 06.12 17.25 11.13 16. 06.19 17.15 10.56 21. 06.26 17.07 10.41 26. 06.33 16.58 10.25 31. 06.40 16.51 10.11 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut. 1 Sreda Terezija Deteta Jezusa, dev. (3) • Remigij, škof 2 Četrtek Angeli varuhi (3) • Legerij, škof 3 Petek • Evald, mučenec; Kandid (Žarko), mučenec 4 Sobota Frančišek Asiški, red. ust. (3) • Petronij, škof I 5 Nedelja 27. NAVADNA (2) • ROŽNOVENSKA; Placid Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21, 33—43) 6 Ponedeljek Bruno, redovni ustanovitelj (4) • Renato, škof 7 Torek Rožnovenska Mati božja (3) • Marko I., papež 8 Sreda • Demetrij, mučenec; Pelagija, spokornica 9 Četrtek Dioniz, šk. in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) • 10 Petek • Frančišek Borgia, redovnik; Hugolin, mučenec 11 Sobota • Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, šk. 12 Nedelja 28. NAVADNA (2) • Maksimilijan Celjski, škof Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22, 1—14) 13 Ponedeljek • Edvard, kralj; Koloman, mučenec 14 Torek Kalist I., papež, muč. (4) • Gavdencij (Veselko) š., m. 15 Sreda Terezija (Zinka) Velika, dev., c. u. (3) • Avrelija, devica 16 Četrtek Hedvika, redovn.; Marjeta M. Alakok, dev. (4) • Gal, opat 17 Petek Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3) • Viktor, škof 18 Sobota Luka, evangelist (2) • Julijan, puščavnik 19 Nedelja 29. NAVADNA (2) MISIJONSKA • Izak Jogues, muč. O davčnem denarju (Mt 22, 15—21) 20 Ponedeljek • Irena (Miroslava), mučenka; Vendelin, opat 21 Torek • Uršula, devica, mučenka; Hilarion, opat 22 Sreda • Marija Šaloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 Četrtek Janez Kapistran, duh. (4) • Severin iz Kolna, škof 24 Petek Anton M. Claret, škof (4) • Feliks, škof, mučenec 25 Sobota • Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 Nedelja 30. NAVADNA (2) ŽEGNANJSKA (1) • Lucijan, muč. Največja zapoved (Mt 22, 34—40) 27 Ponedeljek • Vincenc in Sabina, mučenca; Frumencij, škof 28 Torek Simon in Juda Tadej, ap. (2) • Cirila, mučenka i 29 Sreda • Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, devica 30 Četrtek • Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redovnik 31 Petek • Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, mučenec OKTOBER VINOTOK Vremenski pregovori Če vinotoka mraz in burja brijeta, bo prosinca in svečana ljubo sonce sijalo. Sv. Gal suhoten oznanjuje, da ob letu suša pripotuje. A ko z drevja zgodaj listje pade, njive bodo k letu rodovitne rade. Dan sv. Uršule si zelje z zelnika spravi, da ti ga vreme Simona in Jude v nič ne pripravi. Ko žerjav leti na tuje, zima že se približuje. Bogu posojuje, kdor revežem daruje. — Pametni se pri ognju ogreje, nespametni opeče. — Ako kupuješ, česar ne potrebuješ, boš prodajal, kar potrebuješ. — Med pravico in krivico ni srede. — Noben dan ni tako dolg, da bi ne bilo večera. — Brat bratu najgloblje izkoplje oči. Sonce stopi v znamenje Strelca 23. ob 0. © Mlaj 3. ob 14.05 J Prvi krajec 10. ob 19.21 © Sčip 18. ob 23.28 g Zadnji krajec 26. ob 07.52 Dan Vzhod Sonca November Zahod Dolžina Sonca dneva 1. 06.42 16.49 10.07 6. 06.49 16.42 09.53 11. 06.56 16.35 09.39 16. 07.03 16.30 09.27 21. 07.10 16.25 09.15 26. 07.17 16.22 09.05 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 10 minut. 1 Sobota 2 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 8 Sobota 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30 Nedelja VSI SVETI (1) • Cezarij, diakon, mučenec SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH (1) • Marcijan Jezus je vstajenje in življenje (Jan 11, 21—27)' Viktorin Ptujski, šk., m.; Just, tržaški m.; Martin Porres, šk. (4) • Karel Boromejski. škof (3) • Vital in Agrikola, muč. • Zaharija in Elizabeta, starši Janeza Krst.; Bertilda, op. • Lenart (Narte), opat; Sever, škof, mučenec • Engelbert, škof, mučenec; Ernest, opat; Vilibrord, škof • Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež ZAHVALNA; POSVETITEV LATERANSKE BAZILIKE (2) • Jezus pri cestninarju Zaheju (Lk 19, 1—10)' Leon Vel., papež, c. u. (3) • Andrej Avelinski, duh. Martin iz Toursa, škof (3) • Menas, puščavnik Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3) • Kunibert, škof Stanislav Kostka, redovn. (4) • Homobonus, trgovec • Nikolaj Tavelič, muč.; Lovrenc 0'Toole, škof Albert Veliki, škof, c. u. (4) • Leopold, knez 33. NAVADNA (2) • Jedrt iz Helfte, red. Prilika o talentih (Mt 25, 14—30) Elizabeta Ogrska, redovn. (3) • Evfemija in Tekla, muč. Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4) • Abdija, prerok • Narsej, škof, mučenec; Barlam, mučenec • Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, redovnik Marijino darovanje (3) • Gelazij I., papež Cecilija (Cilka), dev., muč. (3) • Maver, škof, muč. JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) • 0 poslednji sodbi (Mt 25, 31—46) • Krizogon Oglejski, muč.; Flora, dev., muč. • Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. • Leonard Portomavriški, red.; Valerijan Oglejski, šk. • Virgil, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, red. • Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, škof • DAN REPUBLIKE; Saturnin, mučenec 1. ADVENTNA (1) • Andrej, apostol Opomin k čuječnosti (Mr 13, 33—37) 1 Na prvi dve nedelji v novembru je letos na izbiro več evangelijev; tukaj navajamo le enega. NOVEMBER LISTOPAD Vremenski pregovori A ko je na dan vseh svetnikov lepo vreme, ho drugo leto čuda žita. Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča. Če Martin sonce ima, pride rada huda zima. Sveta Kata, sneg pred vrata. Sveta Elizabeta na belem konju prijezdi. Sv. Cecilija če hudo grmi, dosti pridelka ob letu kmet dobi V premislekih bodi podoben polžu, v dejanjih ptici. — Od mladega drevesa vejico še lahko odčesneš, od starega jo moraš odsekati. — Pomisli, preden kaj rečeš: tudi beseda človeka ubije. — Kdor je zdoma, ima eno misel; kdor je doma, jih ima sto. — Laž in zvijača pogineta, samo resnica in pravica ostaneta. Brez muke ni moke. — Bolje je bosa trnje mleti, kakor pijanca vzeti. — Vsak dež ima svoj čas. Sonce stopi v znamenje Kozoroga 22. ob 13. (začetek zime). © Mlaj 3. ob 01.50 J Prvi krajec 10. ob 15.39 © Sčip 18. ob 15.39 (J, Zadnji krajec 25. ob 15.52 Sonca Sonca dneva Dan Sonca Sonca dneva 1. 07.23 16.18 08.55 6. 07.28 16.17 08.49 11. 07.33 16.17 08.44 16. 07.37 16.18 08.41 21. 07.41 16.20 08.39 26. 07.43 16.22 08.39 31. 07.44 16.26 08.42 Do 22. decembra se dan skrajša za 16 minut, nato pa podaljša do konca meseca za 3 minute. 1 Ponedeljek * Eligij, škof; Natalija (Božena), spokornica 2 Torek • Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 Sreda Frančišek Ksaver, duh. (3) • Kasijan, mučenec 4 Četrtek Janez Damaščan, duh., c. u. (4) • Barbara, dev., m. 5 Petek • Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 Sobota Nikolaj (Miklavž), škof (3) • Apolinarij Tržaški, m. 7 Nedelja 2. ADVENTNA (1) • Ambrož, škof, c. u. Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1, 1—81 8 Ponedeljek BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE (1) • 9 Torek • Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 10 Sreda • Melkijad, papež, mučenec; Judita, svetopis. žena 11 Četrtek Damaz I., papež (4) • Danijel Stilit, puščavnik 12 Petek Ivana Frančiška Šantalska, red. (4) • Amalija, mučenka 13 Sobota Lucija, devica, muč. (3) • Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 Nedelja 3. ADVENTNA (1) • Spiridion (Dušan), škof Janez Kr. pričuje o Jezusu (Jan 1, 6—8. 19—20) 15 Ponedeljek • Kristina (Krista), devica; Marija K. di Rosa, red. ust. 16 Torek • Albina, devica, mučenka; Adelhajda, cesarica 17 Sreda • Lazar iz Betanije; Olimpija, redov, ustanov. 18 Četrtek • Teotim in Bazilijan, mučenca; Gacijan, škof 19 Petek • Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, mučenka 20 Sobota Kvatre • Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški 21 Nedelja 4. ADVENTNA (1) • Peter Kanizij, c. u. Angel oznani Jezusovo rojstvo (Lk 1, 26—38) 22 Ponedeljek Demetrij, m.; Frančiška Cabrini, red.; Dan JLA 23 Torek Janez Kancij, duh., c. u. (4) • Viktorija, dev., muč. 24 Sreda • Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), devica 25 Četrtek BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1) • Anastazija, m. 26 Petek Štefan, prvi mučenec (2) • Zosim, papež 27 Sobota Janez Evangelist, apostol (2) • Fabiola, spokornica 28 Nedelja SV. DRUŽINA (2) • Nedolžni otroci, muč. Jezusovo darovanje v templju (Lk 2, 22—40) 29 Ponedeljek Tomaž Becket, škof, muč. (4) • David, kralj 30 Torek • Rajner, škof; Liberij, škof; Evgen, škof 31 Sreda Silvester L, papež (4) • Melanija, opatinja DECEMBER GRUDEN Vremenski pregovori A ko se grudna bliska in grmi, drugo leto vetrov dosti buči. Grudna mraz in sneg, Žita dosti prek in prek. Lucija krati dan, je znano vsem ljudem. Če na Štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi. O božiču zeleno, o veliki noči sneženo. Veter na sveti dan obeta dosti sadja drugega leta. Gruden — malo vljuden. Kdor ti kaj dela, mu brž daj plačilo (Tob 4, 15). — Poslušaj, moj sin, in sprejmi moje besede, in pomnožila se ti bodo leta življenja (Preg 4, 10). — Pojdi k mravlji, lenuh, poglej njena pota in postani moder! (Preg 6, 6). —- Otroci, pazite na očetovo pravico in tako delajte, da vam bo dobro! (Sir 3, 1). Marsikdo je že dejal: Jaz sem ti prijatelj zvest — v potrebi pa je naredil iz dlani pest. — Bog je star gospodar. — Nekateri človek je tako visok, kakor bi svet na njem stal. — Za krta ni treba plota okrog vrta. — Bog nikogar ne vleče za lase v nebesa. — Srečna smrt je lepega življenja do-zorek. JANUAR 1 S Novo leto 2 Č Bazilij 3 P Genovefa 4 S Angela Fol. (£ 5 N Milena 6 P Trije kralji 7 T Rajmund Pen. 8 S Severin 9 Č Julijan 10 P Viljem, šk. 11 S Pavlin Oglej. 12 N Jezusov krst © 13 P Veronika Mil. 14 T Odon iz Nov. 15 S Maver 16 C Marcel 17 P Anton Pušč. 18 S Suzana 19 N 2. nav. Knut 20 P Boštjan J 21 T Neža 22 S Vincenc, m. 23 Č Emerencijana 24 P Frančišek Sal. 25 S Pavlova spreobr. 26 N 3. nav. Tit 27 P Angela Mer. © 28 T Tomaž Akv. 29 S Valerij 30 Č Hiacinta 31 P Janez Bosko APRIL 1 T Hugo 2 S Frančišek P. 3 e Rihard, šk. C 4 P Izidor Sev. 5 S Vincenc Fer. 6 N Bela ned. 7 P Saturnin 8 T Albert 9 S Valtruda 10 Č Apolonij U P Stanislav, m © 12 S Lazar Trž. 13 N 3. vel. Herm. 14 P Lidvina 15 T Anastazija 16 S Bernarda 17 Č Rudolf 18 P Elevterij 19 S Leon, p. J> 20 N 4. vel. Hilda 21 P Anzelm 22 T Leonid 23 S Jurij 24 C Fidel 25 P Marko © 26 S Pashazij 27 N 5. vel. Ust. OF 28 P Vital 29 T Katarina Sien. 30 S Pij V. FEBRUAR 1 S Brigita Irska 2 N Svečnica 3 P Blaž C 4 T Andrej Cors. 5 S Agata 6 Č Ljubo 7 P Rihard, kr. 8 S Hieronim Em. 9 N S. nav. Apol. 10 P Sholastika 11 T Pust © 12 S Pepelnica 13 Č Katarina Ricci 14 P Valentin 15 S Jordan 16 N 1. postna 17 P Silvin 18 T Flavijan 19 S Konrad Ji 20 C Sadot 21 P Irena 22 S Kv. Marjeta K. 23 N 2. postna 24 P Sergej 25 T Taras 26 S Matilda © 27 C Gabrijel 2MB 28 P Roman, op. MAJ 1 Č Jožef Delavec 2 P Boris 3 S Filip, Jakob <£ 4 N 6. vel. Flor. 5 P Angel 6 T Dominik Savio 7 S Gizela 8 Č Vnebohod 9 P Pahomij 10 S Antonin 11 N 7. vel. Žiga © 12 P Pankracij 13 T Servacij 14 S Bonifacij 15 C Zofija 16 P Janez Nep. 17 S Jpšt 18 N Binkošti Ji 19 P Peter Celestin 20 T Bernardin 21 S Valens 22 C Renata 23 P Zeljko 24 S Kv. Mar. Pom. 25 N Sv. Trojica © 26 P Filip Neri 27 T Avguštin Cant. 28 S German 29 C Telovo 30 P Ferdinand 31 S Mar. obisk. MAREC 1 S Albin 2 N 3. postna 3 P Kunigunda 4 T Kazimir (£ 5 S Evzebij 6 Č Fridolin 7 P Perpetua 8 S Janez od B. 9 N 4. postna 10 P 40 mučen. 11 T Sofronij 12 S Doroteja 13 Č Kristina © 14 P Matilda, kr. 15 S Klemen Dvorak 16 N 5. postna 17 P Jedrt 18 T. Edvard, m. 19 S Jožef 20 C Klavdija J) 21 P Serapijon 22 S Lea 23 N Cvetna 24 P Dioniz in tov. 25 T Oznanjenje 26 S Evgenija 27 C Vel. četrtek © 28 P Vel. petek 29 S Vel. sobota 30 N Velika noč 31 P Vel. ponedeljek JUNIJ 1 N 9. nav. Justin 2 P Erazem (£ 3 T Klotilda 4 S Kvirin 5 C Svetko 6 P Srce Jezusovo 7 S Srce Marijino 8 N 10. nav. Medard 9 P Primož © 10 T Bogumil 11 S Barnaba 12 Č Adelhajda 13 P Anton Pad. 14 S Elizej 15 N 11. nav. Vid 16 P Gvido, šk. J) 17 T Adolf 18 S Marcelijan 19 C Nazarij 20 P Silverij 21 S Alojzij 22 N 12. nav. Ahac 23 P Zeno © 24 T Janez Krst. 25 S Viljem, op. 26 C Vigilij 27 P Ema Krška 28 S Irenej 29 N Peter, Pavel 30 P Prvi mučenci JULIJ 1 T Estera (£ 2 S Oton Bamb. 3 Č Tomaž 4 P Dan borca 5 S Ciril in Metod 6 N 14. nav. Bogomila 7 P Izaija 8 T Kilijan 9 S Veronika Giul. © 10 C Amalija 11 P Benedikt 12 S Mohor, Fortunat 13 N 15. nav. Henrik 14 P Kamil 15 T Vladimir 5 16 S Karmelska MB 17 Č Aleš 18 P Friderik 19 S Arsen 20 N 16. nav. Marjeta 21 P Danijel 22 T Dan vstaje 23 S Brigita Švedska © 24 Č Kristina 25 P Jakob st. 26 S Ana, Joahim 27 N 17. nav. Gorazd 28 P Viktor 29 T Marta 30 S Peter Krizolog 31 C Ignacij Loj. (£ OKTOBER 1 S Terezija DJ 2 Č Angeli varuhi 3 P Evald 4 S Frančišek As. 5 N Rožnovenska © 6 P Bruno 7 T Marija rožnv. 8 S Pelagija 9 C Dioniz. šk. 10 P Franč. Bor. 11 S Emilijan 12 N 28. nav. Maks 3 13 P Edvard, kr. 14 T Kalist 15 S Terezija Vel. 16 C Hedvika 17 P Ignacij Ant. 18 S Luka 19 N Misijonska 20 P Vendelin © 21 T Uršula 22 S Kordula 23 Č Jan. Kapistr. 24 P Feliks, šk. 25 S Krizant, Darija 26 N Žegnanjska 27 P Sabina <£ 28 T Simon, Juda 29 S Narcis 30 C Alfonz Rodr. 31 P Volbenk AVGUST 1 P Alfonz Ligv. 2 S Evzebij 3 N 18. nav. Lidija 4 P Janez Vianney 5 T Marija Snežna 6 S Jezus, spremen. 7 Č Kajetan © 8 P Dominik 9 S Jaroslav 10 N 19. nav. Lovrenc 11 P Klara 12 T Inocenc XI. 13 S Radegunda 14 C Maks. Kolbe J) 15 P Vel. Šmaren 16 S Rok 17 N 20. nav. Hiaeint 18 P Helena 19 T Boleslav 20 S Bernard 21 C Pij X © 22 P Marija Kraljica 23 S Roza Lim. 24 N 21. nav. Jernej 25 P Ludvik 26 T Rufin 27 S Monika 28 C Avguštin, c. u. 29 p Mučen. Jan. Kr. 30 s Feliks, muč. (£ 31 N 22. nav. Rajmund NOVEMBER 1 S Vsi sveti 2 N Verne duše 3 P Just © 4 T Karel 5 S Zaharija 6 C Lenart 7 P Engelbert 8 S Bogomir 9 N Zahvalna 10 P Leon Vel. 3 11 T Martin 12 S Jozafat 13 C Stanislav K. 14 p Nikolaj Tav. 15 S Leopold 16 N 33. nav. Otmar 17 P Elizabeta 18 T Roman, m. © 19 S Narsej 20 C Edmund 21 P Darovanje DM 22 S Cecilija 23 N Krist. Vladar 24 P Krizogon 25 T Katarina 26 S Peter Aleks. (£ 27 C Virgil 28 p Eberhard 29 S Dan republ. 30 N 1. adv., Andrej SEPTEMBER 1 P Egidij 2 T Kastor 3 S Gregor Vel. 4 Č Rozalija 5 P Lovrenc Giust. @ 6 S Petronij 7 N Angelska 8 P Rojstvo DM 9 T Peter Klaver 10 S Otokar 11 C Erna 12 P Gvido iz A. J 13 S Jan. Zlatoust 14 N Pov. sv. Križa 15 P Žalostna MB 16 T Ljudmila 17 S Lambert 18 C Irena 19 P Januarij 20 S Kv. Evstahij © 21 N 25. nav. Matej 22 P Mavricij 23 T Paternij 24 S Gerard 25 Č Avrelija (Zlata) 26 P Kozma, Damijan 27 S Vincenc Pav. 28 N 26. nav. Venč. (£ 29 P Mihael 30 T Hieronim DECEMBER 1 P Natalija 2 T Bibijana 3 S Frančišek Ks. © 4 Č Barbara 5 P Saba 6 S Nikolaj, šk. 7 N 2. adventna 8 P Brezmadežna 9 T Valerija 10 S Melkijad J) 11 Č Damaz 12 P Ivana Šant. 13 S Lucija 14 N 3. adventna 15 P Kristina 16 T Albina 17 S Lazar iz B. 18 C Gacijan © 19 P Favsta 20 S Kv. Evgen 21 N 4. adventna 22 P Demetrij 23 T Viktorija 24 S Adam, Eva 25 C Božič <£ 26 P Štefan 27 S Janez Evang. 28 N Sv. Družina 29 P David 30 T Rajner 31 S Silvester JANUAR — PROSINEC Pri vseh narodih je nastanek mesečnih imen povezan z letom rasti, s kmečkimi opravili in raznimi praznovanji. O prvem zapisu slovenskih imen mesecev iz leta 1466 je mohorski koledar že pisal, zapisi o posameznih mesecih so pa še starejši. Dvanajst imen za mesece, kot jih navadno uporabljamo danes, smo podedovali po starih Rimljanih, čeprav se je pri njih leto začelo s 1. marcem in ne s 1. januarjem, kakor je to danes v navadi. Prvotno je pomenil mesec dobo, v kateri je Luna (Mesec) opravila svojo pot okoli Zemlje, to je dobo od enega mlaja do drugega. Ker so pa sestavljalci koledarjev laže natančneje računali s sončnim letom kakor z luninim, so uvedli namesto Luninih Sončne mesece, tako tudi Rimljani, ki so se reforme koledarja večkrat lotili. V stoletjih so latinska imena za mesece sprejeli skoraj vsi narodi, čeprav imajo za posamezne mesece tudi svoja imena, za nekatere celo več. Z latinskimi imeni mesecev smo vključeni v svetovni koledar in v svetovno dogajanje, z njimi merimo tek časa, dogodkov, tudi tek svojega življenja. Iz naših domačih imen vidimo, kako so naši predniki nekoč živeli mnogo bolj z naravo, kakor živimo danes, s spremembami v njej, z letnimi časi, prepletenimi z lepimi praznovanji, ki so se jih veselili, se pripravljali nanja in so jim pomenila čas telesnega počitka, duhovne zbranosti in veselja. Koliko teh lepih praznovanj je prenehalo in z njimi ugasnilo mnogo luči, ki so prijazno svetile v vsakdanje življenje naših prednikov. V Janu so častili Rimljani boga vrat in oboka, sploh varuha hiše. Vsa vrata v tedanjih rimskih mestih so se tedaj imenovala »ianua«, posvečena bogu Janu, ki je z dvema obrazoma lahko gledal ven in noter, prihajajoče in odha- jajoče; bil je čuvar vhoda in izhoda skozi ta vrata. Prvotno je bil Jan eden izmed glavnih bogov: Saturn je bil vladar zemlje, Neptun neba, Jan sam pa vladar nad nebom. Pozneje ga je zamenjal Jupiter. Izročilo pripoveduje, da mu je ustanovitelj mesta Rima Romul dal sezidati svetišče, ki so mu bila odprta vrata samo v času vojne; ko je vladal mir po vsej rimski državi, so bila vrata tega svetišča zaprta, kar pa se je le poredkoma primerilo. Bog vhoda in izhoda je postal bog začetka in konca. Prve ure dneva prvi dnevi meseca, prvi mesec v letu so bili njemu posvečeni. Zato so imenovali Rimljani prvi mesec Januarij, Janu posvečen mesec. Bog je imel dva obraza, obraz starca, ki je gledal v preteklost, in obraz mladeniča, ki je bil obrnjen v prihodnost. Numa Pompilij, drugi pravljični rimski kralj, je dotedanjim desetim mesecem dodal enajstega — januar, imenovanega po bogu Janu. Do njegove vlade so Rimljani začeli leto z mesecem marcem, on je pa vpeljal začetek leta z januarjem. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je bil januar postavljen na začetek leta šele pozneje. Na najstarejših rimskih kovancih je upodobljen Janus z dvema obrazoma. Rimljani so mu pripisovali, da ima moč nad vsemi živimi silami v naravi: ureja razploditev, daje smer političnemu življenju, ima edini dar gledanja v preteklost in prihodnost. On je edini izme.d bogov, ki se zaveda svojega izvora. Zato je tudi simbol prvega mescca v letu, ker vidi vse, kar se bo med letom zgodilo. Njegova podoba z dvojnim obrazom se je ohranila še v zgodnje krščanske čase in tudi pozneje so ga ponekod še upodabljali. Njegovo podobo, vsekano v kamen, vidimo na katedralah v Chartresu, Strass-burgu in Reimsu, na srednjeveških koledarjih je naslikan kot simbol prvega meseca v letu. Ime tega poganskega boga še danes označuje prvi mesec v letu. Z razpadom rimskega cesarstva in s prihodom krščanstva so nastale prve zmede z začetkom leta, odkar se je z julijanskim koledarjem začelo leto s 1. januarjem. Sredi 4. stoletja so v Rimu ločili praznik Kristusovega rojstva od praznika njegovega Razglašenja (6. januarja) in so hoteli vpeljati 25. december kot Odrešenikov rojstni dan in hkrati začetek leta. Ta koledarski red so ponekod tudi vpeljali. Zahodni Goti so ohranili 1. januar za začetek leta. Franki, Langobardi in Alemani so se ravnali po starem rimskem običaju in so začenjali leto s 1. marcem. Karel Veliki se je odločil za 25. marec, dan Marijinega oznanjenja, s katerim se je začelo odrešenje sveta. To navado so dolgo ohranili zlasti na Angleškem, v Španiji in v Italiji. Nekoč so imeli kristjani v Rimu 1. januar, en dan prej in en dan za njim strogi post, s čimer so hoteli pokazati, da se ločijo od poganskih Rimljanov, ki so te dni obhajali svoje saturna-lije — praznik v spomin na srečno vlado Saturna v Latiju, čas veselega popivanja in objestnih šal, ko so gospodarji stregli sužnjem pri mizi, ko so si sorodniki, prijatelji in znanci poklanjali razne darove. Ko je papež Gregor XIII. dal po strokovnjakih natančneje pregledati koledar, je ukazal, naj se novo leto v prihodnje spet začne s 1. januarjem. Minili sta najmanj dve stoletji, preden je ta datum obveljal po vseh deželah. Najdlje so se temu upirali reformirani kantoni v Švici. Januar je pri nas najmrzlejši mesec v letu. Iz slovenskih vremenskih pregovorov vemo, da januar mora biti zares mrzel mesec, če naj bo dobra letina: Prosinca gorkota — jeseni sirota. Prosinec mil — Bog se usmil. Nemci ga imenujejo Hartmonat, se pravi mesec s trdo, hudo zimo, pa tudi Eismonat mu pravijo — ledeni mesec. Pri skandinavskih narodih je januar v zvezi s Thorom, bogom rodovitnosti: v tem mesecu se namreč ponovi rojstvo nordijskega boga rodovitnosti. Iz vremena v nekaterih dneh januarja napoveduje kmet vreme za nekatera prihodnja obdobja: Če prosinca ni snega, ga mali traven da. Če prosinec nc zmr-zuje, ne sneži, rad sušeč to nadomesti. Kakršno je bilo na sv. Makarija vreme, takšno prihodnjega kimovca bo. Januar ni le najmrzlejši in najtemnejši, je tudi najdaljši mesec v letu, čeprav šteje tudi samo 31 dni, kot jih ima najljubši mesec maj. Zadeva je psihološke narave. Novoletni prazniki ljudem praznijo žepe, zato se jim vleče do prvega prihodnjega meseca in je v tem pogledu res najdaljši mesec v letu. Staro slovensko ime za januar je prosinec (v prekmurščini in hrvaščini se tako imenuje mesec december); hrvatsko: siječanj, srbsko: januar, češko: leden, bolgarsko: januari, poljsko: styczen, rusko: janvar'. Lesorezi k dvanajstim mesecem so iz »Velikega koledarja«, ki je izšel prvič v letu 1522 pri Jakobu Koblu v Oppenheimu Misli za januar Kaj ntim bo prineslo leto, ki ga začenjamo, vsak dan in vsaka ura v tem letu, kaj vse hudega in bridkega nas bo doletelo, kakšna sreča in radost nam utegneta biti podarjeni, ne vemo. Nihče izmed nas ne more tega niti slutiti, noben horoskop prerokovati, noben računalnik napovedati. Nekaj pa vemo: če smo pripravljeni, da zmerom in povsod prisluhnemo božjemu klicu, bomo sprejeli za dobro vse, kar nam bo Bog poslal. Jakob Brurnmet Bili so časi neprimerno hujših stisk, kot so sedanje. Zato se z neprestanim govorjenjem o krizi ne dajmo zavesti v krizo, ki vodi k otopelosti, k duhovni ali telesni ohromelosti, k malo-srčnosti in k tarnanju od jutra do večera; vzemimo krizo kot znamenje novih pogledov, novih možnosti in upov. Heinrich Fries S pametjo in resnico, s spretnostjo in voljo naposled lahko dosežemo vse; z lažjo in sovraštvom, z zvijačo in grobostjo konec koncev ničesar ne dosežemo. Golo Mann Spoštovanja človeka in človeškega življenja ne moremo razstaviti na dele. Kar se dogaja v Afriki ali v Aziji, nas ogroža prav tako kakor tisto, kar se hudega odigrava v Evropi ali v Ameriki. V prihodnje bo usoda človeštva ena sama celota. Ljudje bodo rešeni ali uničeni v tisti meri, v kakršni bodo človeško življenje spoštovali ali prezirali. Odd Nanssen Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz neodkritega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvseiri drugega razveselimo. Kar veselje zamori, zastruni že v korenini, je sebičnost. Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje. Ivan Turgenjev Osnovno, kar je potrebno za skupno življenje ljudi, mora biti medsebojno zaupanje. Ne prijateljstva in ne zakonske zveze si ne moremo predstavljati brez zaupanja. Celo ljubezen v človeškem sožitju ni tako pomembna kakor zaupanje; lahko bi rekli, da se tista osrečujoča ljubezen more pokazati le tedaj, če temelji na zaupanju. Max Picarcj FEBRUAR — SVEČAN Do okoli leta 450 pred Kr. je bil februar zadnji mesec v letu. V tedanjem Rimu so ob koncu leta obhajali praznik volčjega boga Lupercusa — Lupercalia (luperkalije). Lupus pomeni volk, lupercus pa odvračevalec volkov. Bratovščina, v kateri so bili večinoma tedanji poganski duhovniki, je obhajala praznik tako, da so v Favnovem svetišču na pobočju Pala-tina žrtvovali kozla in psa, nato pa s kosom kože odrtih in darovanih živali samo spredaj nekoliko prepasani tekli skozi mesto. Gredoč so z jermeni, izrezanimi iz kož darovanih živali, opletali ženske, ki so jih srečavali ali so jim namenoma prihajale na pot, da bi izgnali iz njih demonske sile, obnovili v njih čiste tokove življenjske moči in jim zagotovili rodovitnost. Po nekaterih poročilih so v starodavne rimske noše oblečeni moški opravljali to delo »očiščevanja« po rimskih ulicah. To očiščevanje je imelo obredni pomen. Jermena, izrezana iz kož darovanih živali, so imenovali februum, cel potek obreda pa februare — očistiti. Ohranjena poročila govore še o drugih starorimskih obredih in običajih tega meseca, ki so imeli vsi značaj sprave in očiščevanja. Eden takih obrednih običajev se je imenoval amburbium, združen s slovesnim obhodom okrog Rima in z magičnim kolobarjem, ki so ga pri tem napravili krog in krog mesta; pri obhodu so nosili plamenice. Ostanek tega obreda je ohranjen v krščanskih procesijah s svečami, s katerimi verniki tudi med mašo svetijo in je zato praznik dobil ime svečnica (2. februarja). Drug tak obred se je imenoval Lustrationes boginje Juno Februalis, dalje obred z ognjem, s katerim je bil počaščen Pluto Februus, bog rodovitnosti. Pred vsem, kar se je znova začelo, sta bila potrebna sprava in očiščevanje, če so hoteli, da so dala božanstva zemlji novih moči plodnosti in življenja. Ko je kralj Numa Pompilij razdelil leto na dvanajst mesecev, je bil februar skraja zadnji mesec in so mu zato ob prestopnem letu pridali en dan več. Februar je že dolgo drugi mesec v letu, najkrajši, zato pa ima vsaka štiri leta, imenovana prestopna, en dan več. Pri nas ima dve imeni; sečan in svečan. Prvo ime izhaja najverjetneje — tako ga razlaga tudi Miklošič — iz besede, oziroma glagola seči, sečem, sekati, tj. čas, ko so si ljudje pripravljali drva, sekali drevje. Ljudsko izročilo pravi, da je v tem času posekano drevje najbolj trdno. Tako razlago podpremo lahko tudi z nemškim imenom za februar: Holzmond, Haumonat, Fallmonat. Ponekod na Notranjskem in Primorskem se ime sečan še danes sliši, čeprav zelo redko. Pri Slovencih je iz sičana nastal najprej svičan — tako ga navaja Nova Krainska Pratika za leto 1775 — Fran Metelko pa je v Novi Pratiki za prestopno leto 1824 spremenil sičen — sičan — svičan v svečan in tako je pri tem ostalo. Jezikoslovec Škrabec je ime svečan takole razložil: »Svečan je dobil svoj v ali od svečnice ali od sveč, ki od kapa visijo pa je v resnici vendarle sečen, to je mesec, ko se drevje seka.« Čeprav je februar navadno še zelo mrzel, vendar že napoveduje toplejše čase, hkrati pa opozarja: Ako je pretoplo svečana, malega travna bo še počivala brana; ako pa je svečana mraz, malega travna se poti obraz. Prehitra otoplitev je varljiva: Ako na svečnico jug drži, bo še huda zima. Vendar že svet' Matija led razbija, tako da po njegovem godu lisjak ne gre več čez led domov. Pred svetim Matijem je še sv. Valentin, ki ima ključe do korenin. To je torej mesec, ko se pomlad spoprime z zimo in v sončnih legah ponekod že poženo prve trobentice in zvončki, v gozdu pa volčin, na leske se že obešajo mačice, prav tako na muževne vrbe. Tudi na nekaterih drevesih že opazimo, kako se napenja popje. Do astronomske pomladi je pa seveda še daleč, vendar je toliko praznikov, godov, imen in znamenj, ki jo napovedujejo. V februarju je navadno pust, čas veselja, zabave in norenja. Februar je čas preokreta v naravi, ki prinaša daljše dneve, ponovno rast sonca, več svetlobe in toplote. V katoliškem koledarju je zelo pomemben 2. februar, eden izmed mnogih Marijinih praz- nikov v letu: praznik Marijinega očiščevanja ali darovanje Gospodovo ali svečnica. Štirideset dni po Gospodovem rojstvu je šla Marija v tempelj k očiščevanju, ki je bilo po Mojzesovi postavi obvezno za vsako judovsko ženo. Ime darovanje Gospodovo pa je praznik dobil po dogodku, ko je Marija nesla Jezusa kot prvorojenca v tempelj in ga Bogu darovala. Cerkveni praznik je nastal kot odpor proti poganskim luperkalijam. Cesar Justinijan ga je vpeljal v svoji državi leta 542, papež Sergij I. pa kakšnih 150 let pozneje za vso latinsko Cerkev. Pri lu-perkalijah je ljudstvo s plamenicami šlo v sprevod po Rimu. Papež je namesto sprevoda s plamenicami vpeljal procesijo s svečami. V cerkvah je na svečnico blagoslov sveč. Na blagoslavljanje sveč in na njihovo rabo je v našem ljudstvu navezanih veliko navad. V obredni molitvi pri blagoslavljanju sveč prosi Cerkev božjo dobrot-ljivost, naj bi bile blagoslovljene sveče ljudem, kjerkoli so, na suhem ali na moiju, v dušno in telesno korist: naj verniki v svetišču božje slave tudi sami sebe darujejo; kakor svetloba blagoslovljenih sveč preganja nočno temo, naj tudi nevidni ogenj sv. Duha razžari srca, da bo iz Misli za februar Človek našega časa je šel skozi obdobje velikih iluzij, ko si je predstavljal, da zdaj, ko je prišel do boljšega poznavanja samega sebe in sveta, vera ni več potrebna ... V resnici pa je za tistega, ki zna gledati veliki konflikt, iz katerega smo izšli, le še potrdil potrebo vere. Ker je prišel do višje stopnje spoznanja in obvladanja samega sebe, odkriva duh zemlje čedalje močnejšo potrebo po molitvi: iz svetovnega razvoja prihaja Bog v našo zavest večji kot kdaj prej in tudi bolj potrebni smo ga kot kdaj poprej. Pierre Teilhard de Chardin Veselje ni isto kot zabava in zabava ni isto kot veselje. Zabave so včasih lahko zelo sebične; včasih so dobre in pametne. Vendar so to le stvari, ki jih sami napravimo, odvisne so od našega zanimanja, pridejo in gredo. Veselje je globlje. Veselje pride naravnost od Boga. Veselje je poseben dar božji. Mihael Ramsey njih splahnela vsa slepota-strasti in bodo verniki hrepeneli le po Bogu in po tem, kar je božjega. Ponekod so na svečnico žene in dekleta spravile v kot izbe kolovrat, simbol zimskega dela; zanje je zima minila. Če je okrog svečnice še huda zima, še dovolj snega in ledu, je znamenje, da ne bo več dolgo trajala. Če se pa le prezgodaj ogreje, je to varljivo in zima se po toplih dneh rada povrača, o čemer zanesljivo pripoveduje ljudski vremenar: Če na svečnico prej od svečnice nego od strehe kane, še hujša zima, kakor je bila doslej, nastane. V februarskih vremenskih pregovorih nastopajo mnoge živali: volk, jazbec, mačka, lisjak, dalje ptice, mušice in čebele. Kmetje ne marajo toplega februarja, ljubši jim je mrzel. Rajši vidijo na polju volka kakor v srajci moža in celo v hlevu je bolje imeti volka, kakor se na soncu o svečnici greti. Topla svečnica sneg in mraz prinese, mrzla oba odžene. Slovenci v Reziji so imenovali februar mali mesec, verjetno zaradi manjšega števila dni, Hrvati ga imenujejo veljača, Srbi februar, Čehi unor, Bolgari februari, Poljaki luty, Rusi febral. Gorje nam, če na svoji poti naletimo le na pritrjevanje in hvalo. Če nam ugovarjajo, je neprijetno in nas boli. Vendar je še zmerom bolje, če nam kdo pametno ugovarja, kot da se nam hinavsko prilizuje. Dialog nam pomaga, da spoznamo pravo mero, pomaga nam, da se ne zapiramo vase in v svojo sebičnost. Odpira nas za bližnjega in za Boga. Helder Pessoa Camara Najlepše, naj prijetnejše vznemirjenje, ki ga moremo doživeti, je mistično-nadčutno. To vznemirjenje je izvor vse resnične umetnost{ in znanosti. Vedeti, da to, kar je za nas nepojmljivo, v resnici obstaja, pomeni najvišjo modrost in najsvetlejšo lepoto ... To znanje, ti občutki so središče resnične religioznosti. Albert Einstein Premaganje ene same težave nas uči premagovati druge; enkratni napor nam prihrani štiri druge. Pogum ene minute je vreden za cel dan, in trdo delo je plodno in veselo delo. Antonin-Gilbert Sertillanges MAREC — SUŠEČ Marec je bil v starem rimskem koledarju prvi mesec v letu. Posvečen je bil bogu pomladi in poznejšemu bogu vojne Martu (Martius). V marcu so se po dolgem zimskem počitku, ki je trajal od oktobra, začeli vojni pohodi. V marcu so iz pristanišč, kjer so prezimile, zaplule ladje, ki so plule na daljših razdaljah rimskega imperija. Na Martovem polju (Campus Martius) so prirejali velike preglede vojske, podobne sedanjim vojaškim paradam. Martu v čast so prirejali tudi konjske dirke, zmagovitega konja pa nagradili s tem, da so ga žrtvovali bogu vojne. Že prvi dan marca — Rimljani so prvi dan vsakega meseca imenovali kalendae — so praznovali novo leto, hkrati pa rojstni dan boga Marta in rojstni dan njegove božanske matere Junone, ki je po neki pripovedki spočela svojega sina z vonjem neke pomladne cvetlice. Na novega leta dan so v Rimu obhajali matronalia, to je praznik, ko so družina in posli želeli gospodinji srečo in jo obdarovali. Ugasili so ogenj na ognjišču in prižgali novega. Delili so novoletni kruh, panis Martis, od katerega izvajajo nekateri besedo marcipan. V posebnih sprevodih, ki so jih prirejali Martovi duhovniki salijci (salii, tako imenovani po obrednem plesu, ki so ga plesali — salire pomeni skakati, plesati), so bičali starega boga leta Mamiriusa Veturiusa. V marcu so ponekod kurili kresove. V drugi polovici meseca so obhajali praznik svatbe Marta z Nerio, boginjo zakona: dan pred tem praznikom so priredili hudomušno slavje Ane Perene (Annae Perennae) v spomin na dogodek, ko jo je Minerva zagodla Martu, v katerega je bila zaljubljena, in mu poslala v temno spalnico staro mamko Anno. Anna Perenna je bila staro-italska boginja začetka in konca leta, po Ovidu pa boginja Lune. Njen praznik znova se vračajo-čega leta so obhajali zelo veselo. Kot Mars Silvanus je bil rimski bog Mars varuh vseh gozdnih in domačih živali. Ljudje so mu žrtvovali v želji, da bi jim naklonil ugodno rast, dobro letino, ljudem in živini pa zdravje. Kot bog vojne ni prinašal samo razdejanje, sovraštvo, jezo in smrt — nekateri izvajajo njegovo ime od latinske besede mors, kar pomeni smrt. Mars ni le rušil, marveč tudi gradil in podvrženim deželam prinašal kulturo in civilizacijo. V astronomiji se imenuje Mars eden izmed velikih planetov sončnega sistema, ki gre svojo pot med Zemljo in Jupitrom. Zvezdoslovci so v svojem modrovanju razlagali, da so nekatere snovi v zemlji »otroci« planetov. Po tem modrovanju so pripisovali svinec Saturnu, baker Veneri, zlato Soncu, Marsu pa železo, torej najbolj razširjeno kovino, ki je je mnogo tudi v morjih, rastline jo imajo v listnem zelenilu ali klorofilu, ljudje in živali pa v krvi. Najpomembnejši dogodek v marcu je začetek pomladi. Pomlad se začne, astronomsko gledano, tisti dan in tisto uro, ko Sonce na svoji poti od juga proti severu prvič prekorači nebesni ekvator (ravnik, polutnik). Ta dan je navadno 21. marec, v letu 1975 ob 1. uri 7 minut. Sonce stopi tedaj v znamenje ovna. Na severni polobli sta tedaj dan in noč enako dolga, to je pomladanski ekvinokcij ali enakonočje. V naravi je to čas preloma, čas ko čarovnice in demoni rogovi-lijo. Privihrajo v ekvinokcijskih viharjih, ki bri-jejo z zahoda ali jugozahoda in se pode prek dežele. Viharji se osvobode pošasti, jih odpihnejo in prebudijo naravo. Sredi meseca se navadno še pogosto oglasi zima in z repom vije. Največkrat nastopi hud mraz, čeprav le za malo časa, živo srebro pade pod ničlo in celo kratkotrajni snežni metež ni redek v tem času. Toplo spomladansko ozračje, ki nas včasih varljivo ogreje, ni nikoli dolgotrajno. Skratka, marčeve-mu vremenu ni zaupati: Sušeč če z rilcem ne rije, rad potem z repom zavije. Brezen je desetkrat na dan jezen. Kmeta in vrtnarja, ki bi mu preveč zaupala, opozarja ljudski vremenar: Če se sušca da orati, aprila ti bo jokati. Kar v breznu zraste, april pobrije. Marčno vreme je pomembno za vse spomladansko obdobje. Ljudski vremenar pozna njegovo zvitost, jezo in hudomušnost. Sušeč je pač suhi mesec in če tedaj prah okrog pometa, prav dobro letino obeta. Drugo ime za sušeč je brezen. Ime je po mnenju razlagalcev naslonjeno na brezo, ki daje v tem času brezov sok in začne počasi zeleneti. Tudi za drugo razlago, da je mesec brezen — marec čas, ko se v naravi prebuja sla po novem življenju, ko se mačke breznajo, bi našli dovolj staro izročilo. Že Izidor Seviljski (1. 560—636) je zapisal, da v tem mesecu vse v naravi teži po telesni združitvi. Fran Levstik je pred dobrimi sto leti breznoVemu snegu napisal pesmico v čast, v kateri poje: Oh, breznov sneg, oh, breznov sneg, toplote mehke trdi beg! Prigrevalo je nekaj dni, a danes mete in praši. Oh, breznov sneg, oh, breznov sneg, toplote mehke trdi beg. Mesec sušeč je nevaren bolnikom. Pomladi ljudje mrjo, pravi star pregovor. In drug star pregovor: Kogar je bolezen čez zimo priklenila na posteljo, tega marec pobere. Dve stvari sta značilni za marec: življenje in smrt. Novo, porajajoče se življenje pa je vendarle močnejše od smrti. Umre le tisto, kar je smrti zapisano, vse Misli za marec Če je človeškim močem uspelo poslati človeka na mesec, zakaj jim ne bi uspelo rešili problema vojne. Tolikokrat govorimo o dolžnosti in odgovornosti državnikov. Enako dolžnost ima vsak izmed nas, naj bo mož, žena ali otrok. Vsi se morajo udeležiti križarske vojne za mir. Dejstvo, da v preteklosti ni bilo mogoče rešili vprašanja mirti, ne pomeni, da bi ga tudi danes ne mogli rešiti. Charles S. Rhyne Pameten človek hitro spozna svoje napake in jih molče popravi. Neumen človek pa svojih napak ne spozna niti tedaj, če mu jih pokažejo, marveč se bo še jezil in togotil nad tistim, ki ga je na to opozoril. Hudoben človek se ne srdi samo nad tistim, ki mu pokaže njegove napake, marveč vztraja tudi v prepričanju, da je brez njih. Dober človek je pa hvaležen, če ga opozorimo na njegove napake in se trudi, da se jih znebi. Svvami Omkarananda Tako močna kakor volja do resnice mora biti v človeku volja do resnicoljubnosti. Samo drugo se prebuja v novo življenje, ki ga čedalje bolj krepi pomladno razpoloženje in novo upanje. Hrvati imenujejo mesec marec: ožujak, Srbi mu pravijo: marat, Čehi imajo zanj isto ime, ki ga poznamo tudi Slovenci: brezen, Bolgari ga imenujejo: mart, Poljaki: marzec, Rusi pa: mart. POMLAD Mraz je odšel na saneh, kanile so kaplje od streh in v zraku diši. Po cestah vode so razlite, gore so na novo umite, nad njimi nebo se modri. Vse drevje se je razklenilo, vso zemljo je sonce oblilo — med nas je stopila pomlad! Zelene so trate in polja, vrnila se dobra je volja: zdaj gremo življenje iskat! Jože Dular tista doba, ki ima pogum do resnicoljubnosti, more biti v posesti resnice, ki deluje v njej kot duhovna sila. Resnicoljubnost je temelj duhovnega življenja. Albert Schweitzer Kako lahko je zatreti žive družinske navade, večkrat nepomembne šege. Na vprašanje o njihovem pomenu se ne da odgovoriti, če ni čutiti tople ljubezni. To ljubezen je treba skrbno negovati, zakaj ta ljubezen ni narava, ni življenjska navada, marveč kulturna dobrina kakor ogenj. In kakor ogenj tudi ljubezen lahko vedno znova vzplamti in gori na novih ognjiščih, dokler ne ugasne njena iskra. Frederik Jacobus Johannes Buytendijk Duhovno buden človek preskuša dejstva 'preden sklepa, šele potem presoja. Duševna lenoba pa je že pri sklepih, še preden pozna dejstva, sodi že vnaprej in je pristranski. Zato nimamo mnogo pričakovati, dokler ne bomo dovolj pametni, da se bomo otresli predsodkov, polovičnih resnic in nevednosti. Današnji svet nam ne dovoli tega razkošja, da bi bili duhovne lenobe. Martin Luther-King ml. APRIL — MALI TRAVEN Četrti mesec v letu ni na najboljšem glasu, kakor vemo: dela, kar ga je volja, muhav je, za norca nas ima in se tudi dosti ne meni za mar-čeve obljube: aprila bo sonca več ko dovolj. Zaradi svoje nestanovitnosti je prišel v pregovor, ki pravi: Nestalen kot aprilsko vreme. O aprilskem vremenu pa spet pravi pregovor: Več ko ima leto dni, aprila vreme se spremeni. In kako jo zagode kmetu, tudi vemo: April sedemkrat na dan kmeta s polja spodi. Pri Rimljanih se je imenoval ta mesec aprilis; ime pride od glagola aperire, kar pomeni odpreti. Tako razlaga njegovo ime tudi pesnik Ovid v svoji koledarski knjigi »Fasti«, tj. »Koledar«. V mislih je imel zemljo, ki se spomladi odpre: svetloba, toplota in življenje obudijo zemljo, da iz njenega naročja zraste bogastvo narave. Tudi znani učenjak Marcus Terentius Varro, ki se je ukvarjal z raziskovanjem rimskih starožitnosti, daje prednost tej razlagi, omenja pa tudi drugo, ki se zdi moderni znanosti sprejemljivejša in sodi, da je ime april v zvezi z grško boginjo Afrodito, rimsko Venero. Torej naj bi bil april posvečen Veneri, ki so jo v Italiji častili kot boginjo ljubezni in zaščitnico zaljubljencev. Prvotno je bila Venera staroital-ska boginja pomladi in vrtov, zaščitnica vseh, ki so se ukvarjali z zemljo: vrtnarjev, viničarjev in kmetov. Šele pod vplivom grškega kulta so jo začeli častiti kot boginjo ljubezni. V Veneri se združuje zemeljska ljubezen s kozmično, kakor jo je opeval veliki rimski pesnik in modrec Lu-krecij v svojem posvetilu k pesnitvi »O naravi stvari« kot »veselje bogov in ljudi, dobrotno Venus, ob prihodu katere se razbeže oblaki in se zemlja odene s cvetjem«. Rimljani so jo častili kot cvetlično boginjo Floro, kot božanstvo sloge — concordiae, kot boginjo, ki prinaša srečo — Venus Felix, in boginjo zmage — Venus Victrix. Ker je bil praoče Rimljanov Enej Venerin sin, so se ti sklicevali na božanski rod in iz njega utemeljevali svoje poslanstvo. Kot rojstni dan Venere so v rimski državi obhajali prvi dan aprila kot Venerin dan. V nemških deželah so april od Karla Velikega imenovali tudi mesec velike noči, ker je praznik vstajenja največkrat v mesecu aprilu. Ponekod ga imenujejo tudi kukavičji mesec, ker se v aprilu prvič oglasi kukavica. Slovenci so ločili mesec april in maj po tem, da so poimenovali april z malim travnom, maj pa z velikim travnom. Slovenci v Slovenski krajini pa že mesec marec imenujejo mali traven, april pa veliki traven, vtem ko je Malorusom traven šele maj ali junij. Ponekod imenujejo april deževni mesec, Valentin Vodnik pa mu je dal povsem samosvoje ime: ovčjider. Stoletni koledar priporoča ljudem, naj v aprilu puščajo kri, naj vdihavajo čim več čistega zraka, naj jemljejo odvajala in se kopljejo, izogibljejo naj se pa začimb, slanikov in podobnih nasoljenih rib. Do 24. aprila — tako svetuje nekdo — se človek ne sme kopati, ker je voda strup za telo. Prvi april je že od nekdaj dan potegavščine, dan aprilskih šal in njihovih žrtev. Po prvi april pošljemo nekoga, se pravi, da nekoga potegnemo, ga pošljemo »v kraljestvo neumnosti in slepila«, kjer se sam znajde kot bedak in tepec. Od kdaj izvira ta navada prvoaprilskih šal in potegavščin, ni mogoče ugotoviti, je pa razširjena skoraj po vsem svetu. Nekateri razlagajo, da so prvoaprilske šale v zvezi z muhastim aprilskim vremenom, ki ima včasih ljudi res za norce. Toda prvoaprilske šale poznajo tudi v deželah, kjer april s svojim vremenom ni tako muhast, npr. v Indiji, kjer ima njihov spomladanski praznik »Huli« podoben značaj kakor pri nas prvi april. V Franciji in Italiji imenujejo tistega, ki ga za prvi april potegnejo, »aprilska riba« (pois-son d'avril). Švedi se tistemu, ki je nasedel prvo-aprilski šali, smejejo in ga dražijo: »April, april din dumma sili« (tj. neumni slanik). V vseh teh razlagah je verjetno nekaj resnice, zlasti če pomislimo, da je ponekod zadnji april prav tako povod za razne šale in potegavščine, iz česar bi lahko sklepali, da je ves pomladni čas v znamenju norčij in potegavščin. V tem pogledu bi ga lahko primerjali s kvirinalijami, rimskim praznikom norcev. Preprosta in najverjetnejša razlaga je ta: pomlad je prišla in objestna vese-lost je zgrabila ljudi. Tisti, ki nasede prvoaprilski šali, ki se da potegniti in ga lahko pošljemo kamorkoli, predstavlja v nekem pogledu k onemoglosti obsojeno zimo, s katero nova pomlad počenja, kar hoče. Ker je velika noč največkrat v mesecu aprilu, jo ponazorujeta simbola zajček in jajce (pirh) — simbola rodovitnosti in pomladi. V krščanstvu je postalo jajce simbol Kristusovega vstajenja in ga srečujemo med velikonočnimi jedrni pri vseh narodih s krščanskim izročilom. Ozvezdje, v katerem je v aprilu sonce, preide iz znamenja ovna v bika. April je bil nekoč bolj kakor danes mesec prošnjih dni, prošnjih procesij za lepo vreme. Ko med goricami, med polji in travniki, njivami in vrtovi zacveti pomlad, se po potih med polji vijejo Markove procesije. Markove procesije so prošnja za božji blagoslov, so velik praznik upanja, pravi o njih pisatelj. Zavoljo goric, zavoljo njiv in polja, ki jim naši kmečki ljudje ne morejo dati drugega kot delo, skrb in ljubezen. Zakaj kdo jih more varovati pred pozebo, kdo more pregnati točo, kdo more namočiti razpokano zemljo o suši, kdo dati sadove upanju in trpljenju, če ne Bog? Ko pomladi ozelene polja, za-cvetijo bregovi in ozelenijo gorice, se z novo silo oglasi v kmetovem srcu želja po bližini Boga. Zato se iskrijo po vseh bregovih, ki se tlačijo v široko obzorje Slovenskih goric ali se stiskajo na gričih med gorenjskimi, dolenjskimi in notranjskimi hribi, neštete bele cerkve, ki nosijo imena priprošnjakov in patronov slovenske zemlje . . . Vihrajo bandera, rožljajo molki, prosi molitev in kipijo pesmi, da bi bila pesem med delom bolj vesela ... Vsi se je udeležujejo, vsi prosijo, vsi pojejo, vsi molijo, ker vsi upajo, vsi trpijo in vsi trepetajo . . . Še en pomemben pomladanski praznik je slovensko ljudstvo včasih v veselju obhajalo — Jurjevo na dan 24. aprila. Ponekod se je na to praznovanje ohranil le še spomin. Hrvati imajo za april ime travanj, Srbi april, Čehi duben, Bolgari in Rusi prav tako april, Poljaki pa kwiecien. Misli za april Kristus ni vstal zase, kot posameznik, marveč za nas, v nas, da nam je pokazal pot. Ne rešuje nas od zunaj, kakor če nekomu nekaj darujemo, marveč od znotraj, ker nas odrešuje naša odločitev, naša vera. Vsa dejanja, ki jih evangeliji predstavljajo kot čudeže, imajo te značilnosti. Kristus ni nikoli prikazan kot, čudodelnik, ki bi deloval od zunaj in bi spreminjal ljudi, kakor izdelamo kakšen predmet; nasprotno: vse gre vedno skozi človekovo zavest in voljo. Ne reče: ,Rešil sem te,' kakor če potegneš iz vode človeka, ki se potaplja; pravi: , Tvoja vera te je ozdravila.' Roger Garaudy Vsi nasledki vesoljskih poletov bodo v prid človeku in človeški družbi le tedaj, če bo pridobljeno znanje prav uporabljeno, če bo znanost usmerjena v to, da bo dala človeku tisto svobodo, ki ustreza njegovemu dostojanstvu: glede na zadnja vprašanja o smislu življenja v svobodi hoditi po tistih potih, ki mu jih predpisuje vest, ne da bi ta pota hotela drugim vsiljevati. Josef Meures Boga moramo najti. Najti ga pa ne moremo v hrupu in nemiru. Bog je prijatelj molka. Glej, kako narava, kako drevesa, cvetlice in trave v tihoti rastejo. Glej, kako zvezde, mesec in sonce tiho gredo svojo pot. Kolikor več v tihi molitvi sprejemamo, toliko več v našem vsakdanjem življenju lahko razdajamo. Mati Terezija Na vse, s čimer se srečujemo v življenju, lahko gledamo z dveh strani. Tudi na težave. Lahko stokamo, malobesedno klonemo, vijemo roke, zavijamo z očmi, zgubimo pogum in obupamo. Lahko se pa tudi ponosno vzravnamo, se težavi postavimo po robu in rečemo: »Naka, ne dam se!« Tedaj nam težava da poguma in moči. Težavam je treba kljubovati, se spoprijeti z njimi in ne izgubiti poguma. Emil Meier Eno je gotovo: sovraštvo in maščevanje peljeta v pogubo. Če bomo sedanji in bodoče rodove pitali s tem, bi to pomenilo duševni umor in isto, kot da smo podpisali smrtno obsodbo naše kulture. Odd Nanssen MAJ — VELIKI TRAVEN Nobenega meseca niso pesniki tolikokrat in tako goreče opevali kakor maj. V maju vse zeleni in cvete: drevesa, travniki, vrtovi in ljubezen. Naši ljudje so mu upravičeno dali poleg velikega travna še več drugih imen: majnik, cvet-nik, rožni cvet, rožni mesec. Povsod je toliko cvetja in zelenja, da se še tako razvajeno oko ne more načuditi tej lepoti. Mesec maj, ki so ga latinci imenovali maius, je dobil ime verjetno po plejadi Maji, najstarejši Atlasovi hčeri. Nekateri razlagajo to ime tudi drugače: ime naj bi dobil po Jupitru s priimkom Maius. Ker so v maju prvič po dolgi zimi spet gnali živino na pašo, so v nemško govorečih deželah imenovali maj mesec paše. Pesniki opevajo maj kot mesec, ki s polnimi rokami siplje srečo in blagoslov, ljubezen in razpoloženje. Z mnogimi darovi pomaga ljudem in živalim, da se dobro počutijo. Hrastovo listje, ki ga naberemo med dvema Marijinima dnevoma, zdravi vse rane, zelo zdravilna za bolehne je pijača, napravljena iz smrekovih vršičkov, ki poženo v maju. V cvetje in zelenje odeta narava zbuja tudi v človeku praznično razpoloženje. Ponekod postavljajo mlaje, imenovane »majnike«, spet drugod zatikajo mlade brezove veje na hlevska vrata in skednje. Od leta 1890 je prvi maj tudi delavski praznik. Kaj prinaša več rasti in blagoslova kakor majski dež! Star pregovor pravi: Če ttjakov dan dežuje, dobro letino oznanjuje. Preveč dežja pa seveda spet ni dobro: Veliki traven moker, rožnik pa mlačen, kmet bo tisto leto žejen in lačen. Če je pa majnika lepo, je dobro za kruh in seno. Majski dež in sonce pa ne pospešujeta samo rast v naravi. Še dandanašnji so ponekod prepričani, da človek, ki hodi gologlav in brez dežnika v majskem dežju, v tem času še dalje raste. Majski dež pospešuje rast las. Kdor se nagiba k pleši, naj izkoristi to priložnost, ki je učinkovitejša kakor tista, ki jo z glasno reklamo razglašajo razna podjetja s svojimi kemičnimi proizvodi. Sredi meseca jo majnik še rad zagode vrtnarjem z nenadnim mrazom ali s slano. Takrat namreč godujejo: sv. Pankracij, Servacij in Bonifacij; to »so ledeni radi vsi«, pravi o njih ljudski vremenar. Ko so ti mimo, se mraza ni več bati in tudi slana ni več nevarna. Urbanovo sonce bo jeseni napolnilo sode s sladkim vinom. V maju goduje takoj za ledenimi svetniki sv. Zofija, ki je po ljudski veri rada mokra in mrzla. Ko so godovi teh svetnikov mimo, se ni bati več slane ne mraza in otroci lahko brez skrbi gredo bosi iz hiše. O Frideriku Velikem, ki se je imel za velikega prosvetljenca, pripovedujejo, da je hotel zatreti praznovernost v zvezi z ledenimi možmi v mesecu maju, pa je prisilil svojega vrtnarja v Sanssouciju, da je rastline iz rastlinjaka dal prenesti na prosto prej, kot je vrtnar imel za potrebno. Ledeni možje prosvetljenemu vladarju niso ustregli in so poslali svoj mraz: vse oranže in druge rastline, ki jih je vrtnar moral prenesti na prosto, so mu pozeble. Prvi maj ima še poseben pomen za nemške pokrajine zaradi »Valpurgine noči«. »Valpur-gina noč«, to je noč od 30. aprila na 1. maj, ima v nemški ljudski veri približno isti pomen kakor pri nas kresna ali Šentjanževa noč. Praznik prvega maja s starimi poganskimi običaji zelo slovesno obhajajo v skandinavskih deželah; povsod gore ognji, povsod plešejo, pojejo in pijejo. To noč jašejo čarovnice na Blocksberg, kjer imajo svoje orgije. Ni povsem jasno, zakaj se je to nenavadno izročilo o demonih tako trdovratno ohranilo prav ob tej noči od 30. aprila na 1. maj. Po stari ljudski veri je namreč noč pred vsakim velikim praznikom v letu noč strahov. 1. maj pa ni noben velik praznik, ki bi ga obhajala Cerkev in ne noben praznik s kakšnim posebnim dogajanjem v naravi, kot je na primer kres ali Šentjanževo. Nekaterim je 1. maj praznik pomladi, čeprav je pravi pomladanski praznik velika noč. Datum tega praznika pa je odvisen od določenih konstelacij v vesolju, od stanja Sonca. Lune in Zemlje: velika noč se namreč praznuje prvo nedeljo po prvi Luni po spomladanskem enakonočju. V tej skladnosti s koz-mosom so obhajali praznik pomladi zlasti v deželah severne Evrope že pred nastopom krščanstva. Smisel tega pomladanskega praznika je bil zlasti pri germanskih narodih posvečen skrivnostim rojstva zemlje. Opis tega praznovanja nam je ohranil rimski zgodovinar Tacit. Mesec majnik je Cerkev posvetila Materi božji in njej v čast obhaja posebno pobožnost — šmarnice. Na Slovenskem je ta pobožnost stara že stotrideset let. V tem času je nastala cela zbirka šmarničnih beril in pesmi. Pobožnost, ki so jo začeli imenovati po majniških cvetlicah, šmarnicah, so kmalu začeli opravljati tudi zunaj cerkve — na vasi, pri kapelicah in znamenjih. Metod Turnšek je lepo opisal tako vaško šmar-nično pobožnost: »Čudoviti so ti majniški večeri. Ko se stisne mrak in ljudje povečerjajo in zazvoni pri cerkvi ali vaški kapeli ,večno luč', glej, se sredi vasi ob svetem znamenju zbere vsa vas. Modri očetje in živahni mladeniči, skrbne matere in smehljajoča se dekleta, stare babice s stolčki in živ vaški otroški drobiž. Pred Marijino podobo prižgo sveče. Dekleta prično Marijino pesem, ki jo za njimi povzame staro in mlado. Sledi duhovno branje ali rožni venec z litanijami Matere božje. ,Moleč', po navadi naj-pobožnejši in najuglednejši mož v vasi, ki moli tudi pri mrliču in je tudi sicer nekak vaški svečenik', vodi vso pobožnost. . . Skrivnosten je majniški večer. Na nebu žare biseri migljajočih zvezd, po sočnih tratah in mladem žitnem silju ubirajo svoj nočni spev črički, po cvetočih jablanah in hruškah žužnjajo hrošči ali se spreleta- vajo prve šentjanževe muhe; v grmovju žgoli slavček in tudi vaški potok pošumljava in poživlja mehki božajoči majniški večer. Vse stvarstvo je kakor čudovita kitara, polna lepih melodij, ki spremljajo molitev in petje verne soseske. Vse je kakor ena družina, zbrana okrog nebeške Matere Marije, pod katere varstvo se zateka. Zlasti lepe so šmamice ob nedeljskih večerih, ko so pete litanije . . .« Zvezdno nebo je v maju do 21. v znamenju bika, nato pa v znamenju dvojčkov. Alojz Gradnik VELIKI TRAVEN Šmarnice: spomin sladak mojega detinstva. Bosi trgali smo vsak dan v rosi za oltarčke cvetni slak. Kje si tiste vere vir? Grehe! hi te z golo roko. Kaj si že tako globoko, da ne najdem te nikjer? Velikemu travnu pravijo Hrvati: svibanj, Srbi: maj, Čehi: kveten, Bolgari: maj, Poljaki in Rusi: maj. Misli za maj Ena najvažnejših nalog današnjega časa je zbuditev odgovornosti v slehernem človeku. Človeškemu dostojanstvu morata biti tuja slepa poslušnost prav tako kakor nebrzdana samovolja. Za tako odgovornost pa je potrebna samo-vzgoja. Ne otepajmo se nalog, ki so nam postavljene. Z vso vnemo moramo težiti za tem, da si očistimo in okrepimo duše z lastno vzgojo. Kari Jaspers Kdor drugega ponižuje, poniža najprej sam sebe. Zmerom moramo biti pripravljeni, da ljudem pomagamo in jim krepimo zaupanje vase in spoštovanje samega sebe. Poniževanje je nekaj dobrega, če to delamo pri sebi. Krepi samozavest drugih, pa si boš pridobil zveste prijatelje. Thomas A. Laird Ogrožene vrednote bi najbolje zavarovali s tem, da jih sami uresničujemo. Vzemimo na primer pravičnost. Nič lažjega kakor to, da govorimo o nepravičnosti drugih, najbolj glasno o tistih, ki so najbolj daleč od nas. Težko je, vendar vsekakor bolje, da smo sami pravični. Da bi bili ljudje boljši, je samo eno možno: da se vsak sam poboljša. Proti splošni hudobiji se moreš boriti samo tako, da izpopolnjuješ svoje Življenje v duhu in ljubezni. Vzhodna modrost Bog se razodeva tudi v vesti. Vest je naš najboljši svetovalec in učitelj, naš najzvestejši prijatelj, včasih pa tudi naš najhujši sovražnik. Brez vesti bi bili kakor ladja brez krmarja na odprtem morju. Billy Graham JUNIJ — ROŽNIK Juno je Jupitrova žena, lepotica z zapeljivimi očmi, zgled zvestobe, kraljica neba. Njej je zaupano varstvo zakonske zveze med ljudmi, vendar je bila s svojim zakonom — zaradi moževe nezvestobe — vse prej kakor spodbuden zgled. Tej Junoni v čast ima naš mesec svoje ime. Imenuje se tudi rožnik, mesec rož, cvetja, mesec, ko vse cvete. 21. junija je dan, ko se začne koledarsko poletje. Čeprav se rado primeri, da nas konec junija včasih še preseneti sicer kratkotrajen hladen val, je poletje tu. Sonce stoji tedaj najviše, skoraj neopazno pa se začno dnevi krajšati. V naravi zasledimo mnogo sprememb. Ptice potihnejo, krave dajejo manj mleka in tudi kokoši nesejo poredkeje. Na nekaterih listnih drevesih opazimo, da so jim listi drugače obrnjeni; najbolj opazno je to pri belem topolu. Rimljani so imeli navado, da so o kresu zažigali Vesti, božji čuvarici domačih ognjišč, skladanice drv. Ta običaj se je ohranil do danes pri mnogih narodih. Kres sovpada v koledarju z godom Janeza Krstnika, edinega svetnika krščanske Cerkve, kateremu je posvečen kot praznik njegov rojstni in tudi smrtni dan. Mnoge stare navade, ki so prvotno veljale kresu, so prenesli na Janeza Krstnika. Ob njegovem prazniku čutimo nekaj simbolnega: god Janeza Krstnika se obhaja v času, ko stoji sonce najviše, ko so nebesne moči čisto blizu zemlje in se po pradavnem izročilu dogajajo v kresni noči prečudne reči. Kresna noč ne sprosti samo vseh sil pošastnih bitij v naravi, marveč prebudi tudi v človeku skrivne in neznane moči, da vidi in sliši stvari, ki so sicer nedostopne njegovemu spoznanju in čutilom. Pesnik Josip Murn je v pesmi Šentjan-ževo zajel to skrivnostno občutje kresne noči: Na nebu zvezde se prižigajo, kresnice iz. lesov se dvigajo v poletno noč. Cvetov zdaj čas in čudnih je semen, vse polno gleda vejic iz slemen v poletno noč. Studenci liho se pregibljejo, kot v sanjah praproti se zibljejo v poletno noč. Vse polno gleda vejic mi iz koč, obstal tam sveti Janez je, gredoč v poletno noč. Obstal tam sveti Janez je, gredoč, do rane zore še kresnikujoč. . . v poletno noč! V slovenskih ljudskih običajih je kres, čas poletnega sončnega obrata in edini večji poletni praznik, podobno kakor božič, čudežen dan, ki odkriva človeku njegovo prihodnjo usodo, če ji le zna prisluhniti. Pesnik Cvetko Golar poje v pesmi O kresu: Nocoj za vriskaj v lepi svet, utrgaj kresni, tajni cvet in praprotnih semen nas trezi in na mah pod bukev lezi — nasloni na zemljo uho, da zveš, kje izvira zlato in kje se preliva srebro. Ker kres obhajamo na rojstni dan sv. Janeza Krstnika, imenujemo ta poletni praznik tudi Ivanje, Ivanovo, Šentjanževo ali Janževo. Na kresni večer ponekod na kmetih še danes na-stiljajo hiše in hleve s praprotjo. Obenem s praprotjo potresajo po hiši in veži tudi cvetlice kresnice. Po nekaterih slovenskih vaseh na kresni večer nastiljajo hišna tla z zeleno praprotjo, v veri, da bo prišel sv. Janez Krstnik sam prenočit na steljo in da bo odvrnil od hiše vsako nesrečo, ki bi utegnila nastati zaradi strele ali požara. Praprot in razne ivanjske rože pa zatikajo v streho, na okna in vrata. Čudovit odsvit teh ljudskih običajev, ki pa čedalje bolj izginjajo, je ravno Murnova pesem Šentjanževo. Kresna noč sprosti v naravi čudežne moči. Kdor je pameten, jih izkoristi: si natrga zdravilnih rož, kot so materina dušica, gosja trava, majaron, predvsem pa ivanjščica, krčna zel in praprot; pomagajo mu proti marsičemu hudemu, predvsem proti zvijačam in zahrbtnostim čarobnih sil, škratom, urokom in mori. Tudi v rosi kresnega jutra je zdravilna moč, zato si nekateri umijejo z njo ne le obraz, marveč celo telo, ki postane tako odporno pred boleznimi. Posebno moč pripisujejo praprotnemu semenu (to so trosne glavice na spodnji strani listov glistovnice) in je lahko vsakdo prepričan, da je dobil močno čarovno sredstvo, s kakršnim se lahko napravi celo nevidnega. Samo v kresni noči cvete praprot in kdor vidi njen cvet, se mu odpre pot do skrivnostnih zakladov, kakor poje pesnik: da zveš, kje izvira zlato in kje se preliva srebro. Nesreča je le v tem, da praprot tudi v tej noči ne cvete; je namreč trosnica ali trosocvetka. Vzporedno z letom v naravi doživljamo praznični ciklus cerkvenega leta. Od temnega sredo-zimja (advent — božič) spremljamo sončno pot do najvišje višine na nebu, ko se začne spet spuščati navzdol. Podoba je, kot naj bi prebujenje, cvetenje in zorenje v naravi spremljalo in spodbujalo tudi človekovo notranje, duhovno prero-jenje, cvetenje in zorenje. Sonce stoji v znamenju dvojčkov. Nismo še omenili, da je najstarejše slovensko ime za mesec junij: bobovcvet — bobov cvet. Ime si razlagajo iz dveh starih pregovorov: največja lakota je takrat, ko cveteta bob in grah (od srede do konca junija) — v tem času so kašče od lanske jeseni spraznjene in: Bob v cvet, lakota v svet. Ime rožni cvet pa imata že Trubar in Dalmatin, ime rožnik pa se je ustalilo šele sreda prejšnjega stoletja. Še nekaj vremenskih pregovorov za junij-rožnik: Če rožnika sonce pripeka, pohlevno deži, veliko obeta žita, strdi. — Če vinska trta ne cvete kresnika (junija), ostane le lesnika. —Junija je toliko dežja, da primoči zadnji korenini. — Pomembni vremenski dnevi v juniju so dan sv. Medarda, sv. Petra in Pavla, sv. Vida in sv. Janža (Janeza Krstnika): Ako sv. Medarda dan dežuje, štirideset dni dež še naletuje. — Če sta Peter in Pavel jasna, bo letina krasna. — Sv. Vida meglica pride po vince in pšenico. Kakršno je vreme kresnic, takšno bo tudi žanjic. Misli za junij Na socialnem in duhovnem področju se vedno znova začenja boj proti barbarstvu v človeški naravi. Vsak posameznik ga mora izbojevati v sebi — od trenutka, ko se zave, do smrti ali do starčevske oslabelosti. Obvladanje samega sebe, ljubezen in odpuščanje so prve in zadnje zahteve, ki jih človek mora terjati od svoje grešne narave. Arnold Toynbee Vedro srce je velika dobrina. Človek sam si je ne more dati, tudi si je ne more pridobiti z nobeno psihološko vajo — ne gre drugače, kot da se z vsem zaupanjem prepusti tistemu Gospodarju, kateremu pripada, da stori po svoji volji. Kjer se pa to zgodi, se izvrši eno najlepših zemeljskih dejanj vere: človek postane zmožen, da živi v sedanjosti. Hans Lilje Nekateri teže le z.a spremembani in prevrati. Vendar s spremembo samo še ne rešiš določenih vprašanj. Potrebna je tista sprememba, ki se imenuje razvoj, vendar ne le v gospodarskem pomenu. Pravi razvoj izpopolnjuje vsa področja človekove dejavnosti, mora biti za človeka osvobajanje iz. spon, v katere je vklenjen. Razvoj mora biti omogočen vsem ljudem, ne le nekaterim. V tem pomenu je razvoj isto kot mir. Mir ni mogoč, če ne dopuščamo različnega mišljenja in raznih izbir. Niti v Cerkvi niti v svetu ne bo miru, če ne bomo priznavali resnice. Laž in zmota vodita le v nered in nesrečo. Katoličani bi se morali s podobno odločnostjo, kot se borijo zoper rasno, narodno in ideološko razločevanje, bojevati tudi za odpravo vsega, kar nas loči med seboj. Kardinal Maurice Roy Samo ena pot je, da preženemo sovražnosti 5 sveta; človek ne more ljubiti svojega bližnjega, kaj šele svojega sovražnika, če se prej ne vrne k ljubezni do Boga. Šele ko spoznamo, da je Bog vse ustvaril in da mu je drago vsako človeško bitje, bomo sposobni ljubiti vse ljudi. Fulton J. Sheen JULIJ — MALI SRPAN Pri Rimljanih, ki so začeli leto z marcem, se je mesec julij prvotno imenoval quintilis, to je peti. Leta 45 pred Kristusom je dobil v čast Juliju Cezarju, ki je bil v tem mesecu rojen, ime julij. Staro slovensko ime, ki ga navaja Trubar, je srpan, brez pridevka mali. Mesec julij pa ima še kopico drugih imen, kakor so npr. žetnjak, pšeničnik, senenec, Jakobov mesec. Julij je mesec zoritve mnogih pridelkov in sadežev. V tem mesecu se začne prva žetev, vrt in sadovnjak nam že prinašata prve sadove: grah in fižol, špi-načo in cvetačo, mladi krompir in kumare; dozorela so zgodnja jabolka in hruške, višnje in zgodnje slive, marelice in nekatere druge vrste koščičastega sadja. V mestih se ljudje pritožujejo nad vročino in slabim zrakom, ki puhti predvsem iz tal, razgretih od pripeke in drvečih avtomobilov. Sonce stopi v znamenje leva. Ljudska modrost, ki dobro pozna nevarnosti tega vročega letnega časa, nas svari, naj bomo v vsem zmerni in previdni. Marsikateri sicer nedolžni rastlini je nekoč v tem času pripisovala strupeno moč, tudi živali so v tem mesecu bolj občutljive za razne bolezni, zlasti je nevarna steklina. Še Cerkev je v srednjem veku domnevala, da je čas pasjih dni, ki se začno zadnji teden v juliju, nesrečen in nevaren čas, tako nesrečen, da v tem času ponekod niti maševati niso upali. Včasih nas nenadoma preseneti ploha, najrajši na god sv. Marjete in od vremena na njen praznik je odvisno lepo ali deževno vreme za daljši čas. Mesec julij označujejo nekateri za mesec ženskih godov: dva Marijina praznika: obiskanje Device Marije (2.) in Karmelska Mati božja (16.), Marija Magdalena, Marjeta, Ana in Marta. Če Mati božja (2.) v dežju leto obiskuje, nazaj s hriba tudi v dežju pripotuje in dež za štiri tedne oznanjuje; torej dež na njen god na- poveduje daljše deževno obdobje. Dobro žitno letino napoveduje sv. Jakob: Če je Jakob lep, mrzli bodo svetki (božič), a obilna bo jesen —je znano vsem ljudem. Na dan sv. Jakoba (25) se na robu gozdov in na pustih travnikih začnejo odpirati rumene glavice šmarnega križa. Kdor zaupa v njegovo zdravilno moč, naj ne pozabi natrgati cvetov in listov; pripravljeni kot čaj ali kot tinktura pomagajo proti krčem in krvavitvi. Proti koncu meseca doseže vročina višek: 23. oziroma 24. julija se začno pasji dnevi, ki trajajo še daleč v avgust. Odkod to ime? Ta dan vzide obenem s soncem Sirij v ozvezdju Velikega psa, ga spremlja na nebu in z njim tudi zaide. To traja do 23. oz. 24. avgusta. Ker je Sirij v ozvezdju Velikega psa, ga že od nekdaj imenujejo »pasja zvezda«, čas pa, ki ga obvladuje, so pasji dnevi. Sirij je bil v davni preteklosti mitični pes prav tako mitičnega lovca in velikana Oriona iz Beotije, ki je zagrešil mnogo zločinov, bil za kazen oslepljen, a ga je mogočni Helios spet ozdravil. Sirij je najsvetlejša zvezda stalnica na nebu, trikrat svetlejša, a od Zemlje mnogo bolj oddaljena kakor Sonce. Že stari kulturni narodi so bili pozorni nanj. Egipčani so verovali, da se jim prikaže na nebu samo zato, da jim naznani naraščanje Nila; opozarjal jih je na bližajoče se poplave in so ga zato imenovali »Thot«, kar pomeni lajajoči pes. Za prebivalce dežel tostran in onstran Alp je Sirij pomenil čas nesreč in potuhnjenosti. Za vse tiste, ki žele, da jim mesec julij ne bo škodoval, ima stoletni koledar dolg seznam nasvetov: varovati se je treba vročih jedi in pijač, vsake vrste hladne sokove in sadeže pa uživati zmerno, izogibati se je sluzastih jedi, živeti zdržno, ne predolgo spati in ne preobremenje-vati glave s prevelikimi-skrbmi. Marsikateri nasvet iz stoletnega koledarja bi utegnil veljati še danes.. . Prvih šest mesecev v letu so Rimljani imenovali po bogovih, julij in avgust sta dobila svoje ime po dveh pomembnih vladarjih — ljudeh: Juliju Cezarju in cesarju Avgustu; naslednji meseci imajo svoja imena po številih. Kot rečeno, so Rimljani imenovali ta mesec po Gaju Juliju Cezarju, ker je bil to mesec njegovega rojstva in je on tudi temeljito izboljšal koledar s tako imenovano koledarsko reformo. Zmedi v tedanjem rimskem koledarju so bili krivi poskusi, da bi lunino leto izenačili s sončnim letom. Pred Cezarjevo reformo je bilo osnovano časovno štetje na štiriletnem ciklu, v katerem sta imela prvo in tretje leto po 355, drugo 377, četrto pa 378 dni. Ta ciklus štirih let ali 1465 dni je bil za štiri dni predolg, zato so se prazniki in letni časi čedalje bolj odmikali od pravega časa. Leta 46 pred Kr. je bilo koledarsko leto pravemu že za 67 dni naprej. Zato je Cezar uvrstil tri prestopne mesece, in sicer 22 dni med januar in februar ter med februar in marec, 22 do 23 dni med november in december. S tem je bil prehitek izravnan. Na nasvet matematika Sosigena je vzel za osnovo leta 365 in 1/4 dneva, določil 365 dni za navadno leto, vsako četrto leto pa naj bo prestopno leto s 366 dnevi. Cezarje tudi določil še danes veljavno število dni mesecem: 7 mesecev po 31 dni, 4 meseci po 30 dni in 1 mesec z 28 oz. 29 dnevi. S posebnim odlokom je določil, naj ima tretje leto njegovega konzulovanja (46 pred Kr.) 445 dni. To leto se je zaradi teh reform imenovalo »leto zmede«. Hkrati so začetek leta, ki je bil prej v marcu, določili za mesec januar, in doslej peti, po novem štetju pa sedmi mesec, se je Cezarju na čast imenoval Julius — Julij. Ta reforma je spravila koledar v red, toda ne za dolgo. Do leta 8 po Kr. je cesar Avgust moral spet izločiti tri prestopna leta. Vendar je v glavnem obveljala Cezarjeva reforma, saj je do večje razlike — 10 dni — prišlo šele v 16. stoletju. Papež Gregor XIII. je koledar na novo preuredil, in sicer tako, da prestopno leto vsakih 400 let trikrat izpade: leti 1600 in 2000 sta prestopni leti, leta 1700, 1800 in 1900 pa navadna leta. V tem se julijanski koledar loči od gregorijanskega. Mesec julij je v znamenju raka. Skrben opazovalec življenja v naravi bo videl marsikatero spremembo. Kukavica se oglaša le še do sv. Urha (4.), potem pa njen ljubeznivi, nagajivi in prisrčni glas (Erjavec) utihne, še mesec dni pa bo med prvimi pticami selivkami odletela v toplo Afriko. Hrvaško ime za mesec julij je srpanj, srbsko julije, češko červenec, bolgarsko joli, poljsko li-pec in rusko ijol. Misli za julij Vsako jutro se obnavlja skrivnost stvarjenja, prubeseda božje stvariteljske moči: »Bodi svetloba.'« Tako je jutranja ura na poseben način ura srečanja s Stvarnikom in dovrševalcem stvari. Jutro, s katerim napoči kratek in minljiv dan, je dnevno se ponavljajoča prispodoba tega, kar je bilo izpolnjeno najprej s Kristusovim vstajenjem. Bog je naredil nov začetek. Kristus je j"'ro sveta- Wilhelm Stahlin Vsak dan nas postavlja pred iste naloge: da odkrijemo njegove globine, ki se skrivajo za ograjo in mrežo njegovih zunanjih obveznosti in da obvarujemo v njem moč svoje svobode. Šele potem se naš vsakdanji delavnik razlikuje od neskončne vrste tistih dni, ki tvorijo celoto dvomljivega življenja. Tak dan je v resnici dan, ki mu ni enakega, poln čudovitih presenečenj in skrivnosti. Tak dan je dan, ki ga je naredil GosP°d■ Hans Jiirgen Baden Kdor gleda globlje v človeško življenje, vidi, da je zelo mnogo ljudi nedoslednih. Koliko jih je, ki sprejemajo dobrote staršev, moža, žene ali prijateljev kot nekaj, kar je razumljivo samo ob sebi, mirno, ne da bi šteli ali se sploh zahvalili. Kar pa sami drugim dobrega storijo, vse skrbno knjižijo in ob vsaki priložnosti o tem govore. Anton Stonner Kadar se pogovarjamo o miru, vemo, da gre za težavno, resno z.adevo. O miru se ne moremo pogovarjati kakor o kakšnem romanu ali o zadnjem filmu, ki smo ga gledali. Zakaj tu gre za prihodnost človeštva. Poredkoma se primeri, da nastane mir na razvalinah vojne ali po kakšni vstaji. Mir raste samo v potrpljenju, na tisti način, kakor starši vzgajajo otroke. Zato stvar miru terja pogumne in sposobne, preproste in daljnovidne ljudi. Francois Marty Naj bodo nasprotja med ljudmi še tako velika, so naposled nekaj postranskega. V primerjavi s tem, kar nas združuje, je to, kar nas loči, neskončno majhno. Za vse nas ni nobenega boljšega sredstva, da živimo v miru, spoštujemo in ljubimo drug drugega, kot da naše mišljenje usmerimo na skupni imenovalec. Ta skupni imenovalec je veliko ime — človek. Naučimo se torej, da v vsakem človeku vidimo svojega brata. Dominique Pire Dobra volja se ne kaže v uspehu, marveč v pogumu, da vedno znova začenjamo. Jeza in malodušnost sta sovražnika dobre volje. Veselje, mir in vdanost so njeni običajni in izbrani spremljevalci. Za dobro voljo je potrebna močna ljubezen, in samo ljubezen daje moč, da spet in spet začenjamo znova. Ju)es Saliege AVGUST — VELIKI SRPAN Ozračje in zemlja sta v avgustu nasičena s svetlobo in toploto, vendar se opažajo znamenja, ki napovedujejo jesen, oglašajo se celo prvi znanilci zime. Kukavice in štorklje se v avgustu že selijo, tudi kobilar, srakoper in po-stovke se odpravljajo na zgodnjo selitev. Sredi avgusta se odselijo že slavčki. V hladnih nočeh pade celo slana. Če pa pogledamo na vrtove, se nam zdi, kot da se poletje kar naprej pomlaja, samo razkošje v cvetju in zelenju — vmes pa dalije, ki nas spominjajo, da poletje odhaja in se bliža jesen. Na travnikih se zbirajo škorci. Najedli se bodo še zgodnjega grozdja, v septembru pa bodo že odleteli. Vendar velja avgust kot najtoplejši mesec. Otepamo se brencljev, ko se skušamo ohladiti v vodi, živina na paši in v hlevih pa je skoraj brez moči pred njimi. Do srede meseca se vreme še kar drži, prvi dež po velikem šmarnu pa že ozračje ohladi. Sveta Lovrenc (10.) in Jernej odločata o vremenu: Ako je na sv. Lovrenca dan lepo, bo vsa jesen lepa. Kakor sv. Jernej vremeni, se vsa jesen drži. Lovrenc deževen nam vino sladi, lepa ajda moč po njem dobi. O sv. Lovrencu je voda že mrzla: Lovrenc v vodo kamen vrže, ne hodi v njo, mrzla je že. Sv. Lovrenca vsaka voda iz zdenca. Sv. Lovrenc že mašuje v rokavicah, sv. Jernej (24.) pa v kožuhu. Mesec avgust ima ime po cesarju Avgustu, ki je kot Cezarjev posinovljenec končal delo velikega državnika, utrdil rimsko cesarstvo, ga zavaroval na vseh mejah in mu zagotovil izreden napredek in blaginjo. Zelo staro slovensko ime za avgust je veliki srpan, Trubar ga je imenoval kimovec (natančno: Kimouiz), prav tako Dal- matin, Megiser in Janez Svetokriški, šele pozneje seje to ime udomačilo za mesec september. Pri Rimljanih je bil naš avgust prvotno šesti mesec v letu in se je imenoval sextilis. Cesar Avgust, ki je v tem mesecu dosegel največ zmag, mu je dal svoje ime. Avgust je bil resnično velik vladar, ustanovitelj mogočnega rimskega cesarstva, kateremu pa je znal ohraniti republikanske svoboščine. Skrbel je za red, mir in blaginjo v osrednji državi in v provincah. Uspelo mu je, da so po daljšem obdobju zaprli vrata Janovega svetišča, rimske legije so počivale, ker jih ni ogrožal noben zunanji sovražnik. Zatrl je dolgotrajno državljansko vojno, v kateri je padlo na tisoče rimskih meščanov. Po vsem tedanjem rimskem cesarstvu sta se širila rimsko pravo in kultura, ki sta postala eden izmed temeljev evropske kulture. Pesniki in pisatelji Ovid, Tibul, Properc in Livij so spravili rimsko pesništvo in zgodovinopisje na raven klasične grške dobe. Cesar Avgust je bil osebni prijatelj treh pomembnih mož, ki so vsak po svoje prispevali k njegovi nesmrtni slavi: to sta bila pesnika Vergil in Horac, in Mecenas, podpornik pesnikov. Rim je v tem obdobju miru tako dozorel, da je mogel sprejeti dediščino Grkov na vseh področjih umetnosti in znanosti, jih obogatiti in posredovati dalje. V tem mirnem zgodovinskem obdobju, v tem sijaju antičnega sveta, ki za cesarja Avgusta dejansko doseže višek, je bil rojen Odrešenik sveta — Jezus Kristus. Sredi avgusta so v Rimu obhajali praznik boginje Diane. Danes prav tako na ta dan (15. avgusta) obhaja katoliška Cerkev praznik Marijinega vnebovzetja. Nekoč so ga obhajali s procesijami, z duhovnimi igrami, s cerkvenimi in ljudskimi proščenji, danes pa največ z romanji. Čas od praznika Marijinega vnebovzetja do Marijinega rojstva (8. septembra) ali od velike do male maše, kakor pravi preprosto verno ljudstvo, ima tudi v našem ljudskem izročilu svoje posebnosti. Ti tedni veljajo za posebno obilne blagoslova, narava je v tem času ljudem naklonjena, rastline in zelišča niso strupena, hrana, ki jo uživamo, je posebno blagodejna in ves čas ugodna za zdravljenje. V mnogih krajih v tem času nabirajo zdravilne rože, jih povežejo v šopek in nesejo v cerkev blagoslovit. Avgust je mesec zorenja, sonce peša, dnevi so krajši, zvezde se ne utrinjajo več tako pogosto, čas razkošnega cvetenja je za nami, razcveta živo se le še ajda. Pesnik Dušan Ludvik je to razpoloženje takole prelil v verze: Tedaj že sadje težko je, okroglo, rdeči se in počasi dozoreva. Pod težo vzdiha drevje onemoglo. Vse bolj poševno pada sonce z Žarki na krajše dneve poznega poletja. Nad ajdo, ki razcveta se, nad parki zvezde se ne utrinjajo tak često. In glas, ko kličemo nazaj čas cvetja, nam odpove z zanikovalno gesto. V mesecu avgustu stoji sonce v znamenju device. V avgustu se poletje prelomi, plameni sonca so medlejši, dan se rano utruja, šum poletja je vedno tišji. Kakor za julij priporoča stoletni koledar tudi za avgust zmernost v vsem. Celo zrelo sadje naj bi jedli šele tedaj, ko ga opere prvi avgustovski dež. Če se kokoši že v tem mesecu skubijo, pomeni to, da se obeta trda zima. Avgustovsko sonce sladi in zori grozdje. O mesecu avgustu poje Srečko Kosovel: Ljubim ta tihi avgustov dež, ki ohladi gozdove, polja, to sivo nebo, ta hladni veter, ki prihaja v tišino srca. Tiho prihaja v sproščeno srce, kije žalosti tiho odprto, v otožju je veselo sedaj, nič več ni ubito, potrto. Vse seje izpolnilo sedaj, sivi, otožni oblaki dehtijo, sredi dežja in sredi polja mokri, temni topoli šumijo. Hrvati imajo za avgust ime kolovoz, Srbi, Bolgari in Rusi avgust, Poljaki pa sierpien. V avgustu se dan skrči že skoro za poldrugo uro. Misli za avgust Beseda počitnice je v pomenski zvezi z besedo počitek. Počitnice so čas oddiha, sprostitve, nabiranja duševnih in telesnih moči. Počitnice so čas, vsaj morale bi biti čas, ko je vse drugače kakor sicer. Pomembno pa je tole: naj bodo sprostitev, oddih za dušo in telo, zato ne smemo v nobenem primeru v prosti čas prenašati naglice, nemira in nervoznosti našega delavnika. Počitnice naj bodo čas veselja: veselimo se sami, veselje pripravimo tudi drugim. Počitnice so tudi čas, ko se drug drugemu lahko veliko bolj približamo kakor v delovnem času. Josef Bommer Štirje stebri miru na svetu so neločljivo povezani, namreč resnica, pravica, ljubezen in svoboda. Janez XXIII. Tisti, ki se bojijo vplivov in se jim odtegujejo, s tem molče priznavajo svojo duhovno revščino. V njih resnično ni odkriti nič novega, ker se jim ne zdi vredno spremljati in sprejeti to, kar bi moglo voditi k novim odkritjem. Andre Gide Pri vsem napredku, ki ga je človeštvo doseglo, smo še danes pred nerešenimi žgočimi življenjskimi vprašanji: resnična ljubezen, bratovska skupnost, pomanjkanje in lakota v mnogih deželah in predvsem zagotovitev trajnega miru. Moči, ki so za to potrebne, niso v nadaljnjem razvoju znanosti in tehnike. Zato jih tudi ne moremo odkriti z mikroskopom in izračunati z računalnikom. Duhovne, moralne in religiozne moči, ki so za to potrebne, pripadajo globlji človekovi razsežnosti. Treba jih je zmerom znova odkrivati in poživiti. Magnus Beck Civilizacija brez duše je nečloveška in proti-človeška civilizacija: ne dviga človeka, marveč ga uničuje. To je tista nevarnost, ki ogroža moderno tehnično organizacijo: žeje sprostila materialne sile, ki utegnejo nekega dne izbrisati ne le človeštvo, marveč vse življenje na tem planetu. Že je na tem, da bo sprostila še strašnejše in močnejše site, take, ki napadajo duhovne vrednote. Naloga krščanstva je, da se tem razdiralnim silam postavi po robu. V organizem tehničnega sveta mora dotakati duhovne moči, da tehnični človek v tehniki ne izgubi svoje duše, marveč jo najde znova obogateno. Pedro Arrupe SEPTEMBER — KIMAVEC V starem rimskem koledarju je bil marec prvi, september pa, kakor že njegovo ime pove, sedmi mesec leta. Slovensko ime za september je kimavec, dasi je starejše ime poberuh zapisano 1. 1466, kakor ugotavlja Jože Stabej. Ime naj bi pomenilo mesec oziroma čas, ko se pobirajo sadeži z dreves ter pridelki s polja. Druga slovenska imena za september so še: malomašnik (imenovan po mali maši — 8. sept.), miholščnik (po godu sv. Mihaela), sadnik, sadni mesec, sentmihelski mesec. Trubarju je kimovec še mesec avgust, prav tako Dalmatinu, Megiserju in Janezu Svetokriškemu, pozneje pa seje uveljavilo ime kimavec za mesec september. Linhart ga je imenoval: kimovc, šepavi mesec. Miklošič je razlagal ime kimavec odtod, ker živina, nadlegovana od obadov in muh sem ter tja kima, pri miru ne stoji. Ime jesenik, jesenščak, jesenski mesec je povzeto po nemškem Herbst-monat, označitvi, ki je znana že za Karla Velikega. Če je Megiser imenoval že mesec september kozoprsk, to je čas, ko se koza prska, se goni, se poja, je pri tem verjetno uporabil ta izraz analogno nemškemu »Saumonat«, mesec, ko se svinje pojajo in se začenja lov na divje svinje. Pozneje je ime kozoprsk obveljalo za mesec oktober. Ker je bil čas kozjega (in svinjskega) prskanja od konca avgusta do začetka novembra, so ponekod zaznamovali mesec september s podobo koze ali kozla. V septembru preide sonce v znamenje tehtnice. V daljavi se že oglaša zima, v davni preteklosti so ljudje v tem času že slutili nevarnost zlih sil v naravi. V starem Rimu so na dan 13. septembra zabili žebelj v hišni zid in pri tem verovali, da so tako ukrotili vse hudo, ki bi jih utegnilo prizadeti. V Rusiji so nekoč prižigali ognje, s katerimi so zarotovali hudobne duhove in de- monske sile. Germani so nadnaravnim silam žrtvovali živalske glave, ostalo meso so pa po daritvah sami pojedli. Tu se srečujeta obramba proti zlim duhovom in zahvala za žetev. Če stoletni koledar priporoča za poletne mesece zmernost v jedi, pijači in drugih užitkih, svetuje za september, naj si ljudje privoščijo gosi, ko-pune, purane, kljunače, fazane, brinovke, prepelice in jerebice. Judje so obhajali državljansko novo leto ob jesenskem enakonočju l.tišrija (od srede septembra do srede oktobra). To je bil »praznik spravljanja (pridelkov) Ob koncu leta«, ko so pospravili pridelke s polj. Tudi moderni izraelski koledar začenja v tem času novo leto, tj. 1. tišrija (po našem 15. septembra). September je prvi jesenski mesec, dnevi so krajši — dan se skrajša za dobro poldrugo uro, prve megle ob zgodnjih jutrih hladijo ozračje. V splošnem pa je glede na vreme september najbolj zanesljiv in nam prinaša prijazno vreme in najmanj oblačno. Rekli bi lahko, da je to mesec, ki ima najmanj padavin v poletnem polletju. Ponekod ga imenujejo jesenski maj. Seveda moramo vsaj od druge polovice meseca dalje že računati s hladnimi nočmi, s slano, ki umori prenekatero poletno cvetje. Ljudski vremenar napoveduje iz grmenja prvih dni kimavca, da bo ob letu obilno tepkavca, pšenice in rži. Glavni vremenjak v tem mesecu je sv. Mihael: Če na Mihelovo sever vleče, veliko zimo in sneg obeče. Če pred Mihelom jasna je noč, bo tudi zime velika moč. O sv. Mihaelu če grmi, viharjev veliko pozimi buči. Če žerjavi o sv. Mihaelu še ne gredo, še pred božičem zime k nam ne bo. Če sv. Mihael v želodu leži, obilno nam božič s snegom pognoji. Sv. Mihael, če veliko šišek da, zgodnja bo zima in veliko snega. O sv. Mihaelu žene hudič polhe spat. Na Mihaelovo se pri nas začne kmečka jesen, vse dozori, vse se koplje v zlatih jesenskih barvah. V nočeh se zvezde svetijo srebrno kot nikdar v letu. V času med 21. in 23. septembrom je tako imenovano jesensko enakonočje: dan in noč sta enako dolga; tedaj se začne astronomska jesen. V tem času so kaj radi, kakor v pomladanskem enakonočju, tako imenovani ekvinok-cijski viharji, ki sicer navadno trajajo le nekaj dni, prinesejo pa konec poletja, zatem pa pride vrsta hladnih deževnih dni. Najlepši čas, lahko bi rekli višek meseca je babje leto ali babje poletje, to je doba lepega vremena v začetku jeseni. Amerikanci imenujejo to obdobje lepega vreme- na indijansko poletje. V drugi polovici septembra navadno pride do nenadne prelomitve poletne temperature. Nebo je sicer brezoblačno, zrak čist ko steklo, suh in brez vetra. Noči so hladne. V teh dneh visijo bele štrene babjega poletja v zraku, ostajajo na drevju, se obešajo na grmovje ali se spuščajo na polja in travnike. Imenujejo jih tudi Marijina preja, ki je Mariji, ko je bila vzeta v nebo, padla iz plašča, kakor pripoveduje stara legenda. Te bele štrene so zadnji spomini na poletje, napovedujejo pa lepo jesen. Pesnik Alojz Gradnik je v pesniških napisih za mesece zapel o septembru takole: Kri poletja ne šumi. kar je prej še v penah vrelo, je umirjeno in zrelo in ko breme zdaj teži. Kri zdaj izgoreva v duh. Kakor kvas je, ki se vzpenja. Sonce nam šele začenja peči sladki, topli kruh. Ob jesenskem enakonočju stopi sonce v znamenje tehtnice. September je tudi mesec lovcev; iz gozdov in s prostranih polj odmevajo jeki pušk in lajež lovskih psov. Nekaterim je september najlepši mesec v letu. mesec, ko se v sadovnjakih šibijo jablana in hruške pod težo zrelih plodov, ko so čebelnjaki polni strdi, mesec, ki diši po sadju, čisti vodi in dimu, mesec, ko se poslavlja poletje, prave jeseni pa še ni. Viničarji uživajo ob lepem vremenu, ko jim sonce s sladkorjem polni grozde in se vesele. September je znanilec mesecev, ki so polni skritega čara in lepote za tistega, ki ve, da ima življenje več obrazov. Za tistega, ki ve, da življenje terja pogum, da se sprijazni z vsemi nadlogami. Za tistega, ki zna izprositi, utegnejo biti lepi vsi dnevi življenja. Hrvati imenujejo september: rujan, Srbi: sep-tembar, Čehi: zari, Bolgari: septembrij, Poljaki: wrzesien, Rusi: sentjabr. Misli za september Da bi učinkovito sodelovali v vojni proti revščini, se moramo ukloniti nasilju ljubezni. Vsak dan moramo imeti pred očmi ljudi, ki kličejo: Žejen sem, lačen sem. Vsako uro se moramo vprašati: Kaj pa jaz. storim za olajšanje te revščine? Z miloščino je kaj malo pomagano, človek mora poskusiti pomagati z vsem svojim življenjem. Max Tau Varuj se, da v občevanju z drugimi nisi zmerom črnogled in nezadovoljen. Nezadovoljnež zagreni življenje sebi in drugim. Kdor živi med ljudmi, mora biti obziren, prizanesljiv in potrpežljiv. Njegovo geslo naj bo: Bo že bolje. Ljudje, ki zmerom samo grajajo, zabavljajo, ki niso nikoli zadovoljni in jim zmerom nekaj ni všeč, dokazujejo, da jim manjka ne le življenjskih izkušenj in poznanja sveta, marveč tudi razsodnosti" in obvladanja samega sebe. Nikolaus Paulus Na kolenih bi se morali ljudje prizadevati za mir. V tako razdeljenem svetu, kot je današnji, ko si stoje nasproti velesile in so narodi nemirni, morajo kristjani s tem večjim prizadevanjem iskati resnico in razglašati pravičnost, spoštovati pravice vseh ljudi in ustvarjati ozračje svobode, kije tako potrebno v življenju ljubezni. Paul-Emile Leger Svoboda ni svojeglava. Duh svobode teži za tem, da razume misli drugih in koristi drugih tehta s svojimi. Svoboda je v človeških srcih. Če tam umrje, nič ne pomagajo uredbe, zakoni in sodišča. , ,,, , Learned Hand Kje je ljubezen do bližnjega potrebnejša kakor v družini? Ljudje le preradi zapademo v napake, da pomanjkljivosti na bližnjem takoj opazimo, na tisto, kar je dobrega pri njem pa pozabljamo. Ta napaka je posebno nevarna za mir v družini. Franz Rut|0|( Bornewasser Bodi dober in usmiljen. Nikoli ne dopusti, da bi nekdo, kije bil pri tebi, ne odšel boljši in srečnejši od tebe. Bodi živ izraz božje dobrote: dobrote na obrazu, dobrote v očeh, dobrote v tvojem nasmehu, dobrote v tvojem toplem pozdravu. Podari ubogim in trpečim ne le svoje skrbi, marveč tudi svoje srce. Ma(. Terezlja OKTOBER — VINOTOK Že ime samo pove, da je bil oktober v starem rimskem koledarju osmi mesec leta. Pri mnogih evropskih narodih je že v davnih stoletjih dobil ime »vinski mesec«. Prvotnemu slovenskemu imenu za oktober — kozoprsk niti niso vedeli dati prave razlage. V pratikarski in koledarski pravdi v drugi polovici prejšnjega stoletja so temu imenu zelo nasprotovali in večkrat celo zahtevali, da se odstrani iz slovenskih pratik in koledarjev. Zanimivo je, kakor navaja že v svojem zapisu o slovenskih imenih mesecev Jože Stabej, da je v najstarejšem zapisu iz leta 1466 kozoprsk mesec november, Trubar pa je leta 1557 zamenjal kozoprsk iz leta 1466 za mesec oktober. Dalmatin tega imena ne navaja, ker ima za oktober svoje ime: obročnik. Oktober kot vinski mesec imenujeta med drugimi tudi Hipolit in Rogerij. V zvezi z vinom so še nekatera druga slovenska mesečna imena za oktober, kakor npr.: vinec, vinščak, moštnik, bendimjak (v Reziji), bratvin, repar itn. Ime vinotok se je na splošno udomačilo šele sredi prejšnjega stoletja. Stoletni koledar opozarja, da ni zdravo, če pijemo preveč mladega mošta; posledice pretiravanja poznajo najbolje viničarji sami. Mošt iz belega in rdečega grozdja kipi iz stiskalnic. Ozračje je kakor prepojeno z dišavami. Drevje in grmovje je dobilo jesenske rdeče in rumene barve; če zapiha veter, se že usiplje listje z dreves. Na vrtovih žare dalije, ki nas opozarjajo, da se leto nagiba h koncu. Sonce stopi v znamenje škorpijona. Od 1. do 31. oktobra se dnevi skrčijo v celem za 99 minut. Visoke gore na daljnjih obzorjih že pobeli prvi sneg. Sprehajalne poti se praznijo, nad požetimi polji se premikajo senčne figure v tankih meglicah in se kot temne spremljevalke pri- družujejo vozovom, naloženim s korenjem, repo in peso. Pravijo, da v tem mesecu začne sonce bolehati; polagoma prihaja čas deževnih dni, ki se jih hitro naveličamo. »Boljše nobeno vreme kakor takšno vreme.« Mestni človek se ob tem zamisli in naposled skuša ugotoviti, kaj naj to pomeni in pride do spoznanja, da mesto samo dela svoje vreme, ustvarja svoje podnebje: iz tisočev dimnikov in stotisočev izpušnih cevi avtomobilov. Nebo postane enakomerno sivo, oblaki se zlivajo v mrčasto izparino. Dež se nam zdi kot izloček vlage v obliki megle ali pršenja, sonce občutimo le še kot toplo sparino ali z asfaltom nasičeno pripeko. Ljudje v zdravem podeželskem okolju še vedo, kaj je vreme, meščanom pa pojem vreme kmalu ne bo pomenil drugo kot klimatsko kašo, ki si jo sami kuhamo. Oktober je obrnjen april, prehod v neprijeten letni čas, ko se otepamo mokrote, megle in mraza. Utegne pa biti oktober tudi mesec prijetnih presenečenj, lepih sončnih dni, poslednjih jesenskih vonjev in spominov na poletje. Iz oktobrskega vremena že lahko sklepamo, kakšna bo zima: mila ali ostra. Vinotoka deževanje — grudna vetrov divjanje. Vinotoka velike vode, grudna hudi vetrovi buče. Pomembni vremenski preroki v oktobru so sv. Gal (16.), sv. Uršula (21.), sv. Luka (18.) ter Simon in Juda (28.). Lepo vreme na sv. Uršule dan napoveduje lepo vso jesen. Sv. Gal že napoveduje sneg. sv. Luka sneg prikuka, Šimon in Juda pa se s snegom prebuda. V oktobru je treba pospraviti zadnje sadeže, zimska jabolka morajo biti obrana, zelje pospravljeno. Ponekod imajo god sv. Simona in Juda že za začetek zime. Na Poljskem so nekoč še verovali, da se na ta dan niti vrabci niso več upali na polje, ker so se bali, da jih bo vrag polovil. Na Ogrskem pa še dandanes velja pregovor: »Simon in Juda se bližata, gorje mu, kdor je v samih spodnjih hlačah.« Pridelki so pospravljeni, trud poletja je poplačan in misel na zimo ni več tako zaskrbljujoča. Zato je oktober mesec zahvale. Cerkev je vpeljala zahvalno nedeljo. Ta hvaležnost je globoko ukoreninjena pri vseh narodih, ki se ukvarjajo s poljedelstvom. Že stari Egipčani so v zahvalo za žetev boginji Iris v čast nosili žitno snopje. Zahvalna nedelja se ponekod ujema z žegnanjsko nedeljo. V nekdanjih časih, ko je bilo človekovo delo dosti bolj odvisno od tega, kakšno je bilo vreme, je bila jesen čas strahu, tesnobe in zaskrbljenosti, prepuščenosti samemu sebi. Kratki dnevi, dolge noči, dež in burja, ki so vsak po svoje napovedovali bližajočo se zimo, niso obetali nič dobrega. Danes je drugače; še tako samotno naselje ima radio, televizijo, ki prinašata dovolj vedrine, življenja in zabave v še tako oddaljene kraje in samotne hiše. Čeprav se zunaj oglaša burja, človek je doma na toplem in varnem, tudi kašče so polne, kakor poje pesnik Jože Dular: Za poljem zopet v burji gozd ječi. Jesen je kašče znova napolnila, do vrha vina v sode je nalila. Zdaj z delom se nikamor ne mudi. Za polhe so pripravljene pasti. Klepetec kakor raglja ropota. Sta sveti Simon, Juda mimo šla: zdaj prav zares do zime daleč ni. Po svoje je živo prikazal oktobrsko razpoloženje in občutje tople kraške kuhinje in žalost oktobrskega polja pesnik Srečko Kosovel. Takole poje v pesmi Oktober: Zlati oblaki žarijo, žarijo, plavajo sredi mrzle modrine, ah, še trenutek in ugasnejo. Tiha je vas sredi doline. V kraški kuhinji topli smo zbrani, čutimo v dušah: sonce odhaja, kot zakopani, smrti vdani. Tiha žalost si duše osvaja. Vzkrikneš, pa se odmev ti povrne od hribov rjavih, od modrih gora. Kdo te je slišal? In srce pregrne Žalost oktobrskega polja. Hrvati imajo za oktober isto ime kakor Slovenci za november: listopad; Srbi oktobar, Bolgari oktombrij, Rusi oktjabr, Čehi rijen in Poljaki pazdziernik. Misli za oktober Tisti, ki ne spozna, da je veselje neznanska moč v svetu, zgreši smisel življenja. Veselje je duhovna prvina, ki oplaja vse pripetljaje življenja. Vera v zmago dobrega daje vsakemu rodu življenje. Pravi optimizem sicer terja od človeka moči, osvobaja ga na strahu, ki hromi njegovo mišljenje. He|en Ke,ler Čimbolj se svet odtujuje krščanstvu, tem močneje se pokaže, da samo krščanstvo lahko pokaže pot, da v njem človeško živimo. Brez krščanstva bi bila mesto in življenje v njem iz dneva v dan neznosnejša. Samo krščanstvo more ublažiti čedalje hujša nasprotja med ljudmi. Občestvo svetnikov je edini odgovor in edino zdravilo proti totalitarnemu življenju. Gilbert Cesbron Prepada med generacijami nikoli ni mogoče popolnoma zasuti, pač pa ga je treba premostiti. Kajti most med generacijami je za narod v sedanjem času odločilnega pomena; še več: preko tega mostu drži pot v našo lastno prihodnost, s tem pa v bistvenem pogledu tudi k ciljem našega ŽivlJenJa- Robert F. Kennedy Prilizovanje nt nobena lastnost velikih duš; je Življenjski prostor majhnih duhov, ki iščejo usneh v tem, da se delajo manjše, kot so že tako in tako, da bi lažje nrodrli v območje tistega, h čemur jih žene. Prilizovanje izvira zmerom iz sebičnih nagibov. Honore de Balzac Učimo se s poslušanjem, ne z govorjenjem. Če na kratko povemo in poslušamo, krepimo samozavest drugega. Zlasti smo dolžni poslušati bližnjega, kadar je ta v težavnem položaju. Donald A. Laird Dober okus je bolj stvar razlikovanja kakor odklanjanja. Če pa človek z dobrim okusom mora nekaj odkloniti, naj napravi to z obžalovanjem, ne pa s pikrim nasmehom. Wystan Hugh Auden Če se nekdo baha, se ima za nekaj več kakor drugi, preglasno govori, ima rad mogočne, zveneče besede, superlative, pretiravanje, je to zmerom, brez izjeme, znamenje slabosti. Slabosti svojega znanja, slabosti svojih dokazov, pomanjkanje vzorov, resnične duševne kulture mora nadomestiti z zunanjo bahavostjo. Friedrich Dessauer Ne misli, da je trenutek sreče nekaj majhnega. Sreča obstaja samo v obliki kratkih trenutkov Ignazio Silone NOVEMBER — LISTOPAD V meglo so ujeti dnevi in noči. Germanski narodi so zato ta mesec upravičeno imenovali megleni mesec (Nebelmonat). Slovenci imamo zanj lepo ime listopad, kar označuje čas, ko pada listje z drevja. Nekoč so ga ponekod pri nas imenovali tudi listognoj: z odpadlim listjem se zemlja gnoji. Slovenci v Prekmurju so ga imenovali andrejšček, ker v tem mesecu goduje sv. Andrej. Druga mesečna imena za november, ki jih tu pa tam srečavamo v starih knjigah in časnikih, so še npr. gnilolist ali gnilec — odmrlo in posušeno listje v naravi segniva — martin-ščak, martinšček, martovšek, Iistnik, vahtnik, itd. Pri Rimljanih je bil pred Julijem Cezarjem november deveti mesec. V zadnji tretjini zapusti Sonce znamenje škorpijona in stopi v znamenje strelca. November prinese močan padec temperature, kar pomeni, da je zima blizu. Ce je pred vsemi sveti grdo vreme, je po vseh svetih rado nekaj časa lepo. V splošnem pa listopad napoveduje vreme za svečan: Listopada zmrzlina je, svečana ne bo; listopada južnina, bo svečana zmrzlo. Glavni vremenski prerok pa je v tem mesecu sv. Martin, deloma pa se mu pridružujejo še sv. Lenart (6.), sv. Elizabeta (19.), sv. Cecilija (22.) in sv. Katarina (25.). Če Martin sonce ima, pride rada huda zima. Za soncem sv. Martina takoj pride sneg, zmrzlina; pa četudi ta dan prav dobro greje, tri dni se babje leto šteje. Če je na sv. Martina dan lepo, bo čez tri dni sneg. Če je Martin lep, veliko da zimo; če je meglen, slabo dobimo. — Kolikor ima Lenart snega na planini, toliko ga ima božič v dolini. — Sv. Elizabeta na belem konju prijezdi. — Sv. Cecilija če hudo grmi, dosti pridelka ob letu kmet dobi. — Vreme svete Katarine tudi prosinca ne mine. November se začne s praznikom vseh svetnikov. Cesar Fokas je leta 607 podaril papežu Bonifaciju IV. vsem bogovom posvečeno svetišče Panteon v Rimu. Papež ga je posvetil božji Materi in vsem mučencem. V frankovskih deželah je praznik vseh svetnikov vpeljal Ludvik Pobožni. Praznik je posvečen neštetim svetim možem in ženam vseh slojev in časov, iz kraljevih hiš in plemiških družin, iz vrst znanstvenikov in preprostih delovnih ljudi. Nekateri izmed njih so legendarni, drugi brez imena, vsi skupaj pa predstavljajo velikansko trumo vseh svetnikov. Današnji dan živi od njihove svetlobe in trpljenja, od njihove sreče in žrtve. Ne vemo za vsakega, kdo in kaj je bil, ne poznamo zmerom njegovih zaslug, za vse pa vemo, da izžarevajo svetlobo, ki nas v teh mračnih dneh napolnjuje z upanjem. Dnevu vseh svetnikov sledi dan vseh vernih duš. Misel, naj bi se določenega dneva v letu spominjali duš naših rajnih, je pred več kakor 900 leti sprožil opat Odilo iz Clunyja. V ljudski veri je obema praznikoma nekaj skupnega. Legenda pripoveduje, kako se duše rajnih vse leto vesele, kdaj bo prišel 1. november: ob opoldanskem zvonjenju tega dne smejo zapustiti vice, se vrniti v svoja nekdanja bivališča in ostati tam do jutranjega zvonjenja na vernih duš dan. V davnih časih je bila ponekod navada, da so jim pripravili jedi, predvsem kruh in vino in jim zakurili, da so se lahko pogrele. Obisk vernih duš je pomenil za hišo blagoslov. Slovenski ljudski pregovor pravi, da listopada gredo duše v nebo kakor čebelice iz panjev. Nekateri imajo november za najbolj žalosten mesec v letu. Zakaj? Mar zato, ker smo ta mesec še posebno v mislih pri svojih dragih, ki jih ni več med nami in tudi sami v tem času mislimo bolj na smrt, na ločitev od dragih in na lastno smrt? Nekaj tega mračnega razpoloženja v človeku prav gotovo ustvarja novembrsko vreme, ki je navadno megleno in deževno, saj ima ta mesec najmanj sonca v letu. Novembrsko vreme, novembrsko razpoloženje. Hudujemo se na april zaradi njegove muhavosti, a se ob njem tolažimo na lepše dni. Z novembrom se pa »grdi« dnevi pravzaprav šele začenjajo in je do sončne pomladi treba čakati kar pol leta. Ali je na slabem glasu zato, ker nam s svojo pogosto meglo včasih zares otežuje pravo orientacijo, da zaidemo? Tudi pesniki tožijo o novembrski melanholiji, ki se loteva človeka, ko vidi, kako odmira narava, kako pada poslednje listje z drevja in nas vse življenje v naravi spominja na odmiranje, ko srečujemo smrt povsod, kakor poje naš pesnik Oton Župančič: Jesen razgrinja sive pajčolane, poslednji listi padajo s platane, in koder vodi te samotna pot, srečavaš starko smrt povsod, povsod . . . Enako mrko razpoloženje odmeva iz Flauber-tovega fragmenta »Novembre« in iz novembrskih pisem mladega Wertherja v Goethejevem romanu. Podobno pri našem pesniku Srečku Kosovelu v pesmi Iz krajine smrti: Sivo nebo strmi na nas kakor molk, ki duši naše duše, ptica ne more več leteti, volja ne more več oživeti. Pesnik Miran Jarc pa je svoji pesniški zbirki dal celo naslov po mesecu novembru — Novembrske pesmi, v katerih mu je »nemo mesto« simbol za ves svet, ki je »zdaj pogreznjen v zlo samotnost, ki je na dnu šumečih delavnikov zaman prežaia, kdaj sproste nad mesto kovinski molk. Stvari razkrivajo vso brezmejnost — kot obraz mrliča — ki človek se pred njo rešuje v godbo.« — Usodnost časa, ki jo simbolizira mesec november, označuje z izpovedjo: »Sodba jezdi prek sveta!« Misli za november Cerkev križa smo. To znamenje nosimo, znamenje odrešenja in božje ljubezni. In le občestvo, ki nosi to znamenje, je Cerkev. Cerkev ne nosi krone ne meča ne kakega drugega znamenja; tudi ne kakega učbenika za gospodarstvo ali sociologijo, marveč Gospodov križ■ Nosi ga včasih v sotrpljenju in včasih v blaženem veselju, da Kristusova ljubezen, v veliki oddaljenosti od vsega razvijanja z.emeljske moči, dosega srca ljudi. Zvestoba temu Gospodovemu križu je znamenje Cerkve. Kardinal Alfred Bengsch Kdor se hoče pogovarjati z bližnjim, se mora vzgojiti za sogovornika, sicer mu bo govoril mimo. Sicer ga bo obstreljeval s samogovori in se potem čudil, zakaj ne pride do pravega dialoge, — razgovora. Dialog pomeni vzajemen pogovor. Vsak mora priti do besede. In vsak mora drugega pazljivo poslušati. roc|1us Spieker Kdor je skromen, ima možnost vse pridobiti, ošabnež pa izgubiti; zakaj skromen človek ima zmerom opraviti s plemenitostjo, ošabnež pa z zavistjo. Antoine de Rivarol Vendar ima tudi november svoje čare, svojo prikupnost in lepoto. Sive, otožne dni, ko visijo težki oblaki nizko do streh in težke kaplje udarjajo v listje na tleh, ko zavija veter v nočeh in nas vsaka stopinja spominja na umiranje, vsaj ob svetem Martinu nepričakovano pretrga nekaj toplih, svetlih, s soncem obsijanih dni. Takrat se odpravimo v zidanice ali kamorkoli na izlet, da ob novem vinu, ki ga je krstil sv. Martin, pozabimo na vsakdanje skrbi. Na sprehodu ali izletu, se nam zdi, da je vsaka hiša, ki se ji iz dimnika kadi, pripravljena, da nas gostoljubno sprejme k topli peči ali za mizo, kjer postrežejo z domačimi jesenskimi dobrotami. In ko se vračamo domov, se čutimo spočite, vedrejše in pripravljene za tihoto in zbranost, ki nam jo nudijo dolgi novembrski večeri. Najlepši čas, da zorimo za zbranost v Bogu in pričakujemo vedrih decembrskih dni in se že veselimo božiča. V zadnji tretjini meseca stopi Sonce v znamenje strelca. Hrvati imenujejo november: studeni, Srbi novembar, Bolgari noembrij, Rusi nojabr, Čehi in Poljaki pa imajo isto ime kakor Slovenci: listopad. Kdor pozna zgodovino, se ne bo zadovoljil s hitrimi primerjavami. Zgodovina, ki nas uči o tem, kar je trajnega, podobno se ponavljajočega, nas uči tudi o različnih in edinstvenih dogodkih. Uči nas o presenečenjih in nepričakovanih dogodkih: o skromnosti in odpovedi. Uči nas, da se vsi veliki načrti, ki izhajajo iz dozdevnega poznavanja zgodovine, nikoli popolnoma ne uresničijo in ne pripeljejo do cilja, do katerega naj bi pripeljali. Zgodovina nas uči, da so zmerom pripeljali do nekaj čisto drugega, nepredvidenega. Golo Mann Svet smo dobili kot dediščino, ki je nikomur izmed nas ni dovoljeno poslabšati. Ta dediščina obvezuje vsako generacijo, da jo svojim potomcem zapusti v boljšem stanju. Joseph Joubert Kdor je v življenju našel dobrega prijatelja in svetovalca, je bil deležen velike sreče. Naj se ga drži in se ravna po njegovem nasvetu, vendar naj mu ne zaupa slepo, marveč z odprtimi očmi. Čezmerno zaupanje utegne namreč škodovati. Vsak, še tako dober in pameten prijatelj se v posameznem primeru lahko zmoti. Zato se nikoli ne odrecimo tudi lastni pameti. Max pri(,j||a DECEMBER — GRUDEN V decembru, desetem mesecu pred koledarsko reformo Julija Cezarja, so obhajali Rimljani celo vrsto praznikov: favnalije, konzualije, la-rentinalije. Najpomembnejši pa je bil praznik v čast bogu Saturnu, imenovan saturnalije. Na dan 17. decembra so prihajale trume pred Sa-turnovo svetišče, kjer so imeli javne pojedine, v hišah premožnih Rimljanov pa so se njemu v čast gostili več dni in noči. Saturnov spomin je bil vreden takega praznovanja, saj so se na njegov praznik spominjali tiste zlate dobe, v kateri je bilo življenje na zemlji zares sončno, brez zla in sovraštva, brez trpljenja in žalosti. Saturnalije bi lahko primerjali z našim pustovanjem. Saturnalicus princeps — saturnalijski knez je skrbel za red pri veseljaških obhodih po mestu, meščanom je bilo te dni dovoljeno, da so kockali, kar je bilo sicer prepovedano; sorodniki, znanci in prijatelji so si izmenjali darove, ki so se imenovali štrena in se je ta navada ohranila v francoskih etrennes, novoletnih darilih. Najbolj prikupna je bila navada, ki jo poznamo iz ene izmed Horacovih satir: sužnji so imeli ta dan posebno pravico, da so s svojimi gospodarji sedeli za isto mizo — vse stanovske razlike so bile v teh prazničnih dneh odpravljene — in so jim smeli nekaznovano povedati vso resnico in si tako vsaj malo olajšati srce. Polagoma je prešlo v navado, da so premožnejši Rimljani obdarovali manj premožne pesnike, pisatelje in učenjake. V času Saturnove vlade ni bilo sužnjev, ne stanovskih razlik. Bila je zlata doba in njej v čast so obhajali saturnalije. Pod vplivom Mitrovega kulta, ki je bil doma na Vzhodu, so po vsem rimskem cesarstvu 25. decembra obhajali z velikim razkošjem zimski kres, prerod božanstva svetlobe, praznik »Rojstva nepremagljivega Sonca«. Prižigali so luči in kurili kresove; cesarji so odredili slovesne igre v čast nepremagljivemu sončnemu bogu. Kristjanom prvih stoletij sta pomenila križ in vstajenje vsebino krščanstva in so svoja praznovanja usmerjali v ta simbola. Proti koncu prve polovice četrtega stoletja pa rimski praznični koledar že navaja 25. december kot dan Kristusovega rojstva. Poganski praznik rojstva nepremagljivega sonca so nadomestili s praznikom rojstva Jezusa Kristusa, ki je luč sveta in pravo, nepremagljivo sonce. Za mesec december imamo Slovenci staro in lepo ime gruden in prihaja od besednega korena gruda, kar pomeni kos sprijete prsti — rahljati grudo, grudasta zemlja i. p. Druga imena za december, ki jih srečujemo pri slovenskih piscih, so še: grudnik, kolednjak, božični mesec, veliki božičnik, venahtnik (po nem. VVeihnacht). Mohorjeva družba je z redkimi presledki ohranjala stoletno izročilo in v svojem koledarju navajala poleg latinskih mesečnih imen tudi slovenska. V drugi polovici meseca zapusti Sonce ozvezdje strelca in stopi v znamenje kozla. Na svoji letni poti pride 22. decembra do najnižje točke. Tedaj je najkrajši dan v letu, ki traja le osem ur in trideset minut; s tem dnem se šele začne prava koledarska zima. Zatem začne dan počasi rasti in zraste do 31. decembra za kakšne tri minute. V splošnem imajo ljudje radi. da je december mrzel in ima dosti snega; predvsem zaradi zdravja, zakaj star pregovor pravi: Dež in veter pred božičem koplje jamo rad mrličem. Decembrski mraz in sneg napovedujeta tudi dobro letino za prihodnje leto: Grudna mraz in sneg, žita dosti prek in prek. Zlasti otroci si že za Miklavža želijo snega, božiča si pa brez njega skoraj ne moremo predstavljati. Saj še vremenski pregovor pravi: O božiču se spodobi malo snega in malo belega kruha. Božično vreme je odločilno za prihodnje leto: Ako na božič dežuje, bo prihodnje leto mokro. — Če vidiš rimsko cesto sveto noč čisteje sijati, dobremu letu se v prihodnje smeš nadejati. — Jasno in svetlo če je sveti večer, letina prav dobra se rada primeri; sveti večer če oblačno, temno, žita bo prazno ob letu gumno. — O božiču mora biti mraz, sicer nas zima preseneti v aprilu, kot pravi pregovor: O božiču zeleno, o veliki noči sneženo. — O božiču za steno (zunaj na soncu), o veliki noči za pečjo. — Če zmrzlina grudna se ne otaja, še prosinca hujši mraz nastaja. Za čas po božiču še vedno velja star vremenski pregovor: Po božiču gre dan gor(i), sneg dol(i). December je mesec pričakovanj: Miklavža, božiča, mesec obdarovanj, na kmetih mesec kolin; zunaj je mraz, doma pri peči toplo. Čas počitka, kot ga opisuje pesnik Jože Dular: Kot da bi v zraku tepli se berači, z neba v debelih kosmih sneg leti. Na mizi skleda suhih hrušk stoji in v peči hrastovi gore panjači. Kolovrat, petje, zvončki na saneh, Miklavž in parkelj. In okrog božiča, ko spet po hišah koljejo prašiča, je v srcih toplo in na licih smeh. Žal, da tako razpoloženje tudi ponekod na kmetih polagoma izginja. Dokler sneg ne pokrije zemlje, jo nam december kaže v vsej njeni goloti. Na vodni gladini se .sicer ponekod že dela tanka ledena plast, a ne seže do brega. Vendar se motimo, da je narava povsem mrtva, ker se nobena ptica ne oglasi in se divjad plaho skriva v gozdovih. Narava se v tem času temeljito pripravlja na novo življenje spomladi, njena rast je obrnjena navzdol, pod zemljo rastejo nova stebla, se razvijajo nove korenine in se krepe za prihodnjo pomlad in poletje. Pisatelj Karel Čapek je to tako lepo povedal: »Rečem vam, smrti ni; tudi spanja ni. Rastemo le iz dobe v dobo. Z življenjem moramo imeti potrpljenje; je pač večno.« December je adventni čas, čas pričakovanja. V temi in molku, ki napolnjujeta prostor med nebom in zemljo, si prižigamo prave in duhovne Misli za december V adventu ne gre najprej za to, da v spominu obnovimo zgodovinsko pričakovanje. Ne, v adventu gre predvsem za to, da temeljne zakone in osnovne drže našega življenja in življenja in bivanja sploh, kot ga nam predstavlja zgodovinsko pričakovanje, duhovno spremenjene vidimo, dopolnimo in na novo pregledamo. To je najgloblji pomen adventa. Alfred De]p Bog se je učlovečil. Veliko znamenje, ki ga je Bog po svojem Sinu zarisal v temno zemljo, se ne da prebrati kakor ploske, prazne črke naše človeške pisave. Kdor pa vse svoje življenje pred tem znamenjem vztraja, ga iskreno premišljuje in preiskuje verno vdan, mu sporoči svoj pomen, ko ga reši in spremeni. WjUy Kramp sveče, da z njimi razsvetljujemo prostor in se v tihoti in zbranosti pripravljamo na božič. Že stare lepe navade, s katerimi so izpolnjeni zadnji tedni leta, nas navdajajo z lepimi spomini in zbujajo v nas pričakovanja. Adventna jutra, polna rahlih vznemirjenj, ure zgodnjih maš in jasnega neba; večeri z molitvijo rožnega venca, zbiranja po hišah, kjer sosedje pomagajo drug drugemu luščiti bučno seme, koruzo, fižol. Prižiganje sveč na adventnem vencu in kopica priprav na božič in njegovo praznovanje: delanje Betlehema, pripravljanje jaslic; Marijino popotovanje itn. December — čas najdaljših noči, čas pričakovanj, obljub, čas božiča, čas prebujajoče se zarje, ki jo napoveduje pesnik Oton Župančič v svoji Koledi: Preko gore se preliva že bleščava siva, čez sivino žar udarja, Bog daj, bila zarja! Bog daj, bilo mlado sonce na vse kraje konce, da prežene nočne veše, da vžge vse pleše, da ves svet se v luč zagleda, kakor ta koleda! Pa si voščimo lepe božične praznike in srečno novo leto 1975! Hrvati in Čehi imajo za december ime prosi-nac, oz. prosinec, Srbi decembar, Bolgari de-kembrij, Rusi dekab'r in Poljaki grudzien. Naš čas je čas čakanja; čakanje je njegova prava usoda. Kakorkoli pa je vsak čas čas čakanja, čakanja na začetek večnosti. Čas teče naprej, čas v zgodovinskem in osebnem življenju je .. . čakanje na to, kar je večno. Paul Tillich Ko se leto obrne, ni novo nič boljše kot staro. Človek se mora spremeniti, mora se obrniti k Bogu. To je in ostane edina pot za človekovo rešitev in njegovo zveličanje. ^ Hengsbach Karkoli že se bo zgodilo in kakršnekoli nevarnosti nam utegnejo prinesti dogodki, skozi kakršnekoli krize bomo morali iti: zmerom vemo, kam gremo. Gremo, celo tedaj, ko umremo, življenju naproti. Charles de Gaulle SLAVA BOGU NA VIŠAVAH Tiste dni je od cesarju Avgusta izšlo povelje, naj se vopiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej (udi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem — bil je namreč iz Davidove hiše in rodovine — da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno Ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in biti na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsvetila in so se silno prestrašili. Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, kije Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.« In ko so angeli odšli od njih v nebesa, so pastirji drug drugemu rekli: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod!« In pohiteli so, prišli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno. Ko so to videli, so povedali, kar jim je bilo rečeno o tem detetu. In vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji; Marija pa je vse te besede ohranila in jih v svojem srcu premišljevala. In pastirji so se vrniti in Boga slavili in hvalili z.a vse, kar so slišali in videli, prav kakor jim je bilo povedano. (h. Lukovega evangelija 2, 1-20). JEZUSOVO ROJSTVO Srečni tisti, ki so ga videli, ko je hodil po svojem kraju; srečni tisti, ki so ga videli, ko je hodil po zemlji! Jeruzalem, Jeruzalem, bil si mnogo bolj blagoslovljen kakor Rim! Resnično, resnično, več ti je bilo dano, Jeruzalem, ti si bil srečnejši! Ti pa, Nazaret, malo judovsko mestece, ti boš večno žarel tako, med vsemi mesti na zemlji boš žarel, in med vsemi krščanskimi mesti, večno, med našimi temnimi mesti, med našimi malimi krščanskimi srenjami! Kdo bo še kdaj pomislil na slavno rimsko katedralo? Kdo se bo še spomnil, da je kdaj bila? Reims, ti mesto posvečeno! Najkrasnejše francosko mesto! In ni krasnejšega obreda na svetu, ni ga na svetu tako veličastnega obreda, kakor je maziljenje francoskih kraljev, v nobeni deželi ga ni. Toda od kod si, mesto Reims? Katedrala reimska, kaj pomeniš? Kaj sta v primerjavi z Nazaretom, z Betlehemom? Hlev pa v zapuščenem mestecu, hlev v ubogem malem betlehemskem mestecu, hlev je videl rojstvo kraljevske moči, ki nikdar ne preneha, preprosti hlev kraljevsko moč, ki ne preide, kraljevsko moč, ki ji ni konca v vekih vekov, nikdar, hlev je videl rojstvo Kralja, ki bo vladal na veke. V oni zemlji. V Sveti zemlji! Charles Peguy Pomen božične skrivnosti Leto za letom obhajamo božič. Vsako leto . .., zmerom stara pesem, zmerom ista podoba: kričeče okrašene izložbe, božične pesmi v cerkvi in družini, božično drevo, jaslice, darovi — ponekod že ne poznajo več mere v nakupu božičnih darov, obložena miza, mnogi gredo k polnočnici, so ganjeni nad melodijami starih božičnih pesmi, ki so za marsikoga edin lep spomin še na naš nekdanji božič. Praznovanje božiča se je zgodovinsko razvijalo in spreminjalo; postalo je nekakšen družinski praznik, v zadnjih letih pa se čedalje bolj trga od pravega verskega ozadja in se zlasti v nekaterih zahodnih evropskih državah prepleta s poslovno, družabno, politično in gospodarsko mrežo. Kdor pa se kot kristjan sooči z božičem, z njegovo pravo vsebinp, bo konkretno podobo praznika sprejel kot skrivnost, kot posebno naznanilo in jo s tega vidika prilagajal življenju in svetu, čigar mir je še vedno nepopoln in se celo oddaljuje od angelskega oznanila: mir ljudem na zemlji. Kdor bo božične praznike tako presojal, si ne bo dal vsiljevati »božičnega razpoloženja« od zunaj, od poslovnih ljudi, od nakupovanja in obdarovanja in od vsega tistega, ki nima nič skupnega s Kristusovim rojstvom. Kaj so zlasti poslovni ljudje napravili iz lepega božičnega praznika, je grozljivo označil pisatelj Hermann Hesse: Božič je skupek, strupen magazin vse meščanske sentimentalnosti in zlaganosti, povod divjim orgijam za industrijo in trgovino, bleščeči reklami blagovnih tržnic, diši po lakirani pločevini, jelovih iglah in gramofonu, po preutrujenih, natihoma preklinjajočih raznašalcih in pismonoših, po zbegani slovesnosti v meščanskih sobah pod načičkanim drevesom, po časopisnih posebnih prilogah in kričečih oglasih, skratka — diši po tisoč stvareh, ki so mi vse strašno zoprne in jih sovražim in se mi zde tembolj smešne in spačene, ker zlorabljajo Odrešenikovo ime in spomin na naša najnežnejša leta, ko nam je božič v resnici pomenil nekaj čisto drugega. Tudi marsikje pri nas se je praznovanje božiča izrodilo. To ni več krščanski božič, to je »naš božič«, praznik, ki ga obhajamo samim sebi. Če tako pojmujemo ta praznik, ne pozna- mo njegovega globokega pomena, njegove skrivnosti. Saj sploh ne gre za to, kaj mi delamo, marveč za to, kaj je Bog storil. Božiča si vendar nismo sami izmislili, kakor smo si izmislili sil-vestrovo ali pusta. Božič je to, kar nam pove prvi stavek v berilu: »Razodela se je dobrotlji-vost in ljudomilost Boga, našega Odrešenika.« To je na začetku božiča in njegove skrivnosti: prikazala, razodela se je božja ljubezen do človeka. Ta ljubezen ne prihaja iz nas, marveč v nas, prejeli smo jo. Bog je kot človek prišel na svet, k nam ljudem. Ker je to resnično, obhajamo božič. Bog ljubi ljudi in nam je izrekel svoj: da. Jezus Kristus je ta božji da ljudem in zemlji. V njem je stopil Bog zraven nas, v naš svet; postavil se je na našo stran in nas srečuje od človeka do človeka. In kakšen je ta svet, v katerega je prišel. To je svet, ki mu je takrat vladal cesar Avgust, danes pa mu vladajo dve ali štiri velesile. To je svet z nemirnim Vietnamom in Bližnjim vzhodom, svet bogatih in revnih, presitih in lačnih, svet ki so v njem prizadevanja za mir podrejena tekmovanju v oboroževanju. V tem našem svetu leži mesto Betlehem. Kristus je prišel v naš svet, tja, kjer smo mi, tja, kjer so ovčje staje in jasli, tja, kjer ljudje stradajo in zmrzujejo, so osamljeni in zavrženi, tja, kjer žive grešniki in grešnice, gobavci in izgubljeni sinovi, tja, kjer pravične zasmehujejo in križajo. Prišel je v ta naš svet. Svojega božanstva ni dokazal s tem, da bi vse preuredil od zgoraj dol, marveč tako, da je tudi najrevnejšemu postal brat in delil z njim njegovo breme. Kristus se je rodil, da bi služil ljudem. Služil, ne gospodoval. Služba in predanost je izraz ljubezni, go-spodovalnost pa izraz sebičnosti in nasilja. Jezus je človek za druge. To sodi k njegovemu poslanstvu, v tem je pomen njegovega učlovečenja, pomen božične skrivnosti. Ljubezen se mora pokazati v pomoči ljudem, v službi človeka: starega, osamelega, človeka v stiski. Le toliko, kolikor smo zaradi vere v učlovečenje božjega Sina drugačni od drugih tako v razmerju do bližnjega in daljnega človeka, znanca in tujca, prijatelja in sovražnika, vernika in nevernika, bolj odpuščajoči, bolj pripravljeni služiti in pomagati, razumevati življenjske stiske in preizkušnje, kolikor znamo odpravljati zlagana in nepremišljena medsebojna razmerja in se vračati k čisti, zavestni in odgovorni službi in ljubezni do bližnjega, le toliko bo vera v rojstvo našega Gospoda vsestransko prekvasila za novo rojstvo tudi naše telo in duha. Tako se je prikazala božja ljudomilost, božja ljubezen do človeka. S tem se je nekaj zgodilo v našem svetu. Podarjena nam je nova možnost, možnost ljubezni. Zato naj bi nam bili božični dnevi priložnost, da se naše življenje za nekaj trenutkov spremeni in v vsem svetu zraste nova pripravljenost, da skuša vse urejevati z ljubeznijo. Storimo nekaj, kar se nam sicer zdi skoraj nemogoče. Ljudje, ki »se ne morejo videti«, se pogledajo. Ze davno so odpustili zamero ali pozabili na sovraštvo in zdaj si sežejo v roke. Ob takih priložnostih se odpira zaupanje med ljudmi, ki so se dosti dolgo mučili s svojim nezaupanjem. Otroci in starši, ki jih je morda ločil jarek nesporazumov, preskočijo ta jarek in se obdarijo — s stvarmi in s samim seboj. Med znanci ali sosedi imamo osamljene ljudi. Dan za dnem, večer za večerom sede sami med svojimi štirimi stenami. Ne vesele se božiča, boje se ga, zakaj spomini se ob takem prazniku vračajo bolj živo, bolj boleče. Pa nam nenadoma pride na misel: ali ga ne bi povabili ali ga vsaj obiskali. Bolj kot ob kateremkoli prazniku v letu naj bi pomislili, kako si ne bi smeli biti tuji, marveč kot »človek do človeka«, ne kot direktor do uslužbenca, ne kot izobraženec do preprostega delavca, ne kakor domačin do tujca. Preskočiti je treba zid, preskočiti samega sebe in biti človek med ljudmi. Včasih je to težko, vendar v tej utrujajoči, obupni in brezbožni drži ne moremo vztrajati, moč navade je treba premagati, a ne samo v božičnih dneh, premagovati jo je treba vse življenje. Božič nam daje pogum za to. Zakaj v teh dneh se nam je razodela božja ljubezen do človeka, razodela se je, da bi nečloveški svet postal bolj človeški, da bi bil vsak izmed nas človek med ljudmi. Ljudje čakajo na Kristusa, pričakujejo njegovega rojstva, njegove pomoči, ljubezni — v nas kristjanih. Ljudje žele skusiti božjo pomoč in ljubezen v nas samih. Kot kristjani smo za to poklicani, da smo bližnjiku resnično to, kar mu moramo biti po svoji veri v učlovečeno Besedo, ki se glasi: Ljubim te, ti svet in ti človek. Božja ljubezen do nas tudi nas obvezuje k ljubezni do bližnjega. To je zapoved, ki veže nas osebno, ne pa ustanove, ki se imenuje Cerkev, ne njene zastopnike, ki se imenujejo duhovniki, dušni pastirji ali socialni delavci. Biti človek človeku se pravi razumeti bližnjega, njegovo stisko, telesno ali duševno, skratka: zbuditi v njem občutek: »Ta me razume.« Božično naročilo angelom nad Betlehemom je prešlo na nas. Angel pomeni poslanec, poslanec od Boga. Globlji smisel božičnega oznanila je v tem, da smo s svojim življenjem poslanci, poslanci božje ljubezni, ki se je učlovečila v Jezusu Kristusu. Kristus je postal človek, da bi bili mi sami bolj človeški. Zato je na nas, da oznanila božične skrivnosti ne kličemo drug drugemu iz prazničnega razpoloženja, marveč iz našega vsakdanjega življenja. Južnoafriška božična zgodba Jan du Preez je bil zelo vesel, da je imel starca zraven sebe. Odkrito povedano, so ga sebični razlogi pripravili do tega, da je sključeno postavo, ki se je s težkim bremenom pehala po dolgi poti navkreber, povabil, naj se pelje z njim, ko jo je prehitel s svojim tovornim vozom. Mož se mu je zahvalil in svoje breme vrgel na prazen voz; potem je prisedel k Janu du Preezu. »Bo še dolga pot?« je vprašal Jan, ko se je obrnil k starcu. »Še kar precej,« je rekel ta s smehljajem. »V Verlate me čakajo. Ali morebiti poznate ta kraj?« »Če ga poznam?« Jan se je kratko zasmejal. »Enkrat samkrat me je pripeljala pot tam mimo, pa mi je dovolj. Kraj se po pravici tako imenuje, saj je daleč Bogu za hrbtom in kakor živ pokopan, tam gori v gozdu.« Starec je zadovoljen po-kimal; potem je bilo spet tiho med njima. Vsak je bil zatopljen v svoje misli, vsak je živel v svojem svetu, ločen od sveta drugega. Verlate! je mislil Jan du Preez. Da, on je poznal ta kraj, le kdo ga ni poznal v tem delu Kapa? Postal je v pregovor, v prekletstvo. »Pojdi v Verlate!« so si klicali možje, kadar jih je popadla jeza. Zelen pekel, daleč v neskončnih gozdovih, ki se je vlekel prek pobočij in štrlečih vrhov gorovja Outeniqua — to je bil Verlate! Drvarji s svojimi družinami so živeli tam. Starci, ki jim je delo v gozdovih upognilo hrbet in borno življenje doma; otroci so sanjali o dnevu, ko bodo lahko ubežali k bratom in sestram, po strmi, ovinkasti cesti navzdol, ki je držala iz malih vasic ven v svet, ki jih je čakal. Nihče ni prostovoljno prišel v Verlate; nihče ni ostal, če ni bil primoran. Navajenost, bolezen in revščina so bile verige, ki so večino tistih redkih ljudi priklepale na kraj. Seveda so tudi tujci že prišli v vas, iz nesebične potrebe ali na ukaz oblasti, ki se mu ni bilo mogoče izogniti. Dvakrat je v minulih letih okrajni odsek za šolstvo in vzgojo.poslal gori učitelja; a gozdna tihota, ki je tiščala nad redkimi raztresenimi hišami in nebrižnost prebivalcev so te može gnali nazaj v svet. »Število otrok, ki jih ima Verlate, ne opravičuje obstoja šole,« jim je bil izgovor. »Teh malo otrok bi se lahko šolalo kje drugje, kjer bi v vladnih vzgojnih zavodih imeli vso oskrbo in bi bili tako še na boljšem.« Minilo je deset let, odkar se je stari misijonar, ki je skrbel za duhovne potrebe ljudi, odzval klicu Najvišjega. Od takratne preproste slovesnosti ob krsti dobrega moža dalje je bila cerkev zaprta in nihče ni več stopil vanjo, ker ni bilo nikogar, ki bi za njim opravljal dušnopastirsko delo. Avto je skoraj hropeče zmagoval strmino in njegov ropot je preglasil vsak drug glas. Gorska pot je bila videti, kot da se ne bo nikoli končala. Morda je bil stari tovariš drvar, je mislil Jan, počemu naj bi sicer šel v Verlate? Ko pa se je drugič zazrl v nenavadno resni, pametni obraz, je zavrnil to misel. »Ali koga poznate tam gori?« Mož je poki-mal. »Prijatelje,« je odgovoril. Modre oči, ki so pogledale Jana du Preeza, so zmedle fanta. Kdo bi utegnil biti ta starec? Iz njegovih oči sta odsevali nedoločna modrost in smeh otroka in Jan še svoj živi dan ni videl takšne mirnosti na človekovem obrazu, še nikoli tako zanesljive moči v drži. »Odložil vas bom, kjer se odcepi steza v Verlate,« je zdaj rekel Jan. »Od tam boste imeli še dober kos poti. Ali poznate pot?« — »Bom že našel ta kraj, saj sem že dolgo nameraval priti sem. Kako prijetna je ta pokrajina!« Jan je kratko pogledal na levo in desno, nato pa leno uprl pogled v cesto pred seboj. Za božjo voljo, kaj le je bilo v tej pokrajini tako ljubkega, prijetnega! Samo drevje in spet samo drevje; brez konca in kraja! Pri naslednjem ovinku je ustavil. »Zelo sem vam hvaležen,« je rekel starec, stisnil Janu roko, preden je stopil iz avtomobila; spet si je oprtal težko breme, ki mu ga je šofer podal iz avtomobila. Mirno je stal ob kraju ceste, gledal za rdečim avtomobilom, dokler se ni izgubilo njegovo brnenje in se je polegel prah. Zadnji žar je ugasnil na zahodnem nebu in že je bila v Vergate prižgana prva sveča, ko je starec stopal po edini, s travo obraščeni poti, s katero se je ponašala vas. Z živahnimi očmi se je razgledoval po okolici in spremljal vsako znamenje življenja. Kakor vračajoči se star prijatelj je pozdravljal može in žene, ki jih je sre-čaval, in majhne otroke, ki so jih v tem času klicali domov. Večina od njih je stala tiho in strmela za njim, čeprav so mu dva ali trije go-drnjavo odzdravili. Videti je bilo, kot da nihče ni vprašal, zakaj je tujec v vasi in da se nihče ni začudil, ko je vzdignil polomljeno ograjo in po od plevela zaraščeni stezi stopal v misijonsko hišico. Ker v Verlate nikoli niso zapahovali vrat, niti oknic niso zapirali, je starec preperela vrata brez posebnega napora odprl tako, da je le z ramo pritisnil nanje. V naslednjih tednih je starec postal del kraja, del načina življenja ljudi v Verlate. Nihče se ni vprašal, zakaj je tu, niti tega ga niso vprašali, od kod je prišel. Sosedje so začudeno spremljali njegovo početje, mu odzdravljali ali se nemo vedli. Privadil se jih je, ne da bi bil vsiljiv ali bi jih nadlegoval z vprašanji, kot so to delali drugi pred njim. Podoba je bilo, da jih je samo z očmi sprejemal vase, ko so odhajali na vsakdanje delo; njegove roke in hrbet so jim služili tako samoumevno, kakor je sonce razdajalo svojo toploto in kakor jih je poživljal dež. Ob sončnem vzhodu, ko so možje hodili mimo njegove koče po svoji vsakdanji poti v gozd, kjer so sekali velikanska drevesa, je bil že pokonci. In prav zato, ker se je tako povsem naravno prilagodil njihovemu vsakdanjemu življenju, ni nihče kuhal jeze nanj in nikomur niti na misel ni prišlo, da bi ga preganjal z majhnimi puščicami sovraštva, ki so jih poprej uporabljali, da so tujce prisilili k umiku. Možje so se molče ustavljali, neverno zmajevali z glavo in strmeli, ko so se nekega večera vračali domov in videli, da starec postavlja iz borovine ograjo okrog vrta Vermaakove vdove. Kajpak so vedeli, da je starka živela od zelenjave, ki je zrasla na pol jutra zemlje okrog njene koče. Vedeli so pa tudi, da so osli in goveja živina po mili volji uhajali na njen vrt in popasli, kar je s tako težavo vsejala in negovala. Nikoli ni prišlo nikomur na misel, da bi bilo treba kaj storiti, da bi zavarovali vdovin pridelek. Starka je stala pred svojo hišo; hrapave roke je imela zavite v predpasnik in opazovala belo liso na koncu ograje. To je bilo vse, kar so njene slabotne oči mogle videti — belolaso tujčevo glavo. Šele naslednji dan, ko so se možje spet ustavljali, da so gledali nenavadno podobo, je prišel Piet Smidt na misel, ki jo je dolgo zaman iskal. Počasi se je približal in brez besed vzdignil ograjo in jo z močnimi, rjavimi rokami krepko držal, medtem ko je tujec zamahoval s kladivom. Starec je pogledal in se nasmehnil. Sprejel je pomoč, kot da je ta nekaj najbolj naravnega na svetu. Skupaj sta delala, dokler ni zamigljala bleda luč sveč za okni brez zaves. Povsem odkrito so preprosti ljudje iz Verlate gledali, kako je trdna ograja čedalje bolj obdajala dragoceno zemljišče Vermaakove vdove. In polagoma je začela žareti iskra udeležbe. Vrata, ki jih je starec naredil in nataknil na tečaje, so se prosto odpirala in zapirala in jih je bilo mogoče varno zapahniti. Z ograjo pa še ni bilo opravljeno vse potrebno. Čisto mirno, brez vsake besede se je tujec lotil poškodovane vdovine strehe in ji jo zakrpal. Ko je to napravil, je nevarno majavo desko zamenjal s položnimi stopnicami, ki so držale od zadnjih vrat na izho-jeno stezo. Nikoli ni prosil sosedov za pomoč, nikoli česarkoli od njih zahteval. Ker so bili preprosti ljudje in so vedeli, da pri drugih, ki so bili prav tako revni kakor oni sami, ni iskal nobenega denarja, so spoznali, da tujec prav go- tovo ni delal za svoj dobiček. Bil je prav tako reven kakor oni sami. Obleka mu je bila zakrpana, njegova hrana tako preprosta kakor najbolj revnih med njimi. Ta lastna revščina jih je povezala z njimi, da so ga sprejeli kakor enega izmed svojih. Ko je starec še delal na vdovini strehi, se je primerilo, da je Piet Smidt prinesel na rami prvi tovor jelovih letev in pred nevernimi očmi sosedov začel postavljati ograjo okrog svojega zemljišča. Brez obotavljanja je sprejel tujčevo pomoč in kmalu sta jima bila pripravljena pomagati tudi Dan le Roux in njegov sin Japi. Čez dan, ko so možje delali v gozdu, je hodil po vasi sem ter tja in gledal, kje bi bilo potrebno kaj popraviti, nato pa se dela lotil, ne da bi se o tem poprej s kom pogovarjal. Okna in vrata, ki se že leta in leta niso dala več odpirati ali zapirati, so bila popravljena. Luknjaste strehe, zamašenih odtočnih žlebov, poškodovanega pohištva in obolelih živali — vsega se je lotil, za vse to in še za kaj drugega je potrpežljivo poskrbel. Dela se mu ni zmanjkalo in ljudje so se v sto in sto primerih lahko zanesli nanj. Voljen in blag, kot je bil, je starec čedalje bolj s svojim delom pomenjal vaščanom, da jim je pravi sosed in učitelj, nikoli pa dninar ali kot človek, ki bi za svoje delo iskal plačilo. Čisto počasi, v mesecih, ko so se poletni dnevi daljšali in je večni čudež setve, cvetenja in žetve spreminjal mali svet okrog Verlate, se je med preprostimi ljudmi, ki so prebivali tu, obdani z gozdom, rodil nov duh. Možje niso več otožnih pogledov odhajali na delo, marveč so z dvignjeno glavo gledali daljne vrhove, ki so se dvigali nad zelenim morjem gozda; zvedavo so opazovali urno in lahkotno ljubkost ptičjega leta in menjajoče se prizore na obzorju. Kot da so njihovi čuti po dolgi bolezni ozdraveli, so vdihavali prijeten vonj svojega zelenega sveta, poslušali sladko ptičje petje, prisluškovali vetru in gorskemu potoku. In med visokimi debli se je razlegal odmev veselih otroških glasov. Kakor v naravi, tako so tudi tu prihajale spremembe počasi, korak za korakom. Obrazi, ki so bili dolgo zaprti vase in mrki, so postali vedri in nasmejani, težave, ki so pestile soseda, so postale skupna skrb srenje; ljudje so začudeni opazovali, da jih je to naredilo močne. V mesečnih nočeh so slišali starca, ki jim že dolgo ni bil več tujec, kako je delal na dvorišču za svojo kočo. Udarci s kladivom in škrtanje žage so se prepletali z uspavanko noči, in spet se je dan končal. Paul Cronje je prisluškoval tihemu šumu, ki je prihajal s starčevega dvorišča, ko je v noči polne lune pri svetlobi majhne sveče sedel za mizo. Bogve koliko let je minilo, kar je njegova roka zadnjikrat držala pero! Nepremično je gledala njegova žena iz široke postelje k njemu. Srce ji je bilo polno trdnega upanja. S tem pismom, ki ga je Paul tukaj mukoma pisal, naj bi spet odprl vrata svojega skromnega doma sinu, ki je proti očetovi volji zapustil gozd in se preselil dol v mesto. Ali se bo zgodil čudež? Starka je tiho molila. Ali bo sin res spet prestopil ta prag? Noben šum se ji svoj živi dan ni zdel čudovitejši kakor praskanje peresa, ki si ga je bil Paul izposodil pri starcu. Pismo je bilo zaupano mlademu Ollieu Retiefu, ko se je ta odpravil po dolgi gozdni poti dol k Maraisovi trgovski hiši, kjer se je redno ustavljal poštni voz in kamor so vozili živila. Ko se je vrnil, je šel takoj k mali beli hiši svojega strica in tete, Dirka in Ane Retief. Svojo radovednost je komaj krotil in je stal zraven tete Ane, ko je ta pred njim odpirala zavitek, ki ga ji je prinesel. Na zavitku je bil poštni pečat Kapstadta, in presenečen je gledal na knjigo v njenih rokah. Skrbno in ljubeznivo jo je držala. »Tu bomo odprli šolo,« je rekla počasi. Starec mi bo v začetku pomagal, pozneje pa bo sem gor prišel pravi učitelj iz mesta, zakaj mnogo učenja nas čaka.« Čeprav je vedel, da je teta Ana kot nevesta prišla iz velikega mesta sem gor v hribe, vendarle Ollieu nikoli niti na pamet ne bi prišlo, da je znala brati in poučevati. Ko je za to zvedel, je fanta navdal nov ponos. Ker so vse, kar je starec storil, sprejeli kot nekaj povsem preprostega, se tudi nikomur ni zdelo čudno, da je popravil tudi staro, tako dolgo zanemarjeno cerkev. Stezo, ki je držala do nje, je očistil plevela, trava okrog na novo pre-pleskane cerkve je bila lepo pokošena in sončna svetloba je odsevala v svetlih oknih. Čeprav ni bilo v njej božje službe, se je zdelo prebivalcem Verlate čisto v redu, da so ponosni tudi na svojo' cerkev. Prišel je božič, preden so opazili, zakaj v minulih letih je ta praznik prišel in minil, ne da bi govorili o njem. Zvonjenje je zbudilo prebivalce v Verlate v sveti noči malo pred polnočjo. Vsi so bili istih misli, čeprav so vedeli, da v tem gozdu ni bilo nobenega zvona s tako močnim glasom, čistim kot zlato — da, sploh nobenega zvona ni bilo. Pa vendar nikomur niti v sanjah ne bi prišlo na misel, da bi o tem sploh govoril. Začudeni, vendar čisto mirno so ljudje vstajali iz postelj in se oblačili. Noč je bila temna; a ne da bi se spotaknili, so našli pot do majhne cerkve, od koder je glasno odmeval klic skozi noč. Vrata v cerkev so bila odprta, in počasi, potiho-ma so stopali čez prag, ki ga v vseh dolgih, tihih letih niso več prestopili. Kar so videli, jim je napolnilo srce z najslajšim spoštovanjem. Zakaj tam, pred okornim lesenim oltarjem je klečal starec, sijoča postava, ki ji je sklonjeno glavo venčal svetal svetniški sij. Vsi so lahko potrdili, da so ga videli, da je svetal svetniški sij klečeče postave preplavil cerkev in v vsakem srcu prižgal večne luči ljubezni ... In potem je izginil, čeprav je bila cerkev še vedno napolnjena z nebeškim odsevom. Fay, King Božič zdomcev (Iz božičnega nagovora Ramona Alberdija, španskega duhovnika, svojim rojakom, ki delajo v Nemčiji). Dragi prijatelji, niti na misel mi ne pride, da bi vam nocoj pokvaril vaše praznično veselje, bilo bi pa slabo, če bi mandeljnove potice in čustvene božične pesmi v teh svetih urah popolnoma oropale vašo revolucionarno moč. Revolucija se ni začela šele pred 50 leti na Rdečem trgu v Moskvi. Revolucija se je začela pred 2000 leti v betlehemskem hlevu. Božič je začetek osvobodilnega boja proti moči zla, kjerkoli že nas vklepa. V tem osvobodilnem boju smo bili kristjani pogosto najhujši Jezusovi sovražniki. Naše krščanstvo smo si uredili kakor nekdo, ki si zgradi visoko obzidje, katero naj zabrani dostop svetlobi, napredku, uboštvu in ljubezni. V naši krščanski družbi so imeli ubogi in izkoriščani redko kaj več kot pravico, da so bili pomilovani. Taka krščanska družba je izdajstvo tiste družbe, ki se je rodila v betlehemskem hlevu. Kristjani inkvizitorji, kristjani, ki so hodili na križarske pohode, kristjani, ki posiljujejo žene in preganjajo ljudi, kristjani, ki pobijajo drugoverce in komuniste, kristjani, ki pod razpelom mučijo ujetnike in jih vlačijo v ječe, ki ne mislijo tako kakor oni sami — ti kristjani imajo svojo vero. Vendar to ni vera, ki se je rodila v betlehemskem hlevu. Španci, ki spadate v moje dušnopastirstvo, ste Evropejci, vendar vam govore: »Nimate nobene pravice, da bi se imenovali Evropejci.« Vi ste ljudje drugega razreda v Zvezni republiki Nemčiji. Res je, da dovolj zaslužite, vendar vam ni nič podarjenega. Ob sobotnih večerih vam preostane samo beg v »Centro espanol«, da popijete malo vina, ne da bi vam bilo treba zardevati. V pisarnah, kjer dobivate prigarani zaslužek in na mestni upravi, v uradih bolniške blagajne, v trgovinah z živili, v zdravniški govorilnici in v bolniški sobi pa vas neprenehoma ponižujejo. Vsem vam rečem: ta sveta noč je naša noč! Zakaj to noč pride Bog k nam. Bog ni kakor nekateri izmed naših rojakov, ki se bojijo, da bi jih zamenjali z vami, delavci, ker so akademiki, diplomati, aristokrati ali študenti. V tej noči je Bog sam zdomec, delavec na tujem. Jožef in Marija sta morala iti v Betlehem, da sta se »prijavila«, prav tako, kakor se morate vi prijaviti. In koliko izmed vas jih ne more ostati, ker pričakujete otroka. In če pride kdo in reče, da Kristus ni vaš, mu recite, da je lažnik. Do danes se nihče ni rodil, ki bi otroke in reveže tako ljubil, kakor jih je ljubil Kristus. To zveni bolj po protestu kakor po ljubki božični pesmici. Toda, moji ljubi prijatelji, to je pravi božični izraz. Protest ni nobena iznajdba naših dni. V sveti noči je protestiral Bog proti družbi sebičnežev. Kot otrok brez moči je protestiral proti uporabi sile in vojni. Z Marijo, svojo materjo, se je potegnil za preproste žene delavke. Internacionala (mednarodna himna revolucionarnega proletariata), ki daje ubogim te zemlje in stradajočim sužnjem mogočen glas, ni bila zapeta šele v minulem stoletju. Zadonela je prvič v tisti noči, v kateri je Bog iz protesta proti vsem privilegirancem vseh časov razodel svoj mir in svoje gospostvo, daleč od oltarja in prestola. Razodel jo je na polju preprostim pastirjem in se s tem postavil na stran nepismenih in zapostavljenih tistega časa in vseh časov. V tej polnoči, ki je bila po besedah velikega Janeza od Križa »svetlejša kakor vsak dan«, je Bog intoniral internacionalo ljubezni in je ukazal angelom, naj pojo: Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki jih ljubi. Želim vam, prijatelji moji, blagoslovljene božične praznike! Sveti večer Bliža se polnoč. Mestece je zavito v gosto temo. Samo v borni kočici tam na koncu ulice še trepeče motna svetloba. Kratka lojenka dogo-reva. Z rahlim cvrketanjem se utrinjajo višnjev-kaste iskrice. Zlati plamen se zvija in podrhteva in le za silo razsvetljuje kot, kjer leži umirajoča žena na siromašni postelji. Ob okencu za njenim zglavjem sedi suhljat, bled fantek sedmih let in gleda zamišljeno v nebo. Z lahtmi se naslanja na polico, glavo si podpira z rokama pa se ne gane in ne spregovori. Kakor iz kamna je. Samo kadar bolnica glasneje zastoče, se obrne k njej in jo skoraj šepetaje vpraša: »Mamica, ali te hudo boli?« »Oh, boli . ..« Deček jo rahlo pogladi po licu. »Ne boj se, vse bo minilo.« Zopet se obrne in gleda ko prej. Po vsem nebu so se razsule zvezde: kakor da se mu smehljajo, se mu zdi. Fantek gleda, gleda in ne umakne oči, ko da niso zvezde, ampak lepe igračke. Ena zatrepeče, se utrne in izgine v noči; svetla sled se zariše za njo. Mali se prisrčno nasmehne, ko da bi ne bil tega še nikoli videl. »Zdaj!« dahne komaj slišno. Mislil je, da bo popadalo še nekoliko zvezd, nato pa se bo zgodilo, česar tako željno pričakuje: odprla se bodo nebesa. Še davi se je razgo-varjal s tovariši v šoli — hodil je v prvi razred — in eden je dejal, da se vsakikrat na sveti večer opolnoči odpro nebesa. Tedaj zaprosi, kar koli želiš, pa se ti izpolni! Vsi otroci so rekli, da bodo čakali polnoči. — »Jaz poprosim zlatega konja!« — »Jaz vozička!« — »Jaz sablje z dragulji!« — Samo on je molčal. — »Kaj pa ti?« so ga vprašali. — »Jaz ... da mi ozdravi mama!« V resnici tudi ni imel večje želje. Uboga mati! Dva meseca leži in se muči, pa nima nikogar, da bi ji postregel. Samo soseda Ana jo vsako jutro obiskuje in ji nosi jesti. Koj po sončnem zahodu je sedel k oknu, se zagledal v nebo in čakal, kdaj se odpre. Jutri bo sveti dan in nocoj se mora odpreti. Že je premislil besede, ki jih bo povedal. A treba jih je hitro izgovoriti, zakaj nebo se v trenutku zapre. »Bogec, daj, da mi ozdravi mama!« poreče. Bog ga gotovo usliši in ji vrne zdravje. In tedaj bo vstala. Nič več ne bo bleda in upala, ampak polnih lic in rdeča. Tudi otožna ne bo več, vesela bo, zmeraj vesela, šalila se bo z njim kakor poprej, ga pestovala in mu prepevala njegovo najbljubšo pesem: Glej, zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo: duhovi nebeški se iz raja vrste, prepevajo slavo, na zemljo hite. Razen tega bo z delom zopet služila in mu kupovala medenih kolačev kakor nekdaj. Sešila mu bo lepo novo obleko, da ne bo več hodil v siromašnih cunjah. »Mamica!« je poklical tiho. »A . . .« je zastokala bolnica. »Še malo pa boš ozdravela,« je rekel prepričljivo. A zamolčal je, kako. Hotel ji je najprej od Boga izprositi zdravje in šele zjutraj, ko se zdrava prebudi, ji je mislil povedati, kako je čakal, da so se odprla nebesa, in kako je prepro-sil Boga. Sveča je dogorela in prasketaje ugasnila. Sobo je zagrnila tema. Otrok se je v prvem trenutku zdrznil, a se takoj še tesneje pritisnil k oknu in gledal. »Samo nekaj zvezd naj še pade pa se bo odprla!« je šepnil. Željno je čakal, kdaj bo spet katera zatrepetala in ugasnila. Zvezde pa so se lesketale in se smehljale prav kakor prej. »Bogec, daj, da mi ozdravi mama!« je polglasno ponovil prošnjo, samo da bi je ne pozabil in se ne zmedel, ako se nebesa nenadoma odpro. »Zaspi!« je tiho dejala bolnica, ker je po šepetanju čutila, da še bedi. »Kar zaspi, mamica! Jaz bom zdaj, zdaj!« je odgovoril, ne da bi se ozrl. Na ulici je zažvižgal nočni stražnik: klical je tovariša. Iz daljave je odjeknil drugi žvižg in spet se je vse umirilo. »Vsak čas bo!« je rekel malček in začel iznova ponavljati molitvico. A sedaj je čutil že neko težo v glavi. Omahovala mu je na prsi in veke so mu bile težke, ko da so svinčene. »Bogec, daj, da mi ozdravi mama!« je mrmra-je ponavljal, kakor da bi se učil za šolo. A glava mu je bila težja in težja. Nenadoma se mu je zazdelo, da so izginile vse zvezde z neba. Pa ne da bi se bile utrnile, marveč ko da jih je kdo ogrnil s črno zaveso. V daljavi je zabobnelo. Bobnenje je bilo zmeraj glasnejše: bolj ko se je bližalo, bolj se je razlivala neka čudna svetloba. Polagoma je napolnila sobico in jo razsvetljevala močneje ko poprej lojenka. Iznenada je tako silno zažarelo, da je malemu kar vid jemalo. »Nebesa so se odprla!« ga je prešinilo. Glasno je izgovoril naučene besede: »Bogec, daj, da mi ozdravi mama!« Komaj je izrekel, je svetloba izginila. In spet je utonilo vse v temi. V tistem trenutku je razločno videl, kako se je mati dvignila s postelje in prišla k njemu, da bi ga objela. Bila je vsa lepa, krepka in zdrava, kakršno je poznal, ko je bil še čisto majhen. Od veselja je zavriskal in ji planil v naročje. Mati ga je objela in poljubila. Kako drag mu je bil ta poljub, kako sladak! Sam ni vedel, kaj bi od prevelike sreče. Zarja je sinila, ko se je prebudil. Počasi je odprl oči, jih pomel in pogledal okoli sebe. Spomnil se je svetlobe in kako je prosil Boga za mater. Previdno je vstal in pogledal na posteljo. »Je mar vstala?« je šepnil. Stopil je bliže in se sklonil nadnjo. A ležala je mirno, nepremično, bledorumena, kakor svetnica. Čas Čas navije klobčič niti spredenih iz živih biti, jih nastavi poleg statev. Človek tke si šotor sreče, preden čas se ne izteče, dokler nit se ne odvije. Ko pa čas mu šotor strga, ko se zadnja nit pretrga, — času se rodi nov čas . . . Jakob Šešerko »Spi,« je pomislil. Vendar je bil radoveden, ali bo mogla vstati. Pa saj mora, saj je tako prosil, ko so se odprla nebesa. »Mamica!« Nič glasu. »Mamica!« Mati molči. »Spi.« Umaknil se je malo dlje pa sedel in čakal, da se prebudi. Vtem je prišla soseda Ana. Ko je stopila v sobo, je nekoliko čvrsto zaprla vrata. Fantek je položil prst na usta. Žena se je ozrla na bolnico. Nato je naglo pristopila in jo prijela za roko. Roka je bila hladna. Sosedi so stopile solze v oči, hotela je krikniti, a spomnila se je, da je otrok v sobi, pa se je premagala. »Spi,« je potrdila, se obrnila k dečku in ga prijela za roko. »Pojdi z menoj, dokler se ne zdrami!« Mali se je obotavljal. Obstal je in nekoliko pomislil. »Pa pojdiva!« je rekel naposled. »A potiho, da je ne zbudiva!« Odšel je po prstih. Ko pa je prišel do vrat, ni utrpel, da bi je ne bil še enkrat pogledal. Vrnil se je k njej in ji rahlo, prav rahlo poljubil široki rokav, ki je bil zdrknil prek postelje. »Spi, mamica, ne bom te budil!« Svetozar Čorovič Preblisk Osmoljeni koraki po asfaltu v strahu odmevajo. Blišč pločevine zoprno ščemi v krvavem kolobarju. V preddverju duše prhutajo čuki — in nikjer človeka. Kam so odšli pojoči pastirji ob cestah? Jakob Šešerko Svečnica Svečnica je bila v naši družini vedno praznik ljubezni in lučk, s katerimi smo se poslovili od jaslic. Lučke, nepozabne lučke! Praznično jutro je bilo polno belih obrazov, ki so se zdramili sredi naših sanj. Vso noč nismo mogli zaspati, ker smo mislili na drobne svečke in voščene svitke, ki nam jih je obljubila mati. Slutili smo neslišne stopinje pastircev, ki so se poslednjikrat odpravili proti neznatnemu hribčku kraj Betle-hema, nad katerim se je še enkrat razblestela veličastna zarja z angelskim slavospevom. Zlati jezički sredi voščenih svitkov so nam razodevali še vedno milino pobožičnih dni ter obetali milost miru in detinsko srečo. Še so blestele brezimne božične skrivnosti, ki se pletejo od razprostrtih Jezusovih ročic do Marijinega naročja in naših src: pet veselih skrivnosti ter šesta skrivnost luči in miru, ki se je spočela na današnji praznik grlic, golobčkov in očiščevanja. Pri nas je bilo tako! Bilo nas je četvero otrok in četvero belih svečk, mati pa revna vdova in luč za vse, topla in svetla luč, ki se je použivala in žrtvovala za nas v trudu, skrbeh in bridkostih. Saj je bilo naše življenje podobno težki brazdi sredi trdinskega sveta, ki pogreša krepkih gospodarjevih dlani. Očeta smo zgodaj izgubili, bil je železničar, lokomotiva je zdrobila njegovo nepozabno telo in našo srečo. Kri in solze, muka in bridkosti so se v rani mladosti pritaknile našim stopinjam. O praznikih pa se je naš zagrenjeni družinski krog prijetno otajal, neprijazna vsakdanjost je splahnela, mati je spekla boljši kruh. Bog je poslal svoje znamenje, da je blizu in nas ne bo pozabil! Na svečnico smo to znamenje še prav posebno občutili. S tem praznikom so odlikovane tiste družine, ki jih je neizprosno življenje pahnilo v gorje, da so ostale brez očetov, pa se matere žrtvujejo ter sprejmejo boj in križ, da rešijo srečo otrok. Tudi naša mati je šla za temi svetlimi zgledi. Tiho in neopaženo ji je sivel v tem boju las za lasom, tisočero junaštev, za katere svet ne bo nikdar zvedel, jo je napravilo veliko in vredno tistih besed, ki jih človek izjeclja kot otrok ter se končujejo s solzami in šepetom! Tako se spominjam neke svečnice, ko smo stanovali v puščobnem podstrešju. Mati nas je zjutraj odpravila v cerkev, kjer smo bili pri blagoslovu svečk. Bilo je lepo. Srebrnkasti prameni kadila so se dvigali proti oboku, kjer so se skrivnostno družili z ognjenim svitom, ki je drgetal na koncu sulice angela borilca. Naša čustva, ki so bila sicer otroška, a vendar prekipevajoča, je spremljala božična pesem. Po cerkvi je migotalo stotero lučk, ki so jih prižgali med obredom verniki. Polni praznične radosti smo se vrnili domov, v premrtih ročicah smo stiskali voščene svitke in svečke ter pripovedovali o vsem tistem, kar se je skrivalo na dnu naših src. Proti večeru je vzela mati iz kota jaslice in jih postavila sredi mize, za katero nas je posadila. Pred jaslice pa je razvrstila naše svečke in voščene svitke, jih prižgala in se usedla med nas. Še vedno jo vidim, kako je kot vzvišena sveče-nica položila roke na rob mize, nekoliko nagnila glavo in nepozabno zapela: Glej, zvezdice božje migljajo lepo ... Mi smo pobirali s svojimi tankimi, neveščimi glasovi božične kitice za njo, zrli v goreče lučke, se željno dvigali in poklekali na stole ter se s prsti nalahno in boječe dotikali svečk, da so plamenčki poredno pomižkavali. Tisočero neznatnih sledov se je križalo pred jaslicami, v katerih je čemelo betlehemsko Dete, slamica in uboštvo sta se držala njegovih ličic in rožnatih dlani. Nam se je zdelo, da so se stene naše sobice razmaknile. Svetloba nas je objela, božja Mati se je vzdignila, položila Dete v jaslice ter vzela naša srca v svoje dobrotljive roke in jih dolgo pestovala ter tolažila. Zunaj se je začelo mračiti. Tanek veter je predel okoli oken in nas s svojo posebno pesmijo snubil za košček sreče. Stvarstvo je pokrival božični sneg, ki ima poseben sijaj in čar. To je tisti beli, mehki prt, ki so ga natkale nežne božje poslanke. Ko so lučke pred jaslicami dogorele, mi je postalo nekam milo, da bi se razjokal. Mati je molče vstala, sklenila roke in se zamislila. Nato je zložila jaslice in jih spravila v omaro; odgrnila je beli prt ter nam odrezala koščke prazničnega kruha. Ttfko je minila v naši družini svečnica, zadnji božični praznik, tako smo se z lučkami in petjem poslovili od jaslic. Lučke, nepozabne lučke! Kdo vas bo preštel, komu se boste smilile, ko boste minevale, ko se boste použivale in ugašale kraj naših strtih src? Dajte, razgovorite se še enkrat, zatrnite se tiho in prijazno. Naj zamigljajo vaši nepozabni zlati plamenčki, da bomo prisrčno stisnili naša obličja in zazrli nekdanje detinske dneve. Morda bomo še enkrat veseli, ko bomo stiskali v premrtih rokah voščene svitke, morda bomo očiščeni jn srečni, ko bomo začuli iz milih ustnic naše matere božično pesem: Glej, zvezdice božje migljajo lepo! Joža Likovič Pepel Na robu gozda raste ostrožnica. Tako samovoljno so zaokroženi njeni temnozeleni listi. Mehko upogljiva in trdno oblikovana so vitka stebla. Cvet se zdi, kakor da je urezan iz težke svile, in modrino ima, bleščečo kakor dragulj, da napolnjuje ves zrak vsenaokoli. In zdaj bi kdo prišel in odtrgal cvetlico in potem bi se je naveličal ter jo vrgel v ogenj . . . malo trenutkov in vsa žarna krasota bi bila drobna sled sivega pepela. Kar pa je tu v malo trenutkih napravil ogenj, to dela čas neprestano z vsem, kar živi. Nekoč bo vse cvetoče življenje pepel. Iz krepke postave kupček redkega prahu, ki ga razpiha vsak veter. Iz toplo kipečega, čutečega življenja revna, mrtva prst: manj kakor prst: pepel! Tako je tudi z nami. Kako nas zmrazi, če pogledamo v odprt grob in vidimo poleg nekoliko kosti, nekaj prgišč sivega pepela. »Pomni, človek da si prah in da se v prah povrneš!« Minljivost, to pomeni pepel. Našo minljivost, ne minljivost drugih. Našo; mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ: »Memento homo, quia pulvis es et in pulve-rem reverteris!« Bog nam prihaja zmerom naproti kakor cesta, kakor knjiga, kakor prijatelj. Cesta, ki vodi k njemu, je narava. Knjiga, ki govori o njem, je sveto pismo. Prijatelj, ki se nam v vsej zaupnosti srca zaupa, je Bog sam. Jacques Loew »Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!« Vse postane pepel. Moja hiša, moja obleka in oprava in denar, travnik in gozd. Pes, ki me spremlja, in žival v hlevu. Roka, s katero pišem, in beroče oko in vse moje telo. Ljudje, ki sem jih ljubil, in ljudje, ki sem jih sovražil; in ljudje, ki sem se jih bal. Kar se mi je na zemlji zdelo veliko in majhno in zaničljivo, vse je pepel, vse . . . Romano Guardini Vedno znova upanje tli Valentin Polanšek: Da mi je biti ptica, morda slavec, ki hrepeni, še ga v i kos, škrjanec z zanosom, brhka lastovka, pritlikavi kolibri, bajni feniks — ptica posebne vrste, zadrževal bi se vedno na tistem koncu zemlje, kjer se razcveta pomlad. Saj nekje na zemlji vedno znova pomlad zaživi — saj tudi v našem srcu vedno znova upanje tli! (Iz zbirke »KARANTANSKE«) Cvetni romarji Na Žalostni gori so vnovič udarili zvonovi; milo in slovesno se je razlegala njihova pozdravna pesem, namenjena cvetnim romarjem, ki so se zgrinjali proti božjepotnemu svetišču. Romarji so prihajali prek barskih strženov in tr-din, oni od Vrhnike z ladjami, Ižanci s klokajo-čimi vozovi. Goričevci, Rakičani in Meniševci, dobri, slabi in stanovitni, ki se jih potrpežljivi Bog ne naveliča. Predpoldan cvetnega petka je bežno minil, romarji so se komaj zvrstili. Kdo bi ostal doma, saj Marija na gori nikogar ne zavrže! Tako sem se tudi jaz pridružil nad prevalj-skimi ledincami zakasneli družbi domačih romarjev. Bregovi Žalostne gore so bili svetli in mikavni. Vse je bilo bistro, vse se je oglašalo v brezimnih spevih in se zahvaljevalo Bogu za pre-rojenje. Veter je pometal poslednje ostanke troh-nobe in odnašal preperelo listje v gluhe grape. Leščevje se je odelo v mehko zelenino, lipe so poganjale, soseska kosov se je razletala po skritih gnezdih. V bukovju so vriskali pastirji, ki so nabirali brinje, bršljan in mačice, da bo dehtela butara kakor košček raja. Nekateri romarji so vzdignili Marijino pesem »Marija skoz' življenje . . .« Odmev pobožnega napeva je hitel pred nami kakor sel, ki se bo dotaknil rdečih banderc pred cerkvijo in oznanil zbranim, da prihaja nova družba vernih romarjev. Romarice so drobile po cesti ob zvokih zvonov; možje so večinoma molčali in zrli v neki zadregi na goro, kjer jih bo omečila žalostna Marija, ki so ji posvečeni cvetni dnevi. Pot je zavila med strmce. Sladkobno dehtenje nas je objelo. Tukaj se je gotovo oddahnila ljuba pomlad, ki je razvnela hoje na Trebevniku, skrita jezerska okenca in strta srca, čemeča kraj belih brez. Se tako puščoben grmač je osrečila ljubezniva poslanka s šopom belic, piskavčkov in zvončkov, v sleherni kljunček je položila skrivoma spev, ki se je pridružil romarskemu prepevanju. Vsi smo sledili njenim mehkim stopinjam, ki peljejo na goro; skoraj nismo čutili bremena pokore ali zaobljube, ki smo si jo naložili z romanjem. Saj se je lesketala v vsaki cvetki čista kapljica odpuščanja, ki nam ga je namenil Bog! Zvonovi so utihnili, tudi romarji so nehali prepevati. Bili smo skoraj pod visokim božje-potnim ozidjem. Reber nas je upehala, čvrsto sonce je razgrelo naša čela. Stopnišče, ki vodi k cerkvi, se mi je zdelo odmaknjeno grehu in prahu, ostalo je še vedno nekam strmo, skoraj ne-pristopno posvetnim ljudem. Nič nečistega se mu ni moglo približati, stopinje romarjev so se blestele na njem. Starke so počivale na vsaki stopnici, se pobožno pripogibale in križale. Izza ozidja so gledala na nas dekleta, ki so si nadela pisane robce, bleščeče koželjnice in cenen nakit. Pod platnenimi strehami sejmarskih šotorov so se menjaje vrstili medeni odpustki, mikavni me-daljončki in oljčne vejice. Pri zakristiji je vihtel deček v rdečem oblačilu posodico z živo žerjavico. Veter se je s svojimi nevidnimi ustnicami nasrkal vonjav kadila, se bežno poigraval z jab-ranki (leskovimi mačicami) in končno minil v modrem ozračju, ki je presihalo nekje nad rakiš-kimi košeninami v bleščečo sinjino. Tam je bilo nebo podobno negibnemu pajčolanu, ki zastira našim očem večnost. Praznična ubranost, ki je odsevala v oknih svetišča, vrh lin in vsepovsod, nas je navdala s svetim navdušenjem. Zvonovi so ponovili svoj pozdravni spev, sedaj še bolj slovesno, povzdigujoč naše duše in prošnje. Bronasti bratje so z gromkim glasom raznašali cvetno blagovest, kakor da že slutijo velikonočno zarjo z Alelujo, ki nas bo ob tednu razveselila. Hosana, hosana! Vrh stopnišča so se nabrali prosjaki, ki so s pojočim glasom blagrovali zdrave in srečne, prekladali zakrpane malhe in razkazovali revne ude. Njihove oči so se blestele v solzah in upanju, da bodo obilno obdarovani. Na trati okoli cerkve so se zadrževale družbe romarjev; nekateri so opravljali svojo pobožnost pred postajami križevega pota, ki je ostal še vedno častitljiv in svet. Podobe so ohranile nekdanji sij in posebnost. Jezusov obraz je ostal krotak, Judje krvo-željni, pogledi rimskih čuvarjev srepi, jeruzalemske žene pa blede in preplašene. Stopil sem v zakristijo; sveto opravilo se je začelo, romarji so povzdignili srca in roke. Zadišalo je po kadilu, zmeda današnjih dni je nehala mrtvičiti naše duše, ki so se obrnile k Mariji. V ozračju se je zganilo nekaj belega in sladkega, milost božja se je bližala in nas zedinila v tem svetišču v bra-tovsko občestvo cvetnih romarjev. Srce ob srcu, solza ob solzi! Zaskrbljeni gospodarji, pastirji v zaguljenih čevljih, matere z drobnimi obrazi, plašna dekleta, čolnarski hlapci in podpeški Kamnarji, kramparji z železnice, kajžarji, ki poje-dajo luštrekov kropček, otroci, vsi, prav vsi, ki nismo pozabili ponavljati prastari amen. Sonce se je kralo skozi priprta okenca. Bistri žarki so se tisočkrat raziskrili na ramenih lestenca in se razpršili v neznatne pramenčke, ki so v snopih padali na oltar in se končno ujeli v zlati obrezi evangeljske knjige. Njeni robovi so skrivnostno zagoreli, kakor da jih je prekalil plamen iz božjih rok. Po končani maši so se romarji našli pod stopniščem in za šotori. Razvezah so cule in srca; znanci so obujali spomine. Tudi jaz bi se rad pridružil komu, da bi "nežno pokramljala. Strt od zmede časov in ljudi, sam s seboj navzkriž, sem si zaželel domače, odkritosrčne besede. Naslonil sem se na ozidje. Pred mano so ležale tihe lehe, zrnice, čudovita stržena, zasanjana Ljubljanica, sružine brez, božja pomoč, gore s svetlimi bregovi, oblaki s prijaznimi lici, domačije, ki kličejo romarje! Tedaj se mi je razvedrilo srce, kakor da me je nekdo uslišal ter se nagnil prek mojih ramen in toplo dahnil vame. Zdrznil sem se; dvoje velikih, malce začudenih očes me je prijazno gledalo. Bila je moja mladost, ki je tudi priromala semkaj! Tista bela, drobna in nasmejana mladost, ki ne pozna težav. Nagnila se je prav do mojih ustnic. Kdo se ne bi razveselil? Ali bi ji segel v roke, ali bi jo poklical z najslajšim imenom, ali bi ji kupil cvetni odpustek! Ah, ne! Saj je bila sama dovolj srečna in mična. Brez besed sva čemela na gori, mimo naju so hiteli spomini s svojimi neslišnimi stopinjami, ki ne dvigajo prahu in bridkosti. Romarji so se razhajali, pesem zvonov jih je spremljala preko brežin in dolov. Večerilo se je, Bog se je vnovič dvignil sredi stvarstva in šel s svojim pravičnim prstom od zvezde do zvezde. Na barskih trdinah so se svedrali tanki dimčki; bele sence so vstajale in minevale sredi nepristopnega rakitovja. To so bile molitve vračajočih se romarjev, darovanih v solzah in ljubezni za verne duše. Tako je minilo cvetno romanje; nato se je spočel čar velikega tedna, poln luči in odpuščanja! Joža Likovič Molitev Ne vem pravzaprav, zakaj si domišljamo, da izhaja Ogenj, to počelo vsega, kar biva, iz Zemljinih globin in da žar njegovega plamena raste vzdolž svetleče se sledi, ki jo riše za sabo Življenje. Od Tebe, Gospod, imam milost, da vem, da je taka predstava zgrešena. Obrniti jo moram. V Začetku je bivala moč, razumna, dejavna in ljubeča. V Začetku je bila Beseda, ki je zares zmogla zgnesti vsako Snov, ki nastane in si jo podvreči. V Začetku nad stvarstvom ni kraljevala mračnost in hlad. Ogenj je bil. To je Resnica. (Ogenj nad svetom). In dejstvo je tudi, da je ta Ogenj spet zajel Zemljo. Brez pretresov, brez groma, ker je plamen vse, kar biva, razžarel v njihovi notranjosti. (Ogenj v svetu). In če je ta ogenj prišel v sredo sveta, je prišel končno tudi pome, da bi me použil. Tedaj ne zadošča, da bi ga le molil, da bi z vztrajno vero krepil krog sebe njegov žar. Potem, ko sem z vso prizadevnostjo, ki jo premorem, sodeloval med sveto Daritvijo pri Posvetitvi, ki je ta Ogenj vžgala in ga izžareva, je treba tudi, da končno pristanem tudi na Obhajilo, ki mu v meni daje hrano. Pred tvojo razvnemajočo navzočnostjo v vsem, kar nas obdaja, se vržem na kolena in se Te želim v vsem, na kar bom naletel in Te bom čakal v vsem, kar se mi bo zgodilo. Strašna reč je to, da se rodiš. Pomeni, da se brez poti nazaj in ne da bi sam to hotel, znajdeš v hudourniku strašanske energije, ki kaže, da bo zdrobila vse, kar prinaša s seboj. Hočem, moj Bog, da preobrneš v meni tisto strašno silo, ki jo čutim — to moreš le ti — da se strah pred spremembami, ki jim niti ne vem imena, strah pred tem, kar se v meni pripravlja, da me prenovi, prelevi v prekipevajoče veselje, da se v Tebi lahko preoblikujem. (Obhajilo). P. Th. de Chardin Iz Hvalnice stvarstva Veliki teden (Za poedine dneve velikega tedna) Ko je Jezus od Matere odšel in je veliki, sveti teden začel, je Marija polna bolečin vprašala Sina s srcem žalostnim: »Oh, Sin, ti ljubi Jezus moj, kaj bo to nedeljo s teboj?« »Danes bom kot kralj češčen, z oblačili in palmami okrašen.« »Oh, Sin, ti ljubi Jezus moj, kaj bo na sveti ponedeljek s teboj?« » V ponedeljek popotnik sam bom, ki nikjer prenočišča ne dobom.« »Oh, Sin, ti ljubi Jezus moj, kaj bo na sveti torek s teboj?« » V torek pa svetu bom prerok, oznanil, da je minljivo vse in povsod.« »Oh, Sin, ti ljubi Jezus moj, kaj bo na sveto sredo s teboj?« » V sredo bom reven in ubog, za trideset srebrnikov izdan iz Judeževih rok.« »Oh, Sin, ti ljubi Jezus moj, kaj bo na sveti četrtek s teboj?« » V četrtek v dvorano grem svetlo kot jagnje za sveto Rešnje Telo.« »Oh, Sin, ti ljubi Jezus moj, kaj bo na sveti petek s teboj?« » V petek, Mati moja ljuba, odrešim svet, da ne obupa.« »Oh, Sin, ti ljubi Jezus moj, kaj bo na sveto soboto s teboj?« » V soboto pa zrno bom pšenično, ki se v zemlji prerodi resnično. V nedeljo raduj se, Mati moja, stopim čez kamen iz groba pokoja, in v roki svoj križ držim, da z njim ta svet razveselim.« (Stara narodna) Premagana je smrt, trohnoba — Gospod je vstal Veseli z mano se, o kristjan, na ta velikonočni dan! Veselite se vse stvari, kar na zemlji v nebesa želi! Sedaj obhajamo tisti spomin, ko je vstal od smrti božji Sin. Marija ino Magdalena — to so brumne žene bile. Žene se zjutraj vzdignejo, k pokopališču pridejo. Okolo se ozirajo, kamen odvaljen vidijo. Enega mladenča vidijo, na desni strani sedečega. Bil je angel iz nebes, z belim oblečen čez in čez. »Žene, nikar se ne vstrdšite, saj vem, koga ve iščete: Jezusa Nazarenskega! Pojdite, učencom pravite: Jezus je od smrti vstal, pred vami bo v Galilejo šel! Aleluja! Aleluja! (Ljudska pesem) Prava velikonočna vera se ne omejuje niti na davno minuli vstajenjski dogodek, niti na nekaj, kar pride po smrti. Velika noč je trajna navzočnost. Vstajenje se dogaja zmerom in povsod tam, kjer ljudje žive v in iz vere v Kristusa, križane ga in povišanega Gospoda, v tej veri tudi ljubijo, trpijo in umirajo. Dolga pot Ko Misel je šinila v prapočelno praznino in se zapičila v začenjanje. Možganski laser je žarčil globlje, dalje, višje, tja, kjer sta se rodila čas in prostor, ko še misel ni bila misel, a že Zamisel, ko je iz energije nastajalo gibanje in so v neskončni temi — enaki Niču vrtenja zanetila ognje in jih pognala v kroženje. Eno izmed ugaslih vrtenj je v spoštljivi dalji od goreče gmote p os tla I o za prvi trzljaj življenja in za prvo smrt. Od tedaj divja med njima boj, od tedaj zmagujeta oba. Ne zmaga nobeden; dokler ne bo, bo še hudo. Jakob Šešerko Ko so nočne sence potegnile svoje repe v luknje in so netopirji že za polkni ždeli, je iz zamegljenega obzorja vstajalo krvavordeče sonce; gledal si ga še lahko iz oči v oči, ko je ponujalo nov dan, ki ga je nekoč pri Egipčanih vedno sproti ustvaril bog Ra. Ko je iz doline cerkvica kakor ptica stegnila svoj vrat in je zvon pobožal prva prebujenja in so okna v soncu zardela, je že moja mati posejala za celo romanje stopinj po hiši, do hleva, v polje in se za hip zazrla nekam daleč. Ko nam je otrokom pomagala prekljuvati lupino spanca, se je nasmejana in silna vrgla v žgoč dan, ki jo je posrkal za-nas. Jakob Šešerko Dolga noč Draga, kje je že vse tisto, ko sem zate zvezde klatil, stresal križe v tvojem oknu, v svoj mladostni žar te vabil, Z vriskom v noč zarezal brazdo. Draga, kje je že vse tisto, ko sva dvoje v eno pot strnila, breg težav orala v trdem jarmu, se do kraja nisva odpočila, s pleči brv držala v svet otrokom. Draga, pravljica je tisto! Zdaj sama v tem hramu sva ostala, zbrazdana, nabreklih žil, ožeta. Znova bova v razor se pognala, zvesta sebi, zemlji, živa v grobu. Po njegovem krotkem licu njena roka je zdrsela. Zadnji sin je k Nemki bežal — ker mu žena je sfrlela. Črv je v tramu kruto škripal. Jakob Šešerko Velikonočni čas V Flandrijo se pomlad kar pripelje, privesla po vodah rek in veletokov, ki prestopajo bregove, se lesketajo in so polni snežnice z gora. Vode prihajajo z vrhov od juga, kjer jih je sonce že ogrelo in z žarki napojilo. Vsa ta hrumeča in deroča moča, ki je spodaj na jugu že videla in vonjala sijaj pomladnega cvetja, zbudi s svojim žuborenjem žabe in trave iz spanja. In trave sporočajo to marjeticam, ki začudeno prihajajo gledat v svojih belih ovrat-ničkih s temnordečimi pikami. Voda izpuka ka-lužnice iz prsti, vzdrami trobentice in potegne konice perunik iz zemlje. Dobričine, lahkoverna drevesa, pa srkajo ko s slonovimi rilci sok pomladi in na tisoče popkov se odpre. Pomlad prihaja z vodo in preden sonce zažari, so breskve že vse v rdečem cvetju. Ozračje se napije vode. Vse daljave se zjasnijo in odprejo. Megle so izginile. Mahoma zazreš zvonike cerkva. Obzorja so srebrno svetijo. Izza daljnih mlinov se dvigajo jate ptic. Koklje sede na jajcih in vale. Sveže dišave se dvigajo iz gozdov in travnikov. Čas velikih darov in dajatev je tu. Ko slednjič sonce vendarle pokuka na zemljo, kar pobledi od strahu, ker je že toliko pomladi, kakor preproga, razprostrta prek Flandrije. Kmetje si pretegujejo ude. Kar trdi so od sedenja, veseli čas dela pahne hlevska vrata vsaksebi. Plug se zaleskeče. Semena kar dežujejo v njive. A če ne priskoči na pomoč tisti tam zgoraj, ne pride ničesar pod streho. Ko mine cvetna nedelja in je Kristus že slovesno prijezdil v Jeruzalem, gredo kmetje nekega dne med cvetno in belo nedeljo z vso družino na polje in zasadijo na vseh štirih vogalih svojega posestva posvečeno vrbje iz blagoslova na cvetno nedeljo v zemljo. Na vsakem vogalu zarišejo s kazalcem v tla majhen križec in v ta križec vtaknejo šibo. Naj zdaj le prihrumi neurje in naj kar besni huda ura ko hudič v sodu z blagoslovljeno vodo; naj le — žito bo vseeno cvetelo, seme bo kalilo in obilna žetev bo napolnila kašče in jih bo nasitila! Kdor pa na svojem vrtiču nima nobene vrbe, pa jo kupi pri krošnjarju. V vsaki hiši, za vsakim razpelom, v sleherni izbi so šibe cvetnonedelj-skega lesenega žegna, da branijo hišo pred nevihto in ognjem. Potem pa pride veliki teden, ki je poln vijoličastega trpljenja. Kristus umrje in vse križe po cerkvah in kapelicah zagrnejo z vijoličastimi tančicami. In koder so v prejšnjih časih mimo lepih obredov tistih dni uprizarjali Pasijon, ondi so hranili še ta prizor iz Pasijona: umivanje nog na veliki četrtek. Dvanajst najstarejših možičkov iz ubožnice je za apostole. Vsak je pokrit z visokim cilindrom in oblečen v dolgo haljo, ko gredo v cerkev. Duhovnik je za Kristusa. Vseh dvanajst se usede, po šest in šest jih je skupaj. Sezujejo si čevlje in nogavice. Snežne bose noge se prikažejo (ki so, kajpak, že prej umite). In duhovnik, Kristus, umije in poljubi te noge. Za to slovesnost dobi vsak apostol hlebček belega kruha in srebrni frank. Cerkve so gole. Nobenega okrasa ni. Oltar je prazen in razgaljen. Vse je videti žalostno. Dozdeva se, da je vse, kakor hiša brez gospodarja, hiša, ki so se vsi izselili iz nje in kjer so vrata in omare na stežaj odprte. Pisani svetniki na cerkvenih šipah so skoraj pregrešni. Zvonovi in zvončki molčijo in žalujejo. Zjutraj ne veliki četrtek, tedaj ko je duhovnik zadnjikrat zapel »glorijo«, so odšli vsi zvonovi vsega sveta v Rim. Kakšen odhod je bil to! Ob določeni uri je dal veliki zvon svetega Gomarija znamenje. Njegovo hrumeče zmajsko brundanje se je skraja tiho oglasilo iz lin, a polagoma je tako mogočno naraslo, da se je stari stolp kar tresel. Zvonjenje je bilo tako silovito in grozeče, da je vse mesto zabrnelo in so šipe v oknih žvenketale. In vsi tisti majhni zvonovi so začeli peti. Iz zvonikov je donela simfonija, simfonija glasov. In vsi zvončki drugih fara, vseh samostanov in vseh kapelic, vseh župnij in trgov, vasi in vseh mest so dali svojim zvonovom zvoniti. Po vsej Flandriji je zahrumel orkan, da se je stresalo ozračje in je morje prisluhnilo. In ko so tako doneli, so se odtrgali od svojih starih tramov, poskočili so iz zvonikov in so zaplavali po ozračju kot iz jetništva izpuščene ptice. Na tisoče jih je kot neštete jate lastovk plavalo nad belimi oblaki in naglo in pojoče so odleteli na jug, v Rim. Zvoniki molčijo. Kjer so prej zvonovi oznanjali ljudem čas ali jih klicali na delo, opravlja zdaj ta posel suho lesena raglja, ki stresa svoje siromašno ragljanje iz stolpa med ljudi. V gručah obiskujejo ljudje cerkve in hodijo iz ene v drugo. Na veliki petek vzamejo Materam božjim Jezuščka. In potem stojijo tu v očarljivih španskih škrlatastih plaščih, čez obraz jim visi črna tančica; tako so revne ko vdove brez otrok. To je zadnji veliki dan posta: štirideseti! Za kosilo je malo mleka in ribe. Še vojaki dobijo samo ribo: enkrat samkrat v letu! A pri pekih se že košati rumeno in črno pecivo velikega petka. To so češpljevi kruhi, ki so veliki ko miza. Krog in krog se blešči pas zlatega testa. Na vsako mizo pride tak kruh in napolni sobo s prijetnim vonjem in krasnim okusom. Slaščičarne so kar natrpane s čokoladnimi in sadnimi pirhi, ki so jim trebuščki polni nebeških dobrot. Po revnih hišah sede očetje in slikajo v trdo kuhana jajca z različnimi barvami. Poslikajo jih z nerodnimi podobami mlinov, konj, dreves, madon, križev in možičkov. A barve se svetijo, da jih je veselje pogledati. O troci ne smejo vedeti zanje. Odšli so na polje, da natrgajo kalužnic in govorijo o zvonovih, ki se vrnejo jutrišnji dan iz Rima. Naposled je prišla velika sobota. Zjutraj je duhovnik ukresal iskro iz kresilnega kamna in je z njo prižgal novo luč. Zmagoslavno jo ponesejo v cerkev. Še ni Gospoda! A luč je že tu! In z lučjo sta tu tudi pomlad in rodovitnost! Starši pošljejo otroke na okope, od koder bodo videli prihajati zvonove iz Rima. Že kar vnaprej jih je slišati! Njihovo brnenje prehaja v hrum v ozračju. Zdi se ko hudourni oblak. Obzorje je kar črno in vriskajoči, jasni, temno zategli in brundajoči glasovi zadonijo po vsem ozračju. In glej! Temina neba se nenadoma zjasni. Hiti in se poganja narazen. Vsak zvon odleti nazaj v svojo faro, v svoj zvonik. Zdi se kot vzlet nešte-vilnih golobov, ki takoj vedo za pot k svojim golobnjakom. Tudi naši so že tu. Drugi izginejo za gozdičem. Plovejo in se pozibavajo nad oblaki in pod oblaki, zvonijo in pojejo. Še enkrat iskaje zakro-žijo nad mestom, nato se urno spustijo nizdol, vsak v svoj zvonik in se obesijo na svoje tramove. Tu se zazibljejo in zagrmijo, da gre ljudem kar skozi kosti in se jim razlije slovesen mir v srca. Zvonovi oznanjajo veselo vest, da se je Bog spet povrnil k ljudem. Otroci stečejo v hiše, zakaj na dvorišču ležijo zdaj darovi zanje, ki so jih stresli tja zvonovi. In povsod — v živih mejah, v travi, v vejevju dreves, na cvetličnih lončkih, v kolenih žlebov, povsod se bleščijo pirhi kot debela zrnja toče, ki so jih, tako si mislijo otroci pri nas, poslikali angeli. Velikonočni vol, ki se košati s svojo mastjo in je okrašen z zlatimi rožicami, je že pri mesarju. Pred mesarijo kar mrgoli ljudi, ki so prišli po dolgem postu spet po meso. Zakaj jutri mora mast kar plavati na juhi! Zime ni več. Ljudje, živali in rastline obhajajo veliko noč. Felix Timmermans Ljubezen je vez bratovstva, temelj miru, stalnost in trdnost edinosti, in je večja kakor upanje in vera, prekaša dela in mučeništvo. Če ji pa vzameš potrpljenje, izgubi upanje in ne more več obstajati. Tascij Cecilij Ciprijan Bodite sami najprej dobri in drugi dobri ljudje vam ne bodo prikriti. Enako se rado druži Z enakim. Če si polnovreden sad, se boš družil z enakim sadom; če si pa pleve, boš imel tudi druge pleve okrog sebe. Postanite najprej sami dobri, pa boste videli, koliko dobrih ljudi je še na svetu. Sv. Auguštin O dveh velikih nočeh Pričujoči črtici je avtor zapisal ateju in mami v spomin na tridesetletnico poroke v mesecu aprilu, v letu tisoč devetsto petinpetdesetem, ko je vstopal v svoje trideseto leto Življenja. Tisto jutro in še naslednji dan sta se mogla izcimiti le iz pravcate velike noči. A preden smo vsak v sebi doživeli vstajenje, smo morali tudi vsak po svoji meri in sposobnosti doživeti trpljenje in skorajšnjo smrt. Smrt tisti čas res ni bila daleč. Bilo je namreč tedaj, ko se je porajal nov čas. Čas je pravzaprav ostajal isti. Le tisti, ki so mislili, da imajo oblast nad njim, so se menjali. Nemci z vso svojo takratno močjo in tudi že nemočjo, katere kar niso mogli doumeti, so bili kakor sikajoč strupen gad. Ta pa se še ovija in stiska svojo žrtev z zadnjimi krči, čeprav že sam trza v zadnjih hipih življenja. V nas je bilo ko na bedenji dan pred praznikom tiste dni, ko je imelo vsak čas zagr-meti in se spremeniti. Zamerili smo goščarjem, ker že niso prišli, ko smo jih vsi prav težko čakali. Tudi Nemci, kar jih je bilo v naših krajih kot posadka ali vladajoči oblastniki s svojimi pod-repniki, domačimi ljudmi. Imeli bi vsaj vzrok pobegniti, tako pa so se le še čutili dolžne med nami upati na zmago, govoriti o čudežnem orožju, ki naj bi v zadnjem hipu opravilo, do česar ljudje niso imeli nobene volje več, namreč doseči zmago za Nemce. Že tistega načrta in satanskega sklepa nemškim ljudem tistega časa ne bom mogel nikoli odpustiti. Baje so imeli seznam okoli petdesetih mož, znabiti tudi kakšne žene vmes, ki naj bi jih pred odhodom postrelili. »Baje«, sem zapisal. Človek trezne pameti, ki si predstavlja, kaj bi to pomenilo v resnici in ne le v načrtu, dvomi, da bi bil česa takega sposoben storiti količkaj pameten človek. Vendar je bil tisti sklep hudo resničen, ker je bil na seznamu tudi atej. Vse skupaj, tista prekucija, zamenjava nemške oblasti z našo novo pa je poteklo naposled zelo mirno. Vse je šlo v redu, tako v redu, da je človek imel nehote vtis, da je bilo vse že davnaj domenjeno. Mislim, da niso tedaj nikomur, ki je bil tako rekoč že zapisan smrti, kaj žalega storili. Po tistem dnevu je bilo videti marsikaj smešnega ob zmagoslavju. Videli smo junake, ki so se dobesedno preoblekli iz stare v novo obleko. To je bilo kaj preprosto, saj ni bilo treba drugo, kakor zvezdico prišiti na pokrivalo. Pri nas doma se nismo nič hudo prizadevali za kakšnimi velikimi dokazi svojega veselja, ki smo ga bili sicer od srca polni, bolj kakor marsikdo drug, ki mu je bilo mnogo do tega, da svoje madeže opere. Tisti štirje iz tehnike Netopir, katerim smo po Ocvirkovi Ančki marsikaj poslali, so nas prišli obiskat. Dali so čutiti, da so nam res od srca hvaležni. Na drevo sem obesil zastavico. Še osvetlil sem jo, da jo je bilo videti tudi ponoči. Tako smo kakšen teden dni uživali svobodo. Kako lepo je bilo tisto nedeljsko popoldne v prvi polovici maja leta 1945. Rekli smo si, ne, nismo si rekli, le mislili smo si: zdaj bo pa vse bolje. Naši odsotni bodo prav kmalu nazaj: tetič iz Salzburga, boter iz Dachaua. Saj sta se še do nedavnega po pošti oglašala. In vendar je na tisto tihoto nedeljskega popoldneva legala soparica. Tako nam je bilo kakor bolniku, ki bi hotel zadihati, pa ne more zaradi oklepa, ki ga stiska. Nismo vedeli, da se je štiri kilometre od nas bila zadnja bitka druge svetovne vojne. Pri Poljani so naši iz zased popolnoma potolkli bežečo motorizirano divizijo, ki se je prek Šoštanja, Šentvida, Črne in Mežice hotela pri Poljani pretolči čez mejo v Avstrrjo. Slišati je bilo, da prihajajo neki ljudje tudi od vzhoda. Toda novica je bila slednjič dobrodošla. O njej smo imeli priložnost moževati tamkaj za čebelnjakom z veseljem, da smo, da živimo kakor dostojni samozavestni ljudje, kar je bilo tisti čas velika dobrota. Vsi smo bili doma tiste dni. Tudi to je bil neprecenljiv dar za tiste zmedene čase, saj je bil pravi čudež, da nas od trinajstih družinskih članov nikogar ni manjkalo. Tako je prišla velika noč. Trinajst ljudi je leglo v tiho, mirno noč, iz katere je vzšlo strašno jutro in za njim nič strašnejši dan. Ko je zarja nad Grubatjevim vrhom komaj zaznavno obetala nov dan, se je zaslišalo z Raven sem pokanje in streljanje, ki je čez dan le še naraščalo. Bolj in bolj zavestno smo ga sprem- Ijali, preračunavajoč daljavo do nas. Ko je za nekaj časa utihnilo, se je kmalu nato oglašalo vedno bliže nas. Zaregljalo je tudi za našimi hrbti. Regljanju strojnic se je pridružilo nekaj osamljenih strelov. Oni z nasprotne strani so hitro prodirali proti nam. Že smo opazili postave v jutranjem somraku. Sključene so se držale robov pri bregovih. Plazile so se ob plotovih in bolj sebi v pogum kakor iz potrebe prskale z orožjem. Medtem smo se že vsi vzdignili. Kdo bi mogel v takem spati? Skrivali smo se za okni in napenjali oči, da bi ujeli kakšen tolažilen pogled kot zdravilo za grozo, ki nas je vse pritisnila k molku. »Ne stoj tako, da bi te opazili. Lahko te na lepem pihnejo. Glej, naravnost proti nam se pripravljajo.« Prej, kot bi si mislil, so prišli do našega doma. »Otvaraj!« je nekdo zaklical pri vežnih vratih. Srdito je kljukal in še bolj zapovedovalno silil: »Otvaraj! Ko je ovdje pucao?« V tistih nekaj trenutkih nisem mogel razumeti, kako more biti tudi Nenemec tako zoprn, kar sovražen, kakor tale Hrvat, ki je prišel, da bi nad nami znašal svoj bojni bes. Atej je stopil k vratom in bil pripravljen pojasniti, da nimamo v hiši nobenega orožja in da nihče od nas ni streljal. Ustaški Hrvat pa je le neprenehoma begal z očmi okoli sebe, kot bi iskal otipljiv dokaz svojemu sumu. »Daj, da vidim, kdo je v hiši!« Ateju je tiščal samokres na prsi in ga gnal pred seboj. Nikogar ni mogel najti, ki bi se pri nas skrival. V nas vseh je bila strašna tišina. Stali smo pred hišo. Ustaški Hrvat nam ni in ni hotel verjeti, da nikogar ne skrivamo. Tedaj je na stebru vrtne utice pred hišo opazil ciklostilno razmnoženo podobo maršala Tita. Že med vojsko smo jo dobili z drugim partizanskim tiskom vred. Ko je grozila nevarnost preiskave, sem jo zakopal z brošuricami vred zraven pralnice, da sem jo po osvoboditvi le s težavo našel. Nad to sliko se je spotaknil in zagrozil: »Ja ču ti dati Tita . . .« V tistih besedah je grozljivo spregovorila smrt. Pištola je bila naperjena k atejevim prsim in le lahen pritisk na petelina, pa bi se zgodilo nekaj strašnega. Vsi smo stali med življenjem in smrtjo. Tako se more človek znova roditi in tako rojstvo je bolj boleče kakor prvo. V znamenju jutra je bil potem ves dan. Nismo bili domači v svoji hiši. Več tisoč hrvaških beguncev je teptalo polja ob cesti, a to še ni bilo najhujše. Tiščali so k-meji in čez, kjer so se nadejali, da jih bodo Angleži prijazno sprejeli. Nekomu se je zahotelo v našo klet. Od mene je terjal ključe. »Jih grem iskat«, sem se izgovoril in se izmuznil v sosesko. Ta in oni je v zameno za hrano ponujal svojo puško in ni mogel razumeti, kako da nam ni nič do orožja. Telesno šibak fantin pa je bil ves srečen, ko mu je nekdo ponujal pravo puško za njegovo bolj otroško, menda zračno ali malokalibr-sko. Nekdo se je obregnil ob zastavico na drevesu. Potolažiti se je dal, ker se mu je dalo dopovedati, da nima zvezde. Zopet drugi se je spravil na radijski sprejemnik, ker se mu je zdela sumljiva napeljava antene. Komaj so ga pomirili, da za tem aparatom ni nobene nevarnosti. Prosili so hrane. Odgovarjali smo in se opravičevali, da ne moremo nasititi nikogar razen sebe in še to ne iz lastnih sredstev. Pa so se nam začudili, češ zakaj ne izpraznite zalog v bližnjih skladiščih. Tistega dne res ni bilo mogoče misliti s staro pametjo. Pojmi o dobrem in slabem, dovoljenem in nedovoljenem, pomembnem in nepomembnem so se korenito spremenili. Pri sosedu ni bilo tako hudo, čeprav je eden izmed ustašev streljal skozi okno, razbil šipo in poškodoval sliko na steni. O naših osvoboditeljih ves dan ni bilo ne duha ne sluha. Spretno so se umaknili premoči, ki se je tedaj ves dan nepretrgoma valila proti Pod-juni. Kaj drugega res niso mogli storiti, malo sija zmagoslavnega venca so pa le zasenčili. Na noč se je vse umirilo. Skoraj neverjetno je bilo, da se je ta reka ljudi vendarle nekam izlila. Šele počasi smo doumeli, da smo se vsi skupaj znova rodili, da nam je bilo življenje podarjeno. Razna ropotija je ostala za ustaši v bližini domače hiše. Noži. Morda se jih je še držala kri nedolžnih ljudi. Razno strelno orožje, municija. Kdo bi se za vse to menil! Da so nam le življenje pustili. Marsikje sta ostala za njimi groza in smrt. Naslednje dni se je življenje umirilo. Ker smo bili v času nenadnih sprememb, ta dan ni napravil posebnega vtisa. Čez dva, tri dni so se begunci neslavno vračali. Nekaj konjenikov jih je komaj obvladalo. Ko smo jih gledali, smo jim pravzaprav privoščili poraz. Morda smo tudi preveč osebno gledali, ne da bi se zavedali, da so bili mnogi med njimi za svoja pota in početja toliko odgovorni kakor kazalec za svoje gibanje po številčnici ure. Nekateri so se vračali, tako so pripovedovali očividci, po Dravi. Prijatelj rojak mi je priznal, da so jih v Borovljah segnali na most in pokosili s strojnicami, potem pa izročili Dravi, da jih je vračala domovini. Nekateri so se znašli in pravi čas utekli. V hribih so jih polovili in privedli našim oblastem. Nekoč sem bil temu sam priča, namreč pogovoru o njihovi usodi. Poveljnik straže je odločil: »V trinajsti bataljon . . .« Pri tem je tako mežiknil, da sem vedel, kaj to pomeni, čeprav o trinajstem bataljonu še nikoli poprej nisem slišal govoriti. Na tem ni bilo nič posebnega. Bila je vojska in razmere, ko se je delalo po načelu: zob za zob in glavo za glavo. Mnogo slave je prinesla vojska marsikateremu junaku na bojišču ali pri kakšnem drugem podvigu. Njihova imena so v zgodovini teh bojev zapisana. Mnogo junakov pa je ostalo neznanih, med njimi tudi možje, ki so v tihoti takih juter in noči, kakršno je bilo tisto velikonočno, prav tako pogumno opravili svojo narodno dolžnost. Kdor jih pozna, dobro ve, da so zaradi svojega junaškega tveganja tudi veliki, čeprav je njihovo ime komaj ali sploh neznano. Še o eni izmed velikih noči. Ne prazničnih, temveč velikih po svoji pomembnosti in vtisih. Skrivnost je prikrita v sveti tihoti. Le malo ali pa nič se o njej ne govori. V tistih pa, ki zanjo vedo, dalje živi, ne da bi na soncu obledela kakor barva. Resnično, kako bi na svetu bilo, ko bi se razodelo vse, kar je v človeškem srcu skritega. Kako smešno bi izzvenele izpovedi z mnogoterimi načini izrazne umetnosti. Nebesa bi imeli na zemlji, ko bi vso svojo dobroto, v sebi skrito, razodeti hoteli in mogli. Morda? Pekel bi bil, ko bi očita postala vsa hudobija, ki vendar, vsaj včasih in pri nekaterih, ostane prikrita. Čas včasih katero teh misli dozori. Kakor zrel plod ne zdrži več ob veji, ki mu je poprej hrano posredovala in dozoritev omogočila. Ta moj, zdi se, zrel sad, naj tudi mene olajša in morda še drugim korist in veselje napravi. Ko se je tedanja zima levila v pomlad, so tudi v meni pričeli hrumeti viharji. Leta na zunaj so bila enaka. Prav taka nuja viharjev je zaradi mojih let tudi v meni vstala. Bil sem dijak v tretjem razredu gimnazije. V tistem času bi hotel vse odkriti. Zanimanja za zunanja, rekel bi, znanstvena odkritja, so le zunanji videz za znati-željnost okoli vseh človeških reči, o stvareh človeka, ki je mož in žena. Preprosto vprašanje svojega »Odkod?« je bilo morebiti že rešeno. Težje je bilo naslednje: »Kako?« Take sence iz notranjosti in mnogi oblaki zunanjih vtisov so označevali dobo, nikomur prizanešeno. Še danes pomnim obliko tistega pisma, ki ga nama je z bratom tiste dni atej pisal. V njem je bilo povedano, da bova dobila bratca ali sestrico, kakor bo Bog dal. Naj bova zato le lepo obzirna do mame. Modro in dostojanstveno sem se Markeju nasmehnil, ko sem mu ponudil pisanje. Ponosen sem bil na zaupano skrivnost. Saj sem bil prav tisti čas najbolj zaposlen z njimi. S prezirom sem gledal in opazoval pa sprejemal laž, ki so jo napletali okoli teh stvari v bližnjem okolju. Z Markejem nisva spregovorila o veliki novici niti besedice. Menda ji še nisva bila dorasla. O velikonočnih počitnicah sem gledal z drugačnimi očmi na mamo. Dobro, da sem vnaprej vedel, kar sem videl. Moje zanimanje je bilo več kakor samo otroško. Zlasti sem čutil ob njej čudno prazničnost in prijetnost, ko sem še pred koncem šolskega leta za bežno urico nekega dne utegnil pogledati domov. Imeli smo izlet. Saj je in mora biti materino pričakovanje in vseh, ki so ji najbliže, kakor pričakovanje velike noči. Začele so se velike počitnice. Z atejem sem marsikam popotoval. Soparico, ki se je kuhala nad svetom zaradi že začete vojne, sem sicer slutil, ne pa dojel njene usodnosti. V meni samem je bilo dovolj boja, dvomov, iskanj, porajajočih se hrepenenj in želja. Doma je vse teklo svojo staro umirjeno pot. Navadil sem se tudi tega, kar me je nedavno živo in prijetno vznemirilo. Spokojnost je bila naravnost grozeča. Bilo je na večer tedaj prazničnega Vidovega dne. V družinskem krogu zbrani smo molili rožni venec. Mlajše bratce in sestrice je premagoval spanec. Nasmehnili smo se; če si tega ma- lega molivca zbudil, je že v spanju začel žebrati sredi molitve nekje. Ne vem, ali je bila resnica ali prisluh, da sem slišal enkrat, dvakrat pritajen stok, morda jok. Z atejem sva se spogledala. Imel sem vtis, da je slišal kaj podobnega tudi on. Za druge ne vem, da bi bili kaj opazili. Mama je spokojno sedela pri štedilniku. Nič nenavadnega nisem opazil na njej. Pospali smo v otroški spalnici. Vanjo smo prihajali skozi prvo, v kateri sta spala atej in mama, pa še kdo od mlajših otrok. Vrata med obema spalnicama niso bila trdno zaprta. Mogla so se odpirati na oba kraja, imela so tečaje na vzmeti. Med vzidanim durnim okvirjem in samimi durmi je bila ozka špranja. Tako je od tedaj, ko so vrata bila nova, do danes, ko je preteklo že več kot dvajset let. Tisto noč sem čudno bolščal v tista vrata. Moralo je bilo okoli polnoči. Zbudil sem se, ko so male, ki so spali v prvi spalnici, spravili v naše postelje. Prav kmalu sem se zbistril, čeprav spanja še nisem imel dovolj. Poletna sopara je legala nad vse. V sosednji sobi se slišijo pritajeni pogovori, nemirni koraki. Tesno smo ležali drug ob drugem. Počasno umerjeno dihajo in nemoteno spe zraven mene bratje. Bilo mi je težko in mučno mirno ležati. Postelja bi zaškripala in izdala mojo budnost, ki sem jo hotel utajiti. Še koga bi zbudil, česar nisem želel. Sam sem hotel biti. »Priseljenci« so že zdavnaj pospali. Bilo mi je vroče, da sem se potil. Napenjal sem ušesa, da mi ne bi ušlo nič tistega, kar se je dogajalo onkraj vrat. Skozi špranjo je neusmiljeno rezal in bodel ozek pramen svetlobe. Ni bila radovednost, v kateri sem napenjal ušesa in oči. Bila je moreča skrb, kakršne doslej nisem občutil. M Po glasovih sem spoznal, kdo je bil pri mami. Teta Monika se je udinjala. Teta Helena. Obe sta isti čas pričakovali svojih prvencev. Mamina mati je kakor dobri hišni duh povardevala pri veliki uri. Šepet, koraki, pritajen pogovor. Med to se je mešalo bolestno ječanje in premetavanje po postelji. Boleč stok: iz bolečine porojen, bolečino prizadevajoč, kdor koli ga zazna. Ate-jevega glasu sem pogrešal. Šel je po babico. Zdaj, zdaj sem zadrževal dih, da sem postal zaripel v obraz, samo da ne bi preslišal česa, kar bi me pomirilo v skrbi ali bi zaradi nepazljivosti bil prenagljen s še bolj kruto resnico. Vsak trenutek se mi je zdel večnost. Med menoj in krajem, kjer se je to dogajalo, preprosto: med menoj in mamo je bila le razdalja treh metrov. Toda zid trdnjave in ječe ni tako trden, visok in neprediren in globina brezna ne tako globoka in široka kakor tista vrata. Vrata, tako lahko gibljiva, da se je z njimi igral veter in je pas svetlobe udarjal ob sleherne strune moje čudi, da so bobneli v meni strašni in neubrani glasovi. Vse je postajalo huje in huje, bolj ko sem dozna-val neugoden razplet. • Babica je prišla. Stara znanka pri naši hiši. Že devetemu bo pomagala na svet. Dojel sem, da sem dobil sestrico. Žvenket porodničarskega orodja in pogovor okoli otroka je izdajal prvo skrivnost. Malce mi je odleglo, a tolažba je bila kratkotrajna. Dobro, predobro sem razumel mamine besede, ko je dejala: »Tolikokrat sem že bila na tem istem, pa nikoli ni bilo tako hudo.« Mirili in tolažili so jo. Verjetno tudi sami sebi niso verjeli, da njih besede kaj pomorejo. Od budnih in prisotnih mi je bilo še najbolj priza-neseno, ker mi ni bilo treba tistikrat ničesar reči. Ni mi pa prizanesel strah. V negotovosti se me je še huje polaščal. Čutil sem: nekaj hudega se godi tam zunaj, nekaj obupnega, kar je presegalo lestvico mojega spoznanja in doživljanja. »Po zdravnika bo treba poslati; sama ne bom kos, je težavna reč,« je govorila nič spodbudno babica. Atej je šel ponj. Menda so govorili, da bi še po gospoda poslali, kar so le opustili. Kako so minili trenutki pričakovanja, je težko popisati. Molil sem. Tako vsiljivo in roteč Boga, ne da bi mu puščal kaj svobode, da stori kaj po svoji volji, nisem pozneje nikoli več molil. Le Bog sam ve, kaj vse sem obljubil. Potrjal sem mu svoj sklep o namenjeni in začrtani svoji življenjski poti. V zdravnika sem stavil vse. upanje. Ta bo vendar stregel stvari, kakor je strokovno najbolj zanesljivo. Srce mi je divje nabijalo, ko sem se trudil razumeti, kaj poreče, kako je z mamo. Ni dal čutiti, da bi bil posebno zadovoljen nad dogajanjem, še manj zgovorna je bila babica. Kar je bilo v njeni moči, je storila; zdaj odgovornost polaga v druge roke. Zdravnik je najprej zahteval močnejšo luč. Ko je atej uvil močnejšo žarnico, ki so si jo izposodili od soseda, je ta močno zasvetila, potem pa ugasnila. V vso zmedo še nova neprijetnost. Pregorela je varovalka. Za nekaj minut je morala biti dobra navadna sveča. K sreči je bilo tudi popravilo pri električni razsvetljavi kmalu opravljeno. V meni je bila silna želja, da bi vsaj že bilo te strašne noči konec. Zdravnik je krepko segel v potek dogajanja. Napeto sem spremljal »operacijo«, kolikor sem si jo v mislih mogel predstavljati. Menda si je doktor zavihal rokave in se lotil tveganega posla. Postelja ni ustrezala ležišču v operacijski sobi. »Položite jo poprek,« je ukazal. »Prek obeh postelj . . .« Tako se je rodil še bratec, deseti po vrsti. Izza hriba na vzhodni strani, kamor gledata okni naših spalnic, seje porajal nov dan. Zarja je bila krvavo rdeča. V meni so se mešali občutki prijetnosti in nemira. Bil sem ponosen na svojo sestrico, malo po polnoči rojeno, in bratca, ki je zavekal na svet okoli štirih zjutraj. Toda tudi strah ni mogel splahneti. Glavna dobrota je bil nov dan, ki se je porodil obenem s sestrico in bratcem. Zgodaj smo se tega jutra prebujali. Meni se pravzaprav niti ni treba bilo. Markej je skočil skozi okno in pristavil lestev. Po njej smo se zmuznili venkaj. Za to sem se potrudil, ker se mi je zdelo neprimerno, da bi, vsaj kar nas je bilo starejših, ne motili tega, kar je bilo v prvi spalnici. Z rastočim dnem in njegovo svetlobo je v meni raslo veselje. Z nekom sem ga moral deliti. Tekel sem v sosesko, da bi veselo novico sporočil teti Marti. Ko mi je prihajala naproti, sem ji že od daleč klical: »Deset, deset nas je zdaj.« Spočetka me seveda ni razumela. Šele potem, ko sem ji pojasnil, kaj imam v mislih, se mi je odobravajoče nasmehnila, bolj zaradi moje nerodnosti. Nisem hotel biti preprost, saj tudi sam nisem prišel tako poceni do te novice . . . Bilo je že pozno jutro, ko sem čutil za primerno pobliže si ogledati prirastek pri hiši. Z malima dvema je kaj hitro bilo mogoče skleniti bratovščino. Poleg štedilnika, kjer je sinoči sedela mama, sta ležala mala dva. Povedali so, da je mali bratec zares hudo majhen in slaboten. Morali so ga še posebej k življenju buditi. Mnogo huje pa mi je bilo storiti tistih nekaj korakov do mame. Ne vem, kaj bi bil dal, ko bi mi ne bilo treba iti k njej. Noč me je še vsega težila z vsemi vtisi in doživetji, ki so se vame pre-živo in boleče zadrli. Moral sem se težko premagati k tistemu prvemu obisku, ki se je res spodobil. Mama je izmučena ležala na postelji. Želela nas je videti, menim, da ne iz zgolj materinske povezanosti, ki obstaja tudi v brezumnem živem bitju. Čutiti in vedeti je morala, da v nas starejših, zlasti še v meni najstarejšem, tak dogodek, kakršnega priče smo bolj ali manj zavestno bili, po svoje in globoko odmeva. Mučno mi je bilo pri srcu. Ničesar nisem vedel povedati. Saj bi bila spričo tega, kar sem vedel in doživel, vsaka beseda odveč. Le zbegan pogled se je za trenutke srečal z njenim. Oziral sem se po sobi in odkrival sledi pretekle velike in težke noči. Tla se še niso posušila. Vedel sem, zakaj so jih' brisali. Babica je pustila še nekaj svojih reči pri nas. Nekaj smo se vendar morali pogovarjati, da bi izpolnilo morečo tišino. Morebiti smo izbirali malima dvema ime. Ker sta bila v paru, smo se spomnili Slomškovega Blažeta in Nežice v nedeljski šoli. Pregledovali smo koledarske imenike svetnikov, mama je segala po Življenju svetnikov. Želela je imeti Reziko, malo Terezijo. Velikodušno smo ji pustili obveljati željo. Bla-žek je pa ostal. Mene so poslali, naj vprašam in najavim krst. »Bolj slaba sta,« sem razlagal in naglico opravičeval gospodu župniku. »Bojim se, da bi kdo izmed njiju umrl.« Gospod župnik pa so se pošalili z mano, rekoč: »No, seveda še ne moreta biti tako krepka, kakor si ti.« Tako smo ju krstili in se bali, da nam bratec Blažek res umre. Zdaj, ko ga že imamo, bi nam bilo hudo, ko nas ne bi bilo več v tako lepem okroglem številu. Tiše, a mnogo bolj neznosno je kljuvala skrb za mamo. Dobro sem vedel, da z njo ni vse prav, kakor bi moralo biti. Zdravnik je še prihajal. Veljal je za maminega rešitelja in bratčevega tudi Ne le enkrat je krepko pogodrnjal: »Preklemanske babice! Kolikokrat so ga že polomile!« Še je prihajal. Mami je navrgel sum, da ima resno nevarnost na pljučih in ne na srcu, zaradi katerega je vedno tožila. Ležala je dalj časa, kakor je bila poprej po otrocih njena navada. Že tako me je prebridko bičala zavest bolezni v, naši hiši. Zato mi je bilo huje, kot če bi bil tepen, ko so mi mati sicer gotovo v dobri nameri okrutno in neprizanesljivo opisali, da je mama res hudo bolna. Verjetno so me imeli še za preveč neukega in naivnega otroka, brez duha in sluha o vsem, kar se je in se godi. Doma pa smo zelo malo govorili ali celo nič. Je bilo preveč tega in preglasno, kar smo si brali v srcih. Še sem slišal to in ono besedo, ne meni namenjeno, dasi vendar potrebno, da sem izpolnil nejasnost tiste noči ali sicer obogatil velika spoznanja. Zdravnik je menil, da bi bilo naposled usodno, ko bi se kaj takega še primerilo. Mama je slednjič le vstala in si bolj in bolj opomogla. Pravzaprav je bilo nekaj lepega in svetega, ko smo jo gledali, kako je nadejala mala dva. Zdaj enega, potem še drugega. Blažek je bil šibak. Vedno znova smo mislili, govorili in pričakovali: »Umrl nam bo.« Tudi z Reziko ni bilo vse gladko. Gnojilo se ji je. Pa sta le preživela. »Prezgodna sta bila. Šele čez tri mesece približno bi bil njun čas,« je pripovedovala mama Kristini, stari zgrbani ženici iz sosedne ubožne hiše. K nam je hodila po mleko s svojim piskr-čkom in dinarčkom vsak drugi dan. Bogve kolikokrat je Blažek potem še nihal med življenjem in smrtjo, ko je zboleval na pljučnici. Pustila mu je sledove. Še leto dni jima ni bilo, ko smo v začetku vojne bežali za nekaj dni pred Nemci v zavetje Gore. Vse je minilo. Rezika me prerašča, Blažek pa je kljub slabšemu sluhu postal moj najvnetejši ministrant in je najboljši smučar pri hiši. Kdor ve za začetek njegovega življenja, kako je bil rahel, da bi ga upihnil kakor vetrič slaboten plamenček, le-ta se veseli z njim življenja, ki ga s podvojeno silo živi. Odtlej je preteklo petnajst let do te pomladi, ko to popisujem. Malenkosti iz spomina so se resda mogle izgubiti. Ostalo pa je znanje, ki sem si ga v tisti težki šoli tiste velike in hude noči pridobil. Z globokim spoštovanjem srečujem svojo mamo, in tako srečujem tudi vsako ženo in mater, ki jo spoznam, da je ali skuša biti moji mami podobna in ji pomagam, ko v bridkosti svojega življenja išče dobrega človeka, ki bi jo mogel in hotel razumeti. Vest mi priznava, da sem prav ravnal. Ta spomin vama poklanjam, ljuba mama in atej, za tridesetletnico poroke, praznovane na petega maja leta 1955 na Prevaljah pri Devici Mariji na Jezeru. Jože Lodranl V spomin Junijski dan je zapiral oči. Vonj lipovega cvetja je pršel v zraku. Mak v dozorevajoči pšenici je krvavo rdel. Nasproti sta si drveli lakirani pošasti; potem tisti zločesti tresk . . . Poleg maka je zardela kri, tvoja kri, Danica, in oškropila prleško zemljo, ki si jo izbrala za svoj sobotni vikend. Ko si ugasnila vkovana v kruto pločevino, je na južnem nebu Že blestela Večernica . . . Jakob Šešerko Manzonijeva »Sveta himna« binkošti Italija in hkrati z njo ves kulturni svet sta se lani spomnila stoletnice smrti velikega pripovednika, dramatika in pesnika Alessandra Man-zonija, ki je umrl v Milanu 22. maja 1873, star 88 let. Njegov roman »Zaročenca« smo v prevodu Andreja Budala dobili Slovenci leta 1925, natanko sto let po izidu. Kasneje je Alojz Gradnik prevedel še slovito odo ob smrti Napoleonovi »Peti maj« in jo objavil v antologiji »Italijanska lirika« 1940. Drugo Manzonijevo delo je Slovencem ostalo nepoznano. Doraščajoč v nemirnih letih po francoski revoluciji, ki je na razvalinah starih vrednot začela graditi nov svet, je šel Manzoni skozi obdobje hude verske krize, ki se je 1810 končala zanj, za ženo in za mater s spreobrnitvijo h katoliški veri; bilo mu je takrat 25 let. Bil je to osrednji dogodek v njegovem življenju, vir vsega nadaljnjega mišljenja, čustvovanja in umetniškega ustvarjanja. Versko spreobrnjenje je za Manzonija pomenilo hkrati tudi odmik od hladnega racionali-stičnega klasicizma in približanje romantiki, katera je poudarjala čustvo in domišljijo. Prvi sad te dvojne notranje spremembe so bile »Svete himne« (Inni sacri); nastale so med leti 1812 in 1822. Smiselno zaporedje — Božič, Trpljenje, Vstajenje, Binkošti, Ime Marijino — jim je dal šele 1823, ko so izšle prvič skupaj natisnjene v Torinu. Poglavitno gradivo je nudilo Manzo-niju sveto pismo, navdihovala pa ga je osebno doživeta vera, čustveno se izražajoča po okusu tiste dobe. Kako so »Svete himne« sprejeli sodobniki? Pojavile so se kot nekaj povsem nenavadnega, saj so pred ljudi, zazrte v stvari tega sveta, postavljale višje, versko in moralno prežarjene cilje, ki morajo dajati vsebino človekovemu zemeljskemu življenju z mislijo na večno življenje: buditi in gojiti vse krščanske čednosti. Visokega namena, ki ga je dal Manzoni »Svetim himnam«, literarni svet sprva ni dojel. Redki so jih omenjali in še redkejši hvalili. Ko pa so kmalu po izidu prišle v roke pesniku Johannu Wolf-gangu Goetheju, se je stvar spremenila. Veliki Nemec, najslovitejše ime v tistodobni kulturni Evropi, se je o njih izrazil zelo pohvalno. Led je bil prebit! Italijani so »Svete himne« začeli brati in preučevati, doživele so vrsto prevodov v tuje, tudi malo znane jezike. Najbolj navdušeni so videli v njih Vergilovo eleganco, Dantejevo razvidnost in zlasti svetopisemsko vzvišenost. Največ časa — nič manj ko pet let: od 1817 do 1822 —je Manzoni oblikoval zadnjo: Binkošti (La Pentecoste). Ker mogoče s prejšnjimi štirimi ni bil povsem zadovoljen, je Binkoštim posvetil ves svoj ustvarjalni talent, vse svoje znanje in versko čutenje, vso ljubezen do Cerkve. In nastala je pesniška mojstrovina, ki se ko blesteč vrhunec vzdiguje iz petorice »Svetih himen«. Binkošti niso le zadnja in najboljša, marveč tudi najdaljša »sveta himna«: obsegajo 144 verzov. Pesem je zgrajena iz 18 kitic po 8 verzov, a po dve kitici povezuje moška rima njunih zadnjih verzov, tako da imamo pred sabo 9 enot. Verz je kratek: Manzonijev priljubljeni'»sette-nario« — sedmerec, v slovenski metriki nenavaden tristopni nadštevilni jambski verz. Le nerimani verzi vsake kitice — prvi, tretji in peti — se pri Manzoniju redno končujejo z dvema nepoudarjenima zlogoma. V sedmercu imamo torej tri poudarjene zloge; to mu daje izredno gibčnost, pevnost in zanosno himničnost. Izdelani metrični obliki se nadvse harmonično prilega vsebinska zgradba. Himna govori najprej o začetni Cerkvi: o ponižnem in trpečem kraljestvu božjem na zemlji, ki se je rodilo iz Kristusove sramotne smrti na križu in iz čudežnega, skrivnostnega vstajenja. Iz prestrašenosti pa jo je, »Mater svetih«, na binkoštni dan vzdignil Tolažnik sveti Duh. In začela se je njena zmagoslavna pot iz Jeruzalema in Palestine v bližnje in daljne poganske dežele, dokler niso goreči, na vse pripravljeni misijonarji razširili Krisusov nauk po vsem širnem svetu. Oznanjajoč ga v najrazličnejših jezikih, so ga zanesli v najbolj oddaljene kotičke zemlje. Ljudstva so krščansko vero ljubezni, miru, bratstva in svobodnega božjega otroštva sprejela kot začetek nove, lepše, srečnejše dobe. Po veličastni panorami čez ves svet razširjene Cerkve, ki nam jo Manzoni razgrne pred oči, pa se himna Binkošti prevesi v drugo polovico: v molitev k svetemu Duhu. Vsa zemlja — divji gozdovi, viharila morja, dežele in otoki na severni in južni poluti — vsa Cerkev kleči in prosi kot ena duša. To je čudovita podoba! Cerkev prosi svetega Duha pomoči vsem potrebnim: poganom, kristjanom, ženam, sužnjam, siromakom, nesrečnikom, brezbožnikom, mladini, ostarelim, umirajočim. Bolečina in upanje govorita iz te molitve. Tolažnik sveti Duh naj pošlje darove vere, krotkosti, ljubezni in vseh krščanskih vrlin, da bodo nesrečni in trpeči in bolni potolaženi, da se bo srce nasilnikov in bogatinov omehčalo — in da se bodo vsi ljudje bližali zadnji uri notranje pripravljeni. Bolj ko gremo proti koncu himne, višje se dvigamo proti svetlemu, sijočemu nebu. Kakor da bi gledali Tiepolove slikarske umetnine! Zadnji dve kitici sta tako nabiti z vsebino in s poezijo, da je vsa himna, kot bi se polagoma prelivala v tolažilno nebeško glasbo in svetlobo. Molitev za otroke, za mladenke, za redovnice, za žene; za fante, za može, za sivolase, za umirajoče: to je zares kulminacija. lepote! Pred nami je nedeljivi svet poezije, krščanskega humanizma in vernosti, nad katerim kraljuje sveti Duh in kjer človeški viharji izginjajo v brezmejni vedrini. Ko odzvenita zadnja dva verza — »poglede mročih kalne z nebesi ohrabruj« — čutimo, da nam gre po žilah srh blaženosti. Veliki pesnik Giosue Carducci, ki je bil vse prej ko veren kristjan, je nekoč na univerzi ob koncu ure prebral svojim slušateljem Manzoni-jeve Binkošti, Ko je himna izzvenela, je sam presunjen izrekel tole misel: »Kdor tukaj ne vidi in ne občuti poezije, ta ne spada sem.« Vinko Beličič Binkošti O Mati svetih; slika nebeškega ti mesta, krvi nepokvarljive ohranjevalka zvesta; že tolikanj stoletij trpiš, boriš se in moliš, nove šotore koliš od morja do morja; ti tabor upajočih; hram živega Boga ti; kje si bila? kje vzhajala skrivaj, ko sred svojati tvoj Kralj bil odpeljan je v smrt na grič Kalvarije in mu visoki oltar je pojila kri srca? In ko telo Gospodovo prišlo je iz temine, močno zahrepenelo je v življenje, ki ne mine; ko v rokah je odpuščanja bogato imel plačilo, je pustil zemlje ilo in se vzpel Očetu ob stran; ti, kiječala z njim si, skrivnosti njega vedoča, kje si bila, ti zmage njega hči neumrjoča? Le v grozi budna svoji, sredi štirih sten tičala, le tam se nisi bala, dokler ni vzkresnil dan, ko nate prenovitelj Duh prišel je iz višave, neugasno baklo v desni ti prižgal resnice prave; ko ljudstvom te je v znamenje postavil na visoko, besedo vžgal globoko, živ tok ti je iz ust privrel. Kakor svetloba urna s stvari na stvar dežuje, budi različne barve, kjerkoli obmiruje, takisto mnogoličen se širil glas Duha je v arabske, sirske kraje, še Part ga je umel. Ti, ki častiš malike, doma s te, z one obali, obrni oči v Jeruzalem, čuj sveti klic v dalji: Svet, od zablod utrujen, vrni se k Njemu iz reve; in ve, ki greste v dneve srečnejšega sveta, Žene, ki v vas budi se Želeni utrip življenja, ve, ki porodna ura vas trgati začenja, nikar boginje klicati, Lucina je lažniva: kar se pod srcem skriva, je žetev za Boga. Cemu, ko boža dečico, zdaj sužnja še vzdihuje? In prsi, ki doje svobodne, z. za visijo občuduje? Ne ve, da vse preskušane Gospod v nebesa jemlje? Da vse je otroke zemlje otel sred smrtnih srag? Novo prostost oznanjajo nebesa, in ljudstva nova; drugačen plen; iz zmag duha, deležnih blagoslova; nov mir, ki ga nasilja ne stro ne lažni obeli, ki svet ga smeši, vzeti ne more pa sovrag. O Duli, glej, naj klečeče pred tvojimi oltarji; sami v gozdov divjini, po morjih med viharji; od And ledu do Libanona, od Irske k Hispanioli, razsuti okoli in okoli, po Tebi eno srce, rotimo Te! O dobrotni Duh, še zdaj iz nebes k nam pridi, opora svojim vernikom, temu, ki te ne uvidi; preustvari ga; iz ugaslih duš preženi dvome; strte pa naj se otmo v odprte zmagalčeve roke. Ljubezni Duh, oholih duš omili razprtije: vdihu] modrost, ki zadnji dan s tolažbo nas presije: darov ohranjaj svojih rast moč božja tvoja kleno, kot sonce seme leno zbudi, prikliče v cvet; ki skrit v nizki travi pozabljen bo umrl, z blestečo barvo venca ne bo se ves odprl, če k njemu ne povrne premila luč z neba se, ki iz nje življenje rase in vdilj ohranja svet. Usliši nas! Nesrečniku turobne misli ublaži, presij ga s svojo m ilostjo, mu dušo potolaži; nasilniku z viharjem objest, napuh preženi, v preplašenost ga ukleni, ki uči krotkost in mir. Naj k Tebi revež dviga oči v nebo, kamor potuje, solze preliva v vriskanje, vedoč, kdo gori sluje; kdor si prejel v obilici, daruj z roko ljubečo skrivaj — in čisto srečo prinese ti obzir. Poživljaj naši dečici neugnane smehe, klice; naj devam sramežljivim bo v čast zardelo lice; redovnice deviške Z radostjo skrito hrani; Žene v ljubezni vdani nenehno posvečuj. Odvračaj drzne fante od prenevarne objesti; možake k cilju vodi po nezmotljivi cesti; usmerjaj sivolase v višave svete, daljne; poglede mročih kalne z nebesi ohrabruj. Kdor je izločil Boga iz zgodovine, tudi človeške zgodovine ne more doumeti, saj je ta le dogodek, poglavje, odsev božje zgodovine. Zgodovina človeka je zgodovina Boga v človeku, kolikor se Bog na zemlji uresničuje, in sicer po ljudeh. Človeka ne moremo razumeti, če ga ne gledamo v jijegovem odnosu do Boga. Človek ni nobčn najdenček. Usode njegovega celotnega rodu ne moremo raziskovati, če ne pritegnemo njegovega očeta — njegov oče pa je Bog. Giovanni Papini Človek mora obdržati glavo pokonci: čista vest, molitev, ki je kakor dihanje srca, nepretrgano in urejeno delo — najprej najpomembnejše stvari, ena za drugo, potem druge — in veliko zaupanje v Gospoda: to je naša naloga za vsak dan. Janez XXIII. Pepelnata kupola Snega ni bilo več, a še zmeraj je ostro zeblo, saj tisoč metrov nad morjem zebe, tudi ko je sneg skopnel, ker so Vogezi prvo gorovje, ob katerega zadenejo oblaki, ki priplovejo z Atlantskega oceana, in so zato v pomladnih dnevih dan za dnem v oblasti teme, nalivov in podivjanih vetrov. Tako so namesto snega naravni elementi zdaj rabljevi pomočniki trikrat na dan, ko se vrste postrojijo po terasah, ki so vsekane v strmo pobočje. Piramida teras sredi planin. Na vsaki terasi po dve baraki; med njimi dolg in ozek prostor za apel, desno in levo od teh prostorov pa stopničke, ki povezujejo terase in dajejo celoti videz belega grobišča. Ničesar pa ni, kar bi tam zgoraj, na vrhu, zaključevalo geometrično sorazmerje smrtnega prebivališča. Vse barake so si podobne, in da ni ozkega dimnika, bi se baraka s kopalnico, pod katero gori večna peč, in ki je spodaj na najnižji terasi, nič ne razločevala od kuhinje, ki je prav tako na levi, a zgoraj, na najvišji terasi. Seve, ni da bi človek primerjal odhod na terase pred svitom, v temi, polni mrzlih pošasti, ki šibajo telo z mokrimi curki, z odhodom, ko podr-savajo cokle po snegu, ko je izmozgano telo zaradi mraza še bolj trdo in dosti laže izgublja ravnotežje. Ni da bi človek primerjal. Tempo! Tempo! kriči blokaš in z gumijevko odganja gomazečo gnečo iz barake, da se suhci prevračajo po stopnicah in brizga v razgaljene gležnje deževnica iz luž, ki so jih razbrozgale noge, ko so se jim snele cokle; vendar mraz telesom ne jemlje diha. Črtaste obleke so premočene in visijo na hrbtih kakor mokri časniki, a vlažna smrt je manj nasilna, manj oblastna ko ledena smrt. Prav gotovo pa, da zebe, ko stojijo tri ure, štiri ure v vrsti zaradi apela, še posebno takrat, ko je treba zaradi boja proti ušem in proti legatju teči na kopanje iz barake sredi noči. Ker tek navzdol po stopnicah ne ogreje teles, ampak jih še močneje predaja v objem planinski sapi, in zveneči udarci-lesenih cokel ob stopnice so poki prenapetega hladu, odmev, ki ga stena temnega gozda onstran barak povečuje in povečanega odbija. Na najnižji terasi pa se je treba sleči pred barako, ker glas v gneči še zmeraj kriči: Tempo! Tempo!, medtem ko prihaja z druge strani pobočja, od onkraj bodeče žice glas volčjakov, ki parajo noč in mečejo kose teme v brezna niča. In njihov lajež za obronkom je zmeraj bolj razkačen, ko da so nosnice mnogoglave zveri pravkar zavohale duh nage kože, ki ga nosi veter po pobočju. Tempo! Tempo! A vrata v kopalnico so še zaprta in žarnica nad vhodom obsvet-ljuje množico obritih glav in lestvice reber, ta-čas ko roke hitijo zvijati cape v cule in jih povezujejo z vrvicami, ki so prej držale hlače. Drhtijo in se prestopajo, tu in tam tudi poskakujejo, da bi se izognili sapi. Nato roke drgnejo lakte in stegna. Telesa si objemajo ramena s prekriža-nimi rokami in tiščijo brado na tako prekrižane roke. Pa skoraj takoj jih izpustijo in polagajo dlani na trebuh, na prsi in spet na trebuh; nekdo pa je počenil in si objel kolena, a ker mu mrzloba pljuska v hrbet in se ne more obrniti narobe, da bi si ga zaščitil, se sproži pokonci in si s hrbti rok zaslanja ledja, medtem ko se njegovo telo skri-venči v mrazu kakor perilo v rokah močne perice in se ogoljena lobanja sunkoma obrne stran od vetra. Tempo! Tempo! A vrata so še zmeraj zaprta in v gozdu skovika sova, ko da prihaja iz prestrašenih oči otroka, ki se je vživel v babičino pravljico. In na tleh so culice, telesa pa rasejo iz njih kot rastline, ki so pognale iz gnojišča; a tu in tam se nenadoma telo skloni, da pograbi kupček cunj in si ga pritisne na kožo. Pazljivo si polaga zdaj na trebuh, zdaj na prsi, ko da drži v dlaneh dragocen predmet, ki se lahko vsak hip stere ali razpoči v sapi kakor milnat balonček. Zato ga telo nazadnje prižme in ga krepko tišči k sebi, medtem ko se sklanja nadenj, da se približa stegnom in kolenom kakor pri nogometu vratar, ki je ujel žogo in se kot gosenica razpolo-vičil in upognil nadnjo. Nekateri pa ne morejo stati in so počepnili na culo, ko da so s capami slekli raz sebe poslednjo moč. Še nekateri pa stojijo s sklonjeno glavo, z rokami ob telesu, koščeni, ko da so pralik, kateremu morajo postati vsi podobni. Na skorjasti koži, v katero so ovita rebra, riše luč iz žarnice nemirne odseve, medtem ko igrajo prsti mrzle sape na človeško harfo tihi rekviem, ki ga sproti tržejo zobje volčjakov, ko plane lajež z onkraj pobočja. A naenkrat glas spet grobo napade. Tempo! Tempo!, ker zadaj so se odprla vrata in na piano bežijo skupaj s paro naga telesa. Tempo! Tempo! A zdaj je kričanje odveč, ker je beli topli oblak neudržna vaba za begajoče sence, ki jih je pre- gnala planinska noč in hitijo polniti štirikotni prostor s kapajočimi prhami na stropu. In niti jih ne straši, ampak jim je kakor vesela dobrodošlica kričanje brivcev, ki vabijo k svojim stolčkom prihajajoče krdelo in mahajo z britvijo po zraku, da pobliskava svetloba iz žarnic na njihovem rezilu, ko da bi se kanci s prhe srebrno vnemali na svetlem jeklu. In z zadoščenjem sedajo na stolčke in podstavljajo glave strojčku, ki odnaša pol nohta visoko lasišče, ali pa stojijo in brivec čepi ob njihovih kolenih, medtem ko krmari njegova britev v razčlenjenem pristanu suhega koraka. In kričavi Figaro jim zdaj šaljivo zdaj razsrjeno, a ves čas spretno skube usahlo perjad, ki bo še bolj osirotela, preden jo bo ocvrla peč. Nato se suče nož«v nerodovitnih votlinah podpazduh, ta čas ko namaka drugi režiser velik zidarski čopič v vrč in maže obrite korake, da se dlani takoj oprimejo skelečega mesta in tiščijo, tiščijo, da bi zadušili živi ogenj. In skakljajo, brivec pa je zdaj posadil staro okostje na stolček, ker mu drugače ne more priti do koraka. »Daj, stari!« kriči, a suhi kip se guga na desno in na levo in bo vsak hip ovehnil na mokri cementni tlak; takrat bo slišati šum kakor od butare, ki čofne na tla pred ognjiščem. »Fer-fluhte!« se jezi brivec in ga drži za spolovilo, da ne bi omahnil vznak, in staro črevo se slabotno nategne. Ko ga nazadnje položi na tlak, tam že ležijo nekateri na hrbtu, ker zdaj so se sprožili curki izpod stropa in druga telesa poskakujejo pod vrelim dežjem in si drgnejo lakte s trdim milom, ki se sproti topi, da tečejo po cementu rumeni potočki kakor ob velikih nalivih deževnica, ki jo je pobarvala ilovica. A prijetno je telesu, da ga oblizujejo vroči brizgi, tako da izgine spomin na planinski zrak in misel se ne zaveda, da je pod kopalnico peč, v katero polaga kurjač noč in dan človeška polena. In tudi če bi pomislil, da bodo verjetno tudi oni greli vodo za nova premrzla telesa, bi bil vendar še zelo velik užitek, ki ga zdaj nudi toplota. Tempo! Tempo! In milijo se v tem ritmu. Tempo! Tempo! In v koraku ne peče več. Tempo! Tempo! Samo za tiste, ki ležijo na cementu, kriki nič več ne pomenijo, ker razklepa njihova usta zelo počasen ritem. Ko da vlečejo zrak skozi vso dolžino koščenih udov in stopal, ki izginjajo v pari in se stegujejo do poslednje meje sveta. Na njihovo hlipanje cepajo vroči kanci in se razletavajo po steklenih zenicah, po razkrečenih zobeh. Tempo! Tempo! Ker tudi zanje mora veljati red in tako tisti, ki so že končali, zdaj drgnejo skorjasto kožo ležečih, ko da bi ribali raskavi pod, ko da bi milili površino suhe po-lenovke. In sključeno nago telo čepi na cementu zraven stegnjenega telesa in voda odskakuje od obrite lobanje kot od kamnite glave sredi rimske fontane. Pod telesom, ki leži »teče žolt potok« in telesa, ki stojijo ob zidu in si otirajo mokroto o ivože, mahajo kakor v pozdrav z mrtvaškimi prti, ker tokrat oni še niso na vrsti. A v resnici ne mislijo na nič drugega kakor na beg, ker pravkar so se odprla vrata in teči je treba na piano. Tempo! Tempo! Ob vratih pograbi roka hlače in srajco in jopič in cokle in nogavice, in telo steče po stopnicah navkreber. Tempo! Tempo! Ker bikovka tleskne po komaj umiti koži in samo onemogli drgetajo v mrazu in si nadevajo hlače. Tempo! Tempo! In nekdo še ostane v meglenem prostoru in podaljšuje objem toplote, medtem ko padajo s prh redki kanci, kakor zadnje kaplje življenja, in nekdo vleče za stopala po cementu telo, ki ne diha več. A že je treba teči za čredo, ki naga bezlja po stopnicah in lovi odpadle cokle in pobira izgubljene hlače in jih spet vtika pod pazduho. Tempo! Tempo! se oglaša krik spodaj ob kopalnici, ker razkropljeni trop je že na prvi terasi in je že načel naslednje stopnice. Nekdo pa je sam že na drugi ali tretji terasi in bo prej ko drugi prinesel svojo kožo v zavetje bloka na peti terasi. Res, snega ni bilo več, a bil je zadrugoma dež in na apelu je malo pomagalo, da so pritisnili hrbet k hrbtu in jih drgnili, da bi se ugreli. Boljša je bila združitev hrbtov v butaro, ki so se kot en sam čok upirala mrazu, čeprav so se mokre cunje še tesneje oklepale teles. A tisti dan so se bali opoldanskega apela, ker so vse dopoldne lezli umazani oblaki čez vrh kakor sloni brez nog, s sivimi telesi in črnimi zadnjicami. In po malem je od teh živali zdaj curljalo, zdaj rosilo, a ne kakor da deževje ponehava, ampak kakor da s tem oznanja svoj prihod. In ko so bili po-strojeni po terasah, pravilno uvrščeni kot potegnjeni z ravnilom, se je sprožil naliv z brizgi kakor iz gasilčeve cevi. Bilo je, ko da curki namakajo slamnate snope, ki bodo strohneli, ko bo mraz popustil. Blokaš pa se premika od vrste do vrste, škili z enim očesom, da bi ugotovil neoporfečno premočrtnost, brcne v gležnje tistega, ki uhaja iz črte, teče okoli stroja in rumpne po hrbtu nekoga iz zadnje vrste. Dokler ni nazadnje prišel esesovec z zgornje terase in se bližal stroju. Tedaj je blokaš zakričal: »Miitze ab!« In dolge vrste rok so z mokrimi kapami tlesknile ob mokre hlačnice. Tako je zdaj veter mahal s pljuski po dolgih vrstah pravkar izkopanih lobanj vrh strumnih kolov in esman v rjavem dežnem plašču, s tablico v roki, jih je štel, medtem ko je blokaš na koncu stroja napenjal prsi kot po sili zravnana gorila s čepico ob hlačniku. In telesa so bila tako navpična zaradi štetja, a še bolj zato, da bi mokro blago ostajalo oddaljeno od hrbta in bi voda tekla po zunanji površini juta-stega oklepa. Zavest pa se je medtem z vsemi silami branila uničenja in odganjala podobo peči na najnižjem paštnu, in srce je molilo in prosilo za še tako kratko, še tako bežno, a vendar čudežno vrnitev v človeški svet. Ritmično ponavljanje prošenj kakor veriga jagod na mo-leku. Drobci uroka kakor kanci toplote v zavarovano skrinjo pod loki mokrih reber. In ko se je gorila zadri: »Miitze auf!«, so roke poveznile namočene zcbraste čepice na mrtvaške glave, telesa pa so se začela na mestu vrteti in sukati, da bi se ubranila nalivu, a roke in noge so bile v mokrih cunjah kakor v odvodnih ceveh, po katerih se deževnica steka v cokle in v zemljo. Nebo pa čepi nad njimi kot črna kupola premočenega pepela, ki počasi razpada v dežju, da je pobočje zavito v mrak, s katerim prihaja sredi poldneva konec sveta. Tako na ti terasi, tako na gornji in na tisti še više gori. Tako vse do vrha. In oči so strmele navzgor v pričakovanju, da se bodo vrste nad njimi zganile in odšle vsaka v svoj blok, ker tedaj bodo iz kuhinje začeli nositi kotle navzdol po stopnicah. Za vsak blok po dva kotla vodene repe, a vroče zaželene z vsako celico upadlega telesa, ki misli samo nanjo štiriindvajset ur. Neviden drget lačnih mišic, ki pozabljajo na veter in dež. Srep pohlep izmozgane živali, ki preži za tem, kdaj se bo prikazal oblak bele pare nad kotlom in bo lahko stekla v zavetje svojega brloga. In oži ramena, da bi bila izpostavljena pljuskom zmeraj manjša površina; in krči vrat in stiska pesti, da bi se uprla valovom mraza in mokrote in hkrati prepadom praznine, ki se pretresljivo poglabljajo v notranjosti njegovega bitja in bodo vsak hip posrkali poslednji kanček razuma. A vrste se zgoraj niso premaknile, samo pepelnata kupola je še bolj pritisnila mrak k pobočju. Ali kdo manjka in ga bodo čakali na plohi, medtem ko ga bo eseso-vec iskal in ga nato na pol živega odbrcal v bunker nasproti krematorija? Zdaj je esesovec res šel po stopnicah navkreber in hitro prestavljal tro-beritaste škornje s stopnice na stopnico. In njihove oči so skozi mrežo dežnih kapelj sledile pla- hutanju njegovega gumijastega plašča; ali bodo dali znamenje za razhod, ko bo prispel na vrh on, ki je pregledal bunker in krematorij? A vrste na gornji terasi so stale na mestu. Tako tiste nad njimi. Tako še više gori, čeprav je tisti v gumijastem plašču moral že zdavnaj dospeti na vrh. Samo pridušen šepet, se je zdelo, jih je zganil, vrste, a morda niti ne pravi šepet, ampak samo kakor glasnejši šum mokrih cunj, ki drgnejo ob mokre cunje. Ker naliv se je bil pomiril in z dežnimi kapljami, ki jih veter zdaj razredčene nosi skozi ozračje, se zdi, prihaja z vrha top zvok lesenega kladiva, ki udarja ob debeli tram. Temna kupola pa se je začela razkrajati in skozi gnile razvaline se kobaca črn polip, ko da bo prekril z vodeničnim trebuhom žrtve in rablje in zamesil zemljo in gozdove s človeškimi telesi. Spet udarci? Misel je splašeno zaokrožila po lačnih možganih, pogledi so begali na desno in levo, a oči so se morale spet in spet ustaviti na hrbtih vrste, ki je stala na zgornjem paštnu. In tudi tisti hrbti so bili negotovi, hkrati sproženi naprej in hkrati nemirni, ker so imeli prav tako pred sabo vrsto, ki stoji na višji terasi. Kaj je rekel? A telo podrhtava v mokrih ceveh in ob nejasni novici ga prešine mrščavica kot ob dežnih kapljah, ki so se usule za vrat; ali pa poglobi trudnost, ki jo brezna lakote zmeraj bolj vlečejo proti središču zemlje. Res, ruskega fanta? A takrat so se hrbti na zgornji terasi zravnali, ko da bo še enkrat prišel esman in preštel vrste, medtem ko se je polip na vrhu nabuhnil in so mu tipalke razpadle, da je spet sajasti slon, ki pleza brez nog, po kolenih, po trebuhu navzgor. Kakor da mora kljub amputiranim nogam na vrh, kamor ga kličejo besede, ki prile-tajo kakor lapili iz žrela vulkana. In oči so strmele v vrsto nad njimi, ker hrbti so se uravnali kakor so se uravnali tudi hrbti bolj zgoraj in še tisti više; ko da skušajo oči razbrati v najmanjšem zgibu hrbta odziv nekega čustva na neko dejanje. Vse gor do vrst, ki so na najvišji terasi in so priče. A ostajajo vendar samo hrbti teles, ki stojijo v položaju pozor. Nepremični so, z ogoljenimi lobanjami na ramenih, a vendar se zdi, da gre polagoma skoznje valovanje kot rahel drget, ki se v njem telo zdrzne, nato pa otrdi v strumni negibnosti. V zraku pa so zdaj slonu pognale peruti pošastne ujede, ki kljuje vrh hriba kakor kost lesene lobanje. Ker spet je bilo slišati tope udarce. Nazadnje so se začele vrste premikati. Najprej na najvišjem paštnu. Nato niže in niže, po- časi, da bi se mokra obleka ne dotikala kože. Samo glave so obrnjene na desno, kjer na najvišji stopnici zapuščene piramide sameva mlado telo, ko da visi na slini iz kljuna ujede, ki je s krili objela črne oblake. In telo počasi niha kot vrtljivi strelovod, medtem ko močne roke nosijo iz kuhinje zraven njega kotle opoldanske čorbe. In vrste pogledujejo na vešala, a nagonsko grejo za paro, ki uhaja iz kotlov in jih pelje v blok. In njihovo počasno lezenje postaja zmeraj hitrejše, ko se bližajo bloku in, ko vstopijo, že tečejo, in mrzlično grabijo rdeče posode in sedajo za mize in se stiskajo v gneči. In ko se zajemalka potaplja v vodeno brozgo, prežijo nanjo, ki je bila celo večnost nepretrgoma središče njihovega dihanja. Potem držijo obraz nad posodo in usta hlastno požirajo vročo brukvo. »Obesili so ga enkrat, a je drsal s stopali po tleh in so ga morali sneti,« pravi nekdo. »Potem so ga obesili drugič, zato je tako dolgo trajalo.« In v prostoru je zmeraj bolj mrakotno in obešeni fant niha nad njimi, med mizo in kotlom, da ga vsega objema topla para. In tedaj nekdo reče: »Smehljal se je, ko so mu dali zadrgo okoli vratu.« In to je kakor tolažba, kakor odpustek, ker jim je jed dobra tako topla in para tako prijetna, da ni čutiti mokrote na hrbtu, na kolenih in na komolcih. In žlica skoraj z nenavadnim upanjem išče krajec krompirja v vodeni zmesi in v kadeči se pari in zato od časa postrga po železnem dnu. Boris Pahor Osamljen vrt Prihajajo V bregu stoji domačija, z,a hišo vrt zeleni, vrt hoče živeti in živi. Vsak dan gospodar odhaja k hlodom na žago, hlodi pijejo gospodarjevo kri. Vrt osamljen brsti, zeleni in misli na nekdanje skrbne gospodarjeve dlani, kijih včeraj, danes, jutri tanj več ni. Prihajajo, takoj po končanem šihtu se vračajo v avtomobilih, v avtobusih, na kolesih v hiše domov. Utrujeni sedajo k mizi, čmerni polegajo po divanih, sonce zeleno gori skozi zavese, vroči dih pošumeva po žilah, v hiši doma je lepo. Tovarna je daleč, zdi se, da jutra z novo težo ne bo. France Lokar France Lokar Gledanje Od gore sem je norel jug. Poganjal se je v cvetoče breskve in stara slivova drevesa v Aninem sadovnjaku. Kradoma je poganjala mlada trava in Ana je vedela, da bo zdaj zdaj tu pomlad. Saj so tla vendar že posuta z marjeticami in ob robu gozda doli na travniku so se razcvetele bele vetrnice, med nje se meša pasji zobček in nežnost pod-leska. Gospodinja se je zagledala med slivova drevesa. Videla je tam suhe veje in pomislila je, da bi bilo moralo biti slivje obrezano. »Ojej, kako staro je postalo vse skupaj,« je vzdihnila. »Prav tako staro, kot sem sama,« si je poki-mala. A ko se je zalotila, da se pogovarja sama s sabo, se je nasmehnila in si rekla: »No, tako stara pa spet še nisem, da bi imela sebe za sogovornika. Tako stara pa le še ne.« Pa res! Sedemdeset let, kaj pa je to? Mama so jih učakali petindevetdeset! Ko pa je stežka premagovala klanec proti hiši, je le čutila svojih sedemdeset let. Globoko zasopihana je sedla na klop pred hišo. Kar prav ji je prišel nedeljski dan, saj bi si sicer tudi kratkega počitka ne mogla privoščiti. Kako tudi, ko je pa za vse delo sama. Tako je lahko vsaj za urico posedela na soncu, ki je na odvetrni strani že prav prijetno grelo. Saj bi šla v hišo in malce legla. Nemara bi se ji celo prileglo. A nikoli ni bila vajena polegati čez dan, za ležanje je Bog vendar ustvaril noč! Zato je obsedela na klopi in se predala nedeljskemu počitku. Najbrž je celo malo zadremala, saj ni videla male sosedove Jerice in zdrznila se je, ko jo je dekletce pozdravilo: »Dober dan, teta Ana. Ste se na sonce spravili? Veste, naša babica so se tudi. Pravijo, da jim tam najbolj prija. Ali vam tudi?« Ana se je nasmehnila mali besedičnici in po-kimala: »Seveda, ljubka moja, zato sem tudi sedla sem. Saj je tebi tudi všeč na sončku, jeli?« »O, pa še kako! A sedaj tečem k Mimici. Veste, igrali se bova, ko je tako lep dan,« je začebljala mala in odhitela po poti, da so s krilcem vred poskakovali tudi bogati, daleč na hrbet segajoči otrokovi svetli lasje. Ženica je gledala za rdečim krilcem, ki je izginilo za ovinkom. Nenadoma je spomin segel nazaj v davno minula leta. Mar ni sama včasih tako tekla k sosedovi Polonci, da bi se poigrala z njo, če je bil prav takle lep pomladni dan? Seveda je, pa še kako rada! Kje so že tisti časi? Koliko let je minilo odtlej? Šestdeset ali še več? Kako hitro je vse to minilo. Človek bi skoraj ne mogel verjeti, a vendarle je res. Tisto brezskrbno otroštvo je minilo najprej. Vzela ga je prva svetovna vojna. Vzel ga je jok za očetom, ki je moral z doma. Doma pa je ostala mati in k njej so se stiskali štirje otroci. Ona, Ana je bila med njimi najmlajša. A vendar ne več tako majhna, da bi se tistih vojnih let ne spominjala. O, kako so bila težka! Mati, že tako drobna, je postajala še drobnejša. Kakor senca se je gnala za delom, saj je poleg vseh svojih opravkov morala prevzeti nase še očetove. Še huje je bilo pozneje, ko je najstarejši brat moral tudi v vojno, čeprav je bil skoraj še deček. Nikoli več ga niso videli. Pobralo ga je nekje v Galiciji in mati si je tedaj izjokala oči. Za vso preostalo življenje so tiste njene oči ostale nekam vnete in rdeče obrobljene. Vojna, kako huda reč! Zemlja je pogrešala trdno očetovo roko. Poznalo se je, da manjka povsod. Nato so manjkali še voli, ki jih je pobrala vojska in manjkale so tri krave, ki so na ukaz morale iz hleva. Menda je mati prejemala nekakšno podporo. A kaj tisti drobiž. Očeta in brata in živine ni mogel nadomestiti. Toda vse hudo mine in minil je tudi vojni čas. Oče se je vrnil. A nikoli več ni bil prav zdrav. Preteklo je le nekaj let in pospremili so ga k zadnjemu počitku. Grunt pa si je medtem nekoliko opomogel. In otroci so zrasli. Bili so še trije. Franček se je mlad priženil na sosednjo kmetijo. Marta se je izučila za šiviljo. »To ni slabo. Do konca življenja si bo zlahka služila kruh. Takšna, kot je, bi na zemlji težko delala,« je včasih omenila mati. Sestra Marta je imela izpahnjen kolk. Bila je prelepo dekle, kadar je sedela za svojim šivalnim strojem. Pravilen obraz so obkrožali črni kodrasti lasje in izpod njih so sijale oči kot spominčice. Toda če je Marta vstala, je ob njeni racajoči hoji vsakdo pomilovalno zmajal z glavo in pozabil na lepoto las, oči in obraza. »Ti boš ostala doma, Ana. Nekdo mora ostati, da bo imel zemljo rad,« je mati odločila. Ana se je tedaj nasmihala sama sebi. Materina odločitev ji je bila všeč, kajti domačo zemljo je imela nadvse rada. Tedaj je bila še mlada. Bilo ji je dobrih dvajset let in razvila se je v močno dekle. Kaj pa ji je že bila kop v vinogradu? Nič! Ob košnji pa se je lahko merila z vsakim dedcem iz vasi. In v gozdu je z moškimi vred podirala drevje in nakladala plohe. Iz zdrave barve lic so se ji svetili široki beli zobje, izpod rute so se vihrali nagajivi kostanjevi kodri in v svet so gledale oči tako črne kot dvoje zrelih robidnic. Peter doli iz vasi se je zagledal v te oči. »Ana, rad te imam,« ji je nekoč, ko sta se našla na skupni poti od zgodnje maše, preprosto povedal. Kako je tedaj v prsih zatolklo srce! Povesila je glavo, pokrito z rožasto svileno ruto in ni vedela, kaj naj fantu odgovori. Ko se je naposled le zbrala, je vzdihnila iz zadrege: »Kaj se le norčuješ!« »Pa se ne,« je skoraj zašepetal Peter, a ona je stekla naprej. Toda potem sta se kdaj še našla. Saj je bilo v njegovi družbi vendar tako prijetno. Nato se je neštetokrat zalotila, kako neprestano misli nanj. Nekega dne pa je fant dejal: »Na Francosko bom odšel. Rad bi zaslužil nekaj denarja. Dve, tri leta bom ostal. Me boš čakala, Anica?« Trda pest je stisnila v Aninih prsih. Dve svetli solzi sta se potočili iz oči in čutila je, kako jo je močna fantova roka stisnila k sebi. Nato so se njegove ustnice rahlo dotaknile njenih in zopet je zaslišala: »Me boš čakala, Anica?« »Bom,« je dahnila. Prišlo je prvo pismo, prišlo je drugo. Nato ni bilo nobenega več. Le Petrovi domači so dobili obvestilo, da je njihov sin izgubil življenje ob neki železniški nesreči. Tedaj je umrlo srce v prsih. Nikoli več se ni vrnila ljubezen. »Ana, omožiti bi se morala. Grunt je potreben moške roke,« je mati večkrat omenila. Toda kdo naj obudi srce? Ni ga, ki bi to zmogel! Ostalo je mrtvo in za nikogar več se ni ogrelo. »Tudi te roke znajo delati. Saj sami veste, mama, da znajo,« se je pred materine oči pokazalo dvoje žuljavih, trdih dlani. O, roke so res delale. Zagrabile so za vsako delo, ki je moralo biti na zemlji opravljeno. Le včasih, ko drugače res ni šlo, je poprosila brata, da je prišel z voli preorat največjo njivo ali pa zvoziti plohe iz gozda, kajti vole, ki jih je oče po vojni prigospodaril, sta z materjo prodali. Ni se jih izplačalo rediti. A njive, o te so bile opravljene. Rodile so in dajale dovolj pridelkov za doma in včasih še za prodajo. Obdelan je moral biti tudi vinograd, že zaradi delavcev, ki so pri večjih delih bili potrebni. Takole pri žetvi, mlačvi in seveda pri kopi v vinogradu. Ej, kako lepa dela so to bila! Pisane rute so se sklanjale nad zrelo pšenico, potem pri likofu so dekleta in žene zapele, da je bila polna hiša veselih pesmi. Nato so v skednju zapeli cepovi. Pika-poka-pik je šlo od jutra do noči. Štirje so mlatili včasih po ves teden. Med pik-pokanje pa so se oglašale šale in smeh. In v vinogradu šele! To je bilo smeha. Ženske so trgale, sosed je imel delo v stiskalnici, kamor je večkrat stopil v pomoč tudi brat Franček, če je le utegnil. Brentar si je lomil kolena v klanec in tarnal zaradi strmine, ki pa jo je ob poti navzdol vselej sproti pozabljal, saj je razdiral takšne, da bi mu bilo kdaj pa kdaj treba zamašiti preob-jestna usta. Vedno in povsod je bila Ana z ljudmi. Kako lepi so bili tisti časi. Telo ni nikoli bolelo zaradi utrujenosti. Trideset — in pozneje štiridesetletno je ubogalo pamet, ki je vedela: treba je delati, delo je življenje. Mati, ki je nekaj let še opozarjala, da bi hiša potrebovala moško moč, se je nazadnje vdala in utihnila. Saj je bilo tako tudi dobro. Oprav- ljala je svoje gospodinjske posle, da je imela Ana proste roke za delo na gruntu. Ne, hiši ni ničesar manjkalo. Za življenje je dajala zemlja dovolj, za davke pa je vedno prispevala Marta, ki je bila dobra šivilja. Gospodinje in dekleta iz okolice so vedele za Martino spretnost in šivalni stroj v hiši je drdral marsikdaj pozno v noč. Vedno so prihajale v hišo ženske in dekleta. Ni bilo večera brez obiska in v hišo so se stekale novice iz vseh krajev. Ne, nikoli ni bilo dolgočasja. Le ob velikih delih je Marta vstala izza šivalnega stroja, da je pomagala materi v kuhinji ali svinjaku. Le v govejem hlevu nikoli. Tam je opravljala vse potrebno Ana. Menjavale so se razne Sivke, Šeke in Bele, prihajali so na svet telički; le koliko ur je bilo treba včasih prebedeti, preden je krava storila tele. Kako ljubki in nebogljeni so bili na omahujočih nogah in kako težko je bilo Ani za vsakim, ki je bil namenjen že ob skotitvi za prodajo. Življenje pa je teklo naprej in steklo se je v drugo veliko vojno. Zmešnjava, ki je segla v svet, se je domačije komaj dotaknila. Toda Ano je vendarle prizadelo. Kadar je morala v trgovino ali na občino, bi bila morala govoriti nemško. To ji ni šlo v račun, kajti tisto nemščino, ki se je je naučila pred mnogimi leti v osnovni šoli, je že davno pozabila. Čutila se je ponižano, ker svojih želja ni smela povedati v vajeni govorici. Če se je le dalo, je poslala v dolino mater ali pa sestro Marto. Pogrešala je tudi slovensko branje. Mohor-jevke, ki so prihajale v hišo dolga desetletja, so izostale. Tisti časopis, ki je za kmete edini bil pisan v domačem jeziku, je ni pritegnil. Preveč je bilo v njem hvalisanja in premalo branja. V hišo je prihajal le zaradi papirja, ki je bil pač potreben in često je končal popolnoma neprebran v ognju ali na stranišču. V dolgih zimskih večerih, ko je bilo delo postorjeno, so priromale s podstrešja že davno prebrane knjige, saj je Ana rada brala. Zatopila se je v stare povesti in na vse mogoče načine je znala dobiti petrolej, ki je bil za razsvetljavo potreben. Ni ji bilo žal za jajčka, jabolka in orehe. Prihajali so znanci iz mesta in za takšne dobrote so prinašali petrolej. Že čez leto je skrbela, da je bilo v zimskih mesecih pri hiši dovolj razsvetljave. V vojnih časih je Martin šivalni stroj večinoma počival. Ljudje so dobivali na karte premalo blaga in vaška šivilja je predelovala stara oblačila. Prenekatero krilo, ki ga je prej nosila gospodinja, je šlo za krilca hčerkic ali za srajčke sinov. Marta svojega dela ni opravljala s takšnim veseljem kakor tedaj, ko je izdelovala nove stvari iz novega blaga. Zato je tudi ona ob zimskih večerih mnogokrat z Ano vred prebirala tiste knjige, ki so že desetletja ležale spravljene na podstrešju. Tretje vojno leto je prineslo v Anin dom tudi partizane. Oglasili so se v neki mrzli zimski noči in Ana jih je spustila v hišo. Kaj drugega tudi mogla ne bi. Saj je drevje pokalo od mraza in človek niti psa ne bi bil spustil na mraz. Postregla je fantom in za zatemnjenimi okni so se pogovarjali dolgo v noč. Potem so se oglasili še mnogokrat. Hiša ob gozdu je imela zanje vedno odprta vrata. »Ljudje so in treba jim je pomagati,« je večkrat rekla sestri, ki je bila bolj boječe narave in se je bala, da bi zaradi nočnih obiskovalcev prišla hiša v nesrečo. Mati za nočne obiske dolgo ni vedela. Spala je v zgornji kamri in ko je odšla k počitku, se ni več brigala, kaj se dogaja spodaj v hiši. Ko pa je nato nekoč le zasledila nočne goste in ji je Ana pojasnjevala, kdo so, je samo vzdihnila: »Bog pomagaj, le kako je na svetu hudo.« Ko je Marta potožila o strahu, ki ga ima zaradi njih, je mati samo odmahnila z roko in dejala: »Brez božje volje še las z glave ne pade. Božja volja naj se torej zgodi.« Toda nikoli ni Ani očitala, če je opazila, da je kruha zmanjkalo mnogo prej, kot bi bilo treba in če je na hitro zmanjkovalo pozimi suho sadje s podstrešja ali tu in tam celo lonček zabele iz tunke. Neka pomlad je nato prinesla svobodo. Ana jo je najbolj čutila, ker je smela povsod zopet govoriti v svojem jeziku. Prišli pa so tudi hudi časi. Prišle so obvezne oddaje, ki jih je gruntič komaj zmogel. Res je tedaj včasih tudi godrnjala. A zopet je bila tu mati, ki je pomirjevalno govorila: »Veš Ana, za kmeta je bilo vedno hudo. Še hujše, kot je sedaj. Toda moj oče, tvoj ded, so nam govorili: Dajte Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega.« Potem je bilo treba molčati. In čakati, kdaj bodo tudi tisti hudi časi minili. Minili so. Skoraj neopazno. Življenje je postalo zopet znosno. Še so bile noge krepke in še so roke posegle za vsakim delom. Bilo bi se dalo živeti. Ej, nekateri so celo dobro zaživeli. V hiše je prišla elektrika. V domovih je zapel radio. Črne kuhinje so se spreminjale v prijetna bivališča. Ne, v Aninem domu takšnih sprememb ni bilo. Za kaj takšnega pa res ni bilo denarja. Poleg tega pa tudi mati ni bila pripravljena, da bi se razkopavali zidovi in nove, žarke luči se je bala. »Dokler bom jaz, naj bo tako, kot sem vajena,« je imela navado reči. In res je bilo. Ani, niti Marti še na misel ni prišlo, da bi karkoli predrugačili brez materine privolitve. Neka noč pa je mamo pobrala. Kmalu po veliki noči, ko se je še čvrsto udeležila vstajenja in prejela zakramente, se je tiho in skromno, kot je živela, poslovila od sveta. Ko zjutraj le predolgo ni vstala, je šla Ana v njeno kamro, da bi pogledala, zakaj je ni dol v hišo. Našla jo je spokojno spečo. Njen sen je bil večen. Dom je gospodinjo pogrešal. Šele tedaj je Ana spoznala, koliko dela so opravile materine stare roke. Potem je prešlo skoraj vse delo nanjo, na Ano. Le po hiši in včasih še v kuhinji je po-opravila Marta, čeprav ni imela več toliko šivanja kot v prejšnjih časih. Šivat so ji nosile le še starejše ženice iz okolice, ali pa je včasih zašila kakšno oblačilce za dekletca, ki ga je njena mati še oblačila po svojih željah. Sicer pa so dekleta in mlade žene poiskale mlajše šivilje, ki so se spoznale že na novo modo. Marta je postajala zagrenjena. Čutila se je odveč. Nekam s strahom je dajala zaslužene desetake Ani in se opravičevala, ker za dom ne more kaj prida prispevati. »Za nobeno korist nisem več,« je kdaj grenko potožila. »Neumna si, če tako misliš. Česa pa nama navsezadnje manjka? Saj živiva. Zadolženi tudi nisva. Sicer pa, kaj bi sama, brez tebe?« ji je nekoč dejala Ana. Pa res, kaj bi brez nje? Večeri bi bili samotni. Dom bi bil prazen. Že misel na to jo je strašila. Da bi ostala sama? O ljubi Bog, samo tega ne! A vendar je prišlo tudi to. Marta je začela tožiti o bolečinah. Poležavala je in pojedla toliko kot piščanček. Ana je kuhala čaje. Toda čaja, ki bi ozdravil smrtno bolezen, ni. Tudi zdravnik, ki se ga je Marta branila, a ga je Ana vendarle poklicala, ni mogel pomagati. Le napotnico za bolnišnico je napisal. Marta se je bala operacije. Bala se je noža. No, to ji je bilo prihranjeno. Rak v zadnjem stadiju. Nobene pomoči ni več, je povedal zdravnik Ani. Oči so se zagledale v daljave. Tako se končava življenje. O Bog, o Bog, ali res mora biti tako? Od nekod se je vzel materin glas in tolažil: brez božje volje še las z glave ne pade. Božja volja naj se zgodi. A vendar je bilo hudo, prehudo. Pogled na trpljenje je klical v dušo nemoč, pošiljal k Bogu željo, naj trpljenje vsaj predolgo ne traja. Olajšale so ga šele vsakodnevne injekcije morfija, ki ga je prinašal zdravnik iz doline. Nekaj ur pred smrtjo se je Marta zdramila. Razprla je čiste, sinje oči, se nasmehnila in spregovorila: »Mama, o mama! Kod ste hodili? Dolgo vas ni bilo.« Nato je takoj zopet omahnila v bolečine, iz katerih jo je potem rešil zdravnik z običajno injekcijo. Naslednje jutro je našlo zagrnjena okna. V hiši je bil mrlič. Sama. Sama. Sama! Samota je kričala v Anini duši. Odšli so po-grebci. Pospravljen je bil mrtvaški oder. Skozi odprta okna so sončni žarki pili vonjave sveč in vonj cvetja, ki je venelo. Od povsod je prežala praznina. Prsti so se zarili v blazine na Martini postelji: »Marta, Marta, zakaj si me zapustila?« so jokale oči. Toda v hlevu je mukala Sivka. V pregraji se je oglašal prašiček. Kokoši so vpile za koruzo. Ob krilo se je posmukal Muri. Lizal je roko in tožeče cvilil. Ana se je stresla, kot da se prebuja iz more-čega sna. Pogladila je psa po črni dlaki. »Eh, revež. Lačen si, jeli?« mu je pokimala in odšla v kuhinjo, kjer je poiskala ostanke od sedmine in ponudila psu hrano. Nato je bilo treba k Sivki. Treba je bilo nako-siti mlade trave za prašička. Klicalo je delo. Klicala je zemlja, za žalovanje ni bilo časa. Le večeri so bili prazni in noči so prinašale ure brez sna, v katere se je oglašalo boleče vprašanje Anine duše: O Bog, ali je res moralo priti tako? In še so tekla leta naprej. Zime so prinašale pomladi, poletja so prehajala v jeseni. Dnevi so bili napolnjeni z delom. Roke pa so ostare-vale in noge so postajale težke. Franček, ki so mu že davno začeli rekati Franc, je odšel za očetom, materjo in Marto. Njegov sin tudi že dolgo ni bil več mlad. »Kako zmagujete, teta Ana?« jo je vpraševal včasih, ko je kakšno nedeljo za pol urice posedel ob njej. »Gre. Tako no, z božjo pomočjo,« mu je rekla tedaj. »Ni se vam treba tako ubijati. Za vaša leta je vse to odveč,« je prišel nekoč z besedo na dan. »Ja, kako to misliš? Brez dela vendar ne bi mogla živeti,« ga je tedaj začudeno pogledala. Iskal je pravo besedo in ko jo je našel, se je opogumil: »Bernardu bi lahko zapisali. Res dela na pošti, a kot pismonoša bi delo na vašem že zmogel. Menili smo se o tem doma. Prezidal bi hišo. Nič vam ne bi manjkalo.« Menili so se o tem doma. Menili. Delali so načrte. »Pomislila bom še o tem. Meni so mati zapustili tedaj, ko so jih odnesli,« je trpko povedala. Toda po tistem razgovoru niti nečak niti njegovi niso več hodili k Ani. Zdelo se jim je, da pomišlja predolgo. Res je razmišljala. Saj bi bilo lahko stopiti na občino in podpisati tisto pisanje, ki bi pomenilo, da vse skupaj prepušča pranečaku. Toda na svetu je toliko hudega. Mar ni stara Katarina zapisala vnuku? Kaj vse so ji pred tem obetali! Potem pa so jo spravili v dom onemoglih. Prezidali so hišo, da bi več ne vedela, kje je bila doma, če bi se vrnila. A je ne bo. »Stari mami je dobro tam. Kaj pa ji manjka?« govori sedaj vnuk naokoli. Seveda. Toda Katarina ima pokojnino. Vse pobere dom. Niti dinarja ji ne ostane, komaj za vzdrže-valnino v domu je tisto. Ob praznikih jo domači obiščejo. Da ji zanesejo potic, mesa in nemara steklenico vina. Toda vse, kar ji nesejo, zraste na njeni zemlji. Baje Katarina vselej joče, če jo kdo obišče. Pravijo, da od veselja. In tu je še stari Štef. On je tudi prepisal nekemu sorodniku. Starega Štefa niso dali v dom. Pokojnine namreč nima. Samo kmet je bil in ni imel otrok. Sedaj pa živi, da se Bog usmili. Še pri mizi ne sme jesti. Ker je star. Ker poliva pri jedi in sploh. Če ljudje kdaj govorijo o njem, se spomni kateri celo na zgodbico o sinu, vnuku in lesenem koritu, pa čeprav stari Štef nima sina. A sorodnik, kateremu je prepisal, ima vendarle lastne otroke . . . Da, to sta Štef in Katarina. Prepisala sta. O, ne. Ne prepiše se tako hitro. Tisti podpis je res hitro vržen na papir. A ni samo podpis. Za njim je življenje. So ure v domu onemoglih, ali pa še strašnejše ure odrinjenosti. Če je človek dolgo na svetu, spozna življenje. Spozna pohlep in željo po posedovanju. Sliši besede, ki obljubljajo samo dobro, potem pa niti delček tistega obetanega ne izpolnijo. Preveč tega je videla Ana, da bi lahko šla kar tako tja k oblastem in s še vedno žuljavo roko podpisala neke papirje. Saj nemara niti ne bi bilo tako hudo. A kaj če bi bilo? Potem bi si ne mogla nič več pomagati. Bila bi ujeta in ne mogla bi več iz pasti. Da bi hodila po sodiščih in mogoče celo morala tožiti za svoje pravice? Ne. Bolje je, da se v ničesar ne spusti. Saj se ji zdi, da jim že sedaj živi predolgo. Sicer bi nečak s takšnim predlogom vendar ne bil prišel k njej! Da, predolgo jim živi. Pa res. Ko vendar vedo, da poleg njih nima nikogar na svetu. Mar bi ji pomagali v tem času, ki ji je še namenjen. Ničesar ne bo nesla s seboj na oni svet. Res ne morejo počakati tako dolgo, se jim zdi čakanja že doslej preveč? Lahko bi ji pomagali. Mlade roke so pri hiši, a po svojih poteh gredo. Za teto Ano vedo samo toliko, da ima svet, kjer bi lahko postavili novo hišo, nemara kje še vikend, kakor tistemu pravijo. Se bojijo, da bo zapisala komu drugemu? Nemara tistemu, ki ji bo postregel, če bo kdaj pomoči resnično potrebna? Če bo obležala tako, kot je uboga Marta? Se tega bojijo? Toda saj ji vendar lahko postreže kdo izmed njih! Mar na to nikoli ne pomislijo? Jug je močno zapihal sem od planin. Ana se je zdrznila. Velika sončna krogla je zahajala za goro. Lep večer bo. Večer z zarjo in nato bo noč z vetrom, ki bo vihravo oznanjal, da je v deželi marec. Po poti od sosedovih je pridrobnela Jerica. »Hej, teta Ana, ste še vedno tu?« ji je zaklicala in obstala pred njo. »Aha, sem,« je pokimala otroku. »Ste dremali? Veste, naša babica vedno zadremajo, če le malo posedijo,« je čebljala mala. »Ne, dremala pa nisem,« je odkimala Ana. »Ja, kar tako ste gledali?« se je čudila mala radovednica. »Ja, kar tako sem gledala,'« se ji je nasmehnila. »O, tega pa jaz ne maram!« je stresla s kodrastimi lasmi. Stekla je proti domu. Mudilo se ji je. Celo pozdraviti je pozabila. Ana se je še vedno smehljala. Gledala da je? Kar takole gledala! Seveda je. Toda ne v veter, ki se je poigraval z vejami in ne v tisto drobno cvetje, ki je brstelo iz zemlje. Gledala je v preteklost. Celo dolgo življenje je zdrselo mimo nje. In še v konček sedanjosti je gledala. A tega dekletcu ni mogla reči. Ne razumelo bije. Erna Starovasnik Milinka (Iz zbirke Zdravniške črtice »Srbija« 1941—1945) Zelo rad se spominjam male Milinke, ki jo je njena mati vso ubogo prvič prinesla k meni v Gornjo Dobrinjo dne 19. avgusta 1941. Takrat ji je bilo morda pet let in že sam pogled na njo je razodel, da visi njeno življenje na niti. Bila je bleda, v obraz zabuhla, močno shujšana, lasje so ji že skoraj izpadli, od bolečin je vekala in komaj dihala. Ko je mati revico slekla, sem opazil, da se leva polovica prsnega koša nekoliko izbočuje in da zaostaja pri dihanju. Trebuh je bil napihnjen, spodnji udje posebno v gležnjih otečeni; telesna temperatura je bila povišana, puls pospešen in drobcen, da sem ga še komaj otipal. »Kako dolgo je že otrok bolan,« vprašam mater. »Menda bo že več kot šest tednov. Saj smo pogostoma bili z njo pri zdravniku v Užički Po-žegi, vendar mi mala kljub temu tako hitro propada, da sem prišla še k tebi, če ji moreš pomagati, lepo te prosim . . .« Tako je govorila revna mati petih otrok. Na obrazu sem ji bral, kako ji je za Milinko hudo, kako jo skrbi, da bi jo izgubila. Seveda me je zanimalo, kaj so ugotovili v Užički Požegi in kakšna zdravila je otrok dobival. Mati mi pomoli kup receptov in mi hiti po-jasnevat, kako so vsaj dvakrat tedensko hodili 20 km daleč k zdravniku, ki pa jih je tolažil, da se bo bolezen že kako unesla, saj gre »še samo za posledice« prebolene pljučnice . . . Ko pregledujem recepte, berem skoraj na slehernem eno in isto — zdravilo, ki bi naj pojačalo izkašljevanje sluzi iz sapnic. Baje je hotel zdravnik Milinki dajati kalcijeve injekcije, vendar mu to ni uspelo in ji je zato predpisal kalcijeve tablete, ki jih pa Milinka že kmalu ni več mogla uživati — vse se ji je uprlo, še jesti ni marala več. Ko sem pretrkal prsni koš in z osluškovanjem dognal, da je vsa leva polovica pljuč »zavita v trdo temo in da vlada v njej grobna tišina«, mi je postalo jasno, da je v prsni votlini gnoj, ki se tu že dolgo nabira. Zato pa je tudi otrok tako propadel, saj je tako rekoč že ves zastrupljen. Skrajni čas je že, da kdo ta gnoj čimprej izprazni! Materi obrazložim, v čem je stvar, in kaj bi bilo najpametneje, da napravimo. Ni se mnogo obotavljala, le čisto rahlo, a predano je rekla — ako si prepričan, da ima to, o čemer govoriš, še kak smisel, prosim, da to storiš, morda jo rešiš! »Kaj pa bolnišnica? Ne bi Milinke raje odnesla v Užice ali Čačak?« »Pa saj vidiš, kakšno stanje je pri nas ravnokar nastalo! Včeraj smo se še komaj vrnili iz Požege domov. Tega ne bi mogla tvegati več.« »Dobro, pa bom poskusil, kolikor mi bo seveda uspelo,« ji odvrnem. Izbral sem iglo, kakršno smo še takrat uporabljali za puščanje krvi in napravil poskusni vbod (punkcijo) leve prsne votline. In ko se prepričam, da je v prsni votlini zares gnoj, se takoj lotim nadaljnjega izpraznjevanja prsne votline, ki je vsebovala obilo zelenkasto rumenega, hudo smrdljivega gnoja. Milinka si je nekoliko opomogla, vendar sem se moral že ob tej prvi praznitvi prsne votline boriti za njeno srce. Dal sem torej otroku vse, kar sem premogel, da bi okrepil srce in krvni obtok, pa tudi ledvice. Nato še dam materi nadrobna navodila, kako naj daje zdravila in kakšna naj bo nega, prehrana in še pristavim to in ono — in tako je bilo tisti dan opravljeno vsaj najnujnejše. Ko sem gledal za odhajajočo materjo z otrokom v naročju, sem imel občutek, da se Milinka, ki je v nekaj tednih tako zelo propadla in delala videz skoraj živega mrlička, ne bo še kdaj mogla postaviti na lastne noge. Zato sem se tem bolj začudil, ko mi naslednjega dne mati iz Madjera vnovič prinese otroka s prošnjo, da bi le še nadaljeval z zdravljenjem njene uboge Milinke. Pregled mi takoj pove, da se je v levi prsni votlini znova nabralo obilo gnoja. Kaj mi je torej bilo storiti? Na pomoč sem poklical ženo in svakinjo, da bi se znova lotili včerajšnjega dela. Tudi tokrat sem izpraznil vsaj toliko in prav takšnega, še vedno tako smrdljivega gnoja kot prejšnji dan. Soba, v kateri sem delal in bi naj bila ordinacijska soba, je bila majhna in je v njej v hipu tako zaudarjalo, da sta imeli žena in svakinja potlej s pospravljanjem, čiščenjem in zračenjem dela dovolj, da je bilo tistega dne nadaljnje delo v »ordinaciji« še sploh mogoče. Se petkrat sem izpraznjeval gnoj iz leve prsne votline, vendar je bil učinek vedno isti: naslednjega dne je bilo gnoja prav toliko kot vselej, tako da sem se čedalje bolj ubadal z mislijo — kaj če bi pri Milinki le tvegal in napravil, pa čeprav še tako primitivno, torakocentezo? * Tisti dan sem gnoj izpraznjeval še kar z navadno brizgalko, vendar sem takoj po tem posegu za naslednji dan pripravil vse — kolikor sem seveda sploh mogel — za torakocentezo. Obe moji pomočnici sta sicer nekaj časa ugovarjali, češ kaj takega pa le ne bi smel tvegati, morda bi pa otroka le kako spravili bodisi v Užice, bodisi v Čačak. Pomiril sem ju in utemeljeval svojo odločitev z ugotovitvijo, da v tem primeru sploh drugega izhoda ni. Naslednjega dne ob napovedani uri matere z Milinko ni bilo. Pričela me je obhajati zla slutnja, da je verjetno Milinka podlegla zaradi oslabelosti srca in ledvic, ki že nekaj dni niso v redu izločevale; tudi je bil trebuh čedalje bolj napihnjen. Iz daljave je sicer bilo slišati neko pokanje, vendar je bilo to takrat že skoraj nekaj vsakdanjega. Že blizu poldneva prinese mati Minnko vsa upehana in preplašena na »operacijo«. * Odpiranje prsne votline z vrezom. »Po Madjeru je bila borba, zašli sva v nemogoč položaj in drugo ni kazalo, kot da sva se skrili v gosto grmovje in počakali, da se je bojna črta premaknila. Saj sam veš, kako je sedaj pri nas! Dve vrsti četnikov sta se spopadli, toliko da lahko izgubiš glavo, če te doleti na samem in nepripravljenega. Zato prihajava s takšno zamudo šele sedaj!« Uredili smo, posebej za Milinko, »operacijsko sobo« in njo samo skrbno pripravili za operacijo. Najprej je bilo potrebno, da sem dal krepila za srce in krvni obtok. Nato sem izbral mesto na levi strani prsnega koša, kjer bi naj napravil torakocentezo. Vsak od nas je zavzel svoje mesto, da bi instrumentiranje in sam poseg potekala čim strokovneje, pa tudi čim hitreje. Mati je raje počakala na tratici pred hišo. »Začnimo!« —sem dejal pomočnicama. Lokalno omamo (anestezijo) napravimo na razsež-nejšem operacijskem polju — za vsak primer, pomislim. Da bi bila potrebna resekcija rebra, se pravi, da bi izsekal košček rebra, s tem niti računal nisem. Bulauja (izpraznjevanje gnoja z natego) nisem mogel izvesti, niti to v tem primeru ne bi bilo mogoče, saj ne bi mogel za enega samega bolnika v tamkajšnjih, kaj primitivnih razmerah urediti tako rekoč posebnega septičnega (t. j. za kužne bolnike) kirurškega oddelčiča, da ne omenjam še posebej strokovne nege bolnika in še marsičesa. Na izbiro ostane torej samo še torakocenteza! In zares sem jo tudi napravil! Posrečila se mi je bolj, kot sem predvideval. Medrebrja so se namreč zaradi dolgo trajajočega pritiska nabranega gnoja dovolj razširila, tako da sem mogel skozi incizijsko odprtino (t. j. zarezo) vtakniti gumijevo cevko, po kateri se je takoj zatem pričel cediti gnoj iz prsne votline. Vsi smo si oddahnili. Ko smo Milinko primerno obvezali in poklicali mater, da sliši in vidi, kako je poseg pri njeni hčerkici potekal in uspel, je vsa srečna vzela otroka v naročje in skoraj ni mogla spregovoriti besede. Zopet smo ji dali nadrobna navodila, kako naj ravna glede nege in ji naročili, da mora priti z Milinko že naslednjega dne. In zopet smo jo pričakovali in čakali, a je le še ni bilo. Šele popoldne pride oče z Milinčinim mnogo starejšim bratom in odložita drobno dekletce v ordinacijski sobi. Oče mogočne postave, a tudi Nebojša, že skoraj 15-letni Milin-čin brat, prav tako krepak in rdečeličen, nam pojasnjujeta, da je mati že hudo izmučena od prenašanja in bedenja ob Milinki in sta zato to- krat prišla raje kar sama. Med potjo sta drug drugega večkrat zamenjala, ko je komu breme pričelo postajati pretežko. Ena sama mati pa je prav to breme toliko in tolikokrat zmogla neprimerno bolj kot vidva, korenjaka —sem pomislil hudomušno in malce zlobno hkrati! Prsna votlina se je izpraznjevala kar dobro, tako da pri tem ni bilo hujših težav. Neprijeten in pogostoma celo nevaren pa je bil prenos bolnega otroka iz Madjera k meni v Gornjo Do-brinjo. Še hujše preglavice je pri vsem tem delalo splošno stanje bedne Milinke. Nagajalo ji je srce, nič manj pa me niso skrbele tudi ledvice, ki še vedno niso izločevale, kakor bi bilo potrebno, da so se otekline na spodnjih udih kar vidno večale. In tako smo iz dneva v dan drhteli za življenje drobnega in nebogljenega bitja, dokler se nam le ni posrečilo, da smo dobili primerna, dovolj učinkovita krepila za srce in zdravila, ki so pospeševala izločevanje ledvic. Šele posihmal se je pri Milinki začenjalo izboljševati tudi njeno splošno stanje: izmučeno srce se ji je okrepilo, izločevanje ledvic izboljšalo, otekline na spodnjih udih so začele plahneti, tek za jed se je oglašal — celo lasje so ji zopet začeli rasti. Minevali so tedni in meseci, izločevanje gnoja je bilo čedalje manjše, tako da sem gumijevo cevko opustil in jo zamenjal s trakovi iz gaze. Potlej smo Milinko naročali za preobvezovanje, menjavo trakov in kontrolne preglede čedalje redkeje. Končno smo doživeli dan, bilo je kmalu po novem letu 1942, ko je Milinka okrevala in znova shodila. Opravka smo imeli še samo z zamladnim tkivom na mestu, kjer sem konec avgusta 1941 napravil torakocentezo. Milinka je bila ena med prvimi bolniki, ki sem jih zdravil v Gornji Dobrinji, kamor sem se s svojo družino zatekel dne 20. julija 1941. Bila pa mi je tem bolj pri srcu, ker sem jo moral prevzeti v oskrbo v izredno neugodnih okoliščinah, ki so se poslabšale še zlasti v hudih dneh prve sovražnikove ofenzive. Bila pa je obenem prvi pomembnejši uspeh mojega zdravnikovanja, ko je v takratnih razmerah odločalo zares le strokovno znanje, iznajdljivost in dovolj kritičen pogum, da si smel pričakovati sploh kak uspeh. Na Milinko smo —'- kakor se tolikokrat dogaja — potlej skoraj že pozabili. Pozimi leta 1943 sem po naključju prišel tudi v njeno vas, v Ma- djer. Želel sem videti, kje prebiva moja Milinka, kako ji gre in kakšna je sedaj, ko je minilo že več ko leto dni, kar je ni bilo več k meni. Pokazali so mi skromno kočo tam nekje na robu vasi in nekdo je dejal — »e, tamo je tvoja Milinka, doktore!« Moram priznati, da mi je to dobro delo, saj sem v teh besedah spoznal, kako mislijo in čutijo tudi drugi o Miličinem primeru težavnega zdravljenja in po tolikih prizadevanjih doseženega ozdravljenja. Vstopil sem v hišico. Domači so se me iskreno razveselili in me prijateljsko pozdravili. »Kje pa imate Milinko?« —vprašam številne člane družine. »Evo je, tamo kod bake!« In zares, tam ob lesenem tkalskem stroju zagledam ob babici krepko deklico, rdečih lic in gostih temnih las, črnooko Milinko. Nekaj časa strmi vame, nato se mi približa in se rahlo privije k meni. Nisem si mogel kaj, da je ne bi bil poljubil. Potlej so sledili hudi meseci polni borb in »bežanij«, pa kazenske odprave in nočni obiski skrivnostnih kurirjev, ki so me vodili od skrivališča do skrivališča številnih ranjencev, o katerih sem se kaj kmalu (že po njihovem obnašanju) prepričal, da so čisto drugačni od četnikov. Ene in iste ranjence sem zatekel zdaj tu, zdaj tam v zelo oddaljenih in včasih težko dostopnih zatočiščih. Vse to četnikom ne bi bilo potrebno, saj jim okupator posebnih težav nikoli ni delal. To moje delovanje pa ni moglo ostati dolgo prikrito mojim zalezovalcem. Julija 1943 me je žena rešila pred smrtno obsodbo Topalovičeve skupine, oktobra istega leta pa sem skrivaj zapustil Gornjo Dobrinjo, kjer sem deloval več kot dve leti — in reči moram, tamkajšnji kraji in ljudje šo se mi zelo prikupili. Minevala je že druga polovica julija 1945, jaz pa sem bil — tedaj sam -— že več ko tri mesece še vedno v Kosjeriču. Vsa moja edinica se je že razšla, edino jaz, nekdanji »lekar Komande mesta Kosjerič«, sem ostal in čakal, kdaj me bodo razrešili in odpustili. Neko noč sem po telefonu iz Užica zvedel, da »sam preveden u civil« in da lahko odpotujem z zadnjim transportom slovenskih izgnancev, ki bi naj krenil iz Užičke Požege dne 21. julija 1945. Še pred zoro, dne 20. julija 1945, sem zapustil Kosjerič in proti poldnevu istega dne dospel v Užičko Požego. Tu sem našel svojo družino in precejšnjo množico slovenskih izgnancev iz leta 1941. Na kolodvoru se je gnetlo vse polno naših srbskih prijateljev, ki so se solznih oči poslavljali od nas. Vse je že bilo pripravljeno za odhod, mož z rdečo kapo nas je po službeni dolžnosti naganjal v vagone — ko se v teku zažene proti meni malo, črnooko, krepko dekle in se me oprijema, da sem bil res v zadregi, kaj le ta deklica hoče. Ko strmi, tako se me oklepajoč, vame — vzklikne vsa razigrana; pa, čika doktore, zar me ne poznaješ više!? Ta hip jo spoznam — bila je Milinka . . . Dr. Eman Pertl Obletnica Pred več leti sem sredi avgusta prejel dopisnico: — Izpolni svojo obljubo in me obišči tu v vinogradu, kjer v miru preživljam pozna leta! Pridi na dan 25. av""sta, tedaj ti bom za obisk najbolj hvaležen! Pričakam te dopoldne na avtobusni postaji. Storil boš uslugo tudi moji ženi . . . Takšno prijazno povabilo mi je poslal Juro Horjak, nekoč ugleden šolski upravitelj v naši mestni okolici, priznan pospeševalec sadjarstva in čebelarstva. Dve leti pred vojno je odšel v pokoj in se preselil na svoje vinogradniško posestvo pod Konjiško goro z ženo, sinom in hčerko. Se je ostal zdrav, delaven in daleč priljubljen. Nacistični okupator ga ni prezrl, ko je spomladi in poleti 1941 vodil v zapore Slovence, pri čemer je posebno pozornost posvečal šolanim ljudem. Kakor tisočem drugih mu je namenil izgon v Srbijo. Že je Juro tedaj stal v vrsti družin, ki naj bi kot četrti transport tisto popoldne iz mariborske meljske vojašnice z nekaj prtljage odkorakale na tovorni kolodvor in stlačene v živinske vagone zapustile domovino. Vznemirjalo pa ga je, kako da mu niso pridružili svojcev kakor drugim in tudi meni, ki sem stal v vrsti zraven njega. Toda — v tistih poslednjih minutah je po vojaškem hodniku k njemu prihitela njegova žena Minka, vsa zasopla. Zmagoslavno je v roki vihtela list papirja in klicala: »Juro! Vse sem dosegla! Prost si! Zdaj poj-deva skupaj domov!« V tem je njegova žena zares uspela. Slučajno se je namreč bila rodila v Leobnu na Gornjem Štajerskem. Tam je njen oče, sicer zaveden Slo- venec, prav v času Minkinega rojstva služboval kot železničar. Kraj je bil nemški in to je pomagalo zdaj njej in njenim, da smejo ostati na Štajerskem. Lahko bodo na deželi v miru in samoti preživeli vojno . . . Juro Horjak je segel v roke nam, ki nas je zdaj zapuščal: »Morda bi bilo bolje iti z vami v Srbijo. Tvegano je spreminjati pot usodi in prevzemati lastno odgovornost za vse, kar bo sledilo. Torej na srečno snidenje po vojni doma!« Zrli smo za njim in ženo, ki sta se ustavila še pri stražarju, da jima je pregledal oprostilni dokument. Potem sta z roko v roki krenila po hodniku, on obtežen z nahrbtnikom, ona z lahkim korakom. Njen Leoben jih je vse rešil . . . Zdaj, že nekaj let po osvobodilni vojni sem se rad odzval povabilu, ki mi ga je poslal Juro. Vedel sem o njem, da je med okupacijo zvesto podpiral našo stvar in da prebiva še vedno na svojem posestvu pod Konjiško goro. Slišal sem tudi, da mu je hčerka medicinska sestra v Ptuju, a sina da mu je ugonobila neprizanesljiva vojna. Med vožnjo z avtobusom po glavni cesti in nato po ožji makadamski sem razmišljal, kakšen poseben pomen bi mogel imeti prav tale dan — 25. avgust, ki mi ga je prijatelj izrecno določil za obisk. Pripeljal sem se do zadnje postaje in tu me je zares pričakoval Juro. Vesela sva. si segla v roke. Napotila sva se še kakih tristo korakov dalje po cesti in kolovozu, med zložnimi bregovi z redkimi hišami in vinogradi. Moj stari, osiveli prijatelj je stopal še prav čvrsto. Le v telo je bil zdaj manj zajeten, a kretnje so mu bile še živahne. Pod nosom ni imel več brk kakor nekoč. Pogled mu je bil dobrodušen, čeprav nekoliko kalen. »Hvaležen sem ti za obisk,« mi je dejal. »Razgibal boš enoličnost, ki nas tu obdaja, a ta nam je sicer kar prijetna in domača. Dolgočasja ne poznamo, dela ne zmanjka, starim ljudem pa je mir nadvse potreben in koristen. Še zima ima tu svojo lepoto. Drugje se ne bi mogel več udomačiti. Ne morem računati na več kot le še nekaj let življenja. A teh bo nemara moglo tu biti več kot v mestu pod sajastimi dimniki, v zastrupljenem zraku. Ali čutiš razliko, prijatelj?« Globoko sem vdihnil in rad sem mu priznal prednosti življenja v osrčju neokužene narave. Razgled od tod je segal zlasti na južno stran, kjer so gozdnati hribi v polkrogu objemali za-megleno mesto. Približala sva se Jurovi domačiji. Poznal sem jo še izpred vojnega časa. Visokopritlična prostorna hiša je bila še vedno lična, prijazna. Ob njej in za manjšim gospodarskim poslopjem s hlevom se je širil vrt z zelenjavo, cvetjem in nizkim sadnim drevjem. Sredi njega je stala zeleno pobarvana lesena senčnica, ki-jo je cvetoči slak ovijal prav do piramidastega strešnega vrha. Ves bližnji osončeni breg je bil posajen z vinsko trto. Prijazna Jurova žena Minka mi je toplo segla v roko. Bila je še krepka in gibčna, kakor da težavna leta niso pustila sledov na njej. Iz okroglega obraza so ji žarele globoko modre oči, ko je rekla: »Veseli smo, da ste prišli prav danes. Znojni ste in prinesla vam bom Jurovo srajco, da se preoblečete. Tudi umijete se lahko, saj pot do nas je prašna. Potem bomo malicali . . .« »Čudovito je pri vas, na tejle odprti višini. Prijeten vetrič hladi in osvežuje človeka.« »Da! Tu bi res lahko bili srečni, če ne bi tudi semkaj kdaj segli kremplji sveta. Saj veste, kako nam je bilo med vojno . . .« »Vsi smo občutili tisto gorje. Vsi želimo, da bi že vendar pamet srečala človeštvo.« »Vi ste se še kar dobro prebili skozi ta štiri leta. Mi tukaj smo slabše odrezali . . .« V očeh se ji je zasvetlikala vlaga. »O vsem se bomo še pogovorili,« je menil Juro. »Stopi v hišo, prijatelj, da se urediš!« Kmalu smo vsi trije posedli v senčnici, okrog pogrnjene mize, ki je z nje vabil pladenj s hruškami, breskvami in ranim grozdjem. S krožnika smo si nabadali kose prekajene svinine h kruhu, vse pa smo zamakali z imenitnim domačim rizlingom. »Dovolj je dela,« je priznala gospa Minka. »V pomoč mi je naša soseda, tudi hčerka Marica pogosto poprime in še Juro. Prav danes spet pride Marica, ko konča z delom v bolnišnici. Morda bo z njo še mož, gotovo pa sin, ki mu je že osem let. Ta je najin vnuk . . .« Opravičila se je, češ da nam mora pripraviti kosilo. Odšla je v kuhinjo, kjer je ženska iz soseščine že lupila krompir. Z Jurom sva se napotila naokrog, da mi je razkazal svoje lepo, ne preobsežno posestvo. Močno pri srcu mu je bil vinograd, ki mu je trta bila težko obložena z grozdjem. Obiskala sva kravico v hlevu in tudi dvoje svinj. Ko sva pregledala še njivo in drevje, me je popeljal v klet. Tu je bilo več sodov, dva še polna vina in sadjevca. Po izdatnem obedu smo ob čašah vina, razredčenega s slatino, govorili o marsičem. Gostitelja sta pripovedovala, kako razburljiva so bila njuna doživetja med vojno. Pri njih tukaj so se pogosto javljali partizanski kurirji. Teden dni sta v senu na podu gospodarskega poslopja skrivala in negovala bolnega partizana. Tu so se zbirala sporočila. Le za las je manjkalo, da jima niso prišli na sled. Jaz sem pripovedoval o nas, ki smo tisti čas kot pregnanci živeli v Srbiji. Ni nam bilo lahko, a tudi domačini sami so trpeli tam. Toda v skupnosti se je dalo vse prenesti v upanju na poraz fašistov. Seveda so bile potrebne boleče žrtve . . . »Naj vas vprašam,« je z utišanim glasom povzela gospa Minka. Oči so ji nemirno utripale, ko se je ozrla v moža in nato vame: »Izgubili smo sina Zdenka . . .« »Znano mi je.« »A najbrž ne veste, na kako nesrečen način je padel . . .« Stisnilo jo je v grlu in zahlipala je. »Naj jaz povem,« je dejal mož. »Od tega je že deset let. . .« »Da! Ravno danes je deset let.. .« je komaj obvladala jok. »Najin sin Zdenko,« je nadaljeval, »bi bil rad odšel v partizane, ko mu je bilo osemnajst let. A vedel je, da bi se v tem primeru Nemci maščevali nad nami, njegovimi svojci. Poslali bi nas bili v taborišča. Tega ni hotel biti kriv. In tako so ga tri in štiri desetega leta uvrstili v Hitlerjevo vojsko. Vsi smo bili polni slabih slutenj, ko je odhajal. Sovražil je uniformo, ki jo je moral obleči. Že tedaj mi je zaupal svoj namen: prebegniti na nasprotno stran fronte. Poslali so ga na vzhodno bojišče s še nekaterimi Slovenci, samimi zavednimi fanti. Nekje pri Kursku se je njegov regiment moral pred rdečo armado umikati skozi goreče vasi. Pri tem se je Zdenko z nekim tovarišem skušal skriti med kamenjem porušene hiše, da bi tam pričakal Ruse. Toda neki nemški podoficir ga je že dalje časa opazoval. Zdaj je zalotil oba in je priklical druge vojake. Kar tam na mestu je sam ustrelil oba zaradi poskusa pobega k sovražniku. Seveda so oni takšno stvar nato prikrivali in zato smo prejeli le obvestilo, da je Zdenko (Filip) Horjak dne 25. avgusta 1943 padel za firerja in rajh. Lastnega vojaka niso smeli označevati kot de-zerterja, to bi bil slab zgled drugim. Zato tudi nas sorodnikov niso preganjali, le žandarji in policisti so nas ostreje opazovali. Vso resnico nam je šele po vojni razkril neki Slovenec iz Ormoža, ki je z Zdenkom bil v isti kompa-niji . . .« »Strah in groza!« je vzkliknila gospa Minka. »Pomislite, komaj dvajset let mu je bilo. Odlič-njak v šoli, zdrav, dober, poln načrtov . ..« »Vdati se je treba v neizogibnost,« je pripomnil Juro. »Prav danes mineva deset let od tega dogodka . . .« »Da, deset let, a naše rane so še sveže in boleče. Samo smrt nam jih bo zacelila,« je dodala. »Vam pa hvala, da ste prišli prav danes. Lažje nama bo, ko te obletnice ne bova preživela sama. Veste, v nekdanji Zdenkovi sobici visi njegova povečana fotografija. Tam je še več spominov nanj. Vsaj to naj ima, ko pa je njegov daljni grob neznan . . .« »Hudo je,« sem menil. »Na tisoče mater je v vojni izgubilo sinove. Vaša bolečina je bolečina vseh teh. Dokler človek ne premaga svojih grdih slabosti, bodo vojne še možne. In dokler o vojni in miru ne bodo odločali narodi sami, preprosti človek sam. Treba pa je svet tudi pravičneje urediti.« »Razumem to, vsaj trudim se razumeti vse. Muči pa me še nekaj. Rada bi vam postavila vprašanje, ki me vsa ta leta vznemirja. Ali mi boste odgovorili s čisto resnico? Obljubite mi!« Pritrdil sem ji z odločno besedo. »Torej povejte: ali bi naš Zdenko še živel, če bi mi leta 1941 bili šli v Srbijo kakor vi, saj tako nam je bilo prvotno določeno? Vi ste bili takrat skupaj z mojim možem že uvrščeni v isti transport. Odšli ste v pregnanstvo, mi pa smo ostali doma, to pa samo zato, ker je moj oče prav ob mojem rojstvu slučajno služboval v avstrijskem Leobnu. Jaz sem to dosegla in sem zato kriva vsega, kar je temu sledilo slabega. Ali ne? To vprašanje mi kljuva vest že deset let. Tukaj so Nemci vpoklicali Zdenkov rojstni letnik, ker so v Spodnji Štajerski videli del rajha. Toda Srbija jim je veljala le za okupirano deželo in v njej niso mobilizirali. Tam bi bile stvari drugače tekle in Zdenko ne bi bil postal njihov vojak. Tako je bilo v Srbiji več možnosti, da bi bil ohranil življenje. Prav danes ob desetletnici njegove nesreče mi morate to povedati! Brezobzirno povedati! Rada bom trpela še dalje, če sem kriva. Prosim vas . . .« »Ne, saj ni tako! Čisto resnico morate slišati! Saj vendar veste, da se je tudi Srbija štiri leta upirala okupatorju, daje krvavela! Med žrtvami, med padlimi borci so stotine naših rojakov iz užiške čete in slovenskega bataljona, ki je napadal v Sremu. Med ustreljenimi talci v Kragu-jevcu in Kraljevu so mnogi naši pregnanci. In drugod . . .« »Ljuba Minka,« je spregovoril Juro, »ti veš, kako zaveden in pogumen je bil naš Zdenko. Gotovo bi v Srbiji ne bil ostal miren, ampak bi bil prijel za puško.« »To je že res,« je rekla. »Ampak tudi ni imel sreče, da bi bil uspel s pobegom na rusko stran.« »Če pa bi se tako bil rešil,« sem pripomnil, »bi bil lahko vstopil v jugoslovansko brigado, ki se je ustanovila v Sovjetski zvezi. Z njo bi bil jeseni 1944 prišel na Balkan. Ta brigada je v bojih v Srednji Srbiji imela posebno hude izgube.« »Nekoliko ste mi pomirili vest, vendar do smrti ne bom potolažena.« V pogovoru smo prešli na današnje razmere pri nas, na sodobno mladino, šolstvo in kmete. Zgodaj popoldne so prispeli napovedani gostje: Jurova in Minkina hči Marica, njen mož inženir in njun osemletni sin. Veselo smo se pozdravili. Marica je bila ljubezniva, lepa žena s postavnim, razumnim soprogom. Njunemu še nedoraslemu čvrstemu sinu so iskrivo sijale modre oči. Prav takšne je imela njegova stara mati Minka in tudi njen sin, ki ga je ugonobila vojna. Gostiteljica nam je svojega vnuka še posebej predstavila: »Tudi njemu je Zdenko ime. Celo podoben je svojemu mrtvemu stricu. To je vendarle neko nadomestilo, ki mi je v olajšanje. Rada se imava, kajne, Zdenko? Da, da!« Ljubeče ga je objela čez ramena. »Tako se pač suče naše življenje v slabo in dobro,« je menil Juro. »Čas je bil krut, zdaj pa vendar skuša biti usmiljen do nas.« »Moj dragi Zdenko!« je vzkliknila gospa Minka. »Saj gotovo veš, da te imamo vsi radi?« »Vem,« je nasmejan odvrnil. »Stopimo v hišo!« je velela gospodinja, potem ko se je ogrnila z žalnim črnim šalom. Vodila nas je v manjšo, nekoč Zdenkovo sobo. Spuščene zavese so jo nekoliko zatemnjevale. Tu je na mizi stala uokvirjena Zdenkova slika in pred njo je gorela sveča. S stene je zrla podoba Žalostne matere božje z mrtvim Sinom v naročju. Iz vaze je dišalo belo cvetje. Na posteljni odeji so ležale knjige, zvezki, aktovka, zbirka znamk, nalivno pero in še kaj, kar je budilo spomin nanj. »Petindvajseti avgust — deset let!« je polglasno dejal Juro. Vsi smo se priklonili dečku, ki je s slike jasno in samozavestno gledal v svet, kakor da od njega pričakuje samo vse dobro in lepo. »Zdaj pa v večjo sobo, prosim,« nas je povabila gospodinja. »Prigriznili bomo in žejni smo najbrž tudi.« Odložila je črni šal, stisnila vnuka k sebi in ga poljubila. Še so ji oči vlažno sijale. »Vsemu navkljub skušajmo biti srečni!« je vzpodbudno velel Juro. »Nič drugega nam ne preostaja.« „ „ v 1 J Fran Ros Iz dedove knjige Majsko mokro popoldne se pretaka z dolgimi curki dežja. Dan na dan gledaš okrog domačije močo, tako nepotrebno in neprijetno. Nemočen vidiš skozi okno vse preteče vrste plevelov, ki se košatijo. Pralica se skriva v temnem kotu kleti, motike in nova kosja se svetijo v somračju. V starih hišnih peharjih čakajo še semena. Bukova polena se vnemajo, ogenj izgovarja svoje tople besede, ki srkajo vlago iz srca. Gledam jo, skozi vodene curke, Višnjo goro, zeleni grič med hribi nad dolino, nekaj človeških zavetišč z bledim zvonikom. Na mizi čakajo stare besede. Te niso ognjene, roka časa jim je vzela plamen. Ded jih je pisal z enakomernimi lepimi črkami v svojem zadnjem desetletju. Vsaj nekaj naj jih čujejo tudi mohorjani! Rodil sem se v Malem gabru v dolenjski šentviški fari 1855. leta v Kobličevi hiši, bili smo štirje bratje, oče in mati. Imeli smo srednje veliko posestvo, šest do sedem glav živine; kljub dobremu gospodarstvu smo pridelali le toliko, da smo se preživljali. Jedli smo črn kruh, take žgance, močnik in krompir. Zemlja je slabo rodila. Pri živini in prašičih smo toliko priredili, kar je bilo potrebno za davek, obleko, obuvala. Živeli smo skromno. Kljub temu so oče sklenili, da grem v šolo, najprej v Št. Vid, pet četrt ure daleč. Tam me je pri sestri moje matere, pri teti Koščakovi Rezi čakal na Glogovci vedno lonček mlečne kaše v peči, to mi je, bosopetniku, šlo v slast! V šolo je takrat hodil, kdor je hotel. Ko so me zapisali v ljubljansko šolo (na da- našnjem živilskem trgu), sem stanoval v Študen-tovski ulici pri gospodinji Ančki, katera nas je imela več šolarjev in študentov. Dajala mi je hrano opoldne, za zjutraj in čez dan so mi pošiljali od doma po košaricah vsak teden en hleb črnega ali sorščnega kruha. Košarica je vozila kruh na kurniku v vrečo zavezan, poleti ves zadahnjen. Ko sem končal štiri razrede normal-ke, so oče sklenili, da bom ostal doma, ker je bil moj brat Janez potrjen k vojakom. Eden bo pisaril po denar od vojakov, Miha pa iz šole, to meni ne kaže, so menili. Neveden otrok v dvanajstem letu sem bil deloma odredbe žalosten, ker bi bil rad gospod, po drugi strani pa vesel, da se ni bilo treba učiti. Ob koncu šole sem dobil za pohvalo dve knjižici, nekateri posamezni smo bili tako srečni. V tistem času sem dobro poznal našega Jurčiča in Aleševca. Jurčič je bil tenek, srednje velik, s kozlovo bradico, Aleševec pa majhen, širok. Po šoli doma sem močno zasledoval oba. Ko sem bil kasneje v Višnji gori trgovec, sem Aleševcu, ki je bil že na pol slep, dajal jed in denar, dostikrat je prišel k meni. Posebno sem se zanimal za njegov list Brencelj, ker je vedel tudi veliko povedati o višnjegorskih nemčurjih. »Rešpektarjeva« kuharica iz Brenclja seje včasih oglasila tudi v Višnji gori v šoli. Tam je v tistem času poučevala neka učiteljica v nemščini s takim uspehom, da sojo otroci pozdravljali takole: »Kje v Stehan', Knedelfrajla!« (Kiiss die Hand, gnadiges Fraulein). Torej, ko sem moral ostati iz šole doma, sem si naložil sadja in kruha v prtneno srajco, na paši jedel, piskal na pero in pel, da se je daleč razlegalo. Ko je bogati Bregar v Podgabru zvedel, da je Kobličev študent doma, je prišel vprašat očeta, če bi me dali za učenca v njegovo veliko trgovino s pošto in zalogo tobaka v Višnji gori. Ker je bil Bregar tudi župan in je imel veliko veljavo v celi okolici, so oče dovolili, da sem šel. Bregar je imel v lasti skoro pol Višnje gore. V prodajalni so bili komiji sami sebi prepuščeni, ker je bil gospodar večinoma v Podgabru. Tako so me takoj prve dni tepli, lasali in suvali, spal sem v Višnji gori le dve noči, tretjo noč pa sem jo popihal domov. Bregarju je bilo žal za menoj in me je vedno dražil, ko me je videl pri domačih kravah na paši, zakaj nisem gospod namesto pastirja. To me je bolelo, pa sem le ostal doma do enaindvajsetega leta moje starosti. Z brati smo takrat pridno delali, oče pa so vse, kar je bilo za kmetijstvo potrebno, sami naredili: vozove, brane, dvanajst lesenih plugov je bilo vedno na zalogi; komur se je plug stri, prišel je h Kobliču. Oče so bili »cekmošter« vseskozi, dokler so gospodarili na Kobličevi domačiji. Cerkev sv. Mihaela v Malem gabru stoji na hribčku zunaj vasi. Veliki oltar je starinsko delo s kipom sv. Mihaela, ki tehta dušo proti vragu z mlinskim kamnom. Na desni je oltar, postavljen od Repnikove rodbine iz Ceste, predstavlja Elijo v gorečem vozu, slikano na platno, na levi je bila ob času moje mladosti zidana menza brez oltarja, pozneje so pa napravili oltar Matere božje. Za cerkvenim zidom je stal kozolec Kotatjev. To so bili naši prvi sosedje. Tudi tu so imeli štiri fante, eden med njimi je postal oče pisatelja Ivana Zorca. Naš oče so nas priganjali k delu, tudi sami so v letu in zimi pridno delali, niti eno uro niso nas pustili pohajati brez dela. Oče so imeli velik čebelnjak in vsako leto so pripeljali iz Kočevja dva voza čebel, imele so že tedaj medu, da sem komaj dvignil panj; nabrale so medu neverjetno veliko, vozili so ga v Ljubljano z voskom vred. Znali so komandirati čebele, -da so sloveli kot velik dolenjski čebelar. Kupili so v Kočevju lesenega pobarvanega turka, ki je nosil na hrbtu panj čebel, kakor bi v mlin nesel; pri ustih in rogovili so čebele nosile med, da je bilo veselje. Oče so imeli veliko radost do lova, če je bilo le kaj časa v nedeljo, so šli s puško na lov in je gospod kaplan Podboj iz Št. Vida zložil šaljivo pesem o očetu, o Štihu, mojem krstnem botru in drugih: Mož na stara leta po hosti za zajcem leta, to je iz Mal'ga gabra Koblič, k' je za zajca dobit' še zmeraj tič, te Stih iz Brega ga večkrat krega, ker noče na štantu stat', da ga mora zaj'c iskat'. Gospod župnik Kulavic iz Št. Vida so me povabili, če bi hotel iti za postrežnika k njihovemu bratu, ki je bil dvorni kaplan v Avguštineju na Dunaju. Oče pa mi tega sveta niso dali; čez nekaj tednov so prišli iz Stične, kamor so šli »fronke« plačat in me pregovorili, da sem sprejel službo poštarja pri sv. Roku pri Čožu. To je bilo v letu 1875. Takrat še ni bilo železnice in je vozil pošto iz Ljubljane v Novo mesto in nazaj »ajlbogen«, to je bila velika, težka kočija, ki je vozila pošto. Pri Federmanu na Hudem je bila preprega za konje. Vesel sem bil te službe in 15 goldinarjev mesečne plače! Čož in žena sta me rada imela, bila sta oba stara, brez otrok. Od polnoči do ene sem vedno prevzemal pošto v torbi in jo oddajal. S kakšnim veseljem sem nosil k svoji materi spravljat te plače z naročilom, da si kupijo »cukra in kofeta«, kolikor hočejo. Vse so mi lepo hranili. Ostal bi v tej službi do smrti, da ni bilo nesreče. Po štirih letih moje službe so bile volitve v državni zbor. Nepričakovano sta se pripeljala v kočiji tedanji okrajni glavar vitez Vestenek iz Litije in Ober-postkomisar Radoliska iz Trsta revidirat pošto. Po reviziji bi moral vpisati komisar, da je vse v lepem redu, pa ni hotel vpisati prej, da zasliši poštarja Čoža. Povedal mu je, da bodo sedaj volitve in mu zagrozil, da mora kot državni uradnik za državo Nemce voliti. Čož je potem kakor v navadi rekel: »Sto zlodjev, me ne prisili nihče, da bi nemškutarje volil, jaz bom volil Slovence!« Komisar mu je zagrozil, da bo zgubil pošto. Čož: »Za petsto zlodjev, meni ni prav nič za pošto, če mi je po krivici vzamete!« Tako so mu, poštenjaku, pošto vzeli, prosil je za njo sosed Kristan in jo tudi dobil. Poučeval sem ga dva meseca, da se je privadil. Takrat me je naprosil oče Puh, Anton Stepic iz Višnje gore, da bi šel k njemu v trgovsko službo. Tam je imel štiri hiše. Kar hitro sva se zmenila, pripeljal se je pome in po moj kovček, katerega sem kupil od Štangarjeve matere v Ra-dohovi vasi prej, ko nisem mislil, da bo njena hči kdaj moja žena. Ta kovček je še sedaj v moji hiši za spomin. Puh je imel v tedanji Višnji gori največjo trgovino in glavno zalogo tobaka, tudi za stiški, trebanjski in žužemberški okraj. Promet je bil zelo velik, s poljskimi pridelki, z ma-nufakturo, z žganjem itd. Dela sem imel čez glavo, s kramo sva obiskovala z gospodarjem po treh okrajih vse sejme z velikansko zalogo manufakture. Ljudje so očeta Puha povsod poznali in spoštovali, pred najinim štantom je bila vedno velika gneča. Bil je sila dober za reveže. Sestri svoje umrle žene je vedno naroča), da mora imeti jedi za reveže vedno pripravljene, da ne sme v Višnji gori nihčp lačen biti. Vsak teden je peljal v Ljubljano suri voze poljskih pridelkov, nazaj pa razno trgovsko blago in tobak. Bil je mož brez učenosti, dober računar. Bil je veren, če je prišel še tako utrujen domov, je ponoči po pol ure molil pred podobo Matere božje. Mož je imel le to napako, da je veliko vina popil, bil je vedno utrujen, zdelan od vzdi-govanja težkih vreč ter si je s pijačo moč krepil. Živel sem v Puhovi družini tako složno, kakor bi bil njegov sin. Toda Puhu so za prvo ženo umrli še trije lepi dorasli otroci, umrla mu je druga žena, le najmlajši sin Tone ga je za eno desetletje preživel. Zbolel sem od težkega dela, vrnil sem se za nekaj časa k staršem domov v Mali gaber, odprl tam majhno trgovino in jemal blago pri Puhu. Prav srečno smo živeli s starši v mali novi hišici, katero smo jim postavili za starost. Tudi na lov sem šel kdaj z očetom, pa lov mi ni šel od rok. Nekoč sem šel sam na lov. Neki pes je preganjal zajca, odpodil sem psa in pobral zajca v zadnjem brcanju. Premišljeval sem, kako bi očeta prepričal, da znam dobro zadeti. Obesil sem zajčka na vejo, stopil nekaj korakov nazaj in ga ustrelil v glavo. Nataknil sem ga na puško in ponosno korakal domov. »No, si ga vendar enkrat dobil!« so me ugledali oče. Modro sem se držal in nič povedal. Takoj so ga oče devali iz kože, jaz pa za noge držal. V životu ni bilo znaka o svincu, ne na vratu in ne na glavi, bilo mu je prestreljeno le eno uho. Oče so rekli: »Ja, čudno, da te je počakal, ker si mu prestrelil le eno uho.« Nisem se mogel vzdržati smeha in sem jim povedal prigodo. Bil sem zadovoljen, zopet zdrav, mlad in srečen pri starših, toda žal, le dve leti. Nekoč so lovci priredili velik pogon, šel sem z njimi; stal sem na odkazanem prostoru, nič ni prišlo zverine do mene, pač pa me je prišel iskat pastir iz Podgabra, naj grem k Jerajevim, tam me čakata dva gospoda iz Višnje gore. Bilo je to 13. oktobra 1882. leta. Tam sem zagledal tedanjega trgovca, lastnika višenjske »fabrke« (poslopje pod mestom ob Bregu, Dedni dol št. 13) s spremljevalcem Povžkom-Škufca. Prosil me je za božjo voljo, naj hitro kupim poslopje s trgovino, dal mi bo ceneno, ker mu je žena čez noč ušla s sosedom v Trst. Tako se je sramoval. Za menoj so prišli k Jeraju lovci in vsi so me pregovorili, da sem pritrdil. Lovci so mešetarili tako dolgo, da smo »zglihali« za 3750 goldinarjev za vse blago v trgovini, vrt, kegljišče in nekaj hoste v Žabjeku ter hišo z vsem, kar je bilo v njej, le svoj kovček in obleko je vzel lastnik. Tako so zapečatili mojo usodo, da sem se takrat za vedno odločil za Višnjo goro. Mihaela Jarc Minili so časi, ko je pohlep po moči dajal vsebino življenju nekaterih narodov. Časi, ko so močnejši narodi videli svoje poslanstvo v tem, da vladajo šibkejšim, jih izkoriščajo in zatirajo. Prišel je čas, ko se vsi narodi in ljudstva na zemlji zavedajo svoje skupne usode, da bi nastalo človeštvo, ki bi sebi v korist in Bogu v čast uporabljalo svoje moči. Čas, ko ni več ali bi vsaj ne smelo biti več nobene razlike med velikimi in malimi, med močnimi in slabotnimi narodi. Tej zavesti skupnosti bi morali služiti vsi in vsak Z darovi, ki so mu bili dani. Otto Dibelius Trdosrčen človek nikoli resnično ne ljubi. Umazan sebičnež je, ki ocenjuje ljudi v glavnem po tem, kakšno korist bo imel od njih. Nikoli ne doživi in ne preskusi lepote prijateljstva. Trdosrčen človek nima daru pravega sočutja. Za bratovo trpljenje in bridkosti se ne zmeni. Dan za dnem hodi mimo nesrečnih ljudi, ne da bi jih videl. Trdosrčnei ne vidi v človeku človeka, marveč neosebna kolesca v tovarniškem stroju. Trdosrčnež razčlovečuje življenje. Martin Luther-King ml. Od Nadiže do Rabe Te naše reke. Ne samo Sava in Drava in Soča in Mura. Tudi Nadiža, najbolj na zahodu, in Raba, najbolj na vzhodu. In še druge, večje in manjše, slikovite, vijugaste, bistre, upočasnjene, ponižne in tihe. Razpredene čezinčez po naši zemlji. Ob vseh bi se rad sprehodil. Bos, le s popotno palico v rokah. Rad bi slišal njihov šepet in popevko. Rad bi zaznal globinsko drhtenje, skrivnosti porajanja, povesti davnine in prerokbe bodočnosti. Vse se je začenjalo in dogajalo in dopolnjevalo ob njih: prve naselitve, boji za zemljo in kruh in življenje, skrivne ljubezni, rojstva, svatbe in smrti, deževja in suše, nevihte in strele in toče, snegovi, zmrzline, pomladni razcveti, žetve in bratve, molitve in kletve, žalosti in veselja. Iz dneva v dan. Iz noči v noč. Iz leta v leto. Iz stoletja v stoletje. Niso usahnile. Te naše reke. Zato ni usahnil rod ob njih. Ali ga poznam? Premalo poznam reke. Premalo poznam ljudi. Zato potujem. Od Nadiže do Rabe. Od Kolpe do Zilje. Najraje na obrobju. Tam, kjer nas meje ločujejo. Pa nas ne morejo ločiti. Ne, ne morejo nas. Ker reke nenehoma tečejo. Ker je življenje eno in ne pozna razdelitev. Ker materina beseda ni mrtva črka, temveč je živo valovanje duha. Ker smo neumrljivo občestvo. Govoril sem s tržaškimi branjevkami in ladjarji, z goriškimi študenti, z beneškoslovenskimi župniki, z rezijanskimi ženicami, z dečvami v Zilji in Rožu in Podjuni, z zaradgonskim kmetom, s porabskim zlatomašnikom in vaškim očancem ter z mnogimi njihovimi brati in sestrami: bili smo, smo in bomo. Kljub zapiranju slovenskih šol in tečajev. Kljub podiranju tabel s slovenskimi napisi. Kljub Ob Rabi viku in kriku nestrpnežev. Kljub strahu in mu-tavosti in uskoštvu nekaterih. Kljub malodušju in utrujenosti mnogih. Kljub grozljivim sencam s te in one strani. Kljub vsemu. Bili smo, smo in bomo. In bomo. Toda le, če bomo znali držati skupaj. Če se bomo vselej dovolj zavedali, da smo eno. Če bomo znali ohranjati in sograditi naš enotni duhovni, kulturni, narodni prostor. Ne v prisilni uniformiranosti, temveč v svobodni raznoličnosti misli, besed in dejanj, ki pa imajo skupne korenine in se vzpenjajo v en vrh. Zato se moramo obiskovati. Zato bi naj pešačili do izvirov rek in spremljali njihov tek skozi vsa naselja. Pogosto bi naj splavali z enega na drugi breg in povasovali. In skupno pretresli skrbi in načrte. In zapeli staro in novo pesem. Najbolj pesem bodočnosti. Kot so v senci grmičja in dreves ob naših rekah peli naši dedje in naše babice. Šel bom in z mano mnoge sestre in bratje. Od Nadiže do Rabe. Od Kolpe do Zilje. Šel bom in se zazrl v čiste vode in bom za-vriskal od velikega upanja in polnosti življenja. Stanko Janežič Pomlad 1945 Steljniki v Beli krajini. Prelite dosti bilo je krvi v naši Beli krajini, po dragah so med steljniki junakov pozabljeni grobovi. Preraslo jih kopinje je, glog s češminom se nad njimi sklanja, prerasla jih je trava razbohotena, njih mati, dom, srce postala sončna Bela krajina. Svobodno diha polje, gozd, šumijo v gori smreke, jelke, bori, nasmihajo se Kučerju Gorjanci, svobodni so pod Smukom strmi klanci. Vse polje, raste in živi, obnavlja dela in gradi, le mi, le mi v naročje zemlje smo zaklenjeni. Le roke naše, borbeno srce preraslo je kopinje, v oči se naše svetlo sinje mrak naselil je, karabinke naše v listje zakopane rjave. Vsi vi, ki sem med steljnike kdaj pa kdaj spet pridete, junakov se spominjajte: Na prsih naših betonirajte v svobodo bratom zdaj ceste, bodite srčni, zdravi vsi, in rod vaš dalje naj živi v prelepi Beli krajini. Le dom si lep in nov gradite, a nas, v grobovih teh ne pozabite! Črnomelj 1. maja 1945. Lojze Jože Zabkar. Na Mirni gori so se z zelenjem Žarki sončni poljubili, dan se zbudil nov je lep, v dalji za Gorjanci čuje se ropot topov, zvezda z mesecem poslednja je odromala domov. Kosi pesem jutranjo pojo, zvonovi se v Dobličah Že oglašajo, češminov grm se osipal je ves zlat, kako je svet Krajine bele v jutrih prebogat! Utrujen veter maha mi v pozdrav, Bog ve, kje vse nocoj je vasoval? Tako kot včeraj danes je v mestecu nad Lahinjo, vse živo, sveže, praznično. Metulji k rožam v svate romajo. Odprl okna sem in polkenca, vsa mehka, žametna me dneva dlan je božala. Na dnu srca z jutrom pesem se igra: »O, srečna v zarji svobode je danes Bela krajina.« Črnomelj, 1. maja 1945. Lojze Jože Žabkar. Pravljica o beli resi Ali ste že kdaj videli belo reso? Da, prav zares, redka je, ampak danes zjutraj, ko smo šli čez dobravo, smo je vendarle našli, cel šopek in bila je bela kot sneg. Utrgali smo jo in vzeli domov. Pa je rekla mamica: »Morate jo nesti stari mami! To je bo vesela, saj pravijo, da prinaša srečo«. Tako smo popoldne šli s šopkom rese k stari mami. O, kako prijetno je pri njej, vse drugače kakor pri nas doma, in vse tako čisto in tako svetlo. »Otroci, lepo si osnažite čevlje,« nam vselej reče stara Trina, in ko vstopimo, sedi stara mama največkrat na stolu pri oknu, s knjigo ali šivanjem v rokah. In kako svetla so vselej okna in zastori za čudo beli! Skoraj bi človek verjel, da sije sonce tod pogosteje kakor v druge hiše. In stara mama vedno potrpežljivo posluša, kadar ji kdo kaj pripoveduje, in če jo kdo po čem vpraša, ga menda ni, da bi mu ne vedela svetovati. In kako čudovite zgodbe zna pripovedovati! Danes popoldne spet eno! Zelo je bila vesela drobnih vejic z belimi cvetovi rese in smela sem jih postaviti v modro kanglico na mizico. Potem smo jo vprašali: »Stara mama, zakaj pa pravijo, da bela resa prinaša srečo?« Tedaj je stara mama rekla: »O tem pa vem lepo pravljico in povedala vam jo bom.« Pred davnim časom nekoč sta živela kralj in kraljica. Bila sta zelo bogata in vladala sta veliki deželi in tisoče in tisoče ljudi tod je moralo delati, kar jim je velel kralj. Prebivala sta v prelepem gradu sredi gozda in v gradu je bilo gotovo sto služabnikov, ki so jima stregli in skrbeli za vse. — Imela pa sta tudi, in to je bila njuna največja sreča, dvoje ljubkih otrok, dečka in deklico. Otroka sta bila vedno skupaj, nadvse rada sta se pa skupaj igrala. Zjutraj sta se najprej učila v veliki šolski sobi, potem sta jo pa ubrala na veliki prostrani vrt za gradom. Tu so bili golobi in zajci, ki sta jih krmila in skrbela zanje. Imela sta tudi vsak svojega, zares lepega konjička in večkrat sta jezdila daleč,- daleč v gozd ali čez dobravo. In kadar so ljudje videli v diru rjavega in belega konjička vštric, so rekli: »Glejte, glejte, kdo jezdi! To sta naš mali princ in princeska.« No, saj se samo po sebi razume, da je kralj kupil za malo princesko belega konjička, ker bela barva je bila njej nadvse všeč. Najrajši je imela vse belo in ker je bila princeska in je dobila vse, kar je hotela, je imela tudi bele golobčke in bele zajčke in celo prav prikupno belo mačico. Tudi v njeni sobi je bilo vse belo; vrata in okna belo pleskana in pred njimi so viseli beli zastori. Vse pohištvo in celo njena posteljica je bila belo pološčena, mali umivalnik pa iz belega marmorja in na tleh pred njim je ležalo belo ovčje krzno. Tudi stenska obloga je bila bela — le s prav drobnimi rožnatimi cvetkami — sama si jo je izbrala. Tako seveda tudi ni nikoli nosila temne obleke. Poleti belo svileno ali čipkasto krilce in bele nogavičke in čeveljčke. Pozimi pa najlepše oblekice iz bele flanele ali žameta in mehko belo kučmo in plašček in bele volnene dokolenke. In ker ji je vse to bilo tako zelo všeč, ji kraljica nikoli ni kupovala drugih oblek kakor bele. In zakaj neki ne, saj je s svojimi svetlo modrimi očmi in svežimi rdečimi lički in plavimi kodri res bila na moč lepa in ljubka, kadar je bila vsa v belem. Za zadnji rojstni dan pa je od kralja dobila v dar še ogrlico iz pravih biserov in jo poslej vedno nosila okoli belega vratu. Pa je nekega lepega pomladnega jutra ljubo sonce tako prijazno sijalo skozi okna, da sta se princ in princeska zbudila že navsezgodaj. Imela sta sobi drugo poleg druge in vrata vmes so bila vedno odprta. Tako sta se vedno lahko takoj pogovarjala. »Slišiš!« se je oglasila princeska. »Tako čudovito lepo je zunaj, kaj praviš, ali ne bi vstala danes prav zgodaj in šla na sprehod, še pred zajtrkom?« »Saj res, dajva,« ji je pritegnil princ, »samo podvizaj se! Na dobravo pojdeva in slišala bova prepevati škrjančka.« In sta se- čisto tiho splazila iz gradu, kjer je še vse spalo, šla potem skozi vrt in že sta bila zunaj na dobravi. O, kako čudovito spomladansko jutro je vendar bilo tistega dne. Tudi škrjanček se je pravkar zbudil in se iz gnezdeča vzpel naravnost pod nebo. Takšno škrjančje gnezdo je svet zase, majhna jamica v tleh, skrita med resjem. In tu sedi drobna samica na jajčecih in vali, visoko gori v zraku pa samec prepeva svojo prelepo pesem. Z roko v roki sta tekla otroka tja in strme poslušala veselo škrjančevo pesem. Tedaj je rekel bratec: »Prav nad nama je! Dobro ga slišim, vidim ga pa ne, tako visoko je! Ali ga ti vidiš?« In sestrica se je ozrla kvišku, gledala je in gledala, pa tudi ona ni mogla odkriti drobnega pevca. »Če bi se ptiček zdajle spustil na zemljo, bi ga nemara videla,« je odvrnila, »in potlej bova pazila, morda najdeva njegovo gnezdo, ko poišče samico.« Bratcu je bilo všeč tako in zleknil se je po resju in se oprl na lahti. »Glej,« je rekel, »prav zdaj se spušča k tlom.« Sestrica pa je menila: »Ne, ne, ti glasovi prihajajo z druge strani, rajši stopim malo tja.« In tako je odšla nedaleč stran, legla na tla, si z rokami zastrla oči in se razgledovala. Videti se otroka zdaj nista mogla več, ker je svet bil lod gričevnat in so tu pa tam rasle majhne jelke in breze, toda slišala sta drug drugega še vedno dobro. .»Samo povej mi, ko prileti,« je zaklical on. Ona pa je rekla: »In ti meni tudi!« Nato sta nekaj trenutkov spet ležala čisto tiho in zavzeto poslušala pojočega škrjanca. Tedaj se je naenkrat zazdelo bratcu, da vidi ptička, kako se spušča k tlom. Ozrl se je, in res — glej — skoraj tik njega je med resjem zacepetal drobni pevec s svojim ljubkim čopkom. Že je hotel poklicati sestrico, ko zasliši njen boječi glas: »Joj, pomagaj!« Zelo se je ustrašil, ampak nehote si je mislil: »Kaj neki naj bo? Saj tu na dobravi ni nobene nevarnosti!« In tako zelo si je želel, da bi odkril ptičje gnezdo, da je pri priči pozabil na sestrico in še naprej ležal med grmički resja. Seveda niti slutil ni, da se je z druge strani priplazila do male princeske hudobna čarovnica, da ji vzame prelepo biserno ogrlico. Naj se je ubožica branila, kolikor je mogla, vse zaman. Lakomna čarovnica ji je vzela lepe bisere in jih spravila v žep. Že jo je hotela popihati, ko je princeska spet zaklicala: »Joj, bratec, pomagaj!« Glas pa ji je to pot drhtel tako tožno, da je princ nemudoma skočil in tekel tja, od koder je slišal klice na pomoč. Tudi čarovnica ga je slišala prihajati in se je zbala. Ampak čisto po nepotrebnem, saj je bil vendar še tako majhen, toda če imaš slabo vest, se vedno bojiš in si nemiren, in tako bi tudi ona rada prikrila svoje dejanje. Biserov pa tudi ni hotela pustiti. Zato je storila nekaj groznega. Poprijela je za čarobno palico, se z njo dotaknila princeske in zraven mrmrala: »Bodi resa, bodi resa, da ne najde te nihče.« In kakor bi trenil, ljube princeske ni bilo več, tam, kjer je ležala, pa je rastel grmiček rese. Hudobna čarovnica se je obrnila in ubrala svojo pot, ko da se ni zgodilo nič. Prav tedaj pa je pritekel mali princ in ko ni videl sestrice, pač pa staro ženo, jo je vprašal: »Kaj nisi nikjer videla moje sestrice?« »Nemara majhno deklico?« je ponovila čarovnica, kakor da mora najprej še pomisliti, »hm, saj res, mislim, da je tekla todle,« in je z roko pokazala daleč čez dobravo. Ko jo je mali princ gledal, ga je nehote obšla misel: »Kako hudobne oči ima vendar ta ženska!« Nato pa se je brž odpravil v tisti smeri, da bi poiskal sestrico. Od časa do časa se je ustavil, posluhnil in jo, kolikor so mu dale moči, naglas poklical po imenu, toda po sestrici ni bilo ne duha ne sluha. Glasno ihteč je tekel vedno naprej, dokler ni nazadnje pomislil, da tako daleč le ni mogla zaiti. Nato se je obrnil in iskal v nasprotni smeri, a tudi tam je ni našel in polaščal se ga je čedalje večji nemir. Kljub temu pa ni prenehal iskati, temveč je z močno utripajočim srcem tekal po dobravi in medtem kdo ve kolikokrat vzdihnil: »O, sestrica moja, kje si vendar? Vsega sem jaz kriv. Ko bi bil vendar prei prišel!« In gnan od skrbi in kesanja je začel iskati znova. Tako ga je slednjič našel eden od zvestih kraljevih služabnikov, ki so jih razposlali, da poiščejo princa in princesko. V gradu namreč so že dve uri pogrešali otroka in bili na moč v skrbeh. Nihče jih ni videl iti iz gradu, zato nihče ni vedel povedati, kam naj bi otroka šla. Tedaj je kralj ukazal, naj nemudoma odjezdi deset najmočnejših mladih hlapcev — vsak na drugo stran — in naj vsepovsod pozvedujejo po njih. In eden izmed teh desetih je prijezdil ravno čez dobravo, koder je žalosten blodil mladi princ. Dobri služabnik je bil iz srca vesel in si zadovoljen mislil: »Kakšna sreča, da sem našel princa!« In ko je prišel bliže in zagledal obupno jokajočega dečka, mu je zaklical: »Sem že tu, brž na konja!« Toda princ je le še huje ihtel in tožil: »Princeske ni, nikjer je ne najdem.« Tedaj ga je hlapec tolažil, češ: »Le nikar nič ne jokaj, po vsej deželi jo že iščejo in prav gotovo jo bodo našli.« Zatem je na smrt utrujenega otroka vzel k sebi na konja in v najhitrejšem diru pojezdil nazaj proti gradu. Kako srečna sta bila kralj in kraljica, da imata za zdaj vsaj enega od ljubih otrok spet pri sebi. Toda kmalu sta se jima pomračila obraza, ko sta slišala, kar je pravil mali princ. Vendar nista prenehala upati, da bodo zopet našli tudi princesko. Toda čeprav so jo iskali dneve in dneve, je bil ves trud zaman. Tedaj sta se vdala v usodo, zakaj onadva sama in vsi so mislili, da se je princeska ponesrečila. Zato je po vsej deželi vladala globoka žalost, ker so jo vsi imeli nadvse radi, najbolj žalostna pa sta bila kralj in kraljica. Živela sta kakor prej v svojem prelepem gradu, toda pravega veselja in sreče v njunem življenju je bilo konec. Pobledela sta in posivela od žalosti. Najbolj neutolažljiv pa je bil mali princ. Dan na dan je pogrešal svojo sestrico in pri igri to-varišico. Čutil se je osamelega in zapuščenega in nehote je venomer mislil: »Zakaj le ji nisem šel prej na pomoč,« in to kesanje in ti očitki so mu še bolj grenili življenje. Zvesto je skrbel za njene bele golobčke in zajčke in kadarkoli je pobožal belo mačico, so mu iz oči silile solze. Prav tako ni bilo dne, da bi njenemu najljubšemu konjičku ne nesel sladkorčkov, in če ga je zvesta žival pogledala tedaj s svojimi razumnimi očmi, mu je na lepem prišlo na misel: »Tudi ta še ni pozabil svoje ljube gospodarice.« Vrata do mične bele sobice so bila zdaj vedno zaprta, saj ni bilo tam nikogar več, s komer bi se lahko pogovarjal, in kadar je sedel takole sam in delal šolske naloge, je dostikrat vzdihnil prav iz srca. Kolikorkrat je le mogel, se je splazil na ono mesto, kjer je bil tisto nesrečno jutro s sestrico prav nazadnje. Potem se je spustil v resje in razmišljal o vsem, kar se je tedaj zgodilo. Vselej se mu je zdelo, da vidi pred seboj staro ženo s hudobnimi očmi in bilo mu je, kakor da od nekod sliši glas: »Gotovo je ravno ta žena storila moji sestrici kaj žalega.« Včasih se je nad njim pozibaval tudi belinček in tu pa tam je poleg sebe uzrl kako belo cvetko. To ga je vedno znova spominjalo na preljubo sestrico in pomislil je sam pri sebi: »Kaj če ni bila kakšna čarovnica, ki jo je začarala?« Toda z drugimi o tem govoriti se ni upal nikoli. Tako so minevali meseci, prišlo je poletje in s poletjem mesec avgust. In ko je mali princ nekoč zopet blodil po dobravi, je na rastlinah vsepovsod opazil prvi bledo vijoličasti lesk, zakaj bil je ravno čas, ko se je dobrava odela v cvetje. Na vseh grmičih so pognali drobni rdeče modrikasti brstiči. Bili so dan za dnem večji in večji in končno so se odprli. In to na vseh grmičih razen enega samega. Tudi tisti, ki je bila vanj začarana mala princeska, se je začel razcvetati hkrati z drugimi, toda imel ni lilastih brstičev, ampak bele, saj grmič, ki je bil nekoč princeska, pač ni mogel pognati drugačnih kakor bele. Ko se je mali princ nekoč zopet razgledoval na tem mestu, je ves osupel opazjl reso z drobnimi belimi brstiči in bleščečimi cvetovi, belimi kot alabaster in nežnimi kot svila, in v vsakem cvetu je žarelo majhno zlato srce. Presenečen je obstal in si ogledoval lepi grmiček z nenavadnimi belimi cvetovi. Odtrgal pa ni niti vejice, le ko je odhajal, je rahlo pobožal cvetove in rekel: »Joj, bela resa! Od kod si se pa ti vzela?« To noč se je malemu princu sanjalo nekaj čudovitega. Spet je stal pri belih cvetovih, ampak to pot je imel s seboj majhno škropilnico, polno bistre vode, s katero je hotel zaliti rastlino. Toda kaplje so polzele po vejicah in naredile okrog nje kolobar. In ko si jih je natanko ogledoval, je videl, da so spremenjene v bisere, ki so kakor v verižici nanizani okoli rastline. Ko se je zbudil, si je takoj rekel: »Te sanje gotovo nekaj pomenijo, moram si jih dobro zapomniti.« Ob pogledu na bisere namreč je nehote takoj pomislil na sestrico. Tudi zaspal potem ni več, ampak samo razmišljal, komu naj razodene sanje. Naenkrat se je spomnil, da stoji v gozdu, tik za grajskim vrtom hišica, ki v njej prebiva stara žena. O tej je dostikrat slišal praviti nenavadne stvari. Pravili so, da razume več kakor drugi ljudje, da ve prerokovati bodočnost, da ume ozdraviti bolne in da včasih pač razloži tudi sanje. Zato je sklenil iti k njej, saj mu nemara lahko pove, kaj pomenijo njegove sanje. Naslednje jutro je mali princ naskrivaj šel k stari ženi, ki ga je prijazno sprejela in pazljivo poslušala. Povedal ji je vse zapovrstjo, o tistem jutru in o škrjancu, o svojih skrbeh in kesanju, o beli resi in svojih sanjah. Ko je naposled končal, je starka zmajala s sivo glavo in rekla: »Uboga otroka!« Nato je za trenutek tiho sedela, se zamislila in pristavila: »Kdo ve, nemara vama pa lahko pomagam.« Nato je začela iskati po veliki omari in privlekla na dan staro, otolčeno srebrno kanglico. Dala jo je malemu princu in rekla: »Napolni kanglico s čisto vodo in z njo zalivaj belo reso. Stori to tri jutra zapored, in sicer čim prej, tem bolje. Prvo jutro steči tja v čevljih, drugo jutro v nogavicah in tretje jutro bos. Kanglico pa osnaži kar najbolje moreš, da bo čista in svetla.« »In se potem vrne sestrica?« je ves vzrado-ščen vprašal mali princ. »Psst! Nič ne sprašuj,« je odvrnila stara ženica, »stori le, kar sem rekla, in počakaj!« Mali princ se je zahvalil dobri ženi in se od nje poslovil. Ko je prišel domov, se je zaprl v svojo sobico in vzel v roke kanglico. O kako stara je bila in prav nič lepa, vsa črna in polna madežev. Zato je brž vzel cunjico in začel kanglico na vso moč drgniti, in glej, najgrše lise so že izginile. Ko so ga poklicali h kosilu, sta ga oče in mati vprašala, kaj le je ves čas počel v sobici. Tedaj je do ušes zardel in bil kar v zadregi. Sicer ni imel navade lagati, ampak to pot res ni mogel povedati resnice, saj bi izdal svojo skrivnost. O, kako rad bi o vsem tem govoril, česar mu je bilo vse srce polno, in kako čudovito bi bilo, če bi ljubim staršem znova obudil upanje. Ampak to pač ni bilo mogoče in zato je molčal, čeprav mu je bilo zelo težko. In tako je delal tri dni; na veliko srečo si starši niso kaj prida belili glave, ker so mu zaupali in so vedeli, da ne počne nič slabega. Mislili so, da je nemara po nepotrebnem zapravljal čas in mu je zaradi tega nerodno. Zato niso silili vanj. Naposled se je zvečerilo in mali princ je šel spat. Zjutraj pa se je zbudil že navsezgodaj, ko je petelin komaj zapel. Ko blisk je skočil iz postelje, se oblekel in se previdno splazil iz gradu. Še sreča, da ga nihče ni videl. Pri bistrem ribniku pred gradom si je napolnil čarobno kanglico in potem brž stekel na dobravo, kjer je hitro našel reso z belimi cvetovi. Previdno je z vodo zalival grmiček in obenem govoril: » Vrni se, ljuba sestrica, milo te prosi bratec tvoj, ki noč in dan vzdihuje za teboj.« Nežen jutranji veter je pihljal po dobravi in gugal grmiček sem in tja, in bilo je, kakor da mu beli cvetovi prijazno prikimavajo. Poln zaupanja, da bo zdaj kmalu spet vse dobro, je hitel nazaj in prišel v grad, še preden se je kdo zbudil. Ves dan potem si je mali princ dal spet opraviti s kanglico. Venomer jo je drgnil in snažil in v njegovo veliko veselje so počasi zginjale grde črne lise in kanglica se je tu pa tam začela po malem celo svetiti. Skoraj se je zdelo, ko da si drgne tudi oči in lica, ker so mu sijala in žarela, kakor že dolgo ne. Prav zgodaj je šel počivat, samo da bi zjutraj ne zaspal. In res, že ob prvem sončnem svitu se je predramil in zatem neopa-ženo smuknil skozi grajska vrata. To pot je bil v nogavičkah in je zato lahko še tiše stopal kakor včeraj. Toda ko je hitel po vrtnem produ, bi bil od bolečine skoraj naglas vpil. Na vsak korak namreč ga je zaskelelo po nogah, ki so bile že vse mehurjave. Pa je le na moč stisnil zobe in še zastokal ni, saj ga vendar ni smel nihče slišati. Tako je spet prišel do bele rese, jo zalival s kanglico in govoril: »Sestrica, ne reci vendar ne, samemu mi vedno dolgčas je! Tudi očku, mamici ne mine več spomin prebridke bolečine.« In spet se mu je zdelo, ko da se mu nežni beli cvetovi smehljajo in ga spodbujajo. Kaj neki mu je zdaj bilo mar mehurjev na nogah. Navdajalo ga je še večje upanje kakor prejšnji dan in tudi to pot se mu je posrečilo, da je neopažen prišel v svojo sobico. Tudi tretji dan je mali princ ves v pričakovanju prebil pri svojem delu. Nazadnje je odstranil s kanglice vse madeže, tako da se je svetila kakor srebro. Kdor bi jo videl pred tremi dnevi, bi je skoraj ne prepoznal. Ves zadovoljen jo je ogledoval, obenem pa venomer mislil: jutri, še jutri! Šel je danes prav zgodaj leč, zaspati pa ni mogel. Doslej je šlo vse lepo po sreči, ali pojde tudi jutri? In potem, kaj potem? Prav potihoma je vstal že v prvem jutranjem svitu. Bos in čeprav so ga hudo bolele noge, se je, ne da bi količkaj zastokal, splazil k ribniku. Napolnil je srebrno kanglico in nazadnje, dasi se je komaj prestopal, le prišel do znanega mesta. Tu je s kanglico tretjič žalil bele cvetove in hkrati govoril: »Zdaj tu je končno tretji dan, kaj neki le prinese nam? Vse mi v srcu govori, da tu zdaj čudo se godi.« In res! Še ni dobro spregovoril, se je tudi že zgodilo čudo. Tam, kjer je rasel grmiček bele rese, je dremaje ležala njegova ljuba sestrica še vsa prav takšna kakor tisto poslednje jutro. Pre-tegnila se je, si pomela oči, se vzdignila in smehljaje rekla bratcu: »O, kako dolgo sem spala.« Ko jo je, onemel od presenečenja, kar naprej pogledoval s solznimi očmi, ga je tudi sama natanko opazovala in rekla: »O, kako si bled in suh! Kaj ti pa je? Joj, joj, saj ti kri teče iz desne noge in iz leve tudi! Kje imaš pa nogavice in čevlje?« Tedaj ji je mali princ pripovedoval, kakor je pač vedel in znal, kar se je zgodilo. »In zdaj,« je rekel, »zdaj pa brž z mano, to bosta mamica in očka strmela.« »Ubožec,« je podvomila sestrica, »le kako boš hodil, ko imaš noge vse ožuljene? Po voz grem!« Princ pa ji reče: »Ne, ne, kar pojdiva! Mar misliš, da me zdaj še kaj boli?« Tako sta se prijela za roke in stopala proti gradu. Seveda je šlo zdaj veliko počasneje in bilo je tudi veliko bolj pozno kakor prejšnje krati. Ljudje so bili že pokonci in, koderkoli sta šla, so ju takoj spoznali. Tedaj je vsepovsod zavladalo veliko veselje. »Princesko so našli, princeska je spet tu!« Tako je šlo od ust do ust in zvonovi so zazvonili in vsepovsod so izobesili zastave in vse je drlo skupaj, da pozdravi ljubo princesko. Posadili so ju oba na velik voz, ves posut s cvetlicami, in tako dospeli do gradu. Medtem je tudi že sem prišla vesela novica in kralj in kraljica sta jim vsa presrečna hitela naproti. Priredili so slavje, kakršnega ljudje ne pomnijo. In tudi na staro ženo v gozdu niso pozabili, o ne! Kaj še! Postavili so ji lepo novo hišico s cvetličnim vrtičkom spredaj in kralj je skrbel, da se ji je poslej vse življenje godilo dobro. Tudi princeska sama se ji je šla zahvalit. Za spomin pa je dobila od nje v dar lepo srebrno kanglico, ki so jo posihdob imeli v gradu na častnem mestu. In ko je kraljica opazila, da princeska nima več biserov, je ljubi hčerkici darovala svojo lastno dragoceno ogrlico, da jo je odslej nosila v spomin na srečno vrnitev. In tako so zanaprej živeli vsi skupaj v miru in sreči. Kaj je bilo pa z grmičkom bele rese? Zginil je v trenutku, ko je princeska zopet dobila človeško podobo. Njegovi cvetovi pa le niso cveteli zaman, zakaj sonce je pozorilo njegova semena in veter jih je raznese! po dobravi. In koder so našla primerno zemljo, so vzklila in iz njih so pognali novi grmički rese, ki so vedno znova imeli bele cvetove. Takšnih dobiš med resjem tu pa tam še danes in če kdo naleti kje na takšen grmiček, si ga vedno odtrga vejico. Zakaj v ljudeh živi upanje, da jim beli cvetovi prinesejo srečo. Prav tako, kot so jo prinesli, ko so malemu princu pokazali pot, da je našel svojo sestrico in jo pripeljal zopet domov. p j q de Vries (Prev. F. T.) Šmarne maše Šmarne maše med sončnicami, šmarne maše v barskih razorih, med zlaticami v nerodnih za-kotlah in strniščno ajdo kraj zrnic! Milost božja in zadovoljstvo v srcih, pospravljeno žitno blago v suhih kaščah, potešene sanje in upanje povsod, poživljena ljubezen za rdečimi zastori. To so poslednji avgustovi dnevi, ko se poslavlja poletno sonce, brez sušeče prigrevice in vročega vetra; njegovi žarki so postali mehki in prijetni, ti-hotna, malce otožna pesem se ponavlja, vedno milejša, vedno bolj proseča, večer za večerom, ko se sklenejo božje zarje za polhograjskimi grmadami. Pastirski ognji so že bolj pogosti, hlad veje od zablatenc in mokrih šotišč. Ko se spočno jasne avgustove noči, letijo čez Barje svetinje, zlate in drobne; žareče drobtine se nepretrgano zatrinjajo, od ajdovskega gradu pod Ljubljanskim vrhom v naročje božje žlahte pod Krimom. Potem se vnamejo ognjene solze sv. Lovrenca in polže po mehkem obličju polnočnih nebes. Mesec koprni onkraj Smrekovca, ne more se oprostiti iz objema lahnih oblačic, ki so vstale nad rakiškimi senožetmi. Stari Anžol se je vzdignil z grička nad ajdovo leho: malo je pogledal za čebelami in se zazrl med oblake, ki so hiteli obračati bela lica k soncu. Tudi on razmišlja o vsem tem in vidi, da brzijo lastovke prav nemirno in nizko nad jezeriščem; njihovi beli životki se ljubko blesti-kajo v mirni vodni gladini, poslednji utrinki poletja jih opominjajo k odhodu. Na Žalostni gori so udarili zvonovi, oznanili sobotni popoldan in pripravljali ljudstvo na šmarni nedeljski shod. Z Ljubljanice je prinesel veter raztrgan odmev glasov. Grogarjevi čolnarski hlapci so se napili pri Medaliju vštric Podpeči. Sedaj vriskajo ter čopotajo z vesli in drogovi, prešerne misli jih napravljajo drzne, ne boje se povodnega moža, ki preži v Šivčevem grabnu, niti nagajive krnice, da jim zavrtinči čoln in ga potegne na blatno dno. Anžol obuja spomine in obrača misli med prijetnim prizvanjanjem. Tudi on je nekoč čolnarji, mlad in krepak. Sedaj so pa dlani uvele in onemogle, žulji so se poluščili, ravna ramena zlezla v dve gube, noge mu letijo kakor Čiču, ki je z jesihom prebrentačil pol Krasa in Menišije. To so bila leta! Prevažal je po Ljubljanici šoto z bevških ledine v Podpeč, mrvo z bistriških senožeti in vrhniškega ila, sladko deteljo za vprežno živino, ki je vozila kamenje za železniški nasip med Goričevci in Ribikom. Z belega mahu je vozil v Ljubljano ajdo, ki so jo kupovali bahavi Posavci. To so bili časi na Barju! Za vsak udarec z veslom je dobil pošten belič in požirek sladkobne ižanske slivovke. Delo ni bilo piškavo, čolnarji so uživali poseben ugled, zlasti med trnovskimi jekarji. Tako so se vrstile vožnje v megli in soncu, od prvih suščevih dni, ko je popokal led po zakotlah in rakitah ter so se odpravili žerjavi prek Krima, do pozne jeseni, ko se je začel lov na jezeriščih za racami in drugo vodno perjadjo. Anžol zre za lastavičjimi družinicami, ki sedajo na pokopališki zid; tam zori bezeg in leščevje, smrt ždi na razkopanem groblju, sleherna biljka in drnuljka sta zapisani njej. Tudi Anžol ve za njo, saj počiva v senci njenega mrtvaškega plašča njegova Micanka, ki se je trudila z njim vse življenje. Ta drobna Micanka! Anžolu se stori milo, spomni se, kako je vasoval pri njej Podpečjo kot neugnan fant. Bilo je pred petdesetimi leti med šmarnimi mašami. Kdo bi mogel spati, ko se prašijo zlati gostoživčki in se oglašajo kričavi žerjavi, ki se pasejo na ledincah. Goričevski fantje pojo, meglica se krade s cesarskega maha, na požarnicah jezlajo zeleni plamenčki, hudič je razgrnil začarano rjuho in suši zlatnike. Tisti večer ni mogel spati, fantovska volja ga je dvigala z ležišča. Očeta je prekanil, da gre nastavljat mreže k račjim mlakam. Toda odšel je na Ljubljanico in pripravil čoln. Malo je počakal, da so se zgostile zvezde in razbistril šmarni križ. Oblil je z vodo razsušene teravnice in razrahljal stremenice, da bi plul čimbolj neslišno. Vrhniški čolnarji so se vrnili že za dne iz Ljubljane, popolnoma ne-opažen se bo odpeljal v Podpeč k dekletu. Previdno je odrinil čoln in ga naravnal nizdol; reka je skrivnostno zašumljala, valčki so pljusknili in poželjivo obliznili boke čolna. Prestrašena riba se je pognala iz vode in nerodno začopotala nazaj. Zvezda se je zatrnila in v žarečem metu spolzela nekam za Trebevnik. Urno je potiskal čoln, val za valom, dokler se ni približal zaželenemu mestu in zaveslal k bregu. Čoln je pripel na rogovilasto koračo in ga zavaroval za zaočni-ki s kljuko. Ozrl se je okoli, nič se ni ganilo, zvezde so gorele mirno in tiho, nočna narava je enakomerno in pritajeno dihala. Včasih je votlo zahrstelo v kamnolomu pod Sv. Ano; na Žalostni gori je odbila enajsta ura, pred polnočjo se mora vrniti domov, da se odpočije, ker bo rano vozil romarje na goro ... In potem so minili trenutki ljubezni in sladkih obetov. Rosa je kapala z brez, mesec se je nenadoma znašel vrh Srobotnika in oblil Barje z mlečno srebrnino. Polnočni glasovi so se začeli buditi, bele sence so vstajale iz jam pod sv. Jožefom. Micanka ga je ljubeče odpravila od okenca in mu svareče svetovala, naj bo previden. Toda on se je čutil junaškega, da bi vsakega nasprotnika vrgel na stržen. Skokoma se je vrnil k vodi. Še enkrat se je ozrl na vas, v kateri je utripala njegova ljubezen. Tam v svetlem somraku je bilo skrito okence, le vetrič je našel ono toplo mestece, kjer je slonela Micanka. Še se je oziral nazaj, ko je začutil, da ne drsi čoln tako voljno kakor sicer. Pogledal je po dnu in zapazil svetlo liso. Voda? Kaj se je zelenec motovilil okoli čolna, ali se je nabralo samo zlato? Vznemirjen je pognal čoln, valovi so se bleščali v jarki mesečini kakor srebrni povitki, polnočna tišina je ležala povsod, pod vrbami, po vaseh, med zvezdami. Le voda v čolnu je votlo žmurkljala in polagoma naraščala. Zamahe so začele popuščati, čoln je zaplesal na krnici. Anžola je obšla vročica, skušal je dotipati razpoko in jo zamašiti. Toda predivasto mašilo je vedno bolj popuščalo. Nevoljen je pognal čoln v bičevje in ga potegnil na trdino. Tedaj je za leščevjem zašumelo, neznanec se je spustil za mejico v dir in se zlohotno hehetal. Tako! Nekdo ga je bil opazil in mu med vasovanjem navrtal čoln. Za silo je zadelal luknjo s trebežem, tako da se je neopaženo pred svitom vrnil domov. Drugo jutro je vseeno peljal romarje na goro in dobil od Micanke šmarni odpustek, s katerim se je postavil pred fanti, tudi pred onim, ki mu je hotel pokvariti vasovanje. Danes je ta neprilika pozabljena! Micanka spi v grobu, nebeški škrjančki ji oznanjajo že sedmo pomlad. Tudi oni negodnež, ki mu je navrtal čoln, je umrl. Prehladil se je v liških gozdovih, doma je shiral. Ostal je samo še on, starec med šmarnimi mašami, ves sključen in siv. Nemo zre čez svetle senožeti, za katerimi se gube klici čolnarjev. Anžol ne čuti sonca, komaj da sliši zvonjenje na Žalostni gori, komaj da sluti prihajajočo jesen in hlad. Joža Likovič Napoleonov belec Pot grajska se v asfaltu je povzpela iz lepega Kanala tudi gor na Grad. Še tod se šeta kontesina, z njo, oj vitez mlad? Še v Gradu tam je svet'ga Jožefa kapela? Nekoč vozili gnadljevi so grof s kočijo po pesku belem skoz eksotični žardin —je stara ta povest—fevdalna iz davnin. Zdaj grajska vrata strta tam na tleh rjavijo. Podložniki so gnadljevi gospej grofici kleče poljubljali ji žametno roko, a plemič marsikateri vrgel je oko ob Soči doI po vaški lepotici. Ko bili so Francozi še na Soči zbrani, o, sam Napoleon prijezdil je na Grad, na konju belcu v sveži, blagodejni hlad, nočišče si izbral je v viteški dvorani. Tedaj, ojoj, čez noč mu belec konj pogine, ki belec konj bil zlatih, zlatih je podkov, največji vojskovodja, gospodar njegov. O ja, Kanalci znajo varvati spomine. So belca zakopali v vsej njegovi slavi, z njim zlata še kopita tamkaj na Pečnom, mu izstrelili častno salvo skoz ta vojni grom na robu tam, ki zdaj na Konjevem se pravi. Je vse prešlo? Čas nove zgodbe melje, melje, podrl fevdalni je, zgradil današnji Grad in na Pečnom že izkopal je zlat zaklad. Na Gradu raste živo delavsko naselje. Ludvik Zorzut Talita kum — Deklica, vstani Mrtvi vstanejo. Evangelisti poročajo o treh obujenih mrtvih, ki so zgodovinska resnica in pripovedujejo trezno in naravnost, kakor da so jih videli. Jezus je obudil tri mrtve: mladeniča, mladenko in prijatelja. Prišel je bil v Naim, v lepi Naim, ki je čepel ko gnezdeče nedaleč od Nazareta, in je pred mestnimi vrati srečal pogreb. Nesli so še mladega sina neke vdove, da ga denejo v grob. Še nedavno je bila izgubila moža. Le sin edinec ji je še ostal. Zdaj bo morala tudi njega pokopati. Jezus je videl med drugimi ženami tudi to mater. Jokala se je in njen jok je bil tisti strahotni, sunkoviti jok mater, ki človeka pobije na tla. Na vsem božjem svetu je imela samo ta dva človeka, ki sta jo imela rada, ki sta ji bila v srečo in veselje. Pa je umrl mož in je zdaj umrl še sin, kar drug za drugim sta šla od nje. Zdaj je bila sama, sirotna žena, brez vsakršne moške pomoči: brez moža, brez otroka, brez opore, brez tolažbe. Da bi bila imela vsaj človeka, da bi se zanesla nanj, se z njim pogovorila, mu potožila in se vpričo njega razjokala! Konec je bilo ljubezni, odmeva mladosti; konec ljubezni, ki bi jo tolažila v starosti; ugasnila sta borna, preprosta plamenčka, oba — za zmeraj! Mož te utegne kdaj tolažiti zaradi izgube otroka; otrok te more kako razvedriti zaradi izgube moža; kakšen človek mora vendarle zate biti! Tako pa — nikogar več, da bi ga mogla poljubiti! Ta mati se je Jezusu zasmilila; njen jok ga je zbodel kakor pritožba nad krivico. »Ne jokaj!« ji je dejal. Stopil je k nosilnici in se je dotaknil. Na njej je ležal vznak mladenič; bil je zavit v mrtvaški prt, a obraz mu je bil nepokrit in je bil voščeno bled, kakršni so pač mrliči. Pogrebci so se ustavili. Vse je utihnilo; tudi mati, ki jo je stresal jok, je umolknila. »Mladenič, rečem ti: Vstani! Tebi govorim, zdaj ni več časa, da bi tako ležal; ti spiš in tvoja mati se joka. Vstani!« In mrtvi sin se je kakor na ukaz z zgornjim životom dvignil na nosilnici, sedel in začel nekaj govoriti. »In Jezus ga je dal njegovi materi,« beremo v evangeliju. Dal ga ji je On, zakaj bil je zdaj njegov. On ga je bil vzel iz rok smrti, da ga je dal materi, ki brez njega ni mogla več živeti. Mati naj se nikar ne joka več. Nekoč pa, pravkar se je vračal iz Gadare, je pritekel k njemu neki oče, evangelist Marko je zapisal o njem, da je bil eden izmed načelnikov shodnice, padel predenj na kolena in ga goreče prosil; njegova edina hčerka je umirala. Možu je bilo ime Jair in je veroval v Jezusa, čeprav je spadal h gospodom iz sinagoge. Vštric sta šla po poti. Bila sta na pol poti, ko je prihitel hlapec Jairu naproti z žalostno novico: »Tvoja hči je že umrla, nikar več ne nadleguj Učenika!« Jezus pa ne veruje v smrt. »Nič se ne boj,« je dejal očetu, »samo veruj, zaupaj in rešena bo!« Prišli so do hiše. Že so bili zbrani piskači na piščali in drugi, ki so delali hrup in žalno vpitje na pogrebih; v hiši so bile ženske in domači. »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak le spi.« Odslovil je navzoče in v sobo, kjer je ležala mrtva deklica, je stopil le s tremi svojimi učenci in s starši deklice. Deklico je prijel za roko in rekel: »Talita, kum — deklica, vstani!« In deklica je takoj vstala in začela hoditi po sobi sem in tja. Evangelist Marko pripominja, da ji je bilo dvanajst let. Bila pa je slabotna, zato je Jezus ukazal, naj ji dado kaj jesti. Ni bila duh, ki se je prikazal, ni bila strah, marveč je bila živo telo, ki se je prebudilo v nov dan iz mrzličnih sanj in je bila le še trudnost v njej. Lazar in Jezus sta bila prijatelja. Večkrat je prišel Jezus v njegovo hišo v Betaniji, kjer so mu radi postregli Lazar in njegovi sestri Marta in Marija. Nekega dne pa je Lazar hudo zbolel in umrl. Jezusu so to sporočili, pa je ob novici dejal: »Ta bolezen ni za smrt,« s čimer je hotel reči, da zaradi te bolezni ne bo umrl. Tretji dan po tem sporočilu pa je rekel učencem: »Naš prijatelj Lazar spi; pojdem, da ga zbudim.« Ko se je bližal Betaniji, mu je prišla Marta naproti. Videti je bila, kot da mu hoče očitati: »Če bi bil ti pri nas, bi moj brat ne bil umrl.« Kmalu za njo je prišla še Marija: »Če bi bil ti tukaj, pa moj brat ne bi bil umrl.« Ta dvojni očitek je Jezusa zabolel, ne zato, kakor bi se bil bal, da je prišel prepozno, marveč zato, ker ga je zmeraj zabolelo, kadar je videl, kako ljudje malo zaupajo. »Kam ste ga položili?« Rekli sta: »Gospod, pridi in poglej!« In Jezus se je zjokal. Jezus je bil nad Lazarjevo smrtjo in nad žalostjo obeh sester notranje tako ginjen, da se je tudi na zunaj opazilo. Jokajoč, bilo je prvikrat, da so ga videli takega, je odšel h grobu. »Odvalite kamen,« reče navzočim. Marta, gospodinja, ženska vsakdanjega življenja in vidne resničnosti, je ugovarjala: »Gospod, saj ima že duh, saj je že štiri dni v grobu . . .« Jezus se ni oziral na te besede. »Odvalite kamen!« Odvalili so kamen in Jezus je dvignil oči k nebu za kratko molitev, stopil h grobni odprtini in zaklical na glas: »Lazar, pridi ven!« In Lazar je stopil k odprtini, se opotekal, saj je imel roke in noge povite s povoji, obraz pa pokrit z mrtvaškim prtom. In vsi štirje, Jezus, Lazar in sestri in vseh dvanajst učencev in mnogo Judov, ki jim je bilo od začudenja, kot bi padli z lune, so šli nazaj v hišo. Lazarjeve oči se še niso privadile Soča Grigor Vitez: Prvikrat uzrl sem te kot da se znanka mi predstavi, prevzel tedaj me vsega je pogled tvoj mirni sinjeplavi. Da daleč ti si se zgubila, da šla v deželo tujo si neznano, zdaj vračaš se pod rodna krila 5 komaj zaceljeno staro rano. Kri si gledala v motnem soju, tvoj vir skaljen je večkrat za temne l, skoz bol in jad, v smrtnem boju tvoj glas srebrn bi onemel. svetlobi, z rokami se je še otipaval, saj še sam ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Urna in po-strežljiva Marta je brž pripravila gostijo, kolikor je pač mogla v tej zmedenosti, in od mrtvih vstali brat je s sestrama in prijatelji sedel za mizo. Marija je komaj mogla zaužiti grižljaj, odkar je zmagovalca smrti spoznala na lastne oči. Ta pa si je obrisal solze, lomil kruh in pil vino, kakor bi se ta dan prav nič ne razlikoval od drugih dni. In vendar evangelist Janez pripominja k temu dogodku, da je mnogo Judov, ki so prišli v Lazarjevo hišo v Betaniji in so videli, kaj je Jezus storil, verovalo vanj. Kolikor vemo, je Jezus troje mrličev obudil k življenju, pa ne zato, da bi pokazal svojo moč in razburil domišljijo ljudstva, marveč zato, ker ga je presunila žalost tistih, ki so te mrtve ljubili. Zato, da je potolažil neko mater, nekega očeta in dvoje sestra. V vseh treh primerih je Jezus nagovoril mrtvece tako, kakor bi ne bili umrli, ampak le zaspali. Mrtvece je samo zbudil. Zanj je smrt le spanje, bolj ko navadno, vsakdanje, tako globoko spanje, da ga more prekiniti le nadčloveška Ljubezen; ljubezen tistega, ki se sam raz-toži in se zjoka, ko vidi solze svojih, ki jih ljubi. Giovanni Pupini Otečena še v gležnjih si, v okovih sužnja vklenjena, a zdaj vsa v senci praviš mi: sonce da gledaš osvetljena vsa. Iz hrvaščine prevedel Ludvik Zorzut Pripomba: Hrvatski pesnik Grigor Vitez, rojen 1911, leta 1966 umrl, je poleg svojih lirskih zbirk mnogo prevajal iz ruščine in slovenščine, najraje pokrajinske slike in še posebej z reminiscencami na vojne. Tako je nastala njegova »Soča«, ki jo je v originalu poklonil kanalski učenki. Kdo vse je že opeval bistro hči planin? V šolskem izvestju klasične gimnazije v Gorici še izpred prve vojne je nemški prof. Baar objavil svoj prevod Gregorčičeve »Soče« v latinskem jeziku Ad Sontium. Katinka Stanič je ob znamenitem kanalskem mostu spesnila sedaj že ponarodelo »Soča voda je šumela«. Miklavževa jabolka To je pa tisti čas, ko se začenjajo zlate maše. Zvezde zorničke jim svetijo, angeli se vrstijo proti sionskemu griču, povešajo mehke peruti ter se pripravljajo na hosana petje. Mesečina leži za gorami; vendar so noči polne skrivnostne svetlobe, ki se seli od oblaka do oblaka. Pod Krimom se oglašajo adventni zvonovi in se spo-korno trkajo na svoje bronaste prsi. Nad raki-škimi dragami se smehlja božje drevce z rdečimi jagodami, zbodičje imenovano, redek okrasek Srobotnika in Malega Krima. Kako lep je ta čas! Nekdo hodi po mahovitih lokah, nekdo se skrivnostno razgovarja. Ali je devica Marija, ki pričakuje božje Dete, ali so angeli, ki trosijo adventno milost in zlat sijaj, ali pa je sveti Miklavž z jabolki . . . Celo k nam v Zeleno jamo je seglo to čudovito prizvanjanje in besede iz nebes! Med pritlične železničarske hišice, med razpokane plotove, v jame, polne grenkega lešča in osata. Ves teden poprej smo že drhteli in pričakovali, kdaj zaslišimo glas svetnika s srebrno brado, ki tudi Zelene jame za železnico ne pozabi. Gotovo se mu ne bo tožilo stopiti prek puščobne gmajne, ki tistikrat še ni bila zazidana. Tudi nas bo obiskal ter obsul z darili in jabolki. Miklavževa jabolka! Kako čudovito zadišijo ravno te dni njegova jabolka. »Paperki« smo jim rekli. Kako sladki so ti drobljanci! Dišijo pa še vedno po medu, poletnih rožah, rosi in soncu. Kožica jim je že malce nagubana, rumena stran jabolka postaja zlata, rdečica gori, vabljivo gori. Teden dni pred Miklavževim večerom so potihnile vse razprtije v naši otročji soseski. Pred našo hišo je stal star kozolec; borno golo grmičevje se je stiskalo okrog njega. Za njim pa so se razprostirale do savskih dobrav skrbno obdelane njive; razori so tekli ravno ter bogato rodili, kakor da jih je začrtal božji prst. Tod smo se sestajali železničarski otroci, tu smo imeli svoje dnevno zavetišče, kjer sta nas čuvala sonce in božja milost . . . Tisti teden nam ni nič bilo do skakanja. V polkrogu smo stali in se pritajeno pogovarjali. Kozavi Lone, neugnan potepin, ki je v tovarni za lim kradel kosti ter jih vnovič prodajal, je pripovedoval: »Sinoči sem ga videl! Pri kapelici je stal in me gledal. Srebrn plašč je nosil, dolgo brado je imel, zlato mašno knjigo in tri jabolka . . .« »Tri jabolka?« se je začudila bolehava Kri-stinca in se stisnila k Lonctu, da ne bi preslišala čudovitih besed. »Zares! Tri jabolka z zlatimi peclji,« je zatrjeval kozavi fant. »Jaz sem pa srečal angela! Pravega angela! Kakor golobček je mahal s perutkami, kar po zraku je tekel. . .« se je navduševal mlajši. »Kaj to! Jaz sem pa videl hudobca z repom. Bil je pravi parkelj z rogovi! Tam je razkopaval pepel, kjer smo zadnjič kurili. Nič več ne pojdem v jamo. Ogenj se mu je cedil iz ust in ušes. Kar zamižal sem ter zbežal domov . . .« »Ampak, kje rastejo taka jabolka,« je nekdo dvomil. »Kje? V samem raju . . .« je zatrjeval Lone. »Angeli pasejo duše, s srebrnimi vrči pa zalivajo vrt in tista jabolka.« Končno je prišel dan z zaželenim večerom. Sonce je popoldan razmaknilo meglene sklade in posvetilo med osamele boršte na ljubljanskem polju. Zlato ozarjeni oblaki so se razvrstili kakor vijugasto stopnišče, po katerem se bo spustil sveti Miklavž s svojim spremstvom . . . Kolikokrat smo stekli na prag ter se ozrli proti Rožniku, če je že zatonilo bledo sonce, če je že ugasnil zadnji žarek. Kako počasi je umirala večerna zarja, kakor da se ne more posloviti od sveta; končno je vendar zatisnila svoje rdeče oči, roj zvezda jo je spremil k počitku. Noč je bila mehka in topla, polna sanj in lepote. Še Zelena jama je bila ta večer svetla in prijazna. Še motno rdeče luči na kretnicah in železniških znamenjih niso bile tako pošastne in nemirne. Lokomotive niso tulile, kolodvor je bil nekam pokojnejši. Večno negibni, težki oblak nad postajo se je razpršil, srebrnčast soj je legel nad Ljubljano. Nekje je že pritrkavalo tako lepo, tako drobno in milo. Pri tem utripajočem zve-nenju človek ne ve, ali bi jokal ali bi pal na kolena in zatisnil srečne oči. Čisto natančno je bilo čuti kembeljce zvonov, kako so lahno udarjali, kakor da se dotikajo prsti angelov bronastih ustnic zvonov. Tudi naša okna so bila polna bajnega žarenja in čudovitega utripanja. Skrivnostno je šumljalo pod njimi. Morda so bili angeli, ki so pripravljali pot svetniku s srebrno brado, morda je bil sam sveti Miklavž, ki je stopal iz svetle kočije, morda so se že stresali nebeški darovi in rdeča jabolka pred naša vrata. Ah, ta čudoviti »morda«, ki je nas tako razvnemal, da smo tiho čemeli za okni in pričakovali . . . Potem je prišel tisti zadnji Miklavžev večer, ki se ni nikdar več povrnil. Sicer je bilo vse tako majhno in skromno, a vendar prisrčno, ljubko in nepozabno, ah, večno nepozabno! Vsak izmed nas je dobil troje jabolk, tistih sladkih drobljan-cev z nagubano kožico. Potem pa še zagrabek dobrih rožičev, šolarske stvari, pisanega pajaca z renami. Kako zadovoljni smo bili, četudi ni bilo čarljivega razkošja in sijaja. Miklavž je prišel brez družbe belih angelov, brez nagajivih parkeljnov z repi in šilastimi jeziki. Miklavža je namreč predstavljal naš oče v dolgi železničarski suknji, s kučmo na glavi in peharjem v roki. Takoj sem ga bil spoznal. Za očmi proti sencem Da sama sem ostala Ludvik Zorzut V bregeh snežanjskih lepo dekle se sprehaja, kot vila briška je, blodeča z griča v grič: »Da sama sem ostala? in je že tu skovič, skovič, kako razbija me, bridkost me vso obdaja. Ti, ljubi Bog, saj veš, moj pob kar mimo gre: ne vidi v dušo mi, ne vidi mi v srce. Molčijo trtice gor po bregeh osojnih, pod perjem sramežljivo skrivajo svoj sad . . . »Kaj nisem oznojila z njim naš vinograd za zarod plemenit, ves v kapljicah opojnih? Ti, dobri Bog, bo on privriskal kdaj do me: ne vidi v dušo mi, ne vidi mi v srce. Za bregom domek je, zdaj čaka gospodinjo, ki bo životka gibkega, postavna, urnih rok, ji mož iz trt porodnic splete slavolok, a žena k hiši mu prinese polno skrinjo. Ti, skriti Bog, povej, se okence odpre: ne vidi v dušo mi, ne vidi mi v srce. Če briška vila si, odkrij mu tajne sile, očaraj ga, zapelji gor v snežanjski dvor, pri cerkvici šumel bo, rastel zelen bor, očaraj mu zvodnike, vse avtomobile. Ti, Bog vsevedni, saj, naj on se ti spove: bo videl v dušo mi, bo videl mi v srce. je imel namreč dvoje drobnih gubic, ki jih ni dobro pokril s kučmo. Kajti te gubice so na-pravljale njegov obraz dobrovoljen, zdelo se nam je, da se njegove oči vedno smehljajo, da se njegovo čelo vedno sveti v zadovoljstvu. Po teh gubah sem ga spoznal. Kako so dišala jabolka ta večer; vsako se je smehljalo v zlatih in rdečih barvah, v vsakem se je skrival božji blagoslov. Čez nekaj tednov pa je treščila lokomotiva mojega očeta ob tla, nikoli več ga nisem videl. Edino ta podoba iz Miklavževega večera mi je ostala neizbrisno v spominu; zaprl sem jo na dnu srca, v zlat medaljonček, da me bo grela in tolažila v teh dneh. In pa tista jabolka vidim, ki smo jim rekli »paperki«. Drobna, rdeča jabolka, ki jih je nekoč delila blaga očetova roka. Joža Likovič Snežanjsko dekle v vinogradu Svitanice V polmraku se je izrisalo najprej nesorazmerno prostrano okno. V spodnji polovici je bilo zastrto z nazobčano zaveso smrek, v gornji pa se je kazal na bledem jutranjem nebu sivkast obris zvonika vaške cerkve. Predal se je pomirljivemu pogledu na vstajajoči dan, ki je odstiral obrise daljnih polj. Kodrasta črta grmičja je obrobljala reko v kotlini in jo spremljala v širokem zavoju vse do ovinka. Nad reko je kot vsako jutro vstajala tanka meglica. In ko se je iz nje kot jambor ladje zarisalo nekaj sredi reke in se jelo približevati bregu, je razločil krmo čokatega broda. To je bilo znamenje, da bodo vsak čas pristali tisti, ki prihajajo k zornicam z onkraj reke. Bilo je znamenje, da vstane tudi sam. Da pozvoni strežnici in se z njeno pomočjo preseli na invalidski voziček ter se zapelje do cerkve. Svitanice so bile eno najlepših jutranjih doživetij, odkar se je bil vrnil iz tujine v rojstni kraj. Nesreča na delu mu je bila vzela poklic, nenadna pohabljenost pa tudi ljubezen dekleta. Tako se je še razmeroma mlad vrnil v domačo vas, kjer je v Domu počitka skušal čimbolj možato začeti novo življenje. Svitanice so mu z nabreklo svežino zgodnje ure in s prelivanjem še pol zaspanih, kmečko zadržanih glasov pomenile pravo lirično doživetje. Obenem so ga uravnovešale, če se je v njem oglasila preteklost. Tako dobro je delo občutje, da tu vsak nosi svoje breme, tako samoumevno, kakor je vsak samoumevno sprejemal od obreda dovolj moči za vsak dan sproti. Navadno se je umestil pri krstilnem kamnu, od koder je imel lep pogled ne samo na oltar, marveč tudi na klopi ob stranskem oltarju in na okna, ki so odkrivala jutranjo pokrajino. Prijetno mu je bilo v tako zgodnji uri v družbi znanih, domačih obrazov iz mladih let, med ljudmi, ki so bili kot on tako ali drugače od življenja preizkušeni. Nekoč so bili mladi kot on. Zdaj zorijo, vsak s svojim bremenom. Rad jih je opazoval, razmišljal o njihovih usodah in se ustavljal ob kakšnem. Večkrat se je zalotil, da se vživlja v njihove značaje, morda zato, da uide sam sebi. Ozrl se je po cerkvi, ki se je bila že skoraj napolnila s tistimi, ki so običajno prihajali k zornicam. V prvi klopi pod oknom se mu je pogled ustavil na gruntarici Micki. Nekoč je bila njegova sošolka. Takrat je bila visoka in postavna, s kratko pristriženimi pšeničnimi lasmi in otroškim izrazom. Plahe sinje oči je imela rezane malce poševno, da so ji rekli Turkica. Zdaj je bila široka v bokih, a še vedno otroška v obraz. Samo ustnice so bile trše kot nekoč, mogoče malo grenke. Sedaj pri skoraj štiridesetih letih je bila mati petih postavnih sinov. Zamislil se je: kako neki je to nekdaj otroško bitje, iz bajte doma, prestopilo prag velike kmečke hiše in leglo v posteljo z grobim starim kmetom, s katerim so jo bili omožili? Bog je ni bil obdaril s preveč pameti, zato pa s toliko bolj čvrstimi rokami, ki se jim je odsedalo vsakršno delo, najsi moško ali žensko. Fantje so bili gotovo ponosni nanjo in so jo branili pred očetovo surovostjo, posebno če je bil pijan. In to najbrž ni bilo redko. Pred očmi mu je vstal njen mož. Vidno je ostarel. In bolj ko je to čutil, bolj je kajpada sovražil mladostni videz svoje žene. Morda se je celo trudil, da bi jo izgaral in postaral. A nekakšen tih žar je na Mickinem obrazu ostajal. Morda je bil sploh čedalje vidnejši. In ker je čutil, da Micko najbolj udari surova beseda, je postajal hoteno surov tudi pred drugimi, tudi pred sinovi. A to je še povečalo tisto skrito moč v njej, zaradi katere se je dozdevala še bolj neranljiva. Še več, s tem je celo pridobivala na ugledu pri sosedih. Popolnoma ga je zaneslo. Ves se je bil vživel v gruntarico Micko. Postajal je ona. Tako močno se še nikoli ni predal domišljiji. Začutil je posebno slast, pozabljal je nase. Odreševal se je, ko je mislil na duševno stisko drugih. Spet je potonil v muke in tihe sladkosti postavne kmetice. Micka v cerkvi skoraj ni molila. Počivala je. Tu je bil mir. Lahko je mislila na delo. Malo se ji je v božji bližini polegel strah, da bi sinovi ne postali podobni očetu. Zaupala je Bogu. Če ji je dal takšnega moža, ji bo dal tudi moč, da ga bo mogla prenesti. Ni bila starost, ki jo je motila pri njem. Bila je njegova neizčrpna, domiselna hudobija, ki je znala presenečati in je ranila zmeraj takrat, ko je bila ona najšibkejša. Micka ni žalovala nad usodo, ki jo je osemnajstletno dala v roke surovežu. Samo včasih, ko je šla iz cerkve skozi zakristijo, se je zagledala v klop, kjer je sedel šepavi Janez, ki jo je nekoč imel rad. Takrat jo je zmeraj malo prijelo okrog srca. Bil je tako čeden! Kako mora pač biti, če imaš čednega moža, mladega in prijaznega! In je tisti hip malo pomolila za Janeza, ki je bil še zmeraj samski. Za Janeza, ki ga je imela rada, pa sama ni vedela za to. Samo laže ji je bilo živeti in delati in prenašati vse, če je šla po maši skozi zakristijo. Kakor da je nekdo spihal oglje spod pepela, je zamrlel v njej plamenček, in takoj ji je bil lažji korak. Pa mogoče tudi Janezu. Zalotil se je pri tem, da ga je razmišljanje o Micki zajelo, da se je popolnoma odmaknil in ni niti opazil, da se je maša začela. In v tem, ko se je skušal zbrati, je pomislil, da bi pravzaprav mogel dejavno izrabiti to svojo slast do odmikanja iz prostora in časa v neki svet čudovite igre, pol domišljije, pol povezovanja vidnega in umišljenega. Ko bi sledil tem igram domišljije s peresom, bi mogel napisati roman o rojstni vasi in njenih ljudeh. Pisanje bi mu služilo za razmišljanje o tem, kako se usoda včasih poigra s človekom. Morda bi bil on kot pisatelj lahko pravičnejši in iznajdljivejši kot usoda sama! Njegovi dnevi bi se napolnili z novo vsebino. Življenje bi dobilo neverjetne razsežnosti. Postajal bi tako rekoč vsemogočen, krojil bi usodo svojim ljudem. Dal bi jim zadihati širše zajeto, pestrejše notranje in zunanje bivanje. Prsi so mu plale od nenadnega veselja, da mu je ta jutranja ura, ta skromna cerkvena ladja z vrsto trpečih ljudi, navdihnila tako osrečujočo misel. Zaposlr"'"ia ho nip" , mrtve ure. Čutil se je nem;;:iega kui viclec, ki ne najde izhoda iz objema skal in je skoraj divji od želje po sprostitvi. V njem je bila ustvarjalna razbolelost, iznad nje pa je že brbotala in se penila svetla vihravost spočenjanja. Tisti hip je samozavestno verjel, kako bi znal brati ljudem v dušo. Obenem se mu je zdelo, da ima pravico, da si za svojo bodočo povest jemlje po svobodni izbiri zunanjosti in usode svojih rojakov, a jim navdahne notranje življenje po svoji volji. Liki so se mu sami ponujali pod roke kot voljna glina, da jih oblikuje. Telesna negibnost, na katero je obsojen, bo doslej nepomembna v primeri z neskončno razgibanostjo njegovega duha. Odstiral bo skrito notranje življenje, ki vre za na videz vsakodnevnim, miroljubnim obličjem vasi. Čutil je že pod prsti svežino in vabljivost vijolične gmote ila, ki se ponuja spretnosti njegovih prstov. Čudovito miren se je vnovič vrnil nazaj k obredu, skoraj začuden nad tem, kaj gre lahko skozi človeka ob uri svitanic, ko se duša odpira dnevu še vsa neobtežena in razprta. Čutil je preteklost daleč za seboj, kakor da jo je odnesel težki plaz noči. Sedanjost se je naprožala kot lok, trzajoča od slasti, da se vrže v eno samo smer, v prihodnost. Oči so mu poiskale v poltemi nekoga, ki je bil osamljen kot on. Učiteljico Zofko. Operacija, so pravili, ji je najprej vzela zadnji up, da bo kdaj postala mati. Potem ji je nočna ura vzela na progi še moža. Lep fant je bil. Sedaj je že več let v črnem za njim. Pozorno je pogledal vanjo. Zazdelo se mu je, da se je postrani ozrla k njemu in se mu nasmehnila. Pravzaprav je zdaj čisto drugačna kot v dekliških letih. Bolj rahla in občutljiva. Gotovo se ne zna več smejati, kot se je takrat, za vsak nič, s svojimi drobnimi gostimi zobmi. Popolnoma drugačna je pravzaprav od tiste eterične, tanke in prosojne deklice. Takšna, kot je sedaj, bi v njegovi zgodbi mogla prevzeti pomembno vlogo. Pozorno jo je motril kot kipar svoj model. Nekoč mehko ovalni obraz ciganske polti je zdaj kar drzno poudarjal nenavadnost njenih potez. Iz nežne cigančice se je razvila v lepotico. Ne, učiteljica Zofka, čedno napravljena, visoke, lepo oblikovane postave in z valom črnih las po hrbtu, je spominjala na vdovo samo po nekakšnem milem izrazu okrog ustnih kotov. In morda še po bledem soju krog visokega čela. Bila je ena tistih žensk, ki jim postane vdovstvo nekakšno poslanstvo, nekakšna nova, poveličana zveza z njim, ki ga telesno ni več, a ki še vedno živi z njim v tesni duhovni zvezi. Ko jo je opazoval, vračajočo se od obhajila, se mu sploh ni zdela več podobna ženski, ki čaka samo še na to, da jo smrt čimprej združi z njim, ki je odšel pred njo. Sijala je v svoji črnini od nekakšne pritajene odprtosti življenju. V njem se je vzdignila nekakšna zaščitniška milina, želja, da bi se pogovarjal z njo, da bi ji pomagal živeti. Prevzela ga je nemirna radovednost, kako ji je uspelo, da se je dvignila tako rekoč iz razvalin vsa svetla. Iz kakšnih sil je rasla tako ponosno močna? Poskušal jo je vplesti v krhko, a že precej razvidno tkivo svojega romana. Pri tem se je zalotil, da mu Zofka postaja ilo, ki se ne da voljno oblikovati, ki se noče prepustiti njegovi domišljiji, ki se izmika njegovemu svobodnemu igranju z usodami. Bila je uporna, skrivnostna, nedoumljiva. Spreletelo ga je nekaj tesnobnega. Poznal je ta občutek, ki je spominjal na strah, a je bila v njem že nemirna primes nečesa izzivajočega. Čutil je, da se ne bo upiral, nasprotno. Naj pride! Prirojeni smisel za ironijo do sebe mu je zaokrožil krog ustnic nasmeh: kot bodoči pisatelj bo preustvaril svoje rojake v galerijo likov, poigral se bo z njihovimi usodami, popestril njihovo življenje. A eden teh likov bo izstopil iz romana, trmast in neubogljiv in skrivnosten. Da, Zofka se ne bo dala ujeti in oblikovati. Morda ji bo on sam postal ilo, ilo v njenih močnih rokah. Ko je hitela mimo njega od svitanic, je ujela ta njegov nasmeh. Njeni zobje so bili še vedno drobni in gosti, le nasmeh je bil bolj zastrt kot nekoč. In vendar ne toliko, da bi potem pred cerkvijo ne postal dekliško odprt, medtem ko mu je grede šepnila: »Te lahko pridem obiskat?« Odhajala je z drobnimi koraki za drugimi navzdol proti reki, po stezi med marčno ozelene-limi polji. Škorenjčki so na ilovnatih tleh vsakič, ko je vzdignila nogo, cmokotnili, in slišal je, kako se s svojim nizkim altom na glas jezi nad blatom. Vsa je bila tako nenavadna, neprera-čunljiva. Kakor njena nepričakovana ponudba, da ga obišče. Še vedno je gledal dol proti reki, čeprav je med drevjem ni bilo več videti. Brod jo je čakal. Tam, kjer se je grmičje odpiralo, se je medtem že moral odlepiti od brega, zdaj zdaj ga bo opazil, ko bo poševno rezal sredino reke. Prikazal se je. Opazil je drobne pikice na krovu, prav tako kot vsako jutro, ko je izpred cerkve gledal, kako se porazgubljajo ljudje po svitani-cah na vse strani. Danes je gledal za brodom z rahlo bolečino krog srca, z mehko otožnostjo. Žal mu je bilo, da je vse končano, da je spet sam. Da ga čaka samotna soba, samoten park, tišina, vse preveč tišine in odmaknjenosti. Pri svitanicah pa mu je bilo domače, poznal je vse, bili so mu blizu po letih, bili so del njegove mladosti. Svi-tanice so bile zanj jutranji obisk pri ljudeh, ki ga imajo za svojega. Nerad se je vračal od njih. Toda koliko takih juter je še pred njim, koliko svitanic; včasih zbranih, včasih raztresenih, enkrat poživljajočih, spet durgič trpkih. Večkrat je odhajal, ko je v njem vse naraščalo od notranje moči; in še pogosteje zmrtvičen od trpkih spominov. Toda potreboval je teh srečanj. Teh jutranjih ur, ko je čutil tako blizu Boga. In še bliže topla srca. In to jutro še posebej njeno, Zofkino. Zora Tavčar Premoč Čas je kakor vnuk s prstom iskal gladek prostor na razgubanem dedkovem obrazu, ni ga našel in zdrznil se je nad svojim delom Krotki starec je vdano čakal. V belem oblaku cvetoče češnje so pela čebelna krila. Napeto popje vinske trte je snovalo grozdje. Med temno zelenimi valovi Žitnih polj je rasel kruh. V zemlji je tlel nemir življenja. Piščeta ob podstenjih hiš so čivkala o sili novorojstva. Vnuk je strmel v otovorjeno mravljo. Potem je čas preskočil starca in ga prepusti! nehanju. Pišče je postalo neskončno močnejše od starčevih razkrečenih pesti, ki so nemočno obvisele. Jakob Šešerko Predsednik Josip Broz Tito