Poštnina plačana v gotovinil Izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina za člane Vzajemne zavarovalnice Din 1‘—, za vse ostale Din 16‘—. Izdaja: Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. — Uredništvo in uprava Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22. LETNIK III. DECEMBER 1933 Štev. 12 1918- Dvajsetletni mladenič. Kdo ga ne zavida za njegovo krepko rast? Kdo ne stavlja vanj za bodočnost močnih upov? On sam jo kot kipeče vino, ki se bo polagoma umirilo ter bo v užitek in zdiavje mnogim. Kjerkoli se pojavi, obžarja svojo okolico s svojo življenjsko srečo in svojimi velikimi načrti. Dvajsetletno dekle. Kot roža je v vsej bohotnosti prirodne lepote in mamljivih vo-njev. Njene tople oči, njena žareča lica, njen mladostno vriskajoči smeh, o, kdo bi mogel z zlo mislijo vreči pogled na to božjo stvar! Dvajset let svobode, dvajset let naše in samo naše Jugoslavije! Kot krepak mladenič je, ki ima pred seboj veliko prihodujost. Kot brhek deklič je, ki ga ljubimo z vsem žarom nesebične in za vsako žrtev pripravljene ljubezni. Dvajset let v življenju človeka je skoraj tretjina njegovega povprečnega življenja. Dvajset let v življenju narodov in držav je le bežen trenutek napram stoletjem in tisočletjem, ki jih Previdnost odmerja življenja sposobnim in svojim večnostnim ciljem zvestim narodom in državam. In vendar je teh 20 let dovolj, da države pritirajo na rob propada ali jih v mogočnem vzponu dvignejo na višino in k ugledu, ki jamčita trajnost in nepremagljivost. Čudoviti in nepozabni so bili tisti dnevi pred 20 leti. Kot otroci smo bili, ki se med prešernim smehom zapodijo na sončne livade ter v zlati prostosti srkajo svežino zraka in vonjavost prirode. Kot jetniki smo bili, ki smo desetletja hirali v vlažni in mračni ječi tujinstva in nam je življenje ohranjalo le gorko hrepenenje po soncu in svobodi. Oktober, november in december leta 1918, ko se je vsa priroda poslavljala od poletnega sonca, cvetja in zelenila, so bili dnevi, ko je v naših srcih vzklila pomlad, ki ni nehala cveteti in brsteti vseh teh dvajset let. Prvi december 1918 je bil rojstni in krstni dan naše narodne države. Od tega dne šele smo postali veliki, močni in v širokem ter vzburkanem svetu varni. Niso bile vse posledice tega rojstnega dne prijazne in mnogo je bilo tudi razočaranj. A eno je v nas ostalo neprestano živo in osrečujoče: svojo narodno državo imamo, ki si je od nikogar ne pustimo ne vzeti ne okrniti. V tej naši narodni državi edino so dani predpogoji za našo rast in tudi naš narodni obstoj. To prepričanje je bilo in je v Slovencih neprestano * »Srčno hvaležnost Vam hočem izraziti najprej za pošiljanje Vašega tako lepega, pouč-Ijivega in zanimivega lista, glasila dobrodelne in razvite domače Vzajemne zavarovalnice. Upravičena in dolžna je moja hvaležnost, prvič, ker mi pošiljate list brezplačno, drugič, ker mi s tem priredite največje veselje in največjo korist: veselje, ker mi »Naša moč« prinese pozdrave in odmeve oddaljene lEtElü leid! domovine in to v tako lepi in sladki domači besedi, ki v tujini desetkrat mileje zveni kot doma; korist, ker me seznani ne samo z domačimi novicami, ampak posebno z gospodarskimi razmerami moje domovine.« Edvard Trampuš, salezijanec v Venezueli v Južni Ameriki: »Dobivam tudi nekaj nemških in španskih revij, ki so naravnost luksuriozno opremljene, pa na duhovitosti prav nič ne prekašajo nekaj slovenskih listov, ki jih dobivam iz Jugoslavije, morda prav nasprotno. Imam za veliko srečo, da se vsaj z listi lahko včasih po slovensko pogovorim in se nasmejem našim domačim slovenskim šaljivkam, ki še celo prevedene na tuj jezik ne izgubijo na dovtipnosti. Obenem ko se zahvaljujem za že prejeto, se iskreno priporočam, da mi še naprej pošiljate Vaš razvedrilni list.« Gomišček Benedikt, po rodu iz Goriške, je sedaj vodja zaseb. deškega vzgo-jevališča v Buenos Airesu v Argentini. Lepo nam popisuje, kako je zavod ustanovil in kako ga s svojo gospo soprogo vodi. Iskreno vesel je »Naše moči«, se zanjo še naprej priporoča in naroča nekaj slovenskih knjig za svoje slovenske gojence, ki jih ima skoraj polovico. Njegov zavod, ki ima špansko označbo, nosi slovensko ime »Lipa«. Lahko bi našteli še mnogo naših izseljencev, ki se s hvaležnostjo spominjajo našega lista. Lahko jih zagotovimo, da nam vsako njihovo pismo prireja mnogo iskrenega veselja. Storili bomo vse, da bodo tudi poslej naš list. prejemali redno. Prav tako se pa zahvaljujemo številnim našim domačim bralcem, ki jim je list v prvi vrsti namenjen. Ogromno je število pisem, v katerih z besedami priznanja in pohvale pozdravljajo list in urednika. V četrto leto gremo trdno odločeni, da list urejamo še pestreje in zanimiveje. Iz oči nam seveda ne sme preiti glavna naloga lista, ki je in ostane zavarovalniška prosveta. Čeprav je list glasilo zavarovancev »Vzajemne zavaravalnice«, vendar smo prepričani, da s popularnimi sestavki koristimo zavarovalstvu sploh. Poleg zavarovalniških člankov pa bomo vedno prinašali tudi drugo zanimivo čtivo. Nadaljevali bomo s povestjo »Vhn nad Savo«, ki prav sedaj postaja vedno bolj zanimiva. Naš stalni sotrudnik prof. Vinko Šarabon nam obljublja, da bo v novem letniku presenetil naše bralce z novo, posebno zanimivo tvarino. Obljubljeno imamo sodelovanje še drugih priznanih kulturnih in gospodarskih delavcev. Naše geslo je: Naprej, dokler »Naša moč« ne bo v zavarovalskem pogledu glasnik slehernega Slovenca 1 Mminfli feumfiia A. G. — št. Vid nad Ljubljano. Pravite, da je že kar ogabno to vedno poudarjanje: domača in zopet domača zavarovalnica. Pravite dalje, da ni važno, če je zavarovalnica domača ali ne, glavno da je po Vašem, da zavarovalnica dobro plača škodo. — Čuditi se Vam je treba, zlasti še, ko veste, da mi ni neznano, kako je bilo z Vami. Zakaj se navdušujete za tuje zavarovalnice še sedaj, ko ste na lastni koži doživeli vprav nasprotno, to more sam Bog razumeti. Pa naj si je z Vami kakorkoli že, eno je gotovo, da mora vsaka zavarovalnica škodo pošteno in po obstoječih zakonih izplačati, če se hoče prištevati še med zavarovalnice. Vse drugo je goljufija. Ni pa edina naloga zavarovalnice v tem, da izplačuje škode. Tu je še vprašanje, kako nalaga svoje premoženje, kam gre s svojim dobičkom, kako s svojim denarjem posluje. (Ali v prid našemu gospodarstvu ali v prid takemu, ki ga ne moremo imenovati naše?) Teh vprašanj si Vi, gospod A. G., najbrž niste še nikdar zastavili. Ko boste tudi na ta vprašanja našli odgovor, se pa spet oglasite. Prepričan sem, da bo tisti odgovor tak, da se bova popolnoma sporazumela. C. T. — Ptuj. Mnenja ste, da »Naša moč« škoduje ideji varčevanja, kakor ga širijo naše rajfajznovke, ker preveč enostransko poudarja važnost zavarovanja, ko pa je vendar očividna' prednost varčevanja na zadružni podlagi potom obstoječih hranilnic. — Odgovarjam kratko: Sami pravite, da priznavate veliko važnost varčevanja. Sedaj bi nam pa še morali priznati, da mi v našem listu nikjer nismo nastopali proti zadružnemu varčevanju. Rajši bi hoteli, da se to varčevanje razširi in da zmisel zanj vedno bolj raste. Prepričani smo namreč, da bi potem tudi zmisel za zavarovanje bil mnogo živahnejši. Toda pri tem morate pa pomisliti, da smo mi glasilo zavarovancev in da nam mora tedaj biti interes zavarovancev prva zapoved. Ker je pa zavarovalstvo nekaj povsem dru- I gega kot običajno varčevanje — kar Vam I pokaže že navaden račun —, moramo seveda pisati v prvi vrsti o zavarovalstvu. Mi smo pripravljeni pisati tudi o zadružništvu in smo to v letih krize celo storili, da bi obvarovali naše hranilnice pred težavami. Se ne spominjate več? Moramo pa računati s tem, da mnogi ljudje menijo, da obstoja med varčevanjem potom zadružnih hranilnic in med zavarovanjem neko nasprotstvo. Zato se rajši tega vprašanja konkretno ne dotikamo. Vedeti je pa treba, da v drugih državah, kjer je tako zavarovalstvo kot tudi zadružno varčevanje mnogo močneje razvito kot pri nas, zavarovalniški listi povsem določno in zelo nazorno prikazujejo prednost zavarovanja pred varčevanjem potom hranilnic. Pri nas so gospodarske in socialne razmere drugačne in mi jih hočemo vedno upoštevati. Vsem našim prijateljem! Ker se nahajam na dopustu in pri neki drugi zelo važni • dolžnosti, mi je bilo nemogoče urediti pričujočo številko pravočasno, t. j. tako, da bi jo imeli že v drugi polovici novembra v rokah. Prosim vas vse, da to okolnost blagohotno upoštevate. Upam vseeno, da vas bo ta številka zadovoljila. Saj sem jo skušal urediti z vso ljubeznijo do vas, ki se »Naše moči« s toliko iskrenostjo oklepate. — Kolikor morem sedaj presoditi, boste pa prvo številko prihodnjega letnika prejeli že pred božičnimi prazniki, in upam, da vam bo prinesla mnogo lepega in zabavnega za lepe božične dni. Opozoril bi vas tudi rad na članek »Naprej, v četrto leto!«. Nisem tam razložil vsega, kar vam - mislim s svojimi skromnimi zmožnostmi v novem letu nuditi. Tu bi le pripomnil, da mi bo dobrodošel sleherni nasvet, ki mi ga boste poslali. Povejte tedaj odkrito svoje mnenje in vsako bom upošteval, če bo le kakorkoli mogoče. — Tudi tu vam vsem želim za božič mnogo veselja! I. P. Senzaticnaffui knjiga Pravkar je izšla velezanimiva in prav za sedanji čas aktualna knjiga »Nacionalizem in krščanstvo«. Knjigo je napisal priznani modroslovec prof. ljubljanske univerze dr. Fran Veber. Knjigo so pred izidom pregledali priznani strokovnjaki, ki so soglasno izrazili mnenje, da je to Vebrovo delo eno najboljših, kar jih poznajo o tem Vprašanju. Poleg tega hodi prof. Veber čisto svoja pota, a ostaja posebno v tej knjigi vsakemu povprečnemu mislecu razumljiv. Knjiga je izšla samo elegantno vezana v platno Po načrtih priznanega arhitekta J. Mesarja, ■^aložil in izdal jo je g. Ivo Peršuh, Ljubljana, Poljanska cesta 18/III., kjer se knjiga tudi naroča. Stane samo 50 din, kar je glede na obseg, znanstveno vrednost knjige ter sijajno opremo res izredno nizka cena. Knjigo priporočamo zlasti našemu izobraženstvu ter našim društvenim knjižnicam. Pa tudi vsakdo drugi, ki ga količkaj zanimajo sodobni svet pretresujoča vprašanja, bo knjigo z velikim užitkom čital. Ni mu ostal dolžan. Šaljivec sreča duhovnika, ki jaše konja, in pravi: Kako to, prečastiti, da jašete konja, ko je Kristus vendar jezdil na oslu.« — Duhovnik ga je zavrnil »Vsi osli so postali šaljivci, pa nam ne preostane drugo, kot da ja-šemo na konju.« * Popolnost pa taka! »No, ljuba sestrica, kako ti je všeč moja nevesta?« — »Sijajna je. S to se pa že lahko postaviš^ Čudovito! Oči ima kot srna, njeni lasje so nekaj* divnega, koža na licih je kot žamet, zobje pa, da, zobje so naravnost mojstrovina moderne tehnike.'’ tiko in kulturno zgodovino in je bil nekaj časa tudi urednik Ljubljanskega Zvona.« 21. dec. 1844. je umrl štajerski narodni buditelj, pisatelj in zgodovinar Anton Krempl; rojen je bil 29. jan. 1790. Slednjič je bil župnik v Mali Nedelji. »Bil je tako navdušen narodnjak, da je prišel v spore s predstojniki in s sodiščem. Bil je prepričan, da se more prosvetno delo vršiti le v slovenskem jeziku. Pisal je najrazličnejše pesmi, prevajal je šolske knjige, zlasti mnogo je napisal nabožnih knjig, itd. Gkv.ao nji-g- vo delo so pa »Dogodivščine Štajerske zemle«, Gradec 1845. Ta knjiga je zlasti budila slovensko in slovansko zavest. 22. dec. 1779. je umrl prekmurski protestantski pisatelj Štefan Kiizmič; rojen je bil 1. 1723. L. 1752 je izdal za šolsko rabo mali slovenski katekizem, 1. 1753 pa abecednik. Najvažnejše njegovo delo je pa: Nouvi zakon ali testamenton Gospođ’na našega Jezusa Kristusa. »Kiizmič je položil temelj prekmurski književnosti.« 23. dec. 1774. se je rodil v Središču narodni buditelj in pesnik Štefan Modrinjak; umrl je 8. okt. 1827 kot župnik pri Sv. Miklavžu pri Ormožu. Napisal je nekaj pesmi, zavzemal se je za narodni pravopis in za slovnico. »Zaradi osamljenosti se pa ni mogel toliko kulturno izživeti, kot bi se bil lahko.« 26. dec. 1867. je umrl prekmurski pisatelj Košič Jožef, rojen je bil 9. okt. 1788. Slednjič je bil župnik v Gornjem Seniku. Napisal je obširno študijo o prekmurskih Slovencih, ki je izšla tudi v nemškem prevodu. Najprej se je nagibal k Madjarom, v poznejših svojih spisih pa postaja vedno bolj odločen in zaveden Slovenec. 27. dec. 1860. je umrl v Ljubljani jezikoslovec in pisatelj Franc Metelko; rojen je bil 14. julija 1789 v Škocijanu na Dolenjskem. L. 1817 je postal profesor za slovenski jezik na ljublj. liceju, potem ko je bil prej dve leti stolni katehet v Ljubljani. Že zgodaj se je zanimal za slovenščino in je 1. 1825 izdal svoj črkopis, imenovan po njem »metelčica«. Ni imel sreče z njo, in 1. 1833 je bila že prepovedana. »Več sreče je pa imel s svojo slovnico, ki je bila zelo dobra in je imela velik vpliv na razvoj slovenskega jezika in Slovenske slovnice. Prav tako so bila zanimiva tudi njegova predavanja na ljubljanskem liceju.« Prof. dr. Vinko Šarabon. Prijatelja spoznaš v nesreči. »Je že tako. Je imel pač smolo, ta naš Darko. Odkar je izgubil ves svoj denar, ga polovica njegovih prijateljev več ne pozna.« »In druga polovica?« »Ta še ne ve, da je ob vse.« Vzajemna posojilnica T* Z« Z O« Z» v Ljubljani, Miklošičeva cesta štev. 7 poleg hotela »Union« sprejema vloge, ki so vsak čas izplačljive in se obrestujejo dogovorno po 4% « 5% ter daje tudi posojila. irnPiiuiiiniiM Pristopite k varčevalnemu krožku 1 Zahtevajte prospekti Naložite svoj denar pri tem popolnoma varnem domačem zavodul NAGRADNA ZLOGOVNICA za december 1938 a, a, a — bar, bem, ber, berg, bi, bo, bor, bro — ce, ci — ča, če, či, či, dr — da, dek, di, di, do, dram, du — e, e, e, e, e — gan, go, gr, grad, grad, gro — hi — i, i, i, i — ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, je — ka, ka, kav, kaz, ko, krog — la, lan, li, li, li, li, limp, Ija, lju, ljub, le, len, lo — ma, ma, mavs, me, melj, mer, mi, mi, mi, mu — na, na, na, na, naj, ne, ni, ni, nja, no, no, no, nu — o, o, o, o, o, o, o, o, ol — pa, pi, po — ra, ra, ran, ret, ri, ri, ru, ru — ea, sa, ead, salz, si, ska, ska, eo, sol, slon — ealj, šar Be, šmar, šo, stanj — ta, ti, ti, ti, to, to, to, tran, tur — u, u — va, va, va, va, ver, vi, vi, vi, vi, vro — za, za, zi — žej. Iz predstojećih zlogov sestavite besede sle-deüega pomena: 1. Pokrajina na jugu naše dr-iave, zaradi katere se je prelilo že mnogo krvi. — 2. Južnoslovanska pokrajina pod francosko upravo v Napoleonovih časih. — 3. Naša slovenska prestolnica. — 4, Mesto na otoku Krku. •— 6. Glavno mesto ene izmed bivših avstrijskih dežel. — 6. Mestece v Šumadiji izpod Oplenca, kjer je živel Karadžordže. — 7. Pritok Save, ki teče skozi Celje. — 8. Članica Male zveze. — 9. Drugo ime za Abesinijo. — 1Ö. Kraj pod Pohorjem (poleg Oplotnice pri Slov. Konjicah). — 11. Letno prebivališče vodje Hitlerja. — 12. Naša prestolnica. — 13. Glavno mesto Portugalske. — 14. Staro ime za Grčijo. — 15. Mesto v Galiciji, ki je ostalo vojakom iz svetovne vojne v spominu iz hudih bitk.,— 16. Gora v Savinjskih planinah, na kateri je prof. Brodar izvršil važne prazgodovinske iz-kopine. — 17. Glavna slovenska reka. — 18. Okrajno mesto vzhodno od Ljubljane, — 19. Vrata 'iz Sredozemskega v Jadransko morje. — 20. Kraj v Poljanski dolini, kjer počiva pisatelj Janez Tavčar. — 21. Znameni la slovenska božja pot na tromeji med Slovenci, Nemci in Italijani. — 22. Odrešenikov roj. kraj. — 23. Starogrška sv. gora. — 24. Kraj vzhodno od Litije,, znamenit po starinskih izkopavanjih. — 25. Kraj, ki ga omenja evangelij na. Belo nedeljo. — 26. Slovenski »Meran«, mesto ob severni slovenski meji, — 27. Trg v središču Slovenskih goric, — 28. Del zemlje, na katerem mi bivamo. — 29. Članica Balkanske zveze. — 30. Italijansko ime za mesto Videm na Tolminskem — 31. Kraj v Slov. goricah, blizu katerega se nahaja znano zalezijansko vzgdjeva-lišče. — 32. Največji zemeljski del. — 33. Severnoameriška država, ki je postala v zadnjih letih znana zaradi preganjanja kristjanov. — 34. Špansko mesto na vzhodni obali Pirenejskega polotoka. — 35. Kraj severno od Kranja, kjer je žjvel in umrl msgr. Tomo Zupan. — 36. Mesto ob Paki, izhodišče za zdravilišče Topolščico. — 37. Okrajno mesto v Beli krajini. — 38. Naša zahodna državna soseda. — 39. Pokrajina na jugu angleškega Sudana, znana po svojih svetniških mučenikih. — 40. Sovjetska zvezna država. — 41. Iz španskih borb znana španska reka. — 42. Bivše glavno mesto bivše Avstrije. — 42. Sedež dunavske banovine. — 43. Gorška planota v prednji Aziji. — 44. Pogorje med Črnim in Kaspiškim morjem. — 45. Rimska provinca, sedanji Alžir. — 46. Polotok, ki ga obliva Arabsko morje. — 47. Gora blizu Ljubljane, najbolj priljubljena izletna točka Ljubljančanov. — 48. Severnoevropska državica med Finskim in Riškim zalivom. — 49. Severnoitalijansko glavno mesto. — 50. Madžarska. — 51. Južnoameriška republika, ki zavzema skoraj polovico zahodne obale Južne Amerike ob Tihem oceanu. — 52. Večja reka v zetski banovini, ki se izliva v Moravo. Najdenim besedam vzemite prve črke po vrsti in našli boste lepo voščilo. Rešitev je treba poslati na uredništvo »Naše moči«, Ljubljana, palača Vzajemne zavarovalnice, najkasneje do 31. decembra 1938. Deset pravilnih rešitev bo izžrebanih za knjižne nagrade. 'Ako ste svoj dom in imetje zaupali Vzajemni zavarovalnici, to zaupanje ni ^popolno, dokler premija ni plačana! „Kec sem menili bülezni mšta it (težke) ometite razmere.. Zamudnikova Reza je bila strašno huda na agente. Pa je imela tudi tehtne razloge za to. Pred kakimi sedmimi leti je nasedla agentu neke ljubljanske samopomoči. Razumnikovo mater je dala zavarovati. Zakaj je tudi ne bi zavarovala, saj jo je zavarovala kar cela vas. Še iz sosednjih vasi so jo nekateri zavarovali. Vsak čas bi morali dobiti denar, veliko denarja! Reza je pričakovala kar celih 30 jurjev. Pa je tudi plačevala, vsak mesec več. Dva prašička in enega teleta je že prodala. Drugi so tudi tako delali. Kaj to, ko bo Neža — tako je bilo ime Razumnikovi materi — umrla, bo cela- vas bogata. To ne bo več vas, trg bodo naredili iz nje! Čeprav je bila Neža že dolgo časa priklenjena na bolniško posteljo, vendar ni mogla umreti. V življenju je veliko prestala, zato je bila toliko bolj odporna. Hčerka Manca ji je potrpežljivo stregla. Manca je kmalu opazila, da vaščani ne hodijo obiskovat njeno mater iz sočutja. < Hodili so oprezovat, če bo kmalu umrla. Manco je to zelo bolelo. Rada je imela svojo mater. Vse je storila, da bi ji podaljšala življenje in olajšala bolečine. Vaščani so postajali vedno bolj nervozni. Iz Ljubljane so prihajale neprijetne novice. Dve samopomoči sta že zapečateni. Tudi njihova ne izplačuje več vsega; baje da se noče nihče več vpisati. Te vesti so ljudi vedno bolj razburjale. Na vasi je bilo kakor V uljnjaku pred rojem. V teh slabih časih toliko denarja zgubiti res ni kar tako! Ko bi vsaj svoje nazaj dobili! Manca je zaklenila hišna vrata. Ni mogla več gledati teh nestrpnežev, ki so hoteli kar izsiliti smrt njene drage matere. Mrliču je zvonilo. Cela vas je prisluhnila. Delo je kar padlo iz rpk. Vaščani so drli k cerkovniku. Kdo je unirl? Komu zvoni? Razumnikovi materi? Bog jim daj večni mir! — Ne! Zamudnikove Reze najstarejši sin Peter, ki se je v mestu učil za mizarja, je umrl v bolnišnici med operacijo. Rekli so, da so se mu čreva zmešala in da je bilo že prepozno! Zamudnikova je s Petrom veliko zgubila. On naj bi ji bil opora. Reza je bita namreč žd devet let vdova. Mož ji je pustil tri otroke. Tudi stara mati, ki je imela v hiši zgovorjen kot in živež, je še živela. Rezo je sinova nenadna smrt zelo potrla. Razumnikova mati torej še niso umrli. Zamudnikova Reza se je vračala iz Ljubljane, kjer je bila na sinovem pogrebu. Že med vožnjo je opazila, da so nekateri sopotniki izredno glasni, da se razburjajo zaradi izgubljenega denarja in žugajo »tistemu goljufu« itd.... Na domači postaji pa ji je vaški poštar zaprl sapo. Samopomoč zapečatena. Zadnje upanje je izgubljeno. Rezi je postalo slabo. Kot blisk je š-la ta usodna novica po vasi. Nekateri kar niso mogli verjeti. Ko so brali še v časopisu, so morali verjeti. Vas je bila podobna kokošnjaku, v katerega se je prikradla lisica. Ljudje so obupani tekali od hiše do hiše, jokali, pulili lase, kleli, se znašali nad otroci in živino. Kovačev Jože in Španov Tone sta že določila drevo in vejo, na katero bosta obesila agenta, ki jih je prevaral. Drugi so mu grozili z vilami in kosami, gospodinje z metlami in burklami. Bilo je kakor za kmečkih puntov. Agenta ni bilo več v vas. Bil je iz drugih krajev doma. Ljudje pa še dolgo niso pozabili na zgubljeni denar, na prešičke in teličke ... Kmalu potem so umrli Razumnikova mati. Pogrebcev ni bilo veliko. Vaščani so bili nejevoljni nanjo, ker ni hotela prej umreti. Ona je vsega kriva! V vas je prišel drug agent iz Ljubljane. Iz aktovke je vzel papirje in jih delil po hišah. Na prvi strani je bilo debelo pisano: KARITAS. 0 KARITAS so ljudje že prej nekaj slišali, baje da ni samopomoč, da je prava zavarovalnica, da je popolnoma varna, da ne bo nikdar propadla itd. Najbolj čudno se jim je pa zdelo, da zavaruje ta KARITAS samo zdrave ljudi. Kdo pa se vendar bo zdrav zavaroval? Potovka je iz bližnjega trga prinesla vest, da je KARITAS izplačala takoj dvojno zavarovalno vsoto ženi tovarniškega delavca, ki se je smrtno ponesrečil. Tudi v časopisih je bilo mnogo pisanega o KARITAS. Vaščani so- ostali nedostopni. Nobenemu agentu, nobeni zavarovalnici ne verjamejo več. Veliko razočaranje jih je napravilo nezaupljive. Potnik si je mnogo prizadeval. Vsa zgovornost je bila zaman. Zamudnikova Reza ga je zelo neprijazno sprejela. Prigovarjal ji je, naj zavaruje samo sebe v korist otrokom in staro mater za pogrebne stroške. Razburila se je in mu pokazala vrata. Za njim jih je jezno zaloputnila in zaklenila. Potnik ji ni zameril. Pri sosedu so mu že prej povedali, da je tudi ona precej zgubila pri samopomoči. Razumel je njen položaj in njeno nevoljo. Saj to ni bilo prvič... Tistikrat so se v vsej vasi zavarovali pri KARITAS le gospod učitelj in njegova žena. Razumnikova Manca se je zavarovala mesec potem. Dvakrat je prebrala list, ki ji ga je pustil potnik. Ni se mogla odločiti. Govorila je z gospodom učiteljem. Potem je pisala V Ljubljano, prišel je zastopnik iz trga in Manca se je zavarovala otrokom v korist. Z materino boleznijo in smrtjo je imela precej izdatkov. Svojini otrokom hoče to prihraniti. Polagoma so začeli vaščani pozabljati ha samopomoči. Mančin najstarejši sin je celo prevzel zastopstvo KARITAS, ki se je potem hitro širila po vasi. Zastopnik Razumnik Jernej je bil agilen fant. Zamudnikove Reze pa le ni mogel omehčati. Opozoril jo je na pokojnega moža in na naglo Petrovo smrt. Nič ni pomagalo. Ona je še zdrava in močna. Mater bi mogoče še zavarovala, če bi kaj več ven dobila. Mati bodo še dolgo živeli. V njeni rodbini so vsi dolgo živeli. Čez dobri dve leti je KARITAS prejela tole pisanje: Slavna KARITAS! v Ljubljani. ' Prosim Vas za eno pojasnilo. Imam mater, staro 10. novembra 76 let. Dve leti so v postelji zadeti od kapi, drugače zdravi." Ker sem zaradi bolezni zašla v gmotne težave, Vaš prosim, ali bi jih mogla na kak način zavarovati in kakšni bi bili plačilni pogoji". * * S spoštovanjem Terezija, Zamudnik. KARITAS je naročila krajevnemu zastopniku Jerneju Razumniku, naj se takoj zglasi-pri Tereziji Zamudnik in ji pove, da KARITAS bolnih oseb ne more sprejeti v zavarovanje. Reza je bila neprijetno presenečena, ko se je pri njej oglasil Jernej in ji razložil, da svoje matere ne more več zavarovati, ker so bolni. Hudo ji je bilo nerodno. Prav zaradi Jerneja se je obrnila naravnost na zavarovalnico. Sedaj ji pa ravno on, ki ga je tolikokrat odslovila, odgovarja v imenu zavarovalnice. On ve za njeno pisanje. Prosila ga je, naj o tem nikomur ne govori. Jernej ji je obljubil, da bo molčal o tem. Pred odhodom se je hotel Jernej posloviti še od bolne Rezine matere. Stopil je v čumnato. Reza je šla za njim. Jernej je pogledal v kot, kjer je ležala bolnica. Zdrznil se je. Reza se je opotekla proti postelji, kjer so umirali njena mati. Kap jih je drugič zadela. To pot dokončno. Jernej je hitro prižgal svečo in šel po sosede. Drugo nedeljo je šla Reza k prvi maši. Po maši je zavila na pokopališče. Dolgo je molila in premišljevala ob svežem grobu svoje matere. Domov grede je poravnala račune v župnišču, pri mizarju in pri trgovcu. S težavo je spravila skupaj potreben denar. Na vasi je naletela na Jerneja, ki je ravno raznašal »Našo moč«. Naročila mu je, naj pride popoldne. Drugi dan je zastopnik Jernej oddal na pošto novo ponudbo za KARITAS. Zamudnikova Reza se je sama zavarovala otrokoma v korist. T. J. Praktičen je treba biti. »Kako pa to, prijatelj, da je tvoj sin sedaj specialist za zobovje, ko je vedno pravil, da se bo specializiral za srce?« »Ker sem mu to nujno odsvetoval. Človek ima koncem koncev vendar le samo eno srce, do-čim je zob 32.« * Lovska. »Zadnjič si mi pripovedoval o nekih junaštvih z lova na tigre v Argentiniji. Danes mi pa pravi Barinovič, ki je bil tam deset let, da v Argentiniji sploh ni tigrov. Kako je s to stvarjo?« — »Hm, seveda jih ni, ker sem jih vse postreljal.« Dragi moji mladi prijatelji! Pa smo spet srečno pri koncu leta, in to že tretjega, odkar v Mladi moči kramljamo. Kako lepa je zavest, da smo vsa ta tri leta sem doživeli toliko lejrega v naši državi! Kako prijetni so spomini na tolikera srečanja, ki sem jih doživel z vami, mojimi najbolj milimi prijatelji, čeprav le po vaših pismih in niti enega nisem osebno videl. Ce bi vas sedajle po treh letih zbral, o, to bi vas bilo pa že lepo število. Takole kakih 30.000 prav gotovo. Že če bi samo: nagrajence zbral, bi jih bilo za dobre tri šolske razrede, t. j. b:lo bi jih 144. In prav toliko bi bilo knjig, ki so jih nagrajenci dobili. To bi bila za marsikatero društveno knjižnico že lepo število knjig. Da, knjige! Ob misli nanje se mi pa kar milo stori. Kakšno usodo so neki doživele! Morda jih je večina z veseljem prečitala, nato pa jih kot dragocen spomin spravila. Toda, ojoj prejoj! Nekatere knjige pa ležijo razcefrane in umazane na policah, kjer jih žro molji in jih bo zob časa prav kmalu uničil. To pa res ni prav. Ko bi vi vedeli, s kakšno ljubeznijo do vas in do lepe knjige sleherni mesec knjige razpošiljam, potem bi vam bilo hudo za sleherno packo, za sleherno oslovsko uho, ki bi se vam po nesreči pojavilo v knjigi. Knjiga je dragocena reč, že mnogo bolj dragocena kot obleka. Pa vendar veš, kako pravimo človeku, ki brez potrebe iz gole nemarnosti hodi okrog v umazani, razcapani in zaloščeni obleki. Še huje pameten človek misli o tebi, če si lepo knjigo zanemaril, hainesto da bi si jo za vse življenje ohranil lepo in čisto. — Pa vseeno;, prijateljčki:, Ob triletnici vam vsem hvala ih pozdrav! Spet smo priromali v lepi mesec december, v mesec otroških sanj, nedolžnega strahu, boječih pričakovanj in božične sreče. Sveti Miklavž bo spet obiskoval svoje ljubljenčke, pridne bo nagradil, poredne pograjal in morda katerega celo krepko za ušesa potegnil. Pa je ta svetnik tako dober, .da tudi graja in kaznuje le z bolečim srcem, ker hoče svojim malčkom dobro. Jaz iz srca želim, da bi med mojimi prijatelji ne bilo niti enega, ki bi zaslužil grajo sv. Miklavža, temveč da bi prejeli vsi obilo darov. Res sem radoveden, kako bo pri vas na Miklavžev večer. Zalo pa naj bo tudi naloga >miklavževska«. Takole vas za nagradno nalogo vprašam: Kako je bilo pri nas na Miklavžev večer? Čisto po domače mi popišite, kako ste mi-klavževali, kaj vam je sv. Miklavž prinesel, kakšen je bil, kakšno je bilo njegovo spremstvo. Ničesar ne smete olepševati ali si izmišljati. Vse naj bo po resnici in pravici povedano. Tudi če je bilo kaj narobe, ničesar ne prikrivajte. Pa tudi tisti, ki se vas morda sv. Miklavž ni spomnil, se spomnite mene. Lepo spisane naloge mi pošljite do 31. decembra t. 1. Seveda bom spet nekaj dobrih nalog lepo nagradil. Ej, brat Ivo, kje si pa s svojimi nagradami? Takole me že sprašujete. Da, saj res! Kmalu bi bil pozabil, da ste mi napisali toliko žalostnega in obupnega o raznih nezgodah, da se mi je kar srce krčilo, ko sem vse te žalostne zgodbe čital. No, nekaj je bilo vmes tudi prav zabavnih. Tako je »nezgodo« popisal Kranjc Rudek, nČence VI. razr. ljud. šole, doma iz Rifnika št. 6, P- Sv. Jurij ob j. ž., prav veselo in kar v verzih: Že v starih knjigah bral sem včasi: Kjer te ne peče, tam ne gasi!« Če to bi v srce si zapisal, z nezgodo ne bi se »hvalisal«. Brat Pepi kupil si kolo za dinarjev je štiristo. Nekoč je čistil prah s kolesa, zaman mi trobil je v ušesa: , »Pri miru pusti mojo stvar, saj tebi nič kolo ni mar.« A bratu jaz se nisem vdal, kolo nevešč sem v dir pognal. Kolo pognal, zakričal »Joj!«, odneslo s, prsta noht je moj. Iz prsta vlila se je kri. solza potok pa iz oči. A Pepi se mi je smejal in rekel mi: »Tako je prav! Kdor prste vsepovsod tišči,, pač lahko noht mu odleti!« Ta žalostna zgodba, ki jo je Rudek tako veselo popisal, se mu je pripetila letos sredi avgusta. Zdaj bo najbrž noht že spet dober. Nisem p^ mislil, da rastejo na Rifniku taki ptiči kot si ti. Bil sem nekoč na Ritniku, precej je že od tega, pa nisem takihle fantov prav nič srečal. Zato pa dobiš lepo nagrado. Kar veselo jo pričakuj. Ostale tri nagrade bom pa poslal sledečim: Julki Grom, učenki II. razr. ljud. šole v Borovnici; Marinki Pintar, učenki. IV. razr., Lovsko brdo, p. Poljane,- ter Močniku Francu, Gabrijele 35, p. Krmelj. Ti France, pa drugič še povej, v kateri razred hodiš. Praviš, da si star 13 let, pišeš pa, kot da si že zrel mož. Za danes ti odpustim in celo objavljam tvojo pesmico »Oj nezgoda!« Oj nezgoda ta iz samega je zla. Ne pozna bridkosti, ona je iz zlosti. Koder hodi, veje, grenke solze seje. Milost ji je tuja, se povsod ponuja. Tega dohiti, mu nožico zdrobi, onega objame, ga življenje stane. Zato pa, dragi vsi, da boste brez skrbi, h Karitas stopite in član njen postanite! Končati bo treba. Mnogo bi še bilo povedati, a kaj, ko zmanjkuje prostora. Enega pa vendar le ne smem pozabiti. Tega namreč, da vam vsem iz srca želim mnogo božičnega veselja, v novem letu pa vso srečo in blagoslov. Isto prav tako iskreno želim vašim mamicam, očkom, bratcem, sestricam, tetkam in stricem, gospodom katehetom, učiteljem in učiteljicam. Vsem sporočite, da poleg vas tudi nje iskreno pozdravlja brat Ivo. Ko ste pisali »Mlado moč«, ste dali nalogo, rekoč: »Oktobra skrb vam mladim bode. da mi opišete nezgode.« Lepi nazori o poštenju. Učitelj: »Kaj bi ti, Joško, napravil, če bi videl Tineta, kako ukrade jabolko?« — »Vam bi ga naznanil, ako mi ne bi dal polovico.« Raduj se, Keilefiem! Raduj se, Betlehem, Nebo se je nocoj sklonilo nad teboj — o rajsko lep objemi Najsrečnejše vseh mesi, veseli se in poj; Zveličarja nocoj sprejelo si v posest. Njegov si čulo jok: zaplakal je na glas, ko je prišel za nas trpeti kot otrok. In ti smehljaj vesel si videlo Njegov, ko je za blagoslov ročice prvič vzpel... Na zemljo mir ljudem prinesel je nocoj... Veseli se in poj — raduj se, Betlehem! Marija Brenčič. Vse za VaSo opremo steklo, porcelan in emajl, posodo dobite najceneje pri tvrdki »STAKLO« D. TODER, $f. Vid nad Llubllano - Telef. 734 Točen plačnik. Gospodu Bibiču je prinesel krojač narejeno obleko. Vpraša ga: »Kdaj lahko prinesem račun?« — Gospod Ribič pa: »Lahko začnete z jutrišnjim dnem nositi.« V jahalni šoti: Jahalni mojster: »Jahanje je treba plačati v naprej.« — Jezdec: »Pa se'menda ne bojite, da vam s konjem pobegnem.« — Jahalni mojster: »Tisto ne. A bojim se, da se konj vrne brez vas.« * : ■1 Pri zdravniku. Zdravnik: »Ali kadite?« — Bolnik: »Ne!« — Zdravnik? »Škoda! Drugače bi vam lahko tudi kajenje prepovedal.« * Dober odgovor. Profesor: »Ali mi lahko poveste, kakšna je razlika med strelo in elektriko?« — Dijak: »Da, to je čisto enostavno. Elektriko je treba drago plačati, strela pa udari zastonj.« * Otroška usta. Mali Jerko vpraša teto: »Tetka, zakaj si pa ti mažeš ustnice in se pudraš?« — Teta: »Zato, da bi bila lepša,« — Jerko: »Zakaj pa potem nisi lepša?« * Napredna tu: stika. Gorski vodnik: »Vidite, tištale koča leži v višini 2000 m.« — Planinec: »Kako to? Ko sem bil pred 2 leti tu, ste rekli, da 1200 m?« — Vodnik: »Da. ali takrat še nismo imeli odbora za tujski promet.« Če ima človek prakso. Gospa Pe-perko že dve uri izbira blago, a se ne odloči ne za to ne za ono. Pomočnik Fingere je že ves nestrpen. Pa pravi gospa: »Pokličite šefa, on ima gotovo večjo prakso kot Vi!« — Fingere se odreže: »Gotovo, gospa, da jo ima. Zato jo je p* tudi precej odkuril, ko videl Vas vstopiti.« * 6S 'Imbrnis. na DDlenlsiisni! Iščemo agilnega in poštenega zastopnika ea Trebnje in okolico. V poštev pridejo le prosilci, ki so v okraja poznani in priljubljeni. Pismene ponudbe je poslati na: KARITAS, Ljubljana, palača Vzajemne zavarovalnice. O mmUžlit (Nadaljevanje.) Krvni madeži: 1. Iz bombažastega blaga odpravimo svež krvni madež tako, da ga izperemo z mrzlo vodo. Ce pa je madež že zastarel, moramo vodi pridati nekoliko sode. Enako se odpravi krvni madež iz platna. — 2. Iz papirja odstranimo kri na ta način, da madež nalahno omočimo s krpico napojeno s klorom. — 3. Za svilo je priporočljivo, da se krvni madež takoj po nastanku odstrani. To se zgodi najbolj z drgnjenjem z belo platneno krpico, namočeno v čist alkohol. Ko madež izgine, operi prizadeta mesta še v mlačni milnici in iz-plakni v čisti vodi. — 4. Iz perila odstranimo krvne madeže tako, da jih močimo z mešanico .2 delov vodikovega prekisa in 10 delov vode tako dolgo, da izginejo. Neobhodno potrebno pa je, da perilo nato temeljito izpereš. — 5. Krvni madež iz volnenega blaga pa odpravimo tako, da nanesemo nanj gosto kašo iz pšeničnega škroba in vode in pustimo posušiti. Nato iztepi škrob z narobne strani. To sredstvo ne škoduje niti blagu, niti barvi, zato ga lahko uporabljamo tudi pri svili. Sveži madeži izginejo že pri enkratni uporabi, pri starejših pa moramo čiščenje večkrat ponoviti. Jajčni madeži: 1. Na platnu pustimo jajčne madeže, da se popolnoma posuše in jih nato iz-krtačimo. Če pa se pozna še rob madeža, ga dobro zdrgnemo v topli vodi. Posebno trdovratne madeže lahko odpravimo z mešanico enakega dela vode in špirita. — 2. Iz perila odstranimo jajčne madeže tako, da jih potresemo z vlažno soljo in v mrzli vodi izperemo. — 3. Iz svile pa odpravimo te madeže z mešanico enakih delov vode in špirita, v kateri previdno operemo prizadeta mesta. Če je potrebno, je treba pranje še ponoviti. Madeži od barv: 1. Bombažasto blago namočimo najprej v vroči vodi in nato operemo v vročem izcedku pšeničnega škroba, kateremu smo dodali nekoliko mila. Pri splakovanju dodamo vodi nekoliko boraksa. — 2. Na rokah ostanejo n. pr. pri barvanju oblek, madeži. Te odstranimo tako, da jih zdrgnemo s klorovim prahom in nato temeljito izmijemo. Vendar je treba nato roke dobro vdrgniti s kako mastno kremo ali vazelino. Je pa seveda učinek čiščenja odvisen tudi od kemične sestave barve. Madeži od trave: 1. Bombažasto blago izperemo v slani vodi ali pa omočimo madež z razredčenim salmiakom in potem dobro izperemo. — 2. Iz platna odstranimo madeže od trave s'tem, da ga polijemo z vrelo vodo in dobro zdrgnemo. Lahko tudi nakapamo na madež nekoliko citroninega soka. — 3. Iz svile odstranimo te madeže z mešanico 2 delov bencola, 1 dela špirita in 1 dela salmiaka. Madež nalahno omočimo in previdno izperemo. — 4. Na volnenem blagu pa pustimo, da se madež posuši, nato ga pa zdrgnemo s špiritom ali razredčenim salmiakom. Mlečni madeži: 1. Iz bombažastega blaga odpravimo mlečne madeže tako, da jih omočimo z mešanico bencina, špirita in salmiaka in potem operemo v čisti vodi. — 2. Mlečnih madežev v usnju ne smemo odpravljati z bencinom ali špiritom, ker izgubi usnje s tem barvo. Prav lahko pa jih odstranimo s čisto toplo vodo, s katero rahlo drgnemo madeže, dokler ne izginejo. — 3. Te vrste madeže odstranimo iz platna tako, da jih operemo v mrzli milnici. — 4. Madeže na svili pa odstranimo takole: glicerin in vodo zmešamo v enakih delih, dodamo nekaj kapljic salmiaka in s to mešanico rahlo omočimo madež. Nato zlikamo blago med dvema krpama. Če je potrebno, ponovimo še enkrat. — 5. Na temnem blagu pa zdrgnemo madež z mešanico 3 delov salmiaka in 7 delov slane vode, nakar z mrzlo vodo izplaknemo. Sadni madeži: Te odpravimo tako, da prizadeto mesto blaga napnemo preko praznega lonca „fMusntit” Uvodni članek >Jezik očistimo pegi« pisca g. J. P. in zadevni poziv čitateljem v stolpcu »Urednik kramlja« v 10. štev. vašega cenj. lista — naj bi ne ostala klic vpijočega v puščavi, če Slovenci res nismo šalobarde! V resnici žalostno je čuti naše ljudstvo, kako deloma iz nepoučenosti, deloma iz brezbrižnosti mrcvari naš blagoglasni jezik in ga meša s tujimi izrazi in grdimi spakedrankami. Zlasti je to neznosno grdo na naši severni meji, izvzeta pa ni nobena točka Slovenije. Kaj pa naj rečemo na- 1 šemu izobraženstvu in polizobraženstvu, katerega J velika večina ni nič boljša in to iz same malomarnosti, udobnosti in duševne lenobe. Pohujšuje, mesto da bi plemenitilo! Če se učene razprave lahko pišejo v lepem, čistem jeziku, vendar ne more biti težko, ogibati se tuje navlake v govoru povprečnega človeka. Samo če hočemo! Le dobre volje nam manjka in več narodnega ponosa! Niti v zadevah, ki jih z lahkoto dosežemo, se ne potrudimo — kako naj si pridobimo kaj večjega!? Ali bomo večno sužnjih? Velika narodna sramota in poglavje zase so pa tuje kletvice in psovke. Sram ga bodi, kdor jih rabi! Starši tu veliko grešijo. Nič jim ni mar, kaj in kako govore otroci. Nikar se izgovarjati, da v današnjih težkih življenjskih prilikah in tegobah ni moč misliti na to. Jezik je tudi naše premoženje in del naše bitnosti — ni vseeno, kakšen je! V zadnjem desetletju preteklega stoletja, kot dijaček nemške nižje realke — slovenske takrat nismo imeli — sem čul ob neki priliki nekega vplivnega gospoda druge narodnosti, ko je trdil, da slovenščina sploh ni jezik, marveč »Kauderwelsch«, mešanica nemščine, italijanščine in drugih jezikov. Kako me je to bolelo, govori dejstvo, da tega dogodka nisem in ne bom nikoli pozabil Kasneje, kolikor so mi življenjske okoliščine dopuščale, kot preprost obrtnik, sem se s somišljeniki — vsaj v ožji okolici in z dopisovanjem v časopise, vedno trudil za čiščenje jezika, da se je očistil vsaj najgrših peg. Ne samo to, tudi novi, primerni, nadomestni izrazi so se našli za marsikatero tujo besedo. Delovanje je bilo uspešno in se je razširilo daleč čez mejo domačega okoliša. Ustanavljali so se po Notranjskem in po celem Krasu krožki, v Trstu pa celo društvo s tem namenom. Brez učenih razprav in predavanj, čisto preprosto, zabavno in koristno, od osebe do osebe. Vsi smo poklicani, vsi in vsak — če ni šalobarda — postani sodelavec! Prvič pazi sam, kako govoriš, drugič pa v razgovoru sproti opozarjaj svoje sobesednike na pege, ki jih izpregovorijo. Ti nje — oni tebe! Važno je najbolj pri mladini, ki je za to zelo dovzetna. V kratkem času postane pozornost podzavestna. Slišal boš tuje izraze in se čuval izpregovoriti jih — ne da bi na to mislil. V prijateljskih družbah naj se snujejo krožki »Odvada«. Za vsako izgovorjeno pego plača grešnik — v kak dobrodelni ali narodni namen — 25 par, za tujo kletvico ali psovko pa 50 par globe. Krožek brez predsednika, brez odbornikov, brez pisanih pravil, z neomejenim številom prostovoljnih in dobrovoljnih članov. V časopisih pa naj se priobčujejo uspehi in neuspehi ter delovanje teh krožkov, s poljudnim obravnavanjem in razpravljanjem sem spadajočih vprašanj. G. urednik »Naše moči« bo šel nešalo-bardam gotovo radevolje na roko ter bo odprl »Odvadi« stalen stolpec, v katerem naj bi se oglašali vsi oni, ki jim je mar blagoglasnost naše govorice. Posebno pa veljaj ta poziv starim, predvojnim Odvadarjem. Če že ni mogoče pravilno, slovnično govoriti — vsaj tuje spakedranke in pege naj izginejo! V boj proti njim kliče star Odvadar. Pripomba uredništva: Na članek »Jezik očistimo peg« smo prejeli izredno mnogo priznalnih pisem. Posebno smo zanj hvaležni »staremu Odva-darju«, ki mu sporočamo, da smo tovrstne prispevke vedno pripravljeni priobčevati. Ne moremo se pa dovolj načuditi nekemu dopisniku, ki je mnenja, da naš članek v sedanjih časih ni prav nič aktualen. Po njegovem mnenju naj bi se »Naša moč« bavila z večjimi vprašanji kot je slovenski jezik in njegova čistost. Kakšna so tista »večja« vprašanja, dopisnik ne pove. Gotovo je pa, da slovenskega ponosa ni v njem prav nič. Mimica Konič: Mlin mul Stum (Nadaljevanje.) Jurko se je zdramil iz zamišljenosti. »Noč je pozna, treba mi bo iti, Minca. — Dekle moje, ali mi hočeš povedati po pravici to, kar me je nocoj prignalo sem?« »Govori,« je dahnilo dekle. Jurko je s težavo vprašal: »Ali res grajski Oton hodi — tebe klicat ponoči?« Dekle mu je mirno odgovorilo: »Naj hodi, če se mu ljubi. Mar mi je Oton.« Jurko pa ni bil teh misli: »Gorje mu, če te ne bo pustil pri miru!« »Čemu se jeziš?« ga je pogovarjala Minca. »Saj ni nič na tem, ker imam jaz le tebe rada.« Mlinar na to ni odgovoril. Stisnil ji je desnico. »Lahko noč,« ji je prisrčno želel. »Lahko noč,« mu je voščila tudi ona. Jurko je odšel in srce mu je bilo še vedno polno sladkih čustev. Noge so mu bile čudno onemogle. Na koncu hiše je sedel na trato za kupom drv in si podprl glavo z rokami. Še enkrat je v mislih preživel ves nocojšnji večer, prepoln ljubezni in neprisiljene odkritosrčnosti. Iz misli ga je vzdramil glasen vrisk na koncu hiše. Dvignil je glavo in pazno gledal v tisto smer. Kmalu je razločil moško postavo, ki se je približala oknu, na katerem je malo prej slonel on. Jurko je oprezoval izza kupa drv in napeto poslušal. »Minca!« se je začul tih glas. In takoj zopet: »Minca!« Po Jurkotu je vse trepetalo, srce se mu je hotelo odtrgati. O, zdaj se je okence odprlo! »Jurko, imaš še kaj povedati?« se je čul Mincin glas. Mladi mlinar je zijal od začudenja, oči so mu hotele izstopiti iz jamic. Oton je objel dekle in jo — poljubil! Glej, Minca je zakričala, se mu iztrgala in zaloputnila okence, Oton je obstal, naslonjen na steno. V Jurkotu je v hipu dozorel sklep; misel, ki mu jo je vdihnil sam satan, da bi ga prevaril za dušo, ga je vsega prevzela. Tiho kakor mačka se je splazil za Zoranovo hišo in hitel po vrtovih, hitel, da mu je pot lil s čela. Šele malo pod gozdičem, nad strmimi skalami se je ustavil Pod skalami je vodila pot, po kateri so nosili v mlin iz Struževa. Mladi mlinar je vedel, da bo Oton šel tod domov in ga je čakal, da napravita obračun, težek obračun. Ni mu bilo treba dolgo čakati, kmalu je po stezi veselo, nič hudega sluteč, prižvižgal oskrbnikov sin. Jurko je tedaj vstal iz grmovja in stopil pred začudenega mladeniča. »Dober večer, Oton.« Fant se je ustrašil in obstal, potem pa je odgovoril: »Bog daj. Kdo pa si«? »Jurko sem, mlinar iz Grabna.« Otonu so se zašibila kolena. »Jurko si, mlinar iz Grabna?« je zategni! v prečudnem strahu. »Da.« Oton se je opogumil. »In kaj iščeš tod, saj je že pozna noč?« »Kaj si pa ti iskal? Morda si lovil slepe miši?« »Ne razumem te. Domov se vračam. Staršem sem dolžan odgovarjati, kje sem bil, tebi pa ne.< Jurko je stopil trdo predenj. »Mar hočeš, da ti jaz povem, kje si bil?« Otonu so se ježili lasje na glavi. »Pusti me in pojdi svojo pot.« V Jurkotu je divje vrela kri. »In ti pusti moje dekle. Zakaj se obešaš pod njenim oknom in jo šiloma poljubljaš.« Otona je stresla groza. Zmedeno je odgovorili »Rad jo imam.« »Tudi jaz jo ljubim,« je srdito zaklical Jurko. Oton se je malo umiril, njegova roka je segla za pas irhastih hlač in stisnila ročaj dvoreznega noža. Mirno je odgovoril: »Naj torej ona sama odločuje, katerega izmed naju hoče imeti.« Jurko j« divje zaškripal z zobmi: >Ona je že davno odložila. Ali tebi jaz nocoj pokažem enkrat za vselej pot od nje!« Pograbil je mladeniča za vrat in ga stisnil. Ali tudi Oton ni bil otrok. V hipu se je zableščalo rezilo dvoreznega noža pred Jurkovimi očmi. Mladi mlinar je vedel, da mu Oton misli prerezati vrat in kot blisk hitro je stisnil fantovo roko v zapestju s tako močjo, da je nož padel na tla. »Pusti me, pusti----------«je grčal Oton. Jurkotu so od togote stopile pene na ustnice. »Mislil si me zaklati kot prašiča, kajne? Pa si se zmotil, fante, Jurko se še ne boji takih smrkavcev!« Prerivala sta se in hropla, obstala sta čisto na robu skale. Jurko je tedaj odrinil Otona od sebe in ga z vso silo pahnil čez strme pečine. V noč se je začul grozen krik, zamolkel padec na zemljo, še dvakrat, trikrat je vzdihnilo spodaj, potem pa je bilo vse tiho. Jurko je obstal nad pečinami in napeto prisluškoval, a nič več se ni ganilo. In tedaj je Jur-kota obšla taka groza kakor nekdaj Kajna, ki je ubil Abela. Obstal je kakor okamenel, dih mu je zastajal v prsih, ena sama misel je vsega prevzela: »Morilec! Ubil si človeka!« Jurko je odrevenel pod strašno težo te misli. Toda, saj oni morda ni mrtev, je le nezavesten! Oprijel se je te misli, kakor se prime potapljajoči se slednje bilke, da bi si ohranil življenje. Mlinar je hitel navzdol, hitel, kar so mu dale poslednje moči. Obstal je sredi poti, kjer je ležalo truplo Otonovo, strahoma je pokliknil k njemu in mu privzdignil glavo. Toda, oj, groza! Lobanja je bila razbita; ko je Jurko privzdignil glavo, se mu je vlila po rokah in po belih srajčnih rokavih še topla kri. Mlinar je onemel od groze in spustil mrtvo glavo nazaj na kamen. V njegovi notranjosti pa je z vso močjo kričalo : »Ubil si človeka! Morilec! Kajn! Prelil si nedolžno kri!« Jurko je zastokal v strašni bolečini in zrl na mrtvo truplo pred svojimi nogami. Zdelo se mu je, da se mu je nekdo zlobno zahihital, čul je glas hudiča, ki mu je šepnil: »Pa sem te prevaril za dušo, mlinar Jurko, in sem te!« »O Bog!« se je izvilo Jurkotu iz prsi. Hudič pa mu je z demonskim hihotom odgovarjal: »Ne kliči Boga, morilec! Prelil si nedolžno kri, kako moreš sedaj imenovati božje ime?« »Kaj sem storil, kaj sem storil!« je divjal obup po Jurkotu. In hudičev zlobni glas mu je odgovarjal: »Ubil si ga, o, ubil! Igral sem s teboj za dušo in sem jo priigral.« »Proč od mene, satan!« je zakrilil Jurko z rokama predse. A satan mu je znova jel govoriti: »O, ali veš, kaj bo zdaj s teboj, Jurko, mladi mlinar? Vržejo te v ječo, gadi in kuščarji te bodo žrli v njej; ali pa te pošljejo na galere, bič ti bo vsak dan razsekava! ponosni hrbet.« »Kaj mi je storiti?« je obupno viknil mlinar. »Tu je voda, skoči notri!« se je glasil odgovor. Jurko je okleval, a voda mu je šumela čim dalje bolj vabeče in hudič mu je s posmehom govoril: »Hladna je, v njej najdeš mir!« Tedaj pa se je nenadoma hudič nekam odmaknil in Jurko je začul skozi temo berača Tilna glas: »Za greh mora biti pokora!« Pa tudi ta glas je utihnil in Jurko se je zdramil iz omotice, tresoč se od groze, ob Otonovem truplu. Z obema rokama si je stisnil vroča senca in polglasno vzdihnil: »Moj Bog, še zblaznel bom!« V temi je videl na belih rokavih temne madeže in zdelo se mu je, da ga Otonova kri žge kakor žareče železo. Kričal bi, kričal od prečudne bolečine, toda glas mu ni hotel iz grla. Toliko časa je stal ob mrtvem oskrbnikovem sinu, da so jele zvezde na nebu bledeti. Jurko se je že povsem zbistril iz čudne omame in se odpravil po stezi proti domu. Zlezel je na podstrešje In se zaril v seno. Tine je mirno spal, ni se kbudil ob Jurkovem prihodu. Morilcu Jurkotu pa hemirna vest ni dala pokoja. Od silne utrujenosti •o se mu začele zapirati oči; tedaj pa je stopil Predenj Oton, smrtno bled, s posinelimi ustnicami, ** glave mu je tekla kri in škropila Jurkota. Mli-har je strmel v Otonove oči, ki so sijale tako *trašno, dva grozna plamena maščevanja sta mu Rorela v očeh. In mrtve ustnice so šepetale: »Proklet bodi, morilec I Moja kri na tvojo Rlavo!« Jurko se je zbudil in plašno zastrmel predse. Otona ni bilo nikjer, skozi špranje podstrešja je že silila medla dnevna svetloba. Jurko se je obrnil in znova mu je sen stisnil oči. Pred njim je zrastel grad v Stražišču in dva biriča sta ga gnala v veliko viteško dvorano. V dvorani so bili zbrani Albert grof Ortenburžan, na njegovi desni strani je sedel mestni vicedom, popolnoma trezen, na levi strani pa je stal oskrbnik gospod Anton. Jurko, grešnik, morilec, je stal pred njimi in nobenemu ni upal pogledati v obraz. Stal je in molče čakal sodbe, pripravljen na vse. Tedaj je spregovoril mestni vicedom, čudno votlo in svečano je donel njegov glas in besede so zadevale Jurkota v srce. »Jurko Mlinar, razbojnik, morilec, ali veš, kolika je tvoja krivda? Bog je umrl za človeka na križu in taistega človeka si ti ubil!« Grof in oskrbnik sta soglasno vzkliknila: »Na pogibelj mu!« In mestni vicedom je svečano vprašal: »Kakšno kazen zasluži pobojnik Jurko, ki je prelil nedolžno kri? Oskrbnik' je srdito govoril: »Edinca mi je ubil, zaslužil bi glavosek, a po milosti božji, vicedom, ga obsodi na galere, zakaj velik je njegov greh.« Spregovoril je grof Albert: »Stori, kakor ti vest narekuje, a sodi pravično; njegov uboj je kakor tisti mutasti greh, ki do neba vpije.« Vicedom je s svečanim glasom razsodil: »Jurko Mlinar, grešnik nad grešniki, naj te sodi Bog tako milostno, kakor te bom sodil jaz. Hej, biriča, vlecita ga v najglobljo temnico, tam naj premišljuje svoj krvavi zločin do smrti.« Grozna tišina je zavladala v prazni dvorani, Jurkotu so pa klecnila kolena. Biriča sta ga pograbila in ga vlekla po dolgem hodniku. Vedno niže so šli in nazadnje je eden biričev odklenil težka vrata. Iz notranjosti strašne ječe je udaril duh po gnilem mrliču. Pahnila sta ga notri in zaklenila vrata za njim. — Jurko je ostal sam v temačni ječi in obup mu je polnil dušo. Tedaj je pristopil k njemu hudič, oči so mu žarele kakor oglje, zlobno se mu je zasmejal in mu ponujal vrv. »Na, tu imaš, ta te bo rešila muk.« Jurko se je strahoma umikal hudiču, oni pa je le silil vanj in mu ponujal vrv: »Obesi se. Mar boš vse življenje gnil tu v tej vlažni luknji?« Jurko si ni upal prijeti vrvi. Hudič pa je vtaknil konec vrvi v železni križ v oknu in naredil zanjko. »In notri vtakni glavo, zadrgni vrv in konec bo. Od Boga ne pričakuj milosti, ker je nima zate. Žgoči hudičev pogled je zmešal mladega mlinarja, vtaknil je glavo v zanjko in zadrgnil vrv. Tedaj pa je vso ječo oblila peklensko rdeča svetloba, modrikast plamen je švignil iz tal in hudič, stoječ sredi plamena, se je grozno hohotal. »Ha, ha, Jurko, mladi mlinar, poceni sem kupil dušo od tebe!« Mlinarja je znova objela groza in v polsnu je zaklical: »Kriste reši me!« Tine poleg njega se je vzdramil in planil na noge. »Kaj vpiješ?« je vprašal, zbujen od strašnega Jurkotovega klica. Zdaj se je vzdramil tudi Jurko, ves premočen in drhteč. Sončni žarki so že plesali po senu in Jurko je vstal. Tine je plašno strmel vanj. »Moj Bog, Jurko, poglej si roke in srajco, — ves si krvav. Kaj si delal ponoči, nesrečnik?« je klical prestrašeni Tine. Jurko si je ogledal krvave^ srajčne rokave, skoro se mu je «temnilo pred očmi. Nič ni odgovoril Tinetu, vrgel je srajco s sebe in oblekel drugo. Potem je hitro zlezel po lestvi, takoj za njim je šel Tine in odprl vrata v mlin. Jurko si je najprej v studencu umil roki in z grozo gledal, kako je Otonova kri skalila čisto studenčnico. Danes ni postal pred mlinom kakor drugekrati, ni poslušal zvonenja in ne gledal blesteče Save. V duši mu je divjal obup in ga hotel raztrgati. Vrgel je vodo čez kolesa in se vrnil v mlin, kjer je že Tine nasipal žita v pajkelj. Kamen je začel treti zrna, stope so udarile, da se je mlin stresel. Začela se je v mlinu pesem dela, ki jo je doslej Jurko s takim veseljem poslušal, danes pa ni imela mika zanj. Nekaj časa je še šaril po mlinu, potem pa je odšel pred ognjišče, ukresal ogenj in pristavil zajtrk. Plamen je veselo vzpiapolal, a Jurkotu se je zdelo, da ta plamen žge njegovo in v tankem curku vlivamo vrelo vodo nanj, dokler madež ne izgine. Lahko tudi držimo madež nad soparo in nato operemo s salmiakovo vodo in milom. Iz belega perila odstranimo sadne madeže tudi na ta način, da ga namočimo za 24 ur v sladkem ali kislem mleku in ga naslednji dan izperemo, ali pa s tem, da ga zdrgnemo s citroninim sokom. — Sadne madeže na rokah pa odstranimo s citroninim sokom ali pa tudi samo z notranjo stranjo olupka iste. Oljnati madeži: 1. Iz papirja odstranimo oljnate madeže tako, da položimo omaščeni papir med dve poli pivnika in zgornjega dobro zmočimo z bencinom. Nato takoj potikaj z vročim likalnikom, da bencin Izhlapi. Če je treba, še večkrat ponovi, vendar moraš pivnika vedno obnoviti. — 2.^ Iz perilnega blaga pa odstranimo oljnate madeže z drgnjenjem s terpentinovim špiritom ali bencinom. Potem operi blago v vroči vodi in kuhaj v milnici, kateri si dodala nekoliko sal-miaka. — 3. Iz blaga, ki ga ne moreš 'kuhati, pa odstraniš oljnate madeže s pranjem v topli milnici z dodatkom nekoliko terpentina. Petrolejske madeže namaži s kašo iz bencina in žgane magnezije. Posuši in izkrtači. Madeži od dežja in prahu. Dežne madeže, ki se še poznajo, ko so že suhi, najprej izkrtačimo in potem zdrgnemo z vlažno krpo, namočeno v razredčenem salmiaku ali bencinu. Madeži od plesnobe: 1. Platneno blago, prizadeto od plesnobe, najprej dobro operemo, potem madeže namočimo v mešanici 1 žlice vodikovega prekisa, 4 žlic vode in toliko salmiaka, da se njegov duh dobro čuti. Ko se je nekaj časa namakalo, izplaknemo. To ponovimo večkrat, nato blago posušimo in zlikamo. To čiščenje je popolnoma neškodljivo. Paziti pa moramo, da je blago popolnoma suho, preden ga spravimo. Pri svežih madežih zadostuje že, da jih namočimo v kisovo vodo. Lahko tudi namočimo blago v polnomastno mleko in nato izperemo. — 2. Plesnobne madeže na papirju s čopičem namažemo z razredčeno klorovo razstopino. — 3. Plesnobne madeže na svili omočimo z razredčenim salmiakom in izplaknemo. Ali pa zdrgnemo madeže s terpentinovim oljem, namažemo z ogreto žgano magnezijo, pustimo nekaj časa stati, potem iztepemo. ■' ‘V Ilustracije in klišeji dajo reklami Sele pravo lice. — Za reklamo v ri-tokih nakladah uvaiujte le o Jf i e tli sk, ki je danes na j cenejši/ Kamenotf sk • Knjigetisk Bakrotisk • Klišarna Litografija a OFfsettisk JUGOSLOVANSKA BS TISKARNA LJUBLJANA KOPITARJEVA UL. 0 Če kratkovidna gospa ne drži jezika. Gospa Urška je zelo kratkovidna. Pa je zadnjič vseeno šla pogledat umetniško razstavo. Naenkrat pravi: »No, to je spet ena tistih nemogočih in neumnih slik, ki jih mladi ljudje smatrajo za umetnost.« Pa pristopi sluga: »Oprostite, slika, to je ogledalo.« SßtssSsm mvOSm Meseca decembra 1. 1935 se je pri KARITAS zavaroval trboveljski rudar Šiflrer Tone. Njegova žena Jožefa ga je sama do tega pripravila. Čisto razumljivo je, da je rudarjeva žena, ki neprestano trepeta za življenje svojega moža, previdna in skuša pravočasno poskrbeti, da je za primer nenadne moževe smrti vsaj nekoliko preskrbljena. Našega zavarovanca Šiffrerja Toneta je že pred več leti v rudniku >nekaj potolklo«, kakor je sam izpovedal pri pisanju ponudbe za zavarovanje. Do aprila 1. 1938 je Šiffrer Jožefa v redu plačevala mesečne prispevke za zavarovanje svojega moža. Od tedaj pa so plačila popolnoma izostala. Avgusta meseca je morala KARITAS to zavarovanje zaradi neplačila razveljaviti (ker še ni bilo plačano za tri leta). 0 razveljavljenju je KARITAS obvestila plačnico in ji obenem sporočila, da se zavarovanje lahko takoj obnovi, če plača vse zaostale mesečne prispevke. Na to obvestilo ni prejela KARITAS nobenega odgovora. Minili so dobri trije meseci. V pisarno KARITAS v Ljubljani je vstopila v črno oblečena žena srednjih let. Izročila je polico in mrliški list. Ta žena je bila Šiffrer Jožefa. Povedala je, da je njen mož umrl na posledicah nezgode. Dne 3. oktobra se je v rudniku nanj podrla stena. Sedaj je prišla po denar. Ker je mož umrl na posledicah nezgode, je pričakovala izplačilo dvojne zavarovalne vsote. To bi tudi dobila izplačano, če bi bilo zavarovanje še v veljavi. Nesrečno vdovo je strašno osupnilo sporočilo, da nima pravice do izplačila, ker je zavarovanje že razveljavljeno. Ko ji je uradnik razložil, da mesečni prispevki za zavarovanje njenega moža že od 1. aprila niso bili plačani, je povedala, da se je aprila meseca preselila k bolni materi. Ker je bila prepričana, da mož redno plačuje mesečne prispevke, jih sama ni nakazovala. Pri bolni materi je ostala do oktobra. Mož torej ni plačeval mesečnih prispevkov in ji tudi ni sporočil, da je prejel obvestilo o razveljavljenju zavarovanja. Sedaj, ko je pomoči najbolj potrebna, je vse izgubljeno — zaradi neplačila. Vdova je vsa strta zapustila pisarno. Lepa knjiga za Božič? AH ste že brali najnovejšo Matičičev© knjigo. „ŽIVI IZVIRI“? Je to zares prezanimiva zgodovinska povest slovenskega rodu od davnih dni do danes. Posebno primerna za društvene knjižnice. — Knjiga je prejela letos prvo banovinsko literarno nagrado. — Na razpolago je v vseh knjigarnah in pri založbi, Marmontova 11, Ljubljana. »Očka, zakaj pa imaš tako malo las na glavi?« »Veš, toliko delam z glavo, dragec, da si koža na glavi nikoli ne more odpočiti in tako lasje za rast nimajo nobene prilike.« »Aha; zdaj razumem, zakaj mama nima brk.« * Ravno prav. Slikarica Tatjana je udobno namestila svoje slikarsko stojalo sredi Berano-ve pšenice, ker da ima od tam najlepši razgled na Šmarno goro, ki jo hoče naslikati. Pride Beran in Tatjana pravi: »Ali ste morda hudi, ker sem tu?« — Beran zagodrnja v brado: »0, prav nič. Narobe. Saj sem itak mislit postaviti strašilo zoper vrane v pšenico.« dušo. Vrata v mlin so bila odprta in Jurko je v čudnem strahu poslušal, kdaj pridejo ponj biriči. Tedaj je nekdo planil kakor vihra v mlin in Jurko je začul do smrti preplašen glas, ki je kriknil: »Kristus, Bog, kaj se je zgodilo!« Jurkotu so se zašibila kolena in komaj je še slišal Tinetov vznemirjeni glas, ki je vpraševal: »Kaj si videl? Govoril« Došlec je hitel pripovedovati. »Grajski Oton leži tam na poti, pod pečinami, z razbito glavo, ves v krvi, — mrtev ., .< »Oton mrtev?« je hlastnil Tine. »Mrtev. Moj fant je tekel v gradič pravit, naj ga gredo iskat. Uh, mene je groza,« je vzdihnil kmet in sedel na meh, ki ga je prinesel. Jurko se je obrnil vstran od ognja, da ne bi opazil prišlec na njegovem licu bledosti, naslonil se je na vrata in s težavo vprašal: »Ali ga je ... kdo — ubil?« Kmet iz Struževa je odkimal z glavo. »0 ne. Čez pečine je padel in se ubil. Sinoči je bil pijan, ko se je vračal domov. Moj fant pravi, da je šel pozno od Urha.« Jurko se je oddahnil. 0, saj nobeden nič ne sumi, ne bodo ga vlekli v grajsko ječo. Kmalu sta prišla mimo mlina dva grajska hlapca z nosilnico, za njima je šel obupani oskrbnik in fant, ki je nesel v gradič strašno novico. Struževčan se je poslovil in hitel za njimi. Tedaj je stopil Tine pred brata. »Jurko!« Mladi mlinar ni upal dvigniti glave. Jurko, priznaj! Kri na rokavih tvoje srajce te izdaja!« Tinetov obraz je bil teman kakor noč. Jurko se je oprijel stene, da ni padel. A Tine je bil neizprosen. »Priznaj. Ti si ga ubil in ga potem zavlekel pod pečine.« Jurko je odkimal, Tine je še dalje silil vanj. »Ne taji. Ubil si ga.< S hripavim, samemu sebi tujim glasom je odgovoril Jurko: »Sam se je ubil, jaz ga nisem.« Tinetu se je zasvetilo v glavi. »Ti si ga pahnil čez pečine?« »Da,« se je Jurkotu iztrgalo iz prsi priznanje. Še lahkoživi Tine je klonil pod težo te besedice. »Moj brat — morilec?« je zaklical v grozi. Jurko ga je pogledal in videl, da pri njem ne najde usmiljenja. »Tine,« mu je rekel, »ubil sem ga, ker mi je hotel ubiti — srečo življenja, uničiti mi srce.« Tinetove besede so padale kakor udarci. »Ubil si njega in s tem si uničil tudi sebi življenje, zastrupil si svojo dušo za zmerom.« Mlademu mlinarju je glava klonila globoko na prsi. »Pojdi, pripelji biriče, naj me uklenejo, peljejo pred sodbo, ne bom se branil,« je šepetal. Tine se je vzravnal. »Če si ti Kajn, mar naj bom jaz Judež?« Jurko se je z obema rokama prijel za glavo. »Tine, tvoje besede me ubijajo!« »Ne ubijajo te moje besede, sam si se ubil,« je trdo govoril brat. »Ljubezen me je zavedla,« se je sam sebi opravičeval Jurko. »In ljubezen ti je storila, da sedaj ne boš imel nobenega mirnega dne več. Do groba te bo grizel opomin na krvavi dogodek, pil bo veselje iz tvoje duše,« je pripovedoval trdo Tine. Jurkotu je premagala bolest. Naslonil se je na Tineta in se zjokal, kakor otrok v materinem naročju. Tinetu se je brat zasmilil, saj je vedel, da ni storil strašnega dejanja iz zlobe, ampak ga je le nagla jeza zavedla tako daleč. Potegnil mu je z desnico po črnih kodrih. • »Ne jokaj, Jurko, saj nisi sam kriv.« »O, nisem, satan me je zapeljal,« je vzdihoval Jurko. »Zato se umiri. Saj nihče razen mene ne ve.« »Če bi zvedeli mati,« je med solzami vzdihnil mlinar. »Ne smejo izvedeti in ne bodo. Jaz bom molčal kakor grob.« »Pa če izve ona, Minca,« je bolna duša Jurko-tova začutila novo ost. Tine ga je porinil od sebe in se ujezil. »Ne nori, vsaj sedaj se spametuj. Zaradi nje si postal morilec, vse življenje boš čutil kri na svojih rokah. Zavoljo nje si prizadejal oskrbnikovim tako žalost, vsaj zdaj jo pusti pri miru. Babnice so vedno človeku v nesrečo, zato ie bedak, kdor se smoli okrog njih.« Jurko ni odgovoril, počasi je tudi nehal jokatL Zdelo se mu je, da so solze odpravile velik del bolesti. Z novo silo se je lotil dela. Drugi dan je prišla v mlin Minca. Nikoli j« ni bilo dol, zato je Jurko zaslutil zlo, ko jo je ugledal. V cerkvi so zvonili žalobno, otožno, prav sem v Graben je segal tisti mrzli zvok. Minca se je ustavila pred mlinarjem In ga tako čudno zrla s tistimi svojimi plavimi očmL »Poslušaj, Jurko, kako pojo zvonovi. Zdaj neso Otona k pogrebu,« je čez čas počasi dejala. »Da,< je rezko odgovoril mlinar Minca je stopila pred fanta in ga ostreje gledala. »Jurko, govori kakor pred živim Bogom: ali si ga ti ubil?« Mlinar se je stresel, toda šiloma se je nasmehnil in rekel: »Kaj ti je prišlo na um. Padel je čez pečine.« »Tisti večer si se rotil, da ga ubiješ.« Jurko se je glasno zasmejal. »Saj si videla, da sem šel naravnost domov, Otona še videl nisem.« »Prisezi!« mu je velelo dekle. Mlinar je dvignil tri prste kvišku in se zaklel: »Pogrezne naj se zemlja pod menoj, če sem ga ubil!« Mince mu je verjela in je z mirnim srcem odhajala iz mlina. Ah, kako strašni so bili za Jurkota naslednji dnevi. Ljudje so prinašali v mlin žito ali so odnašali v mehovih moko in slednji je sedel na hišni prag ter začel govoriti z Jurkotom. Ni govoril dolgo, že je beseda padla na oskrbnikovega Otona. Kmetje so ga hvalili in pomilovali, ker je storil tako nesrečno smrt. 0, kako težko je poslušal Jurko te govorice! Zdelo se mu je, da vsi kažejo nanj: Ti si morilec! Premnogokrat je koga pogledal v oči, ko je pripovedoval o Otonu, Če nima morda v njih zapisane obsodbe, toda vsi pogledi so bili mirni, odkritosrčni. Mlinar Jurko je delal za dva in med delom je pozabil, kakšno strašno težo nosi na svoji dušL Zvečer pa, ko je legel na dišečo seno in klical spanec na trudne oči, se je oglasil pekoči črv vesti in ga grizel tako strašno, da se je Jurko včasih zvijal v onemogli bolečini. Otonova kri ga je žgala kakor živ ogenj, večkrat bi najlažje tulil od presilne bolečine. Minco je prevaral, ljudem j« nametal peska v oči, svoje duše pa ni mogel ogoljufati. Iz teme ga je premnogokrat zrlo dvoj* kalnih, mrtvih oči in posinele Otonove ustnic* so šepetale: »Moja kri naj pride nad tvojo glavo 1« Ali je to posledica prekletstva, ki ga je mati prinesla v mlin in zdaj prehaja nanj, na nesrečnega sina? Je mar resnična ljudska beseda, da s* usoda gradu in mlina čudno prepletata? Mladi mlinar se je valjal brez spanca dolg* noči, kes in obup sta mu drugovala. Želel je zaspati, a sen je bežal od njegovih oči; želel je umreti, a smrt ni marala za mladega mlinarja. Poskusil je moliti za pokoj Otonove duše, a neki silni glas mu je zavpil v duši: »Ne moli, Jurko, morilec, ne kliči še bolj srda božjega nase!« In Jurko je položil roki pod glavo in ni upal več moliti. Če pa je mlademu mlinarju sen stisnil oči, ni imel dolgo mirnega počitka. Komaj je trdno zaspal, že je prihitel k njemu hudič, oči so mu žarele kakor oglje. In hudič mu je prišepetaval, naj si vendar vzame življenje. In kadar je hudič odhajal, je z groznim glasom zaklical: »Hej, mladi mlinar, poceni sem kupil tvojo dušo!« In Jurko se je zbudil, mrzel pot ga je oblivaL Nikjer več ni imel mladi mlinar obstanka. Vse ga je dražilo, nikjer več ni videl tiste lepote, ki jo je prej s tako radostjo srkal vase. Ptiči so mu klicali kakor tistemu drvarju v pravljici: »Ubil si ga, ubil si ga!« Vse ga je preganjalo, narava sama, ki jo je tako ljubil, se je zaklela zoper morilca. Vsaka vejica in sleherna trava mu je klicala v spomin zločin, še stope, ki so tolkle proso, so bobnele: »Ubil si ga, ubil, ubil!« Jurko je bežal ven, proč od stop, a voda, ki j* šumela pod mlinom, mu je na dolgo in do zadnj* pičice natančno povedala njegovo zgodbo. Od hribov je potegnil vetrič, Jurkotu se je zdelo, da mu je prinesel na uho Otonov smrtni vzdih. V šumu gozdov je čul mladi mlinar strašno zgodbo, ki mu je uničevala mlado dušo. Večkrat mu je postalo vse rdeče pred očmi, živordeče, kakor Otonov* kri. (Nadaljevanje sledi.) Plačajte danes, jutri je že lahko prepoznat Zdravstvena švla Staramo se. Ali res? Prejel sem obupno pismo 50 let starega gospoda. Ves nesrečen je, češ da je postal star in da ga starost že 20 let silno muči. Ob vsakem rojstnem dnevu se je zdrznil in strah pred smrtjo ga muči celo ponoči ter mu krati spanec. Povem naj, če obstoja lek proti starosti. Skušal bom odgovoriti po svojem najboljšem prepričanju. — Jaz jih imam tako nekako štirideset. Sam o tem še nisem premišljeval. Moja žena me včasih na to spomni, kadar gre za priprave za moj rojstni dan, ki jih seveda moram vse sam plačati. Zdi se mi, da se od svojega 20. leta sploh nisem nič postaral. Na zunaj morda. Lasje in koža so drugačni kot pri 20-letniku. Hoja je morda manj poskočna. Telesna teža je obilnejša. Toda moje prepričanje je, da so ti znaki le dokazi za tok časa, ne pa tudi za moje staranje. Osebno sem prepričan, da sem še mlad. To tni očita celo žena, kadar postanem z otroki preveč >divjk, kot se ona izraža. Kadar namreč ukradem urico sredi svojega zelo napornega poklica in se posvetim družinici, takrat je v stanovanju kot na divjem Zapadu. Po tleh se valjamo, pohištvo prekucujemo in iz njega delamo vlake, avtobuse in druga prometna sredstva. Gremo se konjenico, najrazličnejše dirke, plešemo po radijski godbi in še mnogo tega počnemo, kar se mladini spodobi. Žena pravi, da sem nor, jaz pa jo objamem in še z njo zaplešem. Pa naj kdo reče, da sem star! — No, to mimogrede. Res je pa to, da je človek lahko tudi v starejših letih mlad, ako se zna mladega čutiti in če gre na vsako delo z mladostno vnemo, proti vsakemu življenjskemu udarcu pa z mladostno korajžo. Lagal bi, ako bi rekel, da mi je bilo v življenju kdajkoli z rožicami postlano. Komaj se je ena težava porazgubila, je že nastopila nova, navadno hujša. Tudi danes jih imam še vse polno. A nikdar se težav nisem ustrašil. Danes se mi vidi, da bi res postal star, ako ne bi imel več prilike se z življenjskimi težavami boriti. Celo življenje tudi opazujem, da postajajo v vsakem oziru stari (in iilistrski) ljudje, ki menijo, da so svojo življenjsko nalogo že izvršili, če so s pedantno vestnostjo odpravili tistih nekaj ur dnevnega poklicnega dela, nato so se pa posvetili ali zgolj domu ali kavarni ali sprehodom, skratka le svoji lastni udobnosti. Ni čuda, da imajo potem preveč časa, da premišljajo o težavah in neumnostih prejšnjih let ter jih spomini kot čarovnice preganjajo celo v spanju. Nič ne vedo, da je še vse polno dolžnosti, ki jih mora človek v sodobni družbi vršiti, ®e da bi za to mogel pričakovati gmotno odškodnino, prej bi mogel doživeti nehvaležnost in razočaranje. Dobrodelno, prosvetno, mladinsko vzgojno, športno itd. udejstovanje je danes že prav tako dolžnost kot delati v svojem poklicu. In to delo te bo ohranilo mladega. Med mladino stopi in se ji nesebično posvetil Videl boš, kako se bo začela po tebi pretakati nova in sveža kri. Misel na starost se bo umaknila mladostni podjetnosti. Ničesar nisem v svojem življenju z večjim pomilovanjem opazoval kot tako zvane mlade starce in starke. Pet in dvajset let mu je bilo, pa je bil duševno že ves tak ko da mu je 80 let. Takega mladega starca zapusti ves smisel za lepoto življenja, vse veselje do življenja. On samo nerga in se ujeda, ne izvrši pa nič pametnega in graditeljskega. Kako so postali taki, si je težko razložiti. Zdi se mi pa, da je največja prijateljica staranja zaljubljenost samega v sebe in brezdelje. Cas nahoda je prišel. Ni je bolj sitne stvari v hladnih jesenskih in zimskih mesecih kot je nahod. Ženske se kregajo, ker nimaš nikdar dovolj robcev, sam si pa siten in vsem nadležen. Seveda ne mislim tu na nabode, ki lahko nastanejo v zvezi s kakimi resnejšimi obolenji v nosni, oziroma ustni duplini. Mislim na prehlade, ki tako običajno tudi drugače zdravega človeka napadejo. Vendar pa tudi čisto navadnega nahoda ni zanemarjati. Koj bodi povedano, da razne kreme, praški in s kemikalijami prepojene vate niso v pravem smislu zdravila, temveč ti nadlego le za nekaj časa olajšajo. Še vedno velja kot najboljše zdravilo proti nahodu - potenje, ki ga povzročimo s čisto preprostimi domačimi sredstvi. Ko sem bil še kot dijak doma, smo nahod kar kmalu odpravili. Mama so vzeli škaf, nasuli vanj senenega zdroba, položili vanj še razbeljeno zidno opeko, mene do pasu slekli, me preko glave in celega zgornjega telesa pokrili z odejo, me nagnili preko škafa in vlili v škaf kropa. Stvar se je začela pariti, z mene pa je tekla zgoščena para in — pot. Nato so me kratko otrli s krpo, ki je bila namočena v ledeno mrzlo vodo. Vse to je trajalo nekaj minut in že sem ležal do glave močno zavit v odeje v postelji. Tu se je začel drugi del procesa. Iz mene je začelo liti, da je bilo v nekaj minutah vse mokro. Stokal sem nad to nevšečnostjo, a mama so rekli, da naj me le »prekuha«. In me je kuhalo tako kaki dve uri. Nato so me preoblekli in položili v suho posteljo. V enem dnevu sem bil zdrav. Dobro se pa spominjam, da naša mama, ki so drugače zelo blaga duša kot vse mamice, niso bili nikdar bolj hudi, kakor če je kdo puščal »hišna« vrata odprta. Vedeli so, da je treba vse to delati v toplem zaprtem prostoru in da bi vsak prepih lahko škodoval. — To je domača zdravniška pamet, ki je pa kljub svojemu znanju še vedno ne morem prehvaliti, vsaj pri nabodih ne. — Dodal bi le še to, da potenje v postelji močno pospešuje lipov čaj, vroč citronin sok, čaj iz cvetja španskega bezga in čaj iz vrbine skorje, kar je manj znano. »Že 20 let imam enega in istega šefa.« Kaaaj, tako dolgo si že poročen?« * Ljubezni znak. »Po čem si prav za prav spopala, draga, da me ljubiš?« »Veš po čem? Po tem, da sem se vsakokrat pozno razjezila, kadar je kdo trdil, da si pravi *epec.« Najtežje zaslužene dinarje določite za plačilo premije svojega zavarovanja! Slaba tolažba. Gospa Lija je komaj leto dni poročena. Pa nekega večera 'föb možička ni bilo in t>'l° domov. Vsa obupana in v solzah pravi Lija svoji materi: »Kaj praviš, mama, kaj se je zgodilo? Jaz sem že čisto obupana. Pomisli, Ru-1 rt fT dija že. ves večer domov in jaz niti ne vem, kje j. - da i®-« Mama: »Potolaži se, Lija! Mogoče bi še bolj upavala, če bi vedela, kje je.« Največja vaša skrb naj bo takojšno plačilo * * Na trgu. Gospa: »Po čem so jajca?« — Branjevka: »Po dinar in pol. Ubita dam po dinarju.« — Gospa: »Ubijte mi jih za deset dinarjev!« * Ni napačno odgovoril. Profesor: »Turnšek, povejte mi, kaj je to teorija?« — Dijak Turnšek: »Teorija, teorija, hm, ne morem se dobro spomniti. Vem samo to, da je teorija nekaj nepraktičnega.« Dora, meščanka, pride prvič v svojem življenju na deželo. »Zakaj pa tale krava nima rogov?« — vpraša jekega kmeta. — »Hm, veste, gospodična, to je različno. So krave, ki pridejo brez rogov na svet. Potem so krave, ki si rogove polomijo, Nekaterim roge tudi po-žagamo. S tole »kravo« pa je čisto posebna zadeva. Tale krava je namreč — konj.« Kako vpliva dušik na kakovcst in kvliiino ksneiijskik pcsisvcdvv? V preteklem stoletju je kmetijska znanost ugotovila, da je dušik najmočnejši motor v rastlinskem življenju in rasti. Dolgoletni poskusi, tako v kemičnih laboratorijih kakor na polju samem, pa so zgornji znanstveni rek izpopolnili z novej-šimi znanstvenimi raziskovanji, ki ugotavljajo: da ni dušik samo važen činitelj za povečanje poljskih pridelkov, temveč da je dušik nad vse važen činitelj^ za tvorbo sestavin, ki so v rastlinski hrani za človeško in živalsko življenje neobhodno potrebne. Na podlagi 1000 poskusov v raznih podnebnih in talnih razmerah v Evropi in Severni Ameriki je agronomska veda in praksa ugotovila, da zviša 1 kg čistega dušika, dodanega zemlji v obliki umetnih gnojil kot hrana, pridelek pri pšenici za 17 kg zrna, pri ozimni rži za 17.5 kg zrna, pri jarem ječmenu za 16.9 kg zrna, pri ovsu za 18 kg zrna, pri krompirju za 87 kg gomoljev, pri sladkorni pesi za 83.5 kg gomoljev, na travniku za 29 kg sena, na umetnem travniku za 62 kg zelene mase. Samo po sebi je umevno, da lahko vpliva dušik tako povoljno na pridelek samo tedaj, ec je zemlja v stari moči. oziroma če je pravilno in dovoljno gnojena tudi s fosforno kislino, kalijem in apnom. V Nemčiji so izvršili poskuse pri pšenici z namenom dvigniti v pšenici odstotke beljakovine, glutena (kleberja). Z intenzivnim gnojenjem z dušikom, fosforno kislino in kalijem so dosegli, da je dobila tudi nemška moka dobre pecivne sposobnosti. Poskusi so tudi dognali, da z dobrim in pravilnim gnojenjem lahko vplivamo na tvorbo vitaminov A^ in C, ki so neprecenljive vrednosti za zdravje človeškega in živalskega telesa. Z dušičnim gnojenjem pa se lahko znatno poveča tudi odstotek lahko prebavljivih beljakovin v travah in drugih krmskih rastlinah (izvzemši metuljčnic), Pridelek zelene mase na ha: gnojeno s Tomaževo žlindro in kalijem: rž za zeleno krmo 142 q; gnojeno z apnenim dušikom, Tomaževo žlindro in kalijem: 265 q rži za zeleno krmo; prebavljive beljakovine v senu, gnojenem s P. K. 9%; gnojenem s P. K. in dušikom 12.7%. Iz teh podatkov sledi jasno, kakšno vrednost in važnost ima pravilno gnojenje z dušikom. Gnojilni poskusi na umetnih travnikih, ki so jih v teku lanskega in letošnjega leta naredili kmetovalci pod pokroviteljstvom banske uprave, kažejo koristnost gnojenja z dušikom oziroma Nitrofoska-lom I, ki vsebuje 8% dušika, 6% fosforne kislinq, 8% kalija in 35% apna. Gnojenje travnikov z navadnim Nitrofoskalom, ki ima polovico manj dušika, ni tako učinkovito prav zaradi tega, ker pride na travnik z nitrofoskalom II premalo dušika. Slično razmerje mora bili tudi pri žitu. Stalno gnojenje žita samo s superfosfatom ne more dati zadovoljivega učinka in uspeha, ker tudi žita zahtevajo harmonično gnojenje. Za gnojenje žita se priporoča Nitrofoskal III, ki vsebuje 10% fosforne kisline, 4% dušika, 4% kalija in 33% apna. To gnojilo je učinkovito na lažji zemlji. Težki pšenični zemlji pa ustreza N i t r o f o a, ki vsebuje 12% fosforne kisline in 4% dušika. Ozimine lahko gnojimo s temi gnojili tudi pozimi, oziroma spomladi, ko skopni sneg. Da moramo gnojiti harmonično tudi vinograd in sadovnjak, je že znano dejstvo. Letošnji gnojilni poskusi so to še ponovno podkrepili. Za vinograde in sadno drevje se priporoča Nitrofoskal I. Kmetovalci, če želite imeti v resnici dobre uspehe z uporabo umetnih gnojil, imejte vedno pred očmi prirodni zakon o ravnotežju, ki pravi, da se mora zemlja gnojiti z vsemi hranljivimi snovmi, ki jih potrebujejo rastline za zgradbo svojega telesa. To so: dušik, fosfor, kalij in apno. V lekarni. »Prosim, dajte mi prašek zoper stenice!« — Za koliko?« — Oprostite, jih nisem preštela.« Lepa je skrb za bodočnost v obliki zavarovanja, toda pravilna je šele tedaj, ko je premija poravnana! v V Za bist» ©laus Je v človeški obleki, pa ni človek. (■Biuog) Če prideneš, je manjše, če odvzameš, pa večje. (BUIBf) Nima nog, pa je noč in dan na nogah. (•Aasipog) V vodi vre, v ognju ne. (■ondy) Kaj je bil Napoleon nazadnje? (■•hfn) Kaj ima Poliorc na svoji desni roki, ko gre iz Maribora? (•AOlSlđ }9j) Kaj je znotraj in zunaj obenem? (ousto) Kaj je v razkošnih palačah najbolj svinjsko? (•nT}30§ qiJiSfntAS Zl B0B}jg) Kako najlažje zabraniš, da se ti čevelj ne pošvedra? ( soq §!poq oqy) Zakaj se ne smeš oženiti s taščo bratove žene? (*IJBUI BABjd BtOAJ at J8J[) Zakaj olikan človek ne jč mesa z roko? ( iisn z b3 jaa) Zakaj so lasje prej sivi nego brada? (•ijFajBjs os jaji) Pod vodo hodi, pa se vendar ne zmoči. (■iabi3 Bu apoA uiojB>[f s Bqsua^) V katerem mesecu ženske najmanj klepetajo? (■nfjBnjqaj \) Komu se mora vsak človek odkriti? (•azu}9 bS m ‘nui3)S!x) Katero vino ima pošten človek najrajši? ('ouiA - ouiog) Ako je deset vrabcev na strehi in tri ustreliš, koliko jih še ostane? (•ajaipo iSnjp aaq hiapaqo^) Plačaj premijo vedno točno v znesku, ki je napisan na položnici! Drugače boš plačal premalo, dobil boš opomin in novo položnico ter priračunane nove stroške! Pri vojakih. Narednik razlaga: »Nikdar ne pojejte h konjem od zadaj, ne da bi jih prej nagovorili. Sicer vam obrcajo vaše trde betice tako, da bomo imeli v hlevu same kraljeve konje.< Z neplačilom premije izzivate nesrečo! ^ »KaJ toliko časa Zz. zijaš v mojo glavo?« K »Ko pa tako ra-/ da zrem v — praz-/. nino.« H Elini zn snetsv it hiši Delavski sin sem in pot me je zanesla širom po svetu. Videl sem mnogo lepega, a tudi mnogo takega, kar bi bilo lahko lepo, pa je po krivdi nemarnih ljudi bilo naravnost ogabno. Med take stvari spada tudi snaga v hiši. Šel sem po delavskih kolonijah. Hiše preproste, marsikje celo lesene, in njih zunanjost je pričala o enem samem, da je namreč tu nastanjena beda. Vstopim. A kakšno presenečenje. Vsaka stvar na svojem mestu. Tla snažna, kot da nihče ne hodi po njih. Miza pogrnjena s preprostim, a čistim prtom. Šipe na majhnih oknih prozorne, kot da jih ni. Nasproti mi pride ženska. Njen obraz je upadel in razodeva trpljenje in pomanjkanje. Njena obleka je iz naj-preprostejše tkanine, a — snažna in zlikana. Začudim se. Vprašujem, odkod ta preprosta lepota in snaga. »Saj vodo dobimo zastonj iz skupnega studenca v koloniji«, mi je rekla. Pa je še pristavila, da je ta studenec kakih 150 metrov oddaljen. Občudoval sem ženo in vprašal, če morda nima drugega dela, kot da snaži, čisti in riblje. Nekam otožno in pomilovalno me je pogledala, pa povedala; da je vdova s štirimi otroki, ki so vsi v šoli. Sama si služi kruh v tekstilni tovarni, boren kruh, a nekaj je. 'Globoko se klanjam pred teboj, žena trpinka, ki si v svoji zgaranosti in v svojih skrbeh vendarle ohranila smisel za vrednost snage in reda. »To je edino, kar imam poleg otrok lepega in razveseljujočega v hiši«, pravi. In vse se ji vidi tako samo po sebi umevno, da se čudi, zakaj mi je vse to kot uganka. s Prišel sem v drugo hišico. Bila je na zunaj sicer skromna, a lepo zidana, in človek bi slutil, da je v njej blagostanje. Vstopim. Nikogar doma, a vse na stežaj odprto. Trkam tu, trkam tani, vsa vrata se odpirajo, a nikjer človeka. Ko tako tavam po hiši, se spotaknem tu, spotaknem tam. V kuhinji leže po stolih in na mizi in na zaboju za kurivo cunje, obleke, umazano perilo, šolske knjige. Nič drugače ni v drugih prostorih. Vse je tako, kot da se je pravkar izvršila zelo vestna hišna preiskava, ki ni pustila na mestu niti najmanjše reči. Potem so stanovalce gotovo odgnali v — keho. Kaj še! Soseda mi pove, da se otroci igrajo v pol ure oddaljeni mlaki, da je gospodar sicer sedaj še v tovarni na delu, da pa se običajno ne vrne pred deveto, ker mora v svojo stalno družbo »pri Krivčku«, odkoder se vrača primerno natrkan, in da gospodinja pravkar že najmanj eno uro sedi pri šivilji, pri kateri se zanima za nove obleke, čeprav hodi sama okrog kot ciganka. Vprašam, kako vse to, pa mi zgovorna soseda razodene skrivnost »vzornega« gospodarstva. »On je pijanec, ona je domišljava klepetulja, otroci so pa revčki samim sebi prepuščeni. Hišo je ona podedovala po stricu v Ameriki, pa bo menda kmalu šlo vse po gobe.« Takrat sem tudi vedel, odkod toliko nereda in toliko nesnage v hiši. Pljunil sem v stran in gabilo se mi je. Da, kolikokrat ljudje zamenjujejo revščino z nesnago in snago z blagostanjem! Pa je venda» smisel za snago vse globlje ukoreninjem in ne le v polnem žepu. Lahko je bogatašu, da ima vse čisto in lepo, ko mu to delajo drugi. Če bi moral prijeti za metlo sam in za cunjo sama milostiva, Bog ve, kako bi bilo v hiši! Smisel za snago je utemeljen v lepem čutu, ki je odsev urejene duševnosti. Zato pa v nesnažnem stanovanju zaman iščeš plemenitih duš. Ogni se jim, ki prihajajo iz stanovanj, ki so kot beznice, v katerih rajajo bolhe, uši in stenice. Prav imajo, da rajajo. Človekova nemarnost jih goji in največkrat še mnogoteri drugi grehi. Zato pa je snaga najlepši kras siromaka. Bog nam je dal sonca in vode v izobilju. Drugega ničesar namreč za snago ni treba. Če citate recepte, kako se očisti to in kako ono, so to le pripomočki, ki si jih ne more vsakdo privoščiti. Qovoril sem le o delavskih stanovanjih. Res, vlage in plesnobe, ki se v njih nabira zaradi neprimerne gradnje in še bolj neprimerne lege, ni mogoče brez velikih naporov zatirati. A vsega tega pameten človek delavčevi gospodinji niti ne zameri. Tem huje pa je, ako najdeš smetišče in gnojišče v hiši našega kmeta. Tu je življenje čisto drugačno. Čim se poslovi najhujša zima, se glavni del življenja odigrava izven hiše. Hiša ostane osamljena in nič ni lažjega, ko da v njej vladata red in snaga. In vendar ni tako. So hiše, v katerih bi še v decembru lahko ugotovil, kaj so jedli, na veliko noč. Izgovarjajo se z delom. Da, res, delo na polju in v gozdu in na travnikih jemlje ogromno časa in zahteva velik napor. Toda poleg tega mora še vedno ostati nekaj smisla za tisti prostor, kjer se odigravajo najskrivnostnejše družinske reči. In ta prostor mora biti lep, sicer postane vse družinsko življenje zaznamovano z neredom in nesnago. Nekoč sem se vozil z vplivnim tujcem po naši Gorenjski. Pripeljeva se v vas, kjer je raz sleherno okno visel bahato in bohotno nageljnov grm. Pa vščipne tujca, da bi si ogledal tako hišo tudi od znotraj. Kar osupnil sem. Nič dobrega nisem slutil. Videl sem namreč, kako se gnojnica brez haska pretaka od hiš na cesto in dalje v občinski jarek. Če niti na gnojnico ne pazijo, sem si mislil, bo pač čudno po hišah. In se nisem zmotil. Bilo jo slabše kot v delavčevem stanovanju one hiše, ki so jo podedovali po stricu iz Amerike. Kakor so naša brhka gorenjska dekleta ponos naše zemlje in je njih pestra narodrfh noša vaba za oči in uteha hrepenenju po domači lepoti, tako naj bi naši domovi postali čisti in lepi, da se bo vanje zagledal tujec kot ženin v dekle, ki mu nikdar ne bo nevesta! Kakor je bela zimska lepota naših gora, naj bodo bela tla po naših »hišah« in zavese na oknih in prti po mizah in okna naj se zrcalijo kot gladina naših bistrih jezer in rek! In kdo bodi njih skrbnica? Vendar ti, slovensko dekle! Pa o tem drugič enkrat. V. P. Upokojenčeve želje. »Dve leti živite že v pokoju? Kako vam pa kaj gre?« — »No, ni mi sile. Le dopustov pogrešam.« * Daljnogled. Gospa: »Ali je res ta daljnogled tako imeniten?« — Optik: »Da ne? Gospa, kar poglejte skozi njega. Kar je bliže kot 10 km, se vam bo zdelo, ko da je za vami.« * Dve ga bosta pa že «krotili. Gospa poučuje novo služkinjo in de med drugim: »Pa še na nekaj vas moram opozoriti. Moj mož je včasih zelo siten in celo sirov.« — Služkinja: »Toda, gospa! Saj sva vendar dve!« * Ali znate pretiravati? Marko in Jule sta velika šaljivca. Najlepše je, kadar začneta drug drugega vleči. Pa pravi Marko: »Ti, pri nas je bila letos taka zima, da so ljudem kapali biseri iz oči, kadar so se jokali, ker je vsaka solza zmrznila.« — Jule mu ni ostal dolžan: »Hm, že mogoče. A pri nas je bila predlanskim taka vročina, da so morale kure jesti sladoled, ker bi se jim bila sicer jajca v trebuhih v trdo skuhala.« Potrdila o plačilu premij (pobotnice, odrezke položnic) skrbno spravljaj, ker jih boš morda še potreboval. Najbolje, če jih sproti lepiš v polico! Izprememba. »Ali vam še tisti odvetnik vodi pravde, ki je stanoval v vaši hiši?« — »Še, ampak zdaj stanujem jaz v njegovi hiši.« Reševanje naših zlogovnie širi Vaše umsko obzorje. Za nagrado pa lahko dobite še lepo knjigo. Kaj si mamice danes vse ne izmislijo! Žena tarna zjutraj možu, ki jo je spet enkrat pozno prisekal domov: »Da se ti niti otroci ne smilijo! Ko zjutraj vstaneš, so že vsi v šoli, opoldne so tudi v šoli, ko pa prideš zvečer iz gostilne, že vsi spijo. Vsaj kako razglednico bi jim lahko od časa do časa poslal.« Odgovorni urednik: prof. Janko Mlakar V Tisk: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Čeč)