Carmen: Ptici.
221
Tedaj pa se je pritipala do njega in ga krepko zmajala, prijemši ga za ramo in glavo.
Odvetnik je hrknil, globoko vzdihnil, se prevrgel z desne na levo stran ter vprašal zaupno :
»Kdo pa je?«
>Jaz — Karol — vstani! — Ne morem te že vzbuditi,« je šepetala Tončka, da bi je ne cula Marijana, ker je bila pustila vsa vrata za seboj  odprta.
»Tončka, ti, ti?!«  —
Takoj je bil trezen.
»Vstani 1 — Mudi se — ženi tvoji je slabo — ah!«
»Tiho, tiho, golobče moje — srček moj — sreča moja!«  —
Ko sta prispela Tončka in Pajk k bolničini postelji, je klečala Marijana že plakaje tik njenega vzglavja; ihteč je poljubljala suhe, mrzle roke gospej Mariji, preko katere voščeno bledega in globoko udrtega, upadlega obraza je bil razlit blažen nasmeh — odsev rajske, nadzemeljske sreče.
(Dalje   prihodnjič.)
Ptici.
Zbirava,  ptica,  zdrava! Spet si priletela, Spet pod streho mojo Gnezdo si   pripela.
Mlade v gnezdu bodeš —  Kot nekdaj  —¦' gojila, S petjem dušo bolno Bodeš mi  vedri la .  .  .
Carmen.
V
Planinski cvet.
življenja dneve meni  enolične Naključje vpletlo je  podobe  mične. Kjer  moči Sava  in sestrica  Kokra svet, Razvil se meni krasen je  planinski  cvet.
Razvil se cvet na nepristopni skali,
Da meni  nedosežen,   to me žali.
Čeprav srečnejše v šopek ga dobi dekle,
Na cvet planinski mi spomin nikdar ne vmre.
Breda.