Stane Črnčič
492
Stane Črnčič
PESMI V JEZIKU TRAV
BESEDE
nebo in zemlja ne bosta prešra besede ne bodo prešle so besede
so večne so rojene
na nebu
iz mojih dlani rastejo - rože
ne bo jih posrkal
lunin mrk
ne bo jih okrušila
barvna eksplozija
ne bodo jih okrušile jezne molitve ne bodo vsenaučene same s seboj se pogovarjale
v
jeziku trav
se ponujale
na semnju
b
e
s
c
d
493
PESMI V JEZIKU TRAV
GOZDNA MOLITEV
(Za yogija)
zeleni naborki bukev
jelš in
obrnejo stran docela popisano
v molk
načesani lasje borovcev znova tam
veter
kot neuglašeno glasbilo
in kar brez not
igra igra
svojo enolično gozdno
molitev
ČARPTICA
Nebo poje
S ptičjo pisavo
izpišem krilatico - besedo
in ji
odprem kletko:
naj poleti
v
nebo
in se vrne v mojo dlan
v
zavetje tisočerih
iskanj
vprašujoč po soncu
ki poplavlja
Nebo poje Ptičja pisava izginja na parobkih oglatih sonc in zvezd in njihovih jeznih molitev
Stane Črnčič
494
NEMIR
pišem pesem iz svetlobe in kačjega repa
ko so mi modri prerokovali da bo zrastla v nebo
ko jo bo listal veter in odsotne roke tam živečih
ČAS
... medtem ko si zakon zaman lomi peresa, medtem ko ne izpiše ptice
na nebo medtem, ko ne izpiše svoje hvalnice svobodi, medtem ko ga mi hvalimo
GORA
izpisana z metuljasto pisavo sanj: je moja pot med včeraj in danes
a jutri bo na nebu gorela gorečka
in me spečega spala sama s seboj se s v e t i I a
495
PESMI V JEZIKU TRAV
PISMO
tri grlice sedijo na stoprstnih prstih Gospoda poezije tri grlice jedo z roke naših veselih otrok, svetilničarjev z betlehemske zvezde
KAMEN
brezspolen izpisan
v knjigo Kralja
poezije oblešči
v jeziku neba se vsenaučen
se naseli od vzhoda do zahoda besede se sklonim vase in vnebotesno se lovim
KANKAN
zeleni naborki trav -ozaljšana bolečina -pokleknem pred tvoje noge obute v hijacinte
SONCE
naj utonem v barvi neba naj se zabolim, sonce sijoče od vzhoda do zahoda tvojega imena ga Šiva s svojimi štirimi rokami pospremi spat
Stane Črnčič                                                                                               496
NAGOVOR
govoril sem doneče besede ne da bi premikal ustnice
glas je silil
s svojo površno molitvijo v školjko ušesa
v sfero
nadnaravnega v tiho mrmranje večernic
v nebo in z rožo rožnega venca s svetnico ki je prebirala
jagode je zablodil z zlomljenim glasom