STROKOVNA IZDAJA 20 17 UR BA NI IZ ZI V, s tr ok ov na iz da ja , 2 01 7 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017, številka 7 ISSN Tiskana izdaja: 2232-481X UDK/COBISS-ID UDK/: 71/72 COBISS.SI-ID: 16588546 Izdajatelj Urbanistični inštitut Republike Slovenije Odgovorni urednik Igor Bizjak Glavni urednik Boštjan Kerbler Namen Strokovne izdaje revije Urbani izziv so namenjene strokovni obravnavi načrtovanja prostora v Sloveniji. Namen je: • omogočiti najširšemu krogu domačih strokovnjakov objavo stro- kovnih prispevkov o različnih temah na področju prostorskega načrtovanja, • objaviti strokovno vsebino, ki je pomembna za stroko v Sloveniji, • objaviti vsebino, ki služi kot strokovna pomoč vsem akterjem, ki sodelujejo v različnih procesih oz. aktivnostih prostorskega načr- tovanja na vseh ravneh odločanja (lokalni, občinski, regionalni in državni). Pogostnost izhajanja Strokovna izdaja revije Urbani izziv izide enkrat na leto, predvidoma septembra. Pogoj za izdajo sta zadostno število prispevkov in zago- tovljena finančna sredstva. Sestav in jezik V strokovnih izdajah revije Urbani izziv so objavljeni: • strokovni članki (COBISS oznaka 1.04); • drugi prispevki, ki so povezani s prostorskim načrtovanjem v Slo- veniji (na primer predstavitve projektov/nalog/metod in tehnik, poročila, intervjuji, pisma, odzivi, pobude, mnenja itd.); • komercialni oglasi. Vse vsebine v strokovnih izdajah revije Urbani izziv so objavljene v slovenskem jeziku. Priprava prispevkov Za strokovno izdajo revije Urbani izziv ne veljajo enaka navodila za pripravo prispevkov kot za redne številke, ampak poenostavljena. Dostopna so na spletni strani revije. Strokovni članki naj obsegajo do 30.000 znakov s presledki, drugi prispevki pa do 8.000 znakov s presledki. Oddaja prispevkov Prispevki morajo biti oddani do 1. julija. Oddani morajo biti na elek- tronski naslov uredništva. Avtorji morajo jasno navesti, da želijo od- dane prispevke objaviti v strokovni izdaji revije Urbani izziv. Recenziranje, vključenost v podatkovne zbirke in financiranje Prispevki, objavljeni v strokovnih izdajah revije Urbani izziv, niso re- cenzirani. Vključeni so v slovensko podatkovno zbirko COBISS. Na spletni strani revije Urbani izziv so objavljena kazala posebnih izdaj revije, ne pa tudi polna besedila prispevkov. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi pristojno ministrstvo, pod zaporedno številko 595. Strokovne izdaje revije Urbani izziv so v celoti financirane iz sredstev izdajatelja, naročnin in komercialnih oglasov. Naročanje Za naročnino na revijo je treba izpolniti naročilnico, ki je dostopna na spletni strani revije in jo je treba poslati na elektronski naslov uredni- štva. Naročniki strokovnih izdaj prejmejo račun za plačilo naročnine ob izidu strokovne izdaje revije. Naročniki rednih številk revije Urbani izziv prejmejo izvod strokovne izdaje brezplačno. Redakcija Urška Plaznik, Boštjan Kerbler Zasnova naslovnice Igor Bizjak Fotografije na naslovnici Liza Stančič, Luka Verlič, Maja Simoneti, Aleš Mlakar idr., Martin Valinger Sluga, Jaka Korla Prelom in računalniško oblikovanje Demat, d. o. o. Tisk Demat, d. o. o. Naklada 1.000 izvodov Cena izvoda posebne izdaje 5 € (stroški poštnine niso všteti v ceno) Naslov uredništva Urbanistični inštitut Republike Slovenije Urbani izziv – uredništvo strokovne izdaje Trnovski pristan 2 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 420 13 10 Fax: 01 420 13 30 E-pošta: urbani.izziv-strokovni@uirs.si Spletna stran: http://urbani-izziv.uirs.si Uredniški odbor Boštjan Cotič, Barbara Mušič in Ina Šuklje Erjavec (Urbanistični inštitut Republike Slovenije), Lilijana Jankovič Grobelšek (Mestna občina Ljubljana), Jelka Hudoklin (Acer Novo mesto d. o. o.), Aleš Mlakar (Prostorsko načrtovanje Aleš Mlakar s. p.), Aša Rogelj (Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja, Sektor za urbani razvoj in zemljiško politiko), Maja Brusnjak Hrastar (Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora) Kazalo Uvodnik Boštjan KERBLER ..............................................................................................................................................................................................................................3 Revija Urbani izziv, strokovna izdaja 2017 28. Sedlarjevo srečanje Liljana JANKOVIČ GROBELŠEK ...............................................................................................................................................................................................6 Uvodni nagovor dr. Liljane Jankovič Grobelšek, predsednice Društva urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije Barbara RADOVAN ..........................................................................................................................................................................................................................7 Pozdravni nagovor gospe Barbare Radovan, generalne direktorice Direktorata za prostor, graditev in stanovanja Igor BIZJAK .........................................................................................................................................................................................................................................8 Pozdravni nagovor dr. Igorja Bizjaka, direktorja Urbanističnega inštituta Republike Slovenije Barbara LAMPIČ, Mojca FOŠKI, Alma ZAVODNIK LAMOVŠEK, Blaž BARBORIČ, Dejan CIGALE, Simon KUŠAR, Gašper MRAK, Irma POTOČNIK SLAVIČ, Dalibor RADOVAN .................................................................................................................................................................10 Evidentiranje in analiza funkcionalno degradiranih območij v izbranih statističnih regijah Slovenije Simon KUŠAR, Barbara LAMPIČ ...............................................................................................................................................................................................19 Opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo funkcionalno neizkoriščenega prostora Nika ROVŠEK, Leon KOBETIČ, Uroš KOŠIR .......................................................................................................................................................................27 Določitev zemljišč za urbano prenovo v Mestni občini Ljubljana Manca KROŠELJ, Mojca GOLOBIČ..........................................................................................................................................................................................32 Potencial urbanih degradacij za javno rabo zelenih površin – primer opuščenih gradbišč v mestu Ljubljana Maja SIMONETI, Petra VERTELJ NARED ............................................................................................................................................................................42 Vloga zelenih in drugih javnih površin v urbani prenovi Nataša BRATINA .............................................................................................................................................................................................................................50 Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Zala VELKAVRH, Alenka KORENJAK ....................................................................................................................................................................................64 Regeneracija javnega prostora v stanovanjskih soseskah – problemi, priložnosti, rešitve Aša ROGELJ, Rok KLEMENČIČ ...............................................................................................................................................................................................69 Financiranje projektov urbane regeneracije z uporabo različnih virov financiranja Luka IVANIČ, Jernej ČERVEK ....................................................................................................................................................................................................74 Prenovljen zakon o urejanju prostora z vidika prenove mest in urbanih naselij Lučka AŽMAN MOMIRSKI .......................................................................................................................................................................................................79 Pogajanja deležnikov v procesu urbane regeneracije Boštjan COTIČ .................................................................................................................................................................................................................................83 Prenova degradiranih območij v Kranju Aleš MLAKAR, Matej KUČINA, Damjan BRADAČ ...........................................................................................................................................................90 Prenova širšega območja Blejskega gradu in grajske pristave Zoran HEBAR ...................................................................................................................................................................................................................................95 Prenova mest – hrvaški primeri Andrej POGAČNIK ..................................................................................................................................................................................................................... 102 Vplivi globalizacije na regeneracijo historičnih mestnih središč Pavel GANTAR, Liljana JANKOVIČ GROBELŠEK .......................................................................................................................................................... 107 Zaključne ugotovitve 28. Sedlarjevega srečanja z naslovom Urbana regeneracija Strokovni članki Martin VALINGER SLUGA ...................................................................................................................................................................................................... 108 Preobrazba degradiranega industrijskega območja Mlaka na Reki – prostorska ureditev begunske soseske Maja BRUSNJAK HRASTAR, Alma ZAVODNIK LAMOVŠEK.................................................................................................................................. 117 Zgoščevanje stanovanjskih območij in zagotavljanje novih stanovanj Gašper BOKAL, Anet GOLJEVŠČEK, Nela HALILOVIĆ, Tadej KOZAR, Katarina KRESNIK, Petra PEČAN, Simon SEKEREŠ, Matic VEHOVEC.......................................................................................................................................................................................................................... 123 Pristop k načrtovanju zelene infrastrukture na lokalni ravni – primer občine Miren-Kostanjevica Tim MAVRIČ ................................................................................................................................................................................................................................. 132 Zgodovinski pregled razvoja urbanističnih ustanov in zakonodaje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 Sanja ŠPINDLER ........................................................................................................................................................................................................................... 143 Opečni fasadni zidaki – material zunanjih fasadnih oblog na Danskem Tjaša KLAVORA ........................................................................................................................................................................................................................... 150 Analiza individualnih in strukturalnih dejavnikov pri sobivanju mladih (družin) in staršev Razmišljanja Špela KRYŽANOWSKI .............................................................................................................................................................................................................. 159 Princip jaza in narava reda Christopherja Alexandra Andrej CIUHA .............................................................................................................................................................................................................................. 163 Elementarni urbanistični izziv Predstavitve in informacije Liljana JANKOVIČ GROBELŠEK .......................................................................................................................................................................................... 166 28. Sedlarjevo srečanje urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2. junija 2017 Barbara MATIJAŠIČ ..................................................................................................................................................................................................................... 168 Oglaševanje in urbanizem lahko gresta z roko v roki Oglasi Priprava oglasov za strokovno izdajo revije Urbani izziv ........................................................................................................................................................ 169 3 Revija Urbani izziv, strokovna izdaja 2017 Dodatna številka revije Urbani izziv se je v svojem sedmem letu izhajanja preime- novala v  strokovno izdajo. Revija se je namreč že popolnoma uveljavila v strokovni urbanistični in prostorskonačrtovalski literaturi. Poleg imena ima izdaja tudi nov uredniški odbor, ki se bo še dopolnjeval. Če bi tudi vi želeli sodelovati v njem, nam to sporočite. Naloga članov uredniškega odbora strokovne izdaje je, da nam pomagajo pri širjenju prepoznavnosti strokovne izdaje revije v Sloveniji, še posebej na regionalni, občinski in lokalni ravni. Da je prepoznavnost strokovne izdaje vse večja, kaže tudi obseg te številke. Na 170 straneh so objavljeni zelo kakovostni in po vsebini raznovrstni prispevki o načr- tovanju prostora v Sloveniji, ki bodo služili kot strokovna pomoč vsem akterjem, ki sodelujejo v različnih procesih oziroma dejavnostih prostorskega načrtovanja na vseh ravneh odločanja (lokalni, občinski, regionalni in državni). Tudi letošnjo izdajo smo dodatno obogatili s prispevki s Sedlarjevega srečanja. V okviru tega je Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije predstavilo predloge za učinkovito pre- novo in urbano regeneracijo ter spodbudilo razpravo o vsebini in načinih izvajanja urbane politike. Pri Urbanističnem inštitutu  RS se bomo še naprej trudili, da bo Slovenija tudi v prihodnje deležna strokovnih urbanih izzivov. Vsem soustvarjalcem (in bralcem) se v svojem imenu in imenu uredniškega odbora najlepše zahvaljujem za izkazano zaupanje. Boštjan Kerbler 4 5 28. Sedlarjevo srečanje Urbana regeneracija 28. Sedlarjevo srečanje je potekalo 2. junija 2017 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. V okviru tega je Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije predstavilo predloge za učinkovito prenovo in urbano regeneracijo ter spodbudilo razpravo o vsebini in načinih izvajanja urbane politike. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 6 28. Sedlarjevo srečanje Uvodni nagovor dr. Liljane Jankovič Grobelšek, predsednice Društva urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije Spoštovane in spoštovani, generalna direktorica Direktorata za prostor, graditev in sta- novanja Ministrstva za okoje in prostor gospa Barbara Radovan, direktor Urbanističnega inštituta Republike Slovenije dr. Igor Bizjak, predavatelji – profesorja Janez Koželj in dr. Andrej Pogačnik ter drugi, člani društva, kolegi iz občin, podjetij, inštitutov, regionalnih agencij, skupnosti občin. Prisrčno pozdravljeni na 28. Sedlarjevem srečanju Društva urbanistov in prostorskih pla- nerjev Slovenije. Veseli smo, da je letošnja tema tako aktualna, da nas je veliko, da smo močna ekipa, ki bo soustvarila navdihujoče srečanje – na čelu z uvodnimi govorci in predavatelji, ob sodelo- vanju prisotnih, ki se boste ali javili v razpravah ali se povezovali v klepetu med odmori. Oboje bo pustilo pečat povezovanju stroke, večanju njene moči in prepoznavnosti. Smo v Plečnikovem letu 2017, ob 60. letnici arhitektove smrti. Uradno nismo del pri- reditev Plečnikovega leta, vendar tudi urbanisti ne želimo mimo obeležitve spomina na mojstra, ki je zaznamoval, celo ustvaril Ljubljano, poznejše republiško glavno mesto in zdaj državno prestolnico. Profesor Plečnik je subtilno prepoznal potrebe prostora in človeka in ju spojil v  skupen ples. Oblikoval je ključne ureditve jedra Ljubljane  – Tromostovje, tržnice, NUK, Žale, Navje, svojo hišo v Trnovem za cerkvijo (zdaj je lepo prenovljena), zaznamoval je tudi Prago in Dunaj, prekmursko Bogojino … Za urbaniste je pomembno, da razumemo njegovo tenkočutno prepoznavanje prostora in mojstrsko nadgradnjo, saj je s tema opravljal tudi delo urbanista. Vendar menim, da ne bi bilo prav, da bi z občudovanjem le velikih stvaritev ustvarili pre- veliko oddaljenost od našega dnevnega dela in izzivov. Pomembna so vsa vprašanja, ki jih imamo vsak dan na mizah, kjerkoli in povsod po raznovrstni in prelepi domovini. Zato želim, da so predavanja in izmenjane izkušnje v resnično pomoč pri realnih vprašanjih in nalogah. To je osnovni namen srečanja. In kot nas učijo veliki predniki urbanisti – prof. Sedlar (šopek bomo po srečanju tokrat prvič odnesli na njegov grob na Žalah), prof. Mušič in drugi – interdisciplinarnost stroke je pomembna. Urbanisti in prostorski načrtovalci ali planerji združujemo znanja arhitek- tov, krajinskih arhitektov, urbanistov, geografov, gradbenih inženirjev, sociologov, tudi ekonomistov – pa verjetno nisem naštela vseh, ki ste danes tu. To stroko bogati, odločitve so bolj kredibilne. Znanja se združujejo. Naj tako ostane še naprej in se kvečjemu krepi. Zato za prepiranje okrog zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti želim, da se konča smiselno, da podpre interdisciplinarno delovanje stroke. Hvala za pozornost in prijetno srečanje vsem! Dr. Liljana Jankovič Grobelšek, univ. dipl. inž. arh. Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije, predsednica E-pošta: drustvo.dupps@gmail.com; liljana.jankovic@ljubljana.si Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 728. Sedlarjevo srečanje Pozdravni nagovor gospe Barbare Radovan, generalne direktorice Direktorata za prostor, graditev in stanovanja Spoštovane udeleženke in udeleženci Sedlarjevega srečanja! Veseli me, da vam v imenu Ministrstva za okolje in prostor ter Direktorata za prostor, graditev in stanovanja lahko na začetku srečanja izrečem nekaj pozdravnih besed! Tema letošnjega 28. Sedlarjevega srečanja »Urbana regeneracija« sovpada s prizadevan- ji našega ministrstva po celoviti prenovi temeljnega strateškega prostorskega dokumenta države: Strategije prostorskega razvoja Slovenije ter celotne prostorske in gradbene zako- nodaje, ki je v končni fazi. Celovita in učinkovita prenova ter urbana regeneracija sta v novih prostorskih dokumentih našli svoje mesto, saj sta kot neločljivi del trajnostno naravnanega procesa prostorskega načrtovanja temeljno izhodišče za prihodnost. Vse manj razpoložljivega prostora za načrtovanje in vse več sistemskih in ekonomskih ome- jitev nas usmerja k »recikliranju« prostorskih vsebin v urbanem okolju. Šole arhitekture, urbanizma in prostorskega načrtovanja dajejo vse večji poudarek izobraževanju novih stro- kovnjakov, ki se bodo morali spopadati s problemi globalne prenaseljenosti s preoblikovan- jem megastruktur preteklega in sedanjega obdobja, ki so iz različnih razlogov izgubile svojo prvotno vsebino in družbenogospodarski pomen. Pa naj gre za mestna jedra, stanovanjske soseske, industrijska območja, prometne in logistične površine, trgovske in zabaviščne cone ali območja množičnega turizma iz polpreteklega obdobja. Strokovno pridobivajo veljavo projekti in realizacije, ki uspešno povezujejo in nadgrajujejo staro in novo z dodajanjem aktualnih vsebin in tehnoloških inovacij. To se izraža tudi v strokovnih objavah, nagradah in priznanjih, ki so jih v zadnjem času deležni taki projekti in njihovi avtorji. Urbana regeneracija sega na področje stanovanjskega stavbnega fonda (tu imam v mislih predvsem posamezne večstanovanjske objekte in stanovanjske soseske iz druge polovice 20. stoletja), vključuje vsebinsko in tehnološko prenovo opuščenih industrijskih con, skla- diščnih površin in objektov, manipulativnih površin ob prometni infrastrukturi (predvsem železniški), velikih turističnih in zdraviliških kompleksov, ki jih današnji trend kvalitetnega preživljanja oddiha vse bolj pušča ob strani. In na koncu ne smemo pozabiti na celovito urbano regeneracijo starih mestnih jeder, ki ne smejo postati »turistični skanseni«, te- mveč morajo omogočati predvsem kakovostnejše bivalno okolje domačim prebivalcem, ki imajo zaradi prostorske utesnjenosti in težje prometne dostopnosti starih mestnih jeder specifične težave. Celovita (urbana) prenova starejših (pa tudi novejših!) stanovanjskih sosesk, ki mora zaje- mati okoljsko, energetsko, statično, funkcionalno in prometno sanacijo skupaj z ureditvijo novih zelenih površin, ima za posledico tudi socialno in ekonomsko sanacijo takih sosesk in dvig privlačnosti bivanja v njih. Na tem področju imamo kar nekaj dobrih primerov (in upam, da bodo danes predstavljeni vsaj nekateri od njih), nekaj pa jih mesta načrtujejo tudi v okviru svojih trajnostnih urbanih strategij (TUS). Urbana regeneracija gospodarskih con je bila manj uspešna, saj so številni ekonomski raz- logi, predvsem pa pravno lastniški, privedli do drobljenja in atomizacije nekdaj velikih in zaokroženih gospodarskih subjektov, ki v današnjem stanju niso zanimivi za resnejše inves- titorje. Žal ti zaradi tega še vedno, pogosto ob pomoči politike, poskušajo uresničevati svoje investicijske namere s spremembo namenske rabe kmetijskih zemljišč v odprtem prostoru. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 8 28. Sedlarjevo srečanje Pozdravni nagovor dr. Igorja Bizjaka, direktorja Urbanističnega inštituta Republike Slovenije Spoštovana predsednica, spoštovani župan ter spoštovane kolegice in kolegi! Urbanistični inštitut že več kot šestdeset let deluje na področju načrtovanja in urejanja prostora in z njim povezanih ved. Izvaja temeljne in aplikativne znanstvenoraziskovalne in razvojne projekte, v katerih obravnava različne probleme in procese urbanističnega in prostorskega razvoja Slovenije in širše. Po spremembi zakonodaje, ki je inštitutu onemogo- čila izdelavo prostorskih načrtov, se je moral ta preusmeriti v pridobivanje EU-projektov. Ti pa so mu omogočili stik z naprednimi idejami na področju urbanističnega načrtovanja v Evropi in po svetu. Zato inštitut v zadnjih letih z udeležbo v različnih programih EU posega tudi na področja, ki so trenutno vroča tema na področju urbanizma, kot so področja inovacij in implementacij na naravi temelječih rešitev (ang. nature based solutions – NBS), področje javne participacije v procesih prostorskega načrtovanja, področje trajnostne mo- bilnosti, področje pametnih mest, problematika staranja prebivalstva in ne nazadnje tudi področje urbane regeneracije. Prav na področju urbane regeneracije smo skupaj z evropskimi partnerji in sami izvedli ne- kaj projektov. Prva sta se začela že leta 2002. Pri projektu Re-Urban Mobil smo raziskovali vzroke in možnosti prenove mestnih jeder, ki se praznijo in zaradi tega tudi propadajo. Pri projektu RESTATE pa smo se ukvarjali z raziskovanjem razmer v velikih povojnih stanovanjskih soseskah ter z izdelavo priporočil in predlogov o tem, kaj je treba storiti, da bodo te soseske privlačne za sedanje in prihodnje prebivalce. Nadaljevali smo s projektom prenove stanovanjskih sosesk Planina v Kranju v letu 2008. Glavni cilji projekta so bili prebivalcem sosesk zagotoviti boljšo kakovost življenja, izbolj- šati splošni stanovanjski standard v soseskah in stanovanjsko okolje, spodbuditi dejavno sodelovanje stanovalcev pri vzdrževanju in prenovi stanovanj in stanovanjskih zgradb ter zagotoviti njihovo aktivno sodelovanje pri načrtovanju, sprejemanju in izvajanju progra- mov za izboljšanje kakovosti bivanja, s tem pa neprekinjen proces planiranja in izvajanja ukrepov modernizacije sosesk. Tudi trend spremembe namembnosti različnih tovarniških in poslovnih objektov v tr- govske in nakupovalne centre se počasi umirja, verjetno pa je k temu bolj pripomogla zasičenost trga kot resne strokovne odločitve planerjev in načrtovalcev. Naj končam z mislijo, da »ima urbani prostor toliko obrazov, kolikor mu jih je vanj vtisnil človek s svojim poseganjem in delovanjem; zato moramo gledati na urbano regeneracijo kot na proces, ki nam bo v pomoč, da ne bomo ponavljali starih napak v prostoru«. Srečanja, kot je današnje, so ne nazadnje dobra priložnost za poglobitev strokovnih stikov, izmenjavo mnenj in izkušenj ter predstavitev uspešnih primerov urbane regeneracije, ki jih je tudi v našem prostoru iz leta v leto več. Prepričana sem, da bo tudi današnje 28. Sedlarjevo srečanje pripomoglo k doseganju teh ciljev! Hvala! Barbara Radovan, generalna direktorica Direktorata za prostor, graditev in stanovanja Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja, Ljubljana, Slovenija E-pošta: barbara.radovan@gov.si Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 928. Sedlarjevo srečanje V tem času smo sodelovali tudi pri projektu ReSOURCE, ki se je ukvarjal s prenovo degradiranih rudarskih območij in njihovo mogočo revitalizacijo. V letu 2009 smo sodelovali v projektu COBRAMAN, v okviru katerega smo se ukvarjali z revitalizacijo degradiranih industrijskih območij po Evropi. V sklopu tega programa se je vzpostavil tudi študijski program za »brownfield« menedžerja in nastal je Vodnik za revitalizacijo degradiranih industrijskih območij, ki je v pomoč pri praktičnem delu v okviru revitalizacije. Trenutno sodelujemo pri projektu LUMAT. Projekt se navezuje na prob- lematiko nesistematičnega upravljanja degradiranih urbanih območij in poslovnih con. Slabo upravljanje teh območij prispeva k zmanjševanju kakovosti urbanega okolja, povzro- ča okoljska tveganja ter pospešuje neracionalno umeščanje in ekonomsko neučinkovitost gospodarske infrastrukture, kar vodi v manjšo konkurenčnost. Vodilo projekta LUMAT je usmerjanje razvoja v že urbaniziranih območjih, zmanjševanje potreb po novih zazidljivih območjih ter iskanje sinergij preko administrativnih meja občin in regij. Za konec pa še povabilo. Urbanistični inštitut RS letos že sedmo leto zapored izdaja dodatno številko revije Urbani izziv, ki se po novem imenuje strokovna izdaja revije Urbani izziv. Namenjena je strokovni obravnavi načrtovanja prostora v Sloveniji. V njej so zbrane vsebine, ki služijo kot strokovna pomoč vsem sodelujočim v različnih postopkih oz. dejavnostih načrtovanja prostora na vseh ravneh odločanja. Odziv na povabila za objavo člankov je vsako leto večji, kar nas zelo veseli. Lanska številka je tako obsegala kar 212 strani kakovostnega strokovnega branja o aktualnih prostorskih tematikah v Sloveniji. Zadnji dve leti uspešno sodelujemo tudi z Društvom urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije in tematske članke, ki jih strokovnjaki predstavite na Sed- larjevem srečanju, objavimo v obliki zbornika tudi v strokovni izdaji revije Urbani izziv. Že vnaprej vabimo vse, ki bi radi objavili strokovne članke, svoja razmišljanja, kritike ali predstavitve različnih projektov, da nam prispevke pošljete vsako leto do 1. julija. Vsakega prispevka bomo veseli. Želimo namreč, da bi strokovna izdaja revije v naslednjih nekaj letih postala osrednja strokovna revija na področju obravnave prostorskih tematik v Sloveniji, znana in brana med strokovno in širšo javnostjo po vsej državi. S tem namenom vabimo tudi vse, ki bi želeli postati člani uredniškega odbora strokovne izdaje revije, da nam to sporočite, in sicer tako, da nam pišete na elektronski naslov stro- kovne izdaje revije, ki je naveden na spletni strani revije Urbani izziv. V sporočilu se na kratko predstavite in razložite, kako boste prispevali k promociji strokovne izdaje revije Urbani izziv. Zaželeno je namreč, da člani uredniškega odbora strokovne izdaje pomagajo pri širjenju prepoznavnosti strokovne izdaje revije v Sloveniji, še posebej na regionalni, občinski in lokalni ravni. Člani v zameno za svoj trud prejmejo vsakoletno številko stro- kovne izdaje revije brezplačno. Že vnaprej se vam zahvaljujemo za vaše predloge in tudi za vse prispevke, ki nam jih boste poslali. Na koncu pa se zahvaljujemo tudi Društvu urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije, še posebej njegovi predsednici, dr. Lilijani Jankovič Grobelšek, za uspešno in plodno sodelovanje, ki se ga nadejamo tudi v prihodnje. Dr. Igor Bizjak, direktor Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana E-pošta: igor.bizjak@uirs.si Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 10 28. Sedlarjevo srečanje – B. LAMPIČ idr. Barbara LAMPIČ Mojca FOŠKI Alma ZAVODNIK LAMOVŠEK Blaž BARBORIČ Dejan CIGALE Simon KUŠAR Gašper MRAK Irma POTOČNIK SLAVIČ Dalibor RADOVAN Evidentiranje in analiza funkcionalno degradiranih območij v izbranih statističnih regijah Slovenije torski pojav, zato sta njihova sanacija in prenova prednostni usmeritvi za trajnostni prostorski razvoj poselitve, ki se pomembno povezujeta z drugimi razvojnimi prioritetami, in sicer z ohranjanjem kmetijskih in gozdnih zemljišč ter ohranjanjem obstoječega obsega pozidave. Ključne besede: funkcionalno degradirana območja, nacionalna evi- denca, definicija in tipologija, analiza podatkov, trajnostni prostorski razvoj, Slovenija Število in površina evidentiranih funkcionalno degradiranih območij (v nadaljevanju: FDO) opozarjata na razsežnost neustreznega načrto- vanja in neracionalnega ravnanja s prostorom v Sloveniji. Vzpostavi- tev prve evidence FDO postavlja temelje za nadaljnje razprave in bolj usmerjeno spremljanje pojava ter ustrezen odziv na vseh prostorskih ravneh, pomeni pa tudi prvi korak pri celovitem ravnanju in upravl- janju FDO. Leta 2016 smo v sedmih slovenskih statističnih regijah evidentirali skupaj 444 FDO s skupno površino 1.696,2 ha, pri čemer je bilo največ evidentiranih območij industrijskih in obrtnih dejavnosti. Prisotnost degradiranih območij opredeljujemo kot negativen pros- 1 Uvod Zaradi prestrukturiranja gospodarstva in aktualnih družbenih procesov v zadnjem desetletju postajajo degradirana območja v Sloveniji vse akutnejši prostorski, okoljski in tudi zdravstve- ni problem. Sanacija[1] in prenova[2] degradiranih območij sta med prednostnimi usmeritvami razvoja poselitve, ki se pomembno povezujeta z drugimi razvojnimi prioritetami, in sicer z ohranjanjem kmetijskih in gozdnih zemljišč, razvojem infrastrukture in ohranjanjem obstoječega obsega pozidave. Na področju gospodarnega ravnanja z naravnimi viri so poli- tike EU do leta 2020 usmerjene v  trajnostno rabo zemljišč s skupnim ciljem, da do leta 2050 preidemo na ničelno stopnjo izkoriščanja zemljišč (Evropska komisija, 2011: 17). Doseganje tega cilja je za Slovenijo pomembno tudi zaradi prehranske var- nosti. Površina kmetijskih zemljišč, predvsem njiv, je omejena, po površini obdelovalnih zemljišč na prebivalca se uvrščamo med evropske države z  izrazito skromnim obsegom (Lam- pič idr., 2016). Zaradi naravnih razmer (nakloni, relief ) pa se človekove dejavnosti pogosto usmerjajo prav na kmetijska zemljišča. V teh okoliščinah pomenijo degradirana območja prostorski in razvojno-gospodarski potencial, ki ni dovolj izkoriščen. Na slab izkoristek degradiranih območij za potrebe razvoja gospo- darstva so opozorili tudi v Letnem poročilu o izvajanju Ope- rativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013 (LP OP RR 2007–2013, 2014). Po- datki kažejo, da se je na degradiranih območjih izvedlo le 9 % Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 1128. Sedlarjevo srečanje – Evidentiranje in analiza funkcionalno degradiranih območij v izbranih statističnih regijah Slovenije (18 ha od skupaj 191 ha) načrtovanih gospodarskih investicij. Tako skromna prenova degradiranih območij je verjetno po- sledica različnih dejavnikov, gotovo pa je vzrok tudi neobstoj analize stanja degradiranih območij in tudi ukrepov za ciljno usmerjanje dejavnosti v sanacijo in prenovo. Tudi v sistemu prostorskega načrtovanja pomen degradiranih območij ni dorečen. Obstaja zaveza k notranjemu prostor- skemu razvoju v strateških dokumentih na nacionalni ravni (SPRS, 2004), udejanjanje te pa lahko ocenimo kot skromno. Na izvedbeni ravni degradirana območja niso ena pomembnej- ših sestavin prikaza stanja prostora (kot osnovi za pripravo OPN; ZPNačrt, 2007) niti ni podatka o številu, površini in trendu povečevanja in/ali zmanjševanja degradiranih območij na ravni občine, kar je eden pomembnih kazalnikov učinkovi- tega prostorskega razvoja in spremljanja stanja prostora. Degradirana območja nastajajo iz različnih vzrokov oziroma kot rezultanta součinkovanja prostorskih, okoljskih, socialnih in ekonomskih procesov. Sanacija in prenova sta učinkoviti le z interdisciplinarnim in usklajenim pristopom različnih resorjev (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), Ministrstvo za in- frastrukturo (MI), Ministrstvo za zdravje (MZ) idr.), vendar se sistemske obravnave v  Sloveniji še nismo lotili. Odsotnost medresorskega sodelovanja se kaže v neusklajenih sektorskih politikah in z njimi povezanih zakonodajnih rešitvah. Leta 2015 je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo v okviru ciljnega raziskovalnega programa razpisalo raziskovalno nalogo z namenom definiranja, evidentiranja stanja in ugotavl- janja prostorskega potenciala FDO za gospodarski razvoj. V sklopu projekta smo opredelili razumevanje FDO in njihovo tipologijo, izvedli evidentiranje FDO v sedmih statističnih re- gijah (pretežno vzhodne kohezijske regije, saj je bil poseben poudarek na problemskih območjih), v nadaljevanju pa pri- pravili nabor mogočih ukrepov za sanacijo in prenovo FDO. V prispevku predstavljamo le del vsebine aplikativnega razis- kovalnega projekta: na kratko opredelimo pojem FDO, poka- žemo okvirni metodološki pristop k identifikaciji in zajemu podatkov v prostoru in predstavimo izbrane rezultate popisa degradiranih območij v  obravnavanih statističnih regijah. V sklepnem delu prispevka se opredelimo do trenutnih rezulta- tov in nakažemo možnosti za sistemsko reševanje problematike degradiranih območij. Poudarjamo pa, da bo sredi poletja 2017 končano evidentiranje FDO v še preostalih petih statističnih regijah (na osnovi metodologije in rezultatov projekta CRP se izvaja dodatna projektna naloga na pobudo MGRT), kar bo dejansko omogočalo predstavitev razmer na ravni celotne drža- ve, ustrezne regionalne primerjave in naslavljanje problematike na akterje nacionalne, regionalne in lokalne ravni. 2 Opredelitev pojma FDO Na podlagi pregleda opredelitve pojma v številnih evropskih državah (Hrvaška, Belgija, Anglija, Češka, Francija, Nemčija itd.), izbranih raziskovalnih in drugih projektih  (COBRA- MAN, 2009; RETINA, 2012; Landscapes2, 2015) ter slo- venskih strateških dokumentih in zakonodaji (Politika urejanja prostora, 2001; SPRS, 2004; ZPNačrt, 2007; ZVO-1, 2004; Predlog ZUreP-2, 2017) ugotavljamo, da ni na voljo enotne definicije oz. opredelitve degradiranega območja. Degradirana območja so v večini raziskav in virov opredeljena kot opuščena ali delno opuščena območja oziroma območja, ki niso več v rabi in kjer so se dejavnosti prenehale izvajati. Kot najpogostejši tip degradiranega območja so prepoznana industrijska degradirana območja, ki se ponekod pojavljajo tudi v definiciji degradiranih območij (Alker idr., 2000; Li- povac, 2014). Analiza navedenih opredelitev degradiranega območja je po- kazala podobnosti in razlike med njimi. Ena pomembnejših ugotovitev je, da se pristopi k definiranju pojma degradiranega območja, pristopi k določitvi kriterijev za njihovo določanje in pristopi k pripravi/izvajanju ukrepov za njihovo sanacijo/ prenovo razlikujejo med državami, različnimi projekti in štu- dijami. Vzroke za razlike lahko najdemo v različnih ciljih in namenih obravnave degradiranih območij ter tudi v različnih fizično-geografskih pogojih in lokalnih razmerah, ki temeljijo na različnih političnih sistemih, razvoju gospodarstva in ne nazadnje tudi na različnih sistemih prostorskega načrtovanja. V sintezni opredelitvi pojma degradirano območje, kot ga ra- zumemo v pretežnem delu EU in širše, lahko na podlagi prou- čenih virov in literature povzamemo, da degradirana območja razumemo kot območja, ki so prizadeta zaradi pretekle rabe, so opuščena ali premalo izkoriščena, največkrat so tudi okoljsko onesnažena in se nahajajo v urbanem prostoru. Podobno ugo- tavljajo tudi Špes idr. (2012) in dodajajo, da so ob pomanjkanju novih nepozidanih površin prav degradirana območja bistvena za zagotavljanje nadaljnjega razvoja v že pretežno poseljenih urbanih območjih. Z namenom identifikacije in zajema podatkov o degradiranih območjih v izbranih statističnih regijah smo oblikovali defi- nicijo t. i. FDO, ki ga je z razmeroma preprostimi kriteriji mogoče prostorsko določiti (zamejiti) in glede na predhod- no dejavnost tudi podrobneje opredeliti  (določiti tip FDO). Opisno smo FDO označili kot: nezadostno izkoriščeno ali zapuščeno območje z vidnim vplivom predhodne rabe in zmanjšano uporabno vrednostjo, ki lahko pomeni potencial za razvoj. Pomembno je tudi, da lahko FDO razvojno akti- viramo s sektorsko usklajenimi predpisi in ukrepi za prenovo Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 12 oz. da lahko območje z določenimi ukrepi povrnemo v stanje pred izvajanjem dejavnosti. 3 Postopek evidentiranja FDO V metodološkem pogledu so za evidentiranje FDO bistveni trije elementi: 1. določitev kriterijev za opredelitev FDO, 2. oblikovanje tipologije FDO, 3. evidentiranje FDO v prostoru. 3.1 Določitev kriterijev za opredelitev FDO Izhodiščni kriterij opredelitve FDO je njegova funkcionalna degradacija oz. opuščenost. Na terenu smo podrobneje opre- delili stopnjo opuščenosti območja, na katerem se je pred- hodno že izvajala določena človekova dejavnost: popolnoma opuščeno  – 100  %, pretežno opuščeno  (50 do 99  %), delno opuščeno (10 do 50 %) in ni opuščeno (opredelili le izjemoma pri FDO za bivanje). Da smo območje prepoznali kot FDO, je moralo ustrezati tudi velikostnemu kriteriju. V mestnih na- seljih je kriterij zajema (minimalna površina območja) znašal 0,2 ha, zunaj območij mestnih naselij (odprti prostor) pa smo evidentirali območja, večja od 0,5 ha. Z dopolnilnimi kriteriji smo dodatno orisali razmere na evi- dentiranih FDO (fizična, okoljska in socialna degradacija – po- dali smo le sume za to) in tako podrobneje ovrednotili opredel- jena FDO. Za določene tipe FDO (FDO prehodne rabe) smo upoštevali še poseben kriterij, in sicer čas opuščenosti območja. 3.2 Oblikovanje tipologije FDO Opredelitev tipov FDO, ki je bila osnova za terenski popis, je temeljila na dosedanjih izkušnjah s popisi in analizami de- gradiranih območij v Sloveniji, predvsem na raziskavi Špesove s sodelavci (Špes idr., 2012), ki je bila sploh prvi poskus celo- vitega zajema degradiranih območij v Sloveniji. Še bolj pog- lobljena je bila raziskava Lampičeve (Lampič idr., 2015), ki je v okviru programa »Po kreativni poti do praktičnega znanja« s skupino študentov preizkusila tipologijo na primeru gorenj- ske statistične regije. Za dokončno opredelitev tipov FDO so bile uporabljene tudi izkušnje iz tujine (npr. Bergatt Jackson idr., 2006; COBRAMAN Brownfield Types, 2016; Spasovova, 2004, navedeno v Vojvodíková idr., 2011; Vojvodíková idr., 2011). Večina predlaganih tipologij je degradirana območja poimenovala glede na predhodno rabo prostora oziroma je pri poimenovanju izhajala iz funkcije prostora, preden je bil ta spoznan za degradiran zaradi opustitve dejavnosti ali zaradi specifičnih oblik degradacije (okoljska, socialna). Na osnovi analize literature, večkratnih strokovnih razgovo- rov v okviru projektne skupine in z naročnikom ter predvsem praktičnih izkušenj s terenskim popisom FDO je bila začetna tipologija FDO pomembneje dopolnjena in preoblikovana. Opredelili smo devet tipov FDO: 1.  območja industrijskih in obrtnih dejavnosti, 2. območja infrastrukture, 3. območja kmetijske dejavnosti, 4. območja obrambe, zaščite in reševanja, 5. območja prehodne rabe, 6. območja pridobivanja mineral- nih surovin, 7. območja storitvenih dejavnosti, 8. območja tu- ristične, športnorekreacijske in športne dejavnosti in 9. FDO za bivanje. Petim tipom smo zaradi specifičnosti njihovega nastanka ali načinov za reševanje problematike opuščenosti/ degradiranosti podrobneje določili še podtipe – tako smo na koncu v prostoru pri opredelitvi FDO izbirali med devetnaj- stimi tipi/podtipi. Tako smo npr. FDO infrastrukture pripisali štiri podtipe (FDO prometne infrastrukture, FDO okoljske infrastrukture, FDO ostale gospodarske javne infrastrukture in FDO zelene infrastrukture). Poudariti je treba, da je pred- lagana tipologija zasnovana na način, ki v prihodnje omogoča nadgradnjo oz. razširitev. 3.3 Evidentiranje FDO v prostoru in vzpostavitev evidence v aplikaciji Opredeljeni kriteriji in tipologija FDO so bili osnova za izved- bo zajema relevantnih podatkov na terenu. Terensko delo je potekalo od aprila do septembra 2016, nekatere informacije so bile pridobljene naknadno. V okviru evidentiranja je bil poleg terenskega dela izveden tudi obisk vsake občine (obiskali smo vseh 139 občin izbranih regij), kjer so bili o projektu pred- hodno obveščeni in so praviloma že vnaprej pripravili nabor potencialno zanimivih FDO. Pripravili smo popisni list, ki so ga popisovalci izpolnili skupaj s predstavniki občine in regije in dopolnili še z opazovanji v okviru terenskega ogleda. Poleg tega so lahko popisovalci pridobili še različne relevantne in- formacije, vezane na posamezno FDO, pogosto so pripravili še dodatna gradiva in informacije, včasih pa so informacije pridobili tudi iz drugih virov. Za razmislek o prihodnjem razvoju in ponovni aktivaciji FDO so bili pomembni podatki predstavnikov občin (včasih tudi lastnikov) o morebitnih načrtih za sanacijo, prenovo oziroma reaktivacijo FDO (slika 4). Sledil je obisk vsakega potencial- nega FDO na terenu, kjer so popisovalci na predlogah zamejili obseg FDO po parcelnih mejah, ga fotografirali in dopisali manjkajoče informacije. Poleg grafičnega zarisa območja na parcelo natančno je bil za vsako FDO izdelan tudi fotoarhiv, saj so popisovalci na terenu vsako območje tudi dokumentirali z vsaj petimi fotografijami. 28. Sedlarjevo srečanje – B. LAMPIČ idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 13 Slika 1: FDO industrijske in obrtne dejavnosti so bila prepoznana kot najpogosteje zastopana. Vata Miren je značilno, popolnoma opuščeno industrijsko območje v goriški statistični regiji (foto: Liza Stančič). Preglednica 1: Opredelitev tipov in podtipov FDO ID Tip FDO Podtip 1 FDO kmetijske dejavnosti 2 FDO storitvenih dejavnosti 2.1 FDO javnih storitev 2.2 FDO poslovnih, trgovskih in drugih storitvenih dejavnosti 2.3 FDO starega mestnega ali vaškega jedra 3 FDO turistične, športnorekreacijske in športne dejavnosti 4 FDO industrijskih in obrtnih dejavnosti 5 FDO obrambe, zaščite in reševanja 6 FDO pridobivanja mineralnih surovin 6.1 FDO rudnika 6.2 FDO kamnoloma, peskokopa 6.3 FDO gramozne jame 6.4 FDO ostala območja pridobivanja mineralnih surovin 7 FDO infrastrukture 7.1 FDO prometne infrastrukture 7.2 FDO okoljske infrastrukture 7.3 FDO ostale gospodarske javne infrastrukture 7.4 FDO zelene infrastrukture 8 FDO prehodne rabe 8.1 FDO opuščenega gradbišča 8.2 FDO značilne prehodne rabe 9 FDO za bivanje 9.1 FDO za bivanje – nedograjena stanovanjska območja 9.2 FDO za bivanje – stara dotrajana območja Naslednji korak je bil vnos relevantnih podatkov o FDO v aplikacijo, ki je bila razvita prav v  ta namen (Lampič idr., 2016) skupaj s fotografijami in zarisano datoteko shp vsakega FDO. Aplikacija omogoča izvoz podatkovnih in prostorskih podatkov, na podlagi katerih smo lahko izdelali tudi analizo FDO s pomočjo statističnih metod in orodij. Omenjena ap- likacija, ki je javno dostopna na spletni strani http://crp.gis. si/, ima tudi vlogo pregledovalnika, saj širši javnosti omogoča vpogled v razmere na področju FDO na do zdaj evidentiranih območjih Slovenije. 28. Sedlarjevo srečanje – Evidentiranje in analiza funkcionalno degradiranih območij v izbranih statističnih regijah Slovenije Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 14 4 Funkcionalno razvrednoten prostor v Sloveniji – razmere na območju sedmih pilotnih statističnih regij V nadaljevanju predstavljeni podatki o FDO izhajajo iz evi- dentiranja FDO na terenu in obiskov vseh občin pilotnih re- gij. V skladu z željo naročnika smo pilotni popis izvedli na celotnem območju gorenjske, goriške, jugovzhodnoslovenske, podravske, pomurske, zasavske in posavske statistične regije. Tako smo s popisom preverili razmere na nekaj več kot polo- vici celotnega ozemlja Slovenije (12.097 km2) in popisali 444 FDO (preglednica 2, slika 3). Ob tem je treba poudariti, da je število popisanih FDO preseglo prvotno oceno za več kot četrtino (Lampič idr., 2016). Kvantitativni rezultati popisa glede na zgoraj omenjene krite- rije in tipologijo degradiranih območij v sedmih statističnih regijah so: evidentirali smo skupaj 444 FDO v skupni površini 1.696,2 ha, pri čemer je bilo največ evidentiranih industrijskih in obrtnih dejavnosti, tako po številu (116) kot po površini (638,4 ha). Po zastopanosti jim sledijo območja za pridobi- vanje mineralnih surovin (72 območij v skupni površini 366,5 ha) in območja storitvenih dejavnosti (66 območij). V pilotnih regijah smo zabeležili najmanj FDO obrambe, zaščite in reše- vanja (skupaj 17), po površini pa je najmanj FDO turistične, športnorekreacijske in športne dejavnosti (skupaj 34,3 ha). Iz- razito prevladuje zasebno lastništvo, najbolj pa je zaskrbljujoče dejstvo, da so samo za 72 območij že sprejeti razvojni načrti. Slika 2: Na terenu nas je presenetilo razmeroma veliko število FDO turistične, športnorekreacijske in športne dejavnosti. Popolnoma opuščena hotel in vila Zlatorog v Bohinju sta že leta sramotna za vse turistično območje (foto: Luka Verlič). Podatek o velikosti in razpršenosti posameznih FDO je za- nimiv tudi z vidika njihove reaktivacije. Na sliki 3 je vidna struktura FDO po velikosti in razpršenosti, iz katere lahko ugotovimo, da so v vseh statističnih regijah FDO dokaj ena- komerno razporejena po celotnem območju. Največ FDO, ki so večja od 10 ha, je v Jugovzhodni Sloveniji (10) in posavski statistični regiji (10) (preglednica 2). Po velikosti FDO tudi sicer izstopa Jugovzhodna Slovenija, saj je tu tudi največ FDO med 5 in 10 ha in FDO od 2 do 5 ha. Po drugi strani pa je v podravski in pomurski statistični regiji po številu največ FDO, vendar so ta območja praviloma manjša in pogosto ne presegajo površine 1 ha. V celoti gledano je največ FDO industrijskih in obrtnih dejav- nosti (kar 116 od 444), kar predstavlja 26  % vseh popisanih FDO. Teh območij je največ v gorenjski, podravski, zasavski in posavski statistični regiji. Enako število kot FDO industrijskih in obrtnih dejavnosti je v  podravski regiji tudi FDO storit- venih dejavnosti (15), kar skupaj predstavlja skoraj 36  % od vseh FDO v tej statistični regiji. FDO storitvenih dejavnosti je po številu najbolj zastopano še v pomurski statistični regiji. Naslednji tip po zastopanosti je FDO pridobivanja mineralnih surovin v višini 17 % od vseh popisanih FDO. Ta tip FDO je najbolj zastopan v goriški, jugovzhodnoslovenski in podravski statistični regiji, kjer je njihovo število izenačeno s  številom FDO industrijske in obrtne dejavnosti. Območij drugih tipov FDO je manj, praviloma pod 10 v posamezni statistični regiji. Razen števila in velikosti nas je zanimala tudi stopnja opušče- nosti FDO. Podatki kažejo, da je največ (247 od 444) popol- 28. Sedlarjevo srečanje – B. LAMPIČ idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 15 noma opuščenih območij (v površini skoraj 649 ha), le pet pa takih, ki niso opuščena (FDO za bivanje, podtip stara dotra- jana območja). Gre za stara, dotrajana stanovanjska območja z vidnimi znaki fizične degradacije, pogosto tudi neurejenimi skupnimi površinami. Med popolnoma opuščenimi območji prednjačijo FDO infrastrukture in FDO pridobivanja mine- ralnih surovin. V rezultatih analize velikosti, tipov, stopnje opuščenosti in dru- gih podatkov o popisanih FDO se vsaj deloma izražajo tudi strukturni problemi, ki so prisotni v obravnavanih statističnih regijah: veliko število FDO industrijske in obrtne dejavnosti je vsekakor kazalnik, ki kaže na večjo stopnjo brezposelnosti oziroma korelira z njo. S tem je na nekaterih območjih gotovo povezano tudi opuščanje storitvenih dejavnosti (očitno prisot- no v podravski in pomurski regiji). Po številu je nekoliko manj zastopanih FDO turistične, športnorekreacijske in športne de- javnosti, ki pa se v večjem številu (12) pojavljajo regionalno na območju gorenjske statistične regije (preglednica 3). Najmanj je FDO za bivanje, ki pa zaradi drugih kriterijev, ki v tem po- Preglednica 2: Število, skupna površina in delež FDO po tipih FDO v vseh obravnavanih pilotnih regijah Tip FDO Število FDO Površina FDO (ha) Delež FDO (%) Delež površin (%) FDO industrijskih in obrtnih dejavnosti 116 638,35 26,1 37,6 FDO infrastrukture 26 207,25 5,9 12,2 FDO kmetijske dejavnosti 44 81,56 9,9 4,8 FDO obrambe, zaščite in reševanja 18 109,48 4,1 6,5 FDO prehodne rabe 29 110,33 6,5 6,5 FDO pridobivanja mineralnih surovin 76 366,55 17,1 21,6 FDO storitvenih dejavnosti 66 94,41 14,9 5,6 FDO turistične, športnorekreacijske in športne dejavnosti 29 34,34 6,5 2,0 FDO za bivanje 40 53,98 9,0 3,2 Skupaj 444 1.696,23 100,0 100,0 Slika 3: Lokacije in velikost evidentiranih FDO v izbranih statističnih regijah Slovenije (vir: Celovita metodologija …, 2017) 28. Sedlarjevo srečanje – Evidentiranje in analiza funkcionalno degradiranih območij v izbranih statističnih regijah Slovenije Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 16 pisu niso bili zajeti, ne izkazujejo pravega stanja na terenu. Za evidentiranje stanja degradiranih območij za bivanje bo treba v popis vključiti tudi kazalnike, povezane z gradbeno fiziko, ki bo natančnejše opredelila fizično stanje objektov (instalacije v objektu, energetska učinkovitost zgradb ipd.). Na podlagi informacij s strani predstavnikov občin smo dobili približen vpogled v predvidene dejavnosti na degradiranih ob- močjih. V povprečju je za 15 % FDO v občini že sprejet načrt prenove. Prednjači gorenjska statistična regija, ki ima sprejet načrt prenove za 27 % FDO, najmanj pa jih je v zasavski sta- tistični regiji. Za približno 50  % popisanih FDO načrti pre- nove niso znani ali so pristojni na občini ocenili, da ne vidijo možnosti za prenovo FDO. Največ območij brez možnosti za prenovo je v podravski in pomurski statistični regiji, najmanj območij brez možnosti prenove pa v goriški in gorenjski sta- tistični regiji. Preglednica 3: Regionalni prikaz števila FDO po tipih TIP FDO Gorenjska Goriška Jugovzhodna Slovenija Podravje Pomurje Zasavje Posavje Skupaj FDO industrijskih in obrtnih dejavnosti 20 25 16 15 15 14 11 116 FDO infrastrukture 6 1 4 8 3 2 2 26 FDO kmetijske dejavnosti 4 2 8 11 16 3 44 FDO obrambe, zaščite in reševanja 1 4 2 2 4 5 18 FDO prehodne rabe 2 3 9 11 1 2 1 29 FDO pridobivanja mineralnih surovin 16 13 18 9 1 8 11 76 FDO storitvenih dejavnosti 10 5 7 15 20 5 4 66 FDO turistične, športnorekrea- cijske in športne dejavnosti 12 2 2 5 3 5 29 FDO za bivanje 3 4 10 8 4 8 3 40 Skupaj 74 59 76 84 67 44 40 444 Slika 4: Predvideni načrti za reaktivacijo funkcionalno degradiranih območij (vir: Celovita metodologija …, 2017) 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% Gorenjska Goriška Jugovzhodna Slovenija Podravska Pomurska Zasavska Posavska Slovenija imamo že sprejete načrte imamo načrte, realizacija teh pa ni jasna ni načrtov, zgolj pobude ni načrtov niti možnosti za spremembe Slovenija Posavska Zasavska Pomurska Podravska Jugovzhodna Slovenija Goriška Gorenjska 50 60 70 80 90 10 i j t črte i , lj rt , realizacija teh pa ni jasna i ti e be 28. Sedlarjevo srečanje – B. LAMPIČ idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 17 5 Sklep Rezultati evidentiranja FDO so pokazali, da je v do zdaj popi- sanih sedmih statističnih regijah, ki obsegajo približno polovi- co slovenskega ozemlja, 444 FDO s skupno površino 1.696 ha. Pričakujemo lahko, da se bo številka ob izvedenem popisu na ravni Slovenije (končano predvidoma poleti 2017) povzpela na okoli 3.000 ha. Število in površina evidentiranih FDO opozarjata na razsežnost neustreznega ravnanja s prostorom kot pomembnim naravnim virom. Povprečna velikost FDO kaže, da v popisanih regijah prevla- dujejo površinsko manjša FDO  (povprečna velikost 3,8 ha), od skupaj 444 jih le 35 presega 10 ha. Vsa evidentirana FDO niso primerna za umeščanje novih dejavnosti  – nekateri tipi zahtevajo predvsem sanacijo (npr. FDO za bivanje, podtip stara dotrajana območja, ali pa FDO pridobivanja mineral- nih surovin, podtip kamnoloma), medtem ko so določeni tipi praviloma primerni za nadaljevanje obstoječe oz. umestitev popolnoma nove dejavnosti (npr. FDO prehodne rabe, FDO industrijske in obrtne dejavnosti itd.). Na FDO lahko usmer- jamo dejavnosti, ki prostorsko nimajo velikih potreb, kar je pri prenovi FDO lahko tudi prednost. Hkrati pa je velika razp- ršenost manjših območij tudi razvojna ovira, saj za določene predvidene dejavnosti niso dovolj velika in so za potencialne investitorje manj zanimiva. Posledica takega stanja je, da se nove investicije še vedno načrtujejo na do zdaj še »neizgraje- nih« območjih, torej kmetijskih in gozdnih površinah (angl. greenfields). Med evidentiranimi FDO je največje število FDO industrij- skih in obrtnih dejavnosti, ki prevladujejo tudi po površini (638,35 ha). Menimo, da bi morali prav na teh območjih iskati potencialno primerna območja za usmerjanje novih industrij- skih dejavnosti in drugih gospodarskih investicij. Vrednotenje prednostnih območij za prenovo naj bo plod interdisciplinar- nega dela in konsenz različnih resorjev. Območja, ki se izka- žejo kot neustrezna za razvoj industrijskih dejavnosti, je treba prestrukturirati in jih nameniti za druge dejavnosti. Sanacija in prenova bosta pospešeni, ko bodo vzpostavljeni sistemski ukrepi. Ti naj bodo usmerjeni v stimulacijo last- nikov FDO, da pristopijo k prenovi, hkrati pa v stimulacijo investitorjev k usmerjanju investicij na FDO. Hkrati je treba spodbuditi tudi dejavnosti občine, ki ima v Sloveniji izvirno pristojnost urejanja prostora. Vzpostavitev prve evidence FDO postavlja temelje za celost- no obravnavo problematike funkcionalno neizkoriščenih oz. slabše izkoriščenih območij v Sloveniji. Pomeni prvi korak pri celovitem ravnanju in upravljanju FDO. Analize območij glede na stopnjo in leta opuščenosti, strukturo lastništva, obstoječe razvojne načrte, prisotnost različnih oblik degradacije (fizične, okoljske, socialne idr.) pa so osnova za bolj usmerjeno pripravo niza povezanih sistemskih in drugih ukrepov, ki bodo spodbu- jali njihovo oživitev in nove investicije na območja FDO na- mesto širitev stavbnih zemljišč na do zdaj nepozidana območja. Dr. Barbara Lampič, v. zn. sod. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: barbara.lampic@ff.uni-lj.si Dr. Mojca Foški, viš. pred. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Jamova cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: mojca.foški@fgg.uni-lj.si Dr. Alma Zavodnik Lamovšek, doc. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Jamova cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: alma.zavodnik@fgg.uni-lj.si Blaž Barborič, univ. dipl. geog. Geodetski inštitut Slovenije, Jamova cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: blaz.barboric@gis.si Dr. Dejan Cigale, doc. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: dejan.cigale@ff.uni-lj.si Dr. Simon Kušar, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: simon.kusar@ff.uni-lj.si Dr. Gašper Mrak, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Jamova cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: gasper.mrak@fgg.uni-lj.si Dr. Irma Potočnik Slavič, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: irma.potocnik.slavic@ff.uni-lj.si Dr. Dalibor Radovan Geodetski inštitut Slovenije, Jamova cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: dalibor.radovan@gis.si Opombe [1] V prispevku uporabljamo pojem sanacija: na območju odpravimo okoljska (ali druga) bremena, odstranimo nezaželene vidne vplive predhodne rabe ali pa območje povrnemo v prvotno stanje. [2] V prispevku uporabljamo pojem prenova: povrnitev obstoječe ali umestitev druge dejavnosti. 28. Sedlarjevo srečanje – Evidentiranje in analiza funkcionalno degradiranih območij v izbranih statističnih regijah Slovenije Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 18 Zahvala Projekt Celovita metodologija za popis in analizo degradiranih ob- močij, izvedba pilotnega popisa in vzpostavitev ažurnega registra (V6–1510) je potekal v okviru ciljnega raziskovalnega programa, sofinancirala pa sta ga Agencija RS za raziskovalno dejavnost ter Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Viri in literatura Alker, S., Joy, V., Roberts, P., in Smith, N. (2000): The Definition of Brown- field. Journal of Environmental Planning and Management, 43, 1, str. 49–69. Dostopno na: http://dx.doi.org/10.1080/09640560010766 (sneto 23. 12. 2015). Bergatt Jackson, J., Drobiec, L., Ferber, U., Gorski, M., Nathanail, P., in Petríková, D. (2006): Brownfields Handbook. Lifelong educational project on brownfields, Leonardo da Vinci pilot project. 95 str. Celovita metodologija za popis in analizo degradiranih območij, izved- ba pilotnega popisa in vzpostavitev ažurnega registra (2017). Gradivo projekta, dostopno na Oddelku za geografijo Filozofska fakulteta, Lju- bljana. COBRAMAN (2009): Manager Coordinating Brownfield Redevelopment Activities Dostopno na: http://www.cobraman-ce.eu/ (sneto 28. 2.2017). COBRAMAN Brownfield Types. Dostopno na: http://database.cobraman- ce.eu/BrownfieldTypes.php (sneto 7. 3. 2016). Evropska komisija (2011): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij. Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri. COM(2011) 571 konč. Lampič, B., Kušar, S., Foški, M., Zavodnik Lamovšek, A., Barborič, B., s sod. (2016): Celovita metodologija za popis in analizo degradiranih obmo- čij, izvedba pilotnega popisa in vzpostavitev ažurnega registra. 1.Vmesno poročilo projekta CRP V6-1510. Ljubljana: UL FF, UL FGG, GIS. Lanscapes2 (2015): Bringing growth and preservation together for Chester County. Redevelopment/Adaptive Reuse of Brownfield and Greyfield Sites. Dostopno na: http://www.landscapes2.org/ToolsLandscape/Pages/ redevelopment.cfm (sneto 22. 12. 2015). Lipovac, N. (2014): Englesko-hrvatski stručni pojmovnik za urbaniste, prostorne planere, arhitekte i krajobrazne arhitekte. Zagreb, Acta Arhi- tectonica. Znesene monografije 11. Sveučilište u Zagrebu, Arhitektonski fakultet. LP OP RR 2007–2013 (2014): Letno poročilo 2013 o izvajanju Operativ- nega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013. Dostopno na: http://www.eu-skladi.si/kohezija-do-2013/ predpisi/letna-porocila/letna-porocila-o-izvajanju-operativnega-progra- ma-krepitve-regionalnih-razvojnih-potencialov-za-obdobje-2007-2013/ files/lp-op-rr-2013_17_12_2014_bs.pdf (sneto 12. 6. 2017). Politika urejanja prostora (2001): Vlada RS. Ljubljana: MOPE. Predlog ZUreP-2 (2017): Zakon o urejanju prostora – 2. EVA 2016-2550-0006. MOP. RETINA (2012): BRM – Brownfield Revitalisation Methodology. Maribor, Faculty of Arts of the University of Maribor: 90 p. Dostopno na: www.southeast-europe.net/document.cmt?id=457 (sneto 21. 12. 2015). SPRS (2004): Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Ljubljana, Ministrs- tvo za okolje, prostor in energijo, 75 str. Špes, M., Krevs, M., Lampič, B., Mrak, I., Ogrin, M., Plut, D., Vintar Mally, K., in Vovk Korže, A. (2012): Sonaravna sanacija okoljskih bremen kot traj- nostno razvojna priložnost Slovenije, Degradirana območja. Ciljni razisko- valni program (CRP) »Konkurenčnost Slovenije 2006–2013«. Zaključno poročilo. Ljubljana: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: 66 str. Vojvodíková, B., Potužník, M., in Bürgermeisterová, R. (2011): The data- base on brownfields in Ostrava (Czech Republic): some approaches to categorization. Moravian geographical reports, 19(4), str. 50–60. ZPNačrt (2007): Zakon o prostorskem načrtovanju, Ur. l. RS, št. 33/2007. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO4675 (sneto 14. 2. 2016). ZVO-1 (2004): Zakon o varstvu okolja, Ur. l. RS, št. 41/2004. 28. Sedlarjevo srečanje – B. LAMPIČ idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 1928. Sedlarjevo srečanje – Opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo funkcionalno neizkoriščenega prostora Simon KUŠAR Barbara LAMPIČ Opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo funkcionalno neizkoriščenega prostora Opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo je postopek, ki na osnovi vrednotenja izbranih prostorskih, okoljskih in institucionalnih značilnosti funkcionalno degradiranih območij (v nadaljevanju: FDO) nakaže, katera območja je mogoče hitreje uporabiti kot prostorsko podlago za nov gospodarski oziroma širši družbeni razvoj. Poleg predstavitve pristopa k vrednotenju stopnje primernosti za reaktiva- cijo FDO v prispevku predstavljamo prve ocene že evidentiranih FDO v Sloveniji (vrednotili smo 325 FDO v sedmih statističnih regijah) ter kritično opozarjamo na praktično vlogo takega pristopa in mogočo nadaljnjo uporabo rezultatov. Ocenjujemo, da je med obravnavanimi FDO 69 % (224 od skupaj 325) teh primernih ali srednje primernih za reaktivacijo. Z nekaterimi konkretnimi primeri aktiviranih območij v zadnjem letu prikažemo ustreznost predstavljenega modela ter tudi argumentiramo prednosti in slabosti našega pristopa, pokazalo pa se je tudi, da je predstavljeni pristop za raven strateškega odločanja tudi neposredno uporaben. Ključne besede: funkcionalno degradirana območja, pristop/model za vrednotenje, prednostna območja za reaktivacijo, strateške usme- ritve, Slovenija 1 Uvod Obravnava funkcionalno neizkoriščenega prostora zajema štiri med seboj soodvisne in v  logičnem zaporedju povezane faze: identifikacijo funkcionalno neizkoriščenega prostora  (popis degradiranih območij), opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo, načrtovanje reaktivacije in reaktivacija, ki zajema fizične posege za uveljavitev nove funkcije  (nekdanjega) fun- kcionalno neizkoriščenega prostora ali pa povrnitev v prvot- no rabo (Petriková in Finka, 2006). Opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo je postopek, ki na osnovi vrednotenja prostorskih, okoljskih in institucionalnih značilnosti degradi- ranih območij nakaže, katera območja je mogoče najhitreje uporabiti kot prostorsko podlago za nov gospodarski oziroma širši družbeni razvoj. V preteklosti je bilo razvitih že več pristopov vrednotenja degradiranih območij in opredelitve prednostnih območij za reaktivacijo (na primer Ferber in Grimski, 2002; internet 1; Spasovova, 2004, navedeno v Vojvodiková idr., 2011). V modele so vključene štiri skupine dejavnikov, ki vplivajo na možnosti za reaktivacijo degradiranih območij: razvojni poten- cial regije, ki opredeljuje širši družbeno-gospodarski okvir re- aktivacije degradiranih območij, normativni okvir, ki spodbuja in usmerja reaktivacijo, ekonomski vidik oziroma ekonomska upravičenost  – profitabilnost reaktivacije in prostorske zna- čilnosti degradiranih območij, predvsem lega, infrastrukturna opremljenost, lastništvo, razvojne ovire in planska urejenost. Za vrednotenje funkcionalno neizkoriščenega prostora z vidi- ka stopnje primernosti za reaktivacijo smo v okviru projekta CRP V6-1510 »Celovita metodologija za popis in analizo de- gradiranih območij, izvedba pilotnega popisa in vzpostavitev ažurnega registra« (financerja Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ter Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo) oblikovali nov pristop, ki konceptual- no izhaja iz dosedanjih izkušenj pri vrednotenju potencialov za reaktivacijo degradiranih območij, vendar jih pomembno nadgrajuje z večjim številom vrednotenih spremenljivk. Pri tem smo kar najbolj vključevali podatke, ki smo jih pridobili s terenskim evidentiranjem funkcionalno degradiranih ob- močij, to je »nezadostno izkoriščenih ali zapuščenih območij z vidnim vplivom predhodne rabe in zmanjšano uporabno vrednostjo, ki lahko predstavlja potencial za razvoj« (Celovita metodologija …, 2017). Tak pristop omogoča bolj poglobljeno problemsko obravnavo širših geografskih značilnosti FDO, s čimer smo izboljšali moč odločanja glede njihove primernosti za reaktivacijo. Kljub temu pa so rezultati analize le prva ocena, ki prikazuje mogoče ovire pri načrtovanju reaktivacije FDO. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 20 28. Sedlarjevo srečanje – S. KUŠAR, B. LAMPIČ Pristop za vrednotenje stopnje primernosti za reaktivacijo FDO smo preizkusili v sedmih izbranih statističnih regijah v Sloveniji, v katerih je poleti leta 2016 potekal terenski popis FDO: gorenjska, goriška, jugovzhodnoslovenska, podravska, pomurska, posavska in zasavska statistična regija. V njih je bilo evidentiranih 444  FDO s  skupno površino skoraj 1.700 ha. Namen prispevka sta opredelitev pristopa k vrednotenju stop- nje primernosti za reaktivacijo FDO in prikaz prvih rezultatov vrednotenja evidentiranih FDO v izbranih statističnih regijah v Sloveniji. 2 Pristop za opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo FDO Pristop za opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo temelji na vrednotenju štirih kriterijev, ki so analizirani z več kazalniki: • opuščenost: vrednotenje stopnje in časa opuščenosti FDO; • lastništvo: vrednotenje tipa lastništva; • načrtovalsko-lokacijski: vrednotenje prometne dosto- pnosti, planske opredelitve in razvojnih načrtov občin; • varstveno-okoljski: vrednotenje okoljskih vidikov (na te- renu zabeleženih sumov, da obstaja okoljska degradacija, prisotnost varstvenih režimov itd.). Vsak kriterij smo ocenili glede na tri stopnje primernosti za reaktivacijo, ki kažejo na potrebo po oblikovanju in izvedbi posebnih ukrepov za njihovo oživitev: ni omejitev oziroma je primerno za reaktivacijo (geografske značilnosti FDO ne zahtevajo posebnih posegov pred izvedbo reaktivacije), manjše ovire oziroma manj primerno za reaktivacijo in večje omejitve, kjer se zaradi specifičnih značilnosti FDO pričakujejo večji na- pori za ponovno oživitev območja. Kriteriji so po svoji vlogi enakovredni. Kazalniki so kvantitativno ovrednoteni: njihova kombinacija ali seštevek je osnova za vrednotenje posamezne- ga FDO. Večina informacij za vrednotenje izhaja iz popisnih podatkov o FDO, del pa iz javno dostopnih prostorskih baz oziroma pravnih režimov. Končna (kvalitativna) ocena primer- nosti za reaktivacijo je sestavljena iz kombinacije črk A, B in C, ki v sebi skrivajo pomembne informacije glede geografskih značilnosti funkcionalno degradiranih območij. Kombinacija črk BAAA pri FDO pridobivanja mineralnih surovin – FDO rudnika Kajzer v Idriji tako na primer pomeni, da je FDO že več kot pet let opuščeno, v javni lasti, z ugodnimi načr- tovalsko-lokacijskimi značilnostmi in brez varstveno-okolj- skih omejitev, kombinacija črk CACC pri FDO Pekopur v Tržiču pa prikazuje 3–5 let pretežno opuščeno FDO v javni lasti, neugodne načrtovalsko-lokacijske značilnosti in večje varstveno-okoljske omejitve. V nadaljevanju je bilo izvedeno tudi vrednostno kvantitativno vrednotenje (ponderiranje in ponovna kategorizacija). To je ocena, ki na osnovi specifičnih potreb po podrobnejši obravnavi FDO razvrsti v za reaktiva- cijo primerna, srednje primerna in manj primerna FDO. Tak pristop je pokazal, da je FDO Kajzer primerno za reaktivacijo, saj vse značilnosti FDO omogočajo relativno hitro oblikovanje načrta in izvedbe reaktivacije, medtem ko pri reaktivaciji FDO Pekopur lahko pričakujemo dodatne napore zaradi večjega šte- vila deležnikov, ki bodo vključeni v načrtovanje in izvedbo reaktivacije, izboljšati bo treba prometno dostopnost, urediti ustrezno namensko rabo, preveriti sume, da obstaja okoljska degradacija, in zaradi prisotnosti kulturne dediščine pripraviti konservatorski načrt. V analizo niso bili vključeni vsi podtipi FDO, saj nekateri od njih zahtevajo zelo specifične ukrepe za reaktivacijo, morajo se prilagajati obstoječi (namenski) rabi, gradbeni strukturi itd. ali pa gre za območja, za katera je najprimernejša povrnitev v prvotno stanje (renaturacija). Zato smo model preizkusili na nekoliko manjšem številu evidentiranih FDO v Sloveniji: od skupaj 444 FDO smo preverili 325 območij, kar je 73,2 %. Slika 1: Funkcionalno degradirano območje Kajzer v Idriji (a) in Pe- kopur v Tržiču (b) (foto: Luka Verlič) b a Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 21 3 Ocena primernosti FDO za reaktivacijo v izbranih statističnih regijah v Sloveniji V sedmih obravnavanih statističnih regijah v Sloveniji smo z ocenjevanjem primernosti FDO za reaktivacijo opredelili 81 primernih območij s skupno površino 237 ha, 143 srednje pri- mernih območij s skupno površino 308,7 ha in 101 manj pri- mernih FDO s skupno površino 655,7 ha. Povprečna velikost FDO, primernih za reaktivacijo, je 2,9 ha, srednje primernih 2,2 ha in manj primernih 6,5 ha. Od 325 vrednotenih FDO jih je bilo 69  % ocenjenih kot primernih ali srednje primernih za reaktivacijo, upoštevajoč njihovo površino pa je takih območij 45  %. Približno pri tretjini FDO je mogoče pričakovati zahtevnejše načrtovanje reaktivacije, saj so z vidika modela ocenjena kot manj primerna za hitro reaktivacijo, z vidika večje razpoložljive površine pa bi bila ta območja zanimiv prostor za umeščanje novih dejavnosti. Pri večini izbranih statističnih regij je primernih ali srednje primernih za reaktivacijo okrog 70 % FDO, pri čemer odsto- pata goriška statistična regija z deležem primernih in srednje Slika 2: Primernost FDO za reaktivacijo v izbranih statističnih regijah v Sloveniji (vir: Celovita metodologija …, 2017) Slika 3: Struktura FDO z vidika primernosti za reaktivacijo (vir: Celo- vita metodologija …, 2017) 25 % 44 % 31 % primerna srednje primerna manj primerna primernih FDO za reaktivacijo skoraj 80  %, medtem ko se v jugovzhodnoslovenski statistični regiji srečujejo z večjimi izzivi pri reaktivaciji FDO, saj je le dobrih 40 % FDO primernih ali srednje primernih za reaktivacijo. Notranja struktura primernih in srednje primernih FDO za re- aktivacijo je ugodnejša v pomurski in posavski statistični regiji, kjer je delež FDO, primernih za reaktivacijo, nad povprečjem 28. Sedlarjevo srečanje – Opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo funkcionalno neizkoriščenega prostora Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 22 Slika 4: Struktura FDO z vidika primernosti za reaktivacijo po izbranih statističnih regijah (vir: Celovita metodologija …, 2017) Slika 5: Struktura FDO z vidika primernosti za reaktivacijo po tipih FDO (vir: Celovita metodologija…, 2017) Opombe: IND – FDO industrijskih in obrtnih dejavnosti; INF – FDO infrastrukture; KMO – FDO kmetijske dejavnosti; MIN – FDO pridobivanja mineralnih surovin; OBR – FDO obrambe; PRE – FDO prehodne rabe; STO – FDO storitvenih dejavnosti; TUR – FDO turistične, športnorekreacijske in športne dejavnosti; BIV – FDO za bivanje; * – izbrani podtipi 28. Sedlarjevo srečanje – S. KUŠAR, B. LAMPIČ 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 % Gorenjska Goriška JV Slovenija Podravska Pomurska Posavska Zasavska primerna srednje primerna manj primerna 1 0 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 Gorenjska Goriška JV Slovenija Podravska Pomurska Posavska Zasavska ri erna nj primernarednje primerna 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 % IND INF* KMO MIN* OBR PRE STO* TUR BIV* primerna srednje primerna manj primerna 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 IND INF* KMO MIN* OBR PRE STO* TUR BIV* i erna nj primernarednje primerna Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 23 in presega 30  %. V nasprotju z njima se v zasavski statistični regiji soočajo z relativno skromnim deležem FDO, primernih za reaktivacijo (le 15 % oziroma 5 FDO), podobno stanje pa je tudi v jugovzhodnoslovenski statistični regiji (14 % oziroma 6 FDO). Največja skupna površina funkcionalno neizkorišče- nega oziroma slabše izkoriščenega prostora, ki bi bila primerna ali srednje primerna za reaktivacijo, je v gorenjski in posavski statistični regiji (v vsaki po 106 ha). Z vidika primernosti za reaktivacijo so najprimernejša FDO obrambe, zaščite in reševanja, kjer skoraj 90 % FDO izkazuje primernost ali srednjo primernost za reaktivacijo. Večina tipov FDO ima med 65 in 75  % primernih ali srednje primernih FDO za reaktivacijo, nižji deleži so le pri FDO pridobivanja mineralnih surovin in pri FDO za bivanje. Pri teh dveh tipih FDO je zato mogoče pričakovati večje napore pri reaktivaciji, praviloma ta območja zahtevajo celovito predhodno sanacijo različnih starih bremen oz. vrst degradacije (okoljska, fizična ipd.). V mestnih naseljih[1] smo z vidika primernosti za reaktivacijo vrednotili 164 FDO, v »nemestnih« naseljih pa 161. V obeh tipih naselij po številu prevladujejo FDO industrijskih in ob- rtnih dejavnosti, le da se je v mestnih naseljih v ta tip FDO uvrstila skoraj polovica vrednotenih FDO (41,2 %), medtem ko je v »nemestnih« naseljih ta prevlada manj izrazita (29,6 % vrednotenih FDO). V »nemestnih« naseljih je pomemben delež FDO kmetijskih dejavnosti (24,1 %), medtem ko v mest- nih naseljih ta tip FDO nima vidnejše vloge. V »nemestnih« naseljih so številčno bolj prisotna še FDO turistične, športno- rekreacijske in športne dejavnosti, medtem ko so v mestnih naseljih opaznejši deleži FDO infrastrukture, FDO prehodne rabe in FDO storitvenih dejavnosti. Glede na število FDO, ki smo jih vrednotili z vidika primer- nosti za reaktivacijo, torej ni večjih razlik med mestnimi in »nemestnimi« naselji. Večje razlike pa so v površini FDO, saj so FDO zunaj mestnih naselij v povprečju večja za 0,4 ha – v »nemestnih« naseljih je površina vrednotenih FDO za sko- raj 50 ha večja kot v mestnih naseljih. Največje razlike med obema kategorijama naselij so pri deležu primernih in srednje primernih FDO za reaktivacijo. V mestnih naseljih je ta delež višji (73,1  %) in skoraj enak povprečju izbranih statističnih regij (73,2  %), medtem ko v »nemestnih« naseljih ta delež znaša le 65,8 %. Čeprav sta po površini primernih in srednje primernih FDO za reaktivacijo obe kategoriji naselij pretežno izenačeni, je treba opozoriti na razmerje med primernimi in srednje primernimi FDO za reaktivacijo ter manj primernimi FDO glede na po- vršino. V primeru mestnih naselij sta razmerji uravnoteženi (282 ha primernih in srednje primernih FDO za reaktivacijo oziroma 295 ha manj primernih površin FDO), medtem ko v »nemestnih« naseljih njihova površina (skupaj 361 ha) za skoraj 100 ha presega površino primernih in srednje primernih FDO za reaktivacijo (263 ha). Pokazalo se je namreč, da so manj primerna FDO za reaktivacijo v »nemestnih« naseljih nadpovprečno velika (6,4 ha). 4 Preveritev vrednosti sistema za ocenjevanje primernosti FDO za reaktivacijo na izbranih primerih Ustreznost predlaganega modela oz. prostorsko-podatkovnega sistema za ocenjevanje primernosti posameznega FDO za re- aktivacijo najlažje preverimo s prikazom dejanskih razmer na izbranih primerih. Zavedamo se, da vzpostavljen sistem za prvo preveritev primernosti v posameznih primerih zaradi različnih razlogov ni vedno optimalen, nekateri že realizirani projekti reaktivacije v zadnjih mesecih pa kažejo, da je predstavljeni pristop uporaben (za raven strateškega odločanja). V nadal- jevanju predstavljamo tri primere FDO, ki smo jih na terenu evidentirali in popisali maja 2016, ocenili njihovo primernost za reaktivacijo z modelom, na vseh območjih pa je v zadnjem letu prišlo do oživitve dejavnosti (reaktivacije). Prvo podrobneje predstavljeno FDO je popolnoma opuščeno območje storitvenih dejavnosti v  mestnem središču Murske Sobote. Območje, znano kot Družbena prehrana, je ponu- jalo hrano (predvsem so skrbeli za prehrano delavcev velikih podjetij, npr. Mure) in prostore za številne družabne dogodke v Preglednica 1: Struktura FDO z vidika primernosti za reaktivacijo v mestnih in nemestnih naseljih Mestna naselja »Nemestna« naselja Število FDO 164 161 Delež od vseh FDO 77,1 % 69,8 % Skupna površina 577 ha 624 ha Povprečna velikost 3,5 ha 3,9 ha Delež primernih in srednje primernih FDO za reaktivacijo 73,1 % 65,8 % Površina primernih in srednje primernih FDO za reaktivacijo 282 ha 263 ha Vir: Celovita metodologija …, 2017 28. Sedlarjevo srečanje – Opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo funkcionalno neizkoriščenega prostora Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 24 regiji. Objekt Družbene prehrane je (bil) popolnoma opuščen od leta 2008, torej skoraj desetletje. Skupaj s pripadajočimi funkcionalnimi zemljišči je bilo območje nevzdrževano in je vsa ta leta predstavljalo motnjo, tudi vidno degradacijo v mest- nem središču. Načrti za reaktivacijo območja so se spreminjali skupaj z last- ništvom, danes pa je lastnik javno podjetje Center za ravnan- je z odpadki Puconci d. o. o. (CEROP). Še do leta 2016 je prevladovala ideja, da se na opuščenem območju uredi center ponovne uporabe (internet 4), na koncu pa je bil sprejet načrt za vzpostavitev medgeneracijskega središča (internet 3), ki bo dejansko izkoristilo obstoječo gradbeno strukturo z nadgradn- jo in dozidavo obstoječega objekta. Pritličje objekta bo namen- jeno druženju vseh generacij ob izvajanju različnih programov, z dograditvijo obstoječega objekta pa bo izgrajenih še šestnajst stanovanj različnih velikosti. Vsebina dejavnosti oz. programov bo namenjena mladim in starejšim generacijam, njihove de- javnosti pa bodo povezane z različnimi znanji in spretnostmi oblikovanja, šivanja in predelave oblek in izdelkov, potekalo bo tudi varovanje otrok v času zunaj delovnega časa vzgojno-var- stvenih zavodov. Objekt bo upravljajo socialno podjetje, ki bo združevalo različne profile poklicev in ponujalo rešitve za tiste posameznike, ki je v tem trenutku ne ponuja skoraj nihče več, vsaj v smislu nekdanje medgeneracijske pomoči in solidarnosti (internet 3). Realizacija projekta bo predvidoma hitra, načrtuje se, da bo Medgeneracijsko središče Murska Sobota zaživelo do konca leta 2017. Glede na značilnosti območja in analizo relevantnih podatkov smo po modelu za reaktivacijo ocenili območje Družbene pre- hrane kot primerno za reaktivacijo (pričakuje se razmeroma malo ovir v procesu ponovne oživitve). Kvalitativna ocena vseh štirih kriterijev je območje opisala z oznako BBAA, kar opisno pomeni več kot pet let popolnoma opuščeno FDO v zasebni lasti enega lastnika z ugodnimi načrtovalsko-lokacijskimi zna- čilnostmi in brez varstveno-okoljskih omejitev. Z nadaljnjim kvantitativnim vrednotenjem smo območje ocenili z razmero- ma visoko vrednostjo, s 16 od skupaj 20 mogočimi točkami. Primer kaže, da je preprosta ocena razmer z modelnim pristo- pom pravilno nakazala, da na obravnavanem območju razmere dovoljujejo razmeroma hitro reaktivacijo, trenutno potekajoča gradnja pa to tudi potrjuje. Drug primer realizirane oživitve FDO, ki smo ga prav tako prepoznali kot degradirano območje in njegovo možnost za reaktivacijo ocenili z našim modelom, je Gradbišče trgovine Tuš v Kranju. Glede na tip smo ga predelili kot FDO prehodne rabe, podtip opuščenega gradbišča. Gradbišče trgovine Tuš je locirano na vzhodnem robu Kranja, v neposredni bližini Ci- neplexa in Qlandie. Skoraj 2,5 ha veliko gradbišče je opuščeno od leta 2014, nedokončanje investicije pa je vezano na finančne težave Tuša. Območje je prešlo v lastništvo NLB Leasinga, namenska raba v OPN pa je ostala nespremenjena – območ- je za stanovanja in centralne dejavnosti. V letu 2017 se je na približno tretjini območja začela gradnja trgovine Eurospin s parkirišči. Poleti 2017 so dela že v končnih fazah, medtem ko zemljišča na preostalem delu gradbišča ostajajo prazna in se zaraščajo, tam so odloženi tudi gradbeni odpadki. Na delu evidentiranega območja so tudi (neurejeni) vrtički. Z vrednotenjem razmer smo območju pripisali oznako ABAC (ocena opozarja na popolnoma opuščeno FDO v zasebni lasti enega lastnika z ugodnimi načrtovalsko-lokacijskimi značil- nostmi in večjimi varstveno-okoljskimi omejitvami), kvanti- tativna ocena 14 pa pomeni, da je območje primerno za reak- tivacijo. To primernost deloma potrjuje realizirana investicija in gradnja trgovine Eurospin. Tretji primer FDO storitvenih dejavnosti je Trgovina Merkur ob Ptujski cesti v Mariboru, ki se je leta 2008 popolnoma izp- raznilo s preselitvijo trgovine na drugo lokacijo. Gre za primer območja, na katerem ni prišlo do celovite prenove, ampak se je s prodajo začela njegova postopna reaktivacija (optika Julius, trgovina z avtodeli idr.). Slika 6: Še maja leta 2016 so bili načrti, vezani na prenovo Družbene prehrane v Murski soboti, nejasni (a), marca 2017 pa so se že začela gradbena dela na objektu (b) (foto: Tatjana Kikec). b a 28. Sedlarjevo srečanje – S. KUŠAR, B. LAMPIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 25 Območje je bilo zaradi svojih značilnosti ocenjeno z BCBB, kvantitativno pa je bila ocena primernosti komaj 10. Opisano FDO lahko označimo kot več kot pet let popolnoma opuščeno FDO v zasebni lasti več lastnikov z manj ugodnimi načrtoval- sko-lokacijskimi značilnostmi in manjšimi varstveno-okoljski- mi omejitvami. Po našem modelu je torej FDO Trgovine Mer- kur ocenjeno kot srednje primerno za reaktivacijo. V zadnjem letu po našem terenskem evidentiranju (ki je tudi osnova za naše vrednotenje) se je območje trgovine lastniško razdelilo – prodano je bilo večjemu številu manjših lastnikov. Popolnoma opuščeno območje se v zadnjih mesecih le postopoma oživlja in tak parcialni pristop potrjuje ugotovljene razmere na območ- ju – prisotnost različnih ovir pri prenovi in ponovni oživitvi. 5 Sklep Celovita obravnava degradiranih območij, še posebej funkci- onalno razvrednotenega prostora, vključuje tudi analizo pri- mernosti za njihovo prenovo in ponovno oživitev. Ugotavlja- mo, da je bilo 69  % vseh obravnavanih FDO ocenjenih kot primernih oz. srednje primernih za reaktivacijo, upoštevajoč njihovo površino pa je takih območij 45  %. Rezultati vred- Slika 7: Opuščeno gradbišče načrtovane izgradnje trgovine Tuš v vzhodnem delu Kranja je dolga leta samevalo (a), leta 2017 pa je ponovno oživelo. Na približno tretjini površine območja se izvajajo gradbena dela (gradnja trgovine Eurospin) (b) (foto: Luka Verlič). notenja FDO so temelj oziroma ena ključnih usmeritev za ustreznejšo prostorsko usmerjanje investicij, podprtih s strani industrijske, regionalne in lokalne razvojne politike, saj ta ob- močja predstavljajo velik (neizkoriščen oz. slabše izkoriščen) prostorski razvojni potencial, njihova ponovna uporaba pa prispevek k bolj smotrnemu načrtovanju umeščanja dejavnosti v prostor in trajnostnemu prostorskemu razvoju. Opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo s  predstavljenim model- nim pristopom daje odločevalcem na vseh ravneh usmeritve pri odločanju in ukrepanju ter nazorno, vsebinsko in prostorsko opozarja na razvojni prostorski potencial. Omogoča predvsem hiter pregled oz. oceno večjega števila območij za lažje strateško odločanje. Predstavljeni sistem opredeljevanja območij za prednostno re- aktivacijo je prva usmeritev odločevalcem ob obravnavi FDO oziroma neizkoriščenega degradiranega prostora, za poznejšo dejansko reaktivacijo pa je potreben projektni pristop, ki upo- števa uveljavljene načine vključevanja relevantnih deležnikov. Dr. Simon Kušar, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: simon.kusar@ff.uni-lj.si Slika 8: Pri popolnoma opuščeni trgovini Merkur (Maribor) (a) smo po prodaji večjemu številu manjših lastnikov v zadnjem obdobju priče postopni oživitvi (b) (foto: Tatjana Kikec). b b a a 28. Sedlarjevo srečanje – Opredelitev prednostnih območij za reaktivacijo funkcionalno neizkoriščenega prostora Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 26 Dr. Barbara Lampič, v. zn. sod. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: barbara.lampic@ff.uni-lj.si Opombe [1] Kategorizacija naselij je bila povzeta po publikaciji Mestna naselja v Republiki Sloveniji, 2003 (internet 2). Zahvala Projekt Celovita metodologija za popis in analizo degradiranih ob- močij, izvedba pilotnega popisa in vzpostavitev ažurnega registra (V6–1510) je potekal v okviru ciljnega raziskovalnega programa, sofinancirala pa sta ga Agencija RS za raziskovalno dejavnost ter Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Viri in literatura Celovita metodologija za popis in analizo degradiranih območij, izvedba pilotnega popisa in vzpostavitev ažurnega registra. Gradivo projekta 2017, dostopno na Oddelek za geografijo Filozofska fakulteta, Ljublja- na. Ferber, U., in Grimski, D. (2002): Brownfields and redevelopment of urban areas. Dostopno na: http://www.commonforum.eu/Documents/DOC/ Clarinet/brownfields.pdf (sneto 21. 12. 2015). Internet 1: www.southeast-europe.net/document.cmt?id=457 (sneto 19. 6. 2016). Internet 2: http://www.stat.si/doc/pub/mestna_naselja_slo_03.pdf (sneto 30. 5. 2017). Internet 3: http://sobotainfo.com/novica/lokalno/dela-na-objektu-druz- bene-prehrane-prehrane-koncno-stekla/128711 (sneto 22. 3. 2017). Internet 4: http://www.pomurec.com/vsebina/38850/V_objektu_propa- dajoce_Druzbene_prehrane_kmalu_sodobni_center_ponovne_uporabe (sneto 22. 3. 2017). Petríková, D., in Finka, M. (2006): Brownfield Redevelopment Planning – Territorial Conditions. Brownfields Handbook. Dostopno na: http://fast10. vsb.cz/lepob/index1/handbook_eng_screen.pdf (sneto 19. 6. 2016). Vojvodíková, B., Potužník, M., in Bürgermeisterová, R. (2011): The data- base on brownfields in Ostrava (Czech Republic): some approaches to categorization. Moravian geographical reports, 19(4), str. 50–60. 28. Sedlarjevo srečanje – S. KUŠAR, B. LAMPIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 2728. Sedlarjevo srečanje – Določitev zemljišč za urbano prenovo v Mestni občini Ljubljana Nika ROVŠEK Leon KOBETIČ Uroš KOŠIR Določitev zemljišč za urbano prenovo v Mestni občini Ljubljana Prostorski akti Mestne občine Ljubljana dajejo velik poudarek zah- tevam po urbani prenovi mesta in v ta namen želi mestna občina ustvariti pogoje za njihovo nemoteno izvajanje. Z nalogo »Določitev bilance nezazidanih stavbnih zemljišč v MOL« (Locus d. o. o., 2016) je mestna občina pristopila k evidentiranju stavbnih zemljišč, ki so namenjena prenovi površin v naselju ali nezadostno izkoriščena. Na- stala je bilanca površin stavbnih zemljišč kot zbirni, primerjalni prikaz površin, ki obsegajo območja stavbnih namenskih rab prostora in posameznih urejevalnih enot na celotnem območju občine glede na kriterije prostorskega potenciala in razvojnih možnosti za realizacijo. Ključne besede: bilance stavbnih zemljišč, urbana prenova, razvojna stopnja stavbnega zemljišča, potencial zemljišč, zemljiška politika 1 Uvod Da je »prenova naselij prednostna razvojna usmeritev« ter da se »prostorski razvoj usmerja in načrtuje na prostih, degradi- ranih in nezadostno izkoriščenih površinah znotraj obstoječih naselij, pri čemer ima prenova prednost pred novogradnjo,« sta le dve trditvi, ki sta zapisani v prostorski zakonodaji in stra- teških dokumentih prostorskega razvoja Slovenije. Žal je kljub načelnim opredelitvam zakonodaje mehanizmov za aktiviranje stavbnih zemljišč, namenjenih urbani prenovi, malo, pa še ti se redko uporabljajo. Območja za urbano prenovo v prostorskih aktih občin velikokrat tudi niso opredeljena in praviloma niso bilančno evidentirana. Poleg tega pri dejanski uporabi zemljišč za posamične investicijske namere investitorji težijo k t.  i. in- vesticijam greenfield, ki so lažje izvedljive in cenejše. Mestna občina Ljubljana je v letu 2010 sprejela Občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana, strateški in izved- beni del (v nadaljevanju: OPN MOL). Ta dokumenta med predvidene ukrepe za zagotavljanje ciljev trajnostnega razvo- ja pomembno vključujeta zahteve za urbano prenovo mesta. Strateški del OPN MOL opredeljuje širok razpon področij celovite prenove in z usmeritvami teži k notranjemu razvoju mesta, ki ima prednost pred širitvijo. Med širokim naborom ciljev celovite prenove v MOL, ki posegajo na področje ohran- janja in prenavljanja kulturne dediščine, krepitve prostorske in arhitekturne identitete mesta, požarne in potresne sanacije objektov, se pričujoča raziskava osredotoča na tiste cilje celovite prenove MOL, ki predvidevajo zagotavljanje novih prostor- skih zmogljivosti za stanovanjsko gradnjo, za kulturne, športne in poslovne dejavnosti ter spodbujanje ponovne rabe prostora in objektov, s tem pa vzdrževanje vitalnosti mestnega središča in lokalnih središč. S temi cilji so povezana območja, ki so v OPN MOL po- imenovana »območja notranjega razvoja«. To so območja, namenjena zgoščevanju pozidave in njenemu dopolnjevanju. Tako so v prispevku izpostavljena območja, ki so degradirana z vidika neustreznega urbanistično-arhitekturnega standarda, medtem ko OPN MOL obravnava tudi druge vidike fizične, socialne, ekonomske ali ekološke degradiranosti. To so tista območja, ki so bila zgrajena v  prejšnjih obdobjih ter danes ne ustrezajo več zahtevam sodobnega življenja in sedanjim urbanistično-arhitekturnim standardom. Med taka območja spadajo nekatera starejša predmestja, območja gospodarskega prestrukturiranja, območja ob vpadnicah, nekatera območja urbaniziranih vasi ipd. Pri določanju bilanc stavbnih zemljišč smo oblikovali zbirni, primerjalni prikaz površin, ki obsega območja stavbnih namen- skih rab prostora na celotnem območju mestne občine glede na kriterije prostorskega potenciala in razvojnih možnosti za Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 28 28. Sedlarjevo srečanje – N. ROVŠEK, L. KOBETIČ, U. KOŠIR tiranje pozidanega stavbnega zemljišča, ki je bilo določeno z upravno odločbo v postopkih pridobitve gradbenega dovoljen- ja, upravnih postopkih določanja funkcionalnega zemljišča ob- stoječim objektom in sodnih postopkih določanja pripadajočih zemljišč večstanovanjskim objektom. Kadar pa meje ni bilo mogoče določiti s pomočjo navedenih podlag, smo to določili glede na dejansko stanje v naravi oz. v skrajnem primeru z uporabo dogovorjenih kriterijev. 3 Bilance zemljišč V skladu z načelom Zakona o prostorskem načrtovanju, ki opredeljuje usmerjanje prostorskega razvoja naselij, se pros- torski razvoj usmerja in načrtuje na prostih, degradiranih in nezadostno izkoriščenih površinah v obstoječih naseljih, pri čemer ima prenova prednost pred novogradnjo. Z razvojem naselij se ne sme slabšati kakovost življenjskega okolja in čim bolj se morajo ohranjati zelene površine naselja. Širitev naselja je dopustna le, če znotraj obstoječega naselja nadaljnji prostor- ski razvoj ni mogoč oziroma je treba širitev naselja prvenstveno usmerjati na zemljišča, ki so z vidika trajnostne rabe naravnih virov, ohranjanja najboljših kmetijskih zemljišč, ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine manj pomembna in so funkcionalno povezana z obstoječim naseljem. Območja širitve naselja so površine za načrtno usmerjanje poselitve, ki jih ni mogoče zagotoviti z aktiviranjem prostih oziroma nezadostno izkoriščenih površin ali prenovo površin v  naselju. Nove površine stavbnih zemljišč, ki pomenijo ob- močje širitve naselja, se določijo na podlagi ugotovitev o raz- položljivih prostih kapacitetah v grajeni strukturi, možnostih prenove in sanacije ter razvojnih potreb občine in strateških usmeritev iz državnega strateškega prostorskega načrta. Za do- ločanje obsega površin za širitev naselja je treba izdelati bilanco površin in upoštevati realen časovni okvir (približno 15 let). Bilance površin so zbirni, primerjalni prikazi površin, ki obseg- ajo območje posamezne namenske rabe prostora in posamezne urejevalne enote oziroma seštevek vseh območij namenske rabe prostora ter prostorskih in funkcionalnih enot na celotnem območju občine ter se vodijo v obliki tabel na podlagi digi- talnih podatkov iz OPN za območja namenske rabe prostora in urejevalnih enot. Posebej se bilančno v tabelah prikažejo tudi območja, ki se jim spremeni namenska raba. Strokovna naloga MOL je prikazala bilanco nepozidanih stavbnih zeml- jišč in stavbnih zemljišč s potencialom za zgostitev pozidave oz. stavbnih zemljišč, namenjenih prenovi OPN MOL, ki so razvrščena po kriterijih, ki se nanašajo na možnost aktivacije zemljišč. realizacijo. Določili smo tri tipe zemljišč: (a) nezazidana stav- bna zemljišča, (b) zemljišča s potencialom za zgostitev pozi- dave in (c) zemljišča, namenjena prenovi. V tem prispevku se posvečamo drugima dvema tipoma, torej nezadostno izkoriš- čenim površinam in zemljiščem za prenovo površin v naselju. Širše smo poročilo o bilancah prostora zasnovali kot nalogo, ki spremlja izvajanje OPN MOL, ob tem pa služi tudi kot podlaga za morebitne spremembe in dopolnitve OPN MOL, tako strateškega kot izvedbenega dela. 2 Predstavitev raziskave 2.1 Stavbna zemljišča V osnovi lahko stavbna zemljišča ločimo na pozidana in ne- pozidana. Definicija pozidanega oz. nepozidanega stavbnega zemljišča se je v zakonodaji večkrat spremenila. Uvedena je bila zaradi odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemlji- šča, čeprav je členitev nujno potrebna predvsem zaradi vodenja bilanc nepozidanih stavbnih zemljišč kot največjega potenciala za razvoj investicij v prostoru. 1. Med nepozidana stavbna zemljišča štejemo tista zemljiš- ča, ki ne predstavljajo gradbene parcele ali funkcionalne- ga zemljišča obstoječim objektom in niso pozidana. 2. Pozidana stavbna zemljišča smo za potrebe raziskave do- datno razdelili glede na dodatna tipa pozidanosti: zem- ljišča s potencialom za zgostitev pozidave in zemljišča, namenjena prenovi. 3. Zemljišča s potencialom za zgostitev pozidave so zeml- jiške parcele, ki jih na podlagi upravnih aktov ni mogoče razvrstiti med gradbene parcele (ne predstavljajo funkci- onalnega območja objekta), na zemljišču pa je še dovolj prostora za vzpostavitev samostojne gradbene parcele. V sklopu raziskave se na teh zemljiščih niso lokacijsko opredeljevale površine, ki predstavljajo proste kapacitete take zemljiške parcele. 4. Zemljišča, namenjena prenovi, pa so stavbna zemljišča, na katerih je določena namenska raba prostora oziroma prostorski izvedbeni pogoji, ki bistveno spreminjajo ob- stoječo (dejansko) rabo prostora. Če je obstoječe stanje (dejanska raba zemljišč) drugačno kot načrtovano (na- menska raba zemljišč), ta zemljišča predstavljajo območ- ja, ki jih bo treba sanirati, kar v primerjavi s prostimi, nepozidanimi stavbnimi zemljišči praviloma zahteva višji finančni, zahtevnejši izvedbeni in daljši časovni okvir. Določitev meje med pozidanim in nepozidanim stavbnim zemljiščem je mogoča na več načinov. Najnatančnejši ter hkrati strokovno in pravno pravilen način določitve meje je eviden- Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 29 4 Razvojne stopnje stavbnih zemljišč Na razvojni potencial zemljišča vplivajo različni dejavniki. V primeru stavbnih zemljišč so ti zelo raznoliki, njihova (so) odvisnost pa zelo kompleksna. Potencial za razvoj stavbnega zemljišča (za realizacijo investicijske namere) za namen, ki je načrtovan za to zemljišče, lahko opredelimo kot razvojno stopnjo stavbnega zemljišča. S to torej ovrednotimo možnost uporabe stavbnega zemljišča za načrtovan namen. Za potrebe raziskave je bila opredeljena razvojna stopnja stav- bnega zemljišča s številčno vrednostjo od 1 do 4. Razvojna stopnja je bila določena na podlagi vrednotenja določenih parametrov stanja v odvisnosti od stopnje opremljenosti z izvedbenimi prostorskimi akti, pravnih režimov prostora in upravnega statusa stavbnega zemljišča. Razvojne stopnje so opredeljene v te skupine: • 1. razvojna stopnja: stavbno zemljišče z neizvedljivostjo načrtovane rabe Območja stavbnih zemljišč, kjer gradnje zaradi omejitev, ki izhajajo iz pravnih režimov (varstvenih režimov, varo- valnih koridorjev, prostorskih aktov ipd.), niso dopustne oziroma so dopustne le izjemne gradnje, ki izhajajo ne- posredno iz pravnega režima (npr. gradnje gospodarske javne infrastrukture, ukrepov za varstvo pred nesrečami ipd.). • 2. razvojna stopnja: stavbno zemljišče z omejitvami Območja stavbnih zemljišč, kjer so gradnje sicer dopu- stne, vendar za območje gradnje še niso sprejeti izvedbeni prostorski akti ali pa gradnjo omejujejo drugi pogojni pravni režimi. • 3. razvojna stopnja: stavbno zemljišče brez omejitev Območja stavbnih zemljišč, kjer so gradnje, ki so skladne z namensko rabo prostora in drugimi določili prostor- skih aktov, dopustne brez omejitev, torej so opremljene z izvedbenimi prostorskimi akti, ki nedvoumno določajo merila in pogoje za posege v prostor, ki so skladni z na- črtovano namensko rabo. Gradbeno dovoljenje za take investicije je mogoče pridobiti brez dodatnih vlaganj investitorja (razen stroškov priprave dokumentacije in plačil obveznih javnih dajatev). Opredelitev do izgrad- nje komunalne opreme ni narejena, saj so razvojne stop- nje določene izključno glede na izvedljivost gradnje na podlagi prostorskih aktov in pravnih režimov, ki veljajo. • 4. razvojna stopnja: stavbno zemljišče s pridobljenim gradbenim dovoljenjem Stavbna zemljišča (parcele), ki imajo pridobljeno gradbe- no dovoljenje, gradnja pa še ni izvedena. Glavni namen vzpostavitve bilance stavbnih zemljišč z dolo- čenimi razvojnimi stopnjami je nadgraditi prostorske načrte z dodatnimi podatki, ki bi upravljavcem prostora, uporabnikom in potencialnim investitorjem količinsko in lokacijsko podali kakovostno informacijo o ovrednotenih prostorskih potencia- lih za prostorski razvoj. Za ustrezno celovito obravnavo in določitev razvojne stopnje bi morali opredeliti še dostopnost stavbnega zemljišča oziro- ma možnost priključevanja tega na javnocestno omrežje in opremljenost s komunalno opremo, po možnosti v povezavi z lastništvom obravnavanega zemljišča. Ta vprašanja so presegala obseg pričujoče raziskave ter bodo obravnavana ob nadgradnji in dokončni vzpostavitvi evidence stavbnih zemljišč MOL. 5 Aktivacija zemljišč za urbano prenovo Raziskovalni cilj naloge je bil pripraviti podlago za spremljanje izvajanja OPN MOL v skladu z vsebino naloge kot analitično strokovno podlago za spremembe in dopolnitve OPN MOL strateški in izvedbeni del ter določiti ustrezne kazalnike za spremljanje izvajanja OPN MOL strateški in izvedbeni del (za bilance stavbnih zemljišč). Z izvedeno nalogo je MOL dobila kakovostno evidenco, na podlagi katere bo lahko usmerjala nadaljnji razvoj prostora. Na podlagi podatkov evidence je omogočen vpogled v površine območij zgoščevanja, evidentirane kot območja s potencialom za zgostitev pozidave, in v območja, ki smo jih na podlagi OPN MOL opredelili kot območja, namenjena prenovi. Ključni na- men naloge je torej bil evidentirati ta območja na ravni skup- nih (makro)bilanc, medtem ko bo ob prihodu zainteresiranih investitorjev treba posamezno območje proučiti na podrobni (mikro)ravni. Ustrezna aktivacija zemljišč za urbano prenovo je ključna za za- gotavljanje rabe prostora, saj z načrtovalskimi in drugimi ukre- pi za gospodarsko, socialno in kulturno prenovo degradiranih območij ohranjamo in varujemo okolje, ohranjamo naravo in kulturno dediščino, s tem pa omogočamo zadovoljitev potreb sedanje in prihodnjih generacij. Mehanizmi (zemljiški ukrepi) za aktivacijo teh zemljišč so v Sloveniji še šibki. Gradnja na območju prenove (ang. bro- wnfield) je namreč praviloma bistveno dražja kot novograd- nja (ang. greenfield), zato bi morali biti na območjih prenove nujno uvedeni načrtovalski, upravni in finančni ukrepi, ki bi v končnem rezultatu pomenili, da bi bila gradnja na območ- jih prenove za investitorje časovno in finančno sprejemljivejša kot novogradnja na prostih še nepozidanih površinah. Tak cilj predstavlja tudi ključen interdisciplinaren izziv za stroke, po- vezane z urejanjem prostora. 28. Sedlarjevo srečanje – Določitev zemljišč za urbano prenovo v Mestni občini Ljubljana Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 30 6 Ugotovitve, ki so pomembne za območja urbane prenove na območju MOL Zemljišča, namenjena prenovi, so evidentirana po celotnem urbanem prostoru Mestne občine Ljubljana (slika 1), pri čemer so opazni poudarki na območjih starejših predmestij, lokacijah prestrukturiranja proizvodnih območij, ob mestnih vpadnicah in v razvijajočih se predmestnih naseljih Ljubljane. Skladno z morfološkim modelom mesta, ki je določen z OPN MOL, so ta območja namenjena zgoščanju dejavnosti in ur- bane strukture. Dejanska raba zemljišč (obstoječe stanje) je na teh območjih drugačna od načrtovane namenske rabe zemljišč (načrtovano stanje). Dejanska raba zemljišč v teh primerih ne izkorišča potencialov, ki so v prostoru, zato je za ta zemljišča predvidena prenova. Ugotovili smo, da pa pretežni del zemljišč, za katera sta v prostorskih aktih načrtovana prenova in zgoščevanje (slika 2), ni razpoložljiv za takojšnjo gradnjo, saj je uvrščen v nizke razvojne stopnje. Najpogosteje je gradnja omejena z obvezno- stjo izdelave izvedbenega prostorskega akta. Ta pa je določen prav zaradi potrebe po enotni obdelavi prostora oz. enotnih Slika 2: Površine in razvojne stopnje stavbnega zemljišča (RSSZ) zemljišč za prenovo na območju Mestne občine Ljubljana (vir: Lo- cus d. o. o., 2016) Slika 1: Zemljišča, namenjena prenovi (vir: Locus d. o. o., OPN MOL strateški del, 2016). RSSZ 1 RSSZ 2 RSSZ 3 RSSZ 4 12,43 6,89 % 4,55 2,52 % 38,66 21,43 % 124,75 69,16 % 28. Sedlarjevo srečanje – N. ROVŠEK, L. KOBETIČ, U. KOŠIR Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 31 Slika 3: Bilanca zemljišč za prenovo po namenskih rabah in deležih (vir: Locus d. o. o., 2016) rešitvah, pogosto tudi zaradi omejitev, določenih s prostorski- mi pravnimi režimi. OPN MOL po pretežnosti določa podrobnejše namenske rabe stavbnih zemljišč (slika 3). Koncept urbane prenove v OPN MOL določa, da se območja zgoščajo in prenavljajo predvsem z mešano ali stanovanjsko namensko rabo. Namenska raba z oznako CU predstavlja osrednja območja osrednjih dejavnosti, na katerih je omogočena gradnja stanovanjskih, oskrbnih in poslovnih objektov, s tem pa kar največji preplet dejavnosti v območju naselij. Namenska raba, označena s SSsv, pa predsta- vlja splošne večstanovanjske površine, kjer so poleg zgoščene stanovanjske gradnje dopustni tudi oskrbni in poslovni objekti. 7 Sklep Prenova je v prostorski zakonodaji opredeljena le na načel- ni ravni, trenutni pravni red pa učinkovitih mehanizmov za aktiviranje stavbnih zemljišč, namenjenih prenovi, pravzaprav nima. V praksi je prenova bistveno dražja kot novogradnja, kar pomeni, da se povečujejo želje po širitvah stavbnih zemljišč, medtem ko obstoječa degradirana območja ostajajo neizkoriš- čena. Bilance stavbnih zemljišč z opredeljenimi vrstami zeml- jišč, vključno z območji, namenjenimi prenovi, in klasifikacija stavbnih zemljišč v razvojne stopnje zagotavljajo nujen pred- pogoj za učinkovito ravnanje s prostorom in uvedbo ukrepov zemljiške politike. Le z načrtovalskimi, upravnimi in finančni- mi ukrepi bo mogoče zagotoviti učinkovito urbano prenovo. Korak v pravo smer je tudi predlog novega zakona o urejanju prostora, ki uvaja evidenco stavbnih zemljišč z razvojnimi stop- njami kot temeljno (manjkajočo) nepremičninsko evidenco za upravljanje urbanega prostora. Mag. Nika Rovšek, univ. dipl. geogr., etn., kult. antr. Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora, Ljubljana E-pošta: nika.rovsek@ljubljana.si Leon Kobetič, univ. dipl. inž. grad. Locus d. o. o., Domžale E-pošta: leon.kobetic@locus.si Uroš Košir, univ. dipl. inž. geod. Locus d. o. o., Domžale E-pošta: uros.kosir@locus.si Viri in literatura Kobetič, L., in Košir, U. (2016): Določitev bilance nezazidanih stavbnih zemljišč v MOL. Strokovna naloga. Domžale, Locus d. o. o. Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega na- črta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij. Uradni list Republike Slovenije, št. 99/2007. Ljubljana. Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Uradni list Republike Slovenije, št. 76/2004. Ljubljana. Zakon o prostorskem načrtovanju. Uradni list Republike Slovenije, št. 33/07, 70/08 – ZVO-1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 43/11 – ZKZ-C, 57/12, 57/12 – ZUPUDPP-A, 109/12, 76/14 – odl. US in 14/15 – ZUUJFO. Ljubljana. delež ONP/NRPzemljišča, namenjena prenovi 50,00 45,00 40,00 35,00 30,00 25,00 20,00 15,00 10,00 5,00 0,00 12,00 % 10,00 % 8,00 % 6,00 % 4,00 % 2,00 % 0,00 % 28. Sedlarjevo srečanje – Določitev zemljišč za urbano prenovo v Mestni občini Ljubljana Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 32 28. Sedlarjevo srečanje – M. KROŠELJ, M. GOLOBIČ Manca KROŠELJ Mojca GOLOBIČ Potencial urbanih degradacij za javno rabo zelenih površin – primer opuščenih gradbišč v mestu Ljubljana V prispevku obravnavamo vprašanje, kolikšen potencial imajo opuš- čena gradbišča v mestu Ljubljana za javno rabo zelenih površin. Ljubl- jana se danes sooča s številnimi mirujočimi in opuščenimi gradbišči, ki več let ostajajo ograjena z oglasnimi panoji in »čakajo« na boljšo prihodnost, v kateri bodo gospodarske razmere za investitorje ugod- nejše. Čeprav so opuščena gradbišča danes pereč urbani problem, so obenem tudi potencial za razvoj mesta. V prispevku predstavljamo izbor območij opuščenih gradbišč za analizo potenciala za zeleno in rekreacijsko površino ter merila vrednotenja potenciala z vidika glav- nih funkcij odprtih in zelenih površin. Vrednotenje potenciala je po- tekalo na podlagi petstopenjske lestvice pripisovanja ocen, končna razvrstitev izbranih območij v razrede pa je bila med drugim osnova za nadaljnje urejanje tistih območij opuščenih gradbišč, za katera se je izkazalo, da imajo največji potencial za zeleno in rekreacijsko povr- šino. To so bila opuščeno gradbišče projekta Celovški dvori, opuščeno gradbišče projekta Bežigrajski dvor, opuščeno gradbišče ob Masary- kovi cesti in opuščeno gradbišče ob Šmartinski cesti. Na podlagi razis- kave dobrih primerov začasnih rab prostora v Ljubljani smo oblikovali take predloge in usmeritve urejanja opuščenih gradbišč v zeleno in rekreacijsko površino, da so v urejanje vključeni začasni uporabni- ki. Pri tem so oblikovani predlogi in usmeritve območij temeljili na izkoristku trenutnih danih pogojev, z upoštevanjem ohranjanja in nadgrajevanja tistih prostorskih potencialov, ki območju omogočajo večfazno in dolgoročno preobrazbo. Ključne besede: opuščena gradbišča, zelene površine, začasna raba, reurbanizacija 1 Uvod Današnja številna mirujoča in opuščena gradbišča v Ljubljani niso samo posledica gospodarske krize, temveč izvirajo pred- vsem iz gradnje novih objektov v obstoječem mestnem tkivu po načelu mogočega in na podlagi pobud posamičnih inves- titorjev. Že pri pregledu preteklih prostorskih zasnov razvoja Ljubljane je mogoče opaziti, da marsikatere že obstoječe no- vogradnje niso upoštevale strateških prostorskih zasnov, ki bi bile koristne za razvoj Ljubljane. Pri tem se zastavlja vprašanje o utemeljenosti rabe prostora ter kakovosti bivanja njegovih tre- nutnih in prihodnjih uporabnikov. Protislovje urbanega razvo- ja je tudi posledica dejstva, da je dobičkonosnost veliko bolj predvidljiva in izmerljiva kot dolgoročna tveganja za zdravje v bivanjskem okolju z velikimi gostotami gradnje. Za Ljubljano je glede na nizko raven mestne prebivalstvene gostote značilno ugodno razmerje med stavbnimi površinami in odprtim prostorom. Ocenjuje se, da znaša razmerje med po- zidanimi in nepozidanimi površinami v celotnem mestu okoli 1 : 4 (Plut, 2000), saj se zaradi značilne mestne strukture velike površine pretežno naravnega okolja v obliki klinov raztezajo praktično do samega mestnega središča. Kljub splošno ugodne- mu razmerju med odprtim prostorom in stavbnimi površinami v Ljubljani pa je bolj kot sama količina zelenih površin, ki naj bi bila po urbanističnih kazalnikih relativno ugodna (Špes in sod., 2000), problematična in neugodna njihova razporeditev, strukturiranost in neurejenost. Zaradi razraščenih naselij in predmestij pod vplivom osebnega avtomobilskega prometa je povezave med zelenimi predeli težko ohranjati in uresničevati. Finančna in gospodarska kriza v prejšnjem desetletju je sicer omilila množične gradnje marsikaterih objektov in nam tako ponudila vnovičen vpogled v življenjski slog posameznika in njegovega odnosa do prostora. Oblikujejo se nova vprašan- ja o kakovosti urbanega prostora in s tem vse bolj povezana paradigma sodobnega urejanja prostora, ki stremi h kakovost- nejšemu bivanju. Po eni strani sicer narekuje prenovo, zgoš- čevanje urbanega tkiva in razvoj navznoter, po drugi strani pa se poudarja, da je za človekovo zdravje pomembno tudi bivanje na prostem. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 33 ali objektih v zamiranju (A), kot so na primer Tovarna Rog, Center kulture Španski borci, UrbanRoof in Kreativna cona Šiška. V drugi skupini – začasna raba kot prostorska interven- cija (B) – gre predvsem za opozarjanje na negativno, neželeno stanje v določenem prostoru, kot so na primer žepni parki na mestu enega parkirnega mesta. Za pričujoči prispevek pa je najpomembnejša zadnja skupina  – začasna raba na nerablje- nih ali degradiranih in opuščenih površinah (C)  –, v katero smo uvrstili projekt Park Tabor, Kilaskute park in skupnostni vrt Onkraj gradbišča, ki se izvaja na opuščenem gradbišču ob Masarykovi cesti. Na območju so začasni uporabniki uredili prostore za druženje, iz materiala na lokaciji so izdelali gredice za vrtičke, gostijo pa tudi različna predavanja in ozaveščajo javnost o  problematiki degradiranih urbanih prostorov. Pro- jekt Onkraj gradbišča deluje na tem območju z  vsakoletnim podaljševanjem pogodbe z MOL. Skupnost vrtnari in se druži na omenjenem območju že od leta 2010, ko je KUD Obrat v sklopu projekta Mladi Levi spodbudil projekt začasne rabe degradiranega območja v zelen skupnostni prostor za okoliš- ke prebivalce in zainteresirano javnost (KUD Obrat, 2016). Podobno zgodbo nosi tudi projekt Kilaskute park, ki je prav- zaprav začasno urejen športni park ob Ižanski cesti in deluje tam že od leta 2010. V parku se izvajajo različne brezplačne rekreacije in športne dejavnosti, povezane s kolesarstvom (gor- sko kolesarstvo, BMX, akrobatika itd.). V poletnih mesecih društvo Kilaskute organizira tudi tečaje različnih športov. Člani skupine Kilaskute imajo sklenjeno pogodbo z lastnikom zemljišča o uporabi območja, ki je prvenstveno namenjeno večstanovanjskim objektom. V Ljubljani je mogoče najti dobre primere praks začasne rabe. Orisujejo raznovrstnost kombinacij začasnih dejavnosti, ki po- tekajo na določenem območju. Vsem pa je skupno tudi to, da so tovrstne dejavnosti močno pogojene z danimi prostorski- mi pogoji območja, saj se na tam izkoristi ves potencial, ki se ponuja. Prav tako so primeri začasnih rab prostora dejanski pokazatelji tistih dejavnosti in potreb, ki jih v mestu priman- jkuje ali pa s svojo pojavnostjo opozarjajo na nestrinjanje z določenimi ureditvami. 3 Opuščena gradbišča v Ljubljani Opustitev gradbenega projekta in gradnje na določenih ob- močjih bi lahko pripisali različnim dejavnikom, kot so pre- visoki stroški gradnje, preobsežna rekonstrukcija območja, spreminjajoča se zakonodaja itd. Naštete dejavnike in številne druge pa lahko pripišemo tudi posledicam finančne in gospo- darske krize, vendar se pričujoči prispevek v nadaljevanju ne ukvarja podrobneje z vprašanjem, zakaj je v Ljubljani toliko mirujočih in opuščenih gradbišč. Za trenutno stanje na območjih opuščenih in zapuščenih grad- bišč smo predvidevali, da bi se lahko delno izvajala začasna raba prostora, ki bi vzpostavljala dinamične procese preobrazb ter izboljševala socialne in ekološke razmere ter tudi ekonomske. Z omogočanjem mešanih rab, ki bi bile kombinacije različnih programov glede na potrebe javnega interesa in investitorjev, bi se zmanjšala tudi tveganost vlaganja v poznejše prestruk- turiranje območja. 2 Začasna raba Temeljno vprašanje, na katero je poskušala odgovoriti nalo- ga[1], je, ali bi bila na opuščenih gradbiščih novogradenj v Ljubljani bolj upravičena trajnejša oblika javne odprte rabe prostora, kot so zelene in rekreacijske površine, in se tako morda tudi vključila v zeleni sistem MOL. Pri tem smo predlagali reaktivacijo degradiranega prostora z začasno rabo. Kakovostna začasna raba dviguje uporabno, ekonomsko, družbeno ali kulturno vrednost prostora in s tem izboljšuje tudi kakovost bivanja njegove okolice. Začasna raba prostora kot revitalizacijski ukrep opuščenih gradbišč bi bila smiselna predvsem na območjih, kjer je upravičena poznejša pozidava območja in ki so v fazi mirovanja – čakajoč na inves- titorja. Različne kombinacije začasnih dejavnosti, ki bi se lahko izvajale na opuščenih gradbiščih, pa so seveda zaradi narave začasnosti vseeno omejene. Minimalen investicijski vložek, ki bi bil potreben s strani potencialnih začasnih uporabnikov, bi bil torej namenjen tistemu območju, ki v trenutnem stanju vsaj delno izpolnjuje prostorske pogoje za izvajanje začasne dejavnosti. Temu spoznanju je sledilo tudi vprašanje, koliko bi dani prostorski pogoji degradiranega območja  – opuščenega gradbišča –, pravzaprav omogočali razvoj začasnih dejavnosti. 2.1 Primeri začasnih rab prostora v Ljubljani Začasna raba prostora je lahko formalne narave, torej v sodelo- vanju z MOL, kadar gre za uporabo prostora v lastništvu MOL ali pa neformalne in spontane, kot so na primer prostorske in- tervencije. Največkrat pa lahko v primerih opuščenih gradbišč najdemo tiste začasne rabe, ki so v prvi vrsti dobičkonosne, kot je na primer ureditev odprtih površin v začasna parkirišča. Začasna parkirišča prostor v resnici na dolgi rok enako degra- dirajo kot opuščena gradbišča. Poleg enolične uporabe prostora za odlaganje pločevine se na območju in v okolici degradirajo tudi okoljske sestavine in kontradiktorno strategiji prostorske- ga razvoja se s tovrstnimi ukrepi pravzaprav spodbuja uporaba osebnih vozil. Za Ljubljano smo na podlagi pregleda raziskave skupine Urban Catalyst[2] identificirali nekatere dobre primere praks začasne rabe. Glede na njihovo pojavnost v prostoru smo jih razdelili na tri skupine: začasna raba v opuščenih objektih 28. Sedlarjevo srečanje – Potencial urbanih degradacij za javno rabo zelenih površin – primer opuščenih gradbišč v mestu Ljubljana Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 34 Območja opuščenih gradbišč za vrednotenje potenciala za zele- no in rekreacijsko rabo prostora v Mestni občini Ljubljana smo v večini pridobili preko terenskih ogledov, opirali smo se tudi na spletne portale in medijske objave, saj je večina opuščenih gradbišč medijsko odmevnih zaradi raznovrstnih nelegitimnih in drugih spornih ravnanj. Zaradi omenjenih težav smo se torej osredotočali na tista opuščena gradbišča, ki niso bila grajena v režiji fizičnih oseb, kot so posamezne družinske hiše, torej na obsežnejše in zahtevnejše gradbene projekte, ki naj bi s svojim programom zadevali tudi širšo javnost, uresničevali občinske javne interese z deficitarnimi in nekomercialnimi dejavnostmi. V izboru območij opuščenih gradbišč za vrednotenje poten- ciala za zeleno in rekreacijsko rabo v MOL smo upoštevali Slika 1: Shematska pregledna karta vseh opuščenih gradbišč in izbranih območij (ilustracija: Manca Krošelj) 28. Sedlarjevo srečanje – M. KROŠELJ, M. GOLOBIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 35 še prostorski okvir strategije trajnostnega prostorskega načr- tovanja MOL, ki stremi k zgoščevanju urbanega tkiva in ok- repljenemu razvoju predvsem mestnega središča in območij ob glavnih mestnih vpadnicah. V končnem izboru (slika 1) smo tako pridobili 16 območij opuščenih gradbišč v Ljub- ljani: Devetka (1), Nazorjeva (2), Dalmatinka (3), Šumi (4), Kozolec  II (5), Masarykova (6), NUK II (7), Kolizej Tivoli (8), Emonika (9), Tobačna mesto (10), Tribuna (11), Belle vie Tivoli (12), Bežigrajski dvor (13), Šmartinska (14), Dunajska (15) in Celovški dvori (16). 3.1 Določanje potenciala opuščenih gradbišč za zeleno in rekreacijsko rabo prostora v MOL Pri določanju potenciala opuščenih gradbišč za zeleno in rekre- acijsko rabo prostora v MOL smo poskušali celostno oblikovati merila vrednotenja z vidika glavnih funkcij, ki opredeljujejo kakovostne odprte in zelene površine. Ta so: socialno-funkci- onalni vidik (predvidena raba območja, izhodiščna opredelitev gradbenega projekta in podrobnejša namenska raba sosedn- jih grajenih površin), strukturno-morfološki vidik (površina območja, zelene in rekreacijske površine v bližini in možnost navezave na zeleni sistem MOL), ekološki vidik (kakovost vegetacije na območju in potencial območja za blaženje hru- pa) in ekonomski vidik (stopnja gradbene faze). Posameznim merilom vrednotenja smo pripisali ocene na petstopenjski lestvici vrednotenja, pri čemer je ocena pet pomenila največji potencial območja za zeleno in rekreacijsko površino, ocena 1 pa najmanjši (slika 2). V končni analizi smo s seštevkom vseh ocen pridobili razvrstitev območij v razrede potenciala. Razvrstitev v  razrede so območja torej pridobila na podlagi odstotnega deleža potenciala za zeleno in rekreacijsko površi- no. III. razred pomeni, da ima območje najmanjši potencial za zeleno in rekreacijsko površino (< 49 %), območje v II. razredu ima manjši potencial (50 < 75 %) in območje v I. razredu ima največji potencial (> 75 %). 4 Rezultati Najvišji odstotni delež potenciala za zeleno in rekreacijsko rabo so dobila območja ob Šmartinski in Masarykovi cesti, Bežigraj- ski dvor in Celovški dvori, čeprav nobeno območje ni doseglo 100  % (sliki 3 in 4). Območje z največjim potencialom za zeleno in rekreacijsko površino je gradbišče projekta Celovški dvori (87  %), ki izstopa predvsem zaradi visokega potencia- la neposrednega povezovanja z zelenim sistemom MOL. V okolici območja je že zdaj veliko večstanovanjskih objektov s primanjkljajem zelenih in rekreacijskih površin, območje pa že od leta 2007 degradira tudi nevarna gradbena jama ob is- toimenski soseski. Drugo najbolje uvrščeno območje za zeleno in rekreacijsko površino je gradbišče projekta Bežigrajski dvor (82 %), ki se od prvouvrščenega razlikuje v pestri in kakovostni vegetaciji visoke in vitalne drevnine. Tretje uvrščeno območje z največjim potencialom za zeleno in rekreacijsko površino je gradbišče ob Masarykovi cesti (77 %), ki je prav tako opuščeno že veliko let, v primerjavi s prvonavedenima pa se na jugoza- hodnem delu gradbišča že izvaja začasna dejavnost v obliki vrtičkarstva (Onkraj gradbišča). Zadnje in četrto uvrščeno območje z največjim potencialom je gradbišče ob Šmartinski cesti v Zeleni jami (76 %), ki ima visok potencial povezovanja s sosednjim Šmartinskim parkom in zaledjem zelenega klina kot »stopalni kamen«. V II. razred je bila uvrščena večina preostalih analiziranih ob- močij, saj so bila ovrednotena s  pogojno oceno primernosti za zeleno in rekreacijsko površino. To so predvsem območja, Slika 2: Prikaz členitve meril vrednotenja (ilustracija: Manca Krošelj) 28. Sedlarjevo srečanje – Potencial urbanih degradacij za javno rabo zelenih površin – primer opuščenih gradbišč v mestu Ljubljana Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 36 ki so na obrobju mestnega središča. Sodeč po analizah, imajo pomembno vlogo pri prestrukturiranju in nadaljnjem širjen- ju mestnega središča. Zaradi tovrstnih privlačnejših lokacij so najbolj podvržena pritisku gradnje. Najslabšo oceno primernosti za zeleno in rekreacijsko površino je dobila peščica območij, ki so v mestnem središču in že v relativno visoki stopnji gradbene faze. To so tudi območja, na katerih je smiselno dokončati gradnjo objekta, saj bi se tako zapolnile vrzeli urbanega tkiva s ponovno aktiviranimi rabami. 5 Usmeritve in predlogi za prostorsko ureditev zelenih površin na izbranih območjih Koncept urejanja lokacij z največjim potencialom za zeleno in rekreacijsko površino smo oblikovali tako, da se omogoča večfazna, postopna reurbanizacija prostora z omogočanjem prostorskih pogojev za začasne dejavnosti. Tako bi lahko do- segli ne samo dejansko rabo in sanacijo določene degradirane Slika 3: Vrednotenje območij po merilih in končen rezultat (ilustracija: Manca Krošelj) Slika 4: Razvrstitev območij v razrede glede na rezultat vrednotenja potenciala (ilustracija: Manca Krošelj) 28. Sedlarjevo srečanje – M. KROŠELJ, M. GOLOBIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 37 površine, ampak tudi identifikacijo uporabnikov z območjem. S tem bi se povečala tudi privlačnost območja za potencialne investitorje. Pri tem se predlogi ureditev niso ukvarjali z načeli tehnično-sanacijskega urejanja. Poskušali smo oblikovati usme- ritve in predloge za prostorsko urejanje opuščenih gradbišč z največjim potencialom za zeleno in rekreacijsko površino tako, da se kar najbolj upošteva vizija predlagane rabe prostora ter da se v dolgoročen proces transformacije prostora v zeleno in rekreacijsko površino vključijo začasni uporabniki. Dane usmeritve in predlogi za prostorsko urejanje območij so bili oblikovani na podlagi prepoznanih potencialov opuščenega gradbišča za zeleno in rekreacijsko površino in splošnih analiz prostora (prometna analiza, morfološka analiza, analiza tipov dejavnosti v okolici, analiza zelenih in rekreacijskih površin, zaznavna analiza ter analiza predvidenih ureditev in urbani- stičnih določil). Iz pridobljenih rezultatov smo nato obliko- vali predloge in usmeritve, ki bi jih bilo treba upoštevati pri faznem urejanju opuščenega gradbišča v zeleno in rekreacijsko površino (slika 5). 5.1 Gradbišče ob Šmartinski cesti Glede na to, da na obravnavanem območju ni gradbene jame oziroma območje ni kako drugače močno degradirano z od- padki in nesnago, smo predlagali sanacijo območja s čistilno akcijo. Tako se lahko območje relativno hitro ponudi v za- časno uporabo. Kljub dobrim prostorskim pogojem območja za začasno rabo pa predlog območje ureja in vzdržuje skupaj z  obstoječim začasno urejenim parkom na jugu v enotno ze- leno in rekreacijsko površino (slika 6a). S strukturnega vidika ureditev zelene in rekreacijske površine v II. fazi z  manjšimi spremembami in dopolnili sledi urbanistično-arhitekturni zasnovi iz leta 2009. Upoštevata se strukturiranost in orien- tacija območja v smeri SZ z obstoječimi in novimi prečnimi povezavami. Na Flajšmanovi in Kavčičevi ulici ter na križišču Šmartinske ceste s  Pokopališko ulico smo predlagali ureditev obstoječih in dodatnih prostorskih poudarkov, predvsem vs- topnih in informativnih točk, skladno s predlagano urbanis- tično zasnovo. Modulacije terena in zasaditev vegetacije pa bi bile zaradi preseganja določene vrednosti hrupa potrebne pred- vsem ob Šmartinski cesti in Pokopališki ulici. Ob obstoječih in predvidenih vilablokih smo predlagali raznovrsten program, kot ga že narekuje zazidalni načrt. To so otroška in športna Slika 5: Prikaz lokacij obravnavanih območij opuščenih gradbišč za prostorsko urejanje v zeleno in rekreacijsko površino (ilustracija: Man- ca Krošelj; podloga: Geopedia, 2016) Slika 6: Predlogi in usmeritve za opuščeno gradbišče ob Šmartinski cesti – (a) I. faza, (b) II. faza, (c) III. faza (ilustracija: Manca Krošelj; podloga: Urbinfo, 2016) b c a 28. Sedlarjevo srečanje – Potencial urbanih degradacij za javno rabo zelenih površin – primer opuščenih gradbišč v mestu Ljubljana Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 38 zaledja. Ob Šmartinski cesti pa se predlagani objekti in odprt tlakovan prostor preoblikujejo tako, da se omogoča pogled na Šmartinski park z avenije ter hkrati vzpostavi odnos do zelene in rekreacijske površine (slika 6c). 5.2 Gradbišče ob Masarykovi cesti Jugozahodni del območja je že aktiviran z začasnimi vrtički ter skupnostnimi prostori delovanja skupine KUD Obrat in drugih uporabnikov, ki so v preteklih letih ustvarili močno skupnost. Poleg vrtičkanja uporabniki tudi osveščajo javnost o degradiranih urbanih površinah in opozarjajo na možnost začasne rabe (slika 7a). S tega vidika smo predlagali, naj se v II.  fazi urejanja opuščenega gradbišča v zeleno in rekreacijsko površino območje vrtičkov poveča in začasno uredi tudi na preostali površini lokacije. Ureditev prostorskih poudarkov in vstopnih točk v območje smo predlagali na mestih poznejših povezav območja z okolico. Predvsem na SZ delu območja, ob križišču Masarykove ceste z Resljevo cesto, kjer je visok poten- cial za nastanek novega vozlišča. Zaradi preseganja določene vrednosti hrupa na severnem delu območja, ob Masarykovi cesti, smo predlagali ureditev modulacij terena in zasaditev vegetacije (slika 7b). V zadnji fazi reurbanizacije območja, v procesu gradnje objektov novega Potniškega centra Ljubljane in urejanja Masarykove ceste, pa predlog vključuje oblikovanje in nadgradnjo povezav, ki vpenjajo obravnavano območje v širšo okolico. Predlog ureja tudi povezave v smeri JV (južno od območja) in v smeri zahoda (vzporedno z Masarykovo cesto), na katere bi se navezovale tudi druge povezave z okolico. Pred- vsem podhod do železniškega postajališča, Vilharjeve ceste in Severnega mestnega parka. Predlagali smo še oblikovanje pros- torskega poudarka ob križišču z Masarykovo in Resljevo cesto v slogu svojevrstne površine z namenom usmerjanja proti centru in da bi bil prostorski poudarek del enotne parkovne uredit- ve, ki povezuje Kolodvorski park z obravnavanim območjem. Tudi na tem območju predlagane usmeritve niso izključevale morebitnih novogradenj (slika 7c). 5.3 Gradbišče projekta Bežigrajski dvor V prvi fazi smo predlagali sanacijo območja, saj je trenutno na jugovzhodu lokacije gradbena jama (slika 8a). Poleg te je območje opuščeno že od leta 1994, kar pomeni, da se je v tem času močno razrastla tudi invazivna vegetacija, ki bi jo bilo treba na nekaterih mestih zatreti in obrezati. Na območju bi bilo treba očistiti tudi odpadke, predvsem na tistih delih, kjer so sledi nezakonitih rab prostora. Na vzhodu območja smo v drugi fazi predlagali trajne vsebine prostora, ki se navezujejo na bližnje stanovanjske površine. To so predvsem nujno potrebni prostori za igro  – raznovrstna otroška igrišča, ki so vpeta v manjše parkovne površine s počivališči. V drugi fazi preuredit- Slika 7: Predlogi in usmeritve za opuščeno gradbišče ob Masarykovi cesti – (a) I. faza, (b) II. faza, (c) III. faza (ilustracija: Manca Krošelj; podloga: Urbinfo, 2016) igrišča ter manjše parkovne ureditve s počivališči in prostori za druženja (slika 6b). Skladno z urbanistično zasnovo se v za- dnji fazi, v času gradnje objektov, novi predlagani povezavi na območju opuščenega gradbišča preoblikujeta kot iztek avenije v smeri SV, da se omogoči cestna povezava s Torkarjevo ulico. Na križišču s Šmartinsko cesto in Pokopališko ulico predlog nadgrajuje povezavo s Šmartinskim parkom  – s  podhodom, da se Šmartinski park nadaljnje vključuje v prostorsko uredi- tev kot »zelena povezava« od mestnega središča do zelenega b c a 28. Sedlarjevo srečanje – M. KROŠELJ, M. GOLOBIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 39 ve opuščenega gradbišča v zeleno in rekreacijsko površino se predlog osredotoča na ureditev prostora, ki omogoča izvajanje začasnih vsebin, skladno z  upoštevanjem prostorske zasnove poslovnega objekta Bežigrajski dvor. V skladu z zasnovo smo predlagali tudi ustvarjanje povezav vzdolž in prečno na Du- najsko cesto ter prostorskih poudarkov na robovih območja. V drugi fazi urejanja predlog ob Dunajski cesti in Topniški ulici ohrani obstoječo visoko in vitalno drevnino in jo vključi v zasnovo začasne ureditve prostora (slika 8b). V tretjo in zadnjo fazo ureditve pa smo vključili izgradnjo predlaganega objek- ta ter že urejeni Dunajsko cesto in Topniško ulico. V tej fazi predlog dokončno oblikuje prostor z novimi strukturami in nadgrajenimi povezavami. Za celostno ureditev smo predlagali vpenjanje sedanjih zelenih površin ob poslovno-stanovanjskih objektih na vzhodu in ob južni poslovni stavbi, ki jih že zdaj delno povezuje drevored. Ob križišču Dunajske in Topniške smo predlagali še ureditev prehoda in oblikovanje prostorskega poudarka ob Topniški ulici, ki bi povezoval prihodnjo severno parkovno ureditev (slika 8c). 5.4 Gradbišče projekta Celovški dvori Za prvo fazo urejanja območja opuščenega gradbišča ob so- seski Celovški dvori smo predlagali dela zahtevnejše sanacije. Predvsem bi bila potrebna sanacija globoke gradbene jame, ki se razteza po celotnem območju ograjenega gradbišča. Poleg zasutja gradbene jame bi bilo treba predhodno izvesti tudi temeljito čistilno akcijo, saj je območje trenutno eno večjih divjih odlagališč odpadkov v urbanem prostoru (slika 9a). V drugi fazi urejanja območja smo predlagali, naj se v prostor vnesejo začasne vsebine in strukture, s katerimi bi se celotno območje aktiviralo. Predlog druge faze urejanja opuščenega gradbišča v zeleno in rekreacijsko površino zajema predvsem ustvarjanje dveh ključno umeščenih prostorskih poudarkov. Prvi se navezuje na obstoječ podhod na jugozahodu območja in povezuje obstoječa vozlišča v soseski SŠ-6 in PST, drugi pa vpenja stanovanjske objekte soseske Celovški dvori in nadaljuje že obstoječo povezavo skozi obravnavano območje. Ohranil in dopolnil bi se obstoječi drevored vzdolž Celovške ceste. Glede na potrebe določene začasne rabe smo predlagali tudi izvedbo začasnih modulacij terena, da se zmanjša vpliv hrupa s  Ce- lovške ceste (slika 9b). Predlog tretje faze urejanja opuščenega gradbišča Celovški dvori v zeleno in rekreacijsko površino za- jema časovno obdobje realizacije predlaganih objektov severno od območja, kjer se predvideva ureditev poslovno-storitvenega središča s poudarkom na večjem nakupovalnem kompleksu. V zadnji fazi urejanja območja smo predlagali, da se zelena in rekreacijska površina enotno oblikuje in vsebinsko povezuje s PST s poudarkom na tistih programskih vsebinah, ki jih pri- manjkuje v soseski Celovški dvori. To bi lahko bile različne parkovne ureditve s prostori za igro in rekreacijo ter pešpoti Slika 8: Predlogi in usmeritve za opuščeno gradbišče projekta Be- žigrajski dvor – (a) I. faza, (b) II. faza, (c) III. faza (ilustracija: Manca Krošelj; podloga: Urbinfo, 2016) z urejenimi počivališči in prostori za druženja, ki bi se stekali v obstoječe odprte in tlakovane površine med stanovanjskimi objekti omenjene soseske. Za tretjo fazo predlog oblikuje po- vezave v smeri SZ, torej tiste, ki povezujejo sosesko Celovški dvori s sosesko SŠ-6. Tam so namreč obstoječe storitvene in servisne dejavnosti ter izobraževalne in druge ustanove, ki jih soseska Celovški dvori nima. S stališča upravičenosti predla- ganega objekta na območju (obstoječa podrobnejša namenska b c a 28. Sedlarjevo srečanje – Potencial urbanih degradacij za javno rabo zelenih površin – primer opuščenih gradbišč v mestu Ljubljana Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 40 6 Sklep Prispevek zgoščeno prikazuje raziskavo urbanih degradacij prostora – opuščenih gradbišč – na primeru Ljubljane. Ugoto- vili smo, da je degradacija prostora pogost in večplasten pojav, ki je značilen za določeno obdobje urbanega razvoja katere- gakoli mesta. Posledice neustrezne prostorske politike, kot so tudi prepočasni mehanizmi ukrepanja za hitro in učinkovito preprečitev in/ali sanacijo urbanih degradacij, in prostorskih trendov pa so še danes vidne v nadaljevanju širjenja obmestja in sočasnem propadanju nekaterih urbanih območij. Danes je ena prepoznavnejših strateških usmeritev sodobnega prostorskega razvoja, ki vključuje problematiko širitve obmestja in urbanih degradacij in sledi načelom trajnostnega načrtovanja, spodbu- janje notranjega razvoja mest. Torej zapolnjevanje in zgošče- vanje urbanega tkiva, ob hkratnem ohranjevanju in poveče- vanju mestnih odprtih in zelenih površin. Poleg problematike v kontradiktornosti sodobne paradigme urejanja prostora je treba omeniti tudi splet ključnih dogodkov – finančno in gos- podarsko recesijo, zaradi katere je danes sploh mogoče opaziti veliko več mirujočih in opuščenih gradbišč, ki so bila navdih za ponoven premislek o spremembi obstoječe predlagane rabe v zeleno in rekreacijsko rabo površine. Z  analizo potenciala izbranih območij za zeleno in rekreacijsko površino se je iz- kazalo, da imajo nekatera območja vendarle visok potencial, hkrati pa to ne pomeni, da na določenem območju ni upra- vičena kakršnakoli pozidava. Opuščeno gradbišče ob soseski Celovški dvori ima največji potencial za zeleno in rekreacijsko rabo površine, kar posredno potrjuje problem nekakovostno urejenega bivalnega okolja v sodobnih stanovanjskih soseskah (Gazvoda, 2001; Lestan s sod., 2013) oziroma na njihovo po- manjkanje. Po drugi strani pa za projekt Bežigrajski dvor in opuščeno gradbišče ob Šmartinski cesti predlogi in usmeritve urejanja pretežno spodbujajo predlagane prostorske rešitve, saj so nekateri deli območja že namenjeni prav zelenim in rekreacijskim rabam površine. Predlogi in usmeritve urejan- ja opuščenih gradbišč v zeleno in rekreacijsko rabo površine vključujejo začasne uporabnike in začasne dejavnosti. Bistven prispevek predlogov in usmeritev pa poskuša uporabnike v vseh fazah urejanja identificirati z območjem. Tako bi se lah- ko dosegel skupen dogovor o njegovi prihodnosti s strani želja uporabnikov prostora, prihodnjih investitorjev in dejanskih potencialov na območju. Manca Krošelj, mag. inž. kraj. arh. E-pošta: manca.kroselj@gmail.com Prof. dr. Mojca Golobič, univ. dipl. inž. kraj. arh. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana E-pošta: mojca.golobič@bf.uni-lj.si Slika 9: Predlogi in usmeritve za opuščeno gradbišče projekta Celov- ški dvori – (a) I. faza, (b) II. faza, (c) III. faza (ilustracija: Manca Krošelj; podloga: Urbinfo, 2016) raba območja) pa smo predlagali, da se območje v celoti uredi v enotno zeleno in rekreacijsko površino. Zlasti zato, ker v soseski Celovški dvori že zdaj močno primanjkuje kakovostnih odprtih bivalnih prostorov (slika 9c). 28. Sedlarjevo srečanje – M. KROŠELJ, M. GOLOBIČ b c a Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 41 Opombe [1] Krošelj, M. (2017): Potencial urbanih degradacij za javno rabo zele- nih površin: primer opuščenih gradbišč v mestu Ljubljana. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo. [2] Interdisciplinarna skupina Urban Catalyst se v raziskavi Strategije začasnih rab prostora (Urban Catalyst, 2003) ukvarja s pojavnostjo, razvojem in izvedbo različnih strategij začasne rabe v prostoru. Ra- ziskava je bila izpeljana v Berlinu, Helsinkih, Amsterdamu, Neaplju in na Dunaju. Rezultati so pokazali, da obstoječa začasna raba ni naključna, temveč da se kažejo določeni vzorci s svojimi zakonitostmi, ki so prisotni v vseh proučevanih mestih. Viri in literatura Gazvoda, D. (2001): Vloga in pomen zelenega prostora v novejših sloven- skih stanovanjskih soseskah. Urbani izziv, 12, 2: 35–42. Internet 1: Geopedia, spletni geografski pregledovalnik. Dostopno na: http://www.geopedia.si/#T105_x499072_y112072_s9_b4 (januar, 2016). Internet 2: KUD Obrat. Dostopno na: http://www.obrat.org/archi- ves/1000 (maj, 2016). Internet 3: Urban Catalysts. Dostopno na: http://www.templace.com (december, 2015). Internet 4: Urbinfo, javni informacijski sistem prostorskih podatkov za območje Mestne občine Ljubljana. Dostopno na: https://srv3dgis.ljubljana.si/Urbinfo/web/profile.aspx?id=Urbinfo@ Ljubljana (april, 2016). Krošelj, M. (2017): Potencial urbanih degradacij za javno rabo zelenih površin: primer opuščenih gradbišč v mestu Ljubljana. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajin- sko arhitekturo. Lestan, K., Goličnik Marušič, B., Eržen, I., in Golobič, M. (2013): Odprti prostor stanovanjskih naselij povečuje kakovost grajenega. IB revija, 47, 1: 41–55. Plut, D. (2000): Okoljevarstvene razsežnosti (ne)sonaravnega prostorskega razvoja Ljubljane. Ljubljana, Ljubljansko geografsko društvo. Špes, M., Smrekar, A. A., in Lampič, B. (2000): Kvaliteta bivalnega okolja v Ljubljani. Ljubljana, Ljubljansko geografsko društvo. 28. Sedlarjevo srečanje – Potencial urbanih degradacij za javno rabo zelenih površin – primer opuščenih gradbišč v mestu Ljubljana Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 42 Maja SIMONETI Petra VERTELJ NARED Vloga zelenih in drugih javnih površin v urbani prenovi Prispevek predstavlja povezavo med urbano prenovo in urejanjem javnih zelenih površin skozi perspektivo njihovega pomena za ka- kovost bivanja, značilnosti načrtovanja in vlogo v urbani prenovi ter poudarja, da je za varstvo in razvoj potenciala javnih in drugih zelenih površin v procesu prenove ključno pravočasno vključevanje akterjev v pripravo programov varstva in razvoja zelenih površin. Javne zelene površine predstavi kot predmet in orodje prenove ter razvija tezo, da se proces prenove začne na ravni urbane politike in strateškega načrtovanja razvoja naselja. Pri tem poudarja pomembnost urbani- stičnega načrtovanja za zagotovitev funkcij javnih zelenih površin in vzpostavljanje povezav med akterji, ki morajo delovati v različnih fazah urejanja, vključno s prenovo. Razprava se opira na ugotovitve o vlogi javnih zelenih površin v prizadevanjih za trajnostni urbani razvoj in o značilnostih urejanja javnih zelenih površin v Sloveniji, 28. Sedlarjevo srečanje – M. SIMONETI, P. VERTELJ NARED opozarja na vlogo javnih oblasti pri urejanju javnih površin ter na po- men povezanosti med fazami urejanja in med udeleženci v sistemu urejanja. Prispevek poudarja, da se vzvodi za zagon prenove obliku- jejo že v procesih strateškega načrtovanja prostorskega razvoja, ko se legalizirajo in legitimirajo izhodišča za sodelovanje med javno upra- vo, lastniki zemljišč in drugimi akterji ter ustvarjajo pogoji za dobro upravljanje. Pokaže tudi na potrebo po tem, da se pomanjkljivosti sistema načrtovanja nadoknadijo z ukrepi na več ravneh. Ključne besede: urbana prenova, javne zelene površine, upravljanje, prostorsko načrtovanje, urbana politika, sodelovanje, stanovanjske krajine 1 Uvod Namen prispevka je opozoriti na vlogo in položaj javnih zele- nih površin v urbani prenovi in ob tem poudariti, da se pre- nova začne že v prvi fazi urejanja, to je v procesu prostorskega načrtovanja (planiranja), ter pokazati, da sta zaradi posebne narave in pomena javnih zelenih površin njihovo urejanje in prenova pomembno odvisna tudi od urbane politike. Medtem ko je prostorsko načrtovanje orodje za zagotavljanje kakovosti bivanja na lokalni ravni, je urbana politika orodje za izenače- vanje kakovosti urbanega okolja na nacionalni ravni. Naš razmislek temelji na štirih izhodiščih: • da se pomen javnih zelenih površin v urbanem okolju povečuje; • da imajo javne površine v procesu urbane prenove po- seben položaj; • da je sistem urejanja javnih zelenih površin v Sloveniji pomanjkljiv (Simoneti, 2016); • da je javni interes za urejanje javnih površin v slovenskem sistemu urejanja prostora pomanjkljivo zastopan (Vrbica, 2016). Na pomen prostorskega načrtovanja (planiranja) in urbane politike v kontekstu urejanja javnih zelenih površin in urbane prenove opozarjamo zato, ker sta ključna mehanizma za zago- tavljanje kakovosti javnih zelenih površin v urbanem okolju in ker se je v zadnjih letih interes za strateško prostorsko načrto- vanje izrazito zmanjšal na račun rastoče privlačnosti projektno naravnanega načrtovanja za potrebe posameznih pobud. Če- prav je večja dinamika prostorskega načrtovanja iz več razlogov utemeljena, so pogoji odločanja o spremembah namembnosti v posameznih območjih naselja ali celo samo na nekaj parce- lah nenaklonjeni razvoju kakovostnega fonda javnih zelenih površin. Kakovost javnih zelenih površin povezujemo z njiho- vo dostopnostjo in razsežnostjo/funkcionalnostjo in izkušnje kažejo, da je oboje nemogoče zagotoviti, če sta prostor in vo- lja za načrtovanje omejena. V primeru pomanjkanja prostora se vedno zelo pozorno načrtuje podrobna raba in investitor poskuša iz programa izključiti vse, česar ne potrebuje nujno. Iz tega razloga se vodijo pogovori o  odmikih med stavbami, parkirnih mestih in celo posameznih drevesih. Kot vemo iz izkušenj, se ti, ki gradijo stanovanja, običajno zavedajo pomena Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 43 zelenih površin za kakovost bivanja, kar pa še ne pomeni, da jih zato tudi uredijo na svojih zemljiščih, če tega od njih nihče ne zahteva (Gazvoda, 2001; Simoneti in Vertelj Nared, 2006). Ena od značilnosti novejše slovenske stanovanjske gradnje v devetdesetih je bila, da se je njeno kakovost nedvoumno pove- zovalo z že obstoječimi urejenimi javnimi zelenimi površinami, medtem ko se je hkrati zagotavljala v več pogledih skromna kakovost novourejenih stanovanjskih krajin. Da bi ta problem omejile, občine v občinskih prostorskih načrtih običajno pred- pisujejo, koliko zelenih površin mora biti urejenih pri novi stanovanjski gradnji. Pri tem se izkaže, da je pri prostorsko omejeni razsežnosti zemljišč za nove gradnje pogosto tudi re- zultat takega pristopa nezadovoljiv, ker so načrtovane odprte in zelene površine preveč razkosane in zato nefunkcionalne (Gazvoda, 2001; Simoneti in Vertelj Nared, 2011). Rešitve je zato treba iskati v strateškem prostorskem načrtovanju, ki zagotovi pravočasno umestitev v prostor ter dovolj prostora za razvoj kakovostnih javnih zelenih površin in nove gradnje (Start with the park, 2003). Strateško načrtovanje je kot dolgoročna zaveza določenim ra- zvojnim ciljem po svoji naravi načrtovalsko orodje, ki je poli- tično manj zanimivo kot projektno načrtovanje, ker je zasluge za rezultate sprejetih odločitev težje pripisati samo eni skupini odločevalcev in ker imajo tudi v javnosti manjši odmev kot zasluge za posamezne nove ureditve. Hkrati lahko strateško načrtovanje včasih deluje tudi kot svojevrstna ovira za akcijsko naravnano urejanje in projektno načrtovanje ter za aktualni trend taktičnega urbanizma, ki so deležni velikega zanimanja javnosti in politike. Tudi zato je strateško načrtovanje postalo v nekem obdobju zelo nepriljubljeno, in kot vemo iz svojih izku- šenj, obravnavano kot nepotrebna administrativna ovira. Kljub temu razmere in praksa vse bolj očitno potrjujejo koristnost strateškega načrtovanja, prizadevanje za utrjevanje njegovega pomena pa se izraža tudi prek usmeritev za trajnostni razvoj in novih praks sodelovalnega upravljanja (Healey, 1997; Spatial Planning as Instrument …, 2001; Guiding Principles …, 2000; The New Urban Agenda, 2016; EU Urban Agenda, 2016). V procesih prenove se obe praksi načrtovanja srečata in lahko vsaka po svoje prispevata k dobrim rešitvam, zato je pomemb- no, da razumemo, kakšna je njuna vloga v sistemu urejanja prostora, konkretno pri urejanju javnih zelenih površin. Javne zelene površine, ki so v procesu prenove deležne celo- stne prenove, primer kakršne je Šmartinski park v Ljubljani, ter tiste, ki so med prenovo orodje za povezovanje akterjev in oblikovanja skupnosti ter predmet prenove, kot na primer sta- novanjske krajine v kranjski soseski Planina, so najprej rezultat strateškega načrtovanja in šele po tem predmet prenove. Izka- zalo se je, da je prostorsko načrtovanje ključno kot prva faza v procesu urejanja za prenovo, ki je zadnja v ciklusu. Odločitev o tem, kje bodo zelene površine in kakšen bo njihov obseg, je sprejeta v procesu prostorskega načrtovanja, kadar se odloča o namenski in podrobni rabi prostora. Način, na katerega se taka odločitev sprejme, legalizira in legitimira dolgoročno sodelo- vanje akterjev pri uresničevanju načrtovanih rešitev. Če želi- mo, da bodo koristi javnih zelenih površin v procesu prenove ohranjene oziroma še dodatno razvite, je dobro, da je prenova smiselno vpeta v sistem urejanja prostora. To pomeni, da se že v fazi strateškega načrtovanja predvideva, kako bo deloval sis- tem upravljanja, kdo bodo udeleženci in kakšne bodo njihove naloge v naslednjih fazah urejanja, vključno s prenovo kot tisto fazo, v kateri se oceni stanje in presodi o novih potrebah ter zažene nov ciklus urejanja. 2 Javne zelene površine in urbana prenova Povezava med urbano prenovo in javnimi zelenimi površina- mi je večplastna. Ukrepi urbane prenove lahko z razvojem in zgoščevanjem programov in uporabnikov povečajo potrebe po zelenih površinah v okolju in hkrati povzročijo tudi zmanjšanje njihovega obsega. Sočasno pa so javne zelene površine zelo privlačne za izvajanje ukrepov, povezanih s prenovo, in nekateri jim priznavajo celo vodilno vlogo v procesih celovite prenove, ker so dostopne vsem in ker lahko dogajanje, ki se izvaja na njih, vpliva na proces prenove in ga pospeši (Dunnett idr., 2002). Tudi domača praksa potrjuje, da so javne in skupne zelene površine pogosto tiste, na katerih se začenja proces prenove. Urbana prenova vključuje fizične in družbenogospodarske vidike ter ukrepe za izboljšanje stanja in upravljanja, zato se morajo v procesu prenove prebivalci, različni lastniki in upra- vljavci nepremičnin in prostora dogovoriti o programu in nači- nu izvedbe prenove, nato pa sodelovati pri izvedbi (Kos, 2005; Urbact – Urban Reneval, 2017). V procesu je treba zagotoviti dolgotrajno zavezo akterjev k medsebojnemu sodelovanju ter vzpostaviti pogoje za učinkovito premagovanje razlik in raz- hajanj. Izkazalo se je, da je za potek prenove ključno, da se zagotovijo čim boljše možnosti za razvoj dobrega sodelovanja, za občutek zavezanosti skupnim ciljem ter zaupanja in pove- zanosti pri reševanju skupnih zadev. Javne in skupne zelene površine so zelo primerne za izvedbo dejavnosti za zagon prenove. Predvsem pa so te površine tudi prostori za začasne rabe in dejavnosti, ki v procesu prenove ves čas skrbijo za povezanost prebivalcev in drugih akterjev ter za razvoj odnosov med njimi. Javne zelene površine enako kot jav- ni prostor omogočajo, da se ljudje sproščeno srečajo, spoznajo in povežejo ter olajšajo razprave o vprašanjih, ki so zahtevna in katerih reševanje zahteva veliko razumevanja in spoštovanja. 28. Sedlarjevo srečanje – Vloga zelenih in drugih javnih površin v urbani prenovi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 44 V pogojih razpršenega lastništva, odtujenosti, nizke stopnje zaupanja in sposobnosti sodelovanja se dejavnosti na prostem, kot so pikniki, kulturni dogodki, igra, urejanje zelenih površin, gojenje zelenjave in druge, izkažejo za tiste, ki na preprost, dosegljiv in nevsiljiv način sprožijo procese zbliževanja in skozi prijetna doživetja povezujejo akterje ne glede na starost, status in druge interese. Javne zelene površine so nekakšno skupno in »varno« okolje za zagon procesa prenove in predvsem za preizkušanje možnosti za dogovarjanje o rešitvah skupnega po- mena in preverjanje sposobnosti za sodelovanje pri urejanju (slika 1). Kot kažejo tudi domači primeri, so enkratni dogodki, kot so igralne prireditve in pikniki, ali različne čistilne akcije in začasne ureditve  (npr. prenova soseske Planina v Kranju, prenova parka Tabor in soseske Savsko naselje v Ljubljani, slika 2), lahko zelo primerne priložnosti za medsebojno spoznavanje in ustvarjanje zaupanja, ki sta potrebna za sodelovanje v pro- cesu prenove in oblikovanje skupnosti (Kos, 2005; Celovita urbana prenova, 2014; Park tabor, 2014). Zato verjamemo, da so javne zelene površine hkrati predmet prenove in tudi orodje za izvajanje celovite prenove. V kontekstu upravljanja velja, da javne zelene površine demon- strirajo sposobnost lokalne oblasti za urejanje prostora in da stanje urejenosti kaže tudi na sposobnost lokalni akterjev, da se organizirajo in sodelujejo pri upravljanju. Kot ugotavljajo Mathers idr. (2015), z urejanjem javnih in zelenih površin lo- kalna skupnost med drugim sporoča, da je sposobna poskrbeti za svoj prostor, za prebivalce in njihove potrebe ter da razume vrednost urejenega prostora za lokalno gospodarstvo, vrednost nepremičnin in turistični razvoj. Praksa kaže, da so v urbanem okolju javne zelene površine, ki so za prenovo različno zanimive. Medtem ko sta urejanje in prenova parkov in igrišč pogosto na programu prenove, so stanovanjske krajine, to so skupne zelene površine stano- vanjskih sosesk, za zdaj pri nas še sorazmerno redko predmet organizirane celovite urbane prenove. Razlogov za to je več. V Sloveniji se odlašanje s prenovo stanovanjskih sosesk pove- zuje tudi z razpršenim in neurejenim lastništvom zemljišč ter pomanjkanjem politične volje za to, da bi se po izvedbi privati- zacije stanovanjskega fonda v 90. letih uveljavil javni interes za urejanje javnega prostora (Vrbica, 2016; Simoneti, 2016). Ob tem naj poudarimo, da je pri nas prenovo stanovanjskih obmo- čij na področje širšega javnega interesa potisnilo prizadevanje nevladnih organizacij, predvsem Društva Prostorož v Savskem naselju v Ljubljani in skupine Urbana prenova pri Mreži za prostor (Lokalne pisarne, 2015) ter da je pomemben premik v obravnavi prenove pomenila odločitev Evropske komisije za vključitev mest v odločanje o porabi dela kohezijskih sredstev in s tem povezana izdelava trajnostnih urbanih strategij v me- stnih občinah. Ta je povezana tudi z najodmevnejšo domačo prakso prenove v soseski Planina v Kranju. Sočasno pa praksa urejanja novih stanovanjskih krajin kaže, da se z načrtovanjem ustvarjajo neenaki pogoji med bivanjem v starejših in novejših stanovanjskih območjih (slika 3), kar povečuje razlike v kako- vosti bivanja in kliče po sprejetju ukrepov, ki bi na državni ravni uveljavili javni interes za urejanje stanovanjskih krajin v proce- sih prenove in načrtovanja (Simoneti in Vertelj Nared, 2006). Slika 1: Dogovarjanje o rabi – Onkraj gradbišča (foto: Maja Simoneti) Slika 2: Druženje v Savskem naselju (foto: Maja Simoneti) Slika 3: Primer otroškega igrišča v starejši stanovanjski soseski (foto: Maja Simoneti) 28. Sedlarjevo srečanje – M. SIMONETI, P. VERTELJ NARED Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 45 3 Načrtovanje javnih zelenih površin in urbana politika Pomen zelenih površin za kakovost bivanja v urbanem okolju, za zdravje prebivalcev, kakovost urbanega okolja in urbane- ga razvoja je v 21. stoletju prepoznan na globalni ravni  (The New Urban Agenda, 2016; The forms and functions of green infrastructure, 2016). Pri tem so tradicionalna spoznanja o po- menu javnih in zelenih površin za javno zdravje ter novejša o funkcionalni in ekološki vrednosti povezanih zelenih površin in posameznih zelenih prvin za zdravje človeka in narave v konceptu trajnostnega urbanega razvoja in zelene infrastruk- ture nadgrajena z ugotovitvami o gospodarskih koristih ve- čfunkcionalnega upravljanja zelenih površin. V 20. stoletju se je utrdilo zavedanje o pomenu ekološke vrednosti javnih zelenih površin in pozneje tudi o ekonomski vrednosti teh (Koomen idr., 2009), danes je široko sprejeto spoznanje, da kakovost prostora, v katerem bivamo, vpliva na različne vidike našega življenja (Delivering Quality Places, 2007). Uporabniki na javnih površinah zadovoljujejo različne po- trebe, med njimi so poudarjene potrebe po sprostitvi, fizični dejavnosti, stiku z naravo in stiku z drugimi ljudmi, hkrati pa imajo zelene površine v urbanem okolju še druge funkcije, ki prispevajo h kakovosti urbanega okolja in gospodarstva, kot so blaženje podnebnih sprememb in spodbujanje razvoja dejavno- sti (Carr idr., 1992). Raziskava Evropske fundacije za izboljša- nje življenjskih in delovnih razmer (Quality of life  …, 2004) poudarja pomen prijetnega lokalnega okolja za dobro počutje prebivalcev, za njihovo zdravje in občutek varnosti, pri čemer posebej izpostavlja vlogo zelenih površin (Urban green spaces and health, 2016). Podobno edina velika domača raziskava o stanovanjskih razmerah ugotavlja, da ljudje pri ocenjevanju kakovosti stanovanja postavljajo mirno in zeleno okolico na prvo mesto pri vplivanju na dobro počutje prebivalcev, nji- hovo zdravje in občutek varnosti (Mandič in Cirman, 2006). Predvsem pa velja, da javne zelene površine, kot so javni parki in otroška igrišča, opravljajo v naselju družbene funkcije, ki jih nobena druga vrsta urbanih površin ne more zagotoviti, to so družbena enakost, vključenost, oblikovanje skupnosti in druž- bena varnost (Chiesura, 2004), ki omogočajo občutenje sku- pnosti, državljanske identitete in kulture (Andersson, 2016). Skrb za kakovost bivanja se povezuje s skrbjo oblasti za traj- nostno naravnan razvoj, za urejanje primernega uličnega pro- stora, zelenih površin, parkov, rekreacijskih površin in drugih javnih prostorov, kar napredna mesta vključujejo v strateško načrtovanje odprtega prostora, ki ga izvajajo z vključevanjem prebivalcev in drugih akterjev (URGE  – Project, 2004; An- dersson, 2016). Andersson (prav tam) v prispevku o javnem prostoru in novi urbani agendi Združenih narodov opisuje, da si napredna mesta prizadevajo za družbeno enakost tako, da zagotavljajo večjo dostopnost do skupnih urbanih površin in javnega dobra, preprečujejo prisvajanje skupnih površin in povečujejo možnosti za izboljšanje kakovosti bivanja za vse, ter tudi z urejanjem javnih zelenih površin mesta zmanjšujejo ne- enakost med prebivalci in razporejajo koristi urejanja. Močno sporočilo, če pomislimo na razmere v Sloveniji, kjer je načrto- vanje javnega odprtega prostora in javnih zelenih površin zelo zadržano ter kjer so številne občine pristale na privatizacijo skupnih zelenih površin in se odrekle upravljanju javnih po- vršin v stanovanjskih soseskah. Novi sodelovalni koncepti urejanja javnih zelenih površin stre- mijo h krepitvi sposobnosti za urejanje javnih zelenih površin in razbremenitvi javne uprave pri upravljanju (De Magalhães in Carmona, 2007; Simoneti 2016). Z organizacijo in soude- ležbo zasebnega sektorja in uporabnikov poskuša nova javna uprava doseči večjo učinkovitost ukrepanja na lokalni ravni. Soudeležba uporabnikov pri upravljanju poveča razumevanje teh pri stroških urejanja, zagotavlja učinkovito spremljanje stanja in nadzor ter deluje tudi kot motivacija za participacijo pri urejanju. Sodelovanje med akterji in vključevanje novih akterjev sta zaradi vztrajnega krčenja javnih sredstev in pove- čevanja pomena javnih zelenih površin prepoznana kot ključna za učinkovito upravljanje v prihodnosti (slika 4). Pri načrtovanju urbanega razvoja se v zvezi z javnimi zelenimi površinami odpirajo vprašanja o tem, kje so potrebne površine, koliko jih mora biti in kakšne naj bi bile. Praksa kaže, da za to ni preprostih enopomenskih rešitev. Javnih zelenih površin, ki učinkovito zadovoljujejo potrebe prebivalcev, ni mogoče uredi- ti kjerkoli: kakovostne zelene površine je težko (drago) ustva- riti in vzdrževati, če za urejanje ni naravnih pogojev. Ključni načrtovalski vodili, ki sta znani že iz Perryjevega koncepta so- seske (1929) in so jih dodatno utrdile ugotovitve Alexandra idr. (1977), sta dostopnost in funkcionalnost. Dostopnost se Slika 4: Primer sodelovanja med projektanti in uporabniki na terenu (foto: Maja Simoneti) 28. Sedlarjevo srečanje – Vloga zelenih in drugih javnih površin v urbani prenovi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 46 pri načrtovanju zagotavlja z bližino in varnostjo poti do javnih zelenih površin za vsakodnevno rabo, pri čemer so merilo za oceno dostopnosti uporabniki, ki so pri rabi prostora najbolj ovirani in odvisni od drugih, torej otroci, starejši in funkci- onalno ovirane osebe. Danes mesta, ki govorijo o kakovosti bivanja, poudarjajo petminutno oziroma 300-metrsko pešraz- daljo vsakega prebivalca do prve urejene javne zelene površine. Funkcionalnost javnih zelenih površin je povezana z njihovo uporabno vrednostjo in zagotavljanjem funkcij. Pri tem velja, da je javna zelena površina dovolj velika, če zagotavlja učinkovit umik pred vplivi urbanega okolja in izvajanje vsakodnevnih dejavnosti, kot so sprostitev v stiku z naravnimi prvinami, rekreacija in igra. Na osnovi tako opredeljenih načrtovalskih kriterijev je jasno, da je odločitev o lokaciji in velikosti javnih zelenih površin izrazito strateške narave. Strateško načrtovanje zagotavlja pravočasno rezervacijo prostora za ureditev javnih zelenih površin na lokacijah in v obsegu, ki podpira razvoj dru- gih dejavnosti (slika 5). Brez strateškega načrtovanja se lahko hitro zgodi, da je prostora za ureditev javnih zelenih površin premalo ali da je na napačni lokaciji. Maruani in Amit-Cohen (2007) navajata različne modele načrtovanja odprtega prostora, s  katerimi se lahko zagotavlja zadovoljevanje potreb uporabnikov, od oportunističnega, ka- terega rezultat so prvi mestni parki v 19. stoletju in ki nima veliko skupnega s sistematičnim načrtovanjem kakovosti urba- nega okolja, do prostorskih standardov, ki se pojavijo kot odziv na povečane potrebe uporabnikov po odprtem prostoru in so še danes pogosto orodje v prostorskem načrtovanju, in sistema funkcionalno povezanih parkov, za katerega velja, da je v več pogledih pomanjkljiv, ter modela celovitega načrtovanja, ki je najbližje strateškemu prostorskemu načrtovanju, v katerem se zagotavljanje javnih zelenih površin obravnava kot del progra- ma za zagotavljanje kakovosti bivanja. Strateško načrtovanje mora biti vpeto v sistem urejanja pro- stora tako, da se pričakovanja, glede katerih se doseže soglasje v procesu načrtovanj, vgradijo v druge faze urejanja in upra- vljanja prostora, da se vzpostavi sistem odgovornosti ter zago- tovijo pogoji in volja za sodelovanje pri upravljanju. Ob tem je treba prisluhniti spoznanjem raziskav, ki jih povzemajo tudi priporočila Združenih narodov, da javne zelene površine po- trebujejo vsa naselja, majhna in velika mesta (Vertelj Nared, 2014). Strateško načrtovanje predvsem pomeni troje: legalno in pravočasno zagotavljanje prostora na pravih lokacijah za določeno funkcijo in dolgoročno zavezo tistih, ki so načrt sprejeli, da se bo program izvedel, čeprav v  daljšem obdobju oziroma v več mandatih. Če je načrtovanje vključujoče in te- melji na sodobnih postulatih participacije, se povečata tudi legitimnost sprejetih zavez in spekter sodelujočih. Zaradi tega se v naslednjih fazah za urejanje javnih zelenih površin zavzema več akterjev, ne le javna uprava in politika, kar zagotavlja večjo učinkovitost zagotavljanja javnih funkcij in upravljanja. Ugo- tovimo lahko, da se javna uprava na probleme z upravljanjem, konkretno s pomanjkanjem sredstev za vzdrževanje in prenovo javnih zelenih površin, odziva na različne načine: poziva k šir- jenju upravljavskih partnerstev ter tudi k bolj zavezujočemu in vključujočemu strateškemu načrtovanju. Mednarodne raziskave so že na prelomu tisočletja začele spo- ročati, da je treba bistveno več strateško načrtovati, če želimo zagotoviti enakost pogojev bivanja. Pri tem so raziskovalci poudarjali, da ne gojijo idealistične predstave o načrtovanju, pri katerem se vsa bremena obesijo na javno oblast, ampak pre- dlagajo nove koncepte odprtega, sodelujočega dolgoročnega načrtovanja, ki stremi k visoki kakovosti javnih površin ter jo vgrajuje v  prostorske načrte in zasebne in javne investicijske programe. Raziskave, kot je projekt URGE (2004), so pou- darjale, da je treba pri urejanju javnih zelenih površin vztrajno skrbeti za njihovo dostopnost in za enakost prebivalcev pri preskrbi, ker to ni pravica ali možnost, ki je pridobljena enkrat za vselej, ampak je treba ta pomembna cilja kakovosti vztraj- no vgrajevati v večnivojske politične zaveze in s tem utrjevati možnosti za to, da bosta v praksi res upoštevana (Simoneti, 2016). Ugotovljeno je, da sta večnivojsko načrtovanje in upra- vljanje pomembna za vse tiste vrste oz. vidike načrtovanja, ki niso obvladljivi tehnično, s  standardi, ampak so za njihovo uveljavljanje potrebni širok in dolgotrajen družbeni konsenz, skupne vrednote in dolgoročne politične zaveze. V nasprotnem primeru načrtovanje razvoja v prostoru povzroča neenakost in območja, ki so slabo preskrbljena z javnimi zelenimi površi- nami, ter prebivalce, ki so prikrajšani za koristi javnih zelenih površin in kakovost bivanja. Mednarodni programi in politike izražajo pomembnost jav- nih in javnih zelenih površin in del večnivojskega uveljavljanja njihovih koristi. Dejstvo, da je pomen urejanja javnih zelenih površin prepoznan na mednarodni ravni, podpira prizadeva- nja lokalnih partnerjev za zagotavljanje dolgoročne kakovosti Slika 5: Načrtovanje šolskega otroškega igrišča tudi za potrebe dru- gih uporabnikov v lokalnem okolju (foto: Maja Simoneti) 28. Sedlarjevo srečanje – M. SIMONETI, P. VERTELJ NARED Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 47 urejenih javnih zelenih površin. Skrb mednarodne skupnosti za javni prostor in kakovostne javne zelene površine je povezana s trajnostno naravnanim razvojem družbe in javne zelene površi- ne umešča v samo jedro nove urbane politike. Pomen javnega prostora je vgrajen v Milenijske razvojne cilje Združenih na- rodov za trajnostni razvoj (11. cilj) in v novo evropsko urbano agendo. Nova urbana agenda, sprejeta na konferenci Habitat III leta 2016 v Quitu (The New Urban Agenda, 2016), zavezu- je podpisnike k promociji varnih, dostopnih in zelenih javnih prostorov  … in k povečanju javnih površin, kot so pločniki, kolesarske steze, vrtovi, parki in trgi, z načrtovanjem. Upravi- čeno se pričakuje, da bodo tem spoznanjem o pomenu urbanih javnih in zelenih površin sledili ukrepi na ravni zakonodaje, politik, pravil in prakse, ki bodo podprli celovito in vključujoče urejanje, povezali faze in vidike urejanja. 4 Razmere v Sloveniji V Sloveniji je sistem prostorskega načrtovanja in upravljanja javnih zelenih površin v več pogledih pomanjkljiv. Po eni strani ni zadovoljivih povezav med fazami urejanja (načrtovanje, pro- jektiranje, izvedba, raba, vzdrževanje, prenova), po drugi strani so v sistemu pomanjkljivo povezani vidiki urejanja oziroma tisti, ki v okviru posameznih vidikov delujejo kot nosilci ure- janja prostora in upravljajo prostor (Simoneti, 2016). Hkrati ni jasno, kdo v sistemu zastopa splošni javni interes za urejanje jav- nih zelenih površin oziroma kako se posamezni vidiki tega in- teresa sestavijo v celovito sliko ter kako se oblikujejo učinkovite prostorske in upravljavske rešitve. Problem načrtovanja se kaže v pomanjkljivem vrednotenju stanja in načrtovanja novih jav- nih površin, problem upravljanja pa v razdrobljenosti sistema na državni in lokalni ravni ter v popolni odsotnosti zanimanja države za zagotavljanje uravnotežene strokovnosti in kakovosti urejanja javnih zelenih površin (Simoneti, 2016). Vzdrževanje javnih zelenih površin je v Sloveniji obvezna gospodarska javna služba v polni pristojnosti občin. Zakon o varstvu okolja je leta 2004 napovedal, da bodo podrobni pogoji izvajanja te službe naknadno predpisani, vendar se to ni zgodilo. Organizacija, vsebina in kakovost vzdrževanja so prepuščeni občinam, država pregleda razmer ne spremlja. Analize kažejo, da je povezava med načrtovanjem, prenovo in vzdrževanjem na lokalni ravni šibka in da je daleč najbolj kočljivo vprašanje strokovnosti dela z rastlinami, predvsem z drevesi (Simoneti, 2016). Po drugi strani je očiten že deloma opisan problem varstva zelenih površin, ki se kaže v  pomanjkljivi zaščiti obstoječih javnih zelenih površin in posameznih zelenih prvin ter v izgubi skupnih stanovanjskih zelenih površin in njihovi odtujitvi kot posledici nedokončane privatizacije stanovanj in nerešenega lastništva pripadajočih zemljišč. V praksi se soočamo s  po- manjkanjem volje za zagotavljanje javnega interesa za urejanje javnih zelenih površin: občine se pri prostorskem načrtovanju izogibajo določitvi javnih zelenih površin v starejših stanovanj- skih območjih in neambiciozno načrtujejo nove javne zelene površine; prenova poteka sorazmerno parcialno, prednost pri prenovi pa imajo predvsem centralne površine. Ker so naselja v Sloveniji na račun preteklih praks relativno dobro opremljena z javnimi zelenimi površinami in zaradi svoje majhnosti sorazmerno blizu naravnega zaledja, se pri nas uveljavlja občutek o zadostnih količinah urejenih zelenih površin ter nepotrebnosti posebnih organizacijskih ukrepov in izboljšav sistema urejanja (Simoneti, 2016). Vendar pa se pričakovanja družbe glede urejenosti javnih zelenih površin tudi pri nas z razvojem povečujejo in podrobnejše raziskave kažejo, da čeprav so zelene površine večkrat navedene kot ve- lika prednost slovenskih mest, tudi v majhnih mestih obstajajo nezavidljive razlike v  količini in kakovosti zelenih površin in odprtega javnega prostora (Vertelj Nared, 2014). Vertelj Nared (2014) tako ugotovi, da niti mestni park ni prisoten v vseh proučevanih mestih, in tudi, da je kakovost ureditev v mestih zelo različna. Ugotavlja, da so potrebne izboljšave v  sistemu urejanja. Če vemo, da celo v vseh središčih enajstih slovenskih mestnih občin ni urejen vsaj en mestni park ter da se pra- ksa vzdrževanja javnih zelenih površin v Sloveniji izvaja brez enotnih smernic in priporočil glede strokovnih standardov in organizacije dela, je potreba po izboljšavah na več ravneh in področjih še dodatno utemeljena (Simoneti, 2016). Zapuščina kakovostnega načrtovanja zelenih površin v sloven- skih mestih se izraža v  soseskah, ki so bile zgrajene v drugi polovici prejšnjega stoletja ter so večinoma stare in potrebne prenove. Problemi v zvezi z urejanjem javnih zelenih površin v soseskah so vezani na probleme glede neurejenega lastništva, vzdrževanja in primanjkljaja raznovrstnosti programov. V no- vejšem času smo priča gradnji objektov in območij, ki nimajo dovolj javnih zelenih površin. Na ravni mest se z vse večjo izgu- bo zelenih površin na račun zgoščanja gradnje srečujemo tudi s problemom nepovezanosti mreže zelenih in drugih javnih površin. Zato je ob načrtovanju urbane regeneracije in prenove nujno treba razmišljati v širšem merilu mesta, ki naj vključuje prostorsko, družbeno, okoljsko in gospodarsko prenovo. 5 Sklep Pomen zelenih površin v urbanem okolju se pod vplivom rasti in razvoja naselij, podnebnih sprememb in različnih spoznanj o stanju okolja in javnega zdravja povečuje. Danes so v medna- rodnem okolju, urbani politiki Združenih narodov in Evropske komisije ter na ravni posameznih držav, mest in drugih naselij aktualna vprašanja o preskrbljenosti urbanega prebivalstva z javnimi zelenimi površinami, o upravljavski sposobnosti ter tudi o pokritosti naselij z drevesnimi krošnjami in grmovnim slojem. 28. Sedlarjevo srečanje – Vloga zelenih in drugih javnih površin v urbani prenovi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 48 Urejanje javnih in drugih urbanih zelenih površin povezuje različne akterje v nove koncepte sodelovalnega in večfunkci- onalnega upravljanja, katerih namen je zagotoviti optimalne pogoje (organizacija, sredstva, znanje, kompetence) za to, da se sprostijo pričakovane koristi zelenih površin. Dobra praksa je enako ambiciozna v velikih in majhnih naseljih, saj je ugoto- vljeno, da velikost naselja ne spreminja pomena javnih in javnih zelenih površin za prebivalce. Dobra praksa nove stanovanjske gradnje se povezuje z urejanjem novih javnih zelenih površin, celovita prenova stanovanjskih območij pa se pogosto začne prav z  organizacijo dejavnosti, ki produktivno poveže udele- žence na javnih zelenih površinah. Primeri dobre prakse urbane prenove kažejo na velik pomen strateškega načrtovanja ali s strategijo za celovit razvoj mesta, v katero so vključene tudi zelene površine (Green Surge  – Lisbon, Portugal, 2015), ali s strategijami urejanja odprtega prostora in zelenih površin  (Bristol Parks and Green Space Strategy, 2008; Open Space Strategies, 2008). V teh dokumen- tih se na osnovi analize in vizije razvoja navedejo izhodišča za načrtovanje. Strategija usmerja doseganje kratkoročnih ciljev in zavezuje k dolgoročnemu sodelovanju. Dobra strategija se oblikuje v procesu usklajevanja med različnimi interesi in ak- terji, tudi prebivalci, zaradi česar izraža tudi realne potrebe uporabnikov, kar deluje v korist učinkovitega uresničevanja. Koncepti prenove zelenih površin v urbani regeneraciji so lahko zelo različni. Segajo od tega, da v mesto prinašajo več raznovrstnosti (prostorov, rab), do tega, da ustvarjajo popol- noma nove prostore in dejavnosti v mestu ali pa so prepro- sto samo povezovalni element med obstoječimi površinami (di Gregorio, 2016). Predvsem pa so zelene površine vse bolj prepoznane tudi kot osnova za kakovost bivanja (Start with the park, 2003) in katalizator za urbano prenovo (Li, 2003) oziroma instrument prenove (Radoslav, 2010). Ob upoštevanju povedanega strateško prostorsko načrtovanje po eni strani pomeni pravočasno rezervacijo prostora za do- ločitev javnih zelenih površin, po drugi strani pa podaja okvir za kakovostno prenovo obstoječih zelenih površin. Ovire pri načrtovanju javnih zelenih površin lahko tudi v okviru urbane prenove premagamo tako, da začnemo čim prej ambiciozno strateško razvojno načrtovati, da ustvarjamo široka partnerstva akterjev, ki bodo dolgoročno aktivni in zainteresirani za ure- janje v vseh fazah, da ustavimo privatizacijo oziroma da jasno izrazimo javni interes za urejanje javnega prostora. Pri tem je pomembna tudi sposobnost za vključitev zasebnih površin v javno rabo ( Jankovič Grobelšek, 2011). To ne pomeni, da morajo biti vse skupne zelene površine v soseski v javni lasti, ampak le to, da mora javna oblast, ko izreče interes za urejanje (ohranjanje in razvoj) zelenih površin v javni rabi, imeti mo- žnost posredovati v procesih prenove v javnem interesu. Javna oblast lahko zažene ali podpre procese prenove in pomaga or- ganizirati različne akterje ter tako podpira razvoj novih oblik sodelovalnega/vključujočega upravljanja. Zato je pomembno zavzemanje za opredelitev javnih površin v občinskih načr- tih ne glede na lastništvo, da se območja prenove opredelijo v občinskih prostorskih načrtih ter da se omogoči uveljavljanje javnega interesa in soudeležbe javnih oblasti pri urejanju javnih zelenih in drugih skupnih odprtih površin. Za uravnoteženo kakovost javnih zelenih površin in njihovega urejanja v slovenskih naseljih je pomembno, da na njihov po- men opozori urbana politika in da država zagotovi večnivojsko, sodelovalno in dogovorno upravljanje. Če je strateško načrto- vanje predpogoj za zagotavljanje ustrezne količine in kakovo- sti javnih zelenih površin, pa načrtovana prenova to kakovost ohranja in razvija. Prenova je torej del ciklusa prostorskega načrtovanja, ki mora biti usklajeno na vseh ravneh. Sporočila, ki nas dosegajo iz mednarodne ravni, povzemajo ugotovitve zelo različnih analiz in raziskav in so dobro izhodi- šče za premislek o domačem sistemu. Najmanj kar mednarodna raven sporoča je, da je urejanje javnih zelenih površin tako zelo pomembno za kakovost bivanja, da ne sme biti odvisno od dnevnih političnih odločitev, ampak mora biti zavarovano pred njimi. Mednarodna skupnost si za to varstvo prizadeva z umestitvijo vsebine v urbano politiko in strateško prostorsko načrtovanje. Glede na razmere, neenako kakovost preskrbe z  javnimi zelenimi površinami ter pomanjkljivosti v sistemu načrtovanja in upravljanja bi tudi država Slovenija lahko iz- boljšala sistem z ukrepi na državni in lokalni ravni. Dr. Maja Simoneti, univ. dipl. inž. kraj. arh. IPoP – Inštitut za politike prostora, Ljubljana E-pošta: maja.simoneti@ipop.si Dr. Petra Vertelj Nared, univ. dipl. inž. kraj. arh. LUZ d. d., Ljubljana E-pošta: petra.vertelj-nared@luz.si Viri in literatura Alexander, C., Ishikawa, S., in Silverstein, M. (1977): A pattern Language. New York. Oxford University Press. Toenw. buildings. Constructions. Andersson, C. (2016): Public Space in the New Urban Agenda. The Journal of Public Space. 1(1). p. 5–9. Bristol Parks and Green Space Strategy, 2008. Dostopno na: https:// www.bristol.gov.uk/policies-plans-strategies/bristol-parks-and-green- -space-strategy (sneto: 15. 5. 2017). Carr, S., Francis, M., Rivlin, L. G., in Stone, A. M., (1992): Public Space. Cambridge, Cambridge University Press. Celovita urbana prenova. (2014) Prostorož. Dostopno na: http://prosto- roz.org/celovita-urbana-prenova/ (sneto: 31. 7. 2017). Chiesura, A. (2004): The role of urban parks for the sustainable city. Landscape and Urban Planning. 68: 129–138. 28. Sedlarjevo srečanje – M. SIMONETI, P. VERTELJ NARED Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 49 De Magalhães, C., in Carmona, M. (2007): Dimensions and models of contemporary public space management in England. Journal of Envi- ronmental planning and Management. Vol 52. Issue 1: 11–129. Delivering Quality Places. (2007): Urban design compendium 2. London, English partnerships, The housing corporation. di Gregorio, R. (2016): 10 Extraordinary Urban Regenerative Strategies for Public Open Space. Dostopno na: https://landarchs.com/10-extraordina- ry-urban-regenerative-strategies-for-public-open-space/ (sneto: 15. 5. 2017). Dunnett, N., Swanwick, C., in Woolley, H. (2002): Improving Urban Parks, Play Areas and Open Spaces, Urban Research Report. London, Depart- ment of Landscape, University of Sheffield Department for Transport, Local Government and the Regions. Dostopno na: http://publiekeruimte.info/Data/Documents/e842aqrm/53/Improving- -Urban-Parks.pdf (sneto: 15. 5. 2017). EU Urban Agenda (2016): Pact of Amsterdam. Informal Meeting of EU Ministers Responsible for Urban Matters. Dostopno na: http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/policy/themes/urban-deve- lopment/agenda/pact-of-amsterdam.pdf (sneto: 15. 5. 2017). The forms and functions of green infrastructure (2016). Dostopno na: http://ec.europa.eu/environment/nature/ecosystems/benefits/index_ en.htm (sneto: 15. 5. 2017). Gazvoda, D. (2001): Vloga in pomen zelenega prostora v novejših slo- venskih stanovanjskih soseskah. Urbani izziv, letnik 12, št. 2/01: 35–42. Green Surge – Lisbon, Portugal (2015). Dostopno na: http://greensurge. eu/products/case-studies/Case_Study_Portrait_Lisbon.pdf (sneto: 15. 5. 2017). Guiding Principles for sustianable Development of European Continent (2000). Hannover, Euroepan Conference of Minsitres Responsible for Regional Planning – CEMAT. Dostopno na: http://www.mdrap.ro/ _documente/dezvoltare_teritoriala/documente_strategice/Sustaina- ble%20Spatial%20Development.pdf (sneto: 15. 5. 2017). Healey, P. (1997): Collaborative Planning: Shaping Places in Fragmented Societies. Vancouver. UBC Press. Kanada. Jankovič Grobelšek, L. (2011): Javni in za javnost odprti prostori sodobne- ga mesta. Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. Kos, D. (2005): Participativna prenova mest. Urbani izziv, letnik 16, števil- ka 1: 16–23, 141–146. Koomen, E., Dekkers, J., Koetse, M., Rietveld, P., in Scholten, H. (2005): Valuation of metropolitan open space, presenting the research framework. Dostopno na: http://www-sre.wu-wien.ac.at/ersa/ersaconfs/ersa05/ papers/599.pdf (sneto: 15. 5. 2017). Li, M. (2003): Urban Regeneration Through Public Space: A Case Study in Squares in Dalian, Kitajska. Dostopno na: http://citeseerx.ist.psu.edu/ viewdoc/download?doi=10.1.1.65.2839&rep=rep1&type=pdf (sneto: 15. 5. 2017). Mandič, S. (ur.), in Cirman, A. (ur.) (2006): Stanovanje v Sloveniji 2005. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Mathers, A., Dempsey, N., in Frøik Molin, J. (2015): Place-keeping in action: Evaluating the capacity of green space partnerships in England. Landscape and Urban Planning. 129: 126–136. Maruani, T., in Amit-Cohen, I. (2007): Open space planning models: A review of approaches and methods. Landscape and Urban Planning. 81, 1–2: 1–13. Quality of life in Europe (2004). First European Quality of Life Survey 2003. Luxembourg, Office for Official Publications on the European Communities. Dostopno na: http://www.eurofound.europa.eu/ pubdocs/2004/105/en/1/ef04105en.pdf (sneto: 15. 5. 2017). Open Space Strategies (2008). Best Practice Guidance. A Joint Consulta- tion Draft by the Mayor of London and CABE Space. Dostopno na: http:// www.greenwichparksfriends.org/Open%20Space%20Strategies%20-%20 Best%20Practice%20Guidance.pdf (sneto: 15. 5. 2017). Park Tabor (2014). Dostopno na: http://prostorisodelovanja.si/park-ta- bor/ (sneto 31. 7. 2017). Perry, C. A. (1929): The Neighbourhood Unit. New York. Regional Plan of New York and its Environs. Dostopno na: http://www.sethspielman.org/ courses/geog3612/readings/Perry.PDF (sneto: 31. 7. 2017). Prenova soseske Planina v Kranju. Dostopno na: http://www.preplanina. si/ (sneto: 24. 6. 2017). Prenova soseske Savsko naselje v Ljubljani. Dostopno na: http://prosto- risodelovanja.si/savsko-naselje/ (sneto: 24. 6. 2017). Radoslav, R., in Cosoroaba-Stanciu, E. (2010): The Renewal of Public Spaces as an Instrument of Urban Regeneration in Local Communities of Timişoara. Dostopno na: http://www.wseas.us/e-library/conferen- ces/2010/TimisoaraP/EELA/EELA-17.pdf (sneto: 15. 5. 2017). Simoneti, M., in Vertelj Nared, P. (2006): Odprte površine ob stanovanj- skih objektih – zapostavljen vidik kakovosti bivanja. V: Simoneti, M. (ur.), in Gazvoda, D. (ur). 2006. Stanovanjske krajine: trendi, perspektive, Zbornik predavanj in prispev- kov, Ljubljana, BF, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Trajekt, zavod za prostorsko kulturo: 17–24. Simoneti, M., in Vertelj Nared, P. (2011): Preveritev ustreznosti normativov za načrtovanje otroških in športnih igrišč za otroke v odloku o OPN MOL. Ljubljana, LUZ d. d.: 55 str. Simoneti, M. (2016): Celovit sistem ukrepov za urejanje javnih zelenih površin v slovenskih naseljih. Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Spatial planning as an instrument for promoting sustainable deve- lopment in the Nordic countries. 2001. Köbenhavn, Ministry of the Environment, Danska. Dostopno na: https://erhvervsstyrelsen.dk/sites/ default/files/planlaegning_som_instrument_i_Norden_uk.pdf (sneto: 15. 5. 2017). Start with the park (2003) Dostopno na: http://webarchive.nationalar- chives.gov.uk/20110118142335/http://www.cabe.org.uk/files/start-with- -the-park.pdf (sneto: 15. 5. 2017). The New Urban Agenda – Habitat III (2016). Dostopno na: http://habi- tat3.org/the-new-urban-agenda/ (sneto: 15. 5. 2017). Urbact – Urban Reneval (2017). Dostopno na: http://urbact.eu/urban- -renewal (sneto: 15. 5. 2017). Urban green spaces and health (2016), Köbenhavn, WHO Regional of- fice for Europe. Dostopno na: http://www.euro.who.int/__data/assets/ pdf_file/0005/321971/Urban-green-spaces-and-health-review-evidence. pdf?ua=1 (sneto: 15. 5. 2017). URGE – Project. (2004): Making Greener Cities – A Practical Guide. EU URGE-Project. Fifth Framework Programme for EU Comission. Leipzig: UFZ Centre for Environmental Research. Vertelj Nared, P. (2014): Vloga javnega prostora kot podpora urbanemu razvoju na primeru majhnih mest v Sloveniji. Doktorska disertacija. Lju- bljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Vrbica, S. (2016): Javne površine v mestih. Analiza pravnega položaja javnih in skupnih površin. Ljubljana. Pravno-informacijski center ne- vladnih organizacij – PiC. Dostopno na: http://zagovorniki-okolja.si/ download/urejanje_prostora/Analiza-javne-povrsine.pdf%20.pdf (sneto: 20. 6. 2017). 28. Sedlarjevo srečanje – Vloga zelenih in drugih javnih površin v urbani prenovi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 50 Nataša BRATINA Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Ljudje živimo v prepletenem fizičnem in družbenem okolju. Odprti prostori mest so celosten splet pomenov, doživljanja in dejavnosti, ki potekajo v njih. Da bi izboljšali načrtovanje v mestih in proces javnega odločanja, je potreben interdisciplinarni pristop za uspešno revitalizacijo urbanih območij. V članku obravnavamo učinkovito in odgovorno regeneracijo stanovanjskih sosesk, ki mora potekati v sodelovanju s prebivalci in s poznavanjem vsakdanjega življenja v njih. Pogledi načrtovalcev in uporabnikov javnega odprtega prostora se lahko razlikujejo. Vedenje, doživljanje in uporaba odprtega pros- tora so ključni viri informacij za kakovostno urbanistično načrtovan- je. Poudarjen je pomen odprtega prostora za prebivalce, povezava med okoljem in vedenjem uporabnikov, psihološki vidik občutenj v odprtem prostoru, pomen soseske, vključevanje uporabnikov v na- črtovanje. Predstavljena je empirična raziskava, ki je bila izvedena v okviru doktorske disertacije avtorice ter obravnava medsebojne odnose psiholoških, družbenih in prostorskih dejavnikov v soseskah za Bežigradom v Ljubljani. Namen je prepoznati dejavnike, ki vpli- vajo na zadovoljstvo prebivalcev. Uporabili smo večmetodni pristop: fokusne skupine z družbenoprostorskimi obrazci, javnomnenjsko an- keto, opazovanje vedenja in sledi v prostoru. Predstavljeni so rezul- tati, ki so lahko usmeritve za načrtovalce odprtega prostora sosesk, za izboljšanje kakovosti bivanja prebivalcev v njih po meri človeka. Ključne besede: stanovanjska soseska, javni odprti prostor, doživljan- je bivalnega okolja, vedenje prebivalcev, kakovost bivanja, Ljubljana 1 Uvod Danes je življenje v mestu prevladujoči način življenja. Zato je odprti mestni prostor z  zelenimi površinami pomemben de- javnik, ki omogoča zadovoljevanje potreb mestnih prebival- cev. Javni odprti prostor stanovanjskih sosesk, ki je temeljni vsakdanji življenjski prostor človeka, mora ustrezati različnim starostnim skupinam, nuditi javno uporabnost, zasebnost in varnost hkrati. Različni pomeni prostora omogočajo nastanek izrazitih povezav med prostorom in osebo kot uporabnikom. Ljudje oziroma uporabniki odprtega prostora se povezujejo s fizičnim in družbenim okoljem. Pozitivni pomeni javnega prostora se razvijajo takrat, ko okolje postane pomemben del vsakdanjega življenja ljudi. Javni odprti prostor naj bi omogo- čal ter spodbujal druženje in povezovanje prebivalcev v urba- nih soseskah, posamezniku pa zagotavljal sproščanje in nekaj zasebnosti. Starogrški filozof Aristotel je dejal: »Naj bo mesto grajeno tako, da se bo človek počutil varnega in srečnega« (v Sitte, 1997: 6). S to mislijo je nakazal velik pomen občutenja in počutja človeka, ki naj bi ju načrtovalci upoštevali pri načrto- vanju in gradnji mest. »S svetom smo povezani s svojimi čuti. Čuti niso zgolj pasivni sprejemniki dražljajev in telo ni zgolj izhodišče pogleda na svet v centralni perspektivi. [...] Naši čuti mislijo in strukturirajo naše razmerje s svetom, čeprav se po navadi ne zavedamo nji- hove nenehne dejavnosti.« S temi besedami finski arhitekt Pallasmaa (2012: 13, 17) v delu Misleča roka nagovarja načr- tovalce, arhitekte in oblikovalce ter jih opozarja na velik pomen človekovih čutil, čutenja in doživljanja prostora. »Izkustveni prostor je nekaj drugega kot matematični ali zgolj geometrični prostor. Le-tega lahko natančno izmerimo v dolžinskih, kvadratnih in kubičnih metrih ali centimetrih: prvi pa vsebuje tudi naše doživetje ali izkustvo, ki ga imamo s prostorom,« je poudaril psiholog Trstenjak (1984: 184) v prvi slovenski knjigi o okoljski psihologiji. Navedene izjave so zapisali filozof, arhitekt in psiholog in prav vsi se zavedajo ter opozarjajo na velik pomen izkustvenih ob- čutenj človeka v prostoru. Pri razvoju mest je potrebno sodelo- vanje različnih strok, ki morajo za doseganje dobrih rezultatov za boljše počutje posameznika v bivalnem okolju mesta v pro- učevanje vključevati prebivalce oz. uporabnike. 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 51 Navedene misli dobro opisujejo temo, ki jo obravnavamo v tem članku na podlagi izvedene avtoričine doktorske disertacije[1], in sicer proučevanje povezave prostora in človeka ter njune in- terakcije prek zaznav, doživljanja, vedenja, odzivanja, uporabe v okolju. V empirični raziskavi smo izbrali javni odprti prostor v soseskah, ker je to vsakdanje človekovo bivalno okolje ter zato pomembno za njegovo počutje, zdravje in kakovost bivanja, hkrati pa tudi zato, ker je v doslej opravljenih raziskavah v primerjavi z drugimi javnimi odprtimi prostori mest ta prostor redkeje obravnavan. Stanovanjska območja mest so pomemben del mesta, saj vse več ljudi še vedno želi živeti v  mestih. Stanovanje in njegovo okolje v urbanih območjih postajata vse bolj način uresniče- vanja vsakdanjih človekovih potreb. Oblika bivalnega okolja pomembno vpliva na dobro počutje ljudi v družbi. Z vse večjo gostoto poseljenosti v mestih narašča potreba ljudi po rabi odprtih površin in možnosti za neposreden stik z naravo. Običajno je v mestu najmanj 50 % površin ali več namenjenih stanovanjem. Zato je urejenost stanovanjskih območij, ki je neločljivo povezana z mestnim razvojem, pomemben pogoj za celovito urejenost mest. V Ljubljani danes opažamo, da so zelene in druge odprte po- vršine slabo vzdrževane prav na območjih stanovanjskih so- sesk, na zelenicah med večstanovanjskimi objekti, ki so zelo pomembne za vsakdanjo uporabo in zagotavljanje boljše ka- kovosti bivanja prebivalcev. Večina sosesk iz druge polovice prejšnjega stoletja je precej degradirana, saj nobena še ni bila celovito prenovljena. Manjše prenove so bile narejene le na ravni posameznih stanovanjskih blokov. Pogosto je v prostoru stanovanjskih območij vidno, da so odprti javni prostori za- nemarjeni, urbana oprema je obrabljena, opazna je odsotnost programa oziroma dejavnosti. Večina starejših sosesk je bila v osnovi prostorsko dobro zasnovana z veliko zelenih površin, vendar nudi premalo možnosti za različne programske vsebine. Ker je v številnih stanovanjskih soseskah veliko odprtega pros- tora z zelenimi površinami, bi lahko bil ta prostor obnovljen, dopolnjen in revitaliziran, vsakdanje življenje stanovalcev pa prijetnejše in živahnejše. V številnih delih Ljubljane se obširne zelene površine v so- seskah spreminjajo v tlakovane površine s parkirišči ali pa se pozidava odprti mestni prostor. Gazvoda  (2001) je opozoril, da z  urbanizacijo postopoma vse bolj izginjajo manjše zelene in odprte površine v vseh slovenskih mestih. Številne kritike urbanizma pri nas in v svetu opozarjajo, da sodobna, pred- vsem mestna stanovanjska naselja zadnje čase bolj ustrezajo rasti proizvodnje kot človeku in njegovim potrebam. Slovenski prostorski načrtovalci (Šašek-Divjak, 1994; Rau, 1994; Sendi, 2013) opozarjajo, da bi se morali pri novogradnjah in tudi pri prenovi stanovanjskih sosesk, ki so bile zgrajene po drugi sve- tovni vojni, od kvantitativne rasti preusmeriti h kvalitativne- mu oblikovanju stanovanjskega okolja. Obenem Sendi (2013) navaja, da je za Slovenijo v primerjavi z državami Evropske unije značilen najnižji stanovanjski standard, kar pomeni naj- nižjo povprečno rabo stanovanjske površine na osebo (Sendi, 2013: 27). Prav zato so kakovostno urejene odprte površine v vsakdanjem bivalnem okolju stanovanjskih območij za prebi- valce izjemno pomembne, saj lahko ti svoj prosti čas preživijo v odprtem prostoru soseske. Raziskovalci ugotavljajo (Shrestha, 2013; Gazvoda, 2001; Bell idr., 1992), da soseske, ki imajo slabo urejeno urbano okolje, ne rešujejo dovolj učinkovito družbenih in kulturnih potreb stanovalcev in ne prispevajo k oblikovanju občutka pripadnosti skupnosti in občutka varnosti ter se slabo povezujejo s preostalim urbanim okoljem. Potreba po razvojnih spremembah in revitalizaciji odprtega prostora v stanovanjskih soseskah Ljubljane me je v doktorski disertaciji spodbudila k združevanju znanja in izsledkov različ- nih strok in vključevanju prebivalcev kot aktivnih uporabnikov bivalnega okolja. Urbane stanovanjske soseske je treba osvetliti ne samo z urbanističnega, ampak tudi s psihološkega, družbe- nega in kulturnega vidika. Potreben je celosten interdisciplina- ren pristop za kakovostno revitalizacijo stanovanjskih območij. 2 Odprti prostori mest Odprti prostori mest so dinamični prostori in so pomembno nasprotje grajenim zaprtim prostorom. V urbanih okoljih, kjer poteka utrip dogajanja z rutino vsakdanjika, se izmen- jujeta delo in zasebno življenje. Odprti prostori zagotavljajo prebivalcem poti za gibanje, vozlišča komunikacij in srečevanj, skupne površine za igro in sprostitev. Ulice, trgi in parki so temeljne vrste odprtega prostora, ki dajejo mestu obliko za vsakdanje valovanje mestnega utripa oz. človekove spremenl- jive raznovrstne rabe ter omogočajo številne doživljaje in iz- menjavo dražljajev z okoljem. Lahko bi rekli, da je odprti mestni prostor kot »dnevna soba« mesta, saj v njem potekajo pomembni dogodki, vsakdanje jav- no življenje in dogajanje. Gre za družbeno komponento sre- čevanja, spoznavanja in druženja prebivalcev in obiskovalcev, hkrati pa tudi za sproščanje prebivalcev in preživljanje pros- tega časa zunaj. Javni odprti prostor naj bi zagotavljal dobro počutje, doživljajsko polnost, kakovost življenja in družbeno vključenost ljudi. Odprti mestni prostor, zgradbe in infrastruktura gradijo mesto kot celoto. Sestavljata ga naravno in grajeno okolje. Odprti pro- stor zajema vsa tista območja mesta, ki jih ne zasedajo zgradbe, prometno telo ulice, železnica, druga industrijska infrastruk- tura ipd. Odprti prostor je nasprotje poseljenemu prostoru 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 52 (Mušič, 1996). Ogrin (2010) navaja podobno opredelitev, da je odprti prostor mesta nasproten njegovemu grajenemu kom- pleksu. Dodaja, da se »pojmi mestna krajina, odprti prostor in zeleni sistem mesta pomensko prekrivajo, saj se nanašajo na isto prostorsko kategorijo mesta« (Ogrin, 2010: 235). Me- stno krajino označi »kot oblikovano konstelacijo iz naravnih in grajenih prvin, ki zadovoljujejo človekove posebne potre- be, hkrati pa odseva družbene razmere v številnih oblikah« (Ogrin, 2010: 234). Odprti prostor v mestu ima velik doživljajski potencial ter nudi prebivalcem in obiskovalcem pogoje za fizično in duševno sprostitev. Urbani odprti prostor je prostor srečevanja[2]. Prav zato je pomemben segment oblikovanja mestnega prostora, ki mora ustrezati razmerju človeka do urbanega, javnega in na- ravnega prostora. Odprti prostor mesta je prostor, v  katerem sobivajo človek ter naravno in grajeno okolje. Javni odprti prostor je celosten in celovit splet pomenov, do- življanja in dejavnosti, ki potekajo v njem (Bratina, 1993). Ljudem kot njegovim uporabnikom je treba nuditi možnosti za zadovoljevanje potreb in omogočati različne rabe, od zelo aktivnih dejavnosti do izjemno mirnih območij, kjer se lahko izognejo hrupu množic. Možnost doživljanja spokojnosti je prav tako odlika dobrih javnih prostorov (Treib, 2008). Lju- dem naj se v urbanem odprtem prostoru omogočijo svoboda, spontanost in možnost neformalnih oblik uporabe. Nuditi mora različne dejavnosti, hkrati pa uporabniku dopuščati iz- biro in lastno kreativnost rabe; možnost, da se zgodi nekaj novega, naključnega in neomejenega v okviru vedenja v ur- banem prostoru. Nekaj, kar lahko preseneti, izzove doživetje in domišljijo, ne samo pri otrocih, ampak tudi pri odraslih. 3 Neločljiva povezanost človeka, kraja in dogodka Sodobni odprti mestni prostori so prostori krajev in prostori tokov oziroma prehodov (Castells, 1989). Kar pomeni, da se ljudje na njih lahko zadržujejo in nekaj počnejo, ali pa so pros- tori prehajanja, ko se ljudje zaradi mobilnosti ali sprehajanja in ogledovanja gibljejo z enega na drugi konec mesta. Srečanja v mestih so večinoma začasna, dopolnjujejo jih dogodki. Arhi- tektka in scenografinja Hočevarjeva (1998: 12) je izrazila misel »Nič se ne more zgoditi, če se ne zgodi nekje.«, s čimer je po- udarila, da sta dogodek in prostor neločljivo povezana. Prav to so temeljni pojmi, s katerimi se ukvarjamo v tem prispevku na podlagi izvedene raziskave – odprti prostor mesta in dogajanje v njem, proučevanje, kako človek kot prebivalec mesta doživlja in zaznava preplet oziroma neločljivo povezanost človeka, kraja in dogodka. Yu (2008) je poudaril, da je treba za zagotavljanje celostnega urbanega razvoja in vzpostavitev trajnostne povezave v mestih vnaprej oblikovati javni odprti prostor in uporabiti spretnost oblikovanja z minimalnim vplivom na naravne procese v ur- banem okolju ter s  ciljem povezovanja ljudi in narave, pode- želskega in urbanega v mestu. Na mednarodni konferenci s področja trajnostne mobilnosti v mestih  – CIVITAS forum 2015 v Ljubljani z naslovom Delimo si mesto (ang. sharing the city) je prostorska načrtovalka Lancrenon (2015) javni odprti prostor preprosto definirala kot »prostor, v katerem poteka ve- lik del našega življenja«. Da bi izboljšali načrtovanje v mestih in proces javnega odločanja, je po njenem prepričanju treba spoznati vsakodnevno življenje prebivalcev in uporabnikov in kakovost bivanja v javnem odprtem prostoru mest. Odprti prostor mest je nosilec različnih funkcij in pomenov. Temeljne funkcije odprtega prostora mest so srečevanje, giban- je, sproščanje. Ljudje z obiskom in uporabo odprtih prostorov določajo njihovo atraktivnost in živost ter jih osmislijo. Upo- rabniki odprtih prostorov so njihovi nezavedni in neusmiljeni kritiki, saj z načinom rabe, množičnim obiskom ali neuporabo kažejo načrtovalcem, ali jim je prostor uspelo dobro načrtovati ali ne. Zakaj je neki javni prostor zaželen in odlično obiskan, drugi pa sameva in je slabo obiskan? To je pogosto vprašanje, na katero načrtovalci, arhitekti, krajinski arhitekti in oblikovalci iščejo odgovore. Za te odgovore pa je potrebno poznavanje in razumevanje doživljanja, zaznavanja človeka, ljudi, prebivalcev, ki prostore uporabljajo, potrebno je poznavanje življenja, kul- ture in utripa v vsakdanjiku mesta. Slika 1: Različne lastnosti in pričakovanja, ki naj bi jih odprti prostor zagotavljal prebivalcem in drugim uporabnikom v mestu (vir: Nataša Bratina, 2016). 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 53 Pri analiziranju in prostorskem načrtovanju sta doživljanje in dojemanje prostora uporabnikov  – prebivalcev in obiskoval- cev – pomembni kategoriji, ki sta izrazito povezani z njegovo uporabo. Zato je bil ključni cilj empirične raziskave v okviru doktorske disertacije (Bratina, 2016) raziskati vpliv družbene mreže, psiholoških in prostorskih dejavnikov ter njihove inte- rakcije v odprtem prostoru stanovanjskih sosesk na zaznano kakovost bivanja v njih. Eden od ciljev je bil tudi postaviti izhodišča za vključevanje javnosti v zgodnje procese načrto- vanja prostora in pridobiti uporabne rezultate za načrtovalce, s katerimi bodo lahko programsko izboljšali javne odprte pros- tore stanovanjskih sosesk. Da bi se načrtovalci lahko lotili razvojnih sprememb in več- jih posegov v mestne soseske in njihov razvoj, je najprej treba spoznati odprti prostor sosesk, način rabe in potek vsakdanjega življenja prebivalcev in posledično njihove potrebe, doživljanje in zaznavanje prostora. Prenova urbanih območij naj bi bila večplastna, izboljšati je treba kakovost življenja in učinkovitost in omogočiti raznovrstnost rab odprtega prostora za potrebe različnih uporabnikov ob hkratnem ohranjanju obstoječih rab prebivalcev. Obenem je treba zaznati manjkajoče rabe, ki jih prebivalci pogrešajo, ter jih z revitalizacijo območij dopolniti in omogočiti. Za vpogled v to, kaj želi skupnost v stanovanjski soseski, je po- treben stik z lokalnimi prebivalci in drugimi uporabniki, dobiti je treba njihov neposredni odziv na vsakdanji bivalni prostor. Čeprav je odprti prostor sosesk javen, ga prebivalci dojemajo bolj kot svojega, tako da ga skozi njihovo percepcijo in način rabe lahko opredelimo kot poljavnega. Občutek zasebnosti jav- nih odprtih prostorov pri prebivalcih v stanovanjskih soseskah je sociolog Gantar (2006) obravnaval v svojem prispevku na konferenci Stanovanjske krajine. Načrtovalci, ki se regeneracijskega načrta sosesk ali drugih delov mesta lotijo brez povezanosti s prebivalci v soseski ali brez uporabnikov v mestu, tvegajo, da bo njihovo načrtovanje neustrezno, pojavi se lahko tudi odpor meščanov do razvojnih projektov, ki jih pojmujejo kot poseganje v njihov »zasebni prostor«. Prav zaradi navedenega se je v šestdesetih letih dvajsetega sto- letja razvila znanstvena veda okoljska/prostorska psihologija, ki proučuje pomen dražljajev v okolju in vplive okoljskih de- javnikov na duševnost človeka. Gre za proučevanje človeka v odnosu do dejanskega okolja. Doživljanje, zaznavanje in vede- nje prebivalcev in drugih uporabnikov odprtega prostora ima večdimenzionalno strukturo. 4 Doživljanje javnih odprtih prostorov Arhitekt Pallasmaa (2012: 17, 24) je doživljanje prostora opisal tako: »Bivanjski prostor je edinstveno doživetje, ki ga interpretira posameznikov spomin in izkustvo. Po drugi strani, pa so skupinam ali celo nacijam skupne nekatere poteze bivanjskega prostora, ki konstituirajo njihove kolektivne identitete in občutek skupnosti. […] Naši čuti mislijo in strukturirajo naše razmerje s svetom, čeprav se po navadi ne zavedamo njihove nenehne dejavnosti.« Privlačnost javnega odprtega prostora mest se pri uporabnikih razvije takrat, kadar okolje postane pomemben del njihovega vsakdanjega življenja. Zadovoljuje njihove potrebe in interese, ponuja različne možnosti, omogoča različne rabe, dostopno je vsem skupinam, nudi možnosti za druženje. Carr  idr.  (1992) menijo, da se različni vidiki javnega odprtega prostora kažejo v možnostih, ki jih nudijo uporabnikom. Prostor dobi pomen, ko se med okoljem in uporabnikom vzpostavi močna povezava. V  stanovanjskih soseskah se obi- čajno razvije občutek pripadnosti in varnosti posameznika, ki se prek storitev in druženja povezuje z družbo. Zato imajo odprti prostori v stanovanjskih soseskah še posebej pomembno vlogo, saj naj bi omogočali in spodbujali druženje in povezo- vanje prebivalcev. 4.1 Povezanost med okoljem in vedenjem uporabnikov Človekovo okolje je dvojne narave: fizično okolje vsakdanjega bivanja in družbeno okolje medsebojnih odnosov. Na doživljanje, uporabo in vedênje prebivalcev v prostoru vplivajo tudi demografski, družbeni, psihološki in kulturni dejavniki. Arhitekt Camillo Site (1997: 6) je že leta 1889 v znameni- tem delu Gradnja mest po umetniških načelih izrazil misel »o močnem vplivu zunanjega okolja na človekovo občuten- je«, s čimer je opozoril na preplet delovanja okolja in človeka ter pomen njegovega doživljanja prostora. Okoljski psiholog Barker  (1968) meni, da vedênja uporabnikov prostora ne moremo opredeliti zunaj okolja, v katerem se to pojavlja, ker oba ponazarjata del iste celote. Zato poudarja, da predmet proučevanja ni vedênje uporabnika samo po sebi, ampak ce- lota njegovega vedênja v določenem okolju. Brez upoštevanja zakonitosti človeškega doživljanja  (psihološki vidik) in delo- vanja okolja  (okoljskoprostorski vidik) bivalnega okolja ne bomo mogli izboljšati. Številni raziskovalci (Proshansky, 1972; Lewin, 1974; Mehrabian in Russell, 1974; Gifford, 1996; Cas- 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 54 sidy, 1997; Bechtel, 1997; Bechtel idr., 2002; Zeisel, 2006) so opozorili na tesno povezanost človeka, njegovega vedênja in okolja kot življenjskega prostora. Ameriški psiholog Kurt Lewin je kot prvi opredelil formulo »oseba + psihološko okolje = življenjski prostor« (Gifford, 1996: 80), kar pomeni, da je življenjski prostor posameznika sestavljen iz njega kot osebe in njegovega dojemanja okolja kot psihološkega okolja (slika 2). Navedel je tudi spodnjo formulo, s katero opozarja na tesno povezanost in soodvisnost človeka in njegovega okolja: B = f (P, E)= f (LSp) B – vedenje, P – oseba, E – okolje, LSp – življenjski prostor Irwin Altman (v Polič, 1999) je opredelil družbeno-sistem- ski okoljski model soodvisnosti med človekom in okoljem in navedel ključne ugotovitve: okolje in vedenje uporabnika sta tesno prepletena, obstajajo vzajemni vplivi med človekom in njegovim okoljem, ti odnosi so dinamični in spremenljivi, po- javljajo se na različnih ravneh človekovega vedenja in delujejo kot skladen sestav. Okoljska psihologa Russel in Mehrabrian (Gifford, 1996) sta raziskovala odnos med čustvi kot posrednikom med okoljem, osebnostjo in vedenjem. Poudarila sta čustveni vpliv fizičnih dražljajev iz okolja in njihov učinek na različne vrste vedenja (na primer na delovno učinkovitost, družbeno interakcijo v ne- kem prostoru ipd.). Njuna raziskava je opredelila tri primarne človekove čustvene odzive v okolju: zadovoljstvo, vzburjenost in dominantnost, ki povzemajo navedena čustva vzbujajoče kakovosti okolja, v katerem se človek nahaja in so posredne spremenljivke v določanju različnih vedenj v okolju. Čustvi zadovoljstvo in vzburjenost sta se pokazali kot samostojni in medsebojno neodvisni, saj ju človek lahko izkusi oziroma do- živi kot kombinacijo različnih stanj (slika 3). 4.2 Čustva kot posrednik med okoljem, osebnostjo in vedenjem Russel (Gifford, 1996) je poudaril pomen čustvenega vpliva fizičnih dražljajev iz okolja in njihov učinek na različne vrste vedenja. Človek čustveno dogajanje najprej zazna, šele pozne- je ga lahko ozavesti. Ljudje imamo številne različne senzorne receptorje, ki osrednjemu živčnemu sistemu stalno posredujejo informacije o dogajanju v posameznikovem telesu in njego- vem okolju. Krožni model čustev govori o tem, da posamezna čustvena stanja niso med seboj neodvisna, ampak so med se- boj povezana z zadaj ležečimi dimenzijami, vzdolž katerih so organizirana. Ko ljudje poskušamo opisovati čustvena stanja, se na te dimenzije nehote opiramo in jih vključujemo v svoje opise doživljanja. Za čustveno doživljanje sta pomembni obe vrsti informacij – informacije iz posameznikovega zunanjega okolja so običajno povezane z nekim dogodkom, ki sproži čustveni odziv. Možga- ni dogodek zaznajo in ga ocenijo. Prva hitra nezavedna ocena, presoja ogroženosti, nevtralnosti ali prijetnosti dogodka. Na- slednja ocena je kompleksnejša in vključuje tudi številne zavest- ne procese. Ocena ugodja je povezana z oceno okolja v odnosu do posameznikovih potreb, ciljev, želja in standardov. Če so okoliščine skladne s posameznikovimi cilji, jih posameznikovi možgani ocenijo kot zaželene, kar sproži občutja ugodja. 5 Dojemanje soseske pri prebivalcih Stanovanjska soseska kot urbanistični pojem je zaključena os- novna enota, določena za potrebe načrtovanja in opredeljena z normativi. Soseska je območje, v katerem prevladujejo stano- Slika 2: Opredelitev življenjskega prostora človeka – Gifford, 1996: 80 (vir: Nataša Bratina, 2016) Opomba: P + E = LSp Oseba + psihološko okolje = življenjski prostor (ang. Person + Psycho- logical Environment = Life Space) Slika 3: Predstavitev dveh glavnih čustev zadovoljstva in vzburjenos- ti, ki ju človek lahko hkrati doživlja v okolju kot različno kombinacijo obeh; Gifford, 1996: 63. (vir: Nataša Bratina, 2016). 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 55 vanjski objekti in stavbe, v katerih naj bi bile dejavnosti, ki so nujne za vsakdanje življenje prebivalcev, ter raznovrsten odprt prostor z zelenimi površinami. Soseska je v osnovi majhna prepoznavna podenota mesta, v kateri potekajo interakcije med prebivalci (Porteous, 1996). Soseska je za urbanega prebivalca izjemno pomembna za nje- govo vsakdanje bivanje v stanovanjskem območju. Prebivalci potrebujejo soseske za občutek pripadnosti in varnosti, za za- dovoljevanje svojih najosnovnejših potreb in skupno reševanje težav v prostoru. Zavedati se moramo, da prebivalci sosesko dojemajo in zaznavajo drugače kot prostorski načrtovalci. Obi- čajno prebivalci dojemajo sosesko kot tisti del mesta, urbanega prostora, v katerem se nekdo počuti doma. Sosesko kot psi- hološko enoto lahko opredelimo kot območje, kjer prebivalci soseske čutijo, da spadajo skupaj in hkrati pripadajo prostoru, v katerem bivajo. Družbena interakcija med sosedi je ključni dejavnik uspešnega delovanja soseske (slika 4) (Giford, 2014). Gifford (1996) je opredelil sosesko kot psihološki koncept. Poudaril je, da vsako načrtovalsko fizično ali pravno določeno območje soseske praviloma v praksi ne deluje kot soseska. Številne raziskave so pokazale, da se prebivalci in načrtovalci razlikujejo po svojih predstavah o  soseski. Zato je za načrto- valca koristno, da ve, kako si prebivalec predstavlja sosesko. Običajno je ta za prebivalce bistveno manjše območje kot načrtovalsko opredeljena ali urbanistično zasnovana soseska. Večina udeležencev v izvedeni raziskavi (Bratina, 2016) za- znava sosesko kot srednje veliko območje okrog doma (od 250 do 450 m), v radiju, kjer se še poznajo in družijo s sosedi[3] (Bratina-Jurkovič, 2014). Izkazalo se je, da se prebivalci dobro počutijo v manjših soseskah, v katerih aktivno delujejo, med seboj sodelujejo in se družijo. 6 Psihološki vidik javnega odprtega prostora Javni urbani odprti prostori delujejo kot družbeni, komuni- kacijski in družabni prostori v  mestu. Njihova družbena in psihološka funkcija je vse pomembnejša, saj vsak urbani odprti prostor deluje na več ravneh: • Na funkcionalni oziroma namenski ravni, saj vlogo pro- stora določa predvsem njegova namembnost z vidika re- alizacije uporabnikovih ciljev oziroma namenov. • Na komunikativni in doživljajski ravni vlogo odprtega prostora določajo različne oblike besedne in nebesedne komunikacije ter pričakovanje dogajanja oziroma mo- žnost sproščanja. Psihološki vidik javnega urbanega prostora se izraža v možno- stih, ki jih nudi uporabnikom. Raznovrstni pomeni prostora omogočajo nastanek izrazitih povezav med prostorom in ose- bo kot uporabnikom. Odprti prostori so kraji, na katerih se ljudje učijo živeti skupaj zunaj znanega okolja, kot sta dom in delovno okolje. Odprti prostori mest so območja, na katerih je dovoljeno svobodno gibanje in uporaba, hkrati pa tam le veljajo določena pravila vedenja in strpnega sobivanja z dru- gimi uporabniki prostora. Dobro oblikovani in dobro delujoči odprti prostori naj bi pri človeku vzbujali različna občutenja  – od miru, raziskovanja, radovednosti in pričakovanja do svobode, zasebnosti, varnos- ti, celo pripadnosti –, omogočali naj bi zadovoljitev njegovih potreb po udobju, sprostitvi, izvajanju aktivnih in neaktivnih dejavnosti ipd., s tem pa zagotavljanje zdravja in boljše kako- Slika 4: Model urbane okoljske psihologije – interakcija med deležniki – Giford, 2014: 242 (vir: Nataša Bratina, 2016) 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 56 vosti vsakdanjega bivanja. Obenem je treba omeniti tudi pojem »preobremenitve« (Milgram, 1992), ko se človek v urbanem okolju sooča s preobilico dražljajev. Da bi lahko normalno de- loval, mora sproti izbirati zase pomembne dražljaje in hkrati druge zanemariti. Psihološki vidiki odprtega prostora so številni in v nadaljevanju bomo predstavili le najpomembnejše. 1. Udobje Je temelj za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, kot so udobno sedenje, ki omogoča počitek, klepet, zasebnost, dru- ženje, razgled, varnost, možnost dostopa do sončnih in tudi senčnih predelov ter takih, ki ščitijo pred dežjem, ipd. 2. Sprostitev Povezana je z udobjem, ki je predpogoj. Običajno je to takrat, kadar se človek lahko umakne od sosednjih intenzivnih mest- nih okolij, polnih dražljajev (promet, vrvež ipd.) Prisotnost naravnih prvin, kot so drevesa, travniki, cvetje, vodni elementi ipd., omogoča in spodbuja človekovo sprostitev. 3. Občutenje miru in zasebnosti Ko sta zagotovljena udobje in sprostitev, se pojavi tudi občutek in možnost oz. potreba po miru, zasebnosti, občutku varne »osamljenosti« v sicer javnem odprtem prostoru, opazovanju prostora in drugih ljudi. Možnost občutenja zasebnosti, čeprav v javnem odprtem prostoru, je zelo pomembna za ljudi. Javni odprti prostori, ki imajo ob drugih vidikih tudi to možnost, so lahko bolj obiskani. Meje zasebnosti lahko človek označuje tako, da po svoji izbiri odklanja ali privablja družbeno interak- cijo (Trstenjak, 1984). 4. Aktivnost Aktivne dejavnosti so neposredna izkušnja doživetja okolja in ljudi, ki ga uporabljajo. Gre za druženje z drugimi nezna- nimi uporabniki ali za namensko srečevanje s tistimi, ki jih poznamo, ali za dejavnosti fizičnega gibanja. Dejavna uporaba odprtih prostorov je povezana z nudenjem dejavnih aktivnosti v prostoru (igra, šport, zabava, trgovanje itd.) in različnimi starostnimi skupinami uporabnikov, kot so otroci, odrasli po- samezniki, starši z otroki, starejši ljudje. 5. Neaktivnost Neaktivne dejavnosti so tiste, ki pomenijo neaktivno zaposlitev v okolju in vodijo v zaželeno sprostitev večinoma posameznika. Vključujejo opazovanje prizorov, predvsem drugih ljudi, in za- nimivih razgledov na naravne ali oblikovane prvine, pogledov na kakšno dogajanje ali urbani element (skulptura, fontana itd.) ali stik z obalo voda, omogočanje razgledov na mesto ali okoliško krajino ali mirno branje na klopi ipd. 6. Raziskovanje Je človekova želja po odkrivanju nečesa novega, želja po dru- ženju in užitek v novih izkušnjah in srečevanjih. Da bi bilo raziskovanje del izkušnje že znanih krajev, se morajo ti fizično in dejavno spreminjati (kontrast, skrivnostnost, več različnih rab in dejavnosti v različnih terminih ipd.). 7. Občutenje radovednosti in pričakovanja Vzbujajo ga tisti deli okolja, ki pri človeku spodbujajo željo po odkrivanju novih stvari in so spontan izraz ali posledica, neposredno povezana z raziskovanjem. Taki so prostori igre, velika območja naravnih prvin in oblikovane narave večjih razsežnosti v mestu, lahko pa tudi grajenih prvin v odprtem prostoru. Sprehajalne poti naj bi na primer sprehajalcu omo- gočile občutenje radovednosti in pričakovanja. 8. Svoboda Občutek svobodnega delovanja vključuje možnost izvajanja želenih dejavnosti in možnost želene uporabe prostora ob za- vedanju, da gre za skupni prostor vseh uporabnikov. Neskladni interesi različnih skupin lahko svobodo ene skupine spreme- nijo celo v grožnjo drugi. Zato je pomembno omogočati in spodbujati različne dejavnosti, tako da ni omogočena prevlada nobene skupine. 9. Omogočanje spreminjanja rabe (fleksibilnost rabe) Možnost različnih rab je zelo pomembna za uspešnost delo- vanja javnih prostorov. To pomeni omogočanje začasnih ali trajnih spremenjenih rab (na primer premičnost sedežev, hitra preobrazba površin za različne rabe ali nudenje aktivnosti za posebne priložnosti), omogočanje neformalnih oblik dejav- nosti (na primer slackanje  – hoja po trakovih, zvezanih na drevesi; ang. slacklining). Omogočena večnamenskost rab je velika prednost javnega odprtega prostora. 10. Upravičenost do prostora Prisvajanje prostora se nanaša na neformalne lastninske in- terese. Gre za zasebnost in ozemeljsko vedenje, pri katerem si uporabniki spontano prisvajajo sicer javni odprti prostor. Ljudje si dele odprtega prostora prisvajajo iz različnih razlo- gov. Velikokrat se to dogaja prav v stanovanjskih območjih, v soseskah, ali ko si neka skupina z dejavnostjo prisvoji prostor (na primer skejterji na neki ploščadi ipd.). Občutek večje- ga nadzora uporabnikov nad prostorom poveča uporabo in hkrati skrb zanj. Posamezniki ali manjše skupine si običajno prisvojijo le majhen del javnega odprtega prostora, kar pa je jasno drugim obiskovalcem v odprtem prostoru, ki to običajno upoštevajo. Lahko pa tako vedenje privede tudi do konfliktov med uporabniki. Včasih se uporabniki nebesedno »dogovo- rijo« za časovno ali terminsko delitev uporabe prostora. V skrajnih primerih pride lahko tudi do delne privatizacije kraja, ki pa omejuje pravice drugih. To se največkrat zgodi prav v 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 57 odprtem prostoru stanovanjskih sosesk. Pogosto lahko prav s fizičnim oblikovanjem prostora dosežemo sožitje in vzajemno delovanje različnih skupin uporabnikov, če poznamo njihove potrebe in vedenja. 11. Zaznamovanje prostora Ob vsakdanji uporabi prostora se zaradi pomanjkanja določe- nih vsebin, programa ali urbanih elementov in opreme pojavijo znamenja ali sledi, ki jih uporabniki nezavedno ali zavedno vnesejo v prostor (Zeisel, 2006). To so vidne sledi v prostoru, ki jih prebivalci vnašajo vanj in povedo, kaj uporabniki pogrešajo v odprtem prostoru za vsakdanjo rabo. »Opis prostora tako lahko pove več o prebivalcih in njihovem načinu življenja, kot o prostoru,« je dejala Hočevarjeva (1998: 46). 12. Varnost Občutek varnosti je temelj za uspešno rabo prostorov in zato pomemben za uporabnike odprtih prostorov. Oblikovanje prostorov mora upoštevati vse mogoče elemente, ki omogo- čajo varnost uporabnikom: fizične varnosti ob rabi in druge elemente oz. lastnosti, kot so preglednost, urejenost, javna razsvetljava ob prehodnih poteh, redno vzdrževanje ipd. S tem se tudi zmanjšuje zadrževanje »marginalnih skupin«, ki za zadrževanje običajno iščejo nepregledne, zaraščene, skrivne, temne prostore. Prebivalci mest si takih prostorov običajno ne želijo, radi imajo varne, pregledne in odprte prostore za rabo, brez občutka nelagodja in nevarnosti. Obenem se v urbanem okolju, v vsakdanjem življenjskem prostoru prebivalcev, obli- kujejo neformalne »družbene kontrole« v odprtem prostoru, ki prispevajo k zmanjšanju kriminala in nasilnih dejanj. 13. Pripadnost prostoru Občutek pripadnosti je zelo pomemben vidik za meščane ali prebivalce sosesk, ki se razvije prav z uporabo javnih odprtih prostorov. Tu gre za vzpostavljanje identitete s  krajem, z lo- kacijo, ki se razvije prav s spoznavami o fizičnem okolju, v katerem posameznik živi, in sodelovanjem z drugimi prebivalci v bivalnem okolju. Spoznave vsakdanjega fizičnega okolja so spomini, ideje, čustva, stališča, vrednote, pomeni ter pojmo- vanje vedenja in izkušenj, ki jih povezujemo prek uporabe in doživljanja v vsakdanjem okolju. Vsi navedeni vidiki, doživetja, zaznave, dejavnosti, potrebe in možnosti oziroma želje uporabnikov se med seboj zelo pre- pletajo in ljudje kot uporabniki odprtih prostorov v različnih trenutkih zadovoljujejo različne potrebe, velikokrat tudi več potreb hkrati. Prav zato je treba pri načrtovanju upoštevati, da morajo biti odprti prostori oblikovno, vsebinsko in program- sko raznovrstni, da nudijo pestrost rabe in so obenem odzivni za spontane rabe uporabnikov. 7 Pomen vključevanja prebivalcev v zgodnje faze urbanističnega načrtovanja Pred uvajanjem razvojnih sprememb in večjih posegov je treba dobro spoznati mesto, njegov javni odprti prostor in življenje v soseskah. Zeisel (2006) je poudaril, da ne moreš vedeti, kako ljudje dojemajo prostor in ga doživljajo, če jih o tem tudi ne vprašaš. V praksi se je izkazalo, da se lahko pogledi načrtoval- cev in uporabnikov precej razlikujejo. Upoštevanje doživljanja, dojemanja in uporabe javnega odprtega prostora prebivalcev v mestih je pomembno za uspešno izvajanje uporabnikom prijaz- nega prostorskega načrtovanja. Ker pa subjektivna občutenja in vrednote uporabnikov niso neposredno razvidni, jih načr- tovalci pogosto ne upoštevajo, posledično pa prostor morda ne ustreza potrebam uporabnikov. Prav zato je raziskovanje omenjenih vidikov nujno za kakovostno načrtovanje prostora. Na razhajanja med pogledi načrtovalcev in uporabnikov so opozorili že raziskovalci v  sedemdesetih letih prejšnjega sto- letja  (Proshansky, 1972; Porteous, 1977; Wandersman, 1976 in 1979) na podlagi okoljsko-prostorskih psiholoških raziskav. Čeprav je ta odnos zelo pomemben, načrtovalci prostora ve- činoma še vedno zanemarjajo vlogo in mnenje uporabnikov. Številni avtorji (Cooper, 1998; Halprin, 1981; Jole, 2008; Ja- cobs, 2009; Simoneti, 1995; Bratina, 1997; Goličnik, 2005) so na podlagi raziskav opozorili, da se lahko pogledi in stališ- ča uporabnikov in načrtovalcev prostora močno razlikujejo. Po izvedbi projekta oblikovalce oziroma načrtovalce le redko zanimajo odzivi uporabnikov (Zeisel, 2006; Gifford, 2014). Osnovna kazalnika za to, ali so odprti prostori mesta za ljudi ustrezni, sta njihova obiskanost in načini uporabe. Jacobso- va (2009) navaja, da so parki v soseskah, ki jih ljudje pogosto in množično uporabljajo, uspešni in dobro načrtovani. Parki, ki niso obiskani, ker niso zanimivi ali ustrezni za uporabnike, so zaradi tega prepuščeni propadanju. Srečujemo se z nekakšnim arhitekturnim stališčem oz. okolj- skim determinizmom, ki opredeljuje, da je okolje ali prostor neodvisna spremenljivka, človeško vedenje pa odvisna spre- menljivka. Kar pomeni, da okolje oz. prostor določa, kakšno bo človekovo vedenje, da se mora človek – uporabnik – podvreči in prilagoditi okolju (Polič, 1999). To je le enosmerni vzročno- posledični odnos, ki ne upošteva oziroma zanemarja obratno smer vplivanja, ko dejavnost posameznika vnaša v okolje svoj način vedenja in uporabe ali neuporabe prostora oz. okolja. Osnovna pomanjkljivost številnih načrtovalskih projektov je posledica neupoštevanja dejavnosti uporabnikov, ki v dani prostor vnašajo svoj način rabe, vedenje, cilje, stališča, ki pa niso nujno taki, kot si jih je z oblikovanjem in načrtovanjem zamislil načrtovalec. Upoštevati je treba ta dvosmerni proces vplivanja 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 58 oz. interakcije med človekom in okoljem – človekom kot upo- rabnikom določenega okolja in okoljem – prostorom –, ki ima svoje značilnosti in lastnosti, ki vplivajo na uporabnika. Vendar je treba vedeti, da je uporabnik tisti, ki izbira, kaj in kako bo uporabljal prostor, ter da je od njegovega doživljanja, zazna- vanja, vrednot in potreb odvisna dejanska uporaba prostora. Pomembno je, da tudi javnost sodeluje pri oblikovanju razvoja mesta, saj morajo ljudje imeti možnost vplivanja na urbanis- tično politiko, le tako se bodo namreč v mestu počutili dob- ro (Rogatka in Ramos Ribeiro; 2015). Kučanova (2015) temu pritrjuje in pravi: »Nevzdržno je, da javnost postavimo pred izvršeno dejstvo – pred izbrani projekt – in potem od nje za- htevamo komentar in pripombe. Vključena mora biti že prej, v tem se kaže njena pravica do mesta.« S tem misli na sedanji postopek javne razgrnitve projektov v procesu prostorskega na- črtovanja kot omogočanje sodelovanja javnosti, ki ga predpisu- je slovenska zakonodaja na področju prostorskega načrtovanja in je zelo formaliziran ter vključi organizirano javnost samo na koncu, ko je načrtovalski projekt že izdelan. Trstenjak (1984: 175) pa je poudaril težavo, da je načrtovalec mestnih naselij v popolnoma drugačnem odnosu do uporabnikov kot načr- tovalec posameznih stanovanjskih hiš. »Načrtovalec mesta se namreč nikoli ne sooča z osebnim naročnikom, investitorjem ali lastnikom, kakor je to redno v  primeru načrta zasebne hiše, marveč se znajde pred nepregledno množico sedanjih in prihodnjih anonimnih uporabnikov, ki mu ne morejo pove- dati svojih osebnih želja, potreb, okusov, čeprav jih mogoče zastopajo njihovi delegati, v takem ali drugačnem upravnem sistemu.« Načrtovanje odprtega urbanega prostora je veliko kakovostnej- še, če se prebivalci vključijo že v zgodnjo fazo načrtovanja, ugotavljajo raziskovalci  (Gulič  idr., 1985; Rus  idr., 1994; Si- moneti, 1995, 1996; Bratina, 1997; AbuGhazzeh, 1999; Go- ličnik, 2005 in 2006; Jole, 2008; Ogrin, 2010; Kyttä, 2011; Ho idr., 2012; Bratina-Jurkovič, 2014; Kučan, 2015). Menijo, da dobra prenova sosesk ni mogoča brez aktivnega sodelovanja prebivalcev. Bivalno okolje ima velik vpliv na zadovoljstvo in dobro počutje prebivalcev. Številni avtorji ugotavljajo  (Frick, 1986; Cooper, 1998; Massam, 2002), da urbanisti in oblikoval- ci večinoma niso naredili presežka pri oblikovanju okolja prav v stanovanjskih soseskah, v katerih naj bi ljudje živeli udobno, sproščeno in uživali kar največjo kakovost v odprtem prostoru za vsakdanjo rabo. Vključevanje prebivalcev in možnost sodelovanja pri odločit- vah o načrtovanju prostora v stanovanjskih območjih, sta nuj- na. Če načrtovalci in oblikovalci ne poznajo potreb in želja lju- di, ki živijo v določeni stanovanjski soseski, ne morejo ustrezno načrtovati in poskrbeti za izboljšave v teh skupnostih. Halprin (1981) je poudaril, da je treba poiskati načine, da bi se ljudje vključili v aktivni položaj v procesu načrtovanja. Smiselno je in naloga odgovornih iz javne uprave, da spodbujajo prebivalce, da sodelujejo v procesu odločanja, še posebej kadar se to nanaša na načrtovanje novih vsebin ali prenovo njihove stanovanjske soseske. Za načrtovalce in oblikovalce je zelo pomembno, da poslušajo prebivalce oziroma uporabnike in upoštevajo njihova mnenja o rabi odprtega prostora na območju njihovega bivanja ter poudarjene probleme in tudi njihove predloge. Tako bi lahko učinkovito zmanjšali razlike, ki velikokrat obstajajo med načrtovalci in uporabniki (Moughtin, 2003). Z vključevanjem prebivalcev v neposredno izražanje mnenja, s pridobivanjem podatkov o doživljanju in dejanski rabi javnih mestnih pros- torov in opazovanjem vedênja uporabnikov odprtih mestnih prostorov lahko načrtovalec pridobi ključne usmeritve za učin- kovito in uspešno revitalizacijo prostora. 8 Raziskava Raziskava je potekala v šolskem okolišu Osnovne šole dr. Vita Kraigherja, v četrtni skupnosti Bežigrad v Ljubljani, na ob- močju različnih, vendar povezanih stanovanjskih sosesk, ki se razlikujejo po gostoti in vrsti poselitve (večstanovanjska blo- kovna gradnja in območja enodružinskih stanovanjskih hiš). To območje raziskave sem izbrala, ker gre za staro naselitveno območje Ljubljane, ki se je oblikovalo in postopoma razvijalo od popotresne Ljubljane po letu 1895 do manjših stanovanj- skih sosesk, kot so Fondovi bloki iz tridesetih let 20. stoletja, in drugih, ki so nastale po drugi svetovni vojni. Glede na naravo problema smo za pridobivanje podatkov uporabili večmetodni pristop, pri katerem uporabniki pros- tora lahko tudi neposredno sodelujejo in izražajo mnenja, in sicer: fokusne skupine s tehniko pridobivanja družbenopros- torskih obrazcev, digitalno javnomnenjsko anketo, opazovanje vedenja in opazovanje sledi v odprtem prostoru. Z njimi smo pridobili kvantitativne in kvalitativne podatke o stališčih in mnenjih tam živečih udeležencev, njihovem vedenju v javnem odprtem prostoru in njegovi uporabi, kar nam je omogočilo dovolj celovit in kompleksen vpogled v vlogo, ki jo ima javni odprti prostor v bivalnem okolju. V določeni meri je šlo tudi za poskus vključevanja prebivalcev v iskanje rešitev za izboljšanje kakovosti bivanja v soseski. 8.1 Predstavitev uporabljenih metod Fokusne skupine in metoda pridobivanja družbenoprostorskih obrazcev: • Fokusne skupine Z metodo fokusnih skupin smo pridobili neposredno mnenje prebivalcev udeležencev o različnem načinu do- jemanja in uporabe okolja v njihovi soseski, s pridobi- vanjem družbenoprostorskih obrazcev pri udeležencih fokusnih skupin pa podatke, ki so območje obravnave 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 5928. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Slika 5: Opazovanje vedenja za en opazovalni termin – zapis in grafični prikaz prehajanja (širina pasu) in zadrževanja na območjih (širina kolobarja) (vir: Nataša Bratina, 2016) v petek, 20. 9. 2013, od 17.00 do 17.30 natančneje lokacijsko umestili v prostor, in opredelitev območja soseske, kot ga zaznavajo prebivalci, ter oprede- litev prijetnih in neprijetnih območij (Bratina-Jurkovič, 2014). • Digitalna javnomnenjska anketa Za pridobivanje širšega vpogleda prebivalcev v uporabo odprtih površin, pomen njihove urejenosti za kakovost bivanja in mnenje prebivalcev o identiteti in prepoznav- nosti soseske smo uporabili javnomnenjsko anketo. Z an- ketno metodo smo pridobili splošno predstavo o stališčih prebivalcev kot uporabnikov odprtega prostora, njihovih pojmovanjih, mnenjih, vrednotah, interesih, vizijah in sa- moporočanem vedenju v soseskah in konkretne podatke o uporabi odprtega prostora v območju raziskave. • Opazovanje vedenja Z opazovanjem in beleženjem vedenja v javnem odprtem prostoru smo želeli pridobiti podatke o dejanski uporabi prostora, ki je morda drugačna od načrtovane, o glavnih poteh, območjih prehoda in zadrževanja, vplivu uporabe v različnih časovnih obdobij dneva ipd. Opazovanje smo izvajali v osrednjem, najbolj obiskanem in priljubljenem območju raziskave, tj. v javnem mestnem parku z otro- škim igriščem in trgom ob osnovni šoli. Z opazovanjem vedenja in njegovim prikazom na vedenjskih zemljevidih smo pridobili podatke o raznovrstnih vzorcih vedenja uporabnikov v različnih časovnih obdobjih (slika 5). • Opazovanje sledi v prostoru Opazovanje sledi bivanja in uporabe odprtega prosto- ra v soseskah in izvedbo analize sledi smo kot metodo uporabili, ker nam da podatke o rabah prostora, ki jih z drugimi metodami težje pridobimo. Ob vsakdanji upora- bi prostora se zaradi pomanjkanja določenih vsebin, pro- grama ali urbanih elementov in opreme pojavijo sledi, ki jih uporabniki nezavedno ali zavedno vnesejo v prostor. To so vidne sledi ali znamenja v prostoru, ki sporočajo, kaj prebivalci pogrešajo ali jih moti v odprtem prostoru glede na vsakdanjo rabo. »Sledi« ali »znamenja«, ki jih lahko razberemo v prostoru in zabeležimo, fotografiramo. Pridobljene informacije lahko uspešno uporabimo pri na- črtovanju v prostoru (pri prenovi ali dopolnitvi odprtega prostora). Sledi, ki so jih uporabniki pustili, naredili ali postavili v prostor, da so si izboljšali uporabo odprtega prostora v vsakdanjem bivalnem okolju med bloki, so lahko zelo raznovrstne in jih združujemo po pomenu v skupine (izboljšanje rabe, stranski proizvodi rabe, prila- goditev rabe, izražanje sebe, pomanjkanje vsebine, zača- sne skupinske sledi, sporočila javnosti (slika 6). Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 60 Preglednica 1: Temeljne splošne usmeritve za načrtovalce stanovanjskih sosesk Usmeritve Razlogi Bivanje v velikih soseskah ni zaželeno. Soseska – manjše območje okrog doma (250 m–450 m) Prebivalci dojemajo sosesko kot manjše območje – tisto, ki ga poznajo, uporabljajo, v njem delujejo, se počutijo del skupnosti – imajo vsakodnevne družbene stike. Javne skupne odprte površine je treba urediti tudi v soseskah enodružinskih hiš, ki imajo svoje vrtove. Tudi v soseskah enodružinskih hiš pogrešajo manjše javne odprte površine za sponta- no druženje prebivalcev. Vrtovi so njihove zasebne površine, ki ne morejo nadomestiti javnih površin za sponta- no druženje prebivalcev oz. sosedov. Bivanje v gosto pozidani soseski ni zaželeno. Občutek utesnjenosti, manj družbenih stikov. Zato je v soseskah treba omogočiti dovolj odprtega prostora in zelenih površin za organizirano in svobodno rabo. Omogočiti je treba mešano rabo tipov stanovanj in dejavnosti v soseski. S tem se vzpostavijo raznovrstnost stanovalcev v soseski, večja dinamičnost in zanimi- vost bivanja ter posledično občutek skupnosti. Zelene površine naj bodo: • blizu doma, vidne z bivališč; • večja območja – parki, igrišča – preprosto dostopna, v pešrazdalji 5–10 min; • povezane zelene površine z zelenimi koridor- ji – drevoredi (peš, kolo); • več dreves, odprti travniki; • vzdrževana urbana oprema; • ne sme biti preveč tlakovanih površin, saj uporabniki te zaznavajo kot neprijetne. Zagotavljajo večjo kakovost bivanja. • omogočajo vidne stike; • pogostejša obiskanost odprtih prostorov; • več družbenih interakcij; • večje zadovoljstvo: • občutek skupnosti; • zdravje; • klopi z naslonjali, svetilke, koši, za pse; • če je preveč tlakovanih površin (več mora biti zelenih površin in manj tlakovanih). Zeleni odprti prostori v stanovanjskih soseskah omogočajo in spodbujajo več družbenih interak- cij med prebivalci. Pogostejša obiskanost in uporaba zelenih in drugih odprtih površin je povezana z večjim poznavanjem soseske, v kateri bivajo, in pozitivno opredelitvijo soseske. Bližina (pešrazdalja 5–10 min) in dobra urejenost zelenih in drugih odprtih površin prebival- cem pomeni večjo kakovost bivanja v soseski. Občutek skupnosti – velik pomen Zadovoljstvo z odprtim prostorom v soseski vpliva na splošno zadovoljstvo prebivalcev z bivanjem v soseski, s tem pa se razvije občutek skupnosti. Glavne prometnice (ceste, železnice, križišča) zunaj sosesk, varni pešprehodi Pešpoti in kolesarske poti morajo biti ločene od prometa. Če so v naselju oz. soseski prometni koridorji, je treba vzdolž njih urediti zelene pasove za povezave pešcev in kolesarjev ter dovolj varnih prehodov ali nadhodov čez obreme- njene prometnice. Urediti je treba zanemarjena in zapuščena, degra- dirana območja. S tem se poveča občutek varnosti, preglednosti, prijetnosti. Ovire v prostoru za uporabo javnih odprtih po- vršin Zelo prometne ulice, neurejeni železniški prehodi za pešce pri športnem parku, preveč zaparkirane površine in ulice, zanemarjenost območja ob železniški progi, ovire na pločnikih in prehodih za invalide in starše z otroškimi vozički. Kaj prebivalci pogrešajo oziroma jim manjka v odprtem prostoru sosesk Povezan sistem zelenih površin, dodatne kolesarske poti, več drevoredov, pešpoti in kolesarske poti, ločene od prometa. V soseski enodružinskih hiš pogrešajo ploščad s košarkarskim košem, skupne zelenice s klopmi in prostore za druženje sosedov. Zaželena vključitev v urejanje prostora Prebivalci bi se večinoma prostovoljno vključili v urejanje odprtega prostora soseske. Razno (kar so sami želeli dodati in povedati): • mestna politika upravljanja odprtega prosto- ra v stanovanjskih soseskah • varnost • pomen osvetlitve ponoči Četrtna skupnost je premalo aktivna pri povezovanju sosesk z lokalno skupnostjo me- sta in možnostjo vplivanja na mestno prostorsko politiko razvoja odprtega prostora. Zaradi naraščajočega števila vlomov v stanovanja v zadnjih letih so posebej poudarili problematiko varnosti bivanja v soseski. Kljub temu so povedali, da se na javnih odpr- tih površinah v soseski večinoma počutijo varno, razen ponoči na območjih, na katerih je soseska premalo osvetljena. Vir: Nataša Bratina, 2016 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 6128. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Slika 6: Opazovanje sledi v odprtem prostoru soseske (vir: Nataša Bratina, 2016) 8.1 Rezultati raziskave kot usmeritve za načrtovanje in proces upravnega odločanja Na podlagi pričujoče raziskave in drugih tovrstnih raziskav je mogoče pripraviti splošne in konkretne usmeritve za načrtoval- ce, prostorske uradnike in investitorje za izboljšavo in prenovo obravnavanega območja. Raziskava je pokazala, kje so ključne točke in najbolj priljubljena ter obiskana območja, kje so ovire in moteči dejavniki za uporabo javnih odprtih površin, katere so težave, kaj ljudje pogrešajo ter kaj bi radi v svoji soseski spremenili in izboljšali, idr. 9 Sklep K raziskovanju doživljanja, vedenja in uporabe zelenih in drugih javnih površin stanovanjskih sosesk me je leta 2010 spodbudilo dejstvo, da so te vse slabše urejene in vzdrževane, za novo načrtovane soseske pa so opredeljene manjše zelene površine. Obstoječe soseske v Ljubljani so nujno potrebne pre- nove in temeljite revitalizacije odprtega prostora. V zadnjem času je mogoče opaziti znatno povečano zanimanje ljudi za bivalno okolje in mesto, v katerem živijo. Prav zaradi vse večje pozidave odprtega mestnega prostora, poseganja s projekti gradnje objektov tudi na zelene površine stanovanj- skih sosesk in ponekod opuščanja oziroma slabega vzdrževanja obstoječih zelenih površin v soseskah med prebivalci izjemno narašča zavedanje o njihovem pomenu za kakovost vsakdanjega bivanja v mestih. V praksi se prebivalci zelo ostro javno odzo- vejo, ko gre za odvzem, zmanjšanje ali celo ukinitev obstoječih zelenih površin na račun gradnje novih objektov v strukturi mesta. Zato je zelo pomembno pridobiti njihovo mnenje in raziskati, kako v resnici uporabljajo zelene odprte površine v svojih stanovanjskih soseskah in kaj jim te pomenijo, kaj jim prinaša kakovost bivanja, kaj pogrešajo, kaj jih moti, kam radi zahajajo in kje se počutijo neprijetno in podobno. Pred uvajanjem razvojnih sprememb in večjih posegov je treba dobro spoznati mesto, njegov javni odprti prostor in življenje v soseskah. Na pomembnost raziskovanja odnosov med ur- banimi strukturami in izkušnjami prebivalcev opozarjajo šte- vilni raziskovalci. Poudarjajo potrebo po izvajanju več tovrst- nih raziskav, ne samo na splošni ravni, ampak na konkretnih območjih bivanja. Konkretne prostorske raziskave se morajo nanašati na uporabnike, ki prostor doživljajo in uporabljajo, ter na območje zaznavanja in doživljanja. Bivalnega okolja ne bomo mogli izboljšati brez upoštevanja zakonitosti človeko- vega doživljanja in vedenja ter poznavanja vsakdanje uporabe. Stanovanjske krajine so generatorji urbanističnih zasnov sosesk in s tem poudarjajo velik pomen odprtih prostorov pri načrto- vanju in prenovi stanovanjskih območij. Z rezultati predstavl- jene raziskave smo pokazali učinkovitost in smiselnost vključe- Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 62 vanja prebivalcev v izražanje stališč in mnenj, ki so uporabna za načrtovanje stanovanjskih sosesk in prenovo ali revitalizacijo že obstoječega odprtega prostora. Treba je razmišljati o urejanju odprtih prostorov v mestu, ki so delno fiksno zasnovani, hkra- ti pa omogočajo posamezniku in družbi veliko fleksibilnost pri uporabi. Prav medsebojno sodelovanje pri odločitvah za odgovorno načrtovanje je odločilno za ustvarjanje uspešnih odprtih prostorov mesta. Dr. Nataša Bratina, univ. dipl. inž. kraj. arh. MOP, Ljubljana E-pošta: natasa.bratina@t-2.si Opombe [1] Empirična raziskava je bila izvedena v letih 2013 in 2014 v okviru avtoričine doktorske disertacije Doživljanje bivalnega okolja in vedenje prebivalcev v urbanih soseskah na Oddelku za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani (Bratina, 2016). [2] Beseda »srečevanje« ali »srečanje« vključuje besedo »sreča«, kar ima v slovenskem jeziku dober oz. smiseln pomen in kaže na to, da so sre- čanja in vsakdanja srečevanja za človeka kot družbeno bitje izjemnega pomena za dobro počutje in občutek zadovoljstva, sreče. [3] Več o zaznavi velikosti območja soseske med prebivalci lahko najde- te v avtoričinem znanstvenem članku Zaznavanje, doživljanje in uporaba javnega odprtega prostora prebivalcev v stanovanjskih soseskah mest, objavljenem v Urbanem izzivu št. 25(1) (Bratina-Jurkovič, 2014). Viri in literatura Alexander, C., Ishikawa, S., Silverstein, M., Jacobson, M., Fiksdahl-King, I., in Angel, S. (1977): A Pattern Language: Town – Buildings – Construction. New York: Oxford University Press. Barker, R. G. (1968): Ecological psychology: Concepts and metohods for studying the environment of human behavior. Standford, Standford University Press. Bechtel, R. B. (1997): Environment and behavior: An introduction. Thou- sand Oaks, Sage Publications. Bechtel, R. B., Churchman, A., in Ts’erts’man, A. (2002): Handbook of environmental psychology. New York, John Wiley & Sons. Bratina, N. (1993): Odprti prostor v vrtnem mestu Nova Gorica: zasnova – resničnost – predlog. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Biotehniš- ka fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana. Bratina, N. (1997): Doživljanje mestnega odprtega prostora – Bevkov trg v Novi Gorici. Urbani izziv, 32–33, str. 60–68. DOI: 10.5379/urbani- izziv-1997-32-33-007 Bratina, N., in Lah Sušnik, M. (1997): Doživljanje mestnega odprtega pros- tora. Seminarska raziskovalna naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo. Bratina, N. (2016): Doživljanje bivalnega okolja in vedenje prebivalcev v urbanih soseskah. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo, Ljubljana. Bratina Jurkovič, N. (2014): Zaznavanje, doživljanje in uporaba javnega odprtega prostora prebivalcev v stanovanjskih soseskah mest. V: Urbani izziv, 25(1), 2014, 37–55. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2014-25-01-003 Carr, S., Francis, M., Rivlin, L. G., in Stone, A. M. (1992): Public space. Cambridge, Cambridge University Press. Cassidy, T. (1997): Environmental psychology: Behavior and experience in context. East Sussex, Psychology Press. Castells, M. (1989): The Informational City: Information Technology, Eco- nomic Restructuring and the Urban-Regional Process. Oxford, Združeno kraljestvo; Malden, MA: Blackwell. Dostopno na: http://www.manuelca- stells.info/en/books (dostop: 17. 4. 2015). Cooper, T. L. (2012): The Responsible administrator: An aproach to ethics for the administrative role. San Francisco, John Wiley & Sons. Dimitrovska Andrews, K. (2000): Procesi urbanizacije v Sloveniji in posledice na urbana omrežja. Urbani izziv, 11(1), 3-15. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2000-11-01-00 Frick, D. (ur.) (1986): The quality of urban life: Social psychologi- cal and physical conditions. New York, Walter de Gruvter & Co. DOI: 10.1515/9783110884968 Gantar, P. (2006): Odnos med javnim in zasebnim v novejših stanovanjskih okoljih – sociološki pogled. V: Stanovanjske krajine: trendi, perspektive: zbornik predavanj in prispevkov ob konferenci Stanovanjske krajine, 31. marca 2006. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo: Trajekt zavod za prostorsko kulturo, Ljubljana. Gazvoda, D. (2001): Vloga in pomen zelenega prostora v novejših slovenskih stanovanjskih soseskah. Urbani izziv, 12(2), str. 35–42. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2001-12-02-004 Gifford, R. (1987): Environmental psychology: Principles and practices. Needham Heights, MA, Allyn & Bacon. Gifford, R. (2014): Environmental Psychology: Principles and Practices – fifth edition. Colville, Kanada: Hermit Distributing. Goličnik, B. (2005): Okoljskovedenjske študije: most sodelovanja med načrtovalci in uporabniki odprtih prostorov. Urbani izziv, 16(2), str. 55– 61. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2005-16-02-006 Gulič, P., Polič, M., Rozin Šarec, L., Vovk, M., in Kozmik, V. (1985): Načini vedenja prebivalcev v urbanem prostoru kot osnova za njegovo sa- moupravno preoblikovanje. Raziskovalna naloga. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Ho, D. C. W., Yau, Y., Law, Poon, S. W., Yip, H. K., in Liusman, E. (2012): Socialna zdržnost pri urbani prenovi: ocena želja skupnosti. Urbani izziv, 23(1), str. 49–63. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2012-23-01-005 Jacobs, J. (2009): Umiranje in življenje velikih ameriških mest. Ljubljana, Studia humanitatis. Jankovič Grobelšek, L. (2012): Za javnost odprt zasebni prostor kot dopolnitev omrežja mestnega javnega prostora. Urbani izziv, 23(1), str. 25–35. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2012-23-01-003 Jole, M. (2008): Javnost v parkih, med opazovanjem in delovanjem. Primer Pariza. Urbani izziv, 19(2), str. 53–58. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2008-19-02-007 Kaplan, R., Kaplan, S., in Ryan, L. R. (1998): With people in mind. Was- hington, DC, Island Press. Kearney, A. R. (2006): Residental development patterns and neighbor- hood satisfaction. Impact of Density and Nearby Nature. Environment and Behavior, 38 (1), str. 112–139. DOI: 10.1177/0013916505277607 Kim, Y., in Kaplan, R. (2004): Physical and psychological factors in sense of community: New urbanist Kentlands and nearby Or- chard village. Environment and Behavior, 36(3), str. 313–340. DOI: 10.1177/0013916503260236 Kyttä, M. (2011): The inhabitant friendly, health promoting urban struc- ture. Prispevek je bil predstavljen na konferenci, z naslovom An inter- national conference on Research into Inclusive Outdoor Environments for All, ki je potekala od 27. do 29. junija v Edinburgu v Veliki Britaniji, str. 11–18. 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 63 Kučan, A. (2015): Gabariti ne prepovedujejo ustvarjalnosti. V: Dnevnik, 25. 8. 2015. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042719129 (dostop: 25. 8. 2015). Lancrenon, D. (2015): Spatial Planning and Sustainable Mobility: Impro- ving the Accessibility of European Cities With Their Citizens. V: Predsta- vitev na 13-letni mednarodni konferenci CIVITAS forum 2015, Sharing the City, Ljubljana. Lynch, K. (2010): Podoba mesta. Novo mesto, Založba Goga. Lee, T. (1976): Psychology and the environment. London, Methuen. Lewin, K. (1974): Behaviour and development as a function of the total situation. V: Friedman, S. (ur.), Juhasz, J. B. (ur.), Environment Monterey. Brooks: Cole. Massam, B. H. (2002): Quality of life: Public planning and private living. Danvers, MA, Pergamon. Mehrabian A., in Russell, J. A. (1974): An approach to environmental psychology. London, Holt. Megla, M. (2012): Človeško telo in mesta so živi organizmi. Intervju z Lio Ghilardi, urbano sociologinjo. Delo, Sobotna priloga, 51(49), 3. 3. 2012, str. 26–28. Moughtin, C. (2003): Urban design: Street and square. Boston, Massachu- setts Architectural Press. Mušič, B. V. (1996): Urbanistično planiranje, urbanistično oblikovanje, krajinsko oblikovanje: Pogled na probleme urejanja odprtega prostora v naseljih. V: Hudoklin, J. (ur.), Urejanje odprtega prostora v urbanem okolju, Zbornik letnega strokovnega srečanja Društva krajinskih arhitek- tov Slovenije, Ljubljana, 1–17. Pallasmaa, J. (2012): Misleča roka: eksistencialna in utelešena modrost v arhitekturi. Ljubljana: Studia Humanitatis, Zbirka Varia, 13, 17, 24, 156. Polič, M., Čuk, M., Musek, J., Marjanovič Umek, L., Umek, P., in Tušak, M. (1984): Ekopsihološka raziskava življenja v mestu. Ljubljana, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut. Polič, M., Mencin, M., Marušič, I., in Bartol, B. (1991): Stališča prebivalcev občine Grosuplje do nekaterih vidikov njenega razvoja. Grosuplje, Občina Grosuplje. Polič, M. (1999): Mestno okolje, njegove nevarnosti in človeško vedenje. Urbani izziv, 10(1), 3–14. DOI: 10.5379/urbani-izziv-1999-10-01-001 Polič, M., Klemenčič, M., Kos, D., Kučan, A., Marušič, I., Natek, K., idr. (2002): Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana, Univerza v Ljubl- jani, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Porteous, J. D. (1977): Environment and behavior: Planning and everyday urban life. Reading, MA, AddisonWesley. Proshansky, H. M., Ittelson, W. H., in Rivlin, L. G. (1972): Freedom of cho- ice and behavior in a physical setting. V: Wohlwill, J. F., in Carson, D. H. (ur.): Environment and the social sciences: Perspectives and applications, str. 29–43. Washington, DC, American Psychological Association. Rau, P. (1994): O Ljubljani in njeni regulaciji. V: Mala mesta. Urbani izziv, 26–27, maj 1994, Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana, 79–83. Rogatka, K., in Ramos Ribeiro, R. R. (2015): Kompaktno mesto in nje- gova družbena percepcija: študija primera. Urbani izziv, 26(1), 56–66. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2015-26-01-005 Rus, A., Stanič, I., Kos, D., Passler, R., in Vlaj, S. (1994): Členitev mesta Ljubljana: 2. faza. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Sendi, R. (2005): Sodelovanje stanovalcev kot pogoj za uspešno izvedbo prenove stanovanjskih sosesk. V: Urbani izziv, 16(2), 5–15. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2005-16-02-001 Sendi, R. (2013): Nizek površinski stanovanjski standard v Sloveniji: nizka kupna moč kot večno opravičil. Urbani izziv, 24(1), 22–38. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2013-24-01-002 Skifter Andersen, H. (2011): Razlaga preferenc do okolice in lokacije doma. Urbani izziv, 22 (1), str. 22–36. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2011-22-01-002 Simoneti, M. (1996): Sodelovanje z meščani, možnost za odgovorno rabo in zadovoljivo urejenost javnih zelenih površin. V: Hudoklin, J. (ur.): Urejanje odprtega prostora v urbanem okolju, str. 49–58. Ljubljana, Dru- štvo krajinskih arhitektov Slovenije. Simoneti, M. (1995): Vključevanje javnosti v urejanje in vzdrževanje zele- nih površin mesta. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fa- kulteta, Inštitut za krajinsko arhitekturo (mentor: Marušič, J.), Ljubljana. Sitte, C. (1997): Umetnost graditve mest. Ljubljana: Habitat. Smaniotto Costa, C., Šuklje Erjavec, I., in Mathey, J. (2008): Zelene povr- šine – najpomembnejši vir za sonaravnost mest. Metoda GreenKeys za razvoj zelenih površin. Urbani izziv, 19(2), str. 95–109. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2008-19-02-012 Shrestha, B. K. (2013): Stanovanjske soseske v Katmanduju: glavne oblikovalske smernice. Urbani izziv, 24(1), 39–57. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2013-24-01-003 Sullivan, W., Kuo, F. E., in DePooter, S. F. (2004): The fruit of ur- ban nature. Environment and Behavior, 36(5), str. 678–700. DOI: 10.1177/0193841X04264945 Sullivan, W. (2011): Landscape and health and hope. Prispevek je bil predstavljen na konferenci z naslovom An international conference on Research into Inclusive Outdoor Environments for All, ki je potekala od 27. do 29. junija v Edinburgu v Veliki Britaniji, str. 33–38. Treib, M. (2008): Alone Together: Some Thoughts on Urban Space. V: Odprt javni prostor: načrtovanje, upravljanje, vzdrževanje/ Public Open Space: Design, Management, Maintenance. Zbornik predavanj in prispev- kov ob mednarodni konferenci Odprt javni proctor/ Public Open Space, 10.–11. april 2008, Ljubljana, 14–22. Trstenjak, A. (1984): Ekološka psihologija: problemi in perspektive. Ljublja- na: ČGP Delo – TOZD Gospodarski vestnik. Wandersman, A. (1976): Applying humanism, behaviorism and a broa- der social developmental view to understanding and researching the design process. The Behavioral Basis of Design, str. 9–20. Wandersman, A. (1979): User participation in planning environments: A conceptual framework. Environment and Behavior, 11(4), str. 465–482. DOI: 10.1177/0013916579114003 Ward Thompson, C. (2010): Landscape quality and quality of life. V: Ward Thompson, C., Aspinall, P., in Bell, S. (ur.): Innovative aproaches to researching landscape and health – Open space: People space 2, str. 230– 255. Routledge, Taylor & Francis Group. Zeisel, J. (2006): Inquiry by design: environment / behavior / neuroscience in architecture, interiors, landscape and planning. New York, Northon. 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 64 Zala VELKAVRH Alenka KORENJAK Regeneracija javnega prostora v stanovanjskih soseskah – problemi, priložnosti, rešitve Članek obravnava regeneracijo javnega prostora v stanovanjskih soseskah, ki so bile večinoma zgrajene v socializmu. Za te stano- vanjske soseske so poleg tipičnih stanovanjskih blokov značilni tudi večji odprti javni prostori med zgradbami. Ti javni prostori se danes soočajo s problemi, kot so razpršeno in nerešeno lastništvo, lastniška struktura, ki se ne ujema s prostorsko ureditvijo, pomanj- kanje javnih in zasebnih sredstev za izvedbo urbane regeneracije. V članku predstavljamo raznolike vzroke, zaradi katerih je prenova 28. Sedlarjevo srečanje – Z. VELKAVRH, A. KORENJAK javnih prostorov v soseskah počasna in nekakovostna. Poleg tega predstavljamo nekatere rešitve naših sogovornikov v raziskavi in iz- postavljamo pristop lokalnih pisarn urbane prenove kot primerno rešitev za slovensko okolje. Ključne besede: lastništvo javnih površin, stanovanjske soseske, ur- bana regeneracija, urbana prenova, javne površine v soseskah 1 Uvod Probleme na področju prenove, vzdrževanja in upravljanja javnih prostorov smo identificirali v raziskavi Javne površine v soseskah, v okviru katere smo med letoma 2015 in 2016 opravili približno 20 intervjujev s strokovnjaki (pravniki, prostorski načrtovalci, arhitekti, sociologi) in deležniki pri urejanju javnih površin (prebivalci, predstavniki občinskih uprav, vzdrževalne službe ...) in identificirali ključne težave, ki ovirajo kakovostno urejanje javnih površin v modernističnih stanovanjskih soses- kah. 2 Motiv in metodologija Motiv za naše raziskave izhaja iz delovanja na terenu v Sa- vskem naselju v Ljubljani. Izvajanje projektov urbane regene- racije je večkrat oviralo nejasno lastništvo javnega prostora. Da bi razumeli, zakaj je obnova javnih prostorov v socialističnih stanovanjskih soseskah tako težek proces, smo si zastavili ta raziskovalna vprašanja: 1. Kakšne so težave in izzivi pri upravljanju, načrtovanju in vzdrževanju javnih površin v stanovanjskih soseskah? 2. Katere so mogoče rešitve, ki jih različni deležniki opre- deljujejo kot ustrezne? Katere ukrepe je mogoče sprejeti za reševanje ugotovljenih problemov? 3. Kako dvigniti ozaveščenost o regeneraciji javnega prosto- ra v stanovanjskih soseskah med odločevalci in drugimi deležniki? Raziskava je potekala v dveh delih. V obeh so raziskovalni del dopolnjevale ozaveščevalne dejavnosti. V prvem delu ra- ziskave smo opravili in analizirali 20 intervjujev s strokovnja- ki  (pravniki, prostorski načrtovalci, arhitekti in sociologi) in deležniki pri urejanju javnih površin (torej prebivalci, pred- stavniki občinskih uprav in vzdrževalnimi službami) ter jih objavili v javnem blogu https://javnepovrsine.wordpress.com/. Poleg tega smo zbrali in analizirali šest primerov iz slovenskih sosesk. Raziskavo smo pozneje dopolnili s petimi panelnimi razpravami z zaposlenimi v občinah v slovenskih mestih  – v Krškem, Kranju, Novi Gorici, Celju in Kočevju. Razprave so bile prepisane in sintetizirane, ugotovitve pa povzete v članku, objavljenem na blogu. 3 Rezultati raziskave o javnih površinah v soseskah Z analizo intervjujev in razprav smo identificirali številne probleme, ki ovirajo prenovo javnih površin v slovenskih sta- novanjskih soseskah. Rezultati kažejo, da so vprašanja izjemno zapletena in jih ne moremo omejiti le na problem nejasnega lastništva. Spodaj povzemamo nekaj najbolj perečih vprašanj in rešitev, ki so jih predlagali intervjuvanci. Nekatere izmed rešitev se med seboj izključujejo, kar potrjuje, da obstajajo raz- lični pogledi in razhajanja, kar pa je vsekakor dober povod za nadaljevanje strokovnega dela na tem področju. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 65 3.1 Lastništvo javnega prostora Nejasna meja med javnim in zasebnim v javnih prostorih je glavna ovira pri izvajanju ukrepov vzdrževanja in obnove. Kot ključne težave so bili izpostavljeni tudi nerešeni primeri lastni- štva, naraščajoče število lastnikov in razdrobljenost lastništva. Treba bo vzpostaviti jasno mejo med javnim in zasebnim. Ob- čine morajo dokazati, da imajo do nekaterih zemljišč pravico in da so jih že plačale s komunalnim prispevkom. Predlagan je bil instrument skupne lastnine za lastništvo javnih površin. 3.2 Načrtovanje Obstoječi pravni instrumenti in prostorska dokumentacija (predvsem OPN in OPPN) niso primerni za obnovo javnega prostora v modernističnih soseskah. Občinski prostorski načrt je večinoma preveč splošen za zaščito javnih površin v soseskah, predvsem pa financiranje občinskega podrobnega prostorske- ga načrta običajno zahteva tudi vlagatelja, le redko ga lahko financira veliko število majhnih lastnikov. Javni prostor je treba načrtovati po funkciji in ne po lastni- štvu. Regulacijo javnih površin je treba izenačiti z regulacijo objektov ne glede na lastništvo. Če lahko pravila v prostorski dokumentaciji zelo natančno določajo oblikovanje objektov v zasebni lasti, je enako mogoče določiti pravila urejanja odprtih površin na zasebnih zemljiščih. Zlasti zaposleni v občinskih upravah ugotavljajo, da je kakovost javnega prostora močno odvisna od občinskih prometnih načrtov in politik parkiranja. Čeprav je plačljivo parkiranje zelo nepriljubljena politična po- teza, se v večini primerov zdi edini mogoč ukrep za izboljšanje javnega prostora. 3.3 Financiranje Sogovorniki so opazili pomanjkanje finančnih podpor za vzdr- ževanje in obnovo javnega prostora v stanovanjskih soseskah. Ni davčnih spodbud za lastnike, ki bi omogočale javno rabo zasebnih površin. Občine bi lahko prenovo javnih površin so- financirale s sredstvi Evropske unije prek trajnostnih urbanih strategij. Morale bi razviti nove modele sofinanciranja, ki bi omogočali načrtovanje in vzdrževanje javnih površin ne glede na to, ali so v zasebni ali javni lasti. 3.4 Vzdrževanje javnega prostora Trenutno so pristojnosti in dolžnosti lastnikov pri vzdrževanju javnih površin zelo nejasne. Novoprivatizirani javni prostori predstavljajo dodatne stroške in odgovornosti za lastnike, ki v  mnogih primerih ne zmorejo večjih finančnih obremeni- tev. Vzdrževanje zelenih prostorov je dražje v primerjavi z vzdrževanjem asfaltnih površin, kar lastnikov ne spodbuja k ohranjanju zelenja. Tog sistem koncesije javnih storitev zvišuje ceno vzdrževanja za občine. Med najzanimivejšimi rešitvami je uvedba novih participatornih načinov upravljanja, ki bi pre- bivalce spodbudili, da sami prevzamejo pobudo, tudi če niso lastniki. Medtem ko bi si morale občine prizadevati za meha- nizme participativnega vzdrževanja, mora država omogočiti posege v zasebno lastnino, kadar je zaradi slabega vzdrževanja prizadet širši javni interes. 28. Sedlarjevo srečanje – Regeneracija javnega prostora v stanovanjskih soseskah – problemi, priložnosti, rešitve Slika 1: Javni prostori v stanovanjskih soseskah se soočajo s težava- mi, kot so nejasno vzdrževanje, ograjevanje in okupacija prostora za potrebe parkiranja (ilustracija: KD prostoRož). Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 66 3.5 Politični in zakonodajni okvir Politične razmere vplivajo na prostorsko načrtovanje in posle- dično na kakovost javnega prostora. Anketiranci ugotavljajo, da so proaktivne, visokokakovostne javne politike na področju prostorskega razvoja zelo redke. Tudi če je zakonodaja ustrez- na, je nadzor nad izvajanjem zakonodaje slab, deloma zaradi nejasne vloge javnih organov, pristojnih za prostorski razvoj. Prostorski in okoljski inšpektorati se borijo s pomanjkan- jem sredstev in usposobljenega osebja. Sogovorniki pogosto omenjajo primera, ki ponazarjata to precej kritično stanje. Kot prvega zemljiško knjigo, kjer so evidence javnih prostorov ne- popolne, dejanska raba zemljišč pa ne ustreza stanju v regis- tru. Kot drugi primer se omenja Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi  (ZVEtL), ki se osredotoča na pripadajoča zemljišča in parcialne interese in ne upošteva konteksta soseske. Pravni postopek spodbuja zasebne interese pred javnimi, zato sogovorniki menijo, da bi morala država sprejeti interventni zakon, ki bi nadomestil in izboljšal obstoječega. Prav tako morajo tudi občine prevzeti bolj pro- aktivno vlogo in zavarovati obstoječe javne prostore v skladu z veljavno zakonodajo. Slika 2: Plakat Javne površine v soseskah so pomembne (ilustracija: KD prostoRož). Slika 3: Mehka urbana prenova, Savsko naselje, Ljubljana, 2013–2017 (foto: Lea Benčina). 28. Sedlarjevo srečanje – Z. VELKAVRH, A. KORENJAK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 67 3.6 Družbeni kontekst Nove vrednote, kot so individualizacija in umik v zasebno sfe- ro, so bile prepoznane kot ključni razlog za manjšo uporabo javnega prostora. Prebivalci niso povezani z javnim prostorom, do njega ne čutijo odgovornosti in ne vedo, da ga soustvarjajo. Predlagani ukrepi, s katerimi bi lahko odgovorili na izziv, so prilagajanje javnega prostora novim potrebam, izvajanje de- javnosti za spodbujanje prebivalcev, da preživijo več časa na prostem, in izboljšano sodelovanje javnosti. V stanovanjskih soseskah je dovolj javnega prostora, vendar je njegov program za sodobne prebivalce velikokrat neprivlačen. 3.7 Komunikacijski vidiki Zdi se, da obstaja splošen dogovor o pomanjkanju kulture dia- loga med deležniki. Država se oddaljuje od svojih državljanov, primanjkuje tudi komunikacije med državo in občinami. Prav tako je nerazvito horizontalno sodelovanje med oddelki na ob- činski ravni in ministrstvi na državni ravni. Javne razgrnitve, ki spremljajo prikaze prostorskih načrtov, so slabo moderirane. Za povečanje zaupanja v javne organe potrebujemo transpa- rentne procese na vseh ravneh odločanja. Nejasna politična stališča na občinski ravni so ena največjih ovir za kvaliteten prostorski razvoj. Potrebna so nova orodja za izboljšanje in posodobitev vklju- čevanja javnosti v načrtovanje in upravljanje javnega prostora, saj obnove ni mogoče izvajati brez sodelovanja prebivalcev, ki so pogosto tudi lastniki delov javnega prostora. Za pobude prebivalcev je treba vzpostaviti boljše mehanizme. Nevladne organizacije lahko delujejo kot posredniki in generatorji novih načinov komunikacije med prebivalci in odločevalci. 4 Ključni izzivi, ki jih lahko navedemo že danes Širok spekter vprašanj in rešitev, ki so jih navedli sogovorniki, kaže, da so prostorska vprašanja javnih površin vključena v širši politični, zakonodajni in družbeni kontekst. Javne institucije kažejo splošno nezanimanje za odprte površine v soseskah, posledica je šibka obramba javnega interesa. Kompleksen in še nedokončan proces prehoda iz socialističnega v neoliberalni sistem otežuje vprašanja lastništva in vpliva na načrtovanje, zakonodajne in vzdrževalne vidike prenove javnega prostora. Vendar pa prehoda na nov politični sistem ne moremo kriviti za nastanek najbolj izpostavljeni izzivov: slabega komuniciran- ja in pomanjkanja mehanizmov za udeležbo javnosti. Slika 4: Prenova igrišča v Savskem naselju, Ljubljana, 2015–2016 (foto: arhiv KD prostoRož). 28. Sedlarjevo srečanje – Regeneracija javnega prostora v stanovanjskih soseskah – problemi, priložnosti, rešitve Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 68 5 Mehka urbana prenova kot mehanizem regeneracije sosesk Poleg rešitev, ki so jih predlagali sogovorniki v intervjujih in na posvetih, tudi sami predlagamo rešitev, ki bi bila primer- na za slovenske razmere. Pristop mehke urbane prenove (ang. soft urban renewal) predvideva aktivno vlogo mesta v procesu urbane regeneracije. Pri tem mesto ne zavzema vloge končne- ga odločevalca, temveč sta izbor projektov prenove in njiho- va izvedba rezultat komunikacijskega procesa med mestom, prebivalci, lokalnimi podjetji in drugimi deležniki izbranega območja. Vlogo izvajalca prenove v tem primeru prevzame lo- kalna pisarna urbane prenove, ki jo vodi skupina prostorskih načrtovalcev, arhitektov, urbanistov, pravnikov in socialnih delavcev, ki niso neposredno zaposleni na občini. Mehanizem se že več let uspešno uporablja v tujini (Dunaj, Köbenhavn, Bologna  ...). Za začetek regeneracije javnega prostora modernističnih sosesk v Sloveniji tako ni treba čakati, da se uredijo lastniška razmer- ja, ki so še vedno zelo nejasna. Prakse, kot je mehka urbana prenova, omogočajo urbanistom stik s prebivalci, spodbujajo inovativne rešitve in poudarjajo probleme, s katerimi se ur- banisti srečujejo na terenu. Kakovostno regeneracijo javnega prostora v slovenskih soseskah lahko dosežemo, če: (a) bomo celovito izražali probleme, ki se nanašajo na javni prostor; (b) izvajali mehke pristope, vzporedno s spremembo zako- nov in pravilnikov; (c) krepili komunikacijo med deležniki; (d) lokalne probleme identificirali hitreje in jih reševali s prisotnostjo na terenu. Alenka Korenjak, uni. dipl. ing. KD prostoRož, Rimska cesta 22, 1000 Ljubljana E-pošta: prostoroz@gmail.com Zala Velkavrh, dipl. kom. KD prostoRož, Rimska cesta 22, 1000 Ljubljana E-pošta: prostoroz@gmail.com Viri in literatura Internet 1: http://www.gbstern.at/home/ (sneto: 2. maj 2017). Jankovič Grobelšek, Liljana (2012) Privatespace open to thepublic as anaddition to the urban publicspacenetwork. Urbani izziv, 23, str. 25–35. KD prostoRož (2015) Lokalne pisarne celovite urbane prenove. Dosto- pno na: http://prostoroz.org/wp-content/uploads/2016/04/brosura_LP- CUP.pdf (sneto 2. maj 2017). KD prostoRož (2016) Javne površine: identificiramo probleme, iščemo re- šitve, predlagamo ukrepe.Dostopno na: https://javnepovrsine.wordpress. com/ (sneto 2. maj 2017). KD prostoRož. Javne površine v soseskah so pomembne. Poster. Dosto- pno na: https://javnepovrsine.files.wordpress.com/2016/03/plakat_jav- ne-povrsine.pdf (sneto 2. maj 2017). Rebernik, Dejan (2002) Urbano-geografsko proučevanje blokovskih stanovanjskih sosesk kot element urbanističnega planiranja. Dela, 18, str. 463–475. The Integrated Urban Renewal in Skt. Kjeld’s (2011) Integrated Urban Renewal in Skt. Kjeld’s - a neighbourhood in motion. Dostopno na: http:// kk.sites.itera.dk/apps/kk_pub2/pdf/1114_ZTt8DHZacf.pdf (sneto 2. maj 2017). 28. Sedlarjevo srečanje – Z. VELKAVRH, A. KORENJAK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 6928. Sedlarjevo srečanje – Financiranje projektov urbane regeneracije z uporabo različnih virov financiranja Aša ROGELJ Rok KLEMENČIČ Financiranje projektov urbane regeneracije z uporabo različnih virov financiranja Evropska kohezijska politika v obdobju 2014–2020 posebej poudarja pomen trajnostnega urbanega razvoja v EU. Namen porabe teh sred- stev je predvsem spodbuditi velike razvojne projekte na območjih, potrebnih revitalizacije. V zadnjem obdobju se je večkrat jasno po- kazalo, da je povpraševanje po finančnih virih v mestih znatno višje od proračunskih sredstev občin in tudi od razpoložljivih nepovratnih sredstev evropske kohezijske politike. Zato je nujno potreben pre- hod iz izključno javnega financiranja razvojnih projektov v mestih v kombiniranje javnih in zasebnih virov financiranja. Ključne besede: trajnostne urbane strategije, degradirana urbana območja, finančni instrumenti, pisarne za prenovo 1 Uvod Že Politika urejanja prostora Republike Slovenije (Hladnik idr., 2002) poudarja potrebo po aktivni razvojni politiki mest za učinkovito rabo notranjih površin in revitalizacijo degra- diranih urbanih območij v podporo gospodarskemu razvoju in večji kakovosti bivanja v  mestih in njihovi okolici. Tako dogovor iz Amsterdama o operacionalizaciji Urbane agende za EU (internet 1) kot Nova urbana agenda (Združeni narodi, 2017), sprejeta na globalni konferenci HABITAT III v Quitu leta 2016, poleg vsebinskih izzivov in priložnosti, s  katerimi se soočajo mesta kot glavni generatorji razvoja in območ- ja koncentracije vplivov na okolje in življenje ljudi, posebej poudarjata pomen večje vloge mestnih oblasti in prebivalcev pri opredeljevanju razvojnih ciljev in potrebo po učinkovitejši uporabi različnih obstoječih virov financiranja. 2 Urbani razvoj v evropski kohezijski politiki Evropska kohezijska politika v obdobju 2014–2020 posebej poudarja pomen trajnostnega urbanega razvoja v EU in zavezu- je države članice k usmeritvi najmanj 5 % evropskih razvojnih sredstev v urbana območja ter okrepitvi vloge mestnih oblasti pri opredeljevanju ključnih prednostnih naložb in projektov, ki prispevajo k razvoju mest. S tem, ko je opredelitev urbanih ob- močij, v katere se usmerijo prednostne naložbe urbanega razvo- ja, prepustila državam članicam, je Evropska komisija priznala tudi vlogo majhnih in srednje velikih mest pri zagotavljanju uravnoteženega prostorskega razvoja (teritorialne kohezije). Operativni program za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020 opredeljuje: Glavni namen spodbujanja trajnostnega urbanega razvoja je s celovi- tim pristopom načrtovanja in izvajanja naložb izkoristiti notranje po- tenciale mest za izboljšanje kakovosti bivanja in spodbuditev gospo- darske rasti. Pri spodbujanju trajnostnega urbanega razvoja se morajo mesta usmeriti v: povečanje privlačnosti mest in mestnih območij; oživljanje mest in posameznih mestnih predelov (zlasti stanovanjskih sosesk in slabo izkoriščenih in degradiranih območij v mestih); krepi- tev gospodarskih, stanovanjskih in oskrbnih funkcij mest; ustvarjanje razmer za trajnostno mobilnost; izboljšanje kakovosti okolja in bi- vanja v mestih. Vlaganja morajo prispevati k: zagotavljanju pogojev za ustvarjanje novih delovnih mest v gospodarstvu; prenovi javnih površin za oddih, rekreacijo in medgeneracijsko povezovanje; zago- tavljanju zadostnega števila javnih najemnih stanovanj; spodbujanju multimodalne mobilnosti; prenovi energetsko neučinkovitega in nefunkcionalnega stanovanjskega fonda (zmanjševanje energetske revščine); večji dostopnosti do kulturnih vsebin; večji zmogljivosti in usposobljenosti lokalnih skupnosti za izvajanje celovitih projektov za urbani razvoj in urbano prenovo. (Služba Vlade RS, 2015: 255.) Večina sredstev, neposredno namenjenih podpori urbanega razvoja v enajstih mestnih občinah, pa je namenjena ukrepom Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 70 čajno »pisarne za prenovo« na terenu vzpostavijo nevladne organizacije, ki v okviru prvega stika z lokalnim prebivalstvom spodbudijo izražanje njihovih želja glede oblikovanja njihovega prostora, v nadaljevanju pa ga poskušajo pritegniti tudi v aktiv- no sodelovanje pri revitalizaciji območja. Tovrstne dejavnosti so ključne predvsem, kadar govorimo o ukrepih revitalizacije na območjih z razdrobljeno lastninsko strukturo (npr. večje stanovanjske soseske ali območja gospodarskih dejavnosti, kjer se je po tranziciji izoblikovalo večje število malih podjetij), kadar je vlaganje javnega sektorja omejeno pretežno na inves- ticije v javno infrastrukturo. Zato je ključno, da mestne uprave uporabijo oz. podprejo oblikovanje »pisarn za prenovo« in izvajanje dejavnosti zlasti na območjih urbane revitalizacije, kjer je treba pridobiti soglasje večjega števila udeležencev. Ugotovitev, da imamo v Sloveniji bistveno manj primerov dobre prakse pri odločanju o  načinu, kako izpeljati večje razvojne projekte v mestu, zato niti ne preseneča. Večinoma se mesta še vedno usmerjajo predvsem v projekte na področju mestoslužnih funkcij (kanalizacije, javni parki …), medtem ko se projektov, ki bi lahko generirali večji ekonomski učinek, lotevajo le redko. Podobno velja tudi za razvojne projekte na območjih, kjer bi projekt urbane regeneracije zahteval sode- lovanje z večjim številom zasebnih investitorjev, naj bo to na primeru večjih stanovanjskih sosesk ali območij, namenjenih gospodarski dejavnosti. Mestne občine so v začetku letošnjega leta pripravile izvedbene načrte k TUS, v katerih so za obdobje 2014–2020 opredelile naložbe, potrebne za doseganje ciljev, opredeljenih v TUS. Iz izvedbenih načrtov jasno izhaja, da financiranje teh projek- tov zahteva precej več sredstev od razpoložljivih. Do enake ugotovitve so prišli tudi v okviru Predhodne ocene finančnih instrumentov v Sloveniji (PwC svetovanje, 2015), kjer so ugo- tovili, da obstaja finančna vrzel za izvajanje projektov urbane prenove. To pomeni, da je povpraševanje po finančnih virih v  mestih znatno višje od proračunskih sredstev občin in tudi od razpoložljivih nepovratnih sredstev evropske kohezijske politike. Ob jasno začrtanem razvoju mesta v TUS je torej nujno iskanje dopolnilnih virov in načinov financiranja pro- jektov urbanega razvoja. 4 Prehod na kombiniranje virov financiranja Inovativni pristopi k financiranju projektov so ključni za po- spešen urbani razvoj, zato je zelo pomembno, da se zavedamo mogočih načinov izvedbe projektov in jih izkoristimo. Mesta se glede na svoje proračunske omejitve in izkazane vi- soke potrebe po sredstvih za financiranje ključnih projektov 28. Sedlarjevo srečanje – A. ROGELJ, R. KLEMENČIČ za ponovno aktivacijo opuščenih in premalo izkoriščenih po- vršin in stavb v mestih in mestnih območjih ter izboljšanje kakovosti javnih površin. Namen porabe teh sredstev je bil spodbuditi velike razvojne projekte na območjih, potrebnih revitalizacije, ki prispevajo h gospodarski rasti in/ali zagotavl- janju večje socialne vključenosti in zmanjševanju revščine. Za take projekte Evropska komisija v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko priporoča in spodbuja uporabo kombini- ranja različnih virov financiranja. Enako poudarja tudi Nova urbana agenda (Združeni narodi, 2017), ki pa dodatno opo- zarja na nujnost k prehodu iz izključno javnega financiranja razvojnih projektov v mestih v kombiniranje javnih in zasebnih virov financiranja. Za potrebe usmerjanja sredstev na območja, potrebna revi- talizacije, so bila izdelana merila za določanje degradiranih urbanih območij ter opredeljena tovrstna območja v mestih in mestnih naseljih v enajstih mestnih občinah (Koželj idr., 2016). Popis, ki je bil izveden v okviru te naloge, je v mestnih naseljih in naseljih mestnih območij v enajstih mestnih obči- nah opredelil 3.222 ha nerevitaliziranih površin. Pri tem je na- loga, izpostavila tudi izhodišče, da je ob prepoznanju potrebe za aktivacijo območja, ki je iz katerega koli razloga prepoznano kot degradirano, treba preveriti tudi razvojni potencial tega območja. Hitrejšo revitalizacijo omogoča izbira ukrepov in projektov, ki so skladni z veljavnimi prostorskimi akti, hkrati pa preverjajo potenciale in omejitve, kot so prometna dostop- nost, pretežna gospodarska dejavnost območja in demografska struktura prebivalstva. 3 Trajnostne urbane strategije – pozitivna izkušnja Kot predpogoj za črpanje evropskih sredstev so mestne ob- čine s celovitimi trajnostnimi urbanimi strategijami (TUS) začrtale razvojne cilje razvoja mest in opredelile prioritetna področja vlaganj v prihodnjem obdobju. Naše izkušnje ka- žejo, da je bil pri pripravi TUS v  mestnih občinah dosežen napredek na področju sodelovanja pri definiranju razvojnih mestnih vizij in strateških ciljev. Predvsem so se okrepili so- delovanje in povezovanje različnih sektorjev v lokalni upravi ter učinkovitejši pregled nad izvajanjem projektov na območju mesta. V nekaterih primerih pa je bila izkazana tudi izredna pripravljenost mestnih oblasti za sodelovanje s prebivalci ter strokovnimi in drugimi deležniki na prostoru mesta. Pri tem so se nekatere občine odločile za uporabo »pisarn za prenovo«. S terminom »pisarne za prenovo« nimamo v mislih vnaprej definiranih in določenih struktur, temveč gre za dejavnosti, z uporabo katerih mestna uprava na svojevrsten in inovativen način vzpostavi stik s prebivalci na območju revitalizacije. Obi- Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 71 urbanega razvoja morajo seznanjati z alternativnimi pristopi k financiranju projektov v javnem interesu. Predvsem je ključ- no, da se s tem spodbuja hitrejši in trajnostni razvoj mesta z aktivacijo in usmerjanjem zasebnih investicij v projekte, ki so v  javnem interesu. Zadnje ne pomeni, da se poskušajo priva- tizirati javne storitve, ampak le to, da se z jasno vizijo razvoja mesta iščejo rešitve za izvedbo večjega števila projektov, katerih izvedba je nujna za celostni razvoj mesta. Pri tem velja raziskati možnosti prehoda financiranja projektov s sredstvi občinskega proračuna na financiranje s soudeležbo zasebnih partnerjev v okviru javno zasebnega partnerstva oz. na popolnoma zasebno financiranje projektov urbanega razvo- ja. Projekti, ki so zaradi svoje v osnovi javne ali nekomercialne narave v glavnem izvedeni s samo javnimi sredstvi, lahko z ino- vativnim združevanjem javnih in tržno zanimivih dejavnosti in uvedbo različnih javnih spodbud postanejo zanimivi tudi za zasebne investitorje. Zelo pomembno je torej prepoznati projekte, ki so ključni za razvoj mesta, in hkrati glede na naravo projekta najti ustrezen vir financiranja, ki ustreza tipu projekta. Pri tem je pomem- bno, da se urbani razvoj načrtuje v močnih interdisciplinarnih urbanističnih ekipah, ki so poleg prostorskega načrtovanja z umeščanjem pravih vsebin v prostor sposobne načrtovati tudi financiranje projektov v mestu z uporabo različnih razpoložl- jivih virov financiranja. Strokovno močna interdisciplinarna urbanistična ekipa bo za vsakega od načrtovanih projektov sposobna preveriti, ali ga je mogoče in hkrati smiselno preob- raziti v tržno zanimiv projekt ter tako omogočiti sodelovanje z zasebnimi investitorji z vidika zagotavljanja sredstev za izvedbo projekta. S takim pristopom k urbanemu razvoju bi bil omo- gočen trajnostni razvoj mesta in zmanjšana odvisnost mest od nepovratnih EU-spodbud pri načrtovanju razvoja mesta. Po izvedeni presoji o tem, ali je projekt primeren za združevan- je izvajanja javnih funkcij z zasebnim interesom, oz. ugotovitvi, da gre za tipičen projekt izvajanja popolnoma javnih nalog, ki niso tržno zanimive, je lažje tudi zapiranje finančne konstrukci- je projekta. Izhodišče za načrtovanje izvedbe urbanega razvoja torej ne sme temeljiti le na predpostavki, da se lahko v mestu izvede toliko investicij, kolikor je sredstev v občinskem prora- čunu, ampak na pripravi projektov, ki omogočajo izrabo vseh razpoložljivih javnih in zasebnih virov. Ko je projekt optimalno načrtovan z vidika rabe prostora in udeležbe javnih in zasebnih investitorjev, ki ne nazadnje lahko izvajajo tudi neko dopolnilno ali komplementarno dejavnost javnim funkcijam, se glede na finančno uspešnost in družbeno koristnost projekta lahko presoja tudi o najprimernejših virih sredstev za izvedbo projekta. Evropska komisija v priročniku Finančni instrumenti za urba- ni in teritorialni razvoj (Evropska komisija, 2014) prepoznava štiri različne tipe projektov (A, B, C in D), ki so v graf (slika 1) postavljeni glede na predvideno finančno uspešnost projekta in glede na ocenjeno družbeno koristnost projekta. Na podlagi uvrstitve projekta v okvire teh kriterijev je tudi odločitev o rabi določenega vira in tipa sredstev lažja. V točki A so naložbene priložnosti z visokimi donosi in viso- ko družbeno koristnostjo. Taki projekti so zelo zaželeni zaradi svojega učinka na družbo in ker zaradi visokih donosov ne obremenjujejo javnih proračunov. V tem primeru je javna in- tervencija nesmiselna, saj projekt izkazuje izjemno donosnost, zato je za zasebni sektor zanimiv že brez dodatnih prejetih ugodnosti s strani javnega sektorja. Projekti v točki B so tisti, ki so sicer še vedno finančno vi- soko uspešni, njihova družbena koristnost pa je minimalna. Take projekte je smiselno podpreti, če zasebni investitor zaradi podpore razmišlja o razvoju projekta v smer doseganja višje družbene koristnosti. Projekti v točkah C in D so tisti, ki se največkrat pojavijo v izvedbenih programih občin in so skoraj praviloma financi- rani z izključno javnimi sredstvi. Gre za projekte z nizko ali celo negativno donosnostjo, vendar obenem z izkazano visoko družbeno koristnostjo. V obeh primerih je javna intervencija nujna, v primeru izrazito negativnih donosov, kot je v primeru projektov D, pa projekti postanejo tržno nezanimivi, zato je Slika 1: Razdelitev projektov glede na mogoče tipe financiranja na podlagi razmerja med družbeno koristnostjo in finančno uspešnostjo projekta (vir: Evropska komisija, 2014) 28. Sedlarjevo srečanje – Financiranje projektov urbane regeneracije z uporabo različnih virov financiranja Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 72 edini ustrezen vir financiranja občinski proračun s pomočjo državnega proračuna in nepovratnih sredstev EU. V točki C, kjer so projekti z nizko donosnostjo in visoko druž- beno koristnostjo, pa so tisti »mejni« projekti, kjer je posebej pomemben razmislek glede priprave in financiranja projekta. Zaradi nizkih donosov in drugih tveganj, ki se pojavljajo pri tovrstnih projektih, pri zasebnih investitorjih ni zanimanja za soudeležbo. Ker pa se v tem primeru kljub vsemu ocenjuje, da bo denarni tok, ki ga bo projekt generiral v času svojega obra- tovanja, pozitiven in bi lahko zagotavljal minimalne donose, se zanimanje zasebnega sektorja lahko spodbudi s podelitvijo javne podpore, kot so finančni instrumenti kohezijske politike 2014–2020. Finančni instrumenti evropske kohezijske politike 2014–2020 so ena od zanimivih pobud Evropske komisije, ki bo ob reali- zaciji omogočala ugodno financiranje projektov s povratnimi sredstvi. Trg namreč praviloma ne ponuja komercialnih kre- ditov za tak tip investicij, ker te pogosto ne generirajo dovolj visokega denarnega toka, ker je tveganje za izvedbo previsoko, zahtevajo daljšo dobo vračanja sredstev idr. Namen finančnih instrumentov evropske kohezijske politike 2014–2020 je pod- preti naložbe, ki so finančno obstojne, kar pomeni, da generi- rajo dovolj visok denarni tok za poplačilo kredita (internet 2). Ker gre za povratna sredstva, pomeni, da se lahko ponovno uporabijo za iste namene po povračilu kredita. S tem se zman- jšuje odvisnost investiranja v občinah od prejetih nepovratnih sredstev in zagotovi nov stalen vir financiranja, ki se lahko dopolnjuje z drugimi javnimi in zasebnimi viri. Finančni instrumenti za področje urbanega razvoja bodo v tekoči finančni perspektivi za obdobje 2014–2020 krediti in najverjetneje garancijske sheme, ki bodo na voljo za finan- ciranje projektov, ki izhajajo iz trajnostnih urbanih strategij 11 mestnih občin. V tem obdobju se bo izvajala pilotna faza, katere namen bo prepoznati ugodnosti, možnosti in načine izvedbe projektov urbanega razvoja s povratnimi sredstvi. Na- stala praksa bo služila kot izhodišče za pripravo nacionalnih in lokalnih oblik financiranja tovrstnih projektov v finančnih perspektivah, ki sledijo. 5 Sklep Načrtovanje urbanega razvoja bi se ob dejstvu, da je na voljo bistveno manj javnih sredstev od potrebnih za uresničevanje vseh ključnih razvojnih potencialov v mestih, moralo razvijati v smer inovativnega načrtovanja rabe prostora, kjer s težnjo k doseganju trajnostnega in usmerjenega razvoja mesta ne sme izostati razvoj modelov financiranja projektov. Skladno s tem je smiselno slediti t.  i.  pametnim pristopom k financiranju projektov urbanega razvoja, ki jih ne nazadnje spodbuja tudi Evropska komisija s svojo urbano in kohezijsko politiko. Pametni pristop k načrtovanju in izvedbi urbanega razvoja bi v treh korakih lahko strnili v pripravo jasnih strateških usme- ritev, kam želimo, v zagotovitev usposobljene ekipe za pripravo in izvedbo projektov in v uporabo vseh razpoložljivih virov sredstev za izvedbo projektov v javnem interesu. Trajnostne urbane strategije, ki so bile pripravljene v 11 mest- nih občinah, ne predstavljajo le še enega dodatnega strateškega dokumenta, ampak v rokah občinskih uprav postajajo ključni element, ki kaže pot do jasnega, usmerjenega urbanega razvo- ja. Prvi korak je torej na ravni občine definirati jasne strateš- ke usmeritve, ki predvidevajo spodbujanje ključnih investicij z največjim prispevkom k doseganju celovitega urbanega razvo- ja. Dogovorjen ciljno usmerjen razvoj je rdeča nit razvoja mesta z dovolj jasno zavezo občanom, da zaradi političnih sprememb in drugih interesov v začrtanem obdobju bistveno ne sme od- stopati. To je pomembno predvsem z vidika doseganja dolgo- ročnega celovitega razvoja mesta ne glede na tiste interese, ki bi lahko negativno vplivali na celovit pristop k urbanemu razvoju. Če je zagotovljen jasen strateški in operativni načrt razvoja mesta, pa je za udejanjanje načrtovanega zelo pomembna tudi zagotovitev ustreznega strokovnega kadra, ki je sposoben in dovolj številčen, da lahko razmišlja o pametni pripravi pro- jektov in pametnem financiranju projektov. Za izvedbo ključnih projektov trajnostnih urbanih strategij je torej nujno zagotoviti usposobljene ekipe, ki bodo sposobne združevati načrtovanje rabe prostora s področjem pametnega financiranja. Govori se celo o novi vrsti javnega uslužbenca, ki z eno nogo stoji na področju načrtovanja in umeščanja v prostor, z drugo pa trdno na področju financiranja projektov. Tako je sposoben v prostor umestiti projekt, ki spada na do- ločeno področje, sočasno pa predvideti vse vire financiranja za izvedbo projekta in glede na možnosti unovčiti njegov ko- mercialni potencial. Enako morajo upravitelji skladov in razvijalci zasebnega sek- torja pridobiti svoje strokovno znanje pri obravnavanju tradi- cionalnih vprašanj javnega sektorja. To samo krepi potrebo, da vsi akterji sodelujejo pri razvijanju partnerstev s skupnim obravnavanjem in razumevanjem vprašanj. Ko imamo načrt in ekipo, ki ga je sposobna izvesti, sledi tretji korak, ki govori o ustrezni rabi razpoložljivih virov tako, da je  – kjer je mogoče  – potrebna aktivacija zasebnega sektorja, 28. Sedlarjevo srečanje – A. ROGELJ, R. KLEMENČIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 73 s čimer se poskuša povečati učinek razpoložljivih javnih sred- stev. Z rabo finančnih instrumentov kot spodbude za vključitev zasebnega sektorja sproščamo finančni potencial za klasično obliko financiranja tistih pomembnih projektov, ki ne pre- nesejo komercialne oblike financiranja, s čimer zagotavljamo trajnostno naravnan urbani razvoj. Mag. Aša Rogelj Ministrstvo za okolje in prostor, Sektor za urbani razvoj in zemljiško politiko, Ljubljana E-pošta: asa.rogelj@gov.si Rok Klemenčič Ministrstvo za okolje in prostor, Sektor za urbani razvoj in zemljiško politiko, Ljubljana E-pošta: rok.klemencic@gov.si Viri in literatura Evropska komisija (2014): Ex-ante assessment methodology – volume V (urban and territorial development), Financial instruments for urban and territorial development. https://www.fi-compass.eu/sites/default/files/ publications/manual_vol-V_ex-ante-assessment-fi-urban-development. pdf (sneto 22. 6. 2017). Hladnik, J., idr. (2002): Politika urejanja prostora Republike Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje, Ljubl- jana. Internet 1: http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/ podrocja/urbani_razvoj/Dogovor_Amsterdam_slo.pdf (sneto 29. 6. 2017). Internet 2: http://urbact.eu/csi-europe-financial-instrumentstoolkit (sneto 22. 6. 2017). Koželj, J., idr. (2016): Merila in kriteriji za določitev degradiranih urbanih območij. http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/urbani_razvoj_in_ zemljiska_politika/merila_in_kriteriji_za_dolocitev_degradiranih_urba- nih_obmocij_strokovna_studija/ (sneto 29. 6. 2017). PwC svetovanje d. o. o. (2015): Predhodna ocena finančnih instrumentov v Sloveniji, Ljubljana. Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (2015): Operativni program za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020, Ljubljana. Združeni narodi (2017): New Urban Agenda (English). Dostopno na: http://habitat3.org/wp-content/uploads/NUA-English.pdf (sneto 29. 6. 2017). 28. Sedlarjevo srečanje – Financiranje projektov urbane regeneracije z uporabo različnih virov financiranja Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 74 28. Sedlarjevo srečanje – L. IVANIČ, J. ČERVEK Luka IVANIČ Jernej ČERVEK Prenovljen zakon o urejanju prostora z vidika prenove mest in urbanih naselij V prispevku je predstavljena prenova v prenovljenem zakonu o ure- janju prostora. Pri prenovi izhajamo iz stališča, da je prostor omeje- nega dobrina, zato z njim ravnamo spoštljivo in ga varujemo. Zaradi različnih razlogov, ekonomskih, pravnih ali drugih, prihaja do različ- nih stopenj razvrednotenja prostora, predvsem v mestih in drugih urbanih naseljih, kar vodi v nove širitve naselij. Predstavljeni so ob- stoječi trenutno veljavni prostorski dokumenti v Sloveniji in drugih evropskih državah – Nemčiji, Avstriji, Švici in Veliki Britaniji (Angliji in Walesu). Na podlagi stanja v prostoru, obstoječe prostorske zako- nodaje ter izhajajoč iz pobud javnosti, primerljive tuje zakonodaje in dobrih praks se prenova v predlogu zakona o urejanju prostora obravnava kot mešanica uporabe splošnih in posamičnih pravnih ak- tov, dejanskih ravnanj in drugih ukrepov, ki bodo ustrezali številnim in zelo raznovrstnim okoliščinam, zaradi katerih je prenova potrebna in do katerih lahko pride med njo. Ključne besede: prenova, prostorska zakonodaja, prostorski akti, prostorski ukrepi 1 Uvod Prostor je omejena dobrina, zato z njim ravnamo spoštljivo in ga varujemo. Načrtovanje v  prostoru mora biti trajnostno naravnano, pri čemer je poudarek na varovanju narave in ohra- njanju kulturne dediščine. Pri razvoju naselij ima notranji ra- zvoj prednost pred širitvijo na nepozidana zemljišča, prenova pa prednost pred novogradnjo. Prispevek obravnava ukrepe predlaganega zakona o urejanju prostora pri trajnostnem na- črtovanju, prenovi in širitvi ter različne možnosti oživitve opuščenih zemljišč, stavb in gradbišč, ki so zaradi stanja lahko problem za okolico, predvsem kadar je investitor v odnosu do nepremičnine pasiven. Različni razlogi, ekonomski ali pravni, ustvarjajo v mestih zapuščene stavbe, zaraščanje nepozidanih zemljišč, gradbišča čakajo na nadaljevanje gradenj, medtem pa se na obrobjih mest z občinskimi prostorskimi akti kmetijske površine spreminjajo v ugodna zazidljiva stavbna zemljišča. Posamezne opuščene nepremičnine negativno vplivajo na svojo okolico in jo počasi degradirajo, medtem ko z ustavo zaščiteno zasebno lastništvo preprečuje in upočasnjuje posege v kakovostno obnovo, prenovo in novogradnjo. Stanje se sto- pnjuje do te mere, da degradirani predeli v mestnih središčih in tudi posamezne opuščene stavbe oziroma opuščeni deli stavb vodijo v opuščanje programov v mestnem središču in selitev v nova primestna središča. K temu pripomore tudi slaba pro- metna ureditev mestnih središč, ki jo uspešno rešujejo novi trgovsko-zabaviščni centri na obrobju z masovnimi parkirišči. Gradnja novih trgovskih, poslovnih in industrijskih predelov zunaj mesta, na nepozidanih kmetijskih zemljiščih, je naj- hitrejši postopek za doseganje zasebnih interesov, hkrati pa negativno vpliva na razvoj mesta in nepozidan prostor, ki je omejena dobrina. Kje je meja med javnim in zasebnim interesom v naseljih, predvsem v mestih? Ko stanje pripelje do propada kulturne dediščine lokalnega oziroma celo nacionalnega pomena, ko opuščeni objekt ogroža zdravje in življenje ljudi ter okolico, opuščeno in vse bolj degradirano območje pa je neprivlačno za turizem, nove programe in investicije, kar negativno vpliva na socialni in gospodarski razvoj posameznega kraja. Za doseganje kakovostnejših in ljudem prijaznih naselij so potrebni večja zainteresiranost širše javnosti za prostorske spremembe, izvedljivi ukrepi na podlagi kakovostnih določb v prostorskih predpisih in večja strokovna odgovornost sode- lujočih akterjev. V nadaljevanju je zato predstavljen pregled nad veljavnimi slovenskimi prostorskimi predpisi, od strateških usmeritev in Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 7528. Sedlarjevo srečanje – Prenovljen zakon o urejanju prostora z vidika prenove mest in urbanih naselij zakonskih podlag za ukrepanje do različnih praks, ki se upo- rabljajo v prostoru. Predstavljeni bodo tudi primerljivi tuji predpisi s področja trajnostne gradnje, prenove, razvoja in vzdrževanja naselij, ki predlagajo usmeritve pri razvoju mest, predpisujejo pogoje pri načrtovanju in posamezne ukrepe, ter predlog za bolj vzdržen prostorski razvoj in prenovo v predlogu novega Zakona o urejanju prostora (ZUREP-2). 2 Prostorski dokumenti Poglavje obravnava veljavne prostorske dokumente RS, ki jih primerjamo s prostorskimi dokumenti drugih držav. Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Ur. l. RS, št. 76/04 in 33/07  – ZPNačrt; v  nadaljevanju: OdSPRS) je temeljni državni dokument, ki opredeljuje cilje in usmeritve za prostorski razvoj države. Usmerja politike, strategije in progra- me drugih področij, ki vplivajo na prostorski razvoj, je podlaga za pripravo državnih, regionalnih in lokalnih prostorskih načr- tov ter sredstvo za obvladovanje zasebnih pobud in interesov v smeri uresničevanja sprejetih ciljev prostorskega razvoja. OdSPRS na začetku navaja vsebinski pomen pojmov, ki so uporabljeni v odloku in so podlaga za druge prostorske pred- pise, med katerimi so degradirana urbana območja in degra- dirano območje, lokacijska privlačnost mesta, mesto, naselja, razpršena gradnja in razpršena poselitev, reurbanizacija, revi- talizacija in središče mesta. OdSPRS postavlja pri razvojnih poselitvah v ospredje notra- nji razvoj naselij, in sicer prenovo naselij, kulturne dediščine in degradiranih območij, ter prenovo starih industrijskih in rudarskih območij. Notranji razvoj naselja ima prednost pred širjenjem na nova območja. Prvenstveno se zagotavlja boljšo izkoriščenost in kvalitetnejšo rabo praznih in neprimerno izkoriščenih zemljišč v naselju (opuščenih ali neprimernih lokacij, industrijskih kompleksov in podobno). Notranji razvoj naselja in racionalno rabo zemljišč se uresničuje tudi s spre- membo rabe obstoječih objektov in zemljišč, z zgostitvami ekstenziv- no izrabljenih poseljenih površin, s prenovo, obnovo, reurbanizacijo, rekonstrukcijo in sanacijo degradiranih območij, s katerimi se poleg prostorskih ciljev upošteva tudi možnosti za gospodarski razvoj, re- ševanje socialnih problemov in kvalitetnejše bivanje ob upoštevanju potencialne ogroženosti. Ob tem se zagotavlja uravnoteženo razmerje med grajenimi in zelenimi površinami v naselju in povezave z odprto krajino. Med ukrepi za izvajanje prostorske strategije so nujni predvsem usmerjeni programi za večjo izkoriščenost premalo pozidanih, opuščenih ali še nepozidanih stavbnih zemljišč, sanacijo degra- diranih območij in celostno ohranjanje naselij s poudarkom na varovanju kulturne dediščine. OdSPRS kot krovni prostorski dokument prepozna degradi- rana območja in opuščene predele urbanih naselij in usmerja razvoj prioritetno na ta območja, pred širitvijo na nepozida- no okolico mesta. Državni, regijski in občinski prostorski akti (DPN, RPN, OPN in OPPN) v svojih dokumentih povzemajo usmeritve iz strategije in jo v izvedbenem delu izvajajo v okviru predpisanih pogojev. Uredba o prostorskem redu Slovenije (Ur. l. RS, št. 122/04 in 33/07  – ZPNačrt) določa pravila za urejanje prostora, ki se uporabljajo za prostorsko načrtovanje, določanje namenske rabe, meril in pogojev za urejanje prostora, pripravo strokov- nih podlag ter pripravo poenotenih in strokovnih prostorskih aktov. Med pravili za načrtovanje poselitve ter zagotavljanje varčne in učinkovite rabe prostora je v 23. členu poudarjeno izkoriščenje nepozidanih ali slabo izkoriščenih stavbnih zemljišč, pri čemer se ohranjajo zelene in druge javne površine, sanacija degradi- ranih območij in načrtovanje razvoja na nova zemljišča, ki so povezana s komunalno opremljenimi zemljišči. Na podlagi 25. člena je pri načrtovanju poselitvenih območij mest in drugih urbanih naselij treba zagotoviti: Celovito prenovo in revitalizacijo obstoječih območij mestnih sre- dišč, vključno z zagotavljanjem ustrezno zmogljivega javnega potni- škega prometa in z večanjem faktorja izrabe prostorskih enot in to ob upoštevanju visokega deleža zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov, obstoječih kakovostnih prostorskih struktur varstva stavb- ne in naselbinske dediščine; krepitev turistične funkcije prepoznav- nih mestnih območij, zlasti mestnih središč. V nadaljevanju določa urbanistično zasnovo za območje pre- nove (27. člen), načrtovanje na nezadostno izkoriščenih ze- mljiščih (28. člen) in pogoje za dopuščanje širitve poselitvenih območij (29. člen). Zakon o prostorskem načrtovanju (Ur. l. RS, št. 33/07, 70/08  – ZVO-1B, 108/09, 80/10  – ZUPUDPP, 43/11  – ZKZ-C, 57/12, 57/12 – ZUPUDPP-A, (109/12) in 76/14 – odl. US; v  nadaljevanju: ZPNačrt) med temeljnimi načeli v 6. členu navaja načelo usmerjanja prostorskega razvoja naselij: Prostorski razvoj se usmerja in načrtuje na prostih, degradiranih in nezadostno izkoriščenih površinah znotraj obstoječih naselij, pri čemer ima prenova prednost pred novogradnjo. Z razvojem naselij se ne sme slabšati kakovost življenjskega okolja in se morajo v čim večji meri ohranjati zelene površine naselja. Širitev naselja je dopu- stna le, če znotraj obstoječega naselja nadaljnji prostorski razvoj ni Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 76 možen. Širitev naselja je treba prvenstveno usmerjati na zemljišča, ki so z vidika trajnostne rabe naravnih virov, ohranjanja najboljših kmetijskih zemljišč, ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine manj pomembna in so funkcionalno povezana z obstoječim naseljem. V primerjavi s Slovenijo so v Nemčiji, Švici, Avstriji in Veliki Britaniji prostorski predpisi (področje prostorske in gradbene zakonodaje, urejanja, razdelitev države ipd.) različno urejeni glede na upravno ureditev posamezne države, vendar so si glede načrtovanja v prostoru podobni. Zakonodaja v nemških deželah pozna delitev prostorskih in gradbenih dokumentov na štirih ravneh načrtovanja, to je na zvezni, deželni, regionalni in lokalni (občinski) ravni. Zvezni zakon o graditvi (Baugesetzbuch – BauGB) v 1. členu govori o zemljiščih, ki so potrebna za gradnjo ter je z njimi treba ravnati varčno in jih varovati. Potrebe po stavbnih zemljiščih je mogo- če nadomestiti s prenovo in povečanjem pozidanosti. Posebno poglavje pa je v celoti namenjeno prenovi urbanih naselij. Na deželni ravni je zanimiv peti člen deželnega zakona Bavarske, v katerem so obravnavana nezazidana stavbna zemljišča, ki jih je treba načrtovati in vzdrževati kot zelenice in vrtove. Tudi v Švici je zakonodaja urejena na zvezni ravni in na ravni kantonov. Zvezni zakon o prostorskem načrtovanju (RPG) v 3. členu govori o ohranjanju pokrajine. Določa, da se mora širitev omejiti in urejati glede na zahteve prebivalstva. Med mogočimi ukrepi je navedeno izkoriščanje nezadostno uporabljenih ali neuporabljenih zemljišč v naselju. Podobno kot Nemčija in Švica ima tudi Avstrija zakonodajo urejeno na zvezni in deželni ravni, le da imajo dežele večjo avtonomijo in izvirno pristojnost za določanje pravil urejanja prostora na svojem ozemlju. Izpostavljamo zakon o prostor- skem načrtovanju zvezne dežele Štajerske (Steiermärkisches Raumordnungsgesetz 2010  – StROG), ki v 3. členu govori o  skrbni rabi naravnih virov, kot so tla, voda in zrak, gospo- darni rabi prostora, pri kateri se je treba izogibati pretiranemu širjenju naselij, med cilji pa navaja razvoj prostora od znotraj navzven in prenovo obstoječih predelov. Sistem načrtovanja v Angliji in Walesu (Velika Britanija) se ureja z načrtovalno politiko, ki jo sestavlja 25 predpisov. Tre- tji predpis, ki govori o strateških ciljih stanovanjske politike (Planning Policy Statement 3  – PPS3 Housing), v 36. točki med cilji navaja učinkovito uporabo zemljišč, pri kateri imajo prednost za razvoj prosta in opuščena območja in objekti. Prostorski dokumenti v Sloveniji so enako kot v drugih evrop- skih državah usmerjeni v  trajnostno uporabo prostora za po- selitev, pri čemer je na prvem mestu notranji razvoj. Razlika pri izvajanju predpisov med Slovenijo in drugimi evropskimi državami je predvsem v  tradiciji posamezne države, v kateri posamezen zakon ostane v veljavi nespremenjen več desetletij, posamezna nerazumevanja pa se rešujejo skozi obvezne razla- ge. Pomembna je tudi kultura projektiranja, ki je v omenjenih evropskih državah na višji ravni. 3 Podlage v predpisih za ukrepanje na državni in lokalni ravni in drugi ukrepi Slovenska mesta se kljub številnim praznim in opuščenim ze- mljiščem, stavbam in predelom, potrebnim prenove znotraj mesta, širijo na nepozidana kmetijska zemljišča. Širitve se naj- večkrat izvajajo za proizvodno dejavnost, ki jo iz mesta selijo na obrobje na najboljše kmetijske površine, dislocirane od naselja. Tak razvoj ni skladen s slovenskimi prostorskimi predpisi, ki dajejo prednost notranjemu razvoju in prenovi pred širitvijo. Pogoji za širitev so podrobno opisani v tretji in četrti točki 6. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, ki pravi: Širitev naselja je dopustna le, če znotraj obstoječega naselja nadalj- nji prostorski razvoj ni možen. Širitev naselja je treba prvenstveno usmerjati na zemljišča, ki so z vidika trajnostne rabe naravnih virov, ohranjanja najboljših kmetijskih zemljišč, ohranjanja narave in var- stva kulturne dediščine manj pomembna in so funkcionalno pove- zana z obstoječim naseljem. Podrobnejša navodila pri izdelavi OPN so zapisana v Pravilni- ku o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorske- ga načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij (Uradni list RS, št. 99/07). Ta v 33., 34. in 36. členu govori o razvoju naselja, notranjem razvoju in širitvi naselja, ki se po 40. členu podrob- neje opredelijo v urbanističnem načrtu. Skladno s predpisi so izdelane tudi splošne smernice ministrstva, pristojnega za pro- stor, ki navajajo navodila za izdelavo podrobnejših analiz rabe prostora v naselju in mogoče širitve. Potrebna je tudi večja vloga in strokovnost občine, da pred- nostno zapolnjuje prazne in slabo izkoriščene površine in spodbuja k prenovi degradiranih območij. Občine se pri za- polnjevanju praznih površin revitalizacije opuščenih zemljišč, stavb in gradbišč in prenove degradiranih območij lotevajo na različne načine, glede na stanje v prostoru. To se kaže v opu- ščenih zemljiščih, stavbah, gradbiščih in degradiranih predelih in ima različne vzroke  – od neurejenega lastništva, rezervacij zemljišč, razmer na nepremičninskem trgu, slabega odnosa la- stnika do nepremičnine do občinskih prostorskih aktov. Ob- čine se najlažje in največkrat lotijo odpravljanja težav, ko je vzrok prostorski akt. Občinski prostorski akt je lahko zastarel in ne sledi več razvoju mesta, želje investitorjev so drugačne 28. Sedlarjevo srečanje – L. IVANIČ, J. ČERVEK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 77 od predpisanih prostorskih pogojev ali pa je za obravnavano območje predviden občinskih podrobni prostorski načrt. Pri spremembah občinskih prostorskih aktov občine prisluhnejo željam investitorja in občanom, vendar morajo še vedno glede na svojo strokovnost in stanje v prostoru predpisati pogoje, ki izražajo kakovosti mesta. 4 Predlog Zakona o urejanju prostora (ZUREP-2) Predlog Zakona o urejanju prostora (ZUREP-2) razveljavlja Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), Zakon o ureja- nju prostora (ZUREP-1) in Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP) ter zdru- žuje vsebino treh zakonov na enem mestu v krovnem zakonu. Urejanje prostora po novem obsega prostorsko načrtovanje, celovito umeščanje, ukrepe zemljiške politike, instrumente spremljanja stanja v prostoru in zagotavljanje s tem povezanih informacijskih storitev. Predlog Zakona o urejanju prostora (ZUREP-2) v 2. členu med nameni urejanja prostora navaja: Doseganje trajnostnega prostorskega razvoja s celovito obravnavo, va- ruje prostor kot omejeno naravno dobrino, dosega prostorsko uskla- jene in medsebojno dopolnjujoče večfunkcijske razmestitve različnih dejavnosti v prostoru, zagotavlja racionalno rabo prostora in ohranja prostorske zmogljivosti za sedanje in prihodnje generacije in prispeva k varstvu okolja, ohranjanju narave, varovanju kulturne dediščine, krajine, kmetijskih zemljišč z visokim pridelovalnim potencialom ter drugih kakovosti prostora. V nadaljevanju so nameni in cilji izraženi v načelih, med dru- gim v 6. členu (načelo trajnostnega prostorskega razvoja): Trajnostni prostorski razvoj se zagotavlja tako, da izmed možnosti za razvoj izberemo tisto, ki je za uresničevanje interesov razvoja in obenem za ohranjevanje kakovostnega življenjskega prostora in dru- gih varstvenih interesov najboljša,« ter v 8 členu (načelo usmerjanja poselitve): »Usmerjanje poselitve se izvaja z zagotavljanjem racional- ne rabe prostora, pogojev za kakovostno in zdravo življenjsko okolje, uravnotežene razmestitve površin za bivanje in izvajanje družbenih, storitvenih, proizvodnih in prostočasnih dejavnosti, učinkovito in enakovredno dostopnost prebivalstva do dobrin, pogojev za razvoj gospodarstva in dostopnost delovnih mest, pogojev za gradnjo in obratovanje gospodarske infrastrukture ter z ohranitvijo ali obliko- vanjem identitete prostora. V drugem delu zakona se nameni, cilji in načela konkretizi- rajo v temeljnih pravilih, med katerimi so z vidika prenove pomembni ti členi: • 17. člen (sodelovanje in usklajevanje pri oblikovanju in sprejemanju odločitev glede prostorskega razvoja): Usklajevanje interesov poteka tako, da se doseže trajnostni pro- storski razvoj glede na potrebe družbe, razpoložljivost in kako- vost prostorskih potencialov za posamezne dejavnosti ter da se upoštevajo obstoječe kakovosti naravnih in ustvarjenih sestavin. • 18. člen (vrednotenje vplivov): Pri urejanju prostora se odločitve sprejemajo na podlagi vrednote- nja njihovih vplivov na gospodarstvo, družbo in okolje. Vrednote- nje vplivov se izvaja v postopku priprave prostorskih aktov, ko so še odprte različne možnosti rešitev in se lahko izbere takšna rešitev, ki je vsestransko sprejemljiva in ugodno ovrednotena. • 20. člen (racionalna raba prostora): Pri urejanju prostora se racionalna raba prednostno dosega s pre- novo ter spremembo rabe obstoječih razvrednotenih in poseljenih območij, pri čemer ima prenova prednost pred novo pozidavo. • 21. člen (prepoznavnost naselij in krajine): Pri prostorskem načrtovanju naselij je treba varovati podobo, merilo in krajinski okvir, predvideti sanacijo razvrednotenih ob- močij in ustvarjati novo arhitekturno in krajinsko prepoznavnost v sožitju z obstoječimi kakovostmi prostora. Prostorski razvoj na- selij se prilagaja reliefnim oblikam, omrežjem vodotokov, smerem gospodarske infrastrukture ter smerem in konfiguraciji pozidave. Pri tem je treba spoštovati značilnosti prostora, varovati naravo in kulturno dediščino, poudarjati oblikovne vrednote naselja in varovati kakovostne dominantne poglede. • 24. člen (razvoj poselitve): Razvoj poselitve se praviloma načrtuje znotraj ureditvenih obmo- čjih urbanih naselij, izjemoma pa kot njihova širitev.« 26. člen (notranji razvoj naselja): »Pri načrtovanju notranjega razvoja na- selja je treba zagotavljati: kakovostno prenovo naselja ali njegovega dela, ki ima prednost pred novo pozidavo ali nadomestno gradnjo; boljšo izkoriščenost in kvalitetnejšo rabo praznih in neprimerno izkoriščenih ali razvrednotenih zemljišč v ureditvenem območju naselja; ohranitev ali vzpostavitev uravnoteženega razmerja med grajenimi in zelenimi površinami v naselju; zgoščanje ekstenzivno izrabljenih zemljišč do dopustne stopnje izkoriščenosti zemljišč. • 27. člen (širitev ureditvenega območja naselja): Širitev ureditvenega območja naselja je dopustna, če: razvoja ni mogoče zagotoviti z notranjim razvojem v ureditvenem območju naselja in je izkoriščena večina prostih površin, ki so primerne 28. Sedlarjevo srečanje – Prenovljen zakon o urejanju prostora z vidika prenove mest in urbanih naselij Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 78 za zgostitve, prenovo ali spremembo rabe; je v regionalnem pro- storskem planu utemeljeno izkazano, da se zaradi demografskih gibanj in razvojne zmogljivosti naselja večajo potrebe po zazidlji- vih zemljiščih. Medtem ko so v prvem delu zakona navedeni cilji, nameni, na- čela in pravila, se ta morajo upoštevati in uresničevati prek dru- gega dela zakona, ki govori o načrtovalskih orodjih in ukrepih. Predlog ZUreP-2 že v 3. členu (izrazi) opredeljuje prenovo območja /…/ kot zbir različnih dejavnosti za oživitev razvrednotenega obmo- čja, s katerimi se, s pomočjo instrumentov prostorskega načrtovanja in zemljiške politike ter drugimi ukrepi, zagotovi ohranitev kako- vostnih grajenih struktur ter izboljšanje funkcionalnih, tehničnih, prostorsko-oblikovalskih, bivalnih, gospodarskih, socialnih, kultur- nih in okoljskih razmer. Že definicija nakazuje, da prenova ni enopomenski oziroma posamičen postopek ali akt, temveč gre za mešanico uporabe splošnih in posamičnih pravnih aktov, dejanskih ravnanj in drugih ukrepov. ZUreP-2 tako ne opredeljuje enotnega pro- cesa prenove, temveč nosilcu prenove ponuja inštrumentarij načrtovalskih orodij in ukrepov zemljiške politike, s katerimi je mogoče obravnavati različne okoliščine oziroma različne stopnje razvrednotenja. Na načrtovalski ravni so to občinski prostorski načrt (OPN), novost med akti, odlok o urejanju podobe naselij in krajine, še zlasti pa namenski (OPPN), na ravni ukrepov pa predvsem ukrepi pri prenovi s pogodbenimi mehanizmi in možnostjo začasne rabe prostora, dalje odredi- tev vzdrževanja, v odvisnosti od vrste prenove in potrebnih ukrepov pa tudi mehanizmi razlastitve in prisilne služnosti, vzpostavitev ali ukinitev režima javnega dobra, taksa zaradi ne- izkoriščenosti stavbnih zemljišč, ne nazadnje pa tudi (upravna) komasacija. V sklop prenove lahko prav tako spadajo naloge na področju opremljanja stavbnih zemljišč. Zunaj zakona o urejanju prostora pa bo prenova najverjetneje zahtevala tudi uporabo instrumentov po zakonu o varstvu kulturne dediščine, stvarnopravnem zakoniku, stanovanjskem zakonu, zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih sku- pnosti ter drugih povezanih predpisih. Vprašanjem prenove se najverjetneje ne bo dalo izogniti niti ob koncipiranju in sprejemanju nepremičninskega davka (če in ko bo ta aktualen). 5 Sklep Nosilec prenove tako v zakonu nima določenega samo enega celovitega postopka s predpisanimi koraki oziroma recepta za vodenje prenove, saj to niti ne more biti predmet zakona niti ne bi bilo mogoče takega recepta določiti tako, da bi ustrezal številnim in zelo različnim okoliščinam, zaradi katerih je pre- nova potrebna in do katerih lahko pride med njo. Prenova je projekt, ki zahteva premišljeno vodenje in uporabo različnih možnosti, ki jih daje zakonodaja. Luka Ivanič Ministrstvo za okolje in prostor, Služba za sistem okolja in prostora, Dunajska cesta 48, 1000 Ljubljana E-pošta: luka.ivanic@gov.si Jernej Červek Ministrstvo za okolje in prostor, Služba za sistem okolja in prostora, Dunajska cesta 48, 1000 Ljubljana E-pošta: jernej.cervek@gov.si Viri in literatura Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (OdSPRS) (Uradni list RS, št. 76/04 in 33/07 – ZPNačrt). Uredba o prostorskem redu Slovenije (Uradni list RS, št. 122/04 in 33/07 – ZPNačrt). Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) (Uradni list RS, št. 33/07, 70/08 – ZVO-1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 43/11 – ZKZ-C, 57/12, 57/12 – ZUPUDPP-A, 109/12, 76/14 – odl. US in 14/15 – ZUUJFO). Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij (Uradni list RS, št. 99/07). Baugesetzbuch – BauGB – država Nemčija. Bayerische Bauordnung (BayBO) – Zvezna dežela Bavarska (država Nemčija). Bundesgesetz über die Raumplanung (RPG) – država Švica. Steiermärkisches Raumordnungsgesetz 2010 (StROG) – Zvezne dežele Štajerske (država Avstrija). Planning Policy Statement 3 – PPS3 Housing – država Velika Britanija. 28. Sedlarjevo srečanje – L. IVANIČ, J. ČERVEK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 79 Lučka AŽMAN MOMIRSKI Pogajanja deležnikov v procesu urbane regeneracije Pri prostorskih usmeritvah in rešitvah prihaja zaradi različnih intere- sov do nasprotij med deležniki. Posledično različne ravni načrtoval- skega procesa postajajo nejasne in negotove. Za uskladitev javnih in zasebnih interesov so ključna pogajanja med akterji, zato postajajo ta neizogiben korak v načrtovalski praksi. S pogajanji je mogoče pri- dobiti ustrezno podlago za izvajanje načrtov ter izpolnjevanje indi- vidualnih in kolektivnih načrtov. Posebno pogajalski procesi urbane regeneracije potekajo v zapletenih okoliščinah, ker v njih svoj interes izraža veliko število akterjev. Deloma so take razmere povezane z nerazumevanjem pojma urbane regeneracije, ki je transdisciplinarno področje. Urbano regeneracijo opredeljujejo številne definicije, neka- tere se osredotočajo na področje procesov prostorskega načrtovanja, 28. Sedlarjevo srečanje – Pogajanja deležnikov v procesu urbane regeneracije druge na vodilno vlogo javnega sektorja pri vodenju in doseganju rezultatov urbane regeneracije, tretje na sodelovanje skupnosti v pro- cesu urbane prenove. V raziskavi bomo predstavili simulacijo interak- cij deležnikov javnega in zasebnega sektorja za izboljšanje končne prostorske ureditve urbane regeneracije degradiranega urbanega območja železniške postaje v Kranju. Žal v praksi do pogajanj ne pride, ker proces pogajanj ni ustrezno razumljen in ker ni zaupanja akterjev, da je lahko proces pogajanj resnično uspešen. Ključne besede: prostorsko načrtovanje, urbana regeneracija, po- gajanja 1 Uvod Prostorski načrtovalci se v praksi redno srečujejo z okolišči- nami, kjer pri prostorskih usmeritvah in rešitvah prihaja do nasprotij med deležniki, ki imajo različne interese. Posledično ravni načrtovalskega procesa postajajo nejasne in negotove. Za uskladitev javnih in zasebnih interesov so ključna pogajanja med akterji, zato postajajo ta neizogiben korak v načrtoval- ski praksi. S  poskusi doseči soglasje ter sporazum javnih in zasebnih partnerjev pri prostorskih intervencijah je mogoče pridobiti ustrezno podlago za izvajanje načrtov ter izpolnje- vanje individualnih in kolektivnih načrtov. Taka pogajanja se razlikujejo od izmenjave mnenj ali razprave, v katerih udele- ženci iščejo razumevanje in pomen stališč deležnikov. Nekateri raziskovalci imenujejo tako načrtovanje pogajalsko planiranje (Cirolia in Berrisford, 2017). Načrtovanje je zaporedje dejanj, ki vodi do zastavljenega cilja ali ciljev. Prostorsko načrtovanje je posebna zvrst načrtovan- ja. Osredotočeno je na vzpostavljanje prostorskega reda in se razlikuje od drugih oblik načrtovanja oziroma akcij. Njegovi dosežki so prostorski načrti. Pogajanja so del korakov v ob- dobju uresničitve prostorskih načrtov. Posebno pogajalski procesi urbane regeneracije potekajo v za- pletenih okoliščinah, ker med temi pogajanji svoj interes izraža veliko akterjev. Deloma so take razmere povezane z  nerazu- mevanjem pojma urbane regeneracije, ki je transdisciplinarno področje. Urbano regeneracijo opredeljujejo številne definicije, nekatere se osredotočajo na področje procesov prostorskega načrtovanja, druge na vodilno vlogo javnega sektorja pri vo- denju in doseganju rezultatov urbane regeneracije, tretje na sodelovanje skupnosti v procesu urbane prenove. V raziskavi bomo predstavili simulacijo interakcij deležnikov javnega in zasebnega sektorja za izboljšanje končne prostorske ureditve urbane regeneracije degradiranega urbanega območja železniške postaje v Kranju. Raziskava je bila izvedena v okviru evropskega projekta Cobraman. 2 Območje železniške postaje v Kranju Vse od izgradnje gorenjske železnice je raba območja železniške postaje v Kranju povezana s transportom, špedicijo, skladiščen- jem surovin, izdelkov in trgovino. Ob izgradnji gorenjske želez- niške proge leta 1870 so na tej lokaciji zgradili železniško posta- jo in železniška skladišča (slika 1). Leta 1958 je bil na pobudo podjetja Merkur ustanovljen Konzorcij za gradnjo centralnih Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 80 28. Sedlarjevo srečanje – L. AŽMAN MOMIRSKI skladišč v Kranju. Konzorcij je leta 1959 začel graditi velika skladišča pri železniški postaji. Nadaljnje širjenje Merkurja ob železniški postaji je ustavila izgradnja nove obvoznice. Na območjih ob Savi so večinoma locirane velike proizvod- ne hale. Posebej izstopa večnadstropna proizvodno-poslovna stavba (Aquasava, Kolodvorska, Iskraemeco, Planika). Delež zazidanosti je na vseh območjih razmeroma nizek, saj velik delež zemljišč sestavljajo odprta tovarniška dvorišča in skla- dišča. Na nekaterih območjih (ob Savski cesti, v Savski loki za Iskraemecom in na območju Ulice Mirka Vadnova) je tudi stanovanjska zazidava, ki je bila deloma zgrajena v obdobju, preden se je območje razvilo kot proizvodno, deloma pa je stanovanjska zazidava načrtno zgrajena delavska kolonija (kot primer v Savski loki). Lastniška struktura območja je sestavljena iz zemljišč v zasebni lasti, zemljišč v lasti podjetij in zemljišč v lasti Mestne občine Kranj (slika 2). Razvojne investicije so različne: lastniki so iz- razili interes za oddajo poslovnih prostorov in prihodnji razvoj gostinske dejavnosti. Občina meni, da Kranj potrebuje tržnico in koncertno dvorano, prostorska umestitev obeh pa je proble- matična. Tržnica se je že poskušala locirati v staro mestno jedro, Kranj pa ima tudi manjšo tržnico na Planini. Prva razvojna faza predvideva povečano gostoto zazidave, vzpostavitev no- vih programov in zasnovo mestnega infrastrukturnega vozlišča. Predlog prve faze ne zagotavlja oziroma ne omogoča uporabe pritličja stavb in potencialno kakovostnih ambientov za javno rabo. Predlog upošteva le posamičen interes lastnika oziroma lastnikov in zahteve prostorskih dokumentov oziroma delni interes občine. Ker v tej fazi razvoja ne pride do usklajevanja interesov, predlog ni optimalen ne za občino ne za zasebne lastnike. 3 Nadgradnja prostorske ureditve lokacije s pogajanji V drugi razvojni fazi predlog ureditve (preglednica 1) nadgra- di prostorski predlog prve razvojne faze. Če lastnik območja Slika 1: Območje železniške postaje v Kranju (foto: Gašper Kociper) Slika 2: Lastniška struktura območja železniške postaje v Kranju (vir: Ažman Momirski idr., 2012) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 81 dovoli javno rabo nove stavbe koncertne dvorane, se poveča število etaž za eno etažo v stavbah lastnika. Vzpostavitev no- vega javnega programa pa odpre nadaljnje možnosti razvoja oziroma povečevanja javnih in zasebnih površin. V tretji razvojni fazi predlog (preglednica 2) ureditve nadgra- di predlog ureditve druge razvojne faze. Z gradnjo parkirne hiše je dopolnjen sistem P  &  R in povečano število parkirišč za lastniška stanovanja. Stavba nakupovalnega in trgovskega centra je sicer javnega značaja, vendar zagotavlja lastniku velik kapitalski prihodek pri uporabi ali oddaji poslovnih prostorov. V četrti razvojni fazi (preglednica 3) predlog ureditve nadgradi predlog ureditve tretje razvojne faze. Če lastnik območja do- voli javno rabo pritličij v stavbah vzdolž rečnega brega, se za eno etažo poveča število etaž in površina v teh stavbah. Četrta razvojna faza pomeni konec pogajanj, ki lastniku zagotavlja- jo eno tretjino več zazidalnih površin, mestnim funkcijam pa Preglednica 1: Obseg predloga ureditev v drugi razvojni fazi Prometna infrastruktura Ureditev krožišča. Prestavitev poteka regionalne ceste (vzporedne s strugo reke Save) v območje infrastrukturnega koridorja (vzporedno z železniško progo). Vzpostavitev pešpovezave prek novega pešmostu med območjem starega mestnega jedra in območjem železniške postaje. Vzpostavitev promenade ob reki Savi (kolesarska pot in pešpot). Programi Ohranitev železniške postaje z javnim in internim delom postaje ter novo informacijsko točko. Premestitev avtobusne postaje. Ureditev garaž za sistem P & R. Ureditev regionalne uprave. Stavbe Ohranitev stavbe železniške postaje in dela stavb na severu (varovana kulturna dediščina). Ohranitev stavbe M4 na lastniški parceli. Ohranitev stavb na območju 2. Rušitev druge obstoječe zazidave in nadomeščanje z novo zazidavo. Vir: Ažman Momirski idr., 2012 Preglednica 2: Obseg predloga ureditev v tretji razvojni fazi Programi Umestitev programa koncertne dvorane. Stavbe Ohranitev stavbe M4 na lastniški parceli. Gradnja stavbe koncertne dvorane na križišču pešprometnic: pešmostu in promenade. Stavba je dostopna iz infrastrukturnega vozlišča (železniška postaja, avtobusna postaja, P & R). Stavbam M1, M2, M3 se doda eno nadstropje. Vir: Ažman Momirski idr., 2012 Preglednica 3: Obseg predloga ureditev v četrti razvojni fazi Programi Ureditev parkirne hiše. Ureditev trgovskega in nakupovalnega središča. Stavbe Gradnja stavbe parkirne hiše. Gradnja stavbe trgovskega in nakupovalnega središča. Vir: Ažman Momirski idr., 2012 dodajajo programe, kot so koncertna dvorana, parkirne hiše v več etažah in javna pritličja. Hkrati je omogočeno kakovostno oblikovanje javnih ambientov in trgov. 4 Sklep Zakaj v procesu prostorskega načrtovanja večinoma ne pride do pogajanj? Predvsem zato, ker proces pogajanj ni ustrezno razumljen in ker ni zaupanja akterjev, da pogajanja resnično delujejo in da je končni rezultat pogajanj položaj, ki bo prinesel koristi vsem akterjem pogajalskega procesa. Pogajanja postavl- jajo pod vprašaj avtoriteto javne administracije in njene hie- rarhije, saj uveljavljajo heterarhijo. Poleg tega so na območjih mestnih središč bistveno drugačna kot na območju na robu mesta, ker so vanje vključeni drugi deležniki in je dinamika interesov drugačna. Če temeljijo rezultati prostorskega načr- tovalskega procesa na pogajanjih, je med pogajanji treba jasno in včasih tudi javno opredeliti, o katerih elementih načrta se 28. Sedlarjevo srečanje – Pogajanja deležnikov v procesu urbane regeneracije Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 82 je mogoče pogajati in sklepati kompromise. Tako izhodišče v proces načrtovanja vpeljuje načelo razvidnosti, jasnosti in tran- sparentnosti. Pomanjkanje uporabe tega načela v slovenskem prostoru je znano dejstvo. Čeprav kompromisne rešitve niso vedno uresničljive, proces pogajanj pogosto razkrije vsaj vzroke nasprotovanj med deležniki. Dr. Lucija Ažman Momirski, izr. prof., u. d. i. a. Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani E-pošta: lucija.azman@fa.uni-lj.si Viri in literatura Ažman Momirski, L., Berčič, T., Kociper, G., Panker, A., in Sovinc, P.(2012): Innovative spatial document for the degraded urban area of the Kranj railway station. Ljubljana. Cirolia, L. R., in Berrisfor, S. (2017): Negotiated planning: Diverse trajec- tories of implementation in Nairobi, Addis Ababa, and Harare. Habitat International, št. 59, str. 71–79. 28. Sedlarjevo srečanje – L. AŽMAN MOMIRSKI Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 8328. Sedlarjevo srečanje – Prenova degradiranih območij v Kranju Boštjan COTIČ Prenova degradiranih območij v Kranju Članek obravnava problematiko degradiranih območij v Mestni ob- čini Kranj in različne pristope k reševanju te problematike. Posebej je poudarjena pomembnost vključevanja občinske uprave v med- narodne in domače razvojne in raziskovalne projekte ter potenciali za kakovostnejši prostorski razvoj, ki izhajajo iz pridobivanja znanj in izmenjave izkušenj skozi tovrstno sodelovanje. Predstavljena sta tudi projekta COBRAMAN in LUMAT, ki se osredotočata predvsem na prenovo in reaktivacijo opuščenih industrijskih območij. Mestna občina Kranj je aktivna tudi na področju prenove starega mestnega jedra in velikih stanovanjskih sosesk. Leta 2008 je naročila razvojno- -raziskovalni projekt Prenova stanovanjske soseske Planina, s katerim je želela pripraviti strategijo celovite prenove soseske in omogočiti tak razvoj soseske, ki bo tudi v prihodnosti prebivalcem omogočal pogoje bivanja, ki so primerljivi s tistimi v novih soseskah. Ključne besede: Kranj, prenova, degradirana območja, industrija, stanovanjske soseske 1 Uvod Kranj je še danes industrijsko mesto, čeprav je veliko tovarn v preteklih dvajsetih letih propadlo. V Kranju je bila zelo po- membna tekstilna industrija, ki pa je zaradi vplivov iz doma- čega, predvsem pa globalnega okolja v glavnem propadla ali se preselila v območja s cenejšo delovno silo. Kljub veliki količini opuščenih območij nekdanje industrije so se nova nakupoval- na središča načrtovala in izvajala pretežno na še nezazidanih zemljiščih (ang. greenfield development). Zgradile so se popol- noma nove poslovno-trgovske cone, ki so uničile prvovrstna kmetijska zemljišča. Med najbolj sporne spada prav gotovo cona na Primskovem, kjer prevladujeta Mercator in Merkur, problematične pa so tudi umestitve centrov Qlandia in Tuš ob cesti Boštjana Hladnika. Poleg tega je z izgradnjo gorenjske avtoceste krožišče na Primskovem postalo glavni vstop v mesto, torej bi bilo z urbanistično-arhitekturnega vidika na tem mestu treba umestiti objekte mestnega značaja s poudarjeno iden- titeto, ne pa generičnih škatel nakupovalnih središč. Načela trajnostnega razvoja so se v  Kranju uveljavila šele razmeroma pozno. Vsaj zadnjih 10 let je glavni poudarek pri prostorskem načrtovanju Kranja na prenovi in ponovni uporabi obstoje- čih zazidanih območij ter preprečevanju širjenja na območja greenfield. 2 Demografska slika Kranja in odnos do Ljubljane Kranj je po številu prebivalcev tretje največje mesto v Sloveniji (preglednica 1), čeprav v  slovenski javnosti večkrat prevlada občutek, da sta Celje in Koper večji mesti. Zanimivo, tudi Wikipedija navaja, da je Kranj četrto največje mesto in kot vir navaja Statistični urad RS. Poleg tega je glede na uradne statistične podatke Kranj mesto, ki beleži pomembno rast šte- vila prebivalcev (preglednica 1). Glede na podatke o povprečni starosti prebivalcev in glede na število živorojenih na 1.000 prebivalcev (preglednica 2) lahko upravičeno domnevamo, da bo Kranj tudi v prihodnosti rastel hitreje kot Celje in Koper ter tako ohranil naziv tretjega največjega mesta v državi. Hkrati Preglednica 1: Število prebivalcev leta 2008 in leta 2017 in indeks rasti Kraj/mesto Število prebivalcev leta 2008 Število prebivalcev leta 2017 Indeks Celje 49.501 49.380 0,997 Koper 50.708 51.361 1,012 Kranj 53.872 56.081 1,041 Ljubljana 267.760 288.919 1,079 Maribor 113.40 111.079 0,997 Vir: Statistični urad RS, 2017 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 84 28. Sedlarjevo srečanje – B. COTIČ to tudi pomeni, da bodo verjetno potrebe po novih zemljiščih za stanovanja in druge rabe večje kot v omenjenih mestih. Po drugi strani pa to spet pomeni konkurenčno prednost zaradi večjega števila delovno aktivnih prebivalcev. Seveda Kranj ne tekmuje le s Celjem in Koprom, temveč tudi in predvsem z Ljubljano. Toda, to je predvsem tekma za ohrani- tev identitete središča regionalnega oziroma nacionalnega po- mena. Kljub jasni opredelitvi o policentričnem razvoju naše države v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije strokovne Preglednica 2: Povprečna starost prebivalcev v prvi polovici leta 2017 in število živorojenih na 1.000 prebivalcev (2015) Kraj/mesto Povprečna starost Živorojeni na 1.000 prebivalcev Celje 43,6 10,1 Koper 43,5 9,6 Kranj 42,1 11,7 Ljubljana 42,4 10,1 Maribor 44,8 8,4 Vir: Statistični urad RS, 2017 Slika 1: Funkcionalna urbana območja nacionalnih središč mednaro- dnega pomena leta 2000 (vir: Zavodnik in Drobne, 2017) Slika 2: Funkcionalna urbana območja nacionalnih središč mednaro- dnega pomena leta 2007 (vir: Zavodnik in Drobne, 2017) Slika 3: Funkcionalna urbana območja nacionalnih središč mednaro- dnega pomena leta 2015 (vir: Zavodnik in Drobne, 2017) Slika 4: Funkcionalna urbana območja vseh središč nacionalnega pomena leta 2015 (vir: Zavodnik in Drobne, 2017) študije kažejo (Zavodnik, Drobne, FGG, 2016), da je real- nost drugačna. Pogled na razvoj funkcionalnih urbanih območij (Zavodnik, Drobne, FGG, 2016) lepo pokaže, kako se je funkcionalno urbano območje (v nadaljevanju: FUO) Ljubljane širilo od leta 2000 do danes (glej slike 1, 2, 3 in 4). Vidimo lahko, da je leta 2000 FUO Ljubljane segalo do meje FUO Kranja (slika 1). Leta 2007 FUO Ljubljane že v celoti prekrije območje FUO Kranja (slika 2). V letu 2015 se FUO Kranja še dodatno razširi, in sicer do Kranjske gore na severo- zahodu in Divače za jugozahodu. To kaže na slabitev koncepta policentričnega razvoja Slovenije. Kriteriji določanja FUO v tej študiji so bili enaki kriterijem OECD, ki temelji na dnevnih migracijah. Glavne ugotovitve torej so, da ima Kranj pozitivne demograf- ske trende, kar bo sicer povečevalo pritiske na pozidavo novih prostih površin (ang. greenfield development), vendar izboljša- lo privlačnost mesta za investitorje in potencialne priseljence. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 85 Po drugi strani pa mora Kranj paziti na močno širitev vpliva Ljubljane, zaradi česar mora graditi močno lokalno oziroma regionalno identiteto in preprečevati zlivanje v aglomeracijo Ljubljane. Prostorsko načrtovanje in upravljanje prostora nudi nekatera orodja, ki lahko preprečijo omenjena tveganja in izboljšajo identiteto mesta. Urbana prenova je vsekakor eden od nači- nov, s katerimi lahko to dosežemo. 3 Urbana prenova v Kranju Urbana prenova v Kranju poteka na štirih področjih, in sicer gre za urbano prenovo starega mestnega jedra, prenovo degra- diranih industrijskih območij, prenovo velikih stanovanjskih sosesk in energetsko prenovo objektov. V tem članku sta pred- stavljeni prenova degradiranih industrijskih območij in preno- va velikih stanovanjskih sosesk, saj je na teh področjih Mestna občina Kranj med najbolj inovativnimi občinami v Sloveniji. 3.1 Prenova degradiranih industrijskih območij Izkušnje v državah, ki imajo velike težave z degradiranimi ozi- roma opuščenimi industrijskimi območji, kažejo, da ne zadošča le projektna obravnava in sanacija tovrstnih območij, temveč da se je treba problematike lotiti celostno, saj je nastajanje novih degradiranih območij kontinuiran proces (slika 5). Dejavniki, ki vplivajo, da se bodo nova degradirana območja vedno znova pojavljala, so: • spremembe industrijskih standardov, • spremembe bivalnih standardov, • spremembe nakupovalnih navad, • drugi nepredvidljivi razlogi. Tako mora torej tudi prenova tovrstnih območij postati konti- nuiran proces. Ni torej dovolj, da samo rešujemo težave, ki so v preteklosti nastale v prostoru, potrebujemo stalne izboljšave in sistemski pristop k reševanju problematike. V prostoru se pojavljajo različni tipi degradiranih območij, od katerih vsak zahteva drugačen pristop k prenovi in reak- tivaciji, predvsem pa različno vlogo občine, regije in države v  procesu prenove. Dejavniki, ki vplivajo na privlačnost de- gradiranega območja za zasebne investitorje, so predvsem lo- kacija (mikro- in makrolokacija), raven onesnaženosti, imidž lokacije in drugi dejavniki. V projektu CABERNET so razvili graf ABC (slika 6), v katerem os  x predstavlja ocenjeno ali dejansko vrednost stroška ponovne aktivacije območja, os  y pa predvideno vrednost zemljišča po prenovi območja. Ta je seveda močno vezana na mikro- in makrolokacijo. Glede na vrednost spremenljivk x in y so v projektu definirali tri glavne tipe degradiranih območij: • Tip A: predvidena končna vrednost lokacije je tako vi- soka, strošek prenove pa tako nizek, da se predvideva, da bodo take projekte razvijali zasebni investitorji, zato zanje ni predvideno sofinanciranje iz javnih virov. • Tip C: stroški sanaciji so zaradi problematične okoljske degradacije zelo visoki, poleg tega pa končna vrednost zemljišč ne bo visoka, zato ta niso zanimiva za zasebne investitorje, vendar pa je zaradi onesnaženosti ali dru- gih vidikov degradacije pomembno, da se taka območja sanirajo. V teh primerih je nujno financiranje z javnimi sredstvi. • Tip B: vključuje lokacije, ki so med tipoma A in C in so potencialno zanimive za javno-zasebna partnerstva. Cilj različnih razvojnih dokumentov in podpornih instru- mentov mora biti, da se kar najbolj zmanjša število območij, ki bi potrebovala javna sredstva za sanacijo, v korist takih, ki jih financira zasebni kapital oziroma so prenovljena z metodo javno-zasebnega partnerstva. Za prenovo degradiranih območij, ki je dolgotrajen in komple- ksen proces, so se razvila številna znanja z različnih strokovnih Slika 5: Nastajanje degradiranih območij je kontinuiran proces (vir: CABERNET, 2004a). Opomba: DUO – degradirana urbana območja regeneracija DUO: cilj 21 % v treh letih cilj: 60 % nove stanovanjske gradnje na DUO nastanek DUO 66.000 hektarjev 17.000 hektarjev najhujših DUO 28. Sedlarjevo srečanje – Prenova degradiranih območij v Kranju Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 86 področij. Pri prenovi moramo upoštevati različne vidike, ki lahko učinkovito prispevajo k uspešni prenovi degradiranega območja. Ti so: • okoljski vidik – remediacija – odstranitev toksičnih snovi iz prsti, vode ali zraka; • finančni vidik  – zagotavljanje virov za prenovo (zaseb- ni, javni in javno-zasebni kapital), poznavanje delovanja nepremičninskega trga, delovanje zasebnega kapitala  – pogajanja; • urbanistični vidiki – za izboljšanje bivalnega okolja tudi za sosednje prebivalce (npr. boljša prehodnost območja); • marketing – imidž lokacije, saj so nekatera območja kljub popolni okoljski sanaciji ostala prazna zaradi slabega slo- vesa nekdanje rabe; • vidik (industrijske) kulturne dediščine  – objekti nekda- nje industrije lahko postanejo privlačna identitetna točka v prostoru (npr. nekdanji rudniki v Essnu, v Ljubljani Mesarska ulica); • vključevanje širše javnosti, saj lahko pravočasna vklju- čenosti okoliških prebivalcev omogoči boljše rešitve za prihodnji razvoj lokacije, poleg tega pa poveča sprejemlji- vost nove investicije za sosede in s tem omogoči hitrejšo izvedbo projekta; • drugi specifični vidiki; • vidik upravljanja procesov prenove  – še posebej je po- memben zaradi kompleksnosti procesov, velikega števila deležnikov v procesu, potrebe po sodelovanju različnih strok, iskanja različnih virov financiranja itd. Na vidik upravljanja procesov prenove se je osredotočil že projekt COBRAMAN (Manager Coordinating Brownfield Redevelopment Activities, glej internet 1). Eden glavnih povodov za pripravo projekta so bile ugotovitve več EU-projektov, da je zaradi kompleksnosti prenove degradi- ranih območij treba razviti nov strokovni profil – menedžerja prenove degradiranih območij. Tak strokovnjak mora po svoji osnovni izobrazbi izhajati iz enega od področij, ki so bila opi- sana v prejšnjem odstavku, nato pa mora usvojiti vsaj osnovna znanja z vseh strokovnih področij, ki so vključena v proces ur- bane regeneracije (Cotič in Mušič, 2012): Le tako bo mogoča učinkovita komunikacije med deležniki, projekt pa bo izpeljan v predvidenem času. Projekt COBRAMAN se je sicer končal že leta 2012. Mestna občina Kranj je bila poleg UIRS partner v tem projektu in je v vsakdanje delo občinske uprave uspešno integrirala metode, predlagane v projektu. Janez Ziherl, sedanji načelnik oddelka za okolje in prostor Mestne občine Kranj, je v okviru projekta leta 2012 postal eden prvih certificiranih menedžerjev prenove degradiranih območij. Zanimiva ugotovitev med trajanjem projekta COBRAMAN je bila, da imajo praktično vse države, ki so bile udeležene v projektu, narejene evidence degradiranih območij. Ker tega v  Sloveniji leta 2008 nismo imeli, se je Mestna občina Kranj odločila, da naroči evidenco takih območij. Evidenco (slika 7) je izdelal biro Jereb Budja arhitekti, vodja projekta pa je bil Matevž Čelik. Evidentiranih je bilo 10 pomembnih območij, vrednost zemljišča (po regeneraciji) stroški regeneracije zelo privlačna DUO A: projekti zasebnega kapitala potencialno zanimiva območja razvoja B: projekti javno-zasebnega partnerstva zelo problematična DUO C: projekti z nujnim vlaganjem javnega denarja Slika 6: Tipi degradiranih območij – tip A, tip B in tip C (vir: CABERNET, 2004b). Opomba: DUO – degradirana urbana območja 28. Sedlarjevo srečanje – B. COTIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 87 za katera ki so bili analizirani prostorske značilnosti, prikaz ob- močja na ortofotu, oris razvoja območja, fotodokumentacija, struktura lastništva, struktura rabe po katastru, struktura rabe objektov in načrtovana rabo v prostorskih aktih. Projektu za izdelavo evidence degradiranih območij v Mestni občini Kranj je sledilo več projektov, ki so se ukvarjali s temati- ko popisa degradiranih območij. Prvi je bil študentski projekt, ki se je izvajal v okviru Filozofske fakultete (FF), nato pa sta leta 2016 sledila dva pomembnejša projekta, in sicer popis, ki ga je naročilo Ministrstvo za okolje in prostor  (MOP) za potrebe izvajanja trajnostnih urbanih strategij in izvajala Fa- kulteta za arhitekturo, ter raziskovalni projekt, ki ga financirata Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) kot del promocije takih con za razvoj nove industrije, izvaja pa ga Filozofska fakulteta (FF) v sodelovanju s Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo (FGG). Na sliki 8 vidimo karto rezultatov popisa s strani FA in FF (FGG). Območja, ki so označena v  rumeno-rjavih odtenkih, ponazarjajo popolno prekrivanje območij, torej enak rezultat, medtem ko območja v modrih odtenkih prikazujejo območja, ki jih je evidentirala študija Fakultete za arhitekturo, ne pa študija Filozofske fakultete (in Fakultete za gradbeništvo in geodezijo). Tudi projekt LUMAT obravnava tematiko prenove degradira- nih območij. V projektu, ki je financiran v okviru finančnega mehanizma INTERREG CENTRAL EUROPE, sodelujejo Mestna občina Kranj kot pilotni partner, Ministrstvo za okolje in prostor kot »policy maker« in Urbanistični inštitut Re- publike Slovenije kot raziskovalni partner. V projekt se kot zunanji opazovalec vključuje tudi Regionalna razvojna agen- cija Gorenjske, BSC Kranj. Glavni vsebinski poudarki pro- jekta temeljijo na učinkoviti aktivaciji degradiranih urbanih območij in tudi neizkoriščenih ali slabo izkoriščenih obstoječih poslovnih con (internet 2). Problematika upošteva tudi vidik funkcionalno urbanega območja, ki pa ni definirano le s kri- teriji OECD, ampak tudi z nekaterimi drugimi. Vpeljujejo se koncept integriranega okoljskega upravljanja, koncept ekosis- temskih storitev in koncepta industrijske simbioze. V bistvu pa želi projekt izboljšati privlačnost Kranja za nove poslovne naložbe in hkrati poskrbeti za varovanje okolja. 3.2 Prenova velikih stanovanjskih sosesk – primer soseske Planina Poleg prenove degradiranih industrijskih območij in starega mestnega jedra (ki ni tema tega članka) je Mestna občina Kranj posebno pozornost namenila tudi prenovi velikih stanovanj- Slika 7: Naslovnica evidence industrijskih degradiranih urbanih ob- močij v Kranju (vir: Čelik, 2008) Slika 8: Prekrivanje območij degradiranih območij v središču Kranja na podlagi evidence FA in FF (vir: Uršič in Miklavčič, 2017) 28. Sedlarjevo srečanje – Prenova degradiranih območij v Kranju Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 88 skih sosesk. V tem industrijskem mestu je sočasno z razvo- jem industrije po drugi svetovni vojni močno narastlo število prebivalcev. Za zagotavljanje primernega bivalnega standarda delavcev, ki so delali v novih tovarnah, je bilo zgrajenih več stanovanjskih sosesk. Največja med njimi je vsekakor soseska Planina, ki je bila zgrajena v več fazah. Skupaj v celotni soseski Planina živi približno 16.000 prebivalcev ali skoraj 29 odstot- kov vseh prebivalcev v občini. Povprečna starost objektov je že skoraj 40 let, kar pomeni, da je prenova nujno potrebna. »Glavni problemi so neurejeno parkiranje, zanemarjene zele- nice, otroška in športna igrišča, pomanjkanje družbene kohezi- je in naraščajoča brezposelnost. Neukrepanje na tem področju bi pomenilo odseljevanje ekonomsko sposobnejših stanovalcev, priseljevanje ekonomsko in socialno šibkejših stanovalcev ter nadaljevanje fizične in socialne degradacije soseske.« (Internet 3.) Prvi resnejši projekt v občini, ki se je ukvarjal s tovrstno pro- blematiko, je bil izveden med letoma 2008 in 2009. Izvajalec projekta je bil Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Glav- ni cilji projekta so bili (Sendi idr., 2009): • zagotoviti prebivalcem sosesk boljšo kakovost življenja; • izboljšati splošni stanovanjski standard v soseskah in sta- novanjsko okolje; • spodbuditi dejavno sodelovanje stanovalcev pri dejavno- stih vzdrževanja in prenove stanovanj in stanovanjskih zgradb; • zagotoviti njihovo aktivno sodelovanje pri načrtovanju, sprejemanju in izvajanju programov za izboljšanje kako- vosti bivanja; • zagotoviti neprekinjen proces planiranja in izvajanja ukrepov modernizacije sosesk. Cilji so bili zastavljeni tako, da se prepreči, da bi velike stano- vanjske soseske postale problematično degradirano območje. Stroški ukrepanja so v primeru resne fizične in socialne de- gradacije neprimerljivo višji kot v primeru pravočasnega ukre- panja, s katerim obstoječim stanovalcem omogočimo dobro počutje v soseski. Rezultati naloge, ki je bila končana leta 2009, so bili (Sendi idr., 2009): • analiza stanja v prostoru, • razgovori s predstavniki krajevnih skupnosti, • izvedena anketa med prebivalci sosesk; • izvedena anketa med upravniki večstanovanjskih stavb v soseskah; • analiza gibanja cen stanovanj v soseskah v primerjavi s soseskami v širši okolici, • vizija in razvojna strategija sosesk. Projekt je pomenil začetek sistematičnega pristopa k prenovi velikih stanovanjskih sosesk v Kranju, predvsem soseske Plani- na. Temu projektu so sledile številne dejavnosti s strani občine, nevladnih organizacij in lokalnega prebivalstva, ki so omogo- čile in spodbudile aktivno sodelovanje lokalnih prebivalcev za izboljševanje podobe stanovanjske soseske. Prav tako je bila v Kranju ustanovljena prva slovenska lokalna pisarna za prenovo stanovanjske soseske (glej internet 4 in 5). V okviru Trajnostne urbane strategije – izvedbeni načrt (TUS IN), ki je bila izdelana za črpanje EU-sredstev v okviru celo- stnih teritorialnih naložb, bo Mestna občina Kranj zagotovila skoraj 1,8 mio sredstev (Zupan idr., 2017), ki jih bodo name- nili za prenovo stanovanjske soseske Planina in nadaljevanje delovanja projektne pisarne v soseski. 4 Sklep Od leta 2008 naprej v Kranju raste zavedanje pomembnosti urbane prenove kot temeljnega orodja za doseganje trajnostne- ga razvoja mesta. K temu je gotovo prispevalo vključevanje občinske uprave v mednarodne in domače (raziskovalne in aplikativne) projekte, ki so se ukvarjali s tovrstno problema- tiko. Čeprav so zaposleni v občinskih upravah obremenjeni z  vsakodnevnimi opravili, ki jih nalagajo različni zakoni, se trud, ki je vložen v pridobivanje dodatnih znanj, večkratno povrne. Kranj tako postaja pomemben dejavnik v Sloveniji na področju urbane prenove in je marsikdaj vzor za druge občine, tudi za Ljubljano (primer projektne pisarne za prenovo soseske Planina). Inovativnost in prenos naprednih pristopov iz tujine tudi ali predvsem na področju prostorskega načrtovanja in upravljanja prostora prinašata dolgoročno konkurenčno prednost. Procesi urbane prenove so pogosto zelo dolgotrajni ter zahte- vajo vključevanje različnih strok in drugih deležnikov, zato sta nujna dobro poznavanje problematike in izobražena občinska uprava, ki lahko uspešno upravlja svoj prostor. Tudi na področju urbane prenove se je izkazalo, da je bolje in veliko ceneje preprečevati težave kot jih pozneje odpravljati. Boštjan Cotič, univ. dipl. inž. arh. Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana E-pošta: bostjan.cotic@uirs.si Viri in literatura CABERNET – Concerted Action on Brownfield and Economic Regenera- tion Network (2004a): Bath model. Dostopno na: www.cabernet.org.uk. CABERNET – Concerted Action on Brownfield and Economic Regenera- tion Network (2004b): ABC graf. Dostopno na: www.cabernet.org.uk. 28. Sedlarjevo srečanje – B. COTIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 89 Cotič, B., in Mušič, B. (2012): Upravljanje prenove degradiranih območij: od izobraževanja do prakse: COBRAMAN. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Čelik, M. (2008): Industrijska degradirana urbana območja v ožjem obmo- čju Mestne občine Kranj. Kranj, Jereb Budja arhitekti. Internet 1: http://www.cobraman-ce.eu. Internet 2: http://www.interreg-central.eu/Content.Node/LUMAT.html. Internet 3: http://www.kranj.si/KRANJ_SI,,mestna_obcina,mestna_ uprava,urad_za_okolje_in_prostor,prenova-soseske-planina.htm. Internet 4: http://www.preplanina.si. Internet 5: http://www.kranj.si/files/01_kranj_moje_mesto/2016/info-za- -medije_prenova-soseske-planina-mar16.pdf. Sendi, R., Černič Mali, B., Goličnik Marušić, B., idr. (2009): Prenova stano- vanjskih sosesk Planina. Končno poročilo. Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Statistični urad Republike Slovenije (2017). Dostopno na: www.surs.si. Uršič, N., in Miklavčič, T. (2017): Delovno kartografsko gradivo. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor. Zavodnik, A., in Drobne, S. (2017): Funkcionalna urbana območja – Stro- kovne podlage za Strategijo prostorskega razvoja 2050. Končno poročilo. FGG, Ljubljana. Zupan, S. idr. (2017): Trajnostna urbana strategija Mestne občine Kranj 2030 – izvedbeni načrt 2017–2020. Mestna občina Kranj. 28. Sedlarjevo srečanje – Prenova degradiranih območij v Kranju Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 90 Aleš MLAKAR Matej KUČINA Damjan BRADAČ Prenova širšega območja Blejskega gradu in grajske pristave Prispevek predstavlja strokovno podlago za širše območje Blejske- ga gradu in grajske pristave. Strokovna podlaga v metodološkem in postopkovnem smislu združuje podrobnejše prostorsko načrto- vanje, konservatorsko prenovo in ocenjevanje vplivov na kulturno dediščino. Za celotno obravnavano območje je pripravljena analiza po posameznih plasteh, posamezni ključni objekti/ureditve so pro- jektno obdelani, predlog ureditve je podan v natančnosti občinskega podrobnega prostorskega načrta. Zasnova prostorske ureditve teme- lji na oblikovanju celovite prostorske poteze, vzdolž katere se nizajo programska jedra. Predlagana zasnova podpira koncept celovito zastavljenega projekta prenove/razvoja obravnavanega območja z jasno postavljeni cilji, fokusirano investicijsko namero, prepoznano širšo družbeno potrebo/koristjo ter realnim terminskim in finančnim planom izvedbe. Ključne besede: Blejski grad, grajska pristava, prenova, kulturna de- diščina 1 Uvod Prispevek predstavlja Strokovno podlago za širše območje Blej- skega gradu in grajske pristave. Območje ob njegovi ikonični podobi pestijo tudi številni problemi, ki jih rešuje strokovna podlaga. Uvajanje novega prometnega režima − zapiranje sre- dišča Bleda za motorni promet in ukinjanje parkirnih mest vzdolž obale jezera  − in siceršnje pomanjkanje parkirnih površin zaradi izjemnega turističnega obiska zahtevata tudi spremembo prometnega režima tega dela Bleda in zagotovitev parkirnih površin na obodu naselja. grajska pristava je prazna in propada, trenutna raba območja (vulkanizerska delavnica, parkirišča) ne ustreza značaju in pomenu območja z velikim razvojnim/prenovitvenim potencialom. Grajska cesta je obre- menjena s turističnim prometom, parkirišče na ploščadi pod Blejskim gradom zaseda prostor, ki bi ga bilo zaradi lege smisel- no nameniti primernejši rabi. Dostopi do gradu so neustrezni, dostava na grad s tovorno žičnico je izjemno zamudna, gibalno oviranim obiskovalcem pa je obisk gradu onemogočen. 2 Metodološki pristop Namen priprave strokovne podlage je: • podati oceno stanja prostora s poudarkom na območjih in objektih kulturne dediščine; • preveriti možnosti prenove obstoječih ureditev in objek- tov ter umestitve novih ureditev in objektov, ki ob reše- vanju omenjene problematike podpirajo ohranjanje kul- turne dediščine, ohranjanje narave ter razvoj kulturne in turistične ponudbe Bleda; • podati celovito idejno zasnovo območja in posameznih objektov; • opredeliti podrobne prostorsko izvedbene pogoje (PPIP), s katerimi se obravnavano območje ureja v OPN. Strokovna podlaga v metodološkem in postopkovnem smislu združuje podrobnejše prostorsko načrtovanje, konservatorsko prenovo in ocenjevanje vplivov na kulturno dediščino. Pripra- vljena je v treh sklopih, ki so predstavljeni v nadaljevanju. 1. Za celotno obravnavano območje je pripravljena analiza po posameznih plasteh tako, da se za vsako plast obrav- nave pripravita grafični in tekstualni del, ki se nanašata na stanje, vrednotenje in predlog. 2. Podrobneje so obdelani posamezni objekti/ureditve  – dostop do Blejskega gradu, galerija sodobne umetnosti in infocenter na območju grajske pristave, osrednje par- kirišče ob Rečiški cesti in prometna ureditev na območju grajske pristave. 3. Predlog ureditve obsega koncept ureditve z vplivi in po- vezavami s sosednjimi enotami urejanja prostora in pri- kaze v natančnosti občinskega podrobnega prostorskega načrta. 28. Sedlarjevo srečanje – A. MLAKAR, M. KUČINA, D. BRADAČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 91 Slika 1: Primer obravnave po plasteh – arheološka dediščina – (a) stanje, (b) vrednotenje, (c) predlog (vir: Mlakar idr., 2016) območja arheoloških najdišč, vpisana v register kulturne dediščine prepoznavna arheološka najdišča (niso jasno zamejena) ohranjeno ogroženo delno ali popolnoma uničeno naravne in druge nesreče (žled, erozija) družbeno dogajanje (gradnje) OGROŽENOST IN RANLJIVOST CELOTE IN POSAMEZNIH DELOV DEDIŠČINE ohranjanje najdišča, posegi niso dopustni arheološke raziskave, prezentacija najdišča posegi v najdišče so dopustni ob upoštevanju predhodnih pogojev (predhodne arheološke raziskave) posegi v najdišče so dopustni ob areholoških raziskavah v času gradnje (arheološki nadzor) posegi v najdišče so dopustni ob arheoloških raziskavah (paleobotaničnih, georadar) in raziskavah v času gradnje (arheološki nadzor) arheološka izkopavanja UKREPI VARSTVA ARHEOLOŠKIH NAJDIŠČ 28. Sedlarjevo srečanje – Prenova širšega območja Blejskega gradu in grajske pristave b c a Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 92 3 Zasnova prostorske ureditve Zasnova prostorske ureditve temelji na oblikovanju celovite prostorske poteze, vzdolž katere se nizajo programska jedra. Določen je nov prometni režim, vključno z ureditvijo miru- jočega prometa  − novo osrednje parkirišče ob Rečiški cesti, ki se zasnuje kot referenčna vstopna točka na Bled (tranzitni center)  – po značaju počivališče, z novim mestnim parkom Slika 2: Zasnova območja (vir: Mlakar idr., 2016) in večnamenskim oskrbnim objektom (z možnostjo poznej- še izgradnje garažne hiše), ki služi tudi za potrebe športnega parka. Z umestitvijo se prenovi razvrednoteno območje Infras- trukture Bled. Grajska cesta se preuredi v mešano prometno površino z omejitvijo motornega prometa. Prevoz obiskovalcev od osrednjega parkirišča do ploščadi pod Blejskim gradom in z vmesno postajo ob grajski pristavi predvidoma opravlja bus- tramvaj (cestni vlak). Slika 3: Prenova poti (vir: Mlakar idr., 2016) 28. Sedlarjevo srečanje – A. MLAKAR, M. KUČINA, D. BRADAČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 93 Slika 4: Dvigalo na Blejski grad (vir: Mlakar idr., 2016) 28. Sedlarjevo srečanje – Prenova širšega območja Blejskega gradu in grajske pristave Območje grajske pristave se celovito prenovi. Uredi se Muzej sodobne umetnosti Bled s trgom kot kulturno in izobraževalno središče v povezavi z Blejskim gradom. Uredi se infocenter s servisnimi površinami za potrebe gradu, pristave in širšega območja. Obstoječa ploščad (parkirišče) pod gradom se preuredi v več- namenski trg, ki služi tudi kot postajališče/obračališče bustra- mvaja. Grajski vrt se rekonstruira na način sodobne reinter- pretacije. Zasnova temelji na prepoznanih ostankih nekdanje ureditve in dostopnih zgodovinskih virih. Obnovijo in vzdržu- jejo se obstoječe poti na grajskem hribu (že v izvedbi), skupaj z mikrourbano opremo in informativno signalizacijo. Uredijo se razgledišča, na nekaterih mestih se odstrani/zniža drevnina, da se zagotovijo pogledi proti jezeru in zaledju. Preverjeni so bili različni dostopi do ploščadi pod gradom in do gradu (tirna vzpenjača, nihajka, cestni vlak, dvigalo). Kot najbolj smiselna rešitev se je izkazalo dvigalo na grad z  vho- dom na ravni večnamenskega trga pod gradom in izhodom v samostojnem objektu v  vogalu zgornje terase. Za vhodom se zagotovijo podzemni prostori, namenjeni prodaji kart, sani- tarijam, skladišču in predstavitvi geoloških značilnosti grajske skale. Taka rešitev ne zahteva posegov v grajsko strukturo, je racionalna, manj invazivna je izvedba vhoda glede posegov v raščen teren in vegetacijo, mogoče je zagotoviti dvigalo z ustrezno kapaciteto. 4 Sklep Predlagana zasnova podpira koncept celovito zastavljenega projekta prenove/razvoja razvrednotenega problemskega ob- močja. Ključni za uspešno pripravo strokovne podlage, prenos v prostorski akt in izvedbo prenove so jasno postavljeni cilji, fokusirana investicijska namera, prepoznana širša družbena Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 94 potreba/korist, realen terminski in finančni plan izvedbe ter tvorno sodelovanje deležnikov. Ključna metodološka dodana vrednost strokovne podlage je integracija vsebin in postopkov. S  strokovno podlago je pri- kazano/dokazano, da je integracija vsebin podrobnejšega pros- torskega načrtovanja in konservatorskega načrta za prenovo po predpisih s področja varstva kulturne dediščine mogoča in smiselna, kar bi se moralo ustrezno izraziti tudi v  novem zakonu o urejanju prostora. Podobno velja za ocenjevanje vp- livov na kulturno dediščino, ki je najučinkovitejše kot optimi- zacijsko/načrtovalsko orodje v okviru postopka prostorskega načrtovanja. Dr. Aleš Mlakar, univ. dipl. inž. kraj. arh. Prostorsko načrtovanje Aleš Mlakar s. p., Pokopališka ulica 5, 1000 Slovenije, Slovenija E-pošta: ales.mlakar@siol.com Matej Kučina, univ. dipl. inž. kraj. arh. Bruto, krajinska arhitektura d. o. o., Galičeva ulica 30, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: matej.kucina @bruto.si Damjan Bradač, univ. dipl. inž. arh. Elea iC d. o. o., Dunajska cesta 21, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: damjan.bradac@elea.si Viri in literatura Knific, T., in Nabergoj, T. (2016): Srednjeveške zgodbe s stičišča svetov. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije. Konservatorski načrt za enoto Bled – Blejski grad (2010), Ljubljana, ZVKDS Restavratorski center. Predhodni kulturovarstveni pogoji (2016), Kranj, ZVKDS, OE Kranj. Leben, N. (2011): Prenove Blejskega gradu skozi stoletja. V: Vidic, M. (ur.), Blejski grad: 1000 let prve omembe, str. 99–127. Bled, Muzejsko društvo, Zavod za kulturo, Ljubljana, Narodni muzej Slovenije. Mlakar, A., Kučina, M., in Bradač, D. (2016): Strokovne podlage za urejan- je območij BL-2 Blejski grad in BL-3 grajska pristava. Bled, Občina Bled, Zavod za kulturo Bled. 28. Sedlarjevo srečanje – A. MLAKAR, M. KUČINA, D. BRADAČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 9528. Sedlarjevo srečanje – Prenova mest – hrvaški primeri Zoran HEBAR Prenova mest – hrvaški primeri V zadnjih 25 letih tako imenovane naložbe brownfield na Hrvaškem niso bile dovolj izkoriščene. Veliko območij nekdanjih vojašnic in zapuščenih industrijskih kompleksov je še vedno neuporabljenih, vendar obstajajo tudi pozitivni primeri. Prav tako je zelo pomembna tudi racionalna raba kmetijskih zemljišč. Predstavljeni so primeri iz Zagreba, Varaždina, Vukovarja, Križa in Svete Nedelje. Vsi primeri so rezultat lastne prakse in proučevanja. Ključne besede: prenova mest, naložbe brownfield, Hrvaška 1 Uvod V zadnjih 25 letih tako imenovane naložbe brownfield na Hr- vaškem niso bile dovolj izkoriščene. Veliko območij nekdanjih vojašnic in zapuščenih industrijskih kompleksov je še vedno neuporabljenih, vendar obstajajo tudi pozitivni primeri. Prav tako je zelo pomembna tudi racionalna raba kmetijskih ze- mljišč. Ugotovitve so predstavljene v nadaljevanju. • Veliki industrijski kompleksi so privatizirani in njihovi novi lastniki so jih v veliki meri uporabili za oblikovanje stavbnih zemljišč (zazidljivih zemljišč) za nove neindus- trijske namene. Del teh je realiziran, vendar velik del pa ne. • Načrtuje se sprememba lokacij nekdanjih velikih vojašnic, ki so nekoč stale na obrobjih mest, zdaj pa so v bližini mestnih središč in pomenijo dragocen prostor za razvoj. Nekatere služijo novim namenom, nekatere pa še čakajo na realizacijo. • Načrtovanje gradnje novih velikih industrijskih con na nezazidanih delih kvalitetnih kmetijskih zemljišč je tež- nja lokalnih skupnosti zaradi ustvarjanja delovnih mest. Vendar gre pogosto za spremembo namembnosti zeml- jišč, ki so zelo kakovostna. • Sanacija opuščenih kamnolomov in gramoznic je prob- lem zaradi opustošenja pokrajine, po drugi strani pa je priložnost za razvoj. • Poseben problem so zapuščena in zanemarjena zgodo- vinska središča nekaterih mest. To zahteva kompleksen pristop in ni odvisno le od enega investitorja. • Zapuščena kmetijska zemljišča v državni lasti so problem za podeželsko prebivalstvo tam, kjer je prebivalstva že tako premalo. Ne smemo pozabiti, da so velike površine kmetijskih zemljišč po vojni na Hrvaškem ostale neobde- lane zaradi prisotnosti min. To je potencial za ekološko pridelavo, saj se ta kmetijska zemljišča že veliko let ne onesnažujejo z umetnimi gnojili. Nekatere dosedanje realizacije so dober primer za prihodnji ra- zvoj. Urbanistično načrtovanje lahko veliko prispeva h kakovo- sti življenja, racionalnejši rabi vseh vrst energije in učinkovitejši uporabi načel zelene gradnje. Nekatera od osnovnih načel so: • spoštovanje in prilagajanje naravnim značilnostim; • načrtovanje kontinuiranih pozelenitev; • spodbujanje prebivalcev k uporabi javnega prevoza, pe- šačenju in kolesarjenju; • ustvarjanje okolja, ki bo zagotavljalo optimalno osonče- nost stavb in naravno zaščito pred soncem; • racionalna raba vode; • urbano kmetijstvo. Primeri iz Zagreba, Varaždina, Vukovarja, Križa in Svete Nede- lje predstavljajo te procese. Vsi primeri so rezultat lastne prakse in proučevanja. 2 Definicije V nadaljevanju so prikazane nekatere definicije urbane obnove: • Dr. Ognjen Čaldarević 2009: Urbana obnova se običajno definira kot strukturna in funkcional- na sprememba nekaterih delov mesta, ki se financira iz zasebnih (korporacijskih) in državnih sredstev. V številnih primerih vpraša- nja o tem, kaj obnoviti, kje in kako, ostajajo brez odgovora. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 96 • Center za urbani in teritorialni razvoj: Urbana obnova se šteje kot instrument trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj predstavlja strukturne spremembe v na- činu proizvodnje in tudi v načinu življenja. Gospodarski razvoj, socialna kohezija in varstvo okolja so trije neločljivi stebri razvoja. Z uporabo obstoječih danih virov – arhitek- turne dediščine in njenih koncentracij, sanacijo in obnovo – se sočasno postavljajo standardi na širšem območju. Končni cilj je zaposlenost prebivalstva območja, socialna enakost in gospodarska blaginja. • Wikipedija: Obnova je popolno funkcionalna obnova nekega poškodo- vanega tkiva. V nasprotju z reparacijo  (reparatio  – popra- vek), pri kateri se poškodovano tkivo obnavlja z veznim tkivom, se pri obnovi tkivo nadomesti z enakovrednimi celi- cami, npr. krovno tkivo s krovnim tkivom ali kostno tkivo s kostnim tkivom. Obnova se pojavlja pri manjših poškodbah ali opeklinah prve stopnje in včasih druge stopnje. Težke poškodbe se rešujejo z obnovo, pri kateri se določeno tkivo nadomesti z veznim tkivom. • Inštitut prostorske politike: Urbana obnova je javna politika, katere cilj je obnoviti uporabnost urbanih območij za ustvarjanje boljših zapo- slitvenih možnosti, reševanje in lajšanje različnih socialnih problemov, izboljšanje mestnega okolja in dvig kakovosti življenja. Urbana prenova in urbana obnova sta pojma, ki se pogos- to uporabljata kot sinonima. Pod pojmom urbana prenova je mišljena predvsem prenova, ki temelji na fizični prenovi, ki vključuje obsežnejše rušitve in novogradnje, pogosto tudi obsežnejšo novo infrastrukturo območja. Pri urbani obnovi je poudarek na izboljšanju socialnih, ekonomskih in bivalnih razmer območja, ki praviloma vključuje tudi fizično prenovo obstoječega stavbnega fonda in javnih površin, lahko pa tudi posamezne rušitve in novogradnje. Izrazi tudi v angleščini niso popolnoma ustaljeni, predvsem zaradi različnih zgodovinskih pomenov v različnih okoljih. Tako sta bila zaradi obsežnega programa »Urban Renewal« izvedena rušenje in gradnja novogradenj celotnih mestnih pre- delov v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Izraz »urban renewal« je predvsem v Združenih državah Amerike dobil negativen pomen, saj je pojem »urban regeneration« razumljen kot popolnoma drugačna politika obnove znotraj obstoječega. Slika 1: Pogled na predlog preoblikovanega kompleksa (vir: Studija Urbanistički zavod grada Zagreba) Slika 2: Prvonagrajeno natečajno delo iz leta 1980 (avtor: Zoran He- bar) 28. Sedlarjevo srečanje – Z. HEBAR Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 97 3 Značilnosti področij, namenjenih reurbanizaciji – težave pri spremembi namembnosti urbanističnih načrtov, rešitve, projekti – izkušnje 3.1 Zagreb 3.1.1. Nekdanja tovarna cementa Zagreb – Podsused[1] Območje je na zahodnem obrobju Zagreba in obsega 19 hek- tarjev, kjer je bila nekoč velika cementarna. Tam naj bi bili elementi kulture (gledališča, razstavni prostori in celo majhen živalski vrt za ptice), hotel, pisarne, storitve, trgovina, gostin- stvo, proizvodnja, skladiščni prostori itd. Zaradi bližine že- lezniške proge Ljubljana–Zagreb–Beograd je bila načrtovana železniška postaja. Model izhaja iz ostankov stare industrijske arhitekture. Nekaj lastnikov je začelo uresničevati svoje zamisli, vendar zanemarjajo odvisnost od industrijske arheologije. 3.1.2 Kompleks Gorica-Elka-Badel v Zagrebu Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bila na današnjem Kva- ternikovem trgu, ki je bil nekdaj »mitnica« – vhod v mesto – zgrajena prva zagrebška industrijska cona. V njej so prevlado- vale tovarne Badel (proizvodnja likerjev in alkoholnih pijač), Gorica (proizvodnja pocinkane posode) in Elka (proizvodnja kablov). V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem pre- jel prvo nagrado na urbanističnem razpisu, sem izdelal pred- loge in projekte za izgradnjo novih vsebin. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja sta bili zgrajeni stanovanjsko-poslovni stavbi, nova tržnica z velikim tržnim prostorom, prva javna garaža ter številni poslovni in stanovanjski objekti, urejen pa je bil tudi nov park. Meni najljubši prostor je novi park (danes Trg Bartola Kašića), ki je bil prvi park, oblikovan v  drugi polovici 20. stoletja v spodnjemestnem blokovskem jedru. Lahko bi se imenoval tudi ekološki park, saj je urejen na kraju, kjer so bili prej industrijski objekti, ki so onesnaževali okolje. Preostalo zemljišče na območju nekdanje tovarne Badel s po- vršino 3  ha, ki je zdaj v lastništvu mesta, ni bilo urejeno. V preteklih 30 letih so bile zanj narejene številne idejne rešitve, odprtih je bilo veliko razpisov, zadnji v letu 2013 (mednarodni razpis, v okviru katerega je prišlo več kot 250 predlogov), na katerem so bili uspešni mladi portugalski arhitekti. Za ta predel sem sam na razpisu iz leta 1980 predlagal, naj se ohrani ena od najdragocenejših industrijskih stavb (nekdanja destilarna). Ta zgradba je danes zapuščena, ker se vanjo ni vlagalo niti ni bila vzdrževana, zato je vprašanje, ali bomo v prihodnje sploh lahko ohranili kakšen objekt industrijske arhitekture. 3.1.3. Naselje Špansko – Oranice To naselje je bilo zgrajeno pred petnajstimi leti, prav tako na podlagi izdelanega projekta po razpisu natečaja na lokaciji nek- danjih vojašnic, in je primer dobro izkoriščenega prostora. Na tem natečajnem razpisu sem prejel prvo nagrado, pozneje pa sem vodil tudi izdelavo natančnega načrta, izdelal projekt za dve zgradbi ter za vse pešcone in parke. Lokacija je zelo dobra, saj leži pri križišču Zagrebške avenije in Zagrebške ceste ter predstavlja del zahodnega vstopa proti središču Zagreba. V bližini je športno-rekreacijski center Jarun. Naselje je bilo zgrajeno v sistemu subvencionirane stanovanj- ske gradnje (POS) in ima okoli 1.250 stanovanj. Opremljeno Slika 3: Predlog ureditve Kvaternikovega trga z okolico iz leta 1990 (vir: Idejno rešenje, Urbanistički zavod grada Zagreba) Slika 4: Natečajno delo iz razpisa leta 2013 (avtor: Zoran Hebar) 28. Sedlarjevo srečanje – Prenova mest – hrvaški primeri Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 98 je z vso potrebno opremo, prav tako obstaja možnost izgra- dnje velikega zaprtega bazena in športno-rekreacijskih igrišč. Na nekdanji kompleks spominjajo trase ulic, ki so upoštevale nekdanje trase, in ohranjene zelene površine. To je primer, ki dokazuje, da ustrezna lokacija in kvalitetno urbanistično načrtovanje pripomoreta, da so prebivalci, ki ži- vijo tam, zadovoljni, kar se je potrdilo tudi v raziskavi, ki je opravila zagrebška fakulteta za arhitekturo. 3.1.4 Mogoči zaključki iz prikazanih zagrebških primerov Mesto razpolaga s številnimi obstoječimi površinami nekdan- jih industrijskih in vojaških območij. Najpomembnejše so ob železniški progi in pomembnih mestnih ulicah. Niti eno od teh se ne namerava prenoviti in obdržati industrijske funkcije. V zadnjih dvajsetih letih ne samo, da se ni začela sprememba namembnosti zemljišča, temveč niso jasno opredeljeni niti cilji teh dejavnosti. Ko se je gradilo za potrebe spodbujanja stano- vanjske gradnje, so bili rezultati dobri. V prejšnjem obdobju so bili ti procesi intenzivnejši (primer Gorica – Elka, Zvijezda). Lahko rečemo, da so danes najdrago- cenejša območja, primerna za razvoj, v lastništvu mesta, naha- jajo pa se v središču mesta ali njegovi bližini. Ta področja niso primerno ovrednotena, zato se ne uporabljajo. Ali je razlog le gospodarska kriza ali so še kakšni drugi dejavniki, je težko reči. Morda je to prostor, namenjen razvoju v prihodnosti. Veliko se govori o pomenu teh območij, vendar odločitve o aktiviranju teh območij ni že veliko let. Na nedavnih lokalnih volitvah so vsi kandidati za županska mesta ta območja (ozi- roma nekatera od njih) navajali kot del razvojnega programa. 3.2 Varaždin 3.2.1 Varteks Varteks, nekdaj glavno hrvaško podjetje v tekstilni industriji, je nastalo iz tovarne Tivar konec 19. oz. v začetku 20. stoletja. Varteks še vedno posluje, vendar v zelo zmanjšanem obsegu. Razpolaga z velikim območjem ob mestnem središču s površi- no več kot 10 ha. Nahaja se nasproti stadiona nekdanjega no- gometnega kluba Varteks, v Zagrebški ulici pri vhodu v mestno središče. Da bi lahko objektivno ocenili vrednost okolja in po- sameznih objektov, smo izdelali konservatorsko-urbanistično študijo, katere avtorji so konservatorji, arhitekti, konstruktorji, gradbinci, oblikovalci in teoretiki industrijske arhitekture. V zaključku študije smo označili najdragocenejše zaščitene objek- te, navedli možnosti posegov, sprememb namembnosti in upo- rabe za druge namene in opozorili na možnosti nove gradnje. Gre za niz stavb z več različnimi ostrešji in mednadstropnimi konstrukcijami iz jekla in betona z velikimi razpokami. Te so bile v začetku 20. stoletja najnaprednejše rešitve in so še vedno v dobrem stanju. Del teh stavb bo namenjen muzeju Tivar – Varteks, del hotelu višje kategorije, del upravi Varteksa, del pa bo še vedno namenjen proizvodnji oblačil. Del teh stavb bo služil popolnoma drugemu namenu: trgovinam, pisarnam, stanovanjem, hostlu itd. To območje bo postalo razširjeno mestno središče. Sedanji lastniki podjetja iščejo partnerje, ki bi sodelovali pri obnovi in spremembi namembnosti območja. 3.3 Kompleks tovarne Borovo v Vukovarju Slovaški proizvajalec Bata je v tridesetih letih prejšnjega sto- letja na nekdanjem obrobju Vukovarja zgradil industrijsko- stanovanjsko območje z imenom »Bata Ville«. Načrt je bil narejen po vzoru podobnega območja iz njihovega rodnega mesta Zlyn iz Slovaške. Zgrajen je bil kot majhno mesto za proizvodnjo obutve, s stanovanjskimi objekti za zaposlene, tudi za vodstvene delavce, z objekti, namenjenimi družbenim dejav- Slika 5: Urbanistični načrti in obstoječe stanje (vir: Urbanistički zavod grada Zagreba) Slika 6: Varteks – pogled iz zraka (vir: fotodokumentacija mesta Va- raždin) 28. Sedlarjevo srečanje – Z. HEBAR Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 99 nostim (šole, vrtci, stadion, trgovine, parki, igrišča). Območje je pred Atensko listino ponazarjalo nov pristop pri načrtovanju in gradnji mesta. Danes so dobro ohranjeni vsi deli objektov, razen proizvodnih prostorov, ki so bili v vojni skoraj v celoti porušeni. Podjetje Borovo je v lastništvu države. Danes ni mogoče niti sanjati o  obnovi nekdanjega obsega proizvodnje. Vendar želi uprava podjetja izkoristiti sloves in položaj območja, ki leži med Do- navo in železniško progo, dobro cestno povezavo in položaj v regiji ter ponuditi potencialnim investitorjem (partnerjem) vlaganje v nove proizvodne in skladiščne prostore na 15 ha zemljišča. Da bi lahko objektivizirali omejitve, vrednosti in možnosti, smo izdelali urbanističnokonservatorsko študijo celotnega prostora (nekdanje Bata Ville). Študijo smo izdelali skupaj s podjetjem Borovo, lokalno skupnostjo in konservatorji. Pred- lagali smo ukrepe za nadaljnji razvoj.[2] Rezultati študije, končane leta 2014, so popravki mej zgodo- vinsko zaščitenega območja, predlogi za zaščito najdragoce- nejših stavb in za obnovo, nadgradnjo ali nadomestno gradnjo v druge – nove – namene. 3.4 Zvijezda Zvijezda je pravzaprav pomenila začetek razvoja Karlovca, ki je bil zgrajen v renesansi leta 1579. Graditelj je bil Matija Gam- bon, ki je mesto zgradil v skladu z doktrino obrambe proti vdo- ru Turkov. Zvijezda je primer idealnega renesančnega mesta, zgrajenega za vojaške namene, in je del kulturnozgodovinskega mestnega jedra Karlovca. Slika 7: Urbanistično-konservatorska študija (vir: Urbanistički zavod grada Zagreba) 3.5 Nekaj splošnih značilnosti urbane preobrazbe na Hrvaškem v zadnjih dvajsetih letih Poleg privatizacije, posledic vojne in gospodarske krize je za slab razvoj krivo tudi pomanjkanje nacionalne strategije razvo- ja, še posebej v gospodarstvu. Okorna in počasna birokracija na vseh ravneh, nejasnosti pri spremembi namembnosti, preštevil- ni predpisi, draga zemljišča, visoki davki in pogosto spremin- janje pravil so razlogi, zaradi katerih se potencialni vlagatelji ne odločajo za investicije. To ne velja samo na področju industrije, ampak tudi za druga področja. Bilo je tudi nekaj pozitivnih premikov, še posebej pri pros- torskem planiranju. Hrvaška ima na stotine občin, mest. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je oblikovalo več kot 400 občin in več kot 130 mestnih lokalnih skupnosti. Za vse lokalne skupnosti so bili izdelani prostorski načrti. Za ustvar- janje dodane vrednosti so vse lokalne skupnosti v prostorskih načrtih načrtovale razmeroma velika območja za gospodarske namene – nekje gre za proizvodne obrate, nekje za skladišča, kmetije ali obrtne cone. Večina je bila načrtovana na nekdanjih kmetijskih zemljiščih, ki so v lasti države in katerih nakup bi lahko bil zelo ugoden. Vendar bi se tako uničila najrodovitnejša kmetijska zemljišča in zapostavilo njihovo obdelovanje. Zakonodaja je omogočila lokalnim skupnostim (občine, mesta), da so spremenile na- membnost in tako dobile lastništvo nad temi zemljišči skoraj brezplačno, logično je, da so lokalne skupnosti to dobro izko- ristile. Na območjih, kjer so se našli investitorji, so se industrij- ske cone zgradile, na drugih pa še vedno čakajo na vlagatelje. Del teh območij je komunalno opremljenih, velik del pa ne, kar otežuje realizacijo. 28. Sedlarjevo srečanje – Prenova mest – hrvaški primeri Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 100 Slika 8: Zvijezda v Karlovcu (vir: Urbanistički plan uređenja, Urbanistički zavod grada Zagreba) 28. Sedlarjevo srečanje – Z. HEBAR Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 101 Pri tem se postavlja vprašanje ohranjanja najkvalitetnejših kme- tijskih zemljišč, ki naj bi bila namenjena kmetovanju in ne grad- nji. Zaradi zaščite najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč je bil sprejeta zakonodaja za spremembo namembnosti teh zemljišč. 4 Zaključek V splošnem lahko rečemo, da je na Hrvaškem industrija v glav- nem propadla ali pa je bila uničena. Na območjih nekdanjih industrijskih obratov se je spremenila namembnost, vendar je realizacija počasna in odvisna od iznajdljivosti lokalnih orga- nov pri iskanju investitorjev. Ponekod je tudi značilna zelo za- pletena, počasna in pogosto spremenljiva uporaba predpisov, vse skupaj pa otežuje odločitve investitorjev. Po drugi strani pa se je povečalo število načrtovanih in predvidenih lokacij za različne vidike gospodarstva. Prihodnost bo pokazala, ali je v vsem tem ravnotežje, saj je pre- veliko število brezposelnih mogoče zmanjšati samo z investi- ranjem v nova delovna mesta. Prostorski načrti to omogočajo. Zoran Hebar, dipl. ing. arh. Urbanistički zavod grada Zagreba, Hrvatska E-pošta: zoran.hebar@gmail.com Opombe [1] Avtorja: Zoran Hebar, dipl. ing. arh.; Dunja Kos – Pleteš, dipl. ing. arh., 2005. [2] Avtorja: Zoran Hebar, dipl. ing. arh., in Ines Ambruš, dipl. prof. Viri in literatura Detaljni urbanistični plan naselja Špansko – Oranice, Urbanistički zavod grada Zagreba. Fotodokumentacija, avtorja Zoran Hebar in Marko Lukunić in arhiv mesta Varaždin. Idejna urbanistična rešitev bloka Badel i okolnega prostora, Urbanistički zavod grada Zagreba. Prvonagrajeni natječajni rad autora Zorana Hebarja, d. i. a. Urbanistički plan uređenja Zvijezda u Karlovcu, Urbanistički zavod grada Zagreba. Urbanističko-konzervatorska študija kompleksa Bata Ville, Urbanistički zavod grada Zagreba. Urbanističko-konzervatorska študija kompleksa Varteks u Varaždinu, več avtorjev. Urbanistična študija kompleksa cementara Podsused, Urbanistički zavod grada Zagreba. Wikipedija. 28. Sedlarjevo srečanje – Prenova mest – hrvaški primeri Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 102 Andrej POGAČNIK Vplivi globalizacije na regeneracijo historičnih mestnih središč Procesi uspešne revitalizacije zgodovinskih središč evropskih mest ne morejo ubežati vplivom globalnih družbenih in gospodarskih pro- cesov. Prenovljena stara jedra postajajo povsod enake arhitekturne kulise. Na tej sceni prevladujejo multikulturne množice in njihovo značilno potrošniško obnašanje. Tudi hitra konzumacije kulturnih dobrin je del tega procesa. Povsod naletimo na enake prestižne znamke dragih trgovin in restavracij. Ulična oprema pešcon je vse bolj podobna. Ker so se prvotni prebivalci v glavnem izselili, mestna središča pa so preplavili turisti in poslovneži, je vprašanje, kaj še ohra- 28. Sedlarjevo srečanje – A. POGAČNIK nja identiteto določenega mesta. Historični del mesta, ki bi moral biti največji varuh geniusa loci, postaja svoje nasprotje – zloščena izložba po meri digitalne družbe. Avtor ponuja različne možnosti ohranjanja njihove specifičnosti ter se ne izogiba perečim izzivom sodobnosti in prihodnosti evropskih in svetovnih mest. Ključne besede: urbanizem, prenova, globalizacija 1 Uvod Uspešna revitalizacija zgodovinskih mestnih središč v Evropi je zajela vsa glavna mesta držav in tudi večino drugih velikih mest z vsaj 100.000 prebivalci, poleg teh pa še nekatera najbolj turi- stično obiskana mesta. Kljub temu pa veliko mestnih središč, polnih dediščinskih in drugih urbanih kvalitet, propada in si deli procese getoizacije, staranja, pavperizacije in izseljevanja avtohtonih naseljencev skupaj z odmiranjem arhitekturne sub- stance. Zadnje velja zlasti za manjša mesta v Južni in Vzhodni Evropi, torej v Španiji, južni Franciji, Italiji, na Madžarskem, v balkanskih deželah in še naprej proti vzhodu. Tudi slovenska mesta niso izjema, saj lahko o  uspešni regeneraciji zgodovin- skega jedra govorimo le v Ljubljani, deloma v Mariboru, Celju, Kopru, Kranju. V manjših mestih pa naletimo le na fragmen- te revitaliziranega tkiva, recimo na Ptuju, v Postojni, Slovenj Gradcu, Brežicah, Piranu, Škofji Loki, Radovljici. Številna mesteca ostajajo speče trnuljčice, ki naj jih lokalni politiki in vizionarji skupaj z  urbanisti prebudijo iz sna, npr. Kostanje- vica na Krki, Vipavski Križ, Višnja Gora, Črnomelj, Metlika, Ormož, Slovenska Bistrica in številna druga. Vendar to razmišljanje ni namenjeno že tolikokrat opisanim procesom degradacije historičnih središč. Nasprotno. Zanima nas dogajanje v tistih mestnih jedrih, ki jih je zajel vrtinec regeneracije, novega urbanega razvoja, reurbanizacije in siner- gije uspešnih procesov. V prvi vrsti so revitalizacijo omogočili turistični tokovi, z njimi so prišle drage trgovine, butiki, re- stavracije, kavarne, galerije in druge kulturne ustanove, sledili so banke in butični hoteli, nazadnje še prestižna stanovanja v prenovljenih zgornjih etažah, ki iznajdljivo izkoristijo tudi podstrešja in notranja dvorišča. Kot po pravilu so gentrificirana mestna središča izgnala motorni promet in ulice ter trge spre- menila v pešcone. Z uličnimi prireditvami, tržnicami, sejmi in drugimi dogodki spodbujajo življenjski utrip na starih trgih, ulicah in nabrežjih. Nepremičnine v historičnih jedrih postajajo vse dražje, tako parcele kot tudi kvadratni metri lokalov in prenovljenih stano- vanj. Manj profitabilne in zastarele dejavnosti se skupaj z rev- nimi prvotnimi prebivalci umikajo na obrobje mest. Nadome- ščajo jih dragi lokali prestižnih multinacionalnih trgovskih, go- stinskih in hotelskih verig in luksuzna stanovanja. Izpodrivajo jih novi prebivalci, mladi poslovneži, podjetniki in izobraženci, ki s prvotnim meščanstvom nimajo veliko skupnega. V peš conah prevladujejo množice turistov z izrazitim potro- šniškim odnosom do historične dediščine. Tudi konzumacija kulture je del splošnega potrošništva: ubogljivo poslušanje tu- rističnih skupin, ki jim predavajo vodiči, fotografiranje, zlasti všečkanje vsevprek, hitenje med polurnimi obiski muzejev in galerij, kupovanje spominkov, obvezna pokušina avtohtone domače hrane in pijače, posedanje v najbolj izpostavljenih ka- varnah, tako da so obiskovalci čim bolj vidni in da čim bolj vidijo dogajanje na urbani in arhitekturni sceni. Ni pomembno doživljanje avtentičnega mestnega utripa, temveč le obkljuka- nje na spisku krajev, ki jih je v življenju treba obiskati.[1] Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 103 Opisani tokovi izoblikujejo tipične turistične itinerarje, »zero points« turističnega vrveža, najbolj obiskane ulice in trge za tipične aktivnosti: ulice restavracij, ulice kavabarov, ulice ume- tniških galerij in slikarjev, ki ustvarjajo na prostem, ulice proda- je spominkov, ulice prodaje »kramarije«. Obnašanje multikul- turnih množic postaja vse bolj predvidljivo in uniformirano. Kulise prenovljenih stavb  – gotskih, renesančnih, baročnih, secesijskih, neoklasičnih – vse bolj postajajo neka povsod enaka scena za neko povsod enako dogajanje. Stara jedra so zdaj skoraj povsod obdana z vencem poslovnih nebotičnikov in hotelov, so nekakšen otok v urbanem morju in njihova specifična lega v naravnem okolju je povsem za- brisana. Ko raziskujemo moderno mesto, med pohajkovanjem zaidemo med ozke ulice in stare zgradbe, kar nam sporoča, da smo prišli v zgodovinsko jedro. Ulice območij za pešce, stari trgi in parki postajajo kljub vsem naporom arhitektov precej enaki. Ne le v Evropi, tudi v starih kolonialnih središčih mest v Ameriki, na Daljnem vzhodu, v Avstraliji in še kje. Če bi se znašli na tipičnem območju pešca v »tipičnem« zgodo- vinskem središču, bi težko uganili, v  katerem mestu smo. Ko gledamo značilne tlake, klopi, cvetlična korita, reklame pre- stižnih blagovnih znamk, urbane plastike in ozadje baročnih, viktorijanskih, secesijskih ali neoklasičnih fasad, ne moremo vedeti, ali je to prizor iz Londona, Vladivostoka, Singapurja, Manile, Ciudada de Mexica ali Santiaga de Chile. Le kaka palma ali bolj zagorel obraz nas prepričata, da smo na nekem drugem kontinentu. Skratka, priča smo globalizaciji kulture, urbanizma, turizma, poslovnega sveta, potrošništva – ki ji ne morejo ubežati niti stara mestna središča.[2] 2 Hipoteza in predlogi In če sta si arhitekturna lupina starih mest in njihova vsebina čedalje bolj podobni kjerkoli po svetu, kaj lahko naša stroka stori za večjo prepoznavnost in specifičnost vsakega posame- znega mesta? Za izpostavitev njegovih posebnosti in geniusa loci? Naštejmo nekaj ukrepov, ki so po mojem mnenju ključni. 2.1 Geografska lega Vizualna in simbolna izpostavitev geografske lege, ki je bo- trovala nastanku mesta, je lahko lega pod grajskim gričem, ob reki ali mostu čeznjo, ob prvotnem naravnem pristanu, v so- teski, ki je nadzorovala nekdanjo pot, na strmi, dobro branjeni vzpetini itd. To pa pomeni izpostavitev pogledov na okoliške hribe ali bregove, na reko, zaliv ali ustje, na gozdove, skalovje in druge naravne pojave ter odmikanje novih, visokih zgradb iz neposredne bližine. Vsekakor težka naloga, saj so parcele in stavbe tik ob historičnih središčih med najbolj profitabilnimi. Nekatera mesta zavestno spreminjajo podobo mestnega sre- dišča z visokimi stavbami, recimo London, druga svoja nova poslovna središča z »gozdom« nebotičnikov locirajo ločeno od zgodovinskega jedra, vendar še vedno razmeroma blizu  – Frankfurt, Pariz, Moskva. Skratka, če le mogoče, naj bo staro jedro obdano s čim več zelenih površin, ki nekako evocirajo nekdanji »brisan« pro- stor ob obzidjih oziroma označujejo meje prvotnega starega tkiva. Parki in zelenice naj v čim večji meri služijo infrastruk- turni podpori starega središča: za sprostitev v zelenju, otroška igrišča  – česar v starem jedru ni  –, podzemne garažne hiše, parkiranje turističnih avtobusov, okoljevarstveno in energet- sko infrastrukturo, umeščanje postajališč javnega prometa ob vstopih na območja pešcev. 2. 2 Spomeniki, ključni za nastanek, razvoj in obstoj starih mest Ohranjati, izpostavljati in v sodobne urbane potrebe je treba vključiti tudi tiste spomenike, ki morda po svoji prepoznavno- 28. Sedlarjevo srečanje – Vplivi globalizacije na regeneracijo historičnih mestnih središč Slika 1: Prizor iz pešcone v Santiagu de Chile bi lahko bil posnet kjerkoli (foto: Andrej Pogačnik). Slika 2: Enaka pročelja, enake trgovine, enaki turisti – ujeti v globa- liziranem urbanizmu (foto: Andrej Pogačnik). Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 104 sti, velikosti in umetnostni vrednosti niso posebno pomembni, so pa ključni za nastanek, razvoj in obstoj starih mest. Z obno- vo tlakov in uličnih fasad mestnih palač, dvorcev ali gradov, z vsemi njihovimi slogovnimi značilnostmi, nismo storili dovolj za identiteto konkretnega mesta. Zgodovinski slogi so bili na- mreč že v svojem času globalni in svetovni ter jih srečujemo povsod po evropskih in zunajevropskih mestih. Ponavljamo tako rekoč iste stvari. Prenoviti in vsebinsko vključiti v sodobne funkcije je treba tudi manj izrazite, manj razkošne in manj spomeniško vredne gradnje, ki pa so bile za zgodovinski razvoj mesta in njegovo identiteto ključnega pomena. Taki primeri so stari mostovi, mitnice, kašče, mlini in žage, znamenja in kapelice, opuščeni vodnjaki, zaraščeni izviri, kraji za pranje pe- rila ob potokih, ostanki obzidij ali utrdb, sledi prvotnih cest, železnic ali pristanišč, stare vojašnice, skladišča, lazareti, prvi industrijski objekti, rudniške naprave in prva kopališča. Stara, prenovljena mestna središča morajo postati »dnevne sobe« vseh prebivalcev mesta, prebivalcev okolice in urbane regije. Ne smejo postati le turistična atrakcija, cirkus za tuje obiskovalce in petičneže, kar jih napravi neprivlačne, predrage in nefunkcionalne za domače prebivalstvo. Pomeni, da je tre- ba v historičnih središčih spodbujati lokacijo (tudi) cenovno dostopnejših stanovanj, cenejših lokalov, trgovin, lokacije po- trebnih dejavnosti za tamkaj živeče prebivalstvo, kot so vrtci, ambulante, osnovne šole, pošte, odpirati nova delovna mesta. Predvsem pa je treba zagotavljati dobro dostopnost starih sre- dišč iz širšega mesta in regije z javnim prometom ali avtomobili do terminalnih točk ter tudi z radialno potekajočimi pešpotmi in kolesarskimi potmi.[3] Staro jedro mesta Dresden, zbombar- diranega v drugi svetovni vojni, je imeniten primer. 2.3 Uporabnost starih mestnih jeder s pomočjo moderne znanosti Moderna znanost in tehnologija omogočata uporabo histo- ričnih središč tudi za najbolj ambiciozne in zahtevne urbane projekte. Vse je vprašanje investicijske vrednosti in vračanja kapitala hkrati z zaslužkom. Teoretično gledano bi lahko ce- lotno staro jedro spremenili v nakupovalni center ali velikan- ski hotel ali v skupek muzejev, galerij, avditorijev in drugih kulturnih ustanov. Povezali in preuredili bi notranje volumne stavb, na novo izkopane kleti bi služile dostavi, energetski in okoljski infrastrukturi starega tkiva in podobnim funkcijam. Pri tem moderna »high tech« arhitektura s svojo demateri- alno, prosojno ali reflektirajočo stavbno opno bolj uspešno zapolni vrzeli v starem tkivu kot koketiranje s starimi slogi in zapolnitve z masivnimi stavbami. Skratka, moderne oblike regeneracije omogočajo ustvarjanje multifunkcionalnega, tr- žno zanimivega, okoljsko vzdržnega, humanega in kulturnega mestnega okolja. Spomeniškovarstvene polemike, ali naj se bolj ali manj pou- dari eden ali drug historični slog stavb ali ulične opreme, niso pomembne. Katera historična plast je najvrednejša, je nepo- trebno vprašanje. Staro evropsko mesto je vredno in bogato prav zaradi številnih kulturnih plasti, zaradi sobivanja različnih zahodnih slogov vse tja do spomenikov moderne, ki pa se na višji ravni povežejo v slikovit in spominov poln urbani mozaik. Prenovljena mestna središča evropskih mest naj ohranjajo svojo identiteto tudi z značilnim kulturnim vzorcem tamkaj živečih prebivalcev, njihovim življenjskim slogom, vrednotami, nava- dami in običaji. To pa naj ne velja samo za mesta »zahodne« civilizacije, ampak tudi za mesta islamskega, budističnega, Slika 3: Ohranitev značilne topografske lege je bistvena za pričeval- nost mesta – Matera (foto: Andrej Pogačnik). Slika 4: Manj opažene posebnosti lahko pripomorejo k večji razpo- znavnosti – ostanki rimskega zidu v Ljubljani (foto: Andrej Pogačnik). 28. Sedlarjevo srečanje – A. POGAČNIK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 105 kitajskega, japonskega ali kakega drugega kulturnega kroga. Moralo bi veljati tudi za žal zamujene priložnosti ohranitve identitete naselij izginulih ali skoraj izginulih civilizacij Majev, Inkov, severnoameriških Indijancev, naselbinske dediščine afri- ških plemen ali avstralskih črncev. V tem pogledu je prevlada zahodnjaške civilizacije, njene arhitekture in urbanizma na- pravila starim avtohtonim naseljem izjemno škodo in krivico. Morda ceno za to storjeno zgodovinsko zlo plačuje zahodni človek danes. Obratno pa v zgodovini zahodnih mest tuje urbane kulture niso imele kakšnega posebnega vpliva, še najmanj arhitek- turnega. V srednjem veku so nastajali židovski geti in ulice, v  devetnajstem stoletju so prišli v modo kitajski in japonski vrtovi in paviljoni. V dvajsetem stoletju so se razrastle kitajske, japonske, arabske in turške četrti, vendar vse naštete kuriozitete brez pomembnejše vloge v urbani substanci. Vendar pa sem moramo soočiti z realnostmi sedanjega zgo- dovinskega trenutka. Multikulturnost in večnacionalnost, ki nista posledici turističnih in poslovnih tokov, ampak trajne zamenjave prebivalstva, pomeni tudi zaton nacionalne identi- tete evropskih mest, še posebej njihovih zgodovinskih središč. [4] Pomeni tudi kulturni zaton mest zahodne civilizacije in nje- govo zamenjavo z globalnim vzorcem, ki ga narekujejo svetovni premiki prebivalstva, neokapitalizem, potrošništvo, individua- lizem, verska zaslepljenost, nasilje in informacijska revolucija. [5] Mesta postajajo globalni talilni lonec različnih civilizacij. 3 Harmonično zaključevati nedokončane dele mest In še nekaj misli o regeneraciji tistega urbanega tkiva, ki ni v sklopu zgodovinskih, spomeniško zaščitenih urbanih središč. Taka urbana morfologija v Sloveniji pravzaprav prevladuje, saj zaradi šibkih procesov urbanizacije do prve svetovne vojne – razen v delih Ljubljane, Maribora in Celja  – nismo ustvarili zaključenih ansamblov regulacijskega urbanizma. Povsod na- letimo na fragmente obulične pozidave, ostanke starih vaških aglomeracij, vrzeli, raznovrsten gabarit in komaj prepoznavne gradbene črte. Sedanji investitorji se s svojimi veletrgovinami, logističnimi centri, novimi stanovanjskimi, poslovnimi ali in- dustrijskimi objekti praviloma požvižgajo na še prepoznavne sledi urbane morfologije. Res je, da s svojimi investicijami prispevajo k revitalizaciji, vitalnosti in profitabilnosti zemljišč v nekdanjih predmestjih, toda nove stavbe so prostostoječe, sa- mozadostne, postavljene sredi široke čistine parkirišč. Odrine- jo, razvrednotijo in negirajo prvotno tkivo ali se v nekdanjem predmestju ali četrti vil pojavijo višji in širši gabariti vilablokov, ki docela spremenijo urbani milje. Sodobni urbanist mora tudi v neurejenih predmestjih načr- tno graditi mesto, ohranjati in nadaljevati stare, vredne urbane vzorce. Zazidavo zapolnjevati, spoštovati ulične črte, gradbeno zaokrožati ulice, trge, nabrežja ali z gradnjo jasno zamejiti lo- Slika 5: Raznobarvnost stopnic in pročelij daje tej revni četrti v Val- paraisu čar unikatnosti (foto: Andrej Pogačnik). Slika 6: Plastenje arhitekur iz različnih obdobij je bistvena kakovost evropskih mest (foto: Andrej Pogačnik). 28. Sedlarjevo srečanje – Vplivi globalizacije na regeneracijo historičnih mestnih središč Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 106 kalne parke. Našteto so prav tako pomembne naloge sodobne- ga urbanizma oziroma urbanista, kot so bili regulacijski načrti in njihova implementacija v devetnajstem stoletju ali širokopo- tezna izgradnja velikih ansamblov sosesk po načelih Corbusi- erovega sončnega mesta, Bauhausa in prvotne atenske listine. Razlog za opisani urbanizacijski nesporazum in »valjar« pa tiči tudi v naši dokumentaciji. Zazidalni načrti praviloma ne upoštevajo sosednjih zazidalnih območij. Potrebujemo doku- ment med urbanističnim načrtom v merilu 1 : 5.000 (ki je načrt rabe tal) in podrobnim zazidalnim načrtom v merilu 1 : 1.000 ali celo 1 : 500 (ki je načrt konkretnih zazidalnih struktur). Tak regulacijski načrt bi moral v merilu 1 : 2.500 prikazati zazidalne vzorce, gabarite, izhodišča za zapolnitve vrzeli ali zazidave v nepozidanih karejih. S takimi formalno sprejetimi prostorskimi dokumenti bi se  – vsaj za nekaj časa  – izognili samovolji investitorjev in tudi arhitektov, ki si vsakokrat na novo zamislijo urbano podobo določenega dela mesta – izha- jajoč iz projektirane posamične zgradbe. 4 Sklep Stara mestna jedra državnih prestolnic so bila in so še vedno pomembni identifikatorji nacionalne samobitnosti, ponosa, skratka identitete. Historična središča drugih večjih mest so pogosto glavni identifikatorji regionalnih posebnosti. V času vse hitrejših sprememb so stare grajene strukture priče zgodo- vinskega spomina in garant stabilnosti. Ne smejo ostati nemi, muzejsko zanimivi stari kamni, opeke ali tramovi, ampak naj- bolj vitalni, prepleteni in bogati deli mest. Naj postanejo in ostanejo dnevne sobe meščanov, okoličanov in vseh državlja- nov! Prof. dr. Andrej Pogačnik, upokojeni univerzitetni profesor Univerze v Ljubljani E pošta: andrejp807@gmail.com Telefon: 0038641356578 Opombe [1] Prentice (1993) odlično analizira pričakovanja turistov glede urbane dediščine in ugotavlja grupiranje dejavnosti v starih mestnih jedrih (glej str. 142 in sliko 7.3). [2] Prof. Mlinar (2008) podobno kot pisec tega članka ugotavlja glo- balizacijske procese v mestih (str. 265). [3] Nelson idr. (1993) se zavzemajo za ekološko, socialno in gospodar- sko vzdržnost urbanega turizma. [4] Prof. Mlinar (2012) ugotavlja ogroženost teritorialne identitete in odzive na to ogrožanje (str. 93). Navedeni je naš najplodovitejši raz- iskovalec globalizacije v prostoru, sodbe o njej pa se od pisca tega članka popolnoma razlikujejo. [5] Cultural Autonomy and Global Communcations (Hamelink, 1983) je starejše delo, ki ugotavlja, kako moderne komunikacije brišejo in zmanjšujejo vlogo kulturne samobitnosti. Viri in literatura Prentice, R. (1993): Tourism and Heritage Attractions. London and New York, Routledge. Mlinar, Z. (2008): Prostorsko časovna organizacija bivanja. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede in SAZU. Mlinar, Z. (2012): Globalizacija bogatí in/ali ogroža? Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. Hamelink, C. (1983): Cultural Autonomy and Global Communcations. New York, Longman. Nelson, J. G., Butler R., in Wall, G. (1993): Tourism and Sustainable Deve- lopment: Monitoring, Planning, Managing. Waterloo, Heritage Resource Centre, University of Waterloo. Barrera-Fernandez, D. (2016): Attracting visitors to ancient neighbour- hoods. Groningen, In Planning. Slika 7: Fotomontaža gabaritov za zaključek Male ulice v Ljubljani (foto: Andrej Pogačnik, montaža: Gregor Pogačnik) Slika 8: Montaža gabaritov stavbe, ki bi harmonizirala sedanji spopad različnih arhitektur (foto: Andrej Pogačnik, montaža: Gregor Pogačnik). 28. Sedlarjevo srečanje – A. POGAČNIK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 107 Pavel GANTAR Liljana JANKOVIČ GROBELŠEK Zaključne ugotovitve 28. Sedlarjevega srečanja z naslovom Urbana regeneracija Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije se kot organizator 28. Sedlarjevega srečanja zahvaljuje avtoricam in avtorjem prispevkov in predstavitev za njihov trud in angaži- ranost ter tudi sodelujočim v razpravah, saj so tako pripomogli k uspešni realizaciji srečanja. Pregled predstavitev je pokazal na širok razpon ukvarjanja z urbano regeneracijo – od popol- noma teoretičnih in metodoloških prispevkov do predstavitev posameznih projektov in programov ter vse do konkretnih pri- merov urbane regeneracije. Zaključne ugotovitve 28.  Sedlarjevega srečanja z naslovom Urbana regeneracija so predstavljene v nadaljevanju. 1. V kontekstu urbane politike na nacionalni ravni, ki je usmerjena predvsem v urbani razvoj »navznoter«, se pravi v prostorske okvire že obstoječe pozidave in poselitve, je urbana regeneracija oz. prenova eden najpomembnejših mehanizmov in instrumentov take politike. Za razliko od usmerjanja po- zidave in investicij na še nepozidane in odprte prostore (ang. greenfield) pa so procesi urbane regeneracije bistveno bolj kompleksni, saj se nove namembnosti, prostorske ureditve in urbanistično oblikovne rešitve soočajo z že zgrajenimi (včasih degradiranimi) strukturami in interesi, ki so že »investirani« v ta prostor. 2. Zato projekti urbane regeneracije, še posebej kadar gre za spremembo že uveljavljene prostorske identitete območja za regeneracijo in prenovo, od urbanistov in prostorskih planerjev zahtevajo dodatno občutljivost za analizo stanja v prostoru, vrednotenje prostorskih danosti in kvalitet, za odnos do že pri- sotnih uporabnikov prostora in kritično presojo »kapitalskih interesov«, povezanih z urbano regeneracijo. Ocenjujemo, da so konflikti v zvezi s prihodnjo rabo zemljišč praviloma večji in bolj razvejani kot pri usmerjanju investicij na nepozidana območja. 3. Projekti urbane regeneracije so zato: • bolj kompleksni in tudi tehnično zahtevni; • se navezujejo na interese, potrebe in želje ljudi, ki so že v prostoru in ga tudi praviloma uporabljajo; • so investicijsko zahtevni in praviloma izvedljivi le ob jav- no-zasebnem partnerstvu; • spreminjajo identiteto in odnos ljudi do prostora. 4. Zato od države, mest in občin pričakujemo, da bodo k problemom urbane regeneracije pristopili načrtno in orga- nizirano in se ne bodo samo odzivali na posamezne, pravi- loma parcialne in razdrobljene investicijske pobude. To pa zahteva: • identifikacijo degradiranih območij in območij, ki zahte- vajo urbano regeneracijo oz. so potencial zanjo, so pogo- sto spregledan pomemben prostorski razvojni potencial, še posebej v manj razvitih slovenskih regijah; • valorizacijo in temeljito presojo namembnosti prostora, urbanističnih rešitev in izvedljivosti v kontekstu celotne urbane zasnove mesta oziroma poselitve; • jasno opredeljena razmerja med javnimi in zasebnimi vložki, pri čemer je treba dajati prednost tistim projek- tom regeneracije, ki prinašajo javno korist večjemu številu prebivalcev; • spodbuditev ukrepov, ki bodo omogočili regeneracijo in nato izrabo teh območij ter bodo razreševali lastniške, fi- nančne in druge zaplete; to je nujno potrebno glede na to, da so razmere za izvedbo urbane regeneracije praviloma bolj kompleksne kot pri posegih na nepozidana zemljišča. Navedene ugotovitve podpirajo predlog in cilj – da bo imela urbana regeneracija dejansko (ne le deklarativno) prednost pred posegi na nepozidana zemljišča in da bo z  ustreznimi spodbudami primerjalno učinkovitejša. Zaključne ugotovitve je pripravil dr.  Pavel Gantar, dopolnil in potrdil pa izvršni odbor Društva urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije. Ugotovitve so bile poslane gospe Ireni Majcen, ministrici za okolje in prostor, Skupnosti občin Slo- venije, Združenju mestnih občin Slovenije, Združenju občin Slovenije, povabljenim in udeležencem Sedlarjevega srečanja ter medijem. Dr. Pavel Gantar, prostorski sociolog, upokojen E-pošta: pavel.gantar@siol.net Dr. Liljana Jankovič Grobelšek Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije, Ljubljana, Slovenija E-pošta: drustvo.dupps@gmail.com 28. Sedlarjevo srečanje – Sklepi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 108 Martin VALINGER SLUGA Preobrazba degradiranega industrijskega območja Mlaka na Reki – prostorska ureditev begunske soseske V času evropske begunske krize poskušajo nekatera mesta migrant- ske tokove izkoristiti kot priložnost za preobrazbo mestnega prostora. Članek, ki je povzet po diplomskem delu avtorja, prikazuje urbanistič- no rešitev za hipotetičen scenarij prihoda beguncev v mesto Reka na Hrvaškem in raziskuje možnost preobrazbe degradiranega urbanega območja Mlaka. Rezultat preobrazbe je prostorska ureditev begun- ske soseske, ki pomeni alternativno rešitev za sodobne begunske nastanitve. Obenem soseska predstavlja nov pristop k reševanju pro- blematike degradiranih industrijskih območij v mestih, ki se krčijo, in njihove prenove. Ključne besede: migracije, mesto, ki se krči, degradirano urbano ob- močje, mestna prenova, begunska soseska 1 Uvod Evropa se v zadnjem času sooča s povečanim begunskim to- kom, ki je posledica političnih nestabilnosti, gospodarskih ne- enakosti in podnebnih sprememb na Bližnjem vzhodu in Afri- ki. Migracijam, ki so eden najpomembnejših globalnih družbe- nih procesov, so danes najbolj izpostavljena mesta. Medtem ko večina mest migracije razume kot negativen pojav, poskušajo nekatera te izkoristiti kot priložnost za preobrazbo urbanega prostora. Cilj diplomskega dela je bilo predstaviti urbanistično rešitev za hipotetičen scenarij prihoda večjega števila beguncev v mesto Reka na Hrvaškem. Rezultat je bila prostorska uredi- tev soseske, ki je primer dobre prakse naselitve in integracije beguncev v mestih. Ureditev predstavlja svež pristop k reševan- ju problematike degradiranih industrijskih območij v mestnih središčih, preobrazba katerih bi v prihodnosti omogočila bolj trajnosten razvoj mesta. V diplomskem delu sta bili obravnavani dve temi. Prva tema so bile migracije v mesta, vloga mest v migracijskih procesih in ukrepi, ki jih mesta izvajajo pri integraciji migrantov. Druga tema je bila pojav t. i. »mest, ki se krčijo,« in z njimi povezana problematika zapuščenih degradiranih industrijskih območij. V zadnjem, tretjem, sklopu teoretičnega dela je bilo predstavlje- no nekdanje industrijsko mesto Reka, ki v zadnjih letih doživlja stagnacijo gospodarstva in izseljevanje ljudi. V drugem delu naloge so se teme povezale v scenariju Reke kot mesta, ki se sooči s prihodom migrantov z Bližnjega vzhoda in Afrike. Pri raziskovalnem delu so bile postavljene te hipoteze: • »mesto lahko z ustreznimi prostorskimi rešitvami za- gotovi boljše pogoje bivanja za begunce kot jih imajo v begunskih taboriščih, neformalnih naseljih in azilnih domovih«; • migranti lahko sooblikujejo prostore, v katerih živijo, ter s tem prispevajo k družbenemu in gospodarskemu napredku mesta; • »nenaden priliv ljudi lahko ustavi proces krčenja mesta in reši problem zapuščenih industrijskih območij«. 2 Migracije in mesta Ključni dejavnik razvoja mest ter determinanta odnosa med mestom in vasjo je bila vselej rast populacije. Danes prebivals- tvo v mestih raste na tri načine  – zaradi naravnega prirasta, zaradi prekvalifikacije neurbanih območij v urbana in zaradi migracij. Prispevek vsakega od dejavnikov k rasti urbanega prebivalstva in širjenju mest po svetu je različen. Migracije naj bi v svetovnem povprečju pripomogle k od 30 do 50  % celotnega deleža urbanizacije (Seabrook, 2007). Pri določanju razlogov za migracije ni teoretične klasifikacije, ki bi bila abso- lutno veljavna. Vzroki so pogosto obrazloženi z dejavniki od- bijanja in privlačenja, vseeno pa obstajajo primeri, v katerih so omenjeni dejavniki izraziti, do migraciji pa vseeno ne pride. Če zanemarimo prisilne migracije zaradi političnih nestabilnosti, Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 109Preobrazba degradiranega industrijskega območja Mlaka na Reki – prostorska ureditev begunske soseske vojn in drugih vrst nasilja, je ključni zgodovinski razlog za migracije želja po višjem dohodku in življenjskem standardu (Malačič, 2006). Ker so mesta središča gospodarske rasti, so to lokacije, ki prinašajo priložnost za zaslužek in boljše življenje. Pogosto so tudi kraj akademskega udejstvovanja in intelektu- alnega napredka, v njih so locirane javne ustanove in storitve. Danes je pogost vzrok za selitev v mesta družbeni dejavnik, ki se izraža v privlačnosti in navajenosti na mestni način življenja. Migracije v mesta prinašajo številne izzive. Čeprav je večina mi- grantskih politik določena na državni ravni, je pomembno, da mestne oblasti priseljencem zagotovijo ustrezne stanovanjske nastanitve in dostop do dela, izobraževanja in osnovne druž- bene infrastrukture (Helleman, 2015). Mesto je odgovorno za gradnjo socialnih stanovanj, ki jih je smiselno projektirati enako kot običajna, saj se z načrtovanjem kakovostnega stano- vanjskega okolja marginaliziranim skupinam omogoča enako- vredna stopnja bivanjskega standarda. Pomembni so tudi do- stopnost in urejenost javnega prostora, učinkovite komunalne dejavnosti in zagotavljanje socialne pomoči za lažji prehod v življenje v novem okolju. Ena ključnih dejavnosti mestnih obla- sti je tudi, da spodbujajo emancipacijo priseljencev (Sanders, 2012). V nekaterih primerih to pomeni prilagajanje fizičnega prostora navadam skupnosti, v drugih pa prepoznavanje in prilagajanje novonastalim družbenim procesom. 2.1 Pristopi k načrtovanju migrantskih naselitev Nekatera mesta se z večjim številom migrantov soočajo s ce- lovitimi prostorskimi rešitvami. Gre za zaprte urbane sisteme, znotraj katerih je upravljanje strogo regulirano, mestna oblast pa deluje v skladu z vsemi predpisi in birokratskimi postopki, ki jih zahteva zakonodaja. Tak pristop imenujemo »od zgo- raj navzdol« (angl. top-down) (slika 1) in zanj sta značilna zmanjševanje variant bivalnih enot in optimizacija produkcije stanovanjskih sosesk s ponavljanjem konstrukcijskih modelov (Helleman, 2015). Druge oblike organizacije in upravljanja mestnega prostora so bile uporabljene predvsem v  državah tretjega sveta s hitro urbano rastjo. Slaba pripravljenost oblasti na hitro priseljevan- je v mesta ter pomankanje urbanističnega znanja in denarnih sredstev sta ljudi prisilila v improvizirane načine urejanja bi- valnega prostora na robovih mest, kjer so nastala neformalna naselja (slika 2) (Conflicts of an Urban Age, 2016). Neuspeh formalnih pristopov, zaradi katerih se migrantske skupnosti Slika 1: Migrantske naselitve »od zgoraj navzdol« (ilustracija: Martin Valinger Sluga) Slika 2: Migrantske naselitve »od spodaj navzgor« (ilustracija: Martin Valinger Sluga) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 110 M. VALINGER SLUGA soočajo z vse večjo družbeno neenakostjo in revščino, so začele nadomeščati samoupravljalne akcije, ki so se ponekod izkazale za učinkovitejše. Tovrstne iniciative in pristope upravljanja imenujemo »od spodaj navzgor« (angl. bottom-up). Tako delovanje danes ni mogoče opaziti le pri nastanku ne- formalnih naselij, ampak tudi v  begunskih taboriščih, kjer ljudje formalne, strogo regulirane in uniformirane prostore prilagodijo svojim življenjskim navadam. Zanimiv je razvoj begunskega taborišča Al-Zataari na severu Jordanije (slika 3), ki je bilo leta 2012 urejeno za sirijske begunce. Čeprav je bilo sprva načrtovano kot formalno taborišče, se je sčasoma spre- menilo v samorastočo prostorsko tvorbo, znotraj katere so si ljudje oblikovali svoj življenjski prostor. Tovrstni neformalni in neregulirani procesi so prinesli zanimive rezultate v obliki novih bivalnih rešitev, mešane rabe funkcij in vzpostavitve lo- kalnega gospodarstva, ki so beguncem omogočali kakovostno preživljanje prostega časa in vir zaslužka. Primer kaže, da je danes za uspešno migrantsko sosesko ali begunsko naselitev treba ohranjati pravo razmerje med obema pristopoma (Conflicts of an Urban Age, 2016). Izkušnje so pokazale, da morajo imeti skupnosti določeno mero samostoj- nosti, da se lahko razvijejo samodejno (glej Sanders, 2012, in Helleman, 2015). Zdi se, da je v čezmerno reguliranem okolju premalo priložnosti za intervencije na podlagi posameznikovih izkušenj, s pomočjo katerih je mogoče probleme reševati hitro in poceni. Ključna je predvsem umeščenost v mestno tkivo in sposobnost razvoja lokalne skupnosti. Zadnja ustvarja občutek pripadnosti in varnosti, pravilno lociranje v strukturo mesta pa omogoča neposredno interakcijo s  preostalimi deli mesta in njegovimi prebivalci. Čeprav se priseljenci najbolje znajdejo v  »domačem« okolju, je mešana in raznolika demografska struktura prebivalstva izjemno pomembna, saj spodbuja t. i. samodejno integracijo, ki je nujna za celovito vključevanje pri- seljencev na vseh ravneh (Sanders, 2012). Vzpostavitev regu- Slika 3: Begunsko taborišče Al-Zaatari, Jordanija (vir: internet 1) liranega ogrodja omogoča zagotavljanje osnovnih življenjskih pogojev, naknadna prilagoditev prostora posamezni skupnosti pa ustvarja kakovosten življenjski prostor. 2.2 Prostorski ukrepi v begunski krizi Rast mest in njihova preobrazba zaradi priseljevanja sta aktual- ni tudi v sodobnem času. Tudi v evropski begunski krizi ima- jo glavno vlogo urbana območja. Ta prevzemajo vlogo mesta prihoda, prehodnih območij in končnih destinacij. Mesta so v krizi pokazala zmožnost vodenja in koordinacije različnih sto- ritev in zunanjih deležnikov, pogosto v odsotnosti nacionalnih ukrepov (Eurocities, 2016). Kot največji izziv se je izkazalo za- gotavljanje stanovanj po dostopni ceni, saj so kapacitete, ki jih zagotavljajo mesta, močno odvisne od dejstva, da odgovornost za stanovanjsko politiko prevzema država. Mesta imajo zato pogosto premalo manevrskega prostora za iskanje ustreznih nastanitvenih rešitev, izogniti se poskušajo potencialni getoiza- ciji in nastanku marginaliziranih skupnosti na obrobjih mest, kot jih poznamo v manj razvitem svetu (npr. slumi). Namesto koncentracije večjega števila ljudi na enem mestu naj bi bili ti razdeljeni v manjše skupine in enakomerno razpršeni v obsto- ječih stavbnih zmogljivostih na območju mesta. Tak pristop se v večini mest ni uresničil, saj so evropska mesta zaradi zmanjševanja državnih sredstev po zadnji finančni krizi v velikem zaostanku z gradnjo neprofitnih stanovanj. Stano- vanjski skladi se soočajo z velikimi zadolžitvami, stanovanjske politike pa so oblikovane na državni ravni (Eurocities, 2016). Neustrezna integracijska politika in neučinkoviti prostorski ukrepi so povzročili, da je danes večina priseljencev nastan- jena v  azilnih centrih, domovih in begunskih taboriščih, ne- kateri pa so prisiljeni v bivanje v še slabših razmerah. Gre za priseljence, ki so zaradi zaprtja begunskih poti ostali »ujeti« v  tranzicijskih državah, kjer se zaradi velike prostorske stis- Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 111 ke v uradnih namestitvah zatekajo v zapuščena industrijska skladišča in parke. Mestne oblasti se med drugim zatekajo tudi k  improviziranim rešitvam, s katerimi zapuščene prosto- re preurejajo v stalne in začasne namestitve. Čeprav tovrstne preobrazbe učinkovito rešujejo začasno prostorsko stisko, se na dolgi rok niso izkazale za primerne. Zaradi velike gostote ljudi na eni lokaciji je začelo prihajati do podobnih organizacijskih problemov in neprimernih bivalnih pogojev kot pri uradnih množičnih nastanitvah. Begunska taborišča in azilni centri v sodobnosti ne zagotavl- jajo primernih bivalnih pogojev in kakovostnega življenjskega standarda, zato so se v zadnjem času razvile nove oblike nasta- nitve migrantov znotraj pravnoformalnih okvirov prostorske politike, toda z zavednim distanciranjem od institucionalnih tipov namestitve. Sočasno se oblikujejo tudi nove integracijske politike, ki proces integracije razumejo kot kolektivno odgo- vornost vseh v mestu živečih ljudi ter prepoznavajo potencial beguncev za preobrazbo mestnega prostora, družbe in gospo- darstva. V Italiji azilna in begunska središča pospešeno zapi- rajo (SPRAR, 2016). Uvajajo sistem razpršenih nastanitev, ki ga financira država, upravlja pa jih skupnost občin skupaj z nevladnimi organizacijami. Cilj omrežja je najemanje stano- vanj na trgu, v  katera nastanijo prosilce za azil, ko čakajo na konec postopka za pridobitev azila. Prosilci za azil in begunci so medtem vključeni v različne projekte v lokalni skupnosti, kar omogoča mehkejše vključevanje v gostiteljsko družbo in samodejno integracijo. Nemška mesta so pri zagotavljanju nastanitev izbrala različne pristope. Nekatera so se odločila za centraliziran pristop, kjer mestne oblasti v sodelovanju z zasebnimi investitorji načrtujejo in gradijo večje stanovanjske soseske z uporabo modularnega pristopa in kontejnerjev. Druga so izbrala izrazito decentralizi- ran sistem namestitve in rešitve manjšega merila. Gre za pros- torske intervencije, ki so integrirane v obstoječ mestni prostor in temeljijo na sodelovanju z lokalnim prebivalstvom, toda v večini primerov ne ponujajo dovolj velikih prostorskih kapaci- tet. Tudi v tem primeru se je izkazalo, da bi bila v prihodnosti pri iskanju hitrih stanovanjskih namestitev po dostopni ceni, ki bi sočasno zagotavljale tudi dobre bivalne pogoje, najpri- mernejša rešitev, ki bi združevala oba pristopa (Conflicts of an Urban Age, 2016). 3 Mesta, ki se krčijo, in degradirana urbana območja Čeprav živi danes v mestih več kot polovica svetovnega pre- bivalstva, delež urbane populacije pa bo v prihodnjih petde- setih letih še naprej naraščal (UN WPP, 2015), poznamo tudi mesta, v katerih se število prebivalcev zmanjšuje. T. i. mesta, ki se krčijo (angl. shrinking cities), v  nasprotju z večino mest, v katerih je število prebivalcev naraščalo, doživljajo procese izseljevanja prebivalstva in stagnacije urbanega razvoja (Oswalt in Rieniets, 2006). Tovrstna mesta lahko danes najdemo pred- vsem v državah razvitega sveta. Do krčenja mest pride zaradi zmanjšanja populacije, ki je posledica različnih družbenogos- podarskih sprememb v mestu. V teh mestih se proces krčenja po navadi dogaja v kombinaciji s strukturnimi spremembami, kot so izseljevanje v večja mesta ter izrazita suburbanizacija in regionalizacija (Oswalt, 2005). Pogosti vzroki krčenja so tudi ekonomske spremembe, ki so posledica deindustrializacije, preselitve industrije ter finančnih in gospodarskih kriz, na kr- čenje pa lahko vplivata tudi politična tranzicija in globalizacija (Platt, 2004). Vzporedni proces v mestih, ki se krčijo, je razvrednotenje mest- nih površin in posledična opustitev rabe na njih. Ta območja označujemo kot degradirana urbana območja (v nadaljevanju: DUO) (Koželj idr., 1998). Skrajna stopnja razvrednotenja je stanje, ko je urbano območje tako degradirano, da na njem ni več mogoče vzpostaviti nobene ponovne rabe ali dejavnosti brez zahtevne regeneracije, obširne sanacije oz. celostne re- konstrukcije območja. Danes so DUO priložnost za preob- razbo mesta, preureditve mestnih središč, vzpostavitev novih povezav med območji in reševanje specifičnih problemov v  njihovi neposredni okolici. Sanacija DUO je ena od pred- nostnih oblik razvoja mest, ki se izvaja z vzpostavljanjem nove rabe in novo zazidavo na degradiranih zemljiščih (Koželj idr., 1998). Nove strukture naj bi bile prilagodljive na spremembe obrobnih pogojev in naj bi služile delitvi enovitih, strnjenih območij oz. cepitvi monofunkcionalnih con. Pri infrastruktur- nih posegih je treba predvideti implementacijo učinkovitega infrastrukturnega omrežja ter z vpeljavo javnega prostora in novih prometnih povezav izboljšati dostopnost in prehodnost območja. Pomembne so ponovna uporaba obstoječih objek- tov in vmesne, začasne oz. postopne uporabe območja že med izvajanjem sanacije. 3.1 Migracije in urbana regeneracija V vsakem mestu, v katerega migrirajo ljudje, pride do določe- ne stopnje t. i. samosegregacije, kar pa ne pomeni, da je zato neizogiben tudi nastanek getoiziranih območij. Pomembno je namreč, da prišleki lahko vplivajo tudi na širši mestni prostor, ga pomagajo revitalizirati ter poskrbeti za večjo družbeno in moralno raznovrstnost (Obeng-Odoom in Jang, 2016). V času evropske begunske krize so se v mestih, iz katerih se ljudje izseljujejo, pojavile ideje, da bi se ta ponovno naselila s pri- hajajočimi begunci (Ramakers, 2016). Ker gre pri izseljevan- ju iz mest, ki se krčijo, predvsem za odhajanje mladih ljudi, prebivalstvo v razvitem svetu pa se v zadnjih desetletjih stara, bi priliv (večinoma mladih) beguncev lahko pozitivno vplival Preobrazba degradiranega industrijskega območja Mlaka na Reki – prostorska ureditev begunske soseske Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 112 na demografsko strukturo, gospodarstvo in storitvene potrebe. Pozitivne učinke naselitve beguncev so že prepoznali v nekate- rih zamirajočih nemških, italijanskih in grških mestih (Ober- hausen, Satriano, Riace ...), ki se soočajo s staranjem prebivals- tva in pomanjkanjem ekonomske perspektive. Povečan prihod beguncev v Evropo bi lahko izkoristile tudi države Vzhodne in Osrednje Evrope, iz katerih naj bi se v naslednjih desetletjih izselil precejšen delež prebivalstva (UN WPP, 2015). Z razvo- jem ustreznih strategij naselitve in integracije bi lahko imela mesta poleg demografskih in družbenogospodarskih koristi tudi priložnost za preobrazbo slabo izkoriščenega urbanega prostora in regeneracijo. 4 Reka danes: mesto, ki se krči Mesto Reka na Hrvaškem je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja značilen primer postsocialističnega mesta, v katerem so hitre politične in gospodarske spremembe po padcu reži- ma povzročile dinamične procese urbanega prestrukturiranja. Po razglasitvi neodvisnosti Republike Hrvaške leta 1991 je to mesto doživelo stagnacijo, ki je bila posledica razpada skupne države in vojne, ki je sledila, pozneje pa tudi negativnih gospo- darskih procesov razlastitve in privatizacije družbene lastnine ter transformacije ekonomskega sistema. To je v  naslednjem desetletju prineslo hiter propad večine industrijskih dejavnosti v mestu, kar je pripomoglo k veliki stopnji brezposelnosti in pomanjkanju novih investicij. Mesto je v slabih desetih letih izgubilo približno 30 tisoč delovnih mest, večinoma v največ- jih industrijsko-proizvodnih podjetjih (Pajić, 2012). Propad je doživelo tudi pristanišče, ki ga je zaradi pomanjkanja izvoza in uvoza, izgube utečenih pomorskih linij, dotrajane infrastruk- ture in izbrisa Reke s seznama najpomembnejših srednje- in vzhodnoevropskih mest z izhodom na morje povozil čas. Krčenje mesta je spremljalo intenzivno izseljevanje. Tako se je iz Reke med letoma 1991 in 2011 izselilo približno 40 tisoč prebivalcev (preglednica 1). Depopulacijski trendi so rezultat zmanjševanja natalitete in zloma reškega gospodarstva po pro- padu industrije, ki je desetletja prej privabljala v mesto nove prebivalce. Zaskrbljujoče je predvsem odhajanje mladih in iz- obraženih, ki se zaradi slabih družbenogospodarskih okoliščin, pomanjkanja perspektive in ustreznih služb v velikem številu selijo iz mesta. Reka se zaradi slabega ekonomskega stanja spo- pada tudi s politično krizo, saj mestna oblast v zadnjih dveh desetletjih kljub finančni pomoči EU in mnogim projektom še ni predstavila koherentne in učinkovite strategije za skladen in trajnosten gospodarski in prostorski razvoj (Butković Mićin, 2015). Intenzivna usmeritev v industrijsko, pristaniško in že- lezniško dejavnost v preteklih stoletjih in ureditev teh vzdolž obale (slika 4) pa prebivalcem danes preprečujeta dostop do morja in reke Riječine. 4.1 Industrijska dediščina Čeprav danes prav industrijska preteklost Reke pomeni največ- jo oviro pri nadaljnjem razvoju mesta, pa so zapuščeni objekti pomemben spomenik obdobju reške industrijske zgodovine in evropske industrijske gradnje. Čeprav bi oblast lahko že z minimalnimi sanacijskimi deli opuščenim stavbam omogočila novo (sprva občasno ali začasno) namensko rabo, trenutno vrednotenje in upravljanje industrijske dediščine vodi do na- daljnjega fizičnega in vrednostnega propadanja kulturnega dobra (Butković Mićin, 2015). V zadnjih letih so bili za neka- tera nekdanja industrijska območja izdelani natančni konserva- torski elaborati, ki so stavbe ovrednotili in določili dovoljeno stopnjo poseganja vanje. Ti bi v prihodnosti lahko bili podlaga za potencialno prenovo degradiranih območij, industrijska de- diščina pa bi postala vir nadaljnjega prostorskega razvoja ter ključni element zgodovinske in kulturne identitete Reke. Konec marca 2016 je bilo mesto Reka izbrano za evropsko pre- stolnico kulture (v nadaljevanju: EPK) leta 2020. Na razpisu je kandidiralo s projektom »Pristanišče raznolikosti«, s katerim želijo uresničiti zamisel o Reki kot mestu kulture in kreativ- nosti in dokončno skleniti posttranzicijsko fazo (Vodovnik, 2016). Predvidena je realizacija infrastrukturnih projektov, ki bodo namenjeni revitalizaciji industrijske dediščine in de- Preglednica 1: Število prebivalstva na Reki in delež izseljenih ljudi v letih 1953–2011 1953 1961 1971 1981 1991 2001 2011 73.616 98.759 132.222 159.433 167.964 144.043 128.624 / +34 % +34 % +22 % +5 % –13 % –11 % Vir: Državni zavod za statistiko Republike Hrvaške, 2016 Slika 4: Zapuščeni industrijski objekti in industrijska DUO (vir: in- ternet 2) M. VALINGER SLUGA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 113 gradiranih območij. Projekt obsega tri podteme  – voda, delo in migracije –, ki obravnavajo lokalno problematiko, skupaj s širšimi dejavniki in aktualnimi razmerami v svetu, prek katerih bo mesto v sodelovanju s kulturno-kreativnimi organizacija- mi, NVO, zasebnimi investitorji in prebivalci poskušalo izvesti projekte, ki bodo na krajši in daljši rok mestu omogočili vzpo- stavitev novih gospodarskih, družbenih, demografskih in pros- torskih trendov. S pomočjo projekta naj bi Reka postala vzor kulturnega mesta, ki v kriznih časih pridobljeno pozornost in sredstva izkoristi tako, da ponovno okrepi lokalne prednosti in kakovosti. 5 Vizija: ciljno mesto Reka Reka se je v preteklosti že večkrat soočala z migracijami. V nekaterih primerih je šlo za izseljevanje, v drugih za priselje- vanje ljudi. Med depopulacijo je mesto doživljalo stagnacijo gospodarskega in prostorskega razvoja, med priseljevanjem pa je rastlo, razvijala se je družbena infrastruktura, ustvarjala so se nova delovna mesta itd. S prihodom večjega števila begun- cev bi se mestu ponudila priložnost, da s celovito prostorsko strategijo ustavi proces svojega krčenja in preobrazi svoj me- stni prostor. Z zagotavljanjem ustreznih pogojev za bivanje in delo bi mesto beguncem omogočilo, da sooblikujejo prostore, v katerih živijo, ter prispevajo k družbenemu in gospodarskemu napredku mesta. Ob prihodu beguncev bi bilo treba združeva- ti različne integracijske pristope. Mestne oblasti bi morale ob pomoči državnih institucij skrbeti za ustrezno nastanitev, za- gotovitev dela in socialno pomoč. Obenem bi morale spodbu- jati interakcijo beguncev z lokalnim prebivalstvom, nevladnim organizacijam pa omogočiti izvedbo projektov, ki bi prispevali k boljšemu vključevanju ljudi v gostiteljsko družbo in okolje. Prihod beguncev bi pomenil priložnost za prenovo DUO v mestu. S prenovo DUO v okolici širšega mestnega središča bi se to razširilo proti vodnim površinam (morje in reka) in tam bi nastale nove soseske (slika 5), v katerih bi se naseljevali begunci in lokalni prebivalci. Mestne oblasti bi namreč morale, če bi se želele izogniti getoizaciji in nastanku marginaliziranih skupnosti na obrobju mesta, begunce nastaniti v stanovanjih po dostopnih cenah v socialno in programsko mešanih soses- kah. Te bi bile z ureditvijo na DUO enakomerno razpršene v mestnem prostoru. Območja sosesk bi morala biti dobro vključena v  omrežje javnega prometa, kar bi spodbujalo traj- nostno mobilnost ter omogočalo hitre povezave z mestnim središčem in drugimi mestnimi predeli. Smiselne obstoječe povezave bi se obnovile in preuredile, tam, kjer povezav ni, bi se uvedle nove. Preostala javna infrastruktura bi morala za- gotavljati dobro dostopnost javnega prostora, dela in storitev. Učinkovito prostorsko, prometno in infrastrukturno omrežje bi spodbujalo komunikacijo med prebivalci ter omogočalo iz- menjave idej in dobrin. Z umeščanjem osrednjih dejavnosti, prostorov za delo in privlačnega javnega programa v soseskah bi nastalo omrežje območij mešane rabe, ki bi degradirana ur- bana območja preobrazila v nove mestne površine, namenjene vsem meščanom. 5.1 Begunska soseska na Mlaki Prostorska ureditev soseske na degradiranem industrijskem območju Mlaka (slika 6) je primer prostorske preobrazbe, ki temelji na načelih trajnostne mestne prenove. Omogočila bi ponovno uporabo in reaktivacijo območja. Rezultat preobraz- be je soseska, ki predstavlja eno od mogočih sodobnim begun- skih nastanitev ter primer dobre prakse naselitve in integra- Slika 5: Potencialna območja preobrazbe DUO v begunske soseske (ilustracija: Martin Valinger Sluga) Preobrazba degradiranega industrijskega območja Mlaka na Reki – prostorska ureditev begunske soseske Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 114 cije beguncev v mestu (slika 7). Temeljni koncepti prostorske ureditve soseske so bivanje, delo, javne površine, povezave in dostopnost. Zaradi socialne, kulturne in starostne raznoliko- sti naseljenega prebivalstva je treba pri načrtovanju bivalnih prostorov in okolice upoštevati več dejavnikov. Ti narekujejo razvoj prostora, ki neposredno uresničuje javne interese in in- dividualne potrebe uporabnikov. Poleg standardnih stavbnih tipologij se na območju uvede tudi t. i. hibridna tipologija, ki združuje pozitivne značilnosti neformalnih in formalnih rešitev oz. pristopa gradnje od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Tipologija bi znotraj osnovnega stavbnega ogrodja dopuščala izgradnjo in oblikovanje lastnih bivalnih enot glede na potrebe uporabnikov. Socialna raznolikost in mešana raba dejavnosti zagotavljata programsko in socialno pestrost območja ter ustvarjata raz- mere za samoorganizacijo, samooskrbo in razvoj lokalne skup- nosti. Ureditev prostorov za delo in dostopnost do sosednjih območij zagotavljata različne zaposlitvene možnosti. Prva dela za prihajajoče begunce in druge stanovalce so ponujena že med procesom sanacije, mestne prenove in celovite preob- razbe DUO Mlaka. Pri izgradnji begunske soseske se poseben poudarek nameni pritličnim prostorom, kjer si lahko stanoval- ci uredijo poslovne prostore. S tovrstnim ukrepom se poleg zaposlitvenih možnosti soseski zagotovi tudi uravnotežena kombinacija dejavnosti in dostopnost storitev. Implementacija učinkovitega infrastrukturnega omrežja z vnašanjem javnega prostora in novih prometnih povezav izboljšuje dostopnost in prehodnost območja (slika 8). Ureditev novih zelenih površin in povezovanje z naravnimi danostmi območje povezujeta s krajinskim sistemom mesta. Ustrezno urejen javni prostor je pomemben predvsem z vidika kakovostnega javnega življenja ter ustvarjanja občutka pripadnosti in identitete kraja. Pri ure- ditvi javnih površin je treba upoštevati ločevanje zasebnega in javnega, dostopnost in stopnjo socialnih stikov s sostanovalci in preostalimi prebivalci soseske. Pomembna je ureditev razve- janega sistema trgov in ulic (ločenih od avtomobilskega pro- meta) (slika 9), parkovnih površin in zaprtih javnih prostorov v stavbah javnega značaja. Osrednji javni prostor je hrbtenica begunske soseske, saj omogoča srečanja lokalne skupnosti, obe- nem pa interakcijo stanovalcev s preostalimi prebivalci mesta. Slika 6: Degradirano industrijsko območje Mlaka (vir: Google Maps) Slika 7: Pristopi k načrtovanju in upravljanju soseske (ilustracija: Martin Valinger Sluga) M. VALINGER SLUGA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 115 severa proti jugu. Zelene površine so urejene med prostorski- mi enotami in definirajo odprte javne površine. Na območju prevladuje stanovanjska raba. Pritličja ob pomembnejših javnih prostorih so namenjana gostinskim in storitvenim lokalom in drugim prostorom javnega značaja. Na robovih soseske je v obstoječe objekte, ki se ohranijo pri rekonstrukciji območja, vnesen nov program. Ta dopolnjuje dejavnosti v soseski ter zagotavlja programsko pestrost in dostopnost javnih zavodov in storitev. 7 Sklep Svet se bo v 21. stoletju še naprej urbaniziral, velik delež rasti urbanega prebivalstva pa bodo prispevale tudi migracije. Ker migracije vplivajo na demografsko strukturo, družbene proce- se, gospodarstvo in prostor, bodo v prihodnosti še naprej eden ključnih dejavnikov razvoja mest. Delovne hipoteze, ki smo si jih zastavili v diplomskem delu, so se potrdile. S prvo hipotezo smo predvidevali, da lahko mesto z ustreznimi prostorskimi rešitvami zagotovi boljše pogoje bivanja za begunce kot v begunskih taboriščih, ne- formalnih naseljih in azilnih domovih. To je bilo dokazano z analizo prostorskih ukrepov, ki omogočajo višjo kakovost življenja kot na naštetih območjih. Iz referenčnih primerov je bilo ugotovljeno, da migranti lahko sooblikujejo prostore, v katerih živijo, ter s tem prispevajo k družbenemu in gospodar- skemu napredku mesta. Z oblikovanjem integracijskih politik, ki proces integracije razumejo kot kolektivno odgovornost vseh v mestu živečih ljudi, se lahko prepozna potencial beguncev za preobrazbo mestnega prostora. V projektnem delu je bil predstavljen tudi scenarij, v katerem bi nenaden priliv ljudi pomagal ustaviti procese krčenja mesta in rešil problem zapu- ščenih industrijskih območij. Slika 8: Povezanost in dostopnost območja (ilustracija: Martin Va- linger Sluga) Slika 9: Razporeditev javnih površin (ilustracija: Martin Valinger Sluga) Slika 10: Urbanistična zasnova begunske soseske na Mlaki (ilustracija: Martin Valinger Sluga) Urbanistična zasnova begunske soseske na Mlaki predvideva prostorsko ureditev območja mešane rabe, ki sledi načelom trajnostne mestne prenove (slika 10). Zazidava je organizirana v petih prostorskih enotah. Med seboj se razlikujejo glede na stavbno tipologijo, višino in usmerjenost. Osrednjo prostorsko os tvori velik javni prostor, ki poteka skozi celotno območje od Slika 11: Prostorski prikaz hibridne stavbne tipologije (ilustracija: Martin Valinger Sluga in Jaka Korla) Preobrazba degradiranega industrijskega območja Mlaka na Reki – prostorska ureditev begunske soseske Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 116 Begunci in drugi migranti vplivajo na mesta na različne načine. V času evropske begunske krize se je izkazalo, da mestne oblasti večinoma niso ustrezno pripravljene na prihod večjega števila ljudi. Glede na trenutne politične, gospodarske in podnebne razmere v bližnji prihodnosti ni mogoče pričakovati, da se bodo begunski tokovi v Evropi zmanjšali. Ker so mesta naj- pogostejša končna destinacija beguncev, imajo mestne oblasti pri upravljanju begunskih tokov osrednjo vlogo. S povečanjem števila beguncev bodo morale pripraviti strategije za njihovo integracijo v novo okolje na več ravneh in jim zagotoviti mo- žnost, da prispevajo h gostiteljski družbi. Begunci lahko v me- sto prinesejo novo življenje in preobrazijo urbani prostor, zato je ključno, da jim mestne oblasti z ustreznimi prostorskimi rešitvami to omogočijo. Martin Valinger Sluga, dipl. inž. arh. urb. (UN) E-pošta: martin.valinger@gmail.com Viri in literatura Butković Mićin, L. (2015): Zašto riječka industrijska baština propada? Dostopno na: http://pogledaj.to/arhitektura/zasto-rijecka-industrijska- bastina-propada/ (sneto 16. 1. 2017). Državni zavod za statistiko Republike Hrvaške (2016): Državni zavod za statistiku. Zagreb. Eurocities (2016): Social Affairs, Refugee Reception and Integration in Cities. Bruselj. Dostopno na: http://nws.eurocities.eu/MediaShell/media/ RefugeeReport_final.pdf (sneto 18. 12. 2016). Frank, R. (2012): Crne prognoze: Rijeka će 2021. imati tek 114 tisuća stanovnika. Dostopno na: http://www.novilist.hr/Vijesti/Rijeka/Cr- ne-prognoze-Rijeka-ce-2021.-imati-tek-114-tisuca-stanovnika (sneto 15. 1. 2017). Helleman, G. (2015): Arrival cities: the need for precision. Review chapter 10 of Arrival City.Urban Springtime. Dostopno na: http://ur- banspringtime.blogspot.si/2015/02/arrival-cities-need-for-precision.html (sneto 17. 12. 2016). Internet 1: www.zeroundicipiu.it/2016/07/04/semipermanence. Internet 2: www.lokalpatrioti-rijeka.com/forum/viewtopic.php. Koželj, J., Ažman Momirski, L., Maligoj, T., in Omerzu, B. (1998): Degradi- rana urbana območja. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje. ISBN 961-6276-03-4. LSE Cities and Urban Age. Shaping Cities: Conflicts of an Urban Age Conference (2016): Internatonal Architecture Exhibition. La Biennale di Venezia. Dostopno na: https://urbanage.lsecities.net/talks/migration- and-refuge-2#slides (sneto 17. 11. 2016). Malačič, J. (2006): Demografija: teorija, analiza, metode in modeli. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. ISBN 961-240-080-6. Obeng-Odoom, F., in Jang, H. S. (2016): Migranti in preobrazba sosesk: raziskava družbenogospodarske preobrazbe sydneyjskega predmestja Lidcombe. Urbani izziv (Ljubljana), 2016, letn. 27, št. 1, str. 46–62. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2016-27-01-004. Oswalt, P. (2005): Shrinking Cities – Volume 1: International Research. Berlin: Hatje Cantz Publishers. ISBN-13 978-3-7757-1682-6. Oswalt, P., in Rieniets, T. (2006): Atlas of Shrinking Cities. Berlin: Hatje Cantz Publishers. ISBN 3-7757-1714-5. Pajić, D. (2012): Rijeka danas: simbol proizvodnje i pomorstva u Eu- ropsku uniju ulazi bez industrije, ali s vojskom činovnika. Dostopno na: http://www.novilist.hr/Vijesti/Rijeka/Rijeka-danas-simbol-proizvod- nje-i-pomorstva-u-Europsku-uniju-ulazi-bez-industrije-ali-s-vojskom- cinovnika?meta_refresh=true (sneto 17. 1. 2017). Platt, S. (2004): Causes of Urban Shrinkage: An Overview of European Cities. Cost Cires Conference, University of Amsterdam, 16-18 February. Dostopno na: http://www.carltd.com/sites/carwebsite/files/CAR%20 Platt%20Causes%20of%20urban%20shrinkage.pdf (sneto 10. 12. 2016). Pascal Zachary, G. (2006): Immigrants as urban saviors: When Immig- rants Revive a City and When They Don’t - Lessons from the United States. Dostopno na: https://rm.coe.int/CoERMPublicCommonSearch- Services/DisplayDCTMContent?documentId=09000016804925d6 (sneto 8. 12. 2016). Ramakers, R. (2016): Immigrants can revive shrinking cities and abandoned areas. Dostopno na: http://www.rennyramakers.com/ blog/2016/01/04/immigrants-can-revive-shrinking-cities-and-abando- ned-areas/ (sneto 17. 10. 2016). Saunders, D. (2012): Arrival City: How the Largest Migration in History Is Reshaping Our World. Toronto: Knopf. ISBN 978-1-844467-904-1. Seabrook, J. (2007): Cities: Small Guides to Big Issues. London: Pluto Press. ISBN 1420256033, 9781420256031. SPRAR (2016): Protection System for Refugees and Asylum Seekers. Pridobljeno dne 18. 10. Dostopno na: http://www.sprar.it/wp-content/ uploads/2016/10/SPRAR-Numeri-SITO-2017-02.pdf (sneto 20. 12. 2016). United Nations, Department of Economic and Social Affairs. Population Division (2015): World Population Prospects: The 2015 Revision, Key Findings and Advance Tables. Working Paper No. ESA/P/WP.241. New York. Dostopno na: https://esa.un.org/unpd/wpp/publications/files/ key_findings_wpp_2015.pdf (sneto 11. 11. 2016). Slika 12: Prostorski prikaz poljavnega dvorišča znotraj nižje karejske tipologije (ilustracija: Martin Valinger Sluga in Jaka Korla) M. VALINGER SLUGA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 117 Maja BRUSNJAK HRASTAR Alma ZAVODNIK LAMOVŠEK Zgoščevanje stanovanjskih območij in zagotavljanje novih stanovanj Prostorski razvoj sodobnih mest temelji na načelih trajnostnega razvoja, med katerimi sta pomembna tudi zgoščevanje pozidave ter prenova stanovanjskih območij in obstoječega stanovanjskega fonda. Omenjena načela so vključena v zakonske akte in strateške dokumente, vendar na izvedbeni ravni zanje ni ustreznih spodbud in konkretnih določil ali pa jih izvedbeni prostorski akti niti ne omogo- čajo. V medsebojni primerjavi različnih tipov stanovanjskih gradenj se je kot ekonomsko in urbanistično najprimernejša izkazala nizka večstanovanjska gradnja. S prispevkom želimo predstaviti pomen gostote pri urbanističnem načrtovanju in predlagati preoblikovanje nekaterih urbanističnih kazalnikov, ki bi omogočili umeščanje man- jših večstanovanjskih objektov tudi na območja splošnih stanovanj- skih površin. Z ustrezno opredeljenimi določili bi lahko omogočali širši nabor stanovanjskih tipov, regulirali gostote poselitve in bolje izkoristili prostorske možnosti na posameznem območju. Ključne besede: zgoščevanje mest, prenova objektov, urbanistično določilo, tipologija stanovanjskih stavb, zagotavljanje stanovanj 1 Uvod Med pomembnejšimi cilji prostorskega razvoja so tudi zago- tavljanje kakovostnega bivalnega okolja in primernih stano- vanjskih standardov, zgoščevanje mesta in prenove. V duhu trajnostnega razvoja naj bi bil cilj stroke, družbe in posa- meznika, da se s prenovami vzpostavlja kakovostno bivalno okolje, povečuje bivanjski standard, obstoječi objekti prilaga- jajo sodobnemu načinu življenja ter zagotavljajo stanovanjske enote različnih velikosti in tipologij po sprejemljivih stroških. Ponudba primernih stanovanj bi se morala odzivati tudi na trende povečevanja števila gospodinjstev in manjšanja števila članov gospodinjstva (SURS). Stanovanjski fond v Sloveniji je star in potreben prenove, saj je več kot 80 % stanovanj starejših od 25 let (SURS). V primer- javi z zahodnoevropskimi državami so stanovanja v Sloveniji v povprečju manjša in gosteje naseljena (Sendi, 2007). Polovico stanovanj v Sloveniji predstavljajo dvo- in trisobna stanovanja, ki so glede na povprečno velikost gospodinjstva  (2,5  osebe) premajhna za zagotavljanje zastavljenega standarda gostote (29 m2 UTP/preb.) (ReNSP15–25; SURS). Danes v stano- vanjih živi manjše število ljudi kot nekoč, zato bi lahko v ob- jektih dopuščali večje število stanovanj in tako lažje zagotovili ustrezno gostoto prebivalstva. Svetovna kriza na prelomu desetletja je močno vplivala tudi na manjšo izgradnjo in prodajo nepremičnin, saj je prodaja nepremičnin v letu 2015 v primerjavi z letom 2008 padla za polovico, gradnja stanovanj pa celo za 70  % (Letno poroči- lo  …, 2016; SURS). Zaradi nizkega števila novogradenj in novih stanovanj pomeni obstoječ stavbni fond velik potencial za zagotavljanje stanovanj. Z intenzivnejšo izrabo obstoječih (pre)velikih stanovanjskih objektov lahko stavbni fond ohrani- mo, uredimo nove stanovanjske enote, zmanjšamo potrebo po številu dodatnih stanovanj, dvignemo kakovost bivanja, hkrati pa objekte energetsko, funkcionalno in oblikovno prenovimo. Najpogostejši tip gradnje in bivanjski ideal v Sloveniji še ved- no ostaja prostostoječa individualna hiša, ki ima v primerjavi z drugimi tipi stanovanjskih stavb največ možnosti individu- alnega oblikovanja in omogoča fazno gradnjo. Prostostoječe enostanovanjske hiše so najpogostejši tip gradnje nižjih tipov stavb, vendar so zaradi visokih stroškov komunalnega opreml- janja in neracionalne izrabe zemljišč ekonomsko in ekološko najmanj primerna oblika gradnje. Posebnost v slovenskem pro- storu so t. i. družinske hiše. V osnovi so to enostanovanjske enodružinske hiše, ki se sčasoma lahko spremenijo v večdru- žinsko hišo, hišo za razširjeno družino ali večstanovanjsko hišo. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 118 Danes v od dvo- do štiristanovanjskih družinskih hišah živi skoraj petina prebivalcev, skupno v družinskih hišah živi več kot polovica ljudi. Skoraj dve tretjini ljudi bi najraje živeli v hiši z vrtom v naselju, v primeru selitve pa so hiše in družin- ske hiše tudi najbolj zaželene stanovanjske enote (Mandič in Cirman, 2006). Visoko cenjene so družinske hiše z vrtom v predmestju, manjvredna so kolektivna stanovanja v bloku v mestu (Azinović idr., 2009). Mlade družine želijo bivati tudi v stanovanjih v sklopu večstanovanjskih objektov nižjih gaba- ritov z bolj individualnim značajem družinske gradnje na robu mesta in z dobro prometno povezavo z mestom (Pust, 2000). V prispevku želimo predstaviti pomembnost gostote pri ur- banističnem načrtovanju in poudariti zgoščevanje pozidave v urbanem prostoru. S primerjavo različnih tipov stanovanjskih stavb želimo poudariti pomen nizke večstanovanjske gradnje. Cilj prispevka je oblikovanje priporočil, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v prostorskih izvedbenih aktih, in tako omogočiti ureditev dodatnih stanovanjskih enot v obstoječih objektih. 2 Gostota v urbanih naseljih Sodobna mesta morajo biti trajnostna ali sonaravna oziroma zasnovana ob upoštevanju vplivov na okolje in tako, da je prispevek mesta k podnebnim spremembam čim manjši (Farr, 2008). Strategijo trajnostnega mesta moramo uresničevati predvsem z zmanjšanjem obremenitev okolja, zmanjševanjem prometa, mešano rabo prostora in trajnostno gradnjo (na pri- mer Wheeler, 2004). Pogoj za uveljavljanje trajnostnih načel v mestih je prožen in prilagodljiv pristop z omogočanjem razno- vrstnih rešitev, kar dosegamo predvsem z zviševanjem gostote in intenziviranjem rabe zemljišč, razvijanjem urbane pestros- ti z mešanjem funkcij in rabe ter spletanjem mreže povezav med posameznimi mestnimi območji. Trajnostni urbani razvoj lahko omogočajo različne urbane oblike, najučinkovitejša je razpršena koncentracija. Za učinkovito preurejanje mesta sta pomembna prestrukturiranje strnjenega mesta (mestna preno- va, aktivacija degradiranih površin, razvijanje povezav z zaled- jem, razvijanje kakovostnih pogojev za bivanje) in zgoščevanje razpršenega mesta (zgostitve razpršene gradnje, prometno in infrastrukturno povezovanje območij, zgoščevanje dejavnosti na vozliščih omrežij) (Koželj, 2004). Eno glavnih orodij za vzpostavljanje trajnostnih naselij je gos- tota. Načrtovano gostoto moramo zasnovati tako, da se dosega ravnovesje med vplivi na lokalno okolje in globalnimi koristmi. Najmanjša gostota v trajnostnih mestih naj bi bila 20–25 stan./ ha na območju individualnih gradenj in 50 stan./ha na ob- močju večstanovanjskih gradenj (Wheeler, 2004). Najmanjša gostota za rentabilnost avtobusne linije je okoli 25 stan./ha oziroma 100 preb./ha, trajnostna urbana gostota naj bi znašala okoli 69 stan./ha oziroma 275 preb./ha (UDC, 2013). Naj- bolj optimalna gostota je 200–300 preb./ha oziroma 50–75 stan./ha neto stanovanjskih površin (Ivanšek, 1988). Zelo niz- ke gostote niso sprejemljive zaradi neracionalne rabe prostora, velikih pritiskov na naravno okolje, visokih stroškov komunal- nega opremljanja zemljišč, neracionalnega omrežja družbene infrastrukture in storitev in nerentabilnosti javnega prevoza. Zelo visoke gostote niso sprejemljive predvsem z družbene- ga vidika in zaradi visokih stroškov gradnje objektov. Visoke gostote lahko dosegamo tudi z racionalno zasnovo območij nizke strnjene gradnje (Ivanšek, 1988; Pogačnik, 1999). Na gostoto bolj kot visoko opredeljen faktor izrabe (FI) vplivajo urbanistična zasnova območja, način združevanja stavb in šte- vilo nadstropij stavb (Čerpes idr., 2008; Rozin-Šarec, 1976). V Ljubljani, ki je največje urbanizirano območje v Sloveniji, je povprečna naselitvena gostota na območjih, kjer je mogo- ča stanovanjska gradnja, okoli 76  preb./ha, kar ob povprečni zasedenosti stanovanj pomeni okoli 34 stan./ha (OPN MOL ID, 2010). V prostorskih aktih so dejanske vrednosti za gostote le redko navedene. V Ljubljani, ki ima zelo natančne prostorske akte, so v strateškem delu OPN definirane priporočljive gostote sta- novanjske gradnje za kompaktno mesto, obmestje in območje razpršene poselitve. V izvedbenem delu OPN ni konkretnih določil, ki se nanašajo na gostoto, posredno je gostota določena le prek opredeljene velikosti gradbenih parcel. S preračunom ugotavljamo, da je v praksi glede na veljavna določila prostor- skih izvedbenih aktov z individualno gradnjo zelo težko dose- gati optimalno gostoto ter da je med izračunano gostoto nasel- jenosti ob predpostavki iz strokovne literature (4 preb./stan.) in ob predpostavki dejanske zasedenosti stanovanj (2,5 preb./ stan.) precejšnja razlika (preglednica 1). 3 Zgoščevanje pozidave Najpogostejši tip gradnje v slovenskem prostoru je prostosto- ječa individualna hiša, grajena na velikem zemljišču (več kot 500 m2). Taka gradnja je ekonomsko in ekološko zelo neraci- onalna, zato bi jo morali nadomestiti z novimi oblikami hiš ali združevanjem objektov v kompaktnejše celote, ki vseeno zago- tavljajo funkcionalno individualnost posamezne enodružinske hiše. Za varčne rabe zemljišč moramo uporabljati urbane tipe gradnje oziroma gosto nizko zazidavo in se izogibati tipologiji prostostoječe hiše sredi vrta (Ivanšek, 1988; Rebernik, 2007, in drugi). Standardna tipologija objektov ne ustreza več krite- rijem kakovosti bivanja z vidika funkcionalnosti, diferenciacije potreb uporabnikov, kakovosti prostora in ekonomike gradn- je (Sendi, 2007; Pust, 2000). Z uvajanjem goste, nizke gradnje ustrezne tipologije bi lahko dosegali racionalno rabo prostora ob zagotavljanju visokega bivanjskega ugodja in energetske M. BRUSNJAK HRASTAR, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 119 varčnosti objektov (Mlakar, 2016; Uytenhaak, 2008, in drugi). L. Rozin-Šarec (1976: 1) je že pred štirimi desetletji svetovala, »naj bo sodobna družbena stanovanjska gradnja, ki optimalno združuje zahteve ekonomsko in tehnično racionalne gradnje in izrabe mestnega zemljišča s sociološkimi, zdravstvenimi, psi- hološkimi in drugimi vidiki, usmerjena v nižjo zazidavo, toda s srednjo ali večjo gostoto prebivalcev«. Pust (2000) poudarja izrazito pomanjkanje arhitekturnega razvoja ustreznejših modelov bivalnega okolja ter potrebo po razvoju specifičnih in uporabnih tipov zgoščene pozidave za posamezna okolja in različne gostote pozidave. Navaja tudi potrebo po razvoju vmesnih oblik tipologije med strnjeno enodružinsko in večstanovanjsko gradnjo, s katerimi bi kako- vostneje nadomestili tipologijo vrstnih hiš (večstanovanjska gradnja gabaritov do P + 2, »minimalne hiše« z možnostjo rasti, družinske hiše z do štirimi stanovanji in podobno). Brezar (2005) ugotavlja, da je gradnja v strnjeni obliki lahko uspešna le ob dobri organizaciji prostora, zato v dozidavah, spremem- bah namembnosti in adaptacijah obstoječih enostanovanjskih Gostota stanovanj (OPN MOL ID) Gostota naseljenosti (4 preb./ stan.) Gostota naseljenosti (2,5 preb./ stan.) Prostostoječa individualna gradnja (tip NA) do 50 stan./ha do 200 preb./ha do 125 preb./ha Dvojček (tip NA) do 80 stan./ha do 320 preb./ha do 200 preb./ha Strnjena individualna gradnja (tip NB) do 67 stan./ha do 268 preb./ha do 168 preb./ha Nizka večstanovanjska gradnja (tip NV, 6 stanovanj) do 100 stan./ha do 400 preb./ha do 250 preb./ha Opomba: Preračun dopustne gostote stanovanj v OPN MOL ID (2010) je narejen na osnovi opredeljene velikosti gradbene parcele in dopu- stnega števila stanovanj za posamezni tip objekta. Vir: Brusnjak Hrastar (2016) Preglednica 1: Posredno dopustne gostote stanovanj in naseljenosti v MOL glede na tip objekta objektov prepoznava ogromen potencial za povečanje stano- vanjskega fonda, ki bi lahko odpravil celo potrebo po gradnji velikih sosesk. Podobno Sendi (2000) veliko rezervnih stano- vanjskih zmogljivosti vidi v (prevelikih) zasebnih družinskih hišah, ki so bile zgrajene v lastni režiji in v katerih je pogosto vsaj eno nedokončano stanovanjsko nadstropje. Tovrstne ob- jekte moramo obravnavati kot največji ekonomski in bivalni potencial trajnostno naravnane Slovenije, saj lahko z njihovo celovito prenovo pridobimo nove stanovanjske ali poslovne površine in jim tako močno dvignemo vrednost (Vrhovec in Gregorc, 2013). 4 Nizka večstanovanjska gradnja Z nizko večstanovanjsko gradnjo lahko združujemo prednosti individualne gradnje (neposreden stik z naravo, individualnost bivanja, mirno in zeleno okolje) in večstanovanjskih objektov (dobra prometna povezanost in dostopnost do družbene in- frastrukture, finančna dostopnost, nižji stroški vzdrževanja). Slika 1: Območje splošnih stanovanjskih površin (Google Earth, 2014) Aktualni problemi upravljanja voda in gospodarjenja z njimi – nekaj kritičnih pogledov Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 120 M. BRUSNJAK HRASTAR, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Stavbe z dvema nadstropjema ali tremi najbolje ustrezajo člo- vekovim bivalnim potrebam, zagotavljajo logične in racional- no zasnovane dostope do zunanjih prostorov in zadovoljivo osončenje tudi pri visokih gostotah (Čerpes idr., 2008). S to- vrstnimi stavbami omogočamo ustreznejšo gostoto pozidave, ohranjamo odprtost prostora, dajemo možnosti za funkcional- no in oblikovno kakovostno zasnovane objekte, zmanjšujemo stroške za urejanje zemljišča in infrastrukture, omogočamo cenovno ugodnejšo gradnjo, dopuščamo možnosti poznejših preureditev ali dopolnitev in zmanjšujemo stroške vzdrževanja objektov (na primer Pust, 2000). Prednosti večstanovanjskih stavb z manjšim številom stanovanj so tudi v večji zasebnosti kot v stanovanjih v velikih večstanovanjskih objektih, v boljši in lažji komunikaciji med stanovalci, v manjšem hrupu in boljšem pregledu nad uporabo skupnih prostorov (Mandič in Cirman, 2006). S tovrstnimi objekti prispevamo tudi k lažji osamosvo- jitvi mladih, sobivanju več generacij in krepitvi družbenih vezi. Z nizko večstanovanjsko gradnjo prispevamo k okoljski traj- nosti, saj ob ohranjanju prostorskih zmogljivosti prostora omogočamo boljši izkoristek obstoječih stavbnih zemljišč in zmanjšujemo pritiske po širitvi naselij. Z usmerjanjem gradenj v lokalna središča povečujemo mešano rabo površin. S prenovo obstoječih objektov in preureditvijo v manjše večstanovanjske objekte udejanjamo načelo zgoščevanja pozidave in prednosti prenov pred novogradnjami, omogočamo racionalnejšo ozi- roma ponovno rabo že obstoječih prostih, degradiranih ali nezadostno izkoriščenih zemljišč ter večje gostote naselit- ve in stanovanj (SPRS, 2004; ZPNačrt, 2007, in drugi). Z energetsko sanacijo se zmanjšuje poraba energije in posledič- no omogočajo finančni prihranki. Funkcionalne prenove in preureditve enostanovanjskih objektov v večstanovanjske so skladne z načeli in cilji Nacionalnega stanovanjskega programa (ReNSP15–25, 2015), saj bi z ureditvijo več stanovanj prido- bili vsaj del potrebnih stanovanj v urbanih naseljih, povečali dostopnost stanovanj ter uravnotežili ponudbo in povpraše- vanje po dodatnih stanovanjih. Nizka večstanovanjska gradnja je glede gostote stanovanj po- dobna nizki, strnjeni zazidavi, ki jo predlagajo strokovnjaki (na primer Ivanšek, 1988). V primerjavi s strnjeno individualno gradnjo je v večstanovanjskih objektih mogočih več tipov in velikosti stanovanj, ki tako lažje zadostijo bivanjskim potrebam različnih uporabnikov. Primerjava različnih tipov gradnje gle- de na izbrane kazalnike je pokazala, da je nizka zgoščena grad- nja najprimernejši način gradnje z družbenega, ekonomskega in urbanističnega vidika (Brusnjak Hrastar, 2016). Ob upo- števanju urbanističnih kazalnikov za prostostoječe individu- alne objekte lahko z umeščanjem manjših večstanovanjskih objektov nadaljujemo morfološki vzorec obstoječih objektov ter ohranjamo uravnoteženo razmerje med pozidanimi in pros- timi površinami v naselju. V prostorskih izvedbenih aktih so z namensko rabo zelo jasno in ostro ločena območja individualne in večstanovanjske grad- nje. Na območjih individualne gradnje se praviloma dopušča umeščanje objektov z največ dvema stanovanjema, zato lahko objekte s tremi in več stanovanji umeščamo le na območja večstanovanjskih površin in na območja osrednjih dejavnos- ti. Danes je zgoščevanje poselitve na območjih individualnih gradenj mogoče z dozidavo obstoječih objektov, dopolnil- no gradnjo prostostoječih individualnih objektov na velikih gradbenih parcelah in strnjeno individualno gradnjo. Glede na raziskavo je zelo smiselno zgoščevanje stanovanjskih območij z novogradnjami (manjših) večstanovanjskih objektov. Če na posameznem območju ni zadostnih površin za novogradnje, je smiselno zgoščevanje s prenovo obstoječih objektov, v katere se umestijo tri ali štiri stanovanjske enote (Brusnjak Hrastar, 2016). Pri primerjavi višine finančnega vložka za ureditev stanovanj- ske enote glede na tip stavbe (individualna ali večstanovanjska gradnja) in vrste posege (novogradnja, prenova, nadomestna gradnja) so ekonomsko najmanj ugodne ureditve prostosto- ječih enostanovanjskih hiš, katerih cena ureditev na m2 neto Slika 2: Obstoječi večstanovanjski objekti (foto: Maja Brusnjak Hrastar, 2017) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 121Aktualni problemi upravljanja voda in gospodarjenja z njimi – nekaj kritičnih pogledov tlorisne površine (NTP) stanovanja je 15–35 % višja od ure- ditev stanovanj v večstanovanjskih hišah, skupna višina inves- ticije pa je vsaj za polovico višja od investicij v stanovanja v večstanovanjskih objektih. Za nizko večstanovanjsko gradnjo je značilno uravnoteženo razmerje med višino investicije in ceno ureditev na m2 NTP, z nizkimi večstanovanjskimi ob- jekti lahko za sprejemljive stroške pridobimo relativno velike stanovanjske enote. Novogradnje objektov so večinoma cenejše kot prenove in nadomestne gradnje. Najbolj ekonomičen na- čin ureditve dodatnih stanovanjskih enot sta prenova oziroma dozidava obstoječega enostanovanjskega objekta in preureditev v večstanovanjski objekt. V primeru ureditve dodatnih stano- vanjskih enot je investicija za posamezno stanovanje nižja vsaj za 40 % (Brusnjak Hrastar, 2016). 5 Priporočila za oblikovanje določil v prostorskih aktih Prenove obstoječih objektov na območjih individualnih gra- denj in preureditve v večstanovanjske objekte so mogoče le s predhodno spremembo prostorskih aktov. Predlagani ka- zalniki so opredeljeni tako, da se v manjših večstanovanjskih objektih zagotavlja enak prostorski standard kot v prostostoje- čih individualnih objektih in celo višji standard kot v strnjeni individualni gradnji. Oblikovana so naslednja priporočila, ki jih je mogoče vključiti v določila izvedbenih prostorskih aktov: 1. Čim večji del stanovanjskih površin naj bo z namensko rabo prostora opredeljen kot splošna stanovanjska območja, na katerih naj se dopušča čim širši nabor mogočih tipologij in namembnosti objektov. Posebej naj bodo opredeljena le območja, na katerih so predvidene natančno določene tipo- logije objektov (na primer strnjena individualna gradnja ali visoka večstanovanjska pozidava). Vrste dopustnih objektov in dejavnosti naj se čim manj omejujejo, izrecno naj se pre- povedo le dejavnosti, ki s stanovanjsko rabo prostora niso kompatibilne. 2. Tipologije in oblikovanje novih objektov naj se prilagaja- jo obstoječim objektom na območju. Bolj kot linijsko in ploskovno združevanje stavb naj se spodbujajo točkovni (prostostoječi) objekti. 3. Število stanovanj v objektu naj bo bolj kot na klasifikacijo objektov vezano na velikost razpoložljive gradbene parcele. Število stanovanj na območjih splošnih stanovanjskih povr- šin naj bo definirano posredno z opredeljenimi urbanistič- nimi kazalniki (velikost gradbene parcele, gabariti objek- ta, zelene površine in parkirni normativi). Na območjih strnjene individualne gradnje je lahko bivanjski standard nekoliko nižji (manjše gradbene parcele, višji faktor zazida- nosti), zato naj bodo objekti strnjene individualne gradnje le enostanovanjski. 4. Gostota na območjih splošnih stanovanjskih površin naj ne presega 200 preb./ha oziroma 80 stan./ha. Ker so posegi na tovrstnih območjih vezani predvsem na posamezno grad- beno parcelo in ne na širše območje, je gostoto bolj smi- selno opredeliti posredno, torej z opredelitvijo najmanjše velikosti gradbene parcele ali normativom zelenih površin za posamezno stanovanje. 5. Za posamezno stanovanje naj se nameni najmanj 200 m2 gradbene parcele (GP). Za prostostoječe stavbe se predlaga GP v velikosti 400–800 m2, za strnjeno individualno grad- njo  (vrstne hiše, atrijske hiše, tudi dvojčki) GP v velikosti 200–400 m2 za eno enoto. Poleg najmanjše velikosti GP se lahko opredeli tudi zgornja meja velikosti GP, saj lahko pre- velike GP generirajo prenizko gostoto (ki je nerentabilna) ali pa omogočajo prevelike objekte (po gabaritih, kvadraturi in številu stanovanj). Če je zemljiška parcela večja od GP, naj se urbanistični kazalniki preračunavajo glede na največjo dopustno velikost GP. 6. Zaradi ohranjanja prostih in zelenih površin na terenu naj faktor zazidanosti (FZ) na stanovanjskih območjih ne presega 40 %. Višja zazidanost je lahko dopustna le na ob- močjih strnjene individualne pozidave (FZ do 50  %) ali na podlagi drugih podrobnih prostorskih aktov  (kot je OPPN). Faktor izrabe (FI) na območju splošnih stano- vanjskih površin naj ne presega 1,0, na območjih zgoščene pozidave pa 1,2. Tudi na območjih visoke večstanovanjske gradnje naj bo določen FZ, višja izkoriščenost prostora v primerjavi z območji individualne gradnje naj se uravnava z ustrezno opredelitvijo FI. 7. Zelene površine se lahko definirajo v odvisnosti od števila stanovanj ali od velikosti gradbene parcele. Na območju splošnih stanovanjskih površin naj faktor zelenih površin (FZP) znaša najmanj 60 m2/stan. oziroma 30  % površine GP, na območjih zgoščene pozidave najmanj 40  m2/stan. oziroma 25 % površine GP. Z zagotavljanjem zadostnih ze- lenih površin se ohranja »zelen« značaj splošnih stanovanj- skih območij in omogočajo ustrezni odmiki med objekti. 8. Na območju splošnih stanovanjskih površin naj bo dopust- na etažnost objektov nad terenom do P + 1, izjemoma naj bo mogoče tudi dodatno (podstrešno) nadstropje. Višina objektov naj bo do 9 m, izjemoma do 11 m. Višja etažnost in višina objektov se lahko dopuščata na območjih z visokimi obstoječimi objekti oziroma na območjih, ki so prometno dobro dostopna, zelo dobro navezana na javni potniški pro- met in imajo dobro razvito družbeno infrastrukturo. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 122 9. Na stanovanjskih območjih naj se zagotovi od 1 do 1,5 parkirnega mesta (PM) na stanovanje in dodatnih 10  % za obiskovalce. Parkirna mesta naj se zagotavljajo v okviru gradbene parcele posameznega objekta, razen na večjih, enotno zasnovanih območjih strnjene individualne grad- nje, kjer se lahko del PM zagotavlja tudi z organiziranim parkiranjem ob ulicah ali skupnimi parkirnimi površinami za sosesko. 6 Sklep Preveritve so pokazale, da je večstanovanjska gradnja z nizkimi gabariti in manjšim številom stanovanj ekonomsko in urba- nistično najustreznejši način gradnje, s katerim se uveljavljajo tudi načela trajnostnega razvoja. Z manjšimi večstanovanjski- mi objekti lahko združimo prednosti enodružinske gradnje kot najbolj zaželenega načina bivanja ter večstanovanjske gradnje kot bolj ekonomičnega načina gradnje in izrabe prostora. Na osnovi predlaganih kriterijev bi bilo ločevanje med območji individualne in večstanovanjske gradnje manj izrazito, lahko bi dosegli neke vrste gradacijo poselitve in stanovanjskih gos- tot, poleg tega bi nadaljevali obstoječ vzorec današnje parce- lacije in morfologije obstoječih objektov. Dobili bi različne objekte, ki bi omogočali raznovrstnejša stanovanja za različne uporabnike, obenem bi bili posegi v prostor manj odvisni od (neprimerne) parcelacije zemljišč. Z omogočanjem preureditev obstoječih objektov v manjše večstanovanjske objekte, v kate- rih bi bila največ štiri stanovanja, bi lahko prenovili dotrajan stavbni fond, pridobili nove stanovanjske enote in pripomogli k uresničevanju strateško zastavljenih ciljev. Mag. Maja Brusnjak Hrastar, univ. dipl. inž. arh. Ljubljana, Slovenija E-pošta: mbhrastar@gmail.com Doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek, univ. dipl. inž. arh. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Katedra za prostorsko planiranje Jamova cesta 2, Ljubljana, Slovenija E-pošta: alma.zavodnik@fgg.uni-lj.si Zahvala Prispevek je nastal na podlagi magistrske naloge z naslovom Zago- tavljanje stanovanj s prenovo malih večstanovanjskih objektov v okviru podiplomskega študija IPŠPUP na Fakulteti za gradbeništvo in geode- zijo Univerze v Ljubljani. Pri nalogi je kot somentorica sodelovala tudi izr. prof. dr. Andreja Cirman z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Viri in literatura Azinović, D., Kregar, P., in Marn, T. (2009): Tipologija večstanovanjskih stavb. Ptujska gora, In obs medicus. Brezar, V. (2005): Od individualne k nizki zgoščeni organizirani gradnji. V: Vukelić, Ž. (ur.): Simpozij družba, prostor, graditev, str. 111–113. Ljubl- jana, Inženirska zbornica Slovenije. Brusnjak Hrastar, M. (2016): Zagotavljanje stanovanj s prenovo malih večstanovanjskih objektov. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubl- jani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Čerpes, I., Blejec, G., in Koželj, J. (2008): Urbanistično načrtovanje, raba prostora, tipologija stanovanjske gradnje, promet, parcelacija. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo. Farr, D. (2008): Sustainable urbanism: urban design with nature. Hoboken, New Jersey, John Wiley & Sons. Geodetska uprava Republike Slovenije (2016): Letno poročilo o sloven- skem trgu nepremičnin za leto 2015. Ljubljana. Ivanšek, F. (1988): Enodružinska hiša, od prosto stoječe hiše k nizki zgošče- ni zazidavi. Ljubljana, Ambient. Koželj, J. (2004): K trajnostnemu mestu. V: Škraba, B. (ur.): Simpozij družba, prostor, graditev. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, str. 93–97. Ljubljana, Inženirska zbornica Slovenije. Mandič, S., in Cirman, A. (ur.) (2006): Stanovanje v Sloveniji 2005. Ljublja- na, Fakulteta za družbene vede. Mlakar, A. (ur.) (2016): Kultura prostora in graditve zdaj!, Cilji in predlogi sistemskih rešitev za trajnostno graditev in vzdržno ravnanje s prostorom. Ljubljana, Zbornica za arhitekturo in prostor. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izved- beni del. Uradni list Republike Slovenije, št. 78/2010. Ljubljana. Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije. Uradni list Republike Slovenije, št. 76/2004 in spremembe. Ljubljana. Pogačnik, A. (1999): Urbanistično planiranje, univerzitetni učbenik. Ljubl- jana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Pust, V. (2000): Izhodišča za raznolikost stanovanjske gradnje in smernice za načrtovanje glede na razvojne spremembe v kvaliteti bivalnega okolja. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo in Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Rebernik, D. (2007): Trajnostni prostorski razvoj in novejši procesi v prostorskem razvoju Ljubljane. Dela, 27, str. 17–38. Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025. Uradni list Republike Slovenije, št. 92/2015. Ljubljana. Rozin-Šarec, L. (1976): Posledice in učinki visoke in nizke gradnje na stano- vanjsko okolje. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Sendi, R. (2007): Stanovanjska reforma: pričakovanja, potrebe in realizaci- ja. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Sendi, R. (2000): Stanovanja, kvaliteta bivanja in razvoj poselitve. Prostor SI 2020. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Statistični urad Republike Slovenije (2017): Podatkovni portal SI-STAT. Ljubljana. Dostopno na: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/statfile2.asp Homes and communities agency (2013): Urban design compendium. London. Dostopno na: https://www.gov.uk/government/publications/ urban-design-compendium (sneto 10. 6. 2017). Uytenhaak, R. (2008): Cities folk of space, qualities of density. Rotterdam, 010 Publishers. Vrhovec, A., in Gregorc, V. (2013): Po kolapsu gradbeništva: kaj bomo arhitekti delali v prihodnosti. Mladina, 46, str. 48–50. Wheeler, S. M. (2004): Planning for sustainability: creating livable, equita- ble, and ecological communities. London, New York, Routledge. Zakon o prostorskem načrtovanju. Uradni list Republike Slovenije, št. 33/2007. Ljubljana. M. BRUSNJAK HRASTAR, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 123 Gašper BOKAL Anet GOLJEVŠČEK Nela HALILOVIĆ Tadej KOZAR Katarina KRESNIK Petra PEČAN Simon SEKEREŠ Matic VEHOVEC Pristop k načrtovanju zelene infrastrukture na lokalni ravni – primer občine Miren-Kostanjevica V pričujočem članku avtorji povzemamo glavne rezultate projekta »Načrtovanje in pilotni ukrepi zelene infrastrukture ob reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica«. Namen projekta sta bila oblikovanje in izvedba celostnega in inovativnega pristopa k načrtovanju zelene infrastrukture ob reki Vipavi na območju občine Miren-Kostanjevica, ki bi sčasoma lahko bil uporabljen za celotno porečje reke Vipave. Projekt je bil izveden v okviru interdisciplinarne projektne skupine, ki je vključevala študente in profesorje geografije, krajinske arhitek- ture in arhitekture, predstavnike občine in gospodarsko družbo. V prvi fazi projekta je bila izvedena temeljita geografska analiza reke in obrečnega prostora v občini skupaj s pregledom obstoječega gra- diva (obstoječi prostorski načrti, občinski dokumenti, spletni viri, že izdelana študentska dela). To nam je omogočalo, da smo na podlagi številnih izbranih kriterijev izbrali tri lokacije, za katere so bile pri- pravljene idejne zasnove. Predlagane rešitve optimalno izkoriščajo prostorske danosti izbranih lokacij in se kar najbolj harmonično vkl- jučujejo v naravno okolje. Ključne besede: prostorsko načrtovanje, zelena infrastruktura, traj- nostni prostorski razvoj, občina Miren-Kostanjevica, reka Vipava 1 Uvod Spodnji tok reke Vipave je bil zadnja desetletja močno onesna- žen. Za izboljšanje kakovosti vode so leta 2015 zgradili cen- tralno čistilno napravo Vrtojba. Ta investicija je pomembno prispevala k izboljšanju ekološkega stanja reke Vipave, s tem pa dala tudi potencial za razvoj (zelene) infrastrukture ob njej ter oživitev obvodnega in vodnega prostora. Pričujoči članek povzema rezultate projekta »Načrtovanje in pilotni ukrepi zelene infrastrukture ob reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica« (v nadaljevanju: ZeInViM). Projekt ZeInViM je bil eden od izbranih projektov Po kreativni poti do znanja 2016/2017 (v nadaljevanju: PKP) ter sofinanciran s strani Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, Ministra za izobraževanje, znanost in šport in Evropskega socialnega sklada. PKP podpira sodelovanje gospo- darstva z visokošolskimi zavodi, študenti pa smo se lahko prvič srečali s konkretnimi izzivi in pridobili praktične izkušnje na strokovnem področju. Pri projektu smo študenti sodelovali s pedagoškimi mentorji s posameznih smeri, s podjetjem ŽOL- NIR Geodetska dejavnost in projektiranje d. o. o. in Občino Miren-Kostanjevica. Projekt ZeInVim je pilotski celosten in inovativen pristop k načrtovanju zelene infrastrukture na primeru reke Vipave na območju občine Miren-Kostanjevica. Študenti geografije, kra- jinske arhitekture in arhitekture smo v interdisciplinarni skupi- ni pripravili predlog večfunkcijske rabe vodnega in obvodnega prostora ob reki Vipavi na območju občine Miren-Kostanje- vica s poudarkom na celostnem razvoju zelene infrastrukture s funkcijskega, urbanističnega, krajinsko-arhitekturnega in arhitekturnega vidika. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 124 pedagoškimi in delovnimi mentorji. Na terenu je bilo izvede- nih več strokovnih ekskurzij: ogled reke Vipave od izvira do iz- liva, ogled obrečnega dela občine Miren-Kostanjevica ter ogled Nove Gorice in njene okolice. V občini smo izvedli delavnice z osnovnošolskimi otroki, na katerih so ti narisali mentalne karte območja za pridobitev lokacij ob reki, na katerih otro- ci največ zadržujejo. Poleg tega pa smo izvedli tudi delavnice »storytelling« oziroma delavnice »zgodbarjenja«, na katerih so nam domačini v obliki polstrukturiranih intervjujev pripo- vedovali o svojem doživljanju reke, zgodovini njihovega kraja in svojih željah za prihodnji razvoj zelene infrastrukture ob reki Vipavi. Vse oblike terenskega dela smo tudi fotografsko do- kumentirali. Po opravljeni analizi območja in terenskem delu smo se lotili izbora potencialnih lokacij za načrtovanje zelene infrastrukture. Te lokacije so bile pred dokončnim izborom deležne še dodatnih analiz. Vsako izmed območij smo ocenili po stopnji primernosti za različne oblike zelene infrastrukture, upoštevajoč (ne)kompatibilnost različnih elementov oziroma dejavnosti. Ob tem smo upoštevali tudi vse prej analizirane lastnosti območja, želje lokalnih deležnikov, načrtovane posege v prostor in nasvete strokovnjakov, ki ob tovrstnih posegih v prostor izdajajo soglasja. Ob dokončni izbiri lokacije so bili iz- risani še podrobni prostorski prikazi in načrti. Ti so bili ključni del našega končnega poročila in javne predstavitve. Zaradi vzpostavitve trajnostnih rešitev zelene infrastrukture so bili proučeni vsi dejavniki na ravni reke in obrečnega prostora Vipave v občini Miren-Kostanjevica, hkrati pa so bili upošte- vani tudi dejavniki na regijski ravni. Po izdelanem konceptu (upoštevajoč obe prostorski ravni) so bila tudi načela upora- bljena z regijske na občinsko raven, nato pa na posameznih mikrolokacijah. 3 Prostorske analize Po hitrem pregledu obstoječih gradiv smo na ravni občine Miren-Kostanjevica določili izzive, cilje, potenciale, vizijo in geslo. V tem poglavju bodo na kratko predstavljeni rezultati analize stanja prostora s poudarkom na delih, bistvenih za iz- bor lokacij. Občina in obravnavana mikrolokacija se uvrščata v Mediteransko (Sredozemsko) makroregijo ter v mezoregiji Vipavska dolina in Kras (Ogrin in Plut, 2009). Ravninski del občine sestoji iz naplavne ravnice reke Vipave s pritoki in iz prodnih nanosov Soče in je deloma razgiban s flišnimi griči. Na flišu so se razvile rodovitne rjave prsti, na ozkih pasovih ob reki Vipavi pa hidromorfne, ki so avtropo- genizirane zaradi intenzivne kmetijske rabe (Budin, 2004). Na območju prevladuje zmerno sredozemsko podnebje z mi- limi zimami in zmerno vročimi poletji. Povprečna letna tem- peratura zraka je 12°C in letna količina padavin je 1446 mm. Ključni izziv, s katerim smo se soočili v okviru projekta ZeIn- ViM, je bilo načrtovanje zelene infrastrukture, ki bo lokalno prebivalstvo in turiste pritegnila nazaj k reki, bo odporna na pogoste poplave, smiselno umeščena v prostor, funkcionalna in obenem estetsko privlačna oziroma bo sledila usmeritvam traj- nostnega prostorskega razvoja. Še dolgoročnejši cilj projekta pa je revitalizacija širšega obrečnega prostora in uporaba tovrstnih zelenih rešitev za celotno porečje reke Vipave. Študenti smo s terenskim delom ter v sodelovanju z domačini in predstavniki občin opravili predhodne analize prostora in analize rabe vodnega in obvodnega prostora ob reki Vipavi. Te so bile osnova za oblikovanje interdisciplinarnega predloga prostorskih, krajinsko-arhitekturnih in arhitekturnih rešitev za ureditev zelene infrastrukture ob reki Vipavi v občini Miren- Kostanjevica. Zeleno infrastrukturo lahko opredelimo kot medsebojno po- vezano omrežje vodotokov, mokrišč, gozdov, naravnih habita- tov in drugih naravno ohranjenih območij, zelenih poti ozi- roma omrežij, parkov in drugih varovanih območij, kmetijskih pokrajin in drugih naravnih prostorov, ki so habitat avtohtonih vrst, vzdržujejo naravne ekološke procese, ohranjajo kakovost zraka in vodnih virov ter prispevajo k zdravju in kakovosti življenja (McDonald idr., 2005). 2 Osnovni pristop V prvi fazi projekta smo opravili analizo trenutnega stanja, ki je temeljila na pregledu dosedanjih raziskav, literature in drugih dostopnih gradiv. Najprej je bila opravljena temeljita analiza območje reke Vipave in njenega obrečnega prostora v občini Miren-Kostanjevica, nato pa še celotnega porečja in re- levantnih območij preko meje, v Italiji. Analizirali smo fizično- geografske dejavnike (relief, osončenost, naklone, nadmorske višine, geološke, pedološke, hidrološke in klimatske razmere) in družbenogeografske lastnosti pokrajine (rabo tal oziroma pokrovnost, zavarovana območja oziroma varstvene režime, obstoječo infrastrukturo, vključno s tematskimi in kolesarskimi potmi in turistično infrastrukturo, obstoječo zeleno infrastruk- turo, lastniškimi razmerji, strukturo, morfologijo, prostorskimi načeli, kulturno dediščino). V analitični del raziskave je bila vključena tudi proučitev primerov dobrih praks implementa- cije zelene infrastrukture v Sloveniji in tujini, zagotovljena pa je bila tudi participacija lokalnega prebivalstva, saj je bila v analitični del vključena analiza obsežnega anketiranja s strani študentov geografije. Pregledali smo obstoječe prostorske ob- činske dokumente. Vzporedno z analizo trenutnega stanja je potekala tudi zgodovinska analiza obravnavanega območja, pri kateri smo proučili preteklo rabo prostora, arhivske prostorske akte in karte ter morfogenezo sedanje pokrajine. Vsebinsko smo se usklajevali na sestankih članov projektne skupine ter s G. BOKAL idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 125Pristop k načrtovanju zelene infrastrukture na lokalni ravni – primer občine Miren-Kostanjevica Slika 1: Povzetek pristopa k načrtovanju zelene infrastrukture ob reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica (ilustracija: Tadej Kozar) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 126 Padavinski režim je zmerno sredozemski, pri čemer je primarni višek padavin je jeseni, ko je povečana frontalna dejavnost, se- kundarni pa v začetku poletja. Padavinski minimum je značilen na prehodu zime v pomlad ter julija in avgusta. Občina se uvršča med bolj osončena območja v Sloveniji (2.100–2.400 ur na leto s soncem) (Ogrin in Plut, 2009). Skozi nižinski del občine teče reka Vipava s pritokoma Biljen- ski potok in Vrtojbica. Vipava ima dežno-snežni rečni režim, z značilnim viškom jeseni in nižkom poleti. Značilne so vsa- koletne poplave na kmetijskih zemljiščih ter najbolj ogroženi sta naselji Miren in Bilje  (Občinski prostorski načrt občine Miren-Kostanjevica. Ur. l. RS, št. 85/2013). V občini Miren- Kostanjevica velik del reke Vipave in njenega obrečnega pros- tora spada v vsaj en režim varovanja. V območju Natura 2000 je obsežen del reke Vipave, vključno s spodnjim delom Vrtojbice in Krasom. Obrečni prostor ima prav tako območje, ki se uvr- šča med naravne vrednote lokalnega pomena. To je območje opuščenega glinokopa pri opekarni na Biljah, ki je življenjski prostor ogroženih živalskih vrst. Ti različni režimi varovanja pri našem prostorskem načrtovanju niso bili upoštevani ne kot območja, na katerih so zaradi njihove zaščite določeni posegi nezaželeni oziroma prepovedani, temveč tudi kot območja, ki imajo nadpovprečen ekoturističen potencial. Z zgodovinsko analizo območja smo ugotovili, da se tok reke Vipave na proučevanem območju skozi stoletja ni veliko spre- minjal. Večje spremembe so vidne predvsem v zgornjem toku, na območju občine Miren-Kostanjevica pa sprememb v zadn- jem stoletju skoraj ni bilo. Prisotne so bile predvsem v obvodni vegetaciji in spremembi rabe tal. Z analizo anketnih vprašal- nikov smo proučili percepcijo prebivalstva o reki Vipavi, ki je zbrana v besednem oblaku slike 2. Večina zemljišč v obravnavanem obvodnem delu reke Vipave je v lasti države, nekaj si jih lasti občina. Občina načrtuje ureditev terasastega obrežja na delu proučevanega območja, vendar do izvedbe te ne bo prišlo do pridobitve sredstev. Največ prebivalstva živi ob reki Vipavi (67  %), sicer pa je občina, zahvaljujoč redko poseljenemu kraškemu delu, pod- povprečno gosto poseljena (77 prebivalcev/km2) v primerjavi z nacionalnim povprečjem (101 prebivalec/km2) (Statistični urad Republike Slovenije, 2017). Razvili in ohranili so se po- selitveni vzorec gručastega naselja primorskega tipa in zaselki, postavljeni na robove dolin in po temenih nižjih vzpetin. Naj- večji kraj v občini je naselje Miren, ki je občinsko središče in nanj gravitira celotno funkcijsko območje občine. Naselja na kraškem delu občine so manj razvita in zelo slabo opremljena (Hrvatin, 2008). Na območju občine je skupaj urejenih 94 km javnih cest, med katere spadajo državne in občinske ceste različnih kategorij. Večjega pomena je vrtojbenska obvozni- ca, ki od leta 2010 omogoča boljšo povezavo z Novo Gorico in hitrejšo navezavo na hitro cesto Vrtojba–Razdrto. Glavni prometni osi občine Miren-Kostanjevica tvorita dve cesti, in sicer regionalna cesta R3-614 (Štanjel–Komen–Kostanjevica na Krasu–Opatje Selo–Miren– Šempeter) in R3-615 (Vogr- sko–Volčja Draga–Križ Cijan). Z odprtjem meja se je del prometa iz smeri Krasa preusme- ril na italijansko območje, vendar še vedno prihaja do oz- kih grl, predvsem skozi naselje Miren (Občinski prostorski načrt občine Miren-Kostanjevica. Ur. l. RS, št. 85/2013). Sicer ima občina ugodno prometno lego ter je dobro po- vezana z zunanjimi kraji in z zelo obiskanimi turističnimi točkami v okolici, kar med drugim predstavlja turistični poten- cial za goste z željo po oddihu v naravi (Mokorel idr., 2006). Na proučevanem območju so evidentirane številne naravne vrednote, tako območja kot objekti. Tam so zavarovana ob- močja, posebna območja varstva, naravne vrednote in ekološko pomembna območja. Na kraškem delu občine so pomembne predvsem jame. Reka Vipava je ključni naravni element nižin- skega dela občine in pomembna ekološka točka v sicer antro- pogeni pokrajini. Obvodni pas reke je rekreacijsko območje naselij, lociranih ob reki. Do prve svetovne vojne so na tem območju delovali številni mlini. Ljubitelji ribolova pa lahko pridejo na svoj račun predvsem v spodnjem delu reke (Mokorel idr., 2006). Na območju občine je znanih nekaj razglednih točk, predvsem vrhovi na robovih kraške planote. V registru kulturne dediščine je za območje občine Miren-Kostanjevica zabeleženih 114 enot, ki so po režimu varstva evidentirane kot območja kulturnih spomenikov (15), arheološka najdišča (8), območja kulturne dediščine iz strokovnih zasnov varstva (63) in vplivna območja dediščine (28). Na območju najdemo Slika 2: Besedni oblak percepcije prebivalstva o reki Vipavi (ilustracija: Tadej Kozar) G. BOKAL idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 127 ohranjene objekte tipične kraške arhitekture in sakralne de- diščine (Občinski prostorski načrt občine Miren-Kostanjevica. Ur. l. RS, št. 85/2013). 4 Participacija lokalnih deležnikov Izbor lokacij za umeščanje zelene infrastrukture ob in na reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica je bil rezultat temeljite analize presečnega stanja v prostoru in participativnega odziva lokalnega prebivalstva. Vloga zadnjega je pomembna, saj gre za soočenje različnih stališč, katerih cilj je poseg v prostor, ki bo zadovoljil potrebe različnih skupin prebivalstva. Z metodo vključevanja deležnikov v proces načrtovanja smo vzpostavili povezovanje med subjekti, ki običajno ne komunicirajo med seboj, in jim tako omogočili, da so se seznanili z  različnimi pogledi, ki smo jih uporabili za iztočnice pri načrtovanju. Participativni pristop pri pripravi izhodišč za izbiro lokacij smo uporabili pri različnih starostnih skupinah. Najprej smo izvedli delavnice z osnovnošolci v OŠ Miren. Z odgovori na preprosto vprašanje »Kaj si želim ob reki Vipavi?« so osnovnošolci 3., 4., 5., 7., in 8. razreda soustvarjali izhodišča za oblikovanje predlogov. Po uvodni obrazložitvi namena in ciljev delavnic smo spodbudili otroke nižjih razredov (3. in 4. razred), da so narisali svoje predloge za zeleno infrastrukturo, ki bi jih spodbudila, da bi prosti čas večkrat preživljali ob reki. Osnovnošolci višjih razredov so poleg predlogov za konkretne rešitve zelene infrastrukture tudi ustvarjali mentalne karte na podlagi neme karte reke Vipave v občini Miren-Kostanjevica. Te smo uporabili za skupno karto najpogosteje uporabljenih lokacij za preživljanje prostega časa in upoštevali pri izboru končnih lokacij. Poleg upoštevanja mnenj in predlogov osnovnošolcev smo pripravili tudi dejavnosti za zainteresirano javnost, prebivalce občine Miren-Kostanjevica in predstavnike različnih društev. Delavnico zgodbarjenja oziroma »storytelling« smo izvedli na terenu, med sprehajanjem ob reki v naselju Miren. Dani so bili predlogi za ureditev reke Vipave in obrečnega prostora. Poudarili so omilitev poplav in očiščenje vodotoka kanaliza- cijskih odplak. S temi ukrepi bi Vipava spet postala prijaz- na ljudem. Želijo si tudi urejena kopališča, možnost izposoje različnih manjših plovil (kanuji, čolni, splavi  …) in oživitev ribarjenja. Ob reki bi radi imeli urejene pešpoti in kolesarske poti, ki bodo povezale Bilje, Orehovlje, Miren in obmejne kraje v Italiji. Aktivna je bila tudi ideja parka ob lokalu Adria, za katero je bil narejen načrt terasastega obrežja, vendar ta zaradi finančnih razlogov ni bil izpeljan. 5 Izbor mogočih lokacij Lokacije so bile izbrane na osnovi teh kriterijev: dovolj pro- stora, dostopnost struge, zadostna globina vode, obstoječa (ze- lena) infrastruktura, možnost navezave na infrastrukturo na širši prostor, ugodna lastniška razmerja, primerna litologija, kompatibilnost z načrtovanimi posegi, priljubljenost lokacije med lokalnimi deležniki, želja lokalnih deležnikov po razvoju dane lokacije. Po vrednotenju lokacij smo v prvi fazi izbrali šest potencialnih območij obdelave, ki so bila poimenovana po ledinskih imenih oziroma imenih, ki se uporabljajo med prebivalci, in sicer kopališče Galerija, kopališče pri Šelu, kopali- šče Loke, kopališče Brajda, kopališče Adria, kopališče v Delah. 1. Kopališče Bilje Lokacija je v kraju Bilje ter je nekoč že bila točka druženja in dejavnosti. Blizu je objekt, ki kaže potencial za preureditev in bi območju dodal vrednost. Potrebna bi bila vzpostavitev povezave z nasprotno ležečim območjem, saj v jesenskem in zimskem času ni možnosti prehoda. V bližini je vzpostavljena tudi manjša hidroelektrarna. V poletnih časih se raven vode spusti ter kraj je prijeten za druženje in različne prostočasne dejavnosti. Glavni omejitveni dejavnik obravnavanega območ- ja je slabša dostopnost, kar zmanjša skupni potencial lokacije. Območja nismo izbrali za nadaljnjo fazo načrtovanja. Slika 3: Predlog za zeleno infrastrukturo petošolke osnovne šole Mi- ren (ilustracija: petošolka osnovne šole Miren) Slika 4: Oblak besed predlogov za zeleno infrastrukturo tretješolca OŠ Miren (ilustracija: Tadej Kozar) Pristop k načrtovanju zelene infrastrukture na lokalni ravni – primer občine Miren-Kostanjevica Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 128 2. Kopališče pri Šelu Lokacija je v kraju Miren in v bližini športnega centra, zato je na obravnavanemu območju mogoče parkiranje osebnih avto- mobilov, prisotna pa je tudi gostinska dejavnost. Območje ima dobre možnosti za dostop prek ceste, kjer bi se morala urediti pešpot. Je precej prostrano in tudi večja površinska izraba reke Vipave je dodatna vrednost, ki smo upoštevali med vrednoten- jem. Zaradi prostornosti se ponuja možnost ureditve čolnarne za izposojo plovil. Lokacija je primerna za navezavo na vsebine, povezane z Mirenskim gradom. Osončenost območja je pri- merna in zaradi naravnih prvin je omogočena tudi možnost senčenja, kar je v poletnih mesecih zelo pomembno. Mogoča je tudi vzpostavitev brvi, ki bi povezala kraja Miren in Orehovlje. Območje smo izbrali kot eno izmed treh lokacij za nadaljnje načrtovanje in urejanje. 3. Kopališče oziroma počivališče Loke Obravnavano območje je v Mirnu, in sicer ob glavni promet- nici skozi kraj, in je z vidika dostopnosti ustrezno. Omejitveni dejavnik območja je sicer degradiranost, vendar je bila lokacija izbrana predvsem zaradi možnosti vzpostavitve povezave med starim vaškim jedrom Mirna in Orehovljami (to bi dosegli z izgradnjo brvi) in ugodnosti lokacije za ureditev manjšega kopališča. Pomembna lastnost je bila tudi možnost dostopa do reke Vipave. 4. Kopališče Brajda Lokacija je v severnem delu naselja Orehovlje in je z vidika lokalnega prebivalstva zelo primerna. Pomemben element območja je jez, ki reko Vipavo deli na dve višinski ravni in zadržuje vodo v poletnih mesecih. Na zgornji ravni je možnost počivališča in skakalnice v reko (ta element so sicer domačini že ustvarili sami), kar potrjuje priljubljenost med lokalnim prebi- valstvom, posebno med mladimi. Spodnja raven ima potencial za naravno kopališče, saj je na tem območju mogoč dostop do reke Vipave. Območje je bilo izbrano za nadaljnje načrtovanje. 5. Kopališče v Delah Območje je v kraju Miren, in sicer v bližini državne meje z Italijo, na meandru reke Vipave. Z delavnicami zgodbarjenja smo ugotovili, da je območje priljubljeno predvsem pri mlajših generacijah, ki se tukaj zelo rade zadržujejo. Starejši občani pa so poudarili, da je bilo prav to območje nekoč precej one- snaženo, zato ga ne obiskujejo radi. Zaradi slabega dostopa in oddaljenosti območje kopališča v Delah nismo obravnavali v naslednji fazi načrtovanja. 6. Kopališče Vodmat Zadnja lokacija je prav tako v kraju Miren. Potencialno območ- je za naravno kopališče leži na severni strani in je bilo zaradi slabše dostopnosti ovrednoteno kot manj primerno. V bližini so nekdanje obrtniške stavbe, ki bi jih bilo mogoče ob oživitvi območja ponovno uporabljati. Obstaja tudi potencial za umes- titev hidroelektrarne. Območja nismo izbrali za naslednjo fazo načrtovanja, saj bi bil poseg stroškovno in gradbeno zelo ob- sežen, velik pa bi bil tudi poseg v prostor. Na podlagi analiz so bili izdelana izhodišča in načela pri na- črtovanju, za nadaljnjo obravnavo pa so bile izbrane tri loka- cije – kopališče Loke, kopališče pri Šelu in kopališče Brajda. Izhodišča: 1. ustreznejša raba prostora (določitev vsebin na posame- znih lokacijah/območjih, večfunkcionalnost, dodajanje prostora reki idr.); 2. izboljšanje povezav v prostoru (infrastruktura, miselne, vidne, medgeneracijske povezave, medsektorsko (med deležniki) sodelovanje …); 3. lokalna identiteta (specifičnost lokacije, krepitev in ohra- njanje); 4. dolgoročno: spodbujanje participativnosti/aktivacije pre- bivalcev in nadaljnje rabe v prostoru. Načela pri načrtovanja prostora: • prilagoditev »negotovim« razmeram, • inovativni načini umeščanja dejavnosti v prostor, • upoštevanje značilnosti prostora in njihovo ohranjanje. 6 Koncept za urejanje obravnavanega območja Umeščanje zelene infrastrukture temelji na prepoznavanju izzi- vov v prostoru. Otežen dostop do reke, pomanjkanje ustrezne infrastrukture, neizkoriščen potencial reke, neočiščeni in nev- zdrževani bregovi reke in pomanjkanje programa so le nekateri od teh izzivov, ki jih lahko uresničimo s pomočjo premišljenega umeščanja zelene infrastrukture. Umeščanje zelene infrastruk- ture poteka v šestih fazah. Obstoječe stanje se spremeni tako, da se očistijo in vzdržujejo bregove reke, nato potekajo zemelj- ska dela, katerim sledijo gradbena dela z umestitvijo objektov, na katere je vezan program, ki omogoča rabo obvodnega pros- tora ob hkratnem dopuščanju vodne dinamike. Vsako od šestih faz spremljajo ukrepi, ki so vezani na izvedbo določene faze. V prvi fazi prepoznamo obstoječe stanje in poglavitne izzive, ki jih v drugi fazi nadgradimo z odstranjevanjem določene vege- tacije in ohranjanjem obstoječe. Tretjo fazo spremlja odstran- jevanje in nasutje materiala. V četrti fazi se umesti program s kolesarsko potjo, ploščadjo, skakalnico in igrali. Z rabo pros- tora se začne izvajati program – kopanje, skakanje, pikniki … Šesto fazo pa tvorijo v prejšnjih fazah predstavljeni ukrepi, ki se prepletejo z dopuščanjem vodne dinamike. Faznost rešitve omogoča lažjo izvedbo, faze pa so seveda med seboj tesno pre- G. BOKAL idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 129 pletene. Ukrepe spremljajo tudi elementi, ki smo jih razdelili na drevnino, teren, grajene elemente in dejavnosti. Lokalni in re- gionalni vpliv predlagane rešitve kaže napredek v ekološki fun- kciji (vpliv na habitate, filtracija vode, omilitev/prilagoditev na poplave), rabi odprtega prostora za namen parkov, kopališč in novih rekreacijskih poti in novih ekonomskih priložnostih, kot so prepoznavanje in obuditev obstoječih potencialov, več ponudbe ter s tem privabljanje turistov in domačinov k uporabi reke. Poglavitni cilj pri umeščanju ZI pa je ureditev, ki omogoča naravno dinamiko reke  – ne zmanjšuje njene pretočnosti. In najpomembneje, na kar želi spomniti projekt (to so prebivalci v preteklosti dobro vedeli, danes pa smo morda malo pozabili) je – življenje z reko. Kopališče pri Šelu Zasnova območja se osredotoča na levi breg reke Vipave. Ob- močje je sonaravno urejeno in vsebuje minimalne intervencije, ustvarijo se prijetni naravni ambienti. Kot podporne elemente naravnega ambienta smo uporabili otroška igrišča iz lesenih debel in lokalnih materialov. Zasnovali smo še čolnarno in navezavo na tematsko pot ob reki Vipavi. Kopališče Brajda Posebnost območja in s tem nekakšno vodilo zasnove je bil jez, ki ločuje lokacijo na dve višinski ravni. Na zgornji ravni smo ob prostoru za piknike in igralih umestili še skakalnice in tako izkoristili specifiko globoke vode na tem delu obmo- čja (to lastnost so že prej poznali tudi domačini). Na spodnji ravni smo neposredno ob reki Vipavi načrtovali dolgo narav- no plažo, ki smo jo dodatno zapolnili z različnimi otroškimi igrali. Pomembna je bila tudi načrtovana kolesarska oziroma tematska pot, ki se sicer razprostira po celotnem širšem obrav- navanem območju in tako tudi povezuje vse tri izbrane lokacije. Kopališče Loke Pri oblikovanju območja smo ob upoštevanju sonaravnega urejanja izhajali iz umestitve brvi, ki poveže Miren in Oreho- vlje in trg ob vodnjaku združi s »poljsko potjo« na drugem bregu reke Vipave. Pri zasnovi območja je zelo pomembna usmerjenost poti proti cerkvi svetega Avguština v Orehovljah in navezava na Pot miru. S povezavo obeh poti se na levem bregu reke Vipave ustvari prijetno območje za počitek, kopanje in opazovanje naravnih ambientov. Ob poti se lahko uredijo Slika 5: Postopek načrtovanja zelene infrastrukture (ilustracija: Tadej Kozar) Pristop k načrtovanju zelene infrastrukture na lokalni ravni – primer občine Miren-Kostanjevica Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 130 informacijske table, ki prikazujejo naravne in kulturne zname- nitosti ob reki Vipavi (flora, favna, usnjarstvo). 5 Sklep V zadnjih letih se je ekološko stanje reke Vipave znatno iz- boljšalo, k čemur je pripomogla izgradnja centralne čistilne naprave Vrtojba v letu 2015. S tem se je tudi povečal poten- cial vodnega in obvodnega prostora ter tudi prostora na širši, lokalni in regijski ravni. Posledično se je izkazala priložnost za načrtno oživljanje omenjenega prostora ali s programom, ki bi pritegnil lokalno prebivalstvo in obiskovalce, ali z in- frastrukturnimi ukrepi. V interdisciplinarni projektni skupini študentov menimo, da je za uspešno oživitev rabe reke Vipave potrebno oboje in da se mora oboje povezovati že v fazi na- črtovanja. Skladno z namenom projekta »Načrtovanje in pilotni ukrepi zelene infrastrukture ob reki Vipavi v občini Miren-Kostanje- vica« smo v sodelovanju s pedagoškimi in delovnimi mentorji oblikovali ter celostno in inovativno pristopili k načrtovanju rešitev infrastrukture s funkcijskega, urbanističnega, krajinsko- arhitekturnega in arhitekturnega vidika. Cilj projekta je bilo načrtovanje ureditev ob reki Vipavi, ki bodo prebivalcem omogočile kakovostno preživljanje prostega časa, obenem pa bodo prispevale k delovanju širšega sistema zelene infrastrukture. Ob upoštevanju vseh relevantnih podat- kov ter lokalnih deležnikov in stroke smo izbrali tri lokacije in na njih sprojektirali različne vrste zelene infrastrukture. Ob realizaciji načrtov in implementaciji predlogov se bo na ob- močju dvignila kakovost bivanja prebivalcev, kar bo privabilo tudi več obiskovalcev. Načrtovane ureditve  (znotraj sistema zelene infrastrukture) so zasnovane tako, da se čim bolj vkla- pljajo v okolje, prostorski koncepti pa so uporabni tudi za širši prostor, to je za celotno povodje Vipave, če bi se tudi druge občine odločile za podoben korak. To velja na konceptualni in tudi na izvedbeni ravni (npr. z uporabo materialov, ki so, če je to izvedljivo, lokalnega porekla). Gašper Bokal, dipl. geog. zgod. (UN) E-pošta: gasper.bokal@gmail.com Anet Goljevšček, dipl. geog. (UN) E-pošta: anet.goljevscek@gmail.com Nela Halilović, dipl. geog. (UN) E-pošta: nela_halilovic@yahoo.com Tadej Kozar, dipl. inž. kraj. arh. (UN) E-pošta: tadej.kozar@gmail.com Slika 6: Predlog ureditve lokacije kopališče pri Šelu (ilustracija: Tadej Kozar) G. BOKAL idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 131 Katarina Kresnik, dipl. inž. arh. (UN) E-pošta: kresnik.katarina@gmail.com Petra Pečan, dipl. inž. kraj. arh. (UN) E-pošta: petra.pecan@gmail.com Simon Sekereš, dipl. inž. arh. (UN) E-pošta: sekeres3@gmail.com Matic Vehovec, dipl. soc. kult. (UN) E-pošta: maticveho@gmail.com Viri in literatura Budin, P. (ur.) (2004): Občina Miren-Kostanjevica: 1994–2004: zbornik občine ob 10-letnici. Miren, Občina Miren-Kostanjevica. Hrvatin, M. (2008): Kras. Trajnostni razvoj kraške pokrajine. Ljubljana, Založba ZRC. Mokorel, S., Peceny U. S, Čoha, A., Ricard, A., Paillard, S., Ambroželj, M. A. (2006): Strategija razvoja turizma občine Miren-Kostanjevica. Dostopno na: http://www.miren-kostanjevica.si/wp-content/uploads/Strategija- -razvoja-turizma.pdf (sneto 28. 6. 2017). McDonald, L., Allen, W., Benedict, M., O‘Connor, K. (2005): Green Infras- tructure Plan Evaluation Frameworks. Journal of Conservation Planning, 1(1), str. 12–43. Dostopno na: http://www.greeninfrastructurenw.co.uk/ resources/GI_Plan_Evaluation_Frameworks.pdf (sneto 28. 6. 2017). Občinski prostorski načrt Občine Miren-Kostanjevica. Uradni list Republike Slovenije, št. 85/2013. Ljubljana Ogrin, D., in Plut, D. (2009): Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljub- ljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete. Statistični urad Republike Slovenije (2017): Statistični letopis 2017. Ljub- ljana. Pristop k načrtovanju zelene infrastrukture na lokalni ravni – primer občine Miren-Kostanjevica Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 132 Tim MAVRIČ Zgodovinski pregled razvoja urbanističnih ustanov in zakonodaje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 Članek predstavlja zgodovinski pregled razvoja urbanističnih usta- nov in zakonodaje v Sloveniji v času povojne Jugoslavije, ko je v slovenskem prostoru potekala najintenzivnejša faza urbanizacije. Ta- koj po drugi svetovni vojni sistem še ni bil postavljen, kar je pomenilo, da so se urbanistične odločitve oblikovale predvsem v tedanjih usta- novah ter v dialogu med politiko in stroko. Od ustavnih sprememb v letu 1953, ki so sledile sporu z Informbirojem, so se začeli postavljati temelji sistema prostorskega načrtovanja z ustanovitvijo ustreznih ustanov na lokalnih ravneh in na republiški in z oblikovanjem prve zakonodaje. Sistem se je dokončno utrdil v letu 1967 s sprejetjem zakonodajnega svežnja, s katerim se je s prostorskimi akti uredilo vse ozemlje države. S to reformo je prišlo tudi do prizadevanj za izde- lavo republiškega prostorskega plana, na podlagi katerih so nastali številni strateški dokumenti, vse to pa je utrdilo tudi idejo o policen- tričnem razvoju republike. Nov preskok je pomenilo uvajanje sistema družbenega planiranja od uvedbe nove zvezne ustave v letu 1974. Ta se je dokončno utrdila v prvi polovici osemdesetih let in z novo zakonodajno prenovo v letu 1984. Prostorsko načrtovanje je takrat dobilo naravo mediacije med interesi v prostoru, kar je v nasprotju z načrtovanjem po načelu od zgoraj navzdol. Ključne besede: zakonodaja, ustanova, socializem, Jugoslavija, ur- banizem 1 Uvod V zadnjih letih se med raziskovalci povečuje zanimanje za povojno arhitekturno in urbanistično ustvarjanje, kar se kaže v večjem številu člankov, monografij in razstav na to temo. Avtorji teh so večinoma tematsko obdelovali posamezne ar- hitekte in urbaniste, njihove avtorske opuse ali posamične urbanistične in arhitekturne kreacije. V dosedanji bibliografiji na temo slovenskega povojnega urbanizma pogrešamo preg- ledna dela, ki bi lahko celotno tematiko povezala v enovito pripoved. Zadnji tak pregled z naslovom Urbanizem Slovenije je leta 1983 napisal inž. Andrej Pogačnik. Avtor se v besedilu zavestno osredotoča zlasti na ustvarjalen vidik urbanističnega ustvarjanja, institucionalno-normativen kontekst, v okviru ka- terega je potekalo to ustvarjanje, pa je predstavljen le skopo. Kljub temu se moramo zavedati pomena tega konteksta, ki še ni bil celovito raziskan in predstavljen. Urbanistične ustanove in zakonodajo v socializmu lahko skupaj razumemo kot sistem prostorskega načrtovanja, ki je bil sicer pomanjkljiv in podvr- žen nenehnemu dinamičnemu razvoju, vendar je kljub temu usmerjal prostorski razvoj v času največje demografske in ur- bane ekspanzije v zgodovini Slovenije. Pod njegovim okriljem je nastala večina grajenega okolja, ki nas danes obkroža. Prav razumevanje prednosti in slabosti tega sistema je bistveno za razumevanje prednosti in pomanjkljivosti današnje prostorske in urbane stvarnosti v Sloveniji. Moj namen je samo predstaviti okvirni pregled razvoja sistema urbanističnega in prostorskega načrtovanja med letoma 1945 in 1990 v Sloveniji, ta pa je lahko tudi začetna točka za bolj poglobljene raziskave. 2 Urbanizem v okviru sistema centralnega planiranja (1945–1953) Za obdobje med letoma 1945 in 1953 se je v slovenskem zgo- dovinopisju uveljavil izraz »administrativni socializem«, saj je takrat ureditev jugoslovanske države dosledno posnemala ureditev Sovjetske zveze ter tako tudi dosledno centralizirala celotno državno oblast v rokah izvršne oblasti in obsežnega birokratskega aparata, ki ji je služil. Enako je veljalo tudi za gospodarstvo, ki je bilo pretežno nacionalizirano in upravljano v skladu z načelom centralnega planiranja. V okviru državnega administrativnega sistema so se tako določale plače, cene, in- vesticije, uporaba sredstev ipd. Tudi lokalna samouprava, ki je na območjih, osvobojenih med vojno, nastala iz sistema ljudske oblasti, je imela v primerjavi s centralno oblastjo le majhen vpliv. Na ravni tedanje Ljudske Republike Slovenije (v nadal- jevanju: LRS) je bila vrhovni organ oblasti v okviru opisanega sistema sprva Narodna vlada Slovenije (v nadaljevanju: NVS), ki je bila ustanovljena v 5. maja 1945. Po uveljavitvi prve re- Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 133 publiške ustave v januarju 1947 (slab mesec po zvezni ustavi) se je ta preimenovala v Vlado LRS, kar pa ni vplivalo na njeno organiziranost (Borak idr., 2005; Kozina, 1997). Ob tem je treba poudariti še eno dejstvo: na podlagi sklepa AVNOJ-a z dne 3. februarja 1945 je bila razveljavljena celotna zakonoda- ja, ki je veljala med vojno ali pred njo. Izjema so bili zakoni in zakonske določbe, ki niso bili v nasprotju s socialističnimi načeli (Borak idr., 2005). Ker se je nova povojna zakonodaja le počasi oblikovala, je nastal nekakšen zakonodajni vakuum, v katerem so politiki s pomočjo centralizirane državne admi- nistracije lahko vladali precej samovoljno. Na ravni LRS je bilo za področje urbanizma najpomembnejše Ministrstvo za gradnje (v nadaljevanju: MG), ki je bilo v se- stavi NVS oblikovano že takoj ob njeni ustanovitvi. Ta resor je bil v osnovi namenjen upravljanju gradbenega sektorja, saj so bila za upravljanje podjetij in planiranje njihovih aktivnos- ti sprva odgovorna neposredno ministrstva (pozneje to vlogo prevzamejo t. i. generalne direkcije za posamezne industrijske panoge). Zaradi centralizirane narave oblasti je lahko to mi- nistrstvo združevalo vse vidike izpeljave gradbenih projektov, vključno s procesoma projektiranja in izvedbe gradnje. Po- leg upravljanja podjetij in organizacij s področja gradenj in projektiranja je bilo MG odgovorno tudi za oblikovanje in uveljavljanje gradbene zakonodaje, torej za določanje pogojev, pod katerimi so potekale gradnje. V času, ko še ni obstaja- la urbanistična zakonodaja, je bil nadzor nad gradbeništvom tudi de facto neposreden nadzor nad urejanjem prostora. MG je bilo odgovorno tudi za koordiniranje povojne prenove in- frastrukture in objektov ter za gradbeni vidik izvedbe petletke (t.  i. kapitalna izgradnja – veliki gradbeni projekti za izvedbo hitre modernizacije države), ki je potekala med letoma 1947 in 1951 (Pogačnik, 1983; Kozina,1997; Borak idr., 2005; Starman, 2006). V obdobju obstoja MG sta resor vodila dva ministra. V letih 1945 in 1946 je bil minister dr. Miha Kambič (Ukaz o imenovanju NVS, Ur. l. SNOS in NVS, št. 5/1045), od novembra 1946 in do ukinitve ministrstva v  letu 1951 pa je bil minister Ivan Maček – Matija, ki je hkrati opravljal dolž- nosti podpredsednika vlade (Ukaz o sestavi vlade LRS, Ur. l. LRS, št. 76/1946). Naloge, ki jih je MG dobilo ob ustanovitvi, so bile: organizacija gradbenega sektorja in upravnega aparata za njegovo regulacijo in upravljanje, organizacija javnih del, organizacija projektivne dejavnosti, opravljanje nadzora nad gradbenimi deli, izdajanje odobritev projektov, gradbenih dovoljenj in uporabnih do- voljenj po končanih projektih. Ministrstvo je bilo regulator gradbene dejavnosti in vrhovni nadzornik gradbenih operacij (Starman, 2006). Zaradi obsežne potrebe po gradnjah v povoj- nem času pa je MG velikokrat prevzelo tudi vlogo investitorja, s tem pa je imelo pri določenih posegih v prostor res velik vpliv. MG je bilo najprej organizirano v štirih oddelkih (obči oddelek ter oddelki za visoke, nizke in vodne gradnje), dveh direkcijah (Direkcija državnih gradbenih podjetij in Direkcija cest) in dveh tehničnih zavodih (Državni tehnični zavod ter Tehnični zavod za arhitekturo in urbanizem). Obči oddelek je bil dodatno razdeljen na personalni, pravni, finančni, kon- trolni, tehnični in statistični odsek. Upravne naloge s področ- ja urbanizma so bile v tej organizacijski strukturi podeljene predvsem pravnemu odseku občega oddelka. Ta je izdajal izredne odobritve projektov (rednih še ni bilo zaradi zako- nodajne praznine) in različna gradbena dovoljenja, pri čemer se je opiral na strokovna mnenja Tehničnega zavoda za arhi- tekturo in urbanizem (v nadaljevanju: TZAU). Prav ta zavod je bil prva strokovna organizacija za področje urbanizma po vojni in glede na njegov zgodnji obstoj lahko sklepamo, da je bila zavest o pomenu urbanizma na naših tleh precej razvita. Osnovne naloge te ustanove so bile: organizacija statistične in poročevalske službe zavoda, zbiranje gospodarsko-tehničnih podatkov v zvezi s pripravo regionalnega načrta in okvirnih regulacijskih načrtov naselij, priprava zasnove regulacijskega načrta za Ljubljano, pomoč tehničnim bazam oz. terenskim gradbenim centrom, reševanje vprašanj železniškega in cestno- prometnega omrežja, izdelovanje okvirnih načrtov za pomem- bnejša industrijska središča in izdelovanje regulacijskih načrtov za najbolj prizadeta naselja (Starman, 2006). Sklenemo lahko, da je bil to strokovni in projektantski organ za področje urba- nizma, ki je skupaj z Državnim tehničnim zavodom sestavljal osnovni tehnično-projektantski servis MG. V tem zgodnjem urbanističnem zavodu so se zaposlili nekateri inženirji in ar- hitekti, ki so diplomirali pri prof. Ivanu Vurniku iz pretežno urbanističnih tem. Med njimi so bili Saša Sedlar, Marjan Šorli in Viljem Strmecki. Poleg teh se je na zavodu zaposlilo tudi nekaj ekonomistov, geografov in komunalnih inženirjev, kar je dalo že temu zgodnjemu zavodu interdisciplinaren značaj (Pogačnik, 1983). Kot posledica zvezne konference o gradbeni stroki, ki je po- tekala v Beogradu med 2. in 10.  decembrom 1945, je sledila reorganizacija ministrstva. Preoblikovalo se je v štiri oddelke (obči, planski, kadrovski), eno direkcijo (Direkcija cest), dve upravi (Uprava voda in Uprava tehničnih baz) in dve veli- ki podjetji republiškega pomena, ki sta delovali neposredno pod nadzorom ministrstva. To sta bili Gradbeno industrijsko podjetje Slovenije (GRADIS) in Projektivni zavod Ljudske re- publike Slovenije. Prav Projektivni zavod LRS je pomenil eno največjih inovacij za področje urbanizma in arhitekture. Zavod je vlada ustanovila junija 1946 kot osrednje republiško podjetje za izdelovanje projektov arhitekturnih in urbanističnih uredi- tev, razmnoževanje načrtov, opravljanje geodetskih storitev in drugih gradbeno-inženirskih del. Podjetje je delovalo na ravni celotne republike, pod neposrednim nadzorom MG in po na- ročilu ministrstev, ljudskih odborov, zadrug ipd. Postopoma je zaposlilo veliko število inženirjev in arhitektov, ki so izdelovali Zgodovinski pregled razvoja urbanističnih ustanov in zakonodaje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 134 T. MAVRIČ načrte za tehnične naprave, industrijske objekte, javne in sta- novanjske stavbe ter urbanistične ureditve. Projektivni zavod LRS je prevzel osrednjo vlogo projektanta za potrebe MG in drugih državnih organov, s tem pa tudi vlogo obeh predhod- no obstoječih tehničnih zavodov, ki ju v organigramu MG ne najdemo več. Zavod je bil leta 1949 preimenovan v Sloveni- ja Projekt  – Republiško podjetje za projektiranje (Starman, 2006; Register državnih gospodarskih podjetij, Ur. l. LRS, št. 17/49). Kljub oblikovanju tako močne projektantske skupine pa Andrej Pogačnik v svojem delu opisuje, da se je TZAU ohranil (Pogačnik, 1983). Sklepamo lahko, da se je tako lahko posvetil raziskovalnemu in planerskemu delu, kar pa v povoj- nem času, ko je bil osrednji interes čim hitrejše izdelovanje projektov za izvedbo, očitno ni imelo prave teže. TZAU se je tako leta 1950 preoblikoval v podjetje Zavod za urbanizem in komunalno tehniko (Register državnih gospodarskih podjetij, Ur. l. LRS, št. 31/1950), kar pa za njegov obstoj očitno ni bilo ustrezno, saj je prenehal delovati že leta 1953 (Pogačnik, 1983). Velika potreba po projektantskih storitvah se je izrazila tudi v oblikovanju projektantskih skupin na lokalni ravni. Tako se je med letoma 1945 in 1953 ustanovilo tudi več manjših projektivnih podjetij oz. birojev. Taka sta bila npr. Projektgrad Kranj (Register državnih gospodarskih podjetij, Ur. l. LRS, št. 63,64/1946) in Mestni projektivni biro Ljubljana (Register državnih gospodarskih podjetij, Ur. l. LRS, št. 71/1946). Medtem je prišlo do pomembnega razvoja v državni oblastni strukturi. Leta 1947 je vlada oblikovala Ministrstvo za lokalni promet in Ministrstvo za komunalne zadeve, ki sta MG od- vzela del pristojnosti  (Kozina, 1997). Področje urbanizma se je formalno preneslo na Ministrstvo za komunalne zadeve (v nadaljevanju: MKZ), poleg tega pa je bilo to pristojno tudi za razvoj lokalnega gospodarstva, komunalne službe in infras- trukture ter za stanovanjske gradnje (Kafol, 2004). Prenos ur- banističnih pristojnosti na MKZ se je izrazil predvsem v tem, da je bil v njegovem okviru leta 1950 ustanovljen Urbanistični svet (Kafol, 2004; Odločba o imenovanju članov urbanistič- nega sveta pri MKZ, Ur. l. LRS, št. 9/1950). Ob tem pa je nadzor nad projektivno dejavnostjo ostal pristojnost MG, ki je tako tudi ohranilo velik vpliv na urejanje prostora. MKZ je obstajalo do leta 1950, ko se je preoblikovalo v istoimen- ski komite, ki je deloval pod okriljem Sveta vlade za lokalno gospodarstvo (Kafol, 2004), vendar le leto dni (Kafol, 1998). Od leta 1947 naprej se je razvijala tudi organizacijska struktura MG. Prejšnje oddelke ministrstva sta nadomestila sekretariat in kadrovsko-personalni oddelek, za upravljanje podjetij (ta so se postopoma množila) in planiranje pa so bil ustanovljeni odse- ki – planski, operativni (za upravljanje gradbenih podjetij) in projektantski (za upravljanje projektivnih podjetij), pri čemer je bil zadnji odgovoren predvsem za upravljanje in nadzor nad Projektivnim zavodom LRS. Vodil ga je pomočnik ministra, ki je bil odgovoren za usmerjanje področja projektiranja in uresničevanje planov s tega področja, potrjeval je posamezne načrte, odločal pa je tudi pri razdeljevanju projektantskih na- log, določanju lokacij za gradnjo, izdajanju dovoljenj za pro- jektiranje in specifikaciji gradbenih investicijskih programov (Starman, 2006). Področje projektiranja je bilo torej v tej fazi tesno povezano s politiko. Leta 1950 so bili ustanovljeni še Gradbeni tehnikum (izobraževalna ustanova za gradbeno stro- ko), Gradbeni inštitut in Gradbena inšpekcija. V tem letu sta se v sestavi MG izoblikovali tudi Glavna direkcija industrije gradbenega materiala in Glavna direkcija gradbenih podjetij (ta je nadomestila dotedanji operativni sektor). MG je pod tem imenom delovalo do leta 1951, ko je prišlo do večjega preoblikovanja vlade in so vlogo ministrstev prevzeli sveti vlade za posamezna področja. Posle MG in Komiteja za komunalne zadeve je prevzel Svet vlade LRS za gradbene in komunalne zadeve (Kozina, 1997). Tega je sprva vodil Ivan Maček (Za- pisnik seje skupščine LRS z dne 11. aprila 1951, Ur. l. LRS, št. 21/1951), še isto leto pa ga je nadomestil Janez Vipotnik (Ukaz o preosnovi Vlade LRS, Ur. l. LRS, št. 33/1951). Kot že poudarjeno, področne zakonodaje v tej fazi še ni bilo. Osrednji pravni temelj za izvajanje povojne obnove in kapi- talne izgradnje je bil Temeljni zakon o razlastitvi, ki je bil na zvezni ravni sprejet leta 1947. Zakon je razširil možnost razlas- titev zemljišč, če je tako zahteval javni interes, in tudi odpravil obvezo o sklenitvi poravnav s prvotnimi lastniki nepremičnin (Pogačnik, 1983). Tako je država lahko pridobivala zemljišča, ki jih je potrebovala za začetek velikih del kapitalne izgradnje (za gradnjo stanovanj, tovarn, infrastrukture, javnih stavb ipd.) Glavni inštrument za izvajanje urbanistične politike je bil regu- lacijski načrt, ki je obstajal na podlagi medvojne in predvojne prakse urbanističnega planiranja (prav tam). Ko se je pojavila potreba ali politična odločitev za določeno urbanistično ure- ditev, je bil za to izdelan regulacijski načrt za izbrano lokacijo. Odločanje o  posameznih projektih je potekalo pri pristojnih organih na MG ali MKZ (za ureditve državnega pomena) ali pri lokalnih političnih organih (za manjše ureditve lokalnega pomena). Odločanje o  lokacijah, obsegu in obliki gradenj ni bilo določeno na podlagi zakonsko predpisanih meril in na- čel, ampak na podlagi strokovne in politične presoje v okviru sistema centralnega planiranja. Sistema razvrščanja zemljišč po namembnosti ni bilo, s tem pa so bila ogromna območja države prepuščena stihijskemu in nenačrtnemu razvoju. Zvezna vlada je področje začela urejati leta 1948, ko je izda- la temeljni uredbi o gradnji in o  projektiranju, s čimer so se prvič po vojni regulirali izvajanje gradbenih investicij, proces gradnje, izdajanje gradbenih dovoljenj ter postopki izdelave projektov z minimalnimi standardi za njihovo obliko in vse- bino (Temeljna uredba o gradnji, Ur. l. FLRJ, št. 46/1948; Temeljna uredba o projektiranju, Ur. l. FLRJ, št. 48/1948). Še Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 135Zgodovinski pregled razvoja urbanističnih ustanov in zakonodaje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 korak naprej je šla Temeljna uredba o generalnem urbanistič- nem planu iz leta 1949. Ta je predvidela izdelavo urbanističnih planov za okraje, kraje in mesta, za njihovo sprejetje pa je po- oblastila lokalne oblasti. Uredba je tudi določila ustanovitev urbanističnih svetov pri republiških organih za komunalne za- deve in ustanovitev urbanističnih zavodov na lokalnih ravneh, kjer bi ti bili odgovorni za projektiranje. Urbanistični svet je sicer nastal v  okviru MKZ, urbanistični zavodi pa so začeli nastajati veliko pozneje (Pogačnik, 1983; Temeljna uredba o generalnem urbanističnem planu, Ur. l. FLRJ, št. 78/1949) in izdelava urbanističnih planov se tudi ni zagnala. Tako uredba pri nas sploh ni zaživela, lahko domnevamo, da tudi zaradi takratne metamorfoze družbeno-političnega sistema in zaradi hitrih sprememb v administraciji. Je pa kljub temu začrtala okvirno smer razvoja, ki ji je sistem začel slediti po letu 1953. 3 Decentralizacija sistema urbanističnega načrtovanja (1953– 1967) Zaradi informbirojevskega spora v letu 1948 je prišlo do pre- hoda v novi samoupravni socialistični sistem. Obdobje med letoma 1950 in 1953 zaznamuje prvi čas iskanj in počasne- ga prehoda v nov družbeni sistem. To obdobje se konča s sprejetjem ustavnih sprememb na ravni zveze in republik, ki v  pretežno na novo postavijo državno ureditev. Po letu 1953 sledi obdobje hitrega in dinamičnega razvoja novih institucij in zakonodaje. Obsežne reorganizacije državne administracije so se v tem obdobju dogajale izjemno pogosto, skoraj vsako leto, zaradi česar jim je težko slediti. V pričujočem poglavju bom poskušal strniti ključne novosti na področju upravljanja urbanizma (Borak, 2005; Kozina, 1997). Ključna novost tega obdobja je prenos osrednje pristojnosti za prostorsko načrto- vanje na lokalno raven, torej na raven občinskih (ObLO) in okrajnih ljudskih odborov (OLO). Prenos se je zgodil kot po- sledica več dogodkov v letu 1953. Najprej je bilo že v ustavnem zakonu, ki je na novo napisal republiško ustavo, določeno, da pridobijo ljudski odbori pristojnost urejanja komunalnih zadev na samostojen način (Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve LRS, Ur. l. LRS, št.  3/1953). V istem letu sprejeta Uredba o uporabi zemljišč za gradbene namene je prvi povojni akt, ki je uvedel ločevanje zemljišč po namembnosti in z njo je pristojnost razglašanja območij teh zemljišč podeljena neposredno ljudskim odborom (Uredba o uporabi zemljišč za gradbene namene, Ur. l. LRS, št. 44/1953). Poleg teh dveh pravnih aktov pa je k prenosu urbanistične pobude na lokalno raven prispevala splošna težnja po decentralizaciji odločanja in razgradnja sistema centralnega planiranja v gospodarstvu. Pod geslom štirih D-jev (decentralizacija, debirokratizacija, demok- ratizacija in destalinizacija) je prišlo do krčenja in preureditve državnega birokratskega aparata, ki je tako začel dopuščati večjo avtonomijo podjetjem in ljudskim odborom (Kozina, 1997; Borak idr., 2005). Dotedanje republiške urbanistične institucije so bile ukinjene (z že omenjeno izjemo Slovenija Projekta, ki je deloval naprej kot družbeno podjetje) in niso bile takoj nadomeščene z novimi. Leto  1953 tako v razvoju sistema prostorskega planiranja vsekakor pomeni prelomnico. V obdobju po ustavnih spremembah je urbanizem prešel v iz- ključno zakonodajno pristojnost republik (Vuga, 2016). Nova republiška urbanistična zakonodaja je bila potrebna zaradi ne- učinkovitosti starejših zveznih uredb in tudi zaradi nadzora nad ljudskimi odbori z novimi pristojnostmi. V letu 1953 Izvršni svet LRS (v nadaljevanju: IS LRS, novo ime za vlado) sprejme že omenjeno uredbo o uporabi zemljišč za gradbene namene, ki je prvi povojni republiški normativni akt, ki nepo- sredno ureja področje rabe prostora. Uredba ima zelo kratko in splošno besedilo, vendar kljub temu postavi temelje sistemu urbanističnega planiranja. Za določanje gradbenih zemljišč naj bi ljudski odbori imenovali posebne komisije. Te naj bi pri- pravile odloke, s katerimi bi potem ljudski odbori razglasili območja za graditev. Ljudski odbori so dobili tudi pristojnost izdajanja gradbenih dovoljenj, poleg tega pa so razpolagali tudi z institutom zavarovanega zemljišča, s katerim so lahko prepovedali ali omejili gradnjo na določenih zemljiščih zaradi različnih (predvsem kulturnovarstvenih in naravovarstvenih) razlogov (Uredba o uporabi zemljišč za gradbene namene, Ur. l. LRS, št. 44/1953). V letu 1956 je to uredbo nadomestil Zakon o uporabi zemljišč za gradbene namene, ki je prejšnjo ureditev nadgradil in ostal v veljavi do leta 1967. Območja zemljišč za gradnjo so bila v tem zakonu poimenovana kot »gradbeni okoliši«, za njihovo določevanje pa so bili pristoj- ni OLO oz. njihovi upravni organi za to področje (pred tem pristojnosti med OLO in ObLO niso bile natančno razmeje- ne). Zakon je določal, da morajo OLO sprejeti poseben odlok o določitvi gradbenih okolišev za vsako občino posebej, pri tem pa upoštevati vse omejitve in načela, ki jih določa zakon. Med temi najdemo več novih meril, npr. prvič se določi, da se morajo za gradnjo namenjati predvsem manj rodovitna in ne- rodovitna zemljišča. Okrajni organi za urbanizem so bili tako tudi neposredno odgovorni za izdajanje gradbenih dovoljenj in ugotavljanje črnih gradenj ter rušitev teh (Zakon u uporabi zemljišč za gradbene namene, Ur. l. LRS, št. 13/1956). Nov preskok je leta 1958 prinesel Zakon o urbanističnih pro- jektih, ki je precej natančneje predpisal obliko in vsebino urba- nističnih projektov ter postopke za njihovo sprejetje. OLO so tako pridobili pristojnost za sprejemanje urbanističnih projek- tov za posamezne gradbene okoliše in njihova vplivna območ- ja. Za vsak gradbeni okoliš je moral biti sprejet urbanistični projekt, ki naj bi začrtal razvojno vizijo določenega območja za 30-letno obdobje. Vsaka občina bi morala imeti tudi generalni urbanistični projekt, ki bi usmerjal njen prostorski razvoj in bi Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 136 bil podlaga urbanističnim projektom posameznih gradbenih okolišev, ta pa bi moral biti ažurno usklajen s splošnim druž- benim planom (Zakon o urbanističnih projektih, Ur. l. LRS, št. 22/1958). Natančneje se je določila tudi vsebina urbanističnih projektov. Vsak projekt je moral vsebovati dva dela: urbanistič- ni program in ureditveni načrt. Urbanistični program je pred- stavljal splošni program razvoja, zato je moral vsebovati analize geografskih, podnebnih, demografskih, prometnih in gospo- darskih razmer ter na njihovi podlagi določiti okvirne razvojne trende za določeno območje in razdelitev posameznih območij glede na funkcijo (coning). Ureditveni načrti so bili tehnič- no-izvedbene narave in so morali obsegati izrise obstoječega stanja, določitev namenske rabe površin, vodnogospodarsko in komunalno ureditev, tehnična poročila in opise gradbenih del ter zazidalne načrte za predele, namenjene pozidavi (prav tam.). Nato se je izpopolnil še postopek sprejemanja projek- tov: sprejemati so jih morali OLO kot uradne akte na svojih sejah, kar jim je dalo tudi pravno veljavo. Pri njihovi pripravi so bili dolžni upoštevati pripombe prebivalstva in različnih organizacij, poleg tega pa so morali biti projekti tudi javno razgrnjeni na oglasni deski in po sprejetju dostopni javnosti. Če je šlo za pomembnejša mestna, rudarska ali turistična sre- dišča, je moral potrditev dati tudi republiški organ, pristojen za urbanizem. Za izdelavo ureditvenih načrtov so bile določene posebne pooblaščene projektivne organizacije (podjetja, biroji ali urbanistični zavodi) ali tudi posamezniki s takim pooblas- tilom in ustreznimi kvalifikacijami (prav tam.). Ta prva urbanistična zakonodaja je orala ledino na področju razvoja prostorskega načrtovanja pri nas, vendar je prinesla tudi nekatere negativne posledice. Gradbeni okoliši so bili namreč z odloki razglašeni tako, da so poskušali regulirati rast in razvoj mestnih središč, kjer se je pospešeno izvajala kolektivna sta- novanjska izgradnja. Gradbenih okolišev pa niso razglašali na podeželskih območjih. Urbanistični načrti so za gradbene okoliše velikokrat predpisali ureditev cest in komunalnih vo- dov, kar je za male zasebne investitorje gradnjo tudi bistveno podražilo. Zaradi tega je velikokrat prišlo do namernega izo- gibanja samograditeljev stanovanjskih hiš gradbenim okolišem, kar je vodilo v stihijsko in neurejeno pozidavo na podeželskih območjih, ki pa niso bila regulirana z nikakršnimi prostorski- mi akti (Pogačnik, 1983). Vladimir Braco Mušič je leta 1962 tako ugotavljal, da je v navedenem letu kar 23 % več gradenj potekalo zunaj gradbenih okolišev. Samogradnjo stanovanjskih hiš na pretežno podeželskih območjih je zaznaval kot znak stihije in šibkosti urbanistične regulacije (Mušič, 1980). Kri- tiziral pa je tudi postopek priprav urbanističnih načrtov, za katerega je menil, da se ni izvajal dosledno. Položaj je opisal z besedami: »Risali so se bolj regulacijski in zazidalni načrti ali pa snovale vizije, ki nikogar niso zanimale, razen avtorjev.« (Mušič, 1980: 41.) Nova zakonodaja je torej postavila temelje za razvoj urbanističnega planiranja, v praksi pa se ni izkazala kot najučinkovitejša. Delna ureditev opisanih okoliščin je bila mogoča šele po letu 1958, ko je bil sprejet zvezni Zakon o na- cionalizaciji najemniških stavb in gradbenih zemljišč, v skladu s katerim se je začel tretji veliki val nacionalizacije v Jugoslaviji. Cilj zakona je bila pridobitev stavb, ki jih ljudje niso potrebova- li za prebivanje ali gospodarsko dejavnost, za oddajo. Prav tako pomembna za urbanizem je bila nacionalizacija nepozidanih zemljišč v naseljih mestnega značaja, ki se je končala leta 1962. Za tem je bilo mogoče nadgraditi obstoječe zakone in tako bistveno razširiti gradbene okoliše, s čimer se je tudi nekoliko izboljšalo upravljanje prostor (Pogačnik, 1983; Prinčič, 1993). Obdobje petdesetih in prve polovice šestdesetih let je zazna- movala tudi postopna izgradnja novih urbanističnih institucij na lokalni in republiški ravni. Na okrajni ravni so upravne na- loge s področja urbanizma prevzeli različni novi ali že obstoječi organi (različna poverjeništva, oddelki ali odseki, odgovorni za vprašanja urejanja prostora, urbanizma, za komunalne zadeve, gradbeništvo ipd.). Zaradi neobstoja republiške strokovne ur- banistične organizacije so v OLO postopoma začeli ustanavljati tudi lokalne strokovne organizacije za urbanizem  – urbanis- tične zavode. Ustanovljeni so bili Ljubljani, Mariboru, Celju, Novi Gorici, Murski Soboti in Kopru[1], manjša središča pa so se soočala z velikim pomanjkanjem strokovnjakov za ustanovi- tev takih institucij, zaradi česar so jim pogosto morali prisko- čiti na pomoč kadrovsko močnejši zavodi iz sosednjih krajev. Decentralizacija se je tako izkazala kot dvorezni meč: po eni strani je približala izvajanje urbanistične politike lokalnemu prebivalstvu, po drugi pa je periferijo postavila v podrejen po- ložaj, saj vse občine in okraji niso imeli dovolj usposobljenih kadrov za izvajanje tovrstne politike (Pogačnik, 1983). Hkrati z oblikovanjem urbanističnih zavodov pa so nastajali tudi pro- jektivni biroji, ki so z razrahljanjem državnega nadzora nad podjetji dobili nekoliko večjo avtonomijo (tak primer je že omenjeni Slovenija Projekt). Oboji so zaposlovali približno iste kadre in izvajali projektivne naloge ter tudi naloge s področja urbanističnega planiranja in preučevanja prostorskega razvo- ja. Strokovna urbanistična služba in načrtovalna dejavnost sta bili tako še tesno konceptualno in organizacijsko prepleteni (Mavrič, 2016). Hkrati z urbanističnimi zavodi je začelo priha- jati tudi do ustanovitev svetov za urbanizem v nekaterih obči- nah, ti so nastali po vzoru istoimenskega republiškega organa. Šlo je predvsem za organe, sestavljene iz strokovnjakov, ki so bili zadolženi za svetovanje političnim organom na področju urbanističnih zadev in so tako tudi delovali v  njihovi sestavi, kar jim je dajalo tudi precejšen vpliv pri nekaterih odločitvah (Mušič, 1980; Vuga, 2016). Pri tem se je treba zavedati, da so se urbanistični zavodi in druge institucije razvijale v vsaki lokalni realnosti ločeno, kar pomeni, da so lahko bile institucije v različnih mestih in občinah tudi med seboj različno organizi- rane. Od različnih lokalnih dejavnikov je bilo odvisno, kakšna je bila institucionalna zasnova urbanističnega upravljanja in projektiranja v posameznem okraju ali občini. Temu razvoju T. MAVRIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 137 se v tem članku ne bom posvetil, saj vsaka lokalna realnost zahteva svojo samostojno raziskavo (Mavrič, 2016). Na republiški ravni je prišlo, kot že predhodno omenjeno, do velike reorganizacije državne uprave in organov oblasti. Izvrš- no vejo oblasti, ki je bila še vedno dominantna v razmerju do drugih dveh, je zastopal IS LRS. Ministrstva pa so nadomestili novi organi: sekretariati in sveti (Kozina, 1997). Pristojnosti ukinjenega Sveta LRS za gradbene in komunalne zadeve je prevzel sprva novi Državni sekretariat za gospodarstvo, kar pa ni bilo ustrezno, saj je pester razvoj naselij zahteval svoj posebni resor. Čez dve leti (1955) se tako ustanovi Svet za urbanizem LRS. To je bil prvi povojni organ na vladni ravni, odgovoren neposredno in izključno za področje urbanizma. V skladu z novo ustavno ureditvijo so bili sveti kolegijski organi z od 30 do 50 člani, imenovanimi iz vrst organizacij resornega področ- ja. Svet je bil predvsem odgovoren za podporno in nadzorno vlogo ljudskim odborom na področju urbanizma, zadolžen pa je bil tudi za pripravo in nadzor nad sektorsko zakonodajo in za strokovno svetovanje za IS LRS glede vprašanj razvoja mest in načrtovanja prostora. Predsednik sveta je postal inž. Marjan Tepina, v svet pa je bilo iz različnih organizacij imenovanih kar 38 članov, med njimi tudi številni uveljavljeni arhitekti in projektanti (Zakon o ustanovitvi Sveta za urbanizem 1955, Ur. l. LRS, št. 17/1955; Odlok o ustanovitvi Urbanističnega inštituta LRS, Ur. l. LRS, št. 19/1955; Imenovanje predsedni- ka Sveta za urbanizem LRS, Ur. l. LRS, št. 22/1955; Odločba o imenovanju članov Sveta za urbanizem LRS, Ur. l. LRS, št. 29/1955). Kmalu se je izkazalo, da samo svet ni mogel uresničevati vseh potreb. Tako se v letu 1956 ustanovi še ločen Sekretariat za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve, ki je prevzel upravne naloge s področja urbanizma, medtem ko je svet postal izključno strokovno posvetovalno telo, ki je s svoji- mi mnenji služilo IS LRS in skupščini (Zakon o upravnih orga- nih v LRS, Ur. l. LRS, št. 13/1956; Uredba o delovnem pod- ročju strokovnega sveta za urbanizem, Ur. l. LRS, št. 33/1956). Leta 1957 se svet razdeli v dva ločena strokovna sveta: za sta- novanjsko izgradnjo in za vprašanja urejanja prostora (Kozina, 1997). Kot taka sta obstajala do nove ustavne reforme in nove vladne reorganizacije v letu 1963 (internet 1), ko sta bila oba ukinjena.[2] Od tedaj naprej je le sekretariat ostal kot osrednja vladna upravna institucija za urbanizem. V njegovi sestavi je pa delovalo še več podrejenih povezanih organov, med katerimi je imela poseben pomen Urbanistična inšpekcija, ki je bila s posebnim zakonom ustanovljena leta 1961 (Kozina, 1997). Z njeno ustanovitvijo je sekretariat začel dejansko tudi opravljati nadzor nad izvajanjem prostorske zakonodaje v praksi. Poseb- na novost v  tem obdobju je tudi ustanovitev Urbanističnega inštituta LRS, ki je nastal leta 1955, sočasno in v  odvisnosti od Sveta za urbanizem (Odlok o ustanovitvi Urbanističnega inštituta LRS, Ur. l. LRS, št. 19/1955). S svetom je bil sprva tesno povezan, po letu 1959 pa se je preoblikoval v popolnoma samostojen znanstveno-raziskovalni zavod (Odločba o preos- novanju Urbanističnega inštituta LRS v finančno samostojen zavod, Ur. l. LRS, št. 8/1959; Uredba o preosnovanju Urba- nističnega inštituta LRS v znanstveni zavod, Ur. l. LRS, št. 14/1961). Njegova naloga je bil predvsem razvoj znanstveno- raziskovalne plati urbanizma. Dobil je nalogo slediti in prouče- vati razvoj naselij in poselitve v Sloveniji, izdelati metodološka orodja za urbanistično raziskovanje in načrtovanje, slediti in analizirati razvoj in učinkovitost urbanističnih politik, izdajati strokovne publikacije s področja urbanizma ter voditi in skr- beti za državno strokovno knjižnico za področje urbanizma. Ena od nalog, ki so mu bile dodeljene, vendar mu jih ni nikoli uspelo izpolniti, je bilo tudi strokovno izobraževanje urbanis- tičnih kadrov. Dodeljena mu je bila tudi vloga izdelovanja ur- banističnih načrtov in strokovna pomoč ljudskim odborom, s čimer je inštitut deloma dobil tudi vlogo projektivne organi- zacije ter v okviru te izdeloval urbanistične načrte in programe po naročilu nekaterih ljudskih odborov (Odlok o ustanovitvi Urbanističnega inštituta LRS, Ur. l. LRS, št. 19/1955). Prav ta inštitut se je od vseh obravnavanih institucij obdržal najdalj časa, saj obstaja še danes. 4 Prvi celovit sistem prostorskega načrtovanja (1967–1978) Leto 1967 prinese nov preskok v razvoju upravljanja prostor- skega razvoja, saj se s sprejetjem svežnja dveh zakonov popol- noma prenovi zakonodaja. S pomočjo reforme prostorskih ak- tov se je prostor reguliral celovito in ni bilo več omejevanja na gradbene okoliše. Urbanizem tako postane sistem za urejanje prostora v pravem pomenu in preraste ozko urejanje urbanih območij. Uravnoteži in diferencira se tudi načrtovanje na raz- ličnih prostorskih ravneh, od posameznih mestnih predelov do regionalne ravni. Prvi zakon iz svežnja je Zakon o urbanističnem planiranju. Na- bor tipov urbanističnih aktov se je razširil na štiri: urbanistični program, urbanistični načrt, zazidalni načrt in urbanistični red. Za njihovo pripravo in sprejetje so bile odgovorne občine.[3] Urbanistični program je ohranil značaj širšega programskega dokumenta, vendar je bil tokrat predpisan le za območja občin v celoti in ne več za manjša območja. Urbanistični načrti so bili predpisani kot generalni načrti razvoja posameznih mest ali drugih naselij in njihovih neposrednih vplivnih območij. Vsebovali so plane razvoja prometnega omrežja, komunalnega omrežja, položaje pomembnih objektov, območja zavarovane kulturne dediščine in območja, ki naj bi se urejala z zazidalnimi načrti. Zazidalni načrti so bili konkretni projekti za zazidavo ali rekonstrukcijo do tedaj še nepozidanih ali degradiranih Zgodovinski pregled razvoja urbanističnih ustanov in zakonodaje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 138 površin, torej načrti za zaključene mestne predele ali kareje. Urbanistični redi so bili predpisi, ki so določali pravila grad- nje in oblikovanja objektov na območjih zunaj urbanističnih načrtov, torej so večinoma urejali gradnjo na podeželju in to tako tudi prvič prostorsko regulirali (Zakon o urbanističnem planiranju, Ur. l. SRS, št. 16/1967). Prostorske akte je morala pripraviti pooblaščena strokovna or- ganizacija oz. v primeru zazidalnih načrtov in tehničnih delov urbanističnih programov in načrtov organizacije, registrirane za načrtovalsko dejavnost (projektivni biroji). Javna obravnava je potekala 30 dni, v tem času pa so lahko različni deležniki dajali pripombe, ki jih je bilo treba upoštevati. Tako dopolnjen akt je bil nato sprejet v občinski skupščini. Občine so morale ažurirati prostorske akte najmanj vsakih pet let. Novost je bila tudi uvedba lokacijskega dovoljenja kot obveznega za umeščan- je objektov v prostor in kot pogoj za nadaljnje pridobivanje gradbenega dovoljenja. S tem naj bi se zagotovila skladnost prihodnjega objekta z urbanističnimi akti še pred preverjanjem tehnične in gradbene plati prihodnjih objektov (prav tam). Zakon je veliko jasneje razdelal pristojnosti urbanističnih ins- titucij na občinski in republiški ravni. Na občinskih ravneh je zakon razlikoval dve vrsti institucij: upravne in strokovne. Upravne zadeve s področja urbanizma so pripadle občinskim upravnim organom za to področje, medtem ko so strokovno vlogo opravljali urbanistični zavodi, ki so za opravljanje stro- kovne urbanistične službe dobili pooblastilo občine. Prve so se ukvarjale s pravnim vidikom sprejemanja prostorskih aktov in izdajanjem lokacijskih dovoljenj, drugi pa so bili zadolže- ni za vsebinsko pripravo urbanističnih načrtov in programov, analiziranje prostorskih razmer in trendov prostorskega razvo- ja, strokovno pomoč upravnemu organu in arhiviranje urba- nistične dokumentacije. Taka strokovna organizacija je lahko izdelovala tudi zazidalne načrte in opravljala določene geodet- ske naloge, vendar je za to morala imeti usposobljen kader in pridobiti ločeno občinsko pooblastilo. Republiški upravni organ za urbanizem je bil pristojen le za krovno potrjevanje in medsebojno usklajenost urbanističnih programov posameznih občin in tudi za izdajo lokacijskih dovoljenj za objekte širšega državnega pomena. Zakon je predvidel tudi ustanovitev ob- činskih urbanističnih inšpekcij, ki naj bi nadzorovale izvajanje občinskih prostorskih aktov (prav tam). Drugi zakon iz reformnega svežnja je bil Zakon o regionalnem prostorskem planiranju, ki je po svoji vsebini krajši, toda nič manj pomemben. Po ukinitvi okrajev se je zmanjšala možnost načrtovanja razvoja širših regionalnih enot. Navedeni zakon je poskušal tak položaj odpraviti, zato je tudi formalno uve- del pojem regionalnega načrtovanja v naš prostor (Pogačnik, 1983). Glavni prispevek tega akta je bila postavitev novega cilja  – sprejetje regionalnega prostorskega načrta za celotno republiko. Za izvedbo te naloge je bil pooblaščen Republiš- ki sekretariat za urbanizem, ki bi to moral izpeljati skupaj z Zavodom SR Slovenije za planiranje (Zakon o regionalnem prostorskem planiranju, Ur. l. SRS, št. 16/1967). Kljub dobri normativni ureditvi pa je velikokrat prihajalo do težav pri implementaciji obeh zakonov. Občani so bili pogosto slabo informirani, zaradi česar javne razgrnitve niso popolno- ma zaživele, če pa je do njih prišlo, so pogosto prišli v ospred- je interesi posameznikov. Zaradi že omenjenega pomanjkanja strokovnih kadrov občin se tudi ni dosledno uresničevalo dolo- čilo o ažuriranju prostorskih dokumentov, ki so ponekod ostali nespremenjeni tudi po 10 let in več (Pogačnik, 1983). Druga hiba zakonodaje je deloma vezana na tipologije načrtov, ki jih je ta vpeljala, saj so se čez čas začele kazati nekatere poman- jkljivosti. Vladimir Braco Mušič (1980: 101) je tako leta 1975 ugotavljal: »Urbanistični programi občin so sedaj v glavnem zbirke monografij in analiz, širši urbanistični načrti nimajo izvajalske dimenzije, detajlni urbanistični načrti pa premalo obvezujejo v pogledu realizacije kompleksnega programa in v pogledu urbanističnega oblikovanja celote. Zazidalni načrti so na primer vse prevečkrat le formalni dokument, ki služi občinski službi upravno-pravnemu postopku za realizacijo ko- munalnega prispevka ali olajšuje izdajanje parcialne lokacijske dokumentacije Pri tem je najabsurdnejše uzakonjeno ločevan- je urbanizma in arhitekture na ravni zazidalnih načrtov  – da omenimo le nekaj spornih in odprtih problemov«. Na podlagi zapisanega lahko torej sklepamo, da je reforma uspešno opre- delila različne oblike prostorskih aktov, ni pa ji uspelo ustvariti sinergije med njimi, da bi se povezali v organsko celoto. Tudi na republiški ravni se je zaradi uvedbe regionalnega na- črtovanja začel razvoj novih institucij. Po sprejetju nove zako- nodaje je bil leta 1967 ustanovljen Biro za regionalno pros- torsko planiranje (v nadaljevanju: Biro RPP), ki je bil poseb- na strokovna institucija, zadolžena za izdelavo Regionalnega prostorskega načrta Slovenije, medtem ko naj bi Sekretariat za urbanizem ohranil osnovno vlogo nadzornika in upravljal- ca (Pogačnik, 1983; Uredba o ustanovitvi Biroja RPP, Ur. l. SRS, št. 30/1967). Vodja Biroja RPP je postal arhitekt Marko Šlajmer, po njegovi prezgodnji smrti leta 1969 pa ga je za- menjal geodet Milan Naprudnik (Pogačnik, 1983; Imenovanje direktorja Biroja RPP, Ur. l. SRS, št. 33/1967; Imenovanje di- rektorja Biroja RPP, Ur. l. SRS, št. 27/1969). Biro RPP je bil najprej le majhna organizacija s tremi zaposlenimi, v svojem poslanstvu pa se je soočil tudi z deljenimi pristojnostmi z Zavo- dom za planiranje SR Slovenije, ki je bil zakonsko zadolžen za izdelavo republiškega prostorskega načrta, vendar za to ni imel usposobljenih kadrov. Dodatno zmedo je leta 1969 povzročila še ustanovitev Komisije za vprašanja regionalnega prostorskega planiranja 1969 (Naprudnik, 2012). T. MAVRIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 139 Zaradi neorganiziranosti sta razvoj regionalnega planiranja in izdelava republiškega prostorskega načrta zastajala. Z ra- zumevanjem predsednika IS SRS Staneta Kavčiča je uspelo institucije poenotiti. V letu 1972 je bil tako ustanovljen Zavod SRS za regionalno prostorsko planiranje (ZRPP), ki je bil kot samostojni strokovni zavod zadolžen za medsektorsko usklaje- vanje prostorske politike in za vodenje regionalnega načrtovan- ja za celo republiko (Naprudnik, 2012; Zakon o organizaciji republiške uprave, Ur. l. SRS, št.16/1972). Razvil se je iz Biroja RPP in se ob preoblikovanju tudi kadrovsko okrepil. ZRPP je lahko kmalu začel izdelovati raziskave in strokovne podlage za republiški prostorski načrt, to pa je pripomoglo k nastan- ku nekaterih preliminarnih razvojnih dokumentov, ki so bili tudi potrjeni na najvišjih ravneh in tako postali del državnih politik. Prvi tak prispevek je bila Resolucija o dolgoročnem razvoju SRS, ki je bila v republiški skupščini sprejeta leta 1972. V svojem prostorskem delu ta resolucija prvič omenja nujnost policentričnega razvoja republike, kar je pozneje izrazito zazna- movalo razvoj Slovenije (Vuga, 2016; Resolucija o dolgoroč- nem razvoju SRS, Ur. l. SRS, št. 13/1972). Leta 1973 je sledila Resolucija o smotrih in smernicah za urejanje prostora in leta 1974 še Zasnova urbanizacije SR Slovenije, ki sta bili tudi po- trjeni v republiški skupščini in sta tako še dodatno razdelali republiško prostorsko politiko. V letu 1975 je sledila Splošna zasnova regionalnega prostorskega razvoja SR Slovenije, ki je bila potrjena na IS SRS (Naprudnik, 2012; Resolucija o smot- rih in smernicah za urejanje prostora, Ur. l. SRS, št. 43/1973; Zasnova urbanizacije SRS, Ur. l. SRS, št. 30/1974). Poleg teh dokumentov so bile sočasno z republiškim prostorskim načrtom izdane tudi številne strokovne publikacije, izdelane so bile tematske karte in geodetske podlage in urejene zbirke podatkov, ki so bili izjemno koristni za razvoj regionalnega planiranja v poznejših obdobjih. Kljub pomembnosti opravl- jenega dela pa je sprejetje nove ustave leta 1974 popolnoma na novo uredilo jugoslovansko državno ureditev, kar je vplivalo tudi na naravo prostorskega planiranja. Izdelava republiškega načrta se je tako prekinila in praviloma bi se morala znova začeti, dejansko pa do tega nikoli ni prišlo. Republiški pros- torski načrt tako nikoli ni bil res dokončan (Pogačnik, 1983). ZRPP je obstajal do leta 1975, ko se je združil z Zavodom SRS za planiranje (strokovna institucija za načrtovanje razvoja gospodarstva) in tako postal del Zavoda SRS za družbeno pla- niranje (v nadaljevanju: ZDP) (Zakon o republiških upravnih organih, Ur. l. SRS, št. 39/1974), ki je bil odgovoren za vse- stransko načrtovanje splošnega razvoja v sistemu družbenega planiranja, ki se je začel graditi od ustavne reforme v letu 1974. Oddelek za prostor pri ZDP je tako ostal osrednje središče za usklajevanje področja prostorskega načrtovanja v SRS do leta 1991 (Pogačnik, 1983). Sekretariat za urbanizem je medtem obdržal upravno vlogo pri pripravi prostorskih dokumentov, nadzoroval je področno zakonodajo in prek inšpekcijskih služb zagotavljal njeno izvajanje. Obdržal se je do leta 1980, ko je bil s Komitejem za varstvo okolja združen v enoten Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora (v nadaljevanju: RKVOUP), ki je deloval do preoblikovanja vladnih institucij po osamosvojitvi (Zakon o organizaciji in delovnem področju republiških organov, Ur. l. SRS, št. 5/1980). S tem je na ravni izvršnega sveta izginil resor, odgovoren izključno za prostor- sko planiranje, ki je od tedaj naprej združen v enoten resor s področjem okoljskih zadev. 5 Prostorsko načrtovanje v okviru družbenega planiranja (1978–1990) Nova ustavna ureditev iz leta 1974 je med drugim uvedla tudi nov koncept planiranja razvoja: družbeno planiranje (Ustava SFRJ, Ur. l. SFRJ, št. 9/1974). Nov sistem planiranja pa se je natančneje razdelal šele v poznejših zakonih, zaradi česar je prenova sistema potekala postopoma. Prvo ključno dejanje za prostorsko področje je sprejetje Odloka o obvezni pripravi prostorskih planov v letu 1978, ki je bil namenjen začasnemu interventnemu reševanju problematike priprave prostorskih načrtov. Ta je določil cilj priprave dolgoročnih (do leta 2000) in srednjeročnih (do leta 1985) prostorskih planov občin in republike, ki naj bi temeljili na določilih nove ustave in novi zakonodaji (Odlok o obveznih pripravah prostorskih planov v SRS, Ur. l. SRS, št. 4/1978). Urbanistična zakonodaja iz leta 1967 ni bila usklajena z novim sistemom, z ažuriranjem občinskih prostorskih aktov pa se je že zelo zamujalo, zaradi česar je bil tak interventni odlok nujen. V letu 1979 je bil na zvezni ravni sprejet Zakon o temeljih družbenega planiranja, ki je postavil standarde planiranja v federaciji (Vuga, 2016). Leta  1980 je bil ta zakon vpeljan v republiški pravni red s sprejetjem republiškega Zakona o sistemu družbenega plani- ranja in o družbenem planu SR Slovenije. S tem obsežnim in zapletenim zakonom se vpelje kompleksen sistem planiranja in družbenega dogovarjanja, ki naj bi sočasno urejal razvoj prostora in gospodarstva. Potekal naj bi na vseh družbenih ravneh hkrati: v samoupravnih organizacijah in skupnostih, na ravni občin in ravni republike. Vsi procesi planiranja naj bi se v tem konceptu prepletali kontinuirano in soodvisno. V tem sistemu naj bi imeli pomembno vlogo samoupravni sporazumi med različnimi skupnostmi in organizacijami, ki bi bili temelj za planiranje na višjih ravneh, kar lahko označimo kot načelo načrtovanja od spodaj navzgor (Zakon o sistemu družbenega planiranja, Ur. l. SRS, št. 1/1980). Zakon o družbenem planiranju tako nadomesti Zakon o re- gionalnem prostorskem planiranju iz leta  1967, s čimer tudi konkretno vpliva na prostorsko načrtovanje. Vlogo nikoli Zgodovinski pregled razvoja urbanističnih ustanov in zakonodaje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 140 dokončanega republiškega prostorskega plana prevzame pros- torski del dolgoročnega družbenega načrta SRS, ki naj bi ga pripravili pri ZDP. Najpomembnejša cilja tega dokumenta sta bila skladen regionalni razvoj in izdelava zasnove prostorskega razvoja. Osrednjo vlogo pri prostorskem načrtovanju še vedno ohranijo občine, ki so zadolžene za planiranje razvoja poselitve, prostorsko razmeščanje dejavnosti in določanje namenske rabe prostora. Svoje družbene plane so morale sprejemati na podlagi predhodno sklenjenih družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov z deležniki na svojem področju (podjetja, javne ustanove, državne službe, krajevne skupnosti ipd.) (prav tam). Tako so prostorski načrtovalci morali začeti upoštevati številne nove deležnike – uporabnike prostora. Od leta 1967 naprej je prišlo tudi do sprejetja številnih novih predpisov na področ- jih okolja, kmetijstva, gospodarstva, obrambe in drugih, ki jih prostorsko načrtovanje ni več moglo zanemarjati. Prostorsko načrtovanje tako postopoma prevzema značilnosti mediacije med različnimi interesi in potrebami v prostoru, v nasprotju z  načrtovanjem novih velikopoteznih projektov iz ničle (Po- gačnik, 1983). Združitev gospodarskega in prostorskega planiranja v skupnih dokumentih pa je v strokovnih krogih sprožila precej skepse. Zavladal je strah, da bi ob šibki zastopanosti urbanističnih stro- kovnjakov pri ZDP in urbanističnih službah v občinah postala prostorska poglavja družbenih planov vsebinsko šibka. Zara- di odziva stroke in tudi zaradi zastarelosti zakonodaje iz leta 1967 ter njene neusklajenosti s poznejšimi predpisi in prakso (npr. v letu 1982 je bil sprejet poseben zakon o varstvu kme- tijskih zemljišč, ki je temeljito posegel v prostorsko politiko) so se pojavile zahteve po prenovi področne zakonodaje. Na RKVOUP so novo zakonodajo pripravili do leta 1984, ko je bil sprejet sveženj treh zakonov: za urejanje prostora, naselij in stavbnih zemljišč. Prva sta tako tudi dokončno odpravila Zakon o urbanističnem planiranju iz leta 1967 (Vuga, 2016; Kocjan idr., 1986). Zakon o urejanju prostora je natančneje določil položaj in sis- tem prostorskega načrtovanja v družbenem planiranju. Zanj je opredelil glavna načela in usmeritve (t.  i. obvezna izhodišča, kot so varovanje kmetijskih zemljišč, varovanje voda, varovanje zraka, varovanje gozdov, obrambno-zaščitni vidik planiranja), ki so morala biti upoštevana med procesom planiranja. Tako za republiško kot občinsko raven je bila predvidena izdelava dveh tipov prostorskih aktov: dolgoročnih in srednjeročnih družbenih planov. Za oboje je bila obvezna izdelava strokovnih podlag, katerih vsebina je bila predpisana z zakonom. Pri obli- kovanju teh planov je bila največja pozornost namenjena raz- ličnim deležnikom (družbenim organizacijam ali skupnostim), ki so imeli interese ali pooblastila, vezana na prostor. Njihova soglasja so bila za izdelavo družbenih planov nujna, če pa se občinam z njimi ni uspelo sporazumeti, je vlogo mediatorja opravljal ZDP. V postopku sprejemanja planov je bila glede na prejšnjo ureditev dodatno okrepljena vloga javnih razgr- nitev in participacije prebivalstva (Kocjan idr., 1986). Zakon o urejanju naselij je uredil nižjo raven prostorskih aktov in ciljal predvsem na urbano merilo. Za urejanje naselij ostajajo pooblaščene občine, ki so v skladu s sprejetimi družbenimi plani lahko sprejemale dva tipa dokumentov: Prostorsko ure- ditvene pogoje (PUP) in Prostorske izvedbene načrte (PIN). PUP so nadomestili urbanistične rede, ki so se do takrat lahko uporabljali tudi za že izgrajene mestne predele, kjer je bilo treba le preverjati skladnost posameznih posegov z že obstoječo pros- torsko ureditvijo. PIN so nadomestili zazidalne načrte in so bili predvideni za nepozidana ali degradirana območja, ki naj bi se celovito gradbeno, geodetsko in komunalno preuredila. Precej natančneje je opredeljen tudi postopek izdaje in pri- dobitve lokacijskega dovoljenja, ki ostane temeljno orodje, ki prek upravnega postopka omogoča izvajanje prostorskih aktov v praksi in preverjanje skladnosti gradenj s sprejetimi pros- torskimi akti (parcelacija, gabariti ipd.). Zakon se je dotaknil tudi organizacije občinskih institucij: ohranila se je delitev na upravne in strokovne institucije, vendar se je prvič poskuša- lo ločevati tudi med strokovnim in projektantskim delom. Strokovne organizacije so morale pripravljati prostorske akte, javne obravnave in razgrnitve, morale so zbirati, analizirati in arhivirati podatke o prostorskem razvoju in nuditi strokovno pomoč upravnim institucijam. Ločeno od teh naj bi obstajala projektantska podjetja, ki pa bi zaposlovala predvsem uspo- sobljen inženirski kader in bi izdelovala konkretne grafične dele prostorskih aktov ter se ukvarjala z drugimi tehničnimi vidiki (Vuga idr., 1987). Po sprejetju nove zakonodaje je RKVOUP pristopil k izdelavi številnih metodoloških orodij in navodil za izvajanje in udejan- janje procesa prostorskega planiranja in družbenega planiranja v praksi. Ti dokumenti so bili v grobem pripravljeni do leta 1985 in poslani v uporabo vsem občinam. Z njihovo pomočjo je kmalu prišlo do izjemno hitrega in učinkovitega sprejemanja prostorskih planov po vsej državi, ki so jih do leta 1987 sprejele skoraj vse slovenske občine (Vuga, 2016). S tem je bila kon- čana popolna prenova sistema prostorskega načrtovanja v prvi polovici osemdesetih let, s čimer se je ta bistveno posodobil in nadgradil. Prostorska zakonodaja iz sredine osemdesetih let je ostala v veljavi še nekaj let po osamosvojitvi, pozneje pa so bile zaradi ukinitve družbenega planiranja potrebne njene ponovne spremembe. 6 Sklep Glede na opisan razvoj lahko sklepamo, da sta na razvoj siste- ma urbanističnega in prostorskega planiranja vplivali predvsem dve silnici: evolucijska (postopno nadgrajevanje sistema v skla- T. MAVRIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 141 du z ugotovljenimi hibami in razvojem stroke) in adaptacijska (prilagajanje metamorfozam jugoslovanske ustavne in druž- bene ureditve). Obema lahko sledimo skozi vse obravnavano obdobje. V času administrativnega socializma je bilo področje urbanizma pretežno zakonsko neurejeno ter prepuščeno od- ločanju politikov in strokovnjakov, ki so bili povezani znot- raj sistema državne administracije in centralnega planiranja. Sklepamo lahko tudi, da so bile neformalne osebne vezi med enimi in drugimi tesne in da je prek njih politika dobivala strokovna mnenja, strokovnjaki in arhitekti pa politično pod- poro. Gre za obdobje velikih urbanističnih projektov in vizij, ki so se večinoma izvajale po načelu od zgoraj navzdol. Po razgradnji sistema centralnega planiranja je prišlo do decen- tralizacije urbanističnih pristojnosti, kar je zaznamovalo tudi počasen razvoj urbanistične zakonodaje, v skladu s  katero se je začela omejevati samovolja politikov. Prostorsko planiranje je začelo dobivati obrise ustaljenega sistema. Vez med politič- nimi in strokovnimi strukturami pa so še nekaj časa ohranili urbanistični sveti, ki so sodelovali kot strokovni organi in so bili tesno vpeti v strukture oblasti. V tem času se tudi začne ločevanje upravnih in strokovnih urbanističnih organizacij, so pa strokovne organizacije še vedno tesno povezane s pro- jektivno dejavnostjo. Dokončno se sistem ustali po letu 1967, ko nastane prva celovita zakonodaja za področje prostorskega planiranja. Z uvedbo regionalnega planiranja nastanejo prve prave strokovne institucije za prostorsko planiranje tudi na republiški ravni. V sedemdesetih letih kot posledica procesa nastajanja republiškega prostorskega načrta pride do intenziv- nega razvoja stroke in do definiranja prostorskih politik re- publike. Ta proces prekine sprejetje nove ustave v letu 1974, ki z uvedbo družbenega planiranja postavi nove temelje pros- torskemu načrtovanju. Z uvajanjem družbenega planiranja in zaradi razvoja številnih novih predpisov z vplivi na prostor se prostorsko planiranje spremeni v proces usklajevanja interesov v prostoru od spodaj navzgor. To smer še potrdi nova zakono- daja, sprejeta leta 1984, ki je v grobem veljala še po osamosvo- jitvi. Predstavljeni oris razvoja je le površinski pregled razvoja sistema, ki lahko služi kot opora pri nadaljnjem raziskovanju številih odprtih vprašanj v zvezi s prostorskim planiranjem v obdobju socializma. To zgodbo bi bilo treba povezati predv- sem s konkretnimi osebami, ki so v tem sistemu imele ključno vlogo, in natančneje definirati povezave med njimi. Pomembno vprašanje je tudi raziskava vpliva tega sistema na dejanski pros- torski razvoj mest in podeželja v opisanem času. Raziskovalnih vprašanj na tem področju je torej še veliko, za zgodovinopisje ter tudi za urbanistično in arhitekturno stroko. Tim Mavrič Hrvatini 125, 6280 Ankaran E-pošta: tim.mavric@gmail.com Opombe [1] Pogačnik pozneje v svojem delu urbanistične zavode tudi natanč- neje našteje: Ljubljanski urbanistični zavod – LUZ, Komuna projekt Maribor, Projektivni atelje, Investbiro Koper ter Urbanistični zavodi v Kranju, Novi Gorici, Celju in Novem mestu (Pogačnik, 1983). [2] Leta 1963 je bila izdana nova ustava, ki preimenuje državo v Socia- listično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) in republiko v Socia- listično Republiko Slovenijo (SRS). Temu sledijo tudi preimenovanja vseh uradnih organov (Borak idr., 2005). [3] V petdesetih letih je prihajalo do postopnega združevanja okrajev in občin, s čimer se je njihovo število zmanjševalo. Do leta 1965 je prišlo do dokončne ukinitve okrajev in število občin se je ustalilo pri 62. Ukinjeni so bili tudi ljudski odbori ter v občinah so začele delovati občinske skupščine in občinske uprave (Borak idr., 2005; Rosa, 1997). Občine so tako postale edine nosilke lokalne samouprave, s čimer so dobile tudi glavno vlogo v prostorskem načrtovanju. Viri in literatura Borak, N., Čepič, Z., Fischer, Z., Deželak-Barič, V., Dolenc, E., Gabrič., A., idr. (2005): Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slove- nija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (2. del). Ljubljana: Mladinska knjiga. Imenovanje direktorja Biroja za regionalno prostorsko planiranje. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 33/1967. Ljubljana. Imenovanje direktorja Biroja za regionalno prostorsko planiranje. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 27/1969. Ljubljana. Imenovanje predsednika Sveta za urbanizem Ljudske republike Slovenije. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 22/1955. Internet 1: Podatkovna zbirka ARS. Popisna enota: SI AS 287 Republiški sekretariat za urbanizem Socialistične republike Slovenije, 1955–1969 (Fond). Http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=23561 (sneto 29. 10. 2016). Kafol, M. (1998): Popis fonda AS 141, Komite Vlade Ljudske Republike Slo- venije za komunalne zadeve 1950–1951. Arhivski popis. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Kafol, M. (2004): Popis fonda AS 1119, Ministrstvo za komunalne zadeve Ljudske republike Slovenije 1947–1952. Arhivski popis. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Kocjan, S., Fatur, J., Kolman, V., Kos, M., Lipej, B., Matoz., H., idr. (1986): Predpisi o urejanju prostora s pojasnili. Ljubljana: Uradni list SR Slovenije. Kozina, B. (1997): Republiški upravni organi v letih 1945–1963. Arhivi, 20 (1–2), str. 103–120. Mavrič, T. (2016): Oris razvoja sistema urbanističnega in prostorskega planiranja med letoma 1945 in 1990 s posebnim ozirom na primer Nove Gorice. Diplomsko delo. Koper, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije. Mušič, V. B. (1980): Urbanizem, bajke in resničnost. Zapisi na robu dvajse- tletnega razvoja našega prostorskega načrtovanja. Ljubljana: Cankarjeva založba. Naprudnik, M. (2012): Odgovor na intervju s prof. dr. Janezom Maruši- čem, objavljenem v Delovi prilogi Znanost, 12. aprila 2012. Geodetski vestnik, 56 (2), str. 359–361. Zgodovinski pregled razvoja urbanističnih ustanov in zakonodaje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 142 Odločba o imenovanju članov urbanističnega sveta pri Ministrstvu za komunalne zadeve. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 9/1950. Ljubljana. Odločba o imenovanju članov Sveta za urbanizem Ljudske republike Slove- nije. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 29/1955. Ljubljana. Odločba o preosnovanju Urbanističnega inštituta Ljudske republike Slove- nije v finančno samostojen zavod. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 8/1959. Ljubljana. Odlok o ustanovitvi Urbanističnega inštituta Ljudske republike Slovenije v Ljubljani. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 19/1955. Ljubljana. Odlok o uvedbi obveznih priprav prostorskih planov v Socialistični republiki Sloveniji. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 4/1978. Ljubl- jana. Pogačnik, A. (1983): Urbanizem Slovenije, oris razvoja urbanističnega in regionalnega prostorskega načrtovanja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo, arhitekturo in geodezijo. Prinčič, J. (1993): Nacionalizacija najemnih stavb in gradbenih zemljišč na območju LR Slovenije (1958–1962). Prispevki za novejšo zgodovino, 33 (1/2), str. 193–201. Register državnih gospodarskih podjetij. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 17/1949 (razglasni del). Ljubljana. Register državnih gospodarskih podjetij. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 31/1950 (razglasni del). Ljubljana. Register državnih gospodarskih podjetij. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 63, 64/1946 razglasni del). Ljubljana. Register državnih gospodarskih podjetij. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 71/1946 (razglasni del). Ljubljana. Resolucija o dolgoročnem razvoju Socialistične republike Slovenije. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 13/1972. Ljubljana. Resolucija o poglavitnih smotrih in smernicah za urejanje prostora. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 43/1973. Ljubljana. Starman, A. (2006): Popis fonda AS 233, Ministrstvo za gradnje Ljudske republike Slovenije, 1945–1951. Arhivski popis. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Temeljna uredba o generalnem urbanističnem planu. Uradni list Federativ- ne ljudske republike Jugoslavije, št. 78/1949. Beograd. Temeljna uredba o gradnji. Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 46/1948. Beograd. Temeljna uredba o projektiranju. Uradni list Federativne ljudske republi- ke Jugoslavije, št. 48/1948. Beograd. Ukaz o imenovanju Narodne Vlade Slovenije. Uradni list Slovenskega Narodno Osvobodilnega Sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 5/1945. Ajdovščina. Ukaz o preosnovi vlade Ljudske Republike Slovenije. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 33/1951. Ljubljana. Ukaz o sestavi vlade Ljudske Republike Slovenije. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 76/1946. Ljubljana. Uredba o delovnem področju in delu strokovnega sveta za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve. Uradni list Ljudske republi- ke Slovenije, št. 33/1956. Ljubljana. Uredba o preosnovanju Urbanističnega inštituta LRS v znanstveni zavod. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 14/1961. Ljubljana. Uredba o uporabi zemljišč za gradbene namene. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 44/1953. Ljubljana. Uredba o ustanovitvi Biroja za regionalno prostorsko planiranje. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 30/1967. Ljubljana. Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije. Uradni list Socialis- tične federativne republike Jugoslavije, št. 9/1974. Beograd. Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in o organih oblas- ti Ljudske republike Slovenije. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 3/1953. Ljubljana. Vuga, T., Drinovec, Ž., Fatur, D., Matoz, H., Poženel, D., Šmidovnik, J., idr. (1987): Predpisi o urejanju naselij s pojasnili. Ljubljana: Uradni list SR Slovenije. Vuga, T. (2016): Urbanizem Nove Gorice (osebni vir, 16. 5. 2016). Zakon o organizaciji in delovnem področju republiških organov in republiš- kih organizacij ter samostojnih strokovnih služb Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije. Uradni list Socialistične republike Slove- nije, št. 5/1980. Ljubljana. Zakon o uporabi zemljišč za gradbene namene. Uradni list Ljudske repub- like Slovenije, št. 13/1956. Ljubljana. Zakon o upravnih organih v Ljudski republiki Sloveniji. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 13/1956. Ljubljana. Zakon o urbanističnem planiranju. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 16/1967. Ljubljana. Zakon o urbanističnih projektih. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 22/1958. Ljubljana. Zakon o ustanovitvi Sveta za urbanizem Ljudske republike Slovenije. Urad- ni list Ljudske republike Slovenije, št. 17/1955. Ljubljana. Zakon o regionalnem prostorskem planiranju. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 16/1967. Ljubljana. Zakon o republiških upravnih organih. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 39/1974. Ljubljana. Zakon o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu Socialis- tične republike Slovenije. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 1/1980. Ljubljana. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji republiške uprave Socialistične republike Slovenije. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 16/1972. Ljubljana. Zapisnik 2. Seje I. Rednega zasedanja Ljudske skupščine LRS drugega sklica z dne 11. aprila 1951. Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 21/1951. Ljubljana. Zasnova urbanizacije Socialistične republike Slovenije kot element regio- nalnega prostorskega plana za območje Socialistične republike Slovenije. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 30/1974. Ljubljana. T. MAVRIČ Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 143 Sanja ŠPINDLER Opečni fasadni zidaki – material zunanjih fasadnih oblog na Danskem Opečni zidaki so najbolj razširjen fasadni gradbeni material na Dan- skem. Zaradi trajnosti in negorljivosti so bili omenjeni zidaki zelo pri- merni za srednjeveška mesta. Še danes je opečna fasada največkrat izbrana za zasebne in večnadstropne objekte v tej državi. Čeprav opeka ostaja na stranskem tiru v stanovanjski industriji, se znova pojavlja kot dekorativni fasadni sloj v javni arhitekturi. Zunanji zidaki postajajo z razvojem tehnologije vse bolj priljubljeni. Široka ponudba oblik, trajnostne kakovosti in tradicija prepričajo danske arhitekte, da uporabijo domači proizvod za skoraj vsako stavbo. Čeprav so drugi materiali cenovno ugodnejši in prilagodljivejši, arhitekti in proizva- jalci ustvarjajo nove rešitve za opečne zidake. Modularni sistem in prefabrikacija lajšata projektiranje in pospešujeta konstrukcijsko fazo. Opeka ima veliko prednosti, vendar se težko uveljavi med drugimi sodobnimi materiali. Ta članek zajema teme, povezane z zunanjimi opečnimi zidaki, kot so: trajnost, oblikovanje, tehnologija in pred- nosti. Pojavlja se vprašanje, ali se bo ta material kljub močnemu trgu drugih fasadnih materialov in tehnologij tudi v prihodnosti pojavljal na danskih fasadah. V besedilu so predstavljeni zgodovina, okoljski vplivi in arhitekturni pogled na opeko. Narejena je tudi primerjava z drugimi fasadnimi oblogami, kot so les, beton, vlaknocementne plošče, omet, PVC-plošče ipd. Ključne besede: danska arhitektura, fasadna obloga, opečni zidak, modularnost, oblikovanje 1 Uvod Med potovanjem po Danski vsak obiskovalec opazi tradici- onalno zidano opečno fasado, ki krasi večino hiš na podeželju in tudi v mestu. Danci jo uporabljajo na skoraj vseh tipologijah. Najbolj prisotna je na zasebnih (običajno so to enonadstropne hiše) in večnadstropnih objektih, pogosto pa se uporablja tudi na javnih stavbah, sploh v centru mest. Ni pomembno, ali je zgradba stara več stoletij ali gre za moderno arhitekturo. Zidaki so danes dobavljivi v različnih barvah, vzorcih in oblikah. Ope- ka je med najpomembnejšimi danskimi gradbenimi materiali. Tamkajšnji arhitekturi in pokrajini daje značilno noto. Med polletno študentsko izmenjavo v programu Arhitekturna tehnologija in konstrukcijski menedžment (Bachelor of Archi- tectural Technology and Construction Management) na VIA University v manjšem danskem mestu Horsens smo delali na projektu večnadstropne večstanovanjske gradnje, kjer so se srečali s problemom umeščanja stavbe v okolico. Ustrezna izbira materialov je privedla do spoznanja, da Danci najpogos- teje uporabljajo opečne fasadne zidake na armiranobetonski nosilni konstrukciji. Sistem montažne gradnje po modularni mreži še dodatno poglobi znanje o opeki in njeni pravilni rabi (postavitev oken, višine nadstropij  …). Zanimivo je dejstvo, da opeke ne uporabljajo za nosilno konstrukcijo, kot to dela- mo v Sloveniji in okolici te. Po spraševanju, zakaj Danci manj uporabljajo druge fasadne sisteme, je nastalo to besedilo, ki išče odgovore na to, kakšna je danska tradicija in kakšne so napovedi za prihodnost njihove arhitekture. 2 Zgodovina in tradicija Če obiščete prestolnico Kraljevine Danske, si lahko ogledate 400 let staro pivovarno, imenovano po Kristijanu IV. (izvirno Christian IV’s Bryghus). To je ena najstarejših zgradb v Köben- havnu in ima opečno fasado. Fasadna opeka je zelo značilna za dansko arhitekturo, uporabljajo jo že skoraj 900 let (Egeberg, 2013). Na Danskem je imela prva tako fasado katedrala v mestu Roskilde. Graditi so jo začeli leta 1170 v gotskem stilu. Veliko dvorcev, kot sta Hesselagergaars in grad Egeskov, ima zidano opečno fasado. Glavni objekti danske arhitekture iz šestnajstega stoletja so prav dvorci in pozneje kraljeve palače. Ena najbolj znanih palač je grad Kronborg, ki je znan po Shakespearjevi zgodbi Hamlet in je bil zgrajen v nizozemskem renesančnem stilu z razkošnim okrasjem iz peščenjaka na rdeči opeki. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 144 Med barokom, rokokojem in klasicizmom Danci opečnih zidakov niso uporabljali za zunanje zidove. Šele v tridesetih letih 19. stoletja so arhitekti začeli svobodneje interpretirati zgodovinske stile. Uporabljali so opeko in tudi navaden omet za zaključni sloj. Historicizem in druga polovica 20. stoletja sta v ospredje postavljala nacionalne trende – materiale in tehnike, ki so vključevali opečne zidake. Mestna hiša v Köbenhavnu je primer nacionalne romantike, saj so temno rdečo opeko uporabljali samo za najpomembnejše zgradbe v  prestolnici (Andersson Møller, 2010, str. 2–6). Do sredine 20. stoletja sta bila opeka in les prevladujoča struk- turna materiala, običajno označena kot »tradicionalna«. V dvajsetih in tridesetih letih so se začele pojavljati nove tehno- logije. Beton, jeklo in steklo so prevzeli večino in postali naj- pogosteje uporabljani materiali funkcionalizma. Preizkušanje novih materialov z uporabo tradicionalnih tehnologij je vodilo v montažne elemente. Največje spremembe so se zgodile med industrializacijo po letu 1960, ko so bile fasade vseh objektov videti kot »montažne«. Odziv na to je bila izbira vsaj polopeč- ne fasade namesto betona in cementih fasadnih oblog (Dahl, Engelmark in Melgaard, 2007, str. 50). Zadnjih petdeset let so zgradbe na Danskem konstruirane z  montažnimi panelnimi sistemi. Fasade se ujemajo z modularno razvrstitvijo, zato to opečni zidaki prilagojeni modularni mreži. Ob fasadni opeki Danci radi uporabljajo še fasadni dekorativni omet (Brunoro in Andeweg, 2007, str. 246). Po letu 1990 so v danski arhitekturi postali priljubljeni različni stili. Na današnjih zgradbah se lahko opazijo neomodernizem, funkcionalizem, pragmatizem s svojo provokativnostjo itd. Ob zidani opečni fasadi se uporabljajo drugi materiali v posebnih oblikah in barvah, večinoma beton, les in drugi lahki materiali za prezračevane fasade, običajno v kombinaciji s steklom. 3 Modularni sistem in montažni (prefabricirani) elementi Od leta 1960 so na Danskem začeli uporabljati konstrukcije, zgrajene na modularni mreži. To je sovpadalo z investicijami in proizvodnjo konstrukcij z montažnimi elementi (Anders- son Møller, 2010, str. 11). Standardiziran in modularno obli- kovan opečni zidak je tam dobro uveljavljen. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so Danci želeli zvišati produktivnost, leta 2005 pa je danska vlada predstavila načrt za spodbujanje boljših rezultatov na energetskem področju. Danski gradbeni predpisi, ki veljajo za nove in obstoječe objekte, so poostrili energetske standarde. Prefabricirani elementi in uporaba mo- dularnih dimenzij je zato zaželena in visoko priporočljiva za to, da se izpolnijo zgoraj opisani danski cilji. Danska je tipizirala modularni sistem na mreži 3M (300 mm) horizontalno in 2M (200 mm) vertikalno. To omogoča pro- izvodnjo gradbenih elementov, ki niso odvisni od projekta. Danski normirani format (DNF) opečnega zidaka je 228 × 108 × 55 mm (internet 1) in se večinoma uporablja v vseh projektih, ker je standardiziran. Ko opeki dodajo omet, se mere povečajo na 240 × 120 × 67 mm. Prefabrikacija panelnih konstrukcij skrajša čas gradnje, saj panele takoj po dostavi postavijo na gradbišče. Postavitev naslednjega nadstropja se prav tako lahko začne hitreje  – po tem, ko se spodnji paneli posušijo. Poleg tega ni potrebe po prostoru za skladiščenje materiala. Znižajo se tudi stroški, saj se čas postavitve montažne fasade skrajša v primerjavi zidano opečno fasado. Proizvodnja elementov zunaj gradbišča omogo- ča zidarjem boljše delovne pogoje, saj niso odvisni od vreme- na. Kakovost opečnih zidakov lažje preverjajo, ker so pogoji v notranjih prostorih stabilizirani. Zapletene oblike zidakov so v proizvodnji preprosto narejene s pomočjo šablon in kalupov. Poleg tega lahko ponavljajoča uporaba individualnih oblik zni- ža ceno panela. Dimenzije panelov morajo biti načrtovane vna- prej glede na velikost dostavnega vozila. Druga pomanjkljivost Slika 1: Grad Egeskov (foto: Sanja Špindler) Slika 2: Razvoj tradicionalnega danskega zunanjega zidu v 20. sto- letju. Od masivne nosilne zidane konstrukcije do betonskega »send- vičzidu« s tankimi opečnimi zidaki (ilustracija: Dahl, Engelmark in Melgaard, 2007b, str. 22). S. ŠPINDLER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 145 je skrbno načrtovanje dimenzij malte in elastičnih rež, ki so potrebne zaradi raztezanja. Take podrobnosti mora projektant predvideti že pred izvedbo, saj posameznih zidakov ne morejo prilagajati na gradišču (BIA, 2001, str. 1–2). Zidaki so lahko celi ali samo tanki. Tanki opečni fasadni zi- daki so običajno del betonskih, lesenih ali jeklenih panelov. Take zidake pritrdijo s pomočjo naprave, vgrajene v betonski Slika 3: (a, b) Modularnost (opečne) gradnje, (c) standardiziran danski zidak (ilustracija: (a, b) Dahl, Engelmark in Melgaard, 2007a, str. 50, (c) Sanja Špindler). Slika 4: »Sendvičzidovi«, pripravljeni za gradnjo (foto: internet 11). okvir. Panele dostavijo s tovornim vozilom, jih dvignejo do želene lokacije na objektu in prilagodijo tako, da se ujemajo s sosednjimi fasadnimi elementi. Nazadnje so priviti ali privarjeni na končno pozicijo (BIA, 2001, str. 12). Nekateri danski proizvajalci ponujajo prefabricirane »sendvičzidove«, ki vključujejo nosilno konstrukcijo (običajno armiranobe- tonsko), izolacijo in nazadnje fasadno opeko. Taki zidovi že imajo vgrajeno armaturo, nosilne tramove, okenske in vratne preklade, cevi za električne kable in vtičnice (Focus Denmark, 2006, str. 32–33). Debelina izolacije je prilagojena glede na želeno U-vrednost. Fasadni elementi so običajno uporabljeni kot »curtain wall«, kar pomeni, da niso nosilni. 4 Trajnost Opeka je dobro znan trajnostni material, trajnost pa je zelo pomemben dejavnik na vseh področjih danske arhitekture (Andersson Møller, 2010, str. 1). Opečni zidaki so vzdržljivi v vseh fazah svojega življenjskega cikla. Narejeni so iz gline in skrilavca, ki veljata za najpogostejši naravni material na svetu, še posebej v Evropi. Ni čudno, da Danci uporabljajo toliko opeke, saj imajo vse potrebne materiale za ta gradbeni material, ki hkrati ne potrebuje veliko vzdrževanja. Posledično je finančno in ekološko prijazen, kajti Danci ne potrebujejo veliko energije niti denarja za prevoz materiala. Pri porabi energije je treba omeniti možnosti recikliranja opečnih zidakov kot tudi ponovno uporabo v enak ali drug namen. Veliko opečnih fasad je obnovljenih samo z zamenjavo posameznih zidakov, namesto rušenja celotnega zaključnega sloja zunanje stene. Gradbeni predpisi dovoljujejo, da je ope- ka ponovno uporabljena, če izpolnjuje standarde za opečni zidak ASTM (American Society for Testing and Materials International). Dansko podjetje Gamle Mursten avtomatsko očisti opeko in ponovno uporabi zidake. Po rušenju objektov Opečni fasadni zidaki – material zunanjih fasadnih oblog na Danskem b c a Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 146 so lahko zidaki zdrobljeni, vendar jih je mogoče reciklirati in uporabiti za nove zidake. Uporabi se lahko tudi zdrobljena opeka, običajno za dekoracijo cvetličnih gredic. Zidana opečna fasada lahko obstane več let, celo generacij, brez večjih naporov za vzdrževanje. Za primerjavo, glede na proizvodnjo se opeka lahko reciklira, medtem ko za vlaknocementne plošče to ne velja. Reciklirajo se lahko tudi PVC-fasadne plošče, vendar je njihova slabost transport. PVC se namreč proizvaja blizu rafinerij nafte, ki so običajno blizu obale. Zato je tak material težje pripeljati daleč v notranjost celine. Proizvodnja opeke lahko poteka na več lokacijah, saj glino najdemo skoraj povsod, zato so transportne razdalje krajše. Betonske oz. cementne plošče so lahko dostop- ne, vendar imajo velik ekološki odtis na okolje, zaradi količin CO2, ki ga proizvodnja spušča v atmosfero (BIA, a, b, c). Opeka vendarle ni popolnoma trajnostna. Njena proizvodnja običajno poteka na rodovitnih kmetijskih tleh. Veliko povpra- ševanje za gradbene namene se izraža v kmetijstvu, saj za pri- dobivanje takih zidakov odstranjujejo zgornjo plast rodovitne zemlje. Ta je danes zaradi vseh okoljskih vplivov kar ogrožena (Kathuria, 2013). V prihodnje se bo opečna proizvodnja mo- rala prilagoditi okoljskim določilom, saj trenutno oddaja veli- ke količine fluorovih emisij. To so stranski produkti tovrstne industrije. Fluor je zelo reaktiven plin, ki povzroča poškodbe ledvic in jeter, vpliva pa tudi na spremembo zob in kosti. Na- slednja slabost je tudi poraba energije za žganje opeke v pečeh. Običajno se za to uporablja plin ali trdna goriva. Petersen Tegl, eden večjih danskih proizvajalcev opečnih zidakov, uporablja za žganje premog (Hartlev, 2014). Potrebne so visoke tempe- rature, ki zahtevajo ogromno energije, treba pa je omeniti tudi visok ogljični odtis, ki ga pušča proces intenzivnega žganja. Da bi bila proizvodnja čim bolj trajnostna, si Danci od leta 2015 prizadevajo za uporabo sončnih panelov kot vira energije (Millberg, 2009). 5 Oblikovanje Arhitekti zmeraj iščejo nove dizajne, oblike, barve in teksture. Hkrati se morajo soočiti z okolico in vanjo umestiti objekt, ki se bo s svojo podobo zlil s sosednjimi zgradbami. Na Danskem ima večina objektov opečno fasado, zato jo arhitekti izbirajo tudi za nove objekte, tudi če morajo biti ti izjemni ali neopazni. Opečni zidaki so lahko posebni po obliki ali barvi. Lahko se uporabijo tudi tradicionalni rdeči, le obrnjeni v kakšno drugo smer. Proizvodnja zidakov je še vedno skoraj enaka kot pred šest tisoč leti, tehnologija pa prinaša nove tipe, barve in načine žganja. Običajno se taki zidaki uporabljajo v posebnih projek- tih, narejeni po željah posameznih oblikovalcev. Pred letom 1960 je bilo na Danskem več kot 220 opekarn, ki so proizvajale različne oblike opeke iz lokalne gline. Danes se je ta številka zmanjšala na približno 25 (Focus Denmark, 2006, str. 32–33). Opečni zidaki so lahko žgani v pečeh ali sušeni na soncu (taki so uporabljeni v Kitajskem zidu, 220 pr. n. št.). Poznamo več tipov fasadne opeke, npr. votlake, perforirane in ukrivljene zi- dake idr. (internet 2). Poznamo tudi zidake iz drugih materia- lov, kot so beton, steklo, elektrofiltrski zidak iz elektrofiltrskega pepela ipd. Teh zidakov v tem članku ne obravnavamo. Kadar govorimo o barvi, so na trgu na voljo številni odtenki narav- nih in umetnih barvil. Najpogostejše barve iz redne ponudbe proizvajalcev so rdeča, rjava, oranžna, rumena, črna, bela in siva. Skoraj vsi danski prodajalci ponujajo možnost posebnega naročila. Popularne teksture v danski arhitekturi so rustikalna, ročno narejena ali strojniško obdelana opeka. Videz opečnega zidu je odvisen tudi od malte. Ta je lahko različno obdelana ali celo pobarvana. Moderna arhitektura običajno ne želi ravne fasadne površine, narejene iz zidakov. Arhitekti vedno znova poskušajo ustvariti zanimive teksture zidov tako, da posamezne zidake postavijo v različne smeri. Perforirane opečne stene se danes pogosto pojavljajo v interierju kot tudi zunaj za hodnike, terase in po- lodprte prostore. Nekatere fasade naredijo kot kombinacijo več barv, vzorcev ali tipov opeke. Z roboti lahko naredijo tudi najtežje mogoče postavitve. S  posebno postavitvijo zidakov arhitekti radi dosegajo različne svetlobne učinke v notranjosti objektov. Lesene fasadne obloge ne ponujajo tako pestre ponudbe in alternativ v obliki, medtem ko beton omogoča tako kreativnost kot opečni zidaki. To lahko dosegajo z raznovrstnimi obloga- mi ali sistemi in situ. V primerjavi z opečnimi zidaki beton ne zagotavlja toliko naravnih barv, vendar barvanje danes ne pomeni težav. Fasadni omet nudi široko paleto odtenkov in tekstur. Slabost so 3D-učinki, ki jih lahko dosežemo z zidaki. Čeprav izvira iz antike, je opečni zidak danes zelo iskan in se uporablja v številnih različicah samo za to, da se ustvari poseben ovoj stavbe (Keskeys, 2015). Slika 5: Oblikovanje malte med zidaki (ilustracija: internet 12) S. ŠPINDLER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 147 6 Tehnologija Danes se v opečni industriji pojavlja vse več iniciativ in teh- nologij. Študenti v Zürichu (2006) so izumili industrijskega robota, ki posamezne zidake polaga v različnih smereh. Ro- bota vodijo algoritmi, ki omogočajo, da sestavi zid kakršne koli oblike z raznovrstnimi prostorskimi dispozicijami zidakov le v nekaj minutah, brez posebnih naporov. S takimi roboti lahko arhitekti načrtujejo in oblikujejo zgradbe organskih ob- lik, enako kot to počnejo z  betonom (internet 3). Calatrava je znan po svoji izjemni arhitekturi, zahvaljujoč fleksibilnosti betona. Danes lahko take oblike dosežemo tudi s tradicional- no zidano opeko. Ukrivljene perforirane opečne stene lahko vidimo v umetnostni galeriji v okrožju West Bund v Šanghaju. Kompleksna oblika teh zidov je bila ustvarjena z računalniškim programom, ki je vodil robote pri izdelavi fasade (Griffiths, 2016). Čeprav je na trgu široka ponudba oblik in barv opečnih zidakov, za nekatere arhitekte to ni dovolj. V ta namen je družba Wienerberger – ena največjih proizvajalk opeke v Ev- ropi – predstavila novo tehnologijo lepljenja fasadnih zidakov. Malta v tem primeru ni več potrebna, saj so zidaki zlepljeni s tankim slojem lepila. Podjetje trdi, da je to tehnika za pri- hodnost, saj arhitektom omogoča, da ustvarijo igriv in moden videz stavbe. Medtem ko tradicionalen način zlepljanja zidakov z malto zavzame približno 25  % površine, lepilo zmanjša ta delež na 6  %. Nova tehnika je že bila preizkušena v praksi ter naj bi bila bolj trajna, imela enake kakovosti kot malta in omogočala več konstrukcijskih variant (internet 4). Videz take fasade je podoben lesenim ali lahkim metalnim oblogam, ker so linije med posameznimi elementi prazne, saj fuge niso vidne. Težko se je izogniti omembi 3D-tiskalnikov in proizvodnje po- sebnih zidakov. Zadnji so lahko mešanica gline in drugih ma- terialov ali samo tradicionalni opečni zidaki, oblikovani popol- noma drugače. »Cool brick« (hladilni zidak) je 3D-toplotno oblikovan zidak, ki vpija vodo, prepušča veter skozi pore in tako ohlaja sobo na drugi strani. »Embossed brick« (reliefni zidak) je nov produkt v videzu lesenih desk. Namesto uporabe lesenih oblog lahko uporabimo opeko, ki ni tako občutljiva na vremenske razmere (internet 5). »PolyBrick« je proizvod cornellske univerze. Narejen je iz gline in maltodekstrina, ki je cenovno zelo ugoden (stane manj kot 4  USD). Konstrukcija teh zidakov je zelo preprosta in pri njej ne nastajajo odpadki, saj zidaki niso zlepljeni z malto. Zidaki, narejeni s 3D-tiskalni- kom, so popolni za kompleksne strukture (internet 6). Slika 6: Moderna opečna fasada, delo enega največjih danskih arhi- tektov – COBE (foto: COBE, 2015) Slika 7: Robot za zidanje opečne fasade (foto: internet 3) Slika 8: Center umetnosti v Šanghaju (foto: Griffiths, 2016) Opečni fasadni zidaki – material zunanjih fasadnih oblog na Danskem Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 148 7 Primerjava z vlaknocementnimi ploščami, ometom in PVC-oblogami Opeka je eden energetsko najučinkovitejših gradbenih mate- rialov. Ima izjemne toplotne lastnosti. S svojo maso je sposobna kopičiti toploto. Pozimi shranjuje sončno toploto in jo počasi spušča v prostor, kadar je to potrebno. Poleti toploto odbija, kar pomeni, da preprečuje pregrevanje stavbe. Tanki materiali, kot so vinil, omet in les so tanki, torej nimajo mase, potrebne za dobro toplotno kapaciteto. Gradnja z vinilnimi oblogami porabi 1–2 % več energije, medtem ko vlaknocementne plošče 2–7 % več (BIA, b, c). Opečni zidak se ne razširi niti ne krči, torej temperaturne spre- membe ne vplivajo nanj. Prednost tega je, da je tak zidak pri- meren za nizke in tudi za visoke zgradbe (internet 7). Čeprav je danska arhitektura običajno preprosta, je včasih posamezne elemente treba prilagajati zaradi drugačnih oblik ali kotov na fasadi. Opeka se s preprostimi prijemi lahko hitro prilagodi na želeno obliko, zato so opečne fasade znane po fleksibilnosti. Včasih pride do zamenjave opečnih zidakov z betonskimi, saj so ti lahko pobarvani s pigmenti. Pobarvana cementna pasta je zelo podobna opeki. Opeka je, kot omenjeno, dobavljiva v najrazličnejših barvah, ki z leti ne zbledijo. Druga prednost pred betonskim zidakom je večja nosilnost (internet 8). Če govorimo o varnosti, je opeka med najboljšimi materiali za zunanje zidove. To je negorljiv material, ki ne vsebuje strupenih snovi oz. plinov. Zažgana opeka je lahko ponovno uporabljena, medtem ko nekateri materiali (npr. vinil) propadejo že nekaj minut po stiku z ognjem. Poskus, ki so ga naredili v podjetju Brick Industry Association, je pokazal, da so PVC-obloge uni- čene že po osemnajstih minutah izpostavljenosti plamenom, vlaknocementne plošče in omet padejo po eni uri, opečna fa- sada pa stoji tudi po eni uri gorenja (internet 9). V primerjavi z omenjenimi materiali je opečni zidak boljša zaščita tudi pri vetru in delcih, ki jih nosi veter (npr. razbitine). Nadzor vlage v materialu in tudi v prostoru je boljši pri opečni fasadi kot pri kateri koli drugi dekorativni fasadni oblogi. Danci gradijo in projektirajo objekte s tridesetletno pričako- vano življenjsko dobo, računano glede na stroške življenjskega cikla. Pričakovana življenjska doba opeke je sto let, vendar iz prakse vidimo, da je njena trajnost še daljša. Dober primer so srednjeveške zgradbe, katerih opečne fasade so tudi po petsto letih še vedno vzdrževane, opravljajo svojo prvotno funkcijo in so dobro videti (internet 10). Življenjska doba fasadnega ometa je polovico krajša, medtem ko se vinil oz. PVC-obloge obdržijo »le« 25 let. Zahteve po vzdrževanju opečnih zida- kov so nizke. Nasprotno so omet, štukature in vlaknocementne plošče potrebni dodatne nege že po sedmih do desetih letih (internet 8). Primerjava cen posameznih gradbenih materialov pokaže, da je opeka dražja od armiranega fasadnega ometa, vinila ali lesa. Ti so lahko do 50 % ugodnejši kot fasadni opečni zidaki. Pri ometu je v to ceno že vključena izolacija. Betonska fasada (montažni paneli, zidaki) običajno stane več kot opeka (Millberg, 2009). 8 Sklep Oblikovanje dekorativnega ovoja stavbe v posameznih regijah je odvisno od lokalnega vzdušja, družbe, zgodovine, tradicije in etnografije. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi lokali viri oz. materiali. Glede na svojo dediščino se Danci močno okle- pajo opečnih zidakov. Opeka je najpogosteje uporabljena kot zaključni fasadni sloj, glavna predstavnika nosilnih konstruk- cij pa sta beton in jeklo. Namesto celih zidakov se ponekod uporabljajo tanke opeke, prilepljene na panele. Preprostost in nižji stroški so mogoči z upoštevanjem modularnega sistema. K hitrejši gradnji prispeva izbira modularne velikosti zidakov ali montažni zidni elementi, dobro dostopni po vsej Danski. Opečna fasada ima lahko pomembno vlogo pri varčevanju z energijo. Njena gosta masa poskrbi za notranjo klimo in zvoč- no izolacijo, medtem ko njena poroznost vzdržuje zadostno raven vlage. Glavni ključ trajnosti danske opeke je dobavljivost gline v vseh regijah skandinavske države, ki je bogata s tem naravnim materialom. Preprostost recikliranja opeke znižuje količino odpadkov v vseh fazah življenjskega cikla opečnega zidaka. Življenjska doba tega je izjemno dolga v primerjavi z drugimi materiali. Opeka se zdi idealen material v primerjavi z beto- nom, vinilom ali ometom. PVC-obloge in omet prednjačijo le v široki paleti barv, medtem ko ima beton skoraj enake lastnosti kot opeka. Fleksibilnost in prednosti opeke zagotavljajo, da bo ta močni material še dolgo ostal končna izbira pri najrazličnej- ših projektih, oblikovanjih in funkcijah. Slika 9: Zažgana opeka (foto: internet 13) S. ŠPINDLER Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 149 Po drugih državah se proizvajalci sprašujejo, ali bo opečni zidak (posebej fasadni) ostal na tržišču. Na Danskem tega strahu ni, saj je povpraševanje po tem produktu zelo veliko. Tehnologi- ja in dizajn se vse bolj razvijata. Strogo trajnostno naravnani Danci bi domačo opeko izbrali tudi zato, ker imajo na voljo bogato izbiro oblik in barv. Čeprav se priljubljenost lesa in stekla povečuje, bo opečna fasadna opeka v danski arhitekturi najverjetneje ostala visoko cenjena. Sanja Špindler, študentka 3. letnika arhitekture Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženir- stvo in arhitekturo Smetanova ulica 17, 2000 Maribor, Slovenija E-pošta: spindler.sanja@gmail.com Viri in literatura Andersson Møller, V. (2010): Factsheet Denmark. Denmark: Ministry of Foreign Affairs of Denmark. Dostopno na: denmark.dk/en/~/media/ Denmark/Documents/Lifestyle/Architecture-2010-en.pdf (sneto 21. 11. 2016). Brunoro, S., in Andeweg, M. T. (2007): Improving the Quality of Existing Urban Building Envelopes. Netherland: IOS Press BV. Dostopno na: Goog- le Books https://books.google.dk/books?id=ktnvAgAAQBAJ&printsec=fr ontcover&hl=sl#v=onepage&q&f=false (sneto 21. 11. 2016). COBE, (2015): Krøyers Plads. Dostopno na: http://www.cobe.dk/project/ kroyers-plads#kroyers-plads (sneto 28. 11. 2016). Egeberg, K. (2013): Christian IV’s Brewhouse. Dac&Life. Dostopno na: http://www.dac.dk/en/dac-life/danish-architecture-guide/copenhagen/ christian-ivs-brewhouse/ (sneto 21. 11. 2016). Engelmark, J., Dahl, T., in Melgaard, E. (2007): Improving the Quality of Existing Urban Building Envelopes. Netherland: IOS Press BV. Dostopno na: Google Books https://books.google.dk/books?id=ktnvAgAAQBAJ&pr intsec=frontcover&hl=sl#v=onepage&q&f=false (sneto 21. 11. 2016). Engelmark, J., Dahl, T., in Melgaard, E. (2007): Improving the Quality of Existing Urban Building Envelopes: Technical improvement of Housing Envelopes in Denmark. Netherland: IOS Press BV. Dostopno na: Google Books https://books.google.dk/books?id=bcmLVLKL38EC&printsec=fron tcover&hl=sl#v=onepage&q&f=false (sneto 21. 11. 2016). Focus Denmark (2006): Fired clay. Copenhagen: Ministry of Foreign Affairs of Denmark. Dostopno na: http://www.netpublikationer.dk/ um/7610/pdf/FokusDanmark_0406.pdf (sneto 23. 11. 2016). Griffiths, A. (2016): Bricklaying robots create bulging brick façade for Shanghai arts centre. Dezeen. Dostopno na: https://www.dezeen. com/2016/11/01/bricklaying-robots-bulging-masonry-facade-china- shanghai-arts-centre-archi-union-architects/ (sneto 24. 11. 2016). Hartlev, S. (2014): A passion for brick – about Petersen Tegl. Dac&life. Dostopno na: http://www.dac.dk/en/dac-life/exhibitions/2014/the-he- art-of-the-stone/a-passion-for-brick---about-petersen-tegl/ (sneto 27. 11. 2016). Kathuria, V. (2013): Environmental Cost of Using Top-soil for Brick-Ma- king: A Case Study from Tamil Nadu, India. Review of market Integration, 5(2), 171-201. Samo povzetek. Dostopno na: http://rmi.sagepub.com/ content/5/2/171.refs (sneto 27. 11. 2016). Keskeys, P. (2015): 7 of the Most Innovative Brick Façade Styles in Con- temporary Architecture. Architizer. Dostopno na: http://architizer.com/ blog/innovative-brick-facade-styles/ (sneto 27. 11. 2016). Millberg, L. S. (2009): Brick. How Products are Made. Dostopno na: http://www.madehow.com/Volume-1/Brick.html (sneto 27. 11. 2016). The Brick Industry Association (2001): Techical notes 40. Reston: The Brick Industry Association. Dostopno na: http://www.gobrick.com/ portals/25/docs/technical%20notes/tn40.pdf (sneto 23. 11. 2016). The Brick Industry Association, a. Sustainable Attributes: Stucco vs. Brick. Reston: The Brick Industry Association. Dostopno na: http://www. gobrick.com/Portals/25/docs/Sustainability/Green%20Sheets%20-%20 Stucco%20-%20Generic.pdf (sneto 27. 11. 2016). The Brick Industry Association, b. Sustainable Attributes: Fiber Cement vs. Brick. Reston: The Brick Industry Association. Dostopno na: http://www. gobrick.com/Portals/25/docs/Sustainability/Green%20Sheets%20-%20 Fiber%20Cement%20-%20Generic.pdf (sneto 27.11. 2016). The Brick Industry Association, c. Sustainable Attributes: Vinyl vs. Brick. Reston: The Brick Industry Association. Dostopno na: http://www. gobrick.com/Portals/25/docs/Sustainability/Green%20Sheets%20-%20 Vinyl%20-%20Generic.pdf (sneto 27.11. 2016). Internet 1: http://all4architect.com/articles/34-sizes-of-bricks (sneto 23. 11. 2016). Internet 2: http://www.theconstructioncivil.org/types-of-bricks/ (sneto 26. 11. 2016). Internet 3: http://gramaziokohler.arch.ethz.ch/web/e/lehre/81.html (sneto 23. 11. 2016). Internet 4: http://www.wienerberger.com/modern-architectural-aesthe- tics-with-terca-thin-jointed-masonry.html (sneto 24. 11. 2016). Internet 5: https://www.theurbandeveloper.com/6-brick-designs-of-the- 21st-century-the-future-of-building-technology/ (sneto 26. 11. 2016). Internet 6: http://gajitz.com/3d-printed-bricks-snap-together-to-make- entire-buildings/ (sneto 26. 11. 2016). Internet 7: http://www.vandersandengroup.com/group/en/eco/ bricks-durable-and-ecologically (sneto 22. 11. 2016). Internet 8: http://www.gobrick.com/Resources/Why-Choose-Brick (sneto 22. 11. 2016). Internet 9: https://www.youtube.com/watch?v=lwxtfkilMt0 (sneto 22. 11. 2016). Internet 10: http://www.claybrick.org/news/ 500-years-average-brick-lifespan (sneto 27. 11. 2016). Internet 11: http://static.wixstatic.com/media/93e859_5a29f890cae146 869c0fc7e465784400.jpg_srz_713_512_85_22_0.50_1.20_0.00_jpg_srz (sneto 28. 11. 2016). Internet 12: http://www.brick.org.uk/wp-content/uploads/2011/03/ Joint-profiles.jpg (sneto 28. 11. 2016). Internet 13: https://media.freestocktextures.com/cache/25/a9/25a98977 d3ff50890d4a55fae2b3c0d8.jpg (sneto 28. 11. 2016). Opečni fasadni zidaki – material zunanjih fasadnih oblog na Danskem Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 150 Slovenija se uvršča v sam vrh evropskih držav glede podaljšanega sobivanja staršev in otrok oziroma mladih družin. Največja raziskava European Labour Force Survey (2007) je Slovenijo uvrstila na drugo mesto v Evropi, in sicer takoj za Slovaško. Zanimivo je tudi, da je naša soseda Italija, ki je dobro znana po podaljšanem (so)bivanju mladih družin s starši, za nami. Po podatkih raziskave European Labour Force pri nas ženske v povprečju zapustijo dom svojih staršev pri 29,5 leta, moški pa pri 31,5 leta. Gospodarske, socialne, kulturne, politične in demografske spremembe bistveno vplivajo na tradicionalno druži- no, družbene, strukturne in medgeneracijske odnose. Problem je vse pogosteje tematiziran tako na politični kot raziskovalni ravni. Ti de- javniki so po eni strani individualni in segajo na mikroraven, po drugi stani pa strukturni, torej izražajo značilnosti okolja in pojasnjujejo, zakaj posamezniki v isti družbi sledijo podobnim vzorcem odhoda od doma. V raziskavi, ki temelji na kvantitativni metodi, je bila anketirana skupina, stara od 21 od 30 let. Rezultati kažejo, da trend »hotel mama« v Sloveniji narašča, kar pomeni, da vse več mladih in mladih družin živi doma, pri svojih starših ali starih starših. Rezultati kažejo, da je Tjaša KLAVORA Analiza individualnih in strukturalnih dejavnikov pri sobivanju mladih (družin) in staršev najpomembnejši razlog za to finančni položaj, sledila pa mu je pro- blematika redne zaposlitve, vendar pa kar 30 odstotkov anketirancev navaja tudi, da jih je strah odgovornosti. Kaže, da je Slovencem zelo pomembno, da imamo svoje premoženje, kar pomeni tudi lastniško stanovanje. Stanovanjska politika deluje na podlagi 78. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem je država odgovorna za ustvarja- nje možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Čeprav država nudi različne ugodnosti na področju stanovanjske problematike, je to neodvisnost izjemno težko doseči in nemogoče vzdrževati, če družina nima rednega mesečnega priliva. Raziskava torej kaže, da je po mnenju mladih država na področju stanovanjske politike mladih dokaj neuspešna. Anketiranci namreč soglašajo, bi država mladim in mladim družinam z zakonodajno regulativo morala omogočiti lažji dostop do prvega samostojnega stanovanja. Ključne besede: mlade družine, stanovanjska politika, individualni dejavniki, strukturalni dejavniki, Slovenija 1 Uvod Ritem in način življenja v današnji družbi vplivata na spre- membe v življenju posameznikov. Kdaj pravzaprav postanemo odrasli? Ali obstaja meja med mladostjo in odraslostjo? Podalj- šano izobraževanje, negotovost posameznika, kaj v življenju pravzaprav sploh želi postati, brezposelnost in finančne težave, ki jih prinaša ta, so le nekateri izmed vzrokov, da mladi vse dalj časa ostajajo doma pri starših ali starih starših. Danes povsod po svetu, tudi pri nas, zelo pogosto slišimo posebno poime- novanje za podaljšano življenje otrok pri starših  – »sindrom hotela mama«. Na to, kdaj pride do odselitve mladih in v kakšno življenjsko ureditev pelje ta, vpliva posameznik sam, seveda pa tudi okoliščine, v katerih se znajde. Ti dejavniki so lahko individualni ali strukturni. Želimo ugotoviti mejo med mladostjo in odraslostjo ter vzroke in posledice podaljšanega življenja pri starših ter odkriti dejavnike, ki vplivajo na odhod mladih v samostojno življenje. Z uporabo in analizo rezultatov anketnega vprašalnika bo predstavljeno realno stanje podalj- šanega življenja mladih pri starših. Ključno dejstvo pa je, da je mladim, tudi če si želijo zaživeti sami, zaradi ekonomskega položaja (brezposelnosti) in podaljšanega šolanja vse to one- mogočeno oziroma precej oteženo. Glavni cilj je predstaviti probleme, ki se pojavljajo pri odločitvi za odselitev mladih in mladih družin od staršev. Pogosto tudi prostorska stiska ni dovolj velik razlog za odselitev, prav tako ne medgeneracijske razlike. V zvezi z udobjem, ki ga mladi uživajo z bivanjem v gospodinjstvu staršev, ugotavljamo, da je družbeno življenje mladih izjemno virtualizirano, kar po- meni, da mladi doma večino časa preživijo na spletu, pošiljajo nadpovprečno veliko besedilnih sporočil in igrajo računalniške igrice. V tem smislu lahko rečemo, da lastnosti, ki se v popular- nem diskurzu pripisujejo generaciji Y[1], prispevajo svoj delež k podaljševanju bivanja pri starših. Vsekakor zveni smiselno, da se mladi, če imajo vzpostavljene dobre odnose s starši in ob podpori informacijsko-komunikacijskih tehnologij, raje odlo- čajo za sobivanje kot za samostojno življenje (Lavrič, 2011). Tudi neredna zaposlitev ni glavni vzrok, da mlade družine živijo pri starših. Obstaja namreč še veliko drugih dejavnikov, Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 151 ki vplivajo na podaljšanje sobivanja mladih s starši. Kulturni dejavnik, ki pripomore k odločitvi ostati doma in se tako izo- gniti životarjenju, izredno vpliva na miselnost mladih. 2 Ocena dosedanjih raziskovanj obravnavanega področja 2.1 Italija »Tudi za našo sosedo Italijo je značilno, da mladi dolgo živijo pri starših,« so zapisale Adele Menniti, Maura Misiti in Mi- ria Savioli (1998: 99), avtorice članka Italian “Stay at home” children: Attitudes and constraints. Povprečna starost ob od- hodu od doma se je v večini zahodnih držav povišala, vendar je starost ob selitvi, dosežena v Italiji, med najvišjimi v  sever- nih evropskih državah in Združenih državah Amerike. Mladi Italijani tako kot drugi mladi po svetu dolgo študirajo ter se pozno odločijo za zvezo, samostojno življenje in ustvarjanje družine. Ti dejavniki imajo pomemben vpliv na demografske procese, kar je povzročilo preložitev faze »odraslosti«. Dej- stvo je, da do pomembnih demografskih dogodkov, kot so poroke in rojstvo prvega otroka, pride po 30. rojstnem dne- vu. Povprečna starost žensk ob sklenitvi zakonske zveze se je s 24,4 leta v letu 1984 povečala na več kot 28 let, medtem ko se za rojstvo prvega otroka odločajo po 28. letu. Razlogi za take spremembe so lahko strukturne narave (višja brezpo- selnost mladih, daljše šolanje in pomanjkanje razpoložljivih stanovanj) ali kulturne vrste. Podrobnejše analize kažejo, da je v Italiji danes manj pomembno, da se mladi čim prej za- poslijo oziroma da jih starši spodbujajo k  daljšemu šolanju. Da bi razumeli, zakaj mladi Italijani ne zapustijo doma, je v študiji uporabljen večdimenzionalen pristop, ki ga je uporabil IRP-CNR (inštitut za raziskave nacionalnega raziskovalnega sveta prebivalstva). Poglobljeno je bila opravljena raziskava za pogoje družinskega življenja ter prednosti in slabosti, ki jih otroci in starši zaznavajo, ko otrok zapusti dom. V raziskavi je sodelovalo več kvalitativnih in kvantitativnih raziskovalnih faz. V letu 1998 so izvedli kvantitativno telefonsko anketo s pomočjo C.A.T.I. To je sistem, pri katerem so uporabili vzorec 4.500 mladih ljudi, ki so bili stari med 20 in 34 let in so še vedno živeli doma. Raziskava je bila podprta s kvalitativno ana- lizo pojava, ki je temeljila na štirih fokusnih skupinah razprave z mladimi v tej starostni skupini (od 20 do 34 let), ki še vedno živijo doma, in je potekala v štirih mestih, ki se razlikujejo glede na geografsko lokacijo, kulturni kontekst in velikost v odno- su do vedenjskih vzorcev mladih. Mesta, v katerih so izvajali raziskavo, so bila Rim, Brindisi, Neapelj in Trbiž. Poleg tega je bila glede na pomen razširitve področja opazovanja druga, kvantitativna, raziskava na enak način izvedena s 1.000 starši otrok, anketiranih v prvi raziskavi, da bi opredelili morebitno »krivdo«, ki pade na starše v zvezi z njihovimi otroki, da ti ne bi ostali doma, ter glede njihove motivacije, pričakovanj in na splošno njihovih izkušenj v okviru družinskega življenja. V tem primeru pa je bila telefonska anketa podprta z uporabo kvalitativne metode v ciljnih skupinah (Menniti idr., 1998). 2.2 Združene države Amerike V članku Camila Domonoskeja (2016) z naslovom For first time in 130 years, more young adults live with parents than with partners, ki je bil objavljen na spletni strani The two-way, je objavljeno, da je analiza, ki jo je opravil Pew Research Center, pokazala, da se je po več kot sto tridesetih letih prvič zgodilo, da izredno veliko mladih in njihovih družin v starosti od 18 do 34 let živi pri starših. V tej starostni skupini živi 32,1 odstotka ljudi, ki živijo v hiši svojih staršev, medtem ko jih 31,6 odstot- ka živi v hiši svojih staršev z zakoncem ali partnerjem. Le 14 odstotkov jih v tem starostnem obdobju živi samih. Center Pew ugotavlja, da ne gre za rekordno visok odstotek mladih, ki živijo doma, saj je leta 1940 približno 35 odstotkov ljudi v tej starostni skupini tudi živelo doma, pri svojih starših ali starih starših. Vendar pa poudarjajo, da je bilo v tistih časih to celo zaželeno. 35 odstotkov ameriških fantov, starih od 18 od 34 let, živi pri starših (živijo sami) in 38 odstotkov z zakon- cem ali partnerjem. 3  odstotkov Američank živi pri starših z zakoncem ali partnerjem in 29  odstotkov jih pri starših živi samih (brez partnerja). Odstotek v razmerju moški - ženske je ravno obraten. V nadaljevanju je raziskava pokazala, da manj izobraženi mladi odrasli pogosteje živijo doma pri starših. Center Pew tudi ugotavlja, da so mladi temnopolti odrasli v primerjavi z belopoltimi danes že v enakem oziroma zelo po- dobnem položaju. Splošni demografski trend je enak za vse skupine mladih. Center Pew primerja tudi mlade Američane, ki živijo s starši, z mladimi ljudmi enake starostne skupine, ki živijo v Makedoniji. Ugotavljajo, da v Makedoniji več kot 70 odstotkov mladih odraslih v starostni skupini od 18 do 34 let živi doma s starši. Center Pew tudi ugotavlja, da se je povečanje števila mladih odraslih Američanov, ki živijo doma pri starših, začelo veliko pred gospodarsko krizo in da so k takemu načinu življenja prispevale predvsem brezposelnost moških, ki se je povečevala že več desetletij prej, in tudi nizke plače, ki upadajo že od leta 1970. Na splošno študije kažejo, kako so se v Ameriki življenjske razmere mladih, starih od 18. do 34. let, spremenile oziroma kako drugačen je položaj danes v primerjavi z letom 1880, ko so se prvič začeli zbirati tovrstni podatki. V članku Warrena Clarka (2014) Delayed transitions of young adults je mogoče prebrati, da je leta 1971 kar tri četrtine 22-let- nikov pustilo šolo, skoraj polovica se je poročila in vsak četrti mladostnik je dobil otroka. Veliko nasprotje letu 1971 je bilo leto 2001, v katerem je polovica 22letnikov še hodila v šolo, le vsak peti izmed njih je bil v zvezi in vsak enajsti je dobil otroka. V letu 2001 je bilo izobraženih več mladih žensk kot mladih moških, izredno veliko žensk pa je imelo tudi polno zaposlitev, Analiza individualnih in strukturalnih dejavnikov pri sobivanju mladih (družin) in staršev Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 152 kar je bistveno boljše stanje kot pred 30 leti. Na splošno je danes prehod v adolescenco poznejši in traja veliko dalj časa. V današnjem času mladi odrasli potrebujejo veliko več časa, da dosežejo neodvisnost, to pa pomeni, da šolanje končujejo pozneje, živijo dalj časa pri starših ali starih starših, pozneje se vključijo tudi na trg delovne sile ter se odločijo za zakonski stan in starševstvo. Večina mladostnikov in mladih odraslih med 18. in 34. letom starosti je prešla v obdobje odraslosti veliko pozneje kot enako stari ljudje pred 30 leti. Če primer- jamo ženske, stare 34 let, v današnjem času, se te ne razlikujejo prav veliko od žensk iste starosti v  letu  1971. Verjetnost, da je ta ženska zaposlena, pa je danes večja, vendar je vidno tudi povečanje odlašanja pri odločanju za otroke/družino. Nasprot- no pa je pri moških, ki danes naredijo prehod v samostojnost šele pri 34 letih, medtem ko so pred 30 leti ta prehod naredili že veliko prej. Na to vplivajo ekonomske spremembe in hitro spreminjajoče se razmere na trgu dela. Avtor članka tudi pravi, da ima manj mladih moških službo s polnim delovnim časom kot njihovi očetje pred 30 leti. Oboji, ženske in moški, danes stremijo k višji stopnji izobrazbe v upanju, da ta pripomore k večji in boljši zaposljivosti, s tem pa se prehod v odraslost in samostojnost preloži na poznejše obdobje. 2.3 Srbija V službenem glasniku z naslovom Mladi v Srbiji 2015, ki sta ga napisala Smilja Tomanović in Dragan Stanojević (2015), lahko uvidimo, da je Srbija v 90. letih zaradi strukturnih ome- jitev in velikih globalnih družbenih sprememb na trgu dela in državne politike dosegla višek preložitve odraščanja oziroma transformacije iz mladostnika v odraslo osebo. Blagostanje države, kriza držav in proces integracije so bistveno vplivali na življenje mladih. Podaljšana puberteta se iz poznih 20.  let premakne v zgodnja 30. leta, kar se izraža v poznejšem sklepan- ju zakonov, zamaknjeni selitvi od doma, nizki stopnji rojstev in poznejšem vstopu na trg zaposlitve. Spremembe v družbi postavljajo vprašanje vloge in mesta mladih v njej. Prehod iz mladosti v odraslost je tema, ki je najbolj razširjena v okviru interdisciplinarnega polja in prikazuje omenjeni proces skozi študije življenjskega toka. Posameznik v tranziciji sprejema odločitve na osnovi institucionalnih uredb, ki se opazujejo na treh ravneh, in sicer v zgodovinskem, institucionalnem in individualnem času. Avtorja članka omenita dve smeri prouče- vanja – prva je usmerjena v razvoj življenjskega toka (prehod, faze, dogodki), druga pa raziskuje razvoj življenjskega toka v smislu sledenja razlikam med življenjskimi potmi v istih fazah življenjskega toka, vendar z drugimi dejavniki. Življenjski tok predstavlja družbeno opredeljene dogodke, kot so kompleksna menjava statusa v določenem obdobju ( izobraževanje, družina, prva zaposlitev, nakup nepremičnine), in vlogo, ki jo prevza- me posameznik skozi čas. Sestavni del raziskovanja prehoda iz mladosti v odraslost predstavlja prav oseben pogled na opre- delitev strukture življenjskega toka. Politični vpliv v povezavi z javnopolitičnim mnenjem je neločljiv del socialne in izobra- ževalne politike. Prehod se dojema kot vmesna faza in ima svojo dinamiko. Šele ko prehod dojamemo kot posebno živl- jenjsko fazo, katere glavno značilnost v odnosu do drugih faz predstavlja heterogenost, lahko pojasnimo odstopajoče oblike tranzicije, kot je podaljšana adolescenca. Koncept življenja se je spremenil in se nanaša na individualno raven, brez struktur za vsakega posameznika. Življenjski slog je postal osebni projekt vsakega posameznika, saj se pojavljajo nove oblike skupnosti, ki se ne obravnavajo več kot življenjske oblike  – partnerstvo in zveze brez porok, brez otrok, vračanje domov po predhod- nem »odhodu od doma« (ločitev). Članek za razumevanje prehoda iz mladosti v odraslost navaja tri teorije. Prva je kot splošni trend nekdanjih bogatejših držav, držav v razvoju in postsocialističnih držav izpostavljena teza o heterogenizaciji življenjskega toka. Druga teza temelji na strukturirani indi- vidualizaciji, ki poudarja, da proces poteka vzdolž struktur- no omejenih meja izobraževanja, socialnega statusa, in delno podpira tezo o heterogenosti življenjskega toka (individualno se oblikujejo kot socialno). Tretja teorija, ki ukinja segmen- tacijo razvoja faz in vmesnih faz, pa življenjski tok razume integrirano. Med ključne življenjske dogodke spadajo: poroka, odhod zaradi želje po izobrazbi, vstop na trg delovne sile. Prav oviran dostop na trg dela in tudi strukturne spremembe na tem silijo mlade v začasne, negotove službe in honorarna dela. Standardni časovni okvir od izobraževanja do prve zaposlitve izgublja standardno obliko in postaja podaljšana oblika. Vse te prelomnice se nahajajo v sferi družinskega življenja, izobra- ževanja in službe. Sobivanje omenjenih elementov nam jasno pokaže, kako težko je dejansko ločiti ter potegniti črto med odraslostjo in mladostjo. V procesu odločanja niso vse faze ena- ko pomembne, saj je vrstni red lahko zamenljiv, časovni razpon pa različno strukturiran. Vpliv strukturnih dejavnikov, kot je problem odseljevanja, je povezan z bivalno problematiko. 63 odstotkov mladih še vedno živi s svojimi starši. 32 odstotkov vprašanih se preživlja s svojimi dohodki, medtem ko 15 odstot- kom pomagajo starši. Zaposlitveni kriterij merimo v stopnji brezposelnosti. Nižje izobraženi ljudje težko popravijo svoj družbeni položaj. Stabilne službe kljub visoki izobrazbi niso zagotovljene. Kljub dolgemu časovnemu obdobju izobraževan- ja to pomeni višjo stopnjo izobrazbe in pozneje boljšo kakovost delovnega mesta. Zaradi visoke stopnje brezposelnosti so mladi prisiljeni sprejeti delo ne glede na svojo izobrazbo. To vodi v deprofesionalizacijo, kar pomeni, da sprejmejo vsako delo ne glede na svojo primarno poklicno usmerjenost. Mladi imajo občutek, da država ne naredi dovolj za razvitost in dostop do trga dela, poleg tega tudi ne zaupajo institucijam sistema. V Srbiji brezposelnost prizadeva kar polovico vseh mladih in je primerljiva le s Poljsko, katere brezposelnost je znašala kar 43 T. KLAVORA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 153 odstotkov. V drugih evropskih državah, kot so Turčija, Španija in Italija, je stopnja brezposelnih znašala od 14,6 odstotka do 20 odstotkov. Kot širšo demografsko spremembo avtorja članka izpostavljata družinsko tranzicijo. Sklepanje zakonov in starševstvo se pomi- kata navzgor. Mladi so danes zaradi ekonomskih, socialnih in drugih sprememb bolj usmerjeni k različnim vrstam pomoči in podpore svojih staršev. Med njimi je prisoten tudi recipročen odnos. Hkrati na neodvisnost mladih zelo vpliva izobrazba staršev in njihov finančni položaj. To pomeni, da je življenje s starši povezano s prihodki celotnega gospodinjstva, v katerem je dojemanje materialnega stanja slabše in se stanovanjska ne- odvisnost pokaže prav v primerjavi s finančno neodvisnostjo. Zaradi velikih sprememb na vseh področjih je na generacijo v starosti 34 in 35 let najbolj vplival prav ekonomski in politični sistem v državi. Poudarjeni so štirje dejavniki: finance, stano- vanje, služba in družina. Veliko jih je bilo brezposelnih, zato so bili še vedno finančno in bivalno odvisni od svojih staršev. V Srbiji je osamosvojitev potekala zelo počasi in je trajala do sredine 30. let. Glede tega jo lahko primerjamo z državami, kot so Italija, Španija in Grčija. Britanci in Danci se v primerjavi s Srbi odselijo celo desetletje prej. Posebnost generacije, stare 34 in 35 let, je v tem, da se kljub osamosvojitvi nikoli ne počuti zares osamosvojena, tudi če ima svojo družino in svojo streho nad glavo. Mladi na vasi pogosteje živijo s svojimi starši kot mladi v mestih z upoštevanjem dominantnega patriarhalnega odnosa. Dejansko moramo za kvalitativno analizo primerjati vse dejavnike, saj klasični model popolnega ogleda ne omo- goča, prav zaradi pomembnosti tega individualnega pristopa, želje posameznika in njegove zmožnosti ter procesa življenj- skega toka. Mladim se ne mudi odrasti, njihova tranzicija pa je močno povezana z državnimi viri in opiranjem na družino. 2.4 Japonska Odhod od doma je ključnega pomena pri prehodu v odras- lost, pa vendar je ta tema v povojnem obdobju Japonske slabo in premalo raziskana. Največkrat je odhod od doma povezan z odnosi med starši in otroki, z možnostjo izobraževanja in šolanja, zaposlitvijo in dostopom do trga dela, finančnimi zmožnostmi za ustanovitev lastnega gospodinjstva in osamos- vojitvijo mladih. Največkrat je ta pomenila začetek ali pa do- končno neodvisnost od staršev. Poleg naštetih determinant na odhod in prehod v adolescenco vplivajo tudi državna blaginja, družinski sistem, odnos države ali politik držav do mladih in možnosti, ki jim jih ta ponuja. Prehod v obdobje odraslosti največkrat pomeni in povzroči finančno neodvisnost od staršev in pretrganje čustvenih vezi z njimi. V nasprotju z Japonsko se mladi v državah, kot so Nemčija, Avstrija, ZDA in Kanada, hitro odločajo za ta prehod in osamosvojitev, saj jih žene želja po neodvisnosti, medtem ko v državah, kot so Italija, Španija in Grčija, te želje po neodvisnosti ni mogoče zaznati, saj svoje bivanje pri starših odlagajo precej dolgo in jih celo primerjajo s psihološkim neuspehom. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi družinske vezi, ki so v državah Zahodne Evrope zelo močne, medtem ko so v ZDA in Kanadi zelo šibke. Japonska v dru- gi polovici 20. stoletja doživi visoko raven industrializacije, s tem pa tudi visok življenjski standard, ki vpliva na socialno- ekonomsko področje in tudi na demografsko. Industrializaci- ja pomeni tudi odmiranje agrikulture in industrije. V drugih industrializiranih državah so se mladi kljub nezanesljivosti služb odločali za nadaljevanje šolanja, več samskih žensk je sklepalo zaposlitev za polni delovni čas, kar je pomenilo, da so se poročale pozneje in manj. Do leta 1950 oziroma do začetka leta 1960 je bil odhod od doma največkrat povezan s poroko, pozneje pa je odhod povezan z iskanjem zaposlitve in izobraže- vanjem, pojavijo pa se tudi drugačni pojavi življenja na svojem, in sicer v povezavi z intimnim partnerjem in sostanovalci, saj se življenjski stroški tako precej zmanjšajo. Deljenje sob, sku- pinsko življenje in skupno življenje z nekom so pogostejši v zahodnih državah, za japonsko kulturo pa niso značilni. Tak model je bil izrazit v skandinavskih državah in Veliki Britaniji. Japonci so močno vezani na svoj jezik. Hkrati je japonščina eden tistih jezikov, ki se močno istoveti z državo in kulturo. To se vidi tudi pri jeziku – Japonci zelo slabo govorijo angleško, kar je še dodaten dokaz, da prisegajo na svojo kulturo in svoj jezik. Hkrati so narod, ki spoštuje obrede. Vestno opravljajo svoje delo in redko odstopajo od že uveljavljenih postopkov. Pravila so za to, da se spoštujejo. Kakršnakoli prilagajanja so bolj izjeme kot pravilo, to namreč pomeni, da bi bilo treba določena pravila zaobiti, temu pa Japonci izogibajo. To seveda ne pomeni, da so popolnoma ukalupljeni, je pa bistvena razlika med našim in njihovim načinom življenja. Včasih je bilo tako, da so se mladi takoj po končani fakulteti zaposlili. Prošnje za delo so pošiljali že v zadnjem letu študija, da so imeli službo zagotovljeno še pred diplomo. Sočasno z novo službo so si začeli ustvarjati družine, odselili pa se niso vedno takoj, saj to ni bilo vedno mogoče in se pravzaprav tudi ni dogajalo pogosto. Na Japonskem imata pomembno vlogo pri odhodu od doma tudi religija in zgodovina. Njihov tradicionalni način bivanja je, da v hiši živijo tri generacije – otroci, starši in stari starši. To je še relativno ohranjeno, je pa res, da se danes po- javljajo tudi enogeneracijske hiše, v katerih živijo le stari starši ali samski moški ali ženske. Ponekod se najdejo tudi dvogene- racijska bivališča, v katerih živijo otroci in starši, vendar pa se večgeneracijski način bivanja kljub vsemu še najbolj ohranja. Eden od pogostejših razlogov za odhod od doma je poroka. Ženske največkrat živijo s  starši vse do poroke, kar dodatno dviguje stopnjo prehoda v adolescenco in pojasnjuje tudi nizko stopnjo rodnosti. Moški imajo močno željo po odselitvi že pred poroko, in to se pogosto zgodi zaradi šolanja ali službe, kjer je starostna meja tudi nižja, medtem ko ženske celotno samsko obdobje večinoma preživijo doma. Raziskave kažejo, da se je Analiza individualnih in strukturalnih dejavnikov pri sobivanju mladih (družin) in staršev Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 154 na Japonskem življenje s starši v  zadnjih desetletjih izjemno povečalo. Stopnja neporočenih moških, starih od 30 do 40 let, je med letoma 1970 in 2000 z 11,6 odstotka poskočila na 42,9 odstotka. Japonska ima na področju oblikovanja družine in lastnega gospodinjstva veliko skupnega z državami Južne Ev- rope. Japonci dajo ogromno na ime podjetja – če želijo ugled, seveda iščejo delo pri najuglednejših podjetjih in to začnejo že z izbiro izobraževalne ustanove. Elitna izobrazba namreč prinese elitno službo. Danes je seveda malo drugače, vendar je to še vedno izmeno pomembno. Na Japonskem naj bi še vedno veljal anahronistični družinski model, v katerem moški služi, žena pa ostaja doma, vendar ta država po 20 letih gos- podarskega mirovanja doživlja velik družbeni preporod. Ker so delovna mesta nestabilna in službe niso zagotovljene, so moški na Japonskem postali manj karierno ambiciozni in tudi manj finančno preskrbljeni. Ženske dosegajo visoko stopnjo izobraz- be, vendar pa se na koncu odločijo ali za kariero ali za otroka, ki v 70 odstotkih primerov pomeni nezmožnost napredovanja na delovnem mestu ter preostanek življenja doma v vlogi mame in gospodinje. Mladi na Japonskem ne hitijo v odraslost, saj so cene nepremičnin izredno visoke, kar je še dodaten razlog za ostajanje doma pri starših. Za Japonce to ni nekaj neobičajnega, saj lahko pod eno streho živi kar nekaj generacij. Socialno- ekonomski status staršev vpliva na odhod od doma. Če je oče visoko izobražen, zaposlen na visokem položaju, gre moški/sin načeloma prej od doma, se začne izobraževati in iskati dobro zaposlitev, medtem ko za ženske /hčerke velja prav obratno. Če govorimo o stresu, moramo omeniti tudi partnerski odnos med možem in ženo, ki velikokrat oziroma na Japonskem kar v večini primerov pomeni posledično tudi ločitev. Stopnja teh je na Japonskem zelo visoka, tako kot v Franciji, Nemčiji in na Švedskem, vendar še vedno nižja kot v  ZDA. Iz tega lah- ko razberemo, da načeloma otroci iz ekonomsko in socialno stabilnejših družin pozneje zapustijo domove. Samski stan je včasih pomenil poraz na zasebnem področju, zdaj pa to ni nič neobičajnega, kot navaja avtorica članka Zakaj so Japonci opustili spolne odnose?. Trdi celo, da je samski stan postal nova resničnost. V povojnem obdobju Japonske na odhod od doma vplivajo socialne, ekonomske in demografske spremembe. Od njih je odvisno, kdaj se mladi odločijo ali pa so prisiljeni stopiti v obdobje odraslosti. Velikokrat je v to odločitev vključen tudi faktor bratov ali sester. Načeloma je tako, da najstarejši ostane doma in prevzame skrb za družino (Sajovic, 2013). 2.5 Slovenija Mladi Slovenci se precej pozno odločajo za odselitev od staršev in ustvarjanje svojega doma, vendar pa se razmere danes že izboljšujejo. »V Evropi se za ta korak najtežje odločijo Hrvati in Slovaki,« je v članku z naslovom Slovenci hitreje zapuščajo hotel mama zapisal David Kos (2015). Avtor pravi, da Slovenci nismo več v samem vrhu držav Evropske unije oziroma nismo več na drugem mestu, kjer smo bili še leta 2008 po raziska- vah Eurostata. Razmere se v  zadnjih letih vidno izboljšujejo. Če je delež mladih do leta 2009 naraščal  – še pred šestimi leti je dobra polovica mladih živela pri starših, ta v zadnjem obdobju pada. Leta 2013 je padel na 43 odstotkov, povprečje vseh evropskih držav pa znaša 29 odstotkov. Tako je Slovenija pristala na 11. mestu. Iz omenjenega članka je mogoče razbrati, da življenje v »hotelu mama«, ki je cenejše in udobnejše za mlade (perilo je oprano in zlikano, kosilo skuhano, stanovanje pospravljeno), najbolj izkoriščajo mladi na Hrvaškem (kar 58,9 odstotka) in Slovaškem (57,1 odstotka). Sledijo jim Grki (52,6 odstotka), Bolgari (50,5 odstotka), Italijani  (49,9 odstotka), Madžari (47,6 odstotka), Romuni (46,2 odstotka), Portugalci (45 odstotkov), Maltežani (44,7 odstotka) in Poljaki (43,5 odstotka). Slovenija je s 43 odstotki mladih, ki si ne morejo privoščiti svojega stanovanja, na 11. mestu med 28 članicami EU. Nestabilne razmere na trgu dela in s tem povezane težave pri nakupu ali najemu stanovanja še vedno razmeroma dragih nepremičnin še zmeraj predstavljajo veliko oviro, zato mladi podaljšujejo sobivanje s starši. Da pa gre tudi za življenjske navade, potrjuje podatek, da visoke stopnje brezposelnosti mladih v posameznih državah niso nujno povezane s tem pojavom. Z  izboljšanjem ekonomskega stanja lahko verjetno pričakujemo še malenkostno znižanje deleža mladih, živečih doma, bistvenega napredka pa za zdaj ni mogoče pričakovati. Delež mladih, ki še vedno živijo pri starših, se je v zadnjih petih letih najbolj povečal na Madžarskem  (+9,2 odstotne točke), Malti in v Romuniji. Največ mladih se je osamosvojilo prav v Sloveniji (–7 odstotnih točk), Latviji in Estoniji. Pred desetle- tjem je, na primer, doma živelo relativno več Slovencev (49,6 odstotka) kot Italijanov (45,2 odstotka), danes pa je razmerje obratno. Vsekakor pa je treba omeniti, da je v Italiji stopnja brezposelnosti med mladimi skoraj dvakrat višja kot v Sloveni- ji, zato je težava na trgu dela bistveno večja. Hkrati je Italija v središču tako imenovanega sredozemskega modela odseljevanja od doma, kjer družina tradicionalno naredi prav vse, da mladi ne bi bili pahnjeni v revščino. Slovenci v povprečju v  domu svojih staršev ostajajo nekje do 29. leta, kar je enaka starost kot pri mladih v Grčiji in Romuniji. Hrvaška je s povprečjem 32,7 leta najvišje uvrščena na lestvici. Članek Neže Žigon (2010) z naslovom Kdo so mladci, ki še vedno živijo pri starših? dobro opisuje lagodno življenje mladih in njihovih družin doma  – pri enem od staršev ali pri starih starših. Predstavljena je oseba, ki ji je ime Peter, ki na vprašanje, zakaj pri 27 letih še vedno biva doma, hitro odgovori, da je bivanje doma brezplačno, da ima hrano, ki jo skuha najbolj- ša kuharica (mama), da lahko gleda kabelsko televizijo in da mu ni treba skrbeti za perilo; pravzaprav bi bil zmešan, če bi živel drugje. Peter povzema stališče številnih mladih. Včasih je podaljšano bivanje pri starših dobro za posameznike, ki se morajo postaviti na noge. Dobro dene. Starši pa so na začet- T. KLAVORA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 155 ku celo veseli, da lahko mladostnika še nekaj časa »zadržijo« pri sebi. Predvsem starši računajo na to, da si bo otrok tako lahko prihranil dovolj denarja, da se bo pozneje osamosvojil. Pravzaprav jim, namesto da bi jih vrgli skozi vrata, nudijo še nekaj dodatnih let, da se počasi navadijo na odraslo dobo in naraščajočo samostojnost. Pravzaprav je to lahko zelo dobra izkušnja za obe strani, če so otroci pripravljeni spoštovati osnovna pravila, ki jih postavijo starši. Vsekakor pa to ni vedno najboljša rešitev, saj nekateri ne ostanejo doma, da bi se navadili novih odgovornosti, ampak gostoljubnost staršev izrabljajo, da se izognejo odgovornosti. Rok Pikon (2013) je v članku Skoraj vsak drugi Slovenec do 35. leta še živi pri starših opisal krizo v Jugovzhodni Evropi, ki se ob močnem vplivu na denarnice vse očitneje kaže tudi v demogra- fiji. Vse več je mladih, ki pred 35. letom nočejo zapustiti doma svojih staršev. »V Sloveniji je takih kar 44,1 odstotka,« kaže po- ročilo Eurostata in Evropske komisije. Tako je povprečna starost, pri kateri mladi v Sloveniji zapustijo starše oziroma se odselijo, od 28 do 31 let. Skoraj polovica mladih ostaja s starši, ker si življenja na svojem ne morejo privoščiti. Pikon poudarja, da je še slabše na Slovaškem, kjer je mladih, ki ne zapustijo domačega gnezda, več kot 56 odstotkov. Slovenija se uvršča v sam vrh evropskih držav glede podaljšane- ga sobivanja staršev in otrok oziroma mladih družin. Največja raziskava European Labour Force Survey (2007) je Slovenijo uvrstila na drugo mesto v Evropi, in sicer takoj za Slovaško. Zanimivo je tudi, da je naša soseda Italija, ki je dobro znana po podaljšanem (so)bivanju mladih družin s starši, za nami. Po podatkih raziskave European Labour Force pri nas ženske v povprečju zapustijo dom svojih staršev pri 29,5  leta, moški pa pri 31,5 leta. Gospodarske, socialne, kulturne, politične in demografske spremembe bistveno vplivajo na tradicionalno družino, družbene, strukturne in medgeneracijske odnose. Navedeno se kaže tudi v vse aktualnejšem problemu skupnega gospodinjstva oziroma podaljšanega sobivanja mladih družin in staršev. Problem je zato vse pogosteje tudi tematiziran, tako na politični kot raziskovalni ravni. Kdaj bo prišlo do odselitve ter v kakšno stanovanje in življenjsko ureditev bo ta vodila, je odvisno od številnih osebnih in družbenih okoliščin. Ti de- javniki so po eni strani individualni in segajo na mikroraven, kjer so ključnega pomena posameznikove želje, izbire in viri, po drugi strani pa so strukturni ter na makroravni določajo množico priložnosti in ovir, s katerimi se posamezniki soo- čajo pri svojih izbirah v nekem okolju. Strukturni dejavniki so značilnosti okolja in pojasnjujejo, zakaj posamezniki v isti družbi sledijo podobnim vzorcem odhoda od doma in zakaj se ti vzorci med državami razlikujejo. Mladi sestavljajo spre- minjajočo se skupino, ki bo stopila na trg delovne sile in si nekoč ustvarila družino. Mladi nenehno prehajajo od učenja k delu in obratno, njihove individualne poti so bolj raznolike kot v preteklosti. Šola, uni- verza, delo in družbeno okolje nimajo več enake povezovalne vloge kot včasih. Mladost traja dalj časa. Mladi vse pozneje postajajo samostojni. Sociološki, gospodarski in kulturni vidiki mladih so se bistveno spremenili zaradi demografskih spre- memb in sprememb v družbenem okolju, individualnem in kolektivnem vedenju, družinskih odnosih in razmerah na trgu delovne sile. Demografi so ugotovili, da mladi pod pritiskom gospodarskih  (zaposljivosti, brezposelnosti in tako dalje) in družbeno-kulturnih dejavnikov v povprečju pozneje dosežejo različne življenjske stopnje: konec formalnega izobraževanja, prva zaposlitev, ustvarjanje družine in tako dalje. Življenjske poti so vse manj premočrtne, saj družbe ne dajejo več enakih za- gotovil (kot so varnost zaposlitve, prejemki in storitve socialne varnosti itd.). Tradicionalni kolektivni modeli torej izgubljajo veljavo, saj so osebne poti vse bolj individualne. 3 Metode dela Glavna metoda raziskave je bilo anketiranje. Z metodo anke- tiranja sem zbrala podatke, informacije, stališča in mišljenja o predstavljeni vsebini. Anketni vprašalnik je bil sestavljen za širše prebivalstvo. Predvsem sem želela zajeti mlade do 35 let, na katere se tematika pravzaprav navezuje. Nekaj jih je bilo sicer starih nad 35 let, vendar pa je mladost zelo širok (in relativen) pojem. Pri sestavi anketnega vprašalnika sem se iz praktičnih razlogov  – da bi dobila čim več zaključenih an- ketnih vprašalnikov –, odločila za zaprti tip vprašalnika, kjer sem pri vsakem vprašanju nanizala več mogočih odgovorov, med katerimi so lahko izbirali anketiranci. Izhajala sem iz predpostavke, da je današnji problem odseljevanja mladih in mladih družin od staršev kar najbolj povezan z demograf- skimi in strukturalnimi dejavniki. Zanimalo me je, kateri so ključni dejavniki, ki vplivajo na odseljevanje mladih od doma, koliko mladih v Sloveniji je pravzaprav takih, ki se odločajo za samostojno življenje, in kakšni so njihovi glavni vzroki za to. Anketa je torej zajemala vprašanja, povezana z mladimi, njihovim pogledom na stanovanjsko problematiko, razlogi za poznejšo selitev od staršev in vrednote, ki se vidno spreminjajo iz generacije v generacijo. Anketni vprašalnik je bil sestavljen za to, da si pridobim predstavo, kako mladi razmišljajo, zakaj se odločajo za poznejšo selitev, podaljšano izobraževanje, za- kaj ostajajo samski in se ne vežejo, kaj je zanje pomembno in kaj manj pomembno pri selitvi od staršev, kakšne ugodnosti imajo doma, ali je odcepitev od staršev zanje problematična na čustveni in fizični ravni. Glede na raziskave Andreje Cirman (2007, v Grum in Temeljotov Salaj, 2016), ki pravi, da dose- gljivost stanovanj ni problematična le pri obremenitvi dohodka s stanovanjskimi stroški, ampak tudi pri dosegljivosti stanovanj Analiza individualnih in strukturalnih dejavnikov pri sobivanju mladih (družin) in staršev Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 156 glede na financiranje lastniškega stanovanja, sem v  anketi za- stavila tudi tako vprašanje, da bi pridobila čim realnejšo sliko današnjega stanja. Anketni vprašalnik sem objavila na družbe- nih omrežjih, nekatere pa sem povabila k izpolnjevanju ankete tudi po elektronski pošti, ker sem menila, da spadajo v izbrano ciljno starostno skupino. Anketo sem izvajala tri dni, in sicer od 21. do 23.aprila 2017, nato sem jo zaprla in začela analizo. 4 Rezultati 4.1 Značilnosti vzorca Odziv na izpolnjevanje ankete je bil izjemno dober, saj je an- keto izpolnila 101 oseba, od tega 18 moških in 83 žensk. V skupini od 21 od 25 let je anketni vprašalnik izpolnilo 13 an- ketirancev, kar predstavlja dobrih 13 odstotkov, v skupini od 26 do 30 let 41 oseb, kar pomeni dobrih 40 odstotkov anke- tirancev, 20 anketirancev je bilo starejših od 35 let, 13 jih je bilo starih med 21 in 25 let, 4 anketiranci pa so bili stari med 18 in 20 let. Za nadaljnjo analizo me je zanimala predvsem anketna skupina v starosti od 21 od 25 let in od 26 do 30 let, saj ta del prebivalstva predstavlja mlade (družine). Na področju izobraževanja sem dobila podatek, da ima kar 55 anketirancev končano fakulteto oziroma dodiplomski študij in 6 anketiran- cev magisterij, kar pomeni, da jih ima kar 60 odstotkov visoko ali višjo izobrazbo. 38 anketirancev je končalo srednjo šolo, 2 anketiranca pa osnovno šolo ali manj. Stopnja izobrazbe anketiranih oseb je bila torej večinoma zelo visoka. 49 anke- tirancev je poročenih ali živi v zunajzakonski skupnosti, ki jo danes enačimo z zakonsko skupnostjo, 30 anketirancev je v partnerski zvezi in le 22 anketirancev živi samsko življenje. Če ta podatek pogledamo v odstotkih, lahko rečemo, da je le slabih 22 odstotkov anketirancev samskih. Zanimiv je podatek, da več kot polovica anketirancev živi v hiši, kar 54 odstotkov, vendar pa jih le 12 odstotkov živi s starši. Od vseh vprašanih oseb je 71 anketirancev zaposlenih, kar predstavlja 70 odstot- kov. Odstotek nezaposlenih je majhen, saj je le 17 anketirancev označilo, da so nezaposleni, kar predstavlja slabih 17 odstotkov. Anketirancev, ki imajo otroke, je 64, kar predstavlja 63-odsto- tni delež vseh anketirancev. 4.2 Analiza rezultatov Trend »hotel mama« naj bi v Sloveniji in po svetu zelo na- raščal, kar pomeni, da vse več mladih in mladih družin živi podaljšano bivanje doma, pri svojih starših ali starih starših. V anketi me je zanimalo, kateri dejavnik bodo mladi navedli kot najpomembnejši razlog za selitev od staršev. Odgovor, da je najpomembnejši razlog finančni položaj, me ni presenetil. Kot naslednji najpomembnejši razlog sledi problematika redne zaposlitve. Anketiranci so tudi poudarili, da jim družina po- meni najpomembnejšo vrednoto v življenju, sledijo materialne dobrine, nobena od naštetih vrednot pa zanje ni bila nepo- membna. Z anketo sem dobila tudi podatek, da je sicer zelo pomemben vzrok za poznejši odhod od doma pomanjkanje financ, vendar pa je kar 30 odstotkov anketirancev odgovorilo tudi, da jih je strah odgovornosti. Gre res za odgovornost ali le za ohranjanje udobja in svobodnega življenja? Glede na rezul- tate, ki sem jih dobila z anketo, menim, da je za nas Slovence še vedno zelo pomembno, da imamo svoje premoženje, s katerim si lahko privoščimo tudi lastniško stanovanje. Kar 91 odstot- kov anketirancev si želi lastniško stanovanje in le 5 odstotkov teh nima te želje oziroma jim lastniško stanovanje ni tako zelo pomembno. Stanovanjski sklad RS je zaživel za to, da bi bilo življenje mladim oziroma mladim družinam lažje, vsaj kar se tiče najema ali nakupa stanovanja, vendar je iz ankete razvidno, da le 33 odstotkov anketirancev pozna navedeni sklad, kar po- meni, da niso izkoristili možnosti za mlade družine, saj so se o njej premalo pozanimali ali pa se sploh niso. Večina mladih je prepričana, da so bila stanovanja pred osamosvojitvijo lažje dostopna. Tako meni kar 89 oseb, kar predstavlja 88 odstotkov anketirancev. Časi se spreminjajo, gospodarstvo se spreminja, politika se spreminja, demografske spremembe so na pohodu; želim povedati, da bi verjetno čez 20 let mladi rekli enako kot danes – včasih jim je bilo lažje. Kdaj so se anketirane osebe odselile od doma oziroma od svojih staršev, je bilo eno mojih ključnih vprašanj. Od vseh vprašanih se jih je 20 odstotkov (20 oseb) odselilo med 18. in 20. letom, 28 odstotkov (28 oseb) se je od staršev odselilo med 26. in 30. letom, 38 odstotkov  (38 oseb) se je odselilo med 21. in 25. letom, 1 anketiranec pa se je odselil od staršev po 35. letu. 14 anketirancev še vedno živi doma s starši. Torej, če pogledamo skupini do 21 do 25 let in od 26 do 30 let, se je v tem obdo- bju od doma odselilo kar 65 odstotkov anketirancev. Kar 52 osebam se zdi pri odločanju o oblikovanju družine, vstopu v partnerski odnos in selitvi od staršev najpomembnejša redna zaposlitev. Če prištejemo še tiste, ki se jim zdi ta pomembnej- ša, dobimo podatek, da je zaposlitev za 86 odstotkov mladih izjemno pomembna pri odločanju za samostojnost. Kar 57 od- stotkov anketirancev meni, da je najboljši čas za mlade oziroma mlade družine, da se odselijo od staršev med 21. in 25. letom starosti, 36 odstotkov jih meni, da je selitev najboljša v obdobju od 26 do 30 let. Torej je moja ciljna skupina kar v 93 odstot- kih najpomembnejša oziroma najprimernejša za odselitev od staršev. V nadaljevanju 48 odstotkov anketirancev meni, da ima zaposlitev odločilno vlogo pri odselitvi od staršev, saj zagotavlja finančno varnost in zmožnost plačevanja kredita ali najemnine. Tudi dostopnost stanovanj je odločilni dejavnik pri odselitvi, kar meni 43 odstotkov anketirancev. Izredno zanimiv pa je podatek, da danes kar 79 odstotkov anketirancev meni, da so ta trenutek finančno sposobni selitve od staršev v najemniško stanovanje, kar 93 odstotkov anketirancev pa meni, da bi si stanovanje kupilo, če bi bile cene dostopnejše. T. KLAVORA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 157 Na podlagi rezultatov ankete lahko sklepam, da nepripravlje- nost na kompromise, strah pred odgovornostjo, pomanjkanje financ, osebni uspeh, stanovanjska problematika in želja po nadaljnjem izobraževanju spadajo v skupino pomembnejših dejavnikov pri pomembnejših odločitvah, kot so oblikovanje družine, vstopanje v partnersko zvezo, osamosvojitev in biva- nje pri starših. Posledično ta zagotavlja finančno varnost in zmožnost plačevanja kredita ali najemnine. 5 Sklep Povsod obstajajo politični, kulturni, demografski, socialni in gospodarski dejavniki, ki vplivajo na potek življenja posa- meznika  – od otroka, mladostnika do odraslega človeka in starostnika. Omenjeni dejavniki vplivajo na družbene struktu- re, na tisočletja stare vzorce, imenovane tradicija. Pravzaprav tradicionalne družine skoraj ni več. V današnjem času obstaja drugačna družina. Manjša družina, z otrokom ali brez njega, srednje velika družina z dvema otrokoma, partnerja, ki živita v zunajzakonski skupnosti, ali pa skupnost istospolnih par- tnerjev, družina, v kateri so skrbniki otrok dedki in babice ali tete in strici, družina, v kateri je mama samohranilka ali oče samohranilec. Kakšno družino si bomo ustvarili, je odvisno od nas samih, od naših osebnih in tudi družbenih okoliščin. Literatura kot razlog za poznejšo selitev od staršev navaja gos- podarski položaj v državi, brezposelnost, nestabilne razmere na trgu dela in s tem tudi težjo dostopnost do lastnega ali najemniškega stanovanja, cenovno nedostopnost stanovanj in podaljšano puberteto. Bivanje doma je namreč zelo udobno in brezplačno. Med vzroki so navedeni tudi daljše časovno obdobje izobraževanja, socialne norme, finančne zmožnosti, kulturni običaji, državna politika ter družinska tranzicija v smislu poznejšega vstopanja v razmerja in oblikovanja družine. Po proučeni literaturi vse bolj ugotavljam, da je Slovenija v samem vrhu glede podaljšanega sobivanja s starši in da se to sobivanje lahko zavleče vse do 35. leta starosti, v nekaterih primerih celo še dalj. Mladi ostajajo optimistični. Zavedajo se problematike, zato v nakup, najem ali selitev vstopajo premišljeno. Želja po ka- kovostnejšem življenju, ki ga posameznik, žal, v sodobnem svetu lahko doseže samo z ustrezno povišanim mesečnim prihodkom, jih pelje tudi čez mejo. Tukaj pa največ izgubi pravzaprav država. V Sloveniji opažam nizko politično parti- cipacijo mladih, saj menijo, da ne morejo storiti nič, da bi se stanje spremenilo, zato jih večina niti ne poskuša. V  danem položaju vztrajajo, dokler lahko. Največkrat so najbolj prizadeti prav tisti, ki so že tako ali tako prikrajšani – nižji sloj, ranljive skupine. Dokler se v krizi ne znajde tudi srednji sloj, smo mladi varni, ker za nami stojijo starši, skrbniki, ki nas bodo vedno potiskali naprej in nas reševali. Včasih ni bilo tako. Mladi so si morali sami poiskati službo, se čim prej odseliti, si ustvariti družino, ne glede na to, kakšen je bil mesečni prihodek, ker je to zahteval tedanji način življenja in so tako zapovedovale tedanje družbene vrednote. Finance so tiste, ki nam narekujejo, kako bomo živeli in kje bomo živeli. Družbeni položaj staršev je tisti, ki narekuje, kakšen položaj v družbi bomo imeli tudi mi. Menim, da smo mladi željni znanja in usvajanja ciljev, ki smo si jih zadali. Dostopnost do stanovanj, kreditov in služb bi morala biti lažja in bolje upravljana s strani države. Vendar bi tudi mi, mladi, morali pokazati zanimanje za sooblikovanje družbenokritič- nega pogleda na omenjeno problematiko. Pokazati bi morali večjo vztrajnost, se vključevati v dejavnosti države, saj je vklju- čenost državljana ključna pri nastajanju novih reform, zakonov in politik. Ne samo tarnati, kako je težko, in kazati na težave, treba je iskati rešitve, dajati predloge in se udejstvovati za do- seganje želenih ciljev. Tjaša Klavora, mag. prav. in manag. neprem. E-pošta: tjasa.klavora@gmail.com Opombe [1] Osnovna lastnost generacije Y (okvirno rojene med letoma 1985 in 2000) je vraščenost v svet digitalnih tehnologij. Gre za prvo generaci- jo, ki ji je bila digitalna tehnologija »položena v zibelko«. Posledično so pripadniki te generacije nenehno povezani z digitalnimi oblikami prenosa informacij, kar v marsičem vpliva na njihovo vsakodnevno funkcioniranje. Ena izmed lastnosti te generacije, ki jo navaja večina avtorjev, je tudi zelo izražena potreba po zabavi. Za generacijo Y velja tudi ocena, da sorazmerno visoko vrednotijo družinsko življenje in se dobro razumejo s starši (Brečko, 2005). Viri in literatura Brečko, D. (2005): Generacijske razlike na delovnem mestu. HRM, 3(10), 48-55. Clark, W. (2014): Delayed transitions of young adults. Dostopno na: http:// www.statcan.gc.ca/pub/11-008-x/2007004/10311-eng.htm (sneto 14. 2. 2016). Domonske, C. (2016): For first time in 130 years, more young adults live with parents than with partners. Dostopno na: http://www.npr.org/secti- ons/thetwo-way/2016/05/24/479327382/for-first-time-in-130-years-mo- re-young-adults-live-with-parents-than-partners (sneto 3. 8. 2017). Grum, B., in Temeljotov Salaj, A. (2016): Medgeneracijsko sobivanje mladih in starih: medkulturna primerjava. Urbani izziv, 27(1), 76–88. Kos, D. (2015): Slovenci hitreje zapuščajo hotel mama. Dostopno na: http://siol.net/novice/slovenija/slovenci-hitreje-zapuscajo-hotel-ma- ma-366781 (sneto 14. 2. 2016). Lavrič, M. (2011): Zakaj mladi v Sloveniji odlašajo s preselitvijo od staršev? Dostopno na: http://www.irdo.si/skupni-cd/cdji/cd-irdo-2011/referati/a- lavric.pdf (sneto 14. 2. 2016). Analiza individualnih in strukturalnih dejavnikov pri sobivanju mladih (družin) in staršev Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 158 Menniti, A., Misiti, M., in Savioli, M. (2016): Italian “Stay at home” chil- dren: Attitudes and constraints. Dostopno na: http://www.demogr.mpg. de/Papers/workshops/000906_paper01.pdf. (sneto 15. 2. 2016). Pikon, R. (2013): Skoraj vsak drugi Slovenec do 35. leta še vedno živi pri starših. Dostopno na: https://www.finance.si (sneto 14. 2. 2016). Sajovic, K. (2013): Zakaj so mladi Japonci opustili spolne odnose? 2013. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/svet/zakaj-so-mladi-japonci-opustili- -spolne-odnose/320688, sneto 14. 2. 2016). Tomanović, S., in Stanojević, D. (2015): Mladi v Srbiji 2015. Dostopno na: http://library.fes.de/pdf-files/bueros/belgrad/12065.pdf (sneto 15. 2. 2016). Žigon, N. (2015): Kdo so mladci, ki še vedno živijo pri starših? Dostopno na: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/5265/Kdo-so-mladci-ki- -%C5%A1e-vedno-%C5%BEivijo-pri-star%C5%A1ih (sneto 15. 2. 2016). T. KLAVORA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 159Razmišljanja Špela KRYŽANOWSKI Princip jaza in narava reda Christopherja Alexandra Uvod Alexander je večini arhitektov in lai- kov znan kot avtor knjige Jezik vzorcev (1977). Manj znano je njegovo zadnje delo Narava reda (2002a, 2002b, 2004, 2005), v okviru katerega dokazuje, da obstaja naravni red, specifična struktu- ra, ki podpira življenje in v prisotnosti katere lahko lažje vzpostavimo stik s svojim višjim jazom, sebstvom, svojim bistvom. Čeprav njegovo življenjsko delo, kompendij štirih obsežnih knjig, nosi podnaslov Esej o umetnosti gradnje in naravi vesolja, ne gre za leposlovno razpravo, saj je Alexander kot prvi do- ktorand arhitekture na Harvardu tudi odlično izurjen v metodologiji znan- stvenega pisanja. Vsako svojo trditev na- mreč natančno in podrobno utemelji s svojimi raziskavami, spoznanji biologije, fizike, matematike in drugih, z izjemo razprave v zadnji knjigi, kjer govori o sebstvu in bogu ter se že vnaprej opra- viči, da se bo zanašal le na svoje izkušnje in sklepanje. Sodobna mehanicistična znanost in princip jaza Alexander nam predstavi nov življenj- ski nazor, ki sega daleč za oblikovanje in arhitekturo ter premošča štiristo let star razkol med znanostjo in tehnologijo na eni strani ter umetnostjo in humanisti- ko na drugi. Avtor svoj koncept narave reda utemelji na dveh predpostavkah, ki rušita izključno mehanicistični pogled na svet. V prvi trdi, da je vsak delec pros- tora ali materije bolj ali manj živ, odvis- no od njegove urejenosti in strukture. V drugi navaja, da vsebuje vsak delec materije ali prostora tudi del sebstva in da ta jaz ali neka oblika osebnega pre- žema celotno stvarstvo, tudi material- no raven, ki jo danes razumemo kot neživo. Našemu svetu dominira narava reda, ki ga ustvarjamo kot kultura. Naš mehanicistični pogled vpliva na naša dejanja, našo percepcijo lepote in način razmišljanja, v okviru katerega obliku- jemo zgradbe. Med trenutnimi idejami reda v naši kulturi ni nobenega koncep- ta, ki bi bil osredotočen na ustvarjan- je globokega občutenja življenja, ki ga lahko najdemo v nekaterih zgradbah in artefaktih. Za ustvarjanje predmetov, ki so živi, so naši trenutni koncepti o redu popolnoma neustrezni. Mehanicistični način razmišljanja, ki smo ga do popol- nosti razvili v 20. stoletju, nam lahko ustrezno pojasni mehanično strukturo lista, mosta ali atoma. Vendar pa je pog- led na Mozartovo simfonijo ali drug vr- hunski umetniški predmet kot na stroj popolnoma neustrezen in nezadosten. Ta harmonija, ki nas napolni in jo lahko fizično občutimo, ne more biti zadovol- jivo pojasnjena le kot mehanizem, ker je lepoto in red, ki ju zaznavamo, nemo- goče opisati le skozi ustroj mehanizma. S prevlado mehanicističnega pogleda na svet je koncept jaza počasi izginjal iz na- šega načina razmišljanja in naše umet- nosti. Prizadevanje, da bi bil umetnik v svetu, ki ne pozna koncepta sebstva ali načina, kako je to sebstvo mogoče legi- timno udejanjati, postavlja vse področje umetnosti v neke vrste vakuum. Hkrati je občutenje vrednosti, to, kar notranje občutimo kot vrednost, izgubilo pomen in postalo podrejena subjektivna kate- gorija. V mehanicističnem razmišljanju so objektivna le mehanicistična dejstva, kategorije zaznane celostnosti, lepote, notranje harmonije neke ureditve ali stopnja živosti pa so le stvar osebnega mnenja. Vrednote so v znanstvenem svetovnem nazoru postale stvar osebne etike ali umetniškega nazora, kjer ni objektivnega skupnega imenovalca, am- pak si je vsak demokratični posameznik skoraj prisiljen ustvariti svoje osebno mnenje, različnost mnenj pa je celo zaželena. V tem znanstvenem svetov- nem nazoru je princip osebnega (jaza) izločen iz enačbe. In vendar je princip osebnega, zmožnost osebnega obču- tenja, občutek povezanosti bistven pri razumevanju univerzalne narave reda. Osebno občutenje je tisto, ki gre do srca in se nas dotakne. In zanimivo je, da ko gre za globoka občutenja harmonije in lepote vsi ljudje  – ne glede na raso ali kulturo  – občutimo skoraj enako, kot da smo med seboj povezani, kot del enega večjega čutečega bitja. Ponovna vključitev načela osebnega (I principle) v sodobno znanost po Alexandru nikakor ni v nasprotju z aktualnim mehanicistič- nim nazorom, ampak pomeni njegovo razširitev in nadgradnjo. Pojav življenja Alexander trdi, da je vse, kar obstaja, prežeto z življenjem. Ta koncept lahko najdemo v antičnih budističnih besedi- lih ter v sodobnejšem znanstvenem ra- ziskovanju biologov (Imanishi, 1941) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 160 Razmišljanja življenjem nabito strukturo. Odličen primer centrov, živosti in lepote, pove- zane s tem, je cvetje. Za Alexandra je struktura cveta ali cvetne skupine odli- čen primer ljubkosti in lepote, ki se nas dotakne. V prisotnosti globoke celovi- tosti postanemo srečnejši. Alexander opredeli petnajst lastnosti, ki so prisotne v strukturah, ki podpirajo življenje. Lah- ko jih najdemo v naravnih sistemih, vr- hunskih umetniških delih, še večkrat pa v preprostih predmetih, ki so rezultati iskrenosti vsakdanjega življenja. Splošni koncept oblikovanja, ki podpira življen- je in dosega stopnjo univerzalne lepote, je preprost: močnejši ko je posamezen center, več ko ima lastnosti, ki mu dajejo vitalnost, močnejša in živahnejša je ce- lotna struktura. Običajno so žive struk- ture umirjene, delujejo nedolžno in so skrajno preproste. V njih prepoznamo resnico, ki je ne moremo pojasniti le z mehanicistično razlago kompozicije, ampak jo lahko le občutimo. Delno jo opiše japonski izraz »wabi-sabi«, ki bi se lahko prevedel kot »nepopolna le- pota«. V živi strukturi vedno najdemo več raz- ličnih meril in preskoki med njimi naj ne bi bili preveč veliki. Osnova vsake žive strukture je glavni močni center, ki je sestavljen iz več manjših centrov. Meje ojačajo živost centrov. Izmenjujo- če se ponavljanje je eden od načinov, na katerega centri drug drugega podpirajo. V t. i. pozitivnem prostoru ima vsak del prostora pozitivno obliko kot podcenter, brez amorfnih brezpredmetnih ostankov prostorov. Dobra oblika je sestavljena iz več koherentnih centrov in preprostih oblik. V vzorcu ni toliko pomembna glav- na simetrija, ampak intenzivnost manjših t.  i. lokalnih simetrij, ki delujejo kot le- pilo, ki drži prostor skupaj. Vse struktu- re, ki imajo živost, vsebujejo neke vrste prostorski preplet, v okviru katerega so centri povezani s svojo okolico. Življenje se ne more pojaviti brez diferenciacije in kontrasta. Stopnjevanje se vedno poja- vi v prostoru kot odziv na spremenjene razmere. Zgradbe in predmeti brez gra- dientov (različnih stopenj) so manj živi in delujejo bolj mehanično. Dizajni, ki vsebujejo življenje, imajo vedno prisotno neko sproščenost ali morfološko robust- nost. To se pojavi zato, ker se morajo v naravi oblike odzivati na iregularnosti zunanjih vplivov. Tako imenovani od- mevi označujejo temeljno podobnost, v okviru katere imajo različni motivi skup- ne imenovalce in pripadajo isti družini. V najbolj perfektnih živih strukturah, ki imajo popolno celovitost, lahko običajno na sredini, v srcu oblike, najdemo praz- nino. Ta prazni prostor je potreben, da se ustvari enostaven, tih, prazen, miren prostor, ki k sebi potegne energije centra. V večini primerov se ta preprostost kaže skozi geometrijsko preprostost in čistost. Neločenost ali povezanost pomeni, da živo celoto dojemamo kot bitje, ki je po- vezano s svetom in ni ločeno od njega. Taka struktura je preprosta, harmonična in se zlije s svojo okolico. Strukturna last- nost, ki je najbolj odgovorna za občutek preprostosti in neločenosti, je odsotnost grobosti in ostrine. (Alexander, 2002a.) The Luminous ground V zadnji knjigi Luminous ground, ki je za materialistično naravnanega so- dobnega intelektualca gotovo najbolj nevralgična točka, Alexander koncepte univerzalnega reda, ki podpira življenje, povezuje neposredno s koncepti duše in boga, kar v današnjem kulturno-intelek- tualnem okolju lahko asociira na verski fanatizem ali vsaj na skrajno intelektual- no nazadnjaštvo. Aleksander ugotavlja, da je skozi celotno zgodovino večina najlepših umetniških stvaritev nastala v kulturnem kontekstu enega ali druge- ga verstva. Tako se materija in duh ozi- roma materija in sebstvo ves čas kažeta kot povezana. Velike stvaritve evropskega srednjega veka so ustvarili krščanski mistiki, velike zgradbe Japonske so ustvarili praktiki zena, velike turške preproge in razsvetlje- ne miniature so navdihovali sufiji. Tan- trične slike indijske kulture so ustvarili in fizikov (Whitehead v Bright, 1958). Po Whiteheadu je potencial življenja vnaprej vgrajen v  materijo in ni samo pojav, ki se zgodi, ko postane snov vi- soko urejena in organizirana. V  naravi materije je, da je živa. In tako je bolj ali manj živa tudi vsaka zgradba in tudi vsak posamezen del prostora ter vse, kar obstaja. To različno živost predme- tov, ki sicer veljajo za mrtve, lahko tudi osebno občutimo. Pogosto npr. vidimo zanimiv kos lesa in se čudimo njegovi živosti, neki drug kos lesa pa nas pusti popolnoma ravnodušne. Enako lahko občutimo živost zgradbe, umetniškega predmeta ali trga. Lepota zgradbe, njena živost in njena sposobnost, da podpira življenje, po Alexandru izhaja iz njene celovitosti. Zgradba ni osamljeni del- ček, ampak je del sveta, ki vključuje tudi vrt, ograje, drevesa, ceste in druge zgradbe. V Alexandrovem konceptu ce- lovitosti deluje posamezen del izključno v odnosu do širše celote. Alexandrova temeljna predpostavka je, da celovitost ni neki izmuzljiv osebni koncept, am- pak struktura, ki jo je mogoče celo mate- matično definirati. Hkrati je celovitost bistvena lastnost, ki vpliva na fizikalno vedênje materije. Ključna lastnost ce- lovitosti v strukturi je, da je nevtralna, da samo jê. Vsaka celota je sestavljena iz delov in deli izhajajo iz nje. Te po- samezne dele Alexander imenuje »cen- tri«. So nosilci življenja in drug drugega podpirajo v povečevanju stopnje živosti. Centri so tisti, ki jih najprej zaznamo v kompoziciji in imajo na naše občutenje tudi največji vpliv. Načelo jaza, ki ga Alexander ponovno uvaja v znanstveni diskurz, je bistvo vsakega centra. Jaz v posameznem centru se neposredno poveže z našim jazom. Kot oblikovalci in arhitekti bi morali biti sposobni ta potencial jaza potegniti na plan v vsa- kem artefaktu. Celovitost v predmetu in celovitost v nas samih sta za Alexandra na koncu ista stvar. Ko živost strukture in intenzivnost centrov doseže določeno stopnjo, to prepoznamo kot univerzalno lepoto, z Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 161Razmišljanja mistiki obskurne hindujske sekte. Prekra- sni kosi shakerskega pohištva so nastali kot dejanje čaščenja v okviru ozke reli- giozne skupnosti. (Alexander, 2004: 32.) To nikakor ne pomeni, da je za ustvar- janje najvišjih umetniških del neobho- den verski kontekst, nakazuje pa, da imajo vsa velika dela (tudi tista, zgra- jena v današnjem času) neko specifično kozmološko ozadje oziroma okvir raz- mišljanja. Če bi kateregakoli od zgoraj naštetih avtorjev po Aleksandrovem mnenju vprašali, na kaj je mislil, med- tem ko je ustvarjal svoje delo, bi se skup- ni imenovalec vseh odgovorov glasil ne- kako tako: »Cerkev sem oblikoval v sla- vo bogu.« Ali tako: »Skozi ustvarjanje sem se poskušal spojiti z izvornim nače- lom vsega.« (Alexander, 2004: 34–35.) Alexander ta cilj ali stanje poimenuje stanje povezanosti. Povezanosti samega s  seboj in z drugimi ljudmi ter vsem, kar obstaja. Vključno s tisto temeljno osnovo, ki jo Alexander poimenuje Lu- minous ground  – the ground material of the universe, torej temeljno osnovo univerzuma in vsega obstoja. Priporo- čila, kako to stanje povezanosti doseči, so v različnih verskih tradicijah različ- na. Muslimani priporočajo molitev in pogovor z bogom, katoliki poudarjajo načelo ljubezni, budisti meditacijo ipd. Vsem je skupno, da si prizadevajo za uti- šanje ega, poudarjajo delo in disciplino ter kot najvišji cilj postavljajo željo po neposredni komunikaciji z bogom, ena na ena, iz oči v oči. Pri vseh teh tradi- cijah je proces oblikovanja in gradnje razumljen kot del duhovne prakse, kot poskus priti v neposreden stik s to te- meljno osnovo univerzuma. Proces ustvarjanja življenja Pomen procesa pri ustvarjanju izdelkov in zgradb, ki podpirajo življenje, je za Aleksandra ključen. Izčrpno ga pojasni in utemelji v drugem delu svojega kom- pendija z naslovom Proces ustvarjanja življenja (The Process of creating Life). Intenzivnost živosti neke strukture je pogojena s stopnjo celovitosti (Whole- ness), ki jo dosega ta struktura. Videti celovitost strukture, take, kot je sama po sebi, po svoji naravi (ne celovitosti, ki je rezultat naših mentalnih konstruktov in idej), je izjemno težko delo, ki pa se ga je mogoče naučiti. Za ustvarjalca v praksi to pomeni, da si mora v vsakem kora- ku ustvarjalnega procesa prizadevati, da strukturo celote najprej jasno prepozna, jo ima ves čas procesa pred očmi ter da je vsak korak narejen v smeri dopolnje- vanja in nadgradnje te že obstoječe ce- lovitosti strukture. Aleksander ta proces poimenuje structure – preserving – steps (koraki, ki ohranjajo strukturo). To je proces odvijajoče se celostnosti, ki je hkrati konservativen in kreativen. To je proces, s pomočjo katerega se vsak dan znova razvijata živalski in rastlinski svet. Seme se razvija korak za korakom, do- kler se na koncu ne razraste v mogočno drevo. Da bi tovrstni proces lahko upo- rabili pri oblikovanju zgradb, bi morali preiti iz deskriptivnega načina projekti- ranja, v okviru katerega že v biroju vna- prej definiramo vse detajle, v bolj splo- šen način projektiranja, pri katerem se pred gradnjo definirajo glavni parametri in koraki v procesu gradnje, veliko obli- kovalskih odločitev pa se s pomočjo tes- tiranja dokončno definira na gradbišču samem. Alexander trdi, da se strukture, ki podpirajo življenje, lahko oblikujejo le skozi proces izgradnje in ne more- jo biti izsiljene z dizajnom, ki v celoti nastaja za mizo v biroju. Alexander se zaveda, da je tak način projektiranja in izgradnje v današnjem stanju gradbene stroke skoraj nemogoč, vendar vztraja, da je treba v procesu tovrstnega obli- kovanja računati tudi s spremembami gradbenih dovoljenj in številnih maket velikega formata ter neuspelih poskusov na gradbišču, dokler ne nastane oblika, »ki jo je mogoče občutiti kot pravil- no«. Bistveni element v procesu odlo- čanja je občutenje. Občutenje stopnje vsakokratne celostnosti strukture, ki jo ustvarjamo. Kar seveda zahteva več časa ter pomeni dražjo gradnjo in popolno zaupanje stranke do arhitekta. To so za Alexandra tudi glavni razlogi, zaradi ka- terih v sodobni arhitekturi najdemo le peščico res živih grajenih struktur. Kot pomoč pri oblikovanju strukture, nabite z življenjem, Alexander uvaja me- rilo »zrcalne podobe svojega sebstva« (ang. mirror-of-the self criterion). Kar v praksi pomeni, da naj bi se vsak korak v oblikovalskem procesu prečiščeval sko- zi vprašanja, kot so »Kateri od obeh dizajnov ima več življenja?« ali »Katera od teh različic me dela celovitejšega?«. Ali zastavljeno popolnoma ontološko – »Ali to predstavlja resnično podobo mojega pravega sebstva?« (Alexander, 2002a: 318). Raziskave, ki jih je Ale- xander naredil po teh načelih, kažejo presenetljivo ujemanje odgovorov. Kot kaže, smo ljudje na neki globoki ravni popolnoma usklajeni, ko gre za prepoz- navanje struktur, ki so žive in podpirajo življenje. In te strukture prepoznavamo tudi kot splošno lepe. Prostori, ki imajo močno živost centrov in strukture ter imajo jasno izraženo načelo jaza ali seb- stva, imajo tudi sposobnost, da na plan, iz nas samih, potegnejo naše sebstvo, dušo ali načleo višjega jaza. Taki pros- tori, predmeti, glasba ali druge vrhunske umetniške stvaritve se nas globoko do- taknejo, nas ganejo v srce ter v nas samih ojačajo naš občutek živosti in svetosti. Proces ustvarjanja živega sveta v Alexan- drovih očeh nikoli ne more biti ločen od iskanja resnice o lastnem bistvu. Prve tovrstne zgradbe sem zgradil, ker sem intuitivno verjel, da je prav, da tako delam. Uporabnikom sem dal živo struk- turo, najboljšo, kot sem jo lahko ustvaril. To je bilo izjemno naporno delo. Ampak ko mi je počasi začelo uspevati in sem te kvalitete lahko izrazil, sem opazil, da je imelo okolje vpliv na človekovo notranjo svobodo, kot bi se nekaj v njih sprostilo in kot bi v prisotnosti teh zgradb ljudje bolj iskreno bili to, kar v resnici so, to, kar so si želeli biti. … Izkušnje ljudi, v prosto- rih, ki smo jih zgradili, so mi postopoma Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 162 Razmišljanja pomagale razumeti, da je mogoče graditi okolje, v katerem so ljudje čustveno svo- bodni, v polnosti oni sami, živi in polno prisotni v svoji lastni realnosti. (Alexan- der, 2002a: 396.) Zdaj lahko tudi razumemo, zakaj je bil mistično religiozen okvir tako plodo- vit pri ustvarjanju celovitih, življenje podpirajočih in splošno lepih struk- tur. Ohranjanje in sledenje celovitosti med ustvarjalnim procesom je namreč naporno in zahtevno delo. Videti celo- vitost ves čas trajanja procesa zahteva iz- jemno čistost stanja duha, kar naši oseb- ni mentalni konstrukti, teorije, ideje in slike stalno rušijo. S pomočjo osredin- janja duha na boga se je umetnik lahko osredotočil na celostnost umetniškega dela, ki ga je ustvarjal. Skozi prakso izvajanja priporočenih mistično-verskih tehnik se je spravil v stanje ponižnosti, umika ega in razpustitve svojih podob, konstruktov in konceptov, zato je lahko videl strukturo realnosti, strukturo ce- lote, resnico samo, in to v svojem delu materialno udejanjil. Skozi ta proces je stopil v stik z Veliko praznino in s tem neposrednim stikom uresničil bistvo svojega obstoja. Vendar pa lahko velika dela tega formata po Alexandru občasno najdemo tudi v umetnosti 19.  in 20. stoletja. Nekatera dela Nolda, Matissa, Bonarda in Van Gogha nimajo verske osnove, vendar izhajajo iz istega stanja duha. Med deli sodobne arhitekture, ki delno dosegajo stopnjo živosti strukture, Alexander omenja Mackintosha, Lutyensa, Vese- yja, F. L. Wrighta, Bawa, Asplunda in Behrensa. Alexander trdi, da moramo, če želimo doseči enako stopnjo živosti strukture, kot so jo dosegali npr. krščan- ski mistiki, na novo odkriti in definirati najgloblji izvor našega bitja in obstoja ter ga izraziti skozi svoja sodobna umet- niška dela. Alexander verjame, da je mo- goče neposreden stik s svojim sebstvom praktično izkusiti na osebni ravni in da je samo stvar časa, kdaj bo tovrstno ra- zumevanje postalo tudi del uradne fizi- kalne razlage sveta. Posebej poudarja, da mu ne gre za novo verstvo, duhovnost ali nadnaravne sposobnosti. Zanima ga samo ustvarjanje živih struktur, ki je temelji na novi fizikalni in intelektual- ni razlagi materialnega univerzuma, v katerem se materija in duh povezujeta v neločljivo celoto. V naravi se ustvar- janje z življenjem nabitih struktur do- gaja spontano, je del osnovne ureditve narave, kadar ustvarjamo ljudje, pa nam je vse težje ostajati v harmoniji s celoto. Naša dejanja ter tudi naša arhitektura in urbanizem so velikokrat namenoma ali nezavedno v nasprotju z našo celovitost- jo in celovitostjo sveta. Kadar opazujem sliko Madone slikarjev Fabriana ali Duccia, kadar poslušam Mo- zartov Requiem ali Bachove Hosanne, se zdi skoraj nemogoče, da bi take stvari dosegli v današnjem času. /…/ Ni lepota tista, ki nam ostaja nedosegljiva, ampak duhovna globina, ki jo ta dela vsebujejo. (Alexander, 2004: 45.) Mag. Špela Kryžanowski, univ. dipl. inž. arh. Arhitelje arhitekti d. o. o., Rimska 22/ II.N, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: spela.kry@gmail.com Splet: www.arhitelje.com Opomba Špela Kryžanowski se zadnjih dvajset let uk- varja z raziskovanjem vitalnosti in duhovnih ravni prostora. Deluje v okviru biroja Arhi- telje, predava na Fakulteti za dizajn in je avtorica strokovne monografije Feng shui – filozofija prostora in psihologija bivanja. Viri in literatura Alexander, C., et al. (1977): A Pattern Langu- age: towns, buildings, construction. Oxford University Press, New York. Alexander, C. (2002a): The Nature of Order: an essay on the art of building and the nature of the universe. Book 1, The phenomenon of life. The Center for environmental structure, Berkeley. Alexander, C. (2002b): The Nature of Order: an essay on the art of building and the nature of the universe. Book 2, The process of creating life. The Center for environmental structure, Berkeley. Alexander, C. (2004): The Nature of Order: an essay on the art of building and the nature of the universe. Book 4, The luminous ground. The Center for environmental structure, Berkeley. Alexander, C. (2005): The Nature of Order: an essay on the art of building and the nature of the universe. Book 3, A vision of a living world. The Center for environmental structu- re, Berkeley. Bright, L. (1958): Whitehead‘s Philosophy of Physics. Sheed and Ward, London. Imanishi, K. (1941): The World of living things. Kyoto. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 163Razmišljanja Andrej CIUHA Elementarni urbanistični izziv Urbanizem je poleg ustvarjanja kulti- viranega urbanega prostora tudi vsota upravnih, tehničnih in tudi političnih odločitev. Zato sem se odločil, da iz tega izhodišča prikažem primerjavo pri gradbenem elementu  – garaži. Naka- zano je reševanje težav, ki se pojavljajo pri tem gradbenem elementu v različnih urbanih okoljih. Ena garaža ima obliko garažnega boksa in je v  veliki garažni hiši v gosto naseljenem okolju, druga je v individualni hiši v kmetijskem okolju. O garažni hiši v objektu z imenom Bratovševa ploščad (v nadaljevanju: BP) sem leta  2012 napisal prispevek v reviji Urbani izziv. Prispevek z naslo- vom »Bratovševa ploščad – urbani izziv za Ljubljano« je bil uvrščen v rubriko Razmišljanja. Za nadaljnja razmišljanja je nujno, da navedem kratek povzetek omenjenega prispevka. BP je dvoetažni objekt, ki je bil zgrajen v  prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja in služi štirim dejavnostim oz. štirim upo- rabnikom. Predstavlja javne pešpoti in transportne poti, dvorišča okoliških blo- kov, streho v spodnji etaži ležečih gara- žnih boksov in gradbeno osnovo za vse komunalne napeljave. Težava je v tem, da objekt pravzaprav ni vzdrževan, ker se štirje uporabniki ne morejo dogovo- riti, kako razdeliti stroške vzdrževanja. Zanimivo bo zdaj pogledati, kaj se je z obravnavanim objektom dogajalo v minulih petih letih. Žal na področju vzdrževanja bolj malo. V imenu zain- teresiranih se za reševanje problemov, predvsem kako pridobiti potrebna sredstva za vzdrževanje od uporabni- kov ploščadi, trudi Četrtna skupnost Posavje (v nadaljevanju: ČSP). Na ob- močju te četrtne skupnosti namreč leži BP. V tem času je bila sicer dogovorjena razdelitev stroškov na dva dela, in sicer naj bi MOL (lastnik zgornje etaže) na račun javne površine in komunalnih napeljav prispeval 60  % teh, preostalih 40 % pa stanovalci in lastniki poslovnih prostorov  (približno 1.200 stanovanj) in lastniki garažnih boksov (446). Ker nismo našli uspešnega načina, na kate- rega bi pridobili sredstva od stanoval- cev, zadeva miruje. Na sodišču je sicer vložena vloga, da se določi pripadajoče funkcionalno zemljišče za objekte ob ploščadi. Tako bi se stanovalcem mate- rializirala njihova obveznost do vzdrže- vanja ploščadi. Razen udeležbe stanovalcev pri vzdr- ževanju s strani drugih uporabnikov ploščadi ni večjih težav. MOL s svojim prispevkom čaka na stanovalce in gara- žiste. Ti sredstva zbirajo že nekaj let in imajo zbran že primeren delež, ki pa naj bi bil namenjen za sanacijo. Pri tem ne- kateri menijo, da je škodljivo uporabljati zbrana sredstva za vzdrževanje, ker bo sledila sanacija. Garažni svet, ki v imenu garažistov upravlja področje garažnih boksov, se je kljub temu odločil za naj- nujnejše posege za zatesnitev največjih poškodb, kjer je prepuščala voda. Ker že skoraj dve leti na popravljenih mestih bistveno manj zamaka, je bila odločitev kljub kritikam upravičena. Sanacija pa se še naprej odmika. Garažni svet je dejansko edini, ki skr- bi za vsaj delno nemoteno obratovanje objekta BP. Poleg najnujnejšega vzdrže- vanja, ki je zmanjšalo zamakanje v spo- dnji etaži, je poskrbel tudi za montažo nadzornih kamer. Prihajalo je tudi do tatvin in uničevanja. Ob neki priliki so zbiralci starega železa odtujili več kot 100 m kovinskih rešetk, ki prekrivajo odtočne kanale. Poleg nastale škode so s tem začasno onemogočili vožnjo ob boksih. Nekoga pa je veselilo, da je na avtomobile izpraznil vsebino gasilnih aparatov. Montaža nadzornih kamer že kaže zadovoljive rezultate. Pričakujemo še izboljšan odnos mestne komunale, da bo začela skrbeti za grad- beno osnovo svojih napeljav. Na sliki 1 je prikazana posledica nepravilnega ravnanja pri montaži napeljave. Izvaja- lec je pri obešanju cevovoda na strop spodnje etaže objekta predrl izolacijsko plast. Namesto da bi zamakanje prepre- čil s popravilom, je le pokril svojo cev in s tem usmeril vodo v garažne bokse. Slika 2 kaže, kako je videti strop nad garažnimi boksi, kjer napeljave javne razsvetljave prihajajo do svetilk, ki raz- svetljujejo ploščad. Več uspeha je imela ČSP pri afirmaci- ji objekta BP, zlasti pri sodelovanju z Urbanističnim inštitutom RS. Projekt objekta BP je bil izdelan leta 1967, avtorji pa so bili Braco Mušič, Marjan Bežan in Nives Starc. Objekt ob dokon- čanju ni bil izdelan popolnoma v skladu s  projektom. O mogočih dopolnitvah smo se pogovarjali s prof. Mušičem, kot tudi s prof. Bežanom. Možnosti dopol- nitev in izboljšav bi se lahko združile sočasno s sanacijo. Zahteva po sanaciji Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 164 Razmišljanja objekt BP (glej sliko 3), ne da bi bilo pri tem mogoče zaznati, da temu za tujce edinstvenemu objektu primanj- kuje vzdrževanja. Ob tem dogodku so študentje arhitekture na ploščadi po- stavili paviljon, v katerem so prikazali svoje ideje za različne izboljšave v zvezi z objektom. Nakazane spremembe naj bi predvsem omogočile izboljšane po- vezave na ploščadi in jo tako še bolj približale okoliškim prebivalcem. Kljub nekaterim dejavnostim pa do po- trebnih popravil na objektu ni prišlo. Ni nam uspelo preprečiti škode, ki nastaja predvsem zaradi zamakanja. Voda tudi ob vsakem večjem dežju še naprej razje- da stene objekta in teče po avtomobilih. ČSP je še naprej zaposlena z navedeno problematiko. Trenutno pričakujemo sklep sodišča o funkcionalnih zemljiščih blokov ob ploščadi. Postopki se vlečejo, sanacija se odmika, objekt pa propada. Nujno bi bilo, da bi se poleg ČSP za uspešnejše reševanje vključil še kdo. S kolegom gradbenikom sva razpravlja- la, kako rešiti navedene težave v gara- žni hiši, ki jih v  osnovi povzroča voda. Potožil je, da ima tudi on težave pri svoji garaži in posredno gledano prav tako zaradi prevelike količine vode. Za Slika 1: Nepravilna montaža napeljave (foto: Andrej Ciuha) Slika 2: Zamakanje na stropu garaže na me- stu, kjer poteka napeljava javne razsvetljave (foto: Andrej Ciuha). Slika 3: Pogled na Bratovševo ploščad v Ljubljani, »najlepše mesto na svetu« (foto: Miran Kambič) pa je seveda odvisna od izvajanja spro- tnega vzdrževanja. Muzej za arhitekturo in oblikovanje je leta 2016 izdal publikacijo Soseske in ulice, ki jo je uredil Luka Skansi. Velik del publikacije zajema obširno obdelavo projekta »Bežigrajska soseska BS-7«, kot je bil prvotni naziv za BP. Prikaza- ne so težnje snovalcev projekta, kako za stanovalce čim bolj funkcionalno in pri- jetno urediti novo okolje. Pri tem pa av- torji projekta pač niso mogli misliti na to, da bo taka vsestranska izvedba pro- jekta, ki služi več uporabnikom, privedla do tega, da se ti ne bodo znali dogovoriti o delitvi stroškov za vzdrževanje. V letošnjem letu je Urbanistični inštitut RS med svoje mednarodne dejavnosti z naslovom Human Cities vključil tudi BP. Predstavnik inštituta dr. Matej Ni- kšič je ob tej priliki skupini tujih štu- dentov na dokaj zanimiv način prikazal Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 165Razmišljanja nadaljevanje v začetku tega prispevka nakazanega razmišljanja pa poglejmo še težave, do katerih pride v garaži v individualni hiši v kmetijskem okolju. Hiša, v kateri je garaža, stoji na parceli, po kateri teče potok. Dostop do hiše je mogoč le s  prečkanjem tega poto- ka. Pretočnost potoka v normalnih vremenskih razmerah znaša 1,5  m3/s. Velikost zlivnega območja tega poto- ka je približno 3 km2 in glede na to je maksimalni pretok ocenjen na približno 18 m3/s. Za dostop do hiše je bil prvo- tno narejen cevni prepust s  premerom 1 m. Soglasje za tako izvedbo je izdala uradna institucija ARSO. Ta cevni pre- pust je omogočal nemoten dovoz do garaže, hkrati pa tudi nemoten pretok vode v potoku. Težave so nastale, ko je lastnik parcele gorvodno zasul močvirje oz. mokrišče, večje kot 1000  m2. Tja je navozil pri- bližno sto tovornjakov elektrofiltrskega pepela iz Toplarne Ljubljana in tam postavil hišo. Ker se je zavedal, da so ob povečanih pretokih vode v potoku lahko zaliti nižje ležeči deli hiše, je te temu primerno preprosto opremil. Po smrti lastnika hiše so dediči hišo pro- dali. Kupec oz. novi lastnik hiše na mokrišču ni poznal zgodovine gradnje ter je spodnjo etažo preuredil in bogato opremil. Nato je leta 2014 prišlo močno deževje s poplavami po vsej Sloveniji. Ker je bilo mokrišče, na katero se je predhodno ob povečanih vodah razlil potok, zasuto, je tudi tu nastala poplava. Ker je večina objektov ob potoku postavljena nekoli- ko više, je voda zalila le hišo, postavlje- no na zasutem mokrišču. Po dogodku so novi lastniki poplavljene hiše začeli iskati rešitev za preprečitev nadaljnje škode. Dogovarjali so se s sosedi, naj povečajo svoje cevne prepuste. Obrnili so se tudi na državne in mestne institu- cije in v končni fazi je zadevo reševala MOL oz. v njenem imenu pristojna če- trtna skupnost. Ker se pri tem niso po- globili v jedro problema, so rešitve iskali predvsem v naročanju novih projektov za celostno rešitev. Glavni del stroškov za projekte naj bi nosili lastniki nepre- mičnin ob potoku, ki pa se s tem niso strinjali. Približno ob obletnici omenjene po- plave so vremenske napovedi najavljale močne padavine in mogoče poplave. Dostop do hiše, v kateri je garaža, ki nas zanima, ima cevni prepust, ki je prvi od več prepustov, med katerimi so lastniki potok prekrili in vodostaj ni bil viden. Voda je tako ob povečanem pretoku zastajala in se začela razlivati prav pred prvim cevnim prepustom. Ob najavi po- plav sta se, recimo na prošnjo ogrožene- ga lastnika hiše na zasutem mokrišču, imetnika prvih dveh prepustov odločila za akcijo. Kot gradbenik in zidar sta v re- kordnem času zgradila novi most (slika 4), ne le povečan cevni prepust. Zaradi nedobronamerne prijave nekoga so si novo pridobitev ogledale tudi pristojne inšpekcijske službe. Velikih padavin in poplav seveda ni bilo. Bili so le dokaj visoki stroški za oba ustrežljiva solastni- ka nove pridobitve. Še vedno pa ostaja vprašanje, kaj se bo dogajalo ob velikih vodah, glede na to, da dolvodni cevni prepusti niso bili primerno obnovljeni. Posledic hitre gradnje za enkrat ni bilo mogoče zaznati. Nastal pa je nov, lastni- ško-zemljiški zaplet. Razmejitev med parcelama in lokacija novega mostu, premaknjenega glede na lokacijo cev- nega prepusta, sta povzročili, da eden od lastnikov novega mostu ne more več dostopati do hiše po svojem zemljišču. Oba lastnika mostu sta zadevo uredi- la tako, da sta pri notarju zagotovila skupno lastništvo in skupno uporabo mostu. Zapletov za enkrat ni mogoče pričakovati, lahko pa pride do težav pri prihodnjih lastnikih. Vprašanje je, ali spada reševanje nakazanega problema na področje urbanizma ali na zemlji- škoknjižno področje. Morda je zadeva tudi psihološko obarvana, saj bi lahko ob neprimernem ravnanju enega od so- sedov spominjala na arbitražni razplet o meji med Slovenijo in Hrvaško. Andrej Ciuha, u. d. inž. elektr. Bratovševa ploščad 20, Ljubljana E-pošta: andi.ciuha@telemach.net Slika 4: Nov most z večjim prepustom na dovozu do hiše z garažo (foto: Andrej Ciuha) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 166 Predstavitve in informacije Liljana JANKOVIČ GROBELŠEK 28. Sedlarjevo srečanje urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2. junija 2017 Letos je Društvo urbanistov in prostor- skih planerjev Slovenije organiziralo 28. Sedlarjevo srečanje z naslovom Ur- bana regeneracija. Srečanja, ki je potekalo 2. junija 2017 v Ljubljani, se je udeležilo več kot sto ko- legov in  gostov, med njimi ga.  Barbara Radovan, generalna direktorica Direk- torata za prostor, graditev in stanovanja MOP, prof. Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana, prof. dr.  An- drej Pogačnik in dr. Pavle Gantar. S predstavitvami in/ali sodelovanjem v  razpravah so srečanje obogatili vidni kolegi urbanisti in prostorski planerji. Veseli smo bili tudi prisotnosti mlajših kolegov in študentov. Na srečanju smo obeležili spomin na prof. Jožeta Plečnika ob 60. letnici nje- gove smrti in šopek s srečanja tokrat pr- vič odnesli na grob prof. Saše Sedlarja na Žalah v Ljubljani. Z letošnjim strokovnim srečanjem smo se posvetili aktualni urbanistični temi urbane regeneracije, v luči vse večje potrebe po ponovni uporabi, prenovi, revitalizaciji in vgradnji območij mest in naselij. Tema urbana regeneracija je bila zelo aktualna  – pritegnila je zani- mive predavatelje in spodbudila živahne razprave. Na srečanju smo obravnavali potenciale za prenovo in ponovno rabo že pozidanih mestnih površin in degra- diranih območij. V praksi je urbano prenovo pogosto težko izvesti zaradi številnih omejitev, na primer neureje- nih lastniških stanj, ki se ob odsotnosti ustrezne nepremičninske zakonodaje ne rešujejo dovolj hitro, da bi lahko pre- nova učinkovito nadomestila posege Slika 1: Uvodno predavanje prof. Janeza Koželja, podžupana Mestne občine Ljubljana (foto: Aljaž Lepšina) Slika 2: Sledilo je predavanje prof. dr. Andreja Pogačnika (foto: Aljaž Lepšina). Slika 3: Pogled na poslušalce v dvorani (foto: Aljaž Lepšina) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 167Predstavitve in informacije na kmetijska zemljišča. In čeprav nas prostorska in kmetijska zakonodaja že desetletja usmerjata v izrabo pozidanih površin, preden bi posegli na neokrnje- na kmetijska in gozdna zemljišča, praksa kaže drugačno stanje. Namen srečanja je bil spodbuditi pred- vsem strokovno javnost k predstavitvi primerov dobrih praks in obenem k orisu težav, s katerimi se akterji srečujejo pri projektih mestne regeneracije. Pre- davanja so spodbudila aktivne razprave, ki smo jim letos namenili več časa. V končnem delu srečanja smo predlagali sklepe srečanja in se dogovorili, da jih bomo poslali odgovornim na državni ravni in tudi občinam. Sklepi so obja- vljeni tudi v tej številki revije Urbani izziv, in sicer v okviru zbornika 28. Se- dlarjevega srečanja. Jeseni  2017 bomo ob izidu zbornika 28.  Sedlarjevega srečanja ponovno pri- pravili okroglo mizo. Zaporedni okrogli mizi doslej sta namreč pokazali, da so se odzivi na tematike junijskega Se- dlarjevega srečanja oblikovali do jeseni. Zbornik 28.  Sedlarjevega srečanja bo izšel v  okviru strokovne številke revije Urbani  izziv, zato bo okrogla miza po- tekala na Urbanističnem inštitutu Re- publike Slovenije.  Datum dogodka bo objavljen na spletni strani društva www. dupps.si in Urbanističnega inštituta RS. Vljudno vabljeni. Dr. Liljana Jankovič Grobelšek Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije, Ljubljana, Slovenija E-pošta: drustvo.dupps@gmail.com Splet: http://www.dupps.si Slika 4: Razpravo ob koncu srečanja je vodil dr. Pavle Gantar. Rezultat so sklepi srečanja (foto: Aljaž Lepšina). Sliki 5 in 6: Živahne razprave udeležencev med odmori (foto: Aljaž Lepšina) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 168 Predstavitve in informacije Barbara MATIJAŠIČ Oglaševanje in urbanizem lahko gresta z roko v roki Zunanje oglaševanje soustvarja podobo naših naselij in prostora, v katerem dne- vno sobivamo, kljub temu pa ni celovito obdelano z nobenim državnim predpi- som, temveč je pretežno prepuščeno občinam. Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije je zato izdala brošuro Mestni plakat in oglaševanje v odprtem, javnem prostoru, ki obravnava pomen načrtovanja zunanjega oglaševanja. Poudarja sodelovanje strokovnjakov, tako arhitektov in urbanistov kot tudi s področja oglaševanja, in sklene, da se mora javni prostor uporabljati v javnem interesu, ki ga oglaševanje ne sme preg- lasiti. »Oglaševanje v javnem prostoru je staro toliko kot javni prostor,« pravi Tadej Žaucer, arhitekt, in dodaja: »Ure- janje prometa in javnega prostora smo v mestih končno začeli vračati pešcem. Čas je, da jim vrnemo tudi oglaševanje in informiranje v javnem prostoru.« Vsega oglaševanje ne moremo metati v isti koš. Mestni plakati so bili med prvi- mi zunanjimi mediji, ki so nastali zaradi potrebe po obveščanju. Meščane so že od konca 18. stoletja obveščali o do- gajanju in vabili na dogodke. »Mestni plakat nagovarja iz neposredne bližine, vabi k interakciji, razmisleku in dialo- gu ter z aktualnimi vsebinami soustvarja mestni utrip.« Tomaž Drozg, direktor družbe TAM-TAM in strokovnjak za mestne plakate, ob tem pravi še: »Gre za tvorni element mesta, ki kaže dušo mesta, zaradi prvenstveno lokalnih vsebin pa soustvarja tudi njegovo iden- titeto. Za razliko od ostalih oblik zu- nanjega oglaševanja bo mestni plakat zmeraj našel svoje mesto, ne glede na razpoložljivo infrastrukturo. Ker pa je javni prostor zelo in čedalje bolj občutl- jiv, je izrednega pomena, da pri umeš- čanju mestnega plakata sodeluje tudi prostorska stroka. Zato brošuro ZAPS ocenjujem kot dobro izhodišče za boljše razumevanje interakcije javnega prosto- ra in elementov zunanjega oglaševan- ja.« Aleš Prijon, predsednik Zbornice, dodaja: »Zbornica za arhitekturo in prostor se aktivno vključuje v proble- matiko oglaševanja v javnem prostoru, saj ocenjuje ta segment uporabe javnega prostora, glede na njegovo aktualnost in vizualno moč, za izredno pomembnega. Zato tudi podpiramo projekte, ki pros- tor mestnega oglaševanja obravnavajo tako družbeno aktualno in angažirano, kakor tudi likovno kvalitetno in subtil- no, s poudarjeno kulturno komponen- to. TAM-TAM-ov projekt Plaktivat je recimo primer dobre prakse.« Mestni plakati dokazujejo, da lahko oglaševanje soustvarja javni prostor. Arhitektka Polona Filipič, asistentka na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani za področje arhitekture in urbanizma in projektantka v Studiu Stratum, je povedala: »Funkcionalno so za mestna središča smiselni tipi oglaševanja, kot je mestni plakat, ki so lahko poleg ogla- ševanja izbranih informacij namenjeni tudi izobraževalnim vsebinam, lahko postanejo razstavni panoji ali interaktiv- ni panoji, na katerih lahko tudi meščani puščajo svoje vsebine.« Brošuro lahko preberete na povezavi: http://www.zaps.si/img/admin/ mestni%20plakat%20-%20zgiban- ka%20in%20tekst%20www.pdf Barbara Matijašič Samostojna svetovalka za odnose z jav- nostmi E-pošta: matijasicbarbara@gmail.com Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 169 PRIPRAVA OGLASOV za strokovno izdajo revije Urbani izziv Osnovni tehnični podatki Oblikovani oglasi morajo biti pripravljeni v enem od naslednjih formatov: • TIFF, • PDF/AI (fonti besedil morajo biti pretvorjeni v krivulje). Resolucija gradiva mora biti visoka, najmanj 300 dpi. Gradivo mora biti pripravljeno v črno-beli tehniki. Velikosti in cene oglasov Oglasi so lahko pripravljeni za objavo v živi rob ali znotraj paginacije. Pri pripravi oglasa za objavo v živi rob je treba na vseh stra- neh dodati 3 mm za porezavo, upoštevati pa je treba tudi vezavo revije, zato mora biti odmik besedila vsaj 10 mm od levega roba. Vse objavljene cene oglasov vključujejo DDV in veljajo za objavo znotraj revije, v rubriki, namenjeni za oglaševanje. Cena objave oglasa med prispevki, torej zunaj posebne rubrike za oglaševanje, je višja za 100 %. CELOSTRANSKI OGLAS Velikost: 210 x 297 mm ali 170 x 240 mm Cena: 150 € POLSTRANSKI OGLAS MANJŠI OGLAS Ustrezno pripravljeni oglasi morajo biti poslani najkasneje do 1. julija na elektronski naslov urbani.izziv@uirs.si Naročilnice za objavo oglasov morajo biti poslane po elektronski ali navadni pošti na naslov uredništva: Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Urbani izziv – uredništvo strokovne izdaje, Trnovski pristan 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija. Velikost: 210 x 148 mm ali 170 x 120 mm ali 81 x 240 mm Cena: 100 € Velikost: 81 x 120 mm ali 81 x 60 mm Cena: 50 € Knjiga predstavlja zbirko maket s področja urbanizma in arhitekture, ki jih je Peter Ogorelec izdelal v 60 letih delovanja na področju modelarstva. Založba: Urbanistični inštitut RS, Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Javni sklad za kulturno dejavnost, 2016 Knjigo lahko naročite na spletni strani Urbanističnega inštituta RS, http://www.uirs.si/knjiga?id=74 100 in 1 MAKETA Peter Ogorelec Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017, številka 7 ISSN Tiskana izdaja: 2232-481X UDK/COBISS-ID UDK/: 71/72 COBISS.SI-ID: 16588546 Izdajatelj Urbanistični inštitut Republike Slovenije Odgovorni urednik Igor Bizjak Glavni urednik Boštjan Kerbler Namen Strokovne izdaje revije Urbani izziv so namenjene strokovni obravnavi načrtovanja prostora v Sloveniji. Namen je: • omogočiti najširšemu krogu domačih strokovnjakov objavo stro- kovnih prispevkov o različnih temah na področju prostorskega načrtovanja, • objaviti strokovno vsebino, ki je pomembna za stroko v Sloveniji, • objaviti vsebino, ki služi kot strokovna pomoč vsem akterjem, ki sodelujejo v različnih procesih oz. aktivnostih prostorskega načr- tovanja na vseh ravneh odločanja (lokalni, občinski, regionalni in državni). Pogostnost izhajanja Strokovna izdaja revije Urbani izziv izide enkrat na leto, predvidoma septembra. Pogoj za izdajo sta zadostno število prispevkov in zago- tovljena finančna sredstva. Sestav in jezik V strokovnih izdajah revije Urbani izziv so objavljeni: • strokovni članki (COBISS oznaka 1.04); • drugi prispevki, ki so povezani s prostorskim načrtovanjem v Slo- veniji (na primer predstavitve projektov/nalog/metod in tehnik, poročila, intervjuji, pisma, odzivi, pobude, mnenja itd.); • komercialni oglasi. Vse vsebine v strokovnih izdajah revije Urbani izziv so objavljene v slovenskem jeziku. Priprava prispevkov Za strokovno izdajo revije Urbani izziv ne veljajo enaka navodila za pripravo prispevkov kot za redne številke, ampak poenostavljena. Dostopna so na spletni strani revije. Strokovni članki naj obsegajo do 30.000 znakov s presledki, drugi prispevki pa do 8.000 znakov s presledki. Oddaja prispevkov Prispevki morajo biti oddani do 1. julija. Oddani morajo biti na elek- tronski naslov uredništva. Avtorji morajo jasno navesti, da želijo od- dane prispevke objaviti v strokovni izdaji revije Urbani izziv. Recenziranje, vključenost v podatkovne zbirke in financiranje Prispevki, objavljeni v strokovnih izdajah revije Urbani izziv, niso re- cenzirani. Vključeni so v slovensko podatkovno zbirko COBISS. Na spletni strani revije Urbani izziv so objavljena kazala posebnih izdaj revije, ne pa tudi polna besedila prispevkov. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi pristojno ministrstvo, pod zaporedno številko 595. Strokovne izdaje revije Urbani izziv so v celoti financirane iz sredstev izdajatelja, naročnin in komercialnih oglasov. Naročanje Za naročnino na revijo je treba izpolniti naročilnico, ki je dostopna na spletni strani revije in jo je treba poslati na elektronski naslov uredni- štva. Naročniki strokovnih izdaj prejmejo račun za plačilo naročnine ob izidu strokovne izdaje revije. Naročniki rednih številk revije Urbani izziv prejmejo izvod strokovne izdaje brezplačno. Redakcija Urška Plaznik, Boštjan Kerbler Zasnova naslovnice Igor Bizjak Fotografije na naslovnici Liza Stančič, Luka Verlič, Maja Simoneti, Aleš Mlakar idr., Martin Valinger Sluga, Jaka Korla Prelom in računalniško oblikovanje Demat, d. o. o. Tisk Demat, d. o. o. Naklada 1.000 izvodov Cena izvoda posebne izdaje 5 € (stroški poštnine niso všteti v ceno) Naslov uredništva Urbanistični inštitut Republike Slovenije Urbani izziv – uredništvo strokovne izdaje Trnovski pristan 2 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 420 13 10 Fax: 01 420 13 30 E-pošta: urbani.izziv-strokovni@uirs.si Spletna stran: http://urbani-izziv.uirs.si Uredniški odbor Boštjan Cotič, Barbara Mušič in Ina Šuklje Erjavec (Urbanistični inštitut Republike Slovenije), Lilijana Jankovič Grobelšek (Mestna občina Ljubljana), Jelka Hudoklin (Acer Novo mesto d. o. o.), Aleš Mlakar (Prostorsko načrtovanje Aleš Mlakar s. p.), Aša Rogelj (Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja, Sektor za urbani razvoj in zemljiško politiko), Maja Brusnjak Hrastar (Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora) STROKOVNA IZDAJA 20 17 UR BA NI IZ ZI V, s tr ok ov na iz da ja , 2 01 7