Kniižnica za učence III. mestne deške šole Št. 2,.~ ti° Odel.2 Vred.Jl%~ Naslov : Daroval : l.) Knjiga je last mestne občine ljubljanske. 2.) Varuj jo, ne mali in ne trgaj je ! 3.) Dajaj jo iz rok samo svojim sorodnikom in prednikom, ki so s tabo vred za njo odgovorni ! ,) Zapomni si dobre nauke, ki jih boš bral, in ravnaj se po njih! 1111111 111 l II 111 1111111 l IT )1% 121L111t9111ITIII 11 Kozel . (Glej stran 51 .). Krištofa Smida hrtih pnpov za mladino . Poslovenil I -v rrl sIe. učitelj na kr. Talnici y liju bani . V založbi in. na prodajo pri Janezu Gi o n t i n ij i, knjigarjL Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. I. Solnce. Tihi mrak je legel po vsi zemlji, in bila j e že tema, ko so prišli skrbna mati z otročičema s polja domov. In glej! V hiši na mizi je že gorela luč in se blestela iz ubožne hišice skozi ozka okna. Jurij ee se temu začudi in pravi : « Saj ni bilo nikogar domá ; kdo neki je prižgal luč?» « Kdo drug nego oče,» pravi Jerica ; « prišli so v tem iz mesta domov in si naredili luč v hiši. Mati odpró vrata, otroka stopita v hišo in iščeta očeta. Res jih najdeta v izbi . Drugi dan so bili oče, mati in otroka na travniku, kjer so grabili sená . Nebo je bilo jasno, in solnce je sijalo v čisti svetlobi, kar je otroka zelo veselilo . «Glejta, otroka!» pravijo oče, «včeraj sta précej ugenila, da sem jaz prižgal luč v hiši, poiskala st a me in se razveselila. Ce pa gledata in premišljata to lepo in veličastno luč na nebu, ki se blesti, k&kor bi bila čisto zlató, in siplje ognjene žarke pó e m svetu, ali ne uganeta, kdo je prižgal to luč?'» 4 « Oj, dobro, dobro veva to ! » pravi Jerica; «tO luč na nebu je prižgal Bog. Nobena luč, bodisi še tako majhna, ne prižge se sama, tedaj mora nekdo biti, ki je prižgal tudi solnce . » «Tako je!» vzklikne Jurijče veselo. «Bog je ustvaril solnce, mesec in zvezde ; trava, cvetice , drevesa in karkoli vidimo vse je delo — Njegovih rok!» Nebes in zemlje vsa bli av a Neskončna Stvarniku je slava. 2. Dež. Trgovec, ki je bil v bližnjem mestu na semnji, jezdi proti domu, imajoč polno bisago denarjev pri sebi. Zelo je deževalo, in mož je bil do kož e moker. Nezadovoljen z grdim vremenom, godrnja, da mu je Bog prav sedaj poslal tako grdo vreme . Pot je držala skozi gozd . Kako se ustraši, ko zdajci ugleda pred seboj razbojnika, ki pomeri s puško nanj in — izproži . lzvestno bi bil izgubljen , ali smodnik ia ponvici je bil moker, in puška — ni dala ognja. Trgovec vzpodbode konja in srečno uide razbojniku. Ko je zopet na varnem, reče sam v sebi : «Oj, kako sem bil vender brezumen, da se m godrnjal na slabo vreme in da se nisem udal v voljo božjo! Če bi bilo nebó lepo in jasno, zrak čist i n suh, izvestno bi sedaj ležal mrtev v krvi in zama n bi me pričakovali domá otroci. Dež, zaradi katerega sem bil toliko nejevoljen, otél mi je življenje i n imenje. Nikoli ne bodem pozabil modrega izreka, ki pravi : Kar Bog nam pošlje, slabo ni, Četudi se nam napak zdi .» 3. Sonce in dež. «Oj, da bi zmiraj solnce sijalo !» rekli so otroci nekega dné, ko je bilo prav žalostno viharno in deževno vreme . In res ; ta želja se je otrokom kaj skoro izpolnila . Več mesecev ni bilo videti ni oblačka na nebu. Vročina in dolga suša je naredil a veliko kvare po njivah in poljih. Po vrtih so zvenele cvetice in zeli ; a lan, katerega so se pridn a dekleta zeló veselila, bil je komaj po prstu dolg. «Ali vidite sedaj, otroci ,» rekó mati, « da je dež prav takti potreben kakor solnce? Učite se i z te modre naredbe božje sveto resnico, da bi tudi za nas ljudi ne bilo dobro, če bi imeli zmiraj vesele dneve. Tudi žalostne dni moramo prebiti, da bodemo kdaj dobri in veljavni ljudjé. » Solnee, dež in hud vihar, Radost, Žal je božji dar. 6 4. Huda ura. Fral?ee, deček iz mesta, je nabiral v gozd u maline. Ze se je vračal domov, kar je nastala hud a ura. Debeli, črni oblaki se privlek~, strašen veter se vzdigne, ploha se vlije, grmi in bliska se na vse križe . Franceta obide strah. Da bi ne bil premoker, stopi naglo v otlino starega hrasta, nevedé, da v visoko drevje rado trešči . — Ko France ves prestrašen stoji. v otlini in glasno moli, zasliši zdajci glas iz dalje: «France! France! Pojdi, pojdi brž France hitro zleze iz hrastovega dupla, in glej, v tem hipu trešči v hrast, da se razkolje od vrha do tal, in strašno zagrmi.. Zemlja se strese pod dečkovimi. nogami in zazdi se mu, kakor bi stal ves v plamenu. A nič žalega se mu ni zgodilo. Hvaležno povzdigne roke k nebu in moli: «O Bog moj! To je bil Tvoj glas iz nebes! Ti si me otél! Tebi, dobri Bog, bodi čast in hvala! » Toda euj! — Prvi glas se zopet zasliši: «France ! France! Kje si. vender, da me ne slišiš?» Sedaj šele ugleda Franeek kraetieo, ki ga je klicala . Hitro steče k nji in reče : << Tukaj sem! Kaj mi hočete, soseda?»Kmetica odgovori: « Nisem ne kliealh tebe, ampak le našega Franceta, ki je t4,m pri potoku pasel gosi in se je baje tukaj nekje skril hudetn.0 vremenu. Glej ga no prav sedaj leze tam izza grmovja!» 7 France, deček iz mesta, pripoveduje, kakó j e imel njen glas za božji glas ter mislil, da ga klič e Bog sam. Kmetica pa reče pobožno s sklenjenim i rokami : «Dete moje ljubo! Nič menj ne zahvali Bogá za to! Glas je bil res iz ust preproste kmetske ženice a nog je naklonil tako da sem glasno klicala in ravno tvoje imé, ne da bi bila kaj vedela o tebi. . Bog in nihče drug te ni rešil velike nevarnosti, v kateri si bil. » «Da, dá !> reče France solznih očij, «Bog j e porabil vaš glas, da me je otél. Klicali ste vi, a pomoč je bila venderle od Bogá, zakaj : Sama po sebi pomoč ne pride, Vse se po volji božji izide . » 5. Božja mavrica. Po veliki nevihti se je prikazala na neb u prekrasna božja mavrica. Janezek je ravno gledal pri oknu in veselo zaklical : «Oj, taká lepih barev nisem videl še nikoli! Kakó čudno se spuščajo tam pri stari vrbi doli na zemljo! lzvestno se vsi list k na drevesi blesté od prelepih barev . Hitro grm tja, da si jih naberem in napolnim svoje Školjke ' ž njimi. » To rekši steče k staremu. drevesu. Ali kak se začudi, ko ne vidi nič drugega nego le de' . Ves moker se vrne domov in pripoveduje očetu vso to dogodbo. Oče se mu nasmejejo, rekoč : «Te barve, ljub i moj, ne dadó se spraviti v nikakeršne skoljke ; nam se le takó zdi da so deževne kapljice po 9 barvane, a to naredi solnce, ki jih obseva. Tako je, ljubček moj, tudi s častjó in slavo tega svetá ; zdi se nam, da je nekaj, pa je le prazna senca. » Naj te ne vara lesk svet Ki prave rádosti ne dá. 6. Zaklad božje mavrice. Lenka je nekega pomladnega deževnega dné gledala pri oknu. Ko dež prestane, ugleda mavric o in se zelo začudi nje prelepim barvam. «Ljuba mati, » reče za nekaj časa, «ljudjé pravijo, da iz božje mavrice vselej pade na zemljo zaklad, katereg a pa najdejo le taki otroci, ki so bili porojeni v nedeljo — tedaj sosebno srečni . Ali je to res? Kdo pa so taki otroci ? » Mati odgovoré : « Seveda je mnogo zakladov nebeških, katerim se nič ne dá primerjati na svetu . Ni pa res, da so srečni le tisti, ki so porojeni v nedeljo. Taki ljudjé, kateri najdejo nebeške zaklade , so pobožni in se vedejo povsod taká lepo, kako r ob nedeljah v cerkvi. Bodi tedaj tudi ti taka, pa gotovo najdeš nebeške zaklade . » Lenka je bila vsak dan pobožnejša in boljša , pa tudi zadovoljnejša in veselejša . Ko se je pozneje zopet prikazala mavrica na nebu, rekli so mati : 10 «No, Lenka, ali ne greš iskat zakladov božj e mavrice? » «Oh, ljuba mati,» odgovori jim Lenka, «bila sem takrat še brezpametno dete, ko sem vas to vprašala . Sedaj šele umejem vaše besede. Vi ste mislili na, boljši in dražji zaklad,-nego je zlati . » «Res je, » odgovoré mati. «Zaklad, katerega sem mislila in ki je nad vse bogastvo tega svetá, to je le prava človeška sreča. Mi je iščemo zaman v zunanjem svetu ; najdemo jo le v pobožnem , dobrem in čistem srci . Kdor ima dobro in čisto sreé, Sreča najboljša tu čaka ga že . 7. Odmev. Jurijče ni še nič vedel o odmevu . Nekega dné skače po zeleni livadi in zakliče : «Ho, hóp!» In préeej zasliši iz bližnjega gozdiča prav takó : «Ho, 114) !» Jurijče se temu zeló začudi in zakliče : «He, hej! Kdo si?» Glas se zopet prav takó zasliši : héj!Ido si?» Jurijče zakliče : «Ti si brezumneži ! » In — «Ti si brezumnež! » jekne zopet iz gozda. Jurijče, nejevoljen zaradi tega, ponavlja še več grdih imen, ki se mu pa vse vrnejo iz gozda . Misli si, da se drug deček šali ž njim . Po vsem gozd u ga išče, da bi se mu osvetil, pa ne najde nikogar . Domov prišedši, potoži materi, da je v gozdu , skrit hudoben deček, kateri ga je z raznimi psovkami zeló razžalil. Mati odgovoré : «Jurijee, to pot si izdal samega sebe. Slišal nisi nič drugega nego odmev svojih besed. Ako bi bil klical prijazne besede v gozd, prijazne besede bi bil tudi sliša l iz gozda. Glej ! Prav tako je tudi v našem vsakdanjem življenji. Vedenje drugih Ijudij proti nam j e večinoma le odmev našega vedenja proti njim . Ako smo mi prijazni proti drugim ljudem, tedaj so tudi oni prijazni proti nam. Ako smo pa mi proti drugim neprijazni, surovi in neotesani, ne smemo pričakovati boljšega od drugih. . » Kakor kličeš v gaj, Glasi se nazaj . 8. Studenec. Vročega poletnega dné je šel Blažek na polje . Lica so mu žarela od vročine, in žeja ga je mučila . V hladni senci pod košatim hrastom ugleda studenec, izvirajoč izpod pečine. Voda je bila čista kakor ribje oko in mrzla kakor led . Blažek je dobro vedel, da se ne smé piti, kadar je človek vroč in razgret. Ker se je pa mislil sam dosti modrega in pametnega, ni se kij 12 brigal za to svarilo. Gré k studencu in se naglo napije mrzle vode. Ali skoro mu pride slabo, in ves omamljen se zgrudi na zemljo. Bolan prileze domov, in nevarna mrzlica se ga prime. «Joj !» vzdihuje Blažek v postelji, «kdo bi si bil mislil, da je v onem čistem studenci takó hu d strup ! » Blažkov oče pa reko : « Čisti studenec ni prav nič kriv tvoje bolezni, zakrivila jo je le tvoja svoje glavost in nestrpnost. » Kdor naúkov ne spoštuje , Zdravje svoje zametuje . 9. Zemlja zrak, voda in ogenj. «Jaz bodem vrtnar,‘» reče Lipe, ko je imel štirinajst let in bi se moral iti rokodelstva učit . «Kakó lepo je vedno živeti med zelenimi rastlinami in dehtečimi cveticami ! » - A ne dolgo, in Lipe pride, domov ter potoži, kakó se mora vedn o k zemlji pripogibati in po tleh plaziti ; hrbet in kolena ga že bolé, zató se je pa tudi vrtnarstv a že naveličal in poskusil bode rajši kaj drugega . «Ahá, že vem,» pravi Lipe, «lovec bodem . Oj, kako prijetno je življenje v zelenem senčnate m gozdu!» — Pa kmalu pride Lipe zopet domov in 13 potoži, da ne more prenašati zgodnjega zraka kateri mu zdaj vlažno, zdaj megleno, zdaj zopet ostro in mrzlo brije pod nos . «Zdaj-le mi je nekaj pravega prišlo v glavo, » reče Lipe. «Ribič bodem. Po hitri bistri reki v lahkem čolničku se voziti in polne mreže rib iz vode vlačiti, to je izvestno prijetno in veselo življenj e.» Pa tudi to veselje ne traja dolgo. «Lepo rokodelstvo t0,» reče Lipe, «ko je človek vedno ves moker in umazan! Vode mi je že do glave dosti. » Napósled hoče biti kuhar . «Kuharju,» misl i si, «morajo vrtnar, lovec in ribič prinašati vse, kar si trudoma pridobi vsak ; vrhu tega kuhar nikol i ni brez dobrih jedil . » — No, za nekoliko dnij je bil Lipe zopet domá in je tožil : «Vse bi še človek prebil, ko bi le ognja ne bilo. Kadarkoli stojim pri ognjišči, kjer poka in plapol á ogenj, zdi se mi, kakor bi se zdajci raztopil o d vročine . » Toda oče niso več pripustili, da bi si Lip e še dalje prebiral rokodelstva ; rekli o resnobno : «Ako hočeš zadovoljno živeti, moraš tudi prenašati težave. Kdor bi se hotel izogniti vsem neugodnostim in težavam človeškega življenja, moral bi iz tega sveta. Misli večkrat le na . dobro, kater o ima gotovo vsak stan, pa bodeš lahko premagova l vse težave .» 14 Lipe je slušal očeta, in ko so drugi ljudj é večkrat tožili o tem ali onem, tolažil jih je, rekoč : «Jaz sem poskusil, kaj se pravi : Česar nimaš, tega si ne smeš želeti , To uživaj, kar ti Bog daruje ; V vsakem stanu mora človek potrpeti , Onkraj groba pravi mir kraljuje . » 10. Cvetice. Mihec se ustavi na vrtu pred rožnim grmo m in reče svojima sestricama : «Roža je pač najlepša cvetica !» - Mafijca reče : << Saj je tudi lilija takisto lepa kakor roža. Meni te dve cvetici najbolj ugajata ; vse druge so malo vredne. - Anica reče : «Kaj še! Vijolice so najlepše! Ali jih nismo spomladi najrajši trgali ? Mati, ki so slišali ta razgovor, reko : «Vse tri cvetice, o katerih ste govorili, so podobe tre h lepih krepostij . Modra vijolica je podoba ponižnosti, bela lilija nedolžnosti, in rdeča roža vas opominja dobrega sreá ter vam pravi : Srcé vaše naj plamti v ljubezni do predobrega nebeškega Očeta. » Ponižnost, nedolžnost, dobrota src i Med vsemi bogastvi še največ veljá. 15 11 . Jagode. I. Star vojak z leseno nogo pride v vas. Ondu nanagloma zboli. Siromak ne mor e dalje. Ostane pr i nekem kmetu ter leži zunaj v skednji na slami, kjer se mu godi prav slabo. Sosedova Jerica je bila ubožna, pa bogoljubna in milosrčna deklica. V srcé se ji zasmili bolni vojak . Vsak dan pride k njemu in ga vpraša, ali čes a potrebuje, da b i mu postregla. Kar je mogla, p rinesla mu je 16 in mu tudi vsak dan podarila po jedno desetico . Poštenega vojaka je to zeló skrbelo ; mislil si je : «Kje neki, tako dekletce jemlje toliko denarja? » Nekega dné, ko Jerica zopet pride k njemu in mu potisne v roko srebrno desetico, nagovori jo vojak prijazno : Nekega dné primeta ubogega petelina in ga ubijeta. Toda gospodinja, ki je bila zelá stara in se je zmiraj vzbudila prav zgodaj, sedaj ni vedela, koliko je ura . Zategadeljje svoji dekli odsihdob budila še bolj zgodaj neg o prej, časih celó opolnoči . Udor malega ne potrpi , Se večje zlo ga v pest dobi . 34. Jerebičino gnezdo. Na njivi blizu gozda najdeta dva dečka jerebičino gnezdo. Jerebico, ki je ravno sedela na jajcih, paglavca urno ujameta. «Ali veš kaj?» reče starejši, evzemi ti jajca , a moja bodi jerebica . Saj so jajca vredna prav toliko kakor starka.» — «No, če je res taka,» odgovori mlajši, «daj pa ti meni jerebico, in tvoja naj bodo jajca. Začneta se prepirati in naposled se spopadeta . Ko se rujeta, uide starejšemu jerebica a mlajši 41 nehoté pohodi jajca. Sedaj, ko nimata oba nič, rečeta : ,Prav pravijo oče, ki so nama večkrat dejali: Bolje je jajca imeti Kot videti starko leteti. » 35. Ptice pevke. Okolo prijazne vasi je bilo vse polno najlepšega sadnega drevja. Drevesa so spomladi cvetela in daleč okrog sipala prijetno vonjavo . Po vejah in grmovji so gnezdili veseli ptički, prepevaje sladke pesence od jutra do večera . Jeseni pa je bilo vse drevje polno rdečih jabolk, hrušek , češpelj in sliv. Bili so pa v tisti vasi nekateri hudobni otroci ki so začeli preganjati ljube ptičke, razdirati gnezda in pobirati mladiče. Uboge živalice so bile vse preplašene in so odšle s tega nemirnega kraja . Nobene ptičice ni bilo več slišati niti po vrtéh niti v vsi okolici. Vse je bilo tiho in žalostno . Namesto ljubih ptičkov pa so prišle škodljive gosenice in drugi požrešni mrčesi, ki so požrli cvetje in perje. Drevesa so stala gola kakor pozimi ; a hudobni otroci, ki so prej vsako leto dobival i obilo sladkega sadja, postopali so sedaj žalostn o okrog praznega drevja in niso im.eli kaj dejati v 42 usta . Dobri ptički, ki so jih pregnali hudobni otroci, pobirali so prej po drevesih škodljivi merčes , da je drevje lepo raslo, cvetelo in rodilo . Če ptičke preženeš in gnezda razdene§, Se petje in sadje od sebe preženeš. 36. Strnadi. Dva otroka iz vasi sta šla o hudem zimskem času v bližnji mlin in sta nesla vsak vrečico žita na glavi. Ko gresta mimo mlinarjevega vrta, zapazita nekoliko lačnih strnadov na grmovji, z ivjem posutim . Bertiei se zasmilijo uboge živalice. Razveže vrečico in jim vrže pest žita. Njen brat Robert jo okrega in ji reče : «Le počakaj, dobrosrčna neumnica! V tvoji vrečici bod e gotovo menj moke, pa te bodo mati kaznovali ! » Berta se prestraši in reče : «Saj bi res ne bila smela storiti tega. No, morebiti da mi mati vender oprosté mojo dobrosrčnost, a Bog nas lahko tudi drugače blagoslovi za to . Ko sta otroka zopet prišla v mlin po moko , glej, bilo je v vrečici dobrosrčne Bertice še jedenkrat toliko moke kakor v Robertovi . Robert se začudi, a Berta že skoro verjame, da je to poseben čudež. 43 Dobri mlinar pa, ki je takrat poslušal njiju razgovor pri grmu, reče Berti : «Tvoja dobrosrčnost proti lačnim ptičicam mi je takó ugajala, da sem ti nameril dvakrat toliko moke. Pa čeravno sem jaz dejal moko v to vrečico, ven der je to božji blagoslov, s katerim je Bog plačal tvoj e dobro srcé. » Kdor je dobrega srcá , Bog svoj blagoslov mu dá . 37. Senica. 49 41. Kravji zvonec. Blažek, kmetski deček, je pasel krave v gozdu . Vsaka krava je imela zvonec, a najlepša krava j e imela najlepši zvonec . Nekega dné pride po gozdu tujec in reče : «To je res lep zvonec ; koliko neki veljá? » «Jeden goldinar !» odgovori Blažek hitro . Otroci pa pravijo: «Saj plešejo tudi drugi ljudjé . Oče jim odgovoré: «Res je, da drugi plešejo, pa si tudi poškodujejo zdravje, življenje, čast in nedolžnost. Ali hočete posnemati take? Saj vende r ne bodete kakor ovce, katere, če jedna pade v jamo, vse poskačejo za njo? Pa jim zató tudi pravit e neumne živali. Človek, ki greši samó zató ker vidi druge, ni nič modrejši od ovac. Pregrehi ne smemo kar nič privoliti, Če neverno duše, telesa zgubit, 43. Kozel. Gospa Cvetičeva je stanovala v lepi hiši . Nekega jutra reče dekli : «Micika, sedaj grem v cerkev. Kadar poj deš po vodo ali na vrt po zelenjavo, vselej zapri vrata . To sem ti rekla že večkrat, pa mislim, da me bodeš tudi slušala. Lahko bi se kdo priplazil v sobo in napravil káj škode. > 4* 52 Ko gospá odide, pospravi Micika sobe, pote m gre k studencu in res že zopet pusti vrata odprta. « Saj ni nikjer na vsi cesti nobenega člo veka, » misli si in se posmehuje skrbnosti svoje gospé. Micika tedaj odide k studencu in tam pokraml'á z drugo deklo — v tem pa pride kozel do vrat , skoči čez stopnice ter se privleče v gospejino sobo . V sobi je viselo veliko zrcalo skoro do tal v lepem zlatem okviru. Kozel se ugleda v zrcalu in misli, da je to drug kozel, pa mu skakaje zagrozi z rogmi. Kozel v zrcalu sevé naredi tud i takó, in zdajci skoči štirinogi gost na predrznega kozla v zrcalu ter ga sune takó močno z rogmi, da se zrcalo razdrobi na tisoč koscev . (Glej podob o spredi.) Micika s škafom na glavi pride ravno do vrat , ko zasliši žvenketanje razbitega stekla v sobi. Ko vidi, kaj se je zgodilo, ne ve od strahú, kaj bi storila. V naglici zgrabi za šibo in udriha po sirotne m kozlu, da je joj. — Toda zrcalo vender ni bilo več celo. Ko pride gospá iz cerkve domov in ugled a razbito zrcalo, précej zapodi neposlušno deklo iz hiše ter ji ne dá nobenega krajcarja za postrežbo. Odsihdob ni Micika v novi službi nikoli več pustila odprtih vrat. Pri nji se je tedaj uresničil pregovor : Svoja škoda ga zmodri., Komur do svarila ni . 53 44. Jelen. Janezek je bil še otrok, ko so mu očeta , gozdarja v Rakovniku, ubili tatovi . Mati so Janezka vzgojili, kakor so najbolj mogli, in če z dvajset let je Janezek, izučivši se gozdarstva, nastopil očetovo službo. Nekega dné gré Janez z drugimi lovci, svojimi tovariši, na lov . Ko ustreli za nekim jelenom, katerega pa ne zadene, zasliši se iz grmovja žalosten glas : «Joj meni, zadet sem ! » Janez odhiti h grmovju in ugleda starega človeka, ki se zvija v krvi. Hitro se vsi zber6 okolo umirajočega. Janez pa poklekne predenj, objemlje ga in s solzami v očéh prosi oprostila ter zagotavlja, da ga ni videl. Umirajoči mu reče : «Nikar me ne prósi oprostila. Cesar doslej ni vedela živa duša, hočem ti odkritosrčno razodeti . Jaz sem namreč tisti gozdn i tat, ki je ustrelil tvojega očeta. Prav pod tem hrastom je napojila njegova kri zemljo, in ti si sedajnehoté na ravno tem kraji maščeval svojega očeta ! » «Bog je pravičen !» vzdihne še jedenkrat i n umrje. Groza izpreleti vse, in jeden izmed njih reče : «Hudodelnik se ne skrije, Božja roka ga ubije.» 54 45. Volk. Jakob, grd lažnivec, je pasel ovce blizu velikega gozda. Nekega dné si izmisli malopridn o šalo in začne vpiti na ves glas : «Volk gré! Volk gré ! Na njegovo vpitje prihité ljudjé iz bližnje vas i s koli, vilami in sekirami volka ubijat . Ker pa ne najdejo volka, vrnejo se domov ; a Jakob se jim skrivoma prav debelo smeje v pest . Drugi dan Jakob zopet kriči na vse grlo : «Volk! Volk !» Ljudjé zopet pridejo, pa jih. ni več toliko kakor prejšnji dan. Videč, da ni o volku ni duha ni sluha, razidejo se nevoljni domov, a Jakob se jim smeje in se od veselja bije po kolenih . Tretji dan pa volk res pride. Jakob se na vso moč dere : «Joj, pomagajte! Volk, volk ! » Toda sedaj ni živega človeka, da bi mu pomagal. Volk plane med čedo, podavi mnogo ovac i n med njimi tudi najlepše jagnje, katero je imel Jakob najrajši. Kdor se enkrat v laži vjame , Nihče več mu ne verjame . 46. Opica. Bogat skopec, ki ni nikoli ničesar dal siromakom, imel je za kratek čas opico, katero j e mislil prodati veliko draže, nego jo je bil kupil . 55 Nekega dné odide trdo srčnež z doma. Opica pride do skrinje, polne denarja, in meče polne pesti srebru in zlatá skozi okno na ulice. Skoro je bilo ljudij n a kupe pod oknom ; ruvali in tepli so se za denar, pa g a tudi marljivo pobirali, kolikor so mogli . Ko je skrinja skoro že prazna, pride skopec domov in vidi, kaj se je zgodilo . «Oj, ti grda in neumna žival!» zavpije in že od daleč s pestj ó žuga neporedni opici . Sosed pa mu reče : «Nikar se ne huduj ! Brezumno je sicer denarje lučati skozi okno, pa tudi nič pametnejši ni, kdor jih drži v skrinji zaprte ter se ž njimi ne okoristi. » Blagost njemu, kdor denar imá , Da ga lahko tudi drugim dá . 47. Lev. Suž'enj, ki je pobegnil svojemu gospodarju , bil je ujet in obsojen na smrt. Prignali so ga na velik trg, okolo katerega je bil visok zid, in 56 so spustili strašnega leva nanj, da ga raztrga . Tisoč in tisoč ljudij je gledalo ta žalostni prizor. Lev plane ves razdražen na ubogega sužnja , ali ko pride do njega, naglo se — ustavi, miga z repom, vesel skače okolo njega ter mu liže roke . Ljudjé se seveda zeló zavzamejo in vprašaj o sužnja, kakó je vender to, da mu je lev tak ó prijazen. Suženj pripoveduje : «Ko sem pobegnil gospodarju, skril sem se v gozdu v veliko špiljo (luknjo) . K meni pride ta lev, zvija se in tuli in mi po 57 kaže trn v nogi. Izderem mu trn in odsihdob mi je prinašal vsak dan divjačine, in prav zadovoljn o sva živela v špilji. Pri zadnjem lovu sva bila ločena in oba ujeta, a dobra zver se sedaj raduje , da me je zopet našla . Ta povest o hvaležnosti dobročutne žival i gane ljudstvo, in jednoglasno zakliče vse : reče kmetič, «do jednega žeblja mi ni toliko ; jeden več ali menj to j e pač jedno. » Reče in odjezdi . 83 Ni pa še minilo pol ure, in konj izgubi podkovo. «Ce bi bil kovač blizu, dal bi konja podkovati,» misli si kmetič, «pa ker ga ni, pojde nekaj časa tudi s tremi podkovami. - Toda ni bilo tak& Konj se na kameniti cesti omare kopit o in jame šepati. Skoro potem skočita iz gozda dva razbojnika, da bi ga oplenila . Na šepavem konj i jima kmetič ni mogel uiti, in razbojnika sta mu vzela konja, vso opravo, sedlo in torbo . Nikoli bi si » ne bil mislil kej takega,» reče kmetič, «da bi zaradi, jednega žeblja izgubil konj a in vse potno blag& » Ves pobit in žalosten pride peš domov. Večkrat je potem ponavljal svojim otrokom pregovor : Nemarnost v neznatnih rečéh Pripravi te v škodo in greh . 72. V zlogi je moč . Oče so imeli sedem sinov, ki so se večkrat prepirali in zató tudi zanemarjali svoja dela . Ne kateri hudobni ljudjé so ta prepir obračali v svoj o korist, da bi sinovom po očetovi smrti vzeli pre moženje . Zategadelj pokliče nekega dné pošteni starček vseh sedem sinov, pokaže jim sedem čvrsto pove 6* 84 zanih paličic in jim reče : «Tistemu izmed' vas, kdor prelomi ta snopič paličic, dam sto srebrnjakov. Sinovi drug za drugim napenjajo svoje moči in poskušajo prelomiti trdo povezane paličice, pa zastonj je ves njih trud. Vsak pravi : «Ljubi oče, to nikakor ni mogoče . » «Pa vender ni nič, ložjega negoli to,» rekó *oče. Razvežejo snopič in prelomijo vsako palic o posebe brez najmanjšega truda. «Sevé,» rekó sinovi, «takó je pač lahko — takó bi jih prelomi l tudi vsak otrok . Oče pa pravijo : « Glejte, prav takó kakor s temi palicami je tudi z vami, ljubi sinovi! Dokler bodete zložni, ne premaga vas nihče. Ako pa bodete nezložni, zgodi se vam kakor tem palicam. Zloga jači, Nezloga tlači . 73. Košček palice . Pošten listonoša, ki je pozimi nesel veliko denarja v neko vas, bil je napaden, oplenjen i n ubit. Truplo so našli pozneje v snegu, ki je bil okrog in okrog poškropljen s krvjó . Sodnik je šel še tisto noč na kraj umorstva, da bi si ob zažganih plamenicah ogledal mesto, kjer je bil pošteni listo 85 noša ubit. Ko pride tja, ugleda na tleh košček palice, katerega pobere in skrivoma vtakne v žep. Ko pride drugo jutro v urad, zapazi ves prestrašen, da je na palici uradnega sluge, ki je stala v kotu za vrati, košček odbit. Res se je najdeni košček popolnoma prilegal tej palici na odkrhnjeno mesto. Sodnik précej zapové, naj se ubijalec zgrabi, uklene in vrže v ječo. Iz prva je hudobnež trdovratno tajil hudo delstvo, toda (Sni košček lesá je jasno pričal o njegovem zločinstvu. Naposled prebledi in razodene resnico. Vedel je namreč, da ima uradni listonoš a mnogo denarja s seboj, in želja po denarji ga je nagnala k temu groznemu činu . Povezka z denarjem ubijalec še odprl ni, ampak ga je skril v drvarnico med drva ter še videl ni denarja, zaradi katerega je umoril dobrega i n poštenega človeka. Vpričo velike množice je moral sramotno umreti. Vsakdo se je čudil, da taki neznatna stvarica, kakor je košček palice, odkrije grozovito umorstvo. Večkrat strašne hudobij e Kakšna majhna reč odkrije. 86 74. Stara vrv. Beraška dečka, Vid in Lovro, najdeta na cest i staro vrv. Oba bi jo rada imela. Trgata in prepirata se zanjo, da se vse praši. Vid jo drži za eden konec, a Lovro jo vleče za drugi ; drug j drugemu jo hočeta siloma vzeti iz rok . Zdajci se pretrga vrv in oba padeta v blato . Nekdo, ki gre ravno mimo, reče jima : « Takó se godi svojeglavim prepiralcem! Zaradi majhne stvari vpijejo in se spró, in kaj dobé naposled ? Nič drugega, nego da se osramoté, kakor sta se sedaj vidva, ki sta padla v blato . Boljša kratka sprava Mimo dolge pravde . 75. Suhljad in slama. Ubožna vdova se vrne ne ega večera s svojima sinovoma iz gozda, kjer j nabirala suhljad . Mati so nesli na glavi veliko, vsak deček pa majhno butaro suhega šibovja, povezanega s slamo. Spotoma srečajo bogatega trgovca iz mest a in ga naprosijo miloščine. Bogatin pa reče vdovi : «Vam pač ni treba beračiti. Dajte mi oba dečka pa ju naučim, kakó se od suhljadi In slame nareja zlató . 8'7 Mati tega neeejo verjeti, ali trgovec jih zagotovi, da je govoril resnico. Naposled privolijo , in trgovec dá jednega sina učit se plesti košarice, a drugega slamnike. Cez tri leta se sinova vrneta k ubogi materi ter neutrudno delata jerbase in najlepše slamnik e vse to blagá oddajata trgovcu. Nekega dné stopi trgovec v njih izbo, plača jima prejeto blagá s samimi cekini ter nasmehoma reče vdovi : «Je li, da sem govoril prav in ostal mož beseda? » S pošteno in pridno rok á Od slame se dela zlat& 7 . Semenj. Bogata gospa na kmetih ni imela otrdk in je želela vzeti marljivo in lepovedno deklico iz mesta od svojega sorodstva v varstvo in oskrbo vanje. Zatá je šla nekega dné v mesto. No, komaj se je zvedelo, zakaj je prišla, brž je priteklo ne , koliko deklic, ki so se ji priporočale in se hvalile, da so ji v rodu. G-ospá jih najprej mirno posluša, potem pa dá vsaki nekoliko denarja, rekoč : «Danes je semenj v mestu ; pojdite in kupite si vsaka, kar vam j e najbolj všeč ; potem pa pridite zopet k menida mi pokažete, kaj ste si kupile . 88 Deklice brž odidejo in se vrnejo vse vesele. Do malega vse prinesi lepih pisanih trakov, svilnati h podvez, bliščečih bucik, na vrvico nabranih biserov, prstanov in drugega takega lepotičja ter se hvalijo z nakupljenim nakitom. Le jelna, in to je bila ubožna Francika, ni imela ničesar tega, ampak si je kupila molitveno knjižnico in nekaj blag á za šivanje . To je bilo bogati gospé zelá všeč. Prijela je Franciko za roko in ji prijazno rekla : «To mi j e jako všeč, da takó mlada že misliš na Bogá in na delo. Tvoje prijateljice denarja niso obrnile dobro ; pokazale so, da jim je več za nečimerno lišpanj e nego za pobožnost in delo. Ti bodeš tedaj od dane s moja! Ostani tudi odslej dobra in pobožna, p a bodeš tudi zmiraj pridna ; ljubi Bog bode vedn o s teboj, in njegov blagoslov te bode spremlja l povsod. Kdor rad moli, pridno dela , Sreča bode mu cvetela . 77. Grad in koča. Gospodičina Jelica je prebivala v zalem gradu ; zelá se je ponašala s svojim stanom in bogastvom . Nekega dné pride k nji Marica, hči ubožneg a zidarja, in ji reče : «Moj oče ležé na smrtni. 89 postelji in vas lepó prosijo, da bi prišli k njim ; nekaj važnega vam imajo povedati. » Gospodičina se ji posmehne in reče : «No, to mora biti kaj posebnega, kar bi takó ubožen človek govoril z menoj! Le pojdi, odkcrd.er si prišla ; v vaši koči nimam posla . » Nekoliko pozneje pride Marica zopet in reče vsa zasopla : «Lju.ba gospodičina, pojdite hitro k mojemu očetu! Vaša rajna mati je ukazala o b vojski zazidati veliko srebrá in zlatá ter je mojemu očetu naročila, da tega ne povedó živi duši nego le vam, ko bodete imeli dvajset let. A sedaj so moj oče že blizu smrti, ne morejo več čakati, zat o vas kličejo k sebi. » Jelica steče, kolikor le more, k Maričinem u očetu. Ali ko stopi v kočo, bil je dobri in pošteni človek že mrtev . Od strahú in jeze ni znala kaj začeti ; večkra t je dala zidovje svojega gradu razkopati, sedaj tu, sedaj tam, pa zastonj — o zakladu ni bilo ni duha ni sluha. Oj, kakó se je sedaj kesala, da je s pre vzetnostjo takó poštenega človeka razžalila še v zadnjih trenutkih njegovega življenja in sama sebi pogubila veliko premoženje! Najsi je bil to ke s le zaradi svoje škode, vender je Jelica spoznala resnico pregovora : Prevzetnost in trdo srce Sta tebi in drugim v gorje. 90 78. Moleči otrok. Zapuščena vdova je imela petero otrok, ki jih je redila jako težko . Nekega jutra jim reče : «Ljubi otročiči! Danes vam nimam ničesar dati za zajutrek. Nimam ne kruha ne moke, še ubogega jajca nimam pri hiši! Prosite ljubega Bogá, da se vas usmili; bogat je in mogočen, pa je tudi sam rekel: Prosite me, kadar ste v potrebi, in ra d vam pomorem . Jožek, ki je imel komaj šest let, odide žaloste n in tešč v šolo. Mimo cerkve gredé, vidi, , da so vrata odprta. Hitro stopi v cerkev in poklekn e pred véliki oltar. Misleč, da ni nikogar v cerkvi , moli na glas : «Ljubi nebeški oče, mi otroci nimamo nič jesti! Naša dobra mamica, nima ne kruha ne moke, še ubogega jajca ni več pri hiši . Lepo prosim, pomagaj nam v tej veliki potrebi in daj nam jesti, da ne bodemo z materjo vred trpeli lakote. Saj si zadosti bogat in mogočen ; lahko tedaj pomagaš, kar si nam tudi obljubil, ako Te prosimo ! Tako je molil Jožek v otroški preprostosti . Potem odide v šolo, trdno zaupaje v pomoč božjo. — Ko pride iz šole domov, ugleda na mizi velik hleb belega kruha, veliko skledo moke in poln o košaro jajec. «Bogú bodi hvala!» zakliče veselo, «Bog je uslišal mojo molitev! Je li, draga mamica , to vse vam je prinesel angelj skozi okno?» 91 « Tega ravno ne » reká mati, « ali Bog j e vender uslišal tvojo molitev. Ko si molil pred oltarjem in mislil, da te nihče ne vidi, klečala j e gospá županja.. v svoji zaslonjeni klopi. Ti je nisi mogel videti, al ona te je videla in je slišala tvoj o glasno molitvico ; zato nam je poslala vse to. Ona je bila tedaj tisti angelj, po katerem nam j e Bog pomagal v veliki potrebi . Otroci, zahvalite ljubega Bogá, bodite veseli in ne zabite lepega izreka : K Bogu kliči v vsaki sili, On povsod se te usmili. » 79. Dvornik. Mlad dvornik, po imeni Davorin, je bil v sprednji kraljevski sobi na ponoeni straži . Kralj to noč ni mogel spati ; pozvonil je in ukazal strežniku naj mu prinese kako knjigo . Ali Davorin je trdo zaspal in ni slišal zvonjenja. Kralj pozvoni večkrat in močneje, pa vse zastonj. Naposled vstane in gré sam iz spalnice v sprednjo sobo . Dvornik je seclel za mizo in trdno spal ; zraven njega je gorela sveča in pred njim je ležal list ki še ni bil dovršen. 92 Kralj vzame list in ga prečita : «Ljuba mati ! Nocoj je že tretja noč, odkar sem namesto drugi h dvorskih čuvarjev prevzel stražo . Skoro da ne prebijem več. Vesel me pa vender, da sem si zatá v nekaj tednih zaslužil deset tolarjev, katere vam tukaj pošiljam, da si ž njimi pomagate v potrebi . Ta otroška ljubezen je kralju zelo ugajala. Takoj prinese nekoliko zlatov in jih dobrem u sinu vtakne žep. Bil je namreč prepričan, da Davorin ta dar pošlje materi. Nató zopet odide v spalnico. Ko se Davorin prebudi in najde žepu 91. jcožr. Dva dečka iz mesta zaideta v strahovite m gozdu ter ostaneta v samotni krčmi čez noč . Okolo polnoči zaslišita govorjenje v bližnj i sobici. Oba nastavita ušesa in začujeta prav razločno te-le besede : «Zena, jutri pa le na vse zgodaj zakuri pod kotel, da zakoljem ona tepca iz mesta. Dečka obide smrtni strah. Sama ne vesta, kaj bi začela. «Moj Bog, » vzdihneta, «ta krčmar 107 je Ijudožér!» Tiho skočita skozi okno, toda groza ! — vrata na dvorišči so zaprta, da ne moreta pobegniti. Kaj naredita tedaj? Zavlečeta se v svinjak k prašičem in vso noč od strahú ne zatisneta očesa . Drugo jutro pride krčmar na vse zgodaj , odpr e vrata k svinjaku, nabrusi nož in reče : «No, tepca, sedaj pa le iz svinjaka — vajina zadnja ura j e odbila . » Dečka zakričita na ves glas, poklekneta in prosita krčmarja, naj ju vender ne zakolje. Krčmar se začudi, kako sta prišla v svinjak in kakó vender moreta kNj takega misliti o njem . Jokaje odgovorita dečka : «Saj ste ponoči sami rekli, da naju zakoljete danes na vse zgodaj ! Krčmar reče : « Oj, neumneža, nisem mislil vaju ! V šali sem le svoja dva prašiča imenoval tepca iz mesta, ker sem ju namreč kupil v mestu. Takó se pa večkrat zgodi njemu, kdor rad nastavlj a ušesa. Marsikatero reč razume napačno, drugega sodi krivično, nepotrebno se boji, pa tudi večkrat škoduje samemu sebi . Kdor posluša, kar mu treba ni , Večkrat praznih maren se zboji! 10 8 92. Strah. Martinek se splazi opolnoči na grajski vrt , napolni si dve vreči s sadjem in hoče najprej jedn o vrečo odnesti domov. Ravno ko se prav tiho z vrečo plazi mimo vrtnega zidú, odbije v zvoniku dvanajsta ura. Veter grozovito piha skozi drevesno listje — in o groza! Martinek ugleda zraven sebe črnega človeka, ki tudi nese vrečo na ramah . Martinek zakriči, izpusti vrečo in zbeži, kar ga nesá noge. Orni človek tudi izpusti vrečo inteče prav taká hitro tik zidú zraven Martinka. Sele na konci vrtnega zidú izgine črna hudoba . Drugo jutro pripoveduje Martinek vsakomur o groznem črnem človeku ; le da je kradel, o tem ne zine niti besedice . Toda vrtni čuvaj ga pokliče še tisti dan k sebi in mu reče : «Ti si nocoj na grajskem vrtu kradel sadje. Izdala te je vreča, na kateri stojé črke tvojega očeta . Zató bodeš tudi zaprt, Ona črna prikazen pa, pred katero si bežal, bila je le tvoja senca, katero si v mesečini videl na belem vrtnem zidu . Kdor nepošteno dela, ni nikdar brez strahú . Hudodelnika ustraši večkrat šum majhnega list a in dostikrat zbeži pred svojo senco. Kdor hudobne je vesti, Svoje sence se boji . 109 93,_ Snažna kré'ma. Sodar iz mesta je popravljal sode krčmarju v vasi. Po dovršenem delu stopi v hišo, in krčmarica mu prinese kupico vina. «No, kaká je kaj, mamka ?» vpraša jo sodar . « Ne ravno najbolje, » odgovori krčmarica . «Meščani ostajajo do malega ,vsi pri sosedu ter neČejo piti mojega vina, najsi je mnogo boljše nego sosedovo . Nič ne vem, odkod prihaja to . » Sodar ji reče : «Ce bi ne bili hudi, rad b i vam povedal resnico. » — «Oh, gotovo ne bom, » reče krčmarica, «še ustrežete mi . » « No, pa dobro ! » reče sodar ; «povem vam resnico. Vaš sosed, to je res, nima taks dobrega vina, ali njegove steklenice in kupice so vselejlepo pomite in čiste kakor zrcalo . A vi, mamka, to je zopet res, imate boljše vino, toda vaša posoda ni snažna, in kupice so vse umazane od muh . Vino pa bodi še taks dobro, nikomur ne tekne iz umazane posode . Potrudite se tedaj, ljuba mamka , da bodo 'tudi vse vaše posode takó čiste, kakor imate dobro vino ; dalje da bodo tudi pri vas videli ljudjé snažna okna, mize, stole in tla, d a bode vse lepo pomito, pa vam ne bode nikoli pohajalo gostov. » Krčmarica si je zapomnila te besede. Précej ,se je začelo po hiši pospravljati in pomivati . Vse 110 posodje je bilo lepo in čisto umito, da ga je bilo veselje gledati. Iz kratka, vse je bilo prav snažno, priljudno in prijazno. Toliko da se je to zvedelo po mestu, prišlo je mnogo meščanov, da bi s e okrepčali z dobro pijačo iz čistih kozarcev v lep o pospravljeni in snažni sobi ; marsikdaj je prišlo toliko gostov, da skoro ni bilo prostora vsem. «Ali vidite, otroci,» rekla je krčmarica večkrat potem svojim sinovom in hčeram, «česa ne naredi vsega snažnost! Naredila nas je premožne i n zadovoljne, ko smo prej od nesnage in nečednost i že skoro obubožali . Snažnost prijatle dobi, Nesnaga pa jih prepodi . 94. Dobrosrčna sirota . Stara uboga vdova je vsak dan kaj pobožn o opravila jutranjo molitev in po molitvi prebral a še nekoliko lepih izrekov iz molitvene knjižice , predno je sedla h kolovratu . Nekega dné je eitala lep izrek, ki jo j e vzpodbujal k dobrosrčnosti in ji je bil zelo po volji . «Ali, moj Bog,» rekla je, «kakó bi neki mogla drugim storiti kaj dobrega? Saj na vsem svetu nimam ničesar, ob čemer bi živela, -a pri kolovrat u si komaj služim vsakdanji kruh . Zima je že pred 11 1 vrati, in še potrebnih drv nimam. Prstje na rokah so mi' že sedaj takó ozebli v mrzli sobi, da komaj predem . Pa tudi stanovanja še nisem plačala. Vidim, da bodem še sama morala dobre ljudi prositi darov. » V tem premišlja, kaj bi vender storila dob rega. Spomni se, da je nje dobra stara prijateljica zunaj mesta bolna. «K nji poj dem danes, » rekla je, « saj tudi pri nji lahko predem, pa j o vender nekoliko potolažim. » Vzame iz omare jedini dve jabolki, kateri j e nedavno sama dobila v dar, da ji ponese bolni prija teljici, zadene kolovrat čez rame in se odpravi na pot . Bolna žena se zelci razveseli., ko ugleda staro prijateljico. «Le pomisli, ljuba moja, » reče bolnica , «pred nekaj dnevi sem podedovala nekoliko sto goldinarjev. Ali se ne bi hotela preseliti k meni , da bi mi stregla v bolezni? Lahko bi si takó prihranila drva in denar, ki ga izdajaš za stanovanje. S tvojim predivom in z mojo majhno dedščino bi gotovo živeli lože . » Vdova je veselo vzprejela to ponudbo in se hitro preselila k prijateljici, pri kateri je živela bre z skrbi in zadovoljno. Večkrat je sama v sebi ponovila (Sni lepi izrek, ki ji je bil tolikanj po volji i n slove takó-le : Kdor khj dobrega stori. Bratu, ki vzdihuje , Ne da vedel bi, kakó , Sebi srečo kuje. 112 95. Božji zid. Prebivalci samotne kmetske hiše so bili ob poslednji vojski v velikem strahu . Z nočjó se je namreč bližal sovražnik tej okolici . Nebó je žarelo od pogostih požarov, in strašno streljanje s e je slišalo. Vrhu tega je pritiskala zima, in ravno je bilo prav mrzlo in viharno vreme. Ubogi ljudjé so se bali, da jih sovražnik ne opleni in ne požge ter v najhujšem času ne požene z ljubljenega doma. Samó stara pobožna babica je bila mirna , popolnoma udana v voljo božjo . Citala je otrokom in vnukom iz stare molitvene knjižice, v kateri s o bile zapisane tudi besede : ((Bog naj bi postavil trden zid in odvrnil sovražnika od njih hiše . » Jed2n izmed vnukov, ki jo je poslušal prav pobožno, mislil si je v tem, da je to pač preveč in brezpametno zahtevati od ljubega Bogá, da bi postavil zid pred hišo in da za take nemogoč e stvari tudi moliti ni treba . Babica pa reče : «Te besede se ne smej o tolmačiti takó natančno, kakor so zapisane, ampa k ž njimi hočemo le reči, da bi nas Bog takó gotov o obvaroval sovražnika, kakor bi bil trden zi d okolo hiše. In če bi Bog ravno hotel v našo brambo postaviti trden zid, kaj misliš, da bi ga ne mogel ? V tem je minila noč, in o sovražnikih ni bilo ne duha ne sluha. Vsi so se zeló čudili. Ko 113 pa pridejo zjutraj iz hiše, vidijo, da je veter o d tiste strani, kjer je bil sovražnik, nakopičil tolik o snegá, da je stal kakor zid visoko in ni moge l nikdo priti skozenj . Vsi zahvalijo Bogá, babica pa reče : «Vidite, da je Bog venderle postavil zid, ki je od vrnil sovražnika od naše hiše! Na bodimo nikol i malosrčni in brezupni, zakaj resnične so besede : Kdor zvesto zaupa v Bogá, Zid trden za varstvo mu K» 96. Pobožna mati in njena sinova. Velikega praznika reče plemenita gospá svojima sinovoma : «Oh, ko bi pač danes mogla tudi jaz v cerkev, da bi tam s pobožnim ljudstvom molila k Bogu! Ali predaleč je hoditi peš v mesto, in naša kočija mi nič ne pomaga, ko smo prodal i konje zaradi slabih okolnostij. Nje sinova pa takoj privlečeta kočijo ter se ponudita materi, da jo v kočiji popeljeta v cerkev, najsi je precej daleč. Mati res sede v kočijo, in plemenita mladeniča vlečeta kočijo namesto kónj . Vse ljudstvo je bilo ginjeno, ko je videlo tolik o pobožnost materino in otroško ljubezen njenih sinov . i d: Sto malih pripovedek. 114 Od mestnih vrat do cerkve jim je nastiljalo pot s cvetjem in zelenim listjem ter je radostno klicalo : « Blagost srečni materi in nje plemenitima sinovoma ! Največja čednost je le-tá : Ljubiti starše in Bogá . TT. Ob navdušenih slavaklicih navzočega ljudstva pripeljeta sinova mater pred cerkev. Dobra mati poklekne pred oltar in moli s solznimi očmi : «Ljubi Bog, blagoslovi moja sinova in podeli jim a to, kar spoznaš za najboljše! » Mladeniča mater zopet odpeljeta domov i n gresta zvečer vesela spat. Ko ju je mati drugo jutro hotela vzbuditi, ležala sta takó lepo in ljubeznivo kakor dva speča angelja — toda nikol i več se nista vzbudila. Mati se je v začetku zeló prestrašila, ko j e videla sinova mrtva. Skoro pa se zopet zavé in reče :