Slovenski dom
PREIS - GENA L 1.50
Leto IX. — štev. 6
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Sobota, 12. februarja 1944
Spoznanje, priznanle in sklep
Pred dvema letoma In pol se Je nemška vojska vrgla v boj proti boljševiški pošasti, ki je nameravala počakati na spopad zahodnih evropskih sil in potem požeti sadove svojega dvajsetletnega načrtnega oboroževanja. Ko bi se evropski zahod v vojni utrudil in upehal, bi s tem uplahnil tudi njegov odpor proti boljševizaciji, katero so rdeči agenti pripravljali Evropi.
Tl načrti so spodleteli ob živem zidu nemške vojske in njenih zaveznikov. Ko se je velikanski spopad, kakor ga zgodovina doslej ne pozna, tedaj začel, je marsikateri evropski narod, ki je bil daleč proč od bojišča, mislil, da bo dogodke lahko samo opazoval in da pač bodo veliki narodi z orožjem odločili p vprašanju, kdo bo zmagovalec v Evropi.
Obrisi tega velikega spopada med zahodom in vzhodom so bili sprva megleni. Malokdo iz tistih delov Evrope, ki takrat še niso neposredno posegli v boj, je slutil, da se je razvil boj ne le za posest tolikšnega in takšnega prostora na vzhodu, temveč pravi odločilni boj za Evropo, za njeno kulturo in njen obstanek sploh.
Program, za katerega dosego je Sovjetska Rusija mislila porabiti svojo ogromno vojsko in strahotne količine orožja, ni obsegal le zavarovanje sovjetskega državnega ozemlja, marveč Izbojevanje še večjega cilja, ki se mu pravi svetovna revolucija.
Boljševizem je v španski državljanski vojni prvikrat očitno poskusil izvesti svoje nakane, španski narod je takrat v velikem trpljenju in v plamenih krvave revolucije prestal svojo preizkušnjo in odpodil boljševiško pošast izpred svojih vrat. Takrat je lahko vsa kulturna Evropa na lastne oči opazovala početje rdečih revolucionarjev in lahko zaslutila, kakšno usodo Je kominterna pripravila tudi drugim narodom, ki so se brezskrbno pozibavali v utvarah, da plamen revolucije do njih ne more.
Evropski kulturni narodi ob velikanskem spopadu na vzhodu niso mogli dolgo igrati vloge mirnega opazovalca. V vseh delih Evrope so tedaj iz podzemlja prilezli na dan revolucionarji, ki so na znamenje iz Moskve začeli izvajati načrte kominterne za boljševizacijo Evrope.
Naš narod je iz Moskve dobil darilo v obliki komunistične OF. Ko so se rdeče armade drobile pod udarci nemške vojske, je Rusija hotela dobiti pomoč daleč proč od neposrednega bojnega zaledja. Napregla je za to svojo skrivne organizacije v tujini, jim postavila na čelo voditelje, ki so se revolucije naučili v Moskvi, preizkusili pa te nauke v Španiji, In jim velela zanetiti rdeči plamen.
Le kratko je OF skrivala svoje pravo lice. Kmalu so v njej pokazali obraz rdeči zločinci, ki so dosledno in brezobzirno zasledovali svoj cilj. Iz tako imenovane »osvobodilne vojske« so se izcimile komunistične tolpe, ki so izkoristile ugodne zemljepisne posebnosti Balkana in začele »podirati stari svet« in v ruševine spreminjati vse, kar je doslej sestavljalo stavbo krščanske Evrope.
Slovenski narod Je doživel In krvavo občutili vsa obdobja, skozi katera se je komunizem iz ofarskega oblačila prelevljal v zver, ki si jo s slepomišenjem in zavajanjem pridobila toliko vpliva in ustvarila toliko strahu, da je krinko lahko snela in brezobzirno, z vso silo udarila po osnovnih prvinah in dobrinah našega ljudstva.
Pet mesecev nas loči od usodnega 8. septembra, ko se je začelo najkrutejše in najbolj krvavo poglavje našega naroda. Peklenska zarota bi bila tedaj med našim narodom skoraj uspela, ako ne bi bila v razvoj dogodkov posegla nemška vojska in komunizmu izbila iz krempljev plen: slovenski narod.
Slovenski narod In njegovi sinovi so se v potokih lastne krvi prečistili in streznili. Lahkovernost je bila kriva, da je moralo nad nas priti toliko gorja In bilo prelitih toliko soiz&. šole potem so tudi omahljivci dobili poguma in našli pravo pot z razpotja, na katerem so se poprej kakor začarani vrteli. Sleherni zapeljanec jo lahko spregledal zločinsko igro komunizma, ki Je naš narod pahnil v vrtinec revolucije in brezobzirno razmetaval s slovenskimi življenji, saj mu ni šlo za rešitev slovenskega naroda, marveč le za zmago rdeče revolucije. In ker revolucija ne trpi nobenih nasprotnikov. Je komunizem z mečem trebil naš narod In požigal našo domovino.
Precej drugih evropskih narodov je bolj ali manj okusilo podobne »narodnoosvobodilne« poskuse In se naučilo dogodke presojati trezneje, kakor so jih bili vajeni doslej.
Ko se je slovenski narod zavedel usodne stvarnosti, ni smel več čakati če se je hotel rešiti pred uničenjem, ki mu je grozilo od komunizma, Je moral prijeti za orožje, da si zagotovi obstoj in mirno življenje, če hoče živeti in se preroditi, mora iztrebiti uničevalno zlo, in svoj boj voditi do odločilnega konca.
V tej stiski Je FUhrer velike Nemčije dal slovenskemu narodu svojo pomoč. Hudi krvni davek, ki ga je slovenski narod prispeval za uničenje komunizma v Evropi, je našel priznanje pri človeku, ki danes na čelu evropskih vojski bojuje odločilni boj proti divjaškemu valu z vzhoda in nosi vso težo odgovornosti In vse breme za zavarovanje Evrope pred polomom, ki bi ob boljševizaciji zbrisal z njenega obličja vse poteze, katere dajejo najstarejši kulturni celini vodilni značaj za ves svet.
Junaški odpor in požrtvovalnost slovenskega ljudstva v najtežjih urah in najhujših trenutkih sta potrdila veliko resnico: še vedno premore naš narod toliko zdravja in odpornosti, da bo stresel s 6ebe komunizem In zbrisal z obličja domovine vsa znamenja krvave revo-tocUe.
S«hloss Auersperg, berUhmt aus den slovenischen KNmpfen gegen dle TUrken — nach d er roten Zerstbrung In September v. J. — Turjak, zgodovinska trdnjava iz slovenskih bojev proti Turkom — po rdečem uničenju v lanskem septembru.
ZGODOVINSKO PRIZNANJE
SLOVENSKEMU BOJU PROTI KOMUNIZMU
Dne 3. februarja se je v Ljnbljani ▼ Frančiškanski dvorani sešlo Čez tisoč zastopnikov slovenskih kmetov s svojimi župani in drugimi vodilnimi Ijndmi.
Predsednik pokrajinske nprave gen. Leon Rnpnik je po pozdravu bivšega poslanca gospoda Škulja tem kmečkim zastopnikom v nagovoru sporočil naslednje:
Moji dragi slovenski kmetovalci!
Kadar koli so našo domovino zadele in razdejal e vojne ali druge pogubne nesreče, vedno je slovenski kmet s svojo marljivostjo, pametjo in zaupanjem v Roga zastavil svoje sile, da je vse popravil in obnovil.
On je bil tisti, ki je vedno ohranil zvestobo naši skopi zemlji in je polagoma napravil iz nje vrt, da — lahko rečemo — mali zemeljski raj, ki smo bili nanj tako ponosni in ki smo ga vsi ljubili. Naš podeželski rod pa je poleg tega mogel dajati vedno nove delovne sile mestom in trgom, cerkvi in šoli, umetnosti in znanosti, trgovini in obrti ter v/»em drugim področjem človeškega udejstvovanja.
Ti možje kmečkega rodu, ki so po veliki večini ostali zvesti domači grudi in svojemn kmečkemu rodu, iz katerega so izšli, so mnogo pripomogli k izgradnji naše slovenske narodne skupnosti. Bili smo zato na najboljši poti, da vzrastenio v nastajajočo skupnost evropskih narodov kot majhen, toda sposoben in ugleden član.
Toda prišel je — najprej nepoznan, skrit in zahrbten — sovražnik, židovstvo, s svojimi strupi. Samoijublje, dobičkaželjnost, zavist, razredno sovraštvo, željn po uživanju so odtujili najprej poedinca, nato posamezne skupine in nato cele stanove domači zemlji in narodu, ki so jo obdelovali, čim bolj pa so se ti odpadniki vdajali jndovskemu zapeljivcu tem bolj so hoteli z vpitjem in hruščem zakriti svojo notranjo odtujitev od narodne skupnosti. Pri tem
pa so na vsa usta rabili znana gesla o narodu in domovini.
Tako je postal majhen de! našega narodu zrel, da preko strankarske parlamentarne demokracije povsem pade v roke judovskemu svetovnemu sovražniku. Čim je to postalo vidno, je judovstvo zapustilo svoje tedaj skrito rovarjenje, je postalo odkrito nasilno in nas je po svojih poslušnih slovenskih zločincih in zapeljancih ščuvalo proti naši širši domovini — Evropi. Ne da bi se tega zavedal, je bil slovenski narod gnan v upor, v vojno in končno v najgrši samomor — samomor v boljševizmu.
Tu pa se je — hvala Bogu -r Judom in njihovim domačim pomagačem postavil po robu slovenski kmet. V svoji kot skala trdni zvestobi do rodne grude, v ljubezni do starih običajev in Boga je zagrabil za orožje in vzdržal kljub temu, da se je položaj zdel obupen. Kakor tolikokrat v zgodovini je tudi sedaj kmet rešil našo čast in naš obstanek ter se ni dal ubiti v boljševizmu.
Hrabremu kmetu in njegovim borečim se sinovom je prišla pomoč, pomoč najboljših vojakov na svetu in njihovega velikega Fiihrerja. S tem pa je prišla tudi pomoč in podpora vsemu slovenskemu narodu.
Tako smo bili priznani za Člana družine evropskih narodov, naše domobranstvo pa je naši narodni skupnosti pokazalo pot do rešitve.
In zopet so najzvestejši sinovi našega naroda, kmetje, ki so od leta 1941. dalje prestajali najtežje in žrtvovali največ, najprej —- in preden je gospoda to storila — spoznali naš položaj, prišli k meni ter me prosili, da se v njihovem imenu zahvalim nemški vojski za pomoč in da velikemu Fiihrerju Evrope javim, da so pripravljeni vzdržati v boju in delu proti komunizmu.
Tako so — brez politikov in diplomatov — naši pošteni in verni kmetje obrnili na nai
Krik našega naroda, da hoče živeti, je našel odmev. Nemški vojak je stopil ob stran slovenskega domobranca in ramo ob rami ru-jeta iz naših tal strupeni plevel, ki se je v dveh letih s pomočjo savojskih komedijantov tako razbohotil, da bi se bilo vse zdravo življenje skoraj zadušilo.
Slovenski narod že zaradi važnega ozemlja, na katerem živi, vzlic svoji maioštevilnosti ne nosi najmanjšega deleža v boju evropskih narodov proti boljševizmu. S tem bojem si je zaslužil prostor med kulturnimi narodi, ki bodo smeli nemoteno uživati plodove svojega boja in žrtev.
FUhrer Je v svojem zadnjem govoru točno poudaril, da je danes možna le ena odločitev: ali bo zmagala Evropa ali pa boljševizem.
V borbi proti boljševizmu prelita kri je cement, ki jo utrdil temelje naše celine in ki veže vse njene narode v bojno enoto. Slovenski narod se je izvil Iz objema boljševiške pošasti in je svoje mesto našel ob strani tistih, ki vidijo pred seboj edini cilj: ohraniti sebe, svoje duhovne temelje in svojo bodočnost.
S te poti ni moči kreniti, ne da bi spet zašli v stisko, Iz katere bi bil izhod le narodni samomor. Orožje in visoki cilj, ki Evropo druži v skupnem boju proti istemu sovražniku, sta poroka za boljšo bodočnost In za trajni mir.
Naš narod sme z zaupanjem gledati v bodočnost. iz prelite krvi je dobil vero vase In j dobil tudi priznanje tistih, ki so komuniz-
mu napovedali neizprosen boj do uničenja. Priboril si je priznanje pravice do lastnega narodnega obstoja, do uživanja svojih duhovnih in tvarnih pridobitev, četudi FUhrer v svojem zadnjem govoru v družini protiboljševiških narodov ni naštel poimensko nobenega ljudstva, smemo sklepati, da pomeni njegova zahvala slovenskim kmetom popolno priznanje slovenskega naroda in njegovih zaslug pri pobijanju komunizma. To priznanje je dragoceno in zasluženo.
Slovenski narod danes ne štedi z žrtvami in napori, ko gre za uničenje komunističnega plevela po vsej slovenski zemlji. Ko bo to nalogo opravil, bo smel slovenski človek nemoteno zidati svojo narodno in kulturno stavbo naprej, sebi v čast In ponos ter skupnosti evropskih narodov v korist.
Naše ljudstvo je z radostjo vzelo na znanje omenjeno zahvalo in bodrilo. Po poti, na katero je krenilo, si bo znalo krojih novo usodo. Izpolnilo se bo pričakovanje, da se bo slovensko ljudstvo s podvojeno močjo postavilo v boj proti boljševizmu In s tem dalo svoj prispevek za rešitev in novo bodočnost Evrope. Prekrut je nauk, ki ga je naš narod dobil iz dveletne boljševiške morije. Zato razume vso resničnost stavka, da danes more zmagati samo eden, ali Evropa ali pa boljševizem. Gre za biti ali ne biti vse Evrope in z njo vred slovenskega naroda.
A naš narod hoče živeta, se združiti za en cilj in sam vzeti v roke krmilo svoje usodel
mali slovenski narod pozornost za vso Evropo borečega se Fiihrerja nemškega naroda iA pa krmarja evropske usode.
Bil sem zato ▼ nedeljo, pri slovesni proslavi enajstletnice narodnosocialtstičnega prevzema oblasti, ponosen, ko sem pred zbrano nemško oklepno divizijo slišal skupinskega vodjo K- generala Rdsenerja reči med drugim naslednje besede:
»V posebno veselje ml je, da se morem zahvaliti delavoljnemu slovenskemu narodu. Vi, gospod general Rupnik, ste »poročili v svojem pismu z dne 22. decembra po pokrajinskem vodji izjavo lojalnosti več tisoč kranjskih kmetov vodju nemške države. Pooblaščen sem, da vam, gospod general, sporočim, da se je Fiihrer nemške države vašega sporočila zelo razveselil in vam po pokrajinskem vodju sporoča svojo posebno zahvalo. Obenem vas prosi, da sporočite zastopstvu slovenskih kmetov njegovo zahvalo in priznanje.«
To so bile besede gospoda generala Rose-nerja.
Srečen sem, da vam morem, moji marljivi rojaki, prečitati tudi pismo, ki mi ga je o tein pisal vrhovni komisar Jadranskega Primorja, pokrajinski vodja in državni namestnik g. dr. Rainer:
»V svojem pismu z dne 22. dec. ste mi sporočili, da je zastopstvo dveh tisočev kranjskih kmetov izjavilo svojo lojalnost vodji nemške države in se zaobljubilo k , brezkompromisni borbi proti boljševizmu. Prosili »te me, da to spontano izjavo dolenjskega prebivalstva sporočim Fiihrerju.
Vaše pismo *em predložil Fiihrerju. — Fiihrer je bil pisma vesel in mi je naročil, da Vam sporočim njegovo zahvalo. Prosi Vas, da sporočite zastopstvu slovenskih kmetov njegovo zahvalo in njegovo priznanje.
Veseli me da Vam morem, spoštovani gospod prezident, sporočiti to za Kranjsko pomembno izjavo vodje. Pričakujem, da se bo prebivalstvo ljubljanskega mesta in pokrajine, vzpodbujeno po osebni zahvali in priznanju Fiihrerja, v podvojeni meri postavilo v borbo proti boljševizmu in s tem doprineslo svoj prispevek k novi ureditvi Evrope.«
Tako se glasi pismo g. vrhovnega komisarja.
Poročati vam Imam o še enem dokazu naklonjenosti, ki jo izkazuje Fiihrer Nemčije in Evrope vam kmetovalcem, kot največjemu in najvažnejšemu delu slovenskega naroda. Pravkar je namreč Vrhovni komisar kot prvo in najvažnejšo organizacijo za našim domobranstvom odobril organizacijo kmetijstva. Tej stanovski organizaciji bo kot zastopnik kmetovalcev pokrajine načeloval eden izmed vas. On kot pripadnik kmečkega stanu najbolje pozna vaše težave in potrebe in on bo kot najmerodajnejši skrbel zr obnovo in napredek našega, od komunističnih tolovajev uničenega poljedelstva. On bo najlaže vodil vsa dela na tem področju vam v prid. Tudi njegovi najbližji sodelavci v vod-sivU — po številu trije — bodo kmetje. Temu vodstvu bedo dodeljeni še zastopnica kmečkih žena, zastopnik kmečke mladine in zastopnik poljedelskih delavcev.
Zastopstvo vašega stanu bo na ta način povsem v rokah kmetov samih. Sami Že veste, da so storjeni mnogi ukrepi, da se naše uničeno poljedelstvo popravi is obnovi, vidimo
IZ VSEBINE:
Stran 1.
Zgodovinsko priznanje slovenskemn boja proti komunizma.
Stran 2.
Politični razvoj komunistične OF ln usoda zaveznikov komunizma v njej.
Stran 3.
Teden ▼ svetu.
Stran 4.
.Razsodnost, k topi zveri sl zbežal ac. (Odmevi komunistične revolucije ln njenih grozot v našem »javnem mnenju«.)
Stran I.
Goskom. popis, oddaja, bon rekvlzlelja (dokumenti o uvajanju boljševlškega gospodarskega reda na »osvobojenem ozemlju«), — ln nove slike o komunističnem razdejanju po Dolenjskem,
Tako je!
Dne 30. januarja so imeli domobranci v Novem mestu prireditev, na kateri je goi vornik povedal med drugim tole:
»Kakor vedno tako je tudi v protikomunističnem boju naš kmečki človek dal največ žrtev in dosegel najlepše uspehe.
Kdo so bili tisti odločni možje, ki so se kljub vsem zaprekam postavili na branik naše domovine. Lahko rečemo, da so
— razen nekaj duhovnikov in razumnikov
— bili to sami mladi. Idealni kmečki fantje.
Kmečki fant, ki je tako navezan na
svojo grndo in svojo družino, se ni ustrašil niti težkoč niti smrti, marveč se je odzval klicu trpečega slovenskega naroda, zgrabil zn orožje ter šel v gozd, ne branit, ampak napadat. Zavedal se je, da je lepše umreti v boju proti smrtnemu sovražniku kakor pa čakati doma, kdaj boš prišel na vrsto za pokolj.
Tedaj ste videli naše fante z nekaj zarjavelimi puškami in nekaj naboji. Lačni so bili in žejni, brez obleke in odeje. Niso pa klonili, ker so se zavedali, da jib kliče trpeči narod, In da njihove žrtve koristijo slovenskemu ljudstvu. Komunistični bes so je razlival po naši domovini in v njegovih plamenih so padale številne žrtve. Z ustanovitvijo Vnških straž se je naš človek zopet zagnal v boj proti komunističnemu valovju in zopet so bili naši kmečki fantje tisti, ki se niso ozirali no na levo ne na desno, ampak so šli preko vseh političnih nasprotovanj, v zavesti, da danes ne gre za politično stranko, ampak da mora biti vsakega poštenega Slovenca edini cilj: neizprosno iztrebljenje komunizma. Skoraj vse našo vodstvo nas jo zapustilo in prepuščeni smo bili samim sebi, toda nismo obupali. Vodstvo posameznih oddelkov so prevzeli mlad) kmečki fantje. Dočakali so savojsko izdajstvo in s tem v zvezi nastalo posledico:	razmah	komunizma na naših
tleh. f!e ne bi imeli tedaj v rokah posameznih postojank na Dolenjskem zavedni kmečki fantje, je vprašanje, ali bi bila danes večina nas še živa. Ti preprosti in požrtvovalni mladi ljudje v usodnem trenutku niso nasedli vabilom in obljubam komunistov, marveč so znali ubrati pravo pot in so tako postavili temelje slovenskemu domobranstvu.«
Program
Dr. Lunaček — Širši javnosti docela no-poznano iino — je zdaj žo dve leti vodja zdravstvene službe pri komunističnih tolpah. Mož — 6e smemo temu bledoličnemu, rahitičnemu bitju delati krivico s to označb bo — je nazoren primer naveličanega, umsko in moralno pokvarjenega, degenerira« nega meščan>kega razumnika, ki je za svojo topo zdolgočasenost iskal poslednjega dražila v krvi in moriji.
Ta človek, eden med vodilnimi organizatorji krvavih dejanj v letu 194*2. in 1918., je 6. oktobra lani v Soteski na Dolenjskem dal tole načelno in programsko izjavo O bodočem delu Osvobodilne Fronte:
»Vse, ki niso pri nas, bomo likvidirali, vse, ki so pri nas, bomo likvidirali.«
To so ljudje, ki jih plemeniti estet Josip Vidmar^ v svoji brošuri »Laži in klevete« imenuje »najsvetljšši primer heroičnega, do zadnje globine prečiščenega slovenskega človeka ...«
pa tudi, kako je naša pokrajina vsak dan bolj varna, da se boste mogli v najkrajšem Času vrniti na svoje domove In pričeti z rednim delom.
Prepričan »em, da boste, moji ljubi kmetovalci, tudi sedaj, ko sta obnova in varnost že na poti, kot vedno storili vse, kar je ▼ vaši moči, za lastno korist, za korist vsega slovenskega naroda, kakor tudi za novo, socialno in narodnostno urejeno Evropo.«
Generalu Rupniku s© je za sporočilo zahvalil g. Škulj, ki je dejal med drugim:
Odgovor Vodje nam daje poguma za veliko prošnjo. Gospod prezident, bodite tolmač te naše želje. Občudujemo Nemce v njihovem brezmejno požrtvovalnem boju za veličino in samostojnost domovine. Pa tudi v slovenskem srcu gori ista želja, da bi zgradili svojemu narodu lepšo bodočnost.
Zato prosimo, naj veliki nemški Fiihrer, najmočnejši mož ▼ sodobni Evropi, izdejstvuje in 9 tudi uresniči želje slovenskega naroda po rešitvi narodnih in socialnih vprašanj.
Navzoči zastopniki slovenskih kmetov »o z navdušenim odobravanjem sprejeli izvajauja prvega in drugega govornika.
>
Politični razvoj komunistične O F in usoda zaveznikov komunizma v njej
O kakem pravem pol i H f-nem razvoju komunistične OF pri naa ni mogoče govoriti, bil je le navidezen. Najvišje vodstvo ee je že v začetku dobro zavedalo, kaj hoče, namreč da hoče pri nas izvesti socialno revo-lucijo. Ta razvoj predstavlja le komunistična taktika. Bil je le formalen, ker so komunisti že od začetka vedeli, kaj je njihov pravi cilj.
Komunizem, tudi če je v sklopu še tolikih drugih političnih skupin, ima za edini oilj diktaturo proletariata, in ta cilj naj doseže s socialno revolucijo. Komunizem ne pozna nobenih pogajanj in nobenih sporazumov. Komunizem gre v svojem do konca: zmagati ali poginiti.
To se je doslej pokazalo še prav povsod, najlejKŠi primer pa sta vsekakor Rusija sama in Španija.
Pridobivanje zaveznikov v kakršni koli obliki in pod kakršnimi koli naslovi je samo nastavljanje trnka, samo taktična vaba, na katero naj se ujamejo razne politične skupine. Komunizem računa vedno s tem, da bodo te politične skupine postavljene ob zid, brž ko jih bo pridobil in brž ko mu bodo zavezniki s svojim zunanjim in notranjim delom toliko pripomogli, da 6e postavi na noge.
Ko se komunizem s pomočjo svojih zaveznikov postavi na noge, so zavezniki svojo vlogo odigrali in komunizem jih vrže med staro Šaro.
Ravno tako je bilo pri nas. Dočim je bila v začetku, ko so zavezniki imeli pri komunistih še kaj veljave, OF imenovana »koalicija«, so pozneje zagovarjali prinoip sinteze, načelo zlitja vsoh skupin, z izgovorom, da bodo laže dosegli 6voje cilje, če bo<lo vsi strnjeni in povezani.
Tretje — zadnje razdobje pa je bil vpis v komunistično Partijo. Vse zaveznike, razen tistih, ki so postali partijci, so potem že od\o*gli.
V zvezi s tem moramo torej v razvoju komunistične OF razlikovati tri dobe: v prvi so komunisti zagovarjali koalicijo, v drugi sintezo, v tretji pa vpis v Partijo.
Prav tako je z raznimi gesli, ki jih komunisti prikrajajo po svoje ter trenutnim razmeram primerno, Komunizem gre v svoji taktiki celo tako daleč, da prevzema sebi nasprotne ideje, to pa seveda samo za tako dolgo, dokler mu te ideje služijo za dosego njegovega cilja.
Primeri iz Španije in Rusije za naše ljudi niso bili dovolj prepričevalni, ker so se jim zdele takšne stvari neverjetno, nečloveške in preveč nemoralne. Verjeli jim niso toliko časa, dokler niso vsega tega okusili na lastni koži ter videli vsega od blizu. Mimogrede naj omenimo le razne »čistke« med komunisti in njihovimi zavezniki v Rusiji, kar so mnogi nait razumniki jemali za laž ali pretiravanje. Vendar se danes zdi prav gotovo verjeten primor Korenskega, ki je bil socialdemokrat in je s svojo politično veljavo in ugledom komunistom ogromno pomagal, da so se utrdili. Ko pa se jo komunistom zazdelo, da so dovolj močni, so Korenskega odžagali in imel je srečo, da je ušel pred prekomando v »trinajsti bataljon«, t. j. na oni evet, kakor to delajo tudi pri nas.
Sodelovanje s komunisti — nemogoča stvar
V boju proti komunizmu v vrstah proti, komunistov ata potrebni predvsem dve stvari: brezobzirnost ter ravno takšna nemoralnost, kakor jo komunisti sami uporabljajo, drugi® pa podtalna organizacija, kakršno imajo komunisti sami.
Boj proti komunizmu v lastnih vrstah je težek zato, ker nobena skupina komunističnih zaveznikov, ki bi se proti komunizmu lahko borila, ni tako skrajno nemoralna in brezobzirna, kakor uči komunistična ideologija. Poleg tegn pa nobena skupina nima tako do vseh podrobnosti urejene podtalne organizacije, da bi mogle biti protiutež komunistični podtalni organizaciji, ki je bistvena za komunizem.
Ves idejni boj proti komunizmu In borba proti sodelovanju s komunisti na kakrš-nem koli področjn Se pred njegovim vidnim nastopom na naših tleh ee je izkazal kot stoodstotno upravičen, to pa zaradi političnega relativizma proti komunizmu, njegove amoralnosti tor neizprosne programske doslednosti.
Tako vodstvo imenovanih krščanskih socialistov, kakor tudi drugih skupin, ki so komunistični nauk in njegove metode (neizprosnost, * katero hočejo doseči svoj cilj), do dna poznalo, je pač moralo vedeti, da je zaradi omenjenih treh stvari sodelovanje s komunisti ali kakršno koli delo na skupnem programu nemogoče. Razmere v komunistični revoluciji pri nps so dokazale, da je sodelovanje s komunisti nemogoče, in da je vsak, kdor gre z njimi kot sodelavec, nujno izigran, in s svojim delom pomaga pripravljati pot komunistični Tevoluciji. Na drugi strani pa spet dokazujejo, da so ti ljudje, ki so komunizem tako dobro poznali in Sli z njim sodelovat, bili tudi sami komunisti (Kocbek, Kus in Lubej).
Komunistična gesla
Kakor smo že omenili, se komunisti za izvedbo revolucije poslužujejo krajevno pripravnih gesel. Po razpadu Jugoslavije so bila pri nas tla za taka gesla kaj pripravna, ko so savojski ccs. vojaki ztfsedll velik del bivfte Slovenije. Komunisti so z geslom »osvobodilnega« gibanja (OF), ki je bilo samo krinka, in z izkoriščanjem nacionalnega Čuta razgibali ljudstvo, ki je v začetku šlo na to vabo.
Tako se je takoj po razpadu Jugoslavije osnoval v Ljubljani »Izvršni odbor osvobodilne fronte« (lOOF), ki si je nadel krinko »vsenarodne« organizaeije, v kateri so bile »zastopane vso politične skupine in skupinice ali frakcije«, če se hočemo držati komunističnega besednjaka. Vodilne ideološko skupine so bile: krščanski socialisti, levi-Carski Sokoli in komunisti.
V vodstvu IOOF je bilo takrat vodstvo absolutno komunistično, ali pa so bili v njem komunistom vsaj naklonjeni ljudje.
Komunisti so se pri nas v začetku zelo pazili in izogibali, da bi dajali na zunaj I izraza, da je to komunistično gibanje. Te- | mu so se izognili tako, da so »pritegnili« (dejansko niso nikogar pritegnili) nekatere politične skupine in skupinice. Na vodilna mesta pa so dali ljudi, ki so bili ali že prepričani komunisti, ali komunisti kameleoni, ki so si dajali barvo zastopnikov raznih skupin (Kocbek, Lubej, Rus) ali pa taki, o katerih je bilo komunistično vodstvo prepričano, da bodo v kratkem postali komunisti.
Vodstvo in nadzorstvo nad vsemi pa so imeli prvi, t. j. ljudje, ki so bili stoodstotno komunisti in člani Partije. Vodstvo je v Ljubljani imel CK, v katerem je bil najpomembnejša osebnost Edvard Kardelj.
Komunistično vodstvo je predvsem skrbelo, da je v OF forsiralo tako ljudi, «ki so bili kolikor toliko znani. Če že ne priljubljeni, tako na primer Kocbek, ki je med delom razumništva užival precejšnjo popularnost, največ zaradi svoje znane razprave o Španiji, ki je povsem dokazala, da je bil on že takrat partijec, medtem ko se je na zunaj še vedno odeval s krščansko socialističnim plaščem.
Od Sokolov se je s takšnim Idejno-voditeljskim plaAčem odeval lažni filozof Rus in nekdanji vzgojitelj mladine Lubej, ki sta za zunanji videz uporabljala nacionalizem, v resuici pa sta bila komunista in partijca kakor Kocbek.
Uspeh, ki so ga komunisti dosegli, je bil dvojen: prvič so pod geslom »osvoboditve«, »združitve Slovenije« in načela »samoodločbe narodov« ljudstvo preslepili, drugič pa so s svojimi, takrat še skrivnimi imeni delali videz, da se pod temi imeni skrivajo pošteni in dobromislečl ljudje, zlasti pošteni zastopniki različnih političnih skupin. Skrivna imena spadajo med osnovne zahteve tako imenovano komunistične konspiracije, t. j. rdeče tajnosti, ki je v komunizmu vedno veljala za prvo načelo, zakaj komunizem moramo na splošno jemati kot ideologijo, ki si tedaj, ko je v manjšini, pomaga tako, da pusti vodstvo raznih »front« drugim političnim in ideološkim skupinam, ki so trenutno med narodom bolj priljubljene in upoštevane.
Prisvajanje tujih idej
Komunizem je šel v »voji taktiki tudi na drugo področje, to je na področje prisvajanja in upravljanja načelno nasprotnih idej.
Ena izmed takih potegavščin je bilo pri nas vpraianje vere, ki se je zdela komunizmu važen Siniloo t našem javnem življenju.
Komnni*em se je dobro zavedal, da bi
narod odbil od sebe, če bi takoj naravnost udaril po veri. Zaradi tega Be je ravnal po svoji nemoralni taktiki In se je v začetku predstavil narodu kot branitelj in zaščitnik .vero in zagovornik njene čistosti.
Komunisti so trdili, da hočejo vero očistiti vseh navlak ter jo ohraniti pred vsakim zunanjim, političnim ali kakršnim kol! drugim vplivom. Rekli so, da hočejo vero privesti spet nazaj v cerkev. Trdili so, da hočejo zbrati okoli sebe vse, kar je versko zdravega ter pčistiti vero vsega, kar diši po politiki ali po čem drugem. Z eno besedo: prikazovali so ljudstvu vero kot nekaj, kar naj bi ne Imelo z nobeno drugo stvarjo na svetu opravka, razen z nebesi.
Toda ker je bil pravi namen komunistov pri tem čisto drugi, jim tudi to ni uspelo za trajno, temveč le za kratko dobo. Ce bi se bili svojega navideznega programa dosledno držali, bi bil komunizem veri zelo nevaren in bi utegnil imeti še hujše poklediee.
Toda, ker je bilo vse to le videz, je komunizem odstopil od te poti takoj, ko je mislil, da so tla ugodna za drugo stopnjo komunističnega razvoja, t. j. za boj proti kakršni koli veri ln veri v kakršni koli obliki, razen če popolnoma ne služi komunizmu.
Druga taka taktična poteza, ki komunizmu idejno nasprotuje, pa je bila agitacija s krepko demokratičnim načelom. V začetku so komunisti trdili, da so proti socialni revoluciji kar je bistvo komunizma — in da hočejo samo »demokracijo«. O revoluciji v kakršni koli obliki tedaj še ni bilo nobenoga govora.
Tri napake v komunistični taktiki
že večkrat smo trdili, da slovenski komunisti v svojih revolucionarnosti niso bili nič samostojni. Vse revolucionarno gibanje pri nas so točno posneli po r u -s kem	vzorcu, dasi	so pri nas	razmere
čisto drugačne kakor pa na Ruskem. Socialni položaj nagega naroda je bil v primeri s položajem ruskega naroda mnogo boljši,	zlasti	pa še	položaj	našega	kmeta.
Kmet je bil na svoji zemlji še vedno gospod, ki je s svojim premoženjem ravnal, kakor	se je	njemu	zdelo in tudi	ni Imel
nad seboj nobenega neposrednega pritiska po kakšnem grofu ali podobnem, o čemer je grozila rdeča propaganda.
Pa tudi kulturna raven slovenskega Človeka na splošno je bila višja kakor kulturna raven ruskega Človeka.
Prav tl dejstvi sta bili vzrok, da je slovensko ljudstvo začelo komunizem odklanjati,	zlasti	nnše podeželje,	ki je	bilo po
svoji zdravi pameti daleč nad jaro mestno gospodo.
Komunisti so ir)isH1l, da se jim ljudstvo približuje, kar se je v začetku tudi zdelo, pozneje pa se je ljudstvo odločno obrnilo od komunizma.
V Rusiji je bilo ravno narobe. Tam je Imel komunizem v začetku malo pristašev, pozneje pa več. Komunistična politična taktika je pri nas šla po ruskem vzorcu, kakor da bi Že Imela vse za seboj, narod pa se je od komunizma v resnici čedalje bolj odmikal. Razdor med tistimi, ki so komunizem hoteli uvesti, ter med onimi, ki naj bi ga prevzeli, je bil čedalje večji.
Druga taktična napaka ko-mu ni st o v je bila v tem, da so računali na kratko vojno ln to uporabljali kot bi-
stveno geslo pri svoji propagandi. Njihov račun je bil napačen, zakaj vojna ni bila kratka in še vedno traja. V svojih političnih ugibanjih so bili naši komunisti zelo naivni, ker niso računali z raznimi morebitnimi zunanjepolitičnimi zapetljaji. In ta ko so danes brez političnega gesla, ker so besednjak in revolucionarno propagandno zakladnico že izčrpali. Komunistična propaganda o koncu vojne ne užiga več.
Komunisti danes trobijo o socialni revoluciji, narod pa stoji Čisto na drugem bregu in gleda za seboj posledice revolucije: materialno in duhovno uničenje. Komunistična revolucija se je pokazala v vsej svoji krvavi goloti ter slov. ljudstva ne more nič več prepričati o nasprotnem. 8 svojimi dejanji so se komunisti do golega razkrili. Danes vsakdo pozna njihov pravi in resnični program.
Tretja napaka, ki so jo komunisti pri nas zagrešili, pa je bila tale: V Rusiji sta delavec in muzik na precej enaki socialni stopnji (oba sta proletarca, zakaj tudi mužik mora delati edinemu gospodarju
— državi kakor vsak drug delavec), pri nas pa je bila razlika med delavcem in kmetom le precej večja. Komunisti so polagali vai-nost glede končnega uspeha samo na delavca in so kmeta v začetku celo odklanjali. Sele potem ko bo videli, da samo s to taktiko ne bodo usjteli, so pritegnili še malega kmeta, ki je dolavcu najbližji.
Spričo vsega tega danes lahko razumomo taktiko komunističnega uničevanja na Dolenjskem. Komunizem je s tem uničevanjem pri nas hotel doseči le eno: da bi samostojni kmet postal proletarec; človek, ki ni navezan na nobeno stvar več, oziroma ki ga nobena stvar več ne veže. Zato so mu uničevali domačije in ga preganjali; zato so mu vso izropali in požgali, zakaj Šele potem, ko bi ta kmet, ki je rasel iz roda v rod na svoji lastni zemlji in bil nanjo privezan, prišel ob vse in ne bi imel nobene krpe več svoje, bi lahko postal proletarec.
Z vsem tem se je komunizem pri nas sam pokopal. To dejstvo je vre<ino več, kakor če bi ga pokopala samo zunanja sila, zakaj zdaj ni možna več nobena komunistična propaganda. Ljudstvo je namene in značaj komunizma do kraja spoznalo ter se za vselej obrnilo drugam.
Politični razvoj kom. OF
V političnem ozadju komunistične OF je od začetka stal Boris Kidrič kot politični tajnik IOOF. On je bil politični faeto-tum, ki je na terenu izvajal pobude, katere je dajal ideolog Kardelj, Najboljši svetovalec obema pa je bil Edvard Kocbek.
Vee komunistični politični razvoj pri nas lahko razdelimo v tri dobe: v dobo »demokracijo«, dobo »narodne revolucije« ter dobo »socialne revolucije«.
- .	<	e‘	•	Ul	;
Prva doba —- doba »demokracije«
Prva doba, doba »demokracije«, je trajala od začetkov OF pa do maja 1M2. V tej dobi so komunisti dajali na zunaj prednost — seveda samo formalno — svojim zaveznikom z namenom,, da bi ti pripravili tla ter s svojim vplivom pripeljali ljudstvo v komunistične vode in tako pripravili narod na drugo dobo komunističnega političnega razvoja, t j. na dobo »narodne revoluoije«.
Prva doba jo,' bila tista, v kateri so sl komunisti prisvajal! razna mamljiva gesla, kakor na primer tista o »osvobodilnem gibanju«, o »samoodločb! narodov«, o »demokratični ureditvi«, o »svobodi« in »očiščevanju« vere, o »enakopravnosti« ljudi in podobnem, skratka o vsem, čemur je ljudska nevednost lahko nasedala.
Takoj v začetku so komunisti na političnem področjn zelo previdno nastopali in so dajali funkcije svojim zaveznikom, v vsakem političnem odboru pa je bil vodno kak stoodstotni komunist, ki je vse nadzoroval. Cim višji -pa so bili tl odbori, tom več je bilo komunistov v njih, tako da je bilo komunističnp politično vodstvo, IOOF, ali popolnoma komunistično, ali pa vsaj komunistično nastrojeno, nadzorstvo nad njim pa je Imel seveda kot najvišji komunistični forum OK. v katftrem so bili ljudje, ki so bili v komunistični taktiki najspretnejši.
V nižje odbore so komunist! svoje zaveznike dajali zato, ker so bili o njih prepričani, da bodo vprav ti narod najlaže privedli z »reakcionarnih« pozicij na »napredne« pozicije, kakor pravi komunistični besednjak.
Komunistični zavezniki v teh odborih so bili že na »naprednih« pozicijah in so bili komunistom potrebni le v toliko, da bo s svojo popularnostjo pridobivali ljudi.
Komunistična taktika je bila namreč tale:	ti ljudje naj pritegnejo ljudstvo do
prvih »naprednih« pozicij, od tu naproj ra jih bodo potem komunisti sami spravili na prave »napredno« pozicije, sodelavoo pa potem že kako odstranili. Dobro so vedeli, da kak komunist toga od začetka ne bi mogel speljati. In vprav zato bo uporabljali zaveznike.
Na vojaškem področju komunisti niso delali tako, ker se jim je vojska zdela ves čas najvažnejši činitelj za izvedbo revoluoije. V vojski so že takoj v začetku postavili na politično vodstvo docela Bvoje ljudi, tako imenovane komisarje, ki so v vojski imeli glavno besedo. V vojski je bila že takoj v začetku tudi prepovedana vsaka druga vzgoja razen komunistično-partijske. Na vojaškem področju so se pri vzgoji »trugo držali vedno samo ene linije: komunistične.
Vlo ;a vojaških komandantov v komu. nističn »osvobodilni vojski« jo bilo posro-dovan.*o med vojsko in ljudstvom, zakaj komisarji niso imeli med ljudstvom kaj prida ugleda in jih ljudje tudi niso tako poznali. Dokaj boljo je ljudstvo poznalo komandante in o marsikom izjned njih tudi zanesljivo vedelo, da ni komunist. Vprav na teh komandantih je komunistično vodstvo hotelo ljudstvu pokazati, da njihovo gibanje ni komunistično, pač pa res »osvobodilno«.
Takole so tu pa tam rekli ljudem: »Poglejte, tale ni komunist, pa je le pri nas, ln še celo komandant.«
Kakšno je bilo gledanje komunistov na vojaškem področju, jasno priča Beblerjeva izjava, ki jo je dal ob formiranju odredov
II.	grupe v Blatnem klancu ob koncu prve dobe. Rekel je, da ni govora, da bi komisarsko mesto v vojski dobil kak nepartijec.
Toda ljudstvo je že ob koncu prve dobe po »enakopravnosti« in »tovarištvu« spoznalo ali vsaj zaslutilo, da OF plava v popolnoma komunističnih vodah. Ob koncu prve dobe so se v OF pokazale že prve razpoke.
Druga doba — doba »narodne revolucije«
Druga doba, doba »narodne revolucijo*, se je začela z dobo prve »republike« in je trajala do maja 1943. Takrat je vodstvo mislilo, da je popoln gospodar položaja, ker so komunisti ic imeli neko ozemlje »osvobojeno* in so Se lahko začeli s terorjem
Mimogrede naj omenimo, da je glavno načelo komunizma teror, nasilje, s katerim je treba začeti takrat, ko je prva doba razvoja končana in ima« položaj v rokah. V tej drugi dobi so vrgli ven načelo:	n a -
rodna revolucija! Začeli bo govoriti, da hočejo združiti samo vse tisto, kar je »narodno zdravega«, ostalo pa odstraniti.
V to dobo spadajo tudi prve masovne likvidacije, v katerih so uničevali tisto, kar je bilo po njihovem mnenju »nezdravega* in »nenarodnega«, t. j. komunistično opozicijo, zunanjo in notranjo.
V drugi dobi komunističnega političnega razvoja so vrgli med ljudi tudi načelo o združitvi Slovenije. Gesel, ki so se jih posluževali v prvi dobi, sodaj sicer niso popolnoma zavrgli, uporabljali so jih pa le bolj poredko, zakaj zdaj je šlo za oblast in so se ljudem le pokazali s svojimi pravimi imeni. Ljudstvo se je tedaj prvič prestra šeno zdrznilo, da je videlo, kdo stoji na čelu »osvobodilnega« boja in kdo ga vodi.
V to dobo spada tudi začetek uničevanja komunističnih zaveznikov, političnih in vojaških. Tedaj so spravili s poti na primer pisatelja Toneta čokana, Ivana Čampo, Lojzeta Primožiča in na kupe drugih, ter zaprli vse komandante, ki niso bili komunisti.
Iz političnih odborov so začeli odstavljati svoje posredovalce in nastavljati samo zanesljive ljudi, ki so bili po večini že komunisti. Začeli so tudi z novim pridobivanjem članstva za partijo. In sicer s pomočjo dobro organizirane mreže.
V tej drugi dobi komunističnega političnega razvoja so se vrata komunistične partije nekoliko bolj na široko odprla.
Komunizem se je v tem času pokazal ljudstvu še bolj In še v jasnejši luči. Pre-oej močno pa je bila žo nakazana tudi usoda zaveznikov.
V IOOF so »e popolnoma odločili za komunizem in se javno pokazali kot komu-j n isti predstavniki raznih skupin (Kocbek, Fajfar, Rus ln Lubej). Nihče teh ljudi" se namreč ni protivil masovnemu zapiranju in pobijanju ljudi, celo njihovih bivših najožjih sodelavcev.
Ljudstvo je sedaj zaradi likvidacij, usode zaveznikov, skratka, zaradi terorja do dna spoznalo komunistične namene.
Tudi njihovo naziranje glede vere se je v tej dobi čisto jasno pokazalo, ko so začeli streljati duhovnike, češ da so narodni izdajalci. S tem so komunisti s krvavimi dejanji nakazali svoje gledanje na vero in njene zastopnike.
Vse to se jim je maščevalo ob italijanski ofenzivi, ki je povzročila konec prve »republike«. Zaradi teh krvavih dejanj se je ljudstvo obrnilo proč od njih ter sprejelo razpad prve »republike« z veseljem. — Bilo je srečno, da se je rešilo krvolokov, tatov in požigalcev.
Ljudstvo je tedaj tudi Bpoznalo, koliko so vrodna tista tako lepo zveneča gesla, češ da »nihče ne bo nikoli več prišel na osvobojeno ozemlje«.
S koncem prve »Tepublike« je ljudstvo spoznalo, da komunističnim frazam ni verjeti, ker je doba prve republike tako hitro in tako žalostno minula. »Vojska« se je močno raztepla, mnogo jih jo od komunistov ušlo, politični delavci so se razkropili, v kolikor niso popadali pod tujimi ali lastnimi kroglami. Ponekod se jo namreč začela pojavljati odprta opozicija.
Odpor ljudstva je dobil izraza v Vaških stražah, ki so komunistom do konca delale hude preglavice in pripomogle do tega, da niso mogli svojega delovanja razvijati nič več v toliki meri kakor dotlej.
Komunisti so zdaj sami sprevldeH, kam jih je privedlo posnemanje »ruske linije« in so hoteli nato popraviti škodo, ki so jo utrpeli. Tako so za kratek Čas spot prišli na dan z gesli »osvoboditve«, »demokracije« in podobnimi, ter hoteli ljudstvo spet pridobiti. A ljudstvo jim ni več verjelo in jim ni nasedlo.
V ta čas spada znana dr. Riharjeva izjava (dr. Ribar je bil član Antifašističnega sveta, kar jo še tudi danes v funkciji predsednika), ki je dejal, da hočejo samo »do-inokratično, federativno Jugoslavijo« in da ni govora o kakršnem koli komunističnem gospodarskem sistemu, na primer o kakšnih razlastitvah ali podobnem. — S takimi izjavami so komunisti hoteli ljudi spet pridobiti. Takrat so tudi zagnali krik o angleških pošiljkah, da bi ustvarjali vtis, da Je vos svet z njimi.
Skratka: pomagali bo si z vsem, kar bi moglo njihov položaj spet zl>oljfiatl.
Takoj po ofenzivah pa so se spet odrekli demokratični »enakopravnosti«, »tovarištvu« in podobnim frazam ter zopet začeli gnati »narodno revolucijo«. Hoteli bo svoje edl-nlce vojaško utrditi. Pospeševali bo vpise v partijo.
V to dobo spadajo tudi prve prisilne mobilizacije In — zaradi slabega vojaškega položaja — tudi paktiranje a cesarsko italijansko vojsko.
Nad ljudstvom *o izvajali nasilje, »zaveznike« pa so odrivali od vseh važnejših mest.
Komunisti v tej dobi tudi niso spoznali, da se je narod tako močno obrnil od njih stran. Morda se bo to komu čudno zdelo,
toda treba je vedeti, da bo navzlio svoji organizaciji politično precej naivni, in da so nižji politični funkcionarji dajali vedno le ugodna poročila na najvišja mesta, to pa zato, da se no bi naj višjim zamerili. Če bi bo jim zamerili, bi bilo najmanj, kar bi jih doletelo, to, da bi bili grajani, v hujšem primeru pa bi morali iti v »trinajsti bataljon« — na drugi svet.
Tako ni čudno, če je bilo najvišje rdeče vodstvo prepričano, da je položaj ugoden. Povzpeli eo se celo do trditve, da je položaj zanjo še celo boljši, kakor pa je bil prej, ker da je ofenziva prečistila njihove vrste in je ostalo samo tisto, kar jo kaj vrednega.
V tej dobi so tudi trdili, da se je dife« renciacija med ljudstvom končno izvedla. Izjavljali so, da je zdaj prišel Čas, ko vso, kar je njihovega, ostane njihovo, vse drugo pa naj gro v »reakcijo«, s katero bodo žo primerno obračunali, ko pride čas. Trdili so seveda, da je diferenciacija izvedena v njihovo korist.
Skratka, vodilne komunistične osebnosti pri nas niso mogle verjeti, da bi politični razvoj komunizma na Slovenskem moral iti drugo pot, kakor pa jo je hodil v Rusiji.
V drugi dobi je začel izhajati tudi krščansko socialistični mesečnik >Slovenska revolucija*. V njem so pisali večinoma krščanski socialisti in taki, ki bo bili sicer komunisti, a so se še izdajali za krščanske socialiste (Kocbek, Fajfar).
To glasilo je izhajalo samo v začetku druge dobe, pozneje pa je bilo ustanovljeno, ker ga niso več prebirali, in sicer zaradi tega ne, ker so že odstopili od programa »narodne revolucije«.
Bil je to značilen taktični list za dobo »narodne revolucije«. V. drugi dobi komunisti namreč niso hoteli ničesar slišati o kakšni socialni revoluciji, da komunizem absolutno noče socialne revolucije. To svojo izjavo je utemeljeval s tem, da v OF delujejo vsi »pozitivni in napredni elementi«, da v njej ni nobenih strank in da OF tudi ni komunistična stranka.
Poudariti pa je treba še enkrat, da je glasilo »Slovenska revolucija« služila zgolj taktičnim namenom, kar se je izkazalo pozneje, ko so komunisti v tretji dobi jemali za svoje načelo socialno revolucijo. Tudi ni govora, da bi bili vodilni zastopniki OF, ki 60 to glasilo pisali, mislili res iskreno
Kocbek sam, ki je list prej vodil in ga skoraj vselej polovico tudi sam napisal, je pozneje zagovarjal stališče socialne revolucije in je pozabil na vse tisto, kar je prej trdil, torej čisto v smislu komunistične taktike, ki se spreminja in prilagojuje, kakor ji pač kaže trenutni položaj.
V potrditev tega sta tudi glasili »Delo« in »Poročevalec«, ki sta v tej dobi tudi zastopala načelo »narodne revolucije« in v njiju ni bilo govora o socialni revolucij*
Tretja doba
V tretji dobi, ki je trajala od spomladi 1943 dalje, so komunisti izčrpali zakladnico svoje taktike, in so povsem razgalili svoje prave namene ter pokazali, kaj hočejo. To dejstvo je za komunizem značilno zaradi tega, ker se pokaže takrat, kadar komunistično vodstvo misli, da ima položaj docela v svojih rokah. Vzroki, da so tako mislili, pa so'naslednji:
Vojalke edinic«, t katerih so vodili sami zanesljivi komunisti, so se povečale. Narasle so spričo dejstva; ket so rdeči po Dolenjskem prisilno mobilizirali, drugič pa, ker so dobili mnogo dotoka v moitvu s Primorskega (Primorska je bila takrat v politič. oziTU zelo zanje) ter z Gorenjskega.
Posebej je treba tu omeniti Primorsko. Kar so komunisti naredili na Dolenjskem taktičnih napak, so Jih hoteli popraviti na Primorskem, kjer se je začela organizacija OF leto pozneje.
Tudi na Primorskem se je začela komunistična propaganda z gesli »narodnega gibanja« In podobnimi. In tudi tam so šli komunisti po isti taktični poti kakor pri nas na Dolenjskem, knr je zanje bistveno, zakaj čo bi šli drugačno pot, ne bi imeli uspeha. OF tudi na Primorskem no bi uspela ln se ne bi mogla zasidrati, če b! takoj v začetku vrgla na dan geslo socialne revoluoije tor z njo v zvezi počela vsa tista grozodejstva, ki smo jih vidoli na Dolenjskem.
Ker bo je na Primorskem organizacija OF začela leto dni pozneje, kakor pa pri naa, so komunisti lovili primorske Slovence na isto vabo kakor pri nas v prvi, oziroma v začetku druge dobe, na vabo »demokraoi-je« in »narodne revolucije«. Stališče komunistov na Primorskem je bilo glede »narodne revolucije« iz znanih vzrokov lažje.
Razumljivo je, da so Primorci prav zaradi teh narodnih gesel (»združitev VBeh Slovencev«) drveli v »narodno osvobodilno vojsko« vso dotlej, dokler komunisti tudi na Primorskem niso začeli izvajati programa tretjo dobe, t. j. socialne revolucije, kar je na Primorskom šele v povojih. Toda kakor so komunisti pokazali pri nas kmalu svoje namene, jih bodo pokazali tudi na Primorskem, če hočejo ostati sebi zvesti.
Primorci to danes že spoznavajo In gledajo na zadnjo razdobje komunizma precej drugače, kakor pa so gledal! v začetku. Tu bi omenili še to, da so komunisti priznali Italijanom v Primorju avtonomijo In s tem Izdali svoje načelo o .narodni revoluciji« In o »idružltvl Slovencev«.
Eden izmed vzrokov, zakaj so komunisti mislili, da imajo ves položaj v svojih rokah, pa je bil tudi ta, ker so tedaj Imeli odlično iveie z hadnljevcl, kar jo njihov položaj zelo zboljšalo ln so se počutili pred njimi preoej varne. Italijanska eesnrska vojska v resnici ni delala nobenih težav, ampak jim Je celo dobavljala orožje, strelivo in hrano. (Tako spada v to dobo tudi razgovor s Ceruttijem v Karteljevem pri Novem mestu In dobava dveh vagonov raznih vojaških potrebščin v Straži pri Novem mestu.)
Naslednji vzrok, zakaj sn se počutili komunisti tedaj tako močne, jo bil ta, da so imeli dobro zvezo z enakim pokretom na Ralkanu in zlasti veliko oporo hrvaških tolovajev, kar so jo predvsem kazalo v dobivanju potrehščln In v dejanski pomoči hrvaških komunisitčnlh brigad.
Zaradi vseh navedenih vzrokov so začeli izvajati socialno revolucijo, za katero je potrebon popoln teror, strahovanje ljudstva In uničenje vsoh komunističnih nasprotnikov tor ljudi, ki so le na pol prepričani o vrednosti ene ali druge Ideologije. V to dobo »pada tudi formiranje novih brigad, zlasti primorskih. Z novo for-
Pisma
nam in vam
Gospod urednikt
Prav na kratko naj popitem ceni. bral-tem >Slovenskega doma« resnično zgodbo, kako so me sprejemali ljubljanski trgovci V aprilu 1943 in kako nekaj mesecev pozneje.
Doma sem z dežele. Po dolgem moledovanju in sitnarjenju pri italijanskih oblasteh se mi je slednjič le posrečilo, da sem dobil toliko zaželeno dovoljenje za potovanje v Ljubljano. Mimogrede moram povedati, da prav gotovo ne bi imel s tem toliko sitnosti, če bi bil ena izmed tistih *ne-oporvčnih* ženščin, ki so s poljubi, če ne še 8 čim drugim, kaj hitro znale izposlovati pri cesarskih oblasteh potno dovoljenje za kamor koli.
Preden sem odšel v Ljubljano, sem v
nahrbtnik dal nekaj moke in še malo maščobe, zakaj kakor drugi kmetje sem se tudi jaz kaj dobro zavedal, da je treba mazati, če hočeš, da se ti *strojc dobro in gladko vrti.
Po prihodu v mesto me je Se pred Mikličem obsula kopica ljudi, ki so se na vse načine prizadevali, kako bi me pripravili do tega, da bi jim prodal tisto, kar sem nosil v nahrbtniku. Ker sem moko in mast prinesel s seboj v Ljubljano zato, da bi vsaj za te dobrote, če že za denar ne, dobil pri tem ali onem trgovcu reči, ki sem jih doma nujno potreboval, sem moral venomer zatrjevati ljudem, ki so med potjo silili vame, da nimam ničesar naprodaj. Preden sem prišel do Prešernovega spomenika, sem se najmanj še desetkrat moral zlagati in me tudi ni sram priznati ta svoj greh, če je greh res bil.
Gospodje trgovci po trgovinah so me Had vse ljubeznivo sprejemali, očividno zato, ker so brž zaslutili vsebino mojega nahrbt. nika. Kaj kmalu sem nahrbtnik izpraznil, nato pa ga spet napolnil z rečmi, po katere sem v Ljubljano prišel in o katerih sem bil prepričan, da jih za denar ne bom mogel dobiti, ker sem v mestu *le premalo znant. če Človek takole malo pomaže, ni preveč težko dobiti tudi brez točk kakšno boljše blago tam z tzadnje« police. In ko sem spet odhajal, so se mi v vsaki trgovini tako ljubeznivo klanjali, da mi je bilo kar malo nerodno. Na vso moč so se mi priporočali še za drugič, kakor v tistih dobrih časih, ko so trgovci s svojo postrelljivostjo skušali pridobiti novih kupcev.
Po šestih mesecih sem spet obiskal iste trgovine, a obrazi, ki so bili nekoč tako prijazni, so bili zdaj povsem izpremenjeni. Pa to vendar ni bilo nič čudnega, saj tokrat nisem bil prišel v Ljubljano z nahrbtnikom, polnim podeželskih dobrot. Trgovci so bili tokrat nekam Čudno redkobesedni, kar modrih obrazov, bi rekel. Kar nič niso bili prijazni in brž sem moral spoznati, da jim ni nič kaj preveč všeč, da sem prišel.
Trgovci menda čisto pozabljajo, da so tudi kmečki groši leta in leta polnili njihove blagajne. Vedo naj pa, da bodo še prišli časi, ko si bo tudi kmet lahko čisto svobodno izbiral trgovine fn da mu bo vsak rad postregel, tudi če ne bo prišel s polnim nahrbtnikom. Posebno mi begunci imamo zdaj lepo priliko, da si zapomnimo, v katerih trgovinah na.i sprejemajo z mrkimi obrazi in mrzlim srcem ter nas hladno odstavljajo na kratko: >Tega pa nimamo< ...
Kmet-begunec.
Uničena nova Sola y Šmarju
Cenjeno uredništvot
Prosim, da priobčite v »Slovenskem domut med drugimi pismi tudi tole:
Kako komunisti osvobojujejo poštene slovenske družinet kaj zgovorno priča naslednji primer:
Oče, po poklicu tesar, je z delom svojih pridnih rok preživljal, kakor se je pač dalo, šestčlansko družino. S svojimi domačimi je živel sicer skromno, a bil je vendarle za dovoljen, ker je imel vsaj mir.
Prišel je jg. oktober 1941, usodni dan tudi za tesarjevo družino. Po nekem napadu komunističnih tolp so badoljevci poleg drugih nedolžnih sovaščanov odpeljali tudi njega v ljubljanske zapore. Doma je pustil ženo in svoje Štiri otroke, od katerih je bil najmlajši star šele dva dni. Sedem tednov je mož premišljeval v zaporu svojo usodo. Zena doma je še kar nekam korajžno in vdana v božjo voljo prenašala nesrečo, ki je tako nenadno zadela njeno družino.
Po sedmih tednih se je oče vrnil, in spet so še kar nekam zadovoljno živeli na prej, čeprav so s strahom, gledali v bodoč nost, kakor da bi bili slutili, kaj jih čaka. Prišle so tako imenovane ofenzive in *či ščenjet naših vasi. Seveda so savojski vojščaki tčistilit le bolj nedolžne, kakor pa prave krivce krvavih nemirov pri nas. In tako tudi tej tesarjevi družini niso priza nesli. Požgali so ji borno hišico, očeta pa odpeljali v bližnji zapor. Pozneje so se sicer izgovarjali, da so tesarjevo hišico po-iaali po pomoti, a zaradi takšnih in podobnih *pomot* je naša slovenska dežela vendarle nekoliko prehudo trpela. Pa naj se je zgodilo to res pomotoma ali ne, dejstvo je, da sc je ta ie tako in tako precej revna
miranimi brigadami so komunisti lahko ustrahovali podeželje.
Pa tudi taktično-politično so komunisti obrnili svoj plašč. Pred tretjo dobo je že prenehal izhajati mesečnik »Slovenska revolucija«. »Delo«, »Poročevalec« ter vsi ostali rdeči lističi tedaj že javno priznavajo, da je za »rešitev slovenstva potrebna socialna revolucija«. (Iz njihove taktike se vidi, da jim je slovenstvo deveta briga.) 8 svojim pisanjem so komunisti vedno bolj naznače-vali pravo ozadje vsega »osvobodilnega gi banja« t. j. da je to gibanje po vsem komunistično-revolucionarno.
8 tem prehodom od narodne k socialni revoluciji je tesno povezana tudi
usoda zaveznikov
Takoj t začetku tretje dobe, dobe socialne revolucije, je Izšla znana »lijeva«, ki jo je podpisal ves IOOF in ki pravi, da je zdaj prišel tisti čas, ko »o razpuščene vso osnovne skupina v OF In v«e politične frakcije, čas, ko je priznana samo KPS, ki bo imela odslej edino besedo, če* da je to mednarodno avantgardni pokret, ki je edini zmožen Izvesti socialno revolucijo,
V ta čas spada tudi uradni razpust ko-Diinterne, poudarjamo uradni, zakaj komu' nisti so dobivali tudi fe naprej navodila iz Moskve in so z njo imeli Ute zveze kakor prej.
S svojo »Izjavo«, Vi so jo podpisali tudi zastopniki drncih skupin (Kocbek, Fajfar, dr. Brecelj, Rus, Lubej), so komunisti popolnoma pokazali, da je tnarodnn osvobodilno« gibanje povsem » komunističnih vodah.
Voditelji krščanskih komunistov (Kocbek, Fajfar, Brecelj) se v tolmačenje to »Iz-jave*, ki napoveduje absolutno socialno revolucijo, poslali svojo okrožnico, v kateri utemeljuje potrebo po socialni revoluciji in odpravi vseh dosedanjih skupin tor celo odkrito postavlja to na stran marksizma (dialektičnega materializma),
S tem je vodstvo kričanskih socialistov izdalo ves svoj program in se povsem predalo komunističnemu objemu. Odreklo se je stališču personalizma ter pripoznalo povsem obratno načelo, nafel n mehanizacije človeka, načelo človekarobota, človeka-atroja, ki z osebno svobodo In svojim osebnim glodanjem niina nobenega opravka. R tem so kršč. socialisti — kakor tudi druge skupine, ki so se pridružile OF — čisto prepustili vodstvo OF komunizmu In tako I*. dali vse, H so t »osvobodilnem gibanju« gledali *e kolikor toliko poiteni boj.
Omenjena okrožnica krščanskih »oclall-»tov In »Izjava« komunistov o načelu socialno revolucije sta bili strogo tuJni In so zanju vedeli samo vlfijl politični in vojaiki zastopniki, dočim ljudstvo o tem ni smelo nito.ar vedeli.
Vendar je za to komunistično namero ljudstvo le zvedelo po nekaterih ljudeh, ki so za omenjeno okrožnico in »Izjavo« vedeli, ter nanjo opozorili.
Ker so komunisti čutili, da imajo med seboj opozicijo, je sledilo zborovanje v Kočevskem Rogu, ki je trajalo Štiri dnt. Na njem so vsi najvižji politični in vojaški zastopniki utemeljevali potrebo po socialni revoluciji ter potrelK>, da prevzame vse v svoje roke KP. Kdor se ne bi s tem sprijaznil — tako so dali na tem zborovanju vedeti —, naj ve, kaj ga čaka. Ve naj, da ne bo voč dolgo delal napotja in ovir,
8 tem je bila opozicija, kolikor jo je Se bilo, razbita, zakaj komunisti so med opozicijo vtihotapili Bvoje ljudi, ki so (ie nosili plaSč bodisi krščanskih socialistov ali pa nacionalistov, in ki so vse azdajali partiji.
Od tega časa dalje ni nihče od zaveznikov imel kakSne stvarne odgovorne ali vplivne fnnkcije. Kvečjemu je bil samo Ae uradno zastopnik, v resnici pa ni nič več pomenil in je bil dosledno komunistični taktiki pod stalnim nadzorstvom.
Nadzorovanje in zapiranje zaveznikov je trajala do badoljevske izdaje. Po 8. septembru, ko so komunisti mislili, da imajo položaj že povsem v svojih rokah, pa so se začele likvidacije vseh nezanesljivih zavezniških elementov.
Vsi, ki so po kakrSnem koli naključje Se ostali pri življenju, so se morali odločiti za vpis v KP sredi oktobra, ko Je prišel odlok IOOF in so sklicali sestanek v Gušicah blizu Toplio, kjer je predstavnik kr*č. soo. Tone Fajfar dobesedno zaprosil navzoče predstavnike CK-a v imenu kršč. socialistov za članstvo. Odgovorili so mu: »Te bomo že sprejeli.« Povedali so na tem sestanku tildi, da se mora vsak, kdor hoče opravljati kakršno koli politično ali vojaško funkcijo, vpisati v KP. To je bila zadnja faza tako imenovano »socialno revolucionarne dobe«, v kateri so komunisti čisto jasno pokazali svoje karte, razdobje, ki dokazuje, da med komunizmom In tako imenovanim »osvobodilnim gibanjem« pri nas ni popolnoma nobene razlike. Eno ko drugo služi samo enemu namenu, namreč izvedbi komunistične revolucije pri nas.
Tako je komunizem pri nas povsem prtiči na ruski revolucionarni komunistični sistem in po ruskem vzorcu organiziral vso politično tvorbo in vodstvo. Ustanovil je I'OS Islovensko OPU), ki nastopa vedno v zadnji stopnji revolucije in katere namen je, izvesti čistke ter odstraniti vse elemente, ki niso komunistični.
S tem pa Je tudi zapečatena usoda zaveznikov, ki so pomagali utirali pol komunizmu in bili dobri dotlej, dokler ni nastopila zadnja doba komunistične revolucije in t njo doba političnega razvoja OF,
družina znaSla na cesti v svojem boju za
obstanek ter životarila od tega, kar ji je kdo iz usmiljenja dal. Vzeli so jo pod streho dobri ljudje iz dveh hiš. Družina je bila na ta način poleg drugega gorja, ki jo je doletelo. Se razdvojena. A prišle so ie hujše preskušnje zanjo.
Noč od /S. na 19. september 19H Je bila strašna za te sirote. Ob zločinskem napadu na naše, prej tako mirne vasice so rdeči krvniki tudi tem štirim nedolžnim otrokom ubili dobro in nad vse skrbno mater, očeta
Štiriindvajseti...
*.. . prav v tem Te bomo vedno pogrešali: nenadomestljiv nam boš zaradi svoje iskrenosti, značajnosti in poštenosti...
(Iz Mirkovega spominskega članka t dr. Arku.)
Jutri bo potekel teden dni, odkar je blizu Tolmina padel zadet od brezbožnega in protinarodnega komunista inž. chem. Mirko Simčič, štiriindvajseta žrtev iz vrst slovenske akademske skupine »Straže«.
Mirko je zagledal luč sveta 6. junija 1918 v Pulju. Ljudsko šolo in klasično gimnazijo, ki jo je končal z odliko 1937, je obiskoval v Mariboru. Vpisal se je na tehnično fakulteto in postal jeseni 1M1 inž. kemije* Po diplomi je bil nekaj časa v službi pri Prevodu, pozneje pa v kemični tovarni v Mostah, kjer so ga hvalili kot najboljšega strokovnjaka.
pa ranili, ko sta bežala iz goreče hiše, kjer sta stanovala. Oče se je z otrokom v naroč ju težko ranjen zgrudil kraj pota, mater pa je zadela krogla v glavo, da je obležala na mestu mrtva. Ranjena je bila tudi gospodi n ja tiste pogorele hiše, ki jo je zažgal sosed — komunist. Podivjani morilci so vzeli oče. tu otroka iz rok in v svoji okrutnosti celo kričali: *Ubij mulca!* A eden izmed napa dalcev je imel le Še toliko Človeškega v sebi, da je dejal: tOtrok ne streljatiU
Ranjenega očeta so potem zastražili. Na menili so se, da ga bodo odpeljali s seboj, a do tega ni prišlo, ker je tolovaje čas prehitel in so morali zbežati.
Naslednje jutro se nam je nudil prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. V ozadju po gorišče in razdejanje, pred pogorelo doma čijo je v mlaki krvi ležala mrtva mati, oko H nje pa so klicah njeni otroci: %Mama, mama, vstanite, saj smo tukaj!*. Človeku se je ob pogledu na ta prizor trgalo srce. In potem še prizor, ko so na vozičku pripeljali ranjenega očeta, da se poslovi, zadnjikrat poslovi od 8voje žene!
Ranjenega očeta so nato odpeljali v bol nišnico, mater na pokopališče, otroke pa so vzeli v oskrbo sorodniki.
A vse to še ni bilo dovolj. Kelih trpljenja je bilo treba izpiti do dna. U. septem bra lani so prihrumele komunistične tolpe tudi v našo faro ter vzele tem Štirim sirotam Še poslednje, kar so imele, očeta. Z drugimi vred so ga odpeljali v kočevske zapore in nato i/ smrt.
A to je le ena izmed neštetih ialoiger, ki so se zadnja leta odigrale po naši deželi eden izmed neštetih primerov, kako komu nistične tolpe »osvobojujejo« našo deželo in >osrečujejo< naše kmečke domove.
Podeželan.
Sam primorski rojak je do podrobnosti poznal primorsko čustveno dušo, ki je po naravi dobra, toda zdaj proti svoji volji zapeljana v kaos, iz katerega išče izhoda. Mirko je z vso močjo mlade duše ljubil to ljudstvo in ga hotel dvigniti in rešiti iz krempljev komunistične pošasti.
Zato jo jeseni zapustil tovarno in dobro službo ter iz golega idealizma odšel med ožje rojake. S svojim prikupnim nastopom in nesebičnim delom je na mah pridobil srca vseh dobromislečih ter razkrinkal vse klevete.
To ni bilo prav komunističnim zarotnikom, katerim je njegovo delo oviralo edini namen: krvavo revolucijo.
Slišijo se ugovori, bil je premalo previden. Da, to je morda res. Lahko bi bil tako previden, kakor je večina »politikov« in bj sedel v tovarni, pisarni ali kavarni, narod pa prepuščal usodi. Toda tako ne dela mlad idealist, ki mu beseda narod ni »golj puhla fraza, ampak vzvišena stvarnost, smoter vsega njegovega dela.
Spominjam se njegovih odločnih nastopov na gimnaziji, kjer je na občnih zborih raznih dijaških društev vedno zastopal radikalno smer ter bil večkratni predsednik .T. S. Na univerzi se je takoj pridružil prof. Ehrlichu in mu — kakor triindvajset drugih — sledil v mučeniško smrt.
V akademskih letih je bil predsednik mladinsko »Sedejeve družine«, odbornik ASK-a in raznih drugih društev. Pri zborovanjih na tehniki je njegova beseda kljub sovražnemu ozračju vedno zrilegla. Ril je pevec, športnik, planinec, organizator . ., 8 kakim zagonom se je vrgel na delo med svojimi rojaki na Primorskem! Bredi najhujšega dela, ko je stal na straži in viharju današnjih dni, ga je 6. februarja blizu Tolmina zadela morilčeva krogla. Njegovo mlado telo je omahnilo, njegov duh so je dvignil k pravičnemu Bogu.
Vemo, da nobena žrtev ni. zainan, ampak, da žrtve blagoslavljajo delo za idejo
in jo	privedejo do zmage. To naj	bo	tolažba	staršem, ki so vzgojili	take	6inove,
in nam vsem.
Ko se svetijo planino, obžarjene od sonca, v sto ji veličastni lepoti, mi uhajajo misli k vsem tistim tednom, ki smo jih v akademskih letih s teboj, Mirko, preživeli med gorskimi velikani. Ko se Ti je misel zatopila v večerno razpoloženje, ko si slišal pozvanjati z bližnjih in daljnih planin zvonce, ko si videl, kako se globoko doli v dolinah dan gosti v mrak in žarijo vrhovi v rdečerumeni luči, takrat, ko je rahel šelest večernega vetra pobožal strmo v breg se vzpenjajoče smreke in ruševje na travnatih pobočjih, kjer se pastirsko koče na-lahko	in božajoče naslanjajo	goram	v	naročje;	kjer tiho šeleste misli	v sanjah	bo-
rovcev; ko se je prav kje od daleč začulo komaj slišno zvonenje večerno Avemarije, tedaj se Ti je duša razširila v velikem spoznanju Tistega, ki je nam malim in slabotnim vse to dal. Takrat si nam kazal pravilna obzorja za naš narod in govoril s takim prepričanjem o njegovi bodočnosti, da so nam srca drhtela.
Mirko! Zdaj ne boš več hodil po naših vrhovih, ne boš več poslušal pesmi zvoncev in samotnih mecesnov, temnih kaminov in rdečih žlebov, razklanih grebenov in mrač nih sten, pesmi lepote, pomladi in hrepenenja. pesmi zlatoožarjenifi, v soncu se kopajočih, novo srečo slutečih gorfc ...
Mi pa bomo hodili na Tvoj grob — in kar bo več vredno — za Tabo v boju, delu in zmagi.
MALI OGLASI
SMREKOV / JELOV LES
rezan ln tesan, kakor tudi bukove, hrastove, Javorjeve, jesenove in lipove plohe dobite v skladišču zadruge »Marad« v 21vinozdravni-kki ulici (za Cukrarno).
STARE NERABNE ZAMAŠKE in vsakovrstne plutovinaste odpadke kopirno v vsaki količini. - Ljubljana, Emonska cesta Jftev. 2, dvorišče — pisarna.
Quo vadiš
Roman v slikah I
Dobit« ga v uredništvu »Slovenskega doma«, t
TEDEN V SVETO
Radijski klic 23 angleških agentov ln častnikov so prod nekaj dnevi ujela nem. ika poveljstva na evropskem jugovzhodu. Ti angloSki agenti in častniki ao prosili, naj bi jih rešili iz rok boljše-viških tolp. Svojo prošnjo so utemeljevali « tem, da so »e tolovajske tolpe popolnoma zboljševizirale ter ravnalo z angleškimi zveznimi ljudmi na tak način, da je bilo to v posmeh vsakemu človeškemu čutu.
Sovjetska Rusija Je najbolj naravna prijateljica vseh judovskih stremljenj, je Izjavil pred dnevi sovjetski poslanik v Perziji v svojem nagovoru, ko je sprejel denarno zbirko palestinskih Judov za sovjetsko armado. Dejal je tudi, da ge Moskva z vsem svojim vplivom zavzema za judovske koristi.
Dolga vrsta kakih IM severnoameriških ujetnikov je korakala prejšnji četrtek skoz) Rim. Ti ujetniki so pripadali bataljonu, ki je bil zajet nekaj dni prej na Pontinskih močvirjih. Ta »zmagoslavni« pohod ujetih AmerJkanoev je bil prvi Mtlkc severnoameriških vojakov z večnim mestom, pripominja k temu poročilu »Deutsche Adria Zei-tung«.
Nove Stalinove osvojevalne načrte je razkril pred vrhovnim sovjetom Molotov, ko je govoril o ustanovitvi kopice sovjetskih republik v evropskem delu Sovjetske Rusijo in v Evropi do Labe. — Vsaka teh novih republik naj bi imela svojo lastno vlado, ki bi bila podrejena moskovski. Na zunaj naj bi bile to republike nekaki dorainijonl, ki bi imeli svoj glas v vseh mednarodnih odborih, na znotraj pa bi bile popolnoma odvisno in boljševizirane. V tem se bolj kot v čemer koli vidijo kremeljsko imperialistično težnje, pripominja poročilo i* Berlina.
Nov sovjetski osrednji urad, ki ho obravnaval vsa gospodarska, politična in so. oialna vprašanja v deželah Bližnjega vzhoda, tudi v Turčiji in Indiji, je bil ustanovljen v Taškentu. Ta ustanova nosi uradni naslov »Znanstveni osrednji urad za Bližnji in Srednji vzhod«. Kakšen je v resnici ta »znanstveni« značaj, pove sovjetsko sporočilo, ki pravi, da mora ta urad opravljati svojo omenjeno nalogo na tak način, da bo ustrezal povezanosti Sovjetsko zveze s tem prostorom in da mora zato podpirati zunanjepolitične težnje Sovjetske Rusije s temi deželami. Taškentski urad je torej moskovska agitacijska centrala za vsa vprašanja ekspanzijske politike na Bližnjem vzhodu.
Japonska prestolnica le pripravljena na vse, je dejal tokijski veliki župan Sigeo Odate zastopniku nemške poročevalska agenoije Vollhardtu, ko sta govorila O možnosti sovražnih letalskih napadov na Tokio. »Ml računamo,« je dejal tokijski župan, »s sovražnimi letalskimi napadi, in smo zato zlasti v zadnjih šestih mesecih storili vse potrebno za obrambo.«
Novo prtsego je 9. februarja, ob 95-letnlel proglasitve rimske republike, poJožila vsa italijanska republikanska oborožena sila. Besedilo te prisege se glasi; »Prisegam, da bom do skrajnosti služil italijanski socialni republiki tor branil njene zakono, njeno čast ln ozemlje ▼ vojni in miru. Prisegam to pred Bo. gnm in prod tistimi, ki So padli za združitev, neodvisnost in bodočnost domovine.«
Atentat na milanskega policijskega načelnika Nicolinija so prejšnji petek poskušali neznani napadalci. Atentat je bil izvršen v trenutku, ko se je policijski načelnik hotel z avtomobilom odpeljati na policijski urad v službo. Napadalci, ki so se tisti hip tudi z avtomobilom pripeljali mimo, So začeli streljati s strojnico. Policijski načelnik je samo ranjen. Napadalcem se je v sploš. ni zmedi, ki je nastala, posrečilo po. begniti.
Spričo dejstva, da se hoji na vzhodnem bojišču približujejo estonski meji, ja
prvi deželni predsednik dr. Mace oklical na Estonskem splošno mobilizacijo. Domača estonska uprava se je za ta korak odločila zaradi bridkih izkušenj, ki si jih je estonsko ljudstvo pridobilo v 1. 10-40 in 1941 pod boljševlško pestjo.
Potovanje v Carigrad je odslej Inozemeem prepovedano, tako je sklenila zadnjič turška vlada. Kot vzrok navajajo, da ta potovanja otežkočajo preskrbo Carigra-, da s potrebnimi iivili.
O sovjetski Izjavi glede katinskih žrtev je bivši poljski ministrski predsednik dr. Kozlowslci dejal med drugim:	»Imel
sem priliko, da sem v Katinu samem prouči] dejstva, ki ne dopuščajo nobenega dvoma, da so boljševiki morilci poljskih častnikov. Poslali ste mi Izjavo izredne državne sovjetsko preiskovalne komisije, ki vsebuje sovjetsko stališče o katinskem umoru. Ta prikaz nj mogel prav nič spremeniti mojega prepričanja, ki sem ga dobil v Katinu. Tudi še zdaj vztrajam pri trditvi, da gre v Katinu za umor, ki so ga izvršili s sovjetske strani.
Za komunizem v Srhlj| ni prostora, ker Ima peklenski načrt, uničiti srbski narod, da bi mogel doseči svoj cilj: bolj-ševizirati Balkan — piše »Novo Vreme«, ter nadaljuje: »Brez uničenja Sr. bije Balkan ne bo nikoli komunističen. Komunisti pa bi morali vodeti, da bo srbski narod zmagal v tem boju, ker je danes enoten in pa strnjen v svoji obrambni Črti.«
Na smrt je bil obsojen general Oarlboldl pred posebnim sodiščem za ohramb0 fašistične republike. Dokazali so mu, da je aktivno sodeloval pri Badoglijevl zaroti. Rimski radio jo sporočil, da je bila sodba nad generalom Garlboldljem tudi že izvršena.
Nova klirinška pogodba med Nemčijo In Italijo je bila podpisana konec prejš. njega meseca. Pogodbo ln listine o ureditvi plačilnega prometa med omenjenima državama je za Nemčijo podpisal poslanik Balin, za republikansko fašistično vlado pa generalni tajnik gr«l Mazzolini.
f,Razsodnost, k topi zveri si zbežala..."
Odmevi komunistične revolucije in njenih grozot v našem „javnem mnenju"
Kar komunistična Osvobodilna fronta počenja že skoraj tri leta po slovenski zemlji, so ne more drugače imenovati kakor zločin. Vsebina tega zločina je d vojn*: uničevanje narodnega premoženja in ubijanje slovenskega življa. Čeprav gre tvarna škoda že v milijarde, so vendar ne sme primorjati s človeškimi žrtvami, ki jih jc to krvavo delo zahtevalo.
Tudi če bi bila slovenskemu narodu dana vsa možnost, da bi se prej ali slej izvlekel iz revščine, ki mu jo je nakopala 0F, nikakor ne bo mogel prej ko v dveh rodovih nadomestiti žrtev.
Če pomislimo, da je bilo ubitih na tisoče in tisoče Slovencev v najlepših, narodu najkoristnejših letih, potem nas mora to dejstvo navdati s strahom, zlasti ko vemo, da število rojstev pri nas že od leta 1920 stalno pada.
In če bi človek vsaj vedel, zakaj toliko fclovoških žrtev! Komu v koristi Na to vprašanje pameten Slovenec nikoli ne bo mogel odgovoriti.	v
Človek res ne ve, kakšne usedline so vzbudilo v naravi našega človeka. Ali so to posledice naše neodkritoarčne vzgoje, ali posledice alkoholizma, ali posledice političnega fanatizma. Dejstvo je, da so se v zadnjih letih na slovenskem ozemlju dogajali taki umori, ki jih bo celo moderna kriminalistika psihološko težko razložila.
Dokazano Je po neštetih pričah, da so bili nasilno in premišljeno ubiti posamezniki in skupino, da so bili posamezniki in skupine nasilno odpeljani iz raznih krajev in ob različnem času, da bodo usmrčeni. Dejstvo je, da so bili mnogi duševno in telesno mučeni. Mučili so jih na vseh delih telesa, in to ne samo nekaj časa, ampak večkrat celo po nekaj dni. Ubijali jih niso samo s hladnim in strelnim orožjem, ampak tudi z najbolj divjaškimi pripomočki.
Na kratko, dogajala so se mnogokrat nezaslišana zverinstva.
Danes še ni čas, da bi pretresali, kako bo ob svojem času sodila bodočnost, kakšno sodbo bo izrekel o nas in o našem času nepristranski zgodovinar. Na vsak način pa se nam zdi nujno, da že danes ugotovimo, kako je na vsa ta grozodejstva odgovarjala j^aša javnost.
Slovenec lahko Slovenca ...
Če pri razčlembi tega vprašanja uberemo zgodovinsko pot, potom lahko takoj ugotovimo, da smo bili v letn 1941, ko so pod silo dogodkov začeli padati prvi Slo. venci, vsi močno presunjeni, ogorčeni in obupani, če jo padel Slovenec, zadet od savojske krogle, bili pa smo docela mirni, brezbrižni in oelo veseli, če je ubil Slove-neo Slovenca.
To je neizbrisno dejstvo!
Od kod ta dvojnost naše morale, bomo odgovorili ob drugi priliki. Danes le ugotavljamo, da je tako bilo. Radi bi poznali tiste Slovence, ki so prvi bratomor takoj javno obsodili. Najbrž bi jih lahko na prste sešteli.
Zakaj!
Četudi je kdo ob prvem slovenskem bratomoru v letu 1941 za trenutek osupnil ali
se vznemiril, je bil že naslednji trenutek, ko je stopil na cesto, v lokal, zasebno stanovanje ali kamor koli, kar potolažen, ko so mu zašepetali na uho, da so ubili tega in tega »izdajalca«. Umor »izdajalca« je pač tako junaško ln etično dejanje, da je vplival na našo pamet približno tako kakor kokain na živce.
Sele proti koncu jeseni 1941, ko so se umori in uboji le preveč množili, so nekateri slutili, da se skrivajo za »pospravljanjem izdajalcev« čisto navadni komunistični umori. Začel se je kazati odpor proti temu početju.
2al pa je ta odpor zadel na glnha ušesa. Slovensko javno mnenje se je bilo namreč že toliko naužilo komunističnega kokaina, da je izgubilo razsodnost. Kako se tud! ne bil
»Prvine« našega javnega življenja
Kakor lačni psi po ulici, tako so švigala od ust do ust znana gesla neznanih avtorjev ob vsakem takom, težko obrazlož-ljivem umoru: »Je že kaj naredil. 2e vedo, zakaj so ga. Za nič ga niso. Kaj se pa vtika v politikol Izdajalec je bili« itd., Itd.
Ta gesla so večino javnega mnenja uspavala, aktivna manjšina jih je Sirila, nasprotna stran sl pa zaradi dvolične Igre savojoa ni mogla pomagati. Zato se je ta podla politična igra OF lahko z mastno podporo lepo nadaljevala.
Ko pa je prišla krvava pomlad 1948, ko se je podeželsko ljudstvo potapljalo v lastni krvi, ko je prišlo do najhujših grozodejstev, ko se je začelo ljudstvo upirati satanski družbi, tedaj *e je tudi v Ljub-ljani javno mnenje zgalilo. Treba je bilo zavzeti neko stališče, ker je molčanje bilo malo nevarno.
In tedaj šele »mo opazili, katere prvine prevladujejo v javnem mnenju Ljubljane! potuhnjenost, škodoželjnost, strahopetnost, neverjetna duševna revščina, lahkovernost, nezavodnost in politična zakrknjenost. Duševni prerez javnega mnenja, ki se je takrat pokazal, je ostal v marsičem še vedno enak. Zunanje lice javnega mnenja se je spremenilo, notranjost pa marsikje ne.
Najbolj zanesljivo merilo te duševne rovščino so zaupni pogovori. Izjavo, osebni stiki itd. Kdor trezno pretehta takele zaupne izjave, so mora včasih zgroziti ob spoznanju, da še danos, po toliki katastrofi, prevladuje na eni strani zloba, ki izvira iz političnega fanatizma, na drugi strani pa nerazsodnost, ki izhaja Iz neodpustljive lahkovernosti. Vsekakor bo zanimivo pretehtati Izjave posameznikov o umorih na slovenskem ozemlju.
Ljudi, ki so z vso odločnostjo javno obsodili nmore, je bilo zelo malo. Edino ti ljudje so bili in bo še resnično nevarni
nasprotniki komunizma, vse drugo je nezanesljivo. Kdor st domišlja, da je tudi nekakšna sredina, se moti. Ce se pod tem imenom sploh kaj skriva, potem je to samo drugačna oblika za zbiranje simpatizerjev komunizma.
V ofarski gmoti je treba ločiti dve vrsti ljudi: aktivne in pasivne pristaše. Med aktivnimi so pravi komunisti in komunl-nistični priganjači.
Javno mnenje v izjavah
Komunisti ob vsakem umoru trdovratno molče. Pretvarjajo se v službi, na delu ali pa v zaključeni družbi, ko da nič ne vedo ali pa da jih to ne zanima. Po tem najlaže spoznaš pravovernega komunista. Da javno nikdar ničesar ne izjavlja! Njemu je že davno jasno: kar ni komunistično, je treba vse pobiti, o tem ni potrebno govoričiti.
Bolj smešne in žalostne hkrati so trditve oprod. Znan advokat je n. pr. večkrat dejal, da so umori nujni, ker živimo v revoluciji. Revolucija bo povsod in tudi pri nas. Bo sicer še zelo krvava, ampak kratka. O posameznih umorih zato Bploh ni vredno razpravljati.
Takim	zmešanim	glavam	je treba	povedati, da	revolucije,	kakor jo	uganjajo	na-
ši komunisti, ni nikjer na svetu. To pripovedujejo vojaki, ki so prehodili v tej vojni vso Evropo, in se čudijo, zakaj se Slovenci tako med seboj pobijajo. Drugič ne vemo, od kod ta neogibna usoda, da bo po vsem svetu revolucija, a pri nas kratka. Pri naši revoluciji	mislimo,	da bodo imeli	kaj
opravka tudi protikomunistični Slovenci, ki so ne bi dali klati ko ovce.
Znan	profesor je	izjavil,	da vsega	ne
smemo verjeti, ker se je dostikrat izkazalo, da so koga razglasili za mrtvega, pa se je potem spet oglasil. Mnogi pa, ki so bili ubiti, so to res zaslužili, ker so bili krivi, najbrž izdajalci. Seveda so tudi napake, ampak te so zelo malenkostne.
Tej računski glavi je treba odgovoriti, da je smrt čez 15.000 Slovencev dokazana in da se od teh do danes še nihče ni vrnil iz groba. Druga pa je trditev o krivdi ubitih. Ko bi to izobraženo revše za eno samo žrtev dokazalo, da je bil umor upravičen in zakonit! V resnici je pa narobe dokazano, da je bilo toliko tisočev ljudi po nedolžnem ubitih. Kdor ima količkaj dobre volje, se o tem lahko že v Ljubljani pri neštetih ljudeh prepriča.
Neodpustljiva pa je trditev, da so umori napaka posameznikov. Mar mislijo učeni gospodje, da »o človeške glave krogle za balinanje in človeško življenje igrača, da bodo delali z njim napake? Kaj pa če hi se takim gospodom pripetila kar v Ljubljani podobna napaka s kake druge strani, alt bi njogovo smrt OF tudi tako opravičevala)
Ugleden zdravnik Je priznal v konfina-
cijl, da so se nmori res dogajali, toda te umore so zagrešili neodgovorni elementi. »So bile re« nepravilnosti, anjpak linija OF ostane nespremenjena. To OF nič ne škodi, OF mora iti naprej.«
Mlad »katoliški« profesor se Je silno razhudil, ko smo mu neizpodbitno dokazali 11 primerov navadnih komunističnih roparskih umorov, češ da smo krivi teh umorov ml, ker nismo doma naredili Teda. Naša dolžnost pa je poskrbeti, da se taki primeri ne bodo več dogajali. Pri njih doma, da so bili vsi umori popolnoma v redu. Tudi umor njegovega lastnega strica!
Profesor izhaja iz zelo pobožne kmečke hiše, zdravnik iz navdušene sokolske podeželske družine, prejšnji profesor pa Iz ljubljanske meščanske družine. Vsi trije pa mislijo, da gre pr! umorih za »slučajne« pomote, nepravilnosti ali samovoljne nastope posameznikov!
Šola za umore — mar ni to dokaz ?
Tako kakor ti trije misli Se mnogo SloveDeev. Človek ne ve, ali so ti ljudje res tako neumni, ali pa »o obsedeni. Kako se morejo izgovarjati, da so umori samovolja posameznikov, ko je vendar dokazano, da komunisti morijo Slovence po točno Izdelanem načrtu. Ali ti ljudje res ne vedo, da so slovenski »Španci« urili v Ljubljain akademike in podeželsko svojat vse do pomladi 1912! Vadili so jih v streljanju s samokresom, metanju bomb, zabadanju z nožem. Urili so jih v tem, kako naredi atentat posameznik, kako skupina, kako so brani, kako beži itd.
Ta morilska šola jo bila v Ljubljani. Ne dvomimo, da je marsikatorl Ljubljančan vedel za to morilsko šolo. Prav tako je morala za to vedeti badoljevska oblast.
S samokresi »o potem ubijali Slovence,
»Ni važno, kdo sodi...«
Nekdo je vprašal sodnika, višjega dostojanstvenika OF:
Tl, slišiš, OF je res sijajna organizacija, ker takoj najde vsakega izdajalca. To morate iinetl dobre sodnike, ki sodijo izdajalce. Saj sodijo sodniki, net«
»Saj to ni važno, kdo »odi. Poizvedbe gredo ven in pridejo spet nazaj. Potem ie informacije od zgorjij In fertik. Dokazano je, da je bil izdajalec. Za to ni treba nobenega sodnika, ker lahko tudi ti storiš.«
Tak je bil odgovor sodnika.
Drugi sodnik, vnet pristaš OF, je rad napadal »belo gardo« ln tiste liste, ki so pisali proti komunizmu. Zasmeh, jeza, sovraštvo in zgražanje, to je kar letelo iz njegovih ust. Njegova sorodnica mu jo odgovorila, da so vsega gorja krivi komunisti. Ce oni ne bi ubijali ljudi, bi tudi »bele garde« ne bilo. I mori so vzrok, da so ljudje proti OF.
Tedaj je mož vsakokrat zamahnil z roko:	*
»Ah, pustimo to. umori so čisto nekaj drugega, tl ne spadajo sem!«
Al! so to sodnik ' Kako naj tak! sodniki sodijo, ko jih prav nič ne vznemirja
vest zaradi takih umorov! A če nima vesti, ima »pravni čut«, s katerim se vedno baha; čudno, da se mu niti »pravni čut« ne upira.
Odgovori bodočih »ministrov« in salonarjev
Docela drugačne odgovore dajejo tisti funcionarji OF, ki upajo, da bodo postali ministri. Neki trgovec je tedaj, ko je 'z >ta čeval podporo za OF, previdno pripomnil, da to vendar ni dobro, ker tolovaji toliko ljudi pokoljejo. Bodoči »kandidat« mu je zagotovil:
»Oh, kar naj počakajo. Zdaj jih nujno potrebujemo, zato moramo potrpeti.« Taki računarji priznavajo, da so umori nesreča za narod, toda domišljajo sl, da bodo po vojni kaznovali krivce. To so Balonski računarski revolucionarji.
Njim odgovarjamo z izjavo političnega komisarja zdaj že razpadle brigade, ki je med politično uro dejal:
>Čak, po vojni bomo škrice vse poklali!« Tako sl drug drugemu obetajo lepa nebesa! Slovenski narod naj medtem z lastno krvjo plačuje njihove račune
Med papagaje spadajo salonski komunisti, ker vedno ponavljajo gesla, ki Jih Je izdala KPS, oni jih pa prodajajo kot svoje Umore, ki jih store komunisti, opravičujejo z revoluoijo ali z izdajstvom, za talce in »žrtve« v hribih pa pravijo: »2rtve morajo biti!«
»Dobro, zakaj se pa tl ne greš borit, zakaj se tl ne žrtvuješ?«
»Počakaj, jaz nisem za to določen, vsak ima svoje delo. Borili se bodo že drugi,« se je nedavno odrezal tak salorec. Pi mne nju teh ljudi so komunistični umori dobro delo, drugi pa nujne žrtve. Tudi če sloven ski narod pri tem pogine 1
Pomilovanja vredni so pasivni OF-arji, ali kakor jih nepoučeni imenujejo »sredinar-je«. Ti ljudje niso nikakršni sredinrji, ampak komunistični hlapci. Pravo barvo pokažejo tedaj, ko se čutijo varne. Kadar pridejo pod rdečo oblast, * veseljem izpolnjujejo najbolj ogabne naloge. Kar se dogaja na deželi, bi se zgodilo tudi v Ljubljani, če bi prišli tolovaji.
Navedimo samo en primer:
Ugleden gostilničar jz vnete »nacionalne« hiše. Vsi amo ga imeli za zanesljivega. Dane« je rdeči župan. Ko so v njegovi občini septembra 1942 poklali komunisti 12 nedolžnih ljudi, «mo ga vprašali:
»Kaj praviš ti k tem umorom!«
»Ja, kar se je pri nas zgodilo, to ni prav. To mora vsak obsoditi. Za drugod pa ne vemo, kako je. Jaz nisem bil zraven.«
To je stara komunistična formula. Kadar koga pritisneš oh zid s stvarnim primerom zverinstva, takrat ae skuša Izviti z Izgovorom, da to re« ni prav, ampak drugod je pa vse v redu.
Ugledna ljubljanska akademsko izobražena dama ni nikdar verjela, kar so ljudje govorili o umorih. Vedno je trdila:
»Jaz tega ne verjamem. Ljudje pretiravajo.«
No, pa je nanesla prilika, da smo JI lahko dali pismene dokaze in slike o komunističnih zločinih. Nato je vzkliknila: »Moj Bog, tega svet ne sme zvedeti, to ne sme priti v javnost«
»Zakaj pa ne!«
»Ce to svet zve, bo rekel, da nismo vredni, da živimo. Potem bo res lahko trdil, da smo Balkanci, Živali bomo v njegovih očeh.«
Nato je vstala ln odšla z Izgovorom:
»To je nekaj strašnega, tega ne prenesem. Zbogom.«
Obsodila pa nll
Takih dam je v Ljubljml precej. Najprej vse	zanikajo, češ	da	one niso	bile	zraven, ko	jim pa dokažeš,	pravijo,	da	tega
ne prenesejo, ali pa trdijo, di je pač povsod »svinjarija« in da Je politika grda reč.
Ti Ijddje ne marajo javno obsoditi zločina, pač pa javno napadajo n, pr, domobrance, češ da gredo	nad	brate!
Nova	rrBta ljudje	so	tisti, ki	pričaku-
Jojo pomoči od zunaj. Tl ljudje na tihem priznavajo, da more komunisti popolnoma nedolžne ljudi, toda	javno	toga ne	povodo.
Iz strahu podpirajo	OF	in	jo bodo	skrivaj
podpirali, dokler ne bi prišla rešitev »od zunaj«. Nekateri pričakujejo rešitve Iz Moskve, drugi iz Londona. Prvi pravijo, da bodo Rusi, ko bodo prišli sem, najprej po-> strdili vse tolovaje, češ da so pristaši Trockega, Tako da *° naredili tudi na Poljskem leta 1939. Drugi pa čvekajo, da Anglež dobro ve, kaj se godi tu, in jc že vse poskrbljeno, da jih bodo Angleži zaščitili pred tolovaji. Tl ljudje sosedovo hišo gasijo, ko jim doma že tla pod nogami gorijo.
Lahkovernost	-	največji	greh
Največja napaka	3°,	če	smo lahkoverni.
Nikdar bi ne bilo toliko hudega, če ne bi bili tako lahkoverni. Veliko umorov bi bilo preprečenih, če hi ne bili ljudje preveč dovzetni za lažnive obljube. V dokaz bi lahko navedli nešteto primerov.
90% umorov bi bilo po 8. septembru manj, če ne bi naši ljudje verjeli komunistični »amnestiji«. Pričo Iz kočevske in rib. niške joče pripovedujejo, da med 700 jetniki ni bilo enega, ki hi bil mislil, da jih bodo postrelili. In vendar jih je bilo samo tam ustreljenih okrog 600.
Listi so poročali, da se je pokojni kanonik Kek skliceval pred smrtjo n« Mi-kuževo obljubo glede amnestije. Kdor je Keka osebno poznal, ve, da je hil pokojnik res lahkoveren in dober. Verjel je in — padel.
Pokojni šolski upravitelj Skubic Iz Cerknice je bil ustreljen na Mačkovca. Neka priča pripoveduje, da je bil te ve« razbit po glavi, pa je še vedno upal, da ga ne bodo ubili.
Pokojni župnik Hren je bil odločno proti temu, da bi fantje bežali pred prihodom tolovajev na Bloke, češ da so Jim n« bo nič zgodilo. Se v Ječi je trdil, da ae bodo
komunisti nobenega ustrelili. Verjel je Daki jevemu bratu. Rekel je takole:
»Ce nas ne bodo do šestih zvečer, potem nas ne bodo.«
Tisto popoldne jih res niso, zato »o Jih pa drugo jutro ob osmih.
Neki čevljar je moral zastonj d«la*,i tolovajem čevlje, zraven jim je dajal 5e tobak in živila. Zato so mu vedno zatrjevali, da se mu ne bo nič hudega zgodilo. Vsa družina jim je vedno verjela. Za piičito so ubili komunisti iz te družine očeta, dva sinova, hčer in dva zeta.
Bila bi debela knjiga, če bi hoteli navesti vse primore lahkovernosti. Za tiste, ki so svojo lahkovernost že plačali z življenjem, je to brez pomena. So pa še v Ljubljani in na Primorskem lahkoverneži, ki verjamejo obljubam in geslom. A če bi jih le za en dan poslali v komunistični raj, bt marsikoga izmed njih povohala »matilda«. Nekateri mislijo, da se bodo z denarjem in s tihim sodelovanjem odkupili. A zadnje čase zlasti na Goronjskem vedno pogosteje vidimo, kako komunisti svoje sodelavce plačajo « smrtjo, če to zahtevajo njihovi načrti.
Kdaj pride spoznanje
Akademičarka z Dolenjskega, ki že dve leti pljuje in zmerja vse, kar ne trobi v OF-arski rog, je vedno trdila, da za nič komunisti nikogar ne ustrele. Nedavno so ji ubili v bi'lini Višnje gore brata, češ da je izdajal. Pred kratkim je ta ženska prijo kala k svoji sorodnici, rekoč:
»Nisem vedela, da so take svinje. Prav po nedolžnem so gs.«
Tako! Brata so torej po nedolžnem, vse druge pa po pravici.
Na lastni koži moraš občutiti palico, potem šele razumeš!
Marsikdo se čudi, zakaj ljudje niso pobegnili prod zvermi, da bi si tako rešili vsaj golo življenje. Umori so povzročili hud strah med poštenim ljudstvom. Bili so pa tudi močni razlogi, ki so ljudi zadrževali doma. Mnogi so se bali, da bi se komunisti no znesli nad družino. Nekateri so bili preveč navezani na zemljo ali pa na delo. Največ ljudi pa je držala doma zavest, da so docela nedolžni. Do sedaj ni znan niti en primer, da bi se bil kdo upiral, ko so ga ubijali. Šil so v gmrt kot nedolžna jagnjeta.
Nekateri mislijo, da bi Ljubljančani hitro spregledali, če bi na lastne oči videli smrt pravičnikov. Kdor tako misli, je v zmoti. Marsikdo izmed njih je preživel grozne prizore na deželi ln pribežal nazaj. Med pripovedovanjem se zgraža nad posamezniki iz OF, a »e skriva, sovraži domobrance ln pričakuje rešitve od zunaj.
Vsak dan se potrjuje zlata resnica, da človek v dobroti v*o hudino pozabi, ker se belega kruha prej preobje kot črnega.
Pozimi leta 1942 nam je neki gospod v šoli razlagal, kaj je groza v revoluoiji. Pripovedoval je:
»Med rusko revolucijo sem »e peljal v nabito polnem tramvaju po Moskvi. Na neki postaji vstopi človek srednjih let v dolgem vojaškem plašču. Ce* nekaj trenutkov se prikaže na njegovem plašču krvava pika nad srcem.
Neka dama se takoj vznemiri:
»Gospod, vi krvavite!«
On ji odvrne, da to ni nič hudega. Krvava pika je postajala vse večja in na-zadnjo je udarila skozi plašč tekoča kri. Potnikov «e jo polastil nemir, prijeli so krvavečega moškega in mu hoteli odpeti plašč. Mož je skočil s tramvaja, toda kolosa so ga zgrabila in razmesarila. Tramvaj se je ustavil, ljudje »o odpeli ranjenemu plašč. Pod plaščem so zagledali še toplo, krvavečo, nežno žensko roko, odrezano pod komolcem. Na prstih je imela več zlatih prstanov, v katere «o bili vdelani briljanti.«
»Vidite, to je groza,« nas je gospod poučil.
A ta mo* Je zdaj prtzahil, kakšna Je bila groza ruske revolucije, ker sioer *i ne moremo predstavljati, kaj ta človok Išče pri slovenski rdeči revoluciji. Ali je ta morda bolj človeška kakor ruska!
Vedno znova so potrjuje resnica, da, kdor Je od komunizma zastrupljen, da Je izgubljen.
Še eni pomočniki zločincev
Najbolj smešni ln obžalovanja vredni pa so tisti ljudje, ki se po Ljubljani razburjajo, če se rnzkrlvajo komunistični umori, češ da je v nevarnosti morala, da to
kvarno vpliva na mladino, da ni dostojno Itd. ln bogve kaj Se.
Ti ljudje so — vede ali nevede — v službi komunizma. Njihova naloga je, hujskati javno mnenje, da so bo začelo zgražati zaradi opisovanja rdečih zločinstev. Tl ljudje zločinov no obsojajo, obsojajo pa tiste, ki Pišejo, da se zločini pač gode. Teh krilatio se oprijomljejo zlasti »višji« Izobraženi sloji.
Veste komu so podobni tl glasniki spodobnosti in dobre vzgoje! Da jim odgovorim s primerom:
Kadar «e gredo na deželi fantje tepst, se prej vedno razdelo v dve skupini: v napadalce in v mirilce. Ko izbruhne pretep, nastopajo miriloi ln kriče:
»Ne, ne fantje, dajte mir,« pri tem P» mire napadene, da jih ovirajo pri obrambi, napadalcu pa puščajo proste roke, da pro. sto maha po napadenem. Taki branilci so navadno širokoustijo pred sodiščem, kako so napadenega branili, v resnici pa so pomagali napadalcu!
Podobno igro vidimo v Ljubljani. Sredinci «o zgražajo nad ugotavljanjem in objavljanjem umorov, v resnici pa hočejo ■ tem zgražanjem Izbiti protikomunistom najvažnejše orožje 1* rok. Umori so komuniste onemogočili za večne čase. Dobro vedo, da so »ga polomili«, kakor sami pravijo, zato skušajo zabrisati sledove za seboj. Na mitingih jc vedno prva govornikova beseda:
»Pokažite nam, kje smo kakšnega dui
hovnika umorili! Nikjer! Vse je laž!« Potem imenoma našteje bližnje duhovnike, ki so šo živi, imena umorjenih pa zamolčali. Ce bi se seveda kdo drznil omeniti irae umorjenega, bi ga še Isti večer ubili. Navedimo samo en primer:
Komunistke prirejajo po vaseh mitinge navadno v najbolj protikomunistični hiši in na teh seatankih »dovoljujejo docela prosto kritiko«. V neki vasi na Notranjskem so se zavedna in neustrašena dekleta res drznila omeniti umor nedolžnega domačega duhovnika. Ker agitatorka ni mogla oprati komunistov, je bila strahovito osramočena in užaljena, toda rekla ni nič. Tretjo noč za tem so prišli komunistični »osvoboditelji« v vas po pet deklet, če« da gredo na majhno zaslišanje. Hvala Bogu, da so dekleta štiri ure prej ušla...
Umori komuniste najbolj pečejo, zato ne puste črhniti niti besedice o njih. Umo. ri so njihovo najbolj ranljivo mestol Vedo, da nobena ideologija in nobene obljube ne odtehtajo umorov. Tega dejstva se dobro zavedajo, zato se oprijemajo druge rešilne bihke, namreč potrpljenja in razmišljanja. Dane« je na stotine prič, ki pripovedujejo, da so komunisti po 8. eoptembm vsaka pogajanja za vdajo začeli z besedo: »Pozabimo!«
Računajo na ljudsko pozabljivost, ml pa se moramo opirati na dober kranj»kl spomin. Zato je treba vedno in povsod razkrivati komunistične zločine, z vseh strani do najmanjših podrobnosti. Danes ni na mestu noben optimizem in nobeno usmiljenje ali prizanašanje, kar bi rade dosegle nekatere od komunistov omamljene glave, ki so s svojimi pridigami o usmiljenju naredile ogromno propagande za komunizem. Naše vodilo mora biti: stroga in pra. vična kazen brez usmiljenja. Kdor drugače misli, je v službi komunizma.
Poznamo take oznanjevalce bratovslbe sprave z dežele. Vedno so trobili, da se jim uboji gnusijo, da se ne vtikajo v politiko, ko so pa prišli pod komunistični bič, niso niti s prstom mignili proti, ampak so prvi prevzeli vse posle, ki jim jih je določil politični komisar. Enako bi bilo v Ljubljani, če bi jo moglj tolovaji osrečiti z republiko!
Naša dolžnost je, da pred vsem svetom izpovemo, da je komunistična OF z umori zagrešila nad slovenskim narodom največji zločin. V neštetih primerih je bilo oskrunjeno dostojanstvo človeka, v neštetih primerih so bile poteptane njegove najosnov. nejše pravice. Na tako početje In na odgovor, ki ga je bilo deležno v naši javnosti, moremo samo vzklikniti s Shakespearjem:
»Razsodnost, k topi zveri si zbežala,
pobedastel je človek ...!«
Teden doma
Slovenski Rdeči križ v Ljubljani je
prejel od pristojnih oblasti obvestilo, da morejo svojci onih bivših Internirancev in konfiuirancev, ki so bili lz Italijanskih taborišč poslani na delo v Nemčijo, pro. siti, da se jim dovoli povratek v domovino, vendar morajo (vojoi navesti natančen naslov bivšega interniranca in konfiniranca ter izkazati, da mu je v Ljubljanski pokrajini zasigurana zaposlitev. Podrobnejša pojasnila dobo Interesenti pri poizvedovalnem oddelku SRK, Marijin trg 5.
Prešernove knjižne nagrade je podelila
tudi letos ljubljanska mestna občina avtorjem najboljših leposlovnih knjig, ki so Izšle preteklo leto. Razsodišče, v katerem «o bili šef mestnega kulturnega odseka gospod prof. dr. Janko Pretnar kpt predsednik, člani, pa dr. Tine Debeljak, Božidar Borko, prof. Janko Moder ln dr. Pavel Karlin, je sklenilo predlagati namestniku mostacga župana, naj za leto 194.1 podeli Prešernove nagrade naslednjim književnikom: Jožeti) Dularju za roman »Krka umira«, Janezu Jalenu za povest »Bohri«, Ivanu Matičiču za povest »Potrlnka«, Zorku Simčiču za povest »Prebujenje« ter Severinu fialiju za zbirko pesmi »Srečavanja a smrtjo«. Vst omenjeni avtorji «o bili enako oconjenl ln so dobili tudi enake nagrade.
Oddelek poljedelskih delojemalcev Po.
krajinske delavske zveze priredi za begunce iz Dolonjske lu Notranjske v nedeljo dne 13. februarja 1944 ob 15.30 popoldne brezplačno gledališko predstavo »Izgubjjonl raj«. Igra bo v dvorani Pokrajinske delav. ske »veze. Miklošičeva cesta 22 a (Delavska zbornica). — Brezplačne vstopnice dobijo begunci v pisarni za begunce v šoli na Ledini in v Kmečki pi«arni. Kolodvorska 22.
Ženske v Gorici In Trstu od 6. februarja naprej ne dobe več oigarot. Doslej «o jlU v Gorici dobivale na tedon po deset.
Sloviti alpinist dr. Julij Kugy, avtor knjige »Au« dem Leben elnes Bergstelgers«, ki jo je izdala »Planinska Matica« 1. 1987. v provodu M. Debelakove, in je v tem svojem krasnem delu čudovito lepo popisal tudi Jul. Alpe, je te dni umrl v Trstu, kjer se je pred 811 leti tudi rodil. Pridobil si Je mnogo občudovalcev med slovenskimi alpinisti, tudi v Ljubljani, kjer je pred 12 leti imel alpinistično prodavanje.
V Novem mestu se bo to dni spet začela šola. Gimnazijci se bodo morali nekoliko bolj stisniti, ker ni na razpolago dovolj prostora. Meščanska šola bo Imela «vojo prostore na okrožnem sodišču, ljudska pa v frančiškanskem samostanu v bivšem dijaškem zavodu. Novomeške oblasti «o torej tudi v tem oziru storila vse, kar se jo v 80-danjlh razmerah le dalo.
Tifus se Je sadnje čase močno razpasel v Črnomlju In po okoliških vaseh. V Gribljah je doslej za tifusom umrlo te 19 ljudi, v Trehušah pa IS. Ker se komunisti bojo, da se ne b^ ta nevarna bolezen po Črnomlju še bolj razpasla, so mesto povsem zaprli. Nova dobrota, ki Jo Je Črnomaljcem in oko« llčanom prinesol komunistični boji
e. p«
30
P 1 a m o
Pismo, ki k« J* Evno Azev pisal Sa-vlnkovu 19. oktobra 1918, pravi:
»Dragi moji
Hvala za Tvojo pismo. Iz njega dihata toplota ln ljubezen. Uvala, dragi moj.
Zdaj prehajam k stvari ln Tl moram povedati, da Je zdaj najbrž prepozno, da bi ae odrekli sodbi nad Burcevlm.
Danes sem prejel pismo od Cernova. Dobil sem ga z zamudo dveh dni. ker je bil® priporočeno. Zaradi tega sem sl moral dati potrditi potni list, sicer ml pisma ne bi bili Izročili.
Cernov ml piše, da se danes, v soboto, začenja razprava, ln me prosi, naj mu brzojavim, če se strinjam s tem, da b| Tl bil pri njej tretji zastopnik glavnega odbora. Ilrzojavll sem danes Tebi ln..., ki nima nič pripomniti.
Toda če bi bilo moči sejo aodlšča odložiti, bi jaz temu prej nasprotoval, kakor pa stvar zagovarjal. Seveda pa se ne bi nič upiral, če bi glede zadeve morda bili že tako odločili.
Treba je priznati, da je zaradi tega sojenja nekaj neprlllk. Strinjam se glede • mnogih reči, o katerih govoriš v svojem pismu, a ne strinjam se z vsem.
Zdi se ml. moj dragi, da preveč pretiravaš nčlnek, ki bt ga utegnilo imeti tisto. kar bo pripovedoval Burcev. Seveda domnevaš, da sodniki ne vedo za moje živ. ljenje In da je Rakaj vreden zaupanja.
Po mojem Je ta domneva neutemeljena.
O mojem življenju bi sodnikom lahko povedali drugi. Kar se pa tiče glede zaupanja. ki bi ga mogli Imeti do Bakaja, bi bilo po mojem pripoved o njegovem preteklem življenju treba Izpopolniti, da bi bila bolj Izčrpna, kakor pa jo je podal Burcev T Ustn »Byloje«. Treba bi bilo do-
Kaj je novega drugod
Vsi Nemci trdno zanpajo v bodočnost, pravi
ameriški časnikar Elmer Peterson. Prepričani so, da se jim bo posrečilo rešiti vprašanje protiletalske obrambe. Polkovnik Prince — pravi dalje omenjeni časnikar — pa mi jo dejal: »Tile Nemci ne kažejo prav nobenega znamenja, da popuščajo. Kjer se umaknejo, moramo vsako ped zemlje s krvjo poplačati, ta njihov urnik pa sc vselej izvrši na povelje in v popolnem redu. Pa tudi nemška notranja fronta ter fronte v Italiji in na vzhoda so ostale trdne.c
Napadov na papeževo ln cerkveno lastnino so je treba v bodoče strogo izogibati, je zapovedal ameriški general Clark, poveljnik 5. armade v Južni Italiji, svoji vojski ln letalstvu. Če je bilo po več. mesečnem vojskovanju v Južni Italiji potrebno izdati takšno prepoved, se to z drugimi besedami pravi, da ameriška vojska doslej ni prizanašala niti cerkve- 5 ni lastnini. Če pa bi se v bodoče zgodilo, da bi le kakšna bomba padla tudi na Vatikan, bi na podlagi gornje prepovedi Anglesaei hinavsko lahko trdili, j da ne morejo odgovarjati za to, češ da j so storili vse potrebno, da se kaj takšne., ga prepreči.
Poglavnlk je Imenoval dosodanjega prometnega ministra polkovnika Antona Voki-čn za vojnega ministra, genorala Canl-ča pa za vrhovnega poveljnika vse hr. vatske oborožone sile. Hkrati je Poglav-nik razrešil dolžnosti dosedanjega vojnega ministra Friderika Navratila in ga imenoval za goneralnega nadzornika državne obrambe. Uradna razlaga tega ukrepa pravi, da se jo 1’oglavnik odločil za to spremembo zaradi učinkovitejšega nastopa proti nasilstvu, ki ga izvajajo komunistične tolpe. Vojni minister Vo-klč in general Canlč sta s e bila namreč doslej zelo odlikovala v boju proti komunističnim tolovajem.
»Protifašistovski kongrese, ki se je sešel v Bariju, je kot svoje prvo delo, ki ga je opravil, naslovil poslanico na Stalina, poroča agencija Reuter iz Južne Italije.
Bologno, Verono In Udlue ter več drugih krajev v Benečiji so pretekli ponedeljek napadli težki angloamerlškl bombniki, poročajo I* Blma. Mnogo olvllnlh stanovanj je bilo upepeljenih. V stanovanjskih okrajih so izbruhnili številni požari. Tudi človeških žrtev jo mnogo.
Nov pritisk na Španije so začele izvajati Združene države, kakor sledi iz poročila ameriškega zunanjega ministrstva, ki pravi, da so ustavljene pošiljke ameriškega petroleja v Španijo. Te pošiljke so sicer ustavile Združene ameriške države — pravi angleški poročevalski urad —. vendar je pobudo za ta ukrep dala že svoj čas Anglija. Kakor piše diplomatski sotrudnik »Evening Standarda«, namerava tudi Anglijo izvesti podobne ukrepe proti Španiji, pri čemer misli zlasti na ustavitev pošiljk angleške pšenice in premoga v Španijo. Iz vvasliinglon-skega poročila o tem bi se dalo sklepati, da Združene države utegnejo prepovedati izvoz še drugih vrst blaga v Španijo.
Večje skupine grških prostovoljcev, ki sc hočejo boriti proti komunističnim tolpam, so že pripravljene tudi na južnem Peloponezu, kakor pravijo nemška poročila iz Grčije. Enega takšnih domobranskih oddelkov imajo tudi v starodavni športi in so mu dali ime »Leonldovi prostovoljci«.
Na grškega delovnega ministra Nikolaja Kati-vasa so izvedli trije mladi moški atentat v trenutku, ko se je minister nameraval z doma odpeljati v ministrstvo. Gre za komunistični atentat, ki je na Grškem povzročil še toliko večje ogorčenje, ker jo bil Knlivos mcij grškimi delavci zelo priljubljen.
Nad zmotnimi In nezadostnimi britanskimi poročili o položaju v bivši Jugoslaviji sc pritožuje angleški mesečnik »Ninetccnth Ccn-tury and nlter« ter pravi, da z »Jugoslavijo«. čeprav je zavezniška država, v britanskem tisku najslabše ravnajo. Neposredno in resnicoljubno poročanje zamenjujejo z uradno narekovano tendcnčnosljo. Glavni vzrok vsega tega je. da se preveč zanašajo na radijske oddaje tako imenovano »svobodne Jugoslavije«, ki uganja komunistično propagando.
dati, da je Bakaj služil policiji le po naključju; da mu je ta služba bila zoprna, a jo Je nadaljeval, ker so mu kaj drugega ni ljubilo.
To njegovo preteklo življenje Je tako, da ne more vzbujati preveč zaupanja.
Nikar se ne jezi, če Tl zdaj govorim o svoji preteklosti v Isti sapi kakor o Ba-kajcvl. Razumem, da je to nevredno mene ln nas vseh. Toda čisto razumljivo je, da do česa takega lahko pride.
Zdaj se bom postavil na to stališče, namreč na domnevo, da sodlššče mene ne pozna ln da je vreden zaupanja Bakaj, ki je sporočil, da je v Soclalno-revoluclonarnI stranki vohun.
Ne zdi se ml, da bi stvari, ki jih ho Izustil Bakaj, mogle, pa četndl v teh okoliščinah, na koga kaj učinkovati ter pomagati Burccvu.
Seveda ne vem, kaj bo Imel povedati Burcev. Vem samo tisto, o čemer sl ml poročal Tl, ko sva se srečala.
Vse tisto po mojem ne vzdrži nobene trezne presoje. Prizadeval M bom to do. kazati. Morda gledam stvari z osebnega stališča, a vsekakor se tega ne zavedam, kajti prizadevam sl, da lil bil kar se da nepristranski.
Temelj nesporazuma o meni Je pismo Iz avgusta 1905, ki govori 0 Tatarovu in o meni.
Bakaj se je opiral po mojem na Petcr-sonove Izjave In poročal, da Je tisto pismo pisal najbrž Kremeneckl, ki je hotel škodovati kakemu svojemu predstojniku ali pa Raškovskemu. Zaradi tega so ga kaznovali tako, da so ga premestili Iz Petrograda, kjer je bil načelnik Ohrane, ▼ Sibirijo, pa v Istem svojstvu.
Nihče, kdor mlsl| nepristransko, ne bo tega verjel. Nihče, ki bi ga dolžili take pregrehe, ne more namreč dobiti tabo male kazni. Kdo bo verjel, da bi za tako reč dali Kremencckemn namesto Petrograda Tomsk, povrh tega pa spet mesto načelnika Ohranel
In da M bili mf .zaupali Tatarova Isto delo v kaki drugi pokrajini, ne pa ▼ Petrogradu?
Toda da bi Mia stvar holj verjetna, "so odkrili, da je tedaj šlo za ustavo ln da so MII presenečeni!
Kako neki, če je pismo prišlo v avgustu, ustava pa je bila v oktobru! Kaj morda ta dva meseca ne štejeta nič?
In pa, kako so mogli vedeti, da je to pismo pisal Kremeneckl? Kaj je morda o njem govoril svojim predstojnikom sam?
Zdi se ml, da hi morali ml ugotoviti, če je bil Kremeneckl zares prestavljen Iz Petrograda v SiMrljo. Ne smemo se namreč glede tega opirati samo na besede Rur-ceva ln Bakaja. Če je bil res prestavljen, je treba ugotoviti, kdaj se je to zgodilo. Morda se bo pokazalo, da je Kremeneckl bil v Sibiriji že prej, preden je prišlo pismo, ali pa da so ga prestavili tja dosti pozneje. V tem primeru torej ne gre govoriti o presenečenju v oktobrskih dneh.
Bilo M važno, da bt vse to ugotovili. Morda bi to po svoje vplivalo tudi na Bur-ceva, ki bi potem spoznal, da so ga vlekli za nos.
Toda kake to storiti?
Morda m tako težko. Javnost prav dobro ve, kdaj nastopijo novi poglavarji Ohrane. Utegnilo bi Mtl tudi tako, da zadeva ne bi bila prav lahka ...
Tisto pismo je zame uganka, zakaj glede njega trd! razen Kremeneckega še neki drugi agent Ohrane lz Odese, da ga je pisal.
Co so še spominjaš, je to bilo konce , leta 1906. Vat... je tedaj prišel lz Odese v glavni odbor In poročal, da se je pri njem oglasil agent Ohrane In me zatožil, zraven mu pa povedal, da je pismo pisal on. Pripomnil Je še, da Je eden od Izdajal, cev 1)11 kaznovan, drugemu pa da se ni nič zgodilo.
Ce naj verjamemo vsemu temu. sta torej isto pismo pisala dva agenta Ohrane In opozarjala stranko, naj bo previdna glede mene.
Mislim, da se e .pripovedovanju agenta Iz Odese ne motim, saj ml je stvar povedal takoj tedaj, to je pred dvema letoma.
Pa recimo, da Bakaj ne lažo, temveč da ravna pošteno. Vendar ,1e on vse to slišal od Petersona. Peterson je te stvari zvedel od Raškovskega ali od Gurovlča ali pa od oheh.
če torej vzamemo domnevo, da se se višje policijske oblasti Iz tega ali onegn razloga pnslužlle tega pripomočkn, da so spravile v javnost moje Ime, ln sicer s tistim pismom hi bilo edino raznmljlvo, da 1)1 se jim zdelo koristno še naprej govoriti o dveh vohunih ln o tem, da je eden Izmed njiju ostal, hvala Bogu, živ In zdrav.
Burcev pravi, da se v zgodovini takih vohunstev ni dogodil niti en sam primer, pri katerem bi resnlčnegB vohuna razkrinkali zato, da 1)1 očrnili kakega člana stranke s tem, da bi ga obdolžili Izdajo.
Jaz zgodovine ne poznam; pozna jo on.
Ali ae Je morda v zgodovini policije kdaj primerilo, da 1)1 bil načelnik Ohrane razkrinkal važnega vohuna, da hi varal svoje predstojnike?
Dejali bodo, da se dogodi tudi to. kadar Je potrebno, toda v: resnici se do zdaj še ni nikoli primerilo nič takega. In v zgodovini vohunstev se n! nikdar primerilo, da bi bil kak vohun In lzzivač postal sotrudnik listu »Byloje«.
Zdaj pa se Je zgodilo prav to.
Temelj vse zadevo je torej to pismo. Kar so o njem govorili, bi komu lahko vzbu. dllo misel, da je Burcev moralno upravičen širiti o meni s tako zanesljivostjo tisto, kar misli.
NI treba ravno poznati mojega življenja, da se Hiircevu lahko reče, da Je to premalo, če ga pa kdo pozna. Je to dovolj, da mu pljune v obraz.
Kaj pa Je storil Burcev, ko je od Tebe Izvedel o mojem življenju?
NI se odpovedal svoji mleli, temveč je postal še holj trmast In Je mislil takole:
»Atentat na Plehveja je res destvo, toda... storjen je bil po sporazumu z Ra-ikovskltn. riehve je Kaškovskegu odstavil.
Raškovskl ni več v služM. Raškovskl Je Jezen na Plchvcja. In zaradi tega je Raškovskl spletel to zadevo. Ustanovite «bojn! odseki* Ubijte Plehvoja!«
Jaz sem prtjatel.1 Raškovskega, torej ne morem ubiti njegovega sovražnika Floh-vejal
Tako je bil nstanovljen »bojni odsek>. Preprosto, da je kaj!
Toda zakaj zgodovinar ne pride na tole misel: »Raškovskl ni v službi. V Petrogradu sta policijsko ravnateljstvo In Obrana. Sicer ne vesta za moj ln Raškovskega načrt, toda vendar lahko Izvohata, kaj dela »bojni odsek* In tudi lahko primeta mene, ki delam zoper Plchveja.
Jaz pa, ki sem človek, katerega lahko kupiš — y očeh Raškovskega gotovo veljam za takega — bom šel mirno na vislice samo lz prijateljstva do Raškovskega ln ne bom živi duši povedal, da Bcm ravnal po zapovedi Raškovskega, svojega poglavarja!
In tako 1)1 tudi Raškovskl dobil zanko za vrat.
No ln ali hi bil Raškovskl pripravljen ltl na vislice kot član »bojnega odseka. In kot njegov poglavitni navdlhovalec? Ali bi pa mislil, da ga bodo tudi v tem primeru preselili v Sibirijo, ali da ga Jaz ne bom Izdal ln pojdem na vislice, ne da bi povedal o njem tudi besedo, samo zaradi tega. ker čutim pri Inteljstvo do njega?
Al| pa je morda Raškovskl mislil, da se bo že znal tzmazatl, rekoč, da mu zame ni mar, jaz pa, četudi sem naprodaj, bt kot popoln bedak tvegal svojo glavn zanj. ki ni niti v službi? Tvegal bi jo tako, da ne M mogel, če hi me prijeli, dokazati niti tega, da sem delal z Raškovsklm skupaj.
Upira se mi pisati vse to, hkrati pa me sili smeh. Preveč je smešen ta Burcev, ki sl Je Izmislil to domnevo ln se pri tem sklicuje še na zgodovino.
Burcev pravi, da se je r zgodovini nekaj takega že primerilo. Sudejkln je hotel nhltl Tolstoja. Toda to sl Je samo želel. Ml vemo samo za njegov pogovor z De-gajevlm; seveda če Je ta pogovor z zgodovinskega stališča neizpodbiten.
In zakaj Sudejkln tega ni storil? Morda ker se je bal vislic, katerih se Raškovskl po sodbi Burccva ne hoji?
In vendar je bilo Sndejkinn delo dosti lažjo. Bil je še v službi. Imel Je v rokah vse niti, bil je gospod, kar se tiče vohunstva po različnih prevratniških odsekih, ln se mu ni bilo treba bati ne tekmecev ne nadzorstev.
Raškovskl pa ni v službi In tndl ni ustanovil nobenega »bojnega odseka.!
Toda zgodovinar Burcev se sklicuje na zgodovino: na 15. julij in na Raškovskega.
Tl sl nekoč dejal, da je Burcev edini zgodovinar revolucije In vohunskega Izzl-vaštva. Res, edini. To bi te utegnilo plašiti.
Toda meni s* zdi, da se ni treba ničesar bati. K sreči Je on edini zgodovinar, pri razpravi pa zgodovinarjev ne bo.
In če se ozremo na čas pred IS. Jnll-Jem In po njem, je treba ngotovltl najprej tole:
Res, »bojnega odseka* ni ustanovil Raškovskl, temveč Geršunt. Kar se tiče Slpja-gina, sem šele nekaj dni po dejanjn zvedel, da gre za Geršunljevo pobudo.
Gerštinl Je prišel k meni In sporazumela sva se glede skupnega dela v določenem smislu.
2e od tedaj, to Je Mio aprila ln maja 1902, smo Imeli načrt za boj proti pleliveju ln načrt za drugi hoj proti Obolenskemu.
Junija In julija 1902 sem odpotoval v Petrograd, Geršunl pa v Južno Rusijo, kjer je nadzoroval Oholcnskega.
Ne maram tega razpredati na dolgo ln široko. Povedal bom samo, da sem razen pri atentatu na Slpjagina sodeloval pri vseh drugih nastopih, to se pravi, pri atentatu na Oholcnskega ter pri atentatu v Ufi, kamor sem poslal ljudi.
Dosledno hl torej bilo, da bi o vseh teh nastopih, razen tistega prot| Slpjagtnu. sodili, da so jih oblasti odobrile.
Po drugi strani je znano, da atentat na carja tedaj še ni bil na sporedu, razen za Burceva, seveda. In zaradi tega ni bilo treba z oblastmi sklepati pogodbe, da bi pobili vse, med njimi carja In Stollplna.
Tl voš za vse, kar se nanašn na čas po
15.	juliju. Govoriti hočem samo o velikem knezu Sergiju.
Ne. prej bom govoril o nečem drugem.
Torej 15. Julij. Plehveja ni več. Raškovskl je zadovoljen. Njegov sovražnik Je 1)11 ubit. Raškovskl sam je ušel kazni, (isto dobro ve, kako Je sestavljen »hnjnl odsek* In	pozna	potne	liste,	kl	jih uporabljajo
člani. Ve tudi, da tl člani sestavljajo tri skupine, razdeljene na Moskvo, Petrograd In	Kijev.	Ve. da	sl	tl	v	Moskvi. Skratka,
ve	za vse,	kar veva	Tl	ln	jaz, ln posledica
tega je, da ubijejo velikega kneza Sergija.
Burcev	trdi,	da	niso	o pravem času
prijeli morilcev In da so atentat dopustili zaradi nemarnosti.
Pri vsem tem so polleajl že dva meseca ali tri vedeli, s kakšnim potnim listom sl živel Tl, a kakšnimi Izkazlll so odpotovali lz Rarlza vsi drugi, kdaj so prekoračili mejo z dinamitom, zaradi kakšnega nastopa so MII v Moskvi. Policija Je vedela za kočtjaže; skratka, bila Je o vsem že tri mesece obveščena, pa je le pustila ubiti velikega kneza Sergija!
Pustila je. da Ji jo ušla prilika ln ni po umorn začopatltn nikogar. Zapravila je ogromno časa s tem, da Je ugotavljala, kdo jo Pavel Plntonovlč. Pustila Je, da so se vsi razlezli. Tl, se ml zdi, s potnim listom, s katerim sl živel — ne spominjam se več dobro. Dora je pa še pohajala ln se dolgo obotavljala.
Res prijazen človek, ta Raškovskl! Zakaj ne bi stranka Imela več takih Raškov-sklh? Ne h| hlln napak.
Rurccv ve vso zgodbo: polletja Je bila opozorjena, pa ni prišla o pravem času, da bi ljudi prijela, ln je pustila, da so uMII velikega kneza.
Kaj hočemo? Olirnna dela počasi. Tudi če že od vsega začetka ve, kaj »bojni odsek* dela, In pozna potne liste, kl Jih uporabljajo njcguvl člani, bo vendar pustila.
da se atentat stori, ln dovolila, da as val razprte!
Morda ae tako dogaja r Bureevljevl
zgodovini.
Kar se tiče obiska v Varšavi, pripoveduje Bakaj takole:
»Kot agentu Ohrane so mn sporočili lz Petrograda, da bo prišel v .Varšavo važen vohun, kl se mora snltl z nekim človekom. Nadzorstvo, ki ga izvajajo policijski agenti nad tem človekom, se mora nehati, da ne bi agenti videli vohuna.«
Burcev je ugotovil, da sem k tistemu človeku šel jaz.
NI ml mar zvedeti, kako Je to ugotovil In če bi to sploh bilo moči ugotoviti. Drži samo, da sem se med vsem svojim delom samo enkrat odpravil v Varšavo, ln sicer zaradi poslovnih zadev ter sem nekoga obiskal. Njegovega Imena se ne morem natanko spominjati, spominjam se pa dejstva.
Sel sem tja po nalogu Mihaela Rafajlo-vlča Gotza, zaradi nekih prevozov, kolikor se spomnim. Vrag vedi. kaj je bilo. Zdaj se no morem zmlslltl.
Kolikor se ml zdi, M bil tisti gospod lahko prevažal tiskovine, pa ne vem s kakšnimi sredstvi.
Mihaela Gotza je o tem obvestil... Oglasil sem sc pri tem človeku, toda g°-spod ni storil drugega, kakor izbulll oči ln dejal, da ne ve |n ne razume ničesar. Samo gledal me je s široko razprtimi očmi.
Mislil sem sl. da se je skesal, pa sem
šel.
Tega gospoda agenti , Varšavi niso poznali ln so jim je lahko gibal pred nosom. Bedasta je torej trditev, da bi policijsko ravnateljstvo zapovedalo, naj ga agenti nehajo nadzorovati, da ne bi videli mene vohuna.
Kadar gre kak vnhnn kam, torej odstranijo agente, kl ga nadzorujejo?
Pri meni hl bil! imeli dosti posla, zakaj nekaj ča«a sem hodil veliko po obiskih ln najbrž bi bili vsi agenti zelo radi spoznali tistega slovitega Rasklna.
Toda to spada v področje zgodovine ln ml o tem ne razumemo ničesar.
Toda ta pripoved se ne ujema z drugo pripovedjo (stega zgodovinarja.
Ko sva Jaz ln ti šla v Nižji Novgorod, naju je nadzorovalo šest agentov, da bi naju ne prijeli policijski vohuni r Novgorodu. V enem mestu torej odpravijo nadzorstvo, da hl agenti Rasklna ne videli, v drugem pa pošiljajo šest agentov — šest na vsakega — da bi pazili na Rasklna!
Vrh tega pa navodilo, ki je prišlo Iz policijskega ravnateljstva v Moskvi ali od Ohrane, razodene, da Raskln nima samo zvez z Raškovsklm, temveč tudi s policijskim ravnateljstvom In z Oh rano.
Tako naj hi bilo torej policijsko ravnateljstvo odobrilo priprave za umor Plchveja!
Mislim, da se bo vsakomur, ki hoče me. ne za vsako ceno narediti za vohuna, to zdelo prav malo važno in vredno majhno pozornosti.
No vem, kaj je Bureev povedal še drugega o ment. VI pišete, da Ima prihranjeno še druga, nad vse presenetljiva dokazila, kl Jih za zdaj še skriva, da bo potem spravil sodišče v osuplost.
A kolikor se ml zdi, Je vse to res tako malo vredno, da mora vsak zdrav razum pri tem vzklikniti:
.Pogrezni e« v blato, toda ne omadežuj drugih!*
Mislim, da vse tisto, kar Se skrivajo, ni dosti več vredno. Ne more biti drugega kakor laž! In ponarejene sžvarl.
Zaradi tega mislim, da bo sodišče morda znalo narediti temu umazanemu obrekovanju konec, (e bo Burcev hotel še pisariti, ho pač veljal za blazneža.
Upam, da bo ugled nekaterih ljudi druge malo brzdal.
če razprave ne bo, se glasovi ne bodo polegli, temveč pomnožili. Tla za to so že dana, zakaj ni mnogo ljudi, kl bi poznali mojo preteklost.
Tl praviš, da je treba odgovoriti z dejanji,- z delom. Meni se pa zdi, da jih za zdaj Tvoja Izjava navzlic vsemu ne bo pripravila k molku.
Menda tl zaBlepljenel ne bodo trdili še. da Je tudi Vera Flgner delala za Bakajevn?
Drži, da smo so ponižali, ko smo spre. jeli razsodišče zaradi Burceva. Za nas kot »odsek« je to nespodobno. Toda stvar je zavzela tak obseg, da smo se morali ponižati.
Zdi se, da ni več dovoljeno molčati. Pozabljaš na obširen odmev, kl ga je stvar Imela. Toda če se vam zdi, da lahko pljunemo nanjo, sem jaz pripravljen tudi storiti tako, v kolikor zdaj ni že prepozno.
Prepričan sem, da bodo tovariši 911 siva. rt do daa. saj gre za to, da hranijo čast nekoga Izmed sebe. Zaradi tega sem pripravljen odpovedati se svojemu mnenju In •odbl.
Govori o tem z njimi. Tvojo sodbo bom sporočil... Če hočeš, mu pokaži tudi to pismo.
Odpnstl ml, če sem Ti pisal tako na dolgo. Najbrž vse to že veš ln sl o tem že premišljal.
Jaz hl holel samo to, da se te razprave ne hl udeleževal. Čutim, da M bil preveč potrt. Potrudi se, da bi ml to prihranil, kolikor se da.
Objema ln bratovsko Te poljublja Tvoj Ivan.«
s • s
Toda zdaj je za vse to hllo že prepozno.
Medtem so Iz Rusije prišla poročila o spodletelem atentatu na »RJurlku«.
Križarka je prišla v Llhavn 15. septembra, potem se jo ustavila v Kronstadtu. Nazadnje Je dne 7. oktobra v Bjoresundu z drugimi ladjami plula mimo carja.
Car Nikolaj II. je Sel na krov, obiskal je ladjo od vrha do tal, od prostorov za stroje do smodnlšnlee, prliostvoval je v« jam v streljanju, pregledal posadko, se celo pogovarjal s častniki ln s nekaj mornarji.
Avdejev In Kaptelevlč »ta gledala earju iz obraza v obraz, toda ne prvi ne drugi sl n| upal streljati.
Avdejev Je pozneje dejal, da mu Je od. povedala roka.
Azev je zdaj bil na tem, da svojo poslednjo Igro Izgubi,	(Dalje.)
TEGA ŠE NE VESTE
15 krat premagana Aconcagua
V čilenskih Andih se dviguje 7039 metrov visoko gorski vrhunec Aconcagua, kamor ne pride zlepa kdo. Pravijo, da je doslej uspelo priti na t« vrh vsega skupaj Sele petnnjsterim skupinam hribolazcev, od katerih jc bila zadnja tista, ki jc premagala Aconcaguo 19. januarja letos. Od petnajstih ekspedicij, kolikor jih je bilo od leta 16% dalje, jih je bilo pet nemških.
68 kg težka kepa zlata
V Belgijskem Kongu »o pred nedavnim na-ili v bližini mesta Costcrmansvillea kepo zlata, ki je tehtala nič manj ko 68 kg. Strokovnjaki so rekli, da je to edinstven primer in (ja tako velikega kosa zlata dotlej še nUo našli nikjer na svetu.
Ves mesec so praznovali Novo leto
Zaradi vojnega atanja so prebivalci mesta Pekinga letos praznovali uradno samo en novo-
* letni dan. V zadnjih letih so tam Novo leto : obhajali tri dni, še prej pa ao sc novoletne
• slavnosti vlekle več ko 14 dni. V dobi, ko »o v Pekingu gospodovali kitajski cesarji, ao Kitajci praznovali tara Novo leto kar cele štiri tedne in »o morale biti takrat^ vse trgovine in vsi uradi zaprti.
Izredno hudi gozdni požari v Avstraliji
Ogromni gozdni požari so te dni divjali v avstralski zvezni državici Viktoriji. Da bi te požare vsaj omejili, so* morali poleg gasilcev priskočiti na pomoč pri gašenju tudi vojaški oddelki. Škoda, ki jo je ogenj povzročil, gre v milijone funtov fiterlingov. Na stotine bil je pogorelo in na tisoče oralov polja in gozda je bilo uničenega. Zgorelo je tudi mnogo Živine, zlasti drobniee. Cenijo, da je ovac pogorelo nad pol milijona, |»oleg tega pa na tisoče goveje živine in konj. Takšnega požara niti v vroči Avstraliji, kjer so požari na dnevnem redu, še nc pomnijo.
Zgodba o tihotapčevi kitari
Da so tihotapci tudi zelo iznajdljivi ljudje, dokazuje naslednji primer, ki se je dogodil v Trstu. Neki Vladimir Maranovič je napolnil svojo kitaro, to se pravi njeno resonančno omarico z zdaj Čuda dragocenim blagom: Vanjo je natlačil nič manj ko sedem kilogramov prave kave, slanine in cigaret in se je tako otovorjen zadovoljno podal na vlak, s katerim sc jc nameraval peljati v Trst, kjer bi kavo, slanino in cigarete dobro prodal ali vsaj zamenjal za druge stvari. A na kolodvoru v Trstu je moža doletela smola. Ker jc nekam sumljivo težko nesel svojo kitaro fta postala nanj pozorna dva orožnika. Ko sta ga ustavila, jo je Baranovič hotel pobrisati, a v tein trenutku je njegova kitara, ki je bila le malo preveč obremenjena, šla na dvoje in tako izdala svojega gospodarja tihotapca.
Bogato mišje gnezdo
V na pol razpadli hiši v San Girolage pri Benetkah je zadnjič umrl 75 let stari in po vsem mestu znani berač. V njegovi sobici so našli kaj nenavadno mišje gnezdo. Bilo je nastlano s koščki raztrganih bankovcev. Berač si je bil namreč pribornčil lepo premoženje — celih 200.000 lir, o katerih je mislil, da jih Ima spravljene na varnem. A ta njegov zaklad so iztaknile miši in iz njega naredile gnezdo.
Pagoda v južni Franciji
V južni Franciji živi več deset tisoč Indo-kitojecv, ki «o prišli tja pred vojno in so potem niso mogli več vrniti v domovino. Mnogo jil) je v taborišču v bližini Saint-Chamasa. Tam so sezidali krasno pagodo, o kateri francoski časnikarji pišejo, da je zgrajena čisto po vzorcu slovite pagode v Angkoru. To indokitajsko svetišče krasi ogromen pozlačen kip Ruddhc, ki stoji med oltarjem dobrih in zlih duhov. Redka zanimivost, ki jo je Franciji dala sedanja vojna.
Iz 300 g las — par copat
Francoska oblast zahteva med drugim tudi nabiranje odstriženih las po francoskih brivnicah. Vsak mesec 50 nabrali 240.000 kg laa, od tega samo v Parizu 30.000. Iz teh 240.000 kg odstriženih la« pa so lansko leto naredili vsak rncsec 60.000 porov copat. Iz 300 gramov človeških Ins, ki jim primešamo 20 odstotkov volne, lahko naredimo par copat. Ker pri vRakera striženju brivec odstriže Človeku približno deset gramov laa, se mora iti potemtakem strič kokih 30 Francozov, da ima potem eden izmed njih lahko domačo copate.
Preatročje napisana domača naloga
švicarski časopi, »Sie und Er« je 1e dni objavil med drugim tudi naslednjo zanimivost: Učenci nekegn razred« realne gimnazije so ob priliki nekega narodnega praznika dobili domočo 'nalogo, v kateri naj bi se razpisali, kakor bi pač kdo vedel in znal. o pomenu tega narodnega praznika. Ko so dijaki dobili naloge nazaj, je profesor enemu izmed tajili dejal, d« je njegova naloga za dijokn arednje šole vendarle nekoliko preotročje napisana. Po kratkem molku pa je vea razred hušknil v »meh. Ko jo profesor obljubil tistemu dijaka, da sc mu ne bo nič hudega zgodilo, če pove, zakaj se njegovi tovariši tako - reže, jo fant povedal, da si je Ivojc delo pri izdelovanju domačo naloge olajšal na ta način, da je govor, ki pa je imel ob priliki onega narodnega praznika ministrski predsednik p« radiu, stenografi ral in g« potem v domači nalogi enostavno dobesedno prepisal. .,
Nova zvezda repatica
Romunski zvezdoslovec prof. Daimaca je
16.	decembra lantkega let« odkril nov komet ter čez nekaj dni »poročil »voje odkritje tudi Mednarodnemu zvezdoalovncmu uradu. Profcor Daimaca je imel nn področju zvojvga znanstvenega raziskavatija že prej velike uspehe. V kratki dobi treh mesecev je odkril kar dve novi, doslej neznani zvezdi repatici. Novi komet jc dobil po njem tudi ime »Daimaca« in sodi po svoji velikosti v šesto skupin#.
Goskom. popis, oddaja, bon, rchvizlcija...
Dokumenti o uvajanju boljševiškega gospodarskega reda na „osvobojenem ozeml|U“
r" V naslednjem priobčujemo nekaj zanl-taivlh okrožnic, ki jih je glede ureditve gospodarskega življenja na »osvobojenem« ozemlju izdala »Upravna komisija Osvobo. dilne fronte«, po domače rdeča vlada.
Te okrožnice nam v kričeči luči prikazujejo razliko med komunistično gospodar, sko teorijo, ki služi propagandi in zaslepljevanju, ter med prakso, ki jo naše podeželje v svojem gospodarskem življenju čuti že dobrih pet mesecev.
V teoriji in propagandi ljudstvu govore 6 »načrtnem gospodarstvu«, o »zavarovanju gospodarskih dobrin«, o »skrajnih naporih vseh sil za skupni blagor in za zmago«, da bi uspavali nezaupljivega slovenskega kmeta in delovnega človeka, v praksi pa so se vsi ti načrti, navodila in zapovedi izkazali samo kot krinka za rop in uničevanje vseh dobrin, ki pomenijo osnovo za sleherno, če še tako preprosto gospodarsko življenje.
V tej teoriji prihajajo rdeči gospodarski strokovnjaki najprej z načrti, z navodili za delo, z videzom zakonitosti, z obljubami, z veličastnimi besedami, potem pa počasi pokažejo pravo barvo: gospodarske komisije, popis imovine, živeža, zalog, obvezne prijave, oddaja »odvišnih količin« v glavno skladišče — beri za požeruhe iz vrhovnega vodstva —, prepoved sleherne svobode tudi v najneznatnejših gospodarskih vprašanjih. In na koncu se iz vsega izcimi čisti posnetek boljševiškega komunističnega gospodarstva kot eden glavnih ciljiv sedanje revolucije.
V teh načrtih ni nikjer govora o razdelitvi zemlje, o socializaciji tovarn, o enakosti ljudstva pri udeležbi na gospodarskih dobrinah. Nikjer ni niti besede o vsem tistem, s čimer so delali med delovnim ljudstvom propagando za komunizem tri leta in več. Kar na lepem je gospodar vsega: izdelovalnih sredstev, izdelkov in delovne sile — rdeča vojska. Ta je glavno merilo za ureditev gospodarskega življenja na »osvobojenem« podeželju.
Nov dokaz za to, da ves »narodno osvobodilni boj« ni drugega kakor zakrinkana boljševiška socialna revolucija z izrazito komunističnimi cilji, kar smo tudi vedno trdili.
Kakšni so pa dejanski sadovi tega gospodarstva, ki ga ljudstvo ni maralo, nas uči sleherni pogled čez ljubljanski blok, dovolj nazorno pa tudi slike o uničevanju, ki jih prinašamo za dopolnilo k omenjeni »gospodarski ustavi« za slovensko »osvobojeno« ozemlje.
Upravna komisij*	dne 23. sept. 1943.
za osvobojeno slovensko ozemlje Odsek za industrijo.
Vsem okrožnim odborom Glavne smernice za sedanje delo industrijskega odseka:
Osnova za delo n* industrijskem pod-točju je za sedanji čas predvsem ugotovitev stanja podjetij, možnosti produkcije ter v zveni, * potrebami vojsko nadaljevanja obrata v vojno važnih industrijah in ustanovitev in očuvanje ostalih. Sestava podatkov vsega obratnega materijala, polfabri-katov in fabrikatov in nato njih načrtna razdelitev in uporaba.
Pri vseh okrožnih gospodarskih komisijah je takoj postaviti referente za industrijo, ki vodijo posle ind. odseka.
V glavnem bi bil program dela tale:
I.	Pregled:
Pregled vseh industrij na osvobojenem ozemlju. Ugotoviti je treba sedanje stanje
10. Popis zaloge vsega obratnega materijala. Navesti pri tem za važnejši mate-rijal ozir. surovine, za koliko času bi zadostovale.
11. Število delavcev ln nameščencev normalno in sedaj. Navesti število mobiliziranih in število ljudi, ki so neobhodno potrebni za vzdrževanje oz. upostavitev obrata, v slučaju potrebne ustavitve obrata pa za očuvanje obratnih naprav (velja predvsem za rudnike).
12. Koliko znašajo plače delavcev in nameščencev na mesec. Kolika je potreba gotovine za obrat (za nakup materijala itd.). Koliko znaša potreba gotovine na meseo skupaj. Ugotoviti nadaljne stanje blagajne in eventualno splošno stanje glede gotovine: kje se nahaja obratni materijal in podobno.
Glede delavstva sestaviti tudi zaslužke po kategorijah.
13. Socialne razmere delavstva: bolnlfcka oskrba, stanovanja, podpore ženam internirancev in mobilizirancev, strokovne šole, kurzi, konzumi, prehrana.
II. Industrija se priredi vojski.
Ker se nahajamo v vojnem stanju, mora industrijski odsek biti v stalni zvezi z vodstvom vojske, ki mora navesti svoje potrebe. To velja zlasti za rudnike, tekstilno industrijo, usnjarne, strojne tovarne, elektrarne, čevljarske obrti itd.
III. Načrtno gospodarstvo.
Na podlagi ugotovitve stanja podjetij in naročila glavnega poveljstva vojske se bo industrija uredila načrtno. Nevažne obrate bo treba ustaviti, važne pa staviti v poln obrat, za kar se bo uporabilo delavstvo in materijal po potrebi celega ozemlja in to le za proizvodnjo, ki je najbolj potrebna.
IV. Promet.
Prometna sredstva naj se dostavijo dogovorno z glavnim poveljstvom vojske.
V. Razdelitev produktov.
Razdelitev produktov oz. prodaja naj se vrši pod kontrolo upravne komisije (odsek za industrijo), podjetja naj poročajo preko okrožnih gospodarskih komisij tedensko pro. dukcijo, prodajo in eventuelne izpremembe in težkoče upravni komisiji odseka za industrijo.
VI. Poslovanje podjetij.
Da ne bo nepotrebnih zmed, naj industrije, ki bodo obratovale, vodijo svoje posle, tako upravno kakor tudi tehnično, po enakem postopku kot do sedaj. Prepoveduje se kakršna koli izprememba brez dovoljenja Upravne komisije.
Domača lastnina je itak zajamčena(t), za lastnino tujih državljanov, (ozir. podjetij se uvede razlastitveni postopek. Tozadevno naj se Okrožni odbori obračajo z vsemi potrebnimi podatki na upravno komisijo, ki izda nadaljne potrebne ukrepe v •soglasju z IOOF. Ukrepi, ki «o jih okrožni in rajonski odbori tozadevno že izvršili, naj se takoj javijo Upravni komisiji glede odobritve.
VII. Cene.
Vse cene industrijskih izdelkov ozir. produktov so fiksne. V posameznih podjetjih je ugotoviti produkcijske stroške. Za slučaj, da jo potrebno povijanje cen, naj podjetja sestavijo detajlne proračune produkcijskih stroškov, na kar jih Okrožni od. bori preverjene dostavijo Upravni komisiji.
v pogledu uprave lastništva, tehnik* In
možnosti produkcijo * ozirom na sedanje potrebe.
Kot osnova za ugotovitev stanja podjet/ ja naj služijo sledeče smernice. Podatki naj so za vsako podjetje zberejo, in sicer-.
1. Ime podjetnika.
2. Lastnik z označbo kapitala.
3. Vodja podjetja, upravni in strokovni.
4. Ugotovitev ali so podjetja v redu glede instalacij in vprašanje energije. V slučaju, da podjetje nima lastne pogonske energije, je navesti elektrarno in potrebo K\V. Pri elektrarnah je navesti možnost oddaje toka s sporočilom glede lntaktnostl ln daljnovodov,
5. Kapaciteta normalna in sedaj.
O.	Navedba Izdelkov, ki jih podjetje pro. Izvaja prodvsem v sedanjem času.
7. Navedba zaloge in izdelkov, kakor tudi eventuelnih polfahrikatov.
8. Prodaja Izdelkov kam in komu, zlasti ca čas okupacije.
9. Neobhodno potrebni obratni materijal, ki je potreben za redno obratovanje in z Uvedbo dobaviteljev,	'
Razdejano župnišče ▼ Smarjn
VIII.	Razpolaganje f materialom.
Ves materijal in Izdelki, v kolikor se ne rabijo v lastni industriji, se blokirajo. Prodajo dovoli Upravna komisija, v nujnih slučajih Okrožne gospodarsko komisije, o čemer poročajo Upravni komisiji ind. ods. Kopičenje materijala tam, kjer ni potrebno, je prepovedano.
IX. Očuvanje Izven obrata stoječih podjetij.
Podjetja, ki v sedanjem stanju ne bodo imela možnosti obratovanja, naj ukrenejo vso potrebno 7.a očuvanje instalacij ln surovin, v kolikor se te po odredbi Upravne komisije ne bodo potrebovali drugod.
Izvzeta pa so seveda pri tem podjetja, ki jih bo event. potrebno uničiti po odredbi vojske.
X.	Oskrba i energijo.
Za oskrbo krajev in podjetij z električ. no energijo je po predhodnem dogovoru z vojsko vezali elektrarno med seboj in vzpostaviti daljnovode. V splošnem pa veljajo za elektrarne isti predpisi kot za ostala podjetja. Okrožni odbori naj poročajo o eveut. že izvršenih ukrepih. Energijske za-
deve bo uredil elektrolnženir Upravne komisije ind. ods.
XI.	Nakupovalna nstanova.
Pri odseku za industrijo se ustanovi nakupovalna centrala, ki bo za enkrat razpolagala z obstoječim materijalom na osvobojenem ozemlju, kasneje pa bo event. skrbela za dobavo potrebnega materijala iz inozemstva, čim bodo to dopuščale razmere. Zato naj imajo Okrožni odbori o materijalu in surovinah točno evidenco. Tozadevni podatki naj se pošljejo Upravni komisiji.
V mestni gos. kom. morajo biti zastopane vse navedene gospodarske panoge samostojno po svojih referentih. Vaške gos. kom. se sestavljajo iz vaškega gospodarskega referenta, prehranjevalnega referenta, intendanta in zastopnice žensk - gospodinj (AFŽZ). Okrožne gosp. kom. so dolžne, da spravijo delo vseh gosp. kom. v čim hitrejši tek in ga usmerjati v sklad s potrebami naše vojske in civilnega prebivalstva. Hkrati opozarjamo, da morajo vse gosp. kom. najtesneje sodelovati s krajevnimi,
na to vse vaške gospodarske komisije, da. bodo z nami v čim tesnejšem stiku.
Živinske kužno bolezni.
Ker je nevarnost, da 6e razširjajo živinske kužne bolezni, smo postavili pri vseh okrožnih in tudi nekaterih rajonskih gospodarskih komisijah živinozdravnike. O tem obvestite takoj vse vaške gospodarske komisije, da v primeru pojava kakšne bolezni takoj obvestijo živinozdravnika, ki bo izdal vsa potrebna navodila in ukrepe, da se bolezen že v kali zatre. Zivinozdravnikt so, kakor smo vas z dopisi že obvestili, podrejeni okrožnemu odn. rajonskemu referentu za kmetijstvo in živinorejo. Poskrbite, da bodo živinozdravniki čim več y stiku z živinorejci.
Sodelovanje gospodarskih komisij v NOV In PO Slovenije.
Že v zadnjih navodilih smo opozorili gospodarske komisije na važnost in po-
Rdeče gospodarstvo ▼ praksi — uničevanje javnih ln drugih poslopij na »osvobojenem ozemlju«: Prosvetni dom t Šmarja na Dol.
Okrožni odbori se naprošajo, da zgoraj zahtevane podatke oziroma naročila o industrijah svojega okrožja pošljejo čimprej.
Na položaju, 19. 9. 1943. Osrednja gospodarska komisija pri IO in OF
Nav o d i 1 a št. 5.
Vsem okrožnim gospodarskim komisijam.
Pošiljamo vam navodila za nadaljne delo v najbližnji bodočnosti, s katerimi seznanite vse rajonske, mestne in vaške gospodarske komisije.
Z zlomom Italije je nastal popolnoma nov položaj. Gospodarske komisije razširjajo svoje delo, da čim bolj izpolnijo svoje naloge. Potrebe naše narodno osvobodilne vojske, ki se je s splošno mobilizacijo zelo pomnožila ln uredila v redno vojsko, so čedalje večje.
Naša naloga je, da hitro organizacijo našega gospodarskega življenja v okviru narodno osvobodilnega gibanja spravimo vse naše gospodarstvo v sklad z zahtevami in potrebami naše vojske ln civilnega prebivalstva, zaradi tega je potrebna čim večja aktivnost ln elastičnost vseh gospodarskih komisij. Svoje naloge morajo opravljati vestno, kakor to od njih zahteva sedanji položaj.
Vse gospodarske komisije (goskom!) se morajo zavedati, da je od njihovega hitrega postopka in odločanja odvisen tudi uspeh dela, ki ga opravljajo. Zdržati moramo tudi te zadnje preizkušnje in napore, ki se od nas zahtevajo. Naši poslednji napori bodo najlepše nagrajeni z zmago, ki se nam bliža z naglimi koraki.
Organizacija gospodarskih komisij.
Preiti moramo takoj k organizaciji novih rajonskih, mestnih in vaških gosp. ko-, misij, tiste pa, ki že obstojajo, povečati in j jih prežeti z duhom elastičnosti in eamo-i inicijativnosti.
I Vse okrož. gos. kom. so sestavljajo Iz [ 5 članov: okrožnega gospodarskega referen-I ta, referenta zn trgovino, obrt in industrijo, | reforenta za kmetijstvo in živinorejo, referenta za prehrano ln okrožnega intendanta. Vse okrožne gos. kom. morajo takoj preiti k organizaciji rajonskih (podokrožnih) gos. kora. In mostnih gos. kom,, v katerih morajo biti zastopane vse produktivne sile gospodarstva, to je trgovina, obrt, industrija in kmetijstvo ter konzumeuti, to je zastopnice gospodinj.
odnosno rajonskimi ln okrožnimi političnimi faktorji OF.
Popis živil ln zalog.
Ker še niso izvršeni popisi živil in zalog, morajo gos. kom. (rajonske, mestne in vaške) izvesti takojšen popis vseh živil in surovin, ki so v dotičnem kraju v zalogi. Popis naj vsebuje vsa živila (moko, maščobe, sladkor, soli itd.) z navedbo, kje so vskladiščena. Prav tako je popisati vse surovine, manufakturo in špecerijo. Vaške gos. kom. naj takoj izvedejo s sodelovanjem vaških političnih predstavnikov pregled vseh zalog, ki se jih je prebivalstvo utegnilo nabaviti iz vojaških in javnih skladišč.
Rajonske gospodarske komisije naj oskrbe, da bo živež med pivilno prebivalstvo takoj in pravilno(t) razdeljen, če to dopuščajo zaloge. Razdeljevanje živil naj vrši PREVOD, ki posluje še naprej po dosedanjih predpisih in navodilih. Vse odvlšne zaloge pa naj se takoj prepeljejo v naše glavno skladišče. Kje se nahaja, boste s posebnim dopisom obveščeni. Zaenkrat naj se blago in živila vskladiščijo na železniških postajah in jih označite z GK, da bodo mogli z njimi razpolagati.
Organizacija delavnic.
Rajonske in mestne gospodarske komisije naj takoj izvedejo, kakor smo že zgoraj omenili, popis vseh zalog v trgovinah in industrijskih ter obrtnih obratih. Trgov, el. lndiistrljcl ln obrtniki morajo dati vse Bvoje zaloge krajevnim gospodarskim komisijam, da hodo lz teh krite potrebe vojske in civilnega prebivalstva.
Rajonske in mestne gospodarske komisije naj takoj organizirajo delavnice (kro-jačnice, čevljarske delavnice, šivalnice^ za perilo), ki morajo takoj začeti poslovati in izdelovati za našo vojsko. Zato morate takoj sestaviti sezname strokovnih delavcev, ki so nenadomestljivi, da bodo vodili v do-lavnicah delo in jih mobilizirali v delovno službo. K delu v delavnicah naj se pritegne za delo zmožne in sposobne delovne moči. Stopite takoj v slik z vojaškimi oblastmi, da vas seznanijo s svojimi potrebami, ki jih, če je le mogoče, ugodite.
Delo vaških gospodarskih komisij:
Vaške gospodarske komisije so postavljene še pred posebno velike in odgovorne naloge, ki jih morajo opravljati z največjo vestnostjo in požrtvovalnostjo.
Takoj je treba organizirati v vsaki vasi gospodarsko komisijo: kako so sestavljene, smo že zgoraj omenili. Vse dosedanjo vaške gospodarske komisije je nujno potreba razširiti. Kjer so bili člani mobilizirani, je treba takoj vaška gospodarska posvetovanja, na katerih bodo gospodarji ln gospodinje obravnavali najvažnejša gospodarska vprašanja, ki jih morajo sproti rešovati. Vaške gospodarske komisije naj pazijo na vaško gospodarsko slogo in skupnost, ker le na ta način bo naša vas lahko premagala vse težave, ki bodo morda nastale v bližnji bodočnosti. Kmetovalce opozarjajte na takojšnjo in rpravlino vskladiščenje krompirja v zemljo.
Vaško gospodarske komisije naj popišejo živinsko krmo ln oves. V popisne pole, ki ste jih dobili za popis žita, vstavite rubriki za seno (deteljo) in oves.
V ostalem naj se vaške gospodarske komisije točno držijo vseh naših dosedanjih navodil, tako pismenih kakor tudi ustnih, kt so jih dali naši člani. Vse gospo, darske zadeve, ki se prodnjo postavijo, naj rešujejo hitro in samostojno v skladu z Interesi OF-vojske, kakor tudi vsega našega naroda. Vse vaške gospodarske komisije naj opravljajo svoje delo v čim tesnejšem sodelovanju s krajevno politično oblastjo In njenimi političnimi načeli sploh.
Predvsem pa opozarjamo vse vaške gospodarske komisije na važnost poročanja. Poročajte nam o vseh izpremembah in potrebah, ki utegnejo nastati v vaškem go. spodarstvu. Hkrati nam pošiljajte svojo predloge iu nasvete za naše delo. Opozorite
mombnost sodelovanja z našo vojsko. To
sodelovanje morajo sedaj še povečati, ker je prav vojska najboljši porok naše zmage. Zato skrbite, da se bodo vse gospodarske zadeve reševale sporazumna z vojaško oblastjo.
Osrednja gospodarska komisija pri 10 in OF:
Slede podpisi.
6.	septembra 1942. PRISILNI ODKUP IN PRISILNI ODVZEM
Izvršni odbor
Osvobodilne fronte slovenskega naroda.
Pojasnilo k okrožnici št. 41/43-0-Prlsllnl odkup In rekvlzlclja.
Prisilni odkup je prisilni nakup blag* (hrane, obloke, vozne in vprežne živine), ki ga potrebuje naša vojska za kritje svojih potreb proti takojšnjemu plačilu v gotovini. Ako ni na razpolago denarja ali ne vsaj v zadostni količini, vzamemo bl»Ko proti bonom, obveznicam ali rekvizici jskim potrdilom, tedaj je to rckvizicija. Na teh rekvl-zicijskih obveznicah mora biti točno označeno, od koga, kdaj in koliko je rekviri-rano, kdo je rekvizicijo izvršil, kakor tudi vrednost rekviriranih stvari.
Prisilni nakup, kakor tudi rekvizicijo uporabljamo le v primeru skrajne potrebe, kadar prostovoljni prispevki in rezerve blaga, ki so ga pripravile gospodarske komisije, ne zadostujejo za zadovoljitev potreb naše vojske. Prisilno odkupimo ali rekvi-riramo načelno le previšek blaga, ki ga imajo imovitejši ljudi, ne glede na to, ali so naši pristaši ali ne. Le v slučaju, da to no zadostuje, izvedemo odkup odnosno rekvizicijo tudi pri bolj siromašnih ljudeh.
Prisilni odkup in rekvizicijo je treba vršiti na podlagi podatkov terenskih odborov ter gospodarskih komisij in v pol. nem soglasju z njimi.
V vsakem slučaju pa moramo paziti, da ljudem ostane toliko hrane, kolikor jo potrebujejo za lastno življenje, toliko orodja, živine, kolikor jo za najnujnejše nadaljevanje obrti in obdelave polja ter po ena letna ln po ena zimska obleka In obutev.
Prislini odvzem (konfiskacija)
Prisilni odvzem ali konfiskacija je zaplemba imovine na temelju sodbe(l) vojaškega sodišča. To je kazenska mera, fel jo uporabljajo vojaška sodišča proti narodnim sovražnikom, kot so okupatorji in njegovi pomagači, narodni izdajalci iz vrst bele ali plave garde, špijoni, dezerterji itd.
Prisilni odvzem ali konfiskacija se torej sme Izvrševati samo na temelju sodbe, ki jo izreče vojaško sodišče ter more biti popoln ali pa delen. Odmera se ravna po tem, ali so vsi člani družine, zadruge obsojeni kot narodni izdajalci na zaplembo premoženja ali pa samo nekateri. Ce je samo en član obsojen na zaplembo imovine, tedaj bodo konfiscirani le tisti deli Imo. vine, ki jo njegova last oziroma toliko, kolikor znaša njegov dedni delež. Paziti je pri tem, da ostali družinski člani ne bodo oškodovani. Pa tudi proti narodnim sovražnikom, katerih krivda je lažjega značaja, sodišče lahko izreče to kazen v delnem ob* segu.
Kazen konfiskacije Izrekajo vojaška ao. dišča, konfiskacijo samo pa lzvrše vojaške oblasti.
Osrednja rnspodarska komisija pri 10 OF.
Na položaju, 14. 9. 1943.
RAZGLAS
Vse nakupe in prodajo kmetijskih pridelkov, živine in vseh ostalih življenjskih potrebščin smejo sklepali samo gospodarsko komisije (vaško, rajonske, podokrožne in okrožne), odnosno njih pooblaščonci.
Kršiteljo razglasa opozarjamo, da bodo najstrože kaznovani, kakor to zahtevajo borbeni napori slovenskega naroda.
Smrt fašizmu — svoboda narodul Za osrednjo gospodarsko / komisijo pri 10 OF.
S. S. V A N D I N E :
DOSEDANJA VSEBINA
Pri kopanja ▼ jezera na Stam-movem posestvu v Inwoorlu skrivnostno izgine Montague, eden izmed povabljenih Stammovili gostov. Skoči v jezero in ga ni več iz vode. Policija uvede preiskavo. Stamrnovi domači in gostje so pri zisliševanju nekam čudno nebrižni, kakor da bi bilo vsem prav, da Montagueja ni več, razen njegovi zaročenki Bere-niki Stamrnovi. Stamm, ki se kopanja ni ndeležil, njegov finančni svetovalec Greef in nekateri drugi *o mnenja, da se je Montague pri svojem skoku v vodo ubil, najbolj nerazumljiva pa se zdi trditev Stam-move matere, Matilde, )ci pravi, da je Montagueja ugrabil ▼ jezeru zmaj, odnesel njegovo truplo in ga nekje — kje, to da ve samo ona in zmaj — skril. Pravi, da ve, kam ga je nesel, a da nikoli ne bo tega povedala.
Iz jezera potem spuste vso vodo, a za truplom ni duha ne sluha, le sledove Čudnih, zmajevim podobnih tac zasledi policija na blatnem jezerskem dnu. Matilda naj bi torej le imela prav.
V Montaguejevi obleki na splošno začudenje najdejo pismo, v katerem neka ženska, ki jo je bil Stamm tudi povabil na domačo zabavo, a se je opravičila, da ne more priti, sporoča Montagueju, da ga bo oni usodni verer čakala z avtomobilom v bližini jezera. A proti temu, da bi pogrešanec odšel živ iz jezera, govori dejstvo, da ob jezeru ni nikjer nobenih njegovih stopinj, za pa spet trditve nekaterih, da so res slišali oni večer na cesti pri jezeru avtomobilski hrup.
V eni izmed ledeniških kotanj onkraj jezera potem najdejo Monta-guejevo truplo, ki ima na prsih veliko rano, kakor da bi jo bil zadal zmaj s svojim krempljem. Pogovor nato privede tudi na Stammovo rodbinsko grobnico blizu jezera, od katere ključ je skrila Stammova mati zato* da ne bi kdo motil pokojnih, ki tam počivajo. Ključa, pravi, da tudi ne bo nikomur pokazala. Policija zato dobi vtis, da Matilda hoče nekaj skrivati, k«r je ▼ zvezi z Montaguejevim izginotjem.
Sledi ponovno zasliševanje h iS> nega prijatelja Stammovih, Lelanda, ter gosta Tatuma, ki zvalita sam na Greefa, o katerem pravi Lel a n d, da pri Stammovih ni preveč priljubljen, da ga zelo »ovraži ne samo Stamm, pač pa tudi Stammova mati Matilda in da pač ne bi bilo nič kaj preveč čudno« Č.e bi bil vprav on morilec Montagueja. Pripomni pa, da bi bil lahko tudi vsak drug, tudi Stamm sam, Če ne bi bil tisti večer tako pijan, da se niti kopat ni mogel iti. Sicer pa da se vsi, kolikor se jih je tiste domače zabave udeležilo, v dno duSe sovražijo.
Greef ovrže Tatumove snmnje in Se zelo začudi, ko zve, da so Mon-taguejevo truplo našli z zmajevim krempljem ranjeno v ledeniški ko
bilijone o6i! Tri dl jezik in ustnice #o za tečen e.«
»Ali ni mogoče, da bi bil ntonil!« je vpraSal Heath.
»Utonil?« Doremus gra je pogledal nadvse pomilovalno. »Ce sem pa prav zdaj dejal, da ga je nekdo udaril po glavi in ga zadavili Ce ni mogel s svojimi pljuči še zraka zajeti, kako naj bi se mogel napiti vodet«
»Gospod narednik je hotel reči,« ga je ustavil Markham, »ali ne bi bilo morda mogoče, da je najprej utonil in ga je kdo šele potem takole obdelal.«
»Ne.« Njegov gla« je razodeval, da si dr. Doremus ne dovoljuje kakšnega ugovarjanja. »V tem primeru bi bile rane drugačne, V tkivu poleg ran ne bi bilo krvi. Maroga na vratu bi bila bolj površinska in manj izrazita, ne pa tako temna, kakor je tale.«
»Kaj pa pravite k ranam na prsih?« je vprašal Vanče. Zdravnik je stisnil ustnice in se ozrl naokrog, ko da bi bil v zadregi. Preden je odgovoril, sl je še enkrat ogledal sledove treh krempljev na mrtvečevih prsih, nato pa vstal in dejal:
»Te rano sicer navdajajo človeka z grozo, a težke niso. Prsne mišice so razmrcvarjene, a do prsnega koša poškodbe ne segajo. Ranjen je bil pred emrtjo. To se da sklepati iz krvavih sledov.
»Kakšna strašna smrt!« Heath je bil še vedno ves osupnjen.
>Pa to 6e ni vse,« je pripomnil dr. Doremus. »Nekaj kostd ima polomljenih. Levo nogo ima pod kolenom zavito nazaj in je dvakrat zlomljena, čez golenico in čez piščal. Tudi desna rama je strta, na levi strani prs pa sta polomljeni dve rebri.«
»To bi lahko pripisovali padcu v to kotanjo,« je opomnil Vanče.
>£e mogoče,« je odvrnil Doremus. »Toda mrtveo ima tudi široke praske, ki so bile narejene pred njegovo smrtjo, in sicer zadaj na petah, ko da bi ga bil kdo vlekel po robatem svetu.«
Vanče je globoko potegnil evojo cigareto.
»Zelo zanimivo,« je dejal tiho ter zamišljeno zrl predse.
Vanče ga je pogledal g prodirljivimi očmi.
»Kaj misliS s tem reči?« era je vprašal skoro nekam jezno.
»Nič posebnega,« je mirno odvrnil Vanče. »Toda doktorjeve pripombe odpirajo pot k novim domnevam.
Heath kar ni mogel umakniti svojega pogleda e trupla. Zdel »e mi je ves preplašen in zbegan. Vprašal je zdravnika:
»S čim pa mislite, da 60 bile zadane te rane na prsih?«
»Kako naj M to Tedol?« je izbruhnil zdravnik. »Ali vam nisem že povedal, da sem zdravnik in ne policist? Lahko so bile prizadejane • kakršnim koli ostrim predmetom.«
Vanče se je obrnil in se nasmehnil:
»Upravičeno se razburjate, gospod doktor. A maslim, da jih lahko razloži narednikova nemirnost Tu okrog se širijo glasovi, da je tega nesrečnika umoril zmaj, ki biva v jezeru.«
»Zmaj!« Doremus je za trenutek omip-| nil, nato pa so je ozrl na Heatha in se
rL« Solze so	Ji zalile oči in ni mogla	nar	Steele, se lahko Trnete ▼ knjižnico. Urediti
daljevati.	moram še precej stvari. Ce nam bo po-
»Nikar se	ne vznemirjajte,	gospodična,«	zneje kdaj vaša pomoč potrebna, ne dvomim,
ji je Vanče	hotel vliti znova	poguma.	»VI	da boste storili vse, kar bo le v vaših mo-
tanji. Svoje mnenje naj slednji? po-	Pomilovalno	nasmehnil.	»In	gospod	na_
ve že zdravniški izvedenec dr. Hol-*iday.
XIII. POGLAVJE.
Trojica žensk.
Nedelja, 13. avgusta, ob 15.30.
Zdravnik dr. Doremus nas je zaničljivo pogledal, nato pa se ozrl na narednika Heatha.
»Dobro, dobro,< je dejal in pomilovalno imajnl i glavo. »Truplo je torej »pet prišlo na dan. Upam, da ga kdo straži In da nam je ne bo znova popihalo?«
»Je tu ob East Roadu,« «e je oglasil Vanče, vstal ii naslonjača in se podal proti vratom. »Lep sprehodek bo to.«
Odšli »mo, vzeli s seboj Burkeja ter sedli v Vancejev avtomobil, dr. Doremus pa je vozil za nami s svojim. Zavili smo na Južno stran hiše in nadaljevali pot proti East Roadu. Ko smo se pripeljali vštrio onih ledeniških kotanj, kjer na« je čakal Snitkin, Je Vanče izstopil, mi pa za njim. Mahnil jo je proti robu kotanje, v kateri je letalo Montaguejevo truplo.
»Tu je,« je pokazal dr. Doremusu. »Nihče se ga fin ni dotaknil.«
Doremusu je bilo hudo zoprno in spačil je obraz,
»Potrebovali bi lestvo,« Je pogodrnjal, ?	na ni*ko ograjo In »edol n«-
njo. klonil se je nad vdolbino, aa hitro ošin * Očmi zmaličono truplo, nato pa se »pet obrnil k nam, ko da ga jo poglod na mrtveca ganil.
»Gotovo je mrtev. A kakšen je vzrok njegove smrti!«
»Upamo, da nam boste to vi povedali.«
je odgovoril Hoath.
Doremus je znova preskočil ofrrajo.
»Dobro. Potegnite Ka ven in položite tu na tla.«
Ni bil lahek posel, potegniti Monta-gnejevo truplo Iz kotanje. Neizprosna »mrt Jo nepričakovano prišla, in Heath, Snitkin in ftiirke so pot.robovalj precej časa. preden so truplo potegnili ven. noremu* je pokleknil, naravnal skrivenčene mrtvečeve ude ter začel preiskovati rano na glavi in poškodbe na prsih. Cez kakšno minuto jo spot dvignil glavo, potisnil klobuk nazaj tor zmajal z glavo očlvidno precej v zadregi.
»Čudno,« jo dejal. »Tega je moral nekdo udariti a topim pogledom po glavi. Prebil mu je lobanjo. Vorjotno je zaradi tega udarca nastopila smrt. Na drugi strani pa »e zdi, da je bil zadavljen: glej podpludho na oboh straneh goltanca. Lnhko trdim, da teh sledov ni naredila človeška roka pač pa prej kakšna vrv. Poglejte te U-
rednik el predstavlja, da je tega človeka zgrabil hudobni zmaj s svojimi kremplji, kajt« Posmehljivo je zmajal z glavo. »Dobro, tudi to je neke vrsto razlaga zločina, toda eherclidz le drngon. Moj Bog, kam smo priSlil!«
Heath ni skrival svojo zamere.
Ce bi bili v teh zadnjih dveh dneh vi v moji koži,« je pogodrnjal, »ne bi dosti drugače mislili kakor jaz.«
Doremus je privzdignil obrvi In njegov obraz jo dobil nekam zaničljiv izraz.
»Pa morda niste pomislili le na kakšne pošastne duhove!« ga je vprašal. »Lahko hi bili tudi nastopili ti. Ali pa no ga morda satiri prebodli s »vojimi rogovi tako hudo, da je umrl. Krive so morda tudi čarovnice, ki so ga bile zvabile,« je siknil jezno. »Lepa reč, če človek pomisli, da so ukvarjamo z zmajevimi kremplji!«
»Gospod doktor,« je spregovoril Vanče nenavadno resno, »vi nam torej no morete povedati, kakšne vrsto zmaj je umoril toga človeka.« Dnromns je dvignil roke, potem pa jih spet spustil, ko da jo že nad vsem obupni.
»Naj bo, kakor hoče. Toda jaz, nbogl zdravnik, ki ne razume ničesar, menim, da jo tega človeka nokdo najprej udaril po glavi in ga ranil na čelu, nato pa ga za davil, zvlekel čez te »kale ter ga treščil v tole kotanjo. Ce bo mrliSki ogled pokazal, da nimam prav, potem sl mislite, kar si hočete.«
Vzel je v roko svinčnik In beležnico ter začol pisati. Ko je končal, je iztrgal listek ln ga pomolil Heathu.
»Evo, gospod narednik, tu je dovoljenje, da lnhko odstranite truplo. A za mrliški ogled bo treba počakati do jntri. Medtem pa lahko posnemate svetega Jurija, sedete na konja in jo mahnete nad zmaja.«
»Vprav to bomo zdaj »torill,« »e je za-»mejnl Vanče.
»Zaradi kronike.. je začel Hoath, a zdravnik ga je že ustavil in mu nestrpno pomahal z roko.
»Razumem, razumem! Koliko časa je že mrtev, hočete reči! Ko bom s »vojimi zdravniškimi tovariši vred odSel v pekel, bo to vprašanje tisto, ki mi bo večno zvenelo v ušesih... E, pa dobro, gospod narednik. Mrtev jo že več ko dvanajst ur in manj ko Štiri in dvajset ur. Ste zadovoljni!«
»Imate prav, gospod doktor,« so je oglasil Markhara. »Ros je bil ta človok umorjen snočl okrog de,solih.«
Doremus jo pogledal na uro.
»Od tedaj je poteklo torej osemnajst ur. Skoraj sem uganil.« Obrnil ee je in krenil Proti avtomobila.
»Zdaj me čakata dobra kapljica in udo-bon naslanjač! Joj, kakšen krasen dan je danos! Nakopal si bom sončarico in se mi bo, kakor na primer vam, zmešalo v glavi, če se brž ne vrnem v mesto.« In že je poskočil v avtomobil.
»Grom domov preko Spuyten Duyvila in skozi drevored Payson. No tvegam, da bi se vrnil v mosto z jezerske strani!« Namignil je na Heatha in nadaljeval: »Pro-več se bojim, da se ne bi srečal z zmajem!«
Po teh besedah nas je prisrčno pozdravil z roko in so odpeljal po East Roadu.
Heath je dal Snitkinu in Burkeju povelje, naj ostaneta na straži pri truplu, dokler jima ne sporoči kaj drugega. Mi smo stali pri Stammovih, od koder je Heath telefoniral na Pogrebni zavod, naj pošljejo k oni ledeniški zajedi mrtvaSki avtomobil,
»Do kam smo torej zdaj prišli!« je vprašal Markham precej obupano, ko smo spet udobno sedeli v salonu. »Zdi se, ko da nas vsako novo odkritje spravi v Se večjo negotovost. Kakor kaže, smo pri vsoj tej preiskavi naleteli povsod na zaprta vrata.«
»Ne bi dejal,« je odvrnil Vanče kot običajno vljudno. »Brez Sale, mislim, da so se stvari dobro zasukale. Doremus je pojasnil mnogokaj. Način, kako je zločinec storil to dejanje, je en sam: Kruta in naravnost nora izvedba zločina pa kaže na presenetljive možuostl. Vež, Markham, mislim, da zločineo ni pričakoval, da bomo truplo našli. Drugače ga ne bi bil tako dobro skril.
Zločinec nas je hotel prepričati, da je imel Montague namen izginiti le iz svojega dosedanjega bivališča.«
Heath je prikimal, ko da je trdno prepričan o tem.
»Vem, na kaj mislite, gospod Vanče. Na primer na oni listek, ki smo ga naSli v Montaguejevem žepu. Po mojem mnenju je imela tista ženska, ki je napisala listek, s seboj v avtomobilu pomagača, ki je storil to strašno dejanje ter zagnal svojo žrtev
v ledeniško kotanjo . ..«
»To ne more biti ro«; gospod narednik.«
Vancejev glas je bil vljuden, a odločen.
»Ce bi bilo tako, bi morali najti stopinje, ki	bi jih bil	pustil	po	odhodu iz jozera.«
»Pa dobro,	zakaj	pa	jih nismo našli!« je
vprašal Heath jezno. »Montaguejevo truplo je bilo blizu East Roada. Nekje je že moral priti iz jezera.«
»Da, nekje	je moral,	to je že re«.« Vančo	je pogledal	svojo	cigareto. Bil je nekam
globoko zatopljen. »Vprav to je tista vražja stvar... Vsekakor pa mislim, Markham, da Montague zato ni pustil za seboj sledov, ker mu to ni bilo mogoče. Morda ni hotel iti iz jezera, pač pa ga je kdo potegnil iz njega.. .<
»E, vraga!« Markham J« ve* nestrpen v*tal In globoko vzdihnil, »Pa »e mend misliš spet povrniti k oni nesramni domne.
vi o letečem zmaju!«
»Ah ne, dragi niojl« ga j« Vanee lju->
bemivo ošvrknil. »V*aj o tistem zmaju ne, ki ga imaš tl v mislih. Pripuščam samo možnost, da je bil oni nesrečni Montague umorjen v jezeru, nato pa odnesen v ono kotanjo.«
»Toda ta razlaga,« Je ugovarjal Markham, »nas spravlja umo v Se bolj zamotan položaj.«
»Vem to,« »e je nasmehnil Vanče. »Toda koneo koncev je ta nesrečnik na nek način le moral narediti pot od jezera do onega prepada. Ja‘no je tudi, da ni odSel na to pot prostovoljno.«
»Kaj pa misliš o avtomobilu, ki so ga slišali na East Roadut« je posegel v besedo narednik, ki je vseskozi živo zašle- i ^ste, na katerih je še zelo visoka tempera-
ste preveč vznemirjeni.«
»Ali lahko grenit« je vprašala Bereni-ka, ko da bi hotela pospešiti svojo osvoboditev.
»Seveda, to sa razume!« Vanoe je pri
tem že vstal in jo pospremil nazaj do vrat Ko se je spet vrnil v svoj naslanjač, je začela govoriti Lili Me. Adamova. Vse do tedaj je zamišljeno kadila, ne da bi se bila zmenila za ostale. Mislim, da niti ni slišala, kaj je Borenika Stammova govorila. V hipu se jo obrnila proti Vanceju in spačila obraz.
»Poslušajte me!« je začela s takšno silovitostjo, da ji res ni bilo mogoče ugovarjati. »Vsa ta mrzka zgodba se mi že kar studil Monty je mrtev in njegovo truplo ste našli. Jaz pa vam laliko povem Se nekaj drugega: Aleksij Greef je sovražil Montyja. V četrtek ponoči — to sem sama slišala — mu je dejal: ,Ne boš se poročil z Bereniko! Bom že jaz poskrbel, da to preprečim.' Monty se mu jo v obraz smejal in odgovoril: ,Kaj pa misliš storiti!' Greef pa mu je odvrnil: ,Vse: če to le ne bo zmaj že prej odnesel.' Tedaj ga je Monty nagnal z norcem in odšel spat...«
»Koga pa je po vašem gospod Greef mislil, ko je omenjal zmajat«
>Ne vem. Pozneje pa mi je padlo v glavo, da je bil morda imel v mislih gospoda Lelanda.«
»Ali je bilo to tisto, zaradi česar ste kriknili, ko ste videli, da se Montague ni več prikazal na vodnem površju!«
»Da! Včeraj sem bila ves dan nemima. Ko pa je gospod Greef skočil v vodo z izgovorom, da poišče Montagueja, sem ga z očmi zasledovala. A naglo se je odtegnil mojim očem In odplaval na nasprotni breg.
»Ste potem nepremično zrla v ono smer!«
Gospa Mc. Adamova je živahno pritrdila.
»Nisem vedela, kakšne namene ima, in mu nisem nič kaj zaupala... Ko pa se je potem spet vrnil, mi je tiho dejal: .Montague je odšel, in... lahko noči* Tedaj si nisem znala razložiti, kaj se je zgodilo. Zdaj. ko ste našli Montaguejevo truplo v oni kotanji, pa sem vam morala povedati, kar vem.«
Vanče je prikimal.
»Zakaj pa sto si jemali toliko k srcu, ko sem vam omenil, da je preteklo noč voda v jezeru pljusknila!«
»Tega vam no bi mogla natančno povedati.« Govorila je naglo in razdraženo. »Prišlo pa mi je na misel, da bi se bil lahko odigral tudi zločin nad Montaguejem, recimo, da bi ga bil kdo treščil čez pečine, ali pa mu v vodi storil kaj strašnega... Nisem si znala razložiti, kaj naj bi to pomenilo, obšla pa me je groza...« Njen glas je postajal vedno slabotnejši ln je nazadnje umolknila ter Sla po sapo.
Vanče je vstal ln jo nekaj trenutkov mirno opazoval.
»Hvala lepa, gospa,« JI Je slednji« dejal in se priklonil. >2al mi je, da sem vas moral vznemirjati. Obe, vi ln gospodična
čeh, da nam pomagate.«
Ko sta odšli, smo se na kratko poraz-govorill o načinu, kako naj nadaljujemo preiskavo. Največja težava je bila v temle: Videti je bilo, da ni na razpolago nobenega tehtnega dokaza, ki bi se nanj lahko opirali. Edino stvarno dejstvo Je bilo Montaguejevo truplo. Bilo je nekaj slutenj, nam-roč glede oseb, ki bi lahko imele kakšen razlog za umor Montagueja. Bilo pa ni no. benih takšnih stvari, ki bi se nanje lahko zanesljivo oprli, ne točno določene poti, po kateri naj bi šla preiskava, niti kakšnih sumljivih znamenj, ki bi lahko služila za izhodišče. Način, kako je treba ravnati pri raziskovanju tega zločina, je bil zdaj že sam po sebj velika skrivnost. Nad vsem tem pa je lebdela bajka o krutem zmaju.
Vsekakor se je bilo mogoče držati poti, ki jih je policija običajno ubirala, ln narednik je v svoji discipliniranosti in uradnosti odločno vztrajal pri tem, da je treba brez odloga nadaljevati z delom v tej sm<* ri. Markham je v to privolil, Vanee pa, ki se je pri reševanju kriminalnih vprašanj zanašal predvsem na notranje razloge, je moral soglašati. Ta umor ga je močno vrgel s tira, ker »o bile v zvezi * njim takšne stvari, ki so do dna pretresle njegovo duševnost. Zato je bilo po njegovem mnenju odveč, če bi tudi samo eno uro časa izgubili s takšnimi posli, » kakršnimi se je imel navado ukvarjati narednik: to toliko bolj, ker je imel o tem, kar »e je bilo zgodilo — to sem dobro vedel — neko opredeljeno zamiBel, čeprav je bila Se vedno samo bežno nakazana.
»Potrebujemo zgolj ključ od vrat v to čudovito skrivnost,« je dejal. »A brez tega ključa smo izgubljeni...! Primojdunaj da je to položaj, ki nas je zares »pravil v za-t drego! Lepo število ljudi je tu, ki sami priznavajo. da so kar zadovoljni, da je Montague odšel na drugi svet, krivdo za ta odhod	pa	vale drug na drugega. Na	drugi
strani	pa	okoliščine, pod katerimi	je	Mon-
tague umrl, na videz izključujejo možnost, da bi	šlo	pri tem za umor. On je	bil	tisti,
ki je	družbi »vetoval, naj bi se	šli	malo
kopat v jezero. In on je skočil v vodo, tedaj ko »o ga vsi gledali... In vendar, Markham, »era trdno prepričan, da je bila stvar z vso skrbnostjo vnaprej pripravljena in preračunana na običajne okoliščine z namenom, da bi se ustvaril videz čisto golega naključja.«
Markham je bi! utrujen In slabe voljo.
»To tud! priznamo, toda kako hočeš razvozljatl uganko drugače kakor z običajnimi koraki, ki jih namerava storiti narednik!«
»Za zdaj še ne morem ničesar svetovati,« je dejal Vanoe zamišljeno, niegove oč) pa so pri tem zrle nekam v daljavo.' »Vsekako pa asm upal, da «1 bom lahko danes ogledal Stammovo zbirko.«
Markham je jezno »iknllt
»Ribe bodo že počakale do Jutri. Mod tem časom pa narednik lahko že »tori prvo korake.«
Planeti —^ enako stari otroci Sonca
Pa poskusimo ltl zdaj nazaj v tisto dobo, ko se je rodilo 8once in njemu podobne
prednosti pred drugimi. Z drugimi besedami se to pravi, da se onstran tega koščka vse-i mirskega prostora začenja drugi, prav takšne oblike ln istoroden. Ce je gostoča »novi, raztresene po vesoljstvu, nekaj dokončnega,
doval razgovor.
»Trenutek, prosim.« Vanoe je zmajal z glavo. »Ta avtomobil me koneo koncev nič kaj preveč ne moti. Lahko je, da so je J Montague odpeljal z njim. Toda, vsi hudiči kako je vendar priSel od jezera do avtomobila! In zakaj »o ga na tak način ustrojili!«
Nekaj trenutkov je mirno vlokol cigareto, potem pa se je obrnil k Markhamu in dejal:
»Tu Je Se več ocob: Rosita Stoele, gospa Mo. Adamova in Berenika Stammova, ki še no vedo, da smo na.šli Montaguejevo truplo. Zdaj je napočil trenutek, ko jih o tem lahko obvestimo. Njihovo izpovedi bi nam bile lahko v pomoč .,.«
Dal jo poklicati omenjeno trojico. Ko so ženske prišle, jim je Vanoe na kratko razložil razne okoliščine, ki so nas privedle do odkritja trupla. Govoril je, ne da bi kaj spraševal ali delal kakšno pripombo n opazil som, da tistih treh žensk ni iz gubil ia. oči. (Tedaj še nisom mogel razumeti, kakšen namen jo imol s takšnim svojim načinom ravnanja, a kmalu nato sem že spoznal, zakaj si je izbral vprav ta način pri svojem obvoščanju družinskih članov o tem, kar se je bilo zgodilo.) Vso tri žonske so pozorno poslušale njegovo pripovedovanje. Ko je končal, je sledil kratek molk. Potem pa Je Rosita Steole spregovorila s tihim in nekam profesorskim glasom:
»To samo potrjuje tisto, kar sem vam preteklo noč pripovedovala. Da ob jezeru ni nobonih sledov, to ni prav nič važno. Človek, kakršen jo Loland, lahko s svojo skrivnostno močjo tudi dela takšne čudeže. On se je zadnji vrnil domov!«
Pričakoval sem, da bo Beronika Stammova zaradi te pripombo kaj zamorila, a se je samo zavestno nasmehnila, potem pa vznemirjeno, a ue da bi izguhila ravnotežje, dojala:
»Nič se no čudim, da ste našli ubogega Montagueja. Dvomim pa, da bi bilo treba klicati na pomoč čudeže, če bi hotoli pojasniti njegovo smrt.« Zbuljila je oči in začela hitreje dihati. »Vondar pa si ne znam razložiti sledov tistih krompljev na Montyjevlh prsih.«
»So vam zdi vso drugo čisto naravno, gospodična Stamm!« je vprašal Vanče povsem mirno.
»O. ne ... ne .. .I« Dekletov glas se je
zvezde, t j. takšne, ki sama svetijo in gre- ! potem na podlagi tistega, kar moremo opa-jejo. Tudi v tem primeru pa morajo naše i zovati, lahko sklepamo, da je ta gostota zelo domneve temeljiti na opazovanjih, Opazova- j majhna in da je snov tudi zelo neenakomer-nja nam povedo, da se nam nekatere zvezdo ; n0 razmeščena, saj je vendar tu pa tam na-razkazujejo kot »mlajše«, druge spet kot j kopičena v zvezdah In sestavih nebesnih me-»starojSe«, Med prve prištevamo tiste, ki iz- ' sHc, drugod pa vlada nekakšna »praznina«, žarevajo še mnogo svetlobe in toplote, torej J Povprečna gostota po vesoljstvu raztresene
snovi je v primeri z gostoto v največji »praznini«, ki si jo lahko naredimo v zemeljskih laboratorijih, več milijonov krat manjAa.
tura, med druge pa one, ki bodo kmalu ugasnile ter postale temna ln mrzla nebesna telesa. Spričo te različne razvojne stopnje zvezd smo pač upravičeni trditi, da vse zvezde niso nastale istočasno. Potemtakem bi bilo treba za vsako različno vrsto zvezd posobej ugotavljati, kdaj je nastala. Toda lahko si mislimo — in takšno mnenje danes
Vesoljstvo se vedno bolj širi
Oni del po vesoljnem prostoru tako redko posejane snovi, ki je avetlo ln ga vidimo na splošna prevladuje - da so zVezde,"vtiaj na 0SI'0mne daljave v obliki nebesne megli-
 i • _____________ >	■	*	)	RA ».n nni Rimska oau+a im n tvnio nnnalma
vse tiste, ki pripadajo enemu in istemu sestavu, nastale približno istočasno, in da raz-
ce zunaj Rimske ceste, ima svoje posebne značilnosti, in prav o teh značilnostih je bilo
like, ki jih opazimo pri vsaki posamezni ( *adnje žas0 t<>liko *0TOra- »klepanja in do-Bkupini zvezd, zavise od odstotka prvin, kt J kazovanja.
so na njih, ter od virov moči, ki se v njih
Cim bolj so nebesne meglice oddaljene od
skriva. Zdi se, da je v tem oziru množina ' oson*ja' tembolj rdeče se nam vidijo, in tem-vodika, prvega med vsomi prvinami in naj- I ne črte njihovil> spektrov, ki niso dosti dru* močnejšega vira energijo, ogromne važnosti. |	senčnega,	so	tem	bolj	pomaknjene
Nič drugače ni moglo biti v našem osončju, i protl rdeSem“ koncu, čim dlje so meglico od Po snovi in sestavu se zdi, da so planoti, ti i ?as- Na podla*1 tpga lahko sklepamo, da če
enako stari otroci Sonca, če jih primerjamo s stanjem na naši Zemlji, nekateri bolj, drugi spet manj napredovali v svojem razvoju.
Nekaj pa le lahko sklepamo, če raziskujemo skupke zvezd, nebesnih meglio in zvezdnih kopio, v katerih Be giblje sončni sestav, to se pravi, če raziskujemo Rimsko cesto, o kateri »mo rekli, da je celota zase in da je uklenjena v določene meje, ki »o nam r primernimi pripomočki dosegljive. Naše sklepi pa se opirajo na hitrost, s katerimi se zvezde, ki sestavljajo Rimsko cesto, gibljejo po nebesnem prostoru, dalje na sestave dvojnih zvezd ter na ustroj in na gibanje zvezdnih koplo. Razumljivo je, zakaj nas ne morejo privesti do računsko natančnih podatkov, pač pa le do približnih, včasih celo preveč približnih. Lahko pa trdimo. da je Rimska cesta nastala že davno prej, kakor pa naše osončje, čigar starost smo ocenili na približno 2.000 milijonov let. Ce bi hoteli ■ itovilkaml reči, da je
od nastanka vesoljstva poteklo že najmanj 10 bilijonov let
(10 milijonov milijonov leti). To je Itevilka, ki »i Je ne moremo niti predstavljati. Ce j« Rimska cesta stara toliko kakor iveide, U katerih je »estavljena, torej tudi toliko kakor naše Sonce, je verjetne tudi mlajša kakor pa ostalo vesolj»tvo. A pri tem vprašanju smo le »topili Izven polja zvezdoslovja, zakaj človek nima težav samo ■ pripomočki, ki z njimi opazuje In raziskuje nebesni prostor, temveč mora biti dobro podkovan tudi v visoki matematiki.
Tisti de! vesoljstva, ki je v naši bližin!,
   •	■	•	•••	i	ni	jo	r unm uii/.iut,
»lino spremenil. »No razumem nobene Btva- [ n! morda kakšna izjema, niti nima kakšnih
je hitrost omenjenih nebesnio meglic v sorazmerju z njih razdaljo, potem ne samo razdalja vsake teh meglic od nas narašča, temveč v enaki meri naraščajo tudi vso njihove medsebojne razdalje. Ker Je Rimska cesta nekaj podobnega kakor nebesno meglice zunaj nje, sledi, da bi ml, če bi bili na eni teh meglio, videli natančno isti pojav, kar ge slednjič pravi, da se vsi Bestavl nebesnih teles oddaljujejo drug od drugega, kakor da bi jih bilo izbruhnilo na vse strani eno ln Isto nebesno telo. Slo bi torej ta nekako resnično razširjanje vsega vesoljstva, ki zavzema tako vedno večji obseg. Ce »tvar tako pojmujemo, se nam bri vsiljuje misel, da je bila nekoč v davni preteklosti vsa »nov, kt Je zdaj raztresena po vesoljstvu, zbrana na enem mestu, morda v nekakem atomu, i* katerega je mogel zrasti od njega toliko večji svet, kakor na primer zrase 1» drobnega semena mogočno drevo.
Odkritje, da se vesoljstvo širi, Je prineslo veliko presenečenje. Tako »o o njem govorili morda Se več, kakor bi bilo potrebno ln »o pri tem pozabili na temeljna ugotovitve, do katerih je človek prišel na podlagi opazovanja. Predaleč so se spustili na polje domišljije. Ce Je dano» ugotovljeno, da se nam nebesne megllee zunaj Rimske ceste kažejo v toliko bolj rdeči svetlobi, čim dlje so, in »o temne črte na njih spektrih pomaknjene proti rdečem konca, je pa prav tako tudi res, da razlaga, po kateri se te nebesne meglice vedno bolj oddaljujejo od nas In od drugih megile, ni edina, pač pa lahko za telesa, ki so tako daleč, pokličemo na pomoč Se druge razlage. Te »leer niso tako neposredne, a možne so prav tako.
(Dalje prihodnjič.)
ruski
In v ozadju vsega stoji Jud
Vloga judovstva in judovskih načrtov v današnii Rusiji
Ko je bivši črnogorski kralj Nikita pred kakimi 30 leti stal pred odločitvijo, ali naj ee spusti v vojno s Turki ali ne, je štel: »Nas in Rusov je 150 milijonov«, pa je napovedal vojno.
Se z večjo gotovostjo so šteli nekateri Slovenci, rekoč: »Nas in Rusov je 200 milijonov« in so se spustili v »boj«, 2000 km oddaljeni od one Rusije, ki se nanje požvižga.
Nikita bi si danes najbrž premislil! — Carja v Rusiji ni več, mesto zetov, hčera in raznih znancev bi naštel tam na raznih mestih krivonose neznance, ki nimajo s slovanstvom nič skupnega. Znalo bi se mu še zgoditi, da se obregnejo ob njega samega, češ, kralj, to pa so reakcionarni preostanki prošlih časov, treba jih je likvidirati.
In ker so tudi nekateri naši ljudje šteli po Nikitovo, pojdimo še mi na tako pot in premislek, pa si oglejmo ves položaj, kakor bi si ga temeljito oglodal stari lisjak Nikita.
V Rusiji se je po 30 letih marsikaj do dna spremenilo. Najprej je izginilo ime Rusija ter se imenuje ta država zdaj — »SSSR«, to je »Sojuz sovjetskih socialističnih republik«.
Po revoluoiji, v času navdušenja, ko je zmagalo geslo »svoboda narodu« — ni smel član ruskega naroda reči: »Sem Rus« — govoriti je moral: »Sem sovjetski državljan«.
Na vodilnih mestih pa prevladuje element, ki se pred rdečo revolucijo ni mogel uveljavljati v upravi države.
kadek, znani boljševlškl Ideolog, ki Je vodil kitajsko vseučilišče v Moskvi, kjer se vzgajajo boljševlškl propagandisti za Azijo
To so — Judje.
Leta 1930. je bilo v evropski Rusiji
4,200.000,	v azijski 900.000, skupno tedaj — 6,100.000 Judov. K temu je treba prišteti še do dva milijona Judov, ki so pribežali iz Poljske in iz Baltiških držav v Rusijo. Z ozirom na zdesetkano število ruskega naroda bi to zneslo kake štiri odstotke: če pa upoštevamo, da je izgubila Rusija še mnogo vojakov, ujetnikov in mrtvih, znaša odstotek odraslih, za nastope sposobnih moških Judov z ozirom na ostalo število odraslih ruskih moških vsaj 10%.
Kje so ti ruski Judje, kaj delajot
V mirnem času se ni Jud nikdar bavil s poljedelstvom ali težkim ročnim delom. Trgovina, organizacija, banke, oderšutvo, to mu	je dišalo.	V vojnem času ni	bila
nikdar njegova posebnost boj v prvi vrsti, tem rajši pa je »deloval« kot vojni dobavitelj in sedel po raznih središčih, od koder se vodi vojna in politika.
V Rusiji je danes Judov zelo malo na fronti,	so pa	na	vodilnih mestih, v	živ
čevju države, od političnih komisarjev pa do zadnjega urada državne uprave. To je delo, ki Judu leži in ki si ga je v sedanjih razmerah v Rusiji lahko nemoteno izbral
Kaj pomeni 4% odnosno 10% moških Judov v državit Kaj pomeni imeti zuse deno vso državno upravo in ves državni mehanizem od Judov!
Ta	pomen	si	lahko najbolj pravilno
predočimo, če si ogledamo pomen in vpliv Judov	drugod	po	svetu, kjer jih je	bilo
razmeroma še mnogo manj kakor v Rusiji.
V Angliji jih ni bilo več kot 0.7%, pa je morala država na ljubo tem Judom napovedati Kitajski vojno zato, da so Judje lahko naprej tihotapili opij, služili ogromne dohlčke in razkrajali odpornost kitajskega ljudstva do popolnega zloma.
Da so prišli Judje v popolno in nemoteno posest zlatih in diamantnih polj v Južni Afriki, Je napovedal angleški impe: rij vojno — Burom.
V Franciji, Avstriji jih ni bilo pol odstotka, pa so dobili v kratkem času v svoje roke skoraj ves tisk, industrijo, posestva, zavajali ljudstvo v špekulacijo z lažnimi borznimi poročili in želi milijardne dobičke.
V bivšj Jugoslaviji jih je bilo kakih j
80.000,	pa so obvladali 70% uvozne ter iz- ! vozne trgovine, skoraj vso žitno ter lesno trgovino in skoraj vso industrijo.
Po navedenem si lahko šele ustvarimo pravD sliko o moči in vplivu Judov v Ru- j siji, kjer jih je so/azmerno vsaj 10—15 krat f več kakor v Jugoslaviji in kjer imajo že ' nad 20 let v svojih rokah vso državno upravo, da lahko tudi zakonito uničijo in odstranijo vsakogar, ki ga le osumijo, da bi utegnil biti nezanesljiv.
Do takega položaja se Judje niso dokopali po naključju, v zadnji revoluciji. Vse to je bilo njihov cilj, ki so ga dosegli v Rusiji po sistematičnem delovanju, potekajočem po navodilih daljnovidne judovske politike, ki jo vodi judovska centrala, zdaj v New Torku.
Ne desetletja, temveč stoletja so delali za izvedbo tega načrta. Judovska politika zasleduje že nad 2000 let isti cilj — vlado nad vsem ostalim svetom. To je Judom v krvi, to je njihovo poslanstvo na svetu, kakor ga oni razumejo iz napovedi prerokov.
Do leta 1917. niso imeli Judje v Rusiji takega vpliva kakor po drugih državah Evrope in Amerike. Rusija se jih je branila in je vedela zakaj. Že Katarino II so
bili obdali agenti ------- Judje, masoni. Ko
je spoznala njihovo razdiralno delo, je leta 1794. odpravila vse masonske lože. Dve leti nato, 1796 je nenadno umrla. Njen sin Pavel I. je bil sam mason. Ko se je začel tnasonov otepati, je bil umorjen. Takisto je bil umorjen car Aleksander II. od Judov. Judje so morili razne ministre, Sipja-gina. Stoljipina itd. Teroristično Socialno revolucionarno stranko so vodili sami Judje.
A ne samo v vrhovih, tudi v podzemlju je divjal boj Judov proti Rusiji, v vseh plasteh naroda. Dr. Janez Krek opisuje lakoto, ki je divjala 1. 1892 v Rusiji in ki jo pripisuje Judom, takole:
»Žitni špekulanti so namreč vse žito sproti pokupovali in prodajali v druge dežele. Odvisnost ruskega kmečkega stanu od teh, skoraj brez izjeme judovskih špekulantov, je ena njegovih največjih ran. — Nadejamo se, da jo bo občinska organizacija (mir) srečno prebolela ... Omenili smo že kmečke kreditne zavode... pričakujemo, da se bodo kmetje z njih pomočjo osnmosvojili in Izločili špekulantske pre-kupce. V skupnih skladiščih bi moralo ostati vedno dovolj zaloge. Ce se to zgodi, potem se ne bo več ponavljala revščina iz leta 1892.... Žitni trgovci kapitalisti na eni strani, kmetje na drugi strani bijejo sedaj na Ruskem boj. Ce tu zmagajo kmetje, kakor upamo, potem bo tudi našim kmetom zasijala boljša zarja.«
Tako jasno je glodal dr. Krek že leta 1895.1 Tudi Judje so sprogledali napore ruskega kmetskega zadružništva za osamosvojitev ruskega kmeta — iz judovskih krempljev. V »Sionskih zapiskih« Iz leta 1897. najdemo žo smrtno obsodbo Rusije — pa tudi vse Evrope — v tejle obliki:
»Za ukročenje evropskih gojskih (ne-verniških) vlad bomo pokazali eni od teh držav svojo moč z atentati, to je s terorjem, vsem pa, ako hi se nam hoteli upreti, bomo odgovorili z amerikanskimi, kitajskimi alj inponskiml topovi ... Car je poleg papeža edini naš resni sovražnik . .. itd.«
Rusi se niso hoteli podati in napadli so jih leta 1903. Japonci z denarjem ameriškega bankirja Juda Jakoba 8chiffa.
Ker ni uspela revolucija leta 1905., so zanetili Judje po umoru prestolonaslednika Ferdinanda (sklonili so ga leta 1912.!) svetovno vojno, za katero je prišla potem ona uspešna revolucija, ki je pokloniln Judom vso velikansko rusko državo. Likvidirali so carja, kar se tudi ni zgodilo po naključju, temveč po sklepu ruskih masa-nov in ' s pomočjo njih bratov-masonov v Angliji in Franciji.
Ves ta uspeh je Judom premalo, vse to jo le del njih načrta, njihov glavni cilj je in ostane popolna obla-st nad vsem »vetom.
Pokličimo si v spomin leta 1919-1922, kako so poskušali zanetiti revolucijo tudi prt nas s pomočjo socialističnih skupin in komunističnih gesell Vsak večer so obde. lavali razni govorniki delavce, od dela izmučene, z raznimi obljubami in gesli. -—
Imeli smo tudi pohod na mesto — po Zaloški cesti. Delovali so isti elementi kakor danes, samo takrat so si nadeli ime »mednarodno bratstvo«, danes pa »slovenska stvar proti okupatorju«.
Najbolje bomo razumeli takratne in današnje poskuso naših prevratnežev, pa tudi vso rusko revolucijo in nemire po Evropi, če si jih ogledamo v luči skrivne judovske literature ln navodil judovske centrale.
Teodor Herzl, najuglednejši vodja Judov v zadnjem času, je napisal v svojem delu »Judovska država« sledeče besede: »Če tonemo, postanemo revolucionarni proletariat, podčastniki revolucionarne stranke. Ce se dvigamo, se dviga tudi naša strašna moč — denar.«
Ta stavek nam dosti jasno govori o načinih in taktiki Judov. Kadar so zdolaj, so revolucionarji, podčastniki in organizatorji vseh revolucij, tudi naše (Baebler, pa naši masoni!). Cim pridejo po svojih revolucionarnih agentih do oblasti, vstane strašna moč judovskega denarja. Bogati in revni Jud si navidezno nasprotujeta, delata pa sporazumno, — zato je judovski bankir financiral rusko revolucijo, pa našo tudi! Ko konča mali Jud-revolucionar svoj posel, se znajdeta oha Juda v skupnem objemu na vladi podjarmljenega naroda.
Kako stara je ta metoda Judov, vidimo že iz pisma, ki ga je napisal rabin Baruch Levy ustanovitelju socialnodemokratske stranke Karlu Marksu pred kakimi sto leti. Pismo pravi:
»Judovsko ljudstvo b0 v celoti svoj lastni Mesija. Svojo, oblast nad vsem svetom bo doseglo po zlitju ostalih ras. po odpravi meja in monarhij,, teh naravnih zaščitnic človeških posebnosti, in po ustvaritvi republike, ki bo obsegala vso zemljo, ki bo povsod jamčila za judovske državljanske pravice. V tej novi organizaciji človeštva bodo po svetu razkropljeni sinovi Izraela zaradi svoje posebne plemenske izobrazbe povsod vodeči element, posebno če se jim posreči postaviti delavskim množicam kot stalno voditelje svoje ljudi. Po zmagi proletariata bodo vlade vseh držav prišle brez težkoč v roke Izraela. Zasebno lastnino bodo judovski pomočniki lahko odpravili in pospravili kot narodno premoženja. Tako se bodo spolnile besede Talmuda, ^da bodo Judje, ko bs prišel čas Mesije, imeli v svojih rokah vse zaklade sveta.«
Ves marksizem je tedaj navadno judovska' sleparija, da bi speljali siromake, ki jib je treba najprej revne narediti, v svoje vrste, v boj »proti kapitalizmu«. — Zato so naši, pa ruski revolucionarji tako
Takšna je Judovska svoboda
Sovjetski diplomat Jud Majski, blvll veleposlanik v Londona, v dražbi bivšega angleškega zun. ministra lorda Hallfaxa in francoskega aun. ministra Bonneta
Kolontajeva — sovjetska poslanica v Stockholmu — tudi Judinja
brezskrbno požigali in rušili, da je čim več obupancev in revožov — proletarcev!
Pa naj govorijo Judje sami. Kaj pravijo v svojih sionskih zapiskih iz 1. 1897.:
»Poglejte si samo teorije darvinizma In marksizma — do kakih uspehov so nam pripomogle. DemorallzuJočl vpliv teh naukov na duha gojev (nevernikov) nam mora biti povsem jasen.«
Ali: »Iz držav smo naredili bojišča, kmalu bodo povsod nemiri in polomi.«
»Vse države so pri nas tako silovito zadolžene. da ne bodo mogle nikdar poplačati svojih dolgov.«
Zato tedaj pri nas bojišča, da zaidemo v dolgove in polome — nakar bo vse judovska last!
O premiku socialne demokracije, o liberalizmu, pišejo »Zapiski »ionskih modrecev«: »Mi smo vlili vladam strup liberalizma. Mi smo s tem spremenili politični sestav držav. Države so napadene po smrtni bolezni, po razkrajanju krvi. Nam je treba samo še počakati konca njihovega smrtnega boja.«
Dr. Krek je uvidel Judovsko sleparijo s krilatico 0 svobodi in liberalizmu že pred 50 loti in je kot znanstvenik poudarjal, da mora priti ob takem razvoju liberalizma do poloma ali strašne nesreče naroda.
Ko je v Rusiji čas za revolucijo dozorel ln se je hltžal smrtni hoj države koncu, se je odpravila ekspedicija Judov iz New Torka v Rusijo. Na tisoče Jih je šlo, na čelu Jud Trocki, ki »o ga morali prej osvoboditi I* zaporov v Halifazu. Posredovala Je vlada USA, to se pravi v njej prevladaijočl Judje. Septembra 1917 poroča banka Fiirstenberg v Stockholmu, da je po nalogu banke Warburg odprla kredit za »podjetje« tov. Trockega ter odposlala denar in orožje — novembra je bila revolucija v Rusiji te v polnem razmahu.
Bila Je Izredno krvava, čistili »o brezobzirno. morili, ropali, uničevali. Ubitih je bilo nad 11 milijonov ljudi, od lnkote jih je pomrlo nad 20 milijonov, v koncentracijska taborišča odšlo nad 6 milijonov. Človek, ki čuti narodno Jn za narod, ne bi mogel tako ravnati. Tako klanje, čiščenjo in prelivanje krvi moremo razumeti samo, če vemo, kdo so bili voditelji revolucije.
Svet ljudskih komisarjev 22 članov, od tega 17 Judov (77% Judov); vojni komisariat 4g članov, 39 Judov (77%); komisariat
za zunanje zadeve 16 članov, 13 Judov (81% odstotkov); finančni komisariat 30 članov, 24 Judov (80%); pravosodni komisariat 21 članov, 20 Judov (95%); komisariat za javni pouk 53 članov, 42 Judov (79%); komisariat za socialno pomoč 6 članov, 6 Judov (100 odstotkov); komisariat za delo 8 članov, 7 Judov (88%); poslanci Rdečega križa (glavna mesta Evrope) 8 članov, 8 Judov (100%); komisarji v podeželju 23 članov, 21 Judov, (81%); časnikarji 41 članov, 41 Judov (100%).
Od 540 sovjetskih prvakov je bilo v letu 1922 447 Judov (82%), 34 Letoncev, 12 Armencev, 10 Nemcev in 30 Rusov. V dec. 1918 pa je bilo pod predsedstvom Zinovjeva (Ap-felbaum) sestavljena osrednja uprava, v kateri je bilo od 388 članov samo 16 pravih Rusov, ostali po večini Judje, od teh jih je bilo 265 iz vzhodne četrti New Yorka.
Ko so prišli boljševiki do oblasti, je bil takoj ves Petrograd preplavljen z razglasi v — judovskem jeziku (Tiddisch).
Vse morije in ropanja so šla po načrtu, ki ga najdemo že v »Sionskih zapiskih«: »Kako daljnovidni so bili naši modrijani, dokazuje dejstvo, da so dejali, da ni treba šteti žrtev. Mi nismo nikdar šteli žrtev — nejudov! Edini nagon množice je lov za denarjem ... Kadar bodo stvari dozorele tako daleč, tedaj nam bo sledila doljna plast prebivalstva v boju za oblast proti našemu tekmecu, inteligenci nejudov, samo iz sovraštva do privilegiranega razreda. Te naše množice bodo pomedle vse, kar bi nam moglo biti v napoto. Postavili smo med ti sili (namreč med razumništvo in množico) zid medsebojnega sovraštva. Tako ostane slepa sila množice naša opora. Ml ln samo ml bomo njihovi voditelji, da jih potem izkoristimo kot orodje za svoje načrte.«
Judje so danes voditelji ruskega naroda in rusko prebivalstvo je orodje, dežela pa orožarna za nadaljnje Judovske nastope, za osvojitev sveta. Letos Evropa, kmalu potem Amerika in Anglija! V Rusiji je judovski demagog dela! od spodaj, judovski državnik je zagrabil za krmilo, judovski generalni štab je vzel v roke armado. V nekaj mesecih je bil Ves aparat sovjetskih republik v »izvoljenih rokah«.
Tisti, ki vodi lastno politiko za lasten račun, bo varčeval povsod, gospodaril bo, kar se da dobro. Kadar pa dela politiko Jud z nejudi, takrat mu je vseeno, koliko jih pade, ln vseeno, ali padajo Rusi ali Poljaki, Slovenci ali Kitajci. Cim več prelite krvi in solza, tem bolj je zadovoljen. Jud ne smatra gojev za ljudi, temveč za polljudi.
Pri nas smo imeli samo enega Juda, gigoloja iz pariških beznic, Baeblerja, in nekaj masonov, pa nas je to do sedaj že veljalo 15.000 mrtvih in 200 vasi porušenih. Aleš je nadkrllil ruske Judel
Glejmo stvarno, glejmo z očmi črnogorskega lisjaka Nikite. Ne puščajmo se zavesti v zmote, če bi začela judovska reklama danes hvaliti — slovanstvo v Rusiji! Res da so v Rusiji čistili Jude, likvidirali so menda kakih 40 raznih komisarjev — Judov. Prav verjetno je. da so bile to le taktične poteze, kajti »Sionski zapiski« govore tudi o tej taktiki, da- bo treba včasih žrtvovati nekaj svojih ljudi, a bo padlo P° 1000 gojev za vsakega Juda. KmBlu za »čistko« v judovskih vrstah je bilo likvidiranih 40.000 oficirjev z maršalom Tuhačev-sklm na čelu!
Ostalo je po »judovski čistki« v SSSR vsaj Se 6—7 milijonov Judov, več ko zadosti. da obvladajo vso Rusijo in njene narode. ki so na fronti ali v tpvarnah. Jud Pa pri centralah. Nemogoče, da bi mogli sami Rusi kar kol! pripravljati za uspešen odpor ali celo vstajo proti Judom, ne da bi Judje po svoji Spijonažni množici o tem pravočasno zvedeli in spet izvedli radikalno »čistko«.
O slovanstvu sedanje Rusije navedimo nekaj podatkov:
1. Po Izjavah bivšega belgijskega konzula v Rusiji (A. Douillet v knjigi »Mo-skau ohne Maske«) favorizirajo pri »prejemu v Solo — neruske Azijce.
2. Ruski ujetniki pripovedujejo, da uprava (Judje) sistematično pomešajo in preseljujejo Neruso-Azljate med Ruse in da Neruse povsod favorizirajo.
3. V hudi zimi ln v živinskih vagonih so preselili n. pr. skoraj dva milijona Poljakov v Sibirijo, da jih je polovica pomrla med potjo.
4. Celica naroda je družina. Narod je samo velika družina ljudi iste krvi, jezika, običajev in navnd. Kdor ne pozna in ne spoštuje pojmov, kakor »o mati, oče. brat, »in, ta se tudi no more ogrevati za pojme, kot »o narod, ali Rus. Rlovenoo ali podobno. Judje pišejo v zapiskih, da hodo vpliv družinskega življenja »gojev« zatrli. Tako »o Judje n pr. v Magnitogorsku delali namesto družinskih .»tnnovanj samo skupna stanovnnjn. Otroci do 16. leta se vzgajajo v posebnih vzgojevališčih kot mlada živina. Tu se ne more razvijati, posebno če so še načrtno pomešani, nikak rodbinski ali narodni čut. To pomeni vzgajanje množične živali, ki se brez lastne volje vdaja judovski oblasti in so stavi v njeno službo. To pomeni poživaljenje in zasužnjenje kulturnega človeka.
5. Kdor šo no verjame, naj bere uradno izjavo sovjetske vlade, ki jo Je prinesel »Slovenski dom« dne 5. januarja 1944: Ta uradna Izjava pravi:
»Agencija Tass je pooblaščena izjaviti, da te novice (o tem, da je politika Sovjetske Rusije slovanska politika) niso samo netočne, temveč tudi smešne, zakHj po
mnenju sovjetskih odgovornih krogov je vseslovanstvo tako s splošnega kakor mednarodnega političnega stališča povsem reakcionarno gibanje, ki je v nasprotju • politiko sovjetske države.«
Jasnol To gre točno po navodilih, ki jih je pisal Baruch Levy Karlu Marksu. Narode je treba preliti, jih skvariti, jim vzeti vero in družino, potem jih lahko ob« vladaš.
Marksizem in sedanji ruski komunizem nista ruska iznajdba, temveč judovsko maslo. Ime sovjet je po naključju ruska beseda, vos sistem pa je verna kopija ruskega »kahala«, samo prekrstili so ime kahal in Judje so poslovali pod sovjeti naprej, kakor so bili vajeni v kahalu. (Glej VVast: »Zlato večnega Juda«.)
Kdor danes šteje »nas in Rusov je 200 milijonov« pa brezskrbno zažiga poslopja in kmečke domove in pobija svoje brate Slovence, služi načrtom mednarodnega judovstva.
Judje ee sami hvalijo, da 8o narodi brez moči proti njim, ker so skozi sejali med nje narodno in versko sovraštvo. Judje so se postavljali na čelo radikalnih narodnih gibanj po raznih državah, da so narode še bolj razdvojili, sami na skrivnem poudarjali potrebo, da se narodi med seboj mešajo, da bi bili bolj neodporni.
Jud Zinovjev (Apfelbaum)
Verujemo v zmago dobrega nad slabim, resnice nad lažjo. Simbol slabega pa je to, na kar Judje grade svojo bodočo državo, kar je razvidno iz »Protokola« štev. I.:
»Politika nima nič skupnoga z moralo. Vladar ali poglavar državo, ki se naslanja na moralo, ni politik, zaradi tega ne sedi trdno na svojem prestolu. Kdor hoče vla« dati, mora biti zvit ln hinavski. Dragocene lastnosti naroda, kakor so odkrito. srčnoBt in poštenost, so v politiki škodljive lastnosti, ker vodijo v pogubo bolj zanesljivo kakor največji sovražnik. Naj le imajo države gojev (nevernikov) te lastnosti, mi jim ne bomo sledili. Naše pravo je — moč.«
To to načela zločincev. A taka načela ne morejo dolgo držati in nazadnje bo le spet zmagalo načelo poštenosti in odkritosrčnosti v politiki in v vskadanjem živ. ljenju ljudi.
Lltvlnov z Judovskim Imenom Flnkelstein
»Invazija« kobilic
Poročila iz Kaira pravijo, da so v Sudan pritisnili zadnje Čase ogromni roji kobilic, in sicer v smeri od Rdečega morja. V obalnih deželah so kohilice le dozdnj povzročile velikansko Škodo. Milijoni kobilic — pravi poročilo — se pomikajo čez pokrajino Tokar in približujejo Gornjemu Egiptu. Ta svojevrstna »invazija« je prišla letos od Čisto nepričakovane strani, od Gornjega Egipta sem. medtem ko je druge krati prišla Čez Sinajski polotok. Na drugi strani Rdečega morja, v Hedžasu, jo zdaj tisoč angleških vojakov zaposlenih samo s pobijanjem kobilic. Strokovnjaki, ki se na takšne stvari razumejo, pravijo, da se večji roji kobilic pojavljajo vsakih 12 let. Zadnji dve večji, kobiličji »invaziji« sta bili res leta 1932 in 1920.
8chriflleiler • urednik; Mirko Javornik / Uerausgeber - IsdajatelJ: Inl. Jole Sodjo / Pflr die Ljudska liskama • ta Ljndsko tiskarno: JoJe Kramarič / UrcdniSlvo, oprava In tiskarna; Ljubljana, Kopitarjeva C
Telefoni 40-01 do 40-05 I Rokopisov ne vračamo / Mesečna naročnina 6 lir. za Inozemstvo 12 lir.