—   58   —
Ne zaupajte preveč pomladi
fomlad se je razcvetala. Vedno sem jo težko pričakoval, in kaj bi je ne? Saj jo venciar vsakdo veselo pozdravi: bolnik  in zdravi,  otrok in odrasel,  gospod in kmet. Bolnik upa, da bode zopet ozdravel. Otroci komaj čakajo dneva,  ko bodo smeli iti na fravnike in v gozd. Visoko v zraku hvali veseli škrjanček s svojiin petjem   dobrotljivega   Stvarnika.   da   je   zopet   poslat sladko vesno na svet. Cvetje in trava se bujno razvija. Kmet poišče  motiko,  ki  je  že  dolgo   počivala  med orodjem, in se napoti na njivo, da tam prekoplje trdo brazdo.  Oospod obleče pomladansko obleko,  vzame v roke palico, in hajd na prosto. Zdi se mu, da pro-steje diha in se noga nič ne dotika zemlje.
Pomlad pa še posebno ugaja meščanom. Zakaj paranvotem? Kako bi jim ne? Bolj kol kmet so mo-rali čepeti doma. Po ulicah se je vlačila gosta tnegla, tako da se ni videlo tri korake naprej. In ne veselil bi se, ko je prosf te ječe:
A dasi je potnlad tako lepa. dasi nam prinaša toliko veselja, vendar ji ne smemo preveč zaupati. Zrak je še vedno mrzel, in zareditega se lahko prehladimo. Poslušajte, kak<5 sem jo jaz nekdaj izkupil.
Star sem bil kakih devet lel. Torej že toliko pa-meten. da bi se bil lahko varoval. Imel sem dobrega prijalelja Ivka. Bila sva iste starosti. in vedno sva bila skupaj. Nckdaj sva se dogovorila, da pojdeva prihod-njega dne po zvončke.
Tako se je tudi zgodilo. Drugega dne sva se zgodaj napotila v Križarjevo senožet.
Pomlad je bila Se zgodnja, zato le malo zvončkov. Če sva zagledala katerega. sva hitro tekla ponj. Ali na zalost se je večkrat zgodilo, da ni dobil zvončka ne eden ne drugi. Kajti ko sva prilekla do njega, sva se vrgla nanj in ga hotela iztrgali drug drugemu. Na la način sva ga seveda potrla in pokončala.
—   59   —
S tekanjem in ravsanjem sva se pa tudi utrudila in postalo nama je vroče. Sedla sva na tia, da si oripočijeva in se ohladiva. To pa ni bilo prav. Tla so bila še mokra, midva pa vroča in prehladila sva se. Pričelo je naju zebsti in šla sva domov. Zvončkov nisva imela kaj  prida.
,Kje si pa hodil?'' so me vpražali mati, ko sem prišel domov.
,,Cingelčke" sva trgala z lvkom".
Jaz ti bom dala -cingelčke". poglej, kakšen si, ves blaten " Bil sem res blaten, travnik je bil namreč moker in midva sva se valjala po njem. In mesto zajtrka sem dobil — Sibo.
Tistega dne zvečer sem pa začuiil bolečine v grlu. Potožil sem to materi. ki so takoj spoznali, da sem se prehladil. Moral sem v posteljo. Dekla mi je skuhala lipovega čaja, in potil sem se vso noč. Zjutraj sem čutil že manj bolečin, drugi dan sem bil zopet zdrav,   ali vendar sem   nioral   ostati v poslelji.
Drugače je bilo z Ivkom. Tudi on je čutil bole-čine, a v posteljo ni hotel, in še bolj se je prehladil. Drugo jutro že ni mogel govoriti, in bolečine v grlu so bile večje. Poslali so po zdravnika. A vsaka pomoč je bila zastonj. In čez nekaj dni je umrl.
Kdor je pamelen, se pametno veseli pomladi, a se je tudi varuje.  Ni vse zlato, kar se sveli.
Novinec