Mladiči Sivega volka
Veliko otrok v mestih si preprosto poišče tisto, česar jim betonska džungla ne nudi. Ena od potijih pri tem iskanju pripelje v taborniško organizacijo. Vračajo se v naravo, kadar jim le dopušča čas, Jo spoznavajo v vsej njeni lepoti pa tudi nepredvidljivi neizprosnosti. Marsičesa se naučijo za življenje, ki ni za vse otroke enako polno dobrin sodobnega sveta.
Taborniki Sivega volka so si izbrali za prvo srečanje po počitnicah dvorano krajevne skupnosti Ajdovščina, kjer je bil velik živžav, saj so medse povabili tudi najmlajše. Sku-paj so si ogledali »slike« iz ta-borniškega življenja, se pogo-vorili o tem, kaj sploh pomeni ta organizacija, kaj jim nudi. Z najmlajšimi (učenci tretjih razredov) so bili tudi starši; prav njih je treba najprej pre-pričati o prednostih taborni-škega življenja in o tem, da boda njihovemu otroku prav gotovo koristile.
Sivi volk torej skrbi za svoje »mladiče«, čeprav jih sploh nima malo. Kakšnih 300 jih je v odredu, sicer pa obiskujejo osnovno šolo Prežihovega Voranca in OŠ Majde Vrhov-nikove. Takoj ko se šolsko le-to dodobra začne, odidejo v'o-dniki Sivega volka po razre-dih, razložijo glavne značilno-sti svoje organizacije, odgo-varjajo na zvedava vprašanja tretje in četrtošolcev in jih po-vabijo na srečanje; tam jim slikovito prikažejo drobce ta-borniškega življenja in jih se-veda veliko pritegnejo v svoje vrste.
»Pravi zmajčki so tile nade-budneži,« pravi njihov vodnik Jure Likar. Delo z »zmajčki« je še posebno odgovorno, saj
je povezano s skrbjo za otro-ke, ki še niso dovolj samostoj-ni, za večino pa je taborjenje
tudi prvi resnični stik z nara-vo. Tudi starši so polni stra-hov za svoje otroke in jim naj-
večkrat ne dovolijo dvo ali večdnevnih taborjenj. Prav zaradi tega Sivemu volku več-krat ne uspe v celoti uresničiti delovnega programa, v kate-rem so nekatere akcije kar precej zahtevne. Od tega, ka-ko jih izpeljejo, pa je odvisno, koliko denarja jim bo nameni-la Zveza tabornikov Sloveni-je. Tega je namreč premalo, zato si pomagajo tudi s »sa-moprispevki« članov.
Mojca Humar, s taborni-škim imenom Kumara, je vo-dnica »meduz«, kar je pravš-nje ime za dvanajstletnice, ki odraščajo iz deklic v dekleta. »Seveda se to pozna tudi v taborniškem življenju,« meni Kumara in doda; »da je marsi-katero meduzo po počitnicah še komaj mogoče spoznati, za-to mora preteči nekaj časa, da se jih znova navadi«.
O taborniškem življenju pa nam je povedala Helena Su-hač - Suha, da ga je treba preizkusiti na lastni koži - do-volj je, da enkrat doživiš pravi tabor v naravi, prepuščen lastni iznajdljivosti tudi v po-gledu prehrane. Čudovito je, ko si skupaj z drugimi tabor-niki pod platneno streho, na gozdni jasi, ob potoku. Naučiš se veliko, tudi tega, da nimaš vsega v izobilju.
Vodniki skrbijo torej tudi za podmladek. Čeprav so že srednješolci, ostajajo v krogu mladih prijateljev narave, v katerega čarobni ris so stopili pred desetletjem. Vezi, ki se spletajo v naravi in z njo, so za otroke mesta trdne in pred-vsem dragocene.
Saša Kraigher
»Premalo smo še proučili življenje otrok v naših mestih, da bi lahko vedeli, katere so vse tiste pravice in dobrobiti, za katere so otroci že prikraj-šani, četudi dajeta blagostanje in sijaj mesta in primestnih in-dustrijskih središč videz, da se otrokom tu bolje godi kot otro-kom na podeželju ali manjših krajih. Zagotovo pa vemo, da so ti otroci v prvi vrsti prikraj-šani za življenje in igro v nara-vi, za zelenice, za te napogreš-Ijive pogoje za zdravje otrok. Prikrajšani so za svež zrak, za čisto vodo, mnogi med njimi pa tudi za kulturno in toplo okolje. Vsakdanjik jim poteka v vrvežu prometa, v betonski džungli, v utesnjenih stanova-njih, vrtcih in šolah in ob nez-dravem poganjanju staršev za potrošnimi dobrinami. Avto-mobil jih je že izrinil iz bližine stanovanjskih zgradb - njiho-vega doma in jih začuda zasle-diš v vseh otrokovih risbah, iz-povedih, kot opozorilo in klic v sili odraslim, da je v domačiji človekovega sveta nekaj na-robe.«
Iz poslanice OLGE VIPOTNIK ob tednu otroKa