152
FR. STINGL
FRANKO VITAZOSLAV SAS1NEK.
K PETDESETLETNICI NJEGOVEGA PISATELJEVANJA.
Slavme slavne slavu Slavuv slavnych. Jan Kolldr: „Slavy dcera."
boga tlačena Slovaška se ponaša z možem, ki požrtvovalno in mar-|pj? Ijivo deluje za prebujenje slovaškega ljudstva, z možem, kateri letos obhaja petdesetletnico svojega pisateljskega delovanja. Ta mož je duhovnik Fran V. Saši n ek, pisatelj in zgodovinar. Sasinek je zaslužen veteran, ki
je preživel požrtvovalne probu-ditelje in marljive narodne  slovaške
delavce in kot pridna mravlja še zdaj nabira od vseh strani brez prenehanja dušne hrane za slovaško ljudstvo. Kakor večina slovanskih probu-diteljev, je tudi Sasinek izšel iz revnega rodu; celih petdeset let svoje javne delavnosti za slovaški narod in za cerkev je samo stradal, neumorno
deloval, svoje življenje ter premoženje žrtvoval za narod in za cerkev. V teh besedah je obsežen ves njegov življenjepis — povest nesrečnega Slovaka-trpina.
Franko Vi faz o si a v  Sasinek.
Fr. V. Sasinek je bil rojen 11. dec. 1. 1830. v Skalici, v nitranskem okraju. Njegov oče je bil Frančišek in mati Ana, rojena Ticha. Oče je umrl v septembru 1. 1831., in revna mati Sasinkova se je vdrugič omožila z rokodelcem Imrihom Blahačkom. V šolah se je
moral deček večkrat boriti z revščino. Da bi sta-rišem olajšal breme, je hodil mladi Sasinek vsako soboto v premožnejše hiše „na kanta-ciu" in ob počitnicah je delal s tesarji ali pa je doma svojemu očetu pomagal pri čevljarstvu. Tako marljiv in žilav je ostal celo življenje. V rojstnem mestu je dovršil prve štiri gimnazijske razrede, peti in šesti pa v Solnoku, kjer se je naučil tudi madjarščine. Po končanem šestem razredu je Sasinek vstopil v Požunu v kapucinski red; vsprejel ga je znani slovaški rodoljub, o. Lev Čepka. Noviciat je opravil v Dunajskem Novem mestu; 30. avgusta 1. 1846. je sprejel redovniško haljo in dobil redovniško ime Viktor. Potem je študiral modro-slovje v Pezinku in v Tati, bogoslovje pa v samostanu ScheibbsnaSpodnjem Avstrijskem.
153
L. 1852. je bil v Ostrogonu posvečen za diakona. V tem času se je začelo Sasinkovo javno delovanje.
je bil posvečen za duhovnika. Iz Tate so Sasinka kot učitelja modroslovja in aritmetike poslali v Požun in odtod v Pezink kot
Ko je dovršil bogoslovje, so ga poslali predstojniki v Tato, da bi predaval klerikom modroslovje in aritmetiko. 9. oktobra 1. 1853.
učitelja občne zgodovine in geometrije. Takrat je bila posvečena stolna cerkev v Ostro-gonu; k slavnosti je Sasinek poslal slovaško
154
pesem, katera je bila tiskana tudi v latinskem, madjarskem in nemškem jeziku. Primas Scitovsky je poslal pisatelju honorar in v lastnoročnem pismu bratsko zahvalo. Iz Pezinka je bil zopet poslan s kleriki vred v Požun, kjer je bil tudi slovaški propo-vednik pri cerkvi presv. Trojice. Dalje je deloval v Budim-Pešti, kjer se je vdeleževal tudi političnega življenja. S svojim zgledom in s svojo požrtvovalnostjo je Sasinek pripomogel k temu, da so rodoljubi podpisali in nabrali kavcijo za list »Pešfbudinske Ve-domosti".
Ker v kapucinskem redu ni mogel tako delovati, kakor si je želel, je prosil za seku-larizacijo. Od sv. Očeta Pija IX. je 10. decembra 1. 1864. to tudi dosegel s pomočjo rodoljubnega in vnetega slovaškega škofa Movsesa. Plemeniti banjsko-bistriški škof Movses ga je sprejel v svojo škofijo ter imenoval za profesorja v banjsko -bistriškem semenišču. V maju 1.1866. je Sasinek na praški univerzi napravil rigoroz iz dogmatike.
Svoje bivanje v Banjski Bistrici imenuje Sasinek sam blagoslovljeno in prijetno. A ta doba je bila zelo kratka: trajala je do 1. 1869., do smrti škofa Štefana Movsesa. Tudi za Banjsko Bistrico so nastopili potem drugačni časi. Sasinka so pri tretjem občnem zboru »Slovaške Matice" izvolili za oskrbnika „Matičnih" knjig in zbirk, ki so bile shranjene v Bistrici v škofovski palači. Po Movsesovi smrti je postal tajnik tega slovaškega društvenega zavoda. Zato se je preselil v Turčanski Sv. Martin.
Njegovo slovstveno delovanje je bilo sicer že v Banjski Bistrici zelo plodovito, toda pri Sv. Martinu je postalo vsestransko. Nadaljeval je svoje „Dejiny", urejeval »Matični" »Letopis", pisal za časnike, objavljal, Če je bilo treba, poljudne brošure, sestavljal koledar in nabiral v škofiji gradivo za nov šematizem. Od avgusta 1. 1872. je bil Sasinek blagajnik klaštorske slovaške gimnazije. L. 1874. je pri slovesnem otvorjenju zagrebškega vseučilišča zastopal z Martinom Ču-lenom »Slovaško Matico".
A srečni dnevi so kmalu minili. Začelo se je brezobzirno pregajanje. Najprej je ma-djarska vlada zaprla slovaške gimnazije in za njimi uničila »Matico". V februarju 1. 1876. se je že moral Sasinek posloviti od Tur-čanskega Sv. Martina. Škof Ipolvi, pristaš madjarske ideje, ni imel za Sasinka mesta v bistriški škofiji. Že prej je ponudil Sasinku župnijo v Bacurovu, ki se oddaja samo za kazen, in ko je bila »Matica" uničena, ga je hotel bojda poslati za kaplana v Sučiane k župniku Pauloviču, ki je bil mlajši nego Sasinek in prenapet madjaron. A tajnik zatrte »Matice" si je izprosil dovoljenja, da sme živeti privatno. Tega mu ni mogel odreči niti Ipolyi, in Sasinek je odšel k svoji materi v Skalico, v svoje rojstno mesto.
Tu je v najžalostnejši dobi slovaškega duševnega življenja ustanovil sam slovstveno podjetje „Slovensky Letopis"; izdal ga je šest letnikov, v katerih so objavljeni dragoceni članki in zelo važno gradivo za slovaško zgodovino. Okoli Skalice je pomagal župnikom v duhovnem pastirstvu. Bil je nadarjen cerkven govornik in propovedoval je v čistem slovaškem jeziku. To mu je naklonilo ljudstvo, a tudi razljutilo tamošnje madjaronske oblastnike. Zatožili so Sasinka pri glavnem županu, češ da hujska ljudstvo zoper državo. Župan je ukazal župniku, naj ne dovoli več Sasinku, ne propovedovati ne maševati. Župnik se je ustrašil madjarske nasilnosti in ustregel županovi želji. Za Sasinka se ni nihče potegnil. Ni mu torej preostalo druzega, kakor zapustiti Skalico. L. 1882. je odšel v Prago, in nekaj časa tu deloval v uredništvu katoliškega dnevnika »Čech", dokler ni postal duhovni oskrbnik v bolnišnici usmiljenih sester na Mali strani v Pragi. Radi bi ga bili sprejeli v praško nadškofijo, toda Sasinek ni hotel izstopiti iz ogrskega občanstva, ker hoče biti pokopan v slovaški zemlji. V Pragi je živel deset let; v svojo domovino se je vrnil 1. 1892. in je prebival po smrti svoje matere v Kutin. Štiri leta pozneje je odšel na Štajersko v Marijino Celje, kjer je bil izpovednik pri znani, sloveči romarski   poti.  Visoka starost in bridke iz-
155
kušnje niso junaškega moža potrle, kakor se vidi še iz njegovih najnovejših pesmi. Od oktobra 1.1901. živi v Gradcu pri usmiljenih bratih, i)
*
Kot prvo slovstveno delo Sasinkovo smatrajo pesem o sv. Cirilu in Metodu, natisnjeno v 35. številki lista „Cyril a Method" z dne 4. septembra 1852. Sasinek, ki so ga tisto leto posvetili v diakona, je kot kapucin živel v požunskem samostanu. „Cyril a Method" je izhajal pod pokroviteljstvom škofijskega urada banjsko-bistriškega; urednik mu je bil takrat Miha Chrastek. Pesem o slovanskih apostolih se začenja: „Bud'te zve-lebeni a večne slaveni Cyrille, Methode, bratia svati." Leto pesem je bojda Sasinek prinesel Martinu Hattalu, takrat profesorju na požunski gimnaziji, da bi jo ocenil, Hat-tala jo je poslal svojemu prijatelju Chrastku v Bistrico, ki jo je v 35. števiiki „Cyrilla a Methoda" objavil s to-le opazko: „Prav bi bilo, ko bi se ta-le pesem, zložena od nekega mladega sorojaka, vdomačila v našem narodu." Ko je najzvestejši Sasinkov prijatelj, dr. Radlinsky, zlagal svoj „Spevnik", je objavil v njem ono pesem; sedaj je po Slovaškem povsod razširjena. To je bila prva pesem Sasinkova; a že 1. 1850. je bil pod imenom Vojteh Sirotčin objavil v „Katolic-kych Novinach" dolg zabavno-verski članek. Od 1. 1852. je deloval čimdalje z večjo marljivostjo.
Kot pisatelj je deloval Sasinek rodoljubno in versko; v obeh smereh se je trudil nele ustmeno z živo besedo, ampak tudi pismeno z izbornimi članki v raznih časnikih ter spisih, katere je izdajal še posebej Kot glavno pisateljsko nalogo, katero še zdaj neumorno izvršuje, si je izbral to, da dokaže avtohtonijo slovanskih narodov zlasti  na Ogrskem in Moravskem.   Zato je
i) Primeri: „Vlasf letnik VI. Praha 1889-1890; „Naš Domov" letnik II. 1893; J. Vlček, „Literatura na Slovensku", Praha 1881; »Slovenske Pohl'ady", VII. 1887; Fr. R. Osvald „Pamiatka na štvridsafročie literarne]" činnosti Fr. V. Sasinka" 1892; „Narodnie Noviny" iz 1. 1901. št. 151.
temeljito proučil ogrsko zgodovino, katero so ogrski pisatelji kvarili v korist svojemu narodu in zanesli v njo različne neresnice v škodo Slovanom. Njegovi zgodovinski spisi so sestavljeni z neutrudnim delom in z izvirnim preiskavanjem; iz vseh odseva ljubezen do resnice in resnobno razmišlje-vanje.
Sasinkove zasluge je priznal češki sloveči zgodovinar Fr. Palacky, ko je dne 7. decembra 1. 1870. v seji „Ceškega znanstvenega društva" („Česka společnost naukova") predlagal, da bi ga društvo zaradi njegovih zaslug, ki si jih je pridobil za zgodovino, imenovalo za dopisovalnega člana. Predlog so soglasno sprejeli.
Sasinku, prvemu svojemu zgodovinarju, morajo biti Slovaki hvaležni, ker je jasno pokazal, kako važen činitelj so bili Slovaki v ogrski zgodovini. Oni na Ogrskem niso vsiljena, niti tujci, temveč resnični prvi na-selniki od pamtiveka. Sasinkova ideja o av-tohtoniji Slovakov prodira vedno bolj med učenjaškimi krogi.
Zanimivo je izvedeti, kaj je Sasinka napotilo, da se je začel baviti z zgodovino svoje ogrske domovine.
Ko je stanoval v Budimu in svojemu prijatelju dr. Radlinskemu pošiljal prispevke za list „Priatel' školy a literatury", je dobil nekoč brezimen dopis, v katerem ga pošiljatelj vprašuje, kaj sodi o imenu Vayk, ki ga je imel sv. Štefan 1., kralj ogrski, pred svojim krstom. Sasinku se je posrečilo rešiti to vprašanje, ko je prišel v Moor. Tam je v samostanski knjižnici našel pri Nemcu Ditmaru napisano ime Waic. Nekoč po noči po dolgem premišljevanju je dospel k prepričanju, da so si Nemci slovaški Va-c o m pretvorili v W a i t z e n, dasi izhaja od slovaškega puščavnika V a ca (Vac-Vaclav). S tem se je v njem zbudila misel, da se je prvi ogrski kralj imenoval Vaclav (Vence s 1 a v), in to ime si je izpremenil pri krstu v grško-latinsko Stephanus. Dr. Rosler iz Gradca je Sasinku pisal, da je s tem pojasnilom imena Waic izkazal ogrski zgodovini neprecenljivo uslugo.
156
Ko je bil Sasinek tajnik „ Matice Slovaške", je izdal knjigo „Dejiny drievnych narodov na lizemi terajšieho Uhorska". Knjigi je pridal litografiran zemljevid; ker pa na njem ni pred 9. stoletjem zaznamoval še Madjarov, so jo zaplenili! In še zdaj se Sasinkova preiskovanja o avtohtoniji ogrskih Slovanov na Ogrskem smatrajo za nevarna ogrski državni ideji in „madjarorszagu"!
Sasinek pa se ni le trudil, da bi poučeval in omikal katoliško slovaško ljudstvo, ampak bil je tudi voditelj in učitelj duhovniškemu naraščaju na Slovaškem. Tam bodočemu duhovniku ni dovoljeno niti na srednjih šolah niti v semenišču, da bi se pismeno izobraževal v slovaškem jeziku. V homiletičnih spisih Sasinkovih pa ima slovaško duhovništvo zaklad, iz katerega more zajemati za svoje potrebe. Fr. R. Osvald je 1. 1891. in 1. 1892. izdal njegove propovedi v štirih zvezkih pod naslovom „Poklad kazat'elsky". Njegove propovedi sta prinašala tudi slovaška „Kaza-telna" in češki „Pastyf duchovni".
Sasinek je urejeval ali pa je bil glavni sotrudnik sledečih časopisov:
„Cyrill a Method." Katolicke noviny pre Cirkev a Dom. Od 1. 1860—1865.
„Priatel' Školy." Priloha k Cyrillo-Metho-dovi. Letnika 1. 1860—1861.
„Vojteh." Katolicke noviny. Letnik I. in II.
„Slovesnost." Priloha k Cyrillu-Metho-dovi. Od 1. 1863-1865.
„Slovensky Letopis" pre historiu, topo-grafiu, archaeologiu a ethnografiu." Od leta 1876—1882.
Razen tega je spisal mnogo političnih člankov v časnike: ,,Ost und West", „Zu-kunft" in „Parlamentar".
Slovaški list „Narodnie Noviny" iz 1.1901. (štev. 151.) je objavil imenik del, katere je izdal Sasinek v posebnih knjigah in knjižicah ; v tem imeniku je 48 spisov v slovaškem, 6 v latinskem, 1 v madjarskem, 7 v češkem in 2 v nemškem jeziku.l)
To priča zares o občudovanja vredni marljivosti, katera je tem zaslužnejša, čim večje so bile težave.
Iz tega kratkega življenjepisa se pač vidi, da je Sasinek zares „velkym vyhnancom", kakor ga imenujejo slovaške „Narodnie No-viny". In zakaj je moral iz domovine? Sasinek je storil v očeh nasprotnikov neod-pustljivi greh, da se je pogumno potegoval za svoj narod in hotel krščansko izobraziti svoje ljudstvo v materinem jeziku. Čudna stvar! Ako kdo na Rumunskem stopi Judu na nogo, občutijo to ne le na sosednem Ogrskem, ampak tudi na Nemškem, Francoskem, Angleškem, celo v Ameriki; ako kdo v Aziji grdo pogleda Nemca, takoj so pripravljene vojne ladje, da bi kaznovale krivico; ako se v Afriki ljudstva nočejo podvreči zlata željnim kupcem, se začne krvava vojska, katera vničuje pogumen narod in stane na tisoče vojakov in milijone funtov šterlingov. — Slovaka in njegove rojake pa predrzno žalijo vsak dan, in kdor se osmeli
0 Večji spisi so: a) V slovaškem jeziku: „Fa-biola." Kresfanska spevohra v trogom jednani. W Budine. 1857. Str. 276. „Kresfansko-katolicky Spewnik " W Budine. 1858. Str. 392. „Dejiny drievnych narodov
na lizemi terajšieho Uhorska." 1867. Str. 254. „De-jiny počiatkov terajšieho Uhorska." 1868. Sešit I.—III. „Dejiny kralovstva Uhorskeho." Diel I. in II. Str. 354. „Wzdychy kresfana pre dospelych mužskeho po-hlawia." 1-874. Str. 330. „Archiw starych česko-slo-venskych listin, pisemnosti a dejepisnych pSvodin pre dejepis a literatura Slovakov." Diel I in II. Str. 343. »Umučenie Pana našeho Ježiša Krista." Diel I. — III. 1888. »Dejepis Slovakov." Ružombe-rok. 1895. Str. 49. „Država Vel'komoravska." Ružom-berok. 1896. Str 37. „Hrsti prikladov." Snopok 1.1897. Str. 172.
b)  Vlatinskem jeziku: „ Compendium arith-meticae vulgaris et literalis." 1858. Str. 36. „Com-pendium grammaticae Iatinae." Posonii 1858. Str. 68. »Praelectiones Philosophicae." Tomus I Psychologia empyrica." Tom. II. „Logica formalis."
c)  V madjarskem jeziku: ,,Jezus draga szent vere tarsula tanak szabalyai es imai." Budan. 1860.
d)  V češkem jeziku: „ Čechy v X. stoleti." V Praze 1886 „Zahody dejepisne." Sešit 1—4. 1887. „Ulfilas a glagolske pismo." 1885. „Založeni biskupstvi latinskeho v Praze." 1886.
e)   V nemškem jeziku: „Die Bruderschaft des heiligsten Blutes unseres Herrn Jesu Christi." Ofen 1859  „Die Slovaken." Turocz Sz. Marton 1875.
157
jih braniti, ta je nevaren človek, katerega preganjati je hvalevredno delo !
Pri vsem preganjanju pa se Sasinek ni nikoli pritoževal, nikogar ni nadlegoval — še druge je izpodbujal in podpiral. Iz sredstev, s katerimi bi kdo drugi niti sam živeti ne mogel, je Sasinek pri svoji skromnosti podpiral vsa slovaška kulturna podjetja.
Tak mož je že s svojo osebo in svojim značajem v čast slovaškemu narodu.
Leta 1881. se je tudi Sasinek udeležil slovanskega romanja v Rim. Ko ga je ob tej priliki sedaj že pokojni češki pesnik in kanonik Vaclav Stulc predstavil sv. Očetu kot slovaškega pisatelja, mu je rekel sveti Oče: „Dilecte fili, scribe bene, scribe feli-citer! Ljubljeni sin, piši dobro, piši srečno!"
In to želimo tudi mi sivoglavemu častitljivemu pisatelju in domoljubu bratskega nam naroda slovaškega!
EURICIUS:
SVETI KUM.
Na sivi skali naši so očetje postavili svetišče v slavo križa. Ta skala sveta in ves kraj ta svet je nebo se tukaj grešni zemlji bliža.
Ti priča naših bojev in bolesti, solza ti priča naših in molitev: Doklej tlačan usodi bo zločesti tvoj verni rod ? — kdaj pride mu rešitev?
Na kraju tem naš bedni narod moli, v trpljenju svojem išče tu rešitve, in angelji se spuščajo sem doli in naše nosijo v nebo molitve.
Tu v senci križa, v prsti posvečeni očetje naši spijo smrtno spanje, in sveti Kum, zavit v ovoj megleni, molče stoletja zre zamišljen nanje.
Ko našega trpljenja in nezgode pred večnim bo prestolom polna mera, usmililo nebo se sveto bode, rešila narod naš njegova vera.
Očetov naših muke in molitve rodile sinom bodo lepše čase —: Srce, le upaj, prvi zor rešitve nad našim svetim Kumom že smehlja se!