GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1936-37
OPERA
Urednik: M. Bravničar
Din£2-50
Izhaja za vsako premijero
Okusno Vas oblači le DAMSKI MODNI SALON		/*
»«	<?)■	
Cene In Izdelava solidna	GLEDALIŠKA UL. 7	
NOVO OTVORJENI
SALON DAMSKIH KLOBUKOV
„OREL“
4	LJUBLJANA
SV. PETRA C. 13
VELIKA IZBIRA IN PRVOVRSTNA KVALITETA - NIZKE CENE
IZVOLITE Sl OGLEDATI MOJE IZLOŽBE!
PAPIR, pisarniške, tehnične in šolske potrebščine ^ Najugodneje v največji Izbiri ^
IV. BONAČ, Ljubljana
Akademiki dobijo pri nakupu popust	Nalivna	peresa
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1936/37 ŠTEV. 9	OPERA	urednik:	m.Bravničar
MUSORGSKI:
HOVANŠČINA
PREMIERA: 9. JANUARJA 1937
Vse delo Musorgskega priča o njegovem močnem nagibu k ustvarjanju dramatske glasbe. 2e sedemnajstletni mladenič je napravil načrte in začel skladati opero (po Viktorju Hugoju) »Han d’ Islande«, par let kasneje pa je vglasbil »Oedipa«, kateremu je sledila opera »Salambo« po Flaubertu. Vsa ta tri mladostna dela so ostala nedokončana in izginila v pozabi, z izjemo glasbe iz »Salambo«, katero je Musorgski pozneje porabil v »Borisu Godunovem« in drugod. V teh opernih prvencih še ni dosti sledu poznejšega velikega novotarja, ki je ustvaril z »Borisom« in »Hovanščino« edinstvena dela svetovne operne literature. Prijateljstvo s Cezarjem Kjujem in posebno z Dargomižskim je bilo odločilnega pomena za razcvit mladega talenta. Dargomižski je bil od vseh ruskih skladateljev najbolj soroden Musorgskega umetniškim nazorom, zato je bil tudi njegov vpliv na Musorgskega najmočnejši.
»Hočem, da zvok izraža besedo neposredno. Hočem resničnosti — to je, česar ne bodo ljudje nikoli razumeli.« Te besede skladatelja »Kamenitega gosta« Dargomižskega zvenijo kakor da bi jih izgovoril sam Musorgski. Skladatelj »Hovanščine« je videl čisto in absolutno lepoto edino v resnici. S svojo umetnostjo je podajal verno podobo življenja brez okraskov in pajčolanov. Elemente narodne pesmi je uvrstil v svoje skladbe šele po njihovi temeljiti predelavi. Nihče pred njim se ni strnil z duhom pesmi ali teksta, ki ga je uglasbil tako kakor Musorgski. Glasbeni domisleki se pri njem nikdar ne razvijajo v škodo ali na račun pesmi oziroma teksta. Mu-
89
sorgski ni pisal »cistc ali absolutne glasbe«. Njegova glasba je vedno v zvezi z neko idejo ali dogodkom. Ustvaril je nov slog v glasbi, ki še do danes ni dobil enakovrednega drugaj»Operi »Boris Godunov« in »Hovanščina« sta najobsežnejši in najznačilnejši deli v njegovi umetniški tvorbi. Poleg teh dveh celovečernih oper je Musorgski napisal še glasbeno komedijo »Ženitev« (i. akt) po Gogolju in istotako na Gogoljev tekst »Soročinski sejem«, ki pa je ostal le v odlomkih. »Hovanščina« je njegovo zadnje delo. V njem prikazuje eno najbolj dramatičnih in temnih dob ruske zgodovine. Kmalu po dovršitvi »Borisa« ga je njegov prijatelj Stasov navdušil za snov, ki je zrcalo stare in nove Rusije ter predočuje propad prve in izpodrivanje druge. Musorgski se je lotil z vso vnemo zgodovinskega študija sekte Razkolnikov (Starovercev) in številnih kronik 17. stoletja. Veliko znanja, ki je dopolnjevalo ta študij, pa si je pridobil že v dijaških letih. Pri svojem veroučitelju Krupskemu je spoznal grško in bizantinsko cerkveno glasbo do njih početkov ter je svoje znanje liturgičnih napevov in običajev prav dobro uporabil v »Hovanščini«. Tekst te »ljudske drame« je napisal sam skladatelj. (Musorgski je namreč spesnil veliko pesmi, od katerih spada ciklus »Otroška soba« med največje umetnine tovrstne literature.)
V	»Hovanščini« podaja avtor sliko takratnih socialnih in verskih bojev. Gradnja teksta in izpeljava dejanja je enotnejša kakor v »Borisu«. Zal, da je bolezen ovirala dovršitev tega dela. Musorgski je napravil samo provizoričen klavirski izvleček, zaključni zbor je dokomponiral po njegovih skicah Rimski-Korsakov, ki je opero tudi predelal in inštrumentiral. Prav zaradi skladateljeve bolezni in prezgodnje smrti je ostala »Hovanščina« v marsičem nepopolna. Če bi Musorgski imel še časa in dovolj moči za predelavo in piljenje, bi imeli danes »Hovaščino« v drugačni in popolnejši obliki. Kljub vsemu pa je njegova poslednja opera svojevrstno delo, prepolno glasbenih lepot. Z »Borisom« nima nič sorodnega in se približuje bolj liričnemu teatru, kakor njegovim a fresco slikam. Dejanje »Hovanščine« se razvija enotneje in bolj po pravilih dramske gradnje. Musorgski hodi v »Hovanščini« bolj izglajena in navadna pota, ki so oblikovno bližja klasičnemu slogu kakor drznemu in edinstvenemu »Borisu«. Ritmi so pravilni, melodične linije simetrične, harmonije ponižne in trezne, recitativi asketični — v sploš-
90
nem vse izglajeno brez nepreračunljivosti. Celo ansamble uporablja v starem načinu; nekatere melodične motive pa je zložil kar iz tonov enega samega akorda, česar v svojih prejšnjih skladbah ni nikoli delal. Ta način uporabe glasbenih sredstev ne pomeni popuščanje ustvarjajoče sile, temveč samo nov način, s katerim je hotel zavestno podati sliko Starovercev — Razkolnikov. V »Hovanščini« je skladatelj uporabil tudi mnogo stere epične in religiozne glasbe, katero je prikrojil duhu in značaju svoje glasbe. V celoti nima »Ho-vanščina« tistega bogastva drznih in genialnih domislekov, pestrosti barv ter samonikle prašile kakor »Boris«, zato pa je od vseh Mu-sorgskega opusov v celoti najbogatejša na čisti, razviti zanositi in poduhovljeni glasbi. Nikjer ni napisal toliko iskrene lirične glasbe kakor baš v tej operi. V času, ko je Musorgski komponiral ta svoj labudji spev, ga je mučila težka bolezen in njegove telesne moči so vidno pešale. K vsemu so se pridružile še materialne skrbi, ki so velikemu ruskemu novotarju zagrenile zadnja leta že itak težkega življenja. V takih okoliščinah je bila rojena »Hovanščina«. Kljub bolezni, duševni in telesni depresiji in kljub melanholičnemu na-strojenju, v katerem je preživel Musorgski svoja zadnja leta, očituje »Hovanščina« avtorjevo polno stvariteljsko moč. Razlika med »Ho-vanščino« ter njegovimi prejšnjimi deli je samo v tem, da se je odmaknil od svojega realističnega sloga, ostal pa mu je zvest v iskrenosti in preprostosti izraza.
Vse njegove umetnine puščajo, kadar jih spoznamo, močan do~ jem. V njih je prirodnost, elementarnost, moč instinkta in intuicija samoniklega umetnika, ki je zavračal izročila in stara preizkušena pravila zato, da je ustvaril nova. Musorgskemu ni bilo do stvari, ki se jih lahko priuči ali pridobi s pridnostjo, vajo in učenjem. Poslušen je bil edino le svojemu notranjemu glasbenemu nagonu in svoji glasbeni naturi, ki je stremela k resnici in iskrenosti umetniškega izraza ter neposrednosti učinka. Claude Debussy je označil njegovo umetnost z besedami: »Umetnost Musorgskega sliči čudnemu divjaku, ki z vsakim korakom svojih čuvstev odkriva glasbo.« Najboljše pa je skladatelj pogodil samega sebe v zadnjih stavkih avtobiografije (ki je pisana, kakor večina ruskih avtobiografij v tretji osebi): »Musorgski ne pripada po svojih idejah o glasbi niti po značaju svojih del nobeni skupini, ki je prišla ta čas
v poštev. Geslo njegovega poklica se glasi: »Umetnost je sredstvo, da z njo govoriš s človekom in ne namen.« Te besede tolmačijo vso njeno ustvarjajočo delavnost. Soglasno z Virhovom in Gervinusom je prepričan, da vodijo človeško besedo glasbeni zakoni; radi tega označuje kot cilj svoje umetnosti — glasbeno podajanje človeške govorice in ne samo podajanje duševnih pretresljajev. On razume reformatorje, kakor n. pr. Palestrino, Bacha, Glucka, Beethovna in Liszta, ki so v kraljestvu umetnosti ustvarjali samo umetnostna pravila. Prav zato smatra, da ta pravila niso neomajna, temveč da so podvržena zakonom izprememb in napredka, kakor pač vse v duhovnem svetu.« V teh stavkih Musorgskega avtobiografije je narisan ves njegov duševni obraz, ki odseva z vso izrazitostjo tudi iz »Hovanscine«.	M.	Bravničar
M. Bravničar:	Musorgskl
(Kratek življenjepis.)
Modest Petrovič Musorgski je bil rojen 28. marca 1839. leta na očetovem posestvu v vasi Karevo, okraju Toropet, Pskovska gubernija. Mladost je preživel na kmetih med preprostim ljudstvom, kateremu je ostal v svojih delih zvest vse življenje. Glasbe se jc začel učiti prav zgodaj. Prva učiteljica za klavir mu je bila mati Julija Ivanovna. Sedemletni deček je igral že lažje Lisztove skladbe, z devetimi leti pa pred javnostjo Fieldov klavirski koncert. Eno leto pozneje so ga poslali starši v Peterburg. V Peter-Pavlovi šoli je prišel k znamenitemu klavirskemu pedagogu Herkeju. Musorgski je bil velik pianističen talent, ki je dosegel visoko tehnično stopnjo. Leta 1852. se je moral posloviti od svojega učitelja Herkeja, ker je vstopil v gardno kadetsko šolo. Glasbenega študija tudi v tej šoli ni zanemarjal. Po štirih letih kadetne šole je bil dodeljen Preobra-ženskemu regimentu. To leto je pričel pisati libreto in glasbo za svojo prvo opero »Han d’ Islande«. Istega leta se je spoznal s pet let starejšim Aleksandrom Borodinom, ki je bil k polku imenovan za vojaškega zdravnika in s skladateljem Dargomižskim. To poznanstvo je bilo izrednega pomena za ves poznejši razvoj Musorgskega
9*
glasbenega talenta. Pri Dargomižskem je Musorgski šele spoznal pravo rusko glasbo. Eno leto pozneje pa se je spoznal v isti družbi s Cezarjem Kljujem, Balakirevom in svojim poznejšim prijateljem Stasovom, ki mu je ostal vse življenje dober svetovalec. Duševni vodja vse te mlade glasbene druščine je bil komaj 20 let stari Ba-lakirev. Pri njemu so prirejali glasbene večere in študirali glasbeno literaturo. L. 1859. je Musorgski podal ostavko na vojaško službo, »ker se je hotel posvetiti izključno glasbi«. Od tega časa dalje je potekalo njegovo življenje precej neurejeno. Skladbe iz tega časa kažejo srednjevrstno iznajdljivost in skromno tehnično znanje. Do leta 1863. ne najdemo v Musorgskega delu narodnih elementov, ki odlikujejo njegova poznejša dela. Po izstopu iz vojaške službe je živel večinoma na deželi. Ko se je vrnil v Peterburg, je živel v družbi svojih prijateljev tri leta. Sestajali so se večer za večerom in čitali ter debatirali o vseh glasbenih problemih. Iz zgodovine poznamo to družbo mladih skladateljev pod imenom »Petka« — (petorica ruskih modernih skladateljev: Balakirev, Borodin, Kjuj, Musorgski, Rimski-Korzakov). Odslej je Musorgski živel v stalnih materialnih težkočah in pomanjkanju. Da se je preživljal, je bil prisiljen prevajati za liste poročila o kriminalnih procesih. Leta 1864. je zložil prve pesmi, ki so značilne za njegov talent in so napovedovale poznejšega Musorgskega. Leto 1868. je preživel večinoma na deželi. V tem letu je začel delati »Zenitbo«, katero pa je po do-vršitvi 1. dejanja odložil, ker ga je njegov prijatelj Nikolski tako navdušil za viže »Borisa Godunova«, da se je takoj lotil pisanja libreta in glasbe. Dovršil ga je že 1. 1870., a je imel vse naslednje leto delo z njegovo predelavo in izpopolnitvijo. Ta čas je stanoval skupaj z Rimskim-Korsakovim. Po »Borisu« je bil Musorgski zaposlen do spomladi 1. 1872. s pravljično opero »Mlada«, ki so jo komponirali po naročilu tamkajšnjega opernega ravnatelja v treh: Musorgski, Kjuj in Rimski-Korsakov. Čim je dovršil svoj delež »Mlade«, je šel takoj na delo »Hovanščine«. Od časa, ko je Musorgski začel pisati »Hovanščino« (1. 1872.), pa do njene dovršitve (1. 1881.) je zložil 1. 1874. znamenite klavirske skladbe »Slike iz razstave«, pesmi »Brez sonca«, »Pesmi in plesi smrti«, ter opero »Soročinski sejem«, katere pa ni dovršil. V zadnjih letih je Mu-soreski pisal z muko in težavo. Vse leto 1878. ni napisal ničesar.
93
Naslednje leto je napravil s pevko Leonovo turnejo po južni Rusiji. Po končani turneji se je naselil na deželi pri Leonovi, kjer je z naporom vseh zadnjih sil dovršil vsaj začasni klavirski izvleček »•Hovanščine«. Težka bolezen se ga je lotevala in kmalu nato je moral v Nikolajevo vojaško bolnico, od koder pa se ni več vrnil. Umrl je prav na svoj 42. rojstni dan 28. morca 1881.
c- D-:	Hovanščina
(Vsebinski pregled.)
Težko, krvavo leto 1682. Moskva. Rusija.
Doba po Ivanu Groznem, po Borisu Godunovem, po lažnem Dimitriju. Strahovlada bojarjev. Podkupljivost oblasti. Goljufivost trgovstva. Razuzdanost vojaštva. Fanatizem duhovništva. Izmozga-nost in izčrpanost ljudstva. Splošna podivjanost. Zmeda. Strasti. Umori. Prelivanje krvi. Upori strelcev. Besnenje konjikov. Cestni poboji. Razkolniške pridige. Prostovoljna sežiganja na grmadi za staro vero. Divje, polblazno vrenje pred bližanjem Antikrista. Peke! in nebesa. Rusija ...	*
Strelci stražijo v Kremlju carska mladiča: Ivana in Petra (bodočega Velikega). Pisarji jokajo nad »Sodomo in Gomoro«, nad zverinskimi Strelci, nad težkimi, smrtnonevarnimi časi. Bojar Ša-kloviti odkriva zaroto obeh knezov-bojarjev Hovanskih: ». . . stari Ivan Hovanski in sin njegov Andrej pripravljata v državi vstajo in hočeta se polastiti krone . ..« Strelci križarijo po cestah. Mladi Hovanski na cesti nasiljuje dekle iz nemškega predmestja. Reši jo Marta, razkolnica, ki lepega kneza Andreja ljubi. Stari Hovanski — lev — hoče devojko zase. Sin pa jo rajši ubije kot da jo prepusti očetu — ubrani jo Dositej, glavar vseh Starovercev. Stari Hovanski razjarjen zapove odhod. »K orožju!« Strasti so treščile, so zagorele. Dositej roti ljudi na boj za vero očetov, v molitvi se zgrnejo ljudje za njim. Nad njimi pa doni mogočni zvon Ivana Velikega. In Moskva se budi. Narašča, polje, buta, se vali, grozi. ..
Bojar Golicin. Lep, dostojanstven, izobražen, nemško vzgojen. Ljubimec caričin. Ponosni hedeminski rod. Mogočen, slavohlepen
94
in željan prestola. In babjeveren. Marta mu prerokuje: preti mu izguba oblasti, izgon iz ruske zemlje. Razžaljeni mogotec se razburi. Do skrajnosti ga tira stari lev Hovanski, ki ga zmerja s Tatarom. Dositej ju pomiri ... Zunaj pa gredo mimo neumorni, neodjenljivi Staroverci... bojarji tratijo čas v besedah, tam zunaj pa govore dejanja. A Šakloviti jim naznani, da je »Hovanščina« (zarota obeh Hovanskih) odkrita in da je car Peter zaukazal preiskavo ...
In spet gredo Razkolniki naprej, naprej ... Ko gredo mimo dvorca kneza Hovanskega,	se jim odtrga Marta	in plaka	pred
dvorcem za izgubljeno srečo	. . . Dositej jo tolaži	in	jo odvede	stran.
Bojar Šakloviti roti Boga, da reši Rusijo iz grabežljivih krempljev »zlih najemnikov«. Pritepejo se Strelci, divji, surovi in pijani. Naskočijo jih žene — možje v grohot. Zakonci se stepo. Hoj, hoj! Zdaj smo že v Aziji. Barbari. Pisar jih prestraši: »Konjiki«. Drhal sc ustraši, prevrne se in popusti. »Oče naš, knez Hovanski, vodi nas na boj!« Napeto čakajo . . .	Ivan se res prikaže,	a tudi on je	pil, z
njim ne bo nič, kje vojske,	kje oblegc: »... to	je	bilo! Car	Peter
je strašen! Pojdite domov! Zdravstvujte, zdravstvujte!« Strelce popade žalost in obup.
Ivan Hovanski se gosti. Pred njim devojke s pesmijo, otožno ali veselo, kar poželi Svetlost. Gospod so slabe volje. Plesalke iz Perzije ga vedre. Zaman. Neznano je. »Kakor bi šel k pogrebu! (Bog varuj!)« Svarilo Golicina s posmehom odbije. Šele, ko mu Šakloviti javi, da želi carica njega, Ivana Hovanskega, prvega med bojarji, takoj k sebi v posvete, se stari knez zjasni. Ob slavnostni pesmi komornic in v spremstvu Šaklovitega se bogato oblečen poda na odhod. Pri vhodu zahrope — in pade. Carjeva roka je dolga. »Oj slava labodu belemu, ladu, ladu!« Šakloviti se smeje . . .
V	bližnjem gozdiču, okoli starega samostana, pa so se tačas zbrali Staroverci. Dositej jih bodri. V molitvi stopajo na grmado. Med njimi Marta in mladi knez Andrej, ki je od straha in gorja zblaznel. Ko se oglasijo pred gozdom trombe Preobraženske garde, zažge Marta grmado. Raskolniki, pojoči svete pesmi, poginejo v plamenih.
95
Pet vernih, neizprosnih slik iz ruske zgodovine, iz ruskega življenja, iz dolge drame ruskega ljudstva, ki se je v tistih časih (in od takrat tudi kasneje neštetokrat še ponovila. Raztrgane, krvave, zdaj mistične in zdaj brutalne, brez pravega dejanja, brez zgradbe in oblike kakor je bilo grozno, raztrgano življenje in ubogo ljudstvo samo. Sredstvo za izkoriščanje v rokah požrešnega bojarstva in trgovstva. Povsod kri, jok in žalost — in žrtje in zlato. Ruska država je zrasla iz krvi in iz zlata.
*
Glasba Musorgskega je ruska. Ruska vsebina — ruska godba. Težka in resna in mestoma skoraj sveta v pobožnih, ekstatičnih (večinoma homofonskih, bizantinskih) staroverskih zborih. Azijat-sko neugnana, barbarsko prvobitna, skoraj brutalna v zbesnelih ritmih pijano divjajočih Strelcev. Ljudsko-preprosta in naivna v pesmih deklet. Otožno-težka in usodna v velikih spevih Marte in Šaklovitega. Nadzemska in božansko dvignjena v nagovorih, molitvah Dositeja.
Posebni biseri: predigra (tišina, solnčni žarki, jutro...); strahotno prerokovanje Marte (II. dejanje) in njeni, kakor usodna kladiva padajoči opomini princu Andreju (IV. dejanje); grenko-otožna, kakor s škrlatnim plaščem odeta, črno-žalna zastrta arija Šaklovitega (III. dejanje); mogočnost in jasnost Dositeja; mila otožnost prve pesmi komornic pri Hovanskem, prikrivana poskočnost druge (Hajdučok), elegična svečanost tretje (ladu, ladu! .. .); razsajanje pijanih strelcev (široki, linearni basi in kratko-sekajoči, vroči, sadistični tenorji); zbor (a capella) Strelcev na koncu III. dejanja; dramatično-zgoščeni umor Hovanskega in rogajoči »svečani« zasmeh bojarja Šaklovitega; neteatralični zaključki posameznih dejanj.	*
Vse v vsem: Rusija. Široka, vsa karamazovska Rusija. Med nebom in peklom. Hudič in Bog. Povsod, kamor pogledaš, in kamor le prisluhneš: neznana, čudna, grozna in sveta matjuška: Rusija!
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Matija Bravničar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
96
;-5-" ■	<;	■	>f*	!;■'•	Vf"tr	•-
Foto atelje-studio
J. POGAČNIK
LJUBLJANA Aleksandrova cesta 3 se priporoča
ALFONZ
BREZNIK
LJUBLJANA
ALEKSANDROVA 7
Vsa glasbila In strune
CINKOVO BELILO ,,BRILJANT"
zlati, srebrni, beli, zeleni in sivi pečat
LITOPON ,.T ITA N I K“
originalno 30 °/o blago, odporno proti svetlobi
SVINČENI MINI J „RUB1N“ garantirano 30% svinčenega superoksida
KOVINE IN KOVINSKI POLIZDELKI VSEH VRSTI
Metalno akcijonarsko društvo, Ljubljana
Telefon 2727
Hova
Muzikalna Arama v potih dejanjih. Napisal in uglasbil M. Musu Dirigent: M. Polič.	Korep
Knez Ivan Hovanski, poveljnik strelcev Knez Andrej Hovanski, njegov sin
Knez Vasilij Golicin...................
Bojar Šakloviti........................
Dositej, poglavar sekte Starovercev Marta, mlada vdova, Staroverka .
Pisar..................................
R. Primožič I. Franci Št. Marčec V. Janko J. Betetto k. g.
F. Golob-Bernotov S. Banovec
Strelci, Staroverci, deklice v službi kneza Ivana 1., II. in III. dejanje se vrši v Moskvi. Četrto dejanje na pfe
Dekoracije po
cin
žal in inštrumenti ral N. Rimski-Korzakov. Prevedel J. Vidmar, vin.	Režiser: C. Debevec.
Ema, deklica iz	nemškega	predmestja .... I. Ribičeva
Varsonovijev, zaupnik	Golicina.......................A.	Kolacio
Kuska, strelec........................................A.	Petrovčič
I. strelec...........................................A.	Perko
II. strelec...........................................A.	Sekula
III. strelec..................................... F. Jelnikar
perzijske sužnje, vojaki Petra Velikega, narod.
Ivana Hovanskega. Peto dejanje v gozdovih pri Moskvi.
Uljaniščeva.
NAJVLJUDNEJE SE PRIPOROČA
Frizer za dame in gospode v pasaži palače VIKTORIJA LJUBLJANA, ALEKSANDROVA CESTA ŠTEV. 4
Zobna ordinacija	
Dentist teh.	
Leopolč Smerkolj	
laboratorij za moderno tehniho in keramiko	
ordinira za zdravljenje zob od 8-1Z ure dop.	
in od Z-6 ure pop.	
*	
Ljubljana UII. Celouška cesta 32 II Telefon 34-4S