Zbornik Selške doline Zbornik Selške doline 6 2009 Muzejsko društvo Železniki Zbornik Selške doline Železne niti 6 6-2009 Izdalo in založilo: Muzejsko društvo Železniki Na plavžu 58, 4228 Železniki E-mail: muzej.zelezniki@siol.net Glavni in odgovorni urednik: Primož Pegam Uredniški odbor: Aleš Primožic, Tadeja Šuštar, Bojan Rihtaršic, Jože Bogataj, Andrej Bogataj, Jernej Hudolin, Rudi Rejc, Joža Dolenc, Anton Sedej Lektoriranje: Valerija Trojar Fotografija na naslovnici: Selca. Foto: Aleksander Cufar Oblikovanje in priprava za tisk: DECOP, d. o. o., Železniki Za vsebino clankov odgovarjajo avtorji. Tisk: SCHWARZ, d. o. o., Ljubljana Naklada: 700 izvodov ISSN 1581-9329 Kazalo Uvod Primož Pegam Železne niti Tadeja Šuštar Jože Bogataj Špela Pegam Anton Sedej Marjeta Šketa Jože Dolenc Imeli smo ljudi Anton Sedej Špela Blaznik Zgodovina Anže Pegam Julijana Prevc Beseda urednika 7 Intervju z Mirom Kacarjem, slikarjem iz Sorice 9 Roman Kejžar, maratonec izpod Ratitovca 57 Dr. Vida Košmelj, prepletanje ljubezni do medicine in zgodovine 81 70 let Franca Peternelja, p. d. Jureža 97 Stárosta Selške doline, Selcan Ciril Debeljak - Bobk 123 Ilcevi iz Selc 139 Marija Lotric, roj. Hrovat, p. d. Fajglnova, organistka v Železnikih 147 V spomin Franciški Cemažar 163 Fužinarsko–kovaška pot 173 Stanko Bloudek (1890-1959) v Selški dolini 187 Zgodovinske obletnice Irena Megušar Janez Ferlan Andreja Rant Katja Mohoric Bonca, Jure Rejec Ladi Trojar Mateja in Gregor Bogataj Sto in vec let Podružnicne osnovne šole Tadeusz Sadowski Bukovica 195 50 let rokometa v Selški dolini 211 Se gremo igrat? ali Ples in igre iz Železnikov 269 40 let Muzeja Železniki in 30 let Muzejskega društva Železniki 285 Ob 30-letnici MePZ Domel 295 30-letnica Pihalnega orkestra Alples Železniki 297 Kazalo Naravoslovje Rok Fazarinc Družboslovje Tehnika Blaž Dolenc Lovro Gajgar Kultura Aleksander Cufar Andrej Demšar Mladi in družba Tomaž Šturm Osnovna šola Tadeja Šuštar Nacrtovani ukrepi za zagotavljanje poplavne varnosti v Železnikih 319 v okviru državnega prostorskega nacrta Porocilo o sanaciji po neurju s poplavami 18. septembra 2007 335 Humanitarna akcija Obcine Železniki po katastrofalnih poplavah 341 Male hidroelektrarne v obcini Železniki 347 Hidroelektrarna Sodarske zadruge na Cešnjici 357 Rožice 381 Pesmi 393 Mavrica neba 2009, vecjezicni literarni maraton 397 Uspehi ucenk in ucencev Osnovne šole Železniki 407 v šolskem letu 2008/2009 Beseda urednika V vseh dosedanjih številkah Zbornika Selške doline Železne niti nam je uspelo izpolnjevati poslanstvo, ki smo si ga zadali ob zacetku izdajanja tega domoznanskega zbornika. Tako tudi v tej številki pišemo o ljudeh iz naših krajev, ki so delovali v krajih v Selški dolini in tem krajem dali svojevrsten pecat pri njihovem razvoju. Pišemo pa tudi o naših rojakih, ki so s svojim delovanjem uspeli v svetu. Kar nekaj teh ljudi se z veliko ljubeznijo vraca nazaj v rodne kraje in z velikim ponosom v svetu opozarja na svoje korenine. Pomembno mesto v Železnih nitih številka 6 imajo tudi obletnice delovanja društev, pod-jetij in drugih organiziranih skupin. V letošnji številki imamo kar tri prispevke, ki se nanašajo na katastrofalne poplave pred dvema letoma. Dva prispevka prikazujeta aktivnosti Obcine Železniki in dobrodelnih orga­nizacij po vodni ujmi, predvsem pa solidarnost vseh Slovencev, ki so prispevali denar za ob-novo Železnikov. V tretjem prispevku pa so prikazane rešitve, ki bi Železnike v prihodnosti obvarovale pred poplavami. Pricakujemo, da je ta številka Železnih niti zadnja, ki se samofinancira. Z Obcino Železniki se dogovarjamo, da bodo sredstva za financiranje Železnih niti predvidena v obcinskem pro-racunu za leto 2010, kar bo zelo olajšalo delo uredniškemu odboru. Zbornik Železne niti pocasi zapušca zacetno dobo svojega razvoja. Z razvojem zbornika doživljamo uspehe, seveda pa naletimo tudi na probleme in napetosti. Slednje je treba razre­ševati kulturno in strpno, cloveško. Najpomembnejša stvar po mojem mnenju je, da bomo tudi v naslednjih številkah Železnih niti objavljali prispevke, ki imajo objektivno vsebinsko osnovo in so podprti z ustreznimi pisnimi viri, in tudi subjektivne prispevke, kot so spomini ali pricevanja posameznikov. Ta opredelitev je izrednega pomena, saj Železne niti vse bolj postajajo zgodovinski vir. Strategija avtorske avtonomije, ki sem jo kot urednik zagovarjal in izvajal do sedaj, mora biti osnova tudi v naslednjih številkah. Zahvaljujem se vsem piscem izjemnih prispevkov za 6. številko Železnih niti. K spletanju naslednje vabim nove sodelavce. Krog le-teh je postal velik in preprican sem, da se bo še širil. Nadaljnje izdajanje Železnih niti je po mojem prepricanju glede na široko bazo piscev za­gotovljeno. Izkazalo se je, da so bile moje ocene na zacetku, ko sem dal pobudo za izdajanje zbornika, pravilne. Zahvala gre sponzorjem, ki ste omogocili izid zbornika, uredniškemu odboru, lektorici in oblikovalcem Železnih niti. Posebna zahvala pa gre rojaku tenoristu Janezu Lotricu, ki nam bo kot pri prvi številki tudi tokrat priskocil na pomoc in bo ob izidu 6. številke Železnih niti brezplacno pripravil koncert v cerkvi sv. Antona v Železnikih. Primož Pegam Intervju z Mirom Kacarjem, slikarjem iz Sorice Tadeja Šuštar Miro v ateljeju. Foto: Tone Fornezzi Spomini iz otroštva ZA MOJEGA ATIJA. Ker ga imam rada. Ko sem stopila v hlad ateljeja, mi je v nosnice udaril oster vonj po terpentinu in olj­natih barvah. Objeli sta me težka spokojnost in popolna tišina, prepletena s straho­spoštovanjem. Kot bi stopila v drug svet. ''Ati?'' Beseda je izzvenela tiho in pricakujoce ter se odbila od kamnitih sten. Previdno sem zaprla vrata za sabo in se z otroško radoživostjo zazrla v neštete slike, ki so me obdajale, vpijala barvite podobe in se vzvišeno zgražala nad bogato okrašenimi okvirji. In tam, sredi urejene zmešnjave barv, je stal on. V halji, popackani z debelimi barvnimi lisami, z rokami v žepih, nekaj korakov oddaljen od nastajajoce slike, z zamišljenim izra­zom je zrl v slikovite nanose bar v in izgledal povsem nedovzeten za okolico. ''Ati.'' Tokrat je beseda zaplavala odlocneje. Namenil mi je pogled, ki je dal jasno vedeti, da se zaveda moje prisotnosti, njegove oci pa so se vedro nasmehnile. Postavila sem se poleg njega, strokovno nagnila glavo, priprla oci in našobila ustnice. Za hip sem se potopila v vrtinec barv, zapecatenih z njegovo lastno energijo, in na koncu po navadi odobravajoce prikimala, nato pa zahtevala svoje platno, svoje stojalo, svoje copice, svojo paleto in svoje barve. Nikoli ni odklonil, nikoli mi ni postavljal omejitev, edina stvar, ki mi je ni dovolil, je bilo izstiskanje umetne zelene barve naravnost iz tube. Njegov svet so krojile in še vedno krojijo neskoncne kombinacije rdece, rumene, modre in bele. Vsaka novonastala barva je povsem edinstvena in trajalo je precej casa, da me je v to preprical. Zacela sva unicevati belino vsak svojega platna. Spokojno tišino je motilo drsenje copica po platnu in moje vmesne zahteve, naj si ogleda nastalo umetnino. Vedno si jo je bil pri­pravljen ogledati. Vedno jo je bil pripravljen komentirati, a sem se vedno sklicevala na umetniško svobodo, pravila katere sem se naucila od njega samega. ''A je koncana?'' sem ponavadi vprašala, a je bil odgovor vedno enak. ''Ti veš, kdaj je koncana.'' Zapustila sem umirjeni svet, ki ga je bil pripravljen deliti z mano, in ga pustila tam sa-mega, v beli zapacani halji. Živi za svoje slike. Vsaka posebej mu predstavlja izziv, v vsako posebej vlaga svojo ener­gijo. Z njimi predstavlja samega sebe. Težko je razumeti to umetniško silhueto v beli halji, ki vlada hladnemu in temacnemu ateljeju, ki mu edino živahnost predstavlja neskoncno zapleten kontekst barv. Urška Kacar Miro je s svojo družino, ženo Jožico, hcerko Katarino, sinom Gašperjem in hcerko Urško, svoje bogato živ­ljenjsko udejstvovanje povezal z naslednjim casovnim trakom: 1945 Rojen Petru Kacarju, krojacu, in Vidi Kacar, gospodinji. Ima tudi sestro Anico. od 1969 do 1980 Šport, foto dejavnosti in glasbena dejavnost v šoli, plakati in scene. od 1980 do 1984 Obnova domace hiše. od 1984 do 1994 Groharjev teden, Groharjeva hiša, turizem, Novna – zasnova celostne podobe Sorice s sejalcem, etnografska zbirka (Jožica), program za Groharjevo hišo. od 1995 do 2008 Zaposlen na CŠOD (Centr u šolskih in obšolskih dejavnost), vodenje kulturnega dne v Groharjevi hiši, izvajanje svojega programa, seminarji za ucitelje, seminarji po šolah, Orfej, priznanja Turisticnemu društvu, slikarske kolonije. od 2009 do 2035 Upokojen, kopije Groharjevih slik, slikanje, slikanje, slikanje, slikanje, slikanje … Miro, mnogim si skupaj s svojo družino sino­nim za Sorico! Ce se omeni priimek Kacar, mnogim pride pred oci Sorica v svojih mnogih dejavnostih, ki jih ponuja, in tudi obratno. Ob besedi Sorica clovek pomisli na družino Ka-car. Mislim, da to recejo ljudje, ki niso iz Sorice. In sicer je vzrok v tem, da sem v nekem obdobju v Sorici veliko delal, vodil veliko dejavnosti, seveda skupaj z Jožico in kasneje s svojimi otroki. Ob tem sem bil sam najbolj izpostavljen, ker seveda vsi nismo mog­li od doma. In moje ime, še bolj priimek se je med ljudmi prijel. Pa naj je šlo za kulturo, šport, slikar­stvo, Kacar je šel in zadeve uredil. Na primer, ko smo obnavljali Groharjevo hišo v Sorici, so me na obcini v Škofji Loki videli skozi okno in dejali: ''Glejte, Ka-car spet gre po denar.'' Pa si res vedno šel po denar? Ali je šlo za druge stvari? Ne, obicajno sem urejal druge stvari. Kdaj si zacutil, da tvoja rodna vas potrebuje dejavnega vašcana, da Sorica skriva v sebi raz­ne potenciale, ki jih nekdo mora odkriti? Odgovoril bom drugace: Nisem cutil, da bi Sorica rabila nekoga, sploh ne mene. Ampak je enostavno meni ugajalo, da storim nekaj zase. Že ko sem bil v Tolminu, sem koval nacrte, kako bomo s kolegi pre­živeli pocitnice ob vodi, kako bomo zajezili Soro, naredili splav, plezali po skalah. Vendar ne zato, ker bi drugi to rabili, ampak zato, ker sem si sam želel. Mislim, da vsako stvar, ki jo clovek naredi, mora na­rediti zase. Potem ti nikoli ni žal casa in energije, ki si ju vložil, da si dosegel cilj. Ce delaš na ta nacin, ti nikoli ni treba s prstom kazati na druge v smislu, ce bi še drugi toliko storili za Sorico ali Železnike, kot sem jaz, potem bi … Vsak mora delati zase in jaz sem delal zase. Vse, kar sem delal, sem delal iz svojega veselja, ker sem tako cutil. Ce je še komu koristilo, pa še toliko bolje. Cetudi potem govorijo, da je ta in ta nekaj organiziral, vodil … Ne, jaz nikogar nisem silil npr. smucati, kdor je hotel, je prišel. Tvoje šolanje se je zacelo v Sorici, kjer si bil štiri leta, nato si štiri leta obiskoval nižjo gim­nazijo v Kranju in še uciteljišce v Tolminu. Za­nimiva kombinacija krajev šolanja. Tu ima svojo vlogo tudi župnik Gacnik, ki je bil v casu mojega otroštva dušni pastir v Sorici. Župnik Gacnik se je k mojemu ocetu, ki je bil krojac, hodil stric, ker je bil oce po potrebi tudi vaški frizer. Edini je namrec imel primerne škarje. In župnik Gacnik je bil umetniški tip, bil je glasbenik, slikar, zidar …, in videl je moje risbe, ker sem v tistem casu ogromno risal. Oceta je zato prepriceval, da bi me po osmem razredu vpisal na šolo za oblikovanje v Ljubljani. Stanoval bi lahko pri Gacnikovi sestri, in to zastonj. Moj oce ni imel denarja, da bi me lahko vzdrževal, ko bi se šolal. Seveda pa bi moral imeti koncan osmi razred. Ucitelj v Sorici je ocetu povedal (tega seve­da nisem vedel, ker taki pogovori niso bili za otro­ška ušesa), da ce imajo namen, da me bodo šolali naprej, potem moram koncati ''pravo osemletko'', ki je v Sorici ni bilo. Najbližja je bila v Železnikih, vendar tam nismo imeli nikogar, pri komer bi lahko stanoval, avtobusov ni bilo, nikogar, da bi se z njim vozil, lahko bi edino pešacil, v Kranju pa je oce imel sestro. Zato sem šel v Kranj, kjer sem najprej hodil v nižjo gimnazijo, ki pa se je že takoj takrat spremeni-la v osemletko. Tam sem bil štiri leta. Kakšne spomine imaš na šolanje v Kranju? Hudo je bilo. Prvo leto je bilo kar v redu, ker je bil doma še bratranec, s katerim sva se kar dobro ra­zumela. Potem je šel v internat v Ljubljano, in sem bil sam. Seveda se je teta še bolj cutila odgovorno zame kot lastni starši in nisem smel nikamor, da bi se ja ucil. K sreci sem nekje dobil kup praznih listov, danes ne vem vec, kje. Naštel sem si jih toliko, kot je bilo dni do odhoda domov, in sem vsak dan ne­kaj narisal. In ko je bil kup prazen, sem šel na po-citnice v Sorico. Risal sem vse mogoce: slovenske pesnike in pisatelje, zemljevide …, vse sem tudi pobarval. Ogromno sem prerisoval in danes trdim, Miro v sredini med bratrancema, na levi Tone Frelih z Bleda in na desni Janez Frelih iz Kranja. Vsako leto so skupaj preživeli pocitnice v Sorici. Foto: arhiv družine Kacar da se s prerisovanjem veliko nauciš. Nekateri temu ne pritrdijo, drugi pa. Vsi imamo prav, ker obstaja vec nacinov, kako se necesa naucimo. Jaz sem se s prerisovanjem ogromno naucil. Po osmem razredu je bila za nadaljevanje mojega šolanja odlocilna oce­tova beseda. In ker se je v Tolminu šolala že Milka Frelih, kasneje porocena Gartner, poleg tega je oce vedel še za Kopacevega Matevža, ki je kasneje ucil v Zabrdu, se je tudi zame odlocil, da grem tja na uciteljišce. Mnenja je bil, da bom lahko risanje šel študirat kasneje. Omenil mi je Groharja, ceš, kaj je pa imel od slikanja. Nicesar, seveda. In šel sem na uciteljišce. Mogoce je bila to dobra poteza, ker so me tam naucili poucevati. Zagotovo dobra, saj si kasneje odkril, da je pe­dagoški duh v tebi. Torej so ti dali teoreticno podlago za tisto, kar si kasneje najraje pocel. Prenašal si svoje znanje na druge. Že, že. Vendar sem jaz rad ucil po svoje, kar pa spet ni bilo vedno prav, ni bilo po ''regelcih''. In zato sem bil stalno v konfliktu. Nekoc mi je neka peda­goška svetovalka svetovala, naj grem raje drugam v službo. Medtem ko pa mi je Berta Golob, pisateljica in nekoc tudi pedagoška svetovalka, dejala, da sem bil fantasticen ucitelj. Nekako kar ni mogla verjeti, kaj je doživela pri uri. Nikoli nisem spremenil svoje-ga nacina poucevanja, enostavno nisem pustil, da bi negativne kritike vplivale name. Si na uciteljišcu poleg pedagoških znanj na­predoval tudi na slikarskem podrocju? Zelo. Zacela se je prava slikarska šola, ki je trajala pet let. Na uciteljišcu sta delovala dva slikarja: Ljubo Brovc, ki nas je pouceval, in Kogej, ki je bil samostoj­ni umetnik, znan primorski slikar. Profesor Ljubo Brovc je imel vsak teden ure za Tolmince in za nas dijake. Vsak, ki je želel, se je lahko pri njem izpopol­njeval. Šola je imela velik atelje in vsak teden smo V 7. razredu v Kranju, Miro sedi v tretji vrsti in je tretji z desne. Foto: arhiv družine Kacar dva ali tri dni popoldne hodili k njemu risat. In tudi vse nedelje. Ne vsi, ampak štirje taki, ki smo bili ves cas v ateljeju. Še spali bi kar tam, samo da bi lahko zjutraj takoj spet delali. Imeli smo pravo akademijo, ucil nas je vse, od grundiranja platna do priprave platna, napenjanja, mešanja barv, cisto vse, kar mo-raš znati, vse tehnike …, on je slikal in nam je do-volil, da smo bili zraven. Bil je dober ucitelj, dober pedagog. Lahko bi rekel, da moramo stran, da bo lahko risal, a njega ni motilo, ce smo bili tam. V bistvu je bil Tolmin zate … … šola za vse. Tam sem se ogromno naucil: o slika­nju, glasbi, smucanju, športu … Praviloma uciteljišce ni imelo tako velikega poudarka na vseh teh podrocjih, ki so tebe tako mocno zanimala in si jih želel pri sebi cim bolj razviti. Ne, sploh ne. Vendar smo v Tolminu imeli cudovi­te profesorje, zame najboljše ucitelje, ki so nas res ogromno naucili. In cetudi smo vcasih naredili malo po svoje, za to nismo bili kaznovani. Na primer, zgo­dilo se je, da smo namesto v šolo šli za Tolminko, tamkajšnjo reko, risat. Potem je drugi dan prišel profesor Brovc in nas spraševal, kje smo bili prejšnji dan, ceš da njega potem zaslišujejo in grdo gledajo, Nastop glasbene skupine v zadnjem letniku uciteljišca leta 1965. Miro igra na metalofon v prvi vrsti. Foto: arhiv družine Kacar ceprav naše dejanje ni imelo nobene povezave z njim. Ni bil on tisti, ki nas je poslal risat, sami smo špricali šolo in šli risat. Se spominjaš še katere? Za tako dejanje nas nikoli niso kaznovali. Še en primer, naša psihologinja je imela navado, da se je zleknila cez cel kateder. Nosila je progaste nogavice: bela, rdeca, bela, modra, bela, rdeca … proga okrog in okrog, gotovo jih je sama spletla. In po postavi je bila dolga in suha, kot prekla. Sedel sem v tretji klopi in narisal njeno karikaturo, nakar sem jo po­zabil pod klopjo! Našla jo je cistilka in jo pokazala v zbornici. Razrednik je prišel kar v ucilnico in mi zagrozil: ''Gospod Kacar, danes se pa pripravite!'' (Takrat so nas ogovarjali z gospodom ali gospodic­no.) Nicesar nisem razumel, a mi je hitro razložil o karikaturi. Zanimalo me je, kakšna kazen mi sledi, ali bo to ukor, menil sem, da zaradi karikature s šole ne bom letel. Pojasnil mi je, da je vse odvisno od nje in njene reakcije. Vsi ucitelji in uciteljice so me stra­šili, tako da sem se že pošteno tresel, ko je prišla na vrsto njena ura. Nicesar ni rekla. Imeli smo povsem obicajno uro in le na koncu je rekla: ''Kacar, tako ste me zadeli, da sem sliko dala v okvir.'' Meni se je ka-men odvalil od srca. Še ena cudovita profesorica. Še ena življenjska izkušnja. Pa so znali v Tolminu tvoj slikarski talent in znanje, ki si ga s pridom pridobival, tudi ko­ristno uporabiti? Seveda so. Naša skupina, v kateri smo bili štirje sli­karski navdušenci, je bila že tako dobra, da smo za celo Primorsko delali plakete, vlivali zemljevide iz svinca … Profesorju so narocili priznanja, plakete … in skupaj smo jih izdelali. Enkrat, na primer, so mu z obcine narocili sto odlitkov zemljevida Primorske z oznacenimi kraji. Najprej smo nabrali ves potreben svinec. Potem smo naredili kalup, svinec smo sto­pili in potem vlivali. Naredili smo tudi plakate. Na ta nacin smo zaslužili prve dinarje. Profesor je bil pošten. Nismo zaslužili place, dal pa nam je žepnino. Ogromno nam je pomenilo, ne toliko denar kot dej­stvo, da je cenil naše delo. Tudi scene za tolminski oder smo delali. Pa je vse to ''izvenšolsko'' delo imelo tudi kakš­ne ''šolske'' posledice? Na nek nacin, ja. Kajti ker smo imeli veliko dela, sem šolo kar malo pušcal ob strani. In zadnji letnik sem komaj spravil pod streho. Vendar mi je zadnji hip uspelo. Prvi letnik sem imel same petke in sem sošolce inštruiral matematiko, slovenšcino …, v za­dnjem letniku pa so oni mene. Poleg tega sem vsem sošolcem risal, oni pa so mi pisali domace naloge. Vendar so mi te vaje potem manjkale, ni bilo prave­ga znanja. Sem pa ogromno pridobil na slikarskem podrocju, tudi pri Kogeju, ki ni bil pedagog, ampak nas je naucil razne slikarske ''finte''. Kdaj si zacel uciti v Sorici, ki ni bila tvoja prva služba? Leta 1965 sem zakljucil uciteljišce in zacel v Davci. Potem sem šel k vojakom do pomladi leta 1968, ko sem šel še v Davco. Septembra pa sem zacel že v So-rici. Torej je Jožica v Sorici ucila prej kot ti? In se nista poznala, ko si ti prišel? Ne. Otroci so rekli Jožici: ''Glejte Kacarjevega Mira, kako se smuca!'' In Jožica še danes pravi, kako sem lepo zapeljal po bregu. Omenil si smucanje, ki je bila ena od dejav­nosti, ki so s tvojo spodbudo v Sorici oživele, zacvetele. Smucal sem izredno rad in bilo mi je v veselje, ce so se mi pridružili še drugi. Seveda obenem ne morem mimo ocitkov nekaterih staršev, da zapravljamo cas in energijo, kajti bilo je pred 40 leti, ko so bili casi drugacni. Okrog sto smucarjev nas je bilo, skoraj cela Sorica je smucala. Ne samo otroci, tudi odrasli so zaceli smucati. In ta otroški potencial se je ohra-nil do danes kot tudi Pokal Sorica, ki se je zacel leta 1977. Še vedno ga organiziramo, vendar pripravimo manj tekem kot nekoc. In poteka prav v Sorici? Ne, na Soriški planini kot tudi že prej. V Sorici je bila ena tekma za spodbudo vašcanom, da so prišli tek­movat ali vsaj gledat. Sicer so bile tekme na Soriški planini, ker smo želeli imeti prave tekme, saj so bili tekmovalci tudi od dr ugod. V Sorici so prekratki te­reni in tudi vlecnice še nismo imeli. Še danes smu-cajo družine, ki so zacele smucati v tistih casih: ob nedeljah gredo skupaj smucat na Soriško, nadalju­jejo s tradicijo. Zanimivo se mi zdi, da kdor ni zacel smucati v tistih casih, tudi danes ne smuca. Vendar pa si vse aktivnosti vedno zapeljal tako, da so se ti lahko pridružili tudi drugi. In to kljub temu, da si vse, kar si pocel, v prvi vr­sti delal zase. Ko vidiš, da uspeva, ti daje to neko zadovoljstvo, zadošcenje in greš naprej, želiš si vedno vec. Ta-krat smo hodili na športne izlete, na nekajdnevno taborjenje, tudi na Triglav. To so bili cudoviti izleti. Ko smo kasneje gledali fotografije ali pa diapozitive, se nismo mogli nacuditi, da nam je tak izlet uspel. Vsi smo se udeleževali dejavnosti predvsem zase, pa ceprav smo bili skupina. Vsak je užival v sebi in prav to sem želel doseci. Ne zdi se mi smiselno, da greš nekam zaradi nekoga drugega. V Sorici si na noge postavil kar nekaj stvari: omenil si smucanje in s tem športno društvo. Zacelo se je leta 1969, ko sem dobil službo v Sorici. Zelo rad sem smucal. Že kot dijak sem veliko tek­moval in smucanje brez družbe je dolgocasno. Tudi drugi so dobro smucali, npr. sosedov Francelj, Fran­ce Markelj, ki je bil obenem še odlicen skakalec …, in predlagal sem, da se dobimo, da skupaj ''poštamfa-mo'' in se zabavamo. Kasneje sem se spraševal, zakaj to pocnem, in ugotovil, da sem po znacaju pedagog, Družinski pohod na Ratitovec, leta 1977. Foto: arhiv družine Kacar ucitelj. Kajti vsako novo stvar, ki sem jo videl, slišal, se naucil, sem vesel pokazal drugim, in ce je bilo komu všec, še toliko bolje. Kasneje sem predlagal, da bi imeli vlecnico, ter sam narisal nacrt. In ker imamo v Sorici kar nekaj odlicnih kovinarjev, ki so moje ''crte'' po svoje zakrivili, smo s tem sami nare­dili dve vlecnici. Mislim, da ce ima clovek eno samo veselje, ki ga razvija, je v nekem trenutku velika bojazen, da postane prenasicen in odneha. Jaz sem imel rad toliko stvari, da za prenasicenost ni bilo casa: smucali smo, imeli nogometno ekipo, tekme v tekih: s podbrškim društvom smo organizirali tek-me v krosu, v gorskem teku, takrat smo že odkrili talent Romana Kejžarja, danes vrhunskega tekaca, ki se nam je kot majhen decek pridružil in v zacetku tekel zadaj, potem pa prehitel veliko odraslih teka-cev. V okviru športnega društva smo šli tudi v hribe in zaceli z družinskimi pohodi. Organizirano smucanje v Sorici je oblikovalo tudi izvrstne tekmovalce. Res je, saj so se Soricani na prvenstvih, npr. lovskih, gasilskih ali pa tudi drugih, ki se jih društva udele­žijo na regionalni ali državni ravni, vedno odlicno odrezali, skoraj vedno so domov prinesli pokal, od­licja, priznanja. V Sorici smo zaceli smucanje kot re-kreacijo, vendar so tekme pokazale, da so nekateri boljši kot profesionalni tekmovalci, saj je na primer na meddruštveni tekmi, ki so se je udeležili tekmo­valci iz cele Slovenije, naš tekmovalec premagal Bo-jana Križaja. Pa še veš, kdo je to bil? Oh, seveda, Branko Tavcar. Kmalu za njim pa je po­stal pojem naše smucarije Dori Pintar. Je bila to tekma za soriški pokal? Ne, ampak enkrat ali dvakrat letno smo organizirali meddruštveno tekmo na Soriški planini ali pa kar v Sorici. Že takrat smo imeli uro na fotocelico, ki jo je naredil Jože Kejžar, po domace Bognarjev, in smo lahko organizirali manjše tekme. Naša ura na fotocelico je bila še premalo izpopolnjena, da bi bila vedno povsem zanesljiva, zato smo vedno merili cas tudi rocno. Kdaj so bili ti zlati smucarski casi za Sorico? Leta 1977 je bil prvi pokal in na tretjem smo že meri­li cas s pomocjo fotocelice. Jože je elektrotehnik in si je takrat zadal nalogo, da izdela uro na fotocelico. In mu je uspelo. Oblikovala se je ekipa za izpeljavo tek-me: Marjan Peternelj je skrbel za prvo pomoc (imel je torbico, vse, kar sodi vanjo, in ''flaško''). Milan Šu­štar, ki je bil v primerjavi z nami, ki smo imeli pov­precno 20 do 30 let, prava starosta, saj jih je imel že skoraj 60, vendar je bil tako navdušen smucar, da se je kot eden prvih vclanil v društvo ter hodil z nami, je bil na tekmah šef kontrol. Jože Pintar in Lojze Kejžar sta bila glavna starterja. In enkrat se nam je zgodilo, da je na poti na Soriško planino, takrat smo šli peš vse od roba, Jože izgubil startersko palicico. Torej tisto tanko palicico, ki jo mora tekmovalec pre­makniti, ko se požene s starta. Šele ko smo prišli pod Lajnar, je to opazil in jo je šel iskat (!!) kljub našemu prepricevanju, da nima smisla. In jo je našel, prine­sel in tekma se je lahko zacela. Ce se ne motim, ste Soriški pokal povzeli po Svetovnem pokalu, nacin tockovanja … Ja, tocno po njem. Imeli smo doloceno število te­kem, pripravili smo po tri slalome in veleslalome ter en smuk. Seveda pa najslabša uvrstitev ni štela v skupni seštevek. Tekmovali smo v moški in ženski kategoriji. Kasneje smo kategorije združili, tako da nismo imeli vec mlajših in starejših pionirjev …, am-pak samo osnovnošolce, mladince in clane. Je bilo tekmovanje namenjeno zgolj Soricanom? Da, v zacetku. Po dveh ali treh letih je bilo tekmo­vanje za pokal že odprtega tipa in ga je osvojil tisti, ki je imel najvec tock ne glede na to, od kod je bil. Železnikarji pa Primorci ... so zaceli spraševati, ali se lahko pridružijo, in tako smo ga odprli. Tudi v pr-vem letu so tekmovali drugi, a njihovih rezultatov nismo upoštevali pri tockovanju. Potem smo pravila spremenili in tekem se je udeležilo od 70 do 80 tek­movalcev. Vendar smucanje ni bila edina zimska športna dejavnost, ki ste jo gojili? Ne, imeli smo tudi smucarske skoke. V Grobah, v kotanji blizu križišca na Rotki, se je sneg pomladi najdlje obdržal, do aprila. In ko je naokrog že vse cvetelo, smo mi pripravili skakalnico in organizirali tekmo. In najdlje, 20 metrov, je skocil Miran Ber-nik. S cim ste skakali? Kar z alpskimi smucmi. Imeli smo tudi suhe trenin­ge. Mladi so bili navdušeni in pripravljeni trenirati. Vadili smo dvakrat na teden in smo ogromno pre­tekli. Si treninge vodil ti? Da. Kje pa si pridobil znanje? Takole je bilo. Slikarstvo je del mene, odkar pom-nim. Nikoli še pomislil nisem, da ne bi bil slikar. Velikokrat pa sem pomislil, ali bom glasbenik ali športnik. Šport in glasba sta me neskoncno zanima-la, vendar ne za ceno slikarstva. Menil sem, da sem lahko slikar ob tem, da sem glasbenik ali športnik. Ves cas šolanja in še potem sem kolebal, cesa bi se zacel uciti in trenirati. Na uciteljišcu sem hodil v šolo treninga. Ker so se v Tolminu šolali predvsem Primorci, ki pravilom niso bili navdušeni smucarji, in so bili Gorenjci, ki so veljali za odlicne smucarje, v Ljubljani, sem bil v smucarski ekipi Tolmina prva violina. Torej sem imel vse možnosti, da se razvijem v odlicnega tekmovalca ali pa se vsaj naucim treni­rati. Res smo kar veliko vadili, šli smo na Pohorje za tri dni, pa podaljšali za en teden … S tem sem prido­bil obilo trenerska znanja. Zavedam se, da sem imel sreco, saj ce bi šel v Ljubljano, bi glede smucanja zaostal, saj so tam smucarsko dogajanje že obvlado­vali klubi. Tvoj športni projekt je bilo tudi igrišce. Kako pa se je odvijala in odvila ta zgodba? Zgodba o igrišcu ni lepa zgodba, ker se je zelo dol-go vlekla. Istega leta, kot smo zaceli postavljati smucarsko dejavnost, sem naredil nacrt, da po­trebujemo tudi igrišce. Kajti ko sem zacel uciti v Sorici, sem ugotovil, da se nimamo kje žogati. In tu ni šlo za moje veselje, ampak za dolžnost, ki sem jo cutil kot ucitelj do otrok, da šola dobi primeren prostor. Prostor je že bil, treba ga je bilo le uredi-ti. In leta 1969 smo od Kmetijske zadruge Škofja Loka dobili dovoljenje za uporabo prostora ob za­družnem domu. Seveda ni šlo le za Sorico in Kme­tijsko zadrugo, ampak je pristopila tudi Osnovna šola Železniki in predstavniki krajevnih društev. In leta 1970 smo že narocili buldožerja, da je pros-tor uredil in zravnal. Z ucenci smo sami pripravili kamenje, ga s pomocjo drobilca spremenili v grobi pesek, ki smo ga naložili na kamion in potem še zravnali na igrišcu. Priskrbeli smo toliko grobega peska, kot smo ga za igrišce potrebovali. Nakar je Krajevna skupnost Sorica svet, namenjen za igriš- Trening športnega krožka v Sorici. Foto: arhiv družine Kacar ce, zahtevala od Kmetijske zadruge Škofja Loka zase. Dela so se zato ustavila, kajti bilo je prevec razlicnih interesov: mi smo gricek ob igrišcu želeli imeti za tribuno, drugi ga je hotel poravnati, spet tretji je hotel, da igrišce gradimo na drugem koncu …, zaceli smo se prepirati, pogajati in ne morem se tocno spomniti, kako smo ta gordijski vozel pre­sekali. Vendar ste do igrišca nekako vseeno prišli? Seveda, ampak šele cez deset let, leta 1977. Ko se je v prvi vrsti gradila cesta v Sorico, smo koncno asfal­tirali tudi že zdavnaj pripravljen prostor za igrišce. Veliko sta takrat za naš športni objekt prispevala Anton Frelih in Alojz Pintar. Takrat smo asfaltirali celoten prostor, ne samo tisti del, ki smo ga sprva predvideli. In potem se je zacelo žoganje. Hitro smo ugotovili, da nogomet ne bo primeren, ker so udarci žoge premocni za steno zadružnega doma kljub mreži, s katero smo jo zašcitili. Zato smo se bolj posvetili košarki. Igrišce je bilo zelo primerno za rokomet, vendar v Sorici ni bil popularen in ga niti nismo poskušali uvesti. Zelo priljubljena je bila košarka in še vedno je. Veliko je gotovo pomenila pripravljenost mla­dih, da so pomagali pri gradnji igrišca. Vsi smo bili malo zagledani v šport, zato sta bila asfaltno igrišce in žoga za marsikoga nebesa, tudi zame. Kako so starši gledali na žogarijo? Starši so bili taki in taki, kot vedno so in kot je prav. Nekateri so dejali, naj ga nehamo lomit, ceš da samo še smucamo in brcamo žogo in nihce nic ne dela. Ne- Razglasitev rezultatov po tekmi na novem igrišcu. Foto: arhiv družine Kacar kateri so bili mnenja, da je šport zabijanje, zaprav­ljanje casa. Vendar menim, da moraš pustiti, da cas naredi svoje, da se mentaliteta spremeni in kot ucitelj ne smeš na silo spreminjati mnenja. Dober ucitelj je tisti, za katerim ucenci hodijo, in ne tisti, ki jih priga­nja. Sam nikoli nisem skušal spreminjati stvari, am-pak sem vedno delal iz lastne želje in veselja. Pri vseh mojih dejavnostih je bila ob meni žena Jožica, ki mi je dajala podporo. Ce ne bila taka, kot je bila, ne bi nikoli izpeljal tega, kar sem. Pa cetudi sem bil jaz tisti, ki sem šel od doma in urejal stvari, sta bili njena podpora in pomoc neprecenljivi. Kajti ona je sama morala skrbeti za dom, da sem lahko deloval v vasi in navzven. Jožica je verjela vate. Cutila je, da je to koristno, da je prav. V Sorici si ob športne aktivnosti postavil tudi glasbo. Hkrati s športom smo razvijali tudi glasbeno dejavnost. Zelo zgodaj sem v šoli oblikoval orkester Tri plus dva. In kaj je to pomenilo? Kvintet: trije fantje in dve dekleti, ki so peli ter igrali na harmoniko, kontrabas, kitaro, bobne in zvoncke. Zasedba se je pogosto menjala. Priznanje Miru Kacarju za dolgoletno uspešno delo na podrocju telesne kulture. Arhiv družine Kacar 21 Kakšno zvrst glasbe so igrali? Narodno in popevke. Pesem Koncno prepušcam se raje tebi so tako dobro znali, da so jo zapeli tudi na prireditvi v Železnikih in poželi najbucnejši aplavz. In o tem nastopu Janez Habjan, veterinar, še vedno ve povedati, da so oni vadili in vadili pesmice in recitaci­je, da so jih znali kot molitvice, a ko je prišla na oder skupina iz Sorice ter zapela in zaigrala, so bili ostali nic. ''Vaša skupina je zažgala, vam so ploskali, mi osta­li pa smo ostali neopaženi,'' še doda. Seveda so za tisti cas izstopali, imeli so glasbila, bili so prava glasbena skupina in so naredili mocan vtis na poslušalce. In od kod ti glasbeno znanje, tudi z uciteljiš-ca? Seveda, ceprav me je glasba vedno pritegnila; že v mladosti se obcudoval Cencovega Ivana, ki je igral kitaro. Na uciteljišcu sem se potem štiri leta ucil ig­rati klavir. Imeli smo tudi harmoniko, na kateri sem bil pa kar samouk. In ko je bilo treba na trening, sem vcasih raje šel igrat klavir, ker je bil prost. Tako sta se ti dve dejavnosti v casu šolanja menjavali, da sem na obeh podrocjih osvojil tista osnovna znanja, ki sem jih potreboval, da sem lahko pouceval druge. Na koncu koncev sem se zase odlocil, da ne bom niti tekmovalec niti glasbenik. Miro, navdušen glasbenik. Foto: arhiv družine Kacar Torej si zacutil, da se ti zdi pomembnejše pre­našati znanja kot graditi samega sebe v tek­movalca ali glasbenika. Ja, cutil sem, da je to moje poslanstvo. Prenašanje znanja se mi je zdelo samoumevno. Ni mi bilo ne­kaj težkega. Imel sem smucarske tecaje, na katerih sem usposobil druge, da so ucili otroke …, in pocasi se je razvijalo. Glasbo sem tudi obvladal toliko, da sem znal druge nauciti osnovo, pa ceprav nisem bil mojster. Kajti moje trdno prepricanje je, da osnovna šola naredi najvec, ce otroku predmet priljubi, da ga ima rad. Osnovna šola ni cas, da bi vzgajali in izob­raževali mojstre. Pomembno je, da predmet prilju­biš in približaš. Cas za mojstre pride kasneje. Zato sem bil zelo zadovoljen, ko sem Orfej, gre za glasbo, pripeljal do tocke, do katere sem bil sam sposoben, potem pa ga je prevzel sin, ki je profesor glasbe, in nadaljeval na višji stopnji. Kajti cutil sem, da Orfej potrebuje vec. Zato sta bili samo dve možnosti: ali Skupina Orfej na eni izmed vaj leta 1999. Foto: arhiv družine Kacar zacnem študirati, da bom z orkestrom lahko delo nadgradil, ali pa ga mora prevzeti nekdo drug. In bilo je to drugo. In ko je Gašper zastavil z delom, je Orfej kar zacvetel. Moje poslanstvo se je na tej tocki koncalo. Jožica mi je povedala, kako izredno sta se do-polnjevala, ko je šlo za kulturno življenje So-rice, tvoja skrb je bila glasba, scena in plakati, njena pa beseda. Da. Skupaj sva popolna. Skupina Orfej na enem izmed nastopov leta 1994, Glasba brez meja. Foto: arhiv družine Kacar Vajina popolna skladnost je gotovo prišla do izraza tudi v tvojem ali bolje vajinem življenj­skem projektu, ki se imenuje obnova Grohar­jeve hiše. Ceprav je tvoj življenjski projekt pravzaprav slikanje, pa mislim, da je tudi obnova Groharjeve hiše pustila mocan pecat na tvoji družini in je zagotovo življenjskega pomena za Sorico. Povedal si že, da se z dejav­nostmi, ki jim daje streho, tudi vzdržuje. Kako ste ji vdihnili življenje? Je bila ideja tvoja? Mislim, da Jožicina. V gostilni smo se enkrat pogo-varjali o novici, da je Groharjeva hiša na prodaj. In v spominu imam, da je Jožica dejala: ''Kupimo jo!!'' In nekateri so se zasmejali. Z Janezom sva se spogleda-la in rekla: ''Zakaj pa ne!'' Takrat sem mislil povsem resno. Stal sem za besedo. Nisem niti pomislil na to, da nimamo nicesar. In še isti dan sem šel k Marjanu Peternelju, ki je nakup podprl. Mislil sem si, ce so tudi drugi za to, potem bomo zmogli. Kako ste se lotili tako zahtevne naloge? Z Jožico sva ugotovila, da bo najprej treba do pro-dajalca, poizvedeti za ceno, ugotoviti, ali že imajo kakšnega kupca in ali se prodaja lahko malo zamrz­ne. In ko smo izvedeli, kje se hiša prodaja, sva šla na Bled. Izvedela sva, da resnega kupca še ni, vendar pa se albanska veriga sadjarjev že zanima za hišo. Miro in Jožica, skupaj popolna, sta v sodelovanju z gospo Valentino Pintar, ki je bila pika na i popolnemu sodelovanju, pripravila igro Pepelka. Foto: arhiv družine Kacar Dogovorili smo se, da se s soglasjem lastnika proda­ja ustavi do novega leta. Lastnik se je strinjal in mi smo si oddahnili, saj smo septembra 1990 tako imeli na voljo štiri mesece, da zberemo 30 tisoc mark. Kje ste iskali pomoc glede na to, da ste vedeli, da si boste z nakupom Groharjeve hiše kupili kar nekaj stroškov obnove? Najprej sem šel k takratnemu županu škofjeloške obcine Jožetu Albrehtu in mu razložil prizadeva­nja Soricanov. (Takrat Obcine Železniki še ni bilo.) Seveda ga je zanimalo, koliko bo stala obnova. V tistem trenutku sem bil preprican, da ne bo draga, ker je bila streha pred kratkim popravljena. Po mo-jem mnenju so bili problem le stropi, tako da bi za celotno obnovo odšteli okrog 20 tisoc mark. Župan Albreht je odlocitev za odkup in obnovo navdušeno podprl in obljubil pomoc. In potem smo zaceli raz­mišljati o nacinih zbiranja denarja. Najprej smo se obrnili na Etiketo Žiri, kjer so nam prvi priskocili na pomoc. Izdelali so cudovite nalepke, ki smo jih zaceli prodajati po šolah. Zastonj so nam natisnili 15.000 umetniško oblikovanih nalepk. Cudovite so bile. In to je bil pr vi in edini denar, ki smo ga takrat imeli. Pot nas je nato vodila na Obrtno zbornico Škofja Loka, ki jo je vodil Franc Šifrar in ki je pod-prla naša prizadevanja z denarnim prispevkom. Na zbornici sta bila najbolj aktivna Franc Šifrar in Bertl Stanonik, avtoprevoznik iz Svetega Duha. Potem so bile na vrsti tovarne v Železnikih, kamor sem nesel slike za odkup. Tone Rakovec, direktor Iskre (danes Domel), je bil navdušen nad idejo in se je zavezal, da bo preprical tudi direktorje ostalih tovarn v dolini, kar je tudi storil, tako da smo mi z njimi sodelovali le preko gospoda Rakovca. Zacetek je bil zelo obetaven. Je šlo tako gladko tudi naprej? Je in ni. Nekega dne me je župan Albreht obvestil, da mu je na srecanju županov v Brdih direktor Petrolo­vih crpalk na Gorenjskem, gospod Janez Umek, ki je poznal Sorico, obljubil denar za Groharjevo hišo. Toda župan Albreht mi je to povedal šele teden dni po dogodku. Bil sem kar malo jezen, saj sem se bal, da bo direktor Petrolovih crpalk na svojo obljubo pozabil. Zato sem se odlocil za takojšen obisk. Žu-pan Albreht ni imel casa, zato sem povabil gospoda Franca Benedika. Gospodu Umku sva obrazložila, da sva iz Sorice, kjer želimo odkupiti in obnoviti Gro­harjevo hišo. In on nama je povedal o njegovi teti, Mariji Pustotnik, ki je pri nas ucila. Poznal sem jo, ker me je ucila v prvem, drugem in tretjem razredu. Pojasnil je, da je hodil z njo na pocitnice v Sorico, in me vprašal, ali sem z njim lovil ribe. Lahko sem mu pritrdil in dodal, da sva tudi ministrirala skupaj in da lahko tudi fotografijo prinesem pokazat. Potem smo se posvetili še Groharjevi hiši in povedala sva za ceno, ki je znašala 30 tisoc mark. Takoj nam je ponudil polovico. Naslednji dan me je poklical žu-pan Albreht z veselo novico, da se je gospod Umek s Petrola odlocil, da prispeva denar za odkup cele hiše. In res je to storil. Prosil je le, da naj bo v znak Bivši župan obcine Škofja Loka in kasneje nadzorni gradbenega odbora obnove Groharjeve hiše, gospod Albreht, poroca o rezultatih obnove Groharjeve hiše leta 1991 na prireditvi 4. Groharjev teden. Foto: arhiv družine Kacar zahvale nekje zapisano, da je odkup Groharjeve hiše omogocil Petrol. In v veži še vedno visi tablica s sejalcem s tem napisom. Ali je poteza gospoda Umka rešila vaše težave? Za dva tedna smo si res oddahnili, potem sta nam arhitektka in statik razložila, kaj vse bo obnova pravzaprav zahtevala, ce naj bi v njej izvajali nacr­tovane dejavnosti. Izvedeli smo, da je treba hišo po­polnoma utrditi, drugace povedano, potrebuje nove strope in vezi, ker je iz kamna. Obnovo smo morali razdeliti na faze in potem smo šli lepo po vrsti. Naj­prej smo podrli vse notranje zidove in strope, tako da se je iz kleti videlo pod streho. Izvajalec prve faze je bil Tehnik, tudi zato, ker je bil župan Albreht prej v njem direktor in je zato lahko malo pomagal. Tudi direktorja SCT-ja, gospoda Zidarja, je poznal. Tako da je bil tudi SCT za nas ugoden izvajalec. Ker sred­stev ni bilo zadosti, sem se napotil tudi na Zavod za kulturo, kajti tudi z direktorjem tega zavoda smo se na nek nacin poznali. Spoznali smo se na smucanju na Soriški planini v casu, ko o obnovi Groharjeve hiše ni še nihce govoril. In Trio iz Sorice, v katerem poje tudi Jožica, je na njegovo povabilo pred letom sodeloval ob odprtju knjižnice v Ljubljani. Tako sem prišel do tega gospoda, ki ga je seveda zanimalo, kaj me teži, in sem povedal, da rabim denar. Pogledal je v predal z vlogami in ugotovil, da sem prišel še pravi cas, kajti uspelo mu je zagotoviti 200 tisoc dinarjev. Meni se je zdelo ogromno denarja. Svetoval nam je, da ne pišemo vloge, ker bo šla samo v predal. Oblju­bil nam je pomoc mimo javnih vlog in svojo obljubo je tudi držal ter nam vsako leto pomagal. Na 9. slikarski koloniji likovnih pedagogov v Pilštajnu, leta 2000. Foto: arhiv družine Kacar Koliko casa je pravzaprav potekala obnova Groharjeve hiše? Štiri leta, prvo in drugo leto je bil izvajalec Tehnik, potem Gradis in cetrto leto SCT. Tehnik in SCT sta nam veliko pomagala. Imeli pa smo nekaj težav s Pošto. Pošta je bila že prej v hiši in pricakovali so, da bomo vse njene prostore obnovili na svoj racun. Vendar se je potem župan Albreht dogovoril z njimi, da so za svoje prostore prispevali sami. Denar smo zagotavljali sproti, za vsako fazo sproti. A proti kon-cu obnove ni bilo zadosti denarja za cisto vsa dela. Zato so na Obcini Škofja Loka želeli, da Groharjevo hišo kar odpremo, medtem ko bi ureditev ateljeja pod streho pocakala na kasneje. S tem se nisem strinjal, ker sem vedel, da tega kasneje ne bo niko­ li. Tudi župan Albreht se je na moje prigovarjanje strinjal, da se še pocaka in obnova dokonca. Obrtna zbornica Škofja Loka je prav tako vsako leto obnove prispevala denar, ker so mi verjeli, da bo uspela. V zakljucni fazi obnove se je pojavila želja, da bi pol hiše prodali Pošti. Župan v Škofji Loki se je namrec zamenjal, ni bil vec Jože Albreht in marsikaj se je za nas spremenilo. Vendar nam je to namero uspelo prepreciti. Po županu Albrehtu je za nas besedo na obcini zastavil Milko Okorn, ki nam je veliko poma-gal, da smo še pridobili nekaj sredstev od Obcine Škofja Loka. Tudi ko smo prinesli slike, je pomagal, da so jih odkupili. Hišo smo odprli leta 1994 in res smo delali do zadnjega trenutka, tla so na primer polakirali vecer pred otvoritvijo. Zdi se, da si moral osebno poznati neskoncno število ljudi, da ti je uspelo pripeljati obnovo Groharjeve hiše do srecnega konca. Res je bilo toliko nakljucij v mojem življenju, da verjamem, da ima nekdo tam zgoraj z menoj veliko nacrtov. Tudi slike, ki smo jih na otvoritvi izrocili zaslužnim, sem pridobil od slikarjev, ki sem jih spo­znal na kolonijah, ki sem se jih pogosto udeleževal. In osebno sem poznal okrog 30 slikarjev, vsak od njih je z veseljem poklonil sliko. V zameno smo jim obljubili, da bodo lahko apartma v Groharjevi hiši koristili zastonj, kajti apartma nima turisticnega znacaja, ampak smo ga namenili umetnikom, štu­dentom …, da v njem bivajo, ustvarjajo, študirajo, uživajo Sorico. Hkrati z zakljucnimi deli obnove pa se je zace-lo tvoje delo v Groharjevi hiši. Moral si pripra­viti program delavnic, s katerimi boš hiši vdih-nil življenje, hiši si moral dati živo vsebino. Res je. Pripravil sem programe likovne in glasbene delavnice za razlicne starostne skupine, saj je bila hiša pripravljena, da sprejme ustvarjalno življenje; Orfov inštrumentarij je že cakal, tudi primerno opremljen atelje na podstrešju. Cez teden dni sem najprej povabil OŠ Železniki, vec oddelkov je pri­šlo. Šofer, ki jih je pripeljal, je o delavnici povedal sodelavcu, ki je bil porocen z uciteljico v Škofji Loki, in potem je ona pripeljala svoje ucence in svoje nav­dušenje delila z drugimi uciteljicami in dober glas se je zacel širiti kar sam od sebe. Od septembra do novega leta je bilo že toliko obiskov popoldne, da sem ugotovil, da dvojne službe ne bom zmogel. Po­ucevanje v šoli dopoldne zahteva celega cloveka in prav tako delavnice popoldne. In potem si se raje zaposlil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti. Na to pa v tistem trenutku še pomislil nisem. Pac pa sem najprej šel po nasvet na Ministrstvo za šol­stvo; v mislih sem imel študenta. Napotil sem se kar direktno k takratnemu šolskemu ministru, dr. Slav- Glasbene delavnice v Groharjevi hiši za vse starostne skupine, otroške in odrasle. Foto: arhiv družine Kacar ku Gabru. Povedal sem mu celo zgodbo in napotil me je na Center šolskih in obšolskih dejavnosti k direktorju, gospodu Janku Hamlerju. Naslednji dan je bil gospod Hamler že v Sorici, kjer je ugotovil, da bodo ''deca'' tu uživala. In mi je predlagal, da v šoli dam odpoved in se zaposlim pri njih, za nedolocen cas, s polnim delovnim casom. Na to, da bi pustil službo v šoli, prej nikoli nisem pomislil. A septem-bra 1995 sem bil že zaposlen na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti. Glede otrok, je zagotovil, da bodo to urejali na centru. V obe delavnici, ki sem ju vodil vse do lani, vsak dan pride skupina. Moje delo je sedaj prevzel sin Gašper, ki je po izobrazbi profesor glasbe. V Groharjevi hiši pa ima svoje mesto tudi etno­grafska zbirka. Likovne delavnice v ateljeju Groharjeve hiše. Foto: arhiv družine Kacar To je pa izkljucno Jožicina stvar. Imela je veliko že­ljo, da zbere predmete. Uresnicila jo je leta 1988. Nekaj tednov pred prvim Groharjevim tednom, ki je vedno v juniju, smo se odlocili, da zberemo, kar najvec se je v Sorici ohranilo. Janez Fajfar, gospodar pri Prosvetnem društvu, je pomagal pri prevozu. Jožica je sestavila dopis, v katerem je obrazložila sovašcanom, kaj je namen zbiranja, in ljudje so že naslednji dan imeli na pragu pripravljene ocišcene predmete. Nekateri pa so ponudili kar podstrešje, da Jožica izbere, kar je vredno za zbirko. Takrat Likovne delavnice za mlade. Foto: arhiv družine Kacar smo zbirko postavili v zadružnem domu, kjer smo ji namenili eno sobo. Predmete sem moral še malo ocistiti in aranžirati, zaradi cesar sem bil v tisti sobi tri dni in tri noci, da je bilo do odprtja Groharjevega tedna pripravljeno. Jožica mi je nosila hrano kar v dom. Zbirki sem pripravil primerno sceno: postavil sem kozolec, naložil seno, naredil ognjišce, pripra­vil drva, pec, narisal tri risbe, ki so predstavljale kovaštvo … In kakšen si bil na dan otvoritve? K sreci na tisti dan nisem imel nobene zadolžitve. Ker je vse vodila Jožica, nastopila je skupna Trlep, sem bil lahko utrujen in sem lahko pocival. Ko smo obnovili Groharjevo hišo, je zbirka dobila svoje mesto v kleti. Zbirka je postavljena na svoj nacin, orodja smo razvrstili po poklicih, vse za kovace na en prostor, skupaj vse za šivilje in krojace … Lani ste v Groharjevi hiši doživeli hudo izkuš­njo, ko je nekdo ukradel Groharjeve originale. Kaj ste storili? Ne lani, ampak v letu poplav, leta 2007, je nekaj slik iz njegovega zgodnjega obdobja zamenjalo lastnike na neprostovoljni nacin. Slike so še nekje, le drugi ljudje jih gledajo, drugje visijo. Groharja se ne dá uniciti. V Groharjevi hiši so bila njegova zgodnja dela in impresionizem. Tako zbirko je težko obno­viti, zato smo originale, ki so ostali, vrnili Loškemu muzeju in župnišcu. Po razmisleku mi je udarilo v glavo, da bomo v treh sobah, ki so na voljo, predsta­vili Groharja v treh obdobjih. V eni bo zacetno ob-dobje, v drugi prehodno in v tretji impresionizem. Šli bomo v razpis, dobili denar in šli v javni natecaj, da slikarji naslikajo kopije Groharjevih del. Poslal sem vloge tovarnam širom Slovenije, a odziv je bil slab: Alples Železniki, kot vedno, spet obrtniki …, medtem ko se najbolj blešceca imena niso odzvala, na primer Petrol, Istrabenz …, ker je bil cas afer. De-narja za prvotni nacrt ni bilo dovolj, zbranih 4 tisoc evrov smo porabili za materialne stroške, novo raz­svetljavo, izolacijo in obnovitev sten, ekran za pred­vajanje filmov o Groharju. Vendar pa stene niso ostale prazne, ker ste z letošnjim Groharjevim tednom v Groharjevi hiši odprli galerijo. Slikarji so mi svetovali, naj ne delam razpisa, ampak naj sam naslikam kopije, ker bom še najbolje nare­dil. Le casa ni bilo ravno veliko. In sem se lotil, ne, ker bi edini znal ali najbolje naslikal, ampak ker sem edini lahko to zastonj, a s srcem naredil, za Grohar­ja. In v zacetku junija je bila otvoritev galerije, ki predstavlja njegovo celotno umetniško pot, kar daje galeriji bolj poucen znacaj v primerjavi s prej, ko so bili na ogled originali. Si s kopijami, ki si jih naslikal za Groharjevo hišo in se tako še na poseben nacin povezal z Groharjem, zadovoljen? Glede na odziv obiskovalcev so kar dobre, saj mo-ram odraslim povedati, da gledajo kopije, pa ceprav je napisano, da sem naslikal dvanajst kopij za Gro­harjevo hišo. Slikal sem leto dni in po mojem mne­nju ima galerija sedaj ustrezno vsebino, ki jo lepo dopolnjujeta dva kratka filma o Groharju, ki nam ju je odstopila TV Slovenija. Narodna galerija je na­mrec Televiziji Sloveniji narocila dva filma, ki ju je potrebovala za cas razstave Slovenski impresionisti in njihov cas 1890–1920. Filma smo pridobili za ceno zgošcenke. Bil si pobudnik Groharjevih tednov, ki letos potekajo že dvaindvajsetic. Kako ste zaceli? Prvi je bil leta 1988, ko je bila postavljena tudi etnografska zbirka. Poteka v zacetku junija in od trenutka, ko je bil ustanovljen Orfej, je bil vedno najprej koncert in potem zadnjo nedeljo nastop po­vabljene skupine, glasbene, gledališke … Zadnja leta je zadnjo nedeljo pohod v Geblarje. Vmes ali bolj na zacetku tedna pa poteka srecanje slikarjev, ker ima drugacne zahteve kot kolonija. Slikarji dela ne od­stopijo, da bi ga mi potem prodali, in tudi ne dolo-camo prvega, drugega … mesta. Ampak jaz pravim, da je Grohar v oporoki, ki so jo izgubili, zapisal, da vsako leto petim slikarjem omogoca bivanje, ustvar­janje in uživanje v Sorici na njegov racun. Kako izberete pet slikarjev, z razpisom? Ne. Pac povabim skupino, ki jo poznam, ali pa ene­ga, ki potem povabi še štiri prijatelje. Na voljo imajo štiri dni prostega ustvarjanja, s tem da sta hrana in postelja zastonj. In ne zahtevamo, da pustijo sliko v hiši, ceprav so jo do sedaj vedno pustili. In mi jo potem v primeru, da rabimo sredstva za hišo, pro-damo ali podarimo komu v zahvalo. Zacel si tudi s prireditvijo Sadovi sadovnjaka, ki poteka jeseni. Te je zanimal tudi turizem? Bil sem tudi predsednik Turisticnega društva. In sem cutil dolžnost, da delam. Navada je, da kljub temu da delajo vsi, za 99 odstotkov dejavnosti mora spodbu-do dati predsednik. Veliko sem se o tej panogi naucil od Antona Pintarja in Lojzeta Pintarja, ki sta pred menoj delala v turizmu. Za Groharjev teden, ki je pomladi, skrbi Prosvetno društvo. In moja ideja je bila, da bi jeseni moralo biti nekaj turisticnega. Ko sem brskal za idejo, sem ugotovil, da krompirjev bal, ovcarski bal … že imajo, a nenadoma mi je prišel na misel sadovnjak, kajti v Sorici so veliki sadovnjaki, ki pa so sadove v glavnem dali za kuhanje šnopca. In naslov prireditve je tako postal: Sadovi sadovnjaka. Prikazali smo razna opravila, ki so povezana s pre­delavo sadja. Lani je Turisticno društvo dobilo nove­ga predsednika, ki je prireditev razširil. Moja osnov­na ideja je bila, da so Sadovi sadovnjaka prireditev, Udeleženci srecanja slikarjev na 6. Groharjevem tednu, leta 1993. Foto: arhiv družine Kacar ki sama pokrije stroške. Ljudje morajo ponuditi in prodati svoje izdelke: terjak, šnops, suhe krhlje, sir, krompir, jabolka, mošt … Vendar prave ponudbe v tej smeri še ni, ker ocitno ljudje še ne potrebujejo tega dohodka. Turizem je, po mojem prepricanju, panoga, ki se mora vzdrževati sama. Si tudi avtor rumenih tabel v obliki slikarske­ga platna s sejalcem. V Sorici je delovala skupina Novna, ki je pomagala razvijati turizem v škofjeloški obcini. In glede na to, da je pri nas Grohar, moramo vse opreti nanj: Sorica je Groharjeva vas. Za emblem smo imeli vec predlogov: Groharjeva motiva, pomlad in macesen, ter moj predlog, sejalec. S sejalcem se niso strinjali, ceš da ga ima že Semenarna. Toda moj predlog ni bil Groharjev sejalec, ki ga gledamo v hrbet, ampak sem ga obrnil, da prihaja po njivi k nam, se vraca. In ko sem razložil, je bilo sprejeto. Tudi rumena barva je povezana z Groharjem, saj so jo impresionisti zelo veliko uporabljali in so jim slabšalno, zafrkljivo rekli rumenjakarji, jajcarji. Turisticno društvo Sorica je v casu mojega predsedovanja dobilo šest priznanj, med drugim tudi republiškega. Spomenik Groharju pa idejno ni nastal v Sorici? Predstavnik Novne. Foto: arhiv družine Kacar ci odlocili za postavitev spomenika. Povedal nam je, da ce bi še dolgo cakali, bi ga postavil kar sam. Kip je zelo domišljen, Grohar ima paleto, zastira si oci, ker ga svetloba moti, impresionisti so namrec veliko slikali na soncu, in njegov pogled je zazrt v Geblarje, kjer je živel. Osnutek turisticnih tabel v obliki slikarskega stojala za Sorico. Arhiv družine Kacar TD Sorica na sejmu Alpe Adria, leta 1998. Foto: arhiv družine Kacar Miro prejema republiško priznanje za najbolj urejen hribovski kraj. Foto: arhiv družine Kacar Priznanje Turisticnemu društvu Sorica za osvojeno 1. mesto. Arhiv družine Kacar 35 Impresioniste je motila mocna soncna sve­tloba, ki tebe zagotovo ne moti, ker ogromno ustvarjaš ponoci. Ali te mogoce moti umetna svetloba? Ne, popolnoma navadil sem se in vidim, kakšna bo slika zjutraj, pri naravni svetlobi. Imam pa ustrezne žarnice. Ce delaš ponoci in koncaš cez dan, je lahko motece, vendar ce vse narediš pri enaki svetlobi, ni problema. Vendar ce pomislim na impresioniste, ki so del casa slikali pri soncni svetlobi in potem do-koncali pri svecah v ateljeju, se nimam nad nicemer pritoževati. Slikarstvo je tvoja življenjska zgodba, ki se prepleta ali pa sobiva z vsemi drugimi tvojimi dejavnostmi, ima pa svoj zacetek. Poglej, zacela se je tukaj (Pokaže ucni list.). To je bilo v prvem razredu, ko me je ucila Marija Pustotnik. V šoli so imeli ucne liste za likovno vzgojo, na kate­rih so bili razlicni motivi, ki smo jih ucenci morali prerisati. In mene je doletelo prerisovanje poti, ki je šla nekam v daljavo, proti goram; šlo je za sliko z globino, perspektivo. Seveda mi nikakor ni uspelo prav narisati, ker moja pot ni šla po listu v daljavo, ampak nekam gor. In zato sem uciteljico spraševal, zakaj mi ne uspe, kljub temu da imam ravno take barve, kot so na sliki. Uciteljica me je skušala pomi­riti, ceš da tudi moja pot gre tja nekam, da je v redu, ni mi znala povedati, kaj je z mojo sliko narobe. Jaz pa sem vedel, da je nekaj mocno narobe. Toda ker ona ni poznala problema perspektive v slikarstvu, mi ni znala razložiti. In šele v Kranju, ko smo pri krožku reševali ravno tak problem, sem se seznanil s perspektivo v slikarstvu. Ko sem zacel uciti v Sori­ci, sem ta ucni list našel in ga shranil, ker je del moje slikarske zgodovine. Kako je potekala tvoja slikarska pot? Omenil si, da si že kot otrok rad risal. Moj oce je bil krojac in je imel velike risalne liste, za pol jedilne mize, ki so bili na eni strani hrapavi in na drugi gladki. Nanje je risal kroje, in sicer na gladko stran. Hrapava pa je ostala meni, ce sem ga izprosil. Mogoce mi je že ta hrapava površina, kjer ni bilo ci-stih crt, ampak je vse nekako migetalo, približala ob­cutek impresije. Risal sem samo hiše, ker sem samo hiše videl. Dreves nisem znal narisati tako, da bi mi bila všec. Vedel sem, da je smreka drugacna, kot jo meni uspe narisati. Zato otrokom pokažem, ne, kako se pravilno nariše, ampak kako se tudi nariše. Ce smreko nariše deset slikarjev, jo bo narisal vsak drugace in vse so pravilne. Prav zato ucencem poka­žem enega od nacinov; ce mu je všec, jo lahko nariše na ta nacin, lahko pa si najde svojega. Menim, da bi na ravni srednje šole morala biti uciteljeva beseda odlocnejša, podprta s pravili in smernicami. In pre­prican sem, da je abstraktno slikarstvo prepricljivo le, ce je podprto z realizmom, z risbo. Grohar je bil odlicen impresionist zato, ker se je ucil risati tri leta. V Gradcu je hodil na risarsko šolo, zato je bil tudi odlicen portretist. In pri Sejalcu je snope in figure naslikal kar ''mimogrede''. In tocno vidiš roko, ko pa se sliki približaš, nic vec ne vidiš prstov, roke kar ni. Tudi ušesa so na pravem mestu, dokler se sliki ne približaš toliko, da niso vec opazna, izginejo. Za tak ucinek moraš biti odlicen risar. Prav zato pri delu z mladimi moramo imeti stroge in jasne zahteve, ce želimo, da bodo napredovali. So te doma podpirali v risanju? Povedal si že, da za študij slikarstva denarja ni bilo, vendar pa je imel župnik Gacnik predlog, da se šolaš na oblikovni šoli. Ne, ne, nic ni bilo iz tega. Starši so me namenili za ucitelja. K sreci mi je to ustrezalo in sem se s tem sprijaznil, ker sem bil preprican, da bom lahko ves cas blizu slikarstva. Zavedal sem se, da so vsi spomini na slikarstvo pravzaprav vezani na šolo, zato sta bili ti dve dejavnosti zame povezani. Na uciteljišcu sem bil tudi kar preprican, da bom šel študirat slikarstvo, saj sva s profesorjem Brovcem vse pripravila in bi se lahko jeseni vpisal. Vendar je prišla ideja, naj grem malo v službo, da bom imel denar za k vojakom. In ko sem prišel od vojakov, spet napotilo, naj grem v službo, ker sem bil cisto ''suh''. In ko enkrat dobiš placo, je zelo težko nada­ljevati študij ali pa sploh nemogoce. Vendar mislim, da je bilo do sedaj vse narejeno po moji meri. Tudi pri vojakih sem risal. Sicer sem bil radiotelegrafist in skupaj s prijateljem iz Ljubljane sva bila po mne­nju kapetana odlicna, svetovna klasa. Hodila sva po vseh tekmovanjih in naša kasarna je dobivala priznanja na najin racun, midva pa nagradne do-puste. Na koncu so nama ponudili službo radiote­legrafistov na vojni ladji, kjer bi bila zaposlena kot civilista in bi plula po celem svetu. Najina placa bi bila 300 tisoc dinarjev, za primerjavo: uciteljska je bila slabih 50 tisoc. To pa je bila ponudba za mladega fanta. Ce bi bil tam sam, ne vem, kako bi se odlocil, am-pak mojemu prijatelju je bilo že tako dolgcas, da je odlocno odklonil, ker si je želel cim prej iz kasarne. Strinjal sem se in šla sva domov. Mislim, da sem se takrat pravilno odlocil, ker ce bi šel takrat za radio-telegrafista in po svetu, bi se zame slabo koncalo. Prevec rad sem namrec šel v družbo, s tem da nisem imel prave mere in nobene odgovornosti. Vpraša­nje, kje bi bil danes, ce bi sploh še bil, ce me ne bi svet potegnil vase. In potem sem dobil še tako fajn ženo, s katero sva vse težave premagala kar tako z levo roko. Zdaj lažje presodiš, da je bila tvoja odlocitev pravilna. Kaj pa takrat, ti je bilo kdaj žal? Ja, vcasih sem se spraševal, zakaj nisem sprejel po­nudbe, vendar sem kmalu videl, da moje življenje tam zgoraj kar dobro usmerjajo. Velikokrat sva omenila Groharja. Kako si ti prišel v stik z njim? Zanimivo se mi zdi, da sem videl njegovo sliko ma-cesna s koledarja, ko sem bil v cetrtem razredu v Sorici. In slika macesna mi je bila tako všec, da sem si rekel, da bom tudi sam tako slikal. O Groharju ta­krat niso govorili. Komaj sem vedel zanj in šele kas­neje sem se zacel zanj zanimati. Potem sem v žup­nišcu dobil revije s slikami impresionistov. In vse te slike, ki sem jih gledal po casopisih, na primer slike delavcev, me niso pritegnile. Bila je samo silhueta delavca, pri Groharjevih slikah pa sem zacutil, da ravno tisto, kar cutim, tam oživi. Nisem videl samo delavca, ampak še vse zraven; njegov nacin me je prevzel, nagovoril. In ne da bi pravzaprav vedel, kdo je bil on, te je njegov nacin slikanja povsem zacaral, do danes? Poslušaj tole zanimivost: V Žbontu smo imeli njivo, kjer smo kopali krompir. Spominjam se, da sem bil še tako majhen, da me je mama dala na odejo, ostali pa so 20 metrov stran kopali krompir, zadaj za cerkvijo. In ležim, še danes se vidim, mogoce sem bil star tri ali štiri leta, kako sem gledal v nebo, med macesne, ki so rasli okrog mene. Gledal sem macesnove veje, ki so se premikale in šumele. Veter in cisto jasno nebo. In potem sem ugibal, ali lahko preslišim veter in šu­menje vej ter slišim Soro, ki je bogata tekla iz Sorice v dolino, vsa bela in peneca. In sem jo slišal. Slišal sem, kar sem hotel. In potem sem se igral, da sem po­slušal Soro in nato šumenje vetra. Tega se spomnim tako živo, kot bi bilo sedajle. In potem se je slišala še rovnica, ki je zadela kamen. In vem, da to moram na­slikati!!! Toda kako, da bo slišati šumenje vode, vetra, rovnico, ptice, da bo vse to videti na sliki. Zdi se mi, da bo moja zadnja slika, ko mi bo to uspelo. Mislim, da boš prav hitro našel nov izziv. Zaenkrat je še niti ne poskušam naslikati, kajti vem samo, kaj mora biti, kako do tega, to pa še zori. Po moji teoriji se slikar uci do smrti. Vem, da sem vsako leto boljši: vec vem, imam vec izkušenj. Priznanje in 1. nagrada ex-tempore Miru Kacarju v Tržicu. Arhiv družine Kacar 38 Kako bi opredelil umetnost, slikarstvo? Po mojem mnenju umetnost nima samo duhovne di­menzije, zraven mora biti tudi fizicno delo, rutinsko delo in znanje. Znanje ni prirojeno, ampak nauceno. Sama duhovnost v sliki brez znanja je diletantizem. Ce pa je samo znanje brez duhovnosti, je obrtniško delo. Sem sodijo fotografije, ne pa umetniška foto­grafija. Ce ni niti enega niti drugega, potem je kic. Vendar po mojem mnenju tudi za kic moraš nekaj znati. Mislim, da tudi umetnik lahko ustvari kic, tudi nekdo, ki je šolan, ga lahko ustvari. Po mojem mnenju ne drži trditev, da kic lahko ustvari samo ne­kdo, ki nic ne ve in nic ne zna. In ce želiš, da nastane umetnina, kakršne koli vrste: glasbena, slikarska ali druga, morata biti prisotni obe dimenziji: duhov­nost in znanje. Jeseniški slikar Jaka Torkar je dejal, da je umetnina po vseh zakonih popoln izdelek, ki je barvno usklajen, to je nauceno, in v sebi nosi neko carovnijo, zaradi katere ga pogledaš. In se obrneš in ga greš še enkrat pogledat. Te zacara. Tudi barvna usklajenost je nekaj, na kar smo navadili oci, da sprejemajo kot harmonijo, lahko greš mimo teh pra­vil in ne upoštevaš dogovorjenih harmonij in kljub temu nihce ne more trditi, da je nekaj slabo. Tebi ni všec, lahko pa je nekomu drugemu. Zato nima smis-la razpravljati, kaj je dobro in kaj ni. Pravico sodbe si pogosto vzamejo politika in novinarji. Moc medi­jev. Potem so še kritiki, ki spet ne morejo biti cisto realni, ker so produkt svojega casa in prostora ter svojega znanja, oziroma so s tem omejeni. Ali je kdo, na katerega sodbo se glede svojih slik lahko zaneseš, ali si najraje sam svoj kritik? Nikogar nisem prosil, da mi oceni slike. Le ob od­prtju razstave potrebuješ nekoga, da pove nekaj o tvojem slikarstvu, ta praviloma ne išce slabo­sti v tvojih stvaritvah. Prvi, ki me je ''prebral'', je Cene Avguštin. Druga, ki me je še bolj ''prebrala'', je Anamarija Stibilj Šajn iz Logatca. Njo sem pred dvema ali tremi leti preko Združenja umetnikov v Kranju prosil, da odpre razstavo, ker Cene Avgu­štin zaradi starosti tega ni vec mogel. V Begunjah je v Avsenikovi galeriji odprla mojo razstavo. Vse je povedala na pamet in povedala tocno tisto, kar tudi jaz mislim. Torej se je v tvoja dela res poglobila? Ce želiš predstaviti slikarja, se moraš poglobiti. Ne tako, kot si naucen, temvec moraš slikarja doživeti, o njem ne moreš govoriti slabo. Politika hoce, da bi vsi gledali moderne slike in poslušali moderno glasbo. Kje išceš navdih za slike? Kaj je tisto, kar spro­ži tvojo ustvarjalno slikarsko izpoved? Zanimivo je to, da motiv poišcem šele kasneje. Vi-dim, zacutim neko atmosfero, ki jo želim prenesti na platno, na primer vroce opoldansko sonce, za roka­va zavihat …, in potem zacnem iskati motiv. Lahko je figura, pokrajina, macesni, tem objektom potem skušam vdihniti tisto atmosfero. Moja želja ni narisa-ti žanjice, ampak vroce polje, da imaš obcutek, kako pripeka, ali pa mraz, lahko je motiv vas, krajina. In tehnika? Tehnika je samo ena. Impresionizem! Ne Grohar! Ni-sem njegova kopija. Sem se pa pri Groharju ucil, on je moj najvecji ucitelj. Najvec sem se naucil od njega. Kako si se od njega ucil? Študiral sem njegove slike, tako, da sem prouce-val povecan kvadratek njegove slike in ugotavljal, kako mu je uspelo doseci, kar je s sliko dosegel. S pomocjo lupe sem si povecal izbrane tocke na sliki ter študiral kvadratek za kvadratkom. Študiral sem njegovo tehniko. In to ti je vzelo leta? To delam še danes, ker od vseh naših impresioni­stov le pri njem zacutim atmosfero. Nekaj jo imajo še Jamove slike, Jakopic je zelo oster, že na pol ab-strakten. Kaj pa tuji? Francoski, ki so zelo opevani, imajo prednost, ker so bili prvi, vendar se po mojem mnenju zelo nagibajo k realistom. Nimajo te atmosfere. Sejalca na primer sta naslikala tudi Jakopic in Van Gogh, vendar je njun sejalec, sejalec v polju, figura v vrocem soncu, Groharjev sejalec je eno s poljem. In ko jo pogledaš, gledaš celo sliko. To želim doseci. Razstava Slovenski impresionisti in njihov cas 1890–1920 v Narodni galeriji v Ljubljani je bila zelo odmevna. Na razstavi so bila na ogled slikarska dela osrednjih slikarskih mojstrov slovenskega impresionizma Riharda Jako­pica, Ivana Groharja, Matije Jame in Mateja Sternena ter dosežki njihovih sodobnikov na vseh podrocjih likovnih umetnosti in arhitek­ture. Od aprila 2008 do februarja 2009 je bilo na ogled vec kot 300 pomembnih umetniških del. Si jo šel pogledat? Petnajstkrat. Vedno, ko sem bil v Ljubljani, in še posebej. Peljal sem tudi ucence moje šole slikanja, da smo gledali in raziskovali. Tudi odrasli iz Sorice smo šli na izlet na ogled razstave impresionistov. Ogledovanje in doživljanje slik je bilo veliko lažje, ce sem jih na razstavo pripravil, jim dolocene stvari razložil … Kako doživljaš original v primerjavi z repro­dukcijo? Kot noc in dan! Bom razložil na primeru glasbe. Ko smo obnavljali Groharjevo hišo, so me obcinski možje opozarjali, da ima obcina prevec objektov, ki jih je treba vzdrževati, in ne želijo, da je Groharjeva hiša samo še en dodaten. Kdo ga bo placeval? Takrat sem zastavil svojo besedo, da tistih, ki so mi to ocita­li, Groharjeva hiša ne bo stala niti centa. In res jih ni. Zato je bilo na meni, da po obnovi hiše naredim pro­gram. Groharjeva hiša bo odprta, to smo vsi vedeli, bo atelje, bo glasbena soba, bo kuhinja, bo apartma na vrhu, vse narejeno – in kaj sedaj. Bil sem ucitelj v Sorici. Nakljucja so. In leto, preden smo dokoncali obnovo Groharjev hiše, me je Franc Benedik, ravna­telj OŠ Železniki, poslal na seminar, ker se že dolgo nisem udeležil nobenega. In šel sem v Ljubljano na tridnevni seminar, ceprav zelo nerad. Bil je glasbeni seminar, na katerem je bil eden od predavateljev go-spod Wolfgang Schmitz, profesor tolkal iz Nemcije. Njegov pristop in Orfov inštrumentarij sta me tako prevzela, da sem se odlocil, da bo taka glasbena de­lavnica v Groharjevi hiši. Dopoldne je na seminarju pouceval on, popoldne pa Ida Virt. Ona me ni prepri-cala. K njemu pa smo hodili dopoldne in popoldne. Mene je res preprical. In ko sem prišel domov, sem šel takoj v akcijo z gospodom Albrehtom, nekdanjim škofjeloškim županom in nadzornim gradbenega odbora v Groharjevi hiši, da pridobiva sredstva od dotacij za glasbila. Slikarje sem prosil, naj naredijo po eno ali dve sliki in jo dajo za dokoncanje Grohar­jeve hiše. Slike sem ponudil direktorjem tovarn, na obcinah in smo zbirali denar in kupili Orfov inštru­mentarij, kot ga po pripovedovanju uciteljic nima nobena šola v Sloveniji. Ampak kako je z nakupom Orfovega inštru­mentarija povezana primerjava med origina­lom in kopijo? Je! Gospod Schmitz mi je poklonil fotografijo, na kateri on uci otroka, kako naj udari na konge. Bila je tako mocna, da bi jo lahko dal na steno namesto Marije in molil k njej. In sem naredil nekaj kopij, ki pa mi niso nic pomenile!! Energija originala se je iz­gubila. Jožica je rekla: saj je isto. Zame pac ni bilo. Kljub temu, da sem vedel, da moja prva fotografija ni bila original, je zame bila, ker mi jo je dal on. Cutil sem jo. Original ima drugacno energijo. Vendar raz­mišljam, kako bi bilo, ce ne bi vedel. Kako bi bilo, ce bi mi hkrati pokazali Van Goghov original in kopijo, kako bi se odlocil, bi izbral original? Dejstvo je, da tudi kopijo nekdo mora naslikati in vanjo vloži svojo energijo. In mislim, da so vse te stvari in obcutenja v glavi, v naši podzavesti. Ko veš, da gledaš kopijo, se ti vse podre. Kljub vsemu prisegam na original! Kaj pa sporocilna vrednost tvojih slik? Želiš z njimi kaj sporociti? Ne, z njimi ne sporocam nicesar. Ce kdo v njih kaj razbere, potem je istih mislih, kot sem jaz. Vzel je moje misli, zacutil moje obcutke. Slikam predvsem zase. Vcasih mi na razstavi kdo rece, da mu je raz­stava ali pa jaz ogromno dal. Pa odvrnem, da mu niti razstava niti jaz nisva nic dala, temvec da je sam vzel, kar je njegovega. Nisem ga jaz preprical, am-pak to je on sam. Kako izbiraš barve? Imaš barve, na katere pri­segaš, so na tvoji osebni paleti, ali je vse odvisno od obcutenj, atmosfere, ki jo želiš posredovati? Imam tri predale, enega s samimi modrimi, najmanj dvajset razlicnih, v enem so same rdece in v enem same rumene. Potem imam še belo in eno zeleno. To so moje barve, ki jih na platnu ali na paleti mešam, da dobim želene odtenke. Seveda moraš vedeti, ka­tere rdece in rumene naj gredo skupaj, da bo nasta-la topla oranžna slika itd. Ce celo sliko delaš z istimi tremi barvami, tehnicno niti ni tako zahtevno, po­membno pa je, da dobiš, naslikaš obcutek. Obcutek je tisti, ki je pomemben, obcutek je tisti, ki ga išceš. Ne toliko barve. Barvno teorijo poznaš, to je nauce-no. Tista impresija, obcutek je pomemben. Zame im­presija ni samo tehnika, barva zraven barve, zame Gospod Wolfgang Schmitz, v rdeci jakni, je na Mirovo povabilo leta 1996 z družino preživel dopust v Sorici, kjer je pripravil tudi glasbene delavnice za otroke. Fo­tografija je z zakljucnega koncerta. Foto: arhiv družine Kacar je impresija lahko tudi samo ploskev, ploskovno naslikano, ce ti daje obcutek toplote, je zame impre­sija. Impresija je vtis, obcutek. Na kakšen nacin im­presijo dosežeš, je stvar tehnike. Pri impresionizmu so tehniko poimenovali pointelizem, ker so barve nanašali kot pike. Impresionizem je vtis, vendar ga prepogosto obravnavamo kot tehniko slikanja, kjer so lise. Slika, kjer ni impresij, zame ni impresioni­sticna, pa ce je še bolj ''nakupckana'', mora ti dati obcutek, impresijo. Kaj uporabljaš pri slikanju? Povsem klasicno: copic, olje in platno ter veliko lo-patice. Poskušal sem z akrilom, ki je bolj trd. Tudi akril lahko zmehcaš, vendar to spet pomeni ogrom-no študija. Akril uporabljam le, ce grem v kolonijo, ker olje ni prevec prijazno za prevažanje in se dlje suši. Tudi z akrilom skušam dati atmosferi mehko­bo in moram reci, da mi zadnje case že zelo uspeva, ceprav olja ne bom zamenjal. Olje bo ostalo v slikar­stvu; olje na platno, copic in lopatica, da z njo kaj postrgaš, zato so jo izumili. Ti je kateri od sodobnih slikarjev blizu, ti daje navdih, te vodi? Ali imaš povsem svojo pot? Povsem svojo pot. Bila sta Grohar in Šubic. Vcasih naredim ''ovinek'' okrog impresionizma in takrat se približam Šubicu, ploskovno. Imam dva nacina, im­presijo ali pa združitev polj v eno barvo. Moja zad­nja razstava v Železnikih, letos pomladi, je bila bolj ta drugi nacin. Ni bilo razdrobljeno, ampak so bile ploskve. Bolj ploskovno, ceprav je nekaj impresije tudi prisotne. Saj ce pogledava Jakopica, ima ciste impresije, vendar ce gledaš njegove slike, na primer njegove sipine na Savi, so same poteze, nic droblje­nega. Medtem ko ima Kobilica na nekaterih slikah tudi zelo razdrobljeno, na primer Poletje, vendar to ni impresija, je risba poletja, ''fotografija''. Tehnika jo približa impresionizmu. Omenil si že študije Groharja. Kako se danes slikarsko izobražuješ in izpopolnjuješ? Groharja sem intenzivno študiral pred kratkim, ko sem slikal kopije njegovih slik za Groharjevo hišo. Moral sem se poglobiti v njegovo tehniko, v vsako podrobnost. Hodim pa tudi na razstave, kjer se lah­ko marsicesa naucim. Med drugim je dobro videti tudi slike, ob katerih si receš, da tako ne bi slikal. In ko vidiš, kako bi slikal in kako ne bi, rasteš in se izpopolnjuješ. In menim, da slikar mora skrbeti, da se ves cas razvija in zori. Kje so razstave, ki jih obišceš? Samo v Sloveni­ji ali se podaš tudi cez mejo? Seveda, ce je prilika, tudi v tujino, na primer v Ita­lijo, predvsem na ogled stalnih muzejskih razstav, ne hodim pa na moderne razstave. Bil sem že v Pa-rizu, Firencah, Innichenu in Tübingenu, kjer je bil obisk Cézannove razstave prava pustolovšcina. V Frankfurt sem šel na organiziran ogled sejma ucil, kjer sem opazil plakate, ki so vabili na Cézannovo razstavo v Tübingenu, in sem predlagal vodicu, da bi si jo skupaj ogledali. Po njegovem programu to ni bilo mogoce, zato sem se odlocil, da grem sam, kljub temu da nisem znal niti nemško niti angleško kaj do-sti. Ko so se ostali odpeljali na sejem, so me odložili na železniški postaji, kjer sem opazoval ljudi, kako so si priskrbeli vozovnico s pomocjo avtomatov. Po-snemal sem jih in prišel do svoje vozovnice ter se uspešno pripeljal v Tübingen. Poklical sem taksi, ki me je peljal do galerije, kjer so bila na ogled Cézan-nova platna. Taksist mi je predlagal, da mu placam še povratno vožnjo, ker bo zame ceneje. Po ogledu naj ga samo poklicem, ko bom želel prevoz na želez­niško postajo. Strinjal sem se, placal in šel na ogled. Galerija je bila na gricu nad mestom, na samem, po­dobno, kot bi šel iz Sorice na Soriško planino ali pa iz Železnikov v Dražgoše. V naselju na gricu je bilo pri­bližno 15 hiš, kjer bivajo ljudje, ki vsi na nek nacin živijo od te galerije ali pa zanjo. Eni nudijo hrano, drugi prenocišca, tretji spominke itd. Kljub temu, da je bil po treh mesecih to zadnji teden razstave, je bila pred vhodom sto metrov dolga vrsta, ki se je pocasi pomikala proti in potem po razstavi. Ni se bilo mo­goce ustaviti in zadržati pred sliko, ki ti je bila všec. Moral si z vrsto naprej. Razstava je bila cudovita. Kaj pa avantura? Moja pustolovšcina se je zacela, ko od dogovora s taksistom ni bilo nic in sem moral placati pot do že­lezniške postaje v Tübingenu še drugemu taksistu. Nadaljevala pa se je ob vrnitvi v Frankfurt, ko nisem vedel, v katerem hotelu bivam. Na železniški posta­ji sem tuhtal, kaj storiti, ker nisem vedel ne kod ne kam. Odpravil sem se do centra, ce bi mogoce pre­poznal kakšno stavbo, da bi se po njej orientiral. Vendar nisem bil uspešen. Na sreco sem se cez nekaj casa spomnil, da sem ob prevzemu kljucev v hotelu dobil neko potrdilo, ki sem ga shranil v denarnico. Res sem ga našel in na njem je bil na sreco tudi na­slov hotela. Šel sem na informacije in povedal, da sem se izgubil ter da ne vem, kako do hotela. Gospa na informacijah je šla z menoj na avtobusno postajo in poskrbela, da sem šel na pravi avtobus, in šoferja poprosila, da me odloži pred mojim hotelom, kar se je tudi zgodilo. Vendar je bila razstava Cézanna vredna vseh težav in stroškov, ki sem jih imel z njo. Videti njegove slike v živo, je bilo zame zelo po­membno in izredno dragoceno. In tvoji nacrti? Zdaj, ko sem upokojen, imam še polno nacrtov, da rišem in rišem in rišem … Pa tudi zares rišeš? Da, rišem in razstavljam. Po Sloveniji sem imel 31 samostojnih razstav in sodeloval sem na 22 skupin­skih. Vendar se moje razstave ne zgodijo po kakš­nem posebnem nacrtu, bolj po nakljucju. Tudi moja razstava pomladi v Železnikih je bila zgolj zaradi povabila predsednika Muzejskega društva, Rudija Rejca. Muzej se je po obnovi spet odprl in želeli so postaviti razstavo ob odprtju. Sam teh nacrtov ni­sem imel. Tudi v Begunjah pred dvema letoma sem bil zadnji, ki je razstavljal. In kje bo naslednja? Ne vem. Zaenkrat samo delam in delam. In kako promoviraš svoje slike? Jih ne. Kaj pa internet? Ja, imam galerijo na svoji internetni strani, ki mi jo je postavil sin Gašper. Nikoli namrec nisem bil odvi-sen od prodaje slik, ker sem imel svojo službo, zato mi je promoviranje slik tuje. Seveda je bila vsaka prodana slika dobrodošel dohodek, a nisem bil od­visen od njega. Koliko je svoboda slikarja odvisna od dejstva, da je odvisen ali pa ni od prodaje slik? Torej, je svobodnejši slikar, ki od slikanja živi, ali ti-sti, ki ima drug vir preživetja, oziroma ali je to sploh pomembno? Ce od slikanja živiš, moraš biti blizu trga, najmanj v Ljubljani. Poleg tega moraš biti prisoten, da se piše, vidi in sliši o tebi. Ne smeš izginiti iz medijev. Kdor živi od tega, mora zadosti prodati, da dostojno pre­živi. To je res garanje. Potem so še narocila. Se narocila razveseliš? Vedno mora biti slikar tisti, ki sprejme ali zavrne naro-cilo. Sreca je v tem, da te, kdor sliko naroci, pozna in ve, kako slikaš, ve, kaj lahko pricakuje. Ce pa bi nekdo želel, da mu naslikam kubisticno sliko, bi ga zavrnil. Kaj pa, ce nekdo vidi eno tvojih slik, mu je všec, a je prepozen, ker je slika že oddana, in te prosi, da jo naslikaš še njemu? Otvoritev samostojne razstave v hotelu Zlatorog v Bohinju. S sinom Gašperjem in pevko Diono Dim, ki sta pripravila kulturni program. Foto: arhiv družine Kacar Ne morem je ponoviti. Lahko naredim enako risbo, ker me risba ne omejuje, in naslikam še atmosfero. Na videz sta si sliki podobni, nikakor pa enaki. Barv-no se zagotovo razlikujeta. Si že kdaj doživel umetniški mrk? Enkrat samkrat. Naslikati sem moral soncnice, ki sem jih prej naslikal mogoce že stokrat. Zdela se mi je lahka naloga. Odlašal sem do dneva, preden sem jih moral oddati. Zacel sem, a ni šlo. Naredil sem pet slik in vse sem dal stran. Ob polnoci sem šel spat in se dela ponovno lotil naslednjega jutra in do popol­dneva sem ''spacal'' eno skupaj. Nisem mogel verjeti! Ni šlo, pa tako sem bil korajžen pri obljubi. Še ena potrditev vec, da nic ni lahkega in da svojih nalog ne smeš podcenjevati. Navadna roža lahko slikarja ''da v koš''. Moja navada je, da vsako sliko dokoncam tako, da sem zadovoljen. Tudi tistih pet sem dokon-cal. In ko sem jih cez mesec pogledal, sem zelo malo moral narediti, da so bile popolne. Kaj narediš za sprostitev? Kje si napolniš baterije? Slikanje ni zabava, je resno, trdo in težko delo, ki te utrudi kot fizicno delo, te izcrpa. In ce želim energi­jo obnoviti, se uležem, prižgem radio na tiho in raz­mišljam, kaj bo moja naslednja slika. In ce to storim za eno popoldne, mi zadostuje. Ali ustvarjaš cez celo leto? Ne. Moj nacin je tak, da zacnem slikati jeseni, malo pred snegom, oktobra. Potem rišem in rišem in ri­šem do februarja, vcasih tudi ponoci, do jutra. In ko Jožica vstane, grem spat. Jožica pravi, da si sova. Z lahkoto delam ponoci in zdržim do enajste ure, ce moram nekaj dokoncati, in potem grem spat. Vendar ko pride cvetoca pomlad, ko pravijo, da je cas kot naro-cen za slikarje, je zame že prepozno. In še zanimivost: pomladi vidim jesen in zimo, pomladi je prelepo, da bi risal, uživam in se le polnim z vtisi. In šele kasneje lahko to prenesem na platno. Kar naenkrat zagledam cvetoc vrt, ko smo mogoce sredi bele zime. Saj sem poskušal risati, ko je zunaj padal sneg, a kaj ko nisem risal, ker sem tako cutil, ampak ker je snežilo. Bilo je prisiljeno. S slikarsko skupino na razstavi impresionistov v Ljubljani. Foto: arhiv družine Kacar Ali ti fotografija pomeni kaj pri tvojem delu? Mi. In sicer za motiv, ne za barve. In ce je le mogoce, fotografiram crno-belo. Še posebno ce gre za motiv, ki ga mogoce ne bom nikoli vec imel možnost videti. Zame je zelo pomembna fotografija pri figurah. Ri­sanja nisem toliko študiral, da bi obvladal vse finese hitrih gibov, in je pomembno, da imaš fotografije in izbereš tistega, za katerega cutiš, da je živ. Prav mi pri­dejo tudi kratki video posnetki na mobilnem telefo-nu, s katerimi gib lahko posnameš in ga zaustaviš, kjer želiš. Torej, s sodobno tehniko si skušam pomagati pri povsem prakticnih stvareh. Že vcasih smo si posku­šali pomagati, že na uciteljišcu, ko so nam narocili 50 Prešernov. Nismo narisali vsakega posebej, ampak je vsak narisal enega, ki smo ga potem s pomocjo epi­skopa razmnožili. Tudi pri mozaiku smo si pomagali s tehniko, tako, da smo narisali normalno sliko, ki smo jo potem povecali na štiri metre, in potem lažje izdela­li mozaik; zanimivo se nam je zdelo, kako so s poveca­vo postale vidnejše in vecje tudi vse napake. Imaš tudi slikarsko šolo? Vsak petek od oktobra do maja popoldne ob 18. ali 19. uri toliko casa, da naredimo nalogo. Ni treba pri-ti vsak petek, ker je vsakic druga tema, ki je vnaprej napovedana. Ni nobenih omejitev, namenjena je odraslim in obicajno jih je okrog 15. Potrebno ni no-beno predznanje. Obcasno slušatelji prinesejo tudi svoje slike, ob katerih se pogovorimo. Kaj je bila tvoja najtežja preizkušnja? Tudi težki trenutki pridejo v življenju. Spomini na­nje niso prijetni, verjamem, da tudi ne koristni. Zato sva z Jožico sklenila, da zapreva vrata preteklosti in živiva za prihodnost. Kaj pa najlepša? Ko smo dobili otrocke? Enkrat je sovpadlo rojstvo, in sicer Urše, in zacetek obnove Groharjeve hiše. Bil sem ves v otvoritvi, Jožica vsa v Urši in sem pricako-val, da bo kar vedela, da sem nad Uršo navdušen, in k sreci me ona pozna, da kar ne znam izraziti svoje­ga veselje in navdušenja. Prišli sta domov in hiša je bila polna plaket, ki sem jih sušil za dogodek v Gro­harjevi hiši. Že prej enkrat, pri Gašperju ali pa pri Katarini, smo sušili zastavice za smucarsko tekmo in Družina Kacar, vsi za enega, eden za vse. Foto: Aleksander Cufar Hci Katarina ob odprtju razstave Urška in Gašper, hci in sin, sta skupaj zaigrala ob odprtju razstave. v galeriji muzeja v Železnikih. Foto: arhiv družine Kacar Foto: arhiv družine Kacar me je rešila moja mama, ki je pospravila hišo in po­grnila mizo in postavila šopek. Imava tri cudovite, unikatne, neponovljive otroke. Kaj pa družina? Imam sreco, da imam ženo, ki me je pri vseh mojih dejavnostih popolnoma podpirala in mi je s tem omogocila, da sem vse to izpeljal in sem lahko hodil v ogenj po žerjavico. Sicer smo delali vsi in še vedno poprimemo vsi, ce je treba. Zadnjic smo se povezali na otvoritvi v Železnikih pomladi letos: sin Gašper, hcerki Katarina in Urša ter seveda žena Jožica. Vsi za enega, eden za vse. Eden od projektov je bila tudi obnova domace hiše? Hišo smo temeljito obnovili v zacetku osemdesetih. V zadnjih letih pa sem v njej uredil nov atelje in gale-rijo. Pri obnovi nama je veliko pomagala sestra Ani­ca. Njen sin, Peter, pa tudi gre po poti slikarstva. In nacrti? Slikati in slikati in slikati. Eno Mirovih življenjskih modrosti pravi: Znanje je nujno, vendar ni pomembno, kako do njega prideš. Najboljša je šola, ampak ce ne moreš v šolo, moraš pridobiti znanje po drugi poti. Zahvala Miro in Jožica, iskrena hvala, da sta podelila svoje življenjske izkušnje z bralci Železnih niti. Anamarija Stibilj Šajn je slikanje Mira Kacarja ob odprtju razstave v Avsenikovi galeriji v Begunjah leta 2006 ubesedila takole: MIRO KACAR: Moje srecanje z Groharjem Soriški slikar Miro Kacar na svoji umetniški poti z navdušenjem in odprtostjo sprejema tendence impresionisticnega likovnega pripovedovanja. Raziskuje ga, se vanj študijsko poglablja in si ga postav­lja za temelj svojega likovnega nagovora. Vzor in zgled mu je. Osvojil je tovrstno tehniko beleženja in se predal nizu majhnih in drobnih barvnih lis, spoznavanju barv, njihovemu stopnjevanju in iskanju sve­tlobnih naglasov. Idilicno bivanjsko okolje pa mu je vir navdiha in vsebinski kažipot. V tem prostoru pa avtor vselej znova odkriva tudi nesmrtnega duha velikega slovenskega impresionista, Ivana Groharja. Spoznava, da sta si v marsicem podobna, predvsem pa ju druži ambient in ustvarjalna usmerjenost. In tako je Grohar postal Kacarjev tihi spremljevalec. Naselil se je vanj in prepojil vsako njegovo celico. Bil je, in ostaja, njegov ucitelj in idol. Kacar mu je nehote postajal podoben, a vseskozi se je trudil, da bi si na izbranih zasnovah zacrtal svojo pot. Mar se mu ne more približati tudi na svobodnejših, osebno zacrtanih interpretativnih poteh in ohraniti vse tiste kljucne zakonitosti impresionisticnega podajanja likovnih besed? In to mu povsem uspeva. Na tokratni razstavi pa Miro Kacar povsem odkrito vzpostavlja svoj dialog z Groharjem in s sa­mim seboj. Vzorniku se približuje, odpira pa nam pogled tudi v krajinske izseke, ki jih vsebinsko in oblikovno povsem avtorsko zaznamuje. Miro Kacar zacenja svoje srecanje z Groharjevimi besedami: ''Blizu mi je eden izmed velikih slikarskih slogov – impresionizem, s svojevrstnim nacinom oziroma tehniko slikanja. Spogledu­jem se z Ivanom Groharjem. V njem sem našel svoj vzor, od njega se nenehno ucim, blizu mi je kot slikar in kot clovek, in verjetno imava celo skupne korenine.'' Da, Kacar živi v ambientu, ki je bil Groharjeva inspiracija in se nehote srecuje z motivnim svetom, kateremu je bil zapisan tudi on. Številni motivi takratnega casa na tem košcku slovenske zemlje še vedno živijo in so aktualni. Miro jih podoživlja preko velikega slikarja, vselej pa tudi povsem osebno. Kot pravi avtor sam, Groharja vidi in cuti. Izhaja iz njega in iz njegovega nacina likovnega beleženja. Vznemirjajo ga predvsem barva in svetloba ter vsebine, ki se mu vsak dan razpirajo kot na dlani, ga nagovarjajo in vodijo v ustvarjalno ekstazo. Z Anamarijo Stibilj Šajn ob odprtju razstave v Avsenikovi galeriji v Begunjah leta 2006. Foto: arhiv družine Kacar Ceprav v opusu Mira Kacarja najdemo Jablano, Sejalca, Macesen in še mnoge druge znane sli­ke, to niso ponaredki Groharjevih del. Avtor jih je namrec obogatil z lastno izvirnostjo, ki se nana­ša povsem na osebno barvno interpretacijo, pa tudi na formalno-oblikovni del likovnega zapisa. Rdeca nit se zacenja pri velikem soriškem slikarju, a v posameznih stvaritvah se Kacar prepusti popolnoma svobodni koloristicni atmosferi. Nadvse zanimive so njegove slike, na katerih se osvobaja vsakršnih vplivov in spregovori s pov­sem osebnim naglasom. Avtor se prepusti nagovoru motivne izbranke, ki je najpogosteje soriški ambient. Krajinske izseke potopi v svoj svet barv, v modre, rdece in rumene barvne temelje, ki jih meša z belo in ustvarja bogato, prefinjeno koloristicno ozadja. Odprt je do prostora, iz katerega iz­haja, in zanj premore svoja najpristnejša, najgloblja custva, ki jih personificira z barvno paleto. V krajino pogosto vkomponira ljudi, like, ki so del tega prostora, ki ga zaznamujejo in mu da­jejo prepoznavnost. To so navsezadnje ljudje, ki delajo ta svet živ in specificen. In kot nekakšni velikani bivajo tudi na slikarskih platnih Mira Kacarja. Kleni in pokoncni, pa ceprav zaposleni z delom in sklonjeni ob dolocenih kmeckih opravilih. Miro Kacar je tudi eden redkih slikarjev, ki še vedno uporablja oljne barve in tako nadaljuje tradicijo bratov Van Eyck. Ustvarjalni proces utemelji z risbo, ki je tisto primarno, elementarno sredstvo izražanja; za Kacarja je to modra kontura, s katero potem doloci tudi sence. Šele nato se zacenja njegova vecplastna gradnja slikovne površine. Barvne partije se nizajo druga poleg druge in druga na drugo. Slikarsko platno postaja nekakšna paleta, na kateri ustvarjalec meša in išce nove tonske variacije. Igra se. To je Kacarjeva igra barv, ki zahteva izostren koloristicni obcutek, željo, da sam najde nove tone in odtenke, takšne, ki so povsem njegovi, osebni in niso iztisnjeni iz tube. Morda se mu slednji zdijo prevec hladni in tehnološko zaznamovani, kot bi takšni oskrunili ves car prostora, o katerem avtor govori. Copic, lopatica in tistih nekaj barv so slikarjeva sredstva, s katerimi osvaja slikovne površine, in to v obliki neštetih drobnih korakov, v obliki brezštevilnih barvnih lis. Ko se vse te združijo v premišljen konglomerat, slika zaživi, zapoje, vabi v razkošje posebne koloristicne atmosfere, ki je vcasih sanjsko zamegljena, a vendar resnicna, saj je bivanjsko okolje tako številnim Kacarjevim cloveškim likom in predmetom. Trepetavo ozracje je mehko in barvno nasiceno, konkretno, za razliko od Groharjevega kolorita, ki je bil predvsem v zacetku svetal. V Kacarjevih osebnih ekskur­zijah je pogosto cutiti pastozno kopicenje barv. Tako nastale strukturirane površine pa pricarajo še zanimivejšo barvno orkestracijo. Ostrine hribovite krajine, ki navsezadnje prica tudi o težkem življenju v tem prostoru, zastirajo vecplastne barvne partije in ustvarjajo posebno prijetnost. V njegovih delih se uteleša svetloba in v svetlobi se izrisujejo oblike sveta. Vse tiste, ki še živijo v soriškem prostoru. A cas beži, s seboj pa pogosto odnaša vse, kar je minljivo. Morda pa bo ravno po zaslugi slikarja Mira Kacarja marsikaj ohranjeno tudi zanamcem. Miro Kacar z globoko senzibiliteto išce likovne besede, s katerimi bi najpristneje izrazil svoja vi-denja in doživljanja, predvsem pa najgloblja obcutenja tako svojega velikega vzornika, kot tudi vse-bin, ki so mu blizu. Z ustvarjalnostjo pa dokazuje, da s svojim vedenjem, znanjem in poznavanjem lahko odide tudi povsem osebnim izzivom in interpretacijam naproti. In prav slike, ki vsebujejo vec Mira Kacarja, nam razkrivajo avtorske korake, s katerimi se bomo srecevali še v prihodnosti. Te pa nikoli ni brez preteklosti … Macesni, olje na platno, 100 x 80 cm. Šopek, olje na platno, 60 x 45 cm. Sv. Marko v Danjah, olje na platno, 75 x 60 cm. Vrtnice, olje na platno, 70 x 65 cm. Sejalec, olje na platno, 70 x 100 cm. Roman Kejžar, maratonec izpod Ratitovca Jože Bogataj Le kdo ga ne pozna! Romana sre-caš vedno, ko tece, pa naj si bo to na Selškem ali Bukovškem polju, v soncni pripeki ali dežju, zgodaj zjutraj ali pod noc. Tece in se pri­pravlja za svoj naslednji maraton. Okoli 60 jih je že pretekel. Ali si predstavljate, koliko kilometrov je to? Pravi, da bi z vsemi pretecenimi kilometri v njegovi športni karieri trikrat obšel zemeljski ekvator. Tokratni zapis o Romanu Kejžar­ju je portret vrhunskega slovenske­ga športnika, ki si je za svoje živ­ljenjsko poslanstvo izbral kraljico športov, atletiko, znotraj le-te pa eno najtežjih disciplin: veliki ma-raton. Od leta 1998 je nosilec dr­žavnih rekordov na dolge razdalje, in sicer v velikem in malem mara­tonu. Roman je eden tistih redkih slovenskih športnikov, ki se mu je z izpolnjeno olimpijsko normo kar trikrat uspelo prebiti v svetovno družino najboljših. Roman Kejžar, maratonec. Foto: Aleksander Cufar V casu grško-perzijskih vojn je leta 490 pr. n. št. na Maratonskem polju potekala bitka med Grki in Perzijci. Grška koalicija je premagala perzijsko vojsko in s tem zavrnila prvi vecji po­skus Perzijcev, da zavzamejo Grcijo. Po legendi naj bi Grki v Atene poslali kurirja Fedipija z novico o zmagi. Ta je z Maratonskega polja do Aten pretekel okoli 42 kilometrov, na cilju izre­kel ''Zmagali smo!'' (starogrško Neeeeeeeµee!) in se zaradi izcrpanosti zgrudil mrtev. Njegov trud so ovekovecili na prvih olimpij­skih igrah moderne dobe leta 1894 v Atenah z novo športno disciplino – maratonom. Tocno dolžino maratona (42 kilometrov in 195 me-trov) so dolocili šele leta 1921. Iz Romanove osebne izkaznice: Rojen 11. februar 1966, Kranj Višina, teža 174 cm, 62 kg Klubi Železnicarski atletski klub (ŽAK) AD Maribor 98 Novice Extreme Ljubljana AK Velenje AD MASS Ljubljana Trenerji Svjetlan Vujasin (1988–1993) Slavko Crne (1994) Borut Podgornik (jesen 1994–2000) sam svoj trener (2000–2008) Svjetlan Vujasin (2009–) Bivališce: Log 57, Železniki, Zg. Sorica Roman Kejžar je svojo atletsko kariero zacel dokaj pozno. Doma je iz Spodnjih Danj in razen telovadbe v osnovni šoli v Sorici ni imel veliko možnosti za nacrto-van trening. Spominja se, da je bil njegov ucitelj Miro Kacar edini, ki jih je, otroke, vzpodbujal k športu. Po-leg teka po vzpetinah za šolo v Sorici ni minila nobena šolska proslava, kjer ucenci ne bi prikazali napredka, ki so ga dosegli v posameznih športnih disciplinah. Roman se je kasneje s tekom ukvarjal predvsem ljubiteljsko. Na razlicnih obcinskih prvenstvih v krosu je bil vedno med najboljšimi. Od 4. do 8. raz­reda je obiskoval osnovno šolo v Železnikih, kjer je bil tudi razglašen za športnika šole. Po koncani srednji lesarski šoli v Škofji Loki (1984) se je ude­leževal razlicnih krosov, in kot sam pravi, tedaj še ni razmišljal, da bi se atletike resneje lotil. Morda je bilo odlocilno prav leto 1986, ko je v Leskovcu (Sr­bija) v casu službovanja v takratni JLA na armijskem prvenstvu zasedel prvo mesto v teku na 1 500 me-trov in tretje v teku na 800 metrov. Njegov tedanji vzornik Ptujcan Mirko Vindiš se je takrat pripravljal na pomembnejše tekme, kot sta npr. newyorški in dunajski maraton. ''Niti pomislil nisem, da bi se kdaj lotil maratona, tako kot Vindiš,'' se Roman spominja tistih casov. Njegov talent je prvi odkril prof. Svjetlan Vujasin, trener Železnicarskega atletskega kluba Ljubljana (ŽAK), ki je Romana konec leta 1988 opazil na re-kreativnih prireditvah in ga uvedel v svet atletike. Povabil ga je na preizkusni trening, in ko je Roman brez pravega treninga prvic po stezi odtekel 5 000 metrov v manj kot 16 minutah, je popularni Vujo vzkliknil: ''To je naš drugi Vindiš!'' Fantje iz Spodnjih Danj, 1978. Foto: arhiv Romana Kejžarja Miro Kacar s svojimi varovanci. Foto: arhiv Romana Kejžarja Svjetlan Vujasin se spominja njunega prvega sre-canja: ''Imam obcutek za odkrivanje talentov. Pr­vic sva se srecala v Gradcu, v Avstriji. Odkril sem ga zato, ker sem takrat tudi sam tekmoval. Roman je na tekmi tekel kot rekreativec, jaz kot profesio­nalni atlet. Bil sem enajsti, Roman, se mi zdi, pa sedmi. Pogledam v rezultate in tam piše: Sorica. Kaj pa ta iz Sorice dela tu? ‘Ti, poslušaj! Ali bi pri­šel k meni trenirat?’ Takrat sem bil tudi že trener v ŽAK-u. Prišel je in bil je resen športnik.'' Mali maraton, Nemcija 1998. Foto: arhiv Romana Kejžarja Sladka zmaga, Nemcija 1998. Foto: arhiv Romana Kejžarja Tako je Roman Kejžar v zacetku leta 1989 zacel nastopati za ŽAK Ljubljana, kjer je ostal vse do leta 1998. Svjetlan Vujasin: ''Leta 1991 se je pod mojim vodstvom formirala skupina štirih tekacev, za ka­tero so rekli, da je to 'Vujasinova šola teka' (Albin Gaber, Roman Kejžar, Sreco Koncina in Stane Okoliš), in vsi so tekli maraton okrog 2:20:00. Že takrat sem rekel, da bo eden od teh štirih zagotovo tekel maraton 2:12.00.'' Prvo sezono je v celoti posvetil teku na 5 000 me-trov. S trenerjem sta ocenila, da bi veljalo poskusiti tudi na daljših progah. Roman je svoj prvi maraton tekel v italijanskem Trevisanu leta 1989 s casom 2:­24:11, kar je bilo glede na to, da se je na progo podal brez pravih izkušenj, odlicen dosežek. Sledil je nastop na državnem prvenstvu v mara­tonu v Splitu leta 1990, kjer je dosegel cetrto mesto s casom 2:24:27. Enako uvrstitev mu je istega leta uspelo ponoviti tudi na Balkanskem prvenstvu v Istanbulu v Turciji ter s casom 2:18:19 zmagati na maratonu v Firencah v Italiji. Pomlad 1991 je v Romanovem življenju pomenila prelomnico, kajti takrat je v eni sezoni kar štirikrat tekel maraton pod 2 urama in 20 minutami. Na dr­žavnem prvenstvu Jugoslavije (zadnjem prvenstvu pred zacetkom razpada bivše države) v Pakracu je zmagal s casom 2:18:19. Leta 1994 je v istem klubu prešel k novemu tre­nerju. Prevzel ga je Slavko Cerne, spremenila sta na-cin treninga in vec pozornosti namenila hitrosti. V tem obdobju je Roman izboljšal osebna rekorda na 1 500 in 5 000 metrov. Vendarle je Romana vleklo k daljšim progam in zato je v istem letu menjal trenerja. Prešel je k At-letskemu društvu Maribor in trenerju Borutu Pod-gorniku. Leta 1995 je izpolnil normo (2:16:00) za nastop na svetovnem prvenstvu v Göteborgu na Švedskem ter tako tekel svoj prvi maraton med sve­tovno elito s casom 2:24:10, kar je zadostovalo za 35. mesto. Olimpijsko normo je potrdil še dvakrat, obakrat v Torinu v Italiji s casoma 2:15:19 leta 1995 in 2:15:39 leto kasneje. Vrata na njegove prve olim­pijske igre v Atlanti v Združenih državah Amerike so bila tako na stežaj odprta. Romanovi osebni rekordi: 1 500 m 3:47:33 (1994) milja 4:17:58 (1989) 3 000 m 8:12:03 (1998) 3 000 m, dvorana 8:21:7 (1994) 5 000 m 14:10:68 (1998) 2 000 m, zapreke 5:57:57 (1997) 3 000 m, zapreke 9:25:00 (1997) 10 000 m 29:15:18 (2000) mali maraton (21 km) 1:02:49 državni rekord (2000) maraton (42 km) 2:11:50 državni rekord (2000) Jutranji trening. Foto: Aleksander Cufar ''Slovenski Olimpijski komite je imel za nastop v Atlanti kvoto 40 športnikov, normo za nastop na olimpijskih igrah je doseglo vec športnikov, zato je po glasovanju na Olimpijskem komiteju nekaj športnikov moralo ostati doma. Med njimi tudi jaz. Tudi zaradi meni neznanih igric, osebnih po­znanstev in lobiranja. Tega se pa jaz nisem šel,'' se spominja Roman, globoko razocaran nad odlocitvi­jo slovenskega Olimpijskega komiteja. Roman se je porocil leta 1998. Z ženo Ma-tejo, doma iz Sorice, imata dve hcerki: Sara se je rodila leta 2000, tik pred njegovim od­hodom na olimpijske igre v Sydney, Anja pa leta 2007. Trenutno stanujejo v Železnikih, vendar se bo cela družina prav kmalu pre­selila v novo hišo v Zgornji Sorici. Leta 1998 sta se z Borutom Podgornikom posveti-la predvsem izboljšanju osebnega rekorda na 10 000 metrov. Roman je prvic razdaljo premagal v casu pod 30 minutami (29:43), toda to je bilo manj od pricakovanega, zato se je ponovno posvetil svojemu najljubšemu teku – maratonu. Istega leta je na mednarodnem mitingu v Berlinu izboljšal enajst let star državni rekord Mirka Vindiša (2:13:39) – tekel je 2:13:24 in od takrat je državni re-kord v najtežji atletski disciplini v njegovih rokah. Romanov zmagovalni nastop na 19. maratonu Treh src v Radencih leta 1999 mu je še istega leta zagotovil tekmovanje na svetovnem prvenstvu v Sevilli v Španiji. Na ta nastop ima slabe spomine. Roman je namrec zaradi dehidriranosti odstopil na 36. kilometru maratonskega teka, ki se je odvijal v zares nemogocih pogojih (izjemna vrocina). Sam ni­kakor nima slabe vesti: ''Vse sem dal od sebe, tako kot vedno!'' Sezona 1999/2000 je bila za Romana doslej najuspešnejša. Potem ko je že izboljšal svoj oseb­ni rekord na 10 000 metrov, je leta 2000 dosegel svoj najboljši rezultat v malem maratonu (Ferra­ra, Italija, 1:02:49) in v maratonu (Torino, Italija, 2:11:50), kar ga uvršca med petdeset najboljših maratoncev na svetu. Ne nazadnje je istega leta na evropskem mitingu v Lizboni na Portugalskem izboljšal svoj osebni rekord na 10 000 metrov z re-zultatom 29:15:18. Sledi del razgovora z Romanom Kejžar­jem, ki sem ga avtor clanka opravil v zacetku avgusta 2008, tik pred Romanovim odho­dom na olimpijske igre v Peking. Roman z družino. Foto: Aleksander Cufar Maraton Radenci, 1999. Foto: arhiv Romana Kejžarja Trening na stezi na stadionu v Šiški. Nabiranje kilometrov. Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Razvoj rezultatov: Leto 10 000 m 21 km 42 km 1989 31:16:95 1:13:25 2:24:11 1990 30:13:57 1:05:49 2:18:57 1991 30:26:75 1:04:51 2:18:19 1992 30:40:61 1:04:51 2:19:14 1993 31:00:65 1:06:32 2:17:27 1994 30:24:66 1:05:47 2:17:09 1995 30:02:86 1:04:53 2:15:19 1996 31:16:18 1:07:21 2:15:39 1997 29:55:31 1:05:23 2:17:28 1998 29:43:90 1:06:26 2:13:24 1999 29:57:67 1:05:16 2:18:58 2000 29:15:18 1:02:49 2:11:50 Olimpijske igre v Sydneyju, Avstralija, 2000 Skrbno nacrtovani tre­ningi, odrekanja, garanje, posledicno dobri rezultati ter velika motivacija, da se preizkusi na naslednjih olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju, so obrodila sad. Z izjemnimi rezultati v sezoni 1999/2000 si je priboril mesto v slovenski reprezentanci za svoje prve olimpijske igre. ''S tem, da sem tekmoval v Sydneyju, se mi je uresnicila življenjska želja vsakega športnika: na­stopiti na olimpijskih igrah. Pricakovanja so bila velika. V letu 2000 sem dosegel odlicne rezultate tudi v malem maratonu, zato sem upraviceno ra-cunal na dober rezultat. Sama tekma je pokazala svoje, pogoji so bili težki, mocno je pihalo. Želja po cim boljšem rezultatu me je v zacetku marato­na potegnila, zato je bil zacetek malo prehiter, to pa se je na koncu pokazalo kot slabo. Izvlekel sem slabši rezultat, kot sem ga pricakoval: 2:26:38, kar je pomenilo 62. mesto od nekaj vec kot sto tekmo­valcev. To so bile moje prve igre. Druga celina, akli­matizacija. V Avstralijo sem prišel deset dni pred nastopom. Olimpijska vas je bila še posebno lepa, sestavljena iz majhnih hiš, vzdušje je bilo nekaj posebnega. Olimpijske igre se razlikujejo od sve­tovnih in evropskih prvenstev prav zaradi tega, ker na njih nastopajo tekmovalci vseh športov, ki so v programu. Ce je atletsko prvenstvo, potem na­stopajo samo atleti, na olimpijadi pa so zastopane vse olimpijske panoge. Športniki pridejo s celega sveta in smo kakor ena družina. V olimpijski vasi, ki je mesto v malem, vozijo avtobusi od kraja na­stanitve do restavracije, na prizorišca, skratka, drugace je kot na ostalih tekmah. Tega prej še nisem poznal. Tudi okolica je bila prijazna, veli­ko zelenja, tako da lahko recem, da mi je Sydney ostal v lepem spominu. Tudi na same igre imam lep spomin. Leto 2000 je bilo tudi po rezultatih nekaj poseb­nega. Zagotovo je bila sezona 1999/2000 vrh moje kariere. Pravijo, da v atletiki moraš delati deset let, da pridejo prvi rezultati, to se je zgodilo v mo-jem primeru. Mislim, da ni bilo prepozno. Veliko maratoncev šele po tridesetem dosega najboljše rezultate. Ker sem zacel malo kasneje, se mi je to zgodilo pri mojih 36 letih.'' Po olimpijadi so si sledila tekmovanja v obicaj­nem ritmu: na vsaki dve leti svetovno prvenstvo, vmes še evropsko ter ostala manjša tekmovanja. Na svetovnih prvenstvih je v maratonu nastopil štiri­krat: v Göteborgu leta 1995 z rezultatom 2:24:10, v Sevilli v Španiji leta 1999 je odstopil na 36. kilome­tru, leta 2001 v Edmontonu v Kanadi, kjer je ponov-no odstopil, ter leta 2003 v Parizu s casom 2.24.20, kar je zadošcalo za 59. mesto. Na evropskih prvenstvih ni nikoli tekel marato­na, ampak le krose: leta 1995 v Alnwicku v Veliki Britaniji, leta 1998 v Ferrari v Italiji, leta 1999 na ev­ropskem prvenstvu v Velenju in leta 2002 v Medu­linu na Hrvaškem. Na evropskih pozivnih mitingih Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar je tekel na 10 000 metrov, in sicer leta 1998 in 2000 Razvoj rezultatov: v Lizboni na Portugalskem ter leta 2002 v Camaiori v Italiji. ''Nastopil sem tudi na drugih tekmovanjih, npr. v teku na 5 000 metrov na Pokalu Evrope Bruno Zauli leta 1993 v Beljaku v Avstriji, leta 1994 v Ljubljani, leta 1996 v Lizboni. V Pokalu Evrope 1. lige skupine B pa še leta 1998 v Budimpešti, leta 1999 v Atenah, leta 2001 ponovno v Budimpešti, leta 2003 v Velenju, leta 2006 pa na evropskem pokalu Špar v Solunu v Grciji na 3 000 metrov s casom 8:23:00 in zasedel 8. mesto. Nekaj nastopov imam tudi na svetovnih prven­stvih v malem maratonu (21 kilometrov), in sicer od leta 1989, ko sem prvic nastopil in dosegel re-zultat 1:13:25, do leta 2000, ko sem izboljšal rezul-tat na svoj osebni rekord, to je 1:02:49.'' Leto 10 000 m 21 km 42 km 2001 31:14:16 1:05:35 2:16:34 2002 29:46:23 1:05:29 2:16:03 2003 30:15:67 1:05:20 2:13:26 2004 30:59:37 1:06:11 2:19:28 2005 – 1:05:24 2:22:08 2006 – 1:05:42 2:20:52 2007 30:11:00 1:04:12 2:17:26 2008 30:38:00 1:05:47 2:25:49 Foto: Aleksander Cufar Olimpijske igre v Atenah, Grcija, 2004 ''Za nastop v Atenah niti nisem bil vec tako preprican, ali bom normo dosegel ali ne. Kljub temu sem jo dosegel v Hamburgu leta 2003 z rezul­tatom 2.13.26 oz. z osmim mestom. Takrat je bila norma postavljena na 2:16:00. Lahko recem, da je bila to dobra uvrstitev z lepim casom na velikem maratonu. Dober rezultat v Hamburgu me je pripeljal v Atene na moje druge olimpijske igre. Pricakova­nja so bila tudi za to tekmo velika, ceprav sem se zavedal, da je v Atenah lahko vroce, kar se je pozneje tudi potrdilo. Proga je bila zelo zahtevna in je potekala na zgodovinskem Maratonskem polju. Mislim, da sem ta maraton zacel z zrelim obcutkom. Delal sem po pameti in na koncu se je moja strategija izkazala za pravilno. Startal sem bolj v ozadju in z enim izmed tekmovalcev sva do 35. kilometra postopoma dohitevala druge. Posebno doživetje je bil prihod na cilj, ki je bil na starem olimpijskem stadionu: crna tartanska steza v ovalni obliki, rdeca preproga, zadnjih pet kilometrov je bilo osvetljenih. Res lep finale. Tudi moj cas 2:23:18 in 54. mesto nista razocarala, bilo je celo boljše od Sydneyja. Olimpijske igre so že same po sebi dogodek, takšen zakljucek je pa res nekaj izjemnega. Nekaj drugacnega, nenavadne­ga. Res pa je, da se je vse dogajalo bolj na hitro. V olimpijski vasi sem bil le nekaj dni, ogledov ni bilo veliko, samo dva do tri dni intenzivnih priprav na tekmo. Z nastopom v Atenah sem bil zadovoljen, ce­prav so mi olimpijske igre v Sydneyju kljub vsemu ostale v veliko lepšem spominu.'' Sledi del razgovora z Romanom Kejžar­jem, ki sem ga avtor clanka opravil v zacetku avgusta 2008, tik pred Romanovim odho­dom na olimpijske igre v Peking. Kdaj in kje lahko dosežeš normo za olimpijski maraton? Normo lahko dosežeš na mednarodnem maratonu, ki ima certifikat. Proga je homologizirana, višinske razlike ne sme biti vec kot en odstotek. Norma za olimpijske igre v Pekingu je zacela veljati s 1. janu­arjem 2007 in tisti, ki jo je dosegel, jo je lahko takrat že imel, kajti normo je bilo lahko dobiti že na jesen­skih tekmah pred uradnim datumom. Za Peking sem normo (2:18:00) dosegel na mednarodnem maratonu v Berlinu, kjer je bil dosežen svetovni rekord. Proga in klima sta mi v Berlinu odgovarjali, tekel sem 2:17:29 in zasedel 19. mesto med 40 tisoc uvršcenimi tekmovalci. Za ta maraton je bilo prijav­ljenih 65 tisoc tekmovalcev, 25 tisoc so jih morali odsloviti. Kako so potekale tvoje priprave za Peking v tem letu? Za maraton je treba delati. To so rezultati, ki ne pri­dejo kar tako. Treba je kar pošteno trenirati. Z res-nejšimi pripravami za olimpijske igre sem pricel po novem letu 2008. Bil sem neobremenjen, ker sem normo že dosegel, in sem si zato lahko naredil nacrt Foto: Aleksander Cufar do odhoda na olimpijske igre. Pripravljalno obdo­bje za maraton traja tri mesece, to je 12 tednov, da se za maraton lahko dobro pripravim. Dvanajst tednov je razdeljenih na tri dele: prvi je bazicni, kjer nabiram kilometre, drugi del je še vec kilometraže in doseganje dolocene hitrosti, tretji del je specialni, to pomeni, da je kilometrov manj, so pa vecje hitrosti. Letos sem imel to možnost, da sem prve tri me-sece naredil tak ciklus, da se nisem prevec izcrpal. Na koncu tega ciklusa sem startal na maratonu v Medžugorju predvsem zaradi obcutka, kako je teci maraton. Sledil je teden dni premora in zadnje tri mesece sem imel resne priprave za Peking. Zacel sem z bazicno pripravo, to je 25 do 27 ki­lometrov teka vsak dan, enkrat na teden tudi dol­žinski trening. Po navadi to pocnem ob nedeljah. Dolžinski trening je tek na 30 do 40 kilometrov. To razdaljo postopoma povecujem: ker je to triteden-ski ciklus, prvi teden tecem 30, drugi 34, tretji pa 38 kilometrov. V tednu med ciklusoma je kilometrov manj, le okoli 150 na teden, drugace jih pretecem okoli 200 na teden. Sledi drugi ciklus, ko startam s 34 kilometri, nadaljujem z 38 ter na koncu povecam na 40 kilometrov teka na dan. Drugi del priprav je bil namenjen privajanju na vrocino, zato sem treniral na morju. Zadnjih 14 dni smo se pripravljali v Planici v t. i. višinskih sobah. To je normalna, zaprta soba, ki ima dovod kisika in zracenje. V sobi se ustvarijo pogoji, kot da si na že­leni nadmorski višini. Zacel sem z višino 2 600 me-trov, koncal pa na višini 3 200 metrov, kar pomeni, da se je vrednost kisika z 21 odstotkov zmanjšala na 16 odstotkov. V teh sobah ne treniramo, se le pri­lagajamo. Namrec ce bi tekel na takšni višini (npr. na preprogi), potem bi tekel bistveno pocasneje in kilometrske razdalje so pocasnejše. Sledil je zunanji trening. Ce bi na primer stalno živel na neki višini, npr. v St. Moritzu ali na podobni višini, bi imel bi-stveno pocasnejše treninge. To so tudi poizkušali. S hribov, kjer so bili nastanjeni, so se zapeljali v doli-no, opravili trening in nato odšli spet nazaj. Ustvar­janje višinske razlike je namrec dobro za izboljšanje krvi. Ob pomanjkanju kisika telo zacne ustvarjati rdeca krvna telesca. Vec je rdecih krvnih telesc, vec je kisika v mišicah. Hrana za mišice je s kisikom bo­gata kri in mišice zato proizvedejo vecjo moc. Zato si tudi vzdržljivejši. Tvoji treningi so zelo natancno nacrtovani. Ali so v tvojih pripravah na maraton še druge ob-like treninga? V tedenskem ciklusu imam tudi razlicne vrste tre­ningov: menjava ritmov (finsko: fartlek), to je tre­ning s štoparico. Ena minuta hitrega teka, ena mi-nuta pocasnega, dve hitrega, dve pocasnega. Druga oblika so t. i. distance. Enkrat do dvakrat tedensko jih delam na atletski stezi. V zacetni fazi treninga enkrat na teden tecem okoli 600 metrov dolžine tudi v hrib: hiter tek navzgor, lahkoten tek nazaj. V tedenski ciklus so vkljuceni še tempo teki, to so teki od 10 do 15 kilometrov v takšnem tempu, kot ga na-crtuješ na maratonu. Na koncu tedna je še dolžinski trening. Med temi treningi so še lahkotni izteki. To so lahkotni teki za boljšo regeneracijo telesa. Na koncu naj omenim, da enkrat do dvakrat na teden delam še vaje za moc, predvsem v prvih dveh mese­cih treninga. V zimskem obdobju sta za regeneracijo dobri tudi savna in masaža. Zveni precej zapleteno. To je po dolgih letih iskanja primer oz. model opti- Svetovno prven­stvo v krosu, Belfast, Velika Britanija, 1999. Foto arhiv Romana Kejžarja malnega ciklusa priprav na maraton. Na zacetku smo delali tudi napake in zgodilo se je, da si bil tudi mesec dni prezgodaj v formi. Šlo je prehitro. Formo je treba tudi zadrževati. Ce gre za svetovno prven­stvo ali olimpijske igre, potem je treba maraton nacrtovati za tocno dolocen dan in tocno ta dan je treba biti maksimalno pripravljen. Maraton na le­tošnjih olimpijskih igrah v Pekingu bo 24. avgusta ob pol osmih zjutraj oz. ob pol dveh zjutraj po na­šem casu. Foto: Aleksander Cufar Kakšna je domaca in tuja konkurenca? V Sloveniji sem že od leta 1990 med boljšimi. Takrat je še bilo nekaj tekacev, ki so tekli pod 2:20:00. Po letu 1996 je starejša generacija zakljucila in od ta­krat naprej pri nas nimam resne konkurence. Novih pa (še) ni. To je garaški šport. Obenem so mlajši videli, kako se razvija moj primer, namrec da kljub doseženi olimpijski normi nisem prišel v reprezen­tanco. To zagotovo ni motivacija za mlade. To, da nekajkrat dosežeš olimpijsko normo in kljub temu nimaš urejenega statusa, res ni motivacija za mlade. Mladi bi radi kaj dosegli že v kratkem casu, ampak maraton je garaški šport. Najprej je treba delati vsaj deset let, da lahko kaj pricakuješ. To ni šprint, kjer v treh letih, ce si dober, že lahko prideš na olimpijske igre. Že leta 1996 sem napovedal, da deset let ne bo nikogar, sedaj je minilo že trinajst let od takrat, pa še vedno nimam resnega naslednika. Treba bo še kaj vložiti, vsaj v dva ali tri, da bo prišel ven vsaj en dober maratonec. Gelindo Bordin (zmagovalec na maratonu na olimpijskih igrah v Seulu, Južna Koreja, leta 1988) je bil vedno moj vzornik. V mednarodni areni so tre­nutno afriške države resen konkurent (Kenija, Etio­pija). Nemcija, na primer, nima maratonca. Glavni favorit in svetovni rekorder Haile Gebrselassie (Etiopija) s casom 2:03:59 (Berlin, 2008) je odpo­vedal udeležbo na olimpijadi. Tudi Stefano Baldini (Italija), prejšnji olimpijski rekorder (2:10:54, Ate-ne, 2004), najavlja svoj nastop v Pekingu. Nasploh so italijanski maratonci najboljši v Evropi. Dobri so tudi Portugalci in Španci. Lahko presenetijo kitajski ali japonski tekmovalci, ker trenirajo v domacih pogojih, to je pri visoki vlažnosti in temperaturi. Zmagovalca gre iskati tu. Pogoji bodo taki, da bo olimpijski zmagovalec tekel pod 2.20:00. Olimpijske igre v Pekingu, Kitajska, 2008 ''Že za Atene nisem racu­nal, da se bom uvrstil, uvrsti­tev za Peking 2008 je bila že kar majhno presenecenje. Dejstvo je tudi to, da je nor-ma za maraton v casu od Aten do danes precej padla. Za uvrstitev na olimpijske igre v Sydneyju je bila 2:14:00, za Atene 2:16:00, za Peking pa že 2:18:00. To pomeni kar 4 minute razlike od Sydneyja. Ne-kako sem zacutil, da bi jo lahko dosegel, oziroma da je zame še vedno dosegljiva. Moj nacrt za olim­pijske igre? Vem, da bodo pogoji slabi: visoka vlaž- Na OI v Pekingu v družbi z Rajmondom Debevcem, 2008. Foto arhiv Romana Kejžarja nost, vrocina in slab zrak. Za vlažnost vemo, da je strup za maratonce, zrak je pa za tise, ki ga ne poznamo, uganka. Zadnjih deset dni sem že v tek-mi. Ponoci sanjam maraton, kljub temu da proge še ne poznam. Pravijo, da bodo maraton celo pre­stavili na drugo lokacijo. Ženski maraton je 16. avgusta, potem bo tudi za moškega vse jasno. Avtor clanka sem se v nadaljevanju po­govarjal z Romanom Kejžarjem junija letos (2009), in sicer o vtisih z zadnjih olimpijskih iger, o nacrtih in o prehojeni poti profesio­nalnega atleta. Kakšni so danes spomini na maraton in na olimpijske igre v Pekingu? Že ob prihodu na letališce so bili moji obcutki meša­ni: smog in sivina, v olimpijski vasi vse sivo, visoke betonske stolpnice in ''komunisticni obcutek''. Po-sebnih pricakovanj nisem imel, normo sem dosegel in imel sem pravico nastopiti. Tekel sem 2:29:17, STA/DELO 24. avgusta 2008 poroca: Maraton je potekal vecinoma v dokaj vrocem ozracju, ceprav je bilo ponoci vre-me drugacno. ''Vesel sem bil dežja, ki pa je proti jutru prenehal padati. Kljub temu je bilo na startu maratona ozracje znosno. Pozneje so temperature narasle in razme-re so bile vse prej kot lahke,'' je o vremenu povedal Kejžar. Slovenski rekorder je imel krizo med petindvajsetim in petintridesetim kilometrom. ''Tedaj sem se spomnil vseh spodbudnih sporocil, ki sem jih po sms-ih dobival iz domovine. Posebej sem bil vesel tistih, ki sem jih dobival od žene Mateje. Veliko mi je pomenil tudi obisk predsedni­ka Atletske zveze Slovenije Petra Kukovice v moji sobi v olimpijski vasi. Spodbujal in stal je tudi za tistimi atleti, ki nismo imeli možnosti za sam vrh. Vse to mi je dalo do-datno energijo, da sem vztrajal in nisem odstopil,'' je svoje razmišljanje v ‘kriznih’ trenutkih maratona opisal Kejžar. ''Svoj nastop ocenjujem kot uspešen, ker sem prišel do cilja. Priprave v letošnji sezo­ni mi niso šle po nacrtih in nisem mogel opraviti s programom tako, kot sem nacr­toval. Ker nimam urejenega statusa in s te­žavo pokrijem svoj tekmovalni program in obenem preživljam družino, se bom moral zaposliti. To pomeni, da bo konec z mojim vrhunskim športom. Glede na prej poveda-no je bil to moj zadnji veliki maraton,'' je sklenil Kejžar. In še: Slovenski atlet Roman Kejžar je v marato-nu na olimpijskih igrah v Pekingu zasedel 67. mesto (2:29:17, +23:05) in s tem koncal na­stope slovenskih tekmovalcev na najuspeš­nejših olimpijskih igrah doslej. dosegel 67. mesto. Pogoji so bili težki, taki, ki mi ne odgovarjajo: visoka vlaga, pred maratonom je še deževalo, trasa je tekla po mestu, k sreci zrak ni bil tako onesnažen, kot so napovedovali. Po dežju je posijalo sonce, razmere so se zelo spremenile, proga je bila cista in urejena. Na koncu sem bil pre­senecen nad dobro organizacijo. Vedel sem, da na tekmo nisem bil stoodstotno pripravljen, obenem pa sem se zavedal, da sem izkoristil vse možnosti, ki sem jih imel in kolikor je bilo to možno. Še vedno sem imel problem z neurejenim statusom. Maraton sem zacel po pameti, moj cilj je bil maraton zaklju-citi in to mi je uspelo. Cilj za olimpijske igre je bil dosežen. Glavna muka se zacne šele po maratonu. Po gara­nju prave bolecine pridejo šele ponoci. Dve uri po tekmi organizem ne sprejema ne hrane ne pijace, si dehidriran. Zacnejo se glavoboli, bruhanje, piješ tekocino, a telo jo zavraca. Potem sledijo krci celo noc in takrat sta bili potrebni dve infuziji, da sem prišel k sebi. Kljub vrocini te mrazi, da se treseš. Noc po maratonu je v vecini primerov naporna, sploh takrat, ko pride do dehidracije. Na takšnih tekmova­njih daš vse od sebe, zato so napori veliki, in jasno, po tekmi so bolecine vecje. Ali je bil maraton v Pekingu slovo od kariere? Kaj pa naslednje olimpijske igre v Londonu leta 2012? London je še predalec. Ce bi imel urejen status, sem preprican, da bi se lotil tudi tega maratona. Tako pa se ne morem dobro oz. maksimalno pri­praviti. Maraton zahteva od 800 do 900 kilometrov mesecno. Kakor koli že, recem lahko, da je bilo leto 2000 vr­hunec moje kariere. Sem še aktivni športnik z nacrti za prihodnost. Ce bo Atletska zveza Slovenije imela interes, potem razmišljam tudi o mestu trenerja. Treba je zbrati sedem ali osem perspektivnih atle­tov, jim ponuditi place, trenerja in pogodbe. Potem je treba sestaviti program in ga profesionalno izve­sti. To bi se dalo narediti do Londona. Dva sta taka, ki bi zagotovo prišla do norme: Kosmac in Kosovelj, lahko bi bil zraven kot njuna motivacija. Foto: Aleksander Cufar Najvecji problem je, da pri nas ni dobre konku­rence. Moja želja je bila vedno uvrstitev med prvo polovico, kar mi je do sedaj vedno uspelo. Prejšnja leta sem kotiral dosti višje, vsaj za Sydney sem bil preprican, da z rezultatom 2:11:50 sodim med pr-vih 20. Na tekmi so bili doloceni pogoji, ki mi niso odgovarjali, in na zacetku sem bil prehiter. Takrat tvegaš. Tempo je treba skrbno nacrtovati. Ko si na startu, si spocit. Skupina se premakne in to te (še) vedno potegne. Ob progi je veliko ljudi in kar na­enkrat te zmanjka. Med tekom moraš imeti stvari v glavi urejene. Morda misel za par sekund skoci, a je brž nazaj. Maraton je koncentriran tek. Koncentra­cija se pricne že kakšen teden prej, v glavi imaš vec variant, kako naj bi tekma potekala, in potem vidiš, kako se odvija. Roman Kejžar je v svoji karieri pretekel 57 ve­likih maratonov, od katerih je zmagal na na­slednjih enajstih: 1990 Firence (I) 2:18:57 1991 Pakrac (HR) 2:18:19 1993 Mudelo (I) 2:19:14 1995 Zagreb (HR) 2:21:15 1996 Ljubljana 2:20:11 1999 Radenci 2:18:58 2001 Ljubljana 2:22:50 2002 Zagreb (HR) 2:20:19 2002 Redo Emilia (I) 2:16:03 2005 Železna Kapla–Preddvor 2:37:49 2006 Split (HR) 2:20:52 Ali se od maratona dá živeti? Ce bi bilo danes leto 2000 in ce bi bile razmere v Atletski zvezi Slovenije takrat tako urejene, kot so danes, sem preprican, da bi se stoodstotno lahko po­svetil maratonu, da bi ga tekel pod 2:10:00. Vendar je bil tek vedno borba. Na mednarodnih maratonih je bilo vedno treba zaslužiti za preživetje, zato se na Brez sponzorjev v športu ne gre. Foto: arhiv Mirana Kejžarja druga velika tekmovanja niti nisem imel casa teme­ljito pripravljati. Za mano je 16 oziroma 17 let aktivnega in profe­sionalnega dela v tem športu. Ali se z maratonom preživi? To je bolj stvar sponzorjev in organizator­jev tekmovanj. Berlinski, zagrebški, ljubljanski ma-raton, maraton v Firencah, to so tekme, kjer se je dalo zaslužiti. Denar si vložil v atletiko, nekaj pa ga je ostalo za preživetje. Poleg maratonov smo se (za preživetje) udeleže­vali tudi malih maratonov in ulicnih tekov, seveda tudi kot del priprav na maraton. Maraton je vseka­kor disciplina, kjer se lahko zasluži in živi od tega. Ce bi bil metalec krogle, bi mi bilo brez neurejenega statusa nemogoce ostati v tem športu 16 let. Ni te­kem, ni denarja. V moji karieri so me podpirali tudi sponzorji, predvsem podjetja v Selški dolini (Alples, Alples 3E, Domel, Niko), Obcina Železniki in KS Sorica ter Intersport in Mizuno. Brez njih ne bi mogel ostati v atletiki in sem jim za pomoc hvaležen. V vsej karieri so Romanu Kejžarju najljubši naslednji trije nastopi na velikem maratonu: 1998 Berlin (D) 2:13:24 11. mesto 2000 Torino (I) 2:11:50 9. mesto 2003 Hamburg (D) 2:13:26 8. mesto Kako naprej? Nacrti? Sem clan kluba MASS Ljubljana, ki je vclanjen v Atletsko zvezo Slovenije. Podpisujem pogodbe z Atletsko zvezo. Odkar imamo novega predsednika, so razmere boljše. Postavil je stvari na prave noge pod takimi pogoji, da se dá dobro delati. Po pogodbi s klubom je treba teci na dolocenih tekmah. Ce bo želja v klubu ali na zvezi, potem bi lahko postal tudi trener. Zaenkrat sem še aktiven športnik. Letos me v avgustu caka nastop na svetovnem prvenstvu v Berlinu, leta 2011 je v Velenju evropsko prvenstvo v krosu. Ali bom tam še sodeloval kot tekmovalec ali že kot trener? Ne vem. Pocasi zakljucujem kariero. Organizem pri teh letih potrebuje vec regeneracije, kar pomeni manj tekmovanj. Vcasih smo tekli po celo leto. Po tekmi si se malo naspal, potem pa spet odšel na novo tekmo. Roman se je letos (2009) po skoraj 20 letih vrnil k svojemu prvemu trenerju. Svjetlan Vujsain: ''Že pred leti sem mu pred­lagal, da za­kljuciva atlet­sko pot skupaj kot trenerja. Roman si sam piše treninge in bi bil tudi odlicen trener. Zato sva sedaj bolj prijatelja. Roman je bil na vrhuncu kariere odlicen, izvenserijski talent in ve­lik garac. Danes je nemogoce dobiti takšen talent in delavca – garaca obenem. Za ma-raton se moraš roditi. Predvsem moraš biti vzdržljiv. Redki so, ki imajo tako vzdržlji­vo srce. Vedno pravim, da je talent tudi biti garac. Ni vse v tehniki. Mnogi atleti danes ne znajo tako teci, kot tece Roman. Bil je pripravljen delati. Tekel je 30 do 35 kilome­trov na dan. To je garanje! Takšnega še ni bilo.'' Ali ima Roman naslednika? ''Težko je reci, vendar ga trenutno ni. Slo­venski atleti so danes hitrejši od njega na 3 000 in 5 000 metrov, ne pa na 10 000 metrov. Danes je problem nekomu nare­diti 600 do 700 kilometrov na mesec, pa ni važno, za kakšen trening gre. Najpo­membnejše pri treningu je, kako nacrtuješ odmor. In Roman je to znal.'' Roman s trenerjem Vujasinom. Foto: Aleksander Cufar Roman na maratonu na OI v Pekingu, 2008. Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleš Fevžer Kakšna je prihodnost maratona? Ali se dá Ga-breselassiejev rekord (2:03:59) še izboljšati? Rezultat maratona je zagotovo odvisen od ostalih disciplin, predvsem od teka na 5 000 metrov in na 10 000 metrov. Vsak maratonec mora opraviti ti dve disciplini z ustreznimi hitrostmi. Ce se bodo rezultati na 5 in 10 kilometrov še izboljševali, sem preprican, da se dá na malem maratonu in marato-nu te rezultate še izboljšati. Proga je tako dolga, da se dá teci hitreje, vendar je pomembna vzdržljivost. Sama hitrost ni ovira. Na primer Gabreselassie tece 2:55 na kilometer in na 10 kilometrov lahko tece še 10 sekund hitreje. Na maratonu vedno pride do kriticne faze po 30. kilometru, ko vzdržljivost po­stane problem. V mišicah in jetrih ni vec zadosti gli­kogena, zato je težko vzdržati. Zagotovo se bo našel tekac, ki bo rezultat izboljšal. Upam, da brez kemije. Že Gabreselassieja so spraševali, ali lahko tece pod dvema urama. Zadnja leta trend upada in leta 2000 je imel stoti maratonec veliko boljši cas, kot ga ima danes. Ali lahko recemo, da je veliki maraton sešte­vek dveh malih maratonov? Nikakor ne. Lahko recem, da je teci veliki maraton enako trem malim maratonom. Mali maraton se dá natrenirati s pripravami na 10 000 metrov. Veliki maraton je cisto posebna zgodba, ki zahteva bistve-no vec kilometrov in vzdržljivostnih tekov. Ce za mali maraton potrebuješ 400 kilometrov treninga na mesec, potem jih za veliki maraton potrebuješ bistveno vec. Italijani jih pretecejo tudi 1 100 na me-sec, sam jih delam od 800 do 900 na mesec, letno to pomeni okoli 7 000 kilometrov treninga. V vseh letih, smo racunali, sem pretekel vec kot trikrat oko­li Zemlje. 20 let profesionalnega ukvarjanja s tekom je Romanu Kejžarju poleg nešteto pokalov in priznanj prineslo ogromno znanja, ki ga pre­naša na mlajši rod tudi kot trener. Najprej se je lotil dela v Atletskem klubu Železniki, in sicer vse od njegove ustanovitve do leta 2002. Do-seženo prvo mesto med slovenskimi obcinami na krosu Dela je bil eden njegovih vidnejših trenerskih rezultatov. Poleg tega je Roman razvil tudi nekaj reprezentantov, ki so svoje znanje preizkusili na evropskem prvenstvu v krosu. Trenutno v okviru Intersportovih tre­nerjev v Škofji Loki vodi skupino rekreativnih tekacev. Podobno delo se mu obeta ponovno v Atletskem klubu Železniki. Župan Obcine Železniki je Romanu Kejžar­ju leta 2001 podelil priznanje za dosežke na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000. Ro­man Kejžar je tudi dobitnik zlate plakete, ob­cinskega priznanja v športu, ki jo je prejel 27. novembra 2004. Preglednica Romanovih mednarodnih uspehov: 1990 Firence maraton (2:18:57) 1. mesto 1991 Pakrac, Hrvaška maraton (2:18:19) 1. mesto 1992 Svetovno prvenstvo, Tyneside, Velika Britanija mali maraton (1:04:51) 82. mesto 1992 Osmeroboj: Avstrija – Nemcija – Hrvaška – Madžarska – Italija – Slovenija, Gorica, Italija 5 000 m (14:38:33) 1. mesto 1992 Cetveroboj: Ceška – Avstrija – Romunija – Slovenija, Praga, Ceška 3 000 m (8:15:69) 5. mesto 1992 Cetveroboj: Hrvaška – Madžarska – Slovenija – Slovaška, Celje, Slovenija 5 000 m (14:32:09) 2. mesto 1993 Pokal Evrope, 2. liga, 1. skupina; Beljak, Avstrija 5 000 m (14:22:46) 5. mesto 1993 Peteroboj: Hrvaška – Madžarska – Wales – Slovenija – Slovaška, Veszprem, Madžarska 5 000 m (14:29:70) 4. mesto 1993 Mudelo, Italija maraton (2:19:14) 1. mesto 1994 Svetovno prvenstvo Budimpešta, Madžarska kros, 10 000 m (38:37:00) 217. mesto 1994 Pokal Evrope, 2. liga, 3. skupina, Ljubljana, Slovenija 10 000 m (30:24:66) 3. mesto 1995 Svetovno prvenstvo na prostem, Göteborg, Švedska maraton (2:24:10) 35. mesto 1995 Svetovno prvenstvo, Montbeliard, Francija mali maraton (1:05:23) 67. mesto 1995 Evropsko prvenstvo, Alnwick, Velika Britanija kros, 10 000 m (28:42) 64. mesto 1995 Cetveroboj: Hrvaška – Madžarska – Slovenija – Slovaška, Varaždin, Hrvaška 5 000 m (15:01:44) 2. mesto 1995 Zagreb, Hrvaška maraton (2:21:15) 1. mesto 1996 Pokal Evrope, 1. liga, 1. skupina, Lizbona, Portugalska 3 000 m (8:12:99) 5 000 m (14:41:71) 5. mesto 6. mesto 1996 Ljubljana maraton (2:20:11) 1. mesto 1997 Sredozemske igre, Bari, Italija maraton odstop 1998 Evropsko prvenstvo, Ferrara, Italija kros, 10 000 m (29:15:00) 33. mesto 1998 Evropski pozivni miting, Lizbona, Portugalska 10 000 m (29:43:90) 13. mesto 1998 Mednarodni maraton, Berlin, Nemcija maraton (2:13:24) 11. mesto 1998 Pokal Evrope, 1. liga, skupina A, Budimpešta, Madžarska 5 000 m (14:10:68) 4. mesto 1998 Zagreb, Hrvaška maraton (2:19:xx) 1. mesto 1999 Svetovno prvenstvo na prostem, Sevilla, Španija maraton odstop 1999 Svetovno prvenstvo, Belfast, Velika Britanija kros, 10 000 m (42:41:00) 59. mesto 1999 Evropsko prvenstvo, Velenje, Slovenija kros, 10 000 m (36:55) 60. mesto 1999 Pokal Evrope, 1. liga, skupina B, Atene, Grcija 5 000 m (14:46:29) 6. mesto 1999 Radenci maraton (2:18:58) 1. mesto 1999 Evropski pozivni miting, Barkalado, Španija 10 000 m odstop 2000 Olimpijske igre, Sydney, Avstralija maraton (21:26:38) 62. mesto 2000 Evropski pozivni miting, Lizbona, Portugalska 10 000 m (29:15:18) 34. mesto 2000 Torino, Italija maraton (2:11:50) 2001 Svetovno prvenstvo na prostem, Edmonton, Kanada maraton odstop 2001 Pokal Evrope, 1. liga, skupina B, Budimpešta, Madžarska 5 000 m (14:23:81) 5. mesto 2001 Ljubljana maraton (2:22:50) 1. mesto 2002 Evropsko prvenstvo, Medulin, Hrvaška kros, 10 000 m (31:21) 65. mesto 2002 Evropski pozivni miting, Camaiore, Italija 10 000 m (29:46:23) 31. mesto 2002 Zagreb, Hrvaška maraton (2:20:xx) 1. mesto 2002 Redo Emilia, Italija maraton (2:16:03) 1. mesto 2003 Svetovno prvenstvo na prostem, Pariz, Francija maraton (2:24:20) 59. mesto 2003 Pokal Evrope, 1. liga, skupina B, Velenje, Slovenija 5 000 m (15:04:96) 7. mesto 2003 Hamburg maraton (2:13:26) 8. mesto 2004 Olimpijske igre, Atene, Grcija maraton (2:23:34) 54. mesto 2005 Želena Kapla–Preddvor maraton (2:37:49) 1. mesto 2006 Split, Hrvaška maraton (2:20:52) 1. mesto 2008 Olimpijske igre, Peking, Kitajska maraton (2:29.17) 67. mesto Roman s svojimi uspehi. Foto: Aleksander Cufar Zadnji Romanov veliki maraton? 22. avgusta 2009 se je Roman Kejžar udeležil letos najvecjega atletskega dogodka – svetovnega prvenstva v atletiki v Berlinu v Nemciji. Slovenske barve je zastopal s svojo paradno disciplino, velikim maratonom. Dosegel je 42. mesto s casom 2:20:25. Ali je bil to veliki finale profesionalnega športni­ka? 20 let je Roman Kejžar vztrajno dokazoval sebi in slovenski atletiki, da je treba še kako delati, garati in dajati zgled, da dosežeš to, kar je Roman dosegel v svoji športni karieri: biti maratonec. Roman Kejžar, maratonec. Foto: Aleksander Cufar Viri: Atletska zveza Slovenije. Roman Kejžar. http://www.atletska-zveza.si/statistika/atleti/kejzar_roman/default.html. Si21. Roman Kejžar. http://sport.si21.com/atletika/romankejzar/. Mozaik 4, glasilo podjetja Domel, d. d., leto 2008, str. 18–19. DELO, 24. avgust 2008. Fotografije posnel in izbral: Aleksander Cufar, EFIAP/b, PPSA Dr. Vida Košmelj Prepletanje ljubezni do medicine in zgodovine Špela Pegam Dr. Vida Košmelj je ime, ki je zna-no skoraj vsem ženskam vseh ge­neracij iz Selške doline. Odlicna in stroga ginekologinja uživa veliko spoštovanje zaradi svojega strokov­nega dela. V zadnjih letih pa je v do-macem kraju, kamor se vedno rada vraca, znana po zapisih lokalne zgodovine. Obe njeni ljubezni – me-dicina in zgodovina – se prepletata v naslednjem pogovoru. Dr. Vida Košmelj. Foto: Aleksander Cufar V Železnih nitih predstavljamo v Železnikih in okolici rojene zdravnike, ki so delovali in uspeli zunaj Železnikov, in zdravnike, ki so delovali v Železnikih. To so bralci opazili in kar nekaj žensk je vprašalo, kdaj bo intervju z dr. Košmeljevo. Kaj vam pomeni, da vas ne­kdanje pacientke tako spoštujejo in vas imajo še vedno v spominu? Vesela sem. Ko grem ven, me vedno kakšna paci­entka sreca in ogovori: veste, takrat in takrat ste me operirali … Ce je bilo kaj zelo posebnega, sem si zapomnila, drugace pa je bilo toliko razlicnih do-godkov ... Velikokrat sem bila tudi v strahu in sem veckrat še ponoci hodila v bolnišnico, ce sem bolni-co cez dan operirala, pa me je skrbelo zanjo. Dobila sem tudi nekaj priznanj. Vedno sem se potrudila, kolikor se je dalo, in se držala Gregorcicevega na­vodila: "Ne kar mora, kar more, to mož storiti je dol­žan.'' Mislim, da mi tega, da se ne bi potrudila, nikoli niso ocitali. Doma sem imela veckrat probleme, saj so mi ocitali, naj se preselim kar v bolnišnico, ker je ta prva, nato šele družina in ostalo. Zdravniški poklic zahteva posebno etiko, kajne? Mi smo se je ucili in smo to vedeli. Danes pa se samo cudim, kaj se pri nas dogaja z medicino. V zdravstvu smo bili nekoc zelo slabo placani. Nikoli pa nam ni prišlo na misel, da bi stavkali. Vecino velikih prazni­kov sem dežurala, za 1. maj, 29. november in novo leto … Dežurstvo je bilo zelo slabo placano in neka­teri kolegi so se ga radi otepali. V Železnikih vas ljudje poznajo tudi po knjigi Železniki skozi cas. Kaj vas je kot zdravnico ginekologinjo vodilo k temu, da napišete to knjigo? Še kot otrok sem se obicajno, ko so prišli domov obiski, skrila, ce me niso prej odkrili, in z velikimi ušesi poslušala, kaj so se pogovarjali. Vecinoma so se pogovarjali o zgodovini. Mojemu ocetu je dr. Andrejka rekel, da je živa lokalna zgodovina. Sko-raj vse, kar je dr. Andrejka napisal o Selški dolini, mu je povedal moj oce. Mi smo stara železnikarska družina in to zanimanje sem gotovo podedovala. Košmelji so prišli v Železnike že na zacetku 17. sto­letja, še pred Globocniki in Levicniki. Res pa veliko dokumentov manjka. Ob gromozanskem požaru, ki je v Železnikih divjal leta 1822, je bil celo tak veter, da je na kranjski most, 29 kilometrov dalec, pri­neslo vroc pepel in ogorke. Takrat je zgorelo veliko dokumentov. Lahko poveste kaj o svoji družini, v kateri ste se rodili, in o svojem otroštvu? Ocetu Leopoldu in mami Mariji se nas je rodilo pet otrok. Najstarejša je bila Cvetana, sledil je brat Mi­ran, jaz sem bila tretja, za menoj pa sta se rodili še Martina in Tonka. Od vseh petih otrok sem bila jaz do osnovne šole najmanj doma, ker sem bila veliko v Poljanski dolini pri ljubi babici. Tam sem bila kolovodja skupine, ki sta jo sestavljala še dva fanta, zadnji je umrl ravno pred kratkim. Tudi s fanti sem se pretepala. V obeh vojnah je domacija veliko izgubila, na za-cetku prve svetovne vojne so umrli trije: 14-letna teta in stari starši. Trije fantje so bili na fronti, doma je ostala samo sedemletna teta, gospodarili pa sta dve služkinji in varuh, ki je podpisal ogromno vojno posojilo na našo hišo brez vednosti sorodnikov. Na koncu prve vojne je bil dom skoraj prazen, izropan. Kadar sem bila v Gorenji vasi pri stari mami, kjer so imeli gostilno, so me v nedeljo popoldne še kot puncko posadili na mrzlo ali toplo pec, kjer sem pela in deklamirala šegave pesmi. V Gorenji vasi me je teh ucil Nino Rupena, polbrat povojne politicarke Mare Rupena, v Železnikih pa Vladko Demšar, Da­garinov. Znala sem jih še in še in med gostilniškimi gosti sem povzrocala huronski smeh, ki ga nisem razumela. Pesmi: Kiklco nabrala bom, šimi bom hodila, fest se bom našminkala, pa ga bom dobila. Lepšega, kot si ti, glavco postran drži, za klobuckom taužent din (namesto pušeljcek), na smeh se drži. Ali o lepi Vidi: Lepa Vida je pri morju stala, tam na bregu si plenice prala, crn zamorc po sivem morju pride, barko ustavi, vpraša lepe Vide: ''Zakaj Vida nisi vec tak rdeca in cveteca, kot si prva leta bila?'' Vida lepa je odgovorila: ''Pej no v l’ft pa taka ohcet!'' prebolela, so bile zelo hude ošpice. Tako hude, da sem zaradi zelo visoke vrocine dobila celo božjast­ni napad. Nato sem na desnem ocesu dobila velik jecmen. Vedno sem ga praskala, dokler me mama ni odpeljala k dr. Strnadovi. Ta je svetovala mami, naj mi desno oko zavežejo s prevezo. Kadar me ni nihce videl, sem odmikala prevezo in kukala ven. Ko so mi jo sneli, sem z desnim ocesom že škilila. Zdravnica je zato svetovala, naj mi prevežejo še drugo oko. Tam se je zgodba ponovila, škilila sem na obe ocesi. Potem so me odpeljali k okulistu. Do-bila sem ocala, ki jih nosim še danes. Ko sem bila stara 18 let, mi je mama rekla, da sem dobila vec­jo doto kot vsa dekleta v dolini, saj so bila ocala strašno draga. Skupaj z zdravnikom in vožnjo so stala dobro uradniško placo. Ker sem se tudi prete­pala, sem jih nekaj polomila. Spomnim se, ko smo se kopali v Plnadi. Tam so vcasih kuhali oglje. Na desnem bregu bajerja je stala oglarska koliba, kjer smo se slacili. Ocala sem položila vrh obleke. Ko sem prišla iz vode, jih ni bilo nikjer, imela pa sem ravno nove. Cez nekaj let, ko so kolibo podrli, so našli ocala zakopana v zemlji. Ocitno jih je nekdo nalašc skril. Najbolj sem bila prizadeta, ko je med vojno pri partizanskem napadu na Železnike leta 1944 na našo streho padla nemška mina ter porušila streho in vsa tri podstrešja. Na prvi podstrehi v leseni kam­ri smo imeli spravljenih zelo veliko knjig in revij v slovenskem jeziku, skoraj vse, kar je izšlo do prve svetovne vojne. Knjige je spravljalo vec rodov. Bile so tudi knjige v drugih jezikih, ki jih nisem poznala. Ce sem se le lahko, sem se izmuznila na podstreho in brala te knjige, dokler me ni našla mama in mi kakšno primazala. Pri štirih letih sem dobila zaradi škiljenja ocala, kar je bilo takrat zelo cudno, saj ni bilo otroka, ki bi jih nosil. Kadar sva z mamo šli po Ljubljani k oku­listu, so se ljudje ozirali za menoj. Vsi so govorili, da so ''špegli'' za stare ljudi. Nikakor pa doma niso mogli ugotoviti, zakaj naenkrat škilim. Jaz pa sem to dobro vedela. Edina otroška bolezen, ki sem jo Foto: Aleksander Cufar Verjetno se spominjate ekonomske krize iz leta 1929? Ja, zelo dobro. V Železnikih se je kriza zacela že z letom 1902, ko je ugasnil plavž, in se je veliko ljudi odselilo. Rudarji so šli delati v rudnike v Vestfalijo, Litijo, Trbovlje … Bila je strahotna revšcina, služb in denarja ni bilo. Ženske so s klekljanjem sicer nekaj zaslužile. V casu moje mladosti so cipke nosile znani posrednici v Ljubljano, ki jih je prodajala. Ker je bila vožnja predraga, so hodile peš 41 kilometrov dalec do Ljubljane. Placila pa niso takoj dobile. Naš sosed Morajnar je bil pri Egru za vrtnarja. Nó­vak, Egrov predhodnik, je pripeljal vrtnarja celo iz tujine, da je Morajnarja naucil delati. V Morajni je bila velika revšcina in moji stari starši ter kasneje mama so jim pomagali s hrano. Mama nas je otroke vedno ucila, da moramo revežem pomagati. Moraj­narske ženske so do smrti klekljale. Doma ste imeli mesarijo in posestvo. Se je z mesarijo ukvarjal samo oce, je imel koga za­poslenega? Oce je imel obicajno enega pomocnika in dva po­možna delavca. Imeli smo eno pr vih hladilnic na Gorenjskem. Meso je prodajala mama. Meso so prodajali v nedeljah dopoldne v Selcih, v sobotah popoldne pa na Bukovici. Tja sem se z zapravljiv-ckom peljala vcasih tudi jaz. Med pocitnicami smo morali otroci doma veliko pomagati. Takoj, ko so se zacele pocitnice, sem dobila v roke grablje. Grabili smo seno in kasneje otavo na Cešnjici, v Primcevem logu, v Snegovniku in pod Draboslovico, pobirali smo krompir, delavcem nosili malico … Ko sem se nekoc mami pritožila, da moram delati, mi je rekla: ''Ce ti ne bo treba delati, boš pa znala komandirati.'' Najhujše delo, ki sem ga morala opravljati in sem ga grozno sovražila, je bilo kuhanje mila. Pri številni družini in obrti smo imeli veliko perila. Iz loja in vec dodatkov se je v polnem kotlu kuhala zmes. Vec ur je bilo treba mešati v eno smer, paziti na ogenj in vretje. Nekoc sem avtomatsko mešala in brala Mo-horjevo knjigo Za sreco. Prišla je mama in mi prima­zala klofuto. Knjiga je padla v milo in se stopila. Kakšne imate pa spomine na šolo v Železni­kih? Od tretjega razreda dalje me je tri leta ucil ucitelj Edvin Clemente, ki je ogromno vedel. Nanj sem bila zelo jezna. V njegovem razredu ni bilo nobe­nega odlicnjaka, samo trije smo bili navadno prav dobri. Ampak nikoli me ni pohvalil. Celo ce sem kaj dobro znala, je vedno rekel, da bi jaz lahko to znala bolje. Ucil nas je matematiko, astronomijo, zgodo-vino, zemljepis in slovenšcino. Nekoc nas je peljal zgodaj zjutraj gledat na Snegovnik soncni mrk. Dal nam je stekelca, ki smo jih morali doma okaditi, da smo skoznje gledali mrk. Matematiko sem vecinoma pozabila, ceprav mi ni delala težav. Edina formula, ki se je iz šole še spomnim, je iz tretjega razreda, in sicer .r2 (pi r-kvadrat). Racunali smo površino in prostornino valja. Clemente nas je peljal na Škar­jevc, kjer je stala Egrova žaga. Od doma smo morali prinesti meter. Vsakemu je dodelil svoj hlod, na ka­terem je bil z rdecim pisalom napisan njegov prii­mek. Racunali smo površino in prostornino hloda. Rimske in grške zgodovine sem v gimnaziji znala iz osnovne šole veliko vec, kot smo se je ucili tam. Še danes znam našteti prvih sedem rimskih kraljev. Profesorji so bili preseneceni. Ucitelj Clemente je bil zelo strog. Vedno je narocal, da moramo veliko brati, samo meni je rekel, da ne smem, ker že tako berem prevec. Brati sem se naucila sama. Clemente me je tudi pocakal pri avtobusu, ko sem se vracala iz Kranja, kjer sem opravila sprejem­ni izpit za gimnazijo. Takoj sem mu morala porocati vse o izpitu. Pisni in ustni izpit sta potekla gladko. Le na vprašanje, koliko kubicnih centimetrov vse­buje liter vode, nisem znala odgovoriti. Zgrozil se je in mi je do smrti ocital, kakšno sramoto sem mu naredila. Še danes mi je žal, da mu vprašanja nisem zamolcala. V Železnikih je bila samo štiriletna osnovna šola. Ja, tako je. Pred prvo svetovno vojno je obstajala samo dvorazredna šola. V Jugoslaviji si lahko že po cetrtem razredu šel v gimnazijo, v mešcansko šolo ali pa si še dve leti obiskoval t. i. ponavljalno šolo. Brat Miran je takoj po štirih letih šel v gimnazijo, jaz pa sem strašno žalovala, da sem izgubila dve leti, ker sem hodila še v peti in šesti razred ponavljalne šole. Lahko bi šla takoj v mešcansko šolo, ampak tega nisem hotela, ker sem vedela, da želim študi­rati medicino. Vpis na medicinsko fakulteto je bil možen samo z zakljuceno gimnazijo. Spomnim se, da so me pri treh letih vprašali, kaj bom po pokli-cu, in sem vedno odgovorila, da zdravnica. Vsi so se mi smejali in me nihce ni vzel resno. Vseskozi sem bila trdno prepricana, da bom študirala medicino. Zato sem med vojno ostala v Ljubljani, ker so na Gorenjskem Nemci takoj zaprli vse slovenske šole. Odprli so nemško uciteljišce v Kranju in nekakšno obliko mešcanske šole v Škofji Loki, kamor pa moja mlajša sestra Martina in sestricna Maruša nista bili sprejeti. Od kje pa izhaja ta želja po medicini? Mogoce od dogodka, ki se je zgodil, ko sem bila sta­ra štiri leta. Takrat sem se hudo opekla. Bilo je na Vidov dan, 28. junija, ob koncu šole. Brat je koncal prvi razred, sestra pa drugega. Cakala sem ju, da bosta domov prinesla spricevali. Na dvorišcu smo imeli velik, nizek škaf premera približno meter in pol, v katerega so dali kavsticno sodo. Krop se je hladil. V njem so ribali mastne lesene plohe. Prišla sem mimo, spomnim se celo, da sem imela obleceno lepo toplo modro vezeno obleko. Hotela sem poti­pati vroco vodo in sem zmocila obleko, ki me je po­tegnila vanjo. Tako sem se opekla, da sem bila vsa mehurjasta. Spomnim se še, kdo me je potegnil iz škafa, potem pa sem bila tri dni nezavestna. Nekaj mesecev sem tulila zaradi bolecin: ''Ata, mama, teta, boli, boli.'' Zdravnica me je prevezovala vsak drugi dan. Ritka je bila en sam gnoj, enako desni komolec in na desnem licu se mi je naredil mehur. Starši so bili še posebej prizadeti, saj sem vpila noc in dan, umolknila sem samo tedaj, ko so k meni poklicali starega moža, Matevža Ambrožica, Miklna. Hodil je k nam in rocno žagal drva, jaz sem mu ''pomagala''. Ko sem bila tako opecena, so ga prosili, naj veckrat pride k meni. V bolnišnico me niso dali, ceš, naj umrem doma. Ce je namrec opecena tretjina telesa, bolnik podleže. Šest zdravnikov je bilo pri meni in samo eden mi je napovedal najvec 24 ur življenja, vsi ostali pa manj. Umrla pa kljub neznanskim bo-lecinam nisem. Nekoc je prišla soseda, Globocniko­va gospa. Predlagala je, naj me poskusijo namesto z mazili zdraviti z orehovim oljem. To je še nezrel zelen oreh, namocen v olju in v steklenici obešen na sonce. Ko so me s tem namazali, se mi je rana zacela celiti in že v 14 dneh se je pricela delati kožica. Za­vijali so me v fine lanene rjuhe, ki so bile od gnoja tako umazane, da se niso dale sprati. Takrat sem res veliko prestala in opazovala zdravnico, ki smo jo vsi spoštovali, posebej moj oce. On skoraj ni imel kosti v telesu, ki ne bi bila polomljena. Zdravnica ga je neštetokrat rešila. Ta zgled je bil verjetno povod za medicino. Oce pa je vseskozi nasprotoval mojemu študiju medicine. S štirimi leti sem sama šla v cipkarsko šolo. Ucila nas je ljubezniva gospa Kosmova (Pivk), Idrijcanka z izrazitim dialektom. Ker mi mama ni dovolila ob-iskovati te šole zaradi oci, sem jo veckrat neredno obiskovala. Medicino pa imamo tudi v rodu. Stari stric dr. Franc Košmelj je bil celo 34 let generalštabni zdrav­nik v avstro-ogrski vojski. Tudi ocetov brat je že pred prvo svetovno vojno študiral medicino na Dunaju in po vojni nadaljeval na graški univerzi, vendar študi­ja ni dokoncal. Stric in Vladko Demšar, Dagarinov, po vojni štu­dija nista mogla nadaljevati, ker ni bilo denarja. Medicina je bila nekdaj med najdražjimi študiji. Po stricevem pripovedovanju je bilo treba za vsako leto študija placati poseben fakultetni davek in še za vsak izpit posebej. Draga sta bila tudi stanovanje in hrana. Za izpit si moral obleci frak, srajco z visokim ovratnikom, imeti polcilinder in sprehajalno palico. Ce nisi imel denarja, da bi se tako oblekel, ti je fa-kultetni sluga posodil obleko proti placilu. Najvecji reveži so imeli namesto srajce samo visoki ovratnik, na katerem sta bili z vrvico privezani obe manšeti. Tako ste potem Železnike po osnovni šoli za­pustili in nadaljevali šolanje. V osnovni šoli sem bila nedisciplinirana, pod klopjo sem brala. Ker sem bila za svoja leta najvecja, so me posedli v zadnjo klop. Že po dnevu ali dveh sem se zaradi nemira, ki sem ga povzrocala, znašla v prvi klopi. Mama je rekla, da me bodo v kranjskem nun-skem internatu naucili reda. Ona je namrec hodila v šolo k nunam pri Gospe Sveti na Koroškem. Ta šola je bila tedaj poznana kot ena najboljših avstrijskih gospodinjskih šol. Vedno je pripovedovala, kako so nune z ucenkami grdo ravnale. Dekleta so bila v isti jedilnici razdeljene v tri oddelke glede na status. Kadar so prišle od doma, so jim vedno pregledali prtljago in zaplenili vso hrano, ki so jo prinesle od doma. Mama je bila prepricana, da me bodo nune naucile reda, zato sem morala tudi sama v nunski internat. Leto dni je bila že dogovorjena v internatu, da bom prišla. Internatov ni bilo ali pa so bili zelo dragi, tudi šolanje ni bilo zastonj. Mi pa smo bili na­enkrat trije, ki smo se šolali v srednji šoli. Brat in sestra sta bila v Ljubljani, jaz pa v Kranju. Ce se ne motim, smo morali obrtniški otroci placevati šolni-no v višini 3 odstotkov davka od dohodka. Brat je placeval celo šolnino, midve s sestro pa polovicno. Leta 1938 sem šla nerada v Kranj. Vse sem imela pripravljeno po predpisih, od posteljnine do jedil­nega pribora, in oznaceno z monogramom. Dan pred pricetkom šole – ko je bila šolnina že placana in bala pripravljena, je mama dobila telegram, da se mora nujno javiti v internatu. Tam so ji povedali, da zame ni prostora. Verjetno je posredoval župnik, saj nas je vse vprašal, kje bomo nadaljevali šolanje. Jaz sem bila precej jezikava in nisem nikoli ostala tiho. Spomnim se prvega razreda v osnovni šoli, ko je župnik Valentin Bertoncelj kritiziral Sokole. Vprašala sem ga, ce ve, kakšna je razlika med Orli in Sokoli. Seveda ni zraslo na mojem zelniku, am-pak odgovor je bil: Prosvetarji – Orli so lahko samo pripadniki katoliške vere, Sokoli pa samo tisti, ki so Slovani. Zaradi jezika sem bila doma in v šoli vec­krat tepena. Župnik mi je naredil veliko uslugo, ker je nunam sporocil, iz kakšne dr užine izhajam. Imela sem že privarcevanih 50 dinarjev, kar je bilo tedaj zame dosti denarja, ki sem ga hranila, da bom cim prej pobegnila iz internata. No, k nunam mi ni bilo treba. Mama je bila cisto obupana. 15. septembra se je zacel pouk v gimnaziji. Po srecnem nakljucju so mami poslovni prijatelji uspeli zame dobiti hrano in stanovanje pri neki vdovi. V šoli pa sem placala ocetove grehe. Oce ni bil tiho, bil je zelo direkten in po tem poznan. S šolo ni bilo problemov, pac pa s politiko. Leta 1938 so na obcinskih volitvah v ve-cini slovenskih obcin zmagali klerikalci. Na kranjski gimnaziji je stanoval priljubljen liberalni direktor, ki se je moral takoj izseliti. Oblast je postavila nove­ga klerikalnega direktorja, ki je uvedel strog režim. Ce si šel v kino, si bil izkljucen, s starši nisi smel v slašcicarno ali v gostilno, cenzurirali so tudi pošto, poslano na stanovanje. Nižji razredi so bili razdeljeni po spolu, fantje in dekleta istega letnika so bili v posebnih razredih in se nismo poznali med seboj. Po peti gimnaziji so na­redili mešane razrede. Se spomnite kakšnega posebnega dogodka? Kino je bil zelo drag. Vsaki predstavi je moral pri­sostvovati eden od profesorjev, ki je preverjal, ali je na predstavi kdo od dijakov. V kino smo hodili v Stražišce, ker v Kranj nismo upali. Po Jelenovem klancu je na vsakih sto metrov stala dijaška straža. V Stražišcu smo se v dvorano vtihotapili že med tednikom in jo zapustili še pred koncem filma. Ko sem nekoc pritekla med tednikom v kino, sem se zaletela v profesorja telovadbe Žagarja, ki je stal za vrati. Zelo sem se prestrašila in že videla, kako letim iz šole. Profesor je razumel mojo stisko, pobožal me je po roki in spustil v dvorano. V razredu sem bila med najboljšimi telovadkami. V prvi in drugi gimnaziji smo imeli tudi verouk in iz tega predmeta je bilo najvec popravnih izpitov. Veroucitelj je bil kaplan Blaj, po vojni župnik v Kra­nju. Ucil nas je zgodovino in zemljepis Svete dežele, ki jo še danes znam narisati. Nato si moral oznaciti še kraje, npr. Nazaret, Betlehem, kraje Kristusovih cudežev. Mene je to zelo zanimalo in sem imela v prvi gimnaziji oceno odlicno, kar je bila menda edi­na odlicna ocena v nižji gimnaziji. V drugi polovici drugega razreda me je profesor videl s sokolskim znakom in zato sem dobila oceno prav dobro. Ste drugo svetovno vojno docakali v Kranju? Ne, na sreco ne. Po drugi gimnaziji sem se doma upr-la, da v Kranj ne grem vec v šolo. Na Gorenjskem je bila tedaj samo ena gimnazija in tri mešcanske šole. Gorenjci smo bili glede gimnazije vezani na Kranj. Ce si se želel šolati drugje, si moral na banovino naslovi-ti prošnjo, ki pa je niso vedno odobrili. Sama sem si potem uredila vse potrebno za nadaljevanje šolanja v Ljubljani in stanovanje pri sorodnikih. Vpisala sem se na II. žensko realno gimnazijo in dekleta so me res lepo sprejela, prav tako razredniki. V Kranju je bila na­mrec moja razrednicarka, profesorica francošcine, iz stare mešcanske družine. Mestna dekleta je naslavljala z mešcankami, me podeželanke pa je nismo zanimale, kar me je zelo prizadelo. Zato sem se francošcino ucila samo za silo, da sem imela trojko, s cimer sem si zapra­vila odliko. V Ljubljani je bilo drugace in zelo lepo. Med vojno ste hodili v gimnazijo v Ljubljani in jo tudi zakljucili? Tako je. Kaj je mladina med vojno vse pocela, bilo je tudi veliko neumnosti! Cudež je, da sem prežive-la, saj sem bila dvakrat tik pred zdajci. Drugic me je rešila kapitulacija Italije, 8. septembra 1943. leta, ko so me cetniki že peljali k Trem Kraljem nad Žirmi, kjer so imeli logor. Sicer pravijo, da so najboljši vo­jaki študentje in delavci, ker nimajo razen življenja nicesar, kar bi jim lahko vzeli. Po cetrti gimnaziji je sledila mala matura. Ker nisem imela nobene trojke, sem je bila oprošcena. Sledila je medicinska fakulteta. Na fakulteti je bilo vec težav. Vpisanih je bilo prevec študentov, manjkalo je profesorjev, ucilnic, zlasti labo­ratorijev in literature. Veliko študentov je po tretjem semestru odpadlo ali pa so se prepisali na lažji študij. Težave sem prebrodila veckrat z jezo in razocaranji. Ste imeli kakšno štipendijo? Kako ste financi­rali študij? Brat Miran me je vzel k sebi na stanovanje in mi po­magal. Prav tako sestrama Martini in Tonki. Na fakulteti nisem poznala nikogar, ki bi bil brez štipendije, samo jaz je nisem imela. Zanjo me je bilo sram prositi. Ko sem nekoc prišla domov, me je oce razocaran spraševal, kaj sem mu naredila. Na fakul­teti so me brez moje vednosti predlagali za štipendi­jo, vendar so to morali potrditi še na maticni obcini. Tako je potem obcinski tajnik, ki je v osmih letih obveznega osnovnega šolanja koncal samo drugi razred, poklical oceta in mu ocital, kako si jaz upam prositi za štipendijo. V casu študija sem trdo delala. Podnevi sem gospodinjila, zvecer sem se usedla za knjige in ponoci študirala. Kdaj ste zakljucili medicinsko fakulteto? To je bilo leta 1953. Potem ste zaceli stažirati? Ves staž sem naredila v Ljubljani, trajal je 22 mese­cev. Prej je trajal 18 mesecev, nam pa so ga ravno podaljšali še za štiri mesece, ki sem jih prebila na Studencu, kjer je bila psihiatricna bolnišnica. Za delo so me povsod radi porabili. Tudi na ženske so tedaj gledali bolj postrani. Obicajno so si izbirale lažje poklice. Veljalo je tudi, da ženske za delo nismo prevec vnete. Na stažu sem bila tudi na onkološkem inštitutu, kjer so me kasneje zelo vabili, da bi ostala. Tam smo bili edino zelo lepo sprejeti. Stažisti so jim bili enakovredni. Po stažu je sledil strokovni izpit iz osmih predmetov, ki je bil precej težak. Nato sem de­lala še štiri leta specialisticnega staža z enim letom kirurgije. Nazadnje je sledil še specialisticni izpit. Kdaj ste se potem odlocili za ginekologijo? Nic se nisem odlocila. Takrat nam je oblast sama iz­brala mesto službe ali ''priporocila'' specializacijo. Preko znanca, ki je bil zdravnik na Golniku, so me povabili tja, saj jim je zelo primanjkovalo zdravni­kov. Ko sem to povedala doma, se je oce zelo razbu­ril. Pred vojno so pri sosedovih štirje odrasli clani družine umrli za tuberkulozo. Ta je bila za oceta in za nas strah in trepet. Zato mi je oce to zaposlitev želel prepreciti, rekel mi je celo, naj raje ostanem doma. Tako ali tako je bil vedno proti mojemu štu­diju medicine. Kako pa ste prišli do ginekologije in v Kranj? Štiri mesece sem stažirala v Ljubljani na ginekolo­giji, saj kranjske porodnišnice tedaj še ni bilo. Do­cent Vilfan me je vprašal, kje bom nadaljevala po stažu, in ko sem mu odgovorila, da ne vem, me je povabil, naj pridem k njemu. Ustanavljal je namrec prve posvetovalnice za nosecnice. Pred tem je bila smrtnost med ženskami na porodu in med novo­rojencki ogromna. Posredoval je na ministrstvu, da sem dobila dekret za posvetovalnico. Profesor Novak, svetovno znani zdravnik, ginekolog in ope-rater (celo ena operacija se imenuje po njem), mi je svetoval, naj grem v Škofjo Loko, kjer naj bi odprla prvo ginekološko ambulanto s posvetovalnico na Gorenjskem. V Škofji Loki zato niso bili prevec nav­dušeni in sem se po nasvetu prof. Novaka odlocila za Tržic. Ko sem zacela delati v Tržicu, pravzaprav sploh nisem vedela za kranjsko porodnišnico. Že tri tedne sem hodila v Tržic, ko je zjutraj prof. Novak na raport prinesel pismo primarija Vetra, da v Kranju ne more biti sam. Zato so dolocili mene, ceprav sem stala v kotu in se skrivala, saj sem bila na Kranj še vedno jezna in zanj nisem želela niti slišati. Profesor Novak mi je dejal, da sem s tistega konca doma in naj se nato naslednjega jutra ob osmih javim v Kra­nju brez dekreta. Ker se nisem upala upreti, sem pac prišla v Kranj. Tudi tukaj kot ženska najprej nisem bila prevec zaželena. Še vedno pa sem hodila dva­krat tedensko popoldne v ambulanto v Tržic. Vozila sem se z avtobusom. Kako pa so ženske takrat skrbele za higieno, imate kakšne posebne izkušnje? O osebni higieni so nekatere ženske vedele malo ali nic. Najbolj ciste so bile kmecke žene, ki so še dišale po šihtovem milu in so imele lepo snežno belo oprano perilo. Vcasih je še veljalo, da se v casu menstruacije ženske ne smejo umivati. Že po vonju ali po perilu si odkril tako žensko. Vec let je trajalo, da so nekatere spoznale, cemu služita milo in voda, cetudi brez kopalnic. V Tržicu vas imajo sploh v lepem spominu. Res je. Še danes so veseli, kadar pridem v Tržic na kakšen sestanek. V 20 letih nisem imela nobenega raka med pacientkami v Tržicu, ker sem že v zasno-vi preprecila širjenje raka. Taka ženska je lahko še rodila in normalno živela. Za to sem dobila tudi po­sebno priznanje. Kdaj natancno je bila ustanovljena bolnišnica v Kranju? Ustanovljena je bila 7. 8. 1955. Prva porodnišnica je bila v nekdaj zasebni vili na Laborah, ne tukaj, kot je danes. Spala sem v podstrešni sobi na tleh na uma­zanem modrocu, med dvema sestrama, ki sta imeli postelji. Niso me pustili iz hiše. V Kranju sem imela brata, kjer bi lahko normalno stanovala. Šele cez cas so našli neko staro leseno posteljo, brez vsega. Ku-pili so mi posteljno mrežo in so mi ta strošek, 3.865 dinarjev, vedno ocitali … Placana sem bila s strani okrajnega ljudskega odbora, ne s strani bolnišnice. Tudi razmere v bolnišnici so bile obupne. Skupaj je bilo 36 postelj, od tega šest ali sedem taborniških. Ce se je na taki zasilni postelji ženska samo malo premaknila, se je postelja podrla. Zakaj ste stanovali kar v bolnišnici? Ker me niso pustili iz hiše, tudi vecina porodov je bila ponoci. Podnevi smo operirali, ponoci sem bila pokonci zaradi porodov, dvakrat tedensko sem šla v Tržic, kjer me je cakalo zelo veliko žensk za pregled. Nobena ženska me ni nikoli cakala mesec dni, vse sem pregledala sproti. Nekatere so se me spocetka bale in so se tudi pregledom poskušale izogniti. Ce me je skrbelo zanje, sem ponje poslala sestro, dva­krat celo milicnika. Kako je potekalo vaše delo kasneje? Opraviti sem morala še specialisticni izpit. Ko sem se pripravljala za izpit, sem skoraj umrla zaradi sle­pica. Veliko slepicev sem operirala, saj smo vcasih to preventivno naredili pri vseh vecjih operacijah. Pri ucenju sem si za nazadnje prihranila patologijo medenicnih kosti. To si moral zaradi poteka poroda zelo dobro poznati. Danes carskega reza ni težko narediti, takrat pa ni bilo lahko. Pri porodu z ritko naprej je to lahko najlažji ali najtežji porod. Samo malo si potegnil, pa se je glavica zataknila in je bilo z otrokom konec. Starejši se še spomnite, koliko je bilo nekdaj pohabljenih žena, predvsem zaradi iz­paha kolka. Pri normalnem porodu se danes rodijo zdravi novorojencki, nad kasnejšim zdravjem novo­rojenca pa bedijo pediatri. Tako sem s študijem medenice odlašala do konca. Medtem ko sem se ucila te kosti, me je zacel boleti trebuh. Zdelo se mi je, da je vsega kriva neprijet­na tema. Pojedla sem malo kr uha, namazanega z zaseko. Na trebuh sem si dala še termofor. Poleg mojega stanovanja je stanoval direktor velike to-varne. Nekoc mi je rekel, da ce bom rabila telefon, naj se oglasim pri njih. Telefoni so bili takrat na­mrec redkost. Nikoli ga nisem rabila. Takrat pa me je tako bolelo, da sem prosila za telefon. Od mojih do njegovih vrat je bilo komaj dva metra. Privlekla sem se do telefona in prosila dežurno sestro, naj mi prinese injekcijo proti bolecinam. Ko je videla, kako izgledam, je povedala kolegom in takoj sta pri­tekla še dva zdravnika. Dali so me v rešilca. Vozil je zelo zoprn voznik, ki je pacientke samo pripeljal do vrat bolnišnice, pozvonil in se odpeljal. Tocno sem vedela, kdaj se vozimo po cesti, kjer so bile kocke. Takrat sem med vožnjo premišljevala, kako so pre­življali vožnjo vojni ranjenci, ki so jih vozili ali nosili po slabih cestah ali kolovozih, saj je že mene tako bolelo. No, ko so me pripeljali v Ljubljano in me v operacijski dvorani takoj dali na mizo, je bil slepic že razlit. Naredila sem vse, cesar ne bi smela: jedla sem, se grela s termoforjem, dobila sem injekcijo … skratka, zabrisala sem vse znake, kot da še nikoli ne bi nicesar slišala o medicini. Ko sem naredila specialisticni izpit, sem kar naprej cakala, kdaj bom lahko šla nazaj v Ljubljano, kot so mi obljubljali. Ker me niso spustili, sem leta 1972 dala odpoved. V bolnišnici je bil pravi vihar. Pritisnili so tudi na moža, da so mi preprecili odhod v Ljubljano. 17 let sem bila predsednica najprej upravnega odbora, potem pa še delavskega sveta, ceprav ne bi smela biti tako dolgo. Drugih kandidatov ni bilo. Na delavskem svetu smo skoraj vedno razpravljali, kdo ima pet dinarjev vec ali manj. Ves cas ste si želeli nazaj v Ljubljano. V Ljubljano sem si mocno želela. Mož mi je veckrat rekel, da imam usta do ušes, samo da vidim od blizu Šmarno goro. Kranja res od nekdaj nisem marala. V Ljubljani me je cakalo mesto asistentke, za pol leta bi šla v Ameriko na izpopolnjevanje in na kliniki bi imela samo nekaj dežurstev na mesec. V miru bi lah­ko tudi študirala. Ste bili potem kdaj na kakšnem izpopolnjeva­nju v tujini? Na lastne stroške sem šla v Nemcijo na ogled am-nioskopije (amnioskopija je postopek, s katerim ginekolog pogleda barvo plodovnice, in presodi, ali ima otrok v maternici še dobre pogoje ali je treba sprožiti porod). Nemec Saling je to metodo opisal leta 1961, jaz sem si jo ogledala že leta 1963, ko v Jugoslaviji še nihce ni slišal zanjo. Sicer sem se pa veliko stvari tukaj naucila od kolega strokovnjaka dr. Rajnerja, ki je znal medicino, o kateri se drugim ni niti sanjalo. Bil je odlicen ginekolog, znanstvenik, primerjali so ga z nekim francoskim zdravnikom, ampak tudi ta mu ni segal niti do kolen. Po vrnitvi v Ljubljano je dr. Rajner naredil še drugo specializaci­jo, specializacijo iz patologije. Bi lahko ostali v Nemciji? Leta 1963 sem šla v Nemcijo z minimalno nemško štipendijo, ki mi je zadošcala le za stanarino. Suho hrano so mi pošiljali od doma. Ko sem rekla, da od­hajam, so mi Nemci ponujali veliko placo. Še dve leti so mi pisali, naj pridem nazaj. V tem casu se je zacela tudi gradnja nove po­rodnišnice na mestu, kjer je danes. Delegirana sem bila v gradbeni obor. Kot popolna amaterka sem imela spore z gradbeniki. Njim se de­nar ni smilil, ga bo že doktorica dobila. Res sem na­prosila za izgradnjo veliko denarja. Služba pri tem ni nic trpela. Hodila sem okoli direktorjev in prosila za denar. Znanec direktor me je vedno dražil, da sem kot podrepna muha. Ce me je vrgel skozi vrata, sem nazaj priplezala skozi okno. Stavba je bila dograjena v letu 1964. V njej smo priceli delati v letu 1965. Po tem ste prevzeli mesto direktorice porod­nišnice? Ko je šel leta 1988 dr. Veter v pokoj, sem prevzela to mesto. Preden je nastopil pokojnino, me je primarij dr. Veter prosil, naj jaz prevzamem mesto direktor­ja. Naredila sem najvecjo napako v svojem življenju. Kot ženska, ki predseduje vecinoma moškim kole­gom, sem doživljala nepredvidene težave. Kasneje smo zidali tudi družinsko hišo, ki sem jo delala po­polnoma sama. Mož ni bil niti enkrat na gradbišcu, da bi pomagal. Ko smo se selili, se je hotel vseliti kar v sosednjo hišo, ker sploh ni vedel, katera je naša. Vse sem vodila sama, zato sem bila zgarana in utru­jena. Doma pa so me cakala še vsa gospodinjska dela, likanje, pranje, kuhanje. Mož je bil vseh 30 let, kar sva bila skupaj, bolan. V vašem casu je bila kranjska porodnišnica med najboljšimi. Bila je najboljša. Veliko Jugoslovank je hodilo k nam, imeli smo polno intervencij, celo Zagrebcanke so želele roditi v naši porodnišnici. Po predlanski anketi pa je med 37 slovenskimi bolnišnicami zase­dla zadnje mesto. Kakšno je bilo v tem casu stanje v ginekologiji in porodništvu? Smo zaostajali za drugimi? Kje pa! Ko sem bila v Nemciji v zacetku šestdesetih let, je bilo stanje tako, da so bili od nas boljši samo Skandinavci. Se pravi, da smo bili drugi tako v sploš­nem zdravstvu kot v ginekologiji. Ko sem delala v nemški bolnišnici, so imeli pacientke razporejene v vec razredov: v tretji, drugi, prvi razred, posebni razred in direktorjev razred. Delala sem v tretjem razredu in nisem smela dati pacientu niti aspirina, ce nisem vprašala nadrejenega zdravnika. ''Zu teu-er für uns (za nas je predrago),'' so obicajno rekli. Pacientko, ki je imela denar, so po obicajni opera-ciji držali v bolnišnici po šest tednov, ko je pri nas šla po dveh tednih že domov. Vsak dan ji je moral zdravnik dati ''drago'' injekcijo (nekoliko fiziološke raztopine). To ji je moral dati zdravnik! Za porod so revne pacientke s seboj nosile v velikih torbah peri-lo, spalne srajce in vložke. Potem ocenjujete, da je bilo slovensko zdrav­stvo takrat zelo napredno? Seveda. Ne samo ginekologija, tudi kirurgija in druga podrocja. Poleg tega smo se držali etike. Veci­ni zdravnikov je bila pomembna stroka, zato je bil zdravniški poklic tudi tako spoštovan. Rekli ste, da je bila porodnišnica ustanovlje­na leta 1955. Leta 1956 so nekatere ženske še vedno rojevale doma. Kako ste jih prepricali, da so prišle v porodnišnico, in kdaj so zacele rojevati v porodnišnici? Takoj, ko se je porodnišnica odprla. Primanjkovalo je babic. Takrat je bilo s terenskimi babicami pove­zanih tudi veliko razlicnih zapletov, od tega, da so se nekatere zapile, ker so jih po porodih doma postre­gli z žganjem, do tega, da so ''tolažile'' može porod­nic. S temi terenskimi babicami smo imeli spocetka veliko težav. Ob odprtju porodnišnice so bile tudi ljubosumne na bolnišnicne babice, saj je bilo delo terenskih babic nekdaj tudi donosno. Spomnim se, da je nekoc v Tržicu k meni prišla ženska, ki je želela potrdilo, da je noseca. Najprej sem jo seveda hotela pregledati, cesar pa mi ni dovolila. Rekla je, da njihova babica samo pogleda v oci in že ve, da je noseca. No, izkazalo se je, da so bila za izostanek menstruacije kriva leta … Vcasih se je zelo mudilo in je žena rodila doma ali v avtomobilu. Vseeno so jo nato pripeljali z otrokom v bolnišnico, kjer je osta-la toliko casa kot druge. V posvetovalnici so dobile ženske potrdilo o nosecnosti, izracunan je bil po­rodni termin in porodniški staž. V posvetovalnici so dolocili krvno skupino, izmerili pritisk in ženska je dobila navodila za porod. Pocasi je izginila porodna božjast – eclampsija, zaradi katere sta veckrat umrla mati in plod. Dr. Vida Košmelj pred staro porodnišnico. Foto: arhiv dr. Vide Košmelj Kako ste se navadili na operiranje? To je pa kar šlo. Pred prvo operacijo se mi je roka sicer precej tresla, ker pa je šlo lepo, sem se pocasi navadila, saj me je kirurgija najbolj vlekla … V letu dni kirurške specializacije me je veliko naucil kirurg prof. dr. Martin Benedik. Danes bi rekli, da je bil moj mentor, cesar pa tedaj nismo poznali. Vsaj deset let po odprtju bolnice smo operirali ve­liko žensk, ki so prej rodile doma. Pri porodu so bile raztrgane, doma jih niso šivali. Naredile so se grde brazgotine vulve, nastopilo je povešenje nožnice in posledicno še uhajanje urina. Že mlade ženske so bile prizadete, starejšim pa je po vec porodih mater-nica uhajala iz nožnice. Se spomnite kakšnega posebnega dogodka? Ja, spomnim se, da so nekoc pripeljali nosecnico iz Železnikov. Takrat smo delali vse sobote in veliko je bilo že, ce sem imela dve nedelji na mesec pro-sti. Tako sem v soboto prišla v službo, nosecnico pa so pripeljali že v petek zvecer. Noseca je bila tri mesece in je krvavela. Imela je tako izbuljene oci, izgledala je kot pošast. Ko sem jo videla, sem se spomnila na neko bolezen, s katero še nisem imela opravka, sem se pa o njej ucila. Takoj sem telefo­nirala na nuklearni inštitut. V soboto dopoldne je bil tam samo dežurni. Vztrajala sem, da jo morajo sprejeti, oni pa so želeli, naj pocaka do ponedeljka. Zaradi dela je nisem mogla osebno pospremiti, ce­prav se je vcasih dogodilo, da sem koga pospremila naprej v drugo bolnišnico. Po dolgem pregovarja­nju so popustili in jo sprejeli. Ko so jo pregledali, so jo tudi slikali in ugotovili hudo obolenje šcitnice. Kasneje sem jo videla še enkrat po porodu, bila je lepa ženska, ampak takrat … tako grozne podobe še nisem videla. Kako je bilo z babicami v porodnišnicah? Slovenska babiška šola je bila ena najboljših. Imeli smo prvo babiško šolo v srednji Evropi, ki so jo morale koncati vse babice, to je predpisala še Marija Terezija. Takrat je bil pogoj za obiskova­nje babiške šole tudi, da ima ženska že vsaj enega otroka. Makovec je napisal knjigo o všegarstvu, takrat se je babištvo tako imenovalo. Knjiga je iz­šla leta 1782 in bila ponatisnjena leta 1787. Kadar sem bila slabe volje, sem zacela brati to knjigo. Pi-salo je, da mora biti všegarca cedna, snažna, imeti mora bel predpasnik in r uto in ne sme zapeljevati mož (smeh). V operacijski dvorani, dr. Vida Košmelj je tretja z leve. Foto: arhiv dr. Vide Košmelj Danes pri porodu spremljajo otroku srcni utrip. Kdaj se je to zacelo in kakšne so bile prve naprave v primerjavi z današnjimi? Nekdaj smo imeli zdravniki samo roke, oci in ušesa. To je bilo vse naše orodje. Utrip srca pa smo mi in tudi babice na terenu spremljali vedno z aluminija­sto slušalko. Elektronika se je zacela šele v osemde­setih letih. Kako je bilo z nedonošencki? Inkubatorjev sploh ni bilo. Enega nam je v osemde­setih letih podaril celo Ivan Kramberger, predsedni­ški kandidat. Po tem smo dobili še dva. Zanimivo je in tako smo se tudi ucili, da ce je otrok rojen s sed­mimi meseci, še lahko preživi, z osmimi pa ne. Zakaj je tako, ne vem. Koliko casa po porodu je bila mamica v porod­nišnici takoj, ko so se te odprle? Vec ali manj kot danes? Sedem dni po porodu so ostale v porodnišnici, ce je porod potekal normalno. Ce je bil carski rez ali po-rod s klešcami, je ostala dalj casa. Po porodu so bile ženske vecinoma šivane. Sprva smo imeli za šivanje posebno svilo. Te šive je bilo treba po sedmih dneh odstraniti. Kakšno leto po ustanovitvi porodnišnice smo dobili kadgut, to je nit iz ovcjih crev, ki se sama resorbira. To je bilo odlicno za porodnico in zdrav­nika. Od zacetka smo šivali brez anestezije, potem smo z blagim anestetikom le poškropili. Kemital, angleški anestetik, smo dobili kasneje, da je ženska zaspala, ko smo jo šivali. Pocasi smo dobili tudi bolj­še šivanke, da smo lažje šivali. Se spomnite kakšnega posebej veselega do-godka v porodni sobi? Na zacetku smo po velikosti trebuha in s pretipa­njem samo sklepali, ali se bo rodil enojcek ali celo dva. Ultrazvoka še ni bilo, rentgena pa smo se izogi­bali, ker je nevaren za nosecnico in plod. Spomnim se veselega dogodka, ko so se namesto dvojckov rodile prve tri zdrave živorojene trojcice. Teh sem bila zelo vesela! Danes so vse že gotovo stare mame (smeh). Tem trojcicam sem naprosila veliko mate-rialne pomoci, kasneje pa še trem materam. Potek poroda se ni spremenil, lahko pa porod-nice danes izbirajo med mnogo razlicnimi ob-likami poroda. Poleg tega je danes lahko pri porodu tudi bodoci ocka. Kako gledate na vse novitete? To je modna muha. Vse je povezano z denarjem in mislim, da bo cez nekaj let tudi tega konec. Na Nizo­zemskem so imeli posebne avtobuse z vso porodno opremo in osebjem, ce je ženska rodila doma. Pri najmanjši komplikaciji je rodila v avtobusu ali so jo pripeljali v bolnico. Moških nisem rada spustila k porodom, ker smo imeli spocetka z njimi velike probleme. Bili so rado­vedni, onesvestili so se, vtikali so se v delo osebja, zahtevali zdravila za lajšanje bolecin. Najhujše bole­cine pri porodu nastopijo, ko se odpira maternicno ustje. Nekateri moški so mislili, da smo neusmiljeni, ker ženski nismo vse skozi lajšali bolecine. Spomnim se tudi nekoga, ki je preko okna gledal k sosednji po­rodnici … Tega sem takoj nagnala iz porodne sobe! Saj ne recem, nekateri možje so tudi zelo pomagali, porodnici brisali pot, ampak kljub temu nisem bila prevec navdušena nad njihovo asistenco. Nekdaj smo se zelo bali sepse, ki je rada nastopila po poro­du. Danes se vsi pocutijo varni zaradi antibiotikov. Nekdaj smo se pred vstopom v porodno sobo morali stuširati in preobleci od nog do glave. Kaj pa porod z epiduralno anestezijo? Danes se dá že zelo omiliti porodne bolecine. Ce bi bilo vec anesteziologov, bi bilo lahko tudi vec takih porodov. Ko dobi ženska epiduralno anestezijo, ne more vec tako sodelovati in pritiskati. Zato je porod cesto treba zakljuciti z vakuumskim ekstraktorjem ali s klešcami. Klešcni porod je za zdravnika zelo zahteven in se danes skoraj izpušca. Pri njem je treba dobro poznati porodni mehanizem in imeti obcutek v prstih. Na splošno pa je danes zaradi veli­ke elektronike medicina postala prevec brezosebna in je še dobro, da nisem vec v službi … Kljub vsem obcutkom ste se ustalili v Kranju in si tukaj ustvarili družino. Šele zadnjih deset let se pocutim tukaj doma. Ce so me prej vprašali, od kje sem, sem bila vedno iz Že-leznikov. V Kranju sva si z možem Janezom ustvarila družino. Mož je bil težak vojni invalid, po izobrazbi inženir kemije. Rodila se nama je hci Jana. Z druži-no, z njenima dvema otrokoma, živimo v isti hiši. Izkaznica Gorske reševalne službe. Arhiv dr. Vide Košmelj Kako pa ste preživljali prosti cas? Prostega casa sem imela zelo malo. Bilo je malo ne­delj, ko sem bila prosta, tedaj sem šla v planine. Bila sem tudi alpinistka in prva ženska gorska reševalka. Prijateljevala sem z Jožem Copom in drugimi znani-mi alpinisti. Copov Joža mi je vedno pripovedoval, da je bila mati Železnikarica, Vidmarjeva po rodu, in da mu je zgodaj umrla. Leta 1958 v Slovenski smeri z leve: Cene Kopcavar, Tone Bucer, dr. Vida Košmelj. Foto: arhiv dr. Vide Košmelj Plezala sem predvsem v Julijcih, severni steni. La-bodji spev sem doživela v Travniški skupini v Šitah. Leta 1960 smo s soplezalcema Tržicanom Marjanom Perkom in Tonetom Bucerjem, podpredsednikom Planinske zveze, šli na Mont Blanc. Mislim, da sem se v gore zaljubila, ko sem bila pri štirih letih s teto prvic na Ratitovcu. Tedaj vojaške ceste še ni bilo. Pot iz Železnikov na vrh je trajala šest ur, nazaj pa štiri ure. Zelo rada sem tudi brala. Literatura je bila vedno moj hobi in še danes zbiram knjige. Zdaj, ko ste v pokoju, se verjetno posvecate vnukom? Malo! Pravijo, da sem slaba babica (smeh). Vnuka me ucita dela z racunalnikom. Vcasih mi gre na jok, drugic na smeh, ker si težko zapomnim preproste racunalniške operacije. Navajena sem bila pisalne­ga stroja, kjer si moral trdo pritisniti na tipke. Na racunalniku pa je samo dotik dovolj. Mimogrede z mezincem pokvarim sliko. Do Železnikov kot do svojega kraja in do svoje­ga mesta ste imeli vedno poseben odnos? Foto: Aleksander Cufar Res je bilo zmeraj tako. Vedno sem vedela, kaj se tam dogaja, ceprav nisem bila doma. Dostikrat sem bila tudi ostra in kriticna do dogajanja v kraju, do ob-voznice, do propadanja kraja. Dolino sem spoznala že kot otrok, saj sem z našim pomocnikom Cirilom Šuštarjem prehodila skoraj vso dolino. Ko ga je oce kam poslal, je Ciril vzel koš, jaz pa sem kot štiri- ali petletna deklica šla poleg. Ko sem se utrudila, me je dal v koš in nesel. Tudi po govorici sem pacientke vedno prepoznala, od kod prihajajo, da so iz Želez­nikov, iz Davce ali iz Martinj Vrha. Poznala sem jih vecinoma po domacih imenih, ne po priimkih. Ko so naše sestre sprejemale ženske v porodno sobo ali na ginekološki oddelek, so me takoj obvestile, da je prišla porodnica iz ''vaše'' ali iz Poljanske doline. Veckrat so mi še predhodno od doma telefonirali, da pride ta in ta ženska, glej, da ji boš pomagala in jo lepo sprejela. Zdaj vem, zakaj so zdravnike vcasih tako zelo spoštovali. Ker so bili srcni in mocno predani svojemu poklicu ... Dr. Vida Košmelj, hvala. 70 let Franca Peternelja, p. d. Jureža Anton Sedej Jubilant – 70-letnik Franc Peternelj, Davca 19. maja 2009. Foto: Anton Sedej Rojstni kraj z domacijo Jureževih V davnih casih, ko se je še potovalo pocasi, samo toliko hitro, kot so popotnika nesle noge ali konj-ska vprega, so ljudje radi pripovedovali, da je Dav­ca tako velika kot Dunaj. Še danes velja, da je vse te dolge grape in slemena težko prehoditi v enem dnevu. Vas Davca je zato prav posebna znamenitost Slovenije. Ima površino obsežne vaške pokrajine. Zelo zanimiva primerjava še iz cesarskih casov, da je Davca vecja od prestolnega Dunaja, ni bila cisto napacna. Davca je namrec hribovsko naselje na skrajno zahodnem delu Selške doline, na široko razloženo po razsežnem ozemlju med Blegošem in Poreznom, zato ni pretirano reci, da je Davca naj­daljša slovenska vas, saj je od prve domacije spodaj pri Potoku do zgornjih pod Poreznom kar deset ki­lometrov razdalje. Zložna, dolga slemena, na kate­rih cepijo nizki obli vrhovi – kovki, povezujejo obe vogalni vzpetini. Ta slemena so rob, ki razmejuje, a ne locuje Gorenjske od Primorske, ter Selško po­drocje od Cerkljanskega. Glavni stražar na tej meji je Porezen. Ta gora ni samo mejnik davškega ozem­lja. Od tu pa vse do Jadranskega morja ni nobenega vrha vec, ki bi se lahko kosal z njegovimi 1632 metri višine. Domacije v Davci so bile od nekdaj kmeckega po­rekla. Življenje vašcanov se je spremenilo na bolje šele po drugi svetovni vojni, ko so se v dolini odprle možnosti za zaposlitev in ob tem bolj zanesljivi vir zaslužka. Na predelu, ki desno meji na Štulcovo in Zgagovo grapo, levo pa na bližino slikovitih davških slapov, leži na pobocju pod Poreznom na Davškem brdu Jureževa domacija. Tu pod Poreznom živi s svojimi dragimi jubilant Franc Peternelj, gospodar Jureževe kmetije, zborovodja in organist davške župnije, clo­vek, ki je vsestransko predan kulturnemu in gospo­darskemu utripu Davce. Zaradi preglednosti sem strnil njegovo ustvar­jalno obdobje in pomembne življenjske dogodke v paleto poglavij, ki bolj nazorno predstavljajo prete­klost in njegovo pripadnost Davci. Letos sva se po novem letu v ta namen veckrat srecala, obicajno pri njem doma, in ob najinem kramljanju so nastajali zapisi, ki odstirajo njego­va zanimiva in bogata ustvarjalna življenjska ob-dobja. Davca, 2007. Farna cerkev Naše ljube Go-spe presvetega Jezu­sovega srca, župnišce, Jemceva domacija, levo šola, v ozadju od leve Triglav, Slatnik, Lajnar in Dravh. Foto: Anton Sedej, september 2007 Starši in otroška leta Prav tu v osrcju davških bregov in gozdov se je Ju­reževim staršem – ocetu Francu Peternelju (1908– 1961) in materi Alojziji, roj. Primožic (1912–1975), 27. 3. 1939 rodil sin France – jubilant, ki mu po­svecam to pisanje. Jureževa prvorojenka je bila hci Cilka, rojena v letu 1936. Oce Franc, ki je bil doma pri Zakovkarju, se je po poroki z Lojzko leta 1935 priženil na Jureževo domacijo. Otroška leta sta Cilka in Francelj preživela ob skrbnih starših, ki so bili predani trdemu delu na kmetiji. Mati je imela na skrbi celotno gospodinj­stvo, skrb za otroke ter je pomagala pri vseh ostalih delih na kmetiji, oce pa je poleg vseh težkih opravil na domaciji z vso vnemo vse do svoje smrti oprav­ljal še dolžnosti zborovodje in organista cerkvenega pevskega zbora v davški župnijski cerkvi Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega. Oce in mati sta bila v svojih mladih letih tudi ustanovitelja in pevca cerkvenega mešanega zbora v Davci. Od leta 1936 so cerkveni pevci imeli pevske vaje pri Jureževih. Oce je opravljal dolžnosti organista in zborovodje od leta 1924 do leta 1960. Otroštvo Jureževega Fraceljna je bilo povsem drugacno od otroštva njegovih vrstnikov v dolini. Pogoji življenja so bili v teh hribovitih krajih takrat težki in zahtevni. Potrebno je bilo res veliko truda in odrekanj, da so se ljudje lahko preživljali in ohra­njali vse tisto, kar so imeli. Kmetija pri Jurežu je bila ena od srednje velikih kmetij v Davci, ki je ob trdem delu vendar dajala dohodek družini za preživljanje. Jureževa domacija je imela še to posebnost, da se je pri njih veliko prepevalo. Otroka Cilka in France sta že vse od zgodnje mladosti z navdu­šenjem spremljala pevce, ki so hodili k njim na pevske vaje. Vabljivo je bilo tudi igranje na har­monij, kar ni bilo prav nic nenavadnega, saj sta otroka talent ocitno podedovala po ocetu. France se še dobro spominja dogodka, ko je prišel k njim na kmetijo veterinar Kocjan in povprašal oceta, ali ima tudi sin kaj smisla za inštrumente. Takrat mu je oce ponosno odgovoril, da zna že kar dobro zaigrati kakšno pesem tudi na harmonij. Petletni France je korajžno pritiskal na tipke harmonija in zaigral Moj ocka ima konjicka dva. Veterinar je pre­senecen ob tem rekel ocetu: ''Iz tega fantica pa še nekaj bo.'' Jureževo sorodstvo v Davci leta 1943. Spre­daj sedi Franc Peternelj ml. s sestro Cilko. V sredini od leve sedijo: teta Alojzija Primožic, oce Franc Peternelj st., mati Alojzija, teta Terezija Primožic. Zadaj od leve stojijo: teta Amalija Primožic, stric Ciril Primožic, stric Janko Primožic in teta Felicita Primožic. Foto: družinski arhiv Jureževih Jeseni leta 1946 je France zacel obiskovati prvi razred osnovne šole v Davci. Rad se spominja svo­je prve prijazne uciteljice Angele Kržišnik, ki je bila doma iz Poljan v Poljanski dolini. V tistem obdobju je v Davci poucevala približno sto ucencev. Prizade­vala se je, da bi ucencem nudila cim vec znanja in drugih vrlin za življenje. Dobro mu je ostalo v spo­minu, kako so prihajali zjutraj v šolo in se pred pri-cetkom šolske ure pokrižali in molili ocenaš. V letu 1948 je prišla iz Novega mesta v Davco uciteljica Marija Avsec, ki je bila Angeli Kržišnik v veliko po­moc. Kar nekaj let je poucevala na davški šoli. Obe uciteljici so davški ucenci spoštovali in jih imeli radi. Osnovno šolo je Franc Peternelj zakljucil v šolskem letu 1954/55, zatem pa je kot 16-letni fant ostal doma v oporo in pomoc ocetu in materi pri delu na kmetiji. Fantovsko obdobje, služenje vojašcine, vrnitev domov in prevzem kmetije ... Jureževi starši so bili hcerki in sinu velik vzor in vzpodbuda, tako ob delu na kmetiji in pri domacih opravilih ter kasneje pri sodelovanju v cerkvenem pevskem zboru. France in Cilka sta imela po starših prirojen pevski, po ocetu pa še glasbeni talent. Leta 1957 je Jurežev France prvic stopil v pevske vrste cerkvenega zbora v Davci, ki ga je ucil in vodil nje-gov oce. Imeli so dober pevski sestav. Vecinoma so v zboru sodelovali vašcani Davce, nekaj pa jih je pri­hajalo tudi iz bližnjih Novakov. Sodelovanje pevcev s cerkljanske strani iz vasi Novakov je bilo v navadi še iz prejšnjih casov. Sodelovanje ter druženje prebi­valcev obeh vasi ostaja tradicija, ki se je ohranila do danes in povezuje tudi cerkvene pevce obeh župnij. Prišlo je obdobje, ko je leta 1959 France odšel k vojakom v JLA – Jugoslovansko ljudsko armado. Vojaški rok je služil kot vezist najprej v Požarevcu, zatem v Mostarju, Plocah, Makarski in Lovranu. Do-mov se je vrnil po novem letu 1961. Vrnitev od vojakov je bila mlademu Francetu v posebno zadovoljstvo, toda doma so ga že cakale nove skrbi in težave, saj je bil oce resno bolan in je le štirinajst dni po njegovem prihodu, 29. januarja 1961, umrl v ljubljanski bolnišnici. Mladega Jureže­vega gospodarja je ocetova smrt mocno prizadela, saj je tako nenadoma vsa skrb za vodenje kmetije prešla na njegove rame. France se je znašel v brez­izhodnem položaju. Za izboljšanje pogojev dela na kmetiji je bilo treba mnogo postoriti. Država takrat ni imela še nobenega posluha za razvoj in napredek kmetijstva v hribovitih krajih, med katerimi je bila tudi Davca. Resno je zacel razmišljati, kako naprej, za katero smer naj se odloci, katera bi mu pomeni-la boljšo perspektivo za prihodnost. Posebej je bil zaskrbljen, ker Davca takrat ni imela še nobene ustrezne cestne povezave z dolino in so bili pogoji kmetovanja skrajno nemogoci. Poleg tega še ni bila urejena elektrifikacija vasi, kar je bila še dodatna velika ovira za normalno, cloveka vredno življenje. Poleg Jureževe sta imeli svojo skupno manjšo elek­trarno na enosmerni tok še dve sosednji hiši. Skrbe-lo ga je, kako bo obnovil hlev in domaco hišo, ki sta bila v slabem stanju, pokriti s slamnato kritino. Na Jureževi kmetiji sta po ocetovi smrti ostali z njim še mati Lojzka in sestra Cilka. Leta 1962 se je sestra odselila k stricu Janku Primožicu na Brezni-co pri Žirovnici, kjer je kupil hišo. Stric Janko je bil zaposlen v Železarni na Jesenicah, Cilka pa je našla delo v Verigi Lesce. Tako sta z mamo ostala sama na kmetiji. Okolišci­ne so mlademu Jureževemu gospodarju ob razmiš­ljanju, kako naprej, povzrocale velike skrbi in ne­gotovost. Ob vsem tem je takrat obcina priporocala, naj se mladi odlocajo za zaposlitev v dolini, kjer je bilo lahko najti zaposlitev. V težkem, zanj brezizhod­nem položaju se je leta 1963 France odlocil, da se bo odselil iz Davce. Tudi nekaj njegovih sovrstnikov je že odšlo v dolino za boljšim kruhom. V Lescah je iz­vedel za kmetijo, ki je bila v prodaji, jo vzel v zakup ter podpisal kupoprodajno pogodbo. France je odkril svoj nacrt materi in ji potožil, da bi rad odšel v dolino, in tako mogoce lažje urejal svojo prihodnost. Mamo je to zelo prizadelo in se z njegovo odlocitvijo ni mogla nikakor sprijazniti. Rekla mu je: ''Tolk in tolk stoletij so ljudje živel na tej kmetij, a ti si pa taka reva, da si ne upaš nadaljevat tradicije Jureževe domacije.'' Mati je bila seveda po­nosna na zgodovino Jureževe domacije, ki jo je leta 1808 postavil Wric Jurij, po katerem se je prijelo tudi hišno ime Jurež. Nasveti, spodbude in prošnje žalostne matere so Vojaški nabor ("štelnga") v Železnikih. Franc Peternelj (s harmoniko in svojimi sovrstniki). Foto: Lojze Šturm, družinski arhiv Jureževih sina odvrnile od nacrtovane odlocitve. Z zanosom, vendar z obilico dvomov se je odlocil, da za vsako ceno nadaljuje tradicijo kmetovanja na Jureževem posestvu. Mati je bila ob odlocitvi sina presrecna, saj jo je že obdajala grenkoba in skrb zase, za pri­hodnost domacije in sina. Skrb za kmetijo, gradnja cestne povezave V spominih jubilanta Franceta Peternelja sva se vrnila nazaj v obdobje, ki je zaznamovalo njegovo prihodnost kot svetal premik v upanje na boljše case. Najprej je imel v nacr tih, priti do ustrezne cest­ne povezave od hiše do križišca k Jemcu. To je bil vsekakor velik zalogaj in imel je malo upanja, da bi vzpostavili to cestno povezavo z Zg. Davco, kar bi jim odprlo okno v svet in jim na tem odrocnem hribovskem terenu zagotovilo eksistenco. Takratni dostop do Jureža preko kolovoza od Zgage je bil skrajno nemogoc in možen samo s konjsko vprego. Srecno nakljucje za Davco je bilo, da je bil domacin Anton Golja leta 1961 predsednik obcine Železniki in kasneje tudi predsednik Kmetijske zadruge Ceš­njica; Ivan Prezelj, p. d. Podgrivar, iz Davce pa je opravljal dolžnosti predsednika Krajevne skupno­sti Davca. Oba zanesenjaka sta bila predana reševa­nju vaških težav. Za potrebe operativnih premikov gradnje komunalne infrastrukture je bil imenovan s strani vašcanov gradbeni odbor, v katerem je so-deloval tudi Franc Peternelj, ki je sprejel tudi funk-cijo predsednika. Naloga gradbenega odbora je bila gradnja ceste od križišca na odcepu k Jemcu do Pod kotlov oz. Davških slapov. Trasa ceste je potekala ob potoku Davšcice v razdalji štirih kilometrov. France se spominja, kako je bila omenjena gradnja zahtevna, od države pa ni bilo pricakovati nobene financne pomoci. Kot predsednik gradbenega od­bora je bil France zadolžen za zbiranje sredstev v te namene. Priceli so z zbiranjem lesa, ki je bil edini vir za pokritje stroškov. Jureževa kmetija je za te potrebe darovala 48 kubicnih metrov lesa. Od tega so morali po takratnih predpisih placati prispevke Gozdnemu skladu v Škofji Loki, kljub temu da je šel les v te namene. Vložil je celo prošnjo za oprostitev dajatev, vendar temu niso ugodili. Kljub težavam je gradnja te cestne povezave uspešno potekala od leta 1962 do leta 1964, ko je bila cesta do Jureževe kmetije že usposobljena za prevoz s tovornjaki. Že v letu 1964 so s pomocjo Kmetijske zadruge Škofja Loka, ki jim je posodila traktorje, pristopili k obnovi prve faze gospodarskega poslopja – hleva, kjer so zamenjali leseni strop z betonsko plošco in obnovili ostrešje z novo strešno kritino. Kasneje so pristopili še k notranji ureditvi hleva, kjer so sodobneje uredi­li stojišca za živino z Grabnerjevo navezo. Sledila je še gradnja stolpnih silosov v hlevu. Ves ta napredek na kmetiji je dal mlademu Jureževemu gospodarju zanos in mocno voljo za delo na kmetiji. Težave so bile le v tem, da je manjkalo delovne sile, saj sta bila z mamo sama za vsa opravila. Franceta je zatem ca­kala še ena zahtevna naloga – obnova hiše. Jureževa hiša je bila stara in dotrajana. V letih 1966–1967 mu je uspelo popolnoma obnoviti bivalne prostore s ce­lotno notranjo preureditvijo. Poroka in skrb za družino Nastopil je cas, ko je bilo treba poskrbeti tudi za najpomembnejše življenjske korake – ustvariti si družino in s tem zagotoviti pomoc in nasledstvo go-spodarjenja pri Jurežu. Druženja, poznanstva in sim-patije mladih fantov in deklet na vasi so bili v tistih letih poleg trdega dela na kmetijah vsem mladim na vasi v prijetno zadovoljstvo in razvedrilo. Obenem pa je vse cakala velika odgovornost in skrb, kako spoznati pravo dekle oz. fanta, ki bo kot bodoci mož Poroka Franca Peternelja ml. z Minko Koder 2. julija 1967. Zadaj od leve stojijo: Milan Peter-nelj, p. d. Zakovkar, Gabrijel Peternelj, p. d. Pstinar, in Matevž Cemažar z Jesenic. Foto: družinski arhiv Jureževih oz. žena pripravljen oz. pripravljena sprejeti delo na kmetiji. Francetu Peternelju je bila sreca naklonjena zelo blizu domacije. V cerkvenem pevskem zboru žup­nije Davca so sodelovali pevci in pevke iz številnih družin. Od same ustanovitve zbora je bilo v zboru vec pevcev in pevk iz družine Koder, p. d. Štulcovih. Ob tem pevskem in prijateljskem druženju so bila tudi srecna nakljucja, kjer so nastajala tesnejša osebna poznanstva in celo zakoni. V tej drušcini je Jurežev France spoznal svojo življenjsko sopotnico Minko Koder, p. d. Štulcovo. Mladi Jurežev gospodar France Peternelj in Min-ka Koder sta se porocila 2. julija 1967 v davški farni cerkvi. Prihajale so nove radosti in družinske skrbi – nastajala je nova generacija Jureževih. Na svet so prihajali otroci: sin Primož leta 1968, hci Helena 1969., sin Franci 1971., sin Simon 1974. in sin Janez v letu 1977. Starša sta bila vesela svojih potomcev, obenem pa sta s polno odgovornostjo prevzemala skrb za zdrav­je in vzgojo otrok. Delo in skrbi sta si razdelila, kot je bilo v navadi na kmetijah, bila sta eden drugemu v oporo in pomoc. France še danes rad potoži, kako so bile v tistem casu kmecke družine prikrajšane za pomoc države, saj starši niso bili deležni nobenih otroških dodatkov in drugih bonitet. Jureževa dru­žina je bila odvisna le od lastnih pridnih rok, ki so opravljale delo za preživetje na kmetiji. V veliko oporo in pomoc je bila mladi družini mati Lojzka, ki je pomagala pri vseh delih na kmetiji in v gospodinjstvu, dokler ji je služilo zdravje. Posebno skrbna je bila pri varstvu in vzgoji vnukov, ki se jim je posvetila zadnja leta svojega življenja. Sodelovanje v Obcinski skupšcini Škofja loka, v kmetijskih in gozdarskih organizacijah Franc Peternelj je bil v maju leta 1969 izvoljen za obcinskega odbornika Obcinske skupšcine v Škofji Loki, ki je v zboru krajevnih skupnosti za­stopal podrocja volilne enote Zali Log in Davca: Ravne, Torko, Potok, Osojnik, Zalo in del Martinj Vrha. Obe krajevni skupnosti, Zali log in Davca, sta imeli v obcinski skupšcini enega delegata – odbor­nika. Peterneljev predhodnik je bil Anton Žbontar z Zalega Loga. Obiski obcinskih sej v Škofji Loki so bili poleg prizadevanj za razvoj Davce in ostalih vasi za odbornika še dodatno breme, ki je bilo po­vezano tudi s prevozom do Škofje Loke. Odborniki so prejeli placano sejnino ter povrnjene stroške za avtobus, ki pa je v tistem casu vozil od Davškega mosta do Škofje Loke. Od doma je France moral do avtobusne postaje prehoditi 11 kilometrov v eno smer. To je pomenilo kar dobri dve uri hoje. Drugih možnosti za prevoz takrat še ni bilo. Vec­krat, zlasti pozimi, ko so bile razmere še težje, ga je spremljala žena Minka, da sta v obe smeri jezdila s konjem. V vlogi obcinskega odbornika je na sejah neneh-no prosil in opozarjal na težavne razmere v Davci. Problemi so se kopicili, saj kmetije v Davci mladim družinam niso dajale dovolj dohodka za preživetje. V tej krizi so iskali rešitve, edina rešitev je bila za­poslitev v dolini. Tovarne v Železnikih so odpirale delovna mesta in z zaposlitvijo ni bilo nobenih te­žav. Izgledalo je, da bo vas z izseljevanjem zacela za­mirati. France se še posebej dobro spominja, kako je na eni izmed obcinskih sej predsednik Zdravko Krvina predstavil predlog, da je za Davco in njiho­ve mlade družine najboljša in najcenejša rešitev izgradnja stanovanjskega bloka na Trati pri Škofji Loki, kamor bi se preselili mladi Davcarji. S tem bi bili rešeni problemi, izognili bi se ogromnim stro­škom, ki jih neštetokrat omenja odbornik Franc Pe­ternelj, ko govori, da je v Davci treba zgraditi cestno infrastrukturo. France je proti takemu predlogu in nacinu reševanja problemov na seji obcinske skup-šcine ostro protestiral, kar se je kasneje izkazalo za pozitivno pri hitrejšem reševanju njihovih proble­mov. V letu 1972 je bilo že rešeno vprašanje prevo­zov delavcev na delo v Železnike. Kot pravi France, je bila to že velika pridobitev. Isto leto je bil orga­niziran tudi prevoz šoloobveznih otrok, ki so obis-kovali višje razrede, v osnovno šolo v Železnikih. Vse to je bil že pomemben napredek in je zbujalo upanje za boljšo perspektivo življenja prebivalcev Davce. Potem se je pojavil pomemben preobrat, saj so mladi ostajali na kmetijah in s tem preprecili izseljevanje, ki bi botrovalo siromašenju vaškega kmeckega življa. Za pomoc kmetom na terenu so bile v ta namen ustanovljene kmetijske zadruge, ki so jih sestavljali kmetijski sveti z upravnimi odbori. Franc Peternelj je zastopal Davco v dveh mandatih od leta 1962 do leta 1972 v Kmetijski zadrugi Cešnjica in kasneje tudi v Upravnem odboru Kmetijske zadruge Škofja loka. V tistem obdobju so bile dejavnosti kmetij­stva in gozdarstva locene. Tri mandate je sodeloval tudi v Upravnem odboru TOK-a (Temeljne organi­zacije kmetov) Škofja Loka. Kmetje so bili takrat zelo angažirani in prisiljeni sodelovati v vseh teh inštitucijah. Zaposlitev v NIKO Železniki in pomembne naloge v Krajevni skupnosti Davca Glede na skrbi in težave, ki jih je imela Jureževa družina, se je France odlocil, da se zaposli. Od leta 1980 do leta 1989 je bil v rednem delovnem razmer­ju v podjetju NIKO Železniki. Leta 1981 je bil izvo­ljen tudi za predsednika Krajevne skupnosti Davca. Funkcijo je opravljal do leta 1985. V tem obdobju se je Krajevna skupnost še naprej prizadevala za oživitev vasi ter želela za vsako ceno zadržati ljudi v Davci, saj so nekateri še vedno razmišljali o odse­litvi v dolino. Zaceli so se dogovarjati, kako bi v vasi organizirali neko dejavnost, da bi bila možna zapo­slitev bliže njihovih domov. To bi pripomoglo tudi k hitrejšemu razvoju Davce, ki je zaradi geografske lege in odmaknjenosti še zmeraj zaostajala za osta­limi kraji v Selški dolini. Težave so bile še v tem, da Davca ni imela na svojem obmocju še prav nobene asfaltirane ceste, dotrajana makadamska cesta pa se je gradila do Jemca od leta 1953 do leta 1961. Cestna povezava Davce s Primorsko Ob že zapisanem razvoju Davce in z njo poveza­nim Francem Peterneljem, ki je bil osebno predan vsem težkim nalogam, jubilant ne more pozabiti še enega najbolj pomembnih projektov, ki so Davci od­prli okno v svet. To je bila gradnja cestne povezave s Primorsko. France pove, da je bila to njegova najbolj naporna naloga na podrocju razvoja in reševanja komunalne infrastrukture v Davci, ki jo je prevzel v vlogi predsednika Krajevne skupnosti. Na delu škof­jeloško-cerkljanskega obmocja je bilo treba nujno zgraditi cestno povezavo. 2. oktobra 1982 je bil sklican sestanek na pobudo Krajevne skupnosti Davca in njenega predsednika Franca Peternelja. Sestanek je potekal v prostorih tovarne ETA v Cerknem. V najvecjo oporo mu je bil takrat generalni direktor ETE Cerkno Rafko Mavri. Na tem pomembnem sestanku so bili prisotni pred­stavniki obcinskih skupšcin Škofje Loke Matjaž Cepin in Idrije Stane Brelih, predstavniki Gozdnega gospo­darstva iz Kranja in Tolmina, predstavniki borcevskih organizacij iz Škofje Loke in Idrije. Med njimi je bil zelo aktiven Samo Bevk iz Idrije, odgovoren za podrocje splošne ljudske obrambe (SLO). Na sestanku so spre­jeli sklep, da se imenuje gradbeni odbor, ki bo prevzel skrb za vodenje tega projekta in za iskanje možnosti za potrebna financna sredstva. Pot jih je vodila tudi Delovni ogled za cestno povezavo s Primorsko leta 1982 v Davci: od leve inž. Milan Zajc, idejni projektant ceste v Davco in povezave s Primorsko, Franc Peternelj, predsednik KS Davca, in Marjan Sedej, novinar RTS Ljubljana. Foto: arhiv Franca Peternelja v Ljubljano do Jureževega znanca, predsednika pred­sedstva Republike Slovenije Viktorja Avblja. Iskali so vse možne akterje na Primorskem in Gorenjskem, ki bi imeli interes, pomagati pri tem projektu. V izvedbo del je bila vkljucena tudi JLA (Jugoslovanska ljudska armada), garnizon v Kranju, ki je s svojimi tehnicno-inženirskimi enotami in me-hanizacijo pomagal pri gradnji, kar je imelo velik pomen pri financno-materialnih stroških. Celotno Obisk pri Jurežu v Davci v letu 1990. Od leve: Franc Peternelj, Miha Potocnik, predsednik PZS, Bine Vengust, Minka Peternelj in Viktor Avbelj, predsednik predsedstva RS. Foto: družinski arhiv Jureževih zelo zahtevno koordinacijo med vsemi sodelujocimi je vodil Franc Peternelj. Sodelovanje pri gradnji vecnamen­skega objekta v Davci Dolgorocne usmeritve Krajevne skupnosti Dav­ca, ki so bile nacrtovane v osnutku petletnega pros-torskega plana za obdobje 1980–1985, so vsebovale predvsem najpomembnejše ukrepe, s katerimi bi se vas hitreje razvijala, mladi pa bi ostajali na kmeti­jah. Ker kmetije v Davci niso dajale dovolj dohodka za preživetje družin, je bilo nujno iskati možnosti dodatnega zaslužka. Med drugim so predvideli tudi gradnjo vecnamenskega proizvodnega objekta, kjer bi v Krajevni skupnosti zagotovili potrebna delovna mesta. V obdobju, ko je bil Franc Peternelj zaposlen v podjetju NIKO Železniki, kjer je bil tudi clan delav­skega sveta, si je mocno prizadeval za gradnjo proiz­vodnega obrata v Davci. Interes je imela takrat tudi Obcina Škofja Loka, ki se je zavedala, da bi Davca z gradnjo dislociranega obrata veliko pridobila v svojem razvoju. V vlogi predsednika Krajevne skup­nosti Davca je France cutil še vecjo obveznost, da se to vprašanje reši v doglednem roku. Skupaj s takrat­nim predsednikom Obcinske skupšcine Škofja Loka Matjažem Cepinom in referentom za gospodarstvo Svarunom Terpincem so snovali nacrte, kako pri­stopiti do gradnje proizvodnega obrata. Prošnjam Krajevne skupnosti Davca je prisluhnil tudi Peter Polajnar, ki je bil direktor podjetja NIKO Železniki. Odlocili so se, da v Davci najprej pripravijo zacasno ustrezne prostore, kjer bi zaceli z delom. Poskusno obratovanje proizvodnje se je pricelo leta 1980 v dvorani in kletnih prostorih Osnovne šole Davca, kjer je podjetje NIKO zaposlilo 12 delavcev. Prvi vtisi so bili dobri, ugotovilo se je, da je dislocirani obrat za Davco potreben. Zaradi referendumskega obcinskega programa obnove šol v obcini je šola v Davci prišla na vrsto v letu 1983. Zaradi teh po­gojev je bilo sklenjeno, da se mora v Davci zgraditi nov proizvodni objekt, kamor bi se preselila zaceta proizvodnja. France Peternelj se je v vlogi predsed­nika Krajevne skupnosti Davca zelo prizadeval, da bi zaceto proizvodnjo obdržali v Davci do izgradnje obrata. Uspelo mu je pridobiti nadomestne delovne prostore v kletni etaži takratne trgovine, ki je bila v lasti Veletrgovine Loka Škofja Loka, ter kletne pros-tore davškega župnišca, za katere pa je moral pri­dobiti soglasje pri Ljubljanski nadškofiji. Pri obeh je bil deležen pomoci in razumevanja. Iz prostorov Osnovne šole Davca se je leta 1983 zaceta proizvod­nja preselila na novo zasilno lokacijo. Proizvodnja je bila še vedno v poskusni fazi, zato je bila gradnja novega obrata v ospredju reševanja nadaljnje usode že odprtih delovnih mest, ki so bila vašcanom v vsesplošno zadovoljstvo. Pri odlocanju za gradnjo obrata se je v podjetju NIKO pojavilo vprašanje, ali ne bi bilo bolje, da se delavci vozijo na delo v Železnike. Med kljucnimi vzroki za tako odlocitev so bile spremembe oz. odpovedi izdelave šarnirja za tovarno Alples Železniki, artikla, ki je bil nacrtovan za proizvodnjo novega obrata. Ljudje v Davci se niso strinjali s tako odlocitvijo podjetja NIKO, saj so se zavedali, da ce popustijo, nimajo za delovna mesta v domacem kraju nobene možnosti vec. Krajevna skupnost je problem gradnje obrata pricela reševati s pomocjo republiških in obcinskih organov. Kmalu je prišlo do uspešnega kompromisa in ustrezne financne konstrukcije, ki je bila pogoj za nadaljnje odlocanje o gradnji. Vse obveznosti je na svoja pleca prevzela Krajevna skupnost Davca. Franc Peternelj je v vlogi predsednika vzpostavil stike s takratnim predsednikom republiškega izvrš­nega sveta Viktorjem Avbljem, ki se je udeleževal spominskih pohodov na Porezen ter ob tem veckrat obiskal tudi Jureževo kmetijo. Osebno poznanstvo med njima je obrodilo dobre sadove tudi tokrat, že pri gradnji davških cest je bilo reševanje težav tudi zaradi osebnega poznanstva s predstavniki republi­ških organov veliko lažje in uspešnejše. Po navodilih Viktorja Avblja se je reševanje grad-nje obrata oz. vecnamenskega objekta v Davci nada­ljevalo preko Republiškega organa za splošno ljud­sko obrambo (SLO), ki ga je zastopal Martin Košir. Omenjeni predstavnik je pripravil potrebna financ­na sredstva v obliki kredita, toda pod pogojem, da vso odgovornost za investicijo prevzame doloceno podjetje, ki bo v primeru izrednega stanja lahko preusmerilo svojo proizvodnjo na proizvodnjo za vojaške potrebe oz. potrebe obrambe. Pod takimi pogoji, kot je povedal Franc Peternelj, je bila Krajev­na skupnost Davca izlocena kot investitor gradnje obrata, ker ni mogla izpolniti vseh pogojev in zah­tev. Ker se je NIKO Železniki izogibal vloge investi­torja, se je Krajevna skupnost Davca odlocila iskati možnosti sodelovanja tudi v ETI Cerkno pri takrat­nem direktorju Rafaelu Mavriju, ki je privolil v pove­zavo pod pogojem, da se s tem strinja politika obeh obcin – Idrije in Škofje Loke. Spet so nastale težave, saj se Matjaž Cepin – predsednik Obcinske skupšci­ne Škofja Loka, ni strinjal s predlogom pomoci ETE Cerkno in izjavil, da bo vprašanje gradnje obrata v Davci že rešilo gospodarstvo loške obcine. Krajevna skupnost Davca je s predsednikom Francem Peter-neljem nadaljevala reševanje investicije ponovno na Selškem, tokrat pri vodstvu Iskre Železniki, kjer so bile dane neke obljube, toda do realizacije ni prišlo. Koncna postaja je bilo spet podjetje NIKO Železniki, kjer je obstajala edina možnost doseci kompromis, da vlogo investitorja prevzame NIKO. V smeri priprav za gradnjo vecnamenskega proiz­vodnega obrata je bilo sklicanih mnogo sestankov, speljanih kar nekaj pogovorov in sklenjenih veliko dogovorov. Že leta 1983 je bil v ta namen sklenjen samoupravni sporazum za gradnjo vecnamenske­ga objekta v Davci, ki je dolocal, da eno tretjino stroškov gradnje pokrije Krajevna skupnost Davca skupaj s svojimi krajani, druga obveznost krajevne skupnosti pa je bila tudi celotna priprava zemljišca za gradnjo objekta. Iskali so primerno lokacijo, naj­prej v bližini šole, ki pa je bila po besedah Zavoda za raziskavo materiala geološko neprimerna. Izbrali so ustreznejšo lokacijo na brežini ob odcepu ceste do Jemca. Zemljišce je bilo pred drugo svetovno vojno v lasti Ivana Webra z Zalega Loga, v casu priprav pa je bilo v zemljiški knjigi vpisano kot splošno ljudsko premoženje, zato v tej smeri ni bilo zadržkov. Treba je bilo pridobiti še soglasje uporabnikov tega zem­ljišca, Marije in Andreja Kejžarja, p. d. Vrhovcevih. Vodstvo NIKO Železniki je obljubilo, da prevza­mejo investicijo pod pogojem, da se vse zadeve last-ništva prepišejo na investitorja – na NIKO Železniki, in da se uredi vse potrebno za vpis v zemljiško knji-go. Krajevna skupnost Davca se je strinjala s pogoji. Imeli so že pripravljeno zemljišce za gradnjo obrata, s prostovoljnim delom so izkopali gradbeno jamo, zgradili so vodohram s pitno vodo za oskrbo nove­ga objekta ter imeli na razpolago pripravljeno vso potrebno dokumentacijo z gradbenim dovoljenjem. Vse so odstopili podjetju NIKO, ki se je kot investitor in lastnik vpisal v zemljiško knjigo. S tem je Krajev­na skupnost Davca izpolnila vse zahtevane pogoje, ki jih je vseboval že omenjeni samoupravni spora­zum za gradnjo vecnamenskega objekta v Davci. Gradnja novega obrata se je pospešeno izvajala. 14. marca 1986 so v njem že priceli s poskusno pro-izvodnjo. Slovesna otvoritev je bila 27. aprila 1986. Ob tem pomembnem dogodku je navzoce nagovoril tudi predsednik Krajevne skupnosti Davca Franc Peternelj z besedami: Z velikim navdušenjem in optimizmom stopam pred vrata k slovesni otvoritvi našega vecnamen­skega poslopja. V tem trenutku se s hvaležnostjo obracam k slehernemu od vas, ki ste prišli k nam, da skupno proslavimo to velicastno delovno zma-go. Ob tem mi hitijo misli dalje do vseh tistih, ki ste s svojimi dejanji omogocili, da so se naše dolgo­letne želje, ki so še pred nedavnim bledele, kakor sen uresnicile. V govoru tov. sekretarja naše delovne organiza­cije NIKO Železniki Nika Sedeja je bilo slišati: Spo­štujte žrtve, ki so bile za dograditev potrebne in ne dopustite, da bi bile zaman … To so besede, ki sežejo globlje, ki so vredne spoštovanja. Vrednost novozgrajenega obrata s proizvajalnimi sredstvi je ocenjena na 220 milijonov dinarjev. Za delav­ce v obratu oziroma krajane Davce je vrednost neizmerno vecja. Ogromno število prostovoljnih delovnih ur se je spletlo v velicasten mozaik, ki bo dajal novo poživitev naši Davci. Zato naj v tem obratu velja izrek ''Delu cast in oblast!'' V novem proizvodnem obratu se je zaposlilo 24 delavcev – vašcanov Davce, ceprav so nacrtovali do 40 delovnih mest. Usodo za zaprtje obrata pa je prav kmalu povzrocila poslovna politika tovarne NIKO Železniki. V tem casu so bile tudi volitve v Krajevni skupno­sti Davca, kjer je prišlo tudi do zamenjave odgovor­nih predstavnikov. Za predsednika Sveta Krajevne skupnosti Davca je bil izvoljen Alojz Jelenc, Franc Peternelj je bil izvoljen za podpredsednika, Franc Kejžar, p. d. Vrhovc, pa za predsednika Skupšcine Krajevne skupnosti. Lastninjenje vecnamenskega objekta v Davci – razocaranje, ki ostaja … Franc Peternelj, ki je poleg vašcanov Davce vložil toliko prizadevanj in truda, da so zgradili vecna­menski obrat v Davci, ostaja danes globoko razo-caran. Ob lastninjenju stavbe leta 1994 so bile od­locitve podjetja NIKO – zemljiškoknjižnega lastnika in njegovega vodstva v tej smeri dokaj nepoštene do Krajevne skupnosti Davca. Kljub tako obsežnemu vložku, prostovoljnemu delu in sredstvih Davcarjev Vecnamenski obrat v Davci 15. maja 2009. Foto: Anton Sedej ter vsemu ostalemu, kar so prispevali krajani Davce, vodstvo podjetja NIKO ni priznalo davški Krajevni skupnosti nobenega lastniškega deleža. Tudi teda­nja obcinska struktura na celu z županom ni bila na­klonjena predlogu, da bi posredovala in pomagala Krajevni skupnosti Davca do poštenega in zasluže­nega deleža lastništva. Da so bili – pošteno receno – vašcani Davce moc­no oškodovani, je razvidno iz arhiva Franca Peterne­lja, ki hrani vso dokumentacijo o postopku in usodi lastništva in lastninjenja vecnamenskega objekta v Davci. Zanimiv je podatek, da je bila vrednost ob-jekta ob lastninjenju 25. marca 1994 ocenjena po izjavi direktorice NIKO Železniki Valentine Nastran na 1 milijon DEM. Po samoupravnem sporazumu, ki je bil sklenjen pred pricetkom gradnje tega objekta, pa je bilo doloceno, da je vložek Krajevne skupnosti Davca ena tretjina predracunske vrednosti objekta. Prevzem dolžnosti zborovodje in organista davške župnije Po smrti oceta Franca Peternelja 29. januarja 1961 so ostali davški cerkveni pevci brez zborovod­je in organista. Po nacrtih, ki jih je imel pokojni oce, naj bi cerkveno petje naprej vodila hci Cilka, saj jo je pogosto nagovarjal, da bi prevzela njegovo po­slanstvo. Toda razmere so se obrnile drugace, Cilka se je leta 1962 odselila k stricu Janku Primožicu na Breznico pri Žirovnici ter se zaposlila v tovarni Veriga v Lescah. Tako sta ostala pri Jureževih sama mama Lojzka in sin France. Sreca je bila, da je takrat v Davci in Sorici služboval župnik Franc Gacnik (1927–1988), zelo sposoben glasbenik, skladatelj in muzikolog. Mlademu obetavnemu zborovodju in organistu Francetu Peternelju, ki je prevzel ocetovo poslanstvo v letu 1963, je bil v veliko strokovno po­moc in oporo. Župnik Franc Gacnik je postal tudi dober povezovalni clen obeh vasi oz. župnij Sorice in Davce, kar se je pozitivno odražalo tudi na takrat­nem kulturnem podrocju. Mnogo je postoril tudi pri razvoju zborovskega cerkvenega petja v Železnikih. Poseben odraz tega sodelovanja so bili v tistem casu romarski shodi zadnjo nedeljo v maju, ko so na tra­dicionalnem farnem praznovanju v Davci pod nje­govim vodstvom skupaj veckrat nastopili vsi cerkve­ni pevski zbori: Davce, Sorice in Železnikov. Župnik Franc Gacnik je služboval v župnijah Sorice in Davce od leta 1952 do leta 1962. Pri glasbenem izobraževanju mladega davškega organista Franca Peternelja je imel kasneje veliko zaslug tudi župnik Rudolf Tršinar, ki je vodil obe župniji v obdobju 1962–1973. Franceta je spodbu­jal, mu stal ob strani in pomagal pri njegovi pev­sko-glasbeni karieri. Posebna vzpodbuda so bile mlademu davškemu organistu nove orgle, ki so jih leta 1966 postavili v župnijsko cerkev. Tudi za ta na­predek je imel najvec zaslug župnik Rudolf Tršinar. Poleg cerkvenega petja je bilo v Davci mocno pri­sotno tudi petje v prosvetne in kulturne namene. Zacelo se je že v casu Francetovega oceta in se še bolj uspešno nadaljevalo, ko je dolžnosti pevovodje prevzel sin. Mladi organist France Peternelj je svoje strokov-no znanje poleg samostojnega ucenja pridobival v dodatnem izobraževanju od leta 1969 do leta 1983 v Ljubljani, kjer je obiskoval tecaje za organiste pri prof. Angeli Tomanic, za zborovodje pri prof. Jožetu Troštu in za liturgijo pri prof. Marjanu Smoliku ter prof. Rafku Valencicu. Davški organist in zborovodja, jubilant 70-letnik Franc Peternelj še vedno z vsem prizadevanjem opravlja svoje poslanstvo. Pod njegovim vodstvom CMPZ župnije Davca z zboro­vodjem Francem Peterneljem ob na­stopu v župnijski cerkvi v Davci 28. decembra 2003. Foto: Anton Sedej, arhiv Franca Peternelja davški cerkveni pevci redno prepevajo pri bogosluž­ju. V zadnjem casu se je zboru prikljucilo vec mla­dih, ki so prej sodelovali v otroškem zboru. Uspešna rešitev zapušcine župnika Rudolfa Potocnika na Koroškem ob Vrbskem jezeru Franc Peternelj se rad spominja pomembnega do-godka, kako je njihov župnik Rudi Tršinar, ki je vodil župnijo od 1962. do 1973. leta, v korist Davce uspel pravno rešiti in prodati zapušcino na Koroškem ob Vrbskem jezeru, ki jo je davški fari zapustil njihov nekdanji župnik Rudolf Potocnik (1887–1943). Potocnik je služboval v Davci od leta 1922 do leta 1926. Z iztrženo vrednostjo te zapušcine so v Davci zgradili novo župnišce. Starega so 10. oktobra 1943 Nemci minirali. Kupili so tudi nove orgle, ki so nado­mestile stari dotrajani harmonij. Nove orgle – Opus 17, ki jih je izdelal orglarski mojster Andrej Benda iz Mengša, so bile mlademu davškemu organistu veli­ka spodbuda pri vodenju cerkvenega petja. Sodelovanje na podrocju kulture Kulturno-umetniško društvo Porezen Davca je nekaj let vodil Lojze Koder (1936–1981), p. d. Štul­cov. Po njegovem odhodu na Jesenice, kjer se je zaposlil v Železarni, pa je to skrb leta 1960 prevzel Franc Peternelj. V letih 1965–66 je nastala moška pevska skupina v sestavi okteta pod vodstvom Franca Peternelja. V oktetu so sodelovali pevci: Andrej Kejžar, p. d. Vr­hovc – drugi bas, Alojz Koder – drugi tenor, in nje-gov brat Ferninand – prvi bas, p. d. Štulcova; Franc Peternelj, p. d. Jurež – vodja okteta, in Milan Peter-nelj, p. d. Zakovkar, sta pela prvi tenor, Miro Kacar prvi bas in Anton Trpin drugi bas. Kacar in Trpin sta bila takrat ucitelja v Davci. Nekaj casa na zacet­ku je sodeloval tudi Vinko Purgar, ki pa se je kma­lu preselil k Pagonu v dolino. Pevske vaje so imeli v prostorih davške šole ali pa doma pri Jureževih. Pevska skupina je takrat nastopala na razlicnih pro-slavah, ki jih je bilo nekaj tudi v Davci. Ljudje so bili v tem povojnem casu bolj naklonjeni druženju ob razlicnih prilikah in praznovanjih, kot so bili prvo-majska praznovanja, davški sejem, dan Republike, novo leto ipd. Po prezgodnji smrti drugega tenori­sta Alojzija Kodra meseca maja leta 1981 je pevski oktet prenehal delovati. Od Kulturne skupnosti Obcine Škofja Loka so prihajali predlogi, da bi se pevska dejavnost bolj po­življala tudi na vaških kulturnih podrocjih. V Davci se je tako v letu 1994 porodila ideja, da bi se pevci cerkvenega zbora vkljucili tudi v kulturno- prosvet-no življenje na vasi. Najprej je bilo treba urediti vse formalnosti za registracijo pri obcini. S tem je obci­na pokrivala tudi del stroškov za delovanje pevskih skupin in zborov. Leta 1992 so poimenovali davški cerkveni mešani pevski zbor po prvem župniku samostojne župnije Davca, Rudolfu Potocniku, ki je bil tudi zborovodja in ustanovitelj Cerkvenega mešanega pevskega zbo­ra v Davci. Ustanovili so društvo z nazivom Mešani pevski zbor Rudolf Potocnik Davca. Župnik Rudolf Potocnik je bil velik ljubitelj in podpornik cerkvene­ga petja. Pevci tega zbora so pod vodstvom Franca Peternelja nastopali tudi na prireditvah v Cerknem, Zakojci in se udeležili obcinskih pevskih revij, ki jih je organizirala Kulturna skupnost v Škofji Loki. Pev-ski zbor je bil poleg cerkvenega petja v Davci tudi pomemben clen kulture v vaški skupnosti. Po štirih letih delovanja je zbor zaradi objektivnih težav pre­nehal s svojimi nastopi. Pomoc v sosednji župniji Novaki Veselje do glasbe in cerkvenega petja je bilo za Franca Peternelja stalno izziv. Svoj glasbeni talent je želel cim bolje izkoristiti. Tako je od leta 1994 do leta 2006 opravljal še vlogo zborovodje in organista v župnijski cerkvi sv. Tomaža sosednje župnije Nova-ki. Na zacetku je v tem mešanem cerkvenem zboru prepevalo 30 pevcev, kasneje pa jih je ostalo v redni sestavi še 18. France ima lepe spomine na sodelo­vanje z novaškimi pevci, še posebej na slovesnost ob zlati maši Joškota Skoka, ki so jo obhajali 23. sep­tembra 1995. Sodelovanje in druženje z novaškimi pevci se je ohranilo vse do danes. Ob vecjih prazno­vanjih so na cerkvenih korih obeh župnij še vedno drug drugemu v pomoc. Mešana vokalna skupina Porezen Od leta 1998 do leta 2002 je uspešno deloval tudi pevski nonet. Pevska skupina se je oblikovala na željo strokovnega vodje Franceta Peternelja iz nje­govih družinskih clanov. Že v casu prenehanja delo­vanja CMPZ Rudolf Potocnik so doma pri Jureževih razmišljali o družinskem pevskem sestavu. Ustano­vili so Mešano vokalno skupino Porezen, v kateri so peli sinovi Simon tenor, Primož in Janez sta bila basista, hci Helena je pela sopran in njegova žena Župnija Novaki leta 2002 ob blagoslovu obnovljene cerkve sv. Tomaža. Cerkveni pevci župnij Novaki in Davca s pevovodjem Francem Peterneljem (zadnji desno), v ozadju koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak. Foto: arhiv Franca Peternelja Minka alt. Sestavu sta se pridružila še pevca iz so-sednjih Novakov, Slavko Špik, ki je pel bas, in Rezka Klemencic, ki je pela sopran, tenor pa je prepeval tudi sam pevovodja Franc Peternelj. Kmalu se jim je pridružila še pevka – altistka Jelica Frelih z Zalega Loga. France je bil ponosen na dobro pevsko skupi-no z izbranimi glasovi. Nonet je nastopil leta 1998 v filmu Krajinski park Davca, ki ga je režiral Borut Mencinger. Vrstili so se njihovi javni nastopi doma ter izven vaškega okolja. V Železnikih so imeli tudi samostojni koncert. Francetu je to veliko pomenilo, Mešana vokalna skupina Porezen v letu 1998 v Davci. Od leve: Franc Peternelj – pevovodja, Jelica Frelih, Rezka Klemencic, Helena Peternelj, Simon Peternelj, Primož Peternelj in Slavko Špik. Foto: arhiv Franca Peternelja saj je bil ponosen na svoje družinske clane, ki so peli v nonetu. Mešana vokalna skupina je nastopila tudi na obcinskih pevskih revijah, ki jih je organizirala ZKO Škofja Loka. Velik uspeh so dosegli na pevski reviji v Žireh. V Železnikih so leta 1996 v organizaci­ji DPD Svoboda Železniki v kulturnem domu prire­dili samostojni novoletni koncert. Moška vokalna skupina Porezen Po letu 2004 so davški pevci uspešno nadaljevali v novem sestavu Moška vokalna skupina Porezen, ki jo še danes uspešno vodi pevovodja France Peter-nelj. Skupino sestavljajo pevci: Ivan Bevk iz Novakov – drugi tenor, Simon Peternelj, p. d. Jurežev – drugi tenor, Gašper Koder, p. d. Štulcov – prvi tenor, Jer­nej Peternelj, p. d. Zakovkarjev – prvi bas, Primož Peternelj, p. d. Jurežev – prvi bas; Niko Peternelj, p. d. Zakovkarjev, Slavko Špik, p. d. Zanivšk, iz Nova-kov in Ludvik Meško pa prepevajo drugi bas. (Lud­vik Meško iz Ljubljane se je pred nekaj leti za stalno naselil v Davci.) V vlogi drugega tenorista nastopa pevovodja Franc Peternelj. Nastopi moške vokalne skupine Porezen so javnosti dobro znani, saj redno prepevajo na domacih etnografskih prireditvah: na dnevih teric, romarskih shodih, Terceljevem dnevu, kresovanjih ter ob prireditvah praznovanj Obcine Železniki. Davški pevci so prejeli za svoje nastope vec priznanj in pohval. Sodelovanje pri ustanovitvi Turisticnega društva Davca in clanstvo v Obcinskem svetu Obcine Železniki Pri razvoju turizma v Sloveniji so se pripravljali programi oživljanja turisticne dejavnosti tudi v hri­bovskih krajih in zaselkih z namenom, s turisticno po­nudbo izboljšati njihovo prepoznavnost, ki bi privabi-la goste in obenem ohranjala življenje na kmetijah. Vašcani Davce so že leta 1969 zaceli razmišljati, kako privabiti v Davco cim vec turistov ter jim pred­staviti naravne zanimivosti in lepote neokrnjene narave. Leta 1969 so na pobudo Obcine Škofja Loka oz. takratnega predsednika Zdravka Krvine usta­novili Turisticno društvo. Med ustanovnimi clani je bil tudi Franc Peternelj, ki je bil izvoljen za prvega predsednika. Svojo novo nalogo je prevzel z vso od­govornostjo v prepricanju, da bo to v veliko korist Davci. S programom, ki so ga pripravili ob ustano­vitvi, so se odlocili, da pristopijo k prikazu starega vaškega obicaja Od bilke do platna, ki se je kasneje Moška vokalna skupina Porezen s pevovodjem Francem Peterneljem ob nastopu v osnovni šoli v Davci na romarskem shodu 30. maja 2004. Foto: Anton Sedej, arhiv Franca Peternelja oblikoval v zanimivo turisticno-etnografsko prire­ditev Dan teric. Prva prireditev je bila v letu 1970 na kmetiji Pri Vrhovcu. Odlocitev clanov turisticne­ga društva je bila dobra, kar se je pokazalo tudi ob množici obiskovalcev, ki vsako leto prihajajo v Dav­co. Franc Peternelj je opravljal funkcijo predsednika Turisticnega društva Davca dva mandata. Po osamosvojitvi Slovenije je bil Franc Peternelj izvoljen v prvi Obcinski svet Obcine Železniki, ki je deloval v letih 1994–1998. Sodelovanje v Združenju ekološkega kmetovanja Želje in nacrti za boljše in uspešnejše delo na kme­tiji so bile povod, da se je Franc Peternelj leta 1999 aktivno vkljucil tudi v Združenje ekoloških kmetov Gorenjske. Aktivno sodeluje tudi v Zvezi ekološkega združenja Slovenije, kjer je clan Upravnega odbora. Svoj pevski in glasbeni talent je France vkljucil tudi med prijetno drušcino ekološkega clanstva. Na po­budo njihovega predsednika Štefana Dežmana so pripravili svojo Ekološko himno, za katero je bese­dilo napisal Franc Peternelj, glasbeno podobo pa je zasnoval skladatelj prof. Janez Mocnik iz Cerkelj na Gorenjskem. Prvic so pevci in pevke, clani eko­loškega združenja Gorenjske, predstavili himno na rednem letnem obcnem zbor u 25. januarja 2008 v Biotehnicnem centru Naklo. V pevski skupini, ki jo vodi zborovodja Franc Peternelj, sodeluje šest pevk in osem pevcev. Himna je postala simbol njihovega združenja in zbuja cut do ekološkega kmetovanja na Gorenjskem. Terceljevi dnevi v Davci Pokojna duhovnika in mucenca Filip Tercelj in Franc Krašna, ki sta svoje življenje sklenila muceni­ške smrti 7. januarja 1946 v Štulcovi grapi v Davci, ostajata Francu Peternelju še danes v nepozabnem spominu. Osebno se jih dobro spominja, ko sta se po maši na praznik Sv. treh kraljev 6. januarja 1946 oglasila pri njih doma in skupaj z Jureževo družino sedla h kosilu za domaco mizo. Potem sta se poslovi-la od njih in odšla preko Štulca po poti v dolino. To je bilo tudi njihovo slovo, saj so ju pripadniki KNOJ-a MPZ Združenja ekoloških kmetij Gorenjske s pevovodjem Francem Peterneljem ob prvem nastopu v Strahinju. Foto: Cveto Zaplotnik, arhiv Franca Peternelja naslednji dan v Štulcovi grapi zahrbtno umorili. Ne-izbrisen pa ostaja Francetu spomin na križ, ki mu ga je na celo kot sedemletnemu decku pred domaco hišo ob slovesu naredil Filip Tercelj. Danes France pravi, da je bil to ''zadnji blagoslov mucenca'', kar mu bo ostalo za vecno v spominu. Vse to je organista Franca Peternelja spremljalo v želji, da bi se pokojnemu Filipu Tercelju, duhovniku, pesniku in pisatelju, in njegovemu prijatelju Francu Franc Peternelj ob vsakdanjih opravilih v domacem hlevu; v Davci 19. maja 2009. Foto: Anton Sedej Krašni, nekdanjemu župniku v Davci, ki sta pokopa­na na davškem pokopališcu, v Davci posvecalo vec pozornosti. V povezavi s tem so bile tudi njegove zamisli o praznovanju prvega Terceljevega dneva, katerega pobudnik je bil že v letu 2003. Še bolj uspešno pa so se njegovi nacrti udejanjili letos, ko so na dan držav­nosti, 25. junija 2009, ter v sklopu obcinskega praz­nika obcine Železniki na davškem pokopališcu ob Veselje do živali ga spremlja vse od otroških let; v Davci 19. maja 2009. Foto: Anton Sedej bogatem kulturnem programu in množicni udeležbi svecano blagoslovili nov nagrobnik mucencema Fi­lipu Tercelju in Francu Krašni ter spominsko plošco domacinom žrtvam revolucije med drugo svetovno vojno in po njej. Blagoslov je opravil Anton Slabe, arhidiakon za Gorenjsko, v sodelovanju domacega župnika Mira Turka ter dekanijskih in drugih duhov­nikov, ki so se množicno odzvali povabilu na sloves­nost. Slavnostni govornik je bil Silvester Gabršcek, sekretar Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Množico udeležencev je pozdravil Mihael Prevc, župan Obcine Železniki. Združeni cerkveni pevski zbori iz Davce, Železnikov, Dražgoš, Sorice, Zalega Loga, Podbrda, Cerknega in Novakov z dirigentom Tomažem Tozonom in organistom prof. Tonetom Potocnikom pa so zapeli pesmi iz zakladnice pesnika Filipa Tercelja. Nastopila je tudi domaca moška vo­kalna skupina Porezen, ki jo vodi Franc Peternelj. Z vso vnemo je Franc Peternelj že letos spomladi kot predsednik pripravljalnega odbora prevzel skrb za pripravo in izvedbo tega projekta. Ob tem mu je prisluhnila tudi davška Krajevna skupnost in župan Obcine Železniki Mihael Prevc, ki so financno omo­gocili izvedbo projekta. V pripravljalnem odboru Terceljevega dne 2009 so poleg Franca Peternelja sodelovali še: Peter Prezelj iz Davce – clan Obcin­skega sveta Obcine Železniki, domaci župnik Miro Turk, prof. Janez Mocnik iz Cerkelj na Gorenjskem in Anton Sedej iz Železnikov. Nacrte za izdelavo na­grobnika in spominske plošce je izdelal prof. Janez Mocnik, za kvalitetno izvedbo pa je poskrbelo Kam­noseštvo Mravlja iz Hotavelj. Jureževa hišna kronika Pri Jurežu v Davci imajo bogato staro hišno knjižnico, v kateri je poleg zanimivih starih knjig, zbirk pevskih partitur in druge literature še pose-bej opazna njihova hišna kronika. Med rdece obar­vanimi platnicami s crno poudarjenim napisom so strani posebno zanimivih vpisov in podpisov. Iz vsebine je razvidno, kdo vse in kdaj je obiskal Ju­reževo domacijo. Tu so zapisani ljudje, pomembne osebnosti, s katerimi se je naš jubilant osebno po­bližje spoznal, njegovo poznanstvo z njimi je imelo velik pomen in je med drugim botrovalo tudi hitrej­šemu razvoju Davce. Jureževa hišna kronika ostaja dragocen zgodovinski dokument tudi za prihodnje rodove. Spomini njegovih znancev in sodelavcev V svojem ustvarjalnem obdobju je Franc Peternelj spoznal mnogo sodelavcev. Nekateri med njimi so ostali njegovi dobri znan­ ci. Še vedno radi obiskujejo Davco in Jureževo domacijo, kjer skupaj z njim obujajo spomine na preteklost. Sodelovanje z Jureževim Franceljnom ostaja dobro v spominu tudi Petru Polajnarju, nekdanjemu gospodarstveniku Selške doline in uspešnemu direktorju kovinarskega podjetja NIKO v Železnikih. O Davci in davškem entuziastu je zapisal: Peter Polajnar o Davci in Francu Peternelju Kot toliko drugih naselij v casu socialisticne preobrazbe vasi je tudi Davca doživljala svojo epo-ho odrinjenosti in posledic takega nacina vodenja kmetijske politike takratnih oblasti. Ukrepi na podrocju kmetijstva so bili usmerjeni ozko na ravninski del z ustanavljanjem in vodenjem vecjih kmetijskih posestev kot nosilcev razvoja in vodenja v tej panogi gospodarstva. Hribovski predeli, med njimi tudi Davca, so bili prepušceni sami sebi, životarjenju po starem, brez perspektive za iz­boljšanje stanja. Marljivost ljudi in njihova vrašcenost v okolje nista bili garant za cloveka vredno življenje. Trda in negostoljubna domaca gruda je v teh pogojih omogocala dokaj tanko rezino grenkega crnega kruha, prepojenega z vrocim znojem. Živeti v družbi, pozabljen od vseh, daje grenak priokus. Biti popolnoma nepomemben, je bre-me, ki se ga le težko prenaša. Taka je bila usoda Davce. Sicer je imela ljudi, ki so mogli vplivati na spremembo stanja, pa se niso posebej izkazali. Nasprotno, nekateri od njih so povzrocili madež, ki ne more biti nikdar izpran in ne more nikdar v pozabo. K sreci pa je premogla tudi ljudi dru­gacnega kova. Ljudi, ki se niso sprijaznili in pomirili s stanjem, kakršno je bilo in se je nakazovalo tudi za bodocnost. To pa so bili mladi ljudje drugacnih pogledov. Izpostavila sta se dva mlada vašcana, Franc Peternelj, p. d. Jurež, in njegov svak Lojze Koder, p. d. Štulc, v zavesti, da je bodocnost odvisna od lastne iniciative, lastnih moci, dela in volje vaš-canov. In prav tu sta našla torišce svojega dela. V mladostni zagnanosti sta se izkazala kot zrela moža. Stopila sta na celo preporoda vasi navkljub zaostalosti v smislu napredka. Nesreca je bo­trovala dejstvu, da je v smrt prezgodaj omahnil Lojze Koder. Tako je ostal France sam. Izguba pri­jatelja in sodelavca ga je mocno prizadela, ni pa ga odvrnila od pricetega dela. S podvojeno mocjo se je zagrizel vanj na vseh podrocjih v korist vasi in njenih prebivalcev. Dozorel je v spoznanju, da trdo kmecko delo v macehovski naravi ne more dati osnove za primerno življenje, da je poleg njega potrebna še dodatna zaposlitev, kar ga je vsega zasvojilo in mu ni dalo miru. Toda kje in kako najti izhod. To je bilo vprašanje brez odgovora. Kot predsednik Krajevne skupnosti je na vseh mestih izpostavljal problem vasi in prebivalcev ter iskal podporo svojih prizadevanj. Pri tem pa je bil deležen vec posmeha kot razumevanja. Tekla so leta. Ideja, ki jo je zagovarjal Jurežev Francelj z vso zagrizenostjo, pa ni popustila. Neomajno se je boril zanjo. Izkoristil je vsako priliko, da jo je pojasnjeval in zagovarjal z vsem svojim žarom. Taka prilika, ki se je kasneje izkazala za uspešno, je bil vsakoletni množicni pohod na komemorativno slavje na Poreznu. Ob teh prilikah so se udeleženci – med njimi tudi mnogi te­danji oblastni in politicni veljaki – ustavljali na njegovem domu. Tu jim je pojasnjeval utrip življe­nja vasi z vsemi problemi in po njegovem videnju nakazoval možne rešitve. Ob tem je izpostavljal tudi težnje, ki jih je nosil v sebi. Ideja o dodatnem zaposlovanju je iz leta v leto zorela in koncno dobila prisluh, kar je cudo, ne v lokalnih, pac pa v republiških organih. Od tu je bila posredovana kot naloga na nižji obcinski organ, od tu naprej v gospodarstvo. Koncna odlocitev je bila: Davca mora dobiti proizvodni obrat kovinarske usmeritve za primer vojnega stanja v okviru priprav splošnega ljudskega odpora. To je bil balzam za Francevo dušo. A pot je bila še polna zaprek, ki so terjale njegove nove napore. Tudi teh ga ni bilo strah in se je krepko spoprijel z njimi. Od besed se je prešlo k dejanjem in France jim je krepko podstavil svoja pleca. Najprej je bilo treba iskati lokacijo za nov obrat. Zemljišce zanjo je bilo brezplacno pridobljeno od lastnika Alojzija Jemca, vendar je bilo za postavitev obrata neprimerno. Ob tem se je poka­zala prava vaška solidarnost. Davcarji so z obratom že živeli, pa ceprav se je ta nakazoval šele v obrisih. Priznanje gre vsem vašcanom za njeno usposobitev. S prostovoljnim delom in lastnimi sredstvi so odstranili brežino z nekaj tisoc kubicnih metrov materiala in s tem pripravili plošcad, ki je zadošcala za postavitev obrata. Vzporedno je potekala akcija za preskrbo obrata s tekoco vodo. V ta namen so prav tako s prostovoljnim delom in sredstvi izdelali vodohram za cca. 5 tisoc litrov vode, izvedli izkop in betonažo in ga povezali z obratom v dolžini cca. 500 metrov. Koliko napora in prizadevanj je bilo za izpeljavo teh akcij z njegove strani potrebno in koliko volje vseh za izvedbo tako veliko opravljenega prostovoljnega dela! Med tem se je že organizirala proizvodnja na zasilni lokaciji v kletnih prostorih župnišca, ki pod normalnimi pogoji niso ustrezali dejavnosti, ki se je vanje prenesla. Volja ljudi je te težave z razumevanjem, brez slabe volje prenašala in presenetljivo dosegala želene uspehe. Franc Peternelj, ceprav kmet, se je tudi sam vkljucil v aktivno delo v obratu in s tem dal zgled omahljivcem, ki so dvomili v uspešnost obratovanja. 27. aprila 1987 je Davca slavila svoj uspeh, slavila je otvoritev novega obrata. Vloženo delo je obrodilo sad. Zadošcenje je bilo popolno. Vsi napori so bili bogato poplacani. Žal je bilo obratovanje le kratkotrajno. Nove razmere v gospo­darstvu so iznicile vsa prizadevanja in delo krajanov. Velika pripravljenost za delo pa ni mogla odtehtati zahteve, da se dejavnost v obratu ustavi. Tudi v tej situaciji je Franc dodal zadnji doprinos za ohranitev dela v obratu. Pomoc in podporo je iskal pri vseh forumih, pa povsod brez prisluha. Težo so pridobile poslovne odlocitve. Usoda Davce je bila s tem zapecatena. Kaj pa Franc Peternelj? Propad dejavnosti je bil zanj skeleca rana. Vse njegovo delo za domaci kraj in njegove ljudi je bilo izniceno. Njegov življenjski cilj je propadel. Za vse svoje delo, napore in skrbi je prejel zaušnico, ki je zagotovo ni zaslužil. Reklo ''Nehvaležnost je placilo tega sveta'' se je tudi v njegovem primeru izkazalo za resnicno. Zagrenjen se je umaknil v zasebnost. Moji spomini na sodelovanje z njim bodo ostali nepozab­ni. Franc Peternelj, Jurež, je bil clovek dejanj, ki so v marsicem spremenila in izboljšala življenje krajanov Davce. Cešnjica, 24. maj 2009 Peter Polajnar Spomine na sodelovanje s Francem Peterneljem je zapisal tudi mag. Milan Krišelj: Z Davco in slavljencem, Francem Peterneljem, p. d. Jurežem, sem se prvic srecal v casu svoje poklicne poti, ko sem bil v obcini Škofja Loka zaposlen kot pospeševalec za kmecki turizem. To je bilo v letih od 1976 do 1983, torej vec kot pred 30 leti. Prav Davca je bila za mladega turisticnega delavca poseben izziv, saj je bila in je še primer hribovskega prostora, kjer se od osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti ne da dostojno živeti in preživeti, zato so t .i. dopolnilne dejavnosti, med katerimi je lahko tudi turizem na kmetijah, pravzaprav nujne. Pri mojih številnih službenih obiskih Davce sem se kmalu srecal tudi s slavljencem, Francem Peterneljem, in seveda še z drugimi takratnimi gospodarji davških kmetij, med katerimi je žal nekaj že pokojnih. Še posebej se spominjam Lojzeta Kodra, p. d. Štulca, ki je bil brat slavljenceve žene. Po tragicni nesreci pri delu v gozdu, ko se je Lojze tako mocno poškodoval, da je za posledi­cami ran umrl, je velik del bremena in dela, ki ga je prej za potrebe vasi opravljal Lojze, padlo na Franca Peternelja. Davce si tudi danes ne predstavljam brez Franca, njegove žene Minke in njune družine. Vsi problemi, s katerimi se ubada krajevna skupnost kot celota ali vsaka kmetija posebej, se tako ali drugace dotaknejo tudi Franca Peternelja, najvec seveda na komunalnem podrocju, pa tudi pri cestah, telefonu, vodovodu, hudournikih, plazovih. Kljub številni družini pa Francu Peternelju ostaja nekaj casa in energije še za eno ljubezen, to je glasbo. Ni ravno pogosto, da na hribovski kmetiji srecaš klavir, imenitno pohištvo, ki bi bolj so-dilo v grajske sobane, umetniške slike domace izdelave … Pri Jurežu je vse to in še vec. Ceprav se Franc ni mogel odlociti za kmecki turizem, veliko sva govorila tudi o tej možnosti, pa je njegova hiša vedno odprta za goste, vabljene in nevabljene, saj domacija stoji ob cesti, ki vodi na Porezen, kjer je vsako leto v marcu partizanski pohod v spomin na žrtve ob izteku druge svetovne vojne, pa tudi na prevalu, kjer se cesta prevesi in mimo Štulca pripelje v dolino Zadnje Sore, takoj za hišo pa je še odcep za Majdeljca in Pstinarja. Prav neverjetno je, koliko energije, trme, upanja, volje mora biti v cloveku, da vzdrži vse na-pore, da si zagotovi zgolj osnovne pogoje za življenje in preživetje. Za vse tiste stvari, na katere velika vecina niti ne pomisli, ker se jim zdi, da morajo drugi (država) skrbeti zanje. V Davci pa ni tako! Žalostno pa je dejstvo, da gre najvec energije za boj z birokracijo. O tem bi vam Franc vedel veliko povedati. Z Davco imam še danes poseben odnos. Tudi in predvsem zaradi ljudi, kakršen je Franc Pe­ternelj. Še vedno sem tudi preprican, da je prav turizem tisti, ki bo Davci prinesel boljše case. Ne samo zimski v povezavi z imenitnim in po mojem mnenju najbolje opremljenim smucarskim cen­trom Crni vrh, ki ga upravljajo prijazni ljudje in ki je skoraj v celoti na površinah davških kmetov, pac pa skozi vse leto! Žal pa je v takih okoljih, kot je Davca, mnogo in prevec problemov takih, da jih samo posameznik ali lokalna skupnost ne more rešiti. Potrebna je širša družbena (državna) pomoc, saj je v interesu vseh nas, da hribovski prostor ostane živ in poseljen. Slavljencu želim, da bi še dolgo zdrav in krepak lahko skrbel za svojo družino, za Davco, za ljud­sko petje, pa tudi to, da bi koncno imel vec casa uživati sadove svojega dela in se veseliti uspehov svojih otrok in vnukov. Še na mnoga leta! Visoko, 3. maja 2009 Mag. Milan Krišelj Spomini, nacrti in želje jubilanta Spomini slavljenca, 70-letnika, so tesno poveza­ni z njegovo domacijo, spomini na njegove skrbne starše, na otroška in mladostna leta, na vse, kar ga je v dobrem in slabem spremljalo v življenju. Raje se spominja le svetlih trenutkov in dogodkov, grenke, kot pravi sam, raje odmika in pozablja, ker cloveka spravljajo v slabo voljo in pocutje. Pri odstiranju njegove ustvarjalne glasbene poti ostaja slavljencu Francu Peternelju v najlepšem spominu vodenje Cerkvenega mešanega pevskega zbora, druženje s pevci domace župnije ter ostalih pevskih skupin. To je njegovo podrocje, ki mu je posvetil ves svoj pro-sti cas in glasbeni talent, še danes mu ostaja skrb in moto njegovega vsakdana. Orgle, kraljica glasbil, so davškemu organistu Francu Peternelju prirasle k srcu že v rani mladosti; v Davci 13. aprila 2009. Foto: Anton Sedej Njegovi spomini so še kako povezani s prvim Ter-celjevim dnevom, kot pravi, je bil ta zanj vrhunec njegove glasbene kariere, saj je v Davci nastopilo kar osem pevskih zborov. Rad se spominja svoje strmo prehojene poti pri razvoju Davce, kar mu je v veliko osebno zadovoljstvo, še posebno dosežki, pri katerih ima tudi sam delež. Kakšnih posebnih življenjskih nacrtov jubilant danes nima vec v mislih, le to mu je velika želja, da bi Jureževa domacija še naprej uspešno rasla z novi-mi mocmi, ki bodo nadaljevale življenje na njej ter skrbele za njen napredek in obstoj. Glede petja v župniji ima željo, da bi se zborov­sko petje v Davci nadaljevalo, da bi se v pevske vr­ste vkljucevali mladi in da bi se našlo nekoga, ki bi se opogumil in prevzel skrbi ter naloge organista. Petje, kot pristavi jubilant Franc, je pomemben de­javnik življenja, cloveka v marsicem drži pokonci in je vsakemu lahko v ponos in osebno cast. Terceljev dan v Davci naj postane in ostane tradicija – kultur­ni praznik v Davci, ki bo zbliževal pevce sosednjih župnij, obenem pa ohranjal spomin na velikega Slo­venca, pesnika in pisatelja Filipa Tercelja. Zakljucek Le redko se še najdejo ljudje, ki so pripravlje­ni toliko postoriti za skupne interese in za dobro svojega kraja. Med tistimi, ki jim lahko glede na njihove zasluge to pripisujemo, je vsekakor Franc Peternelj. V Davci sta bila doma tudi nekdaj dobro znana vašcana, Ivan Prezelj, p. d. Podgrivar (1886– 1979), rekli so mu tudi ''oce Davce'', in Alojzij Koder (1936–1981), p. d Štulc. Oba sta se prizadevala, da bi Davcarji živeli boljše, cloveka vredno življenje. Po njihovi smrti je to poslanstvo nadaljeval Franc Peternelj ml., p. d. Jurež. Vsi trije davški zanesenjaki so orali ledino in jedli trdo skorjo kruha, da so se razmere življenja Davcarjev tudi po njihovih priza­devanjih in zaslugah izboljšale. Koliko odrekanj je bilo potrebnih za skupno do-bro vaške skupnosti, zaradi tega je bilo marsikdaj okrnjeno delo in razvoj njegove domacije. Sam se je dobro zavedal, da se je vredno angažirati za do-brobit Davce, ko je šlo za pomembne premike, ki so omogocili boljšo eksistenco vašcanom. V obdobju 40 let je bil kar osemkrat predsednik gradbenih odborov, ki so bili v vaški skupnosti imenovani za razna podrocja pri razvoju Davce: na podrocju komunalne gradnje, elektrifikacije, gradnje vodo­hramov in pri gradnji vecnamenskega objekta. Za svojo požrtvovalnost Franc ni prejel nikoli nobenih zahval in priznanj, le za delo na kulturnem podro-cju ima nekaj plaket, ki so vidne na stenah v njegovi hiši. V vseh naštetih prizadevanjih in težavah mu je vedno zvesto stala ob strani, ga podpirala ter mu po­magala njegova dobra in prijazna žena Minka. Prav je, da ustvarjalne življenjske sledi jubilanta Franca Peternelja ostajajo zapisane kot spomini, ki nikoli ne zbledijo in ne zatonejo v pozabo. Na velikonocni ponedeljek je jubilant Franc Pe­ternelj v krogu svoje družine, sorodnikov, pevcev in prijateljev v gostišcu pri Šoštarju v Davci prazno-val svoj 70. rojstni dan. Naj se mu izpolnijo njegove želje, še naprej naj ga spremlja dobro zdravje ter njemu najbolj draga pevska družba na cerkvenem koru. Iskrene cestitke ob tvojem jubileju, Franc Peternelj, vse dobro in še na mnoga leta! Anton Sedej, avtor prispevka Viri: Peternelj, Franc, Davca 9: Osebni spomini, kronika in družinski arhiv. Mencinger, Borut: Povzetek podatkov iz filma O Davci, 1997. Informatorji: Rudolf Tršinar, Baragov trg 1, 4000 Kranj. Peter Polajnar, Cešnjica 36, 4228 Železniki. Milan Krišelj, Visoko 115, 4212 Visoko. Janez Mocnik, Ul. Ivana Hribarja 25, 4207 Cerklje na Gorenjskem. Stárosta Selške doline, Selcan Ciril Debeljak - Bobk Marjeta Šketa Po izidu pete številke sem rada spre­jela vabilo glavnega urednika Železnih niti, naj za šesto pripravim pogovor s Ci-rilom Debeljakom, trenutno najstarejšim moškim prebivalcem Selške doline – 16. aprila letos je dopolnil 95 let. Tudi zato, ker ga pravzaprav poznam že od ranega otroštva in zato, ker me je s svojim spo­minom, bistrostjo in zgovornostjo narav­nost prevzel že v pogovoru za moj prvi prispevek za Železne niti. Tokrat sva po­govor opravila v vec etapah, prvega takoj po prelomu starega leta v novo. Toliko let spominov je za en sam pogovor res pre­vec. Tudi zato sem se odlocila pogovore zapisati kot Cirilovo zgodbo, vpeto v kraj in cas, ne kot intervju. Tu in tam navajam Cirilove besede, vcasih njegove navedbe ''podprem'' z navedbami iz dela Olge Šmid Selca nekoc in iz drugih virov, ki jih na- Ciril Debeljak januarja 2009. Foto: Marjeta Šketa vajam. Korenine Hiša, v kateri stanujeta Ciril in njegova žena Ivanka, je stara kakih dvesto let. Prvotno s slamo krito bajto je v ozki dolini sredi vzpetine Kucelj na desnem bregu potoka Selnica postavil že stari oce njegove mame Franciške Lotric (1880–16. 11. 1945). Nad hišo so imeli ''na Kuclno'' vrt, v dolini pa nekaj njiv, skupaj dva do tri hektarje. Kot pravi Ciril, je ''oca'', oce njegove mame Simon Lotric (1850–1926), tkal platno na statvah. Olga Šmid omenja, da se je v Selcih po letu 1630 razvi-lo platnarstvo, saj so takrat vsi kmetje gojili lan. Selcani so platno izdelovali in prodajali. Platnar­stvo naj bi se bilo najdlje ohranilo prav pri Bobku, še leta 1906 so baje delale Simonove stare statve. Ciril se ''oca Simona'' še dobro spominja, njega je imel posebno rad. Ciril mi pove, da je njegova sta­ra mati Micka umrla že leta 1912, pred Metodovim rojstvom. Oca Simon je v avstro-ogrski vojski služil redni vojaški rok tri leta pri ''dragonarjih''.1 Ciril pravi, da je bil zelo dober clovek, da je med prvo ''vojsko'', na primer, pomagal Blaznikovi Minci: imela je živino, ne pa ljudi in ne konj,2 da bi ji spravili seno domov. Pa je Simon ''ponosil seno s kôte kar v berglah,'' v leseni pripravi, v katero, kot pravi Ciril, stisneš seno in ga veliko neseš. Ciril mi še pove, da je šel oca Si­mon med prvo vojno nekega dne v Nemilje, kjer je imel sestro v gostilni Na rázpokah. Pa je mimo pri­jahal višji avstrijski oficir. Simon se je menda pohva­lil, da je bil tri leta ''dragonar'', pa mu of icir ocitno ni verjel in mu je ''za preizkušnjo'' ponudil svojega konja. Simon je konja spretno zajahal in s tem rece-no dokazal, za placilo pa je od oficirja prejel ''cegnar tringelta, morda finfar''.3 Cirilov oce, izucen mizar Metod Debeljak (1883– 8. 1. 1965) je izviral iz Krope in je v Selca po Cirilo-vem védenju prišel leta 1902 delat k Matevžu Dem-šarju – Klobovsu, ki je imel v Selcih vecjo mizarsko delavnico. O tem piše tudi Olga Šmid. Ciril in Olga omenjata, da je Klobovs ''kasneje odšel v Ameriko''. Ciril pravi, da je bilo to leta 1905, da se v Selca ni vrnil in da njegove žage ni peljal naprej nihce. Metod je potem postal pomocnik po Bobkovih be-sedah precej naglušnega domacina, ''pildauerja,''4 podobarja Jožefa (Josipa) Grošlja (sina kmeckega obrtnika; po Olgi Šmid 1855–1940 in po Sedeju Bobkova domacija januarja 2009. Foto: Marjeta Šketa 1854–1941), Grobljevega Joža, kiparja, rezbarja in restavratorja, izdelovalca lesenih nabožnih figur, križev, okvirjev in oltarjev, ki je po zavidljivem uku in šolanju že leta 1887 v Selcih ustanovil lastno de­lavnico. Bobkovi kakega izdelka iz Grošljeve delav-nice nimajo. Ciril ve povedati, da je bil Grošelj v Sel­cih najemnik v Knefcovi hiši v lasti veleposestnika Egra iz Železnikov. Sodelovanje Grošlja in Metoda omenjata tudi Olga Šmid v Selcih nekoc in Anton Sedej v posebnem prispevku o Grošlju v drugi šte­vilki Železnih niti. Po Sedeju je Metod pri Grošlju delal v letih 1906 in 1907. Ciril pravi, da je Grošlju po ženini smrti gospodinjila Mežnarjeva Ivana s Sv. Križa, kasneje pa da se je porocil z vdovo iz Krope, ki je v Selca prišla s svojo šestletno hcerko Toncko. Sedej navaja, da se je Grošelj 26. 10. 1919 porocil z Marijo Luznar, vdovo iz Krope. Kdo ve, morda je tej selško-kroparski zakonski zvezi botroval prav Kropar Metod … Na peto nedeljo po binkoštih so, kot pravi Ci-ril, domacini radi romali k Sv. Joštu nad Kranjem. Prav tam sta se Franciška Lotric in Metod Debeljak spoznala in se leta 1908 porocila. Ciril pravi, da je njegov oce takrat ''prišel k hiši''. Franciški in Metodu so se rodili štirje otroci: 1909. Rozka, 1910. Francka, 1914. Ciril in 1919. Štefka. Oce Metod je po poroki zacel s samostojno mizarsko obrtjo. Prva vojna vihra in po njej Ciril se je rodil 16. aprila 1914, le nekaj mesecev, preden je Selcane, kot piše Olga Šmid, po hudem nocnem viharju 26. julija 1914 dosegla vest o izbru­hu prve svetovne vojne. Oce Metod v stari Avstriji ''ni bil soldat, ni služil vojske''. Na moje vprašanje za­kaj, mi Ciril pojasni, da so morali biti takrat soldati postavni, veliki in mocni in da Metod teh pogojev ni izpolnjeval. Zato je bil Metod v prvi svetovni vojni v avstro-ogsko vojsko rekrutiran šele kasneje, Ciril pove, da ''kdor je služil vojsko, je moral kój not''. Olga Šmid piše, da so se fantje in možje nekoc zelo bali vojašcine v avstrijski vojski: za vec let so se mo-rali posloviti od domacih, saj je vojaški rok trajal 14, 12, 10, kasneje 7 in nato ''le'' 3 leta. Ko so se po toliko letih vracali domov, so moški uvajali nove navade pri delu in izgovarjali nove, nemške besede. Ljudje jih niso dobro razumeli in so jih izgovarjali po svoje. Franciška in Metod Debeljak. Foto: arhiv družine Debeljak Tako so nastale popacenke in se v narecju ohranile, na primer prej omenjeni ''pildauer'' in ''tringelt''. Ciril pravi, da otroci vojne niso cutili. Mama je ku­hala in skrbela za otroke, pridelovala hrano na vrtu. Metod je padel v rusko ujetništvo. Kot pravi Ciril, je ocetu v casu, ko so se ''pojavili boljševiki'', uspelo iz ujetništva pobegniti in se je zgodaj oktobra 1918 vr-nil domov ''peš, z vlakom, kakor je mogel in kakor je naneslo''. A žal naj bi bil ''strpén žandar Škrl'' iz Že-leznikov kar hitro izvedel za njegov povratek in ga je poslal nazaj na fronto. Ciril pravi, da je oce doma pustil nove, dobre vojaške cevlje in se na pot podal v starih, pošvedranih in oguljenih. Ciril se dobro spo­minja, da so oceta na poti na železniško postajo v Podnart del poti Roza, Francka in on spremljali peš in se v Prevalu od njega poslovili. Olga Šmid pravi, da ''so se v aprilu zaceli vracati nekateri vojaki, ki so bili ujeti v Rusiji, po dopustu pa so morali spet nazaj v vojsko''. Kot pravi Ciril, je šel takrat ata ''v Tirole''. Spominja se tudi, da je bil ocetov sotrpin med vojno Janez Juhant iz Komende, da je po vojni po vaseh prodajal lonce in se veckrat oglasil pri njih in pri njih tudi ''ležal cez noc''. In kdaj se je oce Metod dokoncno vrnil domov? ''Ko je minúl, je ata prišel domov, se cisto normal-no vrnil,'' mi pove Ciril. Takrat je bil star štiri leta in pol. Olga Šmid piše, da se je 28. in 29. oktobra 1918 slišalo zadnje streljanje s fronte in da je konec oktobra povsod zavladalo veselje. Kot pravi Ciril, je bilo ''1. decembra 1918 ujedinjčnje. Bilo je veselje. Ampak Hrvati in Srbi se nikoli niso mogli.'' Misli mu uidejo k služenju rednega vojaškega roka v Sa­rajevu, s svojimi izkušnjami ilustrira povedano, a o tem pozneje. Ciril se spominja, da je bilo takrat ''po vrtéh v Selcih polno soldatov avstro-ogrske vojske, da so si tam kuhali, kar so jim vašcani dali. Ni bilo mašcevanja, ne preganjanja, vsak je šel domov, kot je vedel in znal.'' Ciril pravi, da je ata veliko dal na to, da se hrana pridela doma. Imeli so tudi kravo, precej kasneje dve, mleko so potem tudi oddajali, ga od hiše po bregu navzdol do zbirnega mesta vozili s posebnim vozickom. Seno je s Kuclna oce ponosil s košem. Spominja se, da jim je ata naredil ''sni'' in so se po­zimi ''drisali''. Za božic so vedno naredili jaslice v severovzhodnem kotu ''hiše'', ata je za jaslice izdelal poseben lesen trikotni podstavek, ''dilo'', in jo vpel v kot. Naredil je tudi leseno štalco, a je pozneje pogo-rela v požaru. Ob nedeljah je Ciril hodil k veronauku in k maši. Spominja se, da so bile maše na praznike ''mal bl slovesne''. Ministrirati je zacel pri enajstih ali dvanajstih letih. Vsekakor je bil januarja 1926 že ministrant, spominja se, da je k Anžic spremljal in tam cakal ''gospoda'', ko je ta prišel ''dat u svet óle'' umrlega Janeza Kopcavarja, mojega starega oceta. Metod je po prvi vojni spet mizaril, ''delal na svoje in hodil v dnino''. Olga Šmid o Metodu pravi: ''Mizaril je do leta 1932. Ceprav ni imel vec obrti, je po malo vedno delal. Bil je priden in dober delavec, a držal se je starega pravila: Vsak deloven clovek mora ime-ti kdaj plav ponedeljek. Veckrat se je pojoc vracal iz vasi k Bobku. Drugi dan pa je spet prijel za delo. Veselje do petja so podedovali tudi njegovi otroci.'' Cirilova žena Ivanka se spominja, da je imel Metod ''ponk''5 in police z dleti in drugim orodjem še leta 1944 kar ''u hiš'', v ne posebno velikem osrednjem prostoru s kmecko pecjo. V relativno majhnem prostoru je bila še miza, pri kateri so jedli, ker je bilo v kuhinji prostora le za mentrgo, in klop okrog peci. Na moje vprašanje, kaj mislita z Metodovo ''dnino'', mi Ivanka in Ciril pojasnita: ''Takrat ni bilo služb, da bi šel ''na šiht'', šel si delat k velikemu kmetu.'' Olga Šmid o dnini: ''Gostaci, kajžarji in bajtarji so bili v 19. stoletju in v prvih desetletjih 20. stoletja tudi delavci – dninarji pri kmetih. Hodili so ''u taberh''. Postavke ''ž. dnina'' ali ''dninaricam'' sem z navedbo vsakokrat placanega zneska našla med stroški v ohranjenih zelo informativnih skrbno vodenih knji­gah stroškov in kmetijskih dohodkov ter dohodkov od opekarne, ki so jih vodili pri Tonet, npr.: 17. 3. 1933: ''Bobkovi 2 dnini''. Ciril mi pove, da je šla sestra Rozka za deklo k Tonet, ko je bila stara 17 let. V Tonetovi knjigi stroškov v letu 1928 najdem Rozko najprej v pove­zavi z dnino, kasneje kot ''zaposleno'': 14. 4. 1928: ''ž. dnina 7 Ľ dne a din 10 – 72 Din Rozka'', 26. 4.: Iz Tonetove knjige stroškov za leto 1929: vnos 29. 3.: "Bobku od poda v veži 75". Arhiv potomcev ''ž. dnina 51 – Rozka'', in še 3. 6., 6. 7., 9. 11.: ''Rozki 4'', 15. 11.: ''Rozki na racun place'', 18. 11.: ''Rozki na racun'' in 12. 12.: ''Rozka placana do 15. decembra''. Rozko najdem v knjigah še v prvem polletju 1929, a že 18. julija namesto nje Katrco. Ciril mi pove, da je šla Rozka kasneje delat v Železnike k Anton, k ve­leposestniku Antonu Globocniku. Jožef Peternelj, Tonetov, naj bi bil prišel oceta Metoda prosit, da bi Rozka ostala pri njih, a da mu je Metod le rekel, da bo Rozka z zamenjavo ''šla z osla na konja''. Rozka je pri Globocniku delala devet let, potem je šla v Rado­vljico gospodinjit k dobri družini in se tam porocila. Cirilova sestra Francka je služila pri Košmel, Štefka pa je ostala doma. Selška petletna ljudska šola V zapiskih že leta 1778 v Selcih najdemo šolo, pravi Olga Šmid. Leta 1919 so osnovali cetrti razred, leta 1920 še petega. Ciril se je v prvi razred ljudske šole v Selcih vpisal leta 1920 in tam naredil vseh pet razredov. Cirilovi starejši sestri sta v to šolo hodili še pod Avstro-Ogrsko. Olga Šmid v Šolstvu v Selški dolini pove, da so do leta 1918 šolske oblasti urado-vale po nemško. Od sester je Ciril podedoval ''stari avstrijski abe­cednik''. Naravnost spoštljivo in nostalgicno mi ga je opisal: ''Na njegovi prvi strani je bila naslikana ura in za razliko od novih je bil lepo vezan''. Otroci so takrat lahko uporabljali stare in nove abecednike. Z velikim spoštovanjem in nostalgijo se Ciril spo­minja tudi svojega takratnega ucitelja, naducitelja Ivana Mihelcica: ''On je ustanovil peti razred. Bil je sila sposoben, liberalec, zelo veren. Vsako nedeljo je ob desetih prišel k maši. Otroci smo se v cerkvi pri vhodu v zakristijo radi drenjali okrog njega. Nare­dil je tudi kmetijsko šolo in nas je otroke ucil cepiti sadno drevje, kje zarezati, kje je oko …'' Olga Šmid navaja, da je selška šola leta 1925 dobila elektriko in da je bila istega leta v Selcih ustanovljena podru­žnica sadjarskega društva. Ciril se spominja, da so bili med sošolci tudi nekateri Železnikarji, npr. Jože Klopcic, ker je imela tamkajšnja ljudska šola le štiri razrede. Spominja se, da je ucitelj Mihelcic ''zložu'' besedilo za proslavo ob 36. rojstnem dnevu kralja Aleksandra6 in njemu in Klopcicu narocil, naj se ga naucita na pamet. Za govorca je potem Mihelcic iz­bral prav Cirila. Besedilo, ki se ga je naucil pri dese­tih letih, mi zdaj gladko recitira v celoti: ''Danes je izpolnil naš kralj Aleksander trideset šest let svojega življenja. Tisoce in tisoce šol v državi proslavlja ta dan. Sinoci so bila vsa mesta razsvet­ljena. Po ulicah so igrale vojaške godbe, raz hiš pa plapolajo danes državne razstave. Otroci Primorcev in Korošcev z žalostjo gledajo na nas osvobojene in klicejo na mašcevanje. Svoje trpece duše bi radi izrocili naši ljubi državi Jugoslaviji. Kdo pa nam je dal to zlato svobodo, po kateri tako hrepene naši bratje Korošci in Primorci? To svobodo nam je dal kralj Aleksander in njegov oce Peter, ki je z junaško srbsko vojsko premagal verige, v katere so nas vklju-cili Nemci in Madžari.'' Naducitelj in upravitelj šole Mihelcic je vodil tudi šolski pevski zbor, a Ciril v njem ni pel. Leta 1925 je Ciril uspešno koncal šolanje. Cirilov sošolec in najboljši prijatelj je bil Franc Bešter, Kalanov. Spominja se, da je bil njegov sošo­lec tudi moj istega leta rojeni stric, kasnejši ucitelj, najprej v Železnikih, Anžicov Tone, da sta skupaj tudi ministrirala v selški cerkvi. Ciril mi pove, da je bila njegova sošolka tudi Toncka Kavcic, pastorka podobarja Josipa Grošlja (Sedej omenja posvojenko Toncko Leben). Njegov sošolec je bil Toni Klemen-cic, Cotov, kot pravi, ''zelo brihtn'', v službo je šel k lesnemu trgovcu v Logatec. V najinem drugem po­govoru januarja mi Ciril z žalostjo pove, da je ne­davno umrla še njegova zadnja sošolka Angela, roj. Lavtar, doma pri Brnk v Ševljah, o tem ga je ob obis-ku v božicnem casu obvestil njen brat Albin. Tisto malo prostega casa, ''fantvanje'' Pri 11 letih je Ciril po petletni šoli najprej delal doma. Prostega casa je bilo bolj malo. Ciril je že pri 14 letih znal igrati tarok. Naucil se je tudi plavati, fantje so se kopali v Sori ''pr Goliškmo môst'', tam je bila na recnem dnu mivka. Ob nedeljah so fantje v nekem kozolcu balinali, kasneje so tudi kegljali z lesenimi keglji. Ciril in Bešter sta bila ''kar pregnana'', skupaj sta ''fantvala, puncam nagajala''. Še kot šolarja sta se seznanila s pesmijo zbadljivko, ki so jo zložili selški fantje, starejši od njiju. Ciril pesem z naslo­vom Od selških punc še vedno zna in mi jo gladko recitira: Od selških punc V Selcih je dosti deklet, da težko jih je vse preštet. Mladih in lepih in pa fletnih, še vec pa grdih in neokretnih. Prej tastare so slovele, zdaj pa reve so uvele. Prej so bile krasotice, zdaj pa stare so device. Na sred vasi bom zdaj zacel, tamlad kraljíc jih bom napel. Na vrsto pridejo še vse, ker vsaka tud potrebna je. Nosi šimi nogavice, pa umazane ima nožice. Tud bomboncke ima rada, saj bi bla neumna, ce jih strada. Fantov je že tolk imela, da na prste bi jih ne preštela. Zraven pa še misli to, da princ dolárski7 prišel bo. Pesem v nadaljevanju ''obdela'' posamezna dekle­ta s hišnim imenom, zato je tu zapisan le prvi del dolge pesnitve, ki jo Bobk še zdaj pove v celoti. Ciril se med recitiranjem pesmi hudomušno nasmiha. Pove mi tudi, da je takrat naducitelj Mihelcic izve­del, da so se nekateri fantje seznanili z zbadljivko, in jih pozval, naj se javijo. Vsi so se skesano javili, le nabrita Ciril in Kalan ne. Po pouku sta šla lahko domov, ostali pa so bili zaprti. Ciril se spominja tudi starih obicajev, lickanja, preje: bilo je zabavno, ''so kakšnega starega godca dobili, da je igral na citre''. Spominja se tudi, da ''fan-tom ni bilo prav, ce so k selškim dekletom prihajali vasovat fantje iz drugih vasi''. Z 18 leti je Ciril zacel peti v selškem mešanem cer­kvenem zboru, ''kóru'', takrat, ''ko je Lojze Šmid pri­jel v cerkvi''. Kmalu se mu je v zboru pridružil njegov sošolec in najboljši prijatelj, teden dni mlajši Franc Bešter, Kalanov. Med nekdanjimi sošolci sta bila edi­na, ki sta ostala doma, na kmetiji. V zboru je Ciril pel vse do leta 1997. Spominja se, da so imeli vajo vsak petek, po vaji pa so radi kakšno zapeli še sredi vasi, pred kapelico. Kot mi pove, je od prvotne zasedbe zbora poleg njega živa le še ''Katrca s Stedén''. Olga Šmid pove, da so z dovoljenjem okrajnega glavarstva v Kranju leta 1908 v Selcih ustanovili Ka­toliško prosvetno društvo, v katerem so bili ''pevski, dramatski, godbeni odsek in razni krožki. Društva so bila za Slovence v casu Avstro-ogrske vir izobra­zbe.'' Selško prosvetno društvo je bilo znano tudi po uprizarjanju dramskih iger, prve so igrali kar na pro-stem ali pod kozolcem, na kakem dvorišcu, kasneje pa v Krekovem domu. Olga Šmid omenja, da so bili v Prosvetnem društvu aktivni tudi Bobkovi. Društvo je vsako leto priredilo pevski in godbeni koncert in razne spevoigre. In v igrah je v Krekovem domu ig­ral tudi Ciril. Spominja se, da so igrali ''sila znano'' Finžgarjevo igro Naša kri, da je bila o Francozih. In ne le to, recitira mi kar tekst iz igre: ''Še pozni rodovi bodo pomnili, da naša slovenska kri ni igraca.'' Olga Šmid pove, da so to igro uprizorili leta 1932 in da je igre ucil kaplan. Ciril se še spominja, da je igral vlogo Tilna v Goliških plazovih, ''krasni igri'' po po­vesti Izpod Golice, o domoljubu. Spominja se scene s tihotapci in financarji, v njej je ''moral fentat finan­carja''. Po koncu igre je soigralec Cirilu potožil, da ga je vendarle malo prevec udaril po glavi. Ciril se spominja tudi iger Turški križ in Tri neveste. Delo v Tonetovi cegounci in drugje Pri 14 letih je Ciril zacel delati v ''Tonetovi cegoun­ci'', v opekarni, za katero je moja prababica Terezija Cemažar, rojena Krek, dobila obrtno dovoljenje leta Iz Tonetove knjige stroškov za leto 1928: vnos 29. 11.: "Cirilu 60". Arhiv potomcev 1902. Takrat je opekarno že prevzel in vodil Jožef Peternelj (pred prihodom v Selca Josip Peternelj, v Selcih po domace Jošk), naprednjak iz Cerknega, izumitelj kmetijskih pripomockov in strojev, ki se je 5. 2. 1923 porocil s Terezijino hcerko Ljudmilo, Tonetovo Milko. Ciril pravi, da sta Tonetov Jošk in Milka po poroki ''cegounco furala sama''. Spominja se, da je bil ''Pe-ternel sila fést, spreten, sila sposoben, imel je kme­tijsko šolo, delal je pr miz cegu in ga žgal'' in da je njega, Cirila, imel zelo rad. Manj prijetna, ''obupna, sila nepripravna zánga'', pa naj bi bila njegova v pri­zidku živeca tašca, ''ta stara Toneška'', torej Terezija, vdova po Blažu Cemažarju od leta 1904. Kot pravi Ciril, je Peternelja ''zmerjala Tminc, Primorc''.8 V zmerljivki naj bi bilo pojasnilo za vsa razhajanja s tašco … Ciril se spominja njegove spretnosti: ''Še preden se je priženil k Tonet, je povodenj naredila precej škode, ki jo je spretni možakar popravil, v štali naredil betonske napajalnike za krave, kasneje izumil osipnik za krompir, ki so ga dotlej okopavali z motiko, in drugo.'' Hudo neurje v letu 1922 in v hudournik spremenjeno Selnico omenja tudi Olga Šmid, pravi, da je prišlo vojaštvo in ljudem poma­galo pri cišcenju navlake, ki so jo s seboj prinesle podivjane vode. Dokaz o popravilu najdem tudi v Tonetovi knjigi za leta 1923–1925, kjer med drugim piše: ''Napoved dohodnine za leto 1923, izdatki'' … ''škoda pri pov. 7.000, davki 300''.9 Ciril se spominja, da je s Francetom Beštrom, Ka­lanovim, in Lojzetom Šmidom obiskal Josipov dom v Cerknem, ker so bili radovedni, od kod je prišel. ''Malo ven, kakih 100 metrov iz Cerknega'' so našli kmetijo pri Tišlerck10 in Peterneljevega brata; Ciril kar izstreli ''letnik 1908''. Imena se ne spominja, po­vedali pa so mi pri Tonet: Gabrijel. Na internetu sem skupaj z njegovo fotografijo in skupinsko fotografi­jo Prostovoljnega gasilskega društva Cerkno iz tri­desetih let našla ime, zapisano Gabrijel Peternelj ali Tišlerckau Gabriel. Opoldne so šli fantje v Cerknem v cerkev, Šmid je zaorglal na koru; prišla je mežnari-ca in jih gledala. Zadovoljni s tem, kar so v Cerknem videli, so se spet vrnili domov. V cegounci so v glavnem izdelovali zidake, vsa­ko leto pa tudi nekaj strešne opeke (vnos 31. 12. 1928: ''Primož Železniki 217 strešne op. a 3.50 K''), opeke za velbanje (vnos 12. 4. 1929: ''Topole opeka za velbanje placano 125'') in pecne opeke, Ciril mi pove, da je to notranja opeka za zidanje peci (vnos 1. 11. 1929: ''Bobk 30 p. op. placano 100''). Ciril pra­vi, da so v cegounco vcasih prihajali delat ''Taljani''. Olga Šmid omenja, da so do prve svetovne vojne v cegounco prihajali delat Furlani iz vasi Stella pri Tarcentu in v Selcih ostajali do pozne jeseni. Baje so bili zelo pridni in skromni delavci. Po prvi svetovni vojni niso vec prihajali. Od njih so se naucili delati opeko domacini. Ciril mi pove, da je bil takrat eden od petih ''stal­nih ceglarjev'': dva ali trije so bili odnašalci, ostali so delali ''u maut''.11 Dokaze o Cirilovem delu in delu drugih ceglarjev sem našla v ohranjenih knji­gah Peternelja in njegove žene, skrbno in do zadnje podrobnosti vodenem enostavnem knjigovodstvu stroškov, gospodinjskih in drugih izdatkov in do-hodkov iz kmetijstva in iz opekarne od 7. 2. 1923 do septembra 1935. S Cirilom je ''vkup delal'' Jože Semen, Bitenc (v Tonetovi knjigi stroškov za leto 1928 je vnos 6. 5. 1928: ''Bitencovemu Jožu 75''; placila Bitencu najdem tudi v kasnejših letih), a le ''na pol, ker je delal tudi pri Jakln in pri Šlibari''. Po-stopek izdelave opeke in svoje delo mi Ciril opiše do zadnje podrobnosti natancno. Ciril je v zacetku na ''karjol brez stranic od mize odvažal'' z glino napol­njene modle, ''modu vrgu na plac, da je opeka padla ven, u sip oplaknil módle'',12 jih peljal nazaj k ''mizi'', kjer je opeke v glavnem delal Peternelj. Verjetno je ta pri delu nosil predpasnik in v vrocini slamnik – v Tonetovi knjigi stroškov 10. 6. 1928 najdem vnos: ''Joškov predpasnik 12.50'' in ''slamnik 20''. Vcasih je Ciril delal tudi pri mizi, vse je bilo treba znati. Opeke so žgali v peci. Ciril se spominja, da je ''cegu vozu v karjol s pile'' k peci, pec pa je ''okladou Peternel sam'', po njegovi smrti pa ''nek sposobnež iz Loke''. Vsaka ''cegounca'', pripravljena za žganje, je bila ''šti­ri metre v kvadrat in tri metre visoka''. Pod pecjo so bili štirje grabni, v katerih so kurili krajce pet dni in pet noci, na zacetku zelo ''nalahn'', potem pa moc­no. Ponoci je pri peci dežural kar Peternelj, vcasih ga je kdo od ceglarjev zamenjal za kratek cas, da si je odpocil. Potem so pocakali en teden, da se je pec ohladila. V Tonetovi knjigi stroškov vedno znova najdem nakupe velikih kolicin krajcev po zelo raz­licni ceni, na primer 18. 6. 1928: ''Šturmu za krajce (vaga 2) 39'', pa 27. 7.: ''650 kg krajcev Rudno a K. 18'', 19. 8.: ''Šturm 2370 kg krajcev a K. 6.50'', 28. 8.: ''vaga krajcev 6'' in vedno znova ''od vage krajcev'' – torej je bilo tehtanje treba placati posebej, 17. 9.: ''Zalogarjevemu krajci Eger 8780 kg a 16'', ''Zalogar­jevemu krajci Globoc. 3835 kg a 26'' in 23. 6. 1929: ''Od Egra 29.120 kg krajcev, za kg 8.75'' s pripombo ''42 voz''. Ciril mi pove, da so bile takrat na Rudnem žage samice, tudi te so Peternelju prodajale krajce. Ciril se spominja, da so v dobrih casih ljudje hodili po še tople opeke in jih odvažali s konjsko vprego. Ko je pri mizi delal Peternelj, so ''naredili tudi 3.000 kosov cegla na dan, bil je sila spreten, naredil jih je tudi po 300 na uro''. V sezoni so delali ves dan: ''od petih zjutraj pa do Marij'', Tonetova Milka jim je prinesla malico. Opoldne so imeli eno uro pocitka, takrat so šli ''na južno k Tonet''. Ciril se spominja, da je Peternelj ''pri južni'' bral Slovenca. Ko je bila ena ''cegounca narejena'', je bil likof: ustrezno postavko najdem v Tonetovi knjigi stroškov, npr. 2. 8. 1928: ''vino za likof pri cegovnici 65, žganje 9, skupaj 74''. Ciril pravi, da je bila ''1930. najbol sezona za cegu'', ''pr Turk na Cešnc, takrat je bil lastnik Lotric, so delal novo hišo''. Verjetno pa je bilo to leta 1929: v knjigi stroškov na posebnem listu najdem specifikacijo ''Lotric Cešnjica'' in ''Miza Lotrica'', v katerem je nave-deno na posamezni dan zanj izdelano število kosov opeke, ''do 6/10 22.220'', ''8/10 900 in 25 pecne'', skupaj od 7. do 16. 10. še 3.030 kosov in na koncu v rokopisu ''Se število cegla ujema'' in podpis Lotric. Kot pravi Ciril, so Lotricu dobri sorodniki posodili denar za gradnjo. Ciril pravi, da so tisto sezono na­redili kar ''6 cegounc''. V Tonetovi knjigi stroškov za leto 1929 najdem vnose 17. 5.: ''5 ˝ l vina ob kuritvi prve peci 140+102'', 15. 6.: ''6 l vina pri kurjavi II. peci 93'', 14. 7.: ''5 l vina pri kurjavi 3. peci 80'' in ''meso za kurjace in kosce v sen. 99'', 18. 8.: ''vino ob kurjavi 4. peci'' in 18. 10.: ''vino in meso ob kurjavi 5. peci 42'' s pripisom ''V. pec'', in 13. 12.: ''vino pri kurjavi 6. peci 16''. Na koncu vnosov pod Dohodki opekarna 1929 najdem zapis ''Zadrugar porabil v tem letu za novo hišo 91.000 kom. z. opeke'' in pod Odvožena opeka Iz Tonetove knjige stroškov za leto 1929, vnos 13. 12.: "vino pri kurjavi 6. peci". Arhiv potomcev v letu 1930 še vnos 6. 1.: ''Lotric Cešnjica ostanek racuna 7.500''. Olga Šmid piše, da je šlo naenkrat v pec 33.000 kosov opeke. Peternelja Ciril ne more prehvaliti, spominja se, da jih je ceglarje, verjetno leta 1930, ''s konam in zapravljivcam peljal do Trate, potem pa z vlakom v Ljubljano na velesejem''. Cirilu se usta raztegnejo v nasmeh, spominja se ''vse sorte ogledál'', ki so popacila obraze, in tega, da jih je Pe­ternelj peljal jest. A gospodarska kriza je oplazila tudi Selško dolino in potem je šlo cegounci slabo. Ciril na vprašanje, kakšno je bilo v cegounci placilo, pravi: ''Še kar. A potem so bli bolj slabi casi. Peternel zlepa ni mogu dnarja dobit.'' O tem, da so kmetijski dohodki in do-hodki od opekarne komaj dohajali stroške in da se je Peternelj zadolževal, pricajo povzetki (rekapitulaci­je) na koncu vsakega leta v prej omenjenih knjigah, na primer vnos 9. 10. 1928: ''obresti v hranilnici 237'', 22. 10.: ''na racun dolga v hranilnici 1.000'', 2. 12.: ''v hranilnici na racun dolga 2.000'' in 21. 4. 1929: ''Poso­jilo v hranilnici 3.924''. O krizi Olga Šmid: ''Razmere po koncu 1. svetovne vojne so se pocasi ustalile. V letih 1921, 1922 in še naprej do 1933., ko se je zacela velika gospodarska kriza ...'' Ciril pravi, da je v cegounci delal skoraj šest let. Opekarna že dolga desetletja ne deluje, od leta 1958, a lokacija se še danes imenuje ''Pr cegounc''. Kot pravi Olga Šmid, se do bivše cegounce, kjer so bile jame z dobro mastno ilovico, pride po poti mimo Zaplotarja in Lopatovca. Placilo za delo v opekarni je bilo odvisno od števila opravljenih dni dela, evidentirani dohodki pa od števila kosov pro-dane opeke. Podatki iz Tonetove knjige stroškov: vnos 28. 12. 1928: ''Delovci pri opekarni l. 1928 – 5.813,50''; vnos konec leta 1929: ''Delavci pri opekarni l 1929 – 14.081 Din''; vnos 31. 12. 1930: ''Zaslužek delovcev pri opek. 5.250''; vnos 31. 12. 1931: ''Ciril pri cegounci 1.819''; vnos 26. 12. 1932: ''Delavci pri opekarni 3. 588''. Da se je prodaja iz­delkov opekarne v zacetku tridesetih let bistveno zmanjšala, prica vnos 31. 12. 1933: ''Delavci pri ope-karni 1933 – 1.740''. Zunaj sezone izdelave opek je Ciril pri Tonet delal dnino – v Tonetovi knjigi za leto 1929 najdem 16. 11. vnos: ''Cirilu od spravljanja drv 75'', 24. 11.: ''Cirilu od sekanja v senožeti 85'', 29. 11.: ''Cirilu vožna prsti na njive'', 13. 12.: ''Cirilu za 14 dni (prevažanje zem­lje in drugo) 206'', 24. 12.: ''Cirilu dve dnine 35''. Iz Tonetove knjige stroškov za leto 1931, vnos 31. 12.: "Ciril pri cegounci 1.819". Arhiv potomcev Pri osemnajstih se je Ciril zaposlil na žagi lesnega trgovca Janeza (Ivana) Kemperla (1871–1915) na Cešnjici kot kurjac za lokomobilo. V drugi številki Železnih niti lahko preberemo, da so Franja Veber in nasledniki žagni obrat na Cešnjici razširili, leta 1929 rekonstruirali in poleg žage venecijanke na­mestili moderen polnojarmenik s pogonom na par-no lokomobilo. Ciril se je izucil in izpit za kurjaca opravil v Ljubljani januarja ali februarja 1937, kot pravi, vsekakor pred odhodom v Sarajevo. Kot mi pove Ciril, je ''žago takrat vodil Leopold Veber, po smrti Kemperla drugi mož Škovincove Franje iz Že-leznikov''. Ciril pravi, da je bil Veber Strojevcev z Za­lega Loga in da je bila njegova rodbina nemška. Dela se spominja kot težkega, a ga je, dobro podkovan, obvladal. Poleg tega je Ciril obcasno delal dnino tu in tam, tudi pri Tonet – najdem ga v knjigah za leto 1933, npr. 2. 3.: ''Cirilu za vožno 5 in dnina 10'', 19. 3.: ''Ci­rilu 3 dni 30'', 14. 5.: ''Cirilu 19 dni 290''; v letu 1935, že po Peterneljevi smrti, mu je bila dnina verjetno placana v naravi – vnos ''450 žgane opeke Ciril Bob-kov 135, 1600 surove opeke a d. 0.15 - 240, dnine pri ceg. 15 ľ a Din 20 v hrani je 315 D''. Služenje rednega vojaškega roka Ciril je bil vpoklican in se je moral 10. aprila 1937 zglasiti v Ljubljani. Spominja se, da so se takrat fantje obicajno na vecer pred odhodom napili, sam pa se je s kovckom trezen odpravil v Ljubljano: z vozom do Loke, naprej z vlakom. Ciril je odšel v Ljubljano prej, da je obiskal svojega birmanskega botra, odvetnika Jakoba Mohorica z Njivce pri Nemiljah. 10. aprila se je skupaj z Lojzetom Šmidom, Bercetovim, javil v vo­jašnici in se še isti dan z vlakom odpeljal v Sarajevo na služenje rednega vojaškega roka. Spominja se, da je bila kasneje železnica ozkotirna, da je lokomotiva sopihala po klancih. Ciril pravi, da je bil v vojaški knjižici za njegov poklic naveden ''ložác''. Misel, ki se mu je utrnila v zvezi s koncem prve svetovne vojne ob besedi ''ujedinjčnje'', mi ilustrira s spomini na dobrega komandirja batérije Stevana Vlahovica, po rodu Srba, in ''faulastega in nepriljubljenega'' po­rocnika Rajka Matulino, po rodu Hrvata, ki ''se nista mogla''. Obvezni del, ''obuko'', je Ciril dobro opravil: bil je pri artileriji, zadolžen za poljsko havbico, bil je ''nišandžija''. Pravi, da je moral veliko misliti, a je bil dober za racunstvo. Havbico so vozili s konjem. Ko­mandir Vlahovic naj bi bil ''slabe'' vojake po ''obuki'' dal v prekomando, dobre, tudi njega, pa obdržal v Sarajevu in ga celo nagradil z mestom ''magaciner­ja'', skladišcnika. Ciril je potem zbolel za hudo an-gino in 8. decembra 1937 je bil iz vojske predcasno odpušcen, štelo pa je, kot da je obvezni vojaški rok odslužil. Žena Ivanka, ki najine pogovore pozorno spremlja in vcasih kaj doda, k razlogu za skrajšani vojaški rok hudomušno pripomni: ''Sincki edincki ...'' Pa vendar: ko je bil Ciril že kako leto doma, so ga poklicali na obcino. Tam mu je takratni obcinski tajnik Lojze Šmid na prsi ''pritisnil'' odlikovanje, s katerim je dobil priznanje za dobro delo med vo­jašcino v Sarajevu. Žal odlikovanje ni ohranjeno. Po odsluženem vojaškem roku je nadaljeval z delom kurjaca na Cešnjici. Podrocje njegovega dela se je z brušenja ''žage za v gater, polnojarmelnik na šmirgl šajbi'' razširilo še na merjenje desk. Družica in družina 13. decembra 1940, na sv. Lucijo, sta se v Dražgo­šah spoznala Ciril in osem let mlajša Ivanka Lavtar iz Knap pri Ševljah (po ocetovi strani s Stirpnika). Ciril je šel leta 1944 že spomladi v Radovljico k sestri Rozki, 2. julija 1944 pa sta se Ivanka in Ciril vzela. Civilna in cerkvena poroka sta bili v Kranju. Cirilova prica je bil Franckin mož, Ivankina pa njen brat Janko. Ivanki in Cirilu so se rodili trije otroci: Ciril 1944., Marica 1947. in Matevž 1954. Druga vojna vihra V letih od 1940 do 1945 je bil Ciril zaposlen kot sluga na obcini. Pravi, da je v tistem casu žaga delala bolj malo. Spominja se, da je med drugim raznašal in dostavljal pozive na orožne vaje ''in vse sorte''. Kot pravi, so bili leta 1941 vpoklicani vsi obvezni­ki, tudi on. Zbrali so se v Ljubljani. A prav takrat ''so prišli Talijani in je jugoslovanska vojska razpadla''. Spominja se, da so v ljubljanskih Mostah na številki 108 kar pustili vojaške knjižice in hitro odšli domov. Tako njegova žal ni ohranjena. Po nemški okupaciji Selške doline je bil Ciril za nemško mobilizacijo že prestar, kot pravi, so bili obvezniki takrat še ''16-let­niki '', torej rojeni leta 1916, in mlajši. Vojna vihra je sicer vznemirila in vzburila duho­ve, a vzajemnost in solidarnost sta med sovašcani ostali. Ciril se spominja, da je novembra 1942 ob enajstih ponoci Bobkovo domacijo zajel požar. So-sedje in gasilci so z rocno brizgalno takoj prihiteli na pomoc, a požar je veliko unicil, vse zgornje nad­stropje. Spominja se, da so jim zatocišce ponudili sosedje in so potem Bobkovi nekaj casa bivali pri Zamalnovih. S pomocjo sovašcanov in obcine pa so hišo v šestih tednih pozidali in se preselili na­zaj. Kot v knjigi Rojstvo države navaja dr. France Bu­car, je bilo v tistem casu povsem normalno, da se ''noben posameznik ne bo brez potrebe izpostavljal nevarnostim, ki so neizbežna posledica oborožene­ga boja, posebej ne za ceno lastnega življenja''. Tako je razmišljal tudi Ciril. Tudi zato, ker nadaljnji razvoj prvotno zastavljenega vseslovenskega osvobodilne­ga gibanja ni bil po njegovi meri. Na tako in drugac­no novacenje v partizanske vrste, o katerem govori tudi Bucar, se je zato Ciril spomladi leta 1944 odzval z umikom cez hribe k sestri Rozki v Radovljico. Njegova Ivanka se je po poroki 2. julija vrnila do-mov, Ciril pa z vlakom v ''Radólco''. Tako je Ciril šele kasneje izvedel, da je 8. septembra, na ''mal šmarn'', ko so bili ljudje pri maši (tudi njegov prijatelj Be-šter), okrog sedmih v ''farovžu'' in v kaplaniji, sedežu nemške postojanke, eksplodiral peklenski stroj. Kot mi pove, je bila peklenski stroj tja prinesla ''punca, ki je stregla žandarjem''. ''Potem je bilo hudo,'' pra-vi Ivanka. Ljudje so se od maše vracali cez hribe, le pogumni so šli po cesti in poskušali ''zbeganim žan­darjem, ki so s pušo letali okrog,'' dopovedati, da z eksplozijo niso povezani. Domacinka Vera Tavcar je tak pogum placala z življenjem. Ivanka se vsega do-bro spominja, saj je zaradi dogajanja in strahu pre­zgodaj prišel njen cas in je bilo treba kljub uvedeni policijski uri poslati po babico. Spominja se, da so nemški vojaki po vseh hišah, tudi v Bobkovi, iskali krivce, tu in tam so odjeknili streli, celo ''kuglca je pršla skoz okn''. V Radovljici je Ciril ''okrog hodu pomagat žagat drva'' in prijel za druga dela. Medtem je njegova dela obcinskega sluge v Selcih opravljala sestra Štefka in je obcinski tajnik Lojze Šmid placo dajal njej. Ciril je vedel, da si je z umikom iz Selc nakopal težave, zato jo je takoj po koncu vojne, 9. maja 1945, s svakom, Franckinim možem Vinkom Meglicem, s kolesom ubral iz Radovljice cez Ljubelj na Koroško v Avstrijo. Spominja se, da sta prehitevala kolone pešcev, na­menjenih iz Slovenije cez Ljubelj. S sošolcem Coto-vim Tonijem sta ''se narajmala na Ljubelju''. Toni mu je potožil, da so njegovega delodajalca v Logatcu, ki ga je imel zelo rad, kot ''manipulanta'' ustrelili. V Radovljico se je Ciril iz Avstrije vrnil 17. avgusta isto leto in se tam javil na obcini, a so ga napotili na do­maco. Dali so mu brezplacno vozovnico za vlak do Škofje Loke, a se z vlakom ni peljal. S sestrinim ko­lesom se je peljal do Podjamnika (zdaj obcina Bes-nica), tam pustil kolo pri žagi in se peš cez Jamnik vrnil domov. Takoj se je javil na domaci obcini pri županu Blažonu v Železnikih in bil sprejet ''še kar cedn''. Potem je moral še v Loko, kjer je bil sprejem manj prijeten, kot pravi Ciril, ''vse sorte'', a se je zanj vseeno dobro koncal. Cas miru Ciril se spominja, da je njegovo mamo Franciško po maši novembra 1945 mrazilo. Takratna dobra, priljubljena in spoštovana zdravnica dr. Valerija Str­nad iz Železnikov je prišla, a je bila brez moci: zdra­vil ni bilo. Mama je padla v komo in umrla. Oce Me-tod je doživel lepo starost, skoraj 82 let. Po malem se je ''ukvarjal s tišlarijo, v Lipnc je bil cimprmansk mojster Šparovc in je delal zanj''. Ciril se je vrnil na delo na žago na Cešnjici, ki se je scasoma preobrazila v tovarno Alples. Dela je bilo veliko. Tam je nastalo tudi skladišce okroglega lesa in Ciril je moral delati tudi po ''šihtu''. Tudi sicer je poleg službe rad poprijel za kakršno koli delo. Dobro se spominjam, da je v mojem otroštvu, ko sem pogosto pocitnikovala v Selcih, mojemu stricu Anžicovemu Franclju pomagal pri košnji na hribu nad Anžicovo hišo – kosili so s kosami, postavlje­ni ''v strelce'', ''za lon'' pa si je lahko sposodil konja Mico, Zôro oz. vsakokrat aktualnega Anžicovega konja za opravila na svojem polju in domu. Tudi Olga Šmid omenja, da so se pri poletnih opravilih ohranile stare navade, da je kmet za pomoc napro­sil sovašcane. Cisto gladko in brez zdravstvenih težav pa v 40 delovnih letih ni šlo. Med delom mu je ''veter pi-hal izpod žage'' in mu povzrocil hudo prehladno vnetje v desni nogi. V kolenu se mu je nabiral gnoj, z operativnim posegom mu je leta 1948 koleno v Ljubljani rešil dr. Košak, ''sila sposoben, mlad zdravnik''. Nekaj let kasneje so se pojavile bolecine v hrbtu. Loška zdravnica dr. Bracko, Kemperlova, ga je leta 1952 poslala v Ljubljano na preglede. Ugotovili so kostno tuberkulozo. Kar devet mese­cev se je potem zdravil v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. Leta 1968 se je Ciril v Alplesu invalidsko upokojil. In kakšen je Cirilov recept za dolgo življenje? Kot pravi Olga Šmid, je bilo prebivalstvo Selc ''vedno zelo marljivo, potrpežljivo in vztrajno''. Omenja tudi njihovo vcasih tudi pretirano varcnost in skromnost. Prav tak je bil vse skozi tudi Ciril: veliko in rad je delal, skromno živel, nikoli ni kadil in ni pil. Tudi po upokojitvi je delal, dokler so mu noge dovolj dobro služile. Med dr ugim je v sedemdesetih letih hono­rarno kot poštar v Selcih raznašal pošto. Ob nedeljah si je Ciril vedno privošcil tudi malo raz­vedrila. Petje v zboru mu je vedno veliko pomenilo. V rani mladosti pridobljeno znanje igranja taroka je s pridom uporabljal do pozne starosti, vsako in prav vsako nedeljsko popoldne je pri Anžic s Tonetovim To-netom, Štefanovim Francljem in mojo ovdovelo teto Meto13, zdaj že pokojno Anžicovo Pavlo, igral tarok kot za stavo, cetudi je zato trpelo družinsko življenje. ''S kmetozo''14 je šel Ciril vcasih na izlet, pogledat, kako kmetujejo drugje po Sloveniji, tu in tam tudi na morje. Od ozdravitve kostne tuberkuloze mu noge niso vec služile, kot bi morale. Zdaj gre Ciril redko iz hiše, le vcasih gre v lepem vremenu ven in pred hišo posedi na klopci. Sin Matevž in njegova žena Toncka lepo in dobro skrbita zanj in za Ivanko. Ciril malo slabo vidi in sliši. Posluša radio, le po malem bere casopise in gleda televizijo. Vesel pa je prav vsakega obiska, potem dan ni tako dolg. Zelo rad se pogovarja in obuja spomine. Vsak obisk pri Bobkovem atu je bil zame prav po­seben dogodek. Kar težko je bilo pogovor koncati. Rojstni dan je praznoval v krogu družine. Dan po tem sem ga z lastnorocno narejeno višnjevo torto presenetila tudi sama. Vesel mi je povedal, da ga je za rojstni dan z obiskom presenetil precej mlajši Ja­kob Rovtar, doma iz Topol, z ženo Cilko, s katerim sta 30 let skupaj pela v zboru. Obišcite ga kdaj! Slavljenec Ciril Debeljak 17. aprila 2009. Foto: Marjeta Šketa Opombe: 1 Dragonec je bil vojak lahke konjenice. 2 Kot pove Olga Šmid, so morali kmetje konje oddati. 3 Iz nem. Zehner – desetak, Fünfer – petak, Trikgeld – napitnina. 4 Iz nem. Bildhauer – kipar. 5 Iz nem. die Bank – plošca, površina, miza za delo. 6 To je bilo 16. decembra 1924. 7 Dolarski – tak, ki ima dolarje. 8 Tolminec, Primorec. 9 Zneski še vodeni v kronah. 10Danes nasproti tovarne Eta. 11Pripravljali glino. 12Sipa je mivka; kot mi je pojasnil Ciril, so bili modli iz trdega lesa narejeni modeli za posamezne vrste opeke in jih "vsak ni znal narest". 13Teta je bila Meta le zame, ime je dobila iz pesmi nagajivke, ki jo je le za mojo rabo v mojem rosnem otroštvu spesnil njen mož, moj stric, Anžicov Francelj. 14V organizaciji Kmetijske zadruge Selca. Joža Dolenc mi je predlagal, da bo za 6. številko Železnih niti pripravil prispevek o Ilcevih iz Selc. Predlog sem z navdušenjem sprejel, potrdil pa ga je tudi uredniški odbor. V pogovorih mi je veckrat omenil, da prispevek pripravlja in da bo dokoncan do pred­videnega roka. Vest, da je Joža resno zbolel, me je zelo prizadela. Celotnega prispevka o Ilcevih zaradi bolezni žal ni mogel dokoncati, na njegovo željo pa objavljamo besedilo, ki ga je pred boleznijo uspel pripraviti. Želim mu hitro okrevanje v upanju, da bo cim prej sedel za racunalnik in dokoncal pri­spevek o Ilcevih. Joža, tudi v prihodnje se veselim tvojega sodelovanja pri pletenju niti. Primož Pegam Ilcevi iz Selc Joža Dolenc Pisanja o Ilcevih iz Selc, tocneje o prof. Vilimu Demšarju, mojstru goslarske umetnosti, njegovem tragicno preminu­lem bratu Tonetu, kiparju, ter Tonetovi hceri Metodi Demšar, por. Uršic, se nisem lotil le zato, ker imajo korenine na Sel­škem, tocneje pri Ilcevih v Selcih, marvec tudi zaradi samega zanimanja do nju­nih sicer zelo razlicnih dejavnosti, ki ne spadata v obrt, ceprav jima obrtniško znanje tako pri obdelavi lesa kot kamna in kovine nadvse koristi. Njuni predniki, Ilcevi iz Selc (tudi njun oce Blaž), so že stoletja nazaj izdelovali škafe, morda pa tudi sode za tovorjenje žebljev ali žlahtne kapljice. Goslar prof. Vilim Demšar ali dolgo potovanje od drevesa do violine Zvok nas tako rekoc spremlja od spocetja in vse do trenutka, ko zapustimo Dolino šentflorjansko. Hudo bi se motili, ce bi trdili, da to drži le za ljudi in druge živali. Menda celo cvetlice lepše cvetijo in dehtijo, ce so ob zalivanju deležne prijazne bese­de ... Tudi krave se ob ubrani glasbi bolje pocutijo in dajo vec mleka. Skratka, zvok spremlja vsa živa bitja, na katerega se odzivajo tako ali drugace. Celo t. i. neživa narava ni tako neživa, kot si pred­stavljamo. Nekoc sem bral (ali le slišal) o nekem švicarskem znanstveniku (menda je bil fizik), ki je napravil ''zvocni top'', ki ni bil nic drugega kot navaden zvocnik, ki je proizvajal cloveškemu uše­su sicer neslišen infrazvok. Njegova frekvenca je bila le nekaj Hz (znano je, da naše uho sliši, vsaj teoreticno, le zvoke s frekvenco od 16 000 do 20 000 Hz), s katerim mu je v zelo kratkem casu men-da uspelo zdrobiti betonsko kocko. Gradbenikom (in ne samo njim) je pojem notranje resonance materialov zelo dobro znan, na kar so menda po­stali pozorni v casu slovite madame Pompadour, dvorne dame (kurtizane) in ljubice francoskega soncnega kralja Ludvika XIV. Takrat je, kot pravi iz-rocilo, ceta vojakov korakala cez neki kamniti most v Parizu; ker so z nogami enakomerno udarjali ob most, s cimer so vzbudili notranjo resonanco kam­na – gradbenega materiala, se je most naposled zrušil kot hišica iz kart in odtistihmal cez mostove vojaki ne smejo vec korakati. Naj verjame, kdor hoce, zgodbica je vseeno zanimiva in zgovorna, mar ne?! Zvok ni le naš pasivni spremljevalec, marvec je tudi sredstvo sporazumevanja. Primerov v naravi, katere morda še najmanj posreceni sestavni del smo morda prav ljudje, je nešteto. Iz oglašanja živali lahko razberemo njihovo razpoloženje in kaj hocejo s svojim glasom okolici povedati. To je lahko grožnja, strah, ugodje, veselje, razposajenost itd. Se ljudje od njih res tako zelo razlikujemo? Pravzaprav smo le mnogo stvari uspeli bolj razvi-ti, kot nam je nakazovala tista najnujnejša potreba po preživetju, radovednost1 in še kaj; najprej sodi sem proizvajanje zvoka z našim glasom, nadalje pa tudi najraznovrstnejši pripomocki, ki jim pravimo inštrumenti. Od pišcali, ki jo je iz stegnenicne kosti mladega jamskega medveda napravil paleolitski neanderta­lec in nam jo zapustil v Divjih babah,2 pa vse do današnjih inštrumentov so pretekla tisocletja, a ljudje kljub temu še vedno raziskujejo, kako iz npr. kosa lesa napraviti kaj, kar nam bo s svojim žlaht­nim zvokom seglo v srce. No, samo v Collodijevem Ostržku lahko beremo, da je v leseno lutko prede­lan kos lesa v mojstrovih rokah spregovoril s clove­škim glasom. A to je že pravljica, ki z resnicnostjo nima kaj dosti opraviti. Ali pac? Po tako dolgem uvodu sem koncno prispel do toc­ke, ko se koncno lahko posvetim sodobnemu iskalcu zvoka, profesorju glasbe in goslarju (izdelovalcu vi­olin) Vilimu Demšarju, ki me je že na zacetku naji­nega razgovora neukega poducil, da ne dela glasbil, torej violin, viol, cel, kontrabasov, marvec da dela oz. išce zvok, ton. Tale opis sem našel na njegovi spletni strani: Profesor Vilim Demšar se je rodil leta 1937 v družini goslarjev. Še pred 14. letom ga je vzel v uk njegov oce, znani goslarski moj­ster Blaž Demšar (1903–1981), Ilcev iz Selc. Opravil je pomocniški izpit iz goslar­stva in vzporedno študiral še violino in vio-lo ter leta 1964 diplomiral na akademiji za glasbo v Ljubljani. Po šolanju je deloval kot profesor violine in kot violist v razlicnih profesionalnih orkestrih. V vsem tem casu se je izpopolnjeval, raziskoval in študiral goslarstvo ter leta 1981 dobil status goslar­ja umetnika. Sam pravi, da je ''goslarstvo precej zapleteno. Zvok inštrumenta mora biti cim bolj naraven, konstrukcija pa je popolnoma umetna.'' Goslarske umetnosti se je torej ucil pri svojem ocetu Blažu, ki ga je pravilne izbire resonancnega lesa naucil v gozdu. O ocetovih izkušnjah pravi ne­kako takole: Resonancni les za škafe kot tudi za skodle so cepi­li vedno enako in seveda nikoli cez les. Ko se je odlo-cil za mizarstvo, je kot 14-leten fantic odšel v Škofjo Loko. Zacel je popravljati neko violino, pa je nehote ali nevede napravil nekaj sprememb na violini, na­kar so sestre (uršulinke) ugotovile, da je ton zdaj boljši, on pa ni vedel, zakaj in kako je pravzaprav to dosegel. To ga je kajpak neznansko crvicilo, saj je napravil nekaj, cesar ni razumel, zato je skušal za­devi priti do dna. Na njegovi spletni strani najdemo o izbiri lesa tudi naslednje: Smrekov les so izbirali tako, da so poslu­šali njegov zven. Enako sam pocne pri izbiranju lesa za violino. Njegov oce Blaž je postal strokovnjak za resonancni les, še preden je zacel izdelovati godala. Zaradi izvirne ideje o mehanskem delovanju go-dal so njegovi izdelki kmalu prišli v roke solistov. Že takrat je v skrivnost staroitali­janskega zvena vpeljal sina Vilima. Vam je kaj znano domace ime ''Fidler''? Ne. Fiddel je angleška beseda za gosli, na katere so godli ljudski goslaci. Tu tega izraza nismo poznali; poznali pa smo nemško besedo Geige, po naše gos- li. Dvomim, da je domace ime Fidler iz Zabrda kaj v zvezi z igranjem na gosli. Mogoce pa je tja zašel kak godec iz Anglije. Ne bo verjetno, kajti Podgore so bile že stoletja nazaj tirolske. V Nemciji ni bilo Fidlerjev, bili so le Geigerji (pri­imek Gajgar je pri nas še vedno živ, op. p.). Desetle-ten sem zacel kot vajenec pri ocetu in to je trajalo do konca šolanja na akademiji za glasbo, smer violina. Pri mojih osemnajstih si je oce priskrbel obrt, kar je bila huda pokora, pa še srce mu je zacelo nagajati in po sedmih letih obrti je umrl. Z bratom Cvetkom sva naredila vajensko šolo iz lesne stroke kar doma pri mojstru Demšarju. Spotoma sem delal še akademijo in pri šestindvajsetih šel v vojsko. Vidim, da orodje kar spotoma cistite, da na njem ni ostankov kakega lepila ... Tako je, delo samo kaže, je pravil moj oce. Lepilo je kožno; kupujem ga v tujini; kostno lepilo v tablicah imam sicer tudi, a kožno je boljše, ker je cistejše. Ni vec ljubljanske ''limfabrke'', katere znamenito ''rake-to'' so podrli pred kakimi 30 leti. Dokler je še delo­vala, je tam neznansko smrdelo. Prenesti je pa niso hoteli, ker bi potem smrdelo drugje ... Dober je bil tisti klej in to je bila ena od treh najboljših tovarn kleja v Evropi. Takrat so ga delali v plošcicah, zdaj pa ga zmeljejo na drobno, da ga ni treba vsaj en dan namakati in kuhati kot nekdaj, pa še stolci je bilo treba tiste plošcice ... Pa še lepo je dišalo ... A zdaj ne vec, saj zdaj zmeljejo vse, célo žival. Nekdaj so bile to samo kosti. Kožni klej je bolj pravšen in je tudi bolj bel, brez rjavih košckov in lepilo je res samo iz kože. Za mizarja ni bil problem, delati z rja-vim klejem, v katerem je bilo vse, v goslarstvu pa so zahteve hujše. Zdaj znano belo lepilo za lepljenje desk v goslarstvu nikakor ne pride v poštev, ker se prakticno ne strdi toliko kot kožni klej. Napetosti so enostavno prevelike, da bi jih belo lepilo zdržalo. Po desetih letih je lepilo namrec še vedno elasticno, medtem ko se ta klej strdi tako, da postane trd kot kamen. Celo tako trd, da krha vsa dleta. In brez na­daljnjega zdrži tristo let. Življenje me je postavilo pred dejstvo, da nekako moram preživeti. 30 let sva delala te inštrumente skupaj z ocetom. Doživel je infarkt in clovek se za-cne spraševati, kaj zdaj. Veste, jaz ne delam violin. To ni res! Jaz delam violinski ton! Violine lahko dela­jo tudi v tovarni, toda tona zlepa ne dela vsak tako, da bi bil nanj lahko ponosen. Zdaj je pa to dober ton in vsi so zadovoljni. Velja tudi pri violini, da je npr. cis enak desu? Seveda je. Barva tona pa je druga rec. Enaka škatla in ton je isti. Vprašanje, kako se bo ton širil v dvo­rano, ni samo stvar glasnosti. Pri struni G ne zveni samo G, marvec zveni še oktava in kvinta itd. Teh alikvotnih tonov je kakšnih 24, od tega 8 uporab­nih. In ce je prvi mocan, drugi pa šibak, dobiš temen ton; ce pa je kvinta mocna, dobiš svetel ton. Ce so mocnejši še višji toni, dobiš cvilec ton. Iskanje tona vmes (temen, svetel), je za vsakega goslarja težava in izziv. Tako ste potem ''tonmojster''. Da, seveda. Najti pravo razmerje, ravnotežje, da bo ljudem všec. Oblike morajo biti okrogle, preproste. Ce osnovna oblika ni krog – precno in vzdolžno, ton ne bo lep in všecen in rezultata ne bo. Hocemo, da bo ton povsod enak, ne pa nekje mocna amplituda in drugje nic. Ko igraš, slišiš nekaj drugega, kot sliši poslušalec v dvorani, kar je poglavitna težava, ki jo težko razumejo tako goslarji kot inštrumentalisti, poslušalci pa pac mislijo, da je to tisto pravo. Poslu­šalec pac ne gre do inštrumentalista, on pa nikoli v dvorano. Tako ostane med izvajalcem in poslušal­cem samo še goslar. Ce je inštrument dober, ga bo slišati v dvorani, sicer se bo izvajalec samo trudil in trudil, a brez pravega haska. Zadnjic sem po radiu poslušal nekega violinista, dva moja kolega pa sta bila v dvorani. Po radiu sem slišal kar dober ton, malo plehek, ki mi ni bil prevec všec, onadva pa sta rekla, da tega ni zaigral dobro, na radiu pa je bilo krasno zaigrano. Tu je bil studijski mikrofon, zvok violine ni prišel do poslušalca. Ne zanima me, cigav izdelek je bila, to sploh ni pomembno. In v cem je stvar? V tem, da bosta s tonom zadovoljna oba, tako izvajalec kot poslušalec v zadnji vrsti. S takimi violi­nami se pac lahko pohvalijo Amati, Stradivari, Guar­neri … Njim je uspelo doseci zven tudi na dalec. Zdaj ne znajo vec narediti lepega tona, naredijo moder-no, grd ton. Ampak to je grozno poslušati, tega ni­hce noce poslušati in potem ljudje bežijo s koncerta. Zanima me tak ton, ki bo v dvorani vžgal, tudi tam v zadnji vrsti. Jaz sem si uredil matematicni pristop, celo racunalniški program sem si napravil. Da si mi ni treba zapomniti postopkov in njihovega zapored­ja. Tako mi racunalnik služi kot priprava na delo. Vedno uporabljam jelovško smreko – pokljuška ni dobra; po Pokljuki smo vedno iskali gobe, kajti tam je precej mocvirno; saj je na Jelovici tudi, a le en majhen del. Jelovica je predvsem kraška. Star mož iz Gorij je mojemu kolegu rekel: ''Na Pokljuki raste smreka, na Jelovci pa jevovca. Tam ni smreke.'' Smreka z Jelovice je rumena, pokljuška pa bela. To je glavna razlika. Jelovška smreka rada poci, je bolj krhka, pokljuška pa bolj voljna in se rada zvije in ni dobra za inštrumente. Poleg jelovške smreke rabi-mo še rebrast javor, ki raste le v Kocevskem rogu, na Jelovici in Pokljuki ga ni. Vedno izberem hlod in ne dešcic, potem ga damo takoj razžagat po svoje, polizdelki pa gredo na podstrešje za pet let, kjer se morajo posušiti, kar ni tako od muh. Dešcice po­stavimo pokonci in tako se sušijo. Naj se les zvija, kolikor se hoce, samo da je zares popolnoma suh. Ce les namrec postaviš pokonci, vsa voda odtece ven. Ko smo jih požagali, sem jih postavil pokonci in cez kake pol ure je bila na tleh luža. Tudi oglje je po svoji zgradbi še vedno les in ima svoj zven. Pri kuhanju kope lesu voda v celoti odtece oz. izpari, ostane pa celotna struktura lesa vkljucno z vodnimi cevmi, ki potem tvorijo zvocnost lesa. Sveže posekan les je treba razžagati najkasneje v enem mesecu, sicer se vse nekako zapaca (sparjen oz. zaparjen les, op. p.). Takoj ga postavimo pokon­ ci. Tudi luna igra svojo vlogo pri tem, ali ima les ta­krat vec ali manj soka. Drevo je treba posekati tako, da hlod ne leži na zemlji, marvec pade na skale, da torej ni v stiku z zemljo, iz katere bi podrto drevo še lahko crpalo vlago. Seveda ga je treba pustiti kaka dva tedna v listju, da listje potegne ven vlago. Kaj­pada ta postopek ni za komercialno rabo, ker se za te namene pac vedno mudi. Tisto podrtijo z Jelovice izpred nekaj let so lahko predelali samo v celulozo in ni ostalo dosti lesa za deske oz. drug material. Na žage niso pripeljali nicesar, vse samo za celulozo. Ko je moj oce nastopil vajeniško dobo, sta z nje­govim ocetom sekala svoj les in ga potem cepila (''klala'') v lajšte, doge idr. Tudi zdaj, ko dobim les, ga cepimo na kraju samem. Nato smo ga, dokler sami nismo imeli avtomobilov, zložili na tovornjak. Z ocetom sva leta 1961 ali morda 1963 izbirala med kar stotimi hlodi, izbrala pa sva le tistega, ki se nama je zdel najboljši. Ko smo ga cepili, so bile doge tako ravne, kot bi jih žagal, kaj žagal, oblal. Pri 13 metrih se je hlod stanjšal le za borih 5 centimetrov, s 45 centimetrov na 40! Resnicno vitka smreka je bila! Zanimivo je, da se javor in smreka tudi akusticno zelo dobro ujemata. Javor mora biti rebrast, ker ima lep izgled, ljudje to radi vidijo. Dober inštrument lah­ko napraviš celo iz slabšega materiala, npr. iz jesena, se pravi dno in obod, medtem ko je vrh (pokrov) ved-no smreka. Tudi jelša je dobra, vendar ima rumenka­sto-rjavo barvo, javor pa je bel in ga zato lahko bar-vaš, kakor hoceš. Tudi jesen je malce rumenkast. Pravijo, da je pri stradivarkah lak tisti, ki je odlocilnega pomena. Takole bova rekla: najprej les pobarvajo, in kar je najprej namazano, tisto dela, kaj to je, je pa skriv­nost; lak sam ni vec skrivnost in tudi pomemben ni vec. Odlocilno je tisto, s cimer je goslar na zacetku premazal cisti les. Katere snovi so takrat uporab­ljali, je sicer znano, npr. boraks,3 jajca. So pa ugo­tovili, da so s takim lakom, kakršnega je uporabljal Stradivari, premazali cerkvene klopi, in to že 500 let pred Stradivarijem ... Torej to ni bil njegov lak! On je kupil, kar je bilo na trgu (danes bi rekli: šel je v Mavrico in kupil). To so uporabljali vsi, tudi tisti njegov sosed, ki ni znal nic. Lak se sploh ni menjal, od leta 1500 do leta 1800 je lak vse skozi enak. Tudi v Neaplju ali Milanu imajo isti sistem. Kaj je spodaj, kakšen je torej prvi sloj nanosa, pa ni cisto jasno. Imamo prerezan les. Rast je ravna, les prerežeš, da dobiš okroglo obliko, torej prerežeš vodne cevke in material je potem mehkejši, s premazom pa je dobil povsod enako upogljivost. Dandanes ne bi našli last-nika dragocene stradivarke, ki bi jo bil pripravljen žrtvovati, da bi (morda) uspeli dolociti tisti osnovni premaz … In kar se še laka tice: Namažite slabega pevca, s cimer hoceš, še vedno bo slabo pel. Nic ne pomaga. Dobrega pa prav tako namaži s cimer koli hoceš, pa bo vedno dobro. V tem je torej bistvo: uporabil je kakovosten les, ga oblikoval v pravilne obline, po­tlej pa je les še izboljšal, naredil je boljšega, kot ga dobimo pri sušenju in po njem, ker je les prerezan povsod enako in vse postrani. Les je postal bolj tog, neelasticen. Tudi zato uporabljamo smreko, ki je bolj toga. Javor ni tog, marvec prožen. Zato npr. na streho daste smreko, ker se ne zvije. Tako tudi za špirovce, gredi in skodle ("šinkelne"). Zanimivo je, da nekateri strokovnjaki tega nikakor ne razumejo, ko pravijo, da sta javor ali hrast menda ja mocnejša kot smreka, ker sta gostejša. Mocnejša že mogoce, togost je pa manjša. Inštrumenti se vendar ne smejo zvijati ...! Hrast je res trd in se ne bo pomeckal, zvil pa se bo – pocasi seveda. Togost je za akustiko boljša, in ker je les vedno suh (inštrumentov vendar ne dajemo prat!), ima inštrument tudi po 400 letih prakticno enak zvok. Javor režemo debelejšega samo zato, da mu naredimo enako akustiko. Iz tona lesa ne moreš potuhtati violine. Vedno imamo najprej izdelek, ki zveni, kakor pac zveni, in nikdar obratno. Naredil sem npr. to in je nastalo ono; pa sem napravil drugo in je nastalo nekaj tret­jega. Iz samega tona pa ne moremo ugotoviti, kako je nekaj narejeno. Na svoji spletni strani pravi mojster med drugim: ''Doživljati moraš vso usodo inštrumenta. Tudi ce les kaže, da bo lepo pel, pa pri nje­govi negi zamudiš 14 dni, ga lahko vržeš stran.'' In tudi naslednja mojstrova misel nam dosti pove: Ukvarjanje z goslarstvom pomeni zapleteno proucevanje vseh godal­nih inštrumentov: igranje na vseh godalih, rocno spretnost izdelovanja, spoznavanje gradbenih materialov, proucevanje aku­stike, izpopolnjevanje poslušanja zvoka in iz vsega tega izhajajoce oblikovanje tona godala ter s tem funkcionalno in estetsko oblikovanje vseh delov inštrumenta. Goslar pri svojem ustvarjanju ne sme pozabiti, da dela vsak inštrument za mnogo rodov, za uspeh mnogih violinistov, violistov, violoncelistov, tudi za vec kot 300 let aktivnega življenja inštrumenta. Kako je torej s svetlim ali temnejšim tonom? Tudi stradivarka ima pri ušesu temen ton, v dvorani jo je pa slišati drugace. Odvisno je potemtakem od tehnike snemanja. Uspešen goslar doseže svetel ton pri ušesu. Stradivarki se je pri igranju treba posebej prilagoditi. Zapis o mojstru in profesorju glasbe Vilimu Dem-šarju sem pisal po delckih. Medtem smo doživeli in preživeli tudi katastrofalno povodenj. Na žalost ne vsi: Marina in Mirko je nista in bolje, da ne vem natanko, kako obupen je bil njun poslednji boj. Naj porecem skupaj s starimi Latinci: inter arma silent musae, med vojno muze molcijo. Tudi povodenj je bila nekakšna vojna in njene posledice še vedno popravljamo in odpravljamo. Kljub temu sem se v duhu vedno znova vracal k mojstru Demšarju in premleval tisto, kar mi je in cesar mi še ni pravil. Tako me vcasih obletava prav bogokletna misel, da bi za izdelavo violine (naj mi mojster oprosti) eno­stavno uporabili kak numericno krmiljen rezkar (CNC-rezkar). Saj vem, da bi me mojster za ušesa, pa tudi mene samega je pravzaprav sram, da na kaj takega sploh pomislim. Vsak mojstrov izdelek je unikat, za katerega serijska proizvodnja ne pride v poštev. Ce pa upoštevam še njegovo trditev, da ne dela inštrumentov, marvec ton, potem se pac mo-ram še enkrat posuti s pepelom, se pred mojstrom prikloniti in ga za slabo šalo prositi odpušcanja. Opombe: 1Dr. Tine Hribar besedo filozofija ponazori z radovednostjo, saj navaja, da beseda filozofija izhaja iz besed rad in vedeti. 2Neandertalceva pišcal iz Divjih bab (spletna stran Narodnega muzeja Slovenije): Košcena pišcal, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije, je bila odkrita leta 1995 v podzemni jami Div je babe na Idrijskem med sistematicnimi raziskavami arheologa dr. Ivana Turka. Jama leži pod severovzhodnim robom Šebreljske planote z vhodom visoko na strmem pobocju nad reko Idrij-co. V casu zadnje poledenitve je služila kot brlog jamskim medvedom, uporabljali pa so jo tudi ljudje – najprej neandertalci in zatem kromanjonci. Pišcal je ležala ob enem izmed ognjišc skupaj z neandertalskim kamenim orodjem. Izdelana je bila iz cevastega dela stegnenice mladica jamskega medveda. Raziskovalci so z eksperimentalnim delom dokazali izdelavo luknjic. Na mestu bodoce luknjice je bila s konicastim kamenim orodjem najprej izklesana vdolbinica in nato predrta s košcenim prebijacem. S tem poskusom in drugimi dokazi so dokoncno ovrgli predpostavko, da so luknjice nastale zaradi živalskega ugriza. Starost jamske plasti, v kateri je bila odkrita pišcal, je bila na podlagi preiskav medvedjih zob z elektronsko spinsko reso­nanco nedavno ponovno dolocena na približno 55 tisoc let. V arheoloških obdobjih ta cas pripada koncu srednjega paleo­litika (starejša kamena doba). Pišcal iz Divjih bab je starejša od vseh do sedaj znanih paleolitskih pišcali na svetu in obenem prva, ki je zanesljivo izdelek neandertalca. Druge pripisujejo kromanjoncem. Njeno odkritje dodatno osvetljuje neandertalceve umske sposobnosti in njegov custveni svet. 3Po SSKJ brezbarvna ali bela rudnina, ki se uporablja kot talilo, mehcalo. Foto: arhiv družine Demšar Marija Lotric, roj. Hrovat, p. d. Fajglnova (1894-1969), organistka vŽeleznikih Anton Sedej Družina Grošelj. Spredaj od leve sedijo: mati Marija Grošelj, roj. Hrovat, hci Marija Hrovat in njen stric (materin brat) Lovro Hrovat. Zadaj v sredini stoji sin Franc Grošelj. Foto: Müller Ljubljana, arhiv družine Konjar V 18. stoletju je bilo v Železnikih, starem žele­zarskem trgu, kar nekaj domacinov, ki so po svojih naravnih talentih in sposobnostih veliko doprinesli k uspešnemu kulturnemu utripu v kraju. Mnoge iz-med njih je obdajala revšcina. V casu, ko je ugasnil plavž in so utihnila kladiva v vigenjcih, se je gmotni in socialni položaj vecine prebivalstva Železnikov še bolj poslabšal. Nekateri, ki so bili iz revnejših slojev, so se le s težavo prebijali do želenih ciljev. Mnogo truda so vložili v pridobitev znanja in poklica, da so postali prepoznavni v takratni družbi. Nekaterim je uspelo, mnogim so se pota usode uspešneje odstira-la šele, ko so zapustili rojstni kraj in poiskali boljšo prihodnost zunaj Selške doline. Podobna življenjska usoda je spremljala tudi dru­žino, v kateri se je 14. 11. 1894 v Železnikih materi Mariji Grošelj, roj. Hrovat (1856–1942), rodila hci Marija Hrovat. O njej in njeni glasbeni ustvarjalnosti naj ostanejo zapisani spomini, ki si jih zasluži naša nekdanja vestna in požrtvovalna organistka Marija Lotric, roj. Hrovat, p. d. Fajglnova mama, iz Železni­kov. Njena mati Marija Hrovat se je 28. 8. 1876 v Že-leznikih porocila z domacinom Georgom (Jurijem) Grošljem (1851–1886), ki je zelo mlad umrl. V za- Sin Mihael Grošelj je po koncanem šolanju od 1. septembra 1907 do 30. septembra 1912 kot kaplan služboval v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu. Kasneje je bil premešcen v Dramlje pri Celju. V Loki pri Zidanem Mostu je Miha ohranil stike s prijatelji, zato se je rad vracal k njim na obiske in srecanja. Žalostna usoda je hotela, da so ga nekega dne našli mrtvega v reki Gracnica, ko se je peš vracal iz Loke do železniške postaje Rimske Toplice, od koder naj bi se z vlakom odpeljal do Dramelj. Njegova smrt 15. avgusta 1919 ni bila nikoli raziskana. Grob Mihaela Grošlja je na pokopa­lišcu v Loki pri Zidanem Mostu. konu so se jima rodili sinovi: Mihael Grošelj (29. 9. 1879–15. 8. 1919), Franc Grošelj (22. 9. 1881–28. 6. 1921) in Gabrijel Grošelj (23. 4. 1886–junij 1886). Družina Grošelj je stanovala v Železnikih št. 98 (Racovnik) s hišnim imenom Pri Fajfarju. Lastnik hiše je bil sosed Albert Levicnik. Mati je po smrti moža Georga (Jurija) sama skrbela za družino in svoj težko prigarani vsakdanji kruh služila v vigenj-cu tako kot v Železnikih mnoge matere takratnega casa. Žene in dekleta so kovale v vigenjcih in so bile enake moškim pri opravljanju težkih kovaških opra­vil. Ob delu v vigenjcu je imela mati pri sebi vedno v varstvu tudi najmlajšega otroka, ki je ležal v zibelki, kar je bila ustaljena navada tistega casa. Materina velika želja je bila, zagotoviti svojim otrokom boljše, cloveka vredno življenje. Kljub težkim razmeram, ki so vladale takrat v Železnikih, je želela s svojo po­žrtvovalnostjo omogociti otrokom poleg vzgoje in šolanja še ustrezen poklic. Otroci so jo ubogali in spoštovali njene nasvete. Franc se je izucil za knji­goveza, Mihael se je po šolanju odlocil za duhovni­ka, najmlajša hci Marija pa je s svojim glasbenim talentom, zavzetim ucenjem in izpopolnjevanjem že v dekliških letih prevzela dolžnosti organistke v Železnikih. Otroška leta Marije Hrovat Otroštvo je Marija preživljala skupaj z družino na Racovniku. V casu, ko je ugasnil plavž in ni bilo vec dela v vigenjcih, je materi ponudil pomoc in delo go-spodinjske pomocnice bližnji sosed Levicnik. Hci Ma-rija je obiskovala dvorazredno šolo v Železnikih, kjer je pouceval ucitelj Josip Levicnik. Tako kot mnoge de­klice v Železnikih se je naucila tudi klekljanja. Šola­nje je po posredovanju matere nadaljevala pri nunah v Škofji Loki. Mariji je bilo novo okolje, ceprav ne da­lec od doma, prevec tuje, da bi se privadila. Dolgcas in žalost sta bila prevelika, zato ji je uvidevna mati dovolila, da se vrne nazaj domov v Železnike. Dekliško obdobje in prvi glasbeni koraki Marija se je doma izobraževala sama, za preživet­je je nekaj zaslužila s klekljanjem, pri sosedovih, p. d. Antonovih (Globocnikovih), pa je prala perilo. Bila je v veliko pomoc materi pri domacih opravilih. Že kot otrok je bila navdušena nad petjem v cerkvi sv. Antona Pušcavnika ter poslušanjem orgel, na katere je igral organist in zborovodja Josip Levicnik (1826–1909). Josip Levicnik je bil zelo znana in ce­njena oseba tistega casa v Železnikih. Že leta 1843 je postal farni organist. V dekliških letih se je veselje Marije Hrovat do petja in igranja harmonija vedno bolj stopnjevalo. Njena velika želja je bila postati organistka. Takratni župnik v Železnikih Valentin Marcic, ki je prišel v župnijo leta 1909, je mlada dekleta in fante prosil, naj prepevajo v cerkvi, ker bo s petjem bogoslužje lepše. Marija je bila v tem pevskem zboru, ki je kasneje uspešno deloval tudi pri Prosvetnem društvu, zelo prizadevna. V dekliški pevski skupini so sodelovale tudi njene vrstnice, do-macinke: Franciška Lotric, p. d. Majdnkova Franca, Štrajnarjova Anca, Marija Bertoncelj, por. Šturm, p. d. Jurcikova Micka, Antonija Lotric, p. d. Renova Tona, Johana Logar, p. d. Fotrovcova, Marija Šraj, p. d. Dohtarcna gospodicna. Po smrti Josipa Levicnika v letu 1909 je skrb za cerkveno petje v Železnikih prevzel organist Anton Stazinski (1890–1914). Rojen je bil v Metliki. Orglar­sko šolo je obiskoval leta 1909 v Ljubljani in se po­tem takoj zaposlil v Železnikih, kjer je bila njegova prva služba. Kmalu je opazil glasbeni talent pevke Marije Hrovat na koru. Osebno se je zavzel ter Mariji pomagal pri njeni glasbeni karieri. Bil je njen men­tor pri ucenju orgel. Marija je bila izreden talent, zato je hitro napredovala. Župnik Valentin Marcic, ki je bil Mariji v veliko oporo, ji je podaril harmonij, da bi se doma lahko lažje in hitreje izpopolnjevala. Prizadevna Marija je prav kmalu pri bogoslužju v župnijski cerkvi sv. Antona Pušcavnika obcasno pri-cela pevce spremljati na orgle. Kmalu ob zacetku prve svetovne vojne je bil Sta-zinski mobiliziran in že leta 1914 je padel v Galiciji. Anton Stazinski je bil glasbeno zelo nadarjen. Pri-den in delaven je veliko obetal, a žal je komaj 24­leten dal življenje za tuje interese. O njem je Stanko Premrl zapisal, da je bil izvrsten organist in da je zložil tudi nekaj skladb. Župnija v Železnikih ga je težko pogrešala in žalovala ob njegovi smrti. Na njegovo mesto je prišel organist Alojz Ovca, ki si je prizadeval nadaljevati delo svojega predhodni­ka. V zgodovinskih zapisih domacinke Tonike Ra-movš je o njem napisano: ''Organist Ovca se je trudil za lepo petje in vežbal mladi zbor.'' Tudi Alojz Ovca je dobro opravljal delo organista in zborovodje, saj se je strokovno izpopolnjeval pri znanem mojstru orgelske glasbe in odlicnem pevcu Ivanu Boletu na Brezjah. Bole je bil prvi organist sedanje romarske cerkve Marije Pomagaj na Brezjah, kjer je svoje po­slanstvo opravljal v obdobju 1901–1956. Pri njem je bilo v orglarskem uku vec ucencev iz Gorenjske. Lojze Ovca je bil v Železnikih le malo casa, saj je še v obdobju prve svetovne vojne odšel za organista v Presko pri Medvodah. Mlada pevka in glasbeno nadarjena Marija Hrovat je imela sreco in priložnost, da je bila deležna pouce­vanja tako znanih organistov, kot sta bila Anton Sta-zinski in Alojzij Ovca. Poleg tega pa je bila Marija pra-vi glasbeni samouk, saj si je mnogo znanja pridobila tudi sama doma pri vsakodnevnih vajah na harmo­niju. Stalno jo je spremljala velika želja, da bi postala organistka. Vztrajnost in trud nista bila zaman, Mariji se je želja uresnicila. Že pri 19 letih je z doseženim znanjem prevzela skrb za vodenje cerkvenega petja v župnijski cerkvi sv. Antona Pušcavnika. Njena mati je bila zadovoljna in navdušena, da so otroci v tako tež­kih casih dosegli svoje cilje in se izognili revšcini, ki je takrat trkala na vrata mnogih družin po Železnikih. Prve pevske vaje – cerkveni zbor Ko je cerkveno petje vodila mlada obetavna organistka Marija, se je število pevcev na koru še po­vecevalo. Nastajal je dober cerkveni mešani pevski zbor, ki je redno prepeval pri vseh mašah in drugih cerkvenih priložnostih. Vaje so imeli dvakrat teden­sko v posebni pevski sobi mežnarije, v hiši, ki je bila neposredno ob župnijski cerkvi na Placu (danes na Trnju). Marija si je prizadevala, da je zbor dobro na-ucila, še posebno za vecje cerkvene praznike. Zased­ba zbora je bila po posameznih glasovih zelo dobra. Takrat so v zboru sodelovali dobri pevci in pevke. Lovro Benedicic, p. d. Morajnarjev – tenor, in Tone Benedicic, p. d. Štrajnarjov – tenor, sta pogosto pela kot solista takrat dobro znane crne maše, ki jih je na orglah spremljala Marija. V zboru so vec let so-delovali še: Janez Jakolic, p. d. Lukl (mizar) – tenor, Janez Koblar, p. d. Mažic (mizar) – basist, Franc Reya - Plemeniti (financar) – basist, Jože Benedicic, p. d. Mežnarck, in njegov brat Franc, oba po poklicu soboslikarja, Lojze Tavcar, p. d. Špendalov (sobos­likar). V ženski pevski zasedbi pa so vestno sodelo-vale v zboru pevke: Marija Benedicic, por. Tavcar, p. d. Farjanova – sopran, Marija Šraj, p. d. Dohtarcna gospodicna, Franciška Lotric, p. d. Majdnkova Fran-ca, Šturm Marija, p. d. Jurcikova Micka, Antonija Lotric, p. d. Renova Tona, Johana Logar, p. d. Fotrov­cova, Oblak Mici, p. d. Kukovcova, Demšar Marija, por. Benedicic, p. d. Štrajnarjova, Štefanka Šturm, p. d. Jurjova – alt, in njena sestra Monika, Franciška Benedicic, por. Sedej, p. d. Morajnarjova, Terezija Kristan, p. d. Kristanova Reza. Nekatere izmed njih so pele na koru vsa leta, ko je zbor vodila organistka Marija Lotric, roj. Hrovat. Matevž, ''Mikn'', kot so mu po domace rekli Že-leznikarji, je bil zvest sodelavec organistke Marije, saj je opravljal dolžnosti ''mehaca'' na koru, ki je poganjal orgelski meh. Doma je bil na Racovniku. Vestno je opravljal svojo službo, saj je bil navzoc pri vseh mašah in ostalem bogoslužju v cerkvi sv. Antona Pušcavnika ali pa na koru sosednje cerkve sv. Franciška Ksaverija na pokopališcu. Redno je poskrbel tudi za popravila poškodb, ki so nastale na mehu, da so lahko orgle normalno delovale. Stroške za popravila je Matevžu redno poravnal župnik. Organistka Marija je posebno skrb posvecala pripravam na pevske vaje. Zbirala je partiture za cerkveno petje in pridno vadila na harmoniju ter se pripravljala za nedeljske maše, farna praznovanja in slovesnosti, ki so bili v župnijski cerkvi sv. Antona Pušcavnika ali pa v cerkvi sv. Franciška na pokopa­lišcu. Družina Lotric, p. d. Fajglnovi Organistka Marija Lotric leta 1925. Foto: arhiv Franciške Bremec Mlada organistka Marija Hrovat (1894–1969) je v domacem okolju Železnikov spoznala svojega živ­ljenjskega prijatelja Matevža Lotrica (1893–1969), ki je bil po poklicu sodar. Porocila sta se 1. 8. 1920 v Železnikih. Sprva sta zakonca stanovala na Racov­niku pri Levicniku, kjer sta se rodila sinova Ivan (Janko, 1921–1997) in Anton (1922–1992). Fran-celj (1923–1943) se je rodil v hiši nasproti Merove gostilne (v Konzumu) in Cilka, por. Konjar, (1925) v hiši, ki so ji rekli Blaškovca v Gornjem koncu Že-leznikov. Zaradi stanovanjske stiske, ki jo je imela mlada družina, jim je takratni župnik Ivan Noc, ki je vestno organistko zelo cenil, ponudil družinsko stanovanje v mežnariji na Placu (danes Trnje). Tu so se rodili še dvojcka Ciril in Metod (1927–1927), ki sta en mesec po rojstvu umrla, sin Štefan (1928–1945), hci Ma-rija (1930), sin Jožef (1933–2002) in hci Franciška (1934). Skrb za številcno družino je bila materi Mariji in ocetu Matevžu Lotricu prva skrb. Fajglnova družina je živela skromno, tako, kot mnogo drugih takrat v Železnikih. Preživetje je bilo vezano na zaslužek oceta Matevža, ki ni bil reden, vendar edina rešilna bilka. Mati Marija se je poleg skrbi za družino še na­prej prizadevala za vodenje cerkvenega petja v žup­niji. Družini je veliko pomenilo mesecno placilo, ki ga je mati za delo organistke prejemala od župnika. Kot se spominja hci Cilka, por. Konjar, je bilo to 120 dinarjev, nazadnje, pred pricetkom druge svetovne vojne, pa je prejemala že 220 dinarjev mesecno. S tem zaslužkom je kasneje pokrila tudi stroške šola­nja sina Toneta v Ljubljani. Oce Matevž je nekaj za­služil v sodarskem poklicu. Gmotne razmere, v kate­rih je družina živela, so bile slabe, pomanjkanje je bilo prisotno v vecini družin po Železnikih. Za lažje preživetje so imeli Lotricevi ob mežnariji hlev, v ka­terem so redili koze, v Otokih, na zemljišcu, kjer so danes tovarne, pa so obdelovali njivo, ki je bila v la-sti župnije, kjer so pridelovali krompir in zelenjavo. Kljub veliki skrbi za družino je Marija še naprej požrtvovalno skrbela za cerkveno petje. Njeno pri­zadevnost mi je opisala Toncka Šuštar, p. d. Špenda­lova, ki se spominja, kako je o njej zapisala Tonika Ramovš (1905–2000), nekdanja kustosinja muzeja v Železnikih in dobra poznavalka zgodovine starih Železnikov in njenih prebivalcev. V zapisu Tonika omenja dogodek, kako je skrbna in požrtvovalna organistka Marija v dveh dneh po porodu na sveti vecer že sedla za orgle in vodila petje na koru žup­nijske cerkve sv. Antona. Pevci so bili zacudeni in obenem zaskrbljeni za zdravje svoje zborovodkinje, ona pa jim je dejala, da se cuti dolžno opraviti svoje poslanstvo, za katerega je izbrana in poklicana, da ga opravlja cim bolj vestno. Skrb za zborovsko cerkveno petje se je odražala tudi v tem, da je organistka Marija iz tiskanih listov – partitur rocno prepisovala note in besedilo za vse glasove v zvezke, ki so služili pevcem pri vajah in nastopih. To je bilo natancno in naporno delo, v ka­terega je vložila veliko truda. V pevski sobi je imela polno omaro pevskega gradiva, na njeni pisalni mizi pa je bilo vedno zaslediti odprte notne zvezke, v ka­terih so nastajali zapisi novih pesmi. Organistko Marijo Lotric in njeno prizadevanje za cerkveno petje je zelo cenil domacin Jože Demšar, usnjar na Cešnjici, ki je Marijo rad pohvalil ter ji re-kel, da je umetnica glasbe. Pogosto je družini daro-val usnje za otroško obutev. Nastopi pevcev na igrah in prireditvah … Pred drugo svetovno vojno so bile kulturne prire­ditve v orlovskem prosvetnem domu, kjer je Marija s svojimi pevci in nastopi bogatila razna praznovanja. Pevci in pevke so pod njenim vodstvom nastopali v razlicnih vlogah spevoiger. Za opereto Cevljar in vrag je sama priredila glasbeni del in opravila režijo. Tudi v odlicnem nastopu v spevoigri Slehernik, ki so jo uprizorili junija 1936 pred župnijsko cerkvijo na Placu, je svoj glasbeni del prispevala s pevci orga­nistka Marija. Sledila je Miklova Zala, ki so jo od­igrali na prostem, v njej je sodelovala s cerkvenimi pevci. Dogodki so se vrstili v obdobju od leta 1930 do leta 1935. Pri režiserskem delu je sodeloval tudi Marjan Thaler iz Železnikov, p. d. Talarjev Marjan, ki je odlicno režiral kar nekaj zahtevnih dramskih predstav še po drugi svetovni vojni na odru po vojni obnovljenega kulturnega doma na Trnju. Ceprav je bil clan Sokola, je rad pomagal pri prireditvah, kjer je sodelovala s pevci Marija Lotric. Tudi Jože Dolenc, p. d. Dolencov Joža, ki je bil znan kot dober basist, je prihajal k njej, da sta vadila samospeve za njegove igralsko-pevske nastope. V letih 1934–1936 je do­macine navdušila opereta Lisica zvitorepka, ki so jo priredili v dvorani prosvetnega doma. Glavno vlogo je odigrala Marija Primožic, p. d. Dvejstncova Mici. Vse rekvizite in kostume, ki so predstavljali živali, so si sposodili v Ljubljani. Lepo je bila sprejeta tudi spevoigra Miklavž prihaja, ki jo je režirala Marija Lotric. Poleg vodenja cerkvenega petja je zborovod­kinja Marija takrat veliko casa posvetila kulturnemu življenju v Železnikih. Uglasbila je tudi vec samospe­vov za otroške predstave. Prenašanje znanja na druge ter sodelovanje z organisti sosednjih župnij V obdobju glasbene poti Marije Lotric je njena zavzetost povezovala tudi organiste sosednjih žup­nij. Z Lojzetom Šmidom, organistom iz Selc, sta se pogosto srecevala in skupaj pripravljala ustrezne pesmi, ki so jih narekovale potrebe takratnega bo­goslužja v Ljubljanski škofiji. Marija je pri ucenju pomagala tudi novi organistki Mariji Markelj, p. d. Galetovi Micki (1911–2005), na Zalem Logu, ko jo je takratni župnik Ivan Hribar - Korinjski zaprosil, da prevzame cerkveno petje v župniji. Leta 1937 se je igranja harmonija pri Mariji nekaj casa ucila tudi Ana Mediževec, por. Benedicic, p. d. Hlipkova Ancka, z Zalega Loga. Ancka ima lepe spomine na prijazen odnos, ki ga je imela do nje organistka Marija Lotric, ter je pohvalila njeno zavzetost pri nasvetih in uce­nju. Organistka Marija je sodelovala tudi z uciteljem Clementejem v Železnikih, ki je poleg šolskih ob­ Ohranjen rokopis notnega zvezka organistke Marije Lotric, roj. Hrovat. Arhiv župnije Železniki veznosti otroke pouceval petje. Kadar je bila Marija bolna ali je imela kakšne druge zadržke, jo je ucitelj in šolski upravitelj v Železnikih Edvin Clemente rad nadomešcal, ceprav je bil clan Sokolskega društva. Sodelovanje z duhovniki v župniji Železniki Marija Lotric, roj. Hrovat, je v obdobju, ko je vo­dila pevske zbore v župniji Železniki, sodelovala s štirimi župnijskimi upravitelji. Po odhodu župnika Valentina Marcica junija 1919 v Mavcice je na njego­vo mesto prišel novi župnijski upravitelj Ivan Noc, kmalu mu je prišel pomagat še njegov mlajši brat – kaplan Matija Noc. Leta 1929 je Noca zamenjal župnik Valentin Bertoncelj (1895–1981), ki je bil doma z Dobrave pri Brezjah. Župnijo je vodil od leta 1929 do leta 1959. Na prošnjo takratnega ljubljan­skega škofa Pogacnika je Bertoncelj odšel v Cerklje na Gorenjskem, v Železnikih pa je prevzel vodenje župnije Maksimiljan Ocepek. Cas druge svetovne vojne in povojno obdobje Fajglnove družine V obdobju druge svetovne vojne je organistka Ma-rija še naprej opravljala svoje poslanstvo v župnijski cerkvi. V mežnariji je v pritlicju stanoval cerkovnik Blaž Gortnar z družino, v nadstropju pa družina organistke Marije Lotric. Ob prihodu Nemcev leta 1941 v Železnike so župnika Valentina Bertonclja izselili v srbsko mesto Družina Lotric, p. d. Fajglnovi, iz Železnikov leta 1941, še zadnjic vsi skupaj pred pricetkom druge svetovne vojne. Spredaj od leve: sin Jože, oce Matevž, hci Franciška, mati Marija, organistka, in hci Ma-rija. Zadaj od leve: sin Janko, sin Tone, hci Cilka, sin Franc in sin Štefan. Foto: Franc Bešter, p. d. Kalan iz Selc; arhiv Franciške Bremec Kraljevo. Na njegovo mesto je prišel nemški duhov­nik Besel. Izselili so tudi cerkovnika Blaža Gortnar­ja. Nekdanje cerkovnikovo stanovanje so Nemci preuredili za potrebe nemškega urada. Organistka Marija je tudi v vojnem obdobju vodila cerkveno petje, kadar je bilo mogoce in potrebno. Maše so bile bolj poredko, krsti in prva obhajila pa so bila redno kot v mirnem casu. Usoda Fajglnove družine je bila kot mnogo dru­gih v Železnikih v rokah okupatorja. Najprej so leta Pogled na Trnje v Železnikih z župnijsko cerkvijo, v sredini stavba mežnarije, v kateri je do požiga med drugo svetovno vojno stanovala družina Lotric, desno prosvetni dom, zadaj stari gasilski dom na bajerju. Foto: arhiv župnije Železniki 1944 Nemci aretirali in odpeljali Cilko, ki je bila za­prta v Begunjah, v Goricane so meseca septembra odpeljali mamo Marijo, sina Štefana in Jožeta ter hcerko Francko. Kmalu se jim je pridr užila še hci Cil­ka, ki so jo pripeljali iz Begunj. V Goricanah so bili sedem mesecev. Štefan je od tam pobegnil. Oceta Matevža niso selili, k sreci je bil takrat v Gorenjem koncu pri Renovih, kjer je imel manjšo sodarsko de­lavnico. Vojna vihra druge svetovne vojne je hudo prizadela Železnike, še posebno ko so partizani 24. novembra 1944 požgali župnijsko cerkev sv. Anto­na Pušcavnika, mežnarijo, župnišce, prosvetni (or­lovski) dom. Zaradi mocnega ognja, ki se je širil, so pogorele tudi bližnje hiše. Poleg premicnin, ki jih je v mežnariji imela družina Lotric, je bil unicen tudi dragocen župnijski arhiv s pevskim gradivom, ki ga je vec let zbirala in urejala organistka Marija. Po vrnitvi iz Gorican nazaj v Železnike niso imeli kje bivati, ostali so brez vsega. Za nekaj casa so jih spre­jeli k sebi sorodniki v hiši pri Ferbarju, kasneje pa je stanovanjsko zatocišce Lotricevi družini nudila Alojzija Dermota v hiši pri Bajzgarberju na Logu v Zgornjem delu Železnikov. (Hiša je januarja leta 1952 pogorela, na tej lokaciji je Kmetijska zadruga Martinj Vrh sezidala stanovanjski blok – danes je tu Na plavžu 7.) V stari Barzgarberjevi hiši je bivalo vec strank. Zaradi utesnjenosti in slabih bivalnih raz-mer so Lotricevi zaceli razmišljati o gradnji svojega doma. Po demobilizaciji, ko se je sin Janko vrnil do-mov, so bile želje in potrebe po gradnji hiše še vecje. Odprlo se jim je še po financni plati, saj je Janko ob demobilizaciji leta 1945 prejel 40 tisoc dinarjev od­pravnine – rente. Cilka se še dobro spominja, kako je brat Janko položil pred oceta Matevža na mizo de­nar in je oce ves navdušen rekel: ''Hvala Bogu, zdaj imamo pa toliko denarja, da bomo lahko postavili svojo hišo.'' Srecno nakljucje je bila tudi pridobitev zemljišca za gradnjo. Pri tem je Lotricevim pomagal ugleden domacin in posestnik Boris Globocnik, ki je bil med drugo svetovno vojno komandant Kokrškega odre­da. Janko Lotric je bil ves cas vojne njegov osebni kurir s partizanskim imenom Falenko. Že v casu voj­ne je Boris Globocnik, ki je bil clovek širokega srca, Janku obljubil, da mu bo, ce se bodo srecno vrnili iz vojne, pomagal in dal zemljišce, da bodo lahko sezidali svoj novi dom. Globocnik je držal besedo in z zamenjavo zemljišc ter soglasjem med lastniki Borisom Globocnikom, Ljubljansko škofijo in Žup-nijo Železniki so bila rešena vprašanja prenosa last-ništva zemljišca za gradnjo hiše na zemljišcu blizu Dermotovega jezu. Vso potrebno dokumentacijo za Nova hiša Lotricevih leta 1960 ob Dermotovem jezu v Železnikih, zgrajena po drugi svetovni vojni. V ozadju levo župnijska cerkev sv. Antona Pušcavnika, v sredini cerkev sv. Franciška Ksaverja. V obeh cerkvah je 48 let vodila cerkveno petje organistka Marija Lotric, roj. Hrovat. Foto: Anton Sedej gradnjo je pripravil sin Tone, ki je bil vešc admini­strativnih opravil. Tako so leta 1947 priceli z grad-njo. Oce Matevž je bil nad lokacijo navdušen, ceš da bo imela žena Marija, organistka, še bliže do cerkve sv. Franciška. Pridne roke Lotriceve družine, še posebej oceta Matevža in sina Janka, so pripomogle, da so srecno sezidali nov dom, v pomoc sta bila tudi sin Jože in hcerka Francka. V novo hišo se je Fajglnova družina vselila leta 1949. Cerkveno petje po drugi svetovni vojni Ker so župnijsko cerkev sv. Antona Pušcavnika med vojno požgali, nekaj casa v njej ni bilo bogosluž­ja. Ogenj je unicil tudi dragocene mehanske orgle iz leta 1842, delo znanega mojstra Rojca iz Radovljice. K sreci je med vojno ostala nepoškodovana cerkev sv. Franciška Ksaverja na pokopališcu, ki je nekaj casa služila za vse potrebe bogoslužja v župniji. Organistka Marija je cerkveno petje zacasno spremljala na orglah v tem svetišcu. Kakovost orgel je bila v cerkvi pri sv. Francišku dosti slabša kot v župnijski cerkvi. Po vojni so na koru župnijske cer­kve sv. Antona Pušcavnika postavili orgle mojstra Jenka, ki so bile leta 1939 izdelane za cerkev v Draž­gošah. Po zasilnem popravilu požgane in poškodovane župnijske cerkve se je redno bogoslužje nadaljeva-lo v tej cerkvi. Domacini so si oddahnili od vojnih grozot in skrbi, ki so v casu vojne krojile usodo Že-leznikom. Na koru so se pevske vrste okrepile z no-vimi mocmi, vkljucile so se pevke: Cilka Lotric (hci organistinje Marije), Marica Bertoncelj, p. d. Raflno­va, Cirila Logar, p. d. Karlincova, Anica Primožic, p. d. Matijovcova, Minka Primožic, p. d. Ratijna, Anica Kržišnik, p. d. Lešarjeva – zelo dobra sopranistka in solistka, ter Anika Fajgel, p. d. Kurovcova, ki je bila prav tako ena od boljših pevk na cerkvenem koru. Ob vecjih cerkvenih praznikih in slovesnostih je pevce na koru spremljal tudi violinist, domacin Va­lentin Arnol. V obdobju po letu 1947 so se zboru pridružile še mlajše pevke: Matilda Triler, Lojzka Kavcic, p. d. Peskarjeva, Monika Šturm, p. d. Jurcikova, Minka Šturm, p. d. Jurcikova, Francka Lotric, p. d. Fajglno­va (hci organistke Marije), in njen brat Janko, ki je že pred drugo svetovno vojno sodeloval v cerkvenem zboru. Matilda Triler, por. Thaler, se spominja, da so imeli pevske vaje v hiši pri Barzgarberju, kjer so po vojni stanovali Lotricevi. Potem so se pevci do-bivali na vajah v dnevni sobi nove Fajglnove hiše ob Dermotovem jezu, kasneje pa so vadili na koru nad zakristijo, ki je imel vhod preko mostovža iz ka­planije. Matilda se še posebno dobro spominja zlate maše župnika Ivana Hribarja - Korinjskega na Zalem Logu, ko so sodelovali tudi cerkveni pevci iz Železni­kov pod vodstvom zborovodkinje Marije Lotric. Struktura cerkvenega mešanega pevskega zbora se je ustrezno prilagajala spremembam, ki so bile nujne za obstoj in kvalitetno petje. Starejši so od­hajali in dajali možnosti sodelovanja mlajšim. Od starejše zasedbe so ostali v zboru pevci: Franc Reya - Plemeniti, Franc Benedik st., p. d. Kundukterck, Anton Benedicic, p. d. Štrajnar, in Jože Benedicic, p. d. Mežnarck. Od pevk pa so ostale: Marija Tavcar, p. d. Ferjanova, Marija Šturm, p. d. Jurcikova, Terezija Kristan, p. d. Kristanova, in Franciška Lotric, p. d. Majdnkova. Ob vecjih cerkvenih praznikih je pogo-sto v zboru prepeval Jože Primožic, p. d. Španskov Joža, sin Marije Primožic. (Po domace smo ji rekli Grahkulca, nekdaj je bila znana klekljarica, ki je so-delovala pri prvih Cipkarskih dnevih v Železnikih.) Jože je bil dober solist, z družino je živel v Ljubljani. Redno je sodeloval v cerkvenem zboru franciškan­ske cerkve na Tromostovju v Ljubljani. Organistka Marija Lotric – domacini, zlasti mlaj­ši, smo ji rekli Fajglnova mama – je bila že bolehna in utrujena, vendar je še vedno vztrajala. Na pevski kor so prišle po letu 1953 nove, mlajše pevke. Med njimi je bila tudi Terezija Benedik, p. d. Malnova Rezka, ki ima lepe spomine na tiste case. Rezka, ki ima za sabo že zlatih 52 let sodelovanja pri cerkvenem petju, še danes prepeva na koru v starej­šem zboru, ki ga vodi pevovodja Franc Cufar. Mal-novo Rezko sem obiskal 20. aprila 2009 v njenem stanovanju Na Kresu 23 v Železnikih. Z veseljem mi je navdušena pripovedovala o organistki Mariji Lotric – Fajglnovi mami. Pri njej so spomini na tiste case še vedno živi in prav rada se spominja svojih prvih pevskih vaj pri organistki – Fajglnovi mami. Zelo prizadevno mi jo je opisala, kako je zvesto slu­žila župniji, saj je kljub skrbi za številcno družino vecji del svojih ustvarjalnih let preživela med pevci na koru župnijske cerkve sv. Antona Pušcavnika. Rezka ne more pozabiti, kako je v hudem mrazu vsa prezebla sedela za orglami na koru in vsa nav­dušena spremljala pevce pri bogoslužju. Spominja se, kako je vodila pevce ob nedeljah pri dveh mašah in popoldanskem bogoslužju. Tudi med tednom je bila navzoca pri vseh mašah. Rezka Benedik, p. d. Malnova, je že zgodaj, ko je bila stara 15 let, zacela peti v mladinskem cerkvenem zboru. Poleg nje so pricele tudi domacinke: Stanka Šturm, p. d. Jurjova, Terezija Koblar, p. d. Mažicova, Marjeta Benedicic, p. d. Mežnarckova, Slavka Logar, p. d. Štolmarjova, Pevci CMPZ župnije Železniki na dan pontifikalne maše, ki jo je vodil ljubljanski škof Anton Vovk skupaj z župnikom Valentinom Bertoncljem 19. 1. 1957 v cerkvi sv. Antona Pušcavnika v Železnikih. Pevski zbor sta ob tej slovesnosti spremljala organist iz Sorice Nace Frelih ter dirigent Franc Gacnik, župnik iz Sorice. Vecina pevcev na fotografiji je sodelovala pri organistki Mariji Lotric. Foto: Lojze Šturm, arhiv župnije Železniki Toncka Ferlan, Magda Arnol, Rezka Vrhunc, p. d. Glavanova, in Mira Šubic. Za mlajše pevke je orga­nistka Marija pripravila redno tedensko vajo na svojem domu. Zmeraj je bila navzoca tudi njena hci, Francka Lotric, ki je pomagala mlajšim pevkam pri ucenju. Mlajši zbor, ki ga je na orglah spremljala Marija Lotric, je obicajno prepeval pri dopoldanskih nedeljskih mašah in popoldne pri vecernicah. V obdobju 1955–1957 se je zbor okrepil z mlajšo povojno generacijo novih pevk in pevcev. V zbor so se vkljucili dekleta in fantje iz Železnikov: Konrad Triller, Jože Logar, p. d. Štolmarjev, Miha Šturm, p. d. Jurcikov, Gabrijel Kristan, p. d. Kristanov Jela, Jernej Gortnar, p. d. Mežnarjev Nejko, Franc Bekš, p. d. Blovžov, Tone Lotric, p. d. Muhn Tonck, Anton Se-dej ml., p. d. Polancov Tone, Franc Bertoncelj, p. d. Cecn Fantk, Jože Lotric, p. d. Fajglnov Jošk, Martina Benedicic, p. d. Mežnarckova, Anica Mohoric, p. d. Poverbna, Tinka Lotric, p. d. Lukova, Mara Demšar, p. d. Ratijna, Francka Bertoncelj, p. d. Cecna, Franc-ka Goja, p. d. Gojova, Katarina Benedicic, p. d. Lov­rickova, Tonka Benedicic, p. d. Lorencova, Stanka Bertoncelj, p. d. Žnidarjeva. Na prošnjo župnika Va­lentina Bertonclja je bolehni in utrujeni organistki Mariji prišel v pomoc Franc Gacnik, župnik v Sorici in Davci. Gacnik je bil takrat znan kot eden boljših organistov v Ljubljanski škofiji. V Železnikih je ne­ kaj casa vodil starejši mešani pevski zbor, ki je pre­peval obicajno pri nedeljskih jutranjih mašah in ob vecjih slovesnostih. Zadnja skrb organistke Marije Po odhodu župnika Valentina Bertonclja leta 1959 iz Železnikov v Cerklje na Gorenjskem je na njegovo mesto prišel za župnijskega upravitelja Maksimiljan Ocepek. Marija zaradi slabega zdravja Župnijskega cerkvenega mešanega pevskega zbora kot organistka in zborovodkinja ni mogla vec voditi. Le poredko je še pri sobotnih vecernicah in nedelj­skih mašah sedla za orgle. Pevci so najveckrat peli brez orgelske spremljave, za intonacijo pa je po­skrbela pevka Marija Šturm, p. d. Jurcikova, ali pa Toncka Lotric, p. d. Renova. Za osvežitev cerkvenega petja je ob prihodu v župnijo poskrbel kaplan Rudi Tršinar, ki je pri ve­rouku izbral nekaj ucenk in ucencev za prepevanje v otroškem zboru. Za sodelovanje je zaprosil orga­nistko Marijo Lotric, ki ni odrekla pomoci. Trudila se je pomagati, saj je bila vedno njena velika želja, da bi se v cerkveno petje vkljucevali mlajši, ki bi za­gotavljali obstoj in prihodnost petja na cerkvenem koru. V otroškem zboru je pela tudi Maruša Logar, Pevke cerkvene otroške pevske skupine, ki jih je ucila organistka Marija Lotric, pozimi 1961/62. Spredaj od leve: Anica Kosem in Anica Šturm. Zadaj od leve: Metka Konjar, Maruša Logar in Valci Kosec. Foto: Rudi Tršinar por. Lotric, p. d. Bebarjova iz Ovcje vasi (danes Na Plavžu). Povedala mi je, kako so z organistko Marijo Lotric vadili ob sobotah na cerkvenem koru. Pri tem ji je pomagal takratni kaplan Rudi Tršinar, ki je dirigiral. Vcasih so peli na koru, kar se jim je zdelo za posebno cast, ali pa spodaj v cerkvi v prvih klopeh. Najveckrat je otroški zbor pel pri sobotnih vecernicah. Maruša se spominja, da so v tem zboru sodelovale še njene sovrstnice: Cilka Ferlan, Toncka Ferlan, sestri Alenka in Metka Konjar, Mojca Primo­žic, Valci Kosec, Anica Kosem, Tilka Bogataj, Toncka Markelj, Zvonka Markelj, Snežna Lotric, Majda Šmid, p. d. Raflnova, sestri Francka in Marja Šmid in sestri dvojcici Martina in Veronika Gartner. Vseh se danes Maruša Logar, por. Lotric, ne spominja vec. Najbolje pa je pela ter imela zanesljiv glas in posluh Anica Šturm, p. d. Jurjova, por. Benedicic (1947–2006), ki je kasneje vse do rane smrti prepevala kot so-pranistka na koru v zasedbi Cerkvenega mešanega pevskega zbora v Železnikih. Ucenje otroškega zbora je bila zadnja skrb orga­nistke Fajglnove mame, Marije Lotric, roj. Hrovat. S tem je bilo sklenjeno njeno bogato in nadvse po­žrtvovalno življenjsko obdobje, ki ga je posvetila cerkvenemu petju v župniji Železniki od leta 1913 do leta 1961. Organistka Marija Lotric z otroki iz Železnikov pri cerkvi Marije Po-magaj na Prtovcu leta 1961. Foto: Rudi Tršinar Pevski talenti družine Lotric Pevski talenti so v dobri meri zaznamovali tudi potomce organistke Marije. Po njenih stopinjah se je podal sin Anton, še bolj zavzeto je napredovala na glasbeno-pevskem podrocju hci Marija; Cilka, Janko, Jože in Franciška pa so imeli dober pevski posluh. Vsi so peli v cerkvenem zboru, Jože vse do svoje smrti. Najvec pa je v tej smeri dosegel njen vnuk Ja­nez Lotric, ki je danes priznan tenorist na domacih in tujih opernih odrih. Spomini na organistko Fajglnovo mamo Ob pisanju biografije organistke Marije Lotric sem zaprosil Rudija Tršinarja, nekdanjega kapla­na v Železnikih, naj strne svoje spomine nanjo. Zlatomašnik se je dobrovoljno odzval in o njej zapisal: Spomin na gospo Fajglnovo Sredi aprila 1961 sem iz Leskovca pri Krškem prišel za kaplana v Železnike. ''Da boš že za šmarnice pomagal župnijskemu upravitelju, g. Maksu Ocepku, na treh fa-rah,'' mi je dejal g. škof Anton Vovk. Preselitev z Dolenjskega na Gorenjsko, v Selško dolino, je bila zanimiva in velika sprememba. S seboj sem prinesel veliko veselja in pripravljenosti za ljudsko in bolj preprosto petje in glasbo. V Železnikih takrat niso imeli stalnega organista in pevovodje. Glasbeniki so pri­hajali od drugod in predvsem delali s sta­rejšimi pevci. Ob nedeljah in praznikih so pevci prepevali celo sami, brez organista. Mlajših ljudi z glasbeno izobrazbo ni bilo. Živela pa je takrat v Železnikih spošto­vana gospa Marija Lotric, Fajglnova, ki je ne dolgo tega še igrala na orgle in vodila pevske zbore. Bila je domacinka iz znane Fajglnove družine. V starejših zrelih letih je uživala svoj pokoj. Bila je zelo prijaz­na in skromna. Pravi simbol slovenske žene. Takšne se po skoraj petdesetih letih pac spominjam. Podrobnosti iz njenega življenja in delovanja seveda ne poznam. Ne vem tudi, kdaj in zakaj je prenehala s svojim glasbenim delovanjem. Ob mojem prihodu v Železnike v župniji ni bila vec glasbeno dejavna. Navdušene za petje in sodelovanje pri bogoslužju pa so bile nekatere deklice, ki so obiskovale verouk in redno hodile k sve-ti maši, med njimi tudi vnukinji Fajglnove gospe. Vseh je bilo okoli deset. Ustanovili smo popolnoma zacetniški in amaterski pevski zborcek. Za pomoc smo prosili go-spo Fajglnovo. Takoj je bila pripravljena sodelovati. Z njeno pomocjo smo se na-ucili nekaj pesmi in prepevali pri nedeljski dopoldanski maši. Petje je bilo dvoglasno, ob spremljavi orgel. Zborcek je prepeval ta­krat najbolj priljubljene pesmi, na primer Dajte mi zlatih strun, V nebesih sem doma in seveda Marijine in vedno lepe božicne pesmi. Iz neke na roko pisane pesmarice, ki sem jo nekoc dobil v dar, smo pesmi pre­pisovali v notne zvezke. To je bil ves naš notni zaklad. Mislim, da je bilo to zadnje glasbeno delovanje gospe Fajglnove. Kaj je bilo z de­kliškim zborom in petjem, potem ko sem hitro odšel iz Železnikov v Sorico, ne vem. Vem pa, da se je okoli tega dekliškega zbo­ra smukal sorodnik, mali Janezek, ki je da­nes veliki Janez Lotric. Vem tudi, da je ena izmed deklic, ki je bila dobra pevka, nekaj deset let prepevala pri župnijskih zborih, vse do njene nenadne smrti. Vem tudi, da je danes vse drugace. Danes je tudi v Želez­nikih vec ljudi, ki se ukvarjajo z muziko. Znajo igrati na razne inštrumente. Radi prepevajo v cerkvenih zborih. Pojejo Bogu v slavo in razveseljujejo Božje ljudstvo. Pre­prican sem, da je v tem mozaiku svoj dra­gocen kamencek prispevala v preteklosti tudi organistka gospa Fajglnova. Kranj, Šmartin, 20. januar 2009 Rudolf Tršinar Zakljucek Marija Lotric, po domace smo ji rekli Fajglnova mama, je dobrih 48 let svojega življenja kot orga­nistka posvetila cerkvenemu petju v župniji Želez­niki. Njen glasbeni ideal nam ostaja kot spomin na domaco umetnico, ki je pustila bogate sledi zanam­cem, obenem pa kot prispodoba talenta, samouka z visoko doseženimi cilji. Marija Lotric je umrla 6. novembra 1969. Od nje smo se poslovili ob množicni udeležbi faranov, so-rodnikov in znancev na pogrebu 8. novembra 1969 v Železnikih. Vsem, ki so mi kakor koli pomagali pri zbiranju podatkov, se za sodelovanje iskreno zahvaljujem. Še posebno sem hvaležen za pomoc njeni hcerki Cilki, por. Konjar, ki mi je s svojim izrednim spominom pomagala odstirati zanimivo zgodovinsko prete­klost in glasbeno ustvarjalnost njihove skrbne in ljubece mame. Viri: Status Animarum Župnije Železniki. Kronika župnije Železniki. Rojstna maticna knjiga. Obdobje 1845–1896. Nadškofijski arhiv Ljubljana, Krekov trg 1. Obsavska stoletja: zbornik o Loki pri Zidanem Mostu ob 800-letnici župnijske cerkve sv. Helene. 2008. Str. 174. Zbornik Selške doline Železne niti 5. Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2008. Informatorji: Cilka Konjar, Na plavžu 73, Železniki. Franciška Bremec, Brilejeva 22, Ljubljana. Janez Mocnik, Ul. Ivana Hribarja 25, Cerklje na Gorenjskem. Rudolf Tršinar, Šmartin 1, Kranj. Drago Kozinc, Starograjska 8, Radece. Doroteja Cobanovic, Loka pri Zidanem Mostu 81. Toncka Šuštar, Na plavžu 34, Železniki. Ana Benedicic, Zali Log 27, Železniki. Minka Kenda, Zali Log 23, Železniki. Matilda Thaler, Racovnik 11, Železniki. Maruša Lotric, Na plavžu 15, Železniki. Terezija Benedik, Na Kresu 23, Železniki. Tilka Vodenik, Na plavžu 18 A, Železniki. Martina Žagar, UE Maticna služba Škofja Loka. V spomin Franciški Cemažar Špela Blaznik Franciška Cemažar se je ro­dila 9. 3. 1907 v Ojstrem Vrhu. Umrla pa je 27. 2. 2009 v Domu ob Savinji v Celju, tako da nisva koncali najinega pogovora, pa vendar sem s pomocjo njenih hcera to pisanje zakljucila. Ko smo jo vprašali, ce se stri­nja, da bi o njej pisali v Železnih nitih, je rekla: ''Zakaj naj bi bila spet v casopisu, saj ta leta niso nic posebnega. Kdor jih doživi, že ve, kako se clovek pocuti v taki starosti.'' Na naslednjih nekaj straneh je opisana njena življenjska pot, ki je bila vse prej kot lahka. Franciška Cemažar. Foto: arhiv družine Cemažar Rodila se je v skromni kmecki dr užini, bila je naj­starejša izmed šestih otrok. Živeli so skromno in težko. Oce je bil Boltaršcev iz Ojstrega Vrha, mama pa Jamncanova iz Kališ. Oce je kupil staro bajto pod vasjo, kjer se je reklo V klancih. Hiša je imela ilovna­ta tla, majhna okna in vrata. Pozimi je pihalo iz vseh strani. Od hleva je bila hiša locena le s pregrado. Z leti se je pocasi stanje izboljšalo. Kljub temu pa še vedno na oknih ni bilo zaves, ne rož, ni bilo štedil­nika, kuhali so v peci. Pripoveduje, da jo je bilo po­sebno strah, ko je morala z burklami potisniti lonec s krompirjem v pec. Bala se je, da bi se ji vse streslo po žerjavici in pepelu in bi tako lahko ostali brez vecerje. Takrat je bila stara deset let. Mama je bila bolna, zato je kot najstarejša morala prevzeti nekaj gospodinjskih opravil. Hišo je kasneje brat Tone lepo obnovil in dogradil. Ker so bili bajtarji, niso imeli svoje zemlje za ob-delovanje, zato so hodili v dnino. Do danes ji je osta-lo v spominu, da je bila takrat najboljša malica pa-radižnikova solata, malo mesa in kruh. Drugace so jedli tisto hrano, ki so jo pridelali doma. Za vecerjo je bil velikokrat krompir v oblicah ali malo pecen v loncu, ki so ga dali v pec, sicer pa zelje, repa, žganci, S sestro Johanco in bratom Mihom. Foto: arhiv družine Cemažar mocnik … Bela moka je bila za bogate, bajtarji pa so imeli koruzno moko, ki so jo hodili mlet v mlin ali v Grapo ali v Železnike. Spominja se kolin, ki jih je prinesla teta iz Kališ. Otrokom je bilo kasneje slabo, ker niso bili vajeni take mocne hrane. Bratje in sestra so bili vsi mlajši od nje. (Njeni starši, življenje, otroštvo so bili predstavljeni v tem zborniku že leta 2007 v clanku z naslovom Mihovi godci.) Posebej žalostno je bilo ob materini smrti. Franciška je bila takrat stara 19 let, bratje in sestra so bili mlajši in še nepreskrbljeni. Kljub temu, da so živeli v velikem pomanjkanju, je njihova mama poskrbela, da so bili prazniki lepi. Posebno so se veselili Miklavža, saj jim je vedno kaj posebnega prinesel. Šele kasneje je izvedela, da je mama celo leto varcevala ter pripravljala darila. Ob tem so vsako leto težko cakali tudi teto iz Kališ, ki je prišla peš skozi Studensko grapo in prinesla poln koš daril. Mama je poskrbela tudi, da so se otroci cim vec naucili. Sama je znala poleg obicajnih gospodinjskih opravil še kljekljati, šivati in vesti. Za šivanje je ime-la mali šivalni stroj na rocni pogon. Vse, kar je bilo mogoce, so naredili sami. Ce pa je bilo kaj zaslužka pri dnini ali pri ocetovem igranju, so kupili moko, sol ali sladkor, blago bolj poredko. V tistih casih je bila pri oblacenju velika razlika med mestnimi in kmeckimi ljudmi. Med tednom so imeli delovno obleko, ki je bila zelo ponošena, na njej je vcasih visela že krpa na krpi. Prali so pri stu­dencu, milo pa so napravili sami iz pepela in loja. Za nove cevlje ni bilo denarja, poleti so bili veckrat bosi. Cevlje so nosili eden za drugim. V tistih casih so stare cevlje še nosili v popravilo, saj je bilo takrat v Železnikih vec cevljarjev. Ob nedeljah in za druge slovesnosti (ohceti, pogrebi, razna praznovanja) je bila pripravljena praznicna obleka. Ženske so imele vse dolge lase in spete na zatilju, kar je bilo pose-bej motece poleti ob košnji in žetvi zaradi vrocine in prahu. Prostega casa ni bilo veliko. Franciška je bila ro­jena v glasbeni dr užini, kjer so se naucili igranja na razne inštrumente, saj je bil oce velik glasbeni sa­mouk. Tudi Franciška je znala igrati violino in orgli­ce, na katere je rada zaigrala tudi še kasneje v domu. Rada je pripovedovala, da se je vedno veselila od­hoda v Kališe, kjer je bilo veliko otrok za druženje in igro. Ker teta ni imela družine, se je veliko ukvarjala Mini ansambel: brat Miha, Franciška in Tone Megušar z Rudna. Foto: arhiv družine Cemažar z njo in jo je vodila s seboj na delo, romanja, obis-ke. Pravi, da takrat ni razumela, zakaj njena mama ni imela toliko casa, da bi se bolj posvetila otrokom. Danes pa ve, da to ni bilo mogoce zaradi bolezni, skrbi za družino, pomanjkanja. Spominja se tudi vecjih druženj in zabave na kakšni ohceti, ki je trajala vec dni, ali drugih pro-slav, kot je bila na primer postavitev spomenika Kristusu Kralju v Grapi. Veckrat pripoveduje o raznih dogodkih, ki so jih doživeli s svojimi brati in sestro, ko so bili že odra­sli. Denarja ni bilo ne za zdravnika ne za šolo. K zo­bozdravniku so tisti, ki so imeli denar, hodili peš v Škofjo Loko. Franciško je mama naucila brati že pred osnovno šolo, ki jo je obiskovala štiri leta v Že-leznikih. Rada bi nadaljevala šolanje, vendar ni bilo mogoce. Teta je bila nuna in profesorica na dekliški šoli v Škofji Loki, pa ji tudi ni mogla pomagati. V mladosti je želela oditi v svet, tudi v misijone, ven­dar ji ni bilo dano, ker ni bilo denarja. Uspela se je udeležiti gospodinjskega tecaja v Škofovih zavodih v Šentvidu, ki je bil takrat še vas pred Ljubljano. Na tem tecaju so bile udeleženke iz raznih krajev Slovenije. Spominja se, da se je ucila tudi hrvaškega jezika, ker je bila ena od glavnih de­lavk v kuhinji Hrvatica. Kuharski tecaj v Zavodu svetega Stanislava v Ljubljani. Foto: arhiv družine Cemažar Ojstri Vrh je spadal pod selško faro in tam se je Franciška leta 1940 tudi porocila s Francem Cema­žarjem. Želja je bila, da si z možem ustvarita dom nekje na Gorenjskem, na prostornem soncnem kra­ju. Vendar ji ni bilo dano, saj je ostala v Železnikih skoraj 60 let. Zacetki so bili težki. Bližala se je vojna, z mo-žem sta iskala stanovanje. Skoraj sta se že naselila v Ovcji vasi. Pa se je vse obrnilo drugace. Družina Boncelj, ki je imela hišo v Železnikih (po domace Omanova hiša), takrat pa so stanovali v Zagrebu, je iskala družino, ki bi se vselila v nekaj prostorov te hiše, da je ne bi zasedli Nemci. Za posrednika je bila Globocnikova – Antonova Milica, ki ji je ponudila stanovanje. Dogovorili sta se in v Omanovi hiši je Franciška ostala do odhoda v Celje. Hiša je imela najprej šte­vilko 143, potem 135 in nazadnje Na plavžu 57. Sodelovanje z družino Boncelj, posebej še z go-spodom Josipom in gospo Mileno Boncelj, ji je v lepem, trajnem spominu. Vsako leto med poletnimi pocitnicami sta preživela najmanj en mesec v Želez­nikih. Vcasih so se jima pridružili tudi sinovi. To so bili posebni dnevi, bila sta zelo prijazna in med nji-mi ni bilo izrecene žal besede. Gospa Milena je bila posebej pozorna do njenih hcera, saj je sama imela tri sinove. Notranjost Bonceljnove hiše: kuhinja, v kateri je Franciška preživela veliko svojega casa. Foto: Tomi Blaznik Ob zlati poroki z najbližjimi. Foto: arhiv družine Cemažar V casu vojne je bilo hudo. Mož je delal v tovarni v Kranju, Franciška je bila sama s tremi majhnimi otroci. Po hrano je morala veckrat peš cez hrib v Kranj. Zgodilo se je tudi, da je bila pot po dolini za­prta in je morala nositi hrano iz Luše preko Stirp­nika in Ojstrega Vrha do Železnikov. Doživela je napad na Železnike in bila prica trpljenju, ki so ga Ob štirni na Bonceljnovem dvorišcu. Foto: arhiv družine Cemažar doživljali vašcani, izgnani iz gorecih Dražgoš. Vedno je rekla, da je vsaka vojna kruta in da po navadi naj­bolj trpijo preprosti ljudje. Povojna leta so bila polna skrbi za preživetje in vzgojo otrok. Bilo je tudi obdobje žalosti, saj sta ji umrla sin Milan in hcerka Jožica. Trem hcerkam, Rez­ki (1940), Francki (1942), Mariji (1944), se je kasne- Ob skupnem praznovanju 90-letnice s hcerami. Foto: arhiv družine Cemažar je pridružila še Milka (1952). Mož se je ponesrecil na Kemperlovi žagi in bil kasneje invalidsko upokojen, saj je bila okvara roke prehuda za nor malno delo. Hcerke so bile pridne doma in v šoli, zato sta se z možem odlocila, da nadaljujejo šolanje kljub temu, da ni bilo štipendij. Pripoveduje, da je bilo to težko za vse, vendar ji ni žal, da sta se tako odlocila. Na ta nacin so se uresnicile njene in moževe želje, da si s poštenim delom ustvarijo boljše življenje. Skupaj sta se veselila obiskov vnukinj in vnukov, kasneje pa že tudi pravnukov. Kot zanimivost, obojih je sedem. Bilo ji je dano, da je z možem v krogu svojih najdražjih praznovala 50-letnico poroke in njuno 90-letnico. ''Žal pa ne gre vedno po naših željah,'' je rada rekla Franciška. Po moževi smrti (leta 1999) je bila še nekaj casa v Železnikih, vendar so jo okoliš-cine, predvsem njeno zdravstveno stanje, prisilile, da se je odlocila za odhod v Dom ob Savinji v Celje. Vedno je govorila, da ne bo za dolgo, najvec za pol leta, potem pa je cas za slovo, vendar je v domu pre­živela vec kot pet let. Prvi dnevi v domu so bili zanjo težki. Vse je bilo novo, stanovalci in osebje. Dobila je svojo svetlo, soncno sobo z balkonom in kopalnico, ki je ni nikoli imela. Rada je povedala, da se ji je zdelo, kot da je Ob 100-letnici skupaj s hcerami. Foto: arhiv družine Cemažar Ob praznovanju 100-letnice z družino vnukinje Saše. Foto: arhiv družine Cemažar na dopustu v hotelu, in da je z vsem preskrbljena. Na novo življenje pa se je hitro navadila, saj ni bilo druge izbire. Na povabilo sostanovalke se je vkljuci-la tudi v pevski zbor in imela solo nastop na tekmo­vanju zborov. Glede samega doma ni imela nobenih pripomb, dobro se je razumela z osebjem in s sostanovalci, hrana je bila v redu. Posebej je bila zadovoljna, ker je bila sama v sobi. Zelo je bila vesela, da je bila v domu tudi kapela, oskrbovancem pa je zagotovljena tudi duhovna oskrba. Nekaj besed o Franciški je povedala tudi direk­torica Doma ob Savinji gospa Bojana Mazil Šolinc: ''Gospa Franciška Cemažar je postala naša stanoval­ka leta 2003. Ceprav je prišla iz Železnikov, se je od-locila za Dom ob Savinji Celje, ker je bila tako bliže svojim domacim. V domu smo jo imeli radi in smo jo spoštovali vsi, stanovalci in zaposleni, bila je vedno dobre volje in našla je spodbudne besede za vsako-gar od nas. V Šentjurju je na reviji pevskih zborov stanovalcev pri 98 letih zaigrala na orglice. Ko sem na drugi strani dvorane slišala znane zvoke in takoj ugotovila, da igra naša gospa Franciška Cemažar, so me obšli res prijetni obcutki. V dvorani je požela ogromen aplavz, saj je samozavestno povedala, ko- Praznovanje 100-letnice, cestitke s strani župana Obcine Železniki. Foto: arhiv družine Cemažar liko je stara, da prihaja iz Železnikov in da je sedaj zadovoljna stanovalka celjskega doma. Ob svojem 100. rojstnem dnevu mi je zadnjic zaigrala na violi-no in orglice. Izjemno je bila vesela, ko jo je obiskal njen župan gospod Mihael Prevc in jo zelo spoštljivo nagovoril, in vsi smo lahko ugotovili, da temu lahko že recemo prijateljstvo.'' Zelo je bila vesela in ponosna, da ni bila nikoli pozabljena od krajanov Železnikov. Veckrat so jo poklicali po telefonu sosedje ali prijatelji iz Želez­nikov, dostikrat pa so jo presenetili tudi z obiskom v domu. Z novicami iz Železnikov je bila dobro seznanjena. Posebno pozornost so ji izkazali ob njeni 100-letnici. Praznovanju so se pridružili tudi predstavniki obcine in Karitasa. Ob obisku takrat­ne ministrice Marjete Cotman je prišel tudi župan Železnikov. Vsa leta življenja v Železnikih je bila aktivna tudi v župniji, dolgo je pela v cerkvenem pevskem zboru, kasneje se je pridružila molitveni skupini, aktivna pa je bila tudi kot bralka berila. Vedno se je veselila srecanja starejših, ki ga je pripravil Karitas v župniš-cu, zato se je ob 100-letnici zelo razveselila tudi obi-ska župnika Andreja Jemca ter takratnega kaplana Jožeta Pojeta in sodelavk Karitasa. Gospa Franciška žal ni docakala konca tega clan-ka. Mirno je umrla teden dni pred svojim 102. rojst­nim dnevom. Njeno življenje je bilo dolgo in veckrat posuto s trnjem, vendar je bila kljub temu vedno do-bre volje in polna optimizma. Vedno je bila priprav­ljena tudi pomagati ljudem v stiski. Svoje življenje je dala v Božje roke, in naj se je zgodilo kar koli, ali dobro ali slabo, je rekla, da je taka Božja volja, da Bog že ve, zakaj mora tako biti. Ko se pogovarjam z Železnikarji, posebej s tistimi iz Gorenjega konca, se Franciške spominjajo kot kra­janke, ki je bila vedno dobre volje, nasmejana, s hitro hojo in prepevanjem. Glasbo je imela res rada, saj ji je bila tako rekoc položena v zibelko. Posebno ljube-zen pa je gojila tudi do cerkvenega petja, saj je dolga leta pela v cerkvenem pevskem zboru v Železnikih. Gospa Franciška je bila po mojem mnenju res po­sebna oseba in zelo sem vesela, da sem jo imela cast poznati. Zahvala Za pomoc pri nastajanju clanka se najlepše zahvaljujem Franciškinim hceram. Fužinarsko­kovaška pot Anže Pegam Železniki imajo bogato zgodovino. Zacela se je ko­nec 13. oz. na zacetku 14. stoletja, ko so v Železnike prišli fužinarji in kovaci iz Furlanije, da bi priceli z železarstvom. O tem govori prva listina iz leta 1348, ko je freisinški škof Albert podelil pravico do rudar­jenja in pridobivanja železa, izkorišcanja gozdov, vodne sile ter svobodnih poti. Po tem letu so Želez­niki zaceli postajati pomemben trg na Kranjskem in v širši okolici. Furlani iz Palmanove so zgradili prvo mogocno hišo v kraju, ki so jo poimenovali Palmada. V našem narecju smo njeno ime spremenili v Plna­da. V naslednjih petstotih letih železarskega razvo­ja kraja so v Železnikih nastale še ostale mogocne fužinarske in preproste kovaške hiše. Med njimi so eno- in dvonadstropne hiše z arkadnimi pomoli, s freskami in z mogocnimi portali. V njih so se rodili ali živeli pomembni in znani železnikarji: Anton Glo­bocnik pl. Sorodolski, dr. France Koblar, Janko Mla­kar, dr. Josip Boncelj, dr. Anton Dermota … Nastajale so tudi druge pomembne znamenitosti. Obe cerkvi, farna cerkev sv. Antona Pušcavnika in cerkev sv. Franciška Ksaverja, zavetnika železnikarskih kova-cev, na pokopališcu, sta prava bisera. Tudi obokana kamnita mostova, ki povezujeta naselje Racovnik z ostalim krajem, sta izredni zgodovinski znamenito­sti. Železniki se lahko pohvalijo tudi z eno najlepših neogotskih kapel v državi. Najpomembnejša zname­nitost pa je plavž – zašciten tehnicni spomenik. Ško­da je le ta, da se v prvotni velikosti in na prvotnem mestu ni ohranil noben vigenjc ali fužina. Bogato kulturno dedišcino Železnikov prikazuje Fu­žinarsko-kovaška pot, tematska pot po starem delu Železnikov. Ustvarila jo je železarska tradicija, treba jo je bilo samo oblikovati, zapisati in urediti. Cemu je pot nastala in zakaj ime Fužinarsko-kovaška pot? Vse naštete znacilnosti so nastale zaradi znanja, upravljanja in delovnih rok, ki so izkorišcale narav­na bogastva. Za to so skrbeli premožni fužinarji, ki so upravljali z rudniki, kovacnicami in plavži, ter kovaci in rudarji, ki so v njih delali. Prav zato sem pot poimenoval Fužinarsko-kovaška pot. Kako po­membno je znanje in upravljanje le-tega za razvoj kraja, nam prica zgodovina. Obdobja razcveta kraja so mocno odvisna prav od upravljalcev – fužinarjev in od delavcev – kovacev. Fužinarsko-kovaška pot je bila narejena z namenom, da se domacini zacnemo zavedati, kakšno zgodovi-no ima naše mesto. Poleg tega pa bi pot z veseljem pokazali in razlagali obiskovalcem, ki pridejo v naše mesto. Železniki od mosta pod Grivo do plavža so ena sama bogata zakladnica zgodovine. Toliko zna-cilnosti na dobrem kilometru poti ima le malokateri podoben kraj v Sloveniji. Lahko se pohvalimo s tem, da je na tako kratki razdalji rojenih tudi kar nekaj ljudi, ki so dali pecat vsej Sloveniji. Kaj je Fužinarsko­kovaška pot? Fužinarsko-kovaška pot je tematska pot. Za razvoj turisticne ponudbe Železnikov so narejeni tudi zem­ljevidi te poti. Namenjeni so obiskovalcem, ki se spre­hodijo po poti. Na zemljevidu je narisan potek poti in kratek opis tock. Pot je sestavljena iz 23 tock. Vsaka tocka ima svojo tablo s kratkim zgodovinskim opisom v slovenskem in v angleškem jeziku. Zacne se na prvem racovni­škem mostu, konca pa pri plavžu, našem najzname­nitejšem spomeniku. Prav gotovo bi se našlo še ne­kaj tock, ki bi bile lahko del Fužinarsko-kovaške poti. Naj omenim samo pomembno rodbino Levicnikov in znameniti križ, ki je bil narejen iz zadnjega grodlja, ki je še pritekel iz plavža. Od glavne dejavnosti – železarstva so bile odvisne tudi bližnje vasi okoli Železnikov. Razvile so se tudi druge obrti, kot so: sodarstvo, oglarstvo in žagarstvo. Po letu 1902, ko je zaradi pomanjkanja najpomemb­nejšega naravnega bogastva, železove rude, v okolici ugasnil zadnji plavž, pa se je v Železnikih zacelo cip­karstvo. V celotno ponudbo tematske Fužinarsko-kovaške poti sodijo tudi prikazi treh znacilnih železnikarskih obr-ti. To so prikaz kovanja, klekljanja in obdelave skrilja. Vse tri obrti so povezane z železarsko tradicijo. Ker pa so vsa dela povezana tudi s spretnostjo in praktic­nim znanjem, so del tehnicnega izobraževanja. Zakljucek Fužinarsko-kovaška pot s prikazom vseh treh obrti je bila predstavljena in nagrajena na 7. med-narodnem znanstvenem posvetu z naslovom Teh­nicna ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obli­ki projektnega ucnega dela ''od ideje do izdelka'' – od vrtca do fakultetnega tehniškega študija, ki je potekal od 22. do 24. aprila 2009 v Portorožu. Nagrada je bila podeljena za didakticni prispe­vek strokovne ekskurzije po delu Gorenjske, kar pomeni, da je kot strokovna pot primerna za vse vrste izobraževanja. Znanstveni posvet organizira Združenje pedagogov tehnicne ustvarjalnosti Slo­venije pod vodstvom doc. ddr. Jožice Bezjak, univ. dipl. inž. V Fužinarsko-kovaško pot je bilo vloženega ogrom-no dela in truda. Kot pobudniku in avtorju poti mi je pri zbiranju podatkov pomagal Miha Markelj. Veliko truda je v predstavitev projekta na znanstvenem posvetu v Portorožu in pri nadaljnji uveljavitvi poti vložil Janez Bertoncelj. Projekt Fužinarsko-kovaške poti sta od ideje do realizacije podpirala moja star-ša. Pri snovanju zacetnih idej je sodeloval Franci Bogataj, pri zbiranju in utemeljevanju zgodovinskih podatkov sta mi bila v pomoc Joža Dolenc in Jože Demšar. Koncno obliko je Fužinarsko-kovaška pot dobila po strokovnem pregledu Jerneja Hudolina. Ob tej priložnosti se vsem iskreno zahvaljujem. Za­hvaljujem se tudi vsem, ki vas morda nisem omenil in ste prav tako pomembno vplivali na izvedbo poti, ki je v celoti zaživela. PROJECT LEARNING 7th SYMPOSIUM BJ Portorož 2009, Slovenija Stanko Bloudek (1890–1959) v Selški dolini Julijana Prevc V letošnjem letu obeležujemo 50-letnico smrti Stanka Bloudka. Po njem se imenu­je najvišja nagrada za šport Republike Slovenije, ki jo zaslužnim športnikom po­deljujejo od leta 1965. Najbrž ga vsi naj­bolje poznamo kot konstruktorja smucar­ske letalnice v Planici. Manj znano je, da je z nasveti svetoval pri gradnji najvecjih svetovnih skakalnic v tujini, še manj pa je znano, da je bil graditelj še okoli sto manj­ših smucarskih skakalnic v razlicnih slo­venskih krajih. Narisal je nacrte tudi za skakalnice v Dolenji vasi in v Sorici. Smucanje v Selški dolini se je razmahnilo po prvi svetovni vojni. Skakanje na smuceh se je razširilo pred drugo svetovno vojno. Pravi razcvet pa je do-živelo v petdesetih letih prejšnjega stoletja z izgrad­njo Bloudkovih skakalnic v Dolenji vasi in v Sorici. Prva skakalnica (27 metrov) v Dolenji vasi je bila zgrajena pod Babnikom poleti leta 1952. Pozimi so že pridno trenirali. Naslednje leto je inž. Bloudek svetoval dolocene popravke, kar je razvidno iz do-pisa gospodu Jožetu Megušarju z dne 27. 7. 1953: ''V drugem nacrtu so oznacene korekture profila se­danje 27-metrske skakalnice. Tudi tu ne bo mnogo dela, ker je teren v zaletu po dveh letih zagotovo že zrahljan. Zalet bo treba za 2 m podaljšati in izkopati podest, v sredini zaleta pa cca. 30 cm odkopati. Ta material se mora po višinskih merah nasipati na mizo, ki je bila dosti preravna. S tem se bo miza tudi za 30 cm zvišala in se bo lažje skakalo cez hrbet. Spodnji lok se je nekoliko usedel in je nastal pre­oster. Polmer ne sme pasti pod 32 m. Tu sedaj lah­ko nasipate po merah v nacrtu (40 cm) ali pa lahko spodaj vkopljete tudi lok (s tušem oznacena crta) in do iste mere material za malo nasipa višje gori. To vsekakor napravite, ker bo potem skakanje mnogo varnejše, posebno pri padcih.'' Skakalnice niso uspe­li popraviti, ker so se posvetili izgradnji 20-metrske skakalnice. ''Bregarco'' so s krampi in lopatami na­redili v štirinajstih dneh. Teren je bil zelo ugoden. Treba je bilo samo posekati drevesa, poravnati te­ren in narediti odskocno desko. Stanko Bloudek je v že prej imenovanem dopisu zapisal: ''Najprej morate od zgornjega borovca tocno dolociti bodoco os ska­kalnice in potem zabiti po 4 m od borovca navzdol kolicke do izteka. Pri 30 m od borovca navzdol zabij­te ali vkopljite 4 mocne kole (premer 15–20 cm), na katere pribijete krajnike ali plohe. Ce imate na raz­polago kamenje, potem je bolje, da napravite kam­nito škarpo. Da dobite material za nasip odskoka, sem predvidel izkop treh startnih jam, da se olajša zalet. Ta material bo ravno zadošcal za nasip odsko­ka, izravnavo zaleta in doskoka. Po poseku dreves, ki jih morate cisto pri koreninah odžagati, morate teren samo poravnati. Za malo nasipanje spodnje­ga loka pa morate dobiti material nekje ob strani skakalnice. Da bo dobila skakalnica tudi primeren izgled, Vas prosim, da pazite na širine po nacrtu.'' Jože Megušar je šel osebno na Smucarsko zvezo v Ljubljano, da je sporocil Bloudku novico o zgrajeni skakalnici. Slednji ni mogel verjeti, da jo je možno zgraditi v tako kratkem casu, in se je takoj s kolesom odpravil v Selško dolino preverit informacijo. Nad opravljenim delom je bil vec kot zadovoljen. Vedel je, da fantje potrebujejo tudi vecjo skakalnico, zato je narisal nacrt za 50-metrsko skakalnico, ki naj bi jo zgradili pod Golim rebrom, a tega kasneje niso uspeli narediti. Poleg clanov TVD Partizan Selca so bili nad smu-carskimi skoki navdušeni tudi fantje v Sorici. Tudi njim je Bloudek narisal nacrta za skakalnici. 14-me­trska skakalnica je bila v Grobeh. Drugo skakalnico so zgradili na Lajti. Izkopali so zalet in material po­rabili za mizo. Zaradi mokrega terena so morali v izteku položiti cevi, da so zemljo osušili. Otvoritev 43-metrske skakalnice v Sorici je bila 8. marca 1956. Iz zapisnika Ljubljanske smucarske podzveze je raz­vidno, da je apelirala na klube in društva, naj se tekmovanja udeleži cim vec njihovih tekmovalcev. Ludvik Jelenc se spominja, da so bili v meddruštve­nih tekmah v smucarskih skokih Sorcani boljši kot Selcani. Pri Sorcanih sta blestela predvsem Matevž Jensterle in Franc Kejžar, pri Selcanih pa Lojze Be-nedik, Šrajev s Studena. Ludvik se spominja skokov v Planici. Pot tja je bila naporna. Iz Sorice so se peš odpravili v Podbrdo. Tu so šli na vlak in se z njim pe­ljali v Kranjsko Goro, potem pa spet peš v Planico. Clani obeh telovadnih društev so se udeleževali meddruštvenih tekem in republiških tekmovanj. Po-goj za udeležbo je bil opravljen zdravniški pregled. Tekmovalci so navadno tekmovali vsaj v dveh disci­plinah: v smucarskih skokih in tekih. Clani Telovad­nega društva (TVD) Partizan Selca v samih skokih niso dosegali vidnih rezultatov. Uspešnejši so bili v smucarskih tekih, kjer so se uvršcali tudi na prva štiri mesta. Zelo uspešna je bila Marija Habjan, ki je zasedla 1. mesto na republiškem prvenstvu v Ko-cevju leta 1954. Minka Mesec, Lopatovcova iz Selc, je dosegla 3. mesto, na državnem prvenstvu v Del-nicah prav tako 3. mesto, v Ihanu pa 1. mesto. Tone Demšar, Gobovcov z Rudna, je bil prvi na armijskem prvenstvu leta 1953. Smucarskim tekom so posve-cali vec pozornosti. Januarja 1955 so organizirali šestdnevni tecaj pod vodstvom Matevža Kordeža. Smuci, s katerimi so skakali, so bile narejene iz jesenovega lesa. Vecinoma so bile dolge 2,25 m ne glede na višino skakalca, široke pa 10–11 cm. Ime­le so tri žlebove. Okovje so kupovali v Kropi. Janez Krek iz Selc je izdeloval smucarske cevlje. TVD Partizan Selca je organiziralo meddruštvene tekme, ki so se jih udeležili tekmovalci iz sosednjih društev: iz Škofje Loke, Krope, Javornika itd. Danes Bloudkovi skakalnici v Sorici skoraj nista vec prepoznavni. Skakalnice na Lajti brez pomoci domacinov ne bi našli. Na njej rastejo dvajset in vec let stara drevesa, v izteku pa je še vedno travnik kot pred petdesetimi leti. Ob njem ima dom Peter Kejžar, ki z veseljem vsakemu pokaže, kje so vcasih skakali. Skakalnica pod Babnikom je bila do nedavnega lepo vzdrževana. Sedaj jo je že zacel zarašcati gozd. ''Bregarca'' je lepo ohranjena, za kar ima nedvomno vse zasluge Športno društvo Dolenja vas, ki je leta 1999 oživilo tekme v smucarskih skokih. Tekme so odvisne od nizkih temperatur, zato jih ne uspejo organizirati vsako leto. Stanko Bloudek je vedno poudarjal ''Ich bin Fli­eger.'' (Slov.: Jaz sem letalec.) Pomembno je, da se ohranja Bloudkova dedišcina in njegova navduše­nost nad smucarskimi skoki. Naj je Dolenjšcanom nikoli ne zmanjka. Letak Republiško prvenstvo v tekih in skokih. Arhiv Jožeta Megušarja 189 Udeleženci tekme v Kocevju (od leve proti desni): Tone Demšar, Gobovcov z Rudna, Janez Polda, Zalogarjeva Micka, Jože Megušar, Angela Kordež (Jamnik), Vida Golc z Gorij, g. Rak in g. Hribar iz Ihana. Foto: arhiv Jožeta Megušarja Selca, januar 1955. Udeleženci tekaškega tecaja, ki ga je vodil Matevž Kordež. Palice, ki so jih uporabljali tecajniki, so bile narejene iz leskovih vej. Foto: arhiv Jožeta Megušarja Diploma Marije Habjan. Arhiv Marije Habjan Seznam udeležencev tecaja. Arhiv Jožeta Megušarja Foto: Dare Prevc Skakalne smuci so imele tri žlebove. Foto: Dare Prevc Skakalnica na Lajti v Sorici danes. Foto: Dare Prevc Skakalnica pod Babnikom pri Dolenji vasi. Foto: Dare Prevc "Bregarca" v Dolenji vasi. Foto: Dare Prevc Pisni viri: Dopis Stanka Bloudka z dne 27. 7. 1953. Arhiv Jožeta Megušarja, Dolenja vas 22, Selca. Zapisnik Skupšcine Ljubljanske smucarske podzveze. 26. 11. 1995. Ibidem. Obvestilo TVD Partizan Selca, 11. 1. 1955. Ibidem. Leteci clovek, Stanko Bloudek: (1890–1959). Ljubjana: Tehniški muzej Slovenije, 2009. Ustni viri: Jože Megušar, Dolenja vas 22, 4227 Selca. Ludvik Jelenc, Zgornja Sorica 24, 4229 Sorica. Peter Kejžar, Zgornja Sorica 67, 4229 Sorica. Sto in vec let Podružnicne osnovne šole Tadeusz Sadowski Bukovica Irena Megušar Podružnicna šola na Bukovici je šola z najvecjim številom otrok v kombiniranih oddelkih v Selški do-lini. Pedagoško delo izvajamo štiri uciteljice v enem cistem in dveh kombiniranih oddelkih ter v podalj­šanem bivanju. Pouk je organiziran od 1. do 5. raz­reda, naprej pa bukovški ucenci obiskujejo pouk na maticni šoli Ivana Groharja v Škofji Loki. Iz kronike Zacetek šolskega pouka moremo v tukajšnjem okolišu zaslediti okoli leta 1900. Takrat so namrec Pri Orlu na Sv. Tomažu odstopili gornjo hišo (sobo) za pouk, ki ga je vodil neki Ambrožic. Menda je bil to bivši ucitelj, ki so ga zaradi pijanstva odpustili iz službe. Nato je beracil po vaseh in prispel k Sv. To-mažu, kjer so ga vašcani najeli za ucitelja. Pozimi v letih od 1900 do 1902 je pouceval otroke iz vasi Sv. Tomaž in Praprotno. Ucitelja so vzdrževali tako, da mu je vsaka hiša dajala po en teden hrano, poleg tega pa so starši za vsakega otroka prispevali še po nekaj v denarju. Disciplina v razredu je bila veckrat slaba, ker ucitelj pijanec ni znal vzdrževati reda. Zato je hiš­ni gospodar Orel, ki je bil cevljar, odredil, da se je pouk vršil v spodnji hiši, ki je bila obenem njegova delavnica. Tu je sedaj on s ''knaftro'' posegal vmes, ce otroci niso bili mirni. Iz vasi Bukovica in Ševlje pa so hodili otroci v šolo v Selca, premožnejši oz. naprednejši starši pa so dali svoje otroke tudi v šolo v Škofjo Loko. Zanimivo pa je, da ti ljudje, ki so danes že zelo stari (Kazina npr. 92 let), zelo lepo pišejo. No, povedo pa tudi, da so jim tedaj spretnost pisanja, branja in racunanja dnevno v roke in glavo vbijali tudi s palico. Lepa misel, da bi dobili svojo šolo, se je rodila nekaterim vrlim možem na Bukovici. Smilili so se jim otroci, ki so morali obiskovati šolo v Selcih, ki je od vasi Bukovica oddaljena vec kot eno uro. V Selcih bi morali obiskovati šolo vsak dan, mnogi pa so izostajali od pouka, zato so sledile neštete kazni. Zaradi vseh teh nevšecnosti se je pri prebivalcih že ob koncu preteklega stoletja porodila misel na lastno šolo. Leta 1896 so vložili prvo prošnjo na okrajno glavarstvo v Kranju. Toda ni šlo vse gladko in prošnja je bila odbita. Zlasti so se zavzemali za to Janez Podobnik, Janez Kankelj in Janez Fojkar (Kislovc) z Bukovice. Pri tem pa so jim zelo naspro­tovali vodilni možje v Selcih, posebno župan Franc Šlibar in župnik Rožnik. Podobnik je kot najbolj vpliven mož imel dobro poznanstvo na glavarstvu v Kranju. Ko so leta 1901 ponovno vložili prošnjo, se jim je dovolilo, da se zacasno odpre ekskurendna šola. Po­ucevat bi hodil eden izmed uciteljev petrazrednice v Škofji Loki. Vašcani pa s tem niso bili zadovoljni in koncno se jim je leta 1902 priznala aktivnost eno­razredne šole. Takoj se je napravil nacrt, dozidalo se je šolsko poslopje ter se dolocilo nekoliko sveta okrog poslopja za šolski vrt. Vsa dela so bila dovr­šena meseca avgusta 1903. Šolsko poslopje z opre-mo vred je stalo K 11 659. Vsoto je krila obcina v Selcih. Deželni odbor kranjski je daroval k tej vsoti K 1 200. Prevzemnik vsega dela je bil g. Gregor Dolenc s Praprotnega št. 1. Spoštovanja in hvaležnosti vredni možje, ki so najbolj delali za to, da se je zgradila šola na Bukovici, so: •g. Ivan Podobnik, posestnik na Bukovici št. 27, •g. Janez Fojkar, gostilnicar na Bukovici št. 10, •g. Martin Benedik, posestnik na Bukovici št. 5, in •g. Jožef Bernik, posestnik na Bukovici št. 8. Poslednji, Jožef Bernik, je prodal svet za šolsko zgradbo in vrt po zelo nizki ceni, in to samo zaradi tega, da ni bilo ovire za dovolitev enorazrednice. Pisalo se je leto 1903 in Bukovica je dobila šolo. Otvoritveni dan, 27. september 1903, je bil v vsem šolskem okolišu praznik. Na predvecer so postavili pred šolskim poslopjem z venci prepletene mlaje. Zjutraj je bilo slovesno pritrkavanje. Po maši pa je bilo blagoslavljanje šolskih prostorov. Gospod Franc Papa, naducitelj iz Škofje Loke, je v imenu šolske oblasti razglasil šolo za javno poucevanje in Šola v Bukovici. jo izrocil novoimenovanemu ucitelju in voditelju g. Antonu Germeku. V slavnostnem govoru je g. govornik Franc Papa v lepih in jedr natih besedah vzpodbujal starše, naj bodo šoli prijazni in naj radi pošiljajo svoje otroke v šolo, kjer bodo zajemali za življenje toliko potrebnih naukov. Prvi šolski upravitelj je bil g. Anton Germek, ki je služboval na tej šoli v šolskih letih 1903/04 in 1904/05. Bil je izvrsten ucitelj, odlicen sadjar in na­preden clovek. Prvi veroucitelj je bil g. Franc Zega, kaplan v Selcih. Prvo šolsko leto se je pricelo 2. oktobra 1903. To leto je v šolo vstopilo 90 otrok. 21. marca 1904 je nadzoroval dopoldanski pouk okrajni šolski nad­zornik Ferdinand Kalinger. Prvi okrajni šolski svet je bil sestavljen iz sledecih clanov: •g. Janez Podobnik, predsednik, •g. Gregor Dolenc, zastopnik obcine, •g. Martin Bernik, zastopnik obcine, •g. Tomaž Rožnik, zastopnik cerkve, •g. Anton Germek, zastopnik šole. Okrajni šolski nadzornik je bil g. Francišek Šli­ber, posestnik in trgovec v Selcih. Do šolskega leta 1904/05 so spadale v šolski okoliš sledece vasi: Bukovica, Praprotno, Spodnja Luša, Sv. Tomaž, Ševlje in Srednje Brdo (Križna Gora). V šolskem letu 1904/05 se je pridružila še vas Stirpnik. 15. novembra 1904 je šolo obiskal okrajni glavar g. Alfonz Pirc. V šolskem letu 1905/06 je bila šolska upraviteljica gdc. Antonija Jesenko. V tem letu se je v šolsko poslop­je napeljal vodovod. Za njo pa je bil upravitelj Janko Leben, mladinski pesnik in pisatelj. Slednjega imajo ljudje v spominu kot nesrecnega cloveka. Kitica ene njegovih zadnjih pesmi Moj grob se je glasila takole: Na gricku pri Sv. Šmiheli, tam božji razteza se vrt, tam bodo pod zemljo me deli, ko vzame življenje mi smrt. Tam mimo bo mladež hodila, iz šole in v šolo gredoc, namé se bo misel dramila: ''Tod hodil je Janko nekoc''! Po upokojitvi ucitelja Lebana je na šoli pouceva-la uciteljica Tavcarjeva, za njo Urbanciceva in nato Lendovškova. V šolskem letu 1926/27 je bil premešcen na Bu-kovico ucitelj Janko Štefe, za njim pa je nastopil služ­bo ucitelj Oton Fink. Leta 1930 se je šola razširila v dvorazrednico in za dr ugo ucno moc je bila postav­ljena uciteljica Olga Šmid, roj. Jeglic. Ker pa je število ucencev venomer narašcalo, kar 108 jih je bilo, so leta 1938 dotedanje pritlicno poslopje dvignili v enonadstropno. Tako sta bili v pritlicju dve šolski sobi, uciteljevo stanovanje pa v prvem nadstropju. Šolsko leto 1926/27, ucitelj Janko Štefe. Arabski pregovor pravi: Veje naznanjajo, kakšna je korenina. Na bukovški šoli se je zvrstilo veliko do-brih in skrbnih uciteljic in uciteljev. Poldka Leben, stara 89 let, se takole spominja svojih šolskih let na Bukovici: V šolo sem zacela hoditi, ko mi še ni bilo šest let. Tisto leto je bilo nad sto ucencev, dva sta umrla za takrat razširjeno špansko boleznijo, nekaj pa se jih je izselilo. Bila je ena sama uciteljica, Franja Urban­cic, in tudi ena sama ucna soba. Razdeljeni smo bili po oddelkih. Eni so pisali, drugi so poslušali razlago, tretji pa so se ucili branja. Brez izjem smo bili slabo obleceni in obuti, saj so bila to leta po prvi svetovni vojni. O kakšni malici ni bilo govora. S seboj smo nosili kruh, nekateri pa jabolka. Kruha tudi niso vsi imeli, zato smo ga zamenjevali z jabolki. Klopi so bile nagnjene, na sredi so imele vdolbinico za crnilo. Ucenci smo vanj pomakali peresa in se muci­li z lepopisom. Nobenega brisalca, ce se zmotiš. Ce je v zvezku nastala packa, se je uciteljica blazno razjezila, kot da bi ucenec zagrešil kak umor ali kaj podobnega. Najstarejši posnetek otrok z uciteljem. Moja prva in zadnja kazen je bila, da sem jo do-bila s palcko po prstih, ker je zvezek imel ušesa. Ja, vcasih so ucitelji vtepali znanje v glavo tudi s palico po prstih, klecati smo morali v kotu ali pa smo bili zaprti po pouku. Ucenje mi ni delalo težav, pac pa sem bila v roc­nih delih grozno zabita. Vendar sem vztrajala in da­nes delam rocna dela. Kvackanje in pletenje mi ni in ni šlo. Tudi risanje je bilo bolj slabo. Ucitelji za casa moje šole so bili še nekaj mesecev Franc Božnar, nato Olga, Janko, zadnja pa Ljuba Len-dovšek. Palcek skakalcek poreden je bil, luno je drezal in zvezde lovil. Luna se skrila mu je za oblake, zvezde utonile so v jutranji mrak. Ko na nebo se je dan prismejal, palcek skakalcek je pete pobral. Pesem je ob stoletnici povedala 70-letna Mil­ka Potocnik, Šinkarjeva mama. Spomni se jo še iz bukovške šole. Vnukinji Tanji Resnik pa je mama Ivanka povedala tole pesem: Zajcek je hodil v zelje, ni se bal praznika niti nedelje. Nekoc ga kmetic ugleda, ko ravno mlado glavo objeda. Nic hudega mu noce storiti, le pokara ga vec ne hoditi. Zajcek ne sluša tega svarila, škoda pac vecja in vecja je bila. Puška zdaj poci, zajcek naš pade, ker ni opustil grešne navade. Moja Malci Moja prababica se je rodila v Ševljah 17. 10. 1910. Ime ji je Amalija. V šolo je hodila na Bukovico kakor sedaj jaz. Bil je en razred in ena uciteljica Franciška Ur­bancic. Doma je bila na Notranjskem. Uciteljica je bila stroga. Ucila je tudi rocna dela. Vsako nedeljo je hodila k maši. Šla je zato, da je videla, kako se obnašajo otro­ ci. Ce se je kdo grdo vedel, je povedala celemu razre­du. Ucenci so bili kregani. Povedala je tudi župniku. Dvakrat na leto je prišel v šolo nadzornik iz Kranja. Pregledal je zvezke. V zvezke so pisali s pe­resom, ki so ga pomakali v crnilo. Crnilo je bilo v majhnih lonckih, ki so bili v klopeh. V klopeh je bilo prostora za pet otrok. Dekleta, ki so imela dolge lase, so morala imeti spleteno kito. Ce je niso imela, so bila kregana. Pri moji prababici so bili zelo revni. To je vedela tudi uciteljica, ki jim je dala stare obleke. Ema Pintar, 3. r. Spomin na šolske dni Ivanke Lavtar s Stirpnika: V šolo sem šla s šestim letom, to je bilo leta 1929. Ucila me je uciteljica Ljuba Lendovšek. V prvem raz­redu sem šla k obhajilu. Spominjam se, kako smo se vsi prvoobhajanci peljali na vozu z lojtrami s ko­njem v Selca in nazaj na Bukovico. V šoli nas je po­gostila uciteljica Ljuba Lendovšek. Lendovškova me je ucila eno leto, potem je prišla Olga Jeglic. Bila je dobra uciteljica. Za njo je prišel ucitelj Oto Fink. Ta pa je bil zelo strog. Moj sošolec Jože je bil v cetrtem razredu in je tam ostal do konca šole. Nekega dne ga ucitelj vpraša poštevanko, pa ni hotel odgovoriti. Rekel mu je, naj pride k tabli, pa ni hotel, kar stal je v klopi in prav iz-pod cela gledal. Ucitelj ga prime in hoce vleci k tabli, ucenec se prime za klop. Vcasih so bile tako dolge, da so lahko sedeli za mizo po štirje ucenci. Ucitelj je vlekel ucenca, zraven pa še tri ucence in klop. Uce­nec je izpustil klop in zgrabil ucitelja okrog pasu, on se ga je ustrašil in šel iz razreda. Jožeta je bilo dobro toliko kot ucitelja. Nato ga nekaj dni ni bilo v šolo. Ucitelj ga nikdar vec ni vprašal, ali kaj zna. Tako je bilo, kot da ucenca ni v razredu. Zofija Dolenc, stara 80 let, je povedala, da se spo­minja citanke s slikami, med katerimi je bil tudi vlak. Da so se laže naucili brati, jim je uciteljica rekla: ''Vlak pripiska U U U , stricek je prišel domu, nam prinesel je medu,'' in tako je v njeni glavi ostala crka U. ''Ceprav je babica živela skromno in prepros-to, se svojega otroštva rada spominja. Igrali so se skrivalnice okrog hiš in tudi na skednju. Vcasih so drug drugega vozili z vozickom na dveh kolesih, ki so mu rekli gare,'' je izvedel od babice Matej Tavcar. Šolsko leto 1955/56, višji razredi, ucitelja Mara Jelovšek in Ciril Jelovšek. Ob zimskih vecerih so se f ižolkali. Fižolkarico so narisali na trd karton. Vsak je imel po nekaj fižo­lov iste barve. Zmagal je tisti, ki je pr vi imel polno vrsto svojih fižolov. Tudi igro brušenje škarjic so se šli. Da ne bi bili iz šole prehitro doma, so šli pred Škr­jancovo hišo Ludvik, Janez, Francelj in Ivanka zbijat kozo. Igra se je brž koncala, ko jih je ucitelj Jelovšek napodil domov, je povedala Ivanka Eržen. Leto 1957, izlet na Bled, uciteljica Julci Strnad. O bukovški šoli je pisal tudi ljudski pevec Franc Vidmar, po domace Pestotnik. S svojimi pesmimi je spremljal vse važnejše dogodke v okolici. Šolski upravitelj Franc Vidmar je 1952 zapisal v kroniko: ''Huda zima je pobrala tudi ljudskega pesni­ka Franca Vidmarja, Pestotnika. Zadnje case je živel revno življenje ob trdi prepricanosti, da bodo njego­ve pesmi izdali v knjigi, on pa bo postal bogat. Umrl je original, kakršnih je dandanes že malo, in bi bil imenitna oseba za kak Jurcicev roman. O šoli na Bukovici nekoc se je pogovarjala z ati­jem Alenka Šifrar iz 3. razreda. V šolo na Bukovici je zacel hoditi leta 1958. Kako si hodil v šolo? V mojih letih smo hodili v šolo peš. Pot je bila ne­koliko krajša, saj je bila pri Kazini brv cez Soro, cez Presko pa je vodila steza. Pri Golobovih na Luši smo prišli na glavno cesto. Cesta je bila že asfaltirana, prometa pa je bilo zelo malo. Takrat so po cesti še vozili konji z vozovi. S Praprotna sem hodil v šolo skupaj z Mikelnovim Tonetom. Kakšne so bile tvoje šolske potrebšcine? V razredu so bili na mizah crnilniki. To so bili majh­ni kozarcki za crnilo. Prva leta smo pisali s peresi. Leto 1957, ucenci 4. razreda. Vcasih se je naredila tudi packa. Uporabljali smo pivnike. Zvezki so imeli modre platnice in bili so iz slabega papirja. Kaj mi lahko poveš o razredu? Klopi so bile stare, oguljene in popisane. Imele so luknje za crnilnik. Pod klopjo so bili predali za tor-be. Nad tablo je visela slika maršala Tita. V kotu je stala loncena pec. Tla so bila lesena. Ali si obiskoval kakšen krožek? Imeli smo vec krožkov. Modelarski krožek je vodil Ledinarjev iz Dolenje vasi. V tretjem razredu smo izdelovali modele jadralnih letal. Ucenci smo skupaj z ucitelji obdelovali šolski vrt. 25. maja smo sprejeli lokalno štafeto mladosti pred šolo. Štafeto so nosili najbolj zaslužni ucenci. Ob-leceni so bili v belo srajcko, na glavi so imeli modro cepico, okrog vratu pa rdeco pionirsko rutko. Za pu­sta smo pripravili sprevod v maskah po celi Bukovici. Pusta iz slame smo na Bukovškem polju tudi zažgali. Pogozdovali smo. V Jablanovici rastejo štirideset let stare smreke, ki smo jih sadili ucenci bukovške šole. Pozimi smo imeli smucarski tecaj na Šimnovem hribu za Pritisko. Vodila sta ga Pavle Potocnik in Franci Rihtaršic. Sedaj je ta hrib že zarašcen z drev­jem in grmovjem. Na te dogodke me spominjajo fo­tografije v albumu. Ali se spomniš svoje prve uciteljice? Seveda se je. To je bila gospa Mara Jelovšek, še posebno dobro pa se spominjam gospoda ravna­telja Jelovška. Vsi smo se ga bali. Bil je zelo strog. V strahu pred njim se je neki fantek celo polulal v hlace. Spomin na šolske dni Andreje Jelenc: Že kar nekaj let je minilo, odkar sem prestopila prag osnovne šole na Bukovici, kjer me je na zacet­ku šolskih dni sprejela uciteljica Štefka Lovrencic. Prvi šolski dan mi je ostal še posebej v spominu. Spominjam se, da smo dobili tortice in se igrali razlic­ne igre, ki jih je vodila Majda Lovrencic. Vsak ucenec je dobil balon. Vsi hkrati smo jih zaceli napihovati. Zmagal je tisti, komur je balon pr vi pocil. Za nagrado je dobil liziko. O, kako sem si želela lizike, a kaj, ko sem se hudo bala poka zelo napihnjenega balona. Prav hitro se mi je v glavi posvetilo, kaj moram nare­diti. Balon sem napihovala le kratek cas, nato pa sem ga nekje na vrhu spretno pregriznila in lizika je bila moja. Sošolci kar niso mogli verjeti, kako je sploh mogoce, da mi je pocil tako malo napihnjen balon. Jaz sem molcala. Imela pa sem kar malo slabo vest. Spominjam se, da smo se prav pošteno grebli, kdo bo prvi prišel v šolo, da bo lahko odklenil Okrog leta 1963, uciteljica Mara Jelovšek, 1. razred. velika in težka šolska vrata. Navadno so bili to ucenci iz Stirpnika, le redkokdaj pa se je zgodilo, da smo prvi prispeli Ševljani z avtobusom. Kljuc šolskih vrat je bil skrbno spravljen na tako zelo visoki okenski polici, da sta bila za to, da sta kljuc lahko vzela s police, potrebna kar dva ucenca ali celo trije. Eden ali dva sta sošolca dvignila, da se je stegnil na polico, vzel kljuc in ponosno odklenil vrata. Naša šola takrat še ni imela telovadnice. Prav z veseljem smo hrupno, pa ceprav je uciteljica želela, naj to storimo tiho, odmaknili klopi in razred spre­menili v telovadnico. Ko pa je bilo lepo vreme, smo prav radi stekli na igrišce, kjer se je dogajalo marsi­kaj. V drugem razredu nam je uciteljica Ivanka Do-lenc navdušeno pripovedovala, da je na igrišcu zelo lep in velik konj. Stekli smo gledat to cudo, še nikoli se namrec ni zgodilo, da bi naše igrišce obiskal konj. Ko smo prispeli na igrišce, konja ni bilo tam. Mislili smo, da ga je prišel iskat lastnik. Nato je za nami na igrišce prišla nasmejana uciteljica in nas vprašala, ce smo pozabili na prvi april. Razocarani smo se vrnili v razred. V tretjem in cetrtem razredu me je poucevala uci­teljica Irena Megušar. Neko jutro, ko smo morali v šolo, je lilo kot iz škafa. Avtobusa, ki bi nas moral peljati v šolo, ni in ni bilo od nikoder. Malo me je mikalo, da bi šla v šolo kar peš, saj bi bilo zanimi­vo cofotali po lužah. Potem me je v šolo peljal ati. Ostale Ševljane sva dohitela že na Bukovici, kjer so se prav pocasi približevali šoli. Pravocasno sem suha prišla v razred, ki je bil skorajda prazen. Ver­jetno je sošolce zalil dež, sem si mislila. Cez precej casa, ko smo že imeli pouk, so v razred prišli pre­moceni in premraženi sošolci iz Ševelj, ki so se v šolo podali peš. Škornje in nogavice so imeli tako zelo mokre, da je kar curljalo od njih. Kako tudi ne bi bili taki, ko pa so cofotali po vsaki luži, ki so jo srecali ob poti, postavili pa so se tudi pod kap in skorajda tekmovali, kdo bo bolj moker. Uciteljici so se ucenci hudo zasmilili, zato je odhitela v bližnjo trgovino in vsakemu prinesla nove nogavice. Ker so imeli premocena tudi ostala oblacila, so se slekli do spodnjega perila in oblacila dali na pec, ki smo jo imeli v razredu. Za tako goro oblacil je bila pec kar premajhna. Tudi jaz sem si želela biti na njihovem mestu, saj so poželi veliko pozornosti, posebno pa še zato, ker so dobili nove bele in suhe, sicer malo prevelike nogavice. V cetrtem razredu so našo šolo prenovili. Med prenavljanjem smo imeli pouk kar v kulturnem domu, ucenci prvega in drugega razreda pa v gasil­skem domu. Vsak dan smo se vsi ucenci dobili v kul­turnem domu, kjer smo skupaj malicali. Ko je bila šola prenovljena, smo se najbolj veselili telovadni­ce, ki nam je omogocila boljšo športno vzgojo. Pa tudi vhodna vrata šole so bila druga. V prenovljeno šolo sem zahajala le nekaj mesecev, saj me je potem pot peljala v Škofjo Loko. V šolo na Bukovici se še vracam. Ker sem tudi sama uciteljica, sem imela tam dve leti prakso. Verjetno pa se pot vracanja še ni koncala in se bo nadaljevala cez nekaj let, ko bodo tja zaceli zahajati moji otroci. Razne posebnosti iz kronike V šolskem letu 1915/16 je bila šola zaprta, ker so se v vasi Bukovica pojavile crne koze, pouka ni bilo tudi zaradi noric, ošpic, gripe, škrlatinke, španske gripe in griže. V šolskem letu 1919/20 je bilo kar 166 šoloobveznih otrok. Vecja šolska prireditev je bila leta 1933, ko je šola praznovala 30-letnico. Na šoli so priredili razstavo rocnih del, pisnih in risarskih izdelkov. Kakor vse šole v Sloveniji je tudi šolo na Bukovici doletela kruta usoda. Od leta 1943 do leta 1944 jo je zasedla nemška policija. Pouk je potekal izkljuc­no v nemškem jeziku, ucitelji so bili nemški ucitelji, zato otroci niso hodili v šolo redno. Partizani so šolo požgali. Leto 1974, ucenci 1. razreda sprejeti v pionirje. Nemška šola (po pripovedovanju nekdanjih ucencev zapisala Karmen Jelenc) Vinko Ferlan se dobro spominja nemške šole. Prva uciteljica je bila Marija Fatur, ki je malo znala slovensko, pomagal ji je še en ucitelj. Naslednja uci­teljica je bila Ljudmila Ferk, ki je imela ob sebi tudi še enega ucitelja. Zadnji ucitelj je bil Adam Weber, ki ni znal nobene slovenske besede. Imel je radio. Ta je bil za takrat prava redkost. Leta 1943 so mu ga partizani vzeli. Slikani z nemškim uciteljem. Vinko se spominja, da se leta 1942 niso smeli voziti s kolesom, brat Tomaž pa bi se zelo rad vozil. Doma so namrec imeli eno kolo. Vozil se je kar na travniku za hišo. Vse domace je skrbelo, da ga ne bi kdo videl. Zgodilo se je, da bi uciteljica morala na vlak. Do postaje na Trati je bilo kar dalec, zato je prosila ucence, da bi jo kdo peljal. Prav vsi so se bali Nemcev in nihce si ni upal. Nato se je Kislov Janez le ojunacil, ko mu je uciteljica napisala potrdilo, da je pot nujna in dolga, in jo odpeljal na železniško po­stajo. Številna družina Leben iz Ševelj. Angelca Markelj se tudi spominja nemškega ucite­lja. Pri pouku so sedeli fantje na eni strani in dekleta na drugi strani. Dekleta so bila bolj pridna in vestna in so nalogo vedno naredila. Ucitelj je pogledal do­mace naloge, dekleta pa so takoj za njegovim hrb-tom dale zvezke fantom na drugo stran. Nato se je obrnil proti fantom in še njim pregledal naloge. Nato pa je šola pogorela in jim je bilo to kar prav. Tudi Pavla Pakar pravi, da je bila kar vesela, ko je šola pogorela, saj v nemško šolo ni rada hodila. Po-tem so hodili v šolo k Podreku. Pravi, da so imeli pouk kar radi, saj so prišle nove uciteljice (Francka Gruber, Vlada Rustja ...), in šola je bila spet bolj zani- Leto 1975, uciteljica Marija Pecnik, 2. razred. miva. Stranišce so imeli na ganku in ob tem ganku je rasla sliva. Na jesen je postala tako modra in debela in kar naenkrat je vse ucence tišcalo na stranišce. Eden za drugim so hodili ven, nekateri samo zaradi sliv. Po osvoboditvi se je pouk vršil v kmecki hiši Pr' Podreku, Bukovica 1. V maju 1946 je ljudska oblast na pobudo tamkajšnega prebivalstva ustanovila šolo v Zgornji Luši, zato so se otroci iz zaselka Ran-tovše prešolali v novoustanovljeni šolski okoliš. V tem šolskem letu so prebivalci z darovanjem lesa napravili streho nad šolskim pogorišcem. Šola je bila obnovljena 1947. leta. Leto 1977, uciteljici Simona Mrak in Milena Kokalj, ucenci od 1. do 4. razreda. 21. 8. 1948 je Muzejsko društvo v Škofji Loki od­krilo spominsko plošco na rojstni hiši Lovrenca Ko­širja – oceta poštne znamke. V šolskem letu 1949/50 je prvic obiskal otroke tudi dedek Mraz. Poljska vlada je v šolskem letu 1976/77 na ob-novljeni šolski fasadi postavila spominsko plošco Tadeuszu Sadowskemu - Tomu in od takrat so bili predstavniki poljskega veleposlaništva vsakoletni gostje naše šole, ki nosi ime po njihovem partizanu. Pomembno je tudi leto 1990, ko smo se po mese- Uciteljica Štefka Lovrencic z ucenci, uciteljica z najdaljšim staležem na tej šoli do sedaj. cu pouka v gasilskem in kulturnem domu preselili v težko pricakovano obnovljeno šolo. V spodnjih prostorih smo pridobili ob ucilnici še manjšo telo­vadnico, v nadstropju pa je ostalo še vedno ucitelje­vo stanovanje in na novo še ena ucilnica z zbornico. Stare loncene peci je zamenjalo centralno ogreva­nje, okna, skozi katera je vleklo, so zamenjala nova. Lepo je v svetlih, toplih ucilnicah. Vemo, da je šola na Bukovici vzgojila tudi vrsto ljudi, ki so dali in še dajejo Bukovici sloves urejene in prijazne šole. Leto 1978, uciteljica Anica Osterman z ucenci. Ucenci podružnicne šole vsako leto odnesejo šopek k spomeniku Tadeusza Sadowskega - Toma. Tomova mati ob grobu. V šolskem letu 1997/98 smo na šoli pripravili kulturni program in etnološko razstavo starin pod naslovom Preteklost je bila drugacna. Obujali smo case dedkov in babic. V šolskem letu 2003/04 je Bukovica praznovala 100-letnico šole. Slovesnosti se je udeležilo veliko bivših ucencev in uciteljev, krajanov in drugih. Bivši in sedanji ucenci so pripravili lep kulturni program in razstavo Bukovška šola nekoc in danes. Ob tem jubileju pa je izšlo tudi šolsko glasilo Iz preteklosti za prihodnost. V tem šolskem letu smo s prvim razredom stopili v program devetletke in šola je postala premajhna za tri oddelke s tremi uciteljicami. Takrat je nabira-lo znanje v tej šoli kar 36 otrok iz Ševelj, Bukovice, Praprotna, Sv. Tomaža, Luše in Stirpnika. Veliko že­ljo so imeli, da bi cim prej dobili še eno ucilnico in bi tako telovadnica služila svojemu namenu, gibanju in sprostitvi otrok. V zacetku oktobra v šolskem letu 2004/05 se je izpraznilo stanovanje in prvošolcki so se selili v ''sta­novanjsko'' ucilnico, preurejeno v zacasni razred. V šolskem letu 2007/08 je osem prvošolckov pre­stopilo prag nove, svetle ucilnice, nova pa je bila tudi vecja sodobna kuhinja v zgornjem nadstropju. Prvi šolski dan so si ucenci na Bukovici zapomnili tudi po obisku muce Copatarice. S srecanjem muce Copatarice se je 47 bukovških šolarjev pridružilo praznovanju 50. obletnice izida slikanice Muca Co-patarica. Še posebej se je muca pomudila pri prvo­šolckih, ceprav je vedela, da oni že znajo pospravlja-ti copatke. Namenila jim je del svojega casa, saj so s tem dnem stopili na dolgo pot ucenosti. Veseli smo bili nove pridobitve v šoli in novega igrišca, ki je z zagnanostjo nekaterih staršev naših otrok že dobilo novo asfaltno prevleko. Naša šola je za nas najboljša, najlepša in sploh naj šola. Rad hodim v šolo Jošt E.: Rad hodim v šolo, ki bo letos stara 105 let. Rad imam uciteljico, ta veliko Tino, Katjo, sebe, Lana in Lizo. Lan: Meni je dobro, ko so pocitnice, ko se lahko igram. Ko izdelujemo slike in miške, ko sem doma naredil žabico. Doma sem naredil še dve hiški. Rad imam vse sošolce pa uciteljico. Všec mi je, da kdaj delamo pticke pa strašila. Jošt D.: Všec mi je bilo, ko smo v šoli delali žira­fe, ko smo delali muco Copatarico. Všec mi je, ko kaj rišemo v zvezek in gledamo knjige. Liza: V šoli rada delam okraske za okna. Všec mi je odmor, ker se lahko igramo. Najraje se igram z dojencki. Med odmorom sestavljamo sestavljan­ke. Rada hodim v šolo. Jerneja: Rada grem v telovadnico, rada slikam s copicem. Rada imam sošolce. Všec mi je bilo, ko smo delali miške iz papirja. Vse mi je všec. Tina K.: Rada gledam slike, Katjo imam rada, Tino. Rada vidim, da pada sneg. V šoli mi je všec, da smo naredili smrekce iz papirja. Rada imam Miklavža, parkeljne, Božicka, žiraf pa ne maram delati. Tina P.: Rada se igram z miško, ki smo jo naredi­ li. Pogovarjava se, kam se bova skrili. Rada delam v skupini staro hišo št. 3. Všec mi je bilo, ko smo gubali hiško iz papirja. Rada jem hrano, ki jo v šoli pripravi kuharica. Katja: Rada imam uciteljico, Lizo, Jernejo. Rada delam prticke iz papirja. Rada delam s copicem. Povedali otroci 1. razreda. Šola na Bukovici ob stoletnici. Leto 2003, uciteljice Irena Megušar, Tanja Veber in Tinkara Žakelj. V šolskem letu 2008/09 je bilo na šoli kar 54 otrok. 6. septembra 2008 je bila slovesna otvoritev novega, vecjega športnega igrišca. Želimo si, da bi polepšali tudi zunanjo podobo šole, da bi s svojo zunanjostjo še bolj sporocala, da je to hram ucenosti tukajšnjih šolarjev. Vsak ima eno samo otroštvo. V mislih se radi vra-camo vanj. Želimo, da bi otroci, ki hodijo in bodo hodili v našo šolo, odnesli cim vec prijetnih spomi­nov na šolske dni. Moje misli so nametane vsevprek in so samo koš-cek neke dolge zgodovine. Bukovško šolo so držali pokonci pokoncni ljudje in dobri ucitelji. Viri: Kronika šole. Zapisi pricevanj nekdanjih ucencev, zbrani ob 100-letnici šole. Zapisi O šoli ucencev 1. razreda v šolskem letu 2007/08. Podatke zbrala in uredila uciteljica Irena Megušar junij, 2009 50 let rokometa v Selški dolini Janez Ferlan Ponosni smo na vrednote, ki nas družijo Prijatelji! Cas je, da nazdravimo našemu jubileju. Ob praznovanju rokometnih 50 let v Selški dolini bomo pobliže naslikali pestrost dogodkov v pre­teklosti, hkrati pa nam jubilej daje voljo in pogum za predano delo vnaprej. Pred 50 leti so v Železnikih pri osnovni šoli zgradili prvo rokomet-no igrišce, ki je imelo za podlago leš. Nepozabni so trenutki veselja na hrabre zacetke rokometnih navdušencev naše doline. Izvrstne tekme ženskih in moških selekcij na asfaltnem igrišcu Rovn v Selcih so ohranjene v sliki, casopisnih clankih in spominih rokometašev in rokometašic ter ljudi, ki so imeli rokomet radi. Razvoj rokometa so nam v sedemdesetih letih upocasnili Portoroški sklepi. Tudi tu se nismo pustili in po vecletnih prizadevanjih na asfaltnem igrišcu v Dašnici so se nam uresnicile želje, igrati v dvorani. Najvecja inve­sticija v šport Obcine Železniki je postala resnicnost in v letu 2003 smo že igrali v novi sodobni športni dvorani, prvenstveno namenjeni rokometni igri. Živimo v okolju, kjer je delo vrednota. To pridnost in odprtost do športa potrjujemo tudi rokometaši RD Alples. Vedno bolj se zaveda-mo, da je treba vrednoto pridnega dela preseci z ustvarjalnostjo. Cas od vseh nas zahteva inovativne pristope tudi v športu. Vkljucevanje mažoretk, plesnih, atletskih, akrobatskih in drugih zainteresiranih skupin v dogajanje daje pridih svežine in tako postane rokometna tekma športno-družabni dogodek. Poti so nam odprte in z resnim, strokovnim in vztrajnim delom igralcev, trenerjev, vseh clanov društva in ob podpori gledalcev ter širše lokalne skupnosti izpolnjujemo zadane nacrte. Mlade želimo vzgajati v športnem duhu sporocila Pierra de Coubertina: višje, hi-treje, mocneje. To je šola za življenje, šola vsakodnevne odgovorno­sti, spoštovanja sebe in drugih ter šola prevzemanja odgovornosti za opravljeno delo. Družbeno odgovornost do rokometa v Železnikih cutimo na vsa­kem koraku. Dolgoletna naklonjenost in podpora podjetja Alples, po katerem nosi naše društvo ime, prispevki ostalih sponzorjev, Obcine Železniki in Osnovne šole Železniki s svojimi podružnicnimi šolami so garancija za delovanje RD Alples. To je rokomet na Selškem. Hvala vsem, ki soustvarjate rokometno zgodbo, se veselite naših uspehov in nam stojite ob strani. Marko Lotric, predsednik RD Alples Posameznik je mocan, ekipa je nepremagljiva V letih, ko sem obiskoval prve razrede podružnicne osnovne šole v Dražgošah, rokometne igre še nismo poznali. Igrali smo le med dve-ma ognjema, to je bila v tistih casih edina igra z žogo. Po zakljuc­ku štiriletnega šolanja v domacem kraju smo se na centralni šoli v Železnikih prvic seznanili tudi z rokometno igro. Še vedno imam v spominu, kako so ucenci višjih razredov osnovne šole na igrišcu ob osnovni šoli zavzeto trenirali. Po mojem mnenju so že takrat obvla­dali igro z žogo, dinamicne in dopadljive predstave pa so k igrišcu privabljale iz dneva v dan vec obcudovalcev. Tudi sam sem se nav­dušil nad rokometom in redno sodeloval na tekmovanjih osnovno­šolske lige. Z vztrajnim delom vseh profesorjev telesne vzgoje je bila Osnovna šola Železniki uspešna tudi izven Selške doline. Ko so fantje in dekleta zapušcali osnovnošolsko izobraževanje, so jih isti ucitelji usmerili v ekipe, ki so druga za drugo kmalu pokazale, kako so ka­kovostne. Še posebej je treba omeniti uspeh deklet, ki so bila v tistem casu med najboljšimi ekipami v Sloveniji. Ob takšnem nacinu dela v osnovni šoli so se rojevali talenti, ki so svojo športno pot nadaljevali na ligaških tekmovanjih. Danes, ko praznujemo že 50 let rokometa, se moramo zahvaliti vsem zanesenjakom tega športa, da so uresnicili svojo vizijo, saj je rokomet najbolj množicen in najbolj priljubljen šport v Selški dolini. Del te rokometne zgodbe je tudi podjetje Alples, d. d., ki rokometaše sponzorira že od leta 1970. V letošnjem letu je RK Alples prvic uspeš-no sodeloval v moški 1. B ligi. Z dobro organiziranim delom v dru­štvu se v celotnem slovenskem prostoru krepi tudi blagovna znamka Alples, d. d. Podjetje Alples se zaveda družbene odgovornosti in po najboljših moceh podpira vse tisto v Selški dolini, kar pomaga izbolj­ševati kakovost življenja obcanom. Rokomet je zagotovo ena izmed teh dejavnosti, zato še enkrat cestitke vsem, ki ste kakor koli pripo­mogli, da rokomet že 50 let navdušuje tako igralce kot gledalce. Z željo, da bi tako ostalo tudi v prihodnje. Franc Zupanc, direktor podjetja Alples, d. d. Zgodovina rokometa v Selški dolini Moški rokomet Rokomet so ucenci osnovne šole v Železnikih zaceli spoznavati leta 1957, ko je takratni ucitelj telesne vzgoje Marko Erznožnik v šolski program vkljucil tudi elemente rokometne igre. Ob lepem vremenu je ucence ucil vešcine te igre na igrišcu, po­sutem z lešem, ki je bilo urejeno med šolo in šolskim stanovanjskim blokom, ob slabem vremenu pa so se igre ucili kar na šolskem hodniku. Leta 1960 je delo ucitelja telesne vzgoje prevzel Jože Cuderman. Sam se je sicer aktivno ukvarjal z igranjem odbojke, zelo rad pa je hodil na rokometne tekme v Kranj. Ko je vkljucil rokometno igro v pouk šolske telesne vzgoje in ker so imeli možnost igrati na igrišcu ob osnovni šoli v Železnikih, je poraslo zanimanje za igro tudi pri mladih fantih v Selški do-lini. Zanimanje za to igro so prvi pokazali tisti, ki so se predvsem zaradi naravnih možnosti ukvarjali z zimskimi športi, saj so izven zimske sezone potre­bovali druge športne aktivnosti. Glavni pobudnik je bil Miha Gartner. Njega je za rokometno igro na Iskrini šoli v Kranju navdušil Janez Bartol, kasnej­ši zvezni rokometni sodnik nekdanje Jugoslavije. Še istega leta, to je leta 1960, se je vkljucil v sklop društva TVD Partizan Selca, kjer je s somišljeniki formiral rokometno sekcijo. Prvo priložnost igranja z drugimi moštvi v Go-renjski rokometni ligi so izkoristili rokometaši TVD Partizan Selca spomladi leta 1962. Ekipa Savice iz Kranja se je po jesenskem delu odlocila, da preneha z igranjem, in s privolitvijo organizacijskega odbora lige so rokometaši iz Selc dobili priložnost, da lah­ko igrajo. Res so lahko igrali le izven konkurence, izkoristili pa so priložnost, da v naslednji sezoni po­stanejo clani gorenjske lige. In v sezoni 1962/63 so to tudi postali. Vodja moštva in hkrati tudi igralec je bil Miha Gartner. Obcasno jim je strokovno pomoc nudil tudi Jože Cuderman. Treningi in tekme ekipe Selc so se z ureditvijo novega asfaltnega igrišca, ki so ga v letu 1963 v celoti uredili z udarniškim delom, preselili iz Železnikov v Selca. Ekipo je še naprej vodil in za­njo igral Miha Gartner, ki so se mu prikljucevali novi fantje. Moški rokomet je pod okriljem TVD Partizan Selca iz leta v leto bolj napredoval. Uvrstitev v vrh Gorenjske rokometne lige so fantje dosegli v sezo- Rokometaši Selc v letu 1963. Z leve proti desni: Filip Gartner, Miha Gartner, Polde Nastran, Miro Krek, J. Božovic, Janez Pfajfar. Cepijo: Ivan Mohoric, Aleš Gartner, Ivan Kemperle, Lojze Nastran, Tone Pintar. ni 1964/65 z osvojitvijo 2. mesta, dosegli so enako število tock kot prvouvršcena ekipa Kranja. Velika zavzetost, pridobivanje izkušenj, študijski pristop in priprava na nasprotnika so pripomogli k temu, da je bila ekipa iz Selc vsako leto v vrhu lige, na žalost pa je kar nekajkrat klonila v zakljucnih bojih prven­stva. Uvrstitve moške ekipe Selc po letih 1965/66 3. mesto 1966/67 2. mesto 1967/68 3. mesto 1968/69 3. mesto 1969/70 3. mesto Da bi se rokometna igra v Selški dolini razvijala in še naprej navduševala, je bilo treba pritegniti cim vec mladih in jih zaceti sistematicno trenirati. S tem namenom je bilo leta 1970 organizirano prvo obcin­sko prvenstvo v rokometu za pionirje (na obmocju nekdanje obcine Škofja Loka). Sodelovale so ekipe osnovnih šol Škofja Loka, Trata in Železniki. Prven­stvo je bilo odigrano v obliki tur nirja, zmagala pa je osnovna šola Železniki. Od tega leta dalje so bila taka prvenstva organizirana vsako leto in ucenke in ucenci osnovne šole Železniki so do današnjih dni osvojili petnajst prvih, sedem drugih in tri tretja mesta. Prizor z derbija Selca : Kamnik — Aleš Gartner v akciji. Želje po osvojitvi 1. mesta so se clanski ekipi ures­nicile v sezoni 1970/71, prav v sezoni, ko so že na­stopali pod imenom Alples. To leto so se za 1. mesto v ligi krcevito borili z ekipo Šeširja iz Škofje Loke. In prav zadnja tekma v Selcih je odlocala o prvaku. Tekmo si je ogledalo za tiste case rekordnih petsto gledalcev. Lestvica v sezoni 1970/71 1. Alples 30 2. Šešir 28 3. Sava 22 4. Jesenice 22 5. Kranj B 21 6. Radovljica 19 7. Tržic B 16 8. Kranjska Gora 11 9. Križe B 9 10. Žabnica 2 Ekipa Alplesa, ki je osvojila 1. mesto v Gorenjski rokometni ligi: Jože Rakovec, Miro Krek, Martin Krek, Aleš Gartner, Janko Benedicic, Jože Gartner, Ivan Mohoric, Marko Cufar, Stane Fojkar, Janez Gart­ner, Tone Pintar; trener: Jože Cuderman. Kako je prišlo do spremembe imena? TVD Parti­zan Selca se je zaradi velikih stroškov z rokometom Rokometaši z emblemom Alplesa na dresih ob trenerju Jožetu Cudermanu, ki je razvoju rokometa v Selški dolini pustil neizbrisen pecat. (Jože Cuderman, vedno eleganten, z zašcitnim znakom - s klobukom na glavi.) ubadal s financnimi težavami. Enostavno društvo TVD Partizan Selca ni moglo vec zagotoviti financ­nih sredstev za tekmovanja ženske ekipe v Slovenski republiški ligi in moške v Gorenjski rokometni ligi. Dobro poslovanje tovarne pohištva Alples, prizadev­nost in volja telesnokulturnih privržencev, Antona Kemperla in Janeza Štera, so botrovali ustanovitvi ŠD Alples, ki je poleg smucarskih postal tudi pokro­vitelj rokometnih ekip v Selški dolini. Ekipe se tudi preimenujejo in nosijo ime pokrovitelja Alplesa. V sezoni 1971/72 ekipa Alplesa prvic zaigra v Ljubljanski conski rokometni ligi. Ekipo vodi in tre­nira Niko Markovic. Ceprav v naslednjih letih igranja v Ljubljanski conski rokometni ligi vidnejših rezulta­tov ne dosegajo, pa je opazen napredek v taktiki. V Železnikih na podrocju Dašnice za potrebe Rokometnih pokalov je v vitrini šole vec kot pokalov vseh drugih športov skupaj. Rokometna ekipa Alplesa v sezoni 1973/1974, ki nastopa v Ljubljanski conski ligi. Cepijo: Marko Cufar, Janko Be­nedicic, Matija Megušar, Brane Lancar, Jože Rakovec, Tone Pintar. Stojijo: Jure Veber, Jože Krek, Jure Cufar, Jance Habjan, France Lušina, Miro Krek, trener Niko Markovic. osnovne šole zgradijo novo igrišce za rokomet. Ker v Selcih igrišce ni imelo urejenih slacilnic, v Železnikih pa so v te namene lahko uporabljali garderobe osnov­ne šole, se igranje spet preseli nazaj v Železnike. Moško ekipo je v sezoni 1975/76 ponovno prevzel Jože Cuderman. V Selški dolini je bilo zanimanje za rokometno igro tolikšno, da se je v sezoni 1976/77 vodstvo ŠD Alples odlocilo, da poleg prve ekipe, ki je nastopala v Ljubljanski conski rokometni ligi, vkljuci v tekmovanja Gorenjske rokometne lige tudi ekipo B in C. Moška clanska ekipa je bila to leto po mnenju strokovnjakov ena najperspektivnejših v Sloveniji. Ekipi B in C sta v Gorenjski rokometni ligi igrali le to leto, saj so prav v tej sezoni v Portorožu sprejeli t. i. Portoroške sklepe, ki so po regijah do-locili centre za posamezne igre, obenem uvedli nove tekmovalne sisteme in na tak nacin v Selški dolini prakticno unicili moški rokomet. Tem mladim fantom ni bilo dano, da bi se izkazali. Postava moške ekipe v sezoni 1975/76: Jože Ra-kovec, Jure Veber, Jance Habjan, Marko Cufar, Jure Cufar, Miro Krek, Franc Lušina, Zvone Vidmar, Peter Veber, Iztok Komolc, Janko Benedicic; trener: Jože Cuderman; tehnicni vodja: Janko Gajgar. Ker je nosilec moškega rokometa v regiji postal RK Jelovica iz Škofje Loke, so se nekateri igralci Al-plesa pridružili tej ekipi (Franc Lušina, Jure Veber, Franci Dolenec ...). Ekipa Alplesa je bila zdesetkana. Zelo pomlajeno sestavo je zacel v sezoni 1976/77 trenirati Jože Rakovec, a so že v jesenskem delu pre­nehali nastopati. Škofjeloški klub Jelovica kasneje nastopa tudi v 2. zvezni rokometni ligi Jugoslavije in v sezoni 19­78/79 doseže svojo najboljšo uvrstitev – 6. mesto. Nov zacetek Moški rokomet v Železnikih po tistih nesrecnih Portoroških sklepih tekmovalno res ni vec obstajal, vendar so se bivši tekmovalci vztrajno udeleževali raznih rekreacijskih tekmovanj in turnirjev po Go-renjski. In ko so se po takih tekmovanjih pogovarjali, so prišli do ugotovitve, da so verjetno edini, ki lahko ponovno oživijo nekdaj najbolj priljubljeno in gleda-no igro v Selški dolini. V ta namen so 5. oktobra 1994 ustanovili Laguna klub Železniki in se 15. novembra vpisali v register društev. V upravni odbor ŠD Lagu­na so bili imenovani: Sreco Rehberger, Mario Thaler, Franci Dolenec, Jance Habjan, Filip Gartner, Jože Ra-kovec, Tomaž Lotric, Matjaž Jelenc in Polde Nastran. Društvo naj bi združevalo vec športnih dejavnosti, a razmišljali so v glavnem o rokometu. Za cilj so si zadali, da bodo v povezavi z osnovno šolo Železni­ki priceli vzgajati nov rod rokometašev. Sestavili so clansko ekipo, katere povprecna starost je bila 19 let. V sezonah 1994/95 in 1995/96 je bila ekipa gorenjski prvak. Lahko bi napredovali v 2. B slovensko ligo, pa jim tega niso dovoljevale financne zmožnosti. Zato so se v juliju 1996 obrnili na podjetje, katerega ime so nekdaj vsi dalec naokoli povezovali tudi s kako­vostnim rokometom, in bili uslišani. Dogovor je bil sklenjen in ustanovljeno je bilo RD Alples Pohištvo. Ustanovni obcni zbor je bil 31. julija 1996. Generalni sekretar društva je postal Sreco Rehberger, njegov prvi predsednik pa direktor sponzorja Marko Tršan. Trenerske posle je prevzel Jože Rakovec, organizacij­ske pa Franc Dolenec. Za cilje so si zadali: pridobitev dodatnih (manjših) sponzorjev, v prvi sezoni zagoto­viti obstanek v 2. B državni ligi, se v štirih letih uvrstiti v 2. A državno ligo, ustanoviti kadetsko ekipo in moti­virati obcinske funkcionarje, da se zgradi telovadnica do leta 2000. Ko so generalni sekretar rokometnega kluba Sreco Rehberger, direktor Alplesa pohištvo Marko Tršan in župan obcine Železniki Lojze Cufar 2. avgusta 1996 v gostilni Pri Zalogarju v Dolenji vasi ob prisotnosti novinarjev slavnostno podpisali spon­zorsko pogodbo, so mediji objavili, da se s pomocjo Alplesa rokomet ponovno vraca v Železnike. Župan je ob tej priliki izjavil: ''Upam, da bodo rokometaši pošteno zastopali našo obcino in sponzorja, mi pa se bomo trudili, da jim cim prej zgradimo dvorano.'' V sezoni 1996/97 sta nastopali tako clanska kot kadetska ekipa. Tekme so bile odigrane na asfalt­nem igrišcu v Dašnici, ki pa je bilo v tistem casu sla­bo vzdrževano. Zato so se funkcionarji kluba skupaj z igralci lotili delne obnove na udarniški nacin (zaris novih crt, popravilo ograj, namestitev sponzorskih transparentov …). Ker pa so mnoge ekipe že zdav­naj igrale tekme v dvoranah, so rokometni delavci in rokometaši prišli na idejo, da se organizira okro­gla miza za izgradnjo športne dvorane. ŠD Alples jo je organiziralo 15. 10. 1996. Na njej so vsi prisotni podpisali izjavo, da podpirajo idejo o izgradnji. Med podpisniki sta bila tudi takratni župan obcine Želez­niki Alojzij Cufar in ravnatelj osnovne šole Železniki Franc Rant. Slednji je v istem mesecu na obcino po­slal dopis z razlago, kako prepotrebna je izgradnja športne dvorane tako za osnovnošolsko vadbo kot za razvoj športnih dejavnosti v Železnikih. Mirno lahko recemo, da so bili prav rokometni delavci in rokometaši tisti, ki so najvec pripomogli, da je kas­neje do realizacije tudi prišlo. Malo pred koncem sezone 1996/97 je ekipa ostala brez vseh sredstev zaradi znanega ''potopa'' takrat­ Casopisni clanek ob podpisu sponzorske pogodbe z Alplesom Pohištvo v letu 1996. Iz današnje perspektive bi lahko zapisali: Alples se je vrnil, a še ne pravi. 219 Casopisni clanek iz leta 1997, ko je direktor takratnega Alplesa Lesni program Franc Zupanc preprecil, da bi se moški rokomet v Železnikih še enkrat prenehalo igrati. nega Alplesa Pohištvo. Uprava društva je za pomoc zaprosila pri podjetju Alples Lesni program, ki ga je vodil Franc Zupanc. Franc Zupanc jim je obljubil, da bodo pokrili nastale stroške do konca sezone, kas­neje pa so se dogovorili tudi o sredstvih za pokrit­je vecine stroškov v naslednji sezoni. Sporazumeli so se tudi, da se bo po novem društvo imenovalo Alples Železniki. Izvedli so tudi nekaj kadrovskih sprememb. Clanska ekipa je tekmovalno sezono v 2. B ligi za­kljucila na 6. mestu. Z zmago na zadnji tekmi bi bili lahko tudi na 5. mestu, vendar so tekmo z Žabnico morali odigrati brez petih najboljših igralcev. Tek-mo so zaradi tega želeli prestaviti, pa niso uspeli. Za sezono 1997/98 so poleg kadetske (trener To-maž Lotric) in clanske ekipe (trener Stane Vrbinc) v ligaškem tekmovanju zaigrali tudi starejši decki, ki jih je zacel trenirati Filip Gartner. Imeli so tudi dve ekipi mlajših deckov, ekipo A je treniral Leopold Nastran, ekipo B pa Jože Reya. Tako je RD Alples v tej sezoni postalo društvo z najvec aktivnimi igral­ci v obcini Železniki. V tej sezoni se je clanski ekipi uspelo uvrstiti iz 2. B v 2. A državno ligo. Ni jim sicer uspelo osvojiti nacrtovanega 1. mesta, vendar so to-krat (v preteklih letih je bilo ravno obratno) imeli sreco. Prvouvršcena ekipa ni imela pogojev za na­predovanje v višji rang tekmovanja in rokometašem Alplesa se je želja izpolnila. Ker ni bilo športne dvorane, v Železnikih nobe­ni ekipi ni bilo lahko, najbolj pa je to obcutila prav clanska. Trenirali so na asfaltnem igrišcu, prakticno ob vsakem vremenu, v zimskem casu pa v šolski telovadnici, kjer dimenzije igrišca niso omogocale normalnih treningov. Ce pa je bila telovadnica zase­dena, so trenirali celo v jedilnici osnovne šole. Igrati pa so morali v dvorani Poden v Škofji Loki, kjer so bili resda domacini, vendar niso imeli prave pod-pore gledalcev, kar ni nepomembno pri doseganju rezultatov. Za sezono 1998/99 so se zaceli pripravljati z veli­ko elana. Na asfaltnem igrišcu v Dašnici so trenirali ob vsakem vremenu petkrat tedensko. Trener Stane Vrbinc jih je v avgustu popeljal na Pokljuko, kjer so v vadbenem centru ministrstva za obrambo trenira­li kar trikrat dnevno in spoznali, da je za tiste, ki se z rokometom ukvarjajo profesionalno, to naporna služba. Ker so vse tekme morali igrati v dvorani Po-den v Škofji Loki, so enkrat tedensko tam tudi tre­nirali. Kljub obilici vloženega dela je ekipa v sezoni 1998/99 izpadla iz 2. A državne lige. Zaradi odpove­danega sodelovanja dveh ekip clanic 2. A lige je na predlog komisarja Rokometne zveze Slovenije ekipa Alplesa ponovno lahko zaigrala v 2. A ligi. V sezoni 1999/2000 je trenersko delo v klubu opravljal Željko Vešligaj, uspešen rokometaš in živ­ljenjski sopotnik naše najuspešnejše rokometašice Tanje Polajnar. Kljub temu da je trener angažiral tudi tri igralce RD Termo iz Škofje Loke (Primoža Leš­njaka, Jaka Kešeta in Petra Okorna) in enega igralca Besnice, ki je živel v Železnikih (Matevža Gladka), sezona ni bila prevec uspešna, saj je ekipa zasedla 10. mesto na lestvici s samo tremi zmagami, vendar je bilo tudi to dovolj za obstanek v ligi. Trener je eki­po ocenil kot perspektivno in ji napovedal vzpon v nadaljnjih letih. V ekipi so poleg že omenjenih igrali še doma vzgojeni rokometaši: Klemen Jelenc, Franci Dolenec, Uroš Vidic, Agron Šefketi, Peter Fajfar, Gre­gor Izda, Jure Gortnar, Jure Bernik , Miro Golja, Uroš Šinkovec, Bojan Fajfar in Blaž Vidic. Nov zagon RD Alples dobi, ko se koncno pricne graditi športna dvorana (v septembru 2000). Upra­vni odbor društva se razširi na 16 clanov. V tem odboru so funkcionarji društva, trenerji in zunanji sodelavci. V tem casu je v društvu registriranih 71 Nova uprava RD Alples za obdobje 1997–2001. Z leve proti desni stojijo: Filip Gartner, Branko Bertoncelj, Stane Gortnar, Ivan Fajfar, Jolanda Pintar, Leopold Nastran. Cepijo: Sreco Rehberger, Iztok Mohoric, Jože Rakovec, France Dolenec. igralcev, okoli 30 pa jih deluje še v najmlajših selek­cijah, ki so šele na zacetku svoje športne poti (otroci od 7 do 12 let). Tako šteje društvo že cez sto clanov. Društvo se trudi, da vodstvo osnovne šole in ucitelje telesne vzgoje preprica, da dajo še vecji poudarek rokometni igri. Tako osnove rokometne igre v šoli od prvega do cetrtega razreda podaja Urška Hafner, v 3. in 4. razredu (ti ucenci tekmujejo že tudi na po­drocju Gorenjske) ji pomaga Andreja Bogataj. Z uce­njem rokometa pricnejo tudi na podružnicnih šolah v Selcih in Dražgošah. Za sezono 2000/01 Rokometna zveza Slovenije sprejme reorganizacijo tekmovanja. Ekipa Alplesa tako zaigra v 3. rokometni ligi. V tej sezoni pod vod­stvom Željka Vešligaja in Jožeta Rakovca ekipa osvo­ji 3. mesto, v sezoni 2001/02 pa pod vodstvom Bo-ruta Rebica osvojijo prav tako 3. mesto. To sezono nastopajo tudi v mednarodni ligi Avstrija-Slovenija, ki nastane na predlog rokometnih delavcev sosed­nje Avstrije. S slovenske strani nastopajo ekipe Kra­sa, Žabnice, Cerkelj, Razkrižja in Dupelj, z avstrijske pa Kartner, Ferlach, Klagenfurt in Feldkirchen. Rokometašem Alplesa je bilo igranje v tej ligi zelo dobrodošlo, saj je bilo v tekmovanju 3. državne lige enostavno premalo tekem – nastopalo je namrec samo 5 moštev po štirikrožnem sistemu. V zacetku leta 2002 je prišlo do precejšnjih orga­nizacijskih in kadrovskih sprememb v RD Alples, vse v želji, da se cim prej uresnici zastavljeni cilj – uvrstitev iz 3. v 2. državno ligo. Predsednik Upra­vnega odbora RD Alples postane Marko Lotric. Tako sponzorsko podjetje Alples kot rokometna ekipa osvojita geslo: Posameznik je mocan, ekipa je ne­premagljiva. Rokometaši se v letu 2002 najbolj razveselijo ot­voritve športne dvorane. Njena slavnostna otvori­tev je bila 26. septembra. Željo in potrebo po izgradnji vecnamenske šport­ne dvorane v Selški dolini so že v osemdesetih letih zacutili takratni direktorji podjetij in vodstvo Krajev­ne skupnosti Železniki. Leta 1983 so ob koncanju iz­gradnje zunanjih igrišc z izgradnjo športne dvorane tudi zaceli, vendar se je gradnja zaradi pomanjkanja denarja ustavila pri zgrajenih betonskih stebrih. Z nastankom samostojne obcine Železniki je mi-sel na izgradnjo športne dvorane ponovno oživela, saj je osnovnošolskim otrokom primanjkovalo telo­vadnih površin, napredka v mnogih tekmovalnih športih v obcini pa si brez ustreznih prostorskih pogojev tudi ni dalo zamisliti. Prav tako se je kaza-la potreba po vecnamenskem prostoru, ki bi lahko sprejel do tisoc obiskovalcev. 13. 9. 1996 je bil s strani Obcine Železniki na mi-nistrstvo za šolstvo in šport poslan prvi dopis kot informacija o namenu gradnje športne dvorane. Imenovan je bil pripravljalni odbor za izgradnjo športne dvorane, ki je 3. 2. 1998 koncno potrdil idej-no zasnovo, na osnovi katere je PA Arhing iz Ljublja­ne pripravil idejni projekt in celotno projektno do-kumentacijo, gradbeno dovoljenje pa je bilo izdano 24. 2. 2000. Dela so se zacela s sanacijo obstojecih betonskih stebrov, za gradnjo objekta z obrtniškimi in inštalacijskimi deli pa je bil na razpisu izbran naj­ugodnejši ponudnik, SGP Tehnik iz Škofje Loke, ki je z deli zacel jeseni 2000 in jih zakljucil ob koncu leta 2001. Izdelavo in montažo športne opreme je prevzelo podjetje Inventa Begunje, športne pode in ostale tla­ke pa je izvedlo podjetje Fingar iz Rogaške Slatine. Vrednost objekta je bila dobrih 500 milijonov to-larjev. Vecino sredstev je zagotovila obcina, ministr­stvo za šolstvo, znanost in šport je prispevalo 71 mili­jonov, Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji je dodala 10 milijonov, podjetje Domel 15 milijonov, Alples pa 10 milijonov tolarjev. Centralno igrišce je namenjeno igranju rokometa, košarke, odbojke in malega nogometa. Z zavesami se dvorana razdeli na tri dele, od katerih vzhodni in zahodni del omogocata igranje košarke, odbojke in drugo organizirano vadbo ali rekreacijo, srednji del pa omogoca tudi igranje badmintona. Mala dvorana ali vecnamenski prostor je namenjena plesu, aero­biki in drugi organizirani vadbi manjših skupin. Z otvoritvijo nove športne dvorane v Železnikih so bili tako izpolnjeni še zadnji osnovni pogoji za ne­moten razvoj in napredek rokometa v Selški dolini. Uprava RD Alpes se v sezoni 2002/03 pri Roko­metni zvezi Slovenije trudi, da organizaciji dokaže nesmiselnost obstoja 3. državne lige, ker njen obstoj ni v prid razvoja rokometne igre v klubih, ki v tej ligi nastopajo. Uprava na Rokometno zvezo Slovenije naslovi svoj predlog sprememb, ki bi omogocile na­stanek enotne 2. državne rokometne lige in sistem vstopanja vanjo kot tudi prehode v višji rang tek­movanja. Vse skupaj pa prav za društvo, ki predlaga Zmagovalci 3. lige. Od leve proti desni stojijo: Edi Rant, Božo Fujs, Boris Jovandic, Blaž Vidic, Damir Kovacevic, Gregor Izda, Agron Šefketi, Dejan Duic, Urban Rešek, Jure Bernik, Franci Dolenec, Borut Rebic. Od leve proti desni cepijo: Matej Kejžar, Jure Gortnar, Miran Bernik, Peter Fajfar, Klemen Kušar, Anže Kavcic, Blaž Kovacic, Iztok Mohoric, Elvir Nikocevic. spremembe, postane že v tej sezoni brezpredmetno, saj clanska ekipa Alplesa pod vodstvom trenerja Boruta Rebica postane v sezoni 2002/03 prvak 3. državne lige in v naslednji sezoni zaigra v 2. ligi. V sezoni 2003/04 trenerske posle ponovno pre­vzame Željko Vešligaj. Navijaci so si za prvo leto zaželeli obstanka v ligi, uprava uvrstitev v sredino lestvice, ekipa pa si je zadala smelo nalogo, da se uvrsti na lestvici od 1. do 4. mesta. Na koncu so od 12 ekip zasedli 8. mesto. V pripravah na sezono 2004/05 clanska ekipa do-živi precej sprememb. RD Alples je v mesecu maju z RD Termo iz Škofje Loke podpisalo pogodbo o so-delovanju med društvoma. Plod tega sodelovanja je bil prihod Anžeta Jerasa, ki je še v pretekli sezoni v ekipi Terma navduševal s streli z desnega krila. Pridružili pa so se mu še Luka Alic, Marko Dunat, Dejan Kuburic, Ivo Mlakar, Luka Rant, Rok Završnik in vratar Matej Kejžar. Moštvo je vodil kapetan Pe­ter Fajfar, od ekipe iz pretekle sezone pa so igrali še Gregor Izda, Uroš Vidic, Miloš Ceferin, Dejan Dujic, Jan Flander, Agron Šefketi, Primož Panjtar, Leon Panjtar, Urban Rešek, Mitja Rauter, Jure Bernik in vratar Damir Kovacevic. Pod vodstvom trenerja Andreja Završnika so si zadali visoke cilje. Sistem tekmovanja je bil drugacen kot v sezoni prej, saj je bil prvi del tekmovanja razdeljen na vzhod in za-hod (v vsakem delu je bilo devet ekip, Alples je bil v zahodnem delu). Na koncu so prve štiri ekipe iz obeh delov igrale še med sabo doma in v gosteh, s tem da so tocke medsebojnih obracunov iz prvega dela prinesle s sabo. Prvi dve ekipi sta se na koncu uvrstili v 1. B ligo. Prav to pa je bil tudi nacrtovani cilj uprave RD Alples. A v tej sezoni na žalost osvojijo ''le'' 4. mesto. Uvrstitve v naslednjih sezonah: 2005/06 3. mesto 2006/07 3. mesto 2007/08 2. mesto in napredovanje v 1. B ligo Sezona 2007/2008 je torej tista, ko Alplesovi ro­kometaši dosežejo zastavljeni cilj. RD Alples je tako ponovno v situaciji, da si zacrta nove cilje. Že za na­slednjo sezono si zada težak cilj – uvrstitev v sredi-no lestvice 1. B lige, kar jim tudi uspe. RD Alples je torej v sezoni 2008/09 doseglo na podrocju moškega rokometa najvecji uspeh v svoji zgodovini. Že prvo leto igranja v 1. B državni ligi so clani v drušcini 12 ekip osvojili odlicno 6. mesto. V zadnji tekmi, ki so jo rokometaši Alplesa igrali doma z ekipo iz Grosupljega, se jim je v primeru zmage po­nujala izredna priložnost, da osvojijo celo 4. mesto. Klub temu da so prakticno celo tekmo vodili za gol ali dva, so na koncu nesrecno izgubili za dva. A tak je šport – klub veliki želji, borbenosti in prizadevanju ne moreš biti vedno uspešen, kajti enake želje ima vedno tudi tvoj nasprotnik. Dejstvo je, da je tak uspeh dosežen, ker v RD Al-ples deluje vse tako, kot je treba. V upravi društva delajo prizadevni ljudje, predvsem pa je pomemb-no, da posamezna podrocja pokrivajo osebe, ki se na ta dela tudi dobro spoznajo. Strategija RD Alples, ki je bila podana pred leti, se je izkazala za pravo. Ker je vsem jasno, da prav za vsa igralna mesta ni­koli ne bomo imeli rokometašev iz svoje baze, se je strategija, da se ekipa kombinira z nekaj izkušenimi igralci škofjeloškega Terma, pokazala kot zelo uspeš­na. Ustvarila se je sinergija, ki tudi v prihodnosti lah­ko prinaša dobre rezultate. Uprava RD Alples pa se prav dobro zaveda, da iz domace baze ne bodo izšli kakovostni igralci, ce ne bo poudarka na delu z vse-mi selekcijami. Še vec, povsem jasno je, da je potreb-no dobro sodelovanje s pedagogi športne vzgoje v osnovni šoli Železniki, saj so prav oni tisti, ki lahko Od leve proti desni stojijo: Miha Keše, Mišo Praljak – trener, Jan Flander. V sredini sedijo: Benjamin Zbicajnik, Jože Kamenšek, Jaka Prezelj, Anže Kavcic, Miro Golja, Vedran Prgomet, Agron Šefketi. Na desni strani stojijo: Luka Rant, Peter Fajfar, Edi Rant, Tomaž Frakelj, Marijan Krištofic. Spredaj cepijo: Miloš Ceferin, Vili Rant – vod­ja moštva, Barbara Rant – zdravniška služba, Boštjan Frelih, Grega Keše, Sreco Rehberger – pomocnik trenerja, Miran Bernik, Damir Kovacevic. Igralci, ki so osvojili 2. mesto in se uvrstili v 1. B ligo. Od leve proti desni stojijo: Borut Rebic, Miloš Cefe­rin, Agron Šefketi, Peter Fajfar, Marko Dunat, Miro Golja, Jan Flander, Jure Bernik, Franci Dolenec, Vili Rant. Cepijo: Barbara Rant, Damir Kovacevic, Alen Damijan, Edi Rant, Anže Kavcic, Jože Kamenšek, Domen Pogacnik, Tomaž Frakelj. Na levi leži Marijan Krištofic, na desni Bojan Jakac. pri najmlajših vzpodbudijo veselje do te ekipne igre. Vse Alplesove selekcije – od mini rokometa, mlajših in starejših deckov do kadetov in mladincev, za tako majhno sredino dosegajo dobre rezultate. Vsa omenjena prizadevanja in delo z vsemi se­lekcijami pa za sabo potegnejo nemajhna financna sredstva. Zato imajo zasluge za velik delež uspeha sponzorji. V prvi vrsti najvecji sponzor – Alples in njegov direktor Franc Zupanc, ki kljub težkim gospodarskim razmeram trdno stoji za društvom. Zahvala gre tudi županu obcine Železniki Mihaelu Prevcu in obcinskim svetnikom, ki so podprli pri­zadevanja društva v Komisiji za šport, v Odboru za družbene dejavnosti in na Obcinskem svetu, da se povecajo sredstva za društvo, ki s clansko ekipo tekmuje v 1. B ligi, poleg tega pa v dvorano privabi tudi najvecje število gledalcev med vsemi športi v obcini. Ne smemo pozabiti tudi na tiste sponzorje, ki prispevajo manjša sredstva. In takih je kar nekaj. Ženski rokomet Rojstni kraj ženskega rokometa v nekdanji obcini Škofja Loka (ki je obsegala sedanje obcine Škofja Loka, Gorenja vas-Poljane, Žiri in Železniki) so Že-lezniki. Pozimi leta 1961 so se na hodniku osnovne šole zbrala dekleta, ki bi rade zaigrale za šolsko ekipo. Šola ni imela telovadnice, zato je bil hodnik njihov prvi prostor za spoznavanje igre. Dekleta so dala pobudo, ker so vedela, da obstaja razpis za go-renjsko osnovnošolsko prvenstvo. Dekleta so kmalu ugotovila, da slabo poznajo ro­kometno igro, saj je bilo igrati cisto nekaj drugega kot pa opazovati fantovsko igro rokometa. Takratni ucitelj matematike na šoli Pavle Zajc se je odlocil, da jim pomaga uresniciti željo. Pod njegovim vodstvom so nastopile na gorenjskem prvenstvu v Kranju. Prvic so nastopale v telovadnici in ni se bilo lahko prilagoditi na nove razmere, ko pa so bile navajene ozkega šolskega hodnika. Z veliko željo, borbenost­jo in vzpodbujanjem Pavleta Zajca so presenetile in osvojile 1. mesto na tekmovanju. Za razvoj in popularizacijo ženskega rokometa v Že-leznikih je omenjeni dosežek pomenil veliko in istega leta, jeseni 1961, se je na igrišcu za osnovno šolo, po­sutem z rdeckastim lešem, pricela organizirana vadba pod vodstvom takratnega ucitelja Jožeta Cudermana. Istega leta se je ženska ekipa, ki so jo tvorila v glav­nem dekleta iz 8. razreda osnovne šole v Železnikih, vkljucila v TVD Partizan Selca. Zgledi so vlekli in ved-no vec deklet se je želelo spoznati z rokometno igro. Z zavzetim delom in pridnostjo na treningih so prido-bile zadosti znanja, da so se zacele udeleževati razlic­nih turnirjev, ki so bili organizirani po Gorenjskem. Ženska ekipa leta 1963: Milena Cufar, Anica Pi-kuš, Danica Demšar, Marjeta Veber, Anica Benedicic, Ida Jelenc, Minka Gartner, Mira Golja. Ceprav so bili v takratnih casih še marsikje nena­klonjeni športnim dejavnostim, predvsem ce so se z njimi ukvarjala dekleta, pa v Železnikih in Selcih ni bilo tako. Dekleta so imela podporo tako pri starših kot krajanih in ob igrišcu je bilo na njihovih tekmah vedno vec gledalcev. Da se je rokomet razvijal in imel veliko podpo­ro v celotni dolini, ima velike zasluge tudi takratni predsednik TVD Partizan Selca Jože Benedicic (Ma-luzov Joža), ki je predvideval, da se bodo igre z žogo vedno bolj uveljavljale in poskrbele za množicnost udejstvovanja v telesni kulturi. Nepogrešljiv pri organizaciji je bil tudi Viko Drol, ki je bil uradno bla­gajnik društva, pomagal pa je še pri neštetih drugih stvareh. Njegova specialnost so bili s šablonami iz­delani barvni plakati, ki jih je v vecini primerov tudi sam izobešal po Selški dolini. Leto 1965 je bilo za dekleta zgodovinsko. Ekipa z imenom Selca se je uvrstila v Slovensko republiško Rokometna tekma deklet na igrišcu iz leša, ki je bilo na prostoru današnje šolske telovadnice. ligo. Gorenjski glas je ob tem dogodku zapisal: ''V Selcih v Selški dolini je ženski rokomet zasidran kot le malo kje drugod. Celo most do igrišca so ob­cani zgradili samo zaradi svojih deklet. Ta dekleta pa jim res prinašajo veselje.'' In kako so se prebile v Slovensko republiško ligo? Spomladi leta 1965 so se udeležile podrocnega pr-venstva za Gorenjsko. Prišle so do finala. Finalno tekmo s Tržicem so odigrale na nevtralnem terenu, in sicer v Kranju. Kot zmagovalke tega finala so po-stale gorenjske prvakinje in so se lahko udeležile kvalifikacijskega turnirja za vstop v Slovensko re-publiško ligo. Turnir je bil v Ajdovšcini, ekipa Selc Zaigrale so na osnovnošolskem prvenstvu v Kranju. Z leve proti desni: Mija Šmid, Silva Lavtar, Mira Pfajfar, Pavla Cufar, Mojca Veber, Marjeta Pegam, Sonja Kne. pa si je z eno zmago (proti Krimu) in enim porazom (proti TTA) pridobila pravico do igranja v Slovenski republiški ligi. Ekipa, ki se je pod vodstvom Jožeta Cudermana uvrstila in zaigrala v Slovenski republi­ški ligi, je bila prva ekipa s podrocja nekdanje obci­ne Škofja Loka, ki je zaigrala na republiškem nivoju. Prvo uvrstitev v slovensko ligo so si priigrale: Ida Jelenc, Danica Demšar, Milena Cufar, Mija Šmid, Ro­zalija Lotric, Marjeta Veber, Pavla Cufar, Anica Bene­dicic in Nuša Pikuš. Leta 1965, ko je bilo dokoncano rokometno igriš-ce z asfaltno podlago v Selcih, so se dekleta poslo­vila od igrišca za osnovno šolo ter vse treninge in Oglaševanje nekoc in danes. tekme opravljale v Selcih. V prvi sezoni nastopanja v Slovenski republiški ligi so med devetimi ekipami zasedle 7. mesto. Po koncani prvi sezoni nastopa­nja v Slovenski republiški ligi se je od igralk zaradi selitve v Preddvor poslovil trener Jože Cuderman. Treniranje in vodenje ekipe je prevzel domacin, ucitelj telesne vzgoje, Filip Gartner. V prvi sezoni pod njegovim vodstvom so že v vrhu slovenskega rokometa, saj dosežejo 2. mesto, samo dve tocki so zaostajale za zmagovalkami iz Pirana. S tekmovanji v republiški ligi je ekipa pridobila nove izkušnje. Vsako leto so se udeležile tudi naj­množicnejšega tekmovanja v takratni Socialisticni Fantje in možje udarniško gradijo most cez reko Soro proti igrišcu na Rovnu. Ena izmed redkih fotografij, na kateri so tudi nekateri funkcionarji TVD Partizan Selca: Jože Benedicic, Viko Drol z ženo Cilko, Miro Polajnar, trener Filip Gartner. Fotografija je posneta na dolgem avtobusnem potovanju na gostovanje v Mursko Soboto. Pokalne zmagovalke Slovenije leta 1967. Z leve proti desni stojijo: Anica Pikuš, Marjeta Veber, Anica Benedicic, Ida Jelenc, Mira Golja. Cepijo: Mija Šmid, Milena Cufar (s po­kalom v roki), Minka Gartner, Pavla Cufar. Prizor s tekme Selca : Spartak iz Subotice. republiki Sloveniji – pokalnega tekmovanja. Najvec­ji uspeh v tem tekmovanju dosežejo leta 1967, ko v Ljubljani z zmago nad Piranom postanejo pokalne zmagovalke Slovenije. Kot pokalne prvakinje Socialisticne Republike Slovenije so že isto leto nastopile v cetrtfinalu po­kala Jugoslavije. Njihov nasprotnik je bila ekipa Spartaka iz Subotice. Zanimanje za tekmo je bilo ve­liko, saj je bila to prva tekma deklet z ekipo iz druge republike. Kljub veliki želji, motivaciji in borbenosti se jim v nadaljevanje ni uspelo prebiti. Milena Cufar pri strelu na gol, potem ko je kot tolikokrat uspešno ušla vsem nasprotnicam. V sezonah 1967/68 in 1968/69 dekleta v Sloven-ski republiški ligi osvojijo obakrat 2. mesto, v sezoni 1969/1970 pa 3. mesto. Imajo pa v tej sezoni naj­boljšo strelko lige. Z doseženimi 102 goli je bila to Milena Cufar. Glede na to, da je ženska ekipa igrala v republiški ligi, TVD Partizan Selca enostavno ni vec zmogel fi­nancno pokrivati stroškov. Ogrožen je bil nadaljnji razvoj rokometa. Nekatere izvrstne igralke so za-cele zapušcati rokomet. K sreci je bil ravno takrat na celu podjetja Alples telesnokulturni privrženec Prvakinje Slovenije za sezono 1972/73. Od leve proti desni: Mija Šmid, Jana Bertoncelj, Minka Gartner, Francka Luznar, Majda Habjan, Jana Hajnrihar, Milena Cufar, Anica Pikuš, Martina Gartner, Irena Lušina, Mira Benedicic, Veronika Gartner, Jožica Lotric, trener Filip Gartner. Janez Šter. Leta 1970 je bil ukinjen TVD Partizan Selca. Ustanovilo se je ŠD Alples, kjer je rokomet postal eden glavnih športov. Predsednik društva je postal Anton Kemperle, ki je bil na celu dolga leta in spada med najbolj zaslužne za razvoj rokometa v Selški dolini. Nepogrešljiv je bil tudi France Pfaj-far kot vodja moštva in zapisnikar na domacih tek­mah, opravljal pa je tudi vsa dela, ki jih v sedanjem društvu opravlja sekretar društva. Povezava med osnovno šolo in ŠD Alples je bila odlicna. Oboji so se namrec zavedali, da je doseženo kakovost mogo-ce ohraniti predvsem z vzgajanjem domacih igralk. Nedvomno je organiziranemu pristopu do vzgoje mladih igralk prispevala izgradnja telovadnice ob osnovni šoli (na prostoru nekdanjega rokometnega igrišca, posutega z lešem). Žal pa je telovadnica lah­ko služila le za treninge ob dežju in v zimskem casu, ker za igranje še zdalec ni imela pravih dimenzij. V casu, ko prva ekipa Alplesa igra v Slovenski repu­bliški ligi, se druge rokometašice kalijo v Alplesovi ekipi B – ta nastopa v Ljubljanski conski rokometni ligi. Manjša kriza ženskega rokometa v Selški do-lini nastopi v sezoni 1970/1971, ko dekleta zaradi menjave generacije eno sezono celo izpadejo iz 1. slovenske republiške lige. V nižjem rangu tekmova­nja ostanejo le leto dni, nakar se ponovno vrnejo. Vzpon je bil bliskovit, saj pod vodstvom trenerja Filipa Gartnerja še isto sezono postanejo prvakinje v Slovenski republiški ligi in osvojijo kar 9 tock vec kot drugouvršcena ekipa. ŠD Alples sezono 1972/1973 zakljuci z izrednim uspehom, saj poleg tega, da so clanice postale re-publiške prvakinje, dekleta enake naslove osvojijo tudi v mladinski in pionirski konkurenci. Mladinske republiške prvakinje pod vodstvom trenerja Poldeta Nastrana so postale: Jelka Lušina, Jana Benedik, Barbara Vrhunc, Božena Koblar, Jana Bertoncelj, Mojca Soklic, Toncka Šolar, Mateja Kan-kelj, Mojca Jelovcan, Lidija Primožic, Danica Bene­dik, Andreja Mlakar, Mateja Šuštar, Tina Jensterle in Mira Benedicic. Ko omenjamo mladinsko ekipo deklet, nikakor ne smemo pozabiti omeniti, da so mladinke Alplesa svoj najvecji uspeh dosegle na jugoslovanskem mladin­skem prvenstvu v Nišu, kjer so osvojile 4. mesto. Na tem prvenstvu so zaigrale: Majda Habjan, Mojca Soklic, Meta Benedicic, Mira Benedicic, Lidija Primožic, Jelka Lušina, Božena Koblar, Veronika Gartner, Irena Luši­na, Tina Jensterle, Toncka Šolar in Martina Gartner. Na eni izmed tekem Alplesa se je pojavila tudi beograjska televizija, ki je posnela nekaj kadrov za Sportski pregled, eno najbolj gledanih oddaj po celi Jugoslaviji. Izdelovalcu nove zacetne špice oddaje se je zdel met z desnega krila Alplesove igralke Tine Jensterle tako zanimiv, da ga je uvrstil v špico, ki se je potem predvajala leto dni. Fotografija za spomin s priprav v Piranu avgusta 1976. Stojijo: Mira Benedicic, Majda Gortnar, Meta Benedicic, trener Jože Rakovec, na zid je naslonjen vodja moštva Franc Pfajfar. Sedijo: Majda Gartnar, Toncka Šolar, Tina Jensterle, Danica Benedik, Lidija Primožic, Tina Pegam, Mateja Kankelj, Mateja Bernik, Jelka Lušina. Z naslovom prvaka Slovenske republiške lige so clanice ŠD Alples v sezoni 1973/1974 okusile nivo tekmovanja na zvezni ravni. Prvo leto so zdržale ve­lik pritisk ekip iz južnega dela nekdanje skupne do-movine, drugo leto pa so klonile in se vrnile v vedno bolj kakovostno Slovensko republiško ligo. Clanice, ki so prve zaigrale v Jugoslovanski zvezni ligi: Jana Bertoncelj, Martina Gartner, Mojca Soklic, Lidija Primožic, Majda Habjan, Veronika Gartner, Mija Šmid, Irena Lušina, Jelka Lušina, Mira Benedi-cic, Tina Jensterle in Jožica Lotric. Že v sezoni 1975/76 so bile spet prve v Sloveniji in RD Alples si je zadalo nalogo, da prihodnjo sezo-no v zvezni ligi igrajo vidnejšo vlogo kot pa le, da se borijo za obstanek. V sezoni 1976/77 se to še ni zgodilo, saj so med 12 ekipami zasedle 10. mesto. V naslednjih dveh letih se dekleta uvrstijo v sredi-no lestvice 2. zvezne rokometne lige. V sezoni 1979/80 pa je ekipa pod vodstvom trenerja Jožeta Rakovca dosegla najvecji uspeh v zgodovini rokometa na podrocju nekdanje obcine Škofja Loka – po koncanem prvenstvu v 2. zvezni rokometni ligi so dekleta zasedla 4. mesto. Najbolj­ša strelka 2. zvezne lige je bila Jelka Lušina, ki je v omenjeni sezoni dosegla 152 golov, Irena Lušina pa je bila s 105 goli na 6. mestu. Koncna lestvica 2. zvezne rokometne lige za ženske (sezona 1979/80) 1. Podravka 44 2. Rudar 37 3. Olimpija 30 4. Alples 26 5. Velenje 21 6. Đakovo 19 7. Zamet 17 8. Ina 17 9. Slavonija 16 10. Trokut 13 11. Drava 13 12. Koka 11 Tega leta so clanice Alplesa osvojile tudi pokal mla­dosti za podrocje Slovenije. V finalni tekmi v Hrpe­ljah pri Kozini so premagale Olimpijo s 13 : 12. V tej tekmi sta se izredno izkazali sestri Irena in Jelka Luši­na, saj sta skupaj dosegli 12 golov od 13, Jelka pa je v zadnjih sekundah tekme dosegla odlocilni zadetek. Kot zmagovalke Republike Slovenije so se lahko pomerile tudi z zmagovalci drugih republik. Žreb jim je namenil eno najmocnejših ekip v takratni Ju­goslaviji, ekipo Radnickega iz Beograda. Tekmo so odigrale 7. septembra 1980 v Beogradu, kjer so oku­sile, kakšna je razlika med slovenskim in srbskim rokometom. Tekmo so izgubile z rezultatom 23 : 9. V sezoni 1980/81 rokometašice Alplesa ponovijo uspeh iz prejšnjega leta – 4. mesto. Kot najboljša slo­venska ekipa v tej ligi se direktno uvrstijo v novo­nastalo 1. B zvezno ligo. Direktno uvrstitev v to ligo so si priborile prav v zadnjem krogu z zmago nad Olimpijo z 18 : 15 v hali Tivoli. V juniju 1981 Gorenjski glas pod naslovom Skromnost, ljubiteljstvo in zagnanost ob koncu se-zone zapiše: Rokometašice Alplesa so v tekmi z Olimpijo, ki so jo odigrale 6. junija v Ljubljani, prepricljivo zmagale (15 : 18) in tako zakljucile doslej naj­uspešnejšo sezono nastopanja v 2. zvezni ligi. Med 12 ekipami iz Hrvaške in Slovenije so zasedle odlicno 4. mesto in so pustile za seboj ostale tri slovenske ekipe: Olimpijo, Velenje in Novo mesto. Rokometašice Alplesa so jeseni in spomladi dose-gle 26 tock. Za tak uspeh so morale dati 368 golov. Po osvojitvi pokala mladosti. Fotografija je res nekoliko slabša, a dá se ugotoviti, da na njej z leve proti desni stojijo: trener Jože Rakovec, Jelka Lušina, Tina Jensterle, Mateja Kankelj, Barbara Vrhunc, Mira Benedicic, Mojca Pavlin. Cepijo: Sonja Kristan, Irena Lušina, Danica Benedik, Mateja Šuštar, Toncka Šolar. V tej sezoni je v najmocnejši postavi igrala tudi Mirjam Kramar, ki pa je ni na fotografiji. Najboljše strelke so bile Jelka Lušina, ki je dala kar 148 golov, njena sestricna Irena je 94-krat zatresla mrežo in Danica Benedik 40-krat. Druge clanice ekipe, ki so dosegle gole, so še: Ancka Hadalin, Tanja Polajnar, Mojca Pavlin, Mateja Kankelj, An-dreja Mlakar, Mirjam Kramar in Verona Markun. Hkrati pa sta spomladi za Alples nastopali še Nada Stojcevski in Andreja Možgan kot igralki v polju, vratarki pa sta bili Toncka Šolar in Mateja Rihtar­šic. Povprecna starost ekipe je 18 let in pol. Naj ob tem omenimo še to, da so vse igralke domacinke, ki so rasle in se razvile v domacem klubu, le Ancka Hadalin je doma iz Cerknega, kjer je bila do pre­teklega leta najboljša igralka domace Ete. V prvi postavi je najmlajša igralka Tanja Polajnar, ki je stara komaj 14 let. Uspeh Alplesovih rokometašic ni nakljucen, temvec je plod vecletnega nacrtnega dela z mladimi od nižjih razredov osnovne šole da­lje. Ucitelj telovadbe na osnovni šoli Železniki ima namrec vedno dobro vrsto pionirk in mladink. Dolgoletno igranje v republiškem merilu, nadgra­jeno z igranjem v 2. zvezni ligi, predvsem pa dobra organiziranost in strokoven pristop so omogocale igralkam Alplesa, da so jih rokometni strokovnjaki uvršcali v razlicne reprezentance. Tako so v letih od 1966 do 1969 za mladinsko reprezentanco Slovenije zaigrale Danica Pikuš, Marjeta Veber, Anica Benedi-cic in Milena Cufar. Kasneje je iz pionirskih, mladin­skih in clanskih vrst ŠD Alples nastopilo še veliko izbrank za republiško reprezentanco (Tina Jensterle je ena tistih, ki je igrala v reprezentancah prav vseh selekcij). Najvidnejšo vlogo pa so v reprezentancah igrale Jelka Lušina, Irena Lušina, Smilja Olic, Tanja Polajnar in Nada Pohleven. Uspehi pa so pri igralkah in vodstvu vzpodbudili željo po igranju tudi izven meja Jugoslavije. Pred­vsem v zimskem pripravljalnem obdobju je ekipa veckrat sodelovala v karavanškem pokalu. Poleti v letih 1979, 1980 in 1983 so se dekleta Alplesa ude­ležila tekmovanja v Teranu (srednja Italija). Na tem tekmovanju so nastopale moške in ženske ekipe iz Evrope, Azije, Amerike in Afrike. Nastopali so mladi do 20. leta starosti. Leta 1979 so dekleta Alplesa pre­senetile vse in zasedle 1. mesto (slike naših igralk so se pojavile tudi v rimskem casopisju), leto za tem pa so bile druge po porazu z ekipo Prage z 18 : 16. V sezoni 1981/82 clanice nadaljujejo igranje v 1. B zvezni ligi. Pod vodstvom trenerja Franca Lušine z dobro igro v mocni ligi osvojijo 5. mesto. Za ekipo Alplesa so takrat nastopile igralke: Toncka Šolar, Danica Benedik, Irena Lušina, Jelka Lušina, Andreja Možgan, Mirjam Kramar, Mateja Kankelj, Tanja Po-lajnar, Anica Hadolin, Mateja Rihtaršic, Nada Stoj-cevski in Andreja Mlakar. Po koncani sezoni je igralka Jelka Lušina prestopi-la k ekipi ljubljanske Olimpije. Po letu dni igranja v Ljubljani se je ponovno vrnila v domaci klub. V naslednji sezoni 1982/83 je ekipa ponovno osvojila 5. mesto. Po prvem delu tekmovanja, v je­seni, se je v Gorenjskem glasu pod peresom Cveta Zaplotnika pojavil clanek z naslovom Kdaj v doma-cem kraju in s podnaslovom Nenehna gostovanja rokometašic Alplesa, v katerem piše: Ženska rokometna ekipa Alplesa je po jesen­skem delu tekmovanja v 1. B zvezni ligi pristala na 4. mestu. V enajstih tekmah so igralke iz Že-leznikov osemkrat zmagale in trikrat izgubile – v gosteh pri najboljšem slovenskem predstavniku ljubljanski Olimpiji, doma proti Podravki in po nepotrebnem na Reki proti Zametu. ''Dosegli smo celo vec, kot smo pricakovali pred prvenstvom,'' pravi Franc Pfajfar, vodja rokomet­ne sekcije pri Športnem društvu Alples. ''Uspeh je še toliko vecji, ker je ekipo lani zapustila ena naj­boljših igralk in kapetanka ekipe Jelka Lušina, ki je prestopila k ljubljanski Olimpiji. Glavno breme na tekmah so zato nosile izkušene Irena Lušina, Danica Benedik, vratarka Toncka Šolar in pred­stavnici mlajše generacije Tanja Polajnar in Mate-ja Kankelj. Ne gre pa prezreti tudi deleža ostalih. Vse igralke, z izjemo ene, so iz domacega kraja. Vse so tudi izšle iz rokometne šole Filipa Gartner­ja. Povprecna starost ekipe je 20 let. Pomeni, da prihajajo v zrela leta, kar se je že pokazalo v jesen­skem delu prvenstva. V preteklosti je bilo pravilo, da je igralka po koncani srednji šoli prenehala z igranjem. Zdaj so rokometašice same spoznale, da so pri teh letih sposobne prikazati najboljše igre. Zaradi šolskih obveznosti bodo verjetno treningi ob koncu prvenstva nekoliko slabše obis-kani. Ne glede na to pa upamo, da bomo zadržali mesto v zgornjem delu razpredelnice.'' Rokomet je v Železnikih šport številka ena. Dekleta so vec kot desetletje v slovenskem kako­vostnem vrhu, ceprav je kraj majhen in zaledje skromno. Bodoce igralke se ''rekrutirajo'' že na železnikarski osnovni šoli. Portoroški sklepi, po katerih je Alples nosilec ženskega rokometa v ob­cini (Škofja Loka, p. p.), se namrec niso uveljavili. Bolj kot to se je utrdilo delo v rokometnih krožkih, medrazredna in medšolska tekmovanja ter iz­bor obetavnih igralk za mladinsko ekipo, kar vse opravlja Filip Gartner, njegovo delo pa v clanski vrsti A nadaljuje Franc Lušina. Rokometašice Alplesa igrajo vse prvenstvene tekme v športni dvorani na Podnu v Škofji Loki, ker pravila tekmovanja ne dovoljujejo nastopanja na zunanjih igrišcih. Tudi tu imajo na tribunah dovolj navijacev, najvec ljubiteljev rokometa iz Železnikov, toda to ne odtehta igranja v domacem kraju. Rešitev se obeta, saj Krajevna skupnost že gradi temelje bodoce telovadnice. Preden pa bo ta nared, bo ekipa še velikokrat ''gostovala'' in treni­rala v škofjeloški dvorani. Najbrž Železniki danes ne bi imeli tako razvi­tega ženskega rokometa, ce tovarna Alples ne bi tako odlocno zagovarjala in podpirala športne de­javnosti kraja. Za rokomet, za potrebe mladinske ekipe in obeh clanskih ekip, prispeva dve tretjini denarja, ostalo prispeva Zveza telesnokulturnih organizacij Škofja Loka. Tovarna in zveza bosta letos rokometni dejavnosti namenili 1,7 milijona dinarjev, od tega bodo polovico denarja pobrala samo potovanja v Novi Sad, Ado, Temerin, Crven­ko, Split, Trogir in k ostalim nasprotnikom ter vož­nja na treninge v Škofjo Loko trikrat tedensko. Po tej sezoni je prišlo do reorganizacije tekmoval­nega sistema in 1. B liga je bila ukinjena. Spet se je ustanovila 2. zvezna rokometna liga, v kateri so ig­ralke Alplesa nadaljevale s tekmovanjem. Liga je bila zahtevna in naporna. Igralke, ceprav starejše in bolj izkušene, v igri niso vec napredovale. Padla je tudi zavzetost in ekipi se je zgodilo, da je po osmih letih ig­ranja v zveznem merilu iz tega tekmovanja izpadla. Za odpravo krize v ženskem rokometu bi takrat v Železnikih (kot že kdaj poprej) morali združiti vse sile in pristopiti k aktivnostim za izgradnjo športne dvorane. Podjetje Alples je že takrat, ko so gradili od­prta igrišca za rokomet, košarko in tenis, pogojevalo svoj denarni vložek z zacetkom izgradnje športne dvorane, a stebri, ki so jih takrat v ta namen zgradi­li, so samevali še nadaljnjih 20 let. Tudi novinarji, ki so spremljali rokometašice Alplesa, so zacutili, da bo rokomet brez športne dvorane v Železnikih zamrl. Po koncani neuspešni sezoni je prišlo v klubu do sprememb v igralskem kadru. Danica Benedik in Ta-nja Polajnar sta odšli k ljubljanski Olimpiji. Tanja je po treh letih igranja pri Olimpiji odšla k beograjske-mu Radnickemu, kjer je nadaljevala uspešno klub­sko in tudi reprezentancno kariero. Ceprav tudi k Al-plesu prestopijo tri igralke Olimpije (Sandra in Tanja Bašic, Janja Kacin), ekipi Alplesa v sezoni 1984/85 ne uspe zmagati v Slovenski republiški ligi (bile so druge) in nacrtovanega povratka v 2. zvezno ligo ni bilo. V tem letu sta se od aktivnega igranja poslovili igralki Jelka in Irena Lušina ter vratarka Toncka Šo­lar. Sledila je sezona 1985/86, v kateri je ekipa na­stopila z zelo pomlajeno sestavo. Igralke brez velikih izkušenj so osvojile 5. mesto. Ponovnega vzpona ženskega rokometa pa ni bilo na vidiku. Kriza se je stopnjevala. Igralk, ki bi uspešno zamenjale prejšnjo generacijo, preprosto ni bilo. Kljub temu da so Po-rtoroški sklepi dolocili ženskemu rokometu center v Železnikih, pa je obstajal velik problem: v Železnikih ni bilo športne dvorane. Mladink in clanic, ki so mo­rale trenirati in igrati tekme v dvorani Poden v Škofji Loki, mlajše igralke v Železnikih preprosto niso vec videle in zainteresiranost za igranje je padala. Clanska ženska ekipa se je v nadaljnjih letih uvr-šcala v spodnji del lestvice v Slovenski republiški ligi. Vsaka igralka, ki si je želela napredka, si je morala po­iskati kvalitetnejšo ekipo. Tako po sezoni 1988/89 k ekipi Kranja prestopita Smilja Olic in Brigita Jelinic. Uvrstitve clanske ženske ekipe Alplesa v nadaljnjih letih: 1986/87 8. mesto Slovenske republiške lige 1987/88 9. mesto Slovenske republiške lige 1988/89 8. mesto Slovenske republiške lige 1989/90 8. mesto Slovenske republiške lige Osamosvojitev Slovenije – sprememba ligaškega sistema 1990/91 5. mesto (2. državna liga) 1991/92 3. mesto (2. državna liga) 1992/93 ne tekmujejo vec pod imenom Alples Pregled arhivskega gradiva, zapis kronologije 50-letne zgodovine rokometa v Selški dolini, izbor fotografij in zapisi pod fotografijami: Janez Ferlan Zbiranje arhivskega gradiva: Sreco Rehberger, Brane Bertoncelj, Marko Lotric, Grega Markelj, Stane Gortnar, Janez Ferlan Viri Borut Rebic: Razvoj in organiziranost rokometa v Obcini Škofja Loka do leta 1989 ter perspektive nadaljnjega razvoja. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo, 1990. Arhiv TVD Partizan Selca. Arhiv RD Alples. Arhiv ŠD Laguna. Arhiv Rokometne zveze Slovenije. Casopisni clanki: Gorenjski glas, Delo, Ekipa. Spletna stran Obcine Železniki. Fotografije iz zasebnih virov: Miha Gartner, Jože Cuderman, Filip Gartner, Milena Cufar, Pavla Cufar, Jance Habjan, Mira Golja, Ivan Mohoric, Jože Rakovec, Polde Nastran, Nada Pohleven, Viko Drol, Jelka Lušina, Irena Lušina, Tina Jensterle, Tanja Polajnar, Janez Ferlan. Za razvoj rokometa so se po posameznih obdobjih trudili: V OSNOVNI ŠOLI ŽELEZNIKI Marko Erznožnik - profesor telesne vzgoje 1957–1960 Jože Cuderman - ucitelj telesne vzgoje 1960–1967 Pavle Zajc - ucitelj matematike in ljubitelj rokometne igre na šoli do leta 1965 Filip Gartner - ucitelj telesne vzgoje 1966–2008 Polde Nastran - ucitelj telesne vzgoje 1970–2009 Ostali ucitelji telesne vzgoje: Jože Reya, Tina Pintar, Aleš Jensterle, Andreja Bogataj Rant, Mitja Lorber, Damjana Lotric POD OKRILJEM T VD PARTIZAN SELCA Jože Benedicic – pred sednik T VD Partizan Ženski rokomet - Miha Gartner 1961–1963 Jože Cuderman 1963–1966 trenerji Filip Gartner 1966–1970 Miha Gartner 1960–1968 Moški rokomet - Jože Cuderman 1968–1969 trenerji Aleš Gartner 1969–1970 V ŠPORTNEM DRUŠTVU LAGUNA Nov zacetek moškega rokometa Sreco Rehberger – predsednik 1994–1996 Jože Rakovec – trener 1994–1996 V ŠPORTNEM DRUŠTVU ALPLES Direktorji glavnega sponzorja podjetja Alples, ki so v posameznih obdobjih skrbeli za financno podporo rokometa v Železnikih Janez Šter od leta 1970, ko Alples postane sponzor, do leta 1975 Jože Demšar 1975–1983 Stane Cadež 1983–1990 Peter Šmid 1990–1992, ko tudi ženska ekipa neha nositi ime Alples Marko Tršan jeseni 1996 in del pomladi 1997 Franc Zupanc del pomladi 1997–2009, sponzor ostaja tudi v prihodnje Predsedniki dr uštva Anton Kemperle 1970–1986 Ivan Fajfar 1986–1990 Marko Tršan 1996–1997 Jože Rakovec 1997–2002 Rafko Kavcic del leta 2002 Marko Lotric 2002–2009 in dalje Trenerji clanske ekipe Jože Cuderman 1970–1971 Aleš Gartner 1971–1972 Niko Markovic 1972–1974 Jože Cuderman 1974–1976 Jože Rakovec 1976–1977 Jože Rakovec 1996–1997 Stane Vrbinc 1997–1999 Moški Željko Vešligaj 1999–2001 rokomet Borut Rebic 2001–2003 Željko Vešligaj 2003–2004 Andrej Završnik, Stane Vrbinc 2004–2005 Stane Vrbinc 2005–2006 Mišo Praljak 2006–2007 Borut Rebic 2007–2008 Mišo Praljak 2008–2009 Uroš Mohoric 2009–0000 Polde Nastran 1970–1971 Filip Gartner 1971–1975 Ženski Polde Nastran 1975–1976 rokomet Jože Rakovec 1976–1981 Andrej Kavcic 1981–1982 Franc Lušina 1982–1991 Jože Cuderman NAJLEPŠA LETA SVOJEGA ŽIVLJENJA SEM PREŽIVEL V ŽELEZNIKIH Nesporno ste oseba, ki je v Železnikih za uveljavljanje rokomet­ne igre naredila izredno veliko. Menda ste se aktivno ukvarjali z igranjem odbojke. Zakaj ste prešli na rokomet? Kdaj vas je pot zapeljala v Železnike? Kako ste zaceli s športno dejavnostjo v našem okolju? Izhajam iz vasi Tupalice v obcini Preddvor. Odkar pomnim, so me za­nimale športne aktivnosti. Zato ni cudno, da sem se tudi izobraževal v tej smeri. Takrat je v Ljubljani obstajala triletna višja šola za telesno kulturo, ki se je kasneje reorganizirala v visoko šolo. Višjo sem študiral redno, visoko pa izredno. Odbojka je bil moj prvi šport. Igral sem jo za Triglav Kranj, ki je nastopal v 2. slovenski ligi. Hkrati sem treniral dekle­ta, ki so takrat igrala v enotni slovenski ligi. V zadnjem obdobju študija sem bil štipendist Obcine Kranj, in ko sem doštudiral, so me poklicali tja in mi dali na voljo tri službena mesta: Preddvor, Cerklje in Železnike. Razmere v Preddvoru sem poznal, pregledal sem jih še v Cerkljah in Železnikih ter ocenil, da so pogoji v Železnikih najboljši, ker so imeli ob šoli igrišce z lešem in zelo velik hodnik v dolžini treh razredov. Odlocil sem se in odšel v Železnike. V Železnikih me je presenetila svobodomi­selnost ljudi, zelo liberalen pristop pri ucenju, nihce ni bil mnenja, da šport ni za dekleta. V Selški dolini je vel športni duh, ljudje so se navdu­ševali za razlicne športne dejavnosti. Pri svojem delu sem srecal mnogo izrednih ljudi. Kot ucitelj telovadbe sem delal tako z dekleti kot s fanti in razmišljal, kateri šport je tisti, ki bi ga lahko v tem okolju uspešno igrali tako dekleta kot fantje. Nikjer v okolju nisem videl, da bi bil kdo posebej velik, tako sta odbojka in košarka odpadli, kaj kmalu pa sem opazil, da je veliko ucencev eksplozivnih in tekaško sposobnih, kar pa je v rokometni igri pomembno. In odlocil sem se, da bom v Železnikih skušal iz fantov in deklet narediti dobre rokometaše in rokometašice. Moram pojasniti, da sem s svojim pristopom kar precej kršil takratni ucni program telovadbe. Takrat so bila priporocila, da v glavnem de­lamo telesne vaje z elementi gimnastike (lahko tudi ob glasbi). V pro-gramu ni bilo iger z žogo. Mi pa smo delali najvec z rokometno žogo, v pomladanskem in jesenskem casu na zunanjem igrišcu, pozimi pa na šolskem hodniku. Danes je nepredstavljivo, kako so vcasih otroci ubo­gali. Na hodniku smo imeli telovadbo v popolni tišini, saj nismo smeli motili tistih, ki so imeli pouk v razredih. Ce se je kdaj kdo spozabil, je predvsem ucitelj matematike Pavle Zajc kaj hitro odprl vrata. Zadosti je bilo, da je samo pogledal na hodnik, pa je že bilo spet vse tiho. Kje pa ste v Železnikih prebivali? Kako je potekal vaš dan? Najprej sem stanoval v gostilni, ki se ji je po domace reklo Pr Turk, kas­neje sem bil nastanjen pri Francu Benedicicu v Logu, nazadnje pa cisto zraven šole v hiši Matevža Šmida. Bil sem eden od mnogih uciteljev v tistem casu, ki smo svoje delo opravljali prakticno cel dan. Zjutraj sem brez kakega zajtrka odšel v šolo, malical sem skupaj z otroki, po dopol­danskem ucenju sem šel na kosilo, po kosilu pa ponovno v šolo (takrat so nekateri razredi imeli šolo dopoldne, drugi popoldne) in spet na igrišce, kjer sem do vecera vadil dekleta ali fante. Na kosila in vecerje sem ves cas delovanja v Železnikih hodil k Turk. V osnovni šoli v Železnikih ste poucevali telesno vzgojo, kasneje pa celo glasbo. Zakaj ste zaceli s poucevanjem glasbe? Filip Gartner je zakljucil šolanje telesne kulture in iskal službo. Igral je v rokometni ekipi, poznal sem ga in vedel, da gre za cudovito osebnost, poštenega in delovnega cloveka. Takrat je v osnovni šoli glasbo ucil Tone Lotric (Fajglnov Tone), ki se je v Železnike vsak dan vozil iz Ljublja­ne. Želel si je v službo kje bliže Ljubljani. Ker sem kar nekaj znal tudi na glasbenem podrocju, sem zacel uciti glasbo in naredil prostor za Filipa. V dobro rokometa je bila to zagotovo prava poteza. Trenirali ste žensko ekipo od leta 1963 do leta 1966 in moško ekipo od leta 1968 do leta 1971 in v letih 1975 in 1976. Povejte nam kaj iz obdobja treniranja deklet in fantov. Koga je bilo po vašem mnenju laže trenirati, dekleta ali fante? So kake razlike v pristopu trenerja do enih ali drugih? Vse, kar sem prej naucil dekleta in fante v osnovni šoli, se je kasneje obrestovalo. Ko sem bil leta 1962 na služenju vojaškega roka v Bitoli, je bilo tam športno tekmovanje, kjer je vsako republiko v dolocenih športih zastopalo eno mesto. Iz Slovenije je bil to Kranj. Takrat so mi odbojkarji Kranja omogocili, da sem lahko imel za oglede tekem izhod iz vojašnice. Kranjske rokometašice so na tistem turnirju zmagale. Ko sem jih gledal, sem se zaobljubil, da bom, ko pridem nazaj v Železnike, sestavil žensko ekipo. Ko sem se vrnil, sem sestavil najprej šolsko eki­po, s katero smo z velikimi razlikami premagovali druge šolske ekipe na Gorenjskem. Ko pa smo z dekleti že vstopili v slovensko ligo in sem se moral udeležiti sestanka na Rokometni zvezi Slovenije, se najbolj spominjam tega, da so (ko so me predstavili, da sem predstavnik ekipe Selc) drug za drugim hodili k meni in me spraševali, kje so Selca in kako se do tja pride. Ce se prav spomnim, smo v jesenskem delu prvega leta nastopanja v Slovenski rokometni ligi vse tekme izgubili. Cez zimo smo v Selcih v Krekovem domu imeli zelo intenzivne kondicijske priprave. V pomladnem delu smo premagali vse, tudi Izolo in Ajdovšcino (slednjo kar za 12 golov). Naslednjo sezono smo bili že najboljša ekipa. Kar pa se tice treniranja deklet in fantov, so velike razlike. Meni, ki sem humanist in rahlocuten, so bila dekleta pisana na kožo. To sem spoznal že pri treniranju odbojke. Dekleta so veliko bolj poslušna od fantov, bolj so se pripravljena potruditi, upoštevajo dogovore, enostav-no receno – njih se dá trenirati z mojim ''mehkim'' pristopom. Fantje pa vcasih potrebujejo bolj strog vojaški pristop, cesar pa meni narava ni dala. V letih, ko sem treniral fante, jih je bilo toliko, da smo imeli kar A, B in C ekipo. Tako so lahko prakticno igrali vsi, ki so želeli. Ker takrat Cešnjica niti slucajno ni bila del Železnikov, sem v eni ekipi imel fante s Cešnjice in iz Selc, v drugi pa iz Železnikov. V casu treniranja fantov sem zanje tudi igral, eno sezono sem bil celo drugi najboljši strelec gorenj­ske lige. Na domacem terenu se je to zdelo vsem povsem normalno, na gostovanjih pa sem od gledalcev veckrat kakšno slišal. Ce so me klicali samo ''ata'', so bili še kar prizanesljivi. Moški ekipi ste nudili strokovno pomoc že tudi v casu, ko ste tre­nirali dekleta. To pripoveduje Miha Gartner, ki je treniral prvo moško rokometno ekipo v Selški dolini in tudi igral v njej. Kakš-no je bilo to sodelovanje? Omenil sem, da sem bil na razpolago športni vzgoji cel dan. Bil sem pripravljen pomagati vsakemu, ki je pomoc pri kaki športni dejavnosti potreboval. Povsem logicno je, da sem pomagal Mihu, saj je treniral in igral rokomet. Odlocili ste se, da se leta 1967 vrnete v rodne Tupalice. Zakaj? Treniranje deklet ste prepustili svojemu šolskemu kolegu Filipu Gartnerju. Njemu ste v poletnih mesecih veckrat nudili prostore za vecdnevne temeljite priprave. Tako ste še vedno pomagali ro­kometašicam iz Železnikov. V Železnikih sem preživel najlepša leta svojega življenja. Težko sem od­šel. Brat, ki je bil še pri starših, je zacel zidati hišo in se pripravljal, da gre na svoje. Mama me je nekajkrat prosila, naj se vrnem v domaco hišo. Ustregel sem njenim željam in se vrnil domov. Žensko ekipo sem dal v dobre roke Filipa Gartnerja, zacel pa sem trenirati moške in se vsak dan vozil od doma. Na treninge sem vozil tudi tri rokometaše iz Preddvora. Takrat sem bil preprican, da bom sestavil in pripravil najboljšo ekipo na Gorenjskem. Kaj vse ste na podrocju športa delali v Preddvoru? Ucil sem telovadbo in treniral rokomet. Ceprav sem že v zacetku želel trenirati dekleta, me je necak Slavko pregovoril, da sem treniral fante. Kasneje sem delal tudi z dekleti. Iz Preddvora je najbolj znana Alenka Cuderman, ki je mlajša Slavkova sestra. Ko sem dopolnil 50 let, je prav Slavko nadaljeval moje delo, sam pa sem mu pomagal. Dovolite še eno bolj osebno vprašanje. V Železnikih ste našli tudi svojo življenjsko sopotnico. Izbrali ste jo med rokometaši­cami (Marjeta Veber). Menda ste jo v osnovni šoli celo poucevali. Gledano z našimi ocmi, je bilo obdobje, ki ste ga preživeli v Že-leznikih, brez dvoma uspešno. Tudi vi ocenjujete tako? Res je, svojo sedanjo ženo Marjeto sem ucil v osnovni šoli in kasneje tre­niral v ženski ekipi. V kakem drugem okolju bi bile v tistih casih letele marsikatere pripombe. V Železnikih so vse sprejeli za dobro. Ne naza­dnje si je tudi Filip Gartner izbral ženo Nušo iz ekipe, ki jo je treniral. Obdobje, ki sem ga preživel v Železnikih, spada med najlepši cas mojega življenja. Ker sem vse delal s srcem, sem preprican, da imajo tudi tisti, ki so se srecavali z mano, tako kot jaz samo najlepše spomine. Pogovarjal se je Janez Ferlan Miha Gartner POBUDNIK USTANOVITVE MOŠKE ROKOMETNE EKIPE Iz ohranjenih zapisov o rokometu se dá razbrati, da ste pobud­nik ustanovitve moške rokometne ekipe v Selški dolini. Lahko poveste kaj o tem? V casu šolanja na industrijski kovinarski šoli v Kranju sem tam živel v internatu. Pri kranjski Mladosti sem igral nogomet, obcasno pa sem bil pri istem klubu tudi rokometni vratar. Rokometaši tega kluba so bili uspešnejši od nogometašev, saj so igrali v 1. slovenski ligi. Meni in še komu, ki smo stanovali v internatu, je tako sodelovanje prišlo prav, ker smo imeli dober razlog za odhajanje iz internata. Tako sem obicajno najprej gledal trening rokometa, nato pa igral nogomet. Sreceval sem se z Janezom Bartolom, ki je vedno vec pozornosti posvecal rokome­tu. Ko sem šolanje zakljucil, sem se najprej preizkusil v nogometu. V Selcih smo skupaj spravili eno ekipo in se enkrat ali dvakrat pomerili z vrstniki iz Železnikov. Ker pa v Selcih ni bilo tako dobrih pogojev za igranje nogometa kot v Železnikih, tja pa me ni prevec vleklo (vsem je znano takratno rivalstvo med Selci in Železniki), sem nogomet opustil. Ker pa brez športa nikakor nisem mogel, sem zacel zahajati na igrišce ob osnovni šoli, kjer sem se pridružil tistim, ki so tam igrali košarko. Spominjam se, da je bil za košarko posebej navdušen Janez Demšar, ki je imel željo zbrati ekipo za igranje. Enkrat sem po nakljucju v Kranju spet srecal Janeza Bartola. Nago­voril me je, naj v dolini poskušam skupaj spraviti moško rokometno ekipo. Pri igranju košarke sem soigralcem omenil, kar sem se pogo-varjal z Bartolom. Tam je bil tudi ucitelj Pavle Zajc, ki nas je vzpod­budil, naj to poskusimo. Najprej smo popravili precej poškodovane rokometne gole. Spominjam se, da se je pri tem popravilu s svojimi varilskimi sposobnostmi izkazal Tone Lotric, ki je navaril kljukice za mreže, ki jih je priskrbel Pavle Zajc. In tako smo tisti, ki smo se prej zbirali pri igranju košarke, zaceli igrati rokomet. Mi, ki smo bili že iz­ven osnovne šole, sploh nismo vedeli, da se v šoli pri telovadbi ucijo rokometne igre (mi se je namrec nismo). Šele ko so se nam pridružili tudi tisti, ki so zakljucevali šolanje, smo kaj kmalu ugotovili, da veliko znajo. Pavle Zajc je naredil naslednjo potezo. Poznal je nekoga iz Dupelj (ne spominjam se vec ne imena ne priimka), ki je sodeloval pri organizaci­ji tekmovanja v gorenjski ligi. Matevža Pogacnika in mene je poslal k njemu, da mu izraziva željo o vstopu naše ekipe v obstojeco gorenjsko ligo. Možakar ni pokazal pretiranega navdušenja, ker so se mu Železniki zdeli predalec. Da pa naju ne bi povsem odslovil, nama je obljubil igra­nje dveh prijateljskih tekem s Savico. Obljubo je držal, prvo tekmo smo igrali doma in jo celo dobili, saj verjetno zaradi podcenjevanja niso pri­šli vsi najboljši. S popolno postavo pa smo tekmo v Kranju izgubili. In prav preko te Savice (ki je prenehala nastopati) smo se kasneje uvrstili v gorenjsko ligo. V TVD Partizan Selca so takoj po uvrstitvi v gorenjsko ligo priceli razmišljati tudi o potrebnih kadrih. Tako je bil na tecaj za rokometnega vaditelja v Rovinj poslan Tone Lotric. Tecaj je opravil, vendar je na kon-cu pristal pri nogometaših (verjetno po takrat znanem scenariju borbe med Železniki in Selci). Tudi njegov brat Janez je treniral z nami, dokler smo igrali še na igrišcu za šolo, ko pa smo se preselili v Selca na Rovn, je odšel med nogometaše, kjer je bil kasneje tudi zelo uspešen. Iz naše sredine se je za rokometnega sodnika izobrazil Matevž Pogacnik, ki je po opravljenem izpitu sodil tekme v gorenjski ligi. Kako so se odvijali treningi v tistem zacetnem obdobju? Uradno smo trenirali dvakrat tedensko od petih popoldne pa do teme, torej po sistemu, kot sem ga poznal od treniranja nogometa pri Mlado­sti, neuradno pa smo bili na igrišcu vsako popoldne. Jasno je, da nismo igrali samo rokometa, ampak tudi nogomet in košarko. Je res, da je bilo za mnoge igranje rokometa v zacetku namenje-no kondicijski pripravi za smucarsko sezono? Joža Benedicic je kot predsednik TVD Partizan Selca zagovarjal stališce, da je tak nacin prava formula tako za uspešnega smucarja kot za igralca pri igrah z žogo. Kaj vse ste poceli v zvezi z rokometom? Do kdaj ste bili aktivni igralec? Na zacetku sem bil kar v trojni vlogi. Bil sem vodja ekipe, trener in igra­lec. Malokdo pa ve, da sem bil ob ustanovitvi ženske ekipe prvo leto tudi njihov trener. Takrat so dekleta zacela z nastopanjem v gorenjski ligi. Ne vem natancno kdaj, mislim pa, da je bilo leta 1968, ko sem prenehal z vsemi dejavnostmi okrog rokometa. Nekaj let sem bil že porocen, pa sem bil še vedno vse popoldneve na igrišcu. Zacel sem razmišljati tudi o gradnji hiše. Poleg tega je prišlo do nekaterih nesoglasij – ko zdaj gle-dam nazaj, sem bil verjetno prevec obcutljiv na kako izreceno besedo. Zacutil sem tudi, da imam premalo strokovnega znanja, saj sem dobro opazil, da ga imata bistveno vec Aleš Gartner in Polde Nastran. In sem zakljucil svojo rokometno zgodbo. Prenehal sem tudi smucati. Kasne­je sem enkrat dve leti smucarje celo treniral, v nadaljevanju sem igral samo še nogomet na sindikalnih tekmah med podjetji. Ste bili kaj zraven, ko se je moški rokomet leta 1994 zacel po­novno rojevati? Povabili so me na zacetni sestanek. Bil sem mnenja, da morajo nov vzpon narediti bistveno mlajši od mene, zato sem tiste, ki so se lotili zahtevnega projekta, podprl samo moralno. Sin Dušan je poskušal ig­rati rokomet, a je po naravi bolj individualist, zato je prenehal. Sta se pa v ta sistem vkljucila hcerka Barbara in njen mož Vili. Ali kdaj pridete na tekme sedanje ekipe? Ce le ne pride kaj vmes, grem pogledat domace tekme. Pogovarjal se je Janez Ferlan Filip Gartner KOT TRENER LAHKO DAŠ NAJBOLJŠA NAVODILA, A REALIZIRATI JIH MORAJO ROKOMETAŠICE IN ROKOMETAŠI NA IGRIŠCU Pri pregledovanju dokumentacije o igranju rokometa v Selški dolini se vaše ime pojavi v letu 1963 kot ime igralca ekipe Selc. Kaj vse se je zgodilo v zvezi z rokometom in vami pred letom 1963 in v nadaljnjih letih? Ko sem hodil v osnovno šolo, v nižjih razredih v programu izobraževa­nja sploh ni bilo telesne kulture kot ucnega predmeta. Telovadbo kot redni ucni predmet smo srecali šele v sedmem in osmem razredu. Tako kot vsem takrat sta tudi meni rokometne osnove dala Marko Erznožnik in Jože Cuderman. V tistih casih so prakticno vsi, ki so imeli izobrazbo s podrocja telesne kulture, le-to pridobivali na DIF-u v Beogradu. Za šport pa sta nas navduševala tudi Jože Benedicic, ki je vodil TVD Parti­zan Selca, in Janez Demšar, ki je kar nekaj znal iz orodne telovadbe. Ko sem odšel v Škofjo Loko na gimnazijo, me je prvo leto telesno vzgojo ucil Lojze Gorjanc, znani strokovnjak za smucarske skoke, naslednja tri leta pa profesor Ivan Križnar. Bil sem športni navdušenec, zato je bilo povsem logicno, da sem bil zraven, ko se je ustanavljala prva rokomet­na ekipa. V sezoni 1966/67 že postanete trener ženske clanske ekipe, ki je tekmovala pod imenom Selca. Kako je prišlo do tega dogovora? Igral sem v moški ekipi, ko je dekleta treniral Jože Cuderman. Ker sem že imel narejena dva letnika visoke šole za telesno kulturo, so me po­vabili, da v osnovni šoli v Železnikih ucim telesno vzgojo. Po mojem prihodu je Jože Cuderman zacel uciti glasbo. To je bilo v letu 1966. Za jesensko sezono pa me je Jože Cuderman nagovoril, da sem od njega prevzel tudi žensko ekipo in jo treniral. Razlagal mi je, da nacrtuje od-hod v Preddvor. Tako sem zacel trenirati dekleta, obenem pa sem še do leta 1970 igral za moško ekipo. Maja v tem letu sem odšel k vojakom. Pri treniranju me je nadomestil Polde Nastran. Ko sem se vrnil iz vojske, sem ekipo ponovno prevzel in jo vodil do leta 1976. Je ta podatek o odhodu v vojsko tocen? V dokumentaciji je na­mrec zapisano, da ste bili v sezoni 1970/1971 tehnicni vodja moške ekipe, še vec, obstaja fotografija ob osvojitvi 1. mesta v Gorenjski rokometni ligi, kjer ste na fotografiji z Jožetom Cu-dermanom in igralci. Preden sem šel v vojsko, so že dolocili, da bom v tisti sezoni kot pomoc Jožetu Cudermanu. Ko sem odšel, pa je ostal sam. Iz vojske pa sem se vrnil še pred koncem sezone, se jim takoj prikljucil, zato sem bil ob osvojitvi 1. mesta lahko zraven ekipe. Kot trener ste dosegali z ekipo vsako leto sijajne rezultate. V sezoni 1972/73 (takrat že pod imenom Alples) dekleta posta­nejo državne prvakinje in se uvrstijo v 2. zvezno jugoslovansko ligo. Kakšen je bil ta prehod iz slovenskega v širši jugoslovanski prostor? 2. zvezna jugoslovanska liga je bila razdeljena na vzhod in zahod. Mi smo igrali v zahodni skupini skupaj z ekipami Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Naše igralke so bile izredno mlade in ni jim bilo lahko. Ker so bile tako mlade, so se poleg tekmovanja v ligi kot ekipa lahko dve leti udeležile tudi zimskega mladinskega prvenstva, kjer so tekmo-vale ekipe s celotnega podrocja Jugoslavije, in sicer osem ekip kot pr-vakinj posameznih podrocij. V sezoni 1973/74 so bile v Nišu pete, leto dni kasneje pa v Banjaluki cetrte. V naslednji sezoni kot mladinke niso mogle vec nastopiti. Potovanja po Jugoslaviji so dekleta utrudila, a na igrišcu so vedno dala vse od sebe. Rokometni strokovnjaki iz razlicnih republik Jugoslaviji so opazili velik rokometni potencial naših igralk, a v tistih casih še niso bili v navadi prestopi med klubi. So se pa zanimali za dekleta v zvezi z reprezentancnimi selekcijami. Spominjam se, da so obljubljali, da bo Majda Habjan zaigrala za jugoslovansko mladinsko reprezentanco. Na koncu je niso povabili, ceš da premalokrat na teden trenira. Res je, da prehod od igranja v slovenskem prostoru v širši jugos­lovanski prostor ni bil enostaven. Drugo leto tekmovanja v jugoslovan­skem prostoru, ko je prenehala igrati ena naših najboljših rokometašic, Milena Cufar, nam je bilo sploh težko. Najvec znanja in moci pa so dekleta pridobile na vsakoletnih poletnih pripravah v Preddvoru. Tam smo cele dneve izkoristili za rokometno usposabljanje: zjutraj tek, nato dve uri treninga, po kosilu teorija, nato spet dve uri treninga. Prenocevale so kar na blazinah v telovadnici. Dekleta, ki so igrala rokomet pod vašim vodstvom, povedo, da ste jih takrat, ko jim ni šlo in so tekmo izgubljale, znali nena­vadno motivirati, predvsem pa jim dopovedati, da tekmo lahko dobijo. Kakšen je bil vaš nacin vodenja tekme? Veliko sem se naucil od Jožeta Cudermana, marsikaj sem naštudiral sam. Zelo dobro pa sem znal opaziti šibke tocke nasprotnic med igro samo. V polcasu sem svojim igralkam obicajno te šibke tocke predstavil in jim povedal, kako naj igrajo, da te njihove slabosti izkoristijo. Vendar od tega ne bi bilo nic, ce vsega dogovorjenega ne bi naredile na igrišcu. In ker so velikokrat to storile, so bile uspešne. Ce sem imel obcutek, da so boljše od nasprotnic, sem jim to seveda veckrat povedal. V casu najvecjega vzpona ženskega rokometa se umaknete kot trener. Zakaj? Potovanja so me vedno mucila. Vedno bolj sem se zacel zavedati velike odgovornosti, ki jo imam. Skrbelo me je, ce bi se kdaj na potovanju na­redila kakšna nesreca. Zato smo se dogovorili, da z delom zacne Jože Ra-kovec. Verjetno bi, ce bi nadaljeval, cez cas nastopil še kak drug razlog. Ko sem prenehal trenirati clanice, sem vec let treniral kadetinje, tako v šoli kot izbrano ekipo. Tekmovale so na osnovnošolskih prvenstvih in v kadetski ligi. Kako ste se kot ucitelj telesne vzgoje in kot ljubitelj rokometne igre pocutili, ko je v Železnikih rokometna igra tako moških kot žensk izginila s prizorišca? Ni bilo kaj, Portoroški sklepi so takoj unicili moški rokomet. Ženski je resda še dolgo vztrajal v Škofji Loki. V Železnikih bi zagotovo preživel, ce bi bila pravocasno zgrajena dvorana. Tu se ni dalo nicesar storiti. Samo primer: kadetinje niso hotele hoditi v Loko ne na treninge ne na tekme in so preprosto druga za drugo odšle. Ko so se najvecji rokometni navdušenci domenili, da v Železni­kih ponovno obudijo rokometno igro, so se hitro spomnili na vas. V sezoni 1997/98 ste zaceli trenirati starejše decke. Kako se je to zgodilo? Popolnoma sem razumel, da so želeli, da jim pomagam. Kot ucitelj tele­sne vzgoje v šoli sem osnovnošolce vedno pripravljal za šolska tekmo­vanja. Tako sem vedel, kdo med temi mladimi je nadarjen. Kot ekipo pa sem decke zacel trenirati, ko je Rokometna zveza uveljavila pravilo, da sme v 2. slovenski ligi clanska ekipa nastopati le, ce ima tri selekcije. Zdaj, ko so clani v 1. B ligi, je zahteva za štiri selekcije. Smo v letu 2009. Mnenja ste, da ste pomagali pri projektu po­novnega vzpona rokometa v Železnikih in da so zdaj na vrsti mlajši. Je to res? Dogovorili smo se, da bom pomagal Jaku Kavcicu pri vadbi mini roko-meta in vskocil kot trener, ce bo kdo manjkal. Bom pa sledil tudi no-vostim, udeleževal se bom seminarjev, tako da mi bo licenca trenerja ostala. Gospod Filip Gartner, hvala za vaše odgovore in veliko zadovolj­stva ob spremljanju svojih rokometašev. Pogovarjal se je Janez Ferlan Milena Cufar NAJBOLJŠA STRELKA V SLOVENSKI ROKOMETNI LIGI ZA SEZONO 1969/70 Kdaj ste se prvic srecali z rokometno igro? Spominjam se, da smo se v osnovni šoli mnogi navduševali nad roko­metno igro. Osnove smo se ucili pri telesni vzgoji, za igro pa so nas tako navdušili, da smo vsak prosti cas izkoristili za to igro. Jože Cuderman je bil tisti, ki nam je znal to igro tako predstaviti, da smo jo vzljubile. Delo je zelo uspešno nadaljeval Filip Gartner. Igrala sem že v šestem razredu osnovne šole, trenirali in tekmovali smo na lešastem igrišcu za šolo. Kako ste prišli v prvo ekipo? Bila sem ena tistih, ki so nas zbrali v prvo ekipo, ki naj bi igrala na go-renjskem podrocju. To je bilo leta 1963, stara sem bila šele 15 let. Spo­minjam se, da smo dobile prve drese, na katerih so bile samo številke, prve trenirke pa nam je kupila Veletrgovina Loka, zato je bil na njih tudi njihov napis in znak. Mnogi vas imajo še danes pred ocmi, kako ste bliskovito naspro­tnicam prestregli podajo in zdrveli v protinapad, kjer se vas ni dalo uloviti. Kako ocenjujete te svoje sposobnosti? Vedno sem znala hitro ugotoviti, po katerih uigranih variantah si na­sprotnice podajajo žoge. Bila sem eksplozivna in pri teh stvareh sem bila res uspešna. Ker sem tudi hitro tekla, so me nasprotnice ujele le, ce nisem najbolje prestregla žoge. Ceprav nisem ravno zelo velika (168 centimetrov), sem veliko golov dosegla z dobrim odrivom preko bloka. V sezoni 1969/70 ste bili najboljša strelka Slovenske rokometne lige. Nasprotnicam ste zabili 102 gola. Ste za tak dosežek prejeli kako priznanje zveze ali kluba? Sploh se ne spomnim tega, da bi bila kdaj najboljša strelka slovenske lige, to zdaj verjetno slišim pr vic. Ce bi za to dobila kako priznanje, bi že vedela. Verjetno takrat za take dosežke niso dajali posebnih priznanj. Res ne vem nic o tem. Nekatere najboljše igralke je v svoje vrste zvabila ljubljanska Olim­pija? So vas kot eno najboljših igralk v Selški dolini kdaj vabili tja? Osebno se z mano ni nikoli nihce o tem pogovarjal – niti kdo iz Olimpije niti iz katerega drugega kluba. Sem pa kasneje izvedela, da so v Loko­motivi iz Zagreba želeli, da zaigram zanje, vendar pri pogovorih z upra­vo našega rokometnega kluba niso bili uspešni. S katero sezono ste zakljucili svojo igralsko kariero? V letu 1974 sem svojo igralsko kariero zakljucila zaradi materinstva. Sem pa vedno rada hodila vzpodbujat vse tiste, ki so igrale z mano ali pa so se iz mladinskih vrst uvrstile v ekipo. Rokomet imam rada še danes. Veliko ste potovali po nekdanji Jugoslaviji. Imate na kakšno me-sto posebne spomine? Pri prvih daljših potovanjih mi je bilo pri vožnji z avtobusom vedno sla­bo, pozneje je to minilo in uživala sem ob spoznavanju novih krajev, lju­di in navad. Moram pohvaliti tudi vse tiste, ki so se v tistem casu trudili z organizacijo. Skupna vecerja je bila za nas lepa nagrada za zmago. In ker smo se dobro razumeli, so spomini na tiste case samo lepi. Se vam je kdaj dogodilo kaj, kar vam je posebej ostalo v spominu? Zanimivosti je vec. V Selcih in Železnikih se je kar nekajkrat zgodilo, da se je liga pricela, dan ali dva pred tem pa je zapadel sneg. Po navadi je v take razmere prišla igrat še kaka ekipa iz morskih krajev. Sploh niso verjeli, da se bo tekma odigrala. Spomnim se, da se nekoc snega eno­stavno ni dalo odstraniti do konca. Za obe ekipi smo najeli kombije in tekmo šli odigrat v Kranj. Nekoc se mi je na tekmi slovenske lige dogodilo, da mi je od športnega cevlja odletel celoten podplat. Pobrala sem ga in ga nehote zalucala kar med gledalce ter bosa igrala naprej. Cez cas je sodnik dosegel, da me je trener zamenjal. Spominjam se, da si je svojo obutev sezula soigralka z enako številko obutve in mi jo dala, sama pa potem ni mogla vec igrati. Po koncani karieri vas ne zasledimo vec v nobeni povezavi z ro­kometom. Zakaj? To je povezano z mojo naravo. Kot igralka sem bila vedno navajena po­slušati napotke, skušala sem narediti tako, kot so me naucili, in izvesti tisto, kar smo se skupaj domenili. Nisem pa tip cloveka, ki bi znanje, ki sem ga pridobila, znala dobro posredovati drugim, še manj pa da bi se ukvarjala s kako organizacijo. Znala pa sem igralke med tekmo bodriti, da so dobile dodatno energijo za zmago. Moški rokomet v Železnikih spet žanje uspehe. Bi se dalo obu­diti tudi ženskega? Verjetno bi se dalo, a ne cez noc. Take stvari se morajo zaceti v osnovni šoli. Ce se bo nekdo od uciteljev telesne vzgoje na centralni osnovni šoli odlocil, da motivira dekleta na nacin, kot sta to znala Jože Cuderman in Filip Gartner, se lahko z dekleti ponovno zacne. Ce pa takega zanesenja­ka ne bo, težko pricakujemo nekaj podobnega, kot se je zgodilo takrat, ko je rokometno igro vzljubila naša generacija. Imate kak napotek za zdajšnji rod rokometašev in vseh, ki se za uspešnost rokometa trudijo v RD Alples? Opažam, da se ogromno ljudi trudi okoli moških rokometnih selekcij. Sama si želim, da v pr vi ekipi Alplesa igra cim vec doma vzgojenih roko­metašev, ceprav se zavedam, da to ni enostavno. Bo jih pa vedno vec, ce bo rokomet kot prvenstveno igro gojila osnovna šola. Zdaj, ko imamo športno dvorano, naj vsi, ki se trudijo, vztrajajo. Pogovarjal se je Janez Ferlan Jože Rakovec TRENER ŽENSKE EKIPE, KI JE DOSEGLA NAJVECJI USPEH V ZGODOVINI Vi ste eden tistih, ki ste bili tako igralec kot trener. Kako se spo­minjate prvega stika z rokometno žogo? Drugega športa razen nogometa in sankanja v tistih casih v tem okolju ni bilo. Filip Gar tner je bil v osnovni šoli v Železnikih ucitelj telesne vzgoje in je svoje navdušenje nad rokometno igro podajal vsem ucen­cem. Prva leta šolanja sem obiskoval šolo v Selcih, leta 1965 pa sem v 6. razred osnovne šole prišel v Železnike, kjer je bilo zadaj za šolsko stavbo rokometno igrišce iz leša. Istega leta so v Selcih priceli z izgrad­njo rokometnega igrišca. Pri delu smo pomagali prav vsi: osnovnošolci, kadeti, zbrani v ekipi Selca B in clani, ki so bili po vecini vsi srednješolci. Tako šolske kot vse omenjene ekipe je vodil Filip Gartner. V sezoni 1969/70 sem zacel igrati v clanski ekipi. To ekipo je to se­zono treniral Filipov bratranec – Aleš Gartner. Na Gorenjskem so se v tistem casu bile prave rokometne bitke med ekipami Šeširja, Žabnice, Križ in Dupelj. Tekme si je ogledalo tudi do 400 gledalcev. Iz tistih casov mi je posebej ostalo v spominu, kako se je v sezoni 1970/71 odvijala bitka, kdo bo prvak v gorenjski ligi, med Alplesom in Šeširjem. Prav v zadnjem krogu se je v Selcih odlocalo, kdo bo prvi. Rokometaši Šeširja so ob prihodu v Selca svojim navijacem obljubili, da bodo šli nazaj v Škofjo Loko peš, ce jih Selca premagajo. Ko so tekmo s 16 : 15 izgubili, so obljubo izpolnili. Igral nisem v sezoni 1972/73 zaradi služenja vojaškega roka. Po Ale-šu Gartnerju je clansko ekipo vodil trener Niko Markovic. V letu 1975, ko je ekipo vodil Jože Cuderman, sem aktivno igralsko kariero zakljucil (hkrati z mano sta se poslovila tudi Jance Habjan in Miro Krek). Ostali so mlajši igralci in ta ekipa je bila dobra osnova za bodoci moški rokomet. Takrat so strokovnjaki govorili, da je jedro ekipe najvecji potencial na Gorenjskem. To ekipo sem tudi treniral, žal samo eno leto, saj so bili leta 1976 sprejeti unicujoci Portoroški sklepi, ki so v osnovi po regijah dolocili športne centre in unicili perspektivno rokometno dejavnost v Železnikih. Kakšno vlogo ste imeli kot igralec? V katerih tekmovanjih ste nastopali? Koliko let ste bili aktivni igralec? Bil sem levi zunanji igralec, veckrat pa sem igral tudi na sredini kot orga­nizator igre. Igral sem najprej v gorenjski ligi, potem pa do konca igral­ske kariere v ljubljanski conski ligi – aktiven igralec sem bil sedem let, rekreacijsko pa sem se z rokometom ukvarjal do ponovne vzpostavitve ekipe, ki se je prijavila za ligaško tekmovanje. Vsi ljubitelji rokometa smo se takrat zbirali v ŠD Laguna. Kako ste prišli do trenerske vloge? Je bilo takrat treba pridobiti licenco za trenerja? Trenirali ste tako moško kot žensko ekipo. Povejte nam kaj o tem. Najprej sem treniral moško ekipo. Mene in Janceta Habjana je vodstvo RD Alples dalo na izobraževanje za trenerja rokometa. Naziv trenerja rokometa sva si pridobila v letu 1975. Žensko ekipo sem treniral, ko je igrala v 2. zvezni jugoslovanski ligi. Prevzel sem jo od Poldeta Nastrana leta 1976 in jo treniral do leta 1981. To leto je še bilo dovoljeno v 2. ligi igrati na zunanjih asfaltnih igrišcih, ker pa se je že vedelo, da se v naslednji sezoni v tem rangu tekmovanja igranje seli v dvorane, smo nekatere tekme igrali na našem zunanjem igrišcu, nekatere pa v dvorani Poden v Škofji Loki. Ko se je leta 1982 igralo samo še v dvoranah, sem se poslovil od rokometa, moje delo pa je nadaljeval Andrej Kavcic. Od takrat dalje sem treniral državno repre­zentanco v sankanju na umetnih progah – priprave za olimpijske igre v Sarajevu. Moj najvecji uspeh z dekleti Alplesa je bila leta 1979 uvrstitev v 1. B jugoslovansko ligo, potem ko so postale republiške prvakinje. V casu mojega dela so dekleta Alplesa dvakrat postala tudi pokalne prva­kinje Slovenije. Kakšna je bila vaša vloga pri ponovni oživitvi rokometa v Želez­nikih, ko se je leta 1994 ustanovila moška ekipa? Najprej nas je vse, ki smo kdaj rokomet igrali ali trenirali, združilo ŠD Laguna. Sestavili smo ekipo in igrali. Spomnim se, da smo se kasneje po nekem rekreativnem igranju pogovarjali (zraven sta bila še Sreco Rehberger in Matjaž Jelenc), da je treba narediti dve potezi: pritisniti na Obcino Železniki, da zacne aktivnosti za izgradnjo športne dvorane, hkrati pa dobiti vecja sponzorska sredstva. Ker je bilo podjetje Alples vedno zašcitnik rokometa, smo se odpravili k direktorju Marku Tršanu in prosili za sponzorstvo. Bili smo uslišani. Tako smo lahko kot prvaki gorenjske lige zaigrali v 2. republiški ligi. Trenirali smo na odprtem as-faltnem igrišcu za sedanjo športno dvorano in uporabljali garderobe v telovadnici osnovne šole. Pri delu nas je gnala misel, da so se tudi stvari v zvezi z izgradnjo športne dvorane premikale v pravo smer. Zdaj, ko prihajate na tekme kot gledalec, opazujete igro in vode­nje trenerja s klopi. Se kdaj zalotite v razmišljanju, da bi to in ono vi postorili bolje? Lahko je sedeti na tribuni in biti pameten. Predvsem pri vseh selekcijah pogrešam poudarek na vzgoji, igralci premalo poslušajo trenerja. Dru-ga pomembna stvar je športno življenje. Vcasih je bilo nepojmljivo, da rokometaš kadi. Tako je moje mnenje, zavedam pa se, da je nivo discipli­ne padel prav na vseh podrocjih. V casu vašega igranja in treniranja se je verjetno pripetilo tudi kaj zanimivega, nenavadnega. Vam je ostalo v spominu kaj ta­kega? Ko smo igrali z dekleti v Teranu v Italiji in osvojili ženski mednarodni turnir, so nam tam posvetili neverjetno pozornost. V tistih dneh smo tam dobili veliko prijateljev. Z nekaterimi se srecujemo še danes. Prav v casu tistega tekmovanja je bilo v Italiji veliko pomanjkanje bencina. Ko nam ga je zmanjkalo, smo pešacili do prve kmetije in ga izprosili. Verjetno pa nam je vsem v spominu ostalo igranje v dvorani na Gripah v Splitu. V casu, ko so naša dekleta doma še igrala na zunanjem asfaltnem igrišcu, so tam stopila na parket dvorane, ki je lahko sprejela 10 tisoc gledalcev. Kako vidite prihodnost rokometa v Železnikih? Moški rokomet je zagotovo na pravi poti. Vec poudarka pa bi tej igri mo-rala dati osnovna šola (tako kot v casu Jožeta Cudermana in Filipa Gart­nerja). Tam bi se ustvarjala baza, ŠD Alples pa mora posvetiti posebno pozornost delu z vsemi selekcijami, od najmlajših pa do mladincev. Le kakovostna mladinska ekipa bo lahko dobra osnova za clansko ekipo. Pogoje imajo zdaj vsi idealne. Mislim, da trenutno še niso ustvarjeni pogoji, da bi dobili žensko ekipo. Tudi tu mora dati osnovna šola prvi zagon. Tako pri fantih kot dekletih je resnicno najpomembnejše dobro sodelovanje med osnovno šolo in RD Alples. Pogovarjal se je Janez Ferlan Anton Kemperle DOLGOLETNI PREDSEDNIK ROKOMETNEGA DRUŠTVA ALPLES V Selški dolini sta obstajali dve društvi, ki sta gojili športne dejavno­sti. To sta bili TVD Partizan Selca in TVD Partizan Železniki. Obe društvi sta iz leta v leto povecevali obseg dejavnosti in obe društvi sta zašli v financne težave. Takrat je podjetje Alples z direktorjem Janezom Šte­rom postalo pobudnik ustanovitve novih društev, direktor je preprical še vodilne ljudi v takratni Iskri, da si podjetja razdelijo športe in jih fi­nancirajo. Alples je tako prevzel leta 1970 smucarske teke, rokomet in nogomet. Na tak nacin so se tudi zakljucili nesporazumi med obema društvo-ma, ki so nastajali predvsem zaradi ukvarjanja z istimi športnimi dejav­nostmi na premajhnem prostoru. Pri rokometni dejavnosti je bil v ta namen k sodelovanju povabljen trener Niko Markovic ter nekaj igralcev iz Gorice in Celja. Vse je bilo usmerjeno v to, da se pospeši razvoj roko-meta v dolini. V takratni obcini Škofja Loka je bil rokomet bolj razvit v Železnikih kot pa v Škofji Loki. S posluhom za šport med vodilnimi v podjetju Alples je predvsem ženski rokomet dobil dodatni zagon. Prvi predsednik RD Alples je postal Anton Kemperle, ki je društvo vo­dil do leta 1986. Za njim je en mandat vajeti v roke prevzel Ivan Fajfar. V casu vodenja Antona Kemperla so bili na podrocju rokometa najbolj aktivni France Pfajfar, Miro Podrekar in Dušan Hafner. Uspehi deklet v razlicnih kategorijah so bili res izredni. Ko pa se je v Ljubljani pojavila financno mocna Olimpija, so se stvari zacele spreminjati, saj je Olimpija zacela prevzemati Alplesove najboljše igralke. Anton Kemperle je po odhodu iz Alplesa (leta 1989) aktivno deloval v Škofji Loki pri ženskem rokometnem klubu. Zapis je pripravil Branko Bertoncelj Janez Šter ŠPORTNI NAVDUŠENEC VSE ŽIVLJENJE Janez Šter je še zelo mlad zacel prevzemati odgovorne naloge, saj še ni bil polnoleten, ko je postal predsednik ŠD Duplje pri Tržicu. Kot športni navdušenec je v casu vodenja Alplesa podpiral razlicne športne aktivnosti mladine v Selški dolini. Alples je v tistem obdobju širil prodajo tako v Sloveniji kot v ostalih republikah takratne Jugoslavije, ime Alples je promoviral tudi preko športa, kar mu je uspelo predvsem preko ženskega rokometa. Ker je hotel rokomet kakovostno dvigniti na višji nivo, je tudi zaposlil Aleša Gartnerja kot prvega profesionalnega trenerja v RD Alples (Aleš je treniral moške, kasneje je bil za ženske kot prvi profesionalno zapo­slen tudi Filip Gartner). Marsikdo ne ve, da je žal prezgodaj pokojni Aleš diplomiral iz telesne vzgoje, in sicer na temo rokomet. Nad njegovim pristopom je bil Janez Šter navdušen, saj se je Aleš že takrat izkazal s pravim profesionalnim pristopom do treniranja. Njegova porocila so bila natancna in opremljena z vsemi potrebnimi statisticnimi podatki. Janez Šter je kar cutil, da je to prava pot razvoja rokometa v Železnikih. Trdno je preprican, da so bila sredstva, ki so jih vložili v rokomet, predvsem z žensko ekipo vrnjena skozi promocijo znamke Alples. Povsem se zaveda, da so uspeli zato, ker je imel okoli sebe ljudi, ki so v njegovo filozofijo zaupali, posebej pa izpostavlja Antona Kemperla, ki je bil gonilna sila društva mnoga leta. Zapis je pripravil Branko Bertoncelj Jože Demšar STEBRI ZA DVORANO, KI SO SAMEVALI 20 LET, LE NISO OSTALI SPOMENIK V letih od 1975 do 1983 ste bili direktor Alplesa, podjetja, ki je v Selški dolini financno podpiralo rokomet. Pred vami je bil direktor Janez Šter, na cigar pobudo se je sponzorstvo zacelo. Kako je potekala povezava z rokometom v casu vašega vodenja podjetja Alples? Tako kot pod vodstvom Janeza Štera je bil za vse v zvezi z rokometom za­dolžen Tone Kemperle. On je bil pravi rokometni privrženec. Imel je vso mojo podporo in vzpodbudo, kajti tudi sam sem se zavedal, da ljudje v naših krajih poleg perspektivnega dela potrebujejo tudi šport in kultu­ro. Vedno sem bil na tekocem, kaj se pri rokometu dogaja, saj me je Tone obširno obvešcal. Navdušeni smo bili, ko se je Alples zaradi uspehov ro­kometašev, še posebej pa rokometašic, zacel pojavljati v vseh medijih. V kolektivu sem vedno vzpodbujal subvencioniranje športa. V letih 1975 in 1976 je bil v Selški dolini v najvecjem vzponu tako moški kot ženski rokomet. Število registriranih igralk in igralcev je bilo najvecje, iz tega obdobja beremo clanke v Gorenj­skem glasu o izredno perspektivni moški ekipi iz Železnikov in ravno v tistem casu sprejmejo pogubne Portoroške sklepe, ki so igranje moškega rokometa v Železnikih na hitro unicili. Ženski se je boril naprej. Kako ste to doživljali? O tem, da želijo ekipne športe razdeliti regionalno, se ni kaj dosti go-vorilo, kar zgodilo se je. Tu nismo imeli nobene moci. Glede razvoja rokometa v Železnikih smo imeli jasno vizijo. V Dašnici smo že uredili zunanja igrišca in povsem jasno nam je bilo, da moramo zgraditi dvora-no za rokomet. Na mojo pobudo je bil ustanovljen odbor za izgradnjo dvorane. Odbor je vodil Tone Kemperle. Za te namene smo že odkupili zemljo, dogovorjeno je bilo, kako do tja zgradimo toplovod, in prav na mojo zahtevo so ob koncu izdelave zunanjih igrišc zgradili tudi že stebre za dvorano. Te stebre, ki so v Dašnici samevali na leta, so poimenovali Demšarjev spomenik. Graditi smo nameravali po enakem sistemu, kot smo že zgradili bazen (samoprispevek v celotni KS Železniki, subvencije podjetij s kasnejšimi ugodnostmi pri uporabi, obcinska sredstva). Glav­ni razlog, da do izgradnje ni prišlo, je nasprotovanje takratne skupne Obcine Škofja Loka. Že to, da smo zgradili bazen, so komaj prenesli, da pa bi v Železnikih imeli športno dvorano prej kot v Škofji Loki, je bilo pa že prevec. Tudi nekateri funkcionarji iz naše doline, ki so delali v Škofji Loki, so bili mnenja, naj bo najprej zgrajena dvorana v Škofji Loki. Nic ni pomagalo prepricevanje, da so dekleta Alplesa edina, ki v 2. jugoslovan-ski ligi ne morejo doma igrati v dvorani. Da bo, ce ne zgradimo dvorane, po moškem rokometu zamrl še ženski, nam je bilo popolnoma jasno. In to se je kasneje tudi zgodilo. Ženska ekipa je nekaj let še žela uspehe. Nekaj vaših spominov iz tistega casa. Vecina tekem je bila ob koncu tedna. Tako se je vsak nov delovni teden pricel s pogovori o rokometu. Dekleta, ki so igrala rokomet pod znamko Alples, smo imeli kar za sestavni del podjetja. Veliko lepih trenutkov so nam uprizorila s svojimi uspehi. Številni ljudje po Sloveniji in tudi v drugih delih nekdanje Jugos­lavije ime Alples poleg kakovostnega pohištva povežejo tudi z rokometom. Dokaz vec, da je sinergija kakovosti izdelka in ka­kovostnega športa korist za podjetje in šport. Kaj na to pravite vi, ki ste ucinke lahko spremljali? Blagovna znanka je najvec vredna, vec kot vsi stroji v podjetju. Ce pa jo znaš še promovirati skozi kakovosten šport, je to še vec vredno. Naši poslovni partnerji, ki so prihajali k nam, so bili vsi po vrsti preseneceni: ce so še nekako razumeli, da podjetje deluje v tako majhnem kraju, jim nikakor ni šlo v racun, da imamo rokometno ekipo s samimi domacimi igralkami, ki igrajo v 2. jugoslovanski ligi. Stebri za dvorano, kot ste rekli, vaš spomenik, so v Dašnici sa­mevali še nadaljnjih 20 let. Na njih je bil zapisan grafit: tukaj ne bo nikoli dvorane. Kako si to razlagate? Ko je za mano vodenje podjetja prevzel Stane Cadež, sem ga vzpodbu­jal, da z akcijo za izgradnjo dvorane poskuša še enkrat. Ko pa sem od­šel v Avstrijo, sem prevec izgubil stik z domacimi dogajanji. Verjetno pa je po zatonu ženskega rokometa usahnila tudi velika želja po izgradnji dvorane. Povsem logicno pa je bilo, da je po nastanku samostojne Ob­cine Železniki prišla želja po izgradnji športne dvorane. In to željo so spet obudili prav rokometaši. Zelo vesel sem bil, ko so jo zaceli graditi, še bolj pa, da so se projektanti potrudili in stebre, zgrajene pred 20 leti, uporabili. Rokometni zanesenjaki so rokomet v Železnikih spet obudili. Dvorano zdaj imamo. Podjetje Alples ponovno podpira roko-met. Ali kaj spremljate dogajanja okoli rokometa? Rad imam šport, posebej pa sem vesel, da se je k nam vrnil rokomet. Seveda spremljam dogajanja in sem vesel vsakega uspeha. Da pa je pod-jetje Alples ponovno tesno povezano z rokometom, je zasluga sedanjih ljudi v vodstvu podjetja, ki imajo podobno filozofijo, kot smo jo takrat imeli mi. Bi v zvezi z rokometom želeli še kaj dodati? Mnenja sem, da je v sedanjih casih za mlade še veliko bolj pomembno, da so vkljuceni v razne aktivnosti, kot nekdaj. In tisti, ki se trudijo pri vseh Alplesovih rokometnih selekcijah, opravljajo dobro delo. Mlade je preprosto treba odvrniti od stranpoti in tisti, ki se je izmislil slogan, da je ''žoga najboljša droga'', ima še kako prav. Pogovarjal se je Janez Ferlan Viko Drol MOJSTER V IZDELAVI PLAKATOV S ŠABLONAMI Viko Drol je prav tako eden tistih, ki se je vpisal med velike privržen­ce rokometa. Uradno je bil pri TVD Partizan Selca blagajnik (pri tem delu mu je pomagala žena Cilka), sicer pa je pocel mnogotere stvari, po­vezane z rokometom. Zacel je leta 1961. V letih, ko so ekipe Selc pricele s tekmovanji, je bil pravi mojster v izdelavi dobrih plakatov (izdeloval jih je rocno s šablonami). Pri delu mu je pomagal Anton Potocnik. Vse izdelane plakate je po dolini tudi razobesil. Njegov izdelek je bil tudi semafor za prostorocno menjavo številk, ki je bil v uporabi dolga leta (iz uvidevnosti je na prvo mesto postavil gostujoco ekipo, na drugo pa domaco – danes bi temu rekli “ameriški nacin”). Najbolj so se mu vtisnili v spomin casi, ko so v Selcih prav zaradi roko-meta delali nov most cez Soro proti Rovnu. Star most je bil pokrit s stre-ho (podoben tistemu, ki še vedno preko Sore vodi s Cešnjice v Princev log), zato so najprej podrli streho. Vse dobre deske so uporabili pri iz­gradnji garderob. Ko so bile garderobe izdelane, se je lotil barvanja lesa. Ostalo mu je samo še nekaj kvadratnih metrov v špici pod streho, ko so mu povedali novico, da sta se združila TVD Partizan Selca in TVD Parti­zan Železniki. To ga je tako ujezilo (tako kot na mnogih drugih podrocjih se je tudi med TVD Partizan Selca in TVD Partizan Železniki bíl boj), da je prenehal z barvanjem in tistega dela ni nikoli nihce pobarval do konca. Kot vedno so bile tudi takrat težave s financiranjem. Vsa društva z nazivom Partizan so bila financirana s strani obcine, tako tudi TVD Par-tizan Selca s strani Obcine Škofja Loka. V tistem casu je na podrocju celo­tne Jugoslavije prevoze za šport pokrival t. i. Ferijalni savez, prispevek k prevozu pa so dajali tudi navijaci, ki so zapolnili avtobus. Kljub temu, da so za podpiranje rokometa v Selcih organizirali tudi veselice (vcasih se je z izvedbo veselice kar dalo zaslužiti), je bilo denarja vedno premalo. V najvecjo financno krizo pa so zabredli, ko so gradili igrišce. Obcina Škofja Loka jim je obljubila, da jim bo pokrila del sredstev, pa jih ni. In zaradi neplacanih obveznosti sta Viko Drol in Jože Benedicic (bolj znan kot Maluzov Joža) dobila celo nalog za zapor. Viko Drol se je domislil, da gre prosit za pomoc takratnega selškega župnika Pavleta Kržišnika. To je tudi storil. Ocitno je župnik športne dejavnosti cenil kot prave za mladino, ponudil pomoc in placal zapadle obveznosti. In zamislite si, kako je v tistih komunisticnih casih odmevala taka poteza. Viko Drol pripoveduje, da je bil gonilna sila vsega, kar se je dogaja-lo okoli rokometa v Selcih, Jože Benedicic, ki je bil takratni predsednik TVD Partizan Selca. TVD Partizan je sicer pokrival vse športe, vendar je bil rokomet glavna prioriteta. Spominja se tudi, kako so pri vseh igralkah in igralcih rokometa, ki so športno obutev dobili v klubu, pazili, da so opremo uporabljali samo za treninge in tekme, nikakor pa ne še za druge športne dejavnosti. Take uspehe ekip pa Viko pripisuje dejstvu, da so vsi vse delali s srcem, s polno energije in volje, drug za drugega. Za opravljeno delo so prejeli resnicno zadošcenje ravno z uspehi rokometašev in rokometašic. Zapis je pripravil Sreco Rehberger Tanja Polajnar NAJBOLJŠA ROKOMETAŠICA V ZGODOVINI Kdaj ste se srecali z rokometno igro, kdo vas je navdušil? Kako se spominjate tistih prvih zacetkov? Cisto prve rokometne korake sem sicer naredila v Škofji Loki, kjer smo živeli do mojega desetega leta, nato pa smo se preselili v Železnike, kjer sem pricela obiskovati šesti razred osnovne šole. Vecino šolskih ur telesne vzgoje smo se ucili rokometnih prvin pod okriljem profesorjev športne vzgoje Filipa Gartnerja in Leopolda Nastrana. Takrat so bila organizirana tako tekmovanja med razredi na naši šoli kot tudi tekmo­vanja med šolami. Sama sem že dokaj hitro zrasla do današnje višine, zaradi cesar sem bila druga najvecja v razredu, kar mi je sicer koristilo pri rokometu, na šolskih plesih pa ne. Trenirala in igrala sem v vseh selekcijah Rokometnega društva Alples, tako da sem bila vecino casa po pouku na igrišcu oziroma na treningih. V katerih sezonah in v katerih selekcijah Alplesa ste igrali? Kdo vam je podal najvec rokometnega znanja? Kot sem že omenila, v nižjih selekcijah Filip Gartner, v clanski ekipi pa sem debi oziroma krst doživela pod taktirko takratnega trenerja Jožeta Rakovca. Clanska ekipa Alplesa je uspešno tekmovala v 2. zvezni jugos­lovanski ligi, ki je bila zelo kvalitetna (po mojem mnenju mocnejša kot današnja 1. slovenska liga – z izjemo Krima), kmalu pa se je prebila v 1. B zvezno jugoslovansko ligo. Igrale smo na asfaltnem igrišcu v Dašnici in se kmalu preselile v novozgrajeno športno dvorano na Podnu. Sicer nas je to malo oddaljilo od naših navijacev, vendar pa so nas pravi pri­šli vzpodbujat tudi na tekme v Škofjo Loko. Clansko ekipo je v sezoni 1981/82 prevzel Andrej Kavcic, ki je sestavil ekipo iz razlicnih generacij, ki so uspešno sodelovale v takratni 2. in 1. B zvezni jugoslovanski ligi. Kmalu so vaš talent opazili strokovnjaki iz Slovenije in širše Ju­goslavije. Kako je prišlo do prvih dogovorov, da odidete v kako­vostnejše sredine? Po koncani osnovni šoli sem bila že kar standardna igralka clanske eki­pe Alplesa in glede na mojo mladost ter doloceno perspektivnost se je povecalo zanimanje s strani predstavnikov drugih klubov. Najbolj so bili vztrajni predstavniki RK Split, ki so osebno prišli na razgovor o mo-rebitnem prehodu v njihov klub. Kljub mladosti me je oce podpiral pri moji odlocitvi in podpisala sva že pristopno izjavo, ki pa smo jo po teht­nem družinskem premisleku preklicali. Vedeli smo, da ce bom vztrajala in pridno trenirala, to ne bo zadnja ponudba. Tako sem ostala doma in nadaljevala z igranjem v ŠD Alples in seveda zaradi kakovosti tudi v reprezentancah nižjih selekcij, kot so pionirska, kadetska in mladinska. Zaradi t. i. Portoroških sklepov v športu so se izoblikovali centri, v katerih so nacrtno koncentrirali perspektivne športnike iz posameznih panog iz cele Slovenije. Tako na primer je bil za ženski rokomet glavni center Ljubljana – RK Olimpija, pa ceprav je bil takrat RD Alples veli­ko boljši klub tako glede rezultatov kot tudi organizacijsko, za kar je imel veliko zaslug glavni sponzor podjetje Alples in še danes neutrudni športni delavec Tone Kemperle. V sezoni 1983/84 sva z Danico Benedik iz Alplesa prestopili v Olimpi­jo in zasedle smo 5. mesto v 1. zvezni jugoslovanski ligi. Olimpija je bila ekipa, ki so ji vsi v Jugoslaviji napovedovali svetlo prihodnost. Vendar je imel klub premalo izkušenj na podrocju ''balkanske kuhinje'', kar je pomenilo veliko vplivanja na sodnike, delegate … Bile smo stalno nekje pri vrhu tabele, a Olimpiji veliki met, to je osvojitev naslova državnih prvakinj Jugoslavije, ni nikoli uspel. Ekipo smo sestavljale predvsem dijakinje in študentke, ki smo igrale in trenirale s srcem. Denarja ni bilo veliko, za kakšno pico in mesecno vozovnico. Trenirale smo zelo veliko, saj je Leopold Jeras (Majc) od nas zahteval absolutno kondicijsko pri­pravljenost, hkrati pa je bila tudi huda konkurenca za igralna mesta. V Olimpiji sem igrala na mestu desne zunanje igralke, kar za desnicar­ja ni bilo ravno perspektivno mesto. Kmalu sem dobila povabilo v mla­dinsko jugoslovansko reprezentanco, ki jo je takrat vodil profesor Josip Samaržija, ki še danes velja za veliko ime med rokometnimi strokovnja­ki. Skupaj s soigralkami iz Belinke Olimpije Sonjo Cotar, Tanjo Cefarin, Majo Goljar in Ado Boštjancic smo tvorile okostje takratne mladinske jugoslovanske reprezentance. Že prvo skupno akcijo na mladinskem balkanskem prvenstvu v Somboru smo kronale z zlatom. Na balkani­jadi sem slucajno zaigrala na mestu krožne napadalke, ker se nam je na treningu poškodovala prva ''pivotka'', in se neverjetno znašla, zato je profesor Samaržija predlagal Olimpiji, naj me prestavijo na to igralno mesto. In dejansko se lahko zahvalim nesrecnemu nakljucju, poškodbi soigralke, da sem v nadaljevanju kariere uspela, kajti na mestu desne zunanje igralke ne bi bila konkurencna v mladinski, še manj pa v clanski reprezentanci. V katerih klubih ste vse igrali, v katerih sezonah? Kateri so bili najvecji uspehi ekip, v katerih ste igrali? Pri katerih lovorikah ste bili zraven? Pri uspehih ŠD Alples sem bila zraven v letih 1979 do 1983, pri Belin­ki Olimpija od sezone 1983/84 do 1986/87. Najvecji uspehi z Olimpijo so 5., 4. in 3. mesto v 1. zvezni ligi ter dvakrat finale oziroma 2. mesto v pokalu Jugoslavije. Igrala sem pri RK Radnicki Beograd od sezone 1987/88 do sezone 1990/91, pri RK Krim od sezone 1992/93 do 1996/ 97 in v sezoni 1997/98 pri RK Jomsa Rimini. Najvecje klubske rokomet­ne uspehe sem dosegla v dresu RK Radnicki, in sicer dvakratno lovori­ko prvakinj ''kupa šampiona'' (to je bila predhodnica lige prvakinj) ter zmaga na državnem prvenstvu (dvakrat) in osvojitev naslova pokalne­ga prvaka Jugoslavije. V kratki italijanski izkušnji pa se prav tako lahko pohvalim z osvojitvijo naslova državnih prvakinj. Igrali ste za mocno državno reprezentanco Jugoslavije. Lahko poveste kaj iz tega obdobja? Za clansko reprezentanco Jugoslavije, ki je bila svetovna velesila v ro­kometu, sem odigrala 62 uradnih tekem. V tistih casih je bila že sama uvrstitev na širši seznam reprezentance velika cast in obveza, kaj šele dejanska uvrstitev v reprezentanco. Konkurenca je bila zelo mocna, hkrati pa so imele prednost igralke, ki so igrale v mocnih klubih. Prav iz tega razloga sem se kljub drugim ponudbam lažje odlocila za prestop v beograjski klub Radnicki. Dokler sem igrala v Ljubljani, sem se uspela uvrstiti le na širši spisek, z odlicnimi igrami med samimi vrhunskimi igralkami v Beogradu pa sem hitro dobila ''stalno'' službo v jugoslovan-ski reprezentanci. Najvecji uspeh v dresu z jugoslovanskim državnim gr-bom je zagotovo srebrna medalja s svetovnega prvenstva v Južni Koreji (Seul) leta 1990. V finalu smo z reprezentanco Sovjetske zveze izgubile za dva nesrecna gola. Seveda je bilo veliko ostalih prvih mest na razlic­nih mednarodnih turnirjih in mediteranskih ter balkanskih prvenstvih. Zaradi dogodkov, ki so sledili (osamosvojitev Slovenije), nisem uspela uresniciti sanj, ki jih ima vecina športnikov – udeležiti se olimpijade, ceprav smo se kot reprezentanca že pripravljali na olimpijado v Barce­loni leta 1992. Rada se spominjam casov mocne jugoslovanske reprezentance. Ne samo da so nas vse druge reprezentance spoštovale in zelo cenile, am-pak so se tudi ucile od nas. V t em casu ni bilo ne duha ne sluha o repre­zentancah, ki so danes evropska velesila v rokometu (Danska, Norve­ška, Francija, Španija …). Takrat so poleg jugoslovanske reprezentance vrh krojile še Sovjetska zveza, Romunija, Vzhodna Nemcija, Cehoslova­ška … in Južna Koreja. Po osamosvojitvi Slovenije vas srecamo v prvi državni reprezen­tanci Slovenije pod vodstvom Antona Bašica. Iz Železnikov je bila v reprezentanci tudi Nada Pohleven. Med 13 izbrankami je za male Železnike tak izbor nekaj velikega. Koliko let in tekem ste odigrali za slovensko reprezentanco, na katerih prvenstvih ste bili? Prvo uradno tekmo za slovensko reprezentanco sem igrala leta 1993 proti Hrvaški v Litiji, ki smo jo dobile za tri gole. Po podatkih Rokomet­ne zveze Slovenije sem sodelovala na 61 reprezentancnih akcijah, od­igrala 38 uradnih tekem in dosegla 113 golov. Prvo veliko tekmovanje za reprezentanco Slovenije so bile mediteranske igre v Franciji, kjer pa smo kljub zelo dobri reprezentanci (Cotar, Cerne, Šturm, Stefanišin, Boštjancic, Pohleven …) osvojile nehvaležno 4. mesto. Uspešno smo se na kvalifikacijskih tekmah prebijale na velika tekmovanja, vendar šte­jem med najvecje uspehe osvojeno prvo slovensko žensko rokometno medaljo, in sicer bron na mediteranskih igrah v Bariju (Italija) pod vod­stvom selektorke dr. Marte Bon. Kdaj ste se poslovili od aktivnega igranja rokometa? Ste še po­vezani z rokometom in kako? Zadnjo sezono pri RK Krim (1996/97) sem zacutila, da imam že dovolj rokometnega pretepanja in da je cas, da si ustvarim družino. Odkar sem prestopila v RK Krim, nisem samo igrala rokometa, ampak tudi oprav­ljala delovne naloge v podjetju Electa inženiring, d. o. o., kjer me je di­rektor Zoran Jankovic, ki je bil hkrati predsednik kluba, ucil poslovnih vešcin komerciale. Dokler so bile ambicije kluba še majhne, ni bilo pro-blema, ko pa smo ekipa in klub iz sezone v sezono postajali mocnejši in zrelejši, je bilo vedno težje usklajevati delovne in športne obveznosti. Ceprav ni bilo lahko, sem se odlocila, da je bilo dovolj in da prepustim svoje mesto mlajšim. Po zakljuceni sezoni sem kljub vsemu priskocila na pomoc italijanskemu klubu Rimini, ki se je boril za 1. mesto v itali­janskem prvenstvu. Kljub številnim poškodbam smo uspele osvojiti na­slov prvakinj in s tem naslovom sem se dejansko poslovila od aktivnega igranja. Ko toliko let posvetiš rokometu, je nemogoce cisto pretrgati vse vezi. Tako sem obcasno sodelovala v akcijah pod okriljem Rokometne zveze Slovenije kot predstavnica za stike z javnostmi. V mandatu 2002–2006 sem bila predstavnica Rokometne zveze v Izvršnem odboru Olimpijske­ga komiteja Slovenije ter hkrati predsednica Komisije za ženski šport. V letu 2007 sem skupaj s svojimi nekdanjimi soigralkami ustanovila športno društvo Akcija Ljubljana. S treningi enkrat na teden skušamo ostati v formi za nastope na veteranskih turnirjih, ki jih je v Sloveniji kar nekaj. Z veseljem se odzovemo tudi vabilom na turnirje na obmocju bivše Jugoslavije in pocasi se že širi ideja o ustanovitvi mednarodne ve­teranske rokometne lige. V društvu smo iz Železnikov kar tri igralke, po-leg mene še Mojca Jelovcan in Nada Pohleven. Velikokrat se pošalimo, da smo alplesovke v vecini in seveda tudi najbolj pridne pri obiskih na treningih ter pri udeležbah na turnirjih. Prav tako sem clanica Izvršnega odbora RK Krim Mercator, ki ga ni treba posebej predstavljati. ŠD Akcija Ljubljana: Veteranski turnir Novi Sad 2009, osvojeno 2. mesto v konkurenci 11 ekip. Stojijo: Nina Ceman, Branka Mijatovic, Katarina Bednar, Špela Ložar, Cvetka Butala - Vrhovnik, Tanja Polajnar. Cepijo: Marjetka Dimnik, Mojca Jelovcan, Nada Pohleven, Nadiža Ple­ško, Irena Cerar. Manjkajo clanice: Marta Bon, Olga Ceckova, Marjeta Marton, Zdenka Dežman, Zinka Kosec. V Železnikih smo glede na majhno bazo nekdaj imeli izredno veliko kakovostnih rokometašic. Ker se ni zgradila dvorana v casu najvecjih uspehov Alplesa, je dejavnost zamrla. Moški del so zanesenjaki po letu 1994 ponovno zaceli obujati. Kako bi bilo mogoce oživiti tudi ženski rokomet? Ne strinjam se s tezo, da je bila v Železnikih majhna baza, kajti v mojih osnovnošolskih letih je bil rokomet v Selški dolini poleg smucanja šport številka ena. Vsa dekleta, ki so si le malo želela športnih aktivnosti, so igrale rokomet. Ko so rokometni navdušenci izgubili voljo do ucenja novih generacij, je pocasi rokomet kot panoga zacel ugašati. Prav tako so prišli v ospredje drugi športi, ki so ponudili nekaj novega, tako po organizacijski kot strokovni plati. Seveda ne smem biti krivicna, tudi financna plat ni zanemarljiva, ce ni sponzorskih sredstev, ni mogoce uspešno sodelovati na prvenstvih. Ce primerjam tudi nekdaj uspešne rokometne centre po Sloveniji, kot so na primer Ajdovšcina, Preddvor, Izola, Kocevje, iz katerih so prišle vrhunske rokometašice, so vsi na istem. Z ukinitvijo šolskih tekmovanj je bila narejena velika škoda ro­kometni panogi. V zadnjem casu so ponovno v teku poskusi oživitve teh tekmovanj, vendar je po mojem mnenju narejeno premalo (predvsem s strani Rokometne zveze Slovenije). Zdaj so v ospredju tekmovanja pom pon skupin, plesno-navijaška in akrobatska tekmovanja … in še bi lahko naštevali. Rokomet je treba ponovno popularizirati. Da ekipa postane mocna, je poleg financnih sredstev potrebno še veliko predanosti s stra­ni vseh vpletenih, igralcev, trenerjev in drugih rokometnih delavcev ter podpore njihovih družinskih clanov. Rokomet je ekipni šport, in to ne samo na igrišcu, ampak tudi izven njega. Povejte še kaj iz obdobja vaše rokometne kariere, cesar vas ni­sem vprašal, pa je pomembno in je treba izpostaviti v kronolo­giji 50-letnice rokometa v Selški dolini. Vcasih se z bivšimi rokometašicami pogovarjamo, kako bi bilo dobro, da bi se napisala in uredila zbirka športnih anekdot, ki so se pripetile razlicnim rokometnim generacijam. To bi bilo zanimivo branje. Lahko pa povem, da so nam igralke iz drugih klubov vedno govorile, da ni cudno, da imajo alplesovke toliko kondicije, saj so doma iz ozke doline, kjer se še meh harmonike ne more raztegniti in ptici morajo le­teti postrani. Pogovarjal se je Janez Ferlan Sreco Rehberger REDKI SO, KI VEDO ZA OBSTOJ ŠPORTNEGA DRUŠTVA LAGUNA, LE-TO PA JE PONOVNO OBUDILO ROKOMETNO DEJAVNOST Kako in kje ste se seznanili z rokometno igro? Izviram iz Šutne pri Žabnici, kjer sem se srecal z rokometom kot desetle-ten fant. Igrati sem zacel še na igrišcu iz leša. Po nekaj letih seznanjanja s to igro smo s kolegi postali perspektivna generacija. Za clansko ekipo Žabnice sem zacel igrati s 14 leti, to je bilo leta 1972. Tam sem igral do prihoda v Železnike. Kdaj in kako ste vstopili v zgodbo rokometa v Selški dolini? Leta 1980 sem se porocil v Železnike. Takrat je bil v Selški dolini že ro­kometni mrk. Poznal sem veliko igralcev iz Selške doline, saj smo se sre-cevali pri igranju v gorenjski ligi. Kmalu sem spoznal tudi njihove želje, da se ponovno kaj naredi na rokometni sceni v tej dolini. Tudi sam sem jih spodbujal, da vendarle na tem skupaj nekaj storimo. Bili ste med pobudniki oživitve rokometa v Železnikih. Kako je vsa stvar potekala? 5. oktobra 1994 smo ustanovili Športno društvo Laguna, kjer naj bi bilo združenih vec športov, mislili pa smo v glavnem na rokomet. Zadali smo si tudi cilj: izgradnjo športne dvorane do leta 2000. Laguna smo se poimenovali, ker je takrat prišel na trg nov avto s tem imenom. Vse skupaj je malo povezano tudi s tem, da sem bil tisti cas obrtnik avtome­hanik in tudi prvi sponzor. Ko smo sestavili prvo clansko ekipo, sem jo tudi opremil – nekateri pravijo, da z najlepšimi dresi v tistem casu. 15. novembra 1995 smo se na sestanku upravnega odbora odlocili, da za nadaljnje delo moramo pridobiti mocnejšega sponzorja. Mislili smo na kakega vecjega obrtnika (odlocili smo se, da zaprosimo Franca Goljo) in Alples Pohištvo (ker se je v tistem casu govorilo o tem delu Alplesa kot najbolj perspektivnem podjetju). In v dogovorih z vodstvom tega podjetja smo bili uspešni. Sledil je podpis pogodbe. V novem obdobju rokometa v dolini ste opravljali v upravi RD Alples pomembno vlogo. Veckrat ste sami izjavili, da ste deklica za vse. Opišite nam delo v tem obdobju. Ko smo zaceli oživljati rokomet, sem bil predsednik Kluba Laguna in, kot receno, tudi njen sponzor. Treba je omeniti, da se pojavljata dve nekoliko razlicni imeni, kajti na ustanovnem obcnem zbor u smo usta­novili Laguna klub Železniki, ko pa smo se glede na Zakon o društvih vpisovali v register športnih društev, smo se registrirali kot ŠD Laguna. ŠD Laguna je tako obstajalo do avgusta 1996, torej malo manj kot dve leti. Po podpisu pogodbe z Alplesom Pohištvo sem bil generalni sekre-tar društva. Ta zgodba je trajala le eno leto, in ko nas je financnih težav rešil Franc Zupanc iz takratnega Alplesa Lesni program, sem ob novi reorganizaciji v društvu ponovno postal sekretar. RD pa je dobilo seda­nji naziv: RD Alples. Z eno kratko prekinitvijo to funkcijo opravljam še danes. Delo sekretarja društva je zelo izpostavljeno, saj sem zadolžen za organizacijo tekem v domaci dvorani in na gostovanjih, urejati moram termine tekem in treningov, uskladiti prevoze ekip na tekme, obvešcati vse vzporedne službe o terminih tekem (zdravniško službo, zapisnikar­je, casomerilce ...). Poleg tega pa sodelujem tudi v organih Rokometne zveze Slovenije (trenutno sem clan koordinacije 1. B lige) in v trenerski organizaciji (clan nadzornega odbora). Torej ste pridobili tudi trenersko licenco. Kako je prišlo do tega? Trener, ki je treniral mladince, se je poslovil zaradi drugih obveznosti in sem se preizkusil tudi na tem podrocju. Sprva so mi podelili zacasno licenco, v nadaljevanju sem pridobil tudi tisto pravo. Tudi v novem obdobju so bili uspehi in neuspehi. Pot do 1. B lige je bila kar trnova. Cilji so bili vsa leta kar realno postavljeni, vedno smo tudi skušali po­slovati v okviru financnih možnosti. Res je, da smo oba preskoka (iz 3. v 2. ligo in iz 2. v 1. B) nacrtovali kako leto prej, kot je tudi res, da smo bili glede na plan vedno cisto blizu, a vendarle smo prišli samo do tja, kamor smo želeli. Tudi na Rokometni zvezi Slovenije smo imeli pri našem delu vedno pod-poro, saj jim nismo nikoli povzrocali nobenih preglavic. Uvrstitev v 1.B ligo je bila tako zagotovo krona vseh prizadevanj. Je tako? S tem je bil poplacan trud prav vseh, ki smo kaj naredili v teh letih. Ta trud pa je bil še nadgrajen takoj naslednje leto, ko smo ugotovili, da se v tej ligi lahko kosamo z vsemi ekipami. Podjetje Alples z direktorjem Zupancem trdno stoji za rokomet­nimi selekcijami tako v dobrih kot slabših casih za gospodar­stvo. A sredstev je verjetno vedno premalo? Vedno jih je premalo. Poleg Alplesa nam pomagajo še obcina in drugi manjši sponzorji. Vesel sem, da je obcina v letu 2009 glede na dobre rezultate precej povecala sredstva za rokomet, za kar se je intenzivno prizadeval naš predsednik Marko Lotric. Kakšno prihodnost napovedujete rokometu v Železnikih? Moj osebni cilj (in tudi celotne uprave) je, da ostanemo stabilen clen 1. B lige s tem, da cez nekaj let 80 odstotkov igralskega kadra vzgojimo v domacem društvu. Povsem logicno je, da s tako majhno bazo vseh ig­ralskih mest ne moremo pokriti s svojim kadrom. Igralskega potenciala imamo kar nekaj, letos se vracamo tudi k domacemu trenerju. Želim si, da bi bilo cim vec otrok vkljucenih v rokometne selekcije, da jih v osnovni šoli ucitelji telesne vzgoje naucijo veliko osnov rokometne igre, jih usmerijo v RD Alples in da jih vsi skupaj obvarujemo stranpoti, ki jih je na žalost polno tudi v našem okolju. Pogovarjal se je Janez Ferlan Trenerji vseh selekcij po ponovni oživitvi rokometa Clani Jože Rakovec 1996/97 Kadeti Tomaž Lotric Clani Stane Vrbinc 1997/98 Kadeti Tomaž Lotric Clani Stane Vrbinc Kadeti Tomaž Lotric 1998/99 Starejši decki Filip Gartner Mlajši decki Leopold Nastran 3. in 4. razred OŠ Jože Reya Clani Željko Vešligaj Kadeti Uroš Mohoric 1999/00 Starejši decki Filip Gartner, Matjaž Jelenc Mlajši decki Leopold Nastran, Matjaž Jelenc 3. in 4. razred OŠ Jože Reya Clani Željko Vešligaj, Jože Rakovec Kadeti Uroš Mohoric 2000/01 Starejši decki Filip Gartner, Agron Šefketi Mlajši decki Leopold Nastran Mini rokomet decki Leopold Nastran Šola rokometa Selca, Železniki Urška Hafner Clani Borut Rebic Kadeti Uroš Mohoric Starejši decki Agron Šefketi 2001/02 Mlajši decki Leopold Nastran, Tomaž Lotric Šola rokometa Selca, Železniki Urška Hafner, Andreja Bogataj Veterani Vladimir Polajnar Clani Borut Rebic Mladinci Uroš Mohoric Kadeti Uroš Mohoric 2002/03 Kadetinje Milja Tomšic Mlajši decki Leopold Nastran Mini rokomet Aleš Jensterle Clani Željko Vešligaj Mladinci Uroš Mohoric, Tomaž Hudi, Agron Šefketi Kadeti Agron Šefketi 2003/04 Mlajši decki Leopold Nastran Mini rokomet (decki) Mitja Lorber, Aleš Jensterle Kadetinje Milja Tomšic Mini rokomet (deklice) Urška Hafner, Andreja Bogataj Clani Andrej Završnik, Stane Vrbinc Mladinci Stane Vrbinc, Sreco Rehberger 2004/05 Starejši decki Jaka Kavcic Mlajši decki Jaka Kavcic Mini rokomet Mitja Lorber Kadetinje Brigita Šturm, Ardijana Šefketi Clani Stane Vrbinc Mladinci Sreco Rehberger Starejši decki Agron Šefketi 2005/06 Mlajši decki Filip Gartner Mini rokomet (decki) Jaka Kavcic Mini rokomet (deklice) Nada Pohleven, Ardijana Šefketi Clani Mišo Praljak Mladinci Sreco Rehberger Starejši decki Agron Šefketi 2006/07 Mlajši decki Filip Gartner Mini rokomet (decki) Jaka Kavcic Mini rokomet (deklice) Nada Pohleven Mlajši decki Anže Kavcic 200 7/08 Mini rokomet (decki) Jaka Kavcic Mini rokomet (deklice) Nada Pohleven Clani Mišo Praljak Mladinci Marijan Krištofic Starejši decki Filip Gartner 2008/09 Mlajši decki Anže Kavcic Mini rokomet (decki) Jaka Kavcic Mini rokomet (deklice) Nada Pohleven Clani Uroš Mohoric Mladinci Agron Šefketi Kadeti Roman Cencic Starejši decki Anže Kavcic 2009/1 0 Mlajši decki Jošt Cufar, Grega Markelj Mini rokomet (decki) Jaka Kavcic, Filip Gartner Mini rokomet (deklice) Nada Pohleven Ekipa RD Alples, ki se organizacijsko trudi v sedanjem obdobju Uvrstititve clanske ekipe od sezone 1996 dalje Marko Lotric predsednik Sreco Rehberger sekretar Brane Bertoncelj finance, marketing Uprava Janez Ferlan stiki z javnostmi Stane Gortnar organizator Vili Rant tehnicni vodja društva, vodja veteranske ekipe Uroš Mohoric Clani Agron Šefketi Mladinci Roman Cencic Kadeti Anže Kavcic Starejši decki Trenerji Jošt Cufar, Grega Markelj Mlajši decki Jaka Kavcic, Filip Gartner Mini rokomet decki Nada Pohleven Mini rokomet deklice Blaž Vidic pomocnik trenerja Franci Dolenec pomocnik trenerja Barbara Rant Zdravstvena služba Tanja Cencic Irena Gortnar Boštjan Frelih vodja Manca Bertoncelj Mateja Golja Zapisnikarji Ardijana Šefketi in casomerilci Maša Šlegel Katja Habjan Matic Ferlan statistika Simon Mohoric statistika Roman Cencic vodja tekmovanja mladih, sodelovanje z osnovno šolo Ostale službe Janja Flander, Marko Flander vstopnina Jance Habjan, Lado Polajnar obvešcanje in plakatiranje 1996/1997 2. b liga zahod, 5. mesto 1997/ 1998 2. b liga, 2. mesto 1998/ 1999 2. liga, 11. mesto 1999/2000 2. liga, 8. mesto 2000/2001 2. liga, 3. mesto (reorganizacija tekmovanja) 2001/2002 3. liga, 3. mesto (igra se tudi avstrijsko-slovenska liga) 2002/2003 zmaga v 3. ligi 2003/2004 2. liga, 8. mesto 2004/2005 2. liga, 4. mesto 2005/2006 2. liga, 3. mesto 2006/2007 2. liga 3. mesto (igramo in izgubimo kvalifikacije za 1. B ligo z ekipo Izole) 2007/2008 2. mesto in napredovanje v 1. B ligo 2008/2009 1. B liga, 6. mesto Se gremo igrat? ali Ples in igre izŽeleznikov Andreja Bogataj Rant Kratka zgodovina in oris plesa na Slovenskem Zanimanje za ljudski ples na Slovenskem sega dalec v zgodovino, saj je bil ples vselej del življenja Slovencev. Vendar pa se je podoba plesnega izrocila na Slovenskem oblikovala vecinoma na podlagi po­vojnega terenskega raziskovanja. Zato nam prikazu­je le ples s konca 19. in z zacetka 20. stoletja. Plesno izrocilo zgodnejših casov pa je zavito v meglo. O njem nimamo skoraj nikakršnih podatkov in vsako predvidevanje je le ugibanje, saj so pisani in slikov­ni viri zelo skromni. Prvo porocilo o plesu na Kranjskem sega v 13. stoletje, ko je nemški pesnik Helbing v svoji pesmi Mladi Lucidarius omenjal slovenski ples ob sprem­ljavi dud. Sledi Schwabenspieglovo porocilo o usto­licenju karantanskih vojvod ob knežjem kamnu iz 14. in 15. stoletja. Ob tem so izvajali poseben obhod in peli slovenske pesmi. Naslednji, ki poroca o plesu Slovencev, je Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Avtor sicer ne opisuje plesnih oblik, ampak ga za­nimajo okolišcine plesa. Poroca o veselju do plesa, dokaj natancno tudi navaja, kje in kdaj so plesali, kje je bilo plesišce, koliko casa je ples trajal, koliko casa je trajala plesna zabava. Opisuje t. i. prvi ples, omenja družabne predpise o vedenju na plesu in kakšni so bili medsebojni odnosi plesalcev. Veliko je tudi podatkov o godcih, glasbilih ter nazadnje tudi o neprijetnih posledicah plesa, kot so pretepi in neza­konski otroci. Takrat so se plesali parni plesi. Prvi je v 18. stoletju poskušal plese opisati tudi z oblikovne strani Anton Tomaž Linhart v svojem delu Versuch einer Geschichte von Krain und den übri-gen Ländern der südlichen Slaven Oesterreiches. Iz 19. stoletja je znanih vec avtorjev, ki so pisali o slovenskem plesu: Baltazar Hacquet, Urban Jarnik, Stanko Vraz, Jurij Kobe, Ivan Navratil, Matija Majari- Ziljski in drugi. Ko se je sredi 19. stoletja med našimi izobraženci povecalo zanimanje za narodno blago, se je v caso­pisih in revijah pojavilo vse vec clankov o plesih. Zbiralci prve polovice 19. stoletja so iskali pristno, staro, avtohtono plesno izrocilo. Zanimiva sta jim bili predvsem Bela krajina in Ziljska dolina. Prav zaradi takega stališca pa se je marsikaj vrednega iz izrocila v osrednjih pokrajinah za vselej izgubilo. Takšen odnos do plesa je na Slovenskem znacilen do petdesetih let 20. stoletja. Likovni viri za slovensko plesno izrocilo so ne­znatni. Najstarejši vir je freska sv. Nedelje na steni cerkve v Crngrobu pri Škofji Loki iz 15. stoletja. Med prizori, ki prikazujejo za nedeljo neprimerna opra­vila, je naslikana tudi plesna zabava, kjer skupina pleše v kacasto zaviti vrsti. Nekaj upodobitev plesa najdemo tudi na panjskih koncnicah, Gorenjce pri plesu pa prikazuje tudi bakrorez iz Valvasorjeve Slave. Slovenci smo gotovo imeli svoje avtohtone plese, a smo jih izgubili. Prvotni plesi so na Slovenskem že zelo zgodaj zamrli in so jih v 17., predvsem pa v 18. in 19. stoletju zamenjali plesi, ki so se širili po vsem slovenskem ozemlju najvec iz nemško govorecih po­krajin. Plese so prinašali ''godci'' – delavci in vojaki, ki so potovali po nekdanjih habsburških deželah in pozneje Avstro-ogrski monarhiji. Opušcanje prvot­nega izrocila je pospešila popolna politicna, gospo­darska in kulturna odvisnost od germanskega sve­ta, zamiranje pa je nekoliko pospešila tudi Katoliška cerkev, ki plesu ni bila naklonjena. Najvažnejši vir za raziskovanje plesov je seveda ljudstvo samo, plesalke in plesalci. Sistematicno raziskovanje plesnega izrocila v 20. stoletju je zacel muzikolog France Marolt. Po drugi svetovni vojni je bil ustanovljen folklorni inštitut, katerega sodelavki sta bili tudi Marija Šuštar in Toncka Marolt. Slovensko plesno izrocilo razdelimo v dve pla­sti. Starejšo plast sestavljajo ostanki nekdanjih ob-rednih plesov in iger. Od prvotnega izrocila so se ohranili le še ostanki. Plesalci se primejo v verigo in vijejo kaco, polža. Njihova znacilnost so najprepro­stejše gibne prvine kot npr. hoja, tek, poskakovanje, ki se med seboj poljubno izmenjujejo. Ti plesi so doma po vsem slovenskem ozemlju. Sem sodijo tudi plesi, za katere je znacilen mostni obok oz. most, ki se neprestano premika (kasneje so to poimenova­li kovtre šivat ali žakle šivat), ter plesi, povezani z maskami. Starejša plast gibne kulture se je deloma ohranila le še v obrobnih obmocjih (Rezija, Bela krajina, Prekmurje, Koroška). Mlajšo plast sestavljajo predvsem parni plesi tujega izvora, ki smo jih prevzeli, jih podzavestno spreminjali in oblikovali. Ena najstarejših plesov sta rezijanski ples in visoki rej, zelo star ples pa je tudi štajeriš, ki je razširjen po vsej Sloveniji. Sem sodijo npr. tudi plesi sotiš, zibenšrit, mazurka, krajcpolka, šuštarpolka, tocak, polka, valcek. Plesi veckrat dobi­jo ime po plesnih figurah. Dobro poznane so plesne igre, npr. pouštrtanc, nadštevilni plesalec in beksl. Plesi v troje so nastali iz štajeriša. Otroci na Slovenskem pravih plesov skorajda ne poznajo, ker v njihovem gibnem izrocilu ni posebne razlike med plesom in igro. Nekatere najbolj pozna­nih otroških plesnih iger pri nas so ringa ringa raja, al je kej trden most, bela bela lilija, rdece cešnje rada jem, potujemo v Rakitnico, majka prišla s kolodvo­ra, maricka sedi na kamenu … Koreografska podoba plesnega izrocila na Slo­venskem sicer ni enovita, vendar je vseeno pre­gledna. Celotno plesno izrocilo lahko razdelimo v skupinske plese, ki so jih plesali in jih še plešejo v skupini, ker drugace tudi ni mogoce, ter v parne. Te navadno pleše vec parov hkrati, lahko pa jih pleše tudi en sam par. V skupinskih plesih obicajno ne more biti improvizacije, skupina mora biti v plesnih korakih in figurah enotna, medtem ko si v parnem plesu posamezni pari lahko figure in variante svo­bodno izbirajo. Le redki pri nas so solisticni plesi. Sem lahko npr. štejemo ples koranta, štajerskega kopjaša, bohinjskega otepovca. Slovenski ljudski plesi so pravilma vsi mešani, moški in ženske plešejo skupaj. Izjeme so koranti, otepovci in kopjaši, ki so bili vedno moški. Moški plešejo tudi zvezdo, kjer eden naredi premet. Tudi prekmurski ples tkalecka je moški ples. Ženski ples je crnomaljsko kolo in štajerski kurji tajc. Sicer pa same ženske plešejo le izjemoma. Vloga plesa v življenju ljudi Ples je bil v preteklosti in je še vedno clovekov spremljevalec pri vseh važnejših dogodkih v njego­vem življenju, ob praznikih ali ob zakljucku vecjih opravil. Najprej je imel magicno in obredno vlogo, ki pa se je kasneje ohranila le v nekaterih pustnih in svatbenih šegah. Ples ponekod spremlja že clovekov prihod na svet – ponekod je v navadi, da proslavljajo rojstvo in krst novorojenca z gostijo in plesom. Dokler so bile svatbe še po starem, so otroci spremljali ples odraslih svatov kar s kmecke peci, nato pa so jih na skrivaj posnemali (na paši, v sked­nju …). Ko je šel mlad clovek prvic na ples, je moral že znati plesati. Vcasih so jim pri tem pomagali sta­rejši – bratje, sestre, strici, starši. Dekle je smelo pr­vic na ples, ko je bila godna za možitev, to je bilo pri sedemnajstih ali osemnajstih letih, sicer pa je bila polnoletnost odvisna od zrelosti dekleta in strogosti staršev. Fantje so smeli na ples, ko so bili sprejeti v fantovsko družbo in so smeli vasovati. Ponekod po Sloveniji so imeli prav posebne sprejeme. Poroka je v clovekovem življenju pomemben mej­nik, zato so jo vedno svecano proslavljali. Prav na svatbi je imel ples pomembno vlogo, saj je spremljal ves njen potek. Lahko recemo, da so Slovenci vedno najvec plesali na svatbi. Seveda pa niso povsod ple­sali enako: svatbe bogatih ljudi so trajale dlje casa in so bile bolj bahate. Igralo je vec godcev, za ples so imeli posebne prostore. Svatbe revnejših ljudi pa so trajale krajši cas, bile so manj bucne, a zato nic manj vesele. Smrt je tretji življenjski mejnik. Odlok patriarha Bertranda na oglejski sinodi, da morajo na Gori­škem prepovedati mrliške in žalne plese, dokazuje, da so se naši predniki od svojcev poslavljali tudi s plesom. O teh plesih ni na Slovenskem nobenih sle­di vec, vendar pa se je še do danes ohranilo cuvanje mrlica, bedenje ob umrlem, kjer pojejo primerne pesmi in igrajo igre, kot so: v štirnco gledat, rinkce talat in rihtarja bit. Seveda teh iger ne igrajo v res-nobi in žalosti, pac pa med smehom in veselim raz­položenjem in ob takih priložnostih tudi žalostno pesem zamenja vesela. Sicer pa ima ples pomembno vlogo tudi v vsak­danjem življenju skozi vse leto. Na Slovenskem so vedno najvec plesali v predpustnem in pustnem casu. Korenine pustnega plesa segajo še v pred­kršcansko preteklost, vendar so za pustni ples tudi psihološki razlogi – Cerkev je namrec prepovedala ples od pepelnice do velike noci, zato je bilo treba predpustni cas cim bolje izkoristiti. Z velikonocnim ponedeljkom se je torej zacela plesna sezona, ki je trajala vse do adventa. Jurjevanje je bilo v navadi pri nas v Beli krajini, na Dolenjskem, v Halozah in na Koroškem. Povsod so jurjevali otroci, le v okolici Boštanja so nekaj casa še koledovali fantje, ki so nato za nabrani denar na­slednjo nedeljo pripravili ples. V decembrskih dneh pravega javnega plesa do vojne ni bilo, ker so ljudje smatrali, da se v adven­tu (to je od prve decembrske nedelje do božica) ne spodobi plesati. Pr vi ples je bil v gostilni šele na šte­fanovo, le v Beli krajini so na sam božicni dan plesa­li v tistih vaseh, kjer je bilo zakoreninjeno uskoško izrocilo. Zadnjo noc v letu povsod na Slovenskem dan­danes vecinoma preplešejo. V Reziji npr. je bil na silvestrovo ples za rekrute in dekleta istega letnika. Do polnoci so plesali rekruti starega leta, od polnoci naprej pa rekruti novega leta. Ples je bil prisoten po domovih tudi ob ofiranju, ko so prišli vošcit godovniku. Na Štajerskem in v Prekmurju so plesali tudi ob kolinah, ki jim je sledil furež, pojedina za vse domace in sosede, da so se veselili vso noc. Najvec priložnosti za ples cez poletje in v zgodnji jeseni so ponujala žegnanja (shodi, semnji, buce, lepe nedelje). O plesu na ta dan poroca že Valvasor in omenja zanimive navade v zvezi z odkupom plesa s prvim plesom. Ob žegnanjih so bili splošno prizna­ni in uveljavljeni plesi, kjer je ples opazovala celo­tna vas in so bili plesalci vsem na oceh. Vendar pa v preteklosti hoditi na ples ni bilo niti lepo niti krepostno in dekleta, ki so dosti plesala, so v oceh vašcanov veljala za lahka. Sploh pa za dekleta ni bilo spodobno plesati v gostilnah. Dekleta so ho-dila na ples v spremstvu staršev, bratov ali v družbi vrstnic. Na plesišcu so stala ob strani in cakala, da so prišli plesalci ponje. Fant je navadno prosil za ples tako, da se je malo priklonil. Dekleta fanta za ples niso smela zavrniti, ker je korbca oz. košarca hitro pripeljala do tepeža. Do tepeža je prišlo, ce je kdo komu prevzel plesalko. Vcasih pa so bili plesi tudi usodni, saj je na plesih prišlo celo do ubojev. Zato sta se cerkvena in posvetna oblast trudili, da bi plese zatrli. Vendar jim to ni uspelo in Valvasor pripoveduje, da so se kmetje uprli, da ne pustijo, da bi odpravili njihove stare obicaje. Vendar pa so ko­nec 18. stoletja ples na žegnanjih prepovedali celo z generalnim odlokom. Po koncanem plesu so fantje peljali dekleta v go-stilno ali pa so jih spremili domov in se nato sami vrnili v gostilno. Valvasor poroca, da so šli fantje skupaj z dekleti v gostilno zapit izkupicek od plesa in s seboj vzeli tudi godce. Plesi in plesne igre iz Železnikov Stari Železnikarji so bili zelo družabni ljudje in so radi plesali. Še posebej veselo je bilo med velikonoc­nimi prazniki oz. na velikonocni ponedeljek, saj se je na ta dan zacela plesna sezona, ki je trajala vse do adventa. Na velikonocni ponedeljek so se zaceli zbirati pred plavžem v Gorenjem koncu v Železnikih moža­karji, ženske in otroci, ki pa so bili le opazovalci. Vsi so bili pražnje obleceni. Možaki so imeli v suknjicu viržinke, srebrne ure. Ženske so jih opazovale, se norcevale in ''špicle''. Moški pa jim tudi niso ostali nic dolžni. Nato so mo-žaki zaigrali stare špase, muzko popravlat in v štirn-co gledat, temu pa so sledili še kovtri.1 O teh in še drugih plesnih igrah, ki so se jih v Že-leznikih igrali med velikonocnimi prazniki, pa je že davnega leta 1854 pisal Jožef Levicnik v reviji Šol­ski prijatelj leta 1854. V reviji je opisal igre: žumra klicati, kloftavc, marajon, jera truma, orel, farbe, zamorcke in kovtre šivat. Te igre so se igrali tudi ob drugih prilikah med letom, vendar ''z takim vese­ljem nikdar, kakor ravno velikonocne dni. Imajo res velikonocni dnevi nekej posebnega v sebi, ki clove­ka nekako za veselice vse pripravnega naredi.''2 Kovtre šivat ''Kovtr so šval'' na velikonocni ponedeljek po cesti iz Železnikov do Cešnjice, kjer se je zabava koncala v gostilni. Eno leto so se ustavili v eni, naslednje leto v drugi gostilni. Nato je sledila zabava – pripovedo­vali so si razne šale, pogovarjali so se o starih casih ter plesali. Poljubno število parov se postavi v kolono v sme­ri poti ter dvigne sklenjeni roki v most. Zacne za­dnji par, ki stece naprej pod mostom sklenjenih rok prednjih parov. Ko pritece na celo kolone, se ustavi in dvigne sklenjeni roki v most. Tako napravi vsak naslednji par, ki se znajde na repu kolone. Naslednji par zacne takoj, ko se znajde na koncu kolone. Vr­sta se ne sme pretrgati, vse se mora prelivati. Fantje vmes lahko vriskajo. Pari tecejo zmerno hitro. Na ta nacin se most stalno obnavlja, kolona pa se pocasi pomika naprej. Kovtre se šiva brez kakršne koli glas­bene spremljave. Zacetni položaj in drža: Pri plesu par (spol plesal­cev ni pomemben) stoji vštric v smeri nameravane poti, plesalca sta odmaknjena drug od drugega za približno skupno dolžino svojih rok, roki (levi ple­salec desno, desni plesalec levo) skleneta (ali se dr­žita za robec) in bocno dvigneta v most. Prosti roki imata spušceni ob telesu. Enako velja za druge pare, ki so razvršceni za njima v koloni, razdalja med pari je približno od enega do enega metra in pol. Kovtri so bili le ena izmed iger, s katerimi so se ta dan razveseljevali domacini. Igra je bila po vojni opušcena. Žumra klicat Žumra klicejo le dekleta. Sedejo na dve klopi, ki sto­jita pod lipo in sta si postavljeni nasproti. Na eni klopi sedijo tri, na drugi pa vsa ostala dekleta, ki se želijo igrati. Igra se izvaja sede, dekleta pojejo. Da mora ta igra silno stara biti, spricuje nje lepi milogasni (mol) napev, v kterem veje prav staroslovanski duh.3 Tri dekleta: Le vun je jezdil Žumer, le vun je jezdil njega drug. Vsa dekleta: O, kaj nam oce Žumer? O, kaj nam hoce njega drug. Tri dekleta: On hoce vašo hcerko, on hoce vašo hcerko. Vsa dekleta: Mi je ne damo Žumru, mi je ne damo njega drug! Šivanje kovtrov, prvi par Blaž Dolenc in Maruša Košmelj. Foto: Jože Dolenc, 1978 Tri dekleta: Le dajte, mati, hcerko, dokler jo možje prosijo. Vsa dekleta: Mi je ne damo Žumru, mi je ne damo njega drug! Tri dekleta: Ce je sami ne daste, jo po sili vzamemo. Vsa dekleta: Le si jo zberi Žumer, le si jo zberi njega drug! Tri dekleta poklicejo neko dekle, ki sedi na naspro­tni klopi: O, le sem, le sem, Micka, s’ prelepa mlada Micika. Pri teh besedah se poklicano dekle presede na drugo klop in pesem se zacne prepevati od zacetka. Igra traja toliko casa, dokler se vsa dekleta ne pre­sedejo na prvo klop. Potem je igra koncana.4 Kloftavec Kloftavca so obicajno igrali odrasli fantje. Na ni­zek cevljarski stol se usede fant, ki ima v rokah ruto. Na enem koncu to ruto drži, drugi konec pa prime fant, ki so ga imenovali za ''varha''. Vsi ostali fantje stopijo v krog okoli njiju. Ko varuh med izrekanjem besed ''dober je'' krcne po glavi sedecega fanta, se igra zacne. Fantje ga poskušajo ''bunkati'' po hrbtu ali glavi, vendar pa varuh skace okrog njega in ga brani. Varuh skuša med tem tudi zadeti koga od ostalih fantov, vendar se ne sme oddaljiti dlje, kot je dolga ruta. Prav tako ne sme nobeden od fantov spustiti svojega konca rute. Ce kateremu od fantov uspe udariti sedecega fanta, sam pa pri tem ni bil udarjen, zaklice ''ena'' in šteje do devet ter udarja po sedecem fantu. Ce jim uspe prešteti do devet, ne da bi ga varuh udaril nazaj, varuh in sedeci fant zame­njata vlogi. Ce pa varuh koga zadane, sede ta fant na stol, tisti, ki je prej sedel na stolu, pa prevzame vlogo varuha. Igra se igra toliko casa, dokler se ne navelicajo.5 ''Opomnim še, da so varhi vcasih tudi malopridni; posebno ce kakega tevcka varjejo, nalašc pustijo, da ga do kake sedme prav dobro po herbtu krišpajo. Ce pa ima varh na kterega piko, da bi ga rad na stol spravil, šepne na stolu sedecemu, ki potem stol v roke vzame in obadva urno skocita za odmenjenim, da ga varh zadeti more. Pri tej igri je velikokrat sme-ha in šalj dovolj.'' Marajon Marajon je preprosta igra, poznana v vec krajih, le pod drugacnim imenom. Pri nas se igrajo to igro fantje in dekleta, vendar ne skupaj. Dolocijo si kraj, ki ga imenujejo cilj. Obicajno je to na kakšnem raz­potju, da je možen dostop z vec strani. Stopijo v krog in se preštevajo do dolocene številke, ki jo sami iz­berejo. Kogar ta številka izšteje, potem lovi. Lovec stopi v cilj in šteje do 20, 50 ali 100, odvisno od dogovora. Drugi se med tem razkropijo. Nato lovec zacne loviti. Kogar ujame, ga udari po hrbtu in rece: ''Cilj je moj in tvoj.'' Kdor pa srecno pritece do cilja, ne da bi ga lovec ujel, je rešen. Tam pocaka tudi osta­le, ki jim uspe varno priteci do cilja. Prej se dogovorijo, kdo bo naslednji lovil: ali tisti, ki ga je lovec ujel kot prvega, ali kot zadnjega. Ce lovec ne ujame nikogar, nadaljuje z lovljenjem tudi naprej. Farbe Farbe se lahko igrajo že zelo majhni otroci. Dolo-cijo se trije: prodajalec, angel in volk. Vsi ostali se usedejo na klop, lahko pa tudi na tla. Angel in volk se nekoliko odmakneta, prodajalec pa vsakemu otroku na uho zašepeta, katero barvo bo predstavljal. ''Ti si erdeca, ti modra, ti rumena, ti zelena, ti cerna in ker so otrokom skoraj le edino imenovane farbe znane, igrajocih pa je navadno veliko, jim po­tem ‘prodajavec’ da še druga imena, ktere pa tudi za farbo veljajo, n. p. 'Matere božje ceveljcki', 'Matere božje uhani', 'Jezušckov plašcek', 'Jezušckov kolterc' i. t. d.''5 Nato vstopi v prodajalno angelcek. Angel: Cingulin, cingulin. Prodajalec: Kdo je? Angel: En angel. Prodajalec: Kaj bi rad? Angel: Farbe. Prodajalec: Kakšne farbe? Angel: Kakšne pa imate? Prodajalec nato našteje barve, ki jih prodaja. Nato angel pove, katero barvo hoce imeti, in pro-dajalec mu dovoli, da si jo izbere. Angel izbira. Ce izbere pravega, ga pelje s sabo, ce pa ne, odide praz­nih rok. Nato pride volk. Volk: Bum, bum, bum. Prodajalec: Kdo je? Volk: En stari volk. Tudi med njima poteka podoben pogovor kot med prodajalcem in angelckom. Tudi on si izbere barvo, in ce ugane otroka, ki predstavlja tisto barvo, ga vzame s sabo, ce ne, odide praznih rok. Ker pa otroci raje odidejo z angelckom kot z vol-kom, angelcka zelo lepo gledajo in mu celo mežikajo z ocmi. Ko pa barve izbira stari volk, so otroci resni. Ko so vse barve pobrane, sledi ''tehtanje''. Dva mocnejša se primeta za roke in tisti, ki se tehta, se nasloni cez njiju. Stari volk kleci pod njim na tleh in ga skuša zmotiti ter pripraviti do smeha. Pri tem govori: ''Kaca, kaca z nosa leze.'' Ce se tehtani otrok ne zasmeji, gre v nebesa, ce pa se zacne smejati, gre v pekel. Igra je koncana, ko so vsi ''stehtani''.6 Jera truma Po navadi so se to igro igrali le fantje. Izberejo si primeren prostor ter izberejo dva, ki bosta most-ninarja. Mostninarja se oddaljita od drugih in se potihoma dogovorita, kakšni posebni imeni bosta imela, npr. eden bo ''Zlata krona'', drugi pa ''Srebrn venec''. Držita se za roke in naredita most. Vsi drugi se primejo za roke in v koloni pridejo do mostninarjev. Zraven prepevajo pesmico: Jera truma, Jera truma, žive konje vodimo, rdece hlace nosimo. Hlace niso naše, hlace so cesarjeve, cesarjeve – kraljeve. Prvi v koloni vpraša mostninarja: Al je kaj trden most? Mostninarja: Kot kamen kost. Vodja kolone: Al gre moja vojska skoz most? Mostninarja: Še premal jih je. Pri teh besedah dvigneta roke, da gre kolona skozi. Zadnjega prestrežeta in ga vprašata, ali hoce biti ''Zlata krona'' ali ''Srebrn venec''. Ta se odloci in potem stopi k tistemu mostninarju, ki si je izbral to ime. To storijo potihoma, da ostali v koloni ne vedo, kakšno ime ima kateri od mostninarjev. Igra se nadaljuje, dokler vodja kolone ne ostane sam. Nato mostninarja prekrižata roke. Vodja kolo­ne se zapodi proti njima in hoce s silo predreti njun most, kar pa mu navadno ne uspe. Nato tudi ta pove, kaj hoce biti, in se postavi za enega od mostninar­jev. Mostninarja preštejeta, koliko otrok je vsak zbral. Nato ''se vlecejo''. Na tleh je med mostninarjema na­risana crta in tista kolona, ki potegne cez crto na­sprotnike, je zmagala. Tako je igra koncana.7 Zamorcki Kot zanimivost, v kakšnem jezik u in na kakšen nacin je Jože Levicnik leta 1854 opisoval igre, je naslednja igra opisana v jeziku, kot ga je uporabil avtor. Zamorcke igrajo navadno prav majhni otroci, in sicer takole: ''Igrajoci se skupaj vstopijo, sklucijo perste v pest, si postavijo pesti eden drugemu (levo al desno, kako je kteremu bolj na roke) eno na dru-go in sicer tako, da vsih igrajocih tisti perstni udje, ki se dlani deržijo, pridejo ravno eden nad druzega. Zdaj se zacne eden igrajocih z perstom gor ome­njenih udov dotikovati, in zacemši pri nar zdoljnem udu nar nižje pesti vpraša: ''Kaj je to?'' Vsi odgovore: ''Pec.'' Tako izprašaje se dotikuje uda za udom, do-kler pri verhni pesti do palca, ki je cez pest položen, ne pride. Za palec primši, vpraša: ''Kaj je?'' in na to vsi odgovore. Vsi: Policica. Vprašavec: Kaj je blo na policici? Vsi: Mesce (meso). Vprašavec: Kje je tisto mesce? Vsi: Mucka (macka) ga je vzela. Vprašavec: Kje je tista mucka? Vsi: V hrib je letela. Vprašavec: Kje je tisti hrib? Vsi: Pogorel je. Vprašavec: Kje je tisto pogorišce? Vsi: Voda ga je poplaknila. Vprašavec: Kje je tista voda? Vsi: Zamorcki so jo popili. Vprašavec: Kje so tisti zamorcki? Vsi: V hrib so šli kolicke sekat, da bodo mostke ravnali, da bodo babce in dedcke cez metali in da se bomo mi zdaj malo pokecali. In zdaj se en cas kecajo eden druzega po perstih in rokah. Potem zacnejo igro zopet od konca, dokler se ne navelicajo.'' Orel Orla se igrajo fantje in dekleta, a posebej. Doloci­jo, kdo bo orel in kdo koklja. Vsi ostali so pišcancki, ki se postavijo v kolono za svojo mamo in se primejo okrog pasu. Orel stopi pred kokljo in zacne govoriti: ''O, lacen, lacen,'' in gleda, kako bi ujel kakšnega pišcancka in ga pojedel. Mama koklja pa govori: ''O, sit, sit,'' in z razprtimi rokami skuša obvarovati svoje mladice pred orlom. Pišcancki se držijo drug drugega okrog pasu in mame. Orel lahko vzame le zadnjega v kolo­ni. Ce ga ujame, se ta nekoliko odmakne in pocaka, da orel polovi še ostale pišcance. Ko so vsi pišcancki ujeti, si orel in koklja razdelita pišcancke in potem ''se vlecejo'' tako kot pri jeri trumi. V štirnco gledat8 Tudi to igro so se igrali samo moški. Moški se po­stavijo v krog in gledajo v sredino kroga – v šterno9. Iztegnjene dlani dajo na hrbet, nihce se ne sme ozi­rati. Tisti, ki bo igro zacel, v roki drži kneftro10. Hodi v nasprotni smeri urinega kazalca in zraven govori: Glejte vodico, kako se blešci, kdor se ozira, po hrbtu dobi. Ko nekomu odda kneftro, se postavi na njegovo mesto. Tisti, ki je kneftro dobil, lovi soseda na desni strani in ga udarja po hrbtu ali zadnjici. Ta beži pred njim in hitreje tece, vec možnosti ima, da bo cim manj tepen. Igro nadaljuje tisti, ki ima v rokah kneftro. Muzko popravlat11 Igro so se igrali samo moški. Postavili so se v krog. Dolocili so dva, kapelnika in nosaca. Nosac je moral biti mocan. Moški so stopili v krog, na sredino pa kapelnik in nosac. Igro zacne kapelnik, ki rece: ''Dejte štimo!'' in posluša, kako ''pojejo''. Toda oni ''fušajo''. Kapelnik to komentira, na primer: ''Tale tuli kot pes.'' ''Tale zavija kot volk.'' ''Tale cvili kot miška.'' ''Tale brunda kot medved.'' Nato kapelnik pokaže na nekoga, za katerega meni, da ne stoji na pravem mestu. Zato rece nosa-cu: ''Tale glas prestavi tja,'' in nosac ga nese na hrbtu na doloceno mesto. Nekaj casa se tako igrajo. Ko pa se nosac navelica, hoce moškega, ki ga ta­krat nosi na hrbtu, spraviti dol in ga stresa. Drugim to ni všec in hocejo prepreciti, zato planejo po nosa-cu. Tako je igra koncana. Razvoj folklornih skupin na Slovenskem Nekatere pomembne letnice, prelomnice v razvo­ju folklornih skupin na Slovenskem •Daljnega leta 1838 so Rezijani predstavili svoje ple­se nekemu odposlancu z Dunaja in to Rezijani šte­jejo kot zacetek oz. ustanovitev njihove skupine. •Ivan Navratil leta 1888 piše, da so v Metliki po­novno oživili ples na velikonocni ponedeljek. •1908: 60-letnica vladanja cesarja Franca Jožefa. Ob tej priliki je na Dunaj povabil tudi Slovence. Tja so šli tudi Gorenjci in predstavili svoj oblacil­ni videz in nekaj odlomkov iz šeg in navad. •1934: France Marolt ustanovi folklorni inštitut. •1935: France Marolt organizira prvi festival. V Ljubljani je bil organiziran t. i. koroški dan. •1936: France Marolt organizira t. i. belokranjski dan. •1939: Dva folklorna festivala, v Mariboru in Crno­mlju, kjer nastopi vec folklornih skupin. •Po drugi svetovni vojni nastajajo po Sloveniji šte­vilne folklorne skupine, tako po mestih kot vaseh. •Leta 1948 je bila ustanovljena akademska fol-klorna skupina, ki jo je ustanovil France Marolt. On je bil le njen idejni vodja, glasbeno vodstvo je zaupal svoji ženi Toncki Marolt, plesno pa etno­koreologinji Mariji Šuštar. Ob ustanovitvi je bila prvotna naloga skupine poustvarjati slovensko plesno izrocilo in ga predstavljati javnosti. Fol-klorna skupina si je ime ''France Marolt'' nadela šele po smrti njenega ustanovitelja. Skupina je v nekaj letih naštudirala in zacela izvajati plese vseh petih najznacilnejših delov etnicne Slove­nije: Koroške, Panonije, Primorske, Gorenjske in Bele krajine. Leta 1965 je strokovno in umetniško vodstvo prevzel Mirko Ramovš, ki je na podlagi svojega raziskovalnega dela izpopolnil in preob­likoval program skupine ter je še danes na tem položaju. Skupina pod njegovim umetniškim vodstvom še danes zelo uspešno deluje. Folklorna skupina v Železnikih Ustanovitev Zacetki folklorne skupine segajo kar 38 let nazaj, v šolsko leto 1970/1971, ko je Ana Bogataj, sicer uci­ teljica razrednega pouka na Osnovni šoli Železniki,12 ustanovila folklorni krožek. In kakšni so bili prvi zacetki? ''Z ucenci 4. razre­ dov smo hoteli popestriti šolsko proslavo tudi s Nastop prvih plesalcev pred cerkvijo na Trnju. Foto: Ana Bogataj Folklornikov slovarcek folklora folk-lore = znanje ljudstva; ljudska duhovna kultura, tudi širše ljudska kultura na­sploh; avtor izraza je John Thomps, nastal je v 19. stoletju folklorist znanstvenik, ki raziskuje folkloro folklornik oseba, ki pleše, poje, igra …v folklorni skupini; clan folklorne skupine folklorec izraz, ki je bil v devetdesetih letih predlagan za poimovanje clana folklorne skupine, a se ni prijel, nadomestil ga je folklornik folklorizem folklora iz druge roke; pojav, ki je povezan z zavestnim ohranjanjem in poustvar­janjem ljudskega izrocila, glavni pobudnik oz. zacetnik folklorizma pri nas je etnomuzikolog France Marolt folklorna dejavnost podrocje ljubiteljskega udejstvovanja, ki je povezano z ohranjanjem ali poustvarja­njem našega plesnega, glasbenega idr. izrocila ljudsko izrocilo znanje, vedenje, življenje … najširših plasti ljudstva; sestavine gmotne, družbene in duhovne kulture; do konca petdesetih let 20. stoletja kultura kmeckega prebivalstva ljudski plesi plesi, ki so bili množicno razširjeni v dolocenem preteklem obdobju med najširšo plastjo prebivalstva, ni jih možno povsem casovno opredeliti, izvirajo iz podedova­nega izrocila, ves cas so se spreminjali in prilagajali folklorni plesi folklorizirani ljudski plesi – torej plesi, ki jih izvajajo folklorne skupine noša izraz, ki oznacuje vse, kar je mogoce na cloveku videti (obleka, nakit, frizura, lice­nje,…), ima izrazito konotacijo s kmetstvom, z narodom … oblacilni videz izrazu noša enakovreden pojem; oznacuje vse, kar je na cloveku vidnega, mogoce pa ga je uporabljati za vse plasti prebivalstva (tudi delavce, mešcane, plemice …) obleka v najširšem pomenu oznacuje vse, kar je na cloveku mogoce videti in cutiti ljudska noša oblacilni videz kmeckega prebivalstva v casu pred industrijsko revolucijo narodna noša posebna preobleka (uniforma, kostum), ki jo je sredi 19. stoletja ob posebnih pri­ložnostih zacel nositi del slovensko zavednega mešcanstva; kasneje se razširi na vse sloje prebivalstva oblacilna kultura teoretski izraz, znotraj katerega obravnavamo vse, kar je povezano z oblacenjem, preoblacenjem … kostum = preobleka; odrska preobleka ljudi, ki sodelujejo pri scenskih umetnostih (gledali­ška, filmska, plesna, lutkovna, folklorna … dejavnost) folklorni kostum odrska preobleka folklornikov pripadnostni kostum strokovni izraz za narodno nošo pevci ljudskih pesmi, godci ljudskih viž znotraj folklornih društev pogosto delujejo tudi skupine pevcev in godcev; ker gre za poustvarjalne skupine, ne moremo govoriti o ''pravih'' ljudskih pevcih oz. godcih, saj so ''pravi'' zgolj tisti, ki prenašajo izrocilo po naravni poti – torej brez posebnih vaj, ki so namenjene zavestnemu ucenju za nastopanje plesom. Odlocili smo se, da se bomo naucili nekaj gorenjskih plesov. Zavzeto smo se priceli uciti in res nam je uspelo,'' pravi Ana Bogataj. Navdušenje plesalk in plesalcev ni popustilo in zato so z vajami nadaljevali. V skupini teh prvih plesalcev in plesalk je bilo šest stalnih parov, ki so s plesom na­daljevali vse do osmega razreda. Sami so si tudi naba­vili in financirali oblacila oz. noše. Pridružili so se jim tudi številni drugi. Takrat je bilo prvic in zadnjic, da je bilo fantov – plesalcev, vec kot deklet. Mlade plesalce je na harmoniko spremljal Janez Habjan. Tudi v naslednjih letih je v tem krožku sodelovalo mnogo ucencev. Vec let je bilo v krožek vkljucenih tudi po osemdeset plesalcev. Gostovanja in nastopi Plesalci so popestrili šolske in krajevne priredit­ve z narodnimi, partizanskimi plesi, otroškimi plesi in igrami ter raznimi sestavi na narodnozabavne melodije. Veckrat so nastopili v Škofji Loki, na obcinski reviji folklornih skupin, povabljeni pa so bili tudi v tujino: svoje znanje so pokazali v Sovodnju ob Soci v Italiji. Obogatili so tudi novoletne predstave za najmlajše. Šola je sodelovala z osnovno šolo Cerkno in skupna srecanja so veckrat s kulturno-plesnim programom obogatili tudi clani folklorne skupine. Prav tako so za­plesali v Gorici, na sejmu domacih obrti, ter v Zagorju ob Savi. Z veseljem so se odzvali vsakemu povabilu. Poleg prej omenjenega harmonikaša so plesalce spremljali na harmoniko še Sašo Zagoršek, Janez Tri­ler, Jože Pfajfar, Veronika Kamenšek in Jerca Habjan. Z leti je zanimanje nekoliko usahnilo, a še vedno je folklorni krožek obiskovalo veliko ucencev, ved-no vsaj okrog petdeset. Zaradi velikega števila ple­salcev so bili razdeljeni vsaj v dve skupini. Vaje so imeli v razredu, telovadnici ali celo na hodniku. Nekaj posebnega je bilo leto 1998, ko so se mladi plesalci s svojim nastopom uvrstili na državno sre-canje otroških folklornih skupin v Mariboru. Tam so bili eni redkih, ce ne celo edini, ki so se na tako visoko srecanje oz. tekmovanje udeležili kot šolska skupina oz. krožek in ne kot folklorna skupina, ki bi delovala pod okriljem oz. mentorstvom raznih društev. Folklorna skupina danes Kaj pa danes? Zadnjih deset let13 vodim folklorni krožek Andreja Bogataj Rant,14 na harmoniko pa nas spremlja Oton Demšar. Otroci od 1. do 5. razreda zelo radi obiskujejo krožek in naših srecanj se udeležuje vsako leto vec kot petdeset otrok. Zaradi velikega števila so otroci razdeljeni v dve skupini, mlajšo (1. in 2. razred) ter starejšo folklorno skupino (3.–5. razred). Dobiva-mo se enkrat tedensko, in sicer zacnemo že zgodaj; zaradi lažje organizacije se dobivamo pred poukom, to je ob sedmih zjutraj. Kljub zgodnji uri so otroci vedno dobro razpoloženi. Takrat najprej malo pote­lovadimo – šolsko ucilnico spremenimo v plesišce, nato pa se zabava pricne. Vecinoma so to dekleta, med nami pa je vsako leto tudi nekaj fantov, ki smo jih še posebej veseli. V lanskem šolskem letu je bilo kar 15 fantov tako pogumnih, da so se nam pridružili. Letos je število plesalcev naraslo že na petinšestdeset in med njimi je kar precej fantov. Na naših skupnih srecanjih se otroci seznanjajo s preteklostjo in izrocilom svojih babic, dedkov, pra­babic in pradedkov, se igrajo njihove igrice, ucijo plesov, skratka, se zabavajo. Plešemo ljudske plese, ki jih nato združimo v vencek ali pa jih vpletemo v splet, sestavljen iz ljudskih obicajev, iger in navad. Nastopamo na vseh šolskih prireditvah, pa tudi povabilu k sodelovanju na krajevni prireditvi se zelo radi odzovemo. Skoraj vsako leto se udeležimo obmocnega srecanja otroških folklornih skupin. Lani smo dobili povsem nove noše, cesar smo še posebej veseli. V prihodnje si želimo, seveda poleg velikega števila plesalcev in nastopov, le še nekoliko primernejši prostor za vaje. Pravijo, da kjer je volja, tam je tudi pot, in volje nam ne manjka. A kljub pros-torski stiski se imamo lepo. Fotografija z naslovnice Pionirskega lista: nastop na prvomajski proslavi, Dražgoše 1977. Nastop na državnem srecanju otroških folklornih skupin, Maribor 1998. Foto: Ana Bogataj Nastop na državnem srecanju otroških folklornih skupin, Maribor 1998. Foto: Ana Bogataj Starejša folklorna skupina v šolskem letu 2008/09: smo zelo pisana drušcina … Foto: Andreja B. Rant Mlajša folklorna skupina v šolskem letu 2008/09. Foto: Andreja B. Rant Nastop na krajevni prireditvi, april 2009. Foto: Igor Mohoric Bonca Opombe: 1 Tonika Ramovš, po njenih pripovedovanjih zapisala Ana Bogataj. 2 J. Levicnik, Šolski prijatelj, 1854. 3 J. Levicnik, Šolski prijatelj, 1854. Do danes se ta melodija ni ohranila. 4 Na to igro mogoce nekoliko spominja majka prišla s kolodvora. 5 J. Levicnik, Šolski prijatelj, 1854. 6Tudi danes se otroci igrajo farbe ali barve, vendar z nekoliko drugacnimi pravili. 7 Danes se igramo igro al je kaj trden most, ki poteka na zelo podoben nacin kot jera truma. 8 Po pripovedovanju Tonike Ramovš je potek igranja zapisala Ana Bogataj. 9 Vodnjak. 10Jermen, ki med cevljarskim delom drži cevelj trdno na kolenih. 11Po pripovedovanju Tonike Ramovš je potek igranja zapisala Ana Bogataj. 12Današnja OŠ Železniki se je vcasih imenovala OŠ Prešernove brigade Železniki. 13Od upokojitve Ane Bogataj dalje. 14Po obiskovanju 60-urnega seminarja ter uspešno opravljenem izpitu sem si pridobila naziv izprašani vodja otroške folklorne skupine. Informatorji: 1. Ana BOGATAJ, upokojena uciteljica razrednega pouka, ustanoviteljica folklorne skupine na OŠ Železniki. 2. Tonika RAMOVŠ; po njenih pripovedovanjih zapisala Ana Bogataj. Viri in literatura: 1.Ramovš, Mirko: Plesat me pelji: plesno izrocilo na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980. 2.Ramovš, Mirko: Polka je ukazana: plesno izrocilo na Slovenskem, Gorenjska, Dolenjska, Notranjska. Ljubljana: Založba Kres, 1992. 3.Levicnik, Jože: Narodski obicaji v Železnikah. Šolski prijatelj, 1854. 4.Internetni viri: •Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD): http://jskd.si/folklorna-dejavnost. •Wikipedija, prosta enciklopedija: http://sl.wikipedia.org. •AFS France Marolt: http://www.marolt.si. 5.Lastni zapiski s seminarja za vodje otroških folklornih skupin. 40 let MuzejaŽelezniki in 30 let Muzejskega društva Železniki Katja Mohoric Bonca Jure Rejec Clovek se samo cudi, kaj je ustvarila ljubezen do rodne zemlje. (prvi vpis v vpisni knjigi ob otvoritvi Muzeja Železniki avgusta 1969) 31. 8. 1969 je bila v Plavcevi hiši uradna otvoritev muzejske zbirke. Na procelju Plavceve hiše so tega dne Dr. France Koblar je napisal tudi verze, ki so odkrili plošco z verzi dr. Franceta Koblarja: obiskovalce pozdravljali v muzejski zbirki: Starim Železnikom v spomin, spremenljivosti casov v opomin, sled minulega trpljenja, up sedanjega življenja. Kolesa kovacnic se vec ne vrtijo, pesem ponocna kladiv molci, ugasnile so v plavžih silne peci, le tih spomenik o njih govori, življenje pa trdo nas kuje naprej, nov kruh si mesimo iz svojih moci. Podrobnejše besedilo o muzejskih zbirkah in obnovi Plavceve hiše je pod naslovom Kratek pregled nastanka in delovanja Muzejskega društva Železniki objavljeno v Železnih nitih 5 (2008). OBCINSKI SVET OBCINE ŽELEZNIKI PODELJUJE P L A K E T O za leto 2009 MUZEJSKEMU DRUŠTVU ŽELEZNIKI (Na plavžu 58, Železniki) ob 30-letnici samostojnega delovanja društva in ob 40-letnici Muzeja v Železnikih. U T E M E L J I T E V Zacetki muzejskega delovanja v Železnikih segajo v cas tik pred drugo svetovno vojno ter v cas ustvarjanja nove kovinarske industrije kraja. Formalno obliko delovanja pa je dobilo leta 1965, ko je bil ustanovljen Pododbor Muzejskega društva Škofja Loka v Železnikih. V tem casu so muzejski prostovoljci dobili svoje prostore v Plavcevi hiši, kjer so priceli urejati krajevni muzej. Uradna otvoritev muzejskih zbirk je bila 31. avgusta 1969. Zaradi vse vecje aktivnosti clanov društva je bilo 11. julija 1979 ustanovljeno samostojno Muzejsko društvo Železniki, ki je takrat kar nekaj let štelo preko 200 clanov. V letošnjem letu torej praznujemo 40-letnico Muzeja v Železnikih in 30-letnico samostojnega delovanja Muzejskega društva Železniki. V tem casu so clani Muzejskega društva Železniki aktivno skrbeli za svoje muzejske zbirke, jih dopolnjevali, prestavljali ter oblikovali nove. Zbirke so bile ves cas javno odprte, obiskovalce pa so prijazni vodici seznanili s krajevno zgodovino. Vse do usta­novitve Obcine Železniki je društvo samo skrbelo za vse stroške delovanja muzeja. Še posebej aktivno delo clanov društva pa je zahtevalo zadnje desetletje, ko je Ob­cina Železniki skupaj z Ministrstvom za kulturo pristopila k celoviti prenovi muzejske Plavceve hiše. Muzejsko društvo je ob tem skupaj z zaposlenima v muzeju prevzelo veliko nalogo skladišcenja zbirk ob prenovi ter novo postavitev zbirk po koncani prenovi prostorov. Veliko iznajdljivosti in financnih sredstev je bilo potrebno, da so cudoviti novi prostori dobili tudi novo vsebino. Ena od pomembnih usmeritev društva skozi zgodovino je tudi obeleževanje rojstnih hiš znanih in zgodovinsko pomembnih mož Selške doline. Tako sta spominske plošce v tem casu dobila akad. prof. dr. France Koblar ter Anton Dermota. Tudi prva pobuda za postavitev kipa slikarju impresionistu Ivanu Groharju je prišla iz Muzejskega dru­štva v Železnikih. Kasneje pa je društvo vodilo in organiziralo še postavitev spomin­ske plošce kovinarju Niku Žumru, slavistu in duhovniku Jakobu Šolarju na Rudnem ter ponovno postavitev plošce zgodovinarju Francu Kosu v Selcih. Iz Muzejskega dru­štva Železniki sta prišli tudi ideji in izvedbi obeležitve 650-letnice prve omembe kraja in praznovanje 100-letnice ugasnitve plavža v letu 2002. Obe praznovanji sta bili ob sodelovanju društev iz Železnikov tudi izvedeni. V galeriji muzeja je Muzejsko društvo od leta 1978 do danes pripravilo vec kot 100 razstav domacih in tujih umetnikov: slikarjev, fotografov, kiparjev, ter vec kot 50 pre­davanj, predstavitev knjig, literarnih in muzejskih vecerov. V zadnjih petih letih pa Muzejsko društvo Železniki opravlja še eno pomembno dejav­nost. Leta 2004 je namrec izdalo prvo številko Zbornika za Selško dolino Železne niti in do sedaj je izšlo že pet številk zgodovinskega zbornika, ki nam in zanamcem prina­ša pomembne zgodovinske podatke in dejstva, poljudno in razumljivo napisana. Rezultati dela Muzejskega društva Železniki so v kraju vidni na vsakem koraku in pla­keto Obcine Železniki prejema eno od najaktivnejših društev v obcini. Železniki, 30. junij 2009 Mihael Prevc, župan PREDLAGATELJ: SVET JAVNEGA ZAVODA RATITOVEC Obrazložitev pripravili: zaposleni Javnega zavoda Ratitovec Foto: Aleksander Cufar Predsedniki Muzejskega društva Železniki: Od 1964 do 1970: Blaž Gortnar (predsednik Pododbora Muzejskega društva Škofja Loka v Železnikih) Od 1970 do 1983: Lojze Tolar (sprva predsednik Pododbora Muzejskega društva Škofja Loka v Železnikih, od leta 1979 pa predsednik Muzejskega društva Železniki) Od 1983 do 1993: Peter Polajnar Od 1993 do 1995: Matevž Trojar Od 1995 do 2006: Anton Tavcar Od 2006: Rudi Rejc Publicisticna dejavnost: Zbornik Selška dolina (1973, izdal Pododbor Muzejskega društva Škofja Loka v Železnikih) Življenje in delo Ivana Tuška (2005, Gasser) Zbornik Železne niti (2004, 2005, 2006, 2007, 2008, 2009) Sodelovanje pri nastajanju knjige Doba železarstva (izdalo podjetje Decop, 2002) Pobude, sodelovanje in pomoc pri postavitvi spominskih obeležij: Groharjev spomenik v Sorici (Pobudo in pr va sredstva za postavitev spomenika je dal dr uštveni tajnik Niko Žumer.) Spominska plošca dr. Francetu Koblarju Spominska plošca dr. Antonu Dermoti Spominska plošca Niku Žumru Spominska plošca prof. Jakobu Šolarju na Rudnem Plošca obeležitve 650-letnice prve omembe kraja Pobuda za ponovno postavitev plošce dr. Francu Kosu v Selcih Pobuda za ponovno postavitev med drugo svetovno vojno poškodovane plošce dr. Janezu Evangelistu Kreku na Krekovem domu Prejeta priznanja: 1978: Priznanje Krajevne skupnosti Železniki za dolgoletno požrtvovalno in predano delovanje na podrocju muzejske dejavnosti 1987: Priznanje Socialisticne zveze delovnega ljudstva za uspešno delo v preteklem obdobju 2001: Priznanje Turisticnega društva Železniki za najlepše urejeno ustanovo z okolico (Muzej Železniki, Na plavžu 58) 2002: Priznanje Turisticnega društva Železniki za dolgoletno sodelovanje pri organizaciji Cipkarskih dni 2009: Plaketa obcine Železniki ob 30-letnici samostojnega delovanja Muzejskega društva Železniki in ob 40-letnici muzeja v Železnikih Stari in novi žig Muzejskega društva Železniki. Vstopna soba muzeja ob otvoritvi. Vitrine delovnih organizacij iz Železnikov - pokroviteljev muzeja: Niko, Iskra, Tehtnica, Cevljarna Ratitovec, Alples. Spodaj viden tudi relief Selške doline. Foto: arhiv Muzejskega društva Železniki Lesena tabla s posvetilom dr. Franceta Koblarja muzeju, pritrjena ob vhodu v muzej. Foto: arhiv Muzejskega društva Železniki Del hodnika v 1. nadstropju leta 1970 z nekaterimi predmeti. Foto: arhiv Muzejskega društva Železniki Otvoritev galerije in spominske sobe dr. F. Koblarja 18. junija 1978. Slavnostni govornik Anton Slodnjak. V ozadju zbor OŠ Železniki. Foto: arhiv Muzejskega društva Železniki Tonika Ramovš si je prva ogledala novo cipkarsko zbirko, odprto ob praznovanju 15-letnice muzeja. Foto: Aleksander Cufar Del Muzejskega društva, avgust 2009. Foto: Aleksander Cufar Viri: Arhiv Muzejskega društva Železniki, ki ga hrani Muzej Železniki (zapisniki sej Upravnega odbora, zapisniki obcnih zborov, vpisne knjige obiskovalcev muzeja in galerije, priznanja in nagrade). Pravila Muzejskega društva Železniki. Žumer, Niko: Pomembna napisa. Loški razgledi, 16/1969. Str. 284. Ob 30-letnici MePZ Domel Pesem je srce Ladi Trojar MePZ Domel. Foto: Igor Mohoric Bonca Pesem je srce Verjetno ima vsak clovek željo, da bi se poleg svojega pokli-ca ukvarjal še s cim drugim. Tako smo verjetno mislili France Cufar, Marjan Peternelj in jaz, ko smo se v juniju 1979 napotili po tovarnah iskat navdušence, ki bi jim petje toliko pomenilo, da bi bili zanj pripravljeni žrtvovati nekaj prostega casa. Po-budnik ustnovitve je bila tovarna Iskra, ki je naš pokrovitelj do danes. Vodstvo zbora je prevzel France Cufar, ki je še danes z nami. Vsako delo zahteva vaje in prinaša dolocene obveznosti. Tako tudi petje. Žal je precej pevcev, ki so se vkljucili v zbor ob njegovi ustanovitvi, zaradi razlicnih vzrokov s petjem prene-halo, nekateri pa vztrajamo in tako nas je danes 22. Vsak torek se zberemo na vajah. Kadar nas priganja kakšen nastop, je vaj vec ali pa so locene po glasovih. Ucimo se najrazlicnejše pes-mi: od preprostih, spevnih narodnih pesmi pa do zahtevnejših umetnih skladb. Vcasih nam delajo besedila vec preglavic kot melodija. S pesmijo smo obiskali že bližnje in bolj oddaljene kraje: od Sel na Koroškem do Števarjana. Radi se odzovemo povabilu. Vsako leto zapojemo starejšim na Petrovem Brdu, v Podbrdu in v Škofji Loki. In res nam je toplo pri srcu, ko vidimo, kako se jih naša pesem dotakne. Tudi na vseh krajevnih proslavah nastopamo in na vsako­letni pevski reviji v Škofji Loki. Seveda ne gre vse gladko. Zbor doživlja vzpone in padce, ampak do zdaj se nam je vedno uspelo pobrati. Tudi France ni vedno zadovoljen z nami. Vcasih klepetamo kot otroci ali pa luna vpliva na naše vršanje in nižanje melodije. Najlepše je takrat, ko gremo na izlet. Velik del slovenske zemlje smo že prekrižarili in povsod nas je spremljala pesem. In to 30 let! In upam, da bo tako še naprej, kajti pesem je clovekova spremljevalka od zibelke do groba. Razveseljuje ga, tolaži, opogumlja in mu vliva vero v lepšo prihodnost. Naj bo tako še naprej, še naslednjih … let! MOJ3ALP 30-letnica Pihalnega orkestraAlples Železniki Mateja Bogataj Gregor Bogataj Ustanovitev Pihalnega orkestra Alples Železniki Razmišljanje, da mora industrija, ki je v Železni­kih po letu 1970 mocno cvetela, imeti vsestransko razvito okolje, infrastrukturo, kulturo in šport, je pomenilo idejni zacetek ustanavljanja Pihalnega orkestra Alples Železniki. Ustanovljen je bil na po­budo prizadevnih posameznikov, ki so bili vecino-ma zaposleni v podjetju Alples. Tem konec sedem­desetih ni bilo vseeno za kulturni razvoj mladih v Železnikih in mlajših, zaposlenih v podjetju. Želja po ustanovitvi orkestra je bila še toliko mocnejša, Ob pomembnih jubilejih se vedno obudijo spomini na prehojeno pot, delo in dosežene cilje, ki imajo trajno vrednost. (Franc Zupanc) ker je v Selcih že delovala godba na pihala, a so njeni zvoki okrog leta 1967 žal dokoncno utihnili. V sedemdesetih je bilo v tovarni zaposlenih ve­liko mladih. Skoraj polovica se jih je v Železnike priselila zaradi zaposlitve. Predvsem tem so želeli v podjetju Alples ponuditi razlicne dejavnosti, v katere bi se lahko vkljucili, in s tem zapolnili svoj cas. Poleg športnih, ki so bile že dokaj razvite, so razmišljali tudi o kulturnih dejavnostih. Utrnila se je zamisel o delavski godbi, ki bi pomenila poživitev okolja v kulturnem smislu in priložnost za glasbeno udejstvovanje mladih tega okraja. Do uresnicitve ideje je prišlo v zacetku leta 1979, ko je bil na podlagi odlocitve kolegija podjetja Al-ples ustanovljen Pihalni orkester Alples Železniki. Takratni direktor podjetja Jožef Demšar, ki je imel pri ustanovitvi pomembno vlogo, je povedal: ''Ide­ja o pihalnem orkestru me je spremljala že dolgo. V letu 1978 so dozoreli pogoji in dokoncno sem se odlocil, da pod okriljem podjetja Alples ustanovimo pihalni orkester.'' Za vodjo orkestra je bil imenovan Lado Greblo, edini glasbenik v Alplesovem strokov­nem kolegiju. Svojo zadolžitev, da orkester zaživi in zacne z delom, je z veseljem sprejel in uspešno vodil orkester v prvih letih delovanja. Sam orkester brez dirigenta, strokovnjaka na svojem podrocju, ni pravi orkester. V veliko pomoc pri iskanju ustreznega ucitelja je bila rojakinja in ta­kratna ravnateljica glasbene šole v Škofji Loki, Mari-ja Schulz. Uspelo ji je pridobiti prizadevnega, stro­kovno podkovanega, in kot se je izkazalo pozneje, z vsem srcem glasbi predanega kapelnika – Dragišo Miškovica. Bil je clan Slovenske filharmonije in pro-fesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. ''Dogovorili smo se za nacin dela, placilo in materialno stimulaci­jo,'' se spominja Jožef Demšar. Pri pedagoškem delu mu je pomagal Janez Benedik, dolgoletni amaterski muzikant, ki je ucil in vodil skupino klarinetistov. Osnovni pogoji za zacetek dela so bili pripravlje­ni, treba je bilo le najti clane novonastalega orke­stra. ''Vabili smo delavce podjetja Alples, da bi zaceli igrati v orkestru, vendar se je izkazalo, da razen Ja­neza Benedika ni imel nihce poguma za resno delo,'' je povedal Lado Greblo. Ustanovitelji so pricakovali, da se bodo poleg Alplesovih delavcev orkestru pri­družili clani razpadle selške godbe, vendar tudi od njih ni bilo odziva. ''Trenutek, ki je naš osnovni cilj obrnil na glavo in v katerem je kazalo, da delavske godbe na pihala ne bo, ni bil prijeten,'' dodaja Lado Greblo. Zaceti je bilo treba na novo in bodoce clane orkestra iskati drugje. Ob pomoci Marije Schulz in Franca Benedika, ta­kratnega ravnatelja osnovne šole v Železnikih, je bil na šoli objavljen razpis za igranje v orkestru. Nanj se je odzvalo približno 40 ucencev in od teh se jih je orkestru pridružilo 25. Bodoci mladi godbeniki so bili otroci, stari med devet in petnajst let. Prvi dirigent in kapelnik se je dela lotil z vso za­gnanostjo, saj se je zavedal, da ni prevzel prav lahke naloge. Kljub zacetnim težavam, k cemur je treba dodati dejstvo, da so bili clani, to se pravi otroci ve-cinoma brez vsake osnovne glasbene izobrazbe, se Profesor Dragiša Miškovic. Foto: arhiv Pihalnega orkestra Alples Železniki je orkester v kratkem casu pripravil za prve javne nastope. Prve skladbe so igrali po posluhu, brez not, te so uporabljali le vizualno. Ime orkestra je bilo zaradi pobude in materialne podpore s strani podjetja Alples in kraja, v katerem je deloval, samoumevno – Pihalni orkester Alples Železniki. Osnovna organizacija sindikata podjetja je orkestru na zacetku kupila 37 glasbil in ostalo opremo. Prav tako je podjetje poskrbelo za prosto-re, v katerih je novonastali orkester imel vaje. Po izgradnji nove trgovine – Salona pohištva Alples, je prostore stare trgovine dobil pihalni orkester. V njih še danes potekajo individualne in skupne vaje. ''Od­locna podpora sindikata Alples, nakup najosnov­nejših glasbil, pridobitev prof. Miškovica in Janeza Benedika za poucevanje, dolocitev prostora za vaje ter kader, ki danes uspešno nastopa, so bili osnovni pogoji za pricetek dela.'' (Lado Greblo, 1982) ''Celoten potek ustanovitve je tekel zelo hitro, za kar so bile potrebne spretnosti v organizaciji in za­gotavljanju materialnih sredstev,'' pravi Jožef Dem-šar in na koncu dodaja, da je s kapelnikom prof. Miškovicem imel obcasne razgovore glede usmerit­ve in delovanja orkestra. ''Prisluhnil sem njegovim željam in ga vsestransko duhovno in materialno vzpodbujal, vse z namenom, da bi se orkester raz­vijal in kar najboljše deloval.'' Prvi nastop takrat najmlajšega pihalnega orkestra v Sloveniji Glasbila so clani orkestra dobili v drugi polovici leta 1979 in prvi polovici leta 1980. Pricele so se ak­tivne vaje in že 12. julija 1980 je imel orkester na pikniku podjetja Alples svoj prvi nastop. Od prvih korakov, ki jih je prof. Miškovic poskusil s fanti in dekleti, je minilo le leto dni, ko so se prvic predsta­vili svojim donatorjem. Kljub povsem upraviceni zacetni tremi so godbeniki presenetljivo dobro za­igrali tri skladbe: državno himno Hej, Slovani in ko­racnici Regiment po cesti gre ter Ta soldaški boben. ''Delavci so onemeli, niso mogli verjeti, da igrajo otroci. Tudi glasbeno razgledani ljudje so Miškovicu lahko le cestitali,'' je bilo ob predstavitvi orkestra napisano v Gorenjskem glasu. Kar je takrat uspeva-lo prof. Dragiši Miškovicu, je bilo le povracilo za nje­govo ljubezen do glasbe in mocno predanost delu s Pihalnim orkestrom Alples Železniki. Na nastopu takrat najmlajšega pihalnega orkestra v Sloveniji je nastopilo 27 fantov in eno dekle. prvi klarinet Janez Benedik Štefka Zadravec Darko Prevc Matevž Nastran drugi klarinet Andrej Rant Peter Polajnar Janez Tolar tretji klarinet Janez Potocnik Robert Gartner krilovka Zdravko Berce Jože Fajfar Jože Možgan Miha Nastran Štefan Zadravec Tomaž Mohoric basovska krilovka Igor Kofler Simon Oman Martin Bernard bariton Roman Gartner Marko Nastran rog Drago Thaler pozavna Janez Šuštar F-bas Roman Ceferin B-bas Viljem Berce tolkala Roman Košir Janko Zadravec Sašo Greblo Emil Kofler Prvi nastop, 12. julij 1980. Foto: Blaž Dolenc Uspešen nastop je delavce in vodilne prepri-cal, da imajo mladi muzikanti in njihovi strokovni vodje trdno voljo ter da so sredstva, ki jih podjetje Alples zanje namenja, dobra naložba. Po besedah Lada Grebla, takratnega vodje orkestra, so prvi na­stopajoci clani ponovno oživili dolgoletno tradicijo godbe na pihala, ki je vcasih v teh krajih že aktivno delovala. Prvi samostojni koncert Pihalnega orkestra Alples Železniki Aplavz, cestitke in priznanja poslušalcev na pr-vem nastopu so vlila dirigentu in mladim godbe­nikom voljo do nadaljnjega, še bolj prizadevnega ucenja in vaj. Eden prvih vecjih nastopov je bil pol leta kasneje, 11. januarja 1981, v Dražgošah na pro-slavi v okviru obcinskega praznika in tradicionalne prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Orkester se je predstavil s štirimi skladbami: državno himno, žalostinko, koracnico in skladbo Jugoslavija. Ob odprtju Centra usmerjenega izobraževanja v Škofji Loki, septembra 1981, je orkester prvic nasto­pil v svojih uniformah. Nakup so omogocili podjetje Alples in starši godbenikov. Podjetje je kupilo kapo, pentljo in jakno, ki je imela na levem rokavu velik znak podjetja Alples, starši pa hlace in srajce oziro-ma krila in bluze. Kroj celotne obleke je bil obliko-van tako, da bi otroci hlace in srajce lahko nosili tudi na drugih prireditvah in proslavah. Za take obleke so se odlocili, ker so otroci še rasli in bi bil zaradi prevelikega stroška nakup novih uniform vsaki dve leti nesmiseln. Pihalni orkester Alples Železniki je imel svoj prvi samostojni koncert 10. oktobra 1981. To je bilo pri­bližno dve leti po zacetku aktivnih vaj, ko so mnogi šele zaceli igrati na glasbila. Koncert je pomenil pri­ložnost, ki jo je podjetje Alples izkoristilo za podelitev priznanj dirigentu in kapelniku orkestra prof. Dragiši Miškovicu ter njegovemu pomocniku pri pedago­škem delu Janezu Benediku. S svojim prizadevnim in vztrajnim delom sta si priznanji resnicno zaslužila. Otvoritveni koncert Pihalne godbe Alples V obdobju od julija 1980 do novembra 1982, ko je orkester štel že 40 clanov, je na razlicnih priredit­vah nastopil 37-krat. Najpomembnejši sta bili gosto­vanje v Krškem in srecanje pihalnih godb na Bledu, Clanek "Prvi nastop godbe na pihala Alples". Arhiv Pihalnega orkestra Alples Železniki 301 Clanek "Otvoritveni koncert Pihalne godbe Alples". Arhiv Pihalnega orkestra Alples Železniki 302 kjer se je mladi orkester prvic srecal z drugimi or-kestri in se jim predstavil. Orkester se je z veseljem odzval vsem vabilom. Vsak nastop so godbeniki – s svojim dirigentom na celu – vzeli zelo resno, saj so se dobro zavedali, da se le tako lahko uveljavijo in si med pihalnimi orkestri ustvarijo dobro ime. Ustanovitev društva Pihalni orkester Alples Železniki Ustanovni obcni zbor Pihalnega orkestra Alples Železniki je bil 13. novembra 1982. Od takrat dalje je bil pod pokroviteljstvom podjetja Alples orkester organiziran kot samostojno društvo v okviru Zveze kulturnih organizacij Škofja Loka. Samostojno je za-cel poslovati 1. januarja 1984, pred tem datumom se je vse poslovanje vodilo v okviru sindikata podjetja Alples. Hkrati so s svojim delom priceli organi dru­štva: izvršilni odbor, nadzorni odbor in disciplinsko razsodišce. Za prvega predsednika orkestra je bil na ustanovnem obcnem zboru izvoljen Lado Greblo. Orkester je bil registriran na Krajevnem uradu Železniki. Ob ustanovitvi je bilo potrebnih deset clanov. Poleg glavnega pobudnika, direktorja Jožefa Demšarja, so bili ustanovni clani v glavnem kar cla­ni kolegija direktorja podjetja Alples. - Vladimir Greblo - Dragiša Miškovic - Anton Tavcar - Franc Benedik - Franc Giacomelli - Marija Schulz - Janez Benedik - Jože Krapš - Ljubo Osovnikar - Lovro Gajger Koncert ob peti obletnici – godbeniki v novih uniformah S samostojnim koncertom ob peti obletnici, 26. oktobra 1984, je orkester dokazal, da so se sredstva, naložena s strani podjetja Alples in Zveze kultur­nih organizacij Škofja Loka v izobraževanje mladih godbenikov, obrestovala. Številni poslušalci so bili dokaz, da je pihalni orkester v kraju nekaj pomenil. Program koncerta je bil sestavljen iz koracnic, na­rodne in moderne ter koncertne glasbe. Na njem so bile prvic podeljene Gallusove znacke, in sicer bro-naste, ki jih je za dolgoletno ljubiteljsko ukvarjanje z glasbeno dejavnostjo podelila Zveza kulturnih organizacij. Udeleženci ustanovnega obcnega zbora. Foto: Blaž Dolenc Ob peti obletnici. Foto: Blaž Dolenc Od ustanovitve do pete obletnice je imel or-kester 84 nastopov, kar je približno 17 na leto. ''V letu 1984 je bilo opravljenih 1 500 ur poucevanja, imeli pa smo 22 nastopov – godbeniki smo ustregli prav vsem, ki so želeli na prireditvi poslušati naš or-kester,'' je v letno porocilo o delu orkestra napisal takratni predsednik Lado Greblo. Pihalni orkester je v prvih petih letih delovanja za svoje delo prejel številna priznanja, kar je clane opogumilo za nove naloge in obveznosti v naslednjem petletnem obdo­bju. Ob praznovanju svojega prvega pomembnejšega jubileja je orkester dobil nove uniforme. Godbe­nikom jih je kupilo podjetje Alples. Uniformo so sestavljale sive hlace ali krilo z belim trakom ob straneh, zelen suknjic z znakom podjetja Alples, zelena kapa in kravata. K temu je sodila bela srajca oziroma bluza. Nove enotne uniforme so dale orke­stru nov in lepši videz ter tako prispevale k boljši predstavitvi donatorja, podjetja Alples. Nekaj let po­zneje so godbeniki dobili še zelene dežne plašce in srajce s kratkimi rokavi. V jubilejnem letu 1984 je bilo za Pihalni orke­ster Alples Železniki še nekaj pomembnih nasto­pov. Februarja je orkester sodeloval na sprejemu olimpijskega ognja, junija pa na pevskem taboru v Šentvidu pri Sticni. Septembra je igral na otvoritvi mednarodne razstave umetnostne fotografije v Ljubljani in poleti prvic nastopal na cipkarskih dne­vih v Železnikih. Praznovanje desete obletnice V prvih desetih letih delovanja je Pihalni orkester Alples Železniki imel približno 170 nastopov. Neka­teri ''tradicionalni'' so bili skoraj vsako leto: prvo­majske budnice, pustni sprevodi, proslave ob držav­nih, obcinskem in krajevnem prazniku ter nastopi na cipkarskih dnevih in otvoritvah pokala FIS Loka. Poleg teh nastopov in vsakoletnega samostojnega koncerta je orkester najveckrat nastopal na razlic­nih gasilskih prireditvah (obletnicah prostovoljnih gasilskih društev in otvoritvah gasilskih domov), na drugih otvoritvah novih ali obnovljenih objektov in raznih prireditvah ter proslavah v Železnikih, Škofji Loki ter izven meja takratne škofjeloške ob­cine. Udeleževal se je obcinskih srecanj pihalnih orkestrov in srecanj pihalnih orkestrov Gorenjske. Od leta 1987 dalje je pihalni orkester igral tudi na pogrebih. Slavnostni koncert ob deseti obletnici je bil 21. oktobra 1989 v kinodvorani na Cešnjici. Na njem se je orkester predstavil s številnimi novimi sklad­bami. Ob tej priložnosti so bile za dolgoletno ukvar­janje z glasbeno dejavnostjo podeljene bronaste Gallusove znacke, kapelniku prof. Miškovicu pa je bila podeljena zlata Gallusova znacka. Praznovanje se je nadaljevalo naslednji dan, ko sta se našemu or-kestru v promenadnem koncertu pred blagovnico na Cešnjici pridružila pihalni orkester iz Krškega in Godba Gorje. Stane Cadež, takratni direktor podjetja Alples, je na obcnem zboru leta 1989 orkester pohvalil za iz­peljane slovesnosti ob deseti obletnici obstoja in ob-ljubil nadaljnjo podporo podjetja. Prof. Miškovic je predstavil nacrt dela in poudaril, da bo v prihodnje treba izboljšati igranje vsakega glasbenika posebej in razširiti prostor igranja na obmocje izven Selške doline. Poleg rednih nastopov v letu 1989 je imel or-kester septembra izlet v Portorož. Sredi leta je novi tajnik postal Andrej Rant. S trdno voljo smo uspešno prebrodili cas najtežje financne stiske Do leta 1991 je orkester nastopal na prireditvah, ki so bile stalnica v njegovem delovanju, in se ude­leževal vseh drugih, na katere je bil povabljen. Vo­denje orkestra je na obcnem zboru februarja 1991 prevzel France Jelenc. Na delo orkestra je vplivala osamosvojitvena vojna, saj je zaradi nje mnogo nastopov odpadlo, med drugimi srecanje pihalnih orkestrov škofjeloške obcine. Imeli smo le štirinajst nastopov – vecino v prvi polovici leta. Po letu 1990 nam je za delovanje orkestra zacelo primanjkovati financnih sredstev in obdobje do leta 1995 je zaznamoval ''pravi boj za preživetje orke­stra'', zato je za ta cas arhivskega gradiva nekoliko manj. Tik preden smo imeli povsem prazno blagaj-no, smo leta 1992 kupili tenorski saksofon, ki je bil za boljši zven orkestra nujno potreben. V zacetku tega leta je v orkestru sodelovalo 30 glasbenikov, a jih je med letom pet odšlo, pridružila pa sta se nam dva novinca. V tem letu smo tudi zadnjic igrali na pogrebu, sicer pa smo že v preteklih letih imeli to-vrstnih nastopov malo. Najtežje obdobje v vsej dobi delovanja je bilo v letih od 1993 do 1995, v casu predsedovanja Petra Polajnarja – vodenje orkestra je prevzel leta 1992. Ni bilo urejenega financiranja, primanjkovalo je de­narja za osnovne stvari. Kapelniku prof. Miškovicu je placilo za opravljeno delo izostalo za dobo skoraj celega leta. Ker nismo videli druge rešitve, smo na obcnem zboru leta 1994 sklenili, da bomo problem financiranja reševali sproti in denar iskali povsod. V orkestru smo to poimenovali ''vsesplošna fehtarija''. V težki financni situaciji sta nam v letih 1993 in 1994 pomagali Krajevna skupnost Železniki in Obcina Škofja Loka, ki sta za pokritje neplacanih obveznosti orkestru nakazali potrebna financna sredstva. Za delovanje orkestra sta se osebno zavze-la predsednik sveta Krajevne skupnosti in kasneje župan Obcine Železniki Alojzij Cufar in predsednik Izvršnega sveta Skupšcine Obcine Škofja Loka Vin-cencij Demšar. Prostori, v katerih so bile vaje, so postali last Kmetijsko-gozdarske zadruge Škofja Loka. Pojavilo se je vprašanje, ali bomo v njih še lahko imeli vaje in kako bo z najemnino. Glasbila so bila dotrajana, zato je bil nakup novih nujno potreben, denarja pa ni bilo niti za osnovne stvari. Z optimizmom smo zrli naprej in v nacrt dela zapisali organiziranje praznovanja 15. obletnice or-kestra in udeležbo na festivalu pihalnih orkestrov v Ormožu. Pojavljati so se zacele prve želje po lastni kaseti. Uniforme, ki smo jih imeli od leta 1984, so nam postale premajhne. Že nekaj let smo razmišljali o novih, a denarja ni bilo. V desetih letih smo vsi tako zrasli, da zamenjave oblek med clani niso vec prišle v poštev. Bližnje praznovanje 15. obletnice je bila priložnost in obenem potreba, da bi orke­ Zadnjic v zelenih uniformah. Foto: Anton Sedej ster zacel nastopati v novi podobi. Odlocili smo se za nakup novih uniform in sklenili, da si obleko kupi vsak sam, kar je bila ob takratni financni si­tuaciji edina rešitev. Zgledovali smo se po Godbi Gorje in se dogovorili, da bomo ob praznovanju 15-letnice zaceli nastopati v slovenskih narodnih nošah. Prelomno leto 1994 in naša 15. obletnica glasbenega ustvarjanja Leto 1994 je kljub zamenjavi dirigenta zaznamo­valo veliko pomembnih nastopov. Krona vseh je bil slavnostni koncert ob 15. obletnici orkestra. Junija smo organizirali srecanje pihalnih orkestrov škofje­loške obcine, na katerem sta poleg nas sodelovala pihalna orkestra iz Škofje Loke in Žirov. Nato smo se v Ormožu udeležili Festivala slovenskih godb v za­bavnem in narodnozabavnem programu ter v svoji kategoriji dosegli cetrto mesto. Na nastopu na cipkarskih dnevih v Železnikih nas je zadnjic vodil naš dolgoletni dirigent in ka­pelnik prof. Dragiša Miškovic. Žal bolezen ne izbira in po zdravju našega tovariša je posegla ravno ta­krat, ko smo ga najbolj potrebovali. Kljub upanju, da se bo njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, smo bili tik pred praznovanjem 15. obletnice prisiljeni poiskati novega dirigenta. Želja prof. Miškovica je bila, da ga nadomesti njegov ucenec Damjan Toma-žin. Damjan, ki je že prej nekajkrat sodeloval z na­šim orkestrom, se je njegovi želji in prošnji orkestra odzval. Avgusta smo priceli z delom in pod taktirko no-vega dirigenta v dobrem mesecu uspešno izpeljali praznovanje obletnice. Obeležena je bila s slav­nostnim koncertom 17. septembra v kinodvorani na Cešnjici. Clanom so bile za dolgoletno delo na glasbenem podrocju podeljene bronaste in srebr­ne Gallusove znacke. V nedeljo, 18. septembra, sta bila na praznovanje povabljena Godba Gorje in Obcinski pihalni orkester Trebnje. Slednji se je v zadnjem hipu opravicil in tako smo koncert in parado izvedli le skupaj z gorjansko godbo. Za­nimivo je bilo opravicilo trebanjskega pihalnega orkestra. Njihov telegram se je glasil: ''Zaradi nuj­ne trgatve grozdja odpovedujemo našo udeležbo. Obširnejše opravicilo damo naslednji teden. Ce-stitamo vam k vašemu prazniku. Obcinski pihalni orkester Trebnje.'' Ob praznovanju 15. obletnice smo bili zelo ponos­ni na naše nove uniforme – narodne noše, ki smo si jih godbeniki k upili sami. Vsak je tako prispeval skoraj tisoc nemških mark. ''To je vec, kot je kdor koli kdaj prispeval v dobro orkestra,'' je v letnem po­rocilu o delu orkestra napisal predsednik Peter Po-lajnar. O praznovanju 15. obletnice smo posneli tudi videokaseto, ki je trajen dokaz in priznanje za naše delo. Leto, v katerem smo za nastope in prireditve, Ob 15. obletnici. Foto: Anton Sedej ki smo jih organizirali, dobili številne pohvale, smo zakljucili s pripravami na koncert ob slovenskem kulturnem prazniku. Ob koncu leta so se za orkester zaceli boljši casi. Urejati se je zacelo financiranje, poleg tega nam je Kmetijsko-gozdarska zadruga Škofja Loka, Enota Cešnjica omogocila brezplacen najem prostorov. Pogodba o nadaljnjem sodelovanju je bila podpisa­na v letu 1995. Povorka ob 15. obletnici, v ozadju Godba Gorje. Foto:Anton Sedej Leto 1995 – kljub lepim doživetjem zasenceno s smrtjo našega prvega dirigenta V zacetku leta 1995 je umrl prvi dirigent in ka­pelnik našega orkestra prof. Dragiša Miškovic. God-beniki smo ga 23. januarja na pokopališcu v Žalcu pospremili na zadnji poti. ''Slovo od tovariša, ki smo ga vsi spoštovali, je bilo žalostno. Njegov odhod je za sabo pustil nenadomestljivo praznino, kar pa nas ni omajalo, temvec nas je še utrdilo na poti, ki nam jo je zacrtal.'' (Peter Polajnar, 1996) Junija smo gostovali na Dunaju, kamor nas je povabila Vlasta Lokar - Lovrencic, ki je v slovenski cerkvi vodila pevski zbor. Gostovanje je vkljucevalo dvodnevno bivanje na Dunaju, v tem casu pa smo imeli tri nastope: promenadni koncert v mestnem parku, celovecerni koncert ob otvoritvi gostišca, so-delovanje pri maši na praznik svetega Rešnjega tele­sa in promenadni koncert na trgu. Leto 1995 je bilo rekordno z vidika nastopov, saj jih je bilo preko 30. V orkestru je sodelovalo 27 red-nih clanov, od tega tri dekleta in šest novincev. Dru-štvo je skupaj z dirigentom in blagajnicarko štelo 35 clanov. Leto je bilo izjemno tudi v tem pogledu, da z igranjem ni prenehal niti en clan, s cimer se v pre­teklih letih nismo mogli pohvaliti. V pricakovanju 20. obletnice V letu 1996 je imel Pihalni orkester Alples 27 na­stopov. Prvi nastop je bil kot obicajno v Dražgošah, naslednji vecji pa v obliki samostojnega koncerta ob slovenskem kulturnem prazniku v Železnikih. Naj­odmevnejše je bilo gostovanje v Torinu v Italiji, kjer je ekipa Obcine Železniki sodelovala na Igrah brez meja. Tja smo bili s strani sodelujoce ekipe povab­ljeni kot navijaci. Prireditev, na kateri smo nasto­pali, je bila predvajana na številnih evropskih in na slovenski nacionalni televiziji. V Torinu, kamor smo odšli za dva dni, smo izvedli promenadni koncert v mestnem parku, povorko ob odhodu tekmovalcev izpred hotela in sodelovali smo na prireditvi. Financiranje orkestra se je dokoncno uredilo. Z nastankom nove Obcine Železniki leta 1995 smo v proracunu dobili svojo postavko in tako redno letno dotacijo. V zameno smo za potrebe obcine vsako leto pet nastopov odigrali ''brezplacno''. Poslovanje pod-jetja Alples se je izboljšalo, tako so bile redne tudi dotacije glavnega sponzorja. Takoj ko smo dobili prva financna sredstva, smo zaceli z nujnimi nakupi novih glasbil. Najprej je bila to tuba B, za katero smo denar zbirali dve leti, in kmalu zatem še tuba F. Leta 1996 smo v orkestru zaceli ugotavljati, da nam za kakovostnejše igranje primanjkuje glasbe­nikov. Pojavilo se je vprašanje, kako pridobiti nove clane in zanje organizirati izobraževanje. Do leta 1995 je vse poucevanje opravil prof. Miškovic, z njegovo smrtjo pa je na tem podrocju nastala velika praznina. Sodelovanje z Glasbeno šolo Škofja Loka je bilo slabo, saj v Železnikih ni bilo dislociranega oddelka, v katerem bi poucevali trobila in pihala. Za našo glavno nalogo smo si tako do praznova­nja 20. obletnice zadali pridobitev novih clanov. Z Glasbeno šolo Škofja Loka smo se zaceli dogovarja-ti, da bi v Železnikih priceli s poucevanjem za potre-be pihalnega orkestra. V orkestru smo najbolj potre­bovali trobila. V skupnem projektu širitve glasbene šole v Železnikih bi pihalni orkester pomagal pri pridobivanju ucencev. V Osnovni šoli Železniki bi za ucence organizirali koncert, jim predstavili orkester in glasbila ter jih tako navdušili za vpis v glasbeno šolo in igranje v orkestru. Prvi tak koncert smo iz­vedli aprila leta 1997. Na avdicijo se je prijavilo 20 ucencev in pet izmed njih jih je zacelo obiskovati glasbeno šolo, kasneje pa pricelo z igranjem v orke­stru. S takšnimi predstavitvenimi koncerti še sedaj vsako leto pridobivamo ucence dislocirane enote glasbene šole v Železnikih in nove godbenike. Vodenje orkestra je na obcnem zboru leta 1997 prevzel Tone Šolar, pri tem mu je pomagal tajnik Boštjan Demšar. Leto smo si zapomnili po številnih nastopih v poletnem casu. Od junija do avgusta je bilo 18 nastopov, kar je pomenilo, da smo imeli sko­raj vsak konec tedna vsaj en nastop, velikokrat tudi po dva. V drugi polovici leta smo bili velikokrat brez dirigenta, saj je bil Damjan Tomažin na služenju vo­jaškega roka. Tako so bile vaje v tistem casu bolj za ''ohranjanje kondicije''. Vecino denarja smo name-nili nakupu glasbil. Kupili smo klarinet in altovski saksofon, še vedno pa nam je primanjkovalo glasbil za ucence glasbene šole. Leto 1998 je bilo zaznamovano s pripravami na praznovanje 20. obletnice in s pripravami na sne­manje prve kasete in zgošcenke. Orkester je imel 50 vaj in 28 nastopov. Poleg rednih, vsakoletnih na­stopov smo se udeležili Festivala koracnic v Mengšu in dvakrat igrali na svecani zaprisegi v vojašnici v Kranju. V okviru praznovanja 650. obletnice prve omembe Železnikov v pisnih virih smo organizirali srecanje pihalnih orkestrov nekdanje škofjeloške obcine. Konec septembra smo odšli na enodnevni izlet v München na Oktoberfest. Tudi v letu 1998 smo kupili nova glasbila – dve krilnici, dve trobenti, bariton, klarinet, cinele – in veliko casa posvetili pri­dobivanju novih clanov ter sodelovanju z Glasbeno šolo Škofja Loka. Podjetje Alples nam je v zacetku leta kupilo plašce, zato je od takrat naprej igranje v narodnih nošah pozimi nekoliko lažje. 20. obletnica – mejnik v našem delovanju Delo v jubilejnem letu 1999 se je zacelo s snema­njem prve kasete in zgošcenke. Nanj smo se priprav­ljali že prejšnje leto. Snemali smo 13. in 14. marca v kinodvorani na Cešnjici in posneli 12 skladb za­bavnega ter narodnozabavnega žanra. Predstavitev kasete in zgošcenke smo nacrtovali ob praznovanju našega jubileja, a se je žal zataknilo pri tiskanju ovitkov za zgošcenko, tako da so bile do jubilejnega koncerta izdelane le kasete. Ob praznovanju 20. obletnice delovanja smo v Pihalnem orkestru Alples Železniki izpeljali dve prireditvi: samostojni koncert ter srecanje pihalnih orkestrov. Na jubilejnem koncertu 25. junija v kino­dvorani na Cešnjici je potekala tudi podelitev bro-nastih in srebrnih Gallusovih znack za dolgoletno delo v ljubiteljski glasbeni dejavnosti. Repertoar je bil vecinoma sestavljen iz skladb, ki so bile posnete na kaseti in zgošcenki, saj je bil koncert hkrati pro-mocija našega novega izdelka. Praznovanje smo na­daljevali v nedeljo, 27. junija, s srecanjem pihalnih orkestrov, ki je bilo pod šotorom pred plavžem v Že-leznikih. Srecanje, na katerega smo povabili Godbo Ob 20. obletnici. Foto: Aleksander Cufar Gorje, Pihalni orkester Alpina Žiri in Pihalni orke­ster Svea Zagorje, se je zacelo s povorko sodelujocih orkestrov izpred blagovnice v Železnikih. Praznovanje je dodatno popestrila razstava v ga­leriji Muzeja Železniki, ki jo je postavil naš ''uradni fotograf'' Aleksander Cufar. Na njej je bilo predstav­ljenih vseh 20 let delovanja orkestra. Ob jubileju so bili izdelani plakati z istim motivom, kot je na ovitku zgošcenke in kasete – fotografija godbenikov Pihal­nega orkestra Alples Železniki v narodnih nošah. Vseh nastopov v jubilejnem letu 1999 je bilo 30. Poleg tradicionalnih nastopov smo na povabilo Go-renjskega glasa 27. aprila igrali v arboretumu Volcji Potok. Nastop in reportaža v casopisu sta bila za orkester dobra promocija in povabilo na naše pri­reditve ob koncu junija. Glasbeno delo smo na dan slovenske samostojnosti in ob prazniku sv. Štefana 26. decembra zakljucili s prvim božicno-novoletnim koncertom v kinodvorani na Cešnjici. Zamisel in nastop sta se izkazala kot zelo uspešna, saj je bila dvorana polna do zadnjega koticka; obiskovalcev je bilo kar okoli 470. S tem koncertom smo spremenili datum naših rednih letnih koncertov, ki so bili prej ob slovenskem kulturnem prazniku, in sklenili, da bo ta koncert postal stalnica v delovanju orkestra. Pihalni orkester Alples Železniki v no-vem tisocletju Po praznovanju 20. obletnice smo se bolj posvetili delu doma. Edino gostovanje orkestra v tujini je bilo septembra 2000, ko smo se udeležili otvoritvene po­vorke Oktoberfesta v Münchnu. Odzvali smo se po­vabilu tamkajšnje slovenske folklorne skupine Lipa. Nastop orkestra v povorki, ki je bila dolga vec kot pet kilometrov, so gostitelji zelo pohvalili. Gostova­nje je godbenikom ostalo v lepem spominu, saj smo po koncanem nastopu na prireditvenem prostoru pod šotorom doživeli pravo vzdušje Oktoberfesta. Za orkester in za glavnega pokrovitelja, podjetje Alples, je bil posebno priznanje nastop na otvoritvi pohištvenega sejma novembra 2000 na Gospodar­skem razstavišcu v Ljubljani in igranje na otvoritvi svetovnega pokala v sankanju na naravnih progah januarja 2001 v Železnikih. Po letu 2000 smo veliko casa namenjali uvajanju mladih glasbenikov. Skrb za izobraževanje in stalen dotok mladih se nam je obrestovala in prihajati so zaceli novi godbeniki. Bilo nas je vedno vec in pros-tori za vaje so postali premajhni. Sklenili smo, da jih bomo temeljito prenovili. Prenova je bila potrebna, ker so bili prostori neizolirani in pozimi brez kur­jave. V okviru financnih možnosti smo se odlocili, da bo prenova potekala v dveh fazah. V prvi fazi, za-celi smo julija 2000, smo obnovili prostor za skupne vaje, v naslednjih letih pa prostor, v katerem smo uredili ucilnice. Poleg obnove prostorov smo si do 25. obletnice orkestra zadali še en cilj: izboljšanje kakovosti igra­nja. Zato smo se odlocili, da pricnemo s sodelova­njem na tekmovanjih Zveze slovenskih godb, v kate­ro smo se vclanili leta 2001. Maja istega leta smo se udeležili tekmovanja v cetrti težavnostni skupini, ki je bilo v Svetem Antonu pri Kopru. Dosegli smo sre­brno plaketo in glede na to, da je bilo to naše prvo tekmovanje, smo bili z uvrstitvijo zadovoljni. Vseh uspehov in zagnanega dela v zadnjem obdo­bju ne bi bilo brez prizadevnega vodstva. Leta 2000 je vodenje orkestra prevzel Boštjan Demšar, ki si je že prej kot tajnik zelo prizadeval za ustanovitev glasbene šole ali vsaj za poucevanje glasbil za potre-be orkestra v Železnikih. Pri delu nas je spodbujal in motiviral, da smo sledili njegovim smelim zamislim in idejam. Marsikdaj ni bilo lahko, saj imamo sko-raj vsi še številne druge obveznosti, a zavedali smo se, da gre za napredek orkestra. To je bila zadostna spodbuda in zagotovilo, da bo naš trud poplacan. Praznovanje 25. obletnice Praznovanje se je s 24. tekmovanjem slovenskih godb zacelo sredi maja, tisto pravo pa je bilo od petka, 4. junija, do nedelje, 6. junija. V petek zvecer je bilo slovesno odprtje obnovljenih prostorov, v katerih se bodo izobraževali mladi glasbeniki, god-benice in godbeniki ter se bo na vajah kalil celoten orkester. Prostore sta odprla župan Obcine Železni­ki Mihael Prevc in direktor podjetja Alples Železniki Francelj Zupanc, blagoslovil pa jih je župnik Franc Dular. V kratkem kulturnem programu so se s so­listicnimi nastopi predstavili mladi clani orkestra, ki so obiskovali glasbeno šolo. V obnovljenih pros-torih, ki so bili na ogled vse tri dni praznovanja, je bila tudi fotografska razstava o 25-letnem delovanju orkestra. Vrhunec praznovanja je bil sobotni slavnostni koncert, ki je potekal pod šotorom na parkirišcu pred podjetjem Alples. Na njem smo predstavili svo­jo drugo zgošcenko z naslovom Selška dolina, zato je bil repertoar koncerta vecinoma sestavljen iz skladb, ki so na zgošcenki. Predstavili smo se tudi s skladbami, s katerimi smo na majskem tekmovanju godb dosegli zlato plaketo. Na koncertu so bile po­deljene bronaste, srebrne in zlate Gallusove znacke, ki jih za dolgoletno ljubiteljsko ukvarjanje z glasbo podeljuje Javni sklad za kulturne dejavnosti Repu­blike Slovenije. Jubilejni koncert se je zakljucil s presenecenjem. Za vse godbenice, godbenike, njihove družinske clane in naše goste smo razrezali torto v obliki šte­vilke 25. Koncert smo izkoristili tudi kot priložnost za zahvalo glavnemu sponzorju. Za 25-letno vztra­janje na skupni poti smo direktorju podjetja Alples Francu Zupancu podarili knjigo. Clani orkestra smo s knjižnim darilom izkazali pozornost tudi predsed­niku Boštjanu Demšarju, saj brez njegove priprav­ljenosti in vztrajnosti pri vodenju orkestra v zadnjih letih ne bi bilo opravljenega toliko dela. Veseli smo bili vseh daril in spodbudnih besed, ki so nam jih na slavnostnem koncertu namenili predstavniki godb in orkestrov, s katerimi že dolgo sodelujemo. Nedeljsko popoldne je bilo namenjeno srecanju pihalnih orkestrov Gorenjske. Tako so v Železnike prišli godbeniki iz Godbenega društva Bohinj, Pi-halnega orkestra Tržic, Pihalnega orkestra Jesenice – Kranjska Gora in Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka. Posebna gosta ob praznovanju našega srebrnega jubileja sta bila Godba Gorje in Pihalni orkester Alpina Žiri. Srecanje smo priceli s povorko iz Dašnice do prireditvenega prostora. V povorki je Ob 25. obletnici. Foto: Aleksander Cufar Clanek "Godbeniki iz Železnikov praznujejo". Arhiv Pihalnega orkestra Alples Železniki poleg ''naših'' mažoretk sodelovalo pet orkestrov, ki so se nato na odru pod šotorom vsak posebej pred­stavili s tremi skladbami. Praznovanje smo zakljucili s skupnim nastopom Godbe Gorje, Pihalnega orke­stra Alpina Žiri in Pihalnega orkestra Alples Želez­niki. Skupaj je vec kot sto muzikantov zaigralo tri skladbe, ki so navdušile obcinstvo. Proti tridesetim … Pred Pihalnim orkestrom Alples Železniki so bili tudi po praznovanju srebrnega jubileja novi izzivi in nastopi. Najvec jih je bilo v poletnih mesecih in na vedno vec nastopih so nas spremljale naše ma-žoretke. Po praznovanju jubileja smo nastopili na otvoritvi gasilskega doma v Dražgošah, praznova­nju dneva državnosti, cipkarskih dnevih, otvoritvi prenovljene koce na Ratitovcu, dnevu teric v Davci in na mnogih drugih nastopih, leto pa smo zakljucili z božicno-novoletnim koncertom v športni dvorani. Na njem so se nam prvic pridružili trije mladi god-beniki. Leta 2005 smo vec pozornosti namenili medna­rodnemu sodelovanju. Odzvali smo se vabilu našega madžarskega prijatelja Andrasa in v zacetku julija sodelovali na festivalu pihalnih orkestrov v Sopro-nu. To je majhno madžarsko mesto v neposredni bližini avstrijske meje. Znano je po velikem številu kulturnih dogodkov. Prvi dan smo v vecernih urah spoznavali mesto in preizkusili vina, ki jih prideluje­jo v okoliških vinogradih. Ker smo muzikantje, brez glasbe ni šlo. Na glavnem trgu so nekateri clani or-kestra urezali pristno slovensko polko, drugi pa so zaplesali in okoli nas se je takoj zbralo veliko ljudi. Drugi dan se je zacel s povorko orkestrov po mest­nih ulicah, ki se je zakljucila na glavnem mestnem trgu. Vse sodelujoce orkestre je tam pricakal domaci pihalni orkester z mažoretkami. S pozdravno sklad­bo in koreografijo so pozdravili vsak orkester po­sebej. Vecina pihalnih orkestrov je prihajala iz Mad-žarske. Poleg nas je bil gost festivala tudi orkester iz Slovaške. Vrhunec povorke je bil skupni nastop orkestrov na mestnem trgu, kjer smo skupaj zaigrali skladbe, med katerimi je bila koracnica Triglav. V popoldanskih urah smo naše druženje nadaljevali in zakljucili v mestnem parku. Vsak orkester se je predstavil s polurnim promenadnim koncertom. Obleceni v narodne noše smo se poslušalcem pred­stavili z domacimi skladbami in bili nagrajeni z buc­nim aplavzom. Med nastopi doma je bil za nas eden najpomemb­nejših na dnevu teric. K sodelovanju nas je povabil Janez Lotric, tenorist svetovnega slovesa. Spremljali smo ga na njegovem koncertu na omenjeni priredit- vi. To je bila za naš orkester posebna cast in obenem velika izkušnja, saj je svet operne glasbe povsem drugacen od klasicnih koracnic. Ob tej priložnosti smo se naucili arij iz oper Marechiare, Core 'ngrato in Rigoletto. Januarja je minilo deset let, odkar nas je zapustil naš prvi dirigent in kapelnik prof. Dragiša Miškovic. V orkestru se nam je zdelo prav, da to obletnico obeležimo. Sredi aprila smo pripravili prireditev, ki smo jo poimenovali Koncert v spomin prof. Dragiše Miškovica. Prireditev smo oblikovali tako, da so v programu poleg našega orkestra solo ali s svojimi glasbenimi skupinami nastopili nekdanji ucenci prof. Miškovica. V goste smo povabili clane ansam­bla Alpski kvintet, v katerem igra Miškovicev ucenec Janez Per, in svetovno znanega pozavnista Kirila Ri­barskega. Med glasbenimi kritiki je znan kot poet pozavne, virtuoz ali Paganini pozavne. Rodil se je v Makedoniji, kjer je koncal srednjo glasbeno šolo. Diplomiral je pri prof. Dragiši Miškovicu na Akade­miji za glasbo v Ljubljani, magisterij pa opravil na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Koncertiral je že po vsem svetu in v svetovnih glasbenih prestolnicah vodil mojstrske seminarje. Razlicni skladatelji z vse­ga sveta so mu posvetili 54 glasbenih del. Posebej Koncert v spomin prof. Dragiše Miškovica. Foto: arhiv Pihalnega orkestra Alples Železniki za ta koncert je prišel iz Skopja in se obcinstvu s solo tockami ob spremljavi orkestra predstavil s tremi skladbami: Ples z baklami, Cardaš in Bavar-ska polka. Vrhunec koncerta je bila skladba Polka s pozavno, ki so jo skupaj zaigrali nekdanji ucenci prof. Miškovica: Kiril Ribarski, Janez Per, naš diri-gent Damjan Tomažin ter dva druga ucenca, ki sta bila prisotna na koncertu: Matjaž Mikuletic in Zoran Smokovic. Tej skupini sta se pridružila še naša god-benika Luka Jelenc in Aljaž Cufar, ucenca Damjana Tomažina. V letu 2005 smo imeli skupno vec kot 20 na­stopov. Prvic smo sodelovali na srecanju pihalnih orkestrov v Goriških brdih, ki je potekalo v okviru prireditve Praznik cešenj, septembra pa smo v Škof­ji Loki z domacimi vižami razveseljevali gorenjske upokojence. Z novim letom smo zaceli pisati natancno kroni­ko nastopov. Na poseben obrazec za vsak opravljen nastop napišemo, na kateri prireditvi smo nasto­pali, kaj in kdo smo igrali ter morebitne druge po­sebnosti prireditve. Veliko pozornosti posvecamo najmlajšim obcanom Obcine Železniki, saj zanje že tretje leto organiziramo glasbeno pripravnico, v prihodnje pa bi v svet glasbe radi vkljucili cim vec odraslih. V letu 2006 je Pihalni orkester Alples Železniki imel 24 nastopov. Posebej velja omeniti ponovno gostovanje na Madžarskem, tokrat v mestu Sarvar, kjer je bilo srecanje pihalnih orkestrov in mažoret­nih skupin. Na Madžarskem smo bili od 7. do 9. ju­lija. Prvi dan smo se ustavili in zabavali v toplicah, kjer smo imeli zvecer promenadni koncert. Nasled­nji dan je bila povorka in srecanje z vsemi sodelu-jocimi orkestri na glavnem trgu. Zvecer smo skupaj z mažoretkami nastopali na gradu. Zadnji dan pa smo igrali pred eno izmed mestnih cerkva, cemur je sledila zakljucna povorka orkestrov in mažoretnih skupin po mestu. Po naših dveh gostovanjih na Mad-žarskem ugotavljamo, da se v tej državi vsi clani or-kestra prav dobro pocutimo. Že na poti domov smo zaceli kovati nacrte za prihodnja gostovanja. Ceprav smo bili že veckrat povabljeni, smo se šele leta 2006 odlocili za sodelovanje na Festivalu folklornih skupin z vsega sveta, ki je v tem letu že šestintridesetic potekalo v Gorici v Italiji. Festival je potekal cel teden, zadnji dan pa je bila zakljucna parada folklornih skupin z vsega sveta po goriških ulicah. Sodeloval je tudi naš pihalni orkester. Prire­ditev se je zakljucila v mestni športni dvorani s po­delitvijo priznanj za sodelovanje. To je bila resnicno prava paša za oci in ušesa ter lepa izkušnja za vse nas, saj smo videli nastope razkošno oblecenih fol-klornih skupin iz Evrope, Rusije, Afrike in Amerike ter drugih delov sveta. V letu 2007 je Pihalni orkester Alples Železniki opravil 26 nastopov. Med drugim smo se udeležili srecanja orkestrov v Dobrepolju, praznika cešenj v Goriških brdih, biserne maše nekdanjega župnika v Železnikih Maksimiljana Ocepka, Oktoberfesta v Gorenji vasi in kostanjevega piknika v Besnici. V tem letu so Železnike prizadele hude poplave. Po-plavljenih je bilo mnogo stanovanjskih hiš, javnih ustanov in drugih stavb, unicenih vec kilometrov cest, mnogi so ostali brez vsega. Pomoc je prihajala od vsepovsod. Organizirani so bili številni dobro­delni koncerti in prireditve, na katerih so se zbirali prostovoljni prispevki za Železnike. Na dveh dobro­delnih koncertih smo nastopili tudi mi, oktobra v Kranju in mesec dni kasneje v Medvodah. Leto 2007 je zaznamovala sprememba v vodstvu orkestra. Dotedanjega predsednika Boštjan Dem-šarja je nadomestil Gregor Bogataj, dirigenta Tilna Majarona pa Martin Pustinek. Martin je svoje delo vzel zelo resno. Posvetil se je sodelovanju z glasbe-no šolo, raznolikemu repertoarju in interpretaciji skladb. Vedno nam govori: ''Pa sej znate špilat’, sam dejte mal b’l s filingom!'' V letu 2008 smo imeli vec kot 20 nastopov doma in v tujini. Udeležili smo se tudi velikonocne proce­sije v Železnikih, igrali smo na otvoritvi prenovlje­nega igrišca Rovn in odprtju novega skladišca v pod-jetju Alples. Dvakrat smo gostovali v tujini. Avgusta smo obiskali zamejske Slovence v Italiji. Nastop si bomo zapomnili predvsem po napornem štiriurnem promenadnem koncertu in prijetnem sprejemu. Na­slednji mesec smo izlet v tujino ponovili, a tokrat na Hrvaško. Sodelovali smo na cipkarskem festivalu v mestu Lepoglava. Poleg nas so nastopili tudi pihalni orkestri iz drugih krajev Hrvaške in Evrope. MOJ3ALP 30. in 31. maja 2009 je naš orkester praznoval 30-letnico delovanja. Ob tem slavnostnem dogodku smo pripravili praznicni program, ki nam je, ce se ozremo nazaj, zelo lepo uspel. Vsi vemo ali pa si lahko le predstavljamo, koliko truda zahteva takšen projekt, in veseli nas, da smo tako clani orkestra kot tudi njegovi podporniki in simpatizerji znali stopiti skupaj in se lotiti tako zah­tevnega dela. Praznovanje je potekalo v dveh delih. V soboto smo imeli bolj slavnostni del praznovanja s koncer-tom, razvitjem društvenega prapora ter predstavit­vijo društvenega zbornika ter nove zgošcenke. Na koncertu smo igrali skladbe, ki jih igramo skozi leto na prireditvah, ki se jih udeležujemo. Med koncertom smo razvili društveni prapor. Ideja zanj je bila prisotna že dolgo casa, dokoncno pa je dozo­rela na obcnem zboru orkestra leta 2008. Prapor je zašcitni znak in ponos orkestra. Spremljal nas bo na Cipka. Foto: arhiv Pihalnega orkestra Alples Železniki vseh vecjih prireditvah. Prapor nosi in varuje pra­poršcak ali njegov namestnik. Drog prapora je rjave barve, na vrhu je pozlacena lira. Naš prapor ima 9 trakov in 40 žebljickov. Praporšcak nosi gorenjsko narodno nošo ter bele rokavice. Naš praporšcak je Aleš Uranjek. Pravijo, da vsako društvo, ki dá kaj nase, tak prapor tudi ima. Našega je oblikovala Nina Drol, njegova botra pa sta Francelj Zupanc in Obcina Železniki. Kot je padla ideja za prapor, tako je padla tudi za zbornik in zgošcenko ob 30-letnici delovanja orke­stra. Zbornik vsebuje zgodovino orkestra, clanke clanov orkestra ob razlicnih priložnostih, zanimive prispevke podpornih clanov ter tudi misli in ideje simpatizerjev in prijateljev orkestra. Izid zgošcenke z naslovom MOJ3ALP, katere naslov je enak naslovu skladbe, ki jo je za orkester napisal njegov sedanji dirigent Martin Pustinek, je bil ravno tako nacrtovan ob praznovanju in nam je tudi uspel. Pihalni orkester se lahko pohvali, da je bila zgošcenka posneta v živo v kinodvorani na Cešnjici, vsaka sklad­ba je bila odigrana od zacetka do konca v enem kosu brez kakršnih koli premorov, posneta na en mikro­fon. Na zgošcenki je 12 skladb, ki jih je posnel Boštjan Grabnar, oblikovanje tako za zbornik kot za zgošcen­ko pa je odlicno uspelo Anžetu ''Skrajniku'' Krajniku. Uradnemu delu je sledila zabava. Orkester s praporom. Foto: Damjan Demšar Za nedeljo pa smo imeli pripravljen bolj sprošcen program praznovanja. Dopoldne smo sprejeli tri prijateljske godbe, in sicer godbo iz Lukovice, godbo iz Liboj ter Godbo Gorje. Vsaka od godb se je po sprejemu odpravila vsaka na svoj predviden konec naše lepe doline. Godba Lukovica je odšla zabavat obcane Železnikov, godba Liboje je popestrila nedeljsko dopoldne krajanom v Davci, na Zalem Logu pa so se poveselili z Godbo Gorje. Gostili smo tudi Motoklub oldtimer Naklo, ki so na ogled postavili svoje starodobnike. Vse povabljene pihalne godbe, vkljucno z našo, so na prizorišce pod šotor prikorakale v povorki skupaj z mažoretkami Mažoretnega društva Že-lezniki. Vsaka godba se je predstavila s po tremi skladbami. Ob koncu uradnega dela so vse pihalne godbe skupaj zaigrale nekaj skladb in nam uprizorile fan­tasticen zakljucek praznovanja. Sledila je zabava z Okroglimi muzikanti. Zakljucek S svojim glasbenim delovanjem smo v kulturni podobi Železnikov in celotne Selške doline pustili pomemben pecat. Glede na število prireditev, na ka­terih sodelujemo, lahko recemo, da smo postali ne­pogrešljiv del kulturne ponudbe v kraju. Naša pre­poznavnost se povecuje tudi drugod po Sloveniji, saj vedno vec povabil za igranje dobivamo iz drugih krajev, zato mnogi Železnike poznajo prav po na­stopih našega pihalnega orkestra. Upraviceno smo lahko ponosni nase in na vse, ki so nam pomagali ali kakor koli prispevali k temu, da smo postali prepo­znaven orkester, ki mu je v vseh teh letih uspelo bo­gatiti kulturno podobo in ponudbo Selške doline. Ob koncu se želimo zahvaliti vsem, ki nam stojite ob strani. Prvi v tej vrsti je naš glavni pokrovitelj podjetje Alples, d. d. Podjetje nam je, razen v letu svoih najvecjih težav, vedno stalo ob strani in nas financno podpiralo. Od svoje ustanovitve dalje nas z dotacijami podpira Obcina Železniki. Koncert ob 30-letnici. Foto: Damjan Demšar Na 30-letnici. Foto: Damjan Demšar Zahvala velja naši publiki, vsem vam, ki nas radi poslušate, prihajate na naše koncerte in druge na­stope ter nam s svojimi pohvalami in spodbudami dajete nov zagon in potrditev, da smo na pravi poti. Mnogi ste nam na razlicne nacine že velikokrat po­magali. Ceprav vas nismo javno pohvalili, nam je veliko pomenilo in smo (bili) vsake pomoci in po­zornosti vedno iskreno veseli. Iskrena hvala tudi podpornim clanom orkestra, ki nas podpirate z vsakoletnim prispevkom. Ideja o podpornih clanih je v celoti zaživela v letu 2005 in še vedno je ''dovolj prostora'' za vse tiste, ki bi to radi postali v prihodnje. Za glasbeno ustvarjanje je 30 let hkrati dolga in kratka doba. V Pihalnem orkestru Alples Železniki bomo tudi v prihodnosti nadaljevali in sledili mis-lim pobudnikov ustanovitve orkestra – da naj bi v njem mladi našli zabavo, se glasbeno izobraževali in izpopolnjevali ter s tem doprinesli k nadaljnjemu kulturnemu razvoju kraja. Viri: Porocilo o delu Pihalnega orkestra Alples Železniki od ustanovitve do novembra 1982. Porocila predsednikov o delu Pihalnega orkestra Alples Železniki za leta 1983–2003. Porocila tajnikov o delu Pihalnega orkestra Alples Železniki za leta 1997–2003. Zapisnik ustanovnega obcnega zbora Pihalnega orkestra Alples Železniki, 13. 11. 1982. Zapisnik izrednega obcnega zbora Pihalnega orkestra Alples Železniki, 15. 12. 1987. Zapisniki obcnih zborov Pihalnega orkestra Alples Železniki v letih 1984–2004. Strateški nacrt Pihalnega orkestra Alples Železniki za obdobje 2004–2007. Glasilo OZD Alples, november 1979–december 1989. Volcjak, Marija: Najmlajša slovenska godba. V: Gorenjski glas, 7. november 1980. Arhiv Pihalnega orkestra Alples Železniki. Pihalni orkester Alples Železniki, 30 let, zbornik (besedila: Klemen Štibelj, Leja Drofenik Štibelj, Špela Jelenc, Katarina Mohoric, Mateja Bogataj, Gregor Bogataj). Nacrtovani ukrepi za zagotavljanje poplavne varnostiv Železnikih v okviru državnega prostorskega nacrta Rok Fazarinc Obmocje Železnikov je glede na pogostost in intenzivnost poplav eno bolj ogroženih urbanizi­ranih obmocij v Sloveniji. Kljub temu da so pose-ljena obmocja v Ljubljani (jugozahodni del mesta) in vecji del Celja in Laškega po površini bistveno vecja od ogroženega obmocja Železnikov, je de­janska ogroženost Železnikov z okoliškimi kraji zaradi hudourniških znacilnosti Sore in pritokov bistveno vecja. Vodni tok ima zaradi strmih in oz-kih dolin vecjo hitrost in posledicno vecjo rušilno moc. Pogostost visokih vod je predvsem posledica lege porecja Sore, ki leži na robu ombrografskih barier (južno obrobje Alp), kjer se dvigajo vlažne zracne gmote. Porecje leži na obicajni poti vre­menskih front, ki prehajajo Slovenijo z zahodne ali jugozahodne strani. Oblikovanost porecja (re­lief) zaradi strmih pobocij in ozkih dolin z veliki-mi višinskimi razlikami omogoca hitro zbiranje in odtekanje vode. Po dosedanjih ugotovitvah na zmanjšanje odtokov voda ugodno vpliva le po­krovnost (porašcenost s kvalitetnim gozdom), ki pa ima zaradi vecinoma tankega sloja preperine in majhne zmožnosti zadrževanja vode v rastlinah omejen vpliv. Kljub temu, da je na prvi pogled Sora skozi Želez­nike urejena in utrjena (od Domela do Dolencevega jezu), je poplavna varnost zaradi posegov v vpliv-no obmocje Sore zelo raznolika. Spodnji odsek od jezu pri Alplesu do Domela je sorazmerno naraven s porašcenimi brežinimi in relativno širokim po­plavnim obmocjem. Padec reke je nekoliko manjši, posledicno so hitrosti manjše in manjša je erozijska sila. Zato se na tem delu nekoliko bolj odlaga prod. Pri Domelu se pricne odsek, na katerem je Sora ob-dana z zidovi na obeh straneh. Struga je utesnjena, dno je stopniceno z nizkimi pragovi, po dnu struge je speljana sanitarna kanalizacija. Zaradi majhne širine, strmih in relativno gladkih brežin ter pred­vsem nekoliko vecjega padca so za ta odsek znacilne velike hitrosti vode in s tem povezana velika ener­gija vodnega toka. Ob visokih vodah je tok Sore na meji med mirnim in derocim tokom, kar povzroca veliko valovanja, pulzacij in neenakomernosti. Za­radi tega na tem odseku ni vecjih prodišc. Zaradi utesnjenosti je pretocni prerez premajhen in Sora povzroca poplave. Mostovi, ki preckajo Soro, še do-datno zmanjšujejo pretocnost recne struge. Kljucne ovire so most proti Racovniku, predvsem pa oboka­ni most proti Trnju in betonski most pri kulturnem domu. Pod Dermotovim jezom se struga razširi, v podslapju sta odložena prod in pesek. Dermotov jez, visok približno 2,5 metra, obliku­je strugo nad jezom. Zaradi zmanjšanega padca in plitve struge so hitrosti vode majhne. Zaradi tega je zmanjšana tudi zmožnost premešcanja plavin (pro-da in peska), ki se odlagajo na vplivnem obmocju jezu. Tok Sore ob visokih vodah še dodatno ovira most v Ovcjo vas. Jez in most povzrocata, da se Sora najprej izlije iz struge in poplavi osrednji del Plav­ža (Gorenjega konca). Širše obmocje Dermotovega jezu je najbolj kriticen odsek v Železnikih. Tudi struga Sore naprej proti tovarni Tehtnica ozi­roma proti mostu na regionalni cesti je premajhna. Most pri Tehtnici, ki je bil zgrajen po poplavah leta 1990, zaradi osrednjega stebra ni najprimerneje ob-likovan. Obmocje nad mostom do Dolencevega jezu je na levem bregu varovano z zidom in nasipom, ki pa sta poddimenzionirana in ju visoke vode daljše povratne dobe prelijejo, odtok nazaj v Soro pa je zaradi terenske depresije, cestnih nasipov in nasipa ob Sori prakticno onemogocen. Urejeni odsek je za­kljucen z Dolencevim jezom, katerega funkcija se bo po rekonstrukciji spremenila. Zaradi opisanih razmer je po katastrofalnih po­plavah septembra 2007 Ministrstvo za okolje in prostor pristopilo k izdelavi državnega prostorske­ga nacrta za zagotavljanje poplavne varnosti širše­ga obmocja Železnikov. Postopek vodi Direktorat za prostor, investitor pa je Direktorat za okolje. Pretoki voda Za nacrtovanje ureditve so poleg analize razmer kljucni podatki o pretokih in trajanju pretokov (vo-lumnih visokovodnih valov). Podatki o pretokih (oziroma globinah, ki se nato pretvorijo v preto­ke) se redno beležijo na vodomernih postajah. Ob poplavah, ko se voda izlije iz struge, pa so zelo po­membne sledi dosega visokih vod, ki se jih skuša cim bolj natancno dolociti in analizirati. Sled na objektu lahko predstavlja gladina stojece vode ali gladina dosega najvišjih valov ali srednja gladina na tem obmocju. V Železnikih je zaradi velikih hi-trosti Sore ta analiza zelo pomembna. Vsi podatki o zabeleženih vodostajih in pretokih se primerjajo s padavinami na dežemernih postajah, ki so razpore­jene v okolici. Na podlagi statisticnih analiz se nato doloci verjetnost dogodka (padavin in odtokov). Govorimo lahko o padavinah s stoletno (ali katero koli drugo) povratno dobo in z razlicnim trajanjem. Dolgotrajnejše padavine povzrocajo visoke vode daljšega trajanja. Ti valovi imajo vecjo prostornino in nižjo maksimalno vrednost. Te podatke je treba upoštevati predvsem pri nacrtovanju zadrževalni­kov. Odtoki, ki nastanejo kot posledica intenzivnih in bolj kratkotrajnih padavin, pa imajo višjo maksi­malno vrednost in manjšo prostornino. Primer takš­nega vala je bil poplavni val 17. septembra 2007, ko je maksimalni pretok presegel 300 m3/s. Po dosedanjih hidroloških analizah so za Železni­ke (prerez vodomerne postaje) znacilne naslednje visoke vode: Q100 = 226 m3/s Q50 = 190 m3/s Q20 = 144 m3/s Q10 = 115 m3/s Q5 = 88 m3/s Pretoka Q in Q predstavljata redke visoke 50100 vode, pretok Q20 srednje pogoste visoke vode in pretok Q10 pogoste visoke vode. Podatke navajamo zato, da bomo pri analizi stanja in predlogu ureditve lahko ovrednotili posamezne posege. Prevodnost današnje struge Sore Na podlagi hidravlicnih analiz je ugotovljeno, da struga Sore brez vpliva mostov prevaja med 140 in 180 m3/s vode. Pri tej analizi so bili izloceni mostovi in Dermotov jez. Najbolj kriticne razmere so na obmocju Dermoto­vega jezu in mostu v Ovcjo vas, kjer je hidravlicna prevodnost struge (brez vpliva plavja na mostnem oporniku) približno 80 m3/s, kar je le približno tret­jina vrednosti visoke vode Q100. Naslednje kriticne tocke so mostovi. V Pregled­nici 1 podajamo pretocnost posameznih mostov in obmocja Dermotovega jezu za sedanje stanje in stanje s poglobitvijo struge. V oklepaju so navedene nadmorske kote gladine. V 3. stolpcu so navedene vrednosti pretokov za ureditve Sore s poglobitvijo struge kot ene od va­riant ureditve. Cilji urejanja Selške Sore skozi Železnike Pri zasnovi urejanja Selške Sore skozi Železnike smo si zastavili naslednje cilje: •Z razlicnimi pristopi urejanja je treba zagotoviti poplavno varnosti vseh poseljenih predelov na širšem obmocju Železnikov pri pretokih Q100. •Ureditve je treba preveriti na dogodek katastro­falne poplave septembra 2007, ko je bil pretok bistveno vecji od pretoka Q100, in z ukrepi pri takšnih pojavih zmanjšati ogroženost na mini­mum (dolocitev ''preostale nevarnosti''). •Z objekti, ki omogocajo kontrolo pretoka plavin, se skuša omejiti dotok proda in peska na obmocje Železnikov. •Na obmocjih, kjer je mogoce, se skuša zadržati plavje (plavajoce drevje in vejevje) in s tem za­gotoviti predvsem prevodnost mostnih odprtin pri visokih vodah. Pri analizi razmer in ugotavljanju možnosti ureja­nja smo prišli do naslednjih zakljuckov: •Prevodnosti struge Selške Sore skozi Železnike na pretok s stoletno povratno dobo Q100 ni mogoce povecati z realno izvedljivimi posegi. •Uspešno zadrževanje viškov vode je mogoce le Profil Obstojece stanje (m3/s) Proj. st. – 1. var. – poglobitev (m3/s) S30 pod izlivom Dašnjice 180 (446.77) 220 (447.00) S54 pri tovarni Niko 180 (451.72) Q100 (450.99) S62 Racovnik 150 (453.50) 210 (453.58) S89 Trnje 130 (457.17) 190 (457.21) S95 most pri kulturnem domu 120 (457.79) 1 60 (45 7 .86) Dermotov jez 80 (znižanje 4. var. 110–120) 240 S111 Most v Ovcjo vas 110 (462.28) Q100 (462.11) Preglednica 1: Prevodnost struge Sore na obmocju mostov in Dermotovega jezu. nad Železniki na obmocju soteske med Jesenov­cem in izlivom Davce. •Zagotoviti je treba cim bolj enakomerno trans-portno zmogljivost Sore na kriticnih odsekih sko­zi Železnike. •Prevoznosti cest nad Železniki proti Zalemu Logu, Davci, Sorici in Petrovem Brdu ni mogo-ce zagotoviti ob neurjih s povratno dobo nad 5 do 10 let (Q5 do Q10), ko najvec nevšecnosti povzrocijo pritoki Sore (nanosi plavin in plav­ja). Zasnova zagotovitve poplavne varnosti ob Selški Sori Glede na prvi zakljucek je izbran naslednji pri-stop, na podlagi katerega se skuša na obmocju Že-leznikov izenaciti prevodnost recne struge, in sicer tako, da se odstranijo hidravlicno kriticne tocke, preostali del visokovodnega vala pa se zadrži v zadr­ževalniku nad Železniki. Te zamisli so v strokovnih krogih stare že 20 let. Zasnova je poenostavljeno podobna liju (po domace trahterju) za polnjenje steklenic. Ožji kot je iztok, vecji je razširjeni del in obratno. V Preglednici 2 podajamo odvisnost po­trebne velikosti zadrževanja glede na prevodnost struge Selške Sore. S povecevanjem prevodnosti struge se zmanjšuje potrebni volumen zadrževanja in obratno. Pretok skozi Potrebni volumen Železnike (m3/s) zadrževanja (m3) 226 0 180 746.400 160 1.200.000 140 1.820.000 130 2.180.000 120 2.489.600 100 3.353.600 Preglednica 2: Potrebni volumen zadrževanja v odvisnosti od pretoka skozi Železnike. Ker so prostorske zmožnosti omejene, ni mogoce zgraditi velikih zadrževalnikov (s prostornino nad 2.000.000 m3). Ureditev Sore skozi Železnike Na podlagi izhodišc in hidravlicnih analiz smo dolocili nabor ukrepov in posledicno variant z razlicnimi rezultati. Vse predlagane variante smo ovrednotili z enodimenzijskimi hidravlicnimi mo-deli, obmocje Dermotovega jezu oziroma Plavža pa z dvodimenzijskim modelom. Na odseku od Alplesa do Domela se struga Sore delno razširi in delno poglobi (kolikor to dopušca­jo dinamicne znacilnosti, ki so dolocene s padcem recne struge). Z nasipi na levem bregu se dodatno varuje obmocje med Dašnjico in Soro. Poplavnost ravnice na desnem bregu se ohranja. Na odseku od tovarne Domel oziroma Niko mimo Racovnika in Trnja se skuša prevodnost izenaciti z naslednjimi ukrepi: •izenacitev višine zidov, •zamenjava poddimenzioniranih mostov, •poglobitev struge Sore do 1 metra z rekonstrukci­jo kanalizacije v strugi. Zaradi neenakosti višin se nekatere zidove ob Sori dvigne na hidravlicno enakovredno višino. Poseg ima omejen vpliv, zmanjšuje pa poplavno ogroženost na tistih delih, kjer so zidovi prenizki. Ce bi želeli zagotoviti celovito varnost le z dvigom zidov, bi krona segla približno do sledi visoke vode septembra 2007. S tem posegom pa bi bilo onemo-goceno vracanje poplavnih vod z obmocja Plavža in zalednih vod nazaj v strugo. Na Sliki 1 je primer takšne ureditve hudournika v vasi Ukve pri Trbižu v severovzhodni Italiji. V Preglednici 1 so podane prevodnosti posa­meznih mostov. Razvidno je, da so kriticni most proti Racovniku, na Trnju, pri kulturnem domu in most v Ovcjo vas. Mostova proti Racovniku in na Trnju sta del kulturne dedišcine in preoblikovanje naceloma ni dopustno. Preverili smo možnost re-konstrukcije oziroma nadomestne gradnje. Zaradi poteka regionalne ceste na levem bregu in objektov na desnem bregu teh dveh mostov ni mogoce dvig­niti. V strokovnih podlogah smo nato predlagali re-konstrukcijo mostu na Trnju, in sicer s preoblikova­njem loka (mostne odprtine) in desnega opornika, za kar je bilo treba pridobiti mnenje Ministrstva za kulturo, ki je po usklajevanju rekonstrukcijo po­gojno dovolilo. Most proti Racovniku se ohranja. Mostova pri kulturnem domu in proti Ovcji vasi je treba zamenjati. Kot zadnji ukrep je predlagana poglobitev dna struge Sore. Poglobitev je zasnovana na osred­njem delu struge, ob zidovih pa se izvedejo do 2 metra široke terase, v katerih bodo potekali ko­munalni vodi. Kanalizacija za odpadne vode, ki danes poteka po dnu Sore in jo veckrat precka, se rekonstruira. Izvedeta se dve veji, ki potekata ob robu struge. Ostane le prehod kanalizacije po dnu pri tovarni Niko. Na Sliki 2 je prikazan predlog poglobitve struge na obmocju mostu proti Racov­niku. Obmocje Plavža z Dermotovim jezom je najbolj kriticno obmocje. V zacetnih fazah smo skušali prevodnost povecati z rekonstrukcijo samega jezu, Slika 1: Ureditve hudournika v Ukvah pri Trbižu (Italija). Poplavna varnost se zagotavlja le s povecanjem pretocnega prereza in dvigom zidov. ki se nadgradi s hidromehansko opremo (osrednje prelivno polje). Analizirali smo štiri variante raz­nih oblik in velikosti, vendar nobena ni zagotav­ljala potrebne varnosti. Pretocnost struge Sore se je sicer povecala s sedanjih 80 m3/s na 120 do 130 m3/s, kar pa ne zadošca za poplavno varnost Plavža. Zato je podan predlog, da se Dermotov jez prestavi 400 metrov navzgor. Ta ukrep je omo­gocil poglobitev recne struge in povecanje padca na najbolj kriticnem delu Plavža. Po hidravlicnih analizah je mogoce med mostom pri Tehtnici in Dermotovim jezom zagotoviti varnost pred ''sto-letnimi vodami''. Z izgradnjo obvoznice se bo pretocni prerez nekoliko zmanjšal, vendar bo pre­vodnost še vedno vecja od prevodnosti na ostalih odsekih skozi Železnike. Mlinšcica, ki napaja malo hidroelektrarno, se bo podaljšala ob desnem bre­gu. Predlagana širina Mlinšcice je 3 metre, globina pa 1 meter. Na Sliki 3 in 4 je prikazana zasnova ureditve tega odsek. Prestavitev Dermotovega jezu je kljucni poseg za povecanje poplavne varnosti Železnikov. Vzpored-no s prestavitvijo jezu je treba zamenjati tudi most v Ovcjo vas. S poglobitvijo Sore lahko novi most osta­ja na isti višini kot današnji. Novi most je zasnovan brez vmesne podpore. Slika 2: Predlog ureditve Sore na obmocju mostu proti Racovniku. 324 Slika 4: Ureditev Sore nad mostom v Ovcjo vas. Poglobitev Sore sega do Dolencevega jezu. Na ob-mocju mostu pri Tehtnici je predvideno delno pre­oblikovanje pretocnega prereza, in sicer povecanje leve pretocne odprtine. Na širšem obmocju Dolencevega jezu oziroma med mostom in Dolencevim jezom je predvideno preoblikovanje pretocnega prereza in zagotovitev odtoka eventualnih prelitih voda z obmocja de­presije med Soro in pobocjem. Zaradi hidravlicnih pogojev je treba iztok podaljšati do mostu. Na Do-lencevem jezu je predvidena izvedba zadrževalni­ka plavin. Jez se nekoliko razširi (kolikor dopušca prevodnost, tudi dvigne), strugo nad jezom pa se razširi in poglobi. Z zmanjšanjem hitrosti vode nad jezom se bo na tem mestu usedal prod in pesek, ki ga bo treba redno odstranjevati. Na Sliki 7 je pri­kazan takšen zadrževalnik plavin na Tolminki pri Tolminu. Za nadaljnjo analizo sta po posvetovanju izbrani dve osnovni varianti urejanja Sore skozi Železnike, in sicer: Slika 6: Situativni prikaz prestavitve Dermotovega jezu. Varianta S1, ki obsega naslednje ukrepe: •izenacitev prevodnosti struge, •poglobitev dna Sore na obmocju Racovnika in Plavža, •rekonstrukcija kanalizacije v strugi Sore, •prestavitev Dermotovega jezu, •rekonstrukcija mostu na Trnju, •zamenjava mostu pri kulturnem domu in mostu v Ovcjo vas. Nabor navedenih ukrepov zagotavlja prevodnost Q = 180 m3/s z dodatno varnostjo na pretežnem delu obmocja. Varianta S2 obsega naslednje ukrepe: •izenacitev prevodnosti struge, •prestavitev Dermotovega jezu, •rekonstrukcija mostu na Trnju, •zamenjava mostu pri kulturnem domu in mostu v Ovcjo vas. Nabor navedenih ukrepov zagotavlja prevodnost Q = 150 m3/s. Iz Preglednice 2 je razvidno, da je treba po va­rianti S1 nad Železniki zadržati delež visokovodne­ga vala s prostornino 750.000 m3, po varianti S2 pa 1.500.000 m3. Zadrževanje dela visokih vod nad Železniki Izvedba zadrževalnikov je najprimernejša tik nad obmocjem, ki ga želimo varovati. Prav tako je pri­mernejši en vecji zadrževalnik bližje varovanemu obmocju kot pa vec manjših, ki so razpršeni po po­recju. Približno analogijo si lahko predstavljamo z dežnikom. Višje, kot ga nosimo, vec dežja bo padalo po nas ali pa moramo vzeti vecji dežnik. Za Želez­nike je najprimernejša lokacija pod sotocjem Selške Sore in Davce, kar omogoca socasno zadrževanje Sore in Davce. Preverili smo tri možne lokacije, in sicer: •profil 5 pri Jesenovcu na spodnjem delu ožine pri Votli peci pod sotocjem z Zadnjo Smolevo, •profil 5b pod Sušo na zgornjem delu ožine tik nad mostom (v gradnji) cez Soro in •profil 5a pod Sušo na izhodu iz ožine nad plezališ-cem. Slika 7: Zadrževalnik plavin na Tolminki pod Tolminom. Vse tri lokacije prerezov so prikazane na ortofoto posnetku (Slika 8). V zacetnih fazah študije smo preverjali tri razlic­ne prostornine zadrževalnega prostora, in sicer: •750.000 m3, pri katerem je treba izvesti vse re-gulacijske ukrepe v Železnikih (ureditev Sore z oznako S1), •1.800.000 m3, kolikor vode je treba zadržati gle­de na prevodnost struge Sore pri zamenjavi mo-stov in prestavitvi Dermotovega jezu ter •3.500.000 m3, kjer je treba le rekonstruirati Der-motov jez (preoblikovanje preliva iz togega v gibljivega). Znacilne kote so podane v Pregled­nici 3. Glede na to, da lahko maksimalna gladina sega do kote 510 metrov n. m. oziroma 511 metrov n. m. oziroma do Zalega Loga, je mogoce izvesti le zadrževalnike z manjšo prostornino na vseh treh lokacijah ali s srednjo prostornino na lokaciji Je­senovec. Izgradnje zadrževalnika z veliko prostor­nino (pregrade, visoke od 30 do 33 metrov – raz­lika med dnom in gladino +2 metra) ni mogoce izvesti. Tudi tehnicno bi predstavljala tako visoka pregrada vecji problem, predvsem pa zelo velik objekt v prostoru. Pregradni prerez 5 poteka skozi votlino Votla pec, ki je naravna dedišcina. Hkrati bi z izvedbo pregrade na tej lokaciji maksimalna gladina ob poplavah segla v dolino Zadnje Smoleve. Prerez Suša 1 (5a) je najbližje Zalemu Logu in zaradi tega prerez ni najprimernejši, oziroma je prerez 5b pri­mernejši, ker je pregrada nižja. Na podlagi preso­je sta v nadaljnjo obdelavo vkljucena le prereza 5 – Jesenovec (oznaka Z5) in 5b – spodnji prerez pod Sušo (oznaka Z5b). Glede na možne prostornine zadrževanja pa se analizirata prostornini 750.000 m3 (skozi Železnike zagotovljen pretok 180 m3/s) in 1.500.000 m3 (skozi Železnike zagotovljen pre­tok 150 m3/s). Slika 8: Variante lokacij zadrževalnikov. Prerez Kota dna Sore Ureditev Ureditev Ureditev Prestavitev Dermotovega jezu, zamenjava treh mostov, poglobitev Prestavitev Dermoto­vega jezu, zamenjava treh mostov Rekonstrukcija Dermotovega jezu (gibljiv preliv) PV = 750.000 m3 PV = 2.180.000 m3 PV = 3.500.000 m3 Kota gladine Kota gladine Kota gladine Jesenovec (5) 485,0 503,0 511,0 516,0 Suša 1 (5a) 495,0 510,0 518,5 522,0 Suša 2 (5b) 493,0 508,0 517,0 521,0 Preglednica 3: Prerezi zadrževalnikov in kote maksimalne gladine. 329 Na Slikah 9 do 12 je prikazana lega posameznih pregradnih prerezov in maksimalni doseg gladine za posamezno varianto. Na podlagi analiz je ugotovljeno, da bi med ne­urjem septembra že najmanjši od nacrtovanih za­drževalnikov preprecil katastrofo v Železnikih. Ta visokovodni val je imel velik pretok in sorazmerno majhno prostornino. Skozi zadrževalni prostor bo treba speljati regio­nalno cesto proti Zalemu Logu oziroma Davci. Pred pregrado se bo cesta dvignila nad koto maksimalne zajezbe, v zadrževalnem prostoru pa nato potekala glede na zahtevano stopnjo varnosti. Na Sliki 13 in 14 je prikazana pregrada na reki nad Logatcem, in sicer v normalnih razmerah in med visoko vodo 30. marca 2009. Fotografije visoke vode je posnela ga. Karolina Korencan, MOP-ARSO, Ljubljana. Zadrževanje plavin in plavja Ker ob neurjih in ujmah prod in pesek (plavine) ter podrto in plavajoce drevje in vejevje (plavje) povzrocajo zmanjšanje pretocnega prereza ali maši­tev mostnih odprtin, smo predvideli dva zadrževal­nika plavin, in sicer s preoblikovanjem Dolencevega jezu ter tik pod sotocjem Davce in Selške Sore. Zadr­ževanje plavin je mogoce zagotoviti z zmanjšanjem hitrosti vode. Zato je na teh mestih predvidena raz­širitev in poglobitev recne struge. Plavje se bo zadrževalo z ''grabljami'', oz. koli, ki bodo vgrajeni na korenu zajezbe zadrževalnika in na sami pregradi zadrževalnika pred vtocnim objek-tom (odvisno od izbrane lokacije zadrževalnika). Sklep Navedeni ukrepi zagotavljajo poplavno varnost Železnikom in delno tudi krajem pod Železniki. Ven­dar niso nic manj pomembni ukrepi za stabilizacijo povirnih delov porecja Sore in pritokov, ki se posto­poma že izvajajo. Predlagane ureditve v državnem prostorskem nacrtu so le del celovite ureditve in v nadaljevanju gospodarjenja (vzdrževanje, obnova, obratovanje) z vsemi objekti, ki jih je treba izvesti. Prav tako je treba ohraniti naravne znacilnosti po­recja. Na podlagi analiz, ki so jih izdelali razlicni strokovnjaki, je ugotovljeno, da je porecje Selške Sore kljub razgibanemu reliefu in izpostavljeni legi v prostoru zaradi kakovostne pokrovnosti relativno stabilno in da bi bile posledice neurja septembra 2007 pri slabši pokrovnosti ali slabšem gospodarje­nju z gozdovi še bolj katastrofalne. Porocilo o sanaciji po neurju s poplavami 18. septembra 2007 Obcina Železniki 18. septembra 2007 so obcino Železniki prizadele katastrofalne poplave. Ocena škode na gospodarski javni infrastrukturi obcinskega pomena (ceste, mostovi, vodovod, ka­nalizacija …) in drugih javnih objektih je znašala 7.615.122,00 EUR. Na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije je Obcina Železniki v letu 2007 prejela interventna sredstva iz državnega proracuna, in sicer s strani Ministrstva za okolje in prostor 224.400,00 EUR za izvedbo ukrepov interventne zašcite na objektih v primerih plazenja tal in nanosov zemljine, s strani Službe vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko 376.058,00 EUR za sanacijo škode na ko­munalni infrastrukturi, s strani Ministrstva za kme­tijstvo, gozdarstvo in prehrano 98.069,00 EUR za sanacijo gozdnih cest. Vlada Republike Slovenije je 30. 10. 2007 spreje-la Predhodni delni program odprave posledic škode na stvareh zaradi neurja s poplavami z dne 18. 9. 2007 za placilo že izvedenih del in izvedbo nujnih del za zagotovitev pricetka izvedbe sanacije nastale škode in Obcini Železniki dodelila sredstva v višini 1.044.526,00 EUR. Obcina Železniki je v letu 2007 porabila svoja sredstva proracunske rezerve v obdobju do poplav v višini 22.246,00 EUR, po poplavah 68.419,00 EUR, v letu 2008 pa 76.082,00 EUR. Na podlagi Zakona o odpravi posledic naravnih nesrec je Ministrstvo za okolje in prostor pripravilo, Vlada Republike Slovenije pa s sklepom št. 41008­11/2008/8 z dne 3. 4. 2008 sprejela Program odpra­ve posledic neurja s poplavami z dne 18. 9. 2007 na stvareh. V programu so stroški za obnovo obcinskih infrastrukturnih in drugih objektov ter za izvedbo geotehnicnih ukrepov za zavarovanje stvari za Ob­cino Železniki ocenjeni na 11.422.683,00 EUR (to je 150 % ocenjene škode). Zakonska obveza obcine je, da mora za odpra­vo posledic naravne nesrece porabiti najmanj 1,5% prihodkov proracuna – proracunska rezerva v obdobju treh let (od leta 2008 do 2010), to je 170.262,00 EUR. Ce obcina v letu nastanka narav­ne nesrece porabi za odpravo posledic vec svojih proracunskih sredstev, kakor je njena proracunska rezerva v tem letu, se ji presežena sredstva vrnejo v njen proracun; tako je Obcina Železniki dobila 33.911,00 EUR. Predlog zagotovitve sredstev državnega proracu­na za Obcino Železniki je znašal 9.509.368,00 EUR, in sicer 25 % v letu 2008, to je 2.377.342,00 EUR, 50% v letu 2009, to je 4.754.684,00 EUR, in 25 % v letu 2010, to je 2.377.342,00 EUR. Obcina Železniki je do polletja 2009 prejela in porabila sanacijska sredstva v skupni višini 4.264.896,00 EUR. Torej je vkljucno s sanacijskim programom za leto 2008 do 30. 6. 2009 Obcina Že-lezniki porabila za sanacijo cest 1.323.571,00 EUR, za plazove 577.296,00 EUR, za mostove 219.332,00 EUR, za gozdne ceste 168.063,00 EUR, za vodovod, kanalizacijo s cistilnima napravama, zbirni center 635.772,00 EUR, za sanacijo obcinskih objektov 857.872,00 EUR in za ostalo (javna razsvetljava, va­rovalne ograje …) 482.989,00 EUR. Postopek v zvezi z dodelitvijo sredstev državnega proracuna za sanacijo po poplavah je sledec: • Obcina mora najprej pripraviti ali narociti elabo­rate oziroma projekte za sanacijo posameznega objekta (ceste, plazu, mostu ...) in jih poslati v re-cenzijo na Ministrstvo za okolje in prostor. • Po pridobitvi pozitivne recenzije mora obcina z vlogo za posamezni objekt na predpisanem ob-razcu zaprositi za dodelitev sredstev. • Po podpisu pogodbe z Ministrstvom za okolje in prostor obcina izvede postopek javnega narocila za pridobitev izvajalca sanacije in izvajalca nad­zora za posamezni objekt. • Po zakljucku izvedbe sanacije obcina pošlje minis- trstvu zahtevek za izplacilo sredstev s prilogami, kot je s strani nadzora potrjena zacasna ali obra-cunska situacija ali racun, pogodba ali narocilnica za izvedbo del in nadzor s ponudbenim predracu­nom, kopijo vloge in tabelo o porabi sredstev na posamezni postavki. • Zahtevek je po potrditvi ali eventualni dopolnitvi placan v roku 60 dni. V casu nastajanja tega porocila Obcina Železni­ki za porabo sanacijskih sredstev za leto 2009 še ni prejela v podpis pogodbe s strani ministrstva. Predvideno naj bi jo konec meseca julija 2009, sred­stva bodo morala biti porabljena do konca meseca oktobra 2009, kar bo kratek rok za izvedbo vseh postopkov, izbiro ustreznih izvajalcev in realizaci­jo sanacije. Državni zbor Republike Slovenije je s prvim rebalansom državnega proracuna zmanjšal predvidena sanacijska sredstva, zato naj bi Obcina Železniki za leto 2009 prejela polovicni znesek od predvidenih 4.754.684,00 EUR, z drugim rebalan­som pa le še 1.200.000,00 EUR. Zato naj bi se sana­cija po poplavah 2007 izvajala tudi po letu 2010. Upamo, da zaradi pomanjkanja sredstev za do­koncno sanacijo po poplavah ne bo nastala preve­lika škoda in da se bo sanacija lahko cim prej pospe­šeno nadaljevala. Iz spodnjih tabel so razvidni viri financiranja in poraba sanacijskih sredstev po posameznih objektih v Obcini Železniki. Predvideni viri financiranja sanacije po poplavah 2007 Zneski v EUR 1 MOP za sanacijo plazov in nanosov zemljine 224.400,00 2 SVLR za sanacijo škode na komunalni infrastrukturi 376.058,00 3 MKGP za sanacijo gozdnih cest 98.069,00 4 Predhodni delni sanacijski program, državni proracun 1.044.526,00 5 Proracun obcine Železniki, 3-letne rezerve, 1,5 % prihodkov 170.262,00 6 Sanacijski program za leto 2008, državni proracun 2.377.342,00 7 Sanacijski program za leto 2009, državni proracun 4.754.684,00 8 Sanacijski program za leto 2010, državni proracun 2.377.342,00 SKUPAJ 11.422.683,00 Poraba sanacijskih sredstev po poplavah 2007, 30. 6. 2009 Zneski v EUR 1 obcinske ceste 1.323.571,16 2 plazovi 577.296,12 3 mostovi na obcinskih cestah 219.331,66 4 gozdne ceste 168.063,44 5 vodovod, kanalizacija, cistilna naprava, zbirni center 635.772,36 6 objekti 857.872,19 7 ostalo 482.989,07 SKUPAJ 4.264.896,00 Zap. št. ID Oznaka objekta Poraba sanacijskih sredstev po poplavah 2007, 30. 6. 2009 Obcinske ceste Zneski v EUR 1 831 JP 994232 KS Davca 2.393,00 2 832 JP 994241 KS Davca 2.344,80 3 835 JP 995530 Plenšak 190.487,34 4 837 JP994010 Javor 912 1.496,76 5 839 JP994030 Nace-Pepe 2.203,05 6 840 JP994050 Bregar 1.818,00 7 841 JP994060 Žagar KS Davca 1.788,00 8 842 JP994071 Menderle KS Davca 540,00 9 843 JP994072 Varžet KS Davca 2.160,00 10 844 JP994073 Klavžon KS Davca 2.697,90 11 845 JP994080 Pagon KS Davca 789,81 12 847 JP994100 Majdlc KS Davca 6.873,60 13 848 JP994110 Pstinar KS Davca 1.039,20 14 849 JP994110 (120) Podgojzdar KS Davca 2.017,20 15 850 JP994130 Zakovk KS Davca 267,00 16 851 JP994140 KS Davca 217,00 17 852 JP994150 KS Davca 1.972,20 18 853 JP994161 Bitenc KS Davca 3.728,45 19 854 JP994162 KS Davca 2.944,60 20 855 JP994180 KS Davca 1.388,30 21 856 JP994190 Rovancan KS Davca 1.154,07 22 857 JP994191 KS Davca 2.654,94 23 858 JP994201 KS Davca 1.458,74 24 859 JP994202 KS Davca 432,00 25 860 JP994210 Hlip KS Davca 51.576,17 26 861 JP994231 Pavlin KS Davca 3.835,23 Zap. št. ID Oznaka objekta Poraba sanacijskih sredstev po poplavah 2007, 30. 6. 2009 27 862 JP994242 Urh KS Davca 4.142,74 28 864 JP994500 KS Selca 5.430,00 29 866 JP994555 Pirc Matija 600,00 30 867 JP994611 KS Selca 4.824,00 31 868 JP994620 KS Selca 8.661,00 32 869 JP994640 KS Selca 14.235,72 33 876 JP994900 Železniki 496,26 34 877 JP994920 Podporezen 24.651,24 35 881 JP995010-995222 Cerin do Mušter 39.402,80 36 884 JP995501 Kapela 12.306,00 37 885 JP995506 Cistilna naprava 1.907,00 38 886 JP995512 Ravne 602,40 39 887 LC401010-401014 Megušar do Martinj Vrh 12.510,00 40 890 LC494021 Zgaga-Jurež-Razpet KS Davca 11.796,55 41 891 LC494022 KS Davca 1.735,47 42 892 LC494032 Mocilar-Niko-RT/912 174.911,27 43 893 LC494033 KS Davca 221.852,26 44 895 LC494091 KS Selca 20.383,88 45 896 LC494041 Žbont 53.667,85 46 898 LC494061 Zabrdo 30.824,40 47 901 LC494062 Torka-Ravne 21.829,20 48 906 LC494071 Podlonk 5a Železniki-Podlonk 2.610,00 49 911 LC494071 Železniki-Podlonk 34.235,20 50 912 LC494072 Železniki-Podlonk 21.543,11 51 913 LC494083 KS Selca 7.502,82 52 915 LC494101 KS Selca 54.863,43 53 916 LC494140-494142 Megušar do Vancar 6.048,00 54 917 LC494161 Sorški Potok 239.721,22 Plazovi Zneski v EUR 55 838 JP994020 Nace-Zahrib 79.496,43 56 871 JP994850 Štodlar 20.936,11 57 907 Plaz Mlake LC494071 Železniki-Podlonk 900,00 58 908 Plaz nad šolo LC494071 Železniki-Podlonk 2.095,00 59 889 LC494031 KS Davca 82.931,82 60 909 Plaz Podlonk 1A LC494071 Železniki-Podlonk 82.123,09 61 910 Plaz LC494071 Železniki-Podlonk 95.100,28 62 979pl Plaz Stara Frata ob LC Železniki-Podlonk 118.095,66 Zap. št. ID Oznaka objekta Poraba sanacijskih sredstev po poplavah 2007, 30. 6. 2009 63 10834pl Plaz za objektom Trnje 24, Železniki 38.607,17 64 10644pl Plaz za objektom Na Kresu 32, Železniki 13.894,80 65 20228pl Plaz pri objektu Zg. Sorica 50, Sorica 12.600,00 66 20174pl Plaz pri objektu Rudno 45, Železniki 30.515,76 Mostovi na obcinskih cestah Zneski v EUR 67 888 LC43120 - KS Davca, Crni Vrh Mravlje 49.055,49 68 918 LC 494041 - Žbont 26.859,49 69 921 JP 995680 - pokopališce, most Fajgl 20.717,00 70 922 LC 494200 Racovnik 7.984,97 71 923 JP 995701 Mažic 15.026,49 72 925 JP 995522 Studeno - CN 33.280,02 73 927 Nekat. JP - Jesenovec 2 10.000,00 74 928 Nekat. JP - Petrac 7.496,81 75 929 Nekat. JP - Zali Log 1 4.416,28 76 930 Nekat. JP - Zali Log 2 4.416,83 77 931 Nekat. JP - Zali Log 3 18.764,21 78 932 Nekat. JP - Zali Log 4 21.314,07 Gozdne ceste Zneski v EUR 79 938 03L013 Mšiceva grapa-Miznikar 5.168,94 80 944 03L031 Žbont-Rupa 7.234,78 81 947 03L035 Ocvirk-Kovk 226,22 82 950 03L042 Zala 4.483,22 83 951 03L043 Krivc 3.282,13 84 952 03L044 Grapar 5.849,24 85 955 03L058 Podmejac 4.690,46 86 957 03L066 Cimprovka 8.998,99 87 959 03L072 Menderle odd.68 3.961,34 88 961 03L074 Geblarji 2.775,43 89 966 03L085 Podrošt-Bideržna 35.512,05 90 968 03L092 Bintek 18.191,11 91 969 03L093 Torka-Grebl 8.471,68 92 976 03L121 Prtovc-Klom 9.992,85 93 978 03L132 Tobakarjeva grapa 3.298,40 94 979 03L133 Hribe-Stara Frata 24.592,61 95 982 03L136 Elektrarna 130,20 96 985 03L139 Novakov Laz 2.015,39 97 988 03L142 Mosti 463,30 Zap. št. ID Oznaka objekta Poraba sanacijskih sredstev po poplavah 2007, 30. 6. 2009 98 989 03L143 Mosti-Klom 2.508,52 99 990 03L146 Klom 775,94 100 993 03L161 Dražgoška Gora 11.793,95 101 995 03L167 V odd. 19 3.646,69 Vodovod, kanalizacija, CN, zbirni center Zneski v EUR 102 1001 Javni vodovod Železniki 538.114,95 103 1010 Vodovod Zali Log 2.067,94 104 1012 Javna kanalizacija Železniki 75.219,38 105 1007 Cistilna naprava Studeno 15.412,63 106 1008 Cistilna naprava Zali Log 4.900,00 107 1006 Zbirni center za odpadke Studeno 57,46 Objekti Zneski v EUR 108 1015 Zdravstveni dom in Lekarna 674.961,72 109 10814 Kulturni dom Železniki 35.956,30 110 1004 Nogometno igrišce Železniki 100.000,00 111 1003 Pokopališce Železniki 21.024,56 112 10606 Bivalni kontejner - Davca 58 11.529,61 113 10815 Rušenje Jeglicevega doma, Trnje 20, Železniki 9.000,00 114 10787 Rušenje objekta Racovnik 17, Železniki 5.400,00 Ostalo Zneski v EUR 115 1014 Platoji za naplavine 335.458,49 116 3541 Javna razsvetljava v Železnikih 46.895,45 117 3540 Varovalne ograje v Železnikih 8.937,65 118 P rezerva Vzpostavitev ZD in Lekarne na novi lokaciji 24.831,92 119 P rezerva Nabava kompresorja za vzpostavitev zobozdravstva 5.840,09 120 P rezerva Nadomestni zabojniki za ekološke otoke 1.722,74 121 P rezerva Zbiranje, odvoz in odlaganje odpadkov po poplavah 54.316,06 122 P rezerva Popravilo javne razsvetljave v Zaloški Davci 1.032,56 123 P rezerva Prevoz peska Železniki-Sostro 3x 720,00 124 P rezerva Grad.material za gospod.poslopje-plaz Smoleva 1.994,26 125 P rezerva Sondažni izkopi ob LC 494071 315,84 126 P rezerva Sanacija izlivnega odseka hudournika Kana 924,02 SKUPAJ 4.264.896,00 Humanitarna akcija ObcineŽelezniki po katastrofalnih poplavah 18. 9. 2007 Obcina Železniki Katastrofalne poplave, Na plavžu. 18. 9. 2007 se je v Železnikih in okoliških krajih dogodila naravna katastrofa, ki bi jo lahko primerja­li s požarom iz 18. stoletja, ko so Železniki pogoreli do tal. Vsepovsod blato, voda, naplavljeni avtomobi­li in ostala navlaka. V starem delu Železnikov ni bilo hiše, ki ne bi bila poplavljena. Preplašeni in obupani obrazi so bili vsepovsod, marsikdo je razmišljal, da bi se iz kraja odselil. Rane, ki se še dolgo ne bodo zacelile. V kraju, kjer se trdo služi kruh, marsikateri krajan ni vedel, kako bo obnovil nastalo škodo. Veli­ko delavcev, ki so zjutraj odšli v službo, tiste noci ni preživelo doma, ker preprosto niso mogli do doma. Kulturni dom, pokopališce, zdravstveni dom so bili neprepoznavni. Kjer so bili prej mostovi, ceste, plocniki, travniki, sedaj ni bilo nicesar vec. Poziv obcanom na radiu Sora, naj se umaknejo v zgornja nadstropja hiš, in nato obvešcanje vseh novinarjev sta ponesla novice o grozoviti naravni katastrofi v Železnikih po Sloveniji in svetu. V obcini Železniki je bilo razglašeno izredno stanje, od Studena dalje je bilo zaprto obmocje, vožnja skozi Železnike je tra­jala eno uro, prehod do Zalega Loga ni bil mogoc. Vodna ujma je vzela tri cloveška življenja. Vlada RS je petek, 21. septembra 2007, razglasila za dan žalo­vanja v spomin na žrtve ujme. Posledice vodne ujme so bile: •310 poškodovanih zasebnih objektov, •60 gospodinjstev je imelo unicene osnovne bival­ne prostore, •2.436.069,91 EUR škode na obcinskih cestah, •719.159,77 EUR škode na vodovodu, •2.406.817,93 EUR škode na kmetijskih zemljišcih, •uniceni zdravstveni dom, pokopališce, kulturni dom, nogometno igrišce, športni park Rovn, trgo­vina, •poškodovane tovarne Domel, Alples, Niko, Tehni-ca, Dom oprema, •poškodovani prostori številnih podjetnikov. Od 18. 9. 2007 do 28. 9. 2007 je bilo v obcini raz­glašeno izredno stanje, delovala je operativna sesta­va Regionalnega štaba Civilne zašcite pod vodstvom poveljnika Civilne zašcite Republike Slovenije Mira-na Bogataja. Slovenska vojska, civilna zašcita, poli­cija in gasilci iz cele Slovenije, kasneje pa tudi šte­vilni posamezniki, so se odzvali. Pomagat so prišli taborniki, skavti in prostovoljci iz cele Slovenije. Že naslednji dan po katastrofi pa je bil na obcini odprt humanitarni racun TRR: 01346-0100007492, sklic OO714-2007, z apelom: Posledice. Za državljane: Verjamemo v socutna srca državljanov in državljank Slovenije. Z vašo pomocjo bomo zbirali sredstva za obnovo domov in ostalih objektov. Ne bomo gledali na višino zbranih sredstev – vsak prispevek bo dobrodošel. Pri­zadetim veliko pomeni vsaka pomoc, danes s strani SV in gasilcev, jutri prispevki za obnovo. V takšnih trenutkih prizadeti pred­vsem potrebujejo obcutek, da niso sami. Za medije: Prosimo Vas, da nam posredujete pri­spevke, ki ste jih pripravili ob porocanju o naravni katastrofi v obcini Železniki, da jih objavimo na spletni strani www.zelezniki. info. Prav tako vas prosimo, da preko medi­jev in porocil objavite naslov in transakcij-ski racun, kamor lahko vsi nakažejo svoje prispevke. Verjamemo, da lahko skupaj na­redimo nekaj dobrega. Hvala. Obcina Železniki Župan Obcine Železniki je 21. 9. 2007 imenoval odbore za izvedbo humanitarne akcije: • koordinator akcije: Peter Mesec • Organizacijski odbor: Janez Ferlan, Marko Gasser, Alojz Demšar, Peter Prezelj, Jože Prezl, Brane Ber-toncelj, Robert Ravnihar, Anka Rakovec • Strokovni odbor: Janez Habjan, Mirko Berce, Gregor Habjan, Boris Jenstrle, Tatjana Bastarda, Marjeta Žagar, Urška Jelenc • Strokovno-tehnicni odbor: Jolanda Pintar, Cirila Tušek, Mateja Bogataj • Nadzorni odbor: Mihael Prevc, Jernej Bešter, Franc Žaberl, Florijan Tavcar, Janez Thaler, Marko Kos Pod vodstvom Obcine Železniki (Cirila Tušek) je skupaj z Rdecim križem Slovenije (Marjeta Žagar, Olga Bandelj, Toncka Galjot), s Karitasom (Urška Jelenc, Špela Pegam) ter s Centrom za socialno delo Škofja Loka (Ivana Košir Erman) potekala, prvic v Sloveniji, skupna humanitarna akcija. V skupino je bila vkljucena tudi patronažna služba iz Železnikov. Prva naloga skupine je bila razdeljevanje kruha, mleka in vode. Ta t. i. koordinacija je v obdobju iz­rednih razmer dnevno razdelila od 1 500 do 2 000 Razdeljevanje pomoci. obrokov hrane, ki so jih pripravili gostinci iz Selške in Poljanske doline ter Škofje Loke, kasneje pa tudi Regionalni štab Civilne zašcite. Obroke so razvozi­li prevozniki iz Železnikov in okolice, razdeljevali pa študentje, mladina in prostovoljci. Poleg tega je ob plavžu delovala ljudska kuhinja. Poleg hrane je koordinacija v prvih dneh skrbela za vodo, saj v Železnikih skoraj dva meseca voda ni bila pitna. S pomocjo Lekarniške zbornice Slovenije in lekarn po Sloveniji je koordinacija razdelila vsem prebival­cem razkužila za roke in stanovanja. V to akcijo se je vkljucil tudi Inštitut za varovanje zdravja RS pod vodstvom Alenke Kraigher. O poteku humanitarne akcije je koordinacija s pomocjo letakov, ki so jih prejela gospodinjstva na prizadetem obmocju, obcane na poplavljenih ob-mocjih redno obvešcala. Materialna in denarna pomoc je prihajala iz vseh koncev Slovenije in celo iz tujine. V sklopu huma­nitarne akcije so bila razdeljena nova materialna sredstva: •27 hladilnikov •63 pralnih strojev •22 zamrzovalnih omar •14 štedilnikov •66 sesalcev •100 likalnikov •8 racunalnikov •11 sedežnih garnitur •50 430 litrov kurilnega olja •61 jogijev •215 odej •250 blazin •10 kopalnic •28 postelj •32 miz •160 stolov •40 omar … Do konca decembra 2007 je bil v kinodvorani na Cešnjici odprt prostor, kjer so se razdeljevala rablje­na oblacila, posteljnina ter drugi material. Denarna sredstva so prihajala na racun Obcine Železniki, Rdecega križa in Karitasa. Na podlagi seznamov poškodovanih domov je koordinacija pripravila sezname oškodovanih v po­plavi. Novozgrajeni vodovod na Jesenovcu. Za zagotovitev nujnih pogojev za življenje in za povrnitev škode na premicninah je bilo razdeljeno: Obcina Železniki: 571.530,47 EUR Župnijska Karitas: 673.485,05 EUR Rdeci Križ Slovenije: 171.835,39 EUR skupaj: 1.416.850,91 EUR Center za socialno delo je dodatno izdal 50 od­locb za enkratno socialno pomoc družinam, ki so bile najbolj ogrožene. Potekale so tudi številne hu­manitarne prireditve, v okviru katerih so se zbirala in razdeljevala denarna sredstva. Na humanitarno akcijo se je odzvala tudi Ameri­can Embassy Ljubljana, ki je prispevala 35.000 US za izvedbo sanacije v poplavah mocno poškodovanega objekta na javnem vodovodu Železniki – vrtine Je­senovec. S sklepom Strokovnega odbora humanitarne akcije je potekala druga faza obnove poškodovanih objektov starega mestnega jedra Železnikov – na­selij Na plavžu, Trnje, Racovnik, ter Zalega Loga. Na podlagi izvedenega projekta obnove poškodovanih objektov je jeseni 2008 in pomladi 2009 potekala akcija obnove fasad. Do 30. 6. 2009 je bilo obnovlje­nih 112 objektov v skupni vrednosti 954.000 EUR. V obnovo pa niso bili vkljuceni objekti, ki imajo znacil­nosti kulturne dedišcine. Navedene objekte obnavlja Ministrstvo za okolje in prostor v sodelovanju z Mi-nistrstvom za kulturo. Na humanitarnem racunu Obcine Železniki se je skupaj zbralo 2,795.900 EUR, do 30. 6. 2009 se je od tega 1.526 mio EUR namenilo za nepremicnine in fasade, 806 mio EUR za obnovo zdravstvenega doma, ostala sredstva pa so bila namenjena obnovi muzeja, nogometnega igrišca v Železnikih, šport­nega igrišca Rovn, kulturnega doma in mrliških vežic. Obnovljene fasade. Ob zakljucku humanitarne akcije je na vse, ki so prispevali kancek k uspešni izvedbi humanitarne akcije, ki je potekala od 19. 9. 2007 do 18. 9. 2009, naslovljena Zahvala 18. septembra 2007 se je življenje v naši obcini za hip ustavilo. Voda je z rušilno mocjo praz­nila naša stanovanja, odnašala in zalivala, kar nam je bilo drago in kar smo z leti ustvarili, unicila zdravstveni dom, trgovino, pokopališce, cerkev. Zdelo se je, da so naša custva usklajena z deževnim in turobnim torkom, ki nas je zavil v žalost. Že naslednji dan pa je, skoraj malo posmehljivo, posijalo sonce. Na sreco pa ne samo tisto na nebu, ampak tudi tisto v srcih Slovenk in Slovencev. Hvaležni smo sprejemali pomoc velikoduš­nih ljudi, ki je prišla z vseh koncev naše domovine, materialna, fizicna, denarna in moralna. Zahvaljujemo se Vam za pomoc, ki ste nam jo naklonili. Hvala, ker ste nam pomagali, da obnovimo naše domove, da se življenje v teh lepih krajih pod Ratitovcem spet zdi smiselno in optimisticno. Vašega posluha za našo stisko ne bomo pozabili. Arhiv fotografij: Obcina Železniki Male hidroelektrarne v obcini Železniki Blaž Dolenc V nadaljevanju želim opisati elektroenergetske naprave za proizvodnjo elektricne energije na ob-mocju obcine Železniki, ki trenutno proizvajajo elektricno energijo. Centrala Cešnjica Kot prvo bi predstavil pregled rasti proizvodnih zmogljivosti v obratu Centrala Cešnjica, ki je naj­starejša mala elektrarna v Selški dolini. Kako je ta elektrarna nastajala, je opisano v prispevku Lovra Gajgarja Hidroelektrarna sodarske zadruge na Ceš­njici. Ce pregledamo celotni razvoj, pridemo do ugo­tovitve, da sta se od zacetka 20. stoletja do danes ogromno povecali tako proizvodnja kot poraba elektricne energije. Zacetek proizvodnje elektricne energije sega v daljno leto 1913 z vgradnjo Francisove turbine z mocjo 60 KS in s pripadajocim dinamostrojem 25 kW 2 x 220 V istosmerne napetosti. S poveca-no rastjo gospodarske dejavnosti v obratu in tudi porabe s strani zunanjih uporabnikov je bil nujen prehod na drugacno vrsto energije, in sicer na izmenicno napetost 380/220 V. Tako je bil v letu 1939 vgrajen generator z mocjo 32 kW proizvajal-ca Elin. Zaradi stalne rasti porabe so leta 1948 na ne­kdanjem prostoru fužinarske žage z že vgrajeno Francisovo turbino v Zgornjih Železnikih (sedaj Na plavžu) montirali generator 380/220 V z moc­jo 50 kW. Leta 1953 so ga vgradili v kotlovnico na Centrali, gnan je bil s parno lokomobilo. V HC Na plavžu je bil namesto tega vgrajen generator z mocjo 80 kVA. Z ukinitvijo obratovanja HC Na plavžu so tudi ta generator prenesli v kotlovnico, kjer sta kasneje obcasno delovala oba. S prenehanjem obratovanja obeh lokomobil so generator z 80 kVA ob okvari Eli-novega generatorja v strojnici na vodi prenesli tja in prevzel je njegovo funkcijo. Ker lastna proizvodnja ni vec zadostovala za krit­je potreb, je bil nujen odvzem energije iz javnega omrežja Državnih elektrarn Slovenije. Tako je bil najprej, okrog leta 1952, postavljen transformator na lesenem drogu. Kasneje so ga odstranili in v vsa­kega od novozgrajenih obratov so se vgradile viso­konapetostne celice. Trenutno stanje na nekdanji Centrali Cešnjica je sledece: •tovarna Pohištvo, 3 x 360 kVA moci na 10/20 KV napetosti (Tovarna s trafopostajo je bila zgrajena leta 1971.), •tovarna Lesni program, obnovljena leta 1998, ima v svoji trafopostaji montirana dva transfor­matorja z inštalirano mocjo 630 kVA, •tovarna Strojegradnja, zgrajena leta 1978, ima v svoji trafopostaji postavljen en transformator z mocjo 630 kVA, •tovarna Toplarna je zaradi povecane porabe v letu 2005 postavila svojo transformatorsko postajo z enim transformatorjem z mocjo 1 000 kVA. V tem sklopu je vgrajen tudi parni stroj z mocjo 7 MW z generatorjem z mocjo 650 kW. Ostale energetske naprave Iz opisanega je razvidno, kakšen je bil razvoj elektrifikacije od leta 1913 do današnjih dni. Od zacetnih 25 kW se je do leta 2009 inštalirana moc povecala na 5 430 kW. S povecevanjem števila pre­bivalcev in na splošno povecanimi potrebami po elektricni energiji obstojeci viri niso zadošcali, tako da za zagotavljanje zadostnih kolicin skrbijo Elektro Gorenjska in male hidroelektrarne, ki so opisane v tabeli, in veliko prispevajo k oskrbi z elektricno energijo. Ostali objekti za proizvodnjo elektricne energije na obmocju obcine Železniki, ki obratujejo v letu 2009 IME OBJEKTA LASTNIK OBJEKTA OBRATUJE NA REKI/POTOKU VODNI PADEC(v metrih) TURBINA,ŠTEVILO, MOC GENERATOR,ŠTEVILO, MOC NAPETOST GENERATORJA, PRETRANSFOR­MIRANA KV ZACETEK IZGRADNJE (I),OBNOV (O) MHEDavca I. Gorenjskeelektrarne Kranj Davšcica 58,0 Francis,2 kom, po 100 kW 2 kom, po 200 kVA 0,4 20,0 I = 1989 MHESorica Gorenjskeelektrarne Kranj Sora 89,0 Dvošobna Peltonova,1 kom, 140 kW 1 kom, 185 kVA 0,420,0 I = 1987 MHERudno Gorenjskeelektrarne Kranj Rudnica 58,0 Francis, 1 kom, 158 kW Peltonova, 1 kom, 35 kW 1 kom, 160 kVA1 kom, 58 kVA 0,420,0 I = 1931O = 1941, 1986, 2003 MHEDavca II Inž. Jože Demšar Davšcica 41,0 Francis,1 kom, 200 kW 1 kom, 200 kVA 0,420,0 I = 1990 MHEFarji Potok Inž. Jože DemšarJana Reya Farji potok 220,0 Peltonova,1 kom, 300 kW 1 kom, 300 kVA 0,420,0 I = 1989 MHENiko Niko, d. o. oŽelezniki Sora 9,8 Francis, jaškasta horizon-talna os, 1 kom, 138 kW 1 kom, 290 kVA 0,420,0 I = 1952 MHECentrala Dolgan DušanDomžale Sora 4,0 3 kom, skupaj 135 kW 50, 52, 62 kW 0,420,0 I = 1913 (istosmerni); O = 1938(izmenicni); O = 2002 (3 turbine) MHEDolenja vas Venceslav Lavtar, s.p., Dolenja vas Sora 3,6 Kaplanova,1 kom, 75 kW Rade Koncar asinhroni,1 kom, 75 kW 0,420,0 I = 1992 MHEPodzavernik Jure CadežŠkofja Loka Sora 4,3 cevno-propelerski,1 kom, 75 kW; 1 kom, 65 kW Rade Koncar asinhroni,2 kom, po 110 kW 0,420,0 I = 1991 MHEZg. Sorica Lojze Kejžar, s. p.Zg. Sorica 46 Sora 17,0 Banky, 1 kom, 10 kW;1 kom, 5 kw Asinhroni motor,1 kom, 22 kW; 1 kom, 15 kW 0,40,4 I = 2001 MHEPotok Stanislav CemažarPotok 10 Potok 22,0 Francis spiralna,1 kom, 25 kW Sever asinhroni,1 kom, 22 kW 0,40,4 I = 1943 (istosmerni)O = 1989 (izmenicni) MHEMohoric Jože MohoricMartinj Vrh 41 Zadnja Smoleva 7,0 Francis,1 kom, 10 kW Asinhroni motor,1 kom, 10 kW 0,40,4 I = 2002 Opomba: Navedena je inštalirana moc turbin in generatorjev – kolicina proizvedene energije je odvisna od kolicine vode. Vir podatkov: Lastniki objektov osebno Hidroelektrarna Sodarske zadruge na Cešnjici Lovro Gajgar Po zgodovinskih virih je bila cetrta hidroelektrar­na v Selški dolini zgrajena na Cešnjici. Zgradila jo je Sodarska zadruga, ustanovljena leta l902, na reki Sori. Zadruga je odkupila Ožbicovo žago na vodni pogon in po nacrtih inž. Remca v letih 1910–1913 zgradila hidroelektrarno, žago venecijanko in vecjo sodarsko delavnico. Obnovili so jez, zgradili beton-ski dovodni in odvodni kanal ter strojnico, kjer so montirali Voith-Francisovo turbino z mocjo 60 KM in z avtomatskim regulatorjem. Vodno moc so preko turbine uporabili za pogon diname za proizvodnjo elektricnega toka z napetostjo 2 x 220 V in mocjo 25 kW preko transmisijskega prenosa in za pogon žage venecijanke in obdelovalnih strojev v sodarski de­lavnici.1 Otvoritev – zacetek obratovanja elektrarne in lesnih obratov, ki so jih poimenovali Centrala, je bila sredi leta 1913. Sodarstvo nedvomno sodi med najstarejše doma-ce obrti. Iz sicer skromnih zapisanih virov je znano, da so že v 13. stoletju prebivalci v škofjeloški okolici uporabljali raznovrstno leseno posodo za prenaša­nje in hranjenje pridelka, živil in vode, ki so jo izde­lovali prebivalci zgornjega konca Selške doline.2 Ker je bilo v drugi polovici 19. stoletja povpraševanje po takih izdelkih, predvsem sodih, ki so jih uporablja­li za embalažo žebljev, vse vecje, se je vse vec ljudi ukvarjalo z izdelovanjem sodov, kar je kot stranska dejavnost v prostem in zimskem casu preraslo v celodnevno in stalno zaposlitev. Tako je povecano povpraševanje povecalo tudi ponudbo tega izdelka, ki je bila najvecja prav v casu zatona fužinarstva v Železnikih. Seveda so sodarji s svojo presežno po­nudbo iskali nove kupce in tako postali zanimivi za razne prekupcevalce in podjetne posameznike, ki so s prodajo sodarskih izdelkov dobro služili, sodarji pa vse manj, kajti bili so slabo organizirani. V tem casu se je na Slovenskem že mocno razmah­nilo zadružništvo in idejo tega gibanja je v selške so-darske vasi prinesel sam pobudnik zadružništva, dr. Janez Krek, ki je pogosto prihajal v Selca, kjer je živela njegova mati. Sodarji vasi Rudno, Dražgoše, Cešnjica, Kališe in Studeno so hitro spoznali smisel organizacije, v kateri so videli možnost, da bi združeni lažje reševali težave. Zato so se dogovorili, da ustanovijo zadrugo.3 Prvi dogovori o ustanovitvi zadruge so datirani s sprejetjem prvih pravil 26. 9. in z dopolnitvijo 29. 12. 1897. V zadružni register pa je bila zadruga vpisana 14. 1. 1898 kot Gospodarska zadruga s se­dežem v Selcih. V zadrugo se niso vclanili zgolj so-darji, ampak se je lahko vclanil kdor koli, ki je bil pripravljen vplacati delež. Razumljivo je, da so se vclanili predvsem tisti, ki so v zadrugi videli mož­nost za dosego lastne koristi, premožnejši, in ti so tudi prevzeli vodenje zadruge. Sodarji, ki so se vclanili v zadr ugo, so kaj hitro ugotovili, da v organizaciji s tako raznolikimi inte­resi clanstva ne bodo dosegli svojih hotenj, zato je že po štirih letih dozorela zamisel za ustanovitev lastne, sodarske zadruge. In res, 29. 12. 1902 je bila v zadružni register vpisana Sodarska zadruga za Sel­ško dolino na Cešnjici. Tudi vodstvo zadruge so pre­vzeli izkljucno sodarji. Za nacelnika je bil izvoljen Lovrenc Eržen, posestnik in sodar z Rudna. Odlocitev sodarjev, da ustanovijo svojo zadrugo, se je izkazala za pravilno, saj je že v prvem letu – leta 1902 – imela vpisanih 52 clanov, leta 1904 pa že 75, najvec, kar jih je imela kdaj koli v casu obstoja. Da so sodarji vzeli zadrugo zares za svojo, govori dejstvo, da so kljub težavam v prvih letih poslovanja in de­narnim stiskam zaradi požrtvovalnosti clanstva in sposobnega vodstva že dosegli lepe uspehe. Izdelki sodarjev, clanov zadruge, so bili na dobrem glasu po vsej deželi, promet je narašcal in dober sodar je lahko dobro zaslužil.4 Šele ko so sodarji imeli lastno zadrugo, se je so-darstvo ugodno razvijalo. Ker je bilo med clanstvom vecje število sodarjev, ki niso imeli lastnega gozda, je zadruga kupila okoli 40 oralov gozda, predvsem zato, da so lahko v lastnem gozdu dobili dovolj ka­kovostnega lesa za izdelavo sodov in druge lesene posode. Poleg glavnega skladišca za sode na Cešnji­ci je zgradila skladišce tudi na Rudnem (1907). Prav tako je v teh letih kupila Ožbicovo žago ob reki Sori s pripadajocim zemljišcem.5 Gospodarska zadruga je že kmalu po ustanovitvi kupila za potrebe lastne dejavnosti celotno poslopje velikega Markcovega grunta, ki je bilo sredi vasi Ceš­njica prodano, ker ni imelo nasledstva. V stanovanj­skem delu je zadruga odprla gostilno in trgovino ter uredila nekaj sob za potrebe gostinske dejavnosti in za pisarne. V drugem, gospodarskem delu stavbe pa so si sodarji uredili vecjo delavnico v pritlicju, nad delavnico pa vecji prostor za skladišce sodov in manjši prostor za pisarno, kjer so tedensko v sobo­tah prevzemali sode od sodarjev, ki so jih izdelovali na svojih domovih. Vsakokrat je bil tudi obracun; ce je bil denar, so dobili tudi del placila. Sodarji, ki so bili clani Gospodarske zadruge, so postali clani obeh zadrug, saj se je Gospodarska zadruga kot kolektivni clan vkljucila v clanstvo So-darske zadruge. Prav tako sta si zadrugi dogovorno razdelili poslopje Markcovega grunta. Gospodarska zadruga je obdržala gostinski del s sobami in trgovi-no, sodarji pa so prevzeli gospodarski del, kjer so že imeli delavnico in skladišce. Uspešno poslovanje zadruge je omogocilo vse vec­jemu številu sodarjev solidno placano delo, zato se je pokazala potreba po vecji sodarski delavnici, ker jih je bilo vse vec, ki niso imeli lastnih prostorov za izde­lavo sodov. Prav tako se je kazala potreba po delavni­ci, kjer bi izdelovali razne polizdelke za sode na stro­jih, ki so bili v tistem casu že v uporabi. Tudi razrez lesa iz lastnega gozda in uslužnostni razrez na lastni žagi bi pomenil precejšno razširitev obsega poslovne dejavnosti zadruge. Zato se je zadruga odlocila, da na prostoru odkupljene žage zgradi vecjo sodarsko de­lavnico, novo žago venecijanko in hidroelektrarno. Zgraditev takšnega obrata je bila za tiste case in prilike smela odlocitev vodstva Sodarske zadruge tako po financni kot tehnološki strani. Prav gotovo pa je k taki odlocitvi pripomoglo dejstvo, da je bila na prodaj žaga venecijanka ob reki Sori. Lastnik Luka Šmid jo je prodajal med drugim tudi zato, ker je bil vec let v sporu s posestniki, ki so imeli posest ob reki Sori nad jezom in so ga tožili, da jim zara­di previsokega jezu voda poplavlja travnike že ob malo vecjem vodostaju. Po nekajletnem pravdanju med tožniki in lastnikom žage so tožniki uspeli v tož-bi. Tako je moral Šmid pristati na zahteve tožnikov in placati sodne stroške. Ko je zadruga postala lastnik vodne žage ob reki Sori, se je v letu 1910 obrnila s prošnjo na C.-kr. mi-nistrstvo za javna dela, da bi zadrugi dovolilo uredi­tev strojne delavnice in prepust potrebnih strojev, kar ji je bilo dovoljeno z odlokom št. 936/6-XXa-1911 z 9. januarja 1912. Že pred tem pa se je zadruga obr­nila na Zavod za pospeševanje obrti na Kranjskem s sedežem v Ljubljani po vsestransko svetovalno in tehnicno pomoc, tako za izdelavo potrebnih doku­mentov in nacrtov kot tudi pri izvedbi le-teh. Tako zadruga že l4. marca 1912 leta prosi C.-kr. okrajno glavarstvo v Kranju, da se ji izda ''stavbeno dovoljenje''. V prošnji za izdajo stavbenega dovoljenja je za­druga obširno in v podrobnosti napisala, kaj name-rava zgraditi, in predložila nacrt lesne delavnice s turbinskim obratom. V opisu naprave navaja: Zadruga bo vodno silo izrabila s pomocjo horicontalne Francis turbine, zgrajene za 1.500 S/L vode pri 4 m padca. Zadruga hoce porabiti že obstojeci jez nespremenjen ter napeljati vodo do turbinske naprave v novem betoniranem dotocnem jarku, ki bo nadomestil sedanji lesni vodotoc. Dovodni jarek bi zajemal vodo skozi glavno zatvornico tik poleg obstojecega jezu. Imel bo še odtocni stranski jarek za izlocevanje peska naravnost v glavno strugo. Da se bo dobilo za turbino cele 4 m padca, je potreba podaljšati odtocni jarek od turbinske hišice še za okoli 50 m daljave ob levem bregu Sore. Strojna delavnica bo namešcena v pritlicni stavbi z dvema glavnima uhodoma iz severne strani. Na južni strani stavbe tik ob reki Sori dozidana bo betonska turbinska hišica. Na vzhodni strani bo stala naslonjena na glavno steno strojne delalnice žaga jarmenka s cirkularno žago za obrezovanje desk. Na zahodni strani stavbe nahajala se bo soba za pisarno, nadalje locena soba za parilnico lesa ter stranišce z betonsko greznico. Pod žago napravljen bo tudi vodnjak, iz katerega bo voda napeljana v delalnico ter parilnico in v posebni rezervar v podstrešju, da bo voda pod pritiskom vedno na razpolago, tudi ce strojna sesalka ne bo delovala, ali pa za slucaj ognja. Stopnice v strojni delalnici vodijo v podstrešnjo sobico na zahodni strani poslopja, ki bo služila v zacasno stanovanje hišnega oskrbnika. Poslopje ima 1 glaven dimnik za veliko pec v strojni delalnici, parilnico, pec v pisarni ter eventuelno pec v podstrešni sobici, 1 dimnik je namešcen tudi na vshodnojužnem vogalu poslopja, da bo mogoce namestiti peci v žagarjevi izbi, ce bo potreba, še drugo pec v strojni delalnici ali pa v turbinski hišici. Iz glavnega valja turbine prenašal bo jermen silo na glavno transmisijo in iz te na posamezne delovne stroje, kakor je razvidno iz nacrta. Da bo zmogla naprava delovati še v slucaju povodni, napravljena bo pod žago okoli transmisij­skih podstavkov betonska klet, ki bo obvarovala transmisijske dele vode in služila ob jednem tudi za nabirališce žaganja. Vse tlakovanje izvršilo se bo z lesenimi deskami, za streho se bo rabil Eternit ali pa strešna opeka. Nova stavba postavila se bo tako, da bo stala zahodna stena na istem mestu kakor sedaj zahod­na stena žagarjeve izbe ob koncu žage. Ker bo nova stavba pokrila tudi prostor, kjer se nahaja sedaj markacijsko znamenje višinske kote jezu (Heimpflock), tako da ga bo treba pred zacetkom zgradbe odstraniti, namestila bo za­druga na primernem kraju slicni markacijski kolic in prosi, da bi odredilo cislano okrajno glavar­stvo, da se bodo nanje prenesle višinske kote ob priliki komisijskega ogleda. Opis obrata Surovi les, ki ga bo zadruga dovažala iz lastnih gozdov, se bo razrezal na žagi, od koder pride preko cirkularne obrezovalne žage v strojno delavnico, kjer se razreže v primerne kose za izdelo­vanje sodov. Posamezni kosi se bodo sestavljali v obliko soda deloma z rocnim delom kakor že sedaj v zadružni delalnici v Cešnjici. Ker bo imela turbina dokaj vec moci, kakor jo bodo potrebovali za enkrat namešceni stroji, želi zadruga napeljati elektricnim potom okoli 15 K. S. v svojo zadružno delalnico v Cešnjici, kjer na­merava postaviti eno pas žago za razrezovanje lesa ter uvesti tudi elektricno luc. Da bodo imeli tudi drugi vašcani na razpolago ugodnost elektricne sile, bi bila pripravljena zadruga oddajati jo proti odškodnini, ce bo dobila v ta namen dovoljenje in dokler ji bodo to do-pušcale gospodarsko-tehnicne razmere. Elektricna sila bi se provajala z napetostjo 220 Voltov istosmernega toka potom žic, napeljanih po lesenih drogovih ob poljski poti preko parcele št. 11 mimo parcele št.12/1, 822 in 823 ter 963 do okrajne ceste. Da bo imela zadruga v vozovni promet ugodno dovozno pot, želi izpeljati lastno pot preko par-cele št. 11, 30/4, 30/1 in 33 do okrajne ceste. Ob tej poti bi se eventuelno napeljale tudi žice za pre-nos elektricne sile v slucaju, da bi nasprotovali posestniki parcel na omenjeni krajši poti. Ker želi zadruga vse naprave dovršiti tekom letošnjega poletja, prosi uljudno, da bi cislano okrajno glavarstvo blagovolilo odrediti komisijski ogled v cim najkrajšem casu mogoce, da se ne bodo zapoznele predpriprave. Ob jednem pripominja zadruga, da ji vodi vse tehnicne predpriprave ''Zavod za pospeševanje obrti na Kranjskem'' v Ljubljani, na katerega naj se blagovoli obrniti cislano okrajno glavarstvo za vse še ev. potrebne podatke.6 Prošnjo za izdajo stavbenega dovoljenja C.-kr. okrajno glavarstvo z dopisom št. 10120 28. aprila zavrne z zahtevo, naj jo zadruga v skladu z navodili dopisa dopolni in priloži še situacijski nacrt. Zadruga že 18. maja 1912 ponovno vlaga dopolnjene nacrte skupaj z zahtevanim situacijskim nacrtom in spremnim dopisom, v katerem navaja: Stavba delalnice se bo izvršila na podstavku iz trdega, lomljenega kamenja in tlacenega betona, mešanega iz portland cementa in zdrobljenega kamenja. Na ta podstavek bo postavljeno glavno zidovje, ki bo delano iz dobre, trdo žgane opeke, in se bo rabila za zidanje izkljucno portland-ce­mentna malta. Po sredini delalnice bodeta postavljena dva stebra iz tlacenega in železoarmirane­ga betona, ki bodeta nosila strop delalnice in tudi težo lesenega rezervarja v podstrešju za 1500 lit. vsebine. Po dolgem bo vezala traverza iz enega kosa koncne zidove in oba stebra, koje višina je izbrana na podlagi priložene staticne preiskave. Podolžne zidove bodo vezali pocesni leseni tramovi, ki bodo imeli na koncih v ta namen posebne železne precnice. Z ozirom na tako trdno vezano stavbo in izkljucno vporabo portlandcementne malte prosi za­druga, da bi se ji dovolilo postaviti glavni zid v debeljavi 45 cm, kakor prvotno projektirano. Ker doloca tudi stavbeni red, da se smejo dovoliti olajšave za izolirano stojece obrtne stavbe, se zadru­ga zanaša, da ne bo v tem oziru nobene ovire. Stropi bodo napravljeni ognjevarno s tem, da bodo leseni stropniki, ki leže na zidu oziroma železni traverzi, obiti, obloženi s štukaturo in ometani z malto. V podstrešju bodo pokriti z 8 cm debelim nasipom negorljivega materiala. Stopnice v podstrešni sobi – glede katere naj se razume odstavek prvotne vloge, da bo služila v ''zacasno stanovanje hišnega oskrbnika'' tako, da bo služila v zacasno bivanje (vorubergehender Aufenthalt) hišnega oskrbnika ali za podstrešno shrambo, nikakor pa ne kot redno stanovanje kakega uslužbenca – so se preložile iz delalnice v sobo s parilnico za les in bodo napravljene ognje­varno, kakor se bo dolocilo ob priliki komisije. Zadruga prilaga tudi situacijski nacrt v 4 izvodih, od katerih prosi, da se enega odkaže c.kr. poštnemu uradu s pripombo, da bode križal elektrovod brzojavno žico na zaznamovanem mestu. Elektrovod z napetostjo 220 Voltov istomernega toka bo prekoracil brzojavno žico, ki je sedaj spe­ljana ob križišcu v višini 5 m nad tlam, 1.20 m višje, torej 6.20 m nad cesto z izoliranimi žicami, ter bo zavarovan poleg tega še z jekleno mrežo preko križišca. Posebnih nacrtov za to po infor­macijah c.kr. poštnega urada v Ljubljani nismo izdelali. Prilagamo v treh izvodih nacrt za pasno žago, ki jo nameravamo postaviti v sedanjo že obstojeco delalnico zadruge na Cešnjici. Zadruga nujno prosi, da bi se razpisala komisija v cimnajkrajšem casu mogoce, ker se je vsled pozne prvotne rešitve in vrhu tega še zahtevane predelave nacrtov stvar tako zelo zavlekla, da se zadruga boji obcutnega motenja v svojem obratu, ker bo morala postaviti novo zgradbo ravno ob casu, ko ima najvec prometa.7 Na Cešnjici, 18. 5. 1912 Lo vrenc Eržen, nacelnik Odbor nik Primož Lotric Po dopolnitvi vloge je C.-kr. okrajno glavarstvo dne 31. maja 1912 poslalo obcini Železniki in Selca dopis: Županstvu obcine Železniki-Selca Z narocilom, priloženi razglas takoj sedaj že 2. t. m. po krajni navadi objaviti in na obcinsko desko pribiti. En iztis pa naj se na javnem kraju v vasi Cešnjica vsakemu na vpogled razobesi. Razprave se mora udeležiti zastopnik obcine. Ki naj potrdilo o razglasitvi seboj prinese. Priložena vabila je nemudoma dostaviti. Razglas Sodarska zadruga v Cešnjici je pri c.kr. okrajnem glavarstvu v Kranju prosila, da se ji dovoli preu­rediti žago ob Sori na parceli št. 108 d. o. Cešnjica v hidroelektricno napravo v svrho proizvajanja vodne sile za nagon žage jarmenke in cirkularne žage v strojni delavnici, ki se bo na novo zgradi-la, ter elektricnega toka za obrat pasne žage za razrezovanje lesa v obstojeci zadružni delavnici v Cešnjici in eventualno za razsvetljavo. Po projektu ima ostati obstojeci jez nespremenjen ter je napeljati vodo do turbinske naprave v novem betoniranem dotocnem jarku, ki bo nadomestil sedanji leseni vodotoc. Vodna sila se bo izra­bila s pomocjo horizontalne Francis turbine, zgrajene za 1500 litrov vode v sekundi pri 4 m padca. Strojna delavnica namesti se v posebni pritlicni stavbi. Ker bo imela turbina dokaj vec moci, ka­kor jo bodo potrebovali za enkrat namešceni stroji, napeljalo se bo okoli 15 konjskih sil v zadružno delavnico v Cešnjici za nagon pasne žage in slucajno za oddajo elektricne luci raznim hišam v Ceš­njici. Elektricna sila bi se prevajala z napetostjo 220 Voltov istosmernega toka potom žicne napelja­ve po lesenih drogovih ob poljski poti preko parcele št. 11, mimo parcel št. 22/1, 822, 823 ter 963 d. o. Cešnjica do deželne ceste. Elektro vod bo prekoracil ob deželni cesti napeljavo, državno brzojavno žico, ki je sedaj napeljana ob nameravanem križicu v višini 5 m nad tlem, 1.20 m višje, torej 6.20 m nad cesto z izoliranimi žicami, ter bo zavarovan poleg tega še z jekleno mrežo preko križišca. Vsled te prošnje razpisuje c.kr. Okrajno glavarstvo v smislu paragrafa 61 Kranjskega vodnega zakona, paragrafa 26 obrtnega zakona in paragrafa 9 kranjskega stavbnega reda na dan ponedeljek, 10. junija 1912, obravnavo in ogled na licu mesta s sestankom komisije ob 10. uri dopoldan na parceli št. 108 d. o. Cešnjica. O tem se udeleženci s pristavkom obvešcajo, da so nacrti in druge priloge prošnji, kakor tudi ta sama, na vpogled pri c.kr. okrajnem glavarstvu ob navadnih uradnih urah do dne razprave ter da se morajo morebitni ugovori zoper nameravano napravo najkasneje pri obravnavi na licu mesta prijaviti, ako se niso uže preje pri c.kr. okrajnem glavarstvu vložili, ker bi se sicer smatralo, da udeleženci pritrdijo nameravani napravi in za isto potrebnemu odstopu ali obremenitvi zemljišc in bi se razsodilo, ne da bi se poznejši ugovori vpoštevali. C.Kr. Okrajno glavarstvo v Kranju, dne 31. maja 1912.8 Na prošnjo za izdajo stavbenega dovoljenja in po obravnavi in ogledu na licu mesta je zadruga dobila od C.-kr. okrajnega glavarstva v Kranju 10. julija 1912 pod št. 16498 Razsodbo Sodarska zadruga v Cešnjici je pri c.kr. okrajnem glavarstvu v Kranju prosila, da se ji dovoli preurediti žago ob Sori na pracelni št. 108 d. o. Cešnjica v hidroelektricno napravo v svrho izrab­ljanja vodne sile za nagon žage jarmenke, cirkularne žage in drugih delovnih strojev v strojni delavnici, ki se bo na novo zgradila, ter za proizvajanje elektricnega toka za obrat pasne žage za razrezovanje lesa v obstojeci zadružni delavnici v Cešnjici in eventuelno za razsvetljavo. V posledku dne 10. junija t. l. na licu mesta navzocega ogleda dovoljuje se v smislu paragrafa 61 Kranjskega vodopravnega zakona in na podlagi tozadevnih dolocb obrtnega reda ter stavbnega reda za Kranjsko izvršiti projekt, ki je bil predmet oznacenega postopanja pod naslednjimi po­goji: A. vodni del. Nival, ki ga je izvršil državni tehnik: Stari vizirni steber ...........................................10. m Nov .................................................................10.93 m Površje jezu na levem koncu .......................9.70 m Površje jezu v sredini ....................................9.62 m Površje jezu na desnem koncu ....................9.73 m Gladina vode pri iztoku ..............................5.735 m Izrabljalo se bode torej okroglo 4 m padca ter ker je vodna množina na razpolago 1500 litrov v sekundi, se bode proizvajalo približno 60 konjskih sil, kar zadostuje popolnoma namenu, ki se ga hoce doseci z novo vodno napravo. Nivel je nadalje dognal, da je obstojeci vodni jez napram obstanu leta 1902 na levem koncu l6 cm in v sredini za 3 cm višji, na desnem koncu pa za 6 cm nižji. Ti razlocki pa so popolnoma brezpredmetni ter je vzrok iskati v naravnih spremembah v strugi, zlasti ko pelje Sora mnogo šute. Vendar pa se napram sedanjemu stanu jezu njegova visocinska lega ne sme spremeniti in to itak po nacrtu ni nameravano. Zgradbi dotocnega in odtocnega kanala; betonirani dotocni jarek bo nadomestil sedajni leseni vodotoc, ni ugovarjati, zlasti ko se ne bojo s to vodno napeljavo kratile kake tuje vodne in dru­ge pravice; posestnik Jožef Pintar iz Studenega št. 3 ni ugovarjal, da prereže odvodni jarek pri svojem iztoku v Soro mali kos travnika parc. št. 11, v ta drugem pa se bosta izkopala odvodni in dovodni jarek po svetu, ki je last sodarske zadruge. B. Stavbno dovoljenje. • Na podlagi paragrafa 76 stavbnega reda za Kranjsko dovoljuje se, ker se nahaja poslopje ozi­roma strojna delavnica v popolnoma osamoteni legi, da bodi glavno zidovje le 45 cm debelo, izvršiti pa se mora na dobro cementno malto. • Strop in strešno konstrukcijo je popolnoma lociti in mora biti mej 11 cm debelim podstrešnim tlakom in mej veznimi tramovi vsaj 15 cm višine. • Streho pokriti je z ognjevarno tvarino. • Dimnik se mora najmanj 130 cm nad streho izpeljati in mora biti vsakovrstno lesovje vsaj 15 cm od dimnika oddaljeno. • Stropi delavnice in drugih prostorov morajo biti ognjevarni in se morajo torej leseni stropniki ometati z malto. • Peci je postaviti na ognjevarne podlage. Okoli železnih peci je treba narediti plocevinaste plašce ali zaslone. • Za delavce napraviti je stranišce s pisoarjem. • Greznico je napraviti iz naprodirnega materiala in gladko ometati s portlandskim cementom. • Pokriti jo je z dobro prilegajocim se pokrovom. • V ta drugem se je držati odobrenega nacrta. C. Dovoljenje za gonilne stroje in elektricno napeljavo. Kot gonilni stroj, ki bo gnal delovne stroje, se postavi Francis turbina s 60 konjskimi silami. Prenos delovanja se vrši z jermenom na glavni transmisijski valjar, ki se nahaja v pritlicju in kateri zopet s prenosom na jermene poganja delovne stroje. Za izdelovanje in obdelovanje dog in sodov projektovani so sledeci stroji: 1.) Benecanski gater (z eno žago) 2.) Krožna žaga (za robljenje) oba v lesenem pristavku (prizidku) 3.) Strugalni stroj 4.) 1 krožna žaga v delavnici 5.) 1 žaga na trak 6.) 1 brus Za razsvetljavo delavnice in stanovanj v vasi se postavi dinamo stroj s 15 HP, morebitna nape-ljava za razsvetljavo vasi se postavi na droge, od pricetka cez polja in travnike in v zadnjem delu ob deželni cesti. Nadalje se bo v delavnici v vasi postavila žaga na 1 trak, ki jo bo gonil elektricni motor. Proti izvršitvi teh napeljav se ne ugovarja, ce se ugodi naslednim pogojem: 1.) V rov za turbino mora biti napravljen vhod do turbine. 2.) Turbina se mora dati iz delavnice ustaviti. 3.) Glavna transmisijska naprava se mora dati sama zase, to je neodvisno od turbine, ustaviti. 4.) Transmisijska ležišca morajo imeti napravo, da se same mažejo z oljem. 5.) Vsi gonilni jermeni se morajo zavarovati, tj. ograditi proti nevarnemu dotikanju. 6.) Za pokladanje jermenov se morajo napraviti pokladnice. 7.) Vsak delovni stroj, kakor tudi dinamo stroj, mora imeti polno in prazno plošco z napravo za ustavljanje. 8.) Vsa mesta, koder se vjemajo zobovja koles, in 9.) naprej stojece zagozde (klini) in glave vijakov, kakor tudi naprej stojeci konci valjarjev, se morajo gladko zadelati. 10.)Krožne žage morajo dobiti varnostne kape, pod mizo krožeci del žaginega lista se mora zavarovati z obbocno plošco ali pa se mora cela miza v spodnjem delu ograditi. 11.) Pri žagah na trak se morajo kolesa, ki vodijo žago, in ves neporabljeni del žage zapreti tako, da ostane samo oni del žage prost, ki se ga rabi pri delu. 12.) Dinamo stroj naj se postavi na osamljeni prostor in morajo biti osamljeni hodniki za oskrbovanje stroja (najmanj 80 cm) široko izpeljani. 13.)Stikalna tabla mora biti iz ognja-varne tvarine (iz marmorja ali iz umetnega kamna) in morajo biti na njej napravljena vsa potrebna dvigala, aparati, zavarovanja in priprave za reguliranje napetosti toka. V slucaju, da bi se imela tabla oskrbovati tudi od zadnje strani, morala bi biti ista najmanj 80 cm od stene oddaljena. Hodnik za oskrbovanje mora biti dobro osamljen, oziroma zavarovan. 14.) Vsi razidi (odpeljave) žic naj se v poševnem prerezu primerno zavarujejo. 15.) Žarnice v delavnicah morajo biti z varnostno mrežo obdane. 16.) Osamljenje (izolacija) napeljave v stanovanjih in delavnicah naj se izvrši s primernim zasiguranjem. 17.)Vodila skozi zidove naj se polože v Bergmanove cevi. 18.)Napeljave na prosto se morajo pri izpeljavi iz poslopja kakor tudi pri vpeljavi v poslopje z varnostno napravo proti streli zavarovati. 19.) Pri napeljavi na prostem morajo biti drogovi najvec 40 metrov eden od drugega oddaljeni. 20.)Napeljava mocnega toka ob cesti in skozi vas se mora postaviti na nasprotno stran ceste, ob kateri že obstoji brzojavna naprava, in naj se pri hišah eventuelno položi na nosilce ob hišnih stenah, ali pa naj se napelje cez streho s pomocjo 12 metrov dolgih drogov. 21.) Križišca z brzojavno žico naj se izvrše, ce mogoce, navpicno in 1 m nad isto oddaljeno. 22.)Skozi vas in posebno na križišcih naj se napravi napeljava mocnega toka iz Hackethalove žice. 23.) Elektricno napravo je pred uporabo napeti na 100 volt, da se preizkusi glede izolacije. 24.)V delavnicah naj se izobesijo table s poukom o prvi pomoci. Za prvo pomoc v slucaju kake nezgode preskrbeti in na primernem prostoru hraniti obvezila in druge potrebne pripomocke. 25.)Ker bo v delavnici elektricna razsvetljava, je skrbeti tudi za razsvetljavo za silo. 26.) V delavnici preskrbeti je pitno vodo in vodo za umivanje. 27.)Uravnalni skobeljni stroj je opremiti z okroglim varnostnim pokrovom, ki se da po potrebi premikati in v vsaki legi pritrditi. 28.) Delavnice tako v glavni obratovalnici kakor tudi v Cešnjici preskrbeti je z primerno ventilacijo. D. Predpisi v varstvo pravic in interesov državne brzojavne uprave. 1.) Da se omogoci morebitno poznejše razširjanje te elektricne naprave za mocni tok /polni tok/, se je sporazumno s prosilcem za koncesijo ustanovilo, da se že sedaj vsa elektricna napeljava v vasi Cešnjica na racun koncesijonarja zamenja z izolirano žico /:2 mm/, bronasta žica s Hackethalovo izolacijo. 2.) Koncesijonar se zaveže sam trpeti vse stroške za popravljanje izolirane žice, oziroma za pravocasno izmenjavo iste. 3.) Križajoce se žice mocnega toka se morajo napeljati nad žicami šibkega toka. Med žicami mocnega toka in žicami šibkega toka mora biti navpicna oddalja najmanj 1 meter in se morajo napraviti križanja pod kotom 40 do 90 stopinj. 4.) Prosilec za koncesijo, oziroma podjetnik je zavezan svoje naprave tako postaviti, vzdrževati in izvrševati, da nikakor ne ovirajo državne in v državni oskrbi nahajajoce se brzojavne, telefonske in signalne naprave. 5.) C.Kr. poštno in brzojavno oskrbništvo si pridržuje, da se dovoljenje – koncesija za pricetek obrata ne sme izdati prej, nego se na primeren nacin doseže, da je vsaka nevarnost oškodovanja državnih in v državni oskrbi nahajajocih se elektrovodov šibkega toka in vsako oviranje prometa istih izkljuceno. 6.) V slucaju, da se pozneje opazijo kake ovire, ki jih povzroci naprava mocnega toka na državnih napravah šibkega toka, katere zahtevajo razvodnih naprav, preloženja žic itd. je podjetnik zavezan ta dela, v kolikor zadevajo naprave mocnega toka, kakor hitro mogoce na svoje stroške izvršiti, državni brzojavni upravi pa povrniti vse stroške, ki bi narasli iz enakega slucaja za popravo elektricnih elektrovodov ali za izpeljavo potrebnih varnostnih naprav. 7.) Posebno se zahteva, da se prestavi državni brzojavni drog št. 327 na progi Škofja Loka– Železniki v vasi Cešnica na desno stran ceste (smer proti Železnikom). Državne brzojavne postaje Železniki in Škofja Loka naj se primerno preskrbe z zastopninskimi zavarovalnicami. Te zavarovalnice preskrbelo bo poštno in brzojavno oskrbništvo na stroške podjetja. E. Pogoji raz stališca cestne uprave. Deželna cesta iz Škofje Loke v Železnike je z nameravano napravo s tem tangirana, da bo po­zracni elektrovod iz strojnice pri Sori v vas Cešnica deloma napeljan ob robu omenjene ceste, deloma jo križal. Popisana uporaba ceste je dovoljena, ce prevzame sodarska zadruga zase in naslednike v posestvu dolocene obveznosti: 1.) Drogove se mora tako postaviti, da odtok vode iz cestnega jarka ne bo oviran. Drogovi naj stojijo kolikor mogoce izven cestišca, onkraj jarka. Postavljanje drogov in pritrjevanje žic pri prvotni zgradbi kakor tudi pri poznejših popravah se mora vršiti brez ovira prometa. 2.) Pri izkopavanju cestišca ali cestnega nabrežja za drogove pridobljeni material se mora, v kolikor obstoji iz prsti, odstraniti s ceste ali nabrežja. 3.) Ce bi cestna uprava vsled preložitve ali vsled razširjanja ceste zahtevala ali odstranitev ali prestavljenje drogov, mora zadruga to na svoje stroške izvršiti. Ako zadruga tega ne bi pravocasno storila, ima cestna uprava pravico odstraniti sama doticni elektrovod in zahtevati od zadruge vrnitev za to naraslih stroškov. 4.) Pravica do prostega razpolaganja z omenjeno cesto po cestni upravi z nameravano elektricno napeljavo sploh ne sme biti motena. F. V splošnem. Kar se tice napeljave elektrovoda od centrale pa do deželne ceste, oziroma v vas po zemljišcih, ki so last zasebnikov, si mora podjetje poprej zasigurati dovoljenje doticnih zemljiških posestni­kov in je vsekako priporocljivo pridobiti si pravico do vknjižbe služnosti, kajti brez takega dovolje­nja se drogovi na tujem zemljišcu ne bi smeli postaviti. V kolikor bi se morda, ko se doloci definitivna proga elektrovoda, napeljal ta tudi po obcinskih potih, izposlovati si je dovoljenje od strani obcinskega zastopstva in se na križišcih in sploh na mestih, kjer se vrši promet ljudi, napravi napeljava mocnega toka iz Hackethalove žice, v svrho, da pride v odklon vsaki nevarnosti za ljudi in živali za slucaj, da bi se žica pretrgala. Ker pricne podjetje z zgradbo takoj in jo še v teku tega leta dovrši in izroci svojemu namenu, odpade potreba dolociti rok, ki ga omenja paragaraf 64 vodnega zakona z dne 15. maja 1872 de­želnega zakona št. 16. Obratno dovoljenje pa se bo izdalo šele na podlagi tehnicne kolovdacije, za katero je pravo-casno tuuradno prositi. Stroške komisije z dne 10. junija t. l., ki se bojo naznanili, ko jih ugotovi c.kr. deželna vlada, nosi sodarska zadruga. Proti tej razsodbi prosta je pritožba na c.kr. deželno vlado v Ljubljani tekom 14 dni, dneva vroc­be ne vštevši, in je morebitni priziv podati pri podpisanem c.kr. okrajnem glavarstvu. C.Kr. okrajno glavarstvo v Kranju dne 10. julija 19129 (podpis – necitljiv) Ko je zadruga od C.-kr. okrajnega glavarstva do-bila ''razsodbo'', pod kakšnimi pogoji se ji dovoli iz­gradnja nacrtovanih objektov (stavb in naprav) na prostoru odkupljene Ožbicove žage ob reki Sori, je iz poteka dogodkov, ki so si sledili še v fazi priprav na gradnjo, razvidno, da se je najvec pozornosti usme­rilo na izgradnjo hidroelektrarne in na posledicno možnost oddaje – prodaje viška elektricne energije zainteresiranim odjemalcem v bližnji okolici. Da bi zadruga ugotovila, kolikšna je zainteresira­nost krajanov za odvzem elektricnega toka, je izdala pisno ponudbo, pod kakšnimi pogoji in po kakšni ceni je pripravljena prodajati elektricno energijo. Ta ponudba se glasi: Ponudba oddaje elektricnega toka za razsvetljavo in moc Sodarska zadruga v Cešnjici bo izrabila s svojo moderno turbino toliko moci, da jo bo lahko od­dajala tudi drugim v prid. Odlocila se je zato oddajati elektricno silo za luc in moc v vasi Cešnjica in Studeno in eventuelno še v trgu Železniki na podlagi sledece ponudbe. Zadruga priporoca za razsvetljavo pred vsem kovinske žarnice, ki dajejo veliko lepšo luc kakor takozvane ogljene žarnice. Ker porabijo slednje tudi veliko vec toka, je tudi cena za ogljene žar-nice višja. Za žarnice so postavljene cene za celoletno vporabo brez ozira, na koliko casa da se rabijo in odvisi letna cena od svetlobe, ki naj jo ima vsaka žarnica, in sicer: Letna pavšalna cena za kovinske žarnice ogljene žarnice 10 svecne žarnice K ------ K 15.­16 * * * 13.- * 20.­25 * * * 15.- * 25.­32 * * * 20.- * 30.­50 * * * 25.- -----­100 * * * 40.- ------ Za moc bo placati za vsako konjsko silo K 100.- na leto, za vecjo množino konjskih sil bo pa do-volila zadruga tudi nekoliko nižjo pavšalno ceno na podlagi posebne pogodbe. Zadruga je pripravljena onim, ki se takoj oglasijo, dajati od zacetka upeljave (konec oktobra t. l. do 1. januarja 1913) tok brezplacno. Najemnino za tok bo placevati potem mesecno in bo dovolila zadruga pri rednem placevanju še 5 % popusta na cene toka za luc, kakor tudi za moc. Zadruga bo napeljala žice na svoje stroške do hiše vsakemu, ki se že sedaj zglasi, napeljavo po hiši pa si mora oskrbeti vsak sam. Napeljava po hiši velja okoli K 10.- za vsako luc. Za prijavo za­dostuje, da se napiše število in vrsta žarnic, ki jih vsak želi upeljati si. Prijave za odjemanje se priglasiti pri podpisanom nacelniku najkasneje do 1. septembra. Za poznejše prijave zadruga ne vzdržuje gornje ponudbe.10 Za sodarsko zadrugo v Cešnjici Lovrenc Eržen l.r. V tej fazi priprav je sodarska zadruga poleg zahtevanih nacrtov pripravila tudi Tehnicni opis projektirane elektricne napeljave za Cešnjico, Studeno in Železnike. (rocno pripisana so še Selca) Hidromehanicna naprava Hydromehanicna naprava je bila po posebni vlogi c.kr. okrajnemu glavarstvu naznanjena ter se je tozadevni komisijski ogled že izvršil. Sodarska zadruga v Cešnjici namerava na prošnjo sosednjih vasi svojo hydromehanicno na­pravo izpopolniti, in sicer z oddajo elektricnega toka za razsvetljavo event. prenos moci. Elektricna centrala. V centrali se postavi dynamo-stroj za 25 KW za trovodni sistem 2 x 220 voltov istosmerne na­petosti. Dynamo-stroj je najmodernejše konštrukcije ter odgovarja vsem predpisom dunajskega elektrotehnicnega društva. Od tega stroja proizvajani tok se napelje po kabeljnih do stikalnice, katera je prostostojeca, ker je potrebna za nemoten in tehnicno pravilen obrat. Potrebni aparati pridejo montirani na belem marmorju in služijo, da se zamore dolociti pravilna napetost ter množina elektricnega toka. Za varnost stroja ter obrata so montirani na stikalnici varovala, pritikala na rocico ter maksi­malno pritikalo. Glavni tok se razdeli ter peljejo daljnovodi; Daljnovodi. Elektricni tok, proizvajan v centrali, se prenese po svitlo bakrenih žicah, katere so pritrjene na porcelanastih izolatorjih za pritrditev v les ali zid, in sicer se napelje: Trovod 2 x 220 voltov svitla bakrena žica 2 x 25 mm, 1 x 10 mm pelje do ceste, od tam isti premer za Cešnjico ter Studeno. Trovod 2 x 220 voltov svitla bakrena žica 2 x 35 mm, 1 x 16 mm pelje skozi Sp. Železnike, isti pre-mer do Zg. Železnikov. Za varnost obrata so montirana varovala proti atmosfericnim pojavom. Razvodi. Od glavne napeljave peljejo razvodi, kateri so varovani za razsvetljavo in event. prenos moci. Premer žice je preracunjen, da pri najvecji mogoci odjemi elektricnega toka znaša izguba napeto­sti ca. 2 %. Križišca daljnovodov jakega toka s telegrafsko žico. Gotovo pot peljejo daljnovodi jakega toka ob isti cesti kakor telegrafska žica. V tem slucaju se bodo na gotovih krajih križali obe napeljavi. Za varnost telegrafske naprave je pripravljena Sodar-ska zadruga pri vseh križišcih vpoštevano telegrafsko žico zamenjati s patentn. Hackethal žico. Projektirana elektricna centrala ter celokupno omrežje se izpelje po predpisih avstrijskega elektrotehnicnega društva na Dunaju.11 Cešnjica, dne 17. avgusta 1912. Lovrenc Eržen Jakob Šolar Z dopisom C.Kr. okrajnem glavarstvu v Kranju Podpisana sodarska zadruga za Selško dolino na Cešnjici, registr. zadruga z omejeno zavezo, prosi: C.Kr. okrajno glavarstvo, naj blagovoli na podlagi priloženih nacrtov in tehnicnih opisov za napeljavo elektricnega toka za Cešnjico, Studeno, Železnike in Selca kar najprej mogoce razpisati ogled na licu mesta ter izdati dovoljenje za to napravo. Na Cešnjici 8. septembra 1912 Lovrenc Eržen Jakob Šolar Po prejemu nacrtov in tehnicnih opisov za napeljavo elektricnega toka je C.-kr. okrajno glavarstvo 11. septem-bra 1912 poslalo Sodarski zadrugi za Selško dolino v Cešnjici dopis naslednje vsebine: Ker je iz predloženih situacijskih nacrtov za napeljavo elektricnega toka za Cešnjico, Stude-no, Železnike in Selca razvidno, da daljnovodi ne bojo napeljani iskljucno po deželni cesti ter po javnih potih, temvec tudi po zasebnih zemljišcih, treba je vsekako nacrt popolniti in pridjati zaznamek vsih onih parcel ter njih lastnikov, po katerih bo napeljan daljnovod, oziroma bodo postavljeni drogi. Slucajno je oznaciti tudi vse one hiše ter njih lastnike, ob katerih je namera­vano namesto na drogovih pritrditi žice daljnovoda. Ako se je z enim ali ta drugim zemljiškim ali hišnim posestnikom uže dogovorilo zaradi doticne služnostne pravice ter odškodnine, je to naznaniti. Oziroma predložiti doticne pogodbe, ce so se seveda sklenile pismeno. Nadalje naj se v nacrtu oznacijo vsa ona mesta, na katerih se bo daljnovod križal z državno brzojavno napeljavo. Nacrti in tehnicni opisi se prilože.12 Da je zadruga v casu priprav na zacetek gradnje imela kar precej težav pri pridobivanju soglasij od posestnikov, lastnikov zemljišc, preko katerih naj bi bili napeljani daljnovodi, je razvidno tudi iz dopisa Zavoda za pospe­ševanje obrti na Kranjskem, ki ga je 17. oktobra 1912 poslalo C.-kr. okrajnemu glavarstvu v Kranju, v katerem navaja: Zavod vraca v prilogi vlogo za dovolitev elektricne napeljave iz elektrarne sodarske zadruge v Cešnjici v Železnike oziroma Selca s pristavljenimi imeni vseh posestnikov, po kojih svetu bo izpeljan dalekovod. Glede napeljave v Železnike pripominja zavod, da je vsled nasprotstva nekaterih lastnikov mo­ral zarisati alternativno progo, da se doseže z doticnimi ob priliki obhoda še ev. sporazum. Iz krajevno-tehnicnih ozirov se je opustila prvotno zaznamovana crta ob levem bregu Sore in se zaznamovala nova crta, ki dvakrat prekoraci Soro. Z lastniki so se dosegli že po vecini obvezni dogovori, pismene obveznice pa se bodo predložile ob priliki obhoda, ker jih ni bilo mogoce pre­skrbeti do danes in bi se sicer ta ponovna vloga morala v škodo napeljave zakasneti. Zavod je tudi zaznamoval križišca z brzojavno napeljavo z zelenimi križci. Na nekaterih tako zaznamovanih krajih pa se bo dalo izogniti križanju s prestavo brzojavnih drogov, kar pa se bo najboljše dognalo ob priliki obhoda z zastopnikom poštnega urada. Ravno tako se je preložil iz lokalno-tehnicnih ozirov en del napeljave v Selca. V splošnem naj bo še pripomneno, da želi zadruga dokoncati dalekovod v Spod. Železnike še v teku meseca novembra in so že vsa zadevna dela oddana pod penalno zavezo. Napeljava v Zg. Železnike ter Selca pa naj bi se izvršila šele po potrebi pozneje in je za sedaj vsa napeljava projek­tirana po drogovih, stojecih na javnih potih. Ce bo kateri lastnikov poslopij želel, da se napeljava, namesto da bi se napeljala po drogovih, pred njegovim poslopjem pritrdila na poslopje samo, se mu bo po možnosti ugodilo. To velja tako za Zg. Železnike kakor tudi Selca. Da bo mogla tvrdka, ki je prevzela napeljavna dela pod penale, priceti cimprej mogoce, pro-si zavod uljudno, da bi cislano okrajno glavarstvo razpisalo komisijski obhod v cim najkrajšem casu nogoce, to tem vec, ker bi utegnilo slabo vreme dela na prostem sicer zelo zakasneti ter tudi podražiti. Zavod še opozarja, da je javna pot parcele št. 1649 ob Sori v Železnike in deloma tudi javna pot parc. št. 1641 proti Selcam že deloma opušcena in jo nekateri mejaši uživajo kot svojo last. Ob priliki obhoda bo zato treba tudi dognati pravilne meje.13 Ravnatelj: Ing. V. Remic. C.-kr. glavarstvo v Kranju je ugodilo prošnji, da se cim prej razpiše komisijski obhod, tako je že 21. oktobra 1912 leta izdalo: Razglas S tukajšno pravomocno razsodbo z dne 10. julija 1912 št. 16498 dovolilo se je sodarski zadrugi v Cešnjici zgraditi na parceli št. 108 d. o. Cešnjica (Studeno) hidroelektricno napravo v svrho izrabljanja vodne sile reke Sore za obrat strojne delavnice in za proizvajanje elektricnega toka za nagon strojev v zadružni delavnici v Cešnjici, slucajno tudi v svrho oddaje elektrike zasebnikom za razsvetljavo, eventuelno prenos moci. Da zadruga izpolni ta zadno imenovani namen, namerava izpopolniti svojo hidromehanicno napravo s tem, da postavi v centrali dinamo – stroj za 25 KW za trovodni sistem 2 x 220 voltov istosmerne napetosti ter od tega stroja proizvajani tok napelje po kabeljnih do stikalnice in od tod po daljnovodih, obstojecih iz svitlo bakrenih žic, pritrjenih na porcelanastih izolatorjih, tja, kjer se naj vporabi elektricna sila bodisi za razsvetljavo bodisi kot gonilno moc. Vecdel porabivši deželno cesto in pa javne obcinske poti in le tam, kjer iz katerega koli razloga to ne bi bilo mogoce, tudi zemljišca zasebnikov za postavljanje lesenih drogov dalekovoda, name-ravamo napeljati elektriko v Cešnjiico, Studeno, Železnike (Zgornje in Spodnje) in Selce. Na podlagi tozadevnega nacrta, ki je razpoložen tuuradno in pa pri županstvu v Selcih na vpogled, razpiše se v smislu dolocb paragrafa 25 in 26 obrtnega reda v svrho, da se dolocijo oni pogoji in predpisi, pod katerimi je izvršitev nameravane naprave bodisi iz javnih, zlasti varstve­no-policijskih bodisi iz zasebno-pravnih ozirov dopustna, komisijska razprava in obenem poli-ticen obhod proge daljnovoda na dan 6. novembra t. l. in slucajno tudi prihodnje dni, s sestankom komisije prvi dan ob 9. uri v elektrarni v Cešnjici. To se daje v splošno vednost s pripombo, da je morebitne ugovore ali poprej semkaj pismeno poslati ali pa jih najkasneje pri komisiji povedati, ker se bo sicer, v kolikor ne bi nasprotovali uradoma dognani pomisleki, izdalo zaprošeno dovoljenje. Vsi oni zemljiški posestniki, po kojih zemljišcih bo napeljan dalnovod, oziroma se nameravajo postaviti drogovi in kojim se dostavijo tudi posebna obvestila, se pozivajo, da se razprave osebno ali pa po pooblašcenih zastopnikih udeleže, v svrho, da podajo obvezno izjavo, oziroma da se ž njim dogovore pogoji, pod katerimi privolijo v porabo njih zemljišc v oznacene svrhe. C.kr. okrajno glavarstvo v Kranju, dne 21. oktobra 1912. C.kr. okrajni glavar: (podpis necitljiv) Žel. 688 Da je bil predležeci razglas dne 3. 11. 912 pred cerkvijo javno razglašen in 1 izvod v spodnjih in 1 izvod v Zgornjih Železnikih javno nabit se potrjuje.-14 Županstvo Trga Železniki Župan:dne 5.11-912.- (pecat) J. Lotric Da je bila zadruga s pomocjo Zavoda za pospeševanje obrti na Kranjskem zares prizadevna in uspešna, govo­ri dejstvo, da je v dobrem letu dni pridobila vsa dovoljenja in zgradila vse objekte in montirala vse naprave, kar je potrjeno z dovoljenjem za zacetek obratovanja, ki je bilo izdano v zapisniku o opravljeni tehnicni kolavdaciji 21. junija 1913. Sodarski zadrugi v Cešnjici S tukajšnima razsodbama z dne 10. julija 1912 št. 16498 in 10. novembra 1912 št. 2928, dovolilo se je sodarski zadrugi zgraditi na parceli št. 108 d. o. Studeno hidroelektricno napravo v svrho izrabljanja vodne sile reke Sore za obrat strojne delavnice in v svrho oddaje elektrike zasebnikom za razsvetljavo eventualno tudi za prenos moci. Po izgotovitvi cele naprave izvršilo je okrajno glavarstvo dne 14. junija t. l. tehnicno kolavdacijo. Pri tej se je dognalo, da se na jezu ni nicesar napram prvotnemu odobrenemu stanu spreme­nilo in da se tudi v ta drugem vodna uprava sama ob sebi popolnoma strinja z nacrti, ki so bili podlaga vodnopravnemu postopanju. Vsi prvotno nameravani stroji so se postavili; vrhu teh pa se je omislil še brusilni stroj za nož strugalnega stroja in brusilnica za tracno žago. Napravila pa se ni, in se je ta misel sploh opustila, žaga na trak v obratovalnici sodarske za­druge v vasi Cešnjica. Daljnovod napeljal se je do zgornjega konca trga Železniki in do spodnjega konca vasi Studeno ter so se postavili drogovi tako ob deželni cesti in javnih potih kakor tudi na zasebnih zemljišcih, kot je bilo doloceno. V splošnem je vsa naprava prav strokovnjaško, solidno in namenu primerno izvršena in je treba v svrho, da bo tehnicno popolna ter zlasti odgovarjala tudi vsem predpisom, ki jih zahtevajo oziri na varnost v obratu delujocih oseb, še tih-le odredb: 1.) Na transmisijah je ven molece nosate kline odstraniti oziroma zavarovati z gladkimi ovoji. 2.) Jermenico do regulatorja turbine je tako preurediti, da jermen ne pade doli in se zabrani s tem ubežna hitrost turbine. 3.) Smirkovo plošco brusilnega stroja za žage je zavarovati z obrambno cepico, ki obsega celo plošco izvzevši mesto za brušenje. 4.) Pri tracni žagi zavarovati je spodnji del zgornjega tracnega kolesa z varnostno mrežo. 5.) Ustavljalno pripravo obrezovalne žage je zavarovati z zaklepom. 6.) V transmisijskem prostoru je drog ustavilne priprave jarmenika urediti tako, da ga je mogoce zapreti s zaklepom proti premikanju jermena na gonilno jermenico. 7.) V transmisijskem prostoru je transmisijsko vreteno in jermen za krožno žago ograditi. 8.) Na vratih, ki vodijo v transmisijski prostor, je nabiti napis ''Prepovedan ustop nepoklicanim osebam''. 10). Dostop do zadnje strani sklepalne deske je zabraniti s posebno zaklopnico. 11) Predzadnji drog v Zgornjih Železnikih nasproti hiše št. 50 se mora prestaviti izven cestišca, ker na sedanjem mestu ovira promet. 12). Zemeljske zvezne napeljave na doticnih drogovih naj se zavarujejo proti poškodbam z najmanj 2 metra dolgimi lesenimi laštami. 13). Strelovodno napravo pri odcepišcu elektrovoda v cerkev v Železnikih je brez odloga namestiti. 14). Brusacem je preskrbeti varnostna ocala. Za prvo pomoc v slucaju nezgod je preskrbeti obvezila in potrebne medikamente in jih shranjevati v posebni proti prahu varni omarici. Pripomni se, da sta jarmenik in obrezovalna žaga zamenjana v relativni poziciji, zaznamo­vani v nacrtu, kar pa nima na varnost obrata nobenega vpliva. Namerava se napraviti še nihalni prerezni cirkular ob koncu obrezovalnega cirkularja. Predpisuje se, da mora biti nihalni cirkular popolnoma zavarovan, ce ni v obratu, na predni strani pa se ima opaž do višine mize, da se zabrani poškodbe delavcev, ki delajo s tem cirkular­jem. Vrhu tega je tudi primerno zavarovati jermenje do tega cirkularja, opremiti ga je tudi z ustav­ljalno pripravo, zavarovano tudi s zaklepom. V podstrešju se je napravilo na vzhodni strani stanovanje, obstojece iz ene sobe in dveh kabi­netov. V stavbno-policijskem oziru se temu ne ugovarja. Ker je zagotovilo podjetje, da bo izvršilo vse navedene spremembe oziroma dopolnitve naj­dalje v teku treh mesecev, se izda dovoljenje za pricetek obrata. Do 1. oktobra t. l. je porocati, se je predpisom tega odloka ustreglo. Konecno se omeni, da se je zahtevam državne brzojavne uprave v svrho varstva brzojavne napeljave št. 1669 v polnem obsegu zadostilo. Komisijski stroški, vstevši koleke za prošnjo in komisijski zapisnik, odmerili so se s svoto 97 K 61 h, ki je v 14 dneh tu uradno vplacati. Proti temu odloku prosta je pritožba na c.kr. deželno vlado v Ljubljani, ki bi se imela v teku 14 dni, dneva vrocbe ne vštevši, vložiti pri podpisanem c.kr. okrajnem glavarstvu. C.Kr. okrajno glavarstvo v Kranju, dne 21. junija 1913.15 Iz vsebine zapisanih dokumentov je razvidno, da je zadruga dobila uradno dovoljenje za zacetek po­skusnega obratovanja elektrarne junija 1913. leta in v tem mesecu je bila tudi uradna in slovesna otvori­tev elektrarne in delavnice. Kdaj, katerega dne, je za­svetila prva žarnica, ni zapisano, je pa v knjigi ''pre­jemki in izdatki'' zabeleženo, da so prvi odjemalci elektricnega toka placali porabo za mesec julij 1913 in da se je tokovina pobirala mesecno, kar pomeni, da je elektrarna že obratovala. Placevali so od števi-la in moci žar nic, ki so jih imeli, pobiral – kasiral, pa je elektricar monter, ki je upravljal elektrarno. Zadruga je v razpisu Ponudba oddaje elektricne­ga toka za razsvetljavo in moc, ki ga je objavila že sredi leta l912 in s katerim je hotela ugotoviti, koli­ko je zainteresiranih, da se prikljucijo na elektricno omrežje kot odjemalci, optimisticno napisala, da bo to mogoce že od oktobra 1912. leta in da jim bo daja-la brezplacni tok do 1. januarja 1913. leta, a se je za­kasnilo za pol leta. Tako je bil verjetno ta preizkusni cas v prvi polovici leta 1913 in so prvi odjemalci, ki Zadruga je v letih 1913 in 1914 zbirala odjemalce so bili že prikljuceni na elektricno omrežje, v tem elektricne energije in z njimi sklepala narocniška casu imeli elektricni tok brezplacno. razmerja z narocilno obveznico: NAROCILNA OBVEZNICA Podpisani se zavezujem za 10 letno odjemanje elektricnega toka iz elektrarne Sodarske za­druge v Cešnjici pri Železnikih za razsvetljavo z naslednjimi svetili: Letna cena L e t n a c e n a Eno tna Skupna …… kovinske žarnice po ….. svec …………………….... K………... K……… …… » » » ….. » …………………………. » ………... » ……... …… » » » ….. » …………………………. » ………... » ……... Skupna letna svota za luc K …….. nadalje za odjemanje elektricnega toka za:………………….………. ………………………………………………………………… .........K ………... K …….. Skupni znesek za luc in moc na leto ………………………….. K ……. reci ………. kron ………..- vinarjev, ki se jih zavezujem placevati redoma ………. mesecno za ………. Nasproti se zavezuje Sodarska zadruga v Cešnjici, da bo dajala elektricni tok, ki bo zado­stoval v polni meri za zgoraj navedeno uporabo tudi za dobo 10 let po nespremenjeni zgoraj navedeni ceni, racunajoc od dneva dogotovljene upeljave. Po preteku veljavnosti te pogodbe se ta lahko obnovi po sedanjem kljucu ali pa tudi na pod-lagi novega dogovora, na zahtevo ene ali druge stranke pa tudi prekine. V slucaju poškodbe elektricne zadrugine naprave vsled višjih moci, uime itd. zavezuje se za­druga popraviti je v najkrajšem casu. Ni pa dolžna dati nikake odškodnine za cas, v katerem bi ji vsled take poškodbe ne bilo mogoce dajati elektricnega toka. Odracuna placevanje toka le za cas prekinjenja vec kakor 8 dni. Ta obveznica razveljavi vse starejše ustmene ali pismene dogovore.16 V Cešnjici ………………. dne …………….. 19….. Pravno veljavni podpis Narocnik elektricnega toka: Sodarske zadruge: Žig Da je bilo med krajani vasi Cešnjica, Studeno in Železnikov, do koder je bil napeljan elektrovod, veli­ko interesentov, pove podatek iz knjige odjemalcev elektricne energije, ki je bila vodena od 1. 1. 1915 in je s tem datumom vpisanih 32 odjemalcev iz vasi Cešnjica, 17 iz vasi Studeno in 37 iz Železnikov. Od tega dne so vpisani odjemalci placevali porabljeno energijo pavšalno cetrtletno. Merilo za obracun je bilo število in moc prikljucenih žarnic in likalnik (Karol Dolenc), ki pa je bil za tiste case prav gotovo še izjema. Z drugimi porabniki elektricne energije v tistem casu pa narocniki še niso razpolagali. S 1. 1. 1915 je bilo uvedeno redno placevanje po­rabljene energije ne mesecno, ampak cetrtletno, po ceni, navedeni v ponudbi za moc žarnice v letnem znesku, in sicer za 16-svecno žarnico 13 kron, za 25­svecno 25, za 32-svecno 20 in za 50-svecno 25 kron. Da pa so bili prvi odjemalci zelo skromni, je vidno v knjigi, da jih je bilo kar nekaj, ki so cetrtletno placali le 3,30 krone, kar je bilo treba placati za eno 16­svecno žarnico. Vec kot 10,50 krone pa so placevale redke izjeme. Po dograditvi in rednem obratovanju elektrarne je vodstvo zadruge ugotovilo, da je za proizvodnjo elektricnega toka na razpolago dokaj vec moci tur­bine, kot ga rabi žaga venecijanka in stroji v delav­nici, ki so bili vezani preko transmisijskih prenosov direktno na os turbine, tudi dinama za proizvodnjo elektrike, zato se je prizadevalo za cim vec odjemal­cev, saj je bilo na razpolago dovolj elektrike, odje­malci posamezniki pa so bili še skromni potrošniki, saj so si le nekateri privošcili vec kot eno žarnico. Ker je zadruga želela prodajati elektricni energijo, se je morala registrirati in pridobiti koncesijo. Zato je morala izpolniti dolocene pogoje, med drugim pogoj, da je imela redno zaposlenega dežurnega elektricarja na elektrarni. Tako je kot prvi leta 1913 zapisan z redno mesecno placo 60 kron Ivan Lužar. V drugi polovici leta l914 do januarja l915 je službo dežurnega elektricarja opravljal Svatopluk Mervic. Zaposleni elektricar je poleg neprekinjenega dežur­stva na elektrarni moral opravljati vzdrževalna dela na elektrovodih, popravila in nove napeljave pri od­jemalcih, istocasno pa je pobiral tudi tokovino. Prva svetovna vojna (1914–1918) je mocno pose-gla v nadaljevanje dobro zastavljenih nacrtov, tako v delo sodarske delavnice kot v elektrifikacijo osta­lih vasi v Selški dolini (Selca). Vse je zastalo. Zaradi pomanjkanja ljudi (splošne mobilizacije) delo v so-darski delavnici sploh ni bilo organizirano, ampak so v njej le obcasno delali starejši sodarji, ki niso imeli doma primernih prostorov, na strojih pa so pripravljali doge za sode sodarji, ki so sode izdelo­vali doma. Elektrarna od januarja 1914 tudi ni vec zaposlo­vala kvalificiranega elektricarja, ampak je službo dežurnega opravljal kar nacelnik zadruge Lovrenc Eržen, ki je istocasno tudi opravljal vzdrževanje in popravilo napeljav. Tako stanje je trajalo vsa leta vojne in še prva leta po vojni, ko se zadruga nika­kor ni mogla opomoci od škode, ki je nastala zaradi ustavitve obrata med vojno. Leta 1921 je bil razrešen nacelstva Eržen Lovrenc. Izvoljen je bil nov 7-clanski odbor zadruge, katerega vodstvo je prevzel Primož Lotric, njegov namestnik je postal Jurij Blaznik, dolžnost dežurnega elektri-carja na elektrarni pa je prevzel priuceni Anton Gajgar. Odbor je bil postavljen pred zahtevno nalogo, organizirati zadružno dejavnost, da bi zadruga rentabilno poslovala, da bi investicije in pred vojno zastavljeni nacrti priceli dajati pozitivne rezultate. Žal, novoizvoljeni odbor ni bil kos tej nalogi. Sodar­stvo se je le pocasi vracalo v stare, že utecene okvi-re. Sode so še naprej izdelovali individualno na svo­jih domovih, povecini so bili to starejši sodarji, saj je štiriletna vojna vzela precej mlajših ljudi. V novi delavnici se je nadaljevalo neorganizirano delo kot med vojno. Že v naslednjem mandatu je bilo izvoljeno novo vodstvo zadruge. Nacelnik je postal Jakob Prevc s Studena. Žal, tudi to vodstvo ni uspelo dvigniti za­druge iz sivega povprecja gospodarjenja – životar­jenja. Tako smeli nacrti vodstva pred vojno niso bili uresniceni in velike investicije – nadaljevanje elek­trifikacije Selc – niso bile dokoncane. Tudi obrat žage kot nove delavnice ni bil izkorišcen, ceprav je bilo na razpolago vec kot dovolj pogonske moci. Resnici na ljubo je treba povedati tudi to, da sicer razmere v povojnih letih v novi državi Jugoslaviji niso nudile pogojev za uspešno podjetništvo. V de­setletju je nastopila še splošna gospodarska kriza, ki je zavrla še tisto skromno gospodarstvo, in šele za­dnja leta pred drugo svetovno vojno so vnesla nekaj optimizma v gospodarsko sfero. Vsa leta do druge svetovne vojne je zadrugi na-celoval Jakob Prevc (17 let), dežurni elektricar, tak je bil naziv elektromonterja, ki je skrbel za redno obratovanje elektrarne, pa je bil do svoje upokojitve 1938. leta Anton Gajgar. Elektrarna je vsa ta leta obratovala taka, kot je bila narejena po investicijskih nacrtih leta 1913, tj. z dinamo za istosmerni tok z mocjo 30 A, kar je za­dostovalo za potrebe inštalirane moci in potrošnjo narocnikov vse do zadnjih let pred drugo svetovno vojno, ko so nastale potrebe po vecji moci izmenic­nega toka. Tako se je zadruga leta 1939 odlocila pre­urediti elektrarno tako, da je zamenjala dinamo za istosmerni tok z generatorjem za trifazni tok z na­petostjo 380/220 V in z ucinkom 32 kW. Prenosno omrežje so predelali za trifazni tok in nicelni vod. Preureditev strojnice elektrarne in dobavo genera-torja je izvedla Jugoslovanska družba za elektricno industrijo Elin iz Zagreba. Vecji poseg na napravah elektrarne je bil 1934. leta, ko je bila napravljena zapornica na jezu, ki naj bi omogocala regulacijo pretoka vode v primerih povecanega vodostaja. Potrebo po taki zapornici so narekovale vse pogostejše poplave narasle vode za jezom, ki so naredile kar precejšno škodo tako na obratu Centrala kot tudi na poljih ob strugi reke. Dela na zapornici na jezu je vodil tesarski mojster Šparovec, po domace Šmaja, iz Selc s svojimi delav­ ci. Kot zanimivost tega posega naj omenim betonira­nje korita zapornice, ki je zahtevalo velike kolicine betona, kar je bilo za tiste case velik napor, saj se je beton mešal rocno z lopatami in s predpostavko, da se betoniranje ne sme prekiniti; tako so neprekinje-no delali podnevi in ponoci dva dneva. Vsa medvojna leta (1918–1940) je elektrarna obratovala vec ali manj v skromnem obsegu, saj je z elektricno energijo oskrbovala le prebivalce Želez­nikov, Cešnjice in Studena. Ti so jo rabili za razsvet­ljavo, kot pomoc pri delu, za pogon delovnih strojev pa ni bilo zanimanja, ker siromaštvo prebivalstva tega konca Selške doline tega tudi ni omogocalo. V letih 1920–1923 je bil poizkus dobave elektrike za pogon strojev usnjarne Dermota v Železnikih, kar pa se ni obneslo, saj prevelika razdalja prenosa elektrike istosmernega toka ni omogocala zadosti moci. S podobnimi težavami se je soocila usnjarna Demšar na Cešnjici, ki je v letih 1932–1940 uporab­ljala elektriko elektrarne za pogon delovnih strojev, rešitev se je našla v samostojnem elektrovodu od elektrarne do delavnice, kar je omogocila nepo­sredna bližina. Za napeljavo omrežja v druge vasi v tem casu ni bilo nic napravljenega. Šele pomladi leta 1940 so napeljali elektricni vod v vas Smoleva in leta 1945 v vas Kališe. To pa je tudi vse omrežje, po katerem je ta elektrarna oskrbovala prebivalce z elektriko vse do preklopa na omrežje državnih elektrarn – DES. Sicer pa so moci hidronaprav elektrarne v povojnih letih 1945–1948 uporabljali preko transmisijskih prenosov za pogon gatra, veclistne žage za razrez hlodovine in za pogon motorjev delovnih strojev v sodarski delavnici, kar pa je napravila Lesna za­druga, s katero se je leta 1946 združila Sodarska zadruga. S postavitvijo novih obratov in širitvijo proiz­vodnje na obratu Centrala je bila elektricna moc diname hidroelektrarne premajhna za potrebe no-vih proizvodnih obratov, zato je zadruga leta 1948 postavila na pogonski zmogljivosti – turbini – žage venecijanke pri plavžu v Železnikih dinamo za pro-izvodnjo elektricne energije in jo sinhrono prikljuci-la na omrežje. Ker še vedno ni bilo na razpolago za­dostne kolicine elektricne moci, predvsem za zagon vse mocnejših elektromotorjev v proizvodnji, je bil leta 1951 v novozgrajeni kotlovnici pri lokomobili postavljen generator za proizvodnjo elektricnega toka, ki naj bi v delovnem casu proizvodnje zago­tavljal manjkajoco elektricno energijo. Sicer je bila parna lokomobila postavljena za proizvodnjo pare za sušilnice lesa. Vsled vse vecje potrebe po sušenju lesa je bila 1953. leta povecana kotlovnica in postav­ljena še ena parna lokomobila, pri kateri je bil prav tako montiran generator za proizvodnjo elektricne energije. Ker pa je kljub vsej razpoložljivi elektricni energiji še vedno ni bilo dovolj za vse vecje potrebe proizvodnih obratov, je bila leta 1954 postavljena ob kotlovnici transformatorska postaja za priklop na državno elektricno omrežje. Tako je obrat elek­trarne z omejeno mocjo potem nudil le dopolnilni – dežurni vir energije vse do leta 1990, ko je bila elektrarna prodana privatniku Dušanu Dolganu iz Domžal. Sedanji lastnik je elektrarno preuredil, do-gradil je še dve turbini in se prikljucil na državno omrežje, v katero oddaja proizvedeno elektricno moc. Po upokojitvi monterja Antona Gajgarja se je kot dežurni elektricar januarja l938 zaposlil Albert No­vak. Bil je šele dobro izucen, mlajši, samski, pa mu Viri in opombe: težki pogoji dela in neurejene življenjske razmere niso ustrezale, zato je že v pol leta zapustil delo. V avgustu se je zaposlil Franc Hrovat izpod Korena. Bil je starejši in je prav tako zaradi neurejenih razmer – žena ni hotela prebivati na elektrarni – že po nekaj mesecih zapustil službo. Vse do avgusta 1941 zadru­gi ni uspelo zaposliti stalnega elektricarja, tako da je dežurstvo opravljal kar nacelnik zadruge Jakob Prevc, za nujna obcasna dela pa je najemal strokov-no pomoc. V avgustu 1941 se je zaposlil kvalificirani elektricar Alojz Luskovec z Godešica. Za elektricarja se je izucil v vojni mornarici, kjer je tudi služboval vse do zacetka druge svetovne vojne. Po okupaciji Jugoslavije se je vrnil domov in se zaposlil na elek­trarni Sodarske zadruge, kjer je delal vse do upoko­jitve leta 1965. Leta 1950 se je na obratih Centrala zaposlil kot obratni elektricar Blaž Dolenc, ki je med drugimi deli imel tudi skrb za obratovanje elektrar­ne, po upokojitvi Luskovca pa kot odgovorni za vse elektroenergetske naprave na obratih Centrala tudi za elektrarno do leta 1990. 1 Niko Žumer: Elektrifikacija Selške doline. Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Železniki: Muzejsko društvo v Škofji Loki, pododbor Železniki, 1973. 2-5 Katarina Kobe - Arzenšek: Sodarstvo v Selški dolini. Les, revija za lesno gospodarstvo, Ljubljana, Zveza lesarjev Slovenije : GZS, Združenje lesarstva, 1966. 6-16 Zgodovinski arhiv Ljubljana. Enota za Škofjo Loko, Partizanska cesta 1 B. Rožice Aleksander Cufar EFIAP/b, PPSA, KMF FZS, MF FDG Foto: Aleksander Cufar Prvi pomladni cvetovi nas zmamijo na travnike in obronke gozdov, ko smo že navelicani enobarvnosti in monotonosti zime. Cudovite barve, ki iz­stopajo iz sivo rjave pokrajine, so prvi znanilci, da prihaja nov, z barvami, predvsem cvetja, veliko bogatejši cas. Vsaka roža, vsak cvet ima svojo vlogo v naravi, nam ljudem služijo kot zdravilo, ko nam barve in vonjave napolnijo dušo z novo energijo. Kar ne moremo se naužiti travnikov, polnih cvetov, ki neslišno valovijo v pomladnih sapah. Z dvigom temperature in vedno bujnejšim rastjem je cvetja vedno vec. Enkrat prevladuje modra, drugic rumena, najveckrat pa barvno raznolika kombinaci­ja. Cvetovi so vedno višje, vonj je intenzivnejši, cel travnik tekmuje, kje bo buj­nejše, lepše. Ljudje velikokrat v naglici tega niti ne opazimo, ko pa se za trenutek ustavimo, nas presune enostavnost in enkratnost narave, ki nas obkroža. Ce si vzamemo nekoliko vec casa in od blizu opazujemo cvet, ki se poziba­va v rahlem vetricu, opazimo, da si cvetovi niso razlicni samo barvno, ampak so velikokrat povsem razlicni. Pri nekaterih prevladuje vonj, ki je tako enkra-ten, da ga ne moremo primerjati z nobeno drugo vonjavo, drugic izstopa ob-lika, ko so listi ukrivljeni povsem nazaj, prašniki in pestici pa štrlijo navzven in vabijo opraševalce. Spet drugic nas preseneti krhkost rastline, mimogrede se zamislimo, kako lahko tako nežno bitje v naravi sploh preživi. Že na samem zacetku so fotografijo poimenovali kot umetnost slikanja s svetlobo. Najpomembnejše pri dobri fotografiji je dobra, pravilno uporab­ljena svetloba. Z osamitvijo objekta s pomocjo objektiva, globinske ostrine, odstranimo vse prevec motece elemente, prikažemo pa pomembne, najvaž­nejše. Za tak pristop k fotografiji pa je potrebno, da avtor neprestano opa­zuje predmete v okolici in opazi, kako pri razlicni svetlobi menjajo oblike in strukture, sence, barve … Zaradi vsega do sedaj videnega pritrjujem fotografu Whitmanu, ki je re-kel: "Kar se mene tice, jaz vidim same cudeže." Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar Foto: Aleksander Cufar POLONINO ODPUŠCANJE Da hod od Lajnarja k sosedu, še neki pridanic je zvedu. Predno Polona odkoraka, ta lump pa že za skednjem caka. Predno da se Polona vrne, ji tat vso hišo preobrne, ukrade ji angelcke iz trona, kako je žalostna Polona. Ko pregleduje not po hiši, ja ura se nic vec ne sliši. ''Še to svetinjo mi je odnesu, še to uro staro, vso v lesu, ta ura, stara spremljevalka, za cajte štet mi pomagalka je tiho in spoštljivo stala, ko Janeza je smrt pobrala, dva dni je stala onemela, ko smrt ga je s seboj vzela, da od pogreba sem se vrnila, tist cajt ni šla in tud ni bila …'' Ko to Polona premišljuje, postalo ji je vedno huje: ''Milicnikom bom na postajo povedala to grdo krajo.'' Pa paršu je žendar do hiše, vse preslika, vse popiše, podrobnosti Polono vpraša in meni: ''Vecja bo ta kaša, nobenmu ne bom nic povedov, samo za njim bom mal pogledov.'' So nit se vlekle na sodišce, sodnik Polono koj obišce, Polona z malco mu postreže, sodnik pa s križem kruh odreže. ''Kako ste vedli, kje stanujem, kje molim, spim in obedujem?'' ''S seboj pripeljal sem tud tata, da mi pokaže hiše vrata, da skril bi vašim se ocesom, stoji gor v ograji za drevesom. Zakaj pa malcat dol ne pride, Polono taka skrb obide: ''Ob svojem zdaj stoji prepadu, ga sram je, ker je uro ukradu.'' Sodniku tat se zdi ''oblacen''. Polona misli, da je lacen. Sodnik pa gleda v to divjino, krepost je zrasla v to višino v senci hiše, s slamo krite, ''Pa tako, Vi svetost, živite, da za malco dali bi tatu zaseke, kruha in medu?'' Zdaj ura spet na sten visi, le angelckov nazaj še ni, odnesli so gotov v višave nebeške Janezu pozdrave. Andrej Demšar SRECANJE Z MEDVEDOM I. Ko Stane zjutraj se zbudi, lep dan na oknu se blešci. Ko sedem farni zvon odbije, motorko prazno koj zalije, ga žena gleda, rece: ''Oh, a spet boš šov v tvoj Pomarpoh.'' ''Ja, take so navade naše, da seka se, k so šmarne maše. So drevesa stara in debela, potrebna bo klobasa cela.'' Ko v gozdu temnem prisluškuje, nekdo se vendar približuje. Ni vedel, da ima soseda, in to kosmatega medveda. ''Kak cudna hoja tale je, kot da nekdo v copatah gre.'' In Stane ne malo presenecen ... ''Kak cudno sosed je oblecen!'' Ko medved pride v bližino, zgrozi se Stane nad zverino. Mal’cat sedaj naprej ne kaže, ceprov glih kruh z zaseko maže. Zdaj pa še on zavzdihne: ''Oh, zakaj sem šel v Pomarpoh!'' Kar las na glavi še ima, od vsak’ga posebej mu kaplja. Ce gor bi vstov in letu bi, gotov ga medved dohiti. Najbolj se kar je zavalit, na cajtu nekej pridobit. Medved pa je požrl slino, odšel na Dajnarsko planino. II. Na Soršk, na Dajnarski planin pojavil se je kosmatin. Lovil je ovce in jih klav, drvel za njim je ves krvav. Bežale ovce, blebetale, pred njim se skrivale v skale. Ubil najlepšo je telico, potem imel je veselico. Še Šimnov koz ni parzanesu, jo strgal je, v Jelovco nesu. Še kmetje so se pritožil: ''Tega ne bomo vec pustil. V hribih naših te doline preganjal zmeraj smo zverine. Kadar je lovcev bilo premal, so še raubšici pomagal. Prav nec se ni zanest medvedu, da nam pastirja ne bi snedu.'' Na potezi zdaj je bil minister, racuna se, da mož je bister. Zato odlocbo je izdav, samo da medved bo ta prav. Kosmat naj bo, šape velike, med mero velike ne razlike. Da mera šape bo taprava, naj ga ne strelja prazna glava. Nad medveda šel je Tone z Luše, s seboj uzev obe je puše: ''Koruze dost ti bom nasuv, ko se naješ, boš pa zarjuv.'' III. Ko strel je na Jelovci pocu, medved zadet pokonc je skocu. Gorenjski glas na prvi stran prikazal sliko je ta dan. So lovci zvedl, so hitel, da bi na kamero posnel, in bili so vesel od vinca, so merl šape kosmatinca. ''Ministru bomo sporocil, bo kar ta prav,'' so ugotovil. V Selca medveda so privlekl še prej, kot so ga iz kože slekl. Veliko zbralo se ljudi, medveda gledat so prišli. Obcudovali so oba, medveda in pa Toneta. Da upal si v to bližino, v oci pogledat to zverino. Biv je težak in so ga z muko v garaži Orlov dal na kluko. Pri Kveder prišli so skoz dur: ''Gostilnicar, zdaj koj zakur, pekli medvedje bi meso, gotov najboljša taca bo.'' Se mogu Tone je zredit in pa napravit lovsk izpit, da mašceval je svojga strica, ki medved muj opraskal lica. V brunarci bo zdaj nagacen, nikol vec v Jelovci lacen! Andrej Demšar Mavrica neba 2009 Vecjezicni literarni maraton Tomaž Šturm General Mahic iz Sarajeva. Po lanskoletni, peti Mavrici neba smo ohrabreni s pozitivnimi vibracijami in vtisi v letošnjem letu orga­nizirali šesti vecjezicni literarni maraton Mavrica neba 2009. Kot že vsa leta do sedaj smo ga ne glede na vreme in ostale okolišcine organizirali na prvo so-boto v juniju. Lansko leto smo prvic imeli prireditev na dvorišcu in v galeriji Muzeja Železniki. Nad pri­zorišcem smo bili navdušeni in tudi v letošnjem letu smo se zbrali na istem mestu. Še vreme nam je bilo naklonjeno in v zgodnjem popoldnevu smo zaceli. V preteklih letih je nastopilo veliko razlicnih bolj ali manj uveljavljenih avtorjev, ki so željni nastopanja in objavljanja svojih del v razlicnih literarnih revijah. V ta namen smo letos povabili Mareta Cestnika, ured­nika nove literarne revije OtocjeO (www.otocje.si), ki nam je predstavil revijo, njeno vsebino in namen, in k sodelovanju z lastnimi prispevki povabil vse pri­sotne avtorje. Najprej so svoja dela brali avtorji, ki so bili objavljeni v prvi številki revije Otocje, za njimi pa še vsi ostali, prijavljeni na letošnji maraton. Sledil je daljši premor, v katerem smo se lahko po­govorili z urednikom in med sabo izmenjali mnenja. Istocasno je potekala delavnica izdelave dražgoških kruhkov, ki jo je pripravila Alenka Lotric. Od samih osnov izdelave smo hitro prešli na prakticne poiz­ Lusier. kuse, tako da je lahko vsak izdelal svoj kruhek. Pri­pravili smo tudi pecico, v kateri smo jih takoj spekli in jih potem pojedli ali odnesli domov. Na Osnovni šoli Železniki smo v lanskem letu pr­vic priredili literarni natecaj in ga zaradi zelo dobre­ga odziva pripravili tudi letos. Tema natecaja je bila Moj prijatelj drevo. Na natecaj je prispelo 58 pesmi, pravljic, razmišljanj ucenk in ucencev z razredne in 15 s predmetne stopnje. Komisija, ki so jo sestavljali pesnica Neža Maurer, pesnik in organizator nate-caja Tomaž Šturm in mentorica literarnega krožka na osnovni šoli Katarina Primožic, je izbrala 10 prispevkov mladih avtorjev, pet z razredne in pet s predmetne stopnje. Izbrani mladi avtorji so nastopi­li na literarnem maratonu in se tako predstavili tudi širši množici poslušalcev. Glede na izbrano temo na­tecaja smo za sponzorja pridobili Zavod za gozdove Slovenije, ki je prispeval nagrade za najboljše v obli­ki knjige Gozd je nekaj vec. Ucenci Osnovne šole Že-lezniki so predstavili tudi svoje šolsko glasilo Naše poti, kjer se kalijo naši najmlajši avtorji in uredniki. S programom smo nadaljevali po vecerji. Najprej se nam je predstavil izredno nadarjeni kantavtor Martin Ramoveš. Za njim je nastopila skupina Lusier in nas popeljala v nežne višave. Glasba nas je pošte-no razgrela in pripravila na nadaljevanje maratona. Na vrsto so prišli še vsi avtorji in avtorice, med njimi tudi Admiral, naš gost iz Sarajeva. Zakljucek je sledil v cilju, ki je bil blizu polnoci. Od zacetka do konca maratona pa so bili odprti literarni koticek, tržnica knjig in izmenjava idej med avtorji. Lahko smo si ogledali veliko zanimivih knjig, jih prelistali, kupili, podarili ali pa zamenjali z drugim avtorjem. Na letošnjem maratonu je nastopilo 25 avtorjev iz cele Slovenije, od Idrije, Železnikov, Jesenic, Žalca, Domžal pa do Maribora, Metlike, Ljubljane … in pr­vic je bil z nami gost iz Sarajeva. Veseli nas dejstvo, da poleg stalno sodelujocih avtorjev na maratonu, mavricarjev, vsako leto pride nekaj novih avtorjev, ki dodatno popestrijo prireditev. Zakljucimo lahko, da je tudi letošnji maraton uspel, srecno smo ga pripeljali do cilja. Avtorji nam vsako leto podelijo priznanje za naš trud, ker se ga vedno udeležijo v tako velikem številu. Lahko pa ocenimo, da je bilo obiskovalcev maratona letos manj kot pretekla leta, mogoce tudi zaradi napove­danega dežja. Sodelovanje z Osnovno šolo Železniki se je izkazalo za izredno uspešno in naslednje leto bodo ucenci spet z nami. Uredniški odbor Naših poti. MOJ PRIJATELJ DREVO V šoli dobili smo nalogo, da opazujemo svoje drevo. Moja cešnja do spomladi zacvetela bo lepo. Ko nalogo dopolnjujem, prav na tiho premišljujem: "Le kako drevo zunaj preživi, pa ceprav mocno sneži?" Zunaj veter mocno piha, cešnja kar mocno zaniha. Zanjo me zelo skrbi in pri srcu zaboli. Brž ko zjutraj se zbudim, hitro k oknu odhitim. Veter pa še vedno piha, a moja cešnja mirno diha. Cez poleti bo toplo, cešnje zeblo nic ne bo. Soncila se bo vesela, ker bom jaz pod njo sedela. Špela Kavcic, 4. razred PŠ Dražgoše Mentorica: Jana Lušina DREVO Pozimi sem belo, pomladi vzcvetim, poleti se grejem, v jeseni rodim. Sem drevo mogocno, nosim sadje socno, imam liste zelene in hruške rumene. So pisani pticki na meni doma, na vejah cepijo, veselo žgolijo, se rumenih hrušk veselijo. Luka Bajželj, 5. a Mentorica: Danica Mohoric MOJ PRIJATELJ DREVO Jaz drevo sem sredi trav, brez listov, popkov in cvetov. Kmalu bom se prelomilo, saj moje noge težko me držijo. Tukaj sem že vrsto let, rad bi bil še mnogo let. Vcasih bil sem velik in mocan, ptice rade so me imele, saj na meni gnezdo so si spletle, se spomladi so ženile in rodile pa prepevale. Tukaj sem že vrsto let, rad bi bil še mnogo let. Zdaj sem velik in trhlen. Vsaka ptica mimo mene gre! Ker na meni cvetja ni, spomladi tudi petja ni. Tukaj sem že vrsto let, rad bi bil še mnogo let. Matic Oblak, 8. c Mentorica: Mira Prevc JAZ DREVO Jaz sem drevo. Rado imam sok iz korenin. Smo-la je moja kri, listi pa so kot dežniki, ki me varujejo pred dežjem. Imam veliko stanovalcev: to so trije ježi, ki živijo pod mojimi koreninami, dve veverici, ki stanujeta visoko v moji krošnji, sinica, ki živi med vejami, in še sova. Ob meni sta dolgo živela tudi dva moja prijatelja, a na žalost ne dolgo. Posekali so ju. A še vedno se ju spominjam – bila sta vecja od mene in imela sta veliko košato krošnjo. Zdaj sem cisto samo in razen živali nimam nobe­nih obiskovalcev. Pozimi sem se skoraj podrlo, ker je bilo na meni prevec snega. Želim si prijateljev. Le kdo si jih ne? Blaž Hudolin, 3. b Mentorica: Andreja Rant Bogataj MOJE DREVO PRIPOVEDUJE Pred mnogimi leti sem bil še plod na moji mami. Pa je kar naenkrat priletela ptica in me pozobala. Dolgo casa sem preživel v temi v njenem crevesju in želod-cu. Koncno sem docakal dan, ko je ptica šla na veliko potrebo na velik travnik, poln rož in mlade trave. Minilo je le nekaj tednov in že sem zacutil mocno energijo, ki me je pognala iz zemlje. Prvo leto mo-jega odrašcanja me je bilo zelo strah, da bi me kdo pohodil ali pokosil. Imel sem sreco in preživel! Iz leta v leto sem rasel in se redil. Postal sem mogocno drevo. Nekoc sem zaslišal, da nekdo trka name. Bila je žolna, ki je delala luknjo za svoje mla­dicke. Po mojih krošnjah so veckrat skakale veveri­ce in ob moje lubje so jeleni drgnili roge. V življenju sem doživel dosti hudega: vec manjših potresov, viharjev, neurij s toco, zmrzali … Najhuje pa je bilo jeseni leta 2007. Tisti dan je bil zame uso-den. Izruvala me je voda in me odnesla. Dolgo casa me je premetavalo po poteh, cestah in po travnikih. Na sreco nisem bil huje poškodovan, zato so me na­ložili na kamion in me odpeljali. Iz mene so kasneje naredili papir. In, ne boste verjeli, jaz sem prav ta papir, na ka­terega je napisano to besedilo. Kljub vsemu sem ve­del, da sem za kaj koristen. Miha Benedicic, 5. a Mentorica: Danica Mohoric INTERVJU Z BOROM TJAŠA: Dober dan, gospod Bor! Sem Tjaša Polajnar Vešligaj iz 4. a razre­da. Obiskujem osnovno šolo v Železnikih. Rada bi vam zastavila nekaj vprašanj. Lahko? BOR: Seveda, deklica! TJAŠA: No, pa zacnimo! Koliko let že stojite tukaj? BOR: Minilo bo že skoraj deset let. TJAŠA: Kateri dan vam je bil do zdaj najbolj všec? BOR: To je bil pa tisti dan, ko so poleg mene po­stavili klopco. TJAŠA: In zakaj ravno ta dan? BOR: Ker rad poslušam ljudi, ki posedajo pod moji-mi vejami. Pripovedujejo si razlicne zgodbe. Vcasih pa se najde tudi kak tak, ki jih pripo­veduje le meni. TJAŠA: Ste veseli ali žalostni, kadar dežuje? BOR: Vesel sem dežja. Všec mi je, ko mi med iglica-mi polzijo dežne kaplje. TJAŠA: Katero drevo si želite za svojega soseda? BOR: Za sosedi bi prav rad imel jablano in cešnjo, ker tako lepo dišita, ko cvetita. TJAŠA: Ali imate v svojih vejah kakšno gnezdo? BOR: Na žalost ne. Imam pretanke veje in ptice zato raje gnezdijo na drugih drevesih. TJAŠA: Ali vas obišcejo kakšne druge živali? BOR: O, to pa to! Vevericke se neprestano podijo po mojem deblu in me žgeckajo. Mladi sr­njacek, bambi, pa velikokrat zaspancka pri mojih koreninah. TJAŠA: Ali vas pozimi kaj zebe? BOR: Imam to sreco, da imam tudi pozimi iglice. Sem iglavec in zato sem vse leto porašcen. TJAŠA: Kaj pa, ko vas bodo posekali? BOR: Ne vem. Ko me bodo posekali, bom mogoce spet zrasel. Res ne vem. TJAŠA: Ce bi imeli otroke, kaj bi jim povedali? BOR: Naj spoštujejo naravo in naj pazijo nanjo. TJAŠA: Gospod Bor, hvala da ste si vzeli cas zame. Nasvidenje! BOR: Nasvidenje, Tjaša. Tjaša Polajnar Vešligaj, 4. a Mentorica: Majda Demšar SE Z DREVESOM RODIL, Z DREVESOM UMRL Ravno na dan, ko sem se rodil, so doma posadili lipo. Ne vem, ali je bilo po nakljucju ali je oci namer-no vsadil drevo prav takrat. Tako sem rasel, drevo pa tudi. Že pri štirih letih sem plezal po njem in se zviral. Ce mi je bilo hudo, sem šel ven, splezal na drevo in se tam kujal. Najlepše je bilo, ko je zacvetelo. Cel dopoldan sem obiral cvetove, iz njih pa mi je mama skuhala caj. Velikokrat sem ga pil kar na drevesu, in ker je bil caj lipin sad, sem ga malo zlival po njem, da ga je tudi drevo poskusilo. Nekega dne pa sem se spomnil, da bi v krošnji svoje lipe zgradil drevesno hišico. Imel sem trinajst let. Oce je povedal, da je drevo že dovolj veliko. V enem tednu sva na njem zgradila precudovito hiši-co. Bila je res krasna. Zdaj sem še vec casa preživel z drevesom. V hišici sem si postavil mizo, stol, omaro in celo posteljo. Vanjo sem znosil veliko hrane in marsikdaj v njej preživel cel popoldan. Dopoldne sem seveda imel pouk. Edino, ko je deževalo, sem bil v domaci hiši. Pri petnajstih letih sva se v hišici velikokrat dobila z mojo punco, saj je bil to edini prostor, kjer naju starši niso našli. Ampak postajal sem vse bolj samostojen. Starša sta videla, da vse manj zahajam v hiško, ceprav sem jo imel enako rad kot vcasih. Najbolj me je žalostilo to, da se bom preselil drugam, drevo pa bo ostalo tukaj. Razvedril sem se šele takrat, ko sta mi star-ša povedala, da bi bila vesela, ce bi si dom uredil v zgornjem nadstropju naše hiše. Jaz bi še vedno ostal z drevesom, onadva pa bi na stara leta imela pomoc pri roki. Tako sem še naprej odrašcal v isti hiši, le nad­stropje višje. Tam sem si uredil stanovanje, se poro-cil in imel otroke. Ker je bila drevesna hišica v isti višini kot moje stanovanje, sem iz stanovanja do hišice naredil lesen most. Zares sem srecno živel! Na drevesu sem velikokrat delal kaj za službo, saj je bila na njem blažena tišina. Nekega dne pa so prišli cestarji, ki so zahtevali, naj drevo podremo, ker z vejami ovira promet. Ker drevesu še vejice nisem hotel zlomiti, kaj šele da bi ga požagal, sem odvrnil, da to malo, kar podrgne po tovornjakih, ni nevarno. Delavci pa so odvrnili, da imam le en teden casa, da sam odstranim drevo, sicer ga bodo prišli podret kar oni. In res. Cez en teden so prišli. Eden je vzel motor-ko in z njo zarezal v mojo lipo. Takrat sem se v hiši ravno lotil gospodinjskih opravil. Ko sem zaslišal hrup, sem odšel na balkon pogledat, kaj se dogaja. Videl sem, da žagajo moje drevo! Hitro sem stekel pred hišo, da bi jih ustavil. A glej ga zlomka, ravno stopim ven in naredim par korakov, že zacne drevo padati. Padalo je naravnost name. Jaz, osupel, da je res mrtvo, obstojim pri miru. Lipa pade name in me ubije. Tako sem se rodil z drevesom in z njim tudi umrl. Cene Prevc, 7. b Mentorica: Bernarda Kejžar MOJ PRIJATELJ DREVO (domišljijski spis) V mojem življenju se je znašlo že mnogo dreves. A le eno je bilo najpomembnejše izmed vseh. Na robu travnika je rasla velika košata jablana. Imela je dolge ravne veje in cudovito krošnjo. Vsak dan sem hodila k njej, splezala nanjo, potem pa sva se pogovarjali. Poznala je vse moje skrivnosti, težave, vesele reci ... Kadar sem jahala, sva s kobilo vedno ubrali isto pot – pot k moji jablani. Na njej sem crkljala svoje macke, jedla piškote, pela pesmi. Jabla­na me je razumela in nikoli in nikdar se nisva sprli. Nekoc sem k jablani pripeljala dve prijateljici. Opazila sem, da se je moja najboljša prijateljica ta­koj ujela z drevesom, druga pa, ki z mano ni bila tako tesno povezana, sploh ni slišala jablanine govorice. Spoznala sem, da so z drevesom lahko govorili le ljudje, ki sem jih imela zelo rada. Nekega dne pa ... Prišla sem iz šole, se preoblekla, pojedla kosilo in naredila nalogo, nato pa zdrvela po poti k jablani. Bil je soncen dan in kar videla sem se v krošnji, kako se grejem ob zadnjih soncnih žarkih. Za mano je te­kel macek. Pritekla sva do drevesa, ki pa ga ni bilo. Moja jablana je posekana žalostno ležala na tleh. Dedek je stal zraven in me pozdravil. Najprej nisem mogla reci nicesar. Nato sem zgrabila mackona, za­jokala in stekla domov. Jokala sem in jokala ter se pomirila šele cez kakšno uro. Nikoli vec nisem bila tako tesno povezana z dre­vesom. Zvrstilo se jih je še na stotine, a te jablane nisem pozabila. Zala Tolar, 7. b Mentorica: Bernarda Kejžar Kantavtor Martin Ramoveš. MOJ PRIJATELJ DREVO Nekje dalec stran, na velikem, zapušcenem trav­niku sem našla drevo. Bilo je zelo veliko, imelo je široko in ogromno krošnjo. Takrat sem bila zelo lac­na, zato sem odtrgala njegov plod – veliko cokolad-no jabolko. Zdelo se mi je cudno, saj cesa takega še nisem videla. Mislila sem, da je to jabolko strupeno, a vseeno me je lakota premamila in sem ugriznila vanj. Tisti hip pa je nekdo zraven mene zaklical: ''Hej, ti!'' Ozrla sem se, a videla nisem nikogar. Nato sem slišala nekoga, ki mi je rekel: ''Ja, ti!'' Pogledala sem malo bolje in ugotovila, da drevo zna govoriti. Bila sem zelo prestrašena, a vseeno sem zbrala toliko poguma, da sem se mu približala. Vprašala sem ga: ''Znaš govoriti?'' Drevo pa mi je odgovorilo: ''Ja, vendar me nihce ne sliši. Ti pa si pojedla moje cudežno jabolko in zato me lahko slišiš.'' Vse skupaj se mi je zdelo nemogoce in nisem ve­dela, kaj naj storim. Zato sem vprašala: ''Kako ti je ime?'' Drevo mi je povedalo, da so ga drevesa, ki so vcasih stala poleg njega, klicala Cokoladno drevo. Vprašala sem ga, ali ga lahko tudi jaz tako klicem, in dovolilo mi je. Nekaj casa sem ga še spraševala o njegovem življenju in povedalo mi je veliko o sebi in o svoji mladosti. Ko pa me je zanimala njegova starost, je za hip umolknilo, nato pa dejalo, da tam stoji že skoraj sedemsto sedeminsedemdeset let. Seveda mu nisem verjela, saj mi ni bilo jasno, kako lahko pri teh letih tako lepo zgleda. Še vedno je imelo gladko deblo, lepe zdrave liste in niti ene posušene vejice. Pa tudi vsa jabolka so bila videti cudovito. Ko sem mu vse to povedala, mi je reklo samo: ''Saj sem vendar Cokoladno drevo, ne pa navaden grm.'' To je seveda držalo. Njegovi plodovi so bili tako slastni, da sem se vsak dan vracala k njemu, se po­govarjala z njim, zraven pa sem jedla cudežna jabol­ka. Bila so res dobra. Midva pa sva postala najboljša prijatelja. S starši se nisem razumela ravno najbolje. In ker sem edinka, sem si morala najti nekoga za po­govor. Z drevesom sva si vse zaupala. Izvedela sem podrobnosti o njegovem otroštvu, o ljudeh in živa­lih, ki so vcasih tam živeli, skratka o vsem, kar se je okoli njega dogajalo v sedemsto sedeminsedemde­setih letih. Tako lepe dneve sva skupaj preživljala vsako po­mlad, poletje in vsako jesen, le pozimi si je drevo privošcilo pocitek. Cokoladna jabolka so mu odpa­dla, zato ga nisem slišala. Ko pa je spet nastopila po­mlad, so mu ponovno zacela rasti jabolka. Družila sva se skoraj pet let in postala nerazdružljiva. Pred enim mesecem pa sem se ponovno vrnila na tisti travnik, kjer je rasel moj najboljši prijatelj. A ni ga bilo! Umorili so ga kruti ljudje. Planila sem v jok, a to ni pomagalo, saj svojega Cokoladnega drevesa nisem videla nikoli vec. Jana Benedik, 8. c Mentorica: Mira Prevc Fotografije: Teddy Uspehi ucenk in ucencev Osnovne šole Železniki v šolskem letu 2008/2009 Tadeja Šuštar Leto so kot tolikokrat doslej zakljucili izredno uspešno, a tokrat prvic je Ministrstvo za šolstvo in šport OŠ Železniki podelilo priznanji za: NAJBOLJ ŠPORTNO ŠOLO V SLOVENIJI in NAJBOLJŠO DEKLIŠKO ATLETSKO EKIPO V SLOVENIJI Ob tem je Vrtec Železniki osvojil 10. mesto na tekmovanju za najbolj športen vrtec v Sloveniji. Uspehe posameznih ucencev je zbral in zabeležil pomocnik ravnatelja Primož Šmid Predmet Uspeh Ucenec Razred Mentor SLOVENŠCINA Srebrno Cankarjevo priznanje Eva Demšar 9. c Dorica Prevc NEMŠCINA Zlata bralna znacka Nadja Kaplja Žan Bajželj Matic Cufar Rok Kavcic Matija Grohar Sandi Kavcic Janez Demšar Ajda Jugovec 7. a 7. a 7. a 7. a 8. d 8. b 8. c 9. c Majda Tolar Zlato Vegovo priznanje in 1. mesto na državnem tekmovanju Katja Trampuš 7. a Bernarda Kavcic MATEMATIKA Srebrno Vegovo priznanje Nejc Kokalj Cene Prevc 7. a 7. b Bernarda Kavcic Vid Megušar Matic Prevc 8. c 8. d Monika Cemažar Andraž Bevk Jan Gortnar Mirjam Tolar 9. d 9. a 9. d Ivanka Pogacnik ZGODOVINA Zlato priznanje Anja Rakovec 9. c Janja Janc Srebrno priznanje Tanja Košir 9. c Damjana Demšar KEMIJA Srebrno Preglovo priznanje Tim Nadrag Matic Prevc 8. c 8. d Magda Šlibar FIZIKA Srebrno Stefanovo priznanje Jan Gortnar Žan Ambrožic Jure Benedicic Vid Megušar Teja Rakovec Matic Prevc 9. a 9. c 9. d 8. c 8. a 8. d Sabina Murnik Katja Trampuš 7. a Anita Logar LOGIKA Zlato priznanje Vid Megušar Matic Prevc 8. c 8. d Monika Cemažar ANGLEŠCINA Eva Demšar Jan Gotrnar 9. c 9. a Bernarda Kejžar Srebrno priznanje Marija Gartner Andraž Bevk 9. a 9. d Tadeja Šuštar Predmet Uspeh Ucenec Razred Mentor Katja Bohinc Janez Demšar 8. c 8. c Bernarda Kejžar Urška Cufer Ajda Šmid 8. d 8. b Mira Prevc Nejc Petrnelj Zala Tolar Nika Potocnik Petra Peternelj 7. b 7. b 6. c 6. c Jana Kusterle ANGLEŠCINA Zlata bralna znacka Nejc Kokalj Nadja Kaplja Katja Trampuš Urška Košir Lucija Tolar Irena Tavcar Matic Prevc Vid Megušar Tamara Panjtar Teja Rakovec Sandi Kavcic Andraž Bevk Ana Špik 7. a 7. a 7. a 7. a 7. a 7. a 8. d 8. c 8. d 8. a 8. b 9. b 9. c Tadeja Šuštar Luka Galjot Neža Habjan Andrej Koblar Rebeka Livk Tina Pretnar Tina Mesec Eva Megušar 6. b 6. b 6. b 6. b 6. a 6. a 6. a Damjana Demšar ZNANJE O SLADKORNI BOLEZNI Srebrno priznanje Anja Rakovec Eva Demšar Ajda Jugovec 9. c 9. c 9. d Mihela Lahajnar 1. mesto in zlato priznanje Špela Bernard 5. b 2. mesto in zlato priznanje Monika Berce 5. Selca CIPKARSKA ŠOLA Srebrno priznanje Lora Štravs Špela Gortnar Ida Kramar Tina Thaler Anja Jensterle Tajda Koblar 2. a 4. a 8. a 8. c 9. b 7. c Irena Benedicic Predmet Uspeh Ucenec Razred Mentor Naslov ekipnega državnega prvaka v atletiki - starejše deklice ekipa OŠ Železniki Jože Reya Valentina Pintar 1. mesto na državnem prvenstvu v krosu ekipa OŠ Železniki ucitelji ŠVZ 2. mesto na državnem prvenstvu na 300 m Ajda Šmid 8. b Jože Reya ekipa OŠ Železniki Jože Reya 2. mesto na državnem prvenstvu v veleslalomu in deskanju na snegu Teja Marenk - 5. mesto Sara Luznar - 10. mesto Klemen Šturm - 3. mesto Brigita Prevc - 4. mesto Matej Bevk - 10. mesto 9. b 9. b 9. a 8. c 9. b Jože Reya 6. mesto na državnem prvenstvu v atletiki štafeta 4 x 100 m Jože Reya ŠPORTNA 7. mesto na ekipnem državnem prvenstvu v atletiki ekipa OŠ Železniki Aleš Jensterle Leopold Nastran VZGOJA 2. mesto na ekipnem državnem prvenstvu v gorskem teku Nika Štamfelj Manja Lušina Eva Pretnar Sara Luznar 6. a 7. c 9. c 9. b Jože Reya 2. mesto na ljubljanskem maratonu ekipa OŠ Železniki Jože Reya 3. mesto na ekipnem državnem prvenstvu v ulicnem teku ekipa OŠ Železniki Jože Reya 3. mesto na ekipnem državnem prvenstvu v teku trojk ekipa OŠ Železniki Jože Reya 9. mesto na državnem prvenstvu v akrobatiki Marcela Bešter 8. a Jože Reya cetrtfinale državnega prvenstva v nogometu ekipa OŠ Železniki Aleš Jensterle šolsko državno prvenstvo plavanje Dominik Žaberl - 3.mesto Eva Megušar - 5.mesto Ajda Šmid - 11.mesto 9. d 6. a 8. c Leopold Nastran Valentina Pintar Predmet Uspeh Ucenec Razred Mentor ZBOR 3. nagrada na srecanju PZ mladinski pevski zbor Marjeta Naglic PLES Zlato priznanje Teja Marenk Matej Bevk Karja Habjan Valentin Šolar Sara Luznar Boštjan Bevk Natalija Balic Tajda Pirih Teja Rakovec Ajda Šmid Tina Thaler Katarina Benedik 9. b 9. b 9. b 9. b 9. b 9. b 8. b 8. a 8. a 8. b 8. c 8. d Valentina Pintar Najboljše likovne izdelke so ucenci ustvarili pod mentorstvom likovnega pedagoga, akademskega slikarja Janeza Hafnerja. Avtorica: Lara Cemažar, 8. b Avtorica: Veronika Benedicic, 8. b Avtorica: Tajda Pirih, 8. a Avtorica: Eva Tarfila, 9. c Avtorica: Tanja Košir, 9. c Avtorica: Tanja Košir, 9. c Avtor: neznan Avtorica: Ana Špik, 9. c Avtor: neznan Avtorica: Erika Gajgar, 7. a Avtorica: Urška Košir, 7. a Avtorica: Nadja Kaplja, 7. a Avtorica: Sandra Dolinar, 7. c Avtorica: Teja Cufer, 7. a Avtorica: Maša Bernik, 7. b Avtor: neznan Za pomoc pri izdaji Zbornika Selške doline Železne niti se zahvaljujemo sponzorjem: Glavni sponzor: ALPLES, d. d., Železniki FREISING d. o. o., Škofja Loka OBCINA ŽELEZNIKI Veliki sponzorji: DECOP, d. o. o., Železniki DOMEL, d. d., Železniki Sponzorji: DSV TRANSPORT d. o. o., Škofja Loka INDRAMAT ELEKTROMOTORJI, d. o. o., Škofja Loka LENTI PUB - PINTAR BOJAN s. p., Železniki LOTRIC d. o. o., Selca MATURA d. o. o., Ljubljana NIKO, d. d., Železniki Mali sponzorji: ALPLES 3E, d. o. o., Železniki APLUS, d. o. o., Studeno AVTOPREVOZNIK - ANTON BERNIK s. p., Luša GOSTILNA PRI SLAVCU - ŽBONTAR STANISLAVA s. p., Zali Log GOSTIŠCE PRI ZALOGARJU - KOŠMELJ JANEZ s. p., Dolenja vas H. D. COMMERCE, d. o. o., Selca INDUSTRIJSKA PRODAJALNA, NIKA - ŠIV, d. o. o., Železniki ISBA, d. o. o., Železniki JAHALNA ŠOLA POT, Dolenja vas LUŠINA, d. o. o., Železniki MIRAMAR TRGOVINA - FRANGEŽ MARJAN s. p., Železniki MIZARSTVO IN TESARSTVO - FRANC POHLEVEN s. p., Selca MIZARSTVO KRLINC - DEMŠAR ANTON s. p., Železniki MIZARSTVO ŠTIBELJ - NIKOLAJ ŠTIBELJ s. p., Bukovica PEUGEOT - AVTOHIŠA KAVCIC d. o. o., Milje PREVC SALONI POHIŠTVA, d. o. o., Dorfarje RAZREZ IN OBDELAVA KOVIN - CUNK IVAN s. p., Železniki SARIKO d. o. o., Ljubljana TOMA - DEBELJAK TONE s. p., Dolenja vas TOPLARNA ŽELEZNIKI, d. o. o. TRIIS d. o. o., Železniki VIBAM - JOŽE MOHORIC s. p., Železniki IZDELAVA DRAŽGOŠKIH KRUHKOV - CIRILA ŠMID s. p., Železniki VIGENJC d. o. o., Železniki