Omogočiti videti nevidno Grozljivo srečen Nina Cvar WJ, / »Dajte jim, kar želijo, a ne na način, kot ga pričakujejo«, v enem od intervjujev vehementno izjavi Henrik Ruben Genz, režiser danskega filma Grozljivo srečen (Frygtelig lykkelig, 2008), ki mu je prinesel prenekatero ugledno cehovsko nagrado in številne oboževalce, med drugim tudi ameriške pomembneže, saj naj bi Genz za ameriško občinstvo pripravljal celo novo različico filma. Uvodna režiserjeva maksima poigravanja z gledalcem pa tudi sicer vseskozi uokvirja ta žanrsko hibridiziran film, ki nenehno preigrava ikonografske in narativne kode noirja, vestema in psihološkega trilerja, ki pa jim le moramo pripeti pripono »neo«. Izčiščeno, minimalistično fabulo o depresivnem policistu Robertu Hansenu (Jakob Cedergren), ki ga premestijo v eno od zakotnih jutlandskih vasic, odlikuje »puzzelska« strukturna linija, ki pa se spričo izpeljave osrednjega argumenta ne razleti v prazen postmodernistični pastiš. Njegova vsebinska poanta se namreč izmika postavitvi v kakršenkoli časovni okvir, saj smo priča brezčasnemu raziskovanju meje med osebnim/partikularnim na eni in občim/univerzalnim na drugi strani; tako rekoč »dexterjanska« moralno-etična dilema, v kateri pa se Robert Hansen znajde zavoljo strašljivo arbitrarnega zamaha usode. Tovrstno neonoirovsko pozicioniranje osrednje zgodbe in lika ter njemu pripadajoče dramaturgije pa film, ki smo ga sicer imeli možnost videti tud na lanskem LIFFu, postavlja v precej neposreden referenčni odnos do opusa bratov Coen - natančneje do njunega prvenca Krvavo preprosto (Blood Simple, 1984), filma Fargo (1996) in do Ni prostora za starce (No Country for Old Men, 2007). Podobnost s Coenoma se zrcali tudi na ravni same Genzove organizacije vizualne forme, saj smo v filmu Grozljivo srečen priča rabi nekaterih značilnih coenovskih prijemov, kot so kratki, a jasni dialogi, osredotočenost na vizualne detajle, prolog, glasbeni lajtmotivi, nenazadnje tudi distinktivno široko platno Farga. Podobno kot v Fargu je tudi v filmu Grozljivo srečen fotografija Jorgena Johanssona mestoma precej estetizirana, kar je v izrazitem kontrastu z diaboličnostjo osrednjega dogajanja, s čimer pa režiser - prav po lynchevsko - le še podčrta groteskno atmosfero filmskega prostora. Dogajalni prostor filma, kije posnet po knjižni predlogi Erlinga Jepsena, označuje danska verzija »benthamovske-ga« panoptikona: vasica, v kateri vsi o vsakomur vedo vse, pri čemer pa nezaželene vsebine odstranijo in neusmiljeno zagrebejo v bližnje močvirje - v nekakšno kolektivno nezavedno, nenaključno odeto v vaški mitski okvir. Vaščani tako igrajo svojo kvartopirsko igro kolesa usode, svoj simbolni Zakon življenja, kamor pa Robert Hansen, simbolni zakon države, nima vstopa, četudi se po njegovo pomoč zateče od moža (Kim Bodnia) pretepana žena Ingerlise (Lene Maria Christensen). Upor zoper vaški red se namreč nujno izteče v razpetost med dva svetova, ki jo natančno skonstruiran scenarij vztrajno stopnjuje s pomočjo repetitivnega, nekoliko eisensteinovsko klišejskega lajtmotiva deklice v rdečem plaščku kot metafore zatajene vesti. Začetno relativno počasen filmski ritem je potrebno pripisati režiserjevi potrebi po natančnem orisu razmerja med tujcem Robertom Hansenom, ki po sili razmer vdre v na videz idilično vaško okolje, in domačini - kot da bi režiser gledalca želel pripraviti na tobogan zaključnih kadrov, ki zaradi nenadnih zasukov zgodbe in sočasno dekonstrukcijo identifikacije z osrednjim likom še pridobijo na filmskem ritmu. Slednji tako svoj vrh doseže v prelomnem prizoru predimenzionirane fikcije, iztekajoče se v izrazit hiperreali- •I t stičen dispozitiv, ki razpre, predvsem pa dokončno vzpostavi nov moralno-etični režim. Henrik Ruben Genz nas torej tako rekoč prek hiperrealistične prikazni in z razbitjem realnosti iz polja filma premesti v polje same politike. Ustaljene tirnice videza, navideznega in mask pa režiser med drugim preseka z avtoreferencialnostjo, saj z občasnimi komičnimi vložki in ironijo ne le parodira lastne žanrske izjave in referenčne filmske primere, marveč skozi parodijo uspe vzpostaviti distanciran odnos do osrednjega protagonista. Na tej sledi zaključne podobe neposredno spolzijo v interpretativno zev, s čimer pa brezkompromisno nadaljujejo s formulo filma kot tistega medija, ki »omogoči videti nevidno«. po umetnost kultura družba KAJ JE KULTURNA JAVNOST? slovenska? Prav imate, tudi mi ne vemo. In prav za to gre, da odgovor iščemo vsakič znova. Ne le v vsaki novi številki Pogledov, tudi vsak pri sebi. Vsakič znova, ko kaj preberemo, pogledamo, poslušamo, premislimo, se nad čim hudo razjezimo ali skoraj obupamo nad to solzno dolino. Ali smo si na vsaka dva tedna pripravljeni vzeti dobro uro ali dve iti ju nameniti nekoliko zahtevnejšemu branju o družbi, kulturi in umetnosti? Smo si pripravljeni vzeti ie kakšno uro in napisati oster odziv, te v Pogledih preberemo kaj, s čimer se izrazito ne strinjamo? Alt opozoriti, da so Pogled; spregledali kaj, kar sodi v središče pozornosti slovenske kulturne javnosti? Kar koli ta že je - če ste to besedilo prebrali do sem, ste zelo verjetno njen def. Seveda je denar pomemben, tudi Pogledov brez denarja ne bi bilo. Najpomembneje pa je, da sami sebe jemljemo resno. Jemljite se resno s Pogledi! pogledi naročila: www.pogledi.si ali OS011 99 Cena Pogledov za naročnike štirinajstdnevnika Pogledi Enoletna nn q naročnina prihranek 41% cene v prosti prodaji Polletna r naročnina ¿-»J t prihranek 33% cene v prosti prodaji 13 € Četrtletna naročnina prihranek 24% cene v prosti prodaji Cena Pogledov za naročnike časopisa Delo in Nedelo, dijake, študente in upokojence Enoletna ^"-j r< naročnina prihranek 59% cene v prosti prodaji Polletna i r £ naročnina tO t prihranek 53% cene v prosti prodali 10 € Četrtletna naročnina prihranek 42% cene v prosti prodaji