Šaleški razgledi 5 antologija < ŠALEŠKI IBIDEM I. ŠALEŠKI IBIDEM I. Antologija malega šaleškega pesništva (i)zbral in uredil Ivo Stropnik 80 v Šaleški razgledi 5 6885 'f * OJlLfr i m o I. ANTOLOGIJA, ki jo morda začudeni jemljete v roke, se po vsebini in reprezentativnosti močno razlikuje od običajnih antologij poezije, saj je bila sestavljena v mejah provincialno obstoječega pesniškega ustvarjanja in po načelu lokalno omejene informativnosti. Spet pa se lahko prebira kot šaleški delež v širši narodno kulturni skupnosti, saj jo skupaj s povsem neznanimi avtorji predstavljajo tudi vidnejši slovenski pesniki, ki so se na Šaleškem rodili, tamkaj delovali, ali pa na to zemljo prišli zgolj umret... V projektu "šaleške monografije" antologija predstavlja prvi zvezek primerov iz svojega "pesniščaki prvič in zbirno, vključujoč tudi ljudsko pesem, odgovarja na sestavljalčevo radovednost, kakšen in kolik je šaleški leposlovni delež v razvoju slovenskega slovstva. - Raziskovalni predmet je reduciran le navidez: a) zvrstno antologijska predstavitev omogoča sestavljalcu edini način, da bralca postopoma in sistematično spozna z literarno-zgodovinskimi dejst\'i na Šaleškem - dejstvo nezadostnega vedenja o minulih in sodobnih literarnih pojavih, vsak dan glasnejša izguba ljudske pesmi, dejstvo province b) antologija nima niti prve niti zadnje strani, kar pomeni, da je pričujoči prikaz le osrednji prerez malega šaleškega pesnišča oz. so izpuščeni: 1. uvod s temeljnimi besedili iz vseceljskega okoliša, 2. besedila/avtorji, ki so s Šaleško dolino le v posredni zvezi, 3. velik delež ljudske pesmi/šaleškega ljudskega blaga, 4. beležke o avtorjih (biografije) in 5. literarnozgodovinski oris. "Morda sem sam nekoliko zagrenjen, ker sem spoznal, da s poezijo pri raji ne dosežeš nič, pa čeprav jim napišeš rdeče. Priznajo, da je rdeče, v resnici pa si samo dodatni cepec za njih. Čeprav vsi prav dobro vemo: Oni in Mi; da je v nas, ki moramo pisati, nekaj več -ti v kontekstu normalnega sveta lahko samo škoduje." "Nikoli nisem hodil v takšne šole, kjer bi me naučili, kako naj napišem pesem. Vsak mora sam odkriti v sebi pesnika. In če ga odkrije,še ni rečeno, da mora pisati pesmi. Velikokrat je bolje, da gre v gozd duhat smrekovo smolo in tako vzleti v modrino nad seboj. Ni treba na vsak način pisati pesmi Naj zbežijo! Nič zato." "Vesel sem tudi tvojega odnosa do stvari, kakor bi hotel reči za tvoj občutek pripadnosti"velenjskemučeprav vem, da ti ne gre za poudarjanje česarkoli lokalističnega, ampak za umetnost, kije tisti segment v človeku, ki nagib Ije tehtnico k humanemu, toplemu, človeškemu. Skozi te prvine pa seveda tudi potrditev in opravičevanje svojega življenja, kajti lep je občutek, da nismo samo zato tu, da mendramo po rodovitni prsti!" "Sam sem namreč v trenutkih, ko vse okoli mene potihne in slišim samo še sebe, velikokrat žalosten in prazen, in niti toliko moči nimam v sebi, da bi se nekako pripravil in stopil pred prazen list, pred izziv." "Dolgo sem živel s tem, da provinca ubija, vendar si prav tam lahko z vsakim verzom prikličem slovenstvo. Ukročeni magnet sem postal. Moja draga šaleška provinca ima dovolj sovražnikov zame. Samo na vrt stopim in že obhajam njeno svetlobo." Z navedenim najavljeni drugi del "šaleške monografije" načrtuje ob študijah in dopolnilih še: izbor proze in dramatike. - Odgovor bo možen šele takrat. In verjetno mu bo boter spet kulturni dinar, kije sicer dobrotniško zacingljal že ob prvih rezultatih raziskave, pa vendarle spet postavil sestavljalca pred zamejitev: prostorsko v knjigi Ob vseh geografskih, zgodovinskih, izbirnih itd. II. Malo šaleško ozemlje na Štajerskem, ki ga danes poznamo kot Velenjsko kotlino, v svoji zgodovini podobno kakor vseceljsko - katerega etnični slovenski živelj historiografsko, pokrajinsko, regionalno tvori še danes -nikdar ni bilo "niti provincialno toliko zaokrožena celota, da bimoglo živeti svoje samostojno kulturno življenje" (Vlado Novak, Delež celjskega okoliša v razvoju slovenskega slovstva, v: Celjski zbornik, 1951, str. 97-123). - Omenjena Novakova bibliografska študija je že eden tistih dokumentov, ki nas skušajo prepričati, da "bi bilo z znanstvenega stališča nepravilno, če bi poskušali napisati nasilno zaokroženo provincialno zgodovino tega sorazmerno majhnega (ibidem: celjskega, op. sest.) okoliša, iztrgano iz njegove življenske celote" (Le.). - Prilagojeno šaleškemu kontekstu: ustreznejša in tehtnejša bi bila antologija celotnega celjskega okoliša. In vendar, študija Šaleški razgledi ima svojega bralca, ki mu želi izpričati zgodovino okolice, v kateri se je najbolj neposredno znašel kot novi tvorec zgodovine v najširšem pomenu besede. - Sele na podlagi predhodno opravljenih lokalnih raziskav, t.j. zbranega gradiva t: a) ustnih virov, b) rokopisnih in priložnostno natisnjenih ter c) knjižnih, - izdelane bibliografije in - osnovnih biografskih črt bo mogoče sestaviti antologijo celjskega okoliša. Sleherno lokalno raziskavo pa bo - bodisi v antologijskem, kritičnemintuditerminološkem smislu- treba razumeti prilagojeno. Ne "milostno", marveč vsebinsko in kronološko; najmanjša kozerija je včasih sila zgovoren podatek Ne zgolj za interno uporabo; sleherni tekst bo svojo drugotno vlogo še odigral, primarno je že zdavnaj s svojim nastankom... Malo šaleško pesnišče kot eno izmed omenjajočih lokalnih v celjskem okolišu je antologijskega pesemvzetja vredno. Ravno zgodba šaleške majhnosti, majhno in neznatno je bilo spočetka ponemčenemu kranjstvu vse naše slovstvece, in kmalu za zmerom prisotna slovenskost sta 'tod" dinamično ohranjali najprej ljudsko pesem - kajti o pesmi/lirski verzifikaciji malega šaleškega pesnišča skušajo spregovoriti naslednje strani prvega zvezka "šaleške antologije" -ji pridajali tukajšnji kolorit, ali pa, manj znano, poustvarjali največ svatovsko priložnostno pesem. Z nastankom sicer časovno zapoznelo, a trajno, se je razen nekaj kolednic, obsmrtnic, pivskih in romarsko-godčevskih avtobiografskih pesmi (kijih v nekaj različicah za ta kraj navaja tudi Strekelj) v Mlinškovih rokopisnih zvezkih šaleškega ljudskega blaga ohranilo še nekaj verzificiranih dokumentov, ki prvi odgovarjajo na Novakova vprašanja, kijih je sestavljalec sprejel za temeljna izhodišča pri odbiranju in analizah: 1. Kolik je delež tega okoliša v razvoju slovenskega slovstva kot izraza narodne celote? 2. Kako je rasla v tem okolišu zavest pripadnosti k slovenski jezikovni in narodnokulturni skupnosti? .?. Ali so se na tem delu slovenske zemlje zgodila kaka slovstvena dejanja, ali izšla slovstvena dela, ki so za ves slovenski razvoj zares pomembna? 4. Kateri pomembni slovenski slovst\'eni t\'orci so se m rodili ali tu živeli in delovali v zgoraj navedenem smislu ? 5. Kakšne sledove je vtisnila ta pokrajina njihovemu delu? 6. Katera slovenska slovstvena dela se po svojih snovnih motivih dotikajo tega ozemlja? /.ibidem, Novak:/ "Za sistematičen, znanstveno izčrpen in nadrobno dokumentiran odgovor na ta vprašanja bi bilo potrebno najprej izdelati trdno bibliografsko osnovo in nadrobno pretehtati nekatere doslej premalo raziskane pojave in dela." III. Za šaleško ljudsko pesmijo se bo treba še nahoditi po okoliških hribih, za umetno so še sledi. Današnji šaleški čas vseh teh dokumentov ne bi smel prezreti, predvsem naslednjih, antologijskih, ne.Končno gre velika zahvala delavcem Muzeja Velenje.A. Ravnikarju, J. Hudalesu in D. Kljajiču, ki so mi pri nastajanju knjige nudili "grajski mir" in mi posredovali številne arhivske podatke, Vladu Vrbiču ter številnim zunanjim sodelavcem, ki so dali "šaleški monografiji", s pn im zvezkom antologiji, razkošno podobo, bogat dokument. Na velenjskem gradu, božič 1989. Sestavljalec Besede rojakov Iz korespondence zasebnih pisem "Samo delalo seje, vedno samo delalo, kdo bi imel čas za izmišlja nje pesmi!? A pelo se je. Nobena preja ni šla brez pesmi pozimi; nobena koruza, noben čas; tavrh je bil tako na svoji zemlji." "Jaz pa sem jim rekel, da lenuh že nisem, in nikoli več me ni bilo v tisto hišo. Da se imajo svati lepo in da ženin pa nevesta ohcet pomnita, je godcu treba kdaj katero čisto nanovo zložiti. Tudi kadar kdo umrje, če druzega ni, godca iščejo. Takrat moram biti pa žalosten. A nikoli ne gre, če ni vsaj malo podmazano; pesmi se tedaj iz duše lepše izležejo." "Videl sem skrajno oslabelost in nezanimanje celjskih purgarjev za kulturo. Ko sem vstopil v dvorano, sem bil začuden, da je tako silno malo ljudi. Veš, Kostja, da se Ti ne zlažem, če rečem, da jih je v Šoštanju na vsaki kulturni priredim najmanj toliko. In kakšno je Celje s svojimi 15 000 prebivalci napram Šoštanju, kijih nima niti 3 000. In če vzameš, da je 1/3 žensk prišla zgolj radi razkazovanja svojih toalet, si lahko ustvariš precej pravilno sliko zanimanja celjskih purgarjev za kulturo. Program je bil dober in sem bil z njim zelo zadovoljen, meščanskih gospodov in gospa pa najbrže ni zadivil, kajti nekateri so med izvajanjem dremali." "Nekoč mi je rekel, da nikoli ne bi postal pesnik, če ne bi bilo vojne in da se bo po vojni verjetno ukvarjal le s kritiko in esejem." GUSTAV ŠILIH Gustav Šilih (1893 -1961) Mladinski pisatelj in pedagog. Isti, Nekoč je bilo jezero (do linska bajka), Lj. 1921: "Staroslovanska zaleičanska pesem" - pesem o naseljevanju Slovencev, o njih prihodu k "Zaleičanskemu jezeru". Prim. še razdelek o Šilihu v tej knjigi STOJANOVA PESEM _Tri ravnine konji prehodili, tri ravnine, tri dežele širne; tri deroče reke prebrodili, troje gor in devetero hribov in obstali ob Savini bistri Kliče Vitogoj, junak prestavni, narod zove in tako mu pravi: "Glejte zemlje, evo vam lesovja, bujnih dolov in zelenih holmov! Ajte mojci, tu se naselite ob Savini, njenem ravnem polju! Preorjite zemljo črnoprsto in požgite prebohotno drevje, da se njiva bo odprla plugu in bo vzraslo vam rumeno žito! Komaj so v ušesa šle besede, napotile so se ob Savini v gostih trumah zadruge slovenske, napotile in se naselile na bregovih in na ravnem polju. Dosti zemlje je v dolini lepi, a premalo za Slovence mnoge: mesta nima Stojan starešina za družino, črede mnogobrojne niti nima Zilič starejšina za družino in za črede zemlje. Tožita županu, starejšim Vitogoju, slavnemu junaku, tožita in govorita glasno: "Vsem je zemlje ob Savini bistri, samo nama je nikjer ni najti! Daj nam zemlje, Vitogoje mili, da požgemo prebohotno drevje, preorjemo polje rodovitno; tam nam vzraslo bo rumeno žito, ki nasiti našo lačno deco..." Premišljuje Vitogoj junaški, mrke gube lezejo čez čelo, pa zagleda se v daljo sivo. Gleda, gleda in pogladi čelo dvigne glavo in pokaže s prstom, reče jima Vitogoj: "Poglejta! Ob Savini, kjer neha dolina, kjer na desni vstaja temna gora, tam se vama jasno naj pokaže, kje je zemlje vajinim otrokom!" Sel je Stojan, starejšina modri, na visoko temnokopo goro, šel je Žilič, starejšina mlajši, z njim obenem, da poišče zemlje. Tam na gori, k nebu segajoči, zrla sta v nižavo pod pobočjem, vzrla sta v daljavi za lesovi temno vodo in zelene holme. Holrtii so obkrožali jezero v nizkih vrstah ob blestečih valih in obetali obilo zemlje. Reče Stojan: "Tam se naselimo! Tam požgemo prebohoto drevje, preorjemo rodovitne holme, da nam vzraslo bo rumeno žito, ki nasiti našo lačno deco..." Reče Žilič: "Urno, urno ponje, da posedejo položne holme za lesovi, ob jezeru širnem!" Ko so zore tri se prebudile, so v Zalesje zadruge prispele ... XXX VON SUONEGGE (KONRAD ŽOVNEŠKI) Konrad SoneSki (ok. 1422 -1441) Von Suonegge, v: Carl von Kraus, Deutsche Liederdichter des 13. Jahrhunderts, Bd. I, Tubingen 1952, pod št 57. Prevedla: A. Janko in T. Pretnar. SLANA IN NENA VADNI SNEG sta pobrala majsko cvetje, gola gmajna sta in gozd. Boljši čas vzcvete v obeh, ko spet podari poletje njima - meni ne - radost. A morda mi podari jo moja ljubljena Gospa, sicer v žalost mi dehtijo rožice in detelja. Dana ji je vsa krepost -srečonosno čisti, lepi, ki me v vedno skrb peha, da ne vem, kaj je prostost, mrem pod sužnjimi oklepi zvest tlačan brez upanja, ko bi le mi dopustila poljubiti ustnice, bi v življenje povrnila mi zgubljeno upanje. SEM OBETAL SI POLETI, da bom venomer vesel, zdaj začenja me skrbeti, kaj v ljubezni sem sprejel: službo* mi bo vso razgnala, žalost v moj dom priklicala, komaj bom skrbem ušel. Ko se smeh v spomin prikrade, ki mi polnil je srce, naj se kar znebim naslade, ko smejočo gledam te, ljuba? Vse se v nič obrača, varuhom nečast bo plača, ker od njih trpim gorje. Prosim milosti, Gospa, Te, sam ponujam se v dokaz Tvoje čednosti bogate. Naj od nje bom srečen jaz. Mar bi rada dovolila da ljubezen me bo ubila, reši me, dokler je čas! XXX *Minne Dienst = služba ljubezni LJUBEZEN MOJA SLADKA, TI ME SILIŠ, da moram Nji, ljubezni vredni, peti, in ko se skoz oči v srce mi vsiliš, storiš, da moram le po Nji hlepeti do dna srca, ljubezni temelja. Edino Bog izmisliti si zna ta ljubek smeh, ta rdeča usteca. Mar v laški, nemški že deželi si lepoto tako kdaj uzrl v dekletu: kot angel čisto v varstvu čednosti, da nič ji ni enakega na vsetu. Ne vem, če sploh kje taka je gospa. Edino Bog izmisliti si zna ta ljubek smeh, ta rdeča usteca. Ko prvikrat sem ljubljeno ugledal, sem mislil, da je sam krilatec božji, verjel sem, da z njo v raju bom posedal, a me pahnila je v pekel najstrožji, še sam ne vem, kdaj me je omrežila. Edino Bog izmisliti si zna ta ljubek smeh, ta rdeča usteca. XXX PESEM OD SODNEGA DNE /Zapisal Fr. Mlinšek/ Prosim te, o človek, milo, pusti enkrat svet na stran! Zmisli, kaj se bo godilo na ta strašni sodni dan, Zmisli, kaj bode pred sodbo še po sodbi zanaprej, Svet bo štrajfan za hudobo (...) vekomej. Na nebu in na zemlji kmalu čudežev poglej, Solnce bo temno postalo, luna bo pa kakor (prej). Strašne iskre bodo letele po celmu svetu črez, Ene zvezde bodo padle dol na zemljo od nebes. Nebesa bodo pa dale tak ogenj na zemljo, Da se kamen ino skala kakor vosek talil bo. Vsi zidovi in drevesa, krvavi pot bo po njih stal, Ne zapri, grešnik, ušesa, se boš saj kaj takega bal? Vsi potoki ino vode bodo kot pelin grenki, Zrak strupen in kužen bode, oh, kaj bode grešnik? Vsaka žival bo tulila v morji, na zemlji tako Ne bo jedla, ne bo pila, ampak zdihvala v nebo. Tak potres bo in grmenje, da se bo tresel ves svet, V morju bo grozno šumenje, oh, to bo strah in trepet! Nato bo slišat ena (štima), vstanite vsi mrtvi zdaj, Noter v Joz(a)fat dolino pojte vsi k sodbi naprej! Na to štimo v ti minuti bomo šli vsi vpričo tam, En angel bo naproti nesel križ pred Kristusam. Vidli bodo ti zgubljeni Kristusov Takšen obraz, Da (b') se bli rajši pekli v peklenskim breznu ta čas. Nato bodo vpili: "Gore, padite čez nas T Oči si bodo skrili: "Hribi pokrijte nas T ker vsim h 'špotu razodeti - bodo že vsi grehi tam, Kar se stri skrivaj na svetu ponoči ali vsak dan. XXX RAFAEL WEGUND Rafael Wegund (?) župnik, postavil temeljni kamen za novo cerkev v Belih Vodah (pokrita 1852) PESEM /od Svetiga križa per Belih vodah/ 1. Sveti križ se daleč vidi, Cerkvica zdaj nad Gotmi; vemo ljudstvo, romar pridi, Zvon te vabit že hiti 2. Sveta maša bode brana Za vse dobrotnike; Tudi pridga bo deržana, Kadar opravil tu je. 3. Naj na sleherni stopini, Ko se člouk boš gor podau, Ponovi si to v spominu, Kaj je Bog za te prestau. 4. Ko pod pezo sv. križa Gor na hrib Kalvarijo Na mertveše se približa, Da za te usmerten je. - R. Wegund - Trikrat peša, trikrat pade Na presveti svoj obraz, De on milost božje gnade Zopet zadobi za nas. 6. Serce k zahvaležnost zbudi, Pridi romar ga častit, Se po ojstri stezi tudi, Jezus milostliv te vid. 7. Prid'te brumni in pobožni, Katiri se tu znidete; Prau za božjo čast premožni, Kadar gori pridete. 8. Ne poboji, ne prepiri, Ne hudobni grešni hrup, Le svetost živi veri Naj vas spremla gori vkup. 9. Kir je nekdaj zver deroča, Vernim ludstvu h grozi bla, Svet znamenje se leskeča, Britka martra križan 'ga. 10. Vouk, medvedi in modrosi Bistrovid so to stan 'val', Zdaj pa jezus za nas prosi In milostlivo nas odžal. 11. Prebivauci to okolce, Belovčeni tudi vi, Brumne božje dobrovolce Spremite v spodobnosti. 12. Naj vas sleden brumen hvali, Da ste potrpežlivi bli, Če pa vas kdo razžali, Naj bo Jezusu k časti. 13. Tamkaj čaka vas plačilo, Jezus sam vam bode dau V nebesih povernilo, Kar je tu ktir zanj prestau. XXX Bele vode, 20. Velk. Travna 185Z R W. ANTON MARTIN SLOMŠEK Anton Martin SlomSek (1800 -1862) Lavantinski Skof. Nabožne, domoljubne in poučne pesmi Isti, pesme po Koroškim ino Štajarslam znane (skupaj z M. Ahaclom), 1833. isti, Drobtinice (1846 -1847). Isti, prigodna pesem ob vizitaciji in posvetitvi cerkve Sv. krila v Belih Vodah, istotam 8. avgusta 1862. POHVALA SV. KRIŽA O križ! na visoko postavljen, Zastava premage si nam! Visoko nam bodi pozdravljen, Zaupanje naše si nam. Hudobni se tebe bojijo, In vrag te od nekdaj čerti; Pa verni se te veselijo: Brez križa zveličanja ni! Na gori bandero častito V doline globoke glediš, Sovražnikom svojim serdito Se š'roko po sveti smejiš. Zastonj krivoverci trušijo, In škripajo s svojimi zobmi; Kristjani le k'tebi hitijo, Slovencev zaupanje si. Deržimo se svetega križa, Svet' križ nam nebesa odpre; Svet' križ nas nebesom približa, Le s križem v nebesa gre! XXX sv. križ = Sv. križ ANDREJ UREK Andrej Uregg Andrej Urek (1794 -1855), pesnik, župnik-dekan in okrajni Šolski nadzornik v Skalah. Širitelj Slomškovih idej. Isti, v: Drobtinice, 1858; M. Ahacel: Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane, enkoljko popravlene ino na novo zložene, Celovec 1833. - Pretrkovanje: I. Stropnik. MERTVIŠČE * (Štajerska) 1. Glej! v'pokoju vse prebiva Na mertvaški britofi, Mirno brez skrbi počiva, Po mertvaško vse molči Hribci mali so, in lični Vsa posvetnost v njih trohni. * mertvišče: - britof, kraj mrtvih (pokopališče) Glej! Mertvaške gole glave, Ino bele te kosti; Bile enkrat so lepave, * * Pa še lepši, kok si ti. Tebi so podobne bile, Tipa jim podoben boš, Ker nehajo tvoje sile, Ker te smert dobi na roš. *** 3. Tu, kjer smert pravico nosi, Ves posveten šum neha, Tudi červič dobro kosi, Tukaj vsak'zadosti 'ma. Star'mu vboščeku se vgibat' Pred bogat'cam treba ni; Prej ga hotel ni pogledat', Zdaj per njemu rad leži. 4. Vse nadloge per tih vratih Dokončajo se za vsim, Revni spijo per bogatih V' hladnim krili matemim. Ni nobene žlahtnije, Visokosti, ne česti; Imenitnost vsa sagnije, Bode prah, in pa kosti. ** lepave: -lepote (). ***roi: -rajtenga, rajtengo (k zadnjemu računu) Le počivajte v'pokoji Mertvi bratje vsaki čas; Dokler mi po svoji hoji Tukaj dojdemo do vas. Ker se naša duša verne K' svoj'mu Stvarniku nazaj, Naj se truplo k' vam zagerne V le te tihi, hladni kraj. XXX PUŠAVNIK Pušavnik je prebival Vpušavi, imel je samoten kraj; Na terdim kamni mimo je počival, Zamenjal časen svet za večen raj. Korence in studenčno vodo vžival, Ni šel v'zapušen svet nazaj, Nja skerb je bila le Bogu služiti, Se dobriga Očeta veseliti. Že začne njemu glava siva biti, Ze prišla jesen je njegovih dni; Zdaj začnejo se misli mu kaliti: Alj vender Bog za svet še kaj skerbi, Ter mora pošten toljkoktrat nositi, Kar mu krivičnik hud'ga navali? Previdnost božjo tuhtati poskuša, Zavupanje v' Boga pa nja zapušča. XXX In ravno kakor v'čisti se jeseni Presvetlo sončke svetli lepo, In dokler voda še stojiper miri, Se hribi in drevesa vidijo; Pa naglo se podoba vsa razširi, Če fantič kamen v' vodo vrgel bo: Tak se pušavniku serce razmaja, In dušni mir njegov'mu sercu vhaja. Ves nepokojen, ker mu ni po volji: "Zakaj, neumnežT reče,"med ljudi ne grem? Veliko človek zve v'posvetni šoli, Po sveti sprašat'hočem, kar ne vem. Pušavo zapustim in grem po polji, Da, je Bog še? med ljudmi prav zvem." O svitu vstane, vzamepaljco v'roke, In v' mraku hribe zapusti visoke. Že daleč zadi so domače vrate, In zginil je za njim samoten kraj, Približa se po rosi lepe trate Prav zal' mladenič, ter ga dohaja zdaj. "Naj! Bog vas primi, stari brate!" "Pohvalen bodi Bog!" "Amen na vekomaj!" Tak sta pozdrav'la se, in berž spoznala, Tovarša se na dalni pot podala. Za soncem hladen večer zdaj prihaja, Za drevjem dolga senca že stoji, Že hladna rosa rožice napaja, Zdaj beli grad pred njima zablišL Na hribci žlahtno drevje grad obdaja, In tukaj njima prenočit' diši Služavniki so že na pragu stali, Popotna vsi prijazni v'grad peljali Gospod grašinski nju zagleda priti, Na ravno nju k' večerji sam pelja; Jedi se miza vidi zlo šibiti, In razsvetlena stena blisketa. Za mizo moreta se posaditi, In vina zlat bokal se njima da. In ker je ura polnoči odbila, Sta gospodarju lehko noč zročila. Minula noč, začelo se deniti, Razlivala po hribih zarja se, Slovo sta vzela, notla se muditi, Ze daleč grad za njima vidi se. Prijazno začneta zdaj govoriti, Kak bogat gospodar in dober je. Pušavniku mladenč bokal pokaže, In da ga je gospodu vzel, ne laže. Ravn' kakor videl kačo bi ležati, Ki zravno pota na svoj rop preži, Pušavnik dalj ne vupa se podati, Zlo za živlenje svoje se boji; Mladenča si ne vupa sam strahvati, Na stezi ves prestrašen ostermi. Gerduh je tak, ki more to storiti! Tak misli, pa ne vupa zgovoriti. Zdaj pride huda vura, grom vrezava, Vihar po cesti, v' kroge prah verti, Nasproti njima hud oblak priplava, Iz hribov se povodnja pervali. jima približava, Hitita v'grad, pred njima ki stoji Pa vratarica nju je dalj gonila: "Poberta se, ne bota tu nočila." Zdaj odpre njima, ker sta le prosila, Gospod v' komoro gerdo nju pelja; Vsa stena černa in vkajena bila, In ker sta lačna ino žejna bla, Prinese njima kifelce, de b'pila, In iz omare kruha plesnov 'ga. In berž ko jela jiha prenehati, Se reče njima tisto noč pobrati Vsa žalostna se morta dalj podati, Ker nju hodoben mož ne prenoči Mladenčpa začne mu bokal dajati Njemu, ki njih čez noč ne obderži Nevsmiljenca z' bokalom obdarvati Dobrotniku ga v' miru pustil ni: Nevoljen ves pušavnik te zdihuje, In serd se v njemu v' serci povzdiguje. Ne ve se vbogi starček kamo djati, Kar vidi se mu vse narobe zdi, "Dobrotniku bokal skrivaj jemati, če je to prav," on v'sercu govori, Pa dones tiga skop'ca obdarvati Jok tudi Bog pravičen ne živi Ce ravno so mu te reči neznane, Tovarš mladenčov vendar še ostane. Veliko pota sta še spet storila, Že drugi dan se začne zopet mrak, Svetloba nju na poti zapustila, Počivat si želi na večer vsak Na strani se je hišca zasvetlila, Prek hoste vdarita na hišen prag. Kraj dobrave tam hostnikar* prebiva, svojo ženko vživa. * hostnikar, foršmar - jagar (lovec) Pušavnik se le s' strahom približuje, Ze ve, kok nju je gordež un sprijel, Na pragu, kaj bi storil, premišluje, Ze njima forštnar je na proti šel. Lepo pozdravlja in razveseluje Popotnika, ter je besedo vzel: "Postreči vama imam poželenje, Pa slabo le je moje premoženje." Z' veseljam ženka ročno v' kuhinjo teče, Večerjo dobro njima naredit' Kapuna pitanga zaklati reče, In vinca zreliga bokal nalit'. Nobeden pretečenega zmislit' neče, Ker se prav dobro začneta gostit'. Veselo per večerji čas jim zgine, Z' večerjo tud dvanajsta ura mine. Pa zgodaj sta popotnika spet vstala, Nobeden zakonskih se ne zbudi, Zravn' maliga otroka sladko spala, Edino sin, ki v'zibeli leži. Alj preden sta se (p)tujca proč podala, O joj! Mladenč otroka zamori. Prepaden zdaj pušavnik ves trepeče, Prestrašen on z' mladenčam hitro vteče. Le nagloma pravici ojstri vjiti, Je mislil starček, zdaj pottreba je, Se hitro v bližno gošo dobro skriti Pušavnik urno za mladenčem gre. Alj pot se začne njima zdaj zgubiti, V samoti kam podat'ne vesta se. Vsa plaha na raspotji obstojita, Vgrešiti pravi pot se zlo bojita. Zdaj pride vbožec, ino nju zaverne, Pokaže pot, pred njima se poda; Prelepo polje se jim zdaj razgerne, Crez velik potok skrita berv pelja. Mladenč iz berve vbožca v' vodo zverne. Ze vtaple se, ker plavati ne zna; "Pomagajte!" še enkrat on zavpije, In v'globočino voda ga zakrije. Več jeze zdaj ne more pokročati, Pušavnika je že premagalo; Krivice toljke noče zamolčali, Sadit o zakriči: "Oj, ti hudo..." In omolči, zakaj lepo obsjati Mladenča svetli žarki zdaj začno. De angel je - človeška le podoba, To priča zdaj mladenčova svetloba. Pušavnik se začudi in poniža, Prikloni se, poklekne in molči; Poln svete groze se pred njim pokriža, Na to nebeški Seraf govori: "Ne boj se me! naj tebe Bog previža, De stuhtat nja modrost'mogoče ni Človeku, k'se ne more sam spoznati; Za to je hotel mene k' tebi poslati." "Vse kar storit me vidil si od kraja, Ce ravn 'po t\'oji glavi vse ne gre, Po božji volji vendar vse iz - haja, In zadnič, za človeka dobro je; Naj serce torej mirno ti ostaja, Zavupaj in prepusti Bogu vse. Kar pamet tvoja ne ve razumeti, Previdnosti naj božji oskerbeti." "In preden hočem tebe zapustiti, Poslušaj me, zakaj sim vse to st'ril: Gospod ob zlat bokal je moral priti, Ker je le svoje hvale lačen bil; Skoz škodo se je moral navučiti, De bo dobrote le skrivaj delil. 'Z ljubezni od te dobe le postreže, In si nebeške slave venec veže." "Neusmilencu, ki naj še prenočiti Se vsmilil ni, sim pustil zlat bokal, De je začel skoz ta bolj vsmilen biti; Popotniga ne bo 'z pod strehe gnal. Svojvolji hotel sina love postiti, Prestrašen hudodelc bi bil postal, In starše veči žalosti varvati, Poprej je morla dete smert pobrati." "Berača so razbojniki najeli, Že le to noč pošteno ves požgat', Za to so ga poprej valovi vzeli, Pravično ves nesreče ovarvat'. Višarstva božga soditi ne želi, Po videzu te sodba zna goljfat'; Modrost Očetova tud iz nesreče Dobrote naredi veliko veče." Nebeščan zgovori, in že obdaja Nebeška zarja ga; se poslovi, In spet nazaj v'nebeško luč odhaja. Prepričan pa, da Bog za vse skerbi, Pušavnik gre v samoto svojga kraja. Ponižno moli on vse žive dni: "Kakor v' nebesih, tak na zemlji zgodi Se tvoja volja, ki vse modro vodi.r NEVARNAPOT Prijaznost serčna do ljubezni Med cvetjem nas lepo pelja, Se nigdar solnce ne oblači, Veselja dosti svet ima. Zi rožcami lepo posjana V prihodnji raj nam kaže pot, S prijetnim petjem nam polepša Naš juterni spomladni ho