Ob 50 letnici izobraževalnega in bralnega društva. (Dopis iz Slivnice pri Mariboru.) Nedelja, dne 16. oktobra, je bila za našo župnijo kaj pomemben praznik. Praznično razpoloženje je vladalo od ranega jutra do poznih večernih ur. Praznik in proslava 201etnega dela našega Izobraževalnega in bralnega društva sta našla dostojnega odziva med župljani. Slivnica je zopet enkrat imanifestirala ter se zopet odločno postavila in javno spregovorila, da je naša, da je bila naša, da ostane naša, da spremlja s svojo dušo naae delo, da ji je pri srcu naš pojtret. Pokazala je, da je naše podeželsko slovensko Ijudstvo navezano z nežno lj-ubeznijo na naša društva, da so mu ista nekaka potreba, šola za življenje, žarišče kulture, ki mu je lahko dostopno, kjer se čuti domačega, svojega med svojimi. Toda ne samo Slivnica, tudi sosednje župnije so priršle, da dajo tem svojim cuvstvom izraza. Bližnja in oddaIjena bratska društva so prihitela, da se poklonijo draštvu jubilantu. Da, rečemo lahko, da narod pomni, kdo ga je začel probujati, kdo mu je vcepil narodno samozavest; da priznava zasluge na prosvetnem ipolju. Narod se zaveda, kdo mu je bil voditelj v dobi narodoie sužnosti, ikdo ga je privedel v novo svobodno državo; zaveda se tudi, kdo ga brani n krmari njegov čolnič, da ne ,potome v morju brezverstva. Za vse to pa outi v svojem srcu tudi hvaležnost, ki jo je pripravljen ob vsaki priliki manifestirati, ne oziraje se ne na desno, ne na levo, marveč naprej, naprej kvišku k solncu krščan&kih vzorov. Pripravljen je, kadar se kličejo borci na dan. Ker bodo gotovo tudi tisti, ki iz kateregakoli vzroka niso mogli priti v našo sredino, radi vedeli, kako smo preživeli ta slavnostni dan, hočem tuikaj na kratko opisati, če ne bo gospod urednik hud. Že zjutraj na vse zgodaj so naši požrtvovalni fantje in možje dovrševali se zadnja dela pri kinčanju nasega doma i-n slavolokov. Težja 'in večja dela smo izvršili že v soboto. Hiteti je bilo treba, da bo vse o pravem času gotovo. Zlasti živahno je bilo ob slavololcu pri železniški postaji. Zaplapolale so zasfave in zastavice. Mičen je bil pogled v dvorano društvenega doma in na oder, pripravljen za slavnostno zborovanje. Okrasitev je bila izvršena izredno srečno in čisto po Tiovem originalnem načinu. N.i5 umetnih papirnatih rož, le samo živo rastooe zelenje v loncih in šopki svežih cvetlic pomešano z narodniimi barvami. Že ob 9. uri dopoldne se je začela zbirati oiladina pri kolodvoru, pričakujoč vlaka, s katerim se pripeljejo gostje in godba. Do prihoda vlaka se je nabrala velika množica do 400 ljudi. Točno ob 9. uri 47 minut je prisopihal vlak iz Maribora, ki nam je pripeljal nad vse ljube in mile goste. Razvil se je imogočein sprevod, ki se je podal v Slivnioo k službi ibožji. Na čehi sprevoda je korakala godba Katoliške Omladine iz Maribora pod veščo rolo g. kapelnika Germa. Za godbo so bile uvrščene zastave sosednih in domačega društva, Društvo kat. pomočnikov Maribor, Prosvetno društvo Melje, Prosvetno društvo Krčevina, Prosvetno društvo Lajtersberg, Bralno društvo Ho-ce ter domače društvo, vse skupaj sedem zastav. Za zastavami so se uvrstili gostje, olani domačega društva in ostali, dolga procesija. Cerkveni govor je imel član odbora domačega društva č. g. kaplan Ravšl, ki je v vznesenem govoru pojasnil pomen dneva in nalogo društva, ki jo naj vrši napram cerlcvi in javnosti. Sv. mašo je celebriral domači župnik č. g. Mihalič ob asistenci čč. gg. P. Pavla in kaplana Ravšla. Po cerkveni slovesnosti se je vršilo v društvenem domu slavnostno zborovanje. Otvori ga predsednik tovaris Dobaj s pozdravom na goste in vse druge prisotne. Za predsednika slavnostnega zborovanja imenuje tov. Lešnika. Tovariš 5. g. kaplan Ravšl v izčrpnem porocilu razloži nastanek ,razvoj in zgodovino društva. Sli&ali smo zanimive številke o društvenem delu. Č. g. P. Pavel, kot duševni oče mnogih društev v Mariboru in okolici, se v prekrasnem govoru zahvali za pozdrave, čestita društvu k proslavi 20letnega dela in obstoja ter ga vzpodbuja k novemu delu in vztrajnosti. Č. g. dekan Sagaj opozarja na važno nalogo društva na socialno-političnem polju. Čestita društvu k njegovemu prazniku in mu kliče božjega blagoslova z nebes za nadalnji razvoj in napredek. Tov. Vajdič pozdravl še enkrat mavzoče domacine in goste ter poziva pri}atelje- in dobrovoljne, naj se društvu pridružijo, naj se ne strašijo Ijudi, ki gledajo naš pokret po strani, ali ga še celo napadajo in blatijo. Ako smo bili neustrašeni poprej, ko smo živeli pod težkimi starimi razmerami, ioliko bolj neustrašeni moramo biti sedaj v novi, svobodni, narodni državi. Podarja, da hoče društvo vzgajati imladrao v dobre veme državljane, fcer dobri državljani — dobra in močna država! Velja naj Kristusov nauk: Cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je božjega. Zatorej tudi mi: Bogu kar je božjega — kralju in domovini, kar |e njihovega. Vzklika pozdrave vrhovnemu voditelju sv. katoliske Cerkve Njih svetosti papežu Piju XI., nadpasfirju domače škofije prevzvi&enemu mil. g. lcnezošikofu in kralju Aleksandru I. Predlaga, da se pošlje udanostai pozdrav voditelju slovenskega naroda, narodnemu poslancu, ministru <n. r. gospodu dr. Antorau Korošcu v Beogradu, kar so navzoči pozdravili z živabnim odobravanjem. Pozdrav naj se glasi: »Izobraževalno in bralno društvo v Slivnici pri Mariboru Vam pošilja iz slavnostnega obonega zbora ob proslavi svoje 201etnice dae 16. X. 1927 svoj vdanostni pozdrav. Pismeno je pozdravil proslavo tudi domačin narodni poslanec g. Štefan Falež iz Beograda. Žal, daje doapelo pismo prepozno. — Ob -. uri zaključi predsednik zborovanje. Drugi del proslave se je vršil popoldne ob 3. uri v Društvenem domu s prireditvijo, ki jo je otvoril pevski odsek: moški zbor pod vodstvom neumornega in vrlega tov. organista Kovača s pevskima točkama: »Večernij zvon« in »Pasol Janko«. Nato je g. prof. dr. Jeraj iz Maribora v prekrasnem slavnostnem govoru razjasnil pomen: drustvo — družina. Preobširno bi bilo napisati vse, kaj nam je povedal. Ime dr. Jeraj naj vsakemu jamei, da bi moralo biti iz železa srce, katerega bi se ne dojmile njegove besede, Hste kot kristal, kakor iz kremena izklesane, a vendar tako tople, božajoče, v srce segajoče, polne globoike inisli. Hvala mu, hvala! Dramatični odsek je v režiji tov. načelnika tega odseka dajal kot slavnostno predstavo A. Remčeve »Užitkarje«, tridejansko ikmečko žaloigro. Da je bila izbira glede igre srečna, ni treba posebej povedati. Vse vloge so bile v pravih rokah. Posebej se kot poročevalec čutim dolžnega imenoma navesti užitkarja in užitkarico, ki sta jih igrala tov. Ivan Zorec in tov. Mila Faležova. Prvi kot nekdanji agilni igralec, ko je bilo društvo se v povojih, a je rade volje ob njegovi 201etnici prevzel težko vlogo, ki jo je rešil naravnost izborno. Druga pa je naša dolgolefna sotnidnica. Njo hvaliti pa ni potreba, delo se samo hvali. Ona živi na našem odru, ona je srčno zvezana z življenjem na odru. Da, čast in pohvala, kdor ju zasluži, ta dva ju zaslužita! — Med odmori je igrala godba, ki je dala sploh celi prireditvi sijaj. Zvečer se je razvila v gostilni g. Lobnika pri postaji živah.na prosta zabava z godbo in petjem, licitacijami itd. Vladalo je prisrčno razpoloženje in videl si samo vesele obraze. Kako tudi ne, saj takega Ijudskega praznika nimamo vsako leto. Konečno pa bodi še izrečena javna zahvala vsem, ki so šli društvu pri prireditvi na roke, ki so darovali in posodili cvetlice, nadalje društvom, ki so nas počastila s svojimi deputacijami in zastavaml in vsem, ki iSo pripomogli do tako krasnega moralnega uspeha. —6a—.