OČETU. KRISTINA. Trepetalo v gozdu mlado je zelenje, \n med vejami pripenjale so gnezda ])tice, po livadah, travnikih v razkošju so smehljale pestre se cvetice . . . Solnce plavalo je po nebeškem svodu, zvezde v tihih so nočeh gorele, čez vrhove sive ])a veslale z lahnimi peroti so meglice bele. Buino je življenje plulo v veke, ladost, žalost, smeh in jok v okrilji, vzdihi so odmevali iz duš bolestnih, vriski src doneli v sreče sladkem izobilji . , . . Sredi vsega si življenja stopal mrtvec — med zelenjem cvetjem .... mrtvec — ob sveta valovih burnih mrtvec — med človeškim jokom — petjem . Zdavnej že jc tebi solnce ugasnilo, vse nebeške luči zdavnej zatemnele, zdavnej že več nisi gledal Vesni v lice, zdavnej so slepote črne teme te objele. — Kolikrat je krila duh tvoj dvignil, da poletel bi v ozemlje lepo, a jih spet povesil — solza grenka jc oko zalila mrklo — spleo. — Pred menoj ležiš zdaj tih in — miren — s sklenjenimi, belimi rokami, duh tvoj plava z palmo zmage — ]>lava k Bogu večnemu na