la e aali aratoaU la aaxralaa«l.
Stran 2:
Ogledale Hjubtjanske brigada«, na Rfanam grabili«. (Dnevnik njanega politkomisarja.)
Stran 3:
Glasovi a Mmartkaga.
Stran 4:
aa aaalatr.
Stran 5:
Mad življenjem hi smrtjo. (Dnavn in bolečine.)
(toipa vitnjegorska.
Stran 4:
Sijaj la aatan Kleopatre. (S slikan 1 Janja v ilaram Egiptu.)
Stran S:
Mad soltiarjl la alpaial. (Slika o
v globinah vročih morij.)
Dte Postroha bar bezahlt
Slovenski dom
PRUS-CHA L 1410
Leto IX. — štev. 12
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Sobota, 25. marca 1944
-v
Se o naši zrelosti in nezrelosti
Dla Wal.an klagan aa .
Zahn Klndsr aaa It. Ml dsaan dla »Bafralar« dta kitara araehlogaa. — tirala oblaiujaja. It. loita nad Vrhnike, ki aa JI« »oivobodllcl« pobili alaria.
Da.al sirek h
Vloga Balkana v tekmi med Anglijo, Ameriko in Sovjeti
V okviru splošnega zemljepis)« aedanje vojne igra Balkanski polotok aelo vatno vlogo, ker Je aaradt svojega zemljepisnega položaja naravna odakočnlea proti Bližnjemu Vihodu. Ker ae aajeda v vzhodni del Sredo-zemskeg« morja, pomeni Izhoditi« za vojaške, politične in gospodarske ellje v Azljt ln Afriki.
Balkanski polotok ja zaradi svojega položaja ln oblike silno važen vojački ellj za osredotočen napad, ki bi se dal Izvesti z različnih IzhodISč: |z Male Azije, Severne Afrike ln Italije. Kder bi se polotoka polastil, bi mn bil vdor aa evropsko eelino močno olajšan.
Pomen Balkana je bil že več desetletij vzrok političnih trenj med Rusijo la Anglijo. Zgodovina pozna trdovratne stremljenje Rusije prodreti za vsako cena aa Balkan, nakar bi sl priborila dostop do vseh morij, ki polotok obdajajo: do Egejskega morja, do vzhodnega Sredozemskega morja in do Jadrana, od tod pa naprej do MAle Aslje la Severne Afrike, ln tudi do Suečkega prekopa, ki tl celini zemljepisno ateer ločuje, politično pa spaja.
Ta neodjenljivl pritisk Rnslje ni stremel le za dostopom na morja okrog Balkana, marveč je hotel dobiti možnosti, da bi ruske ladje mogle priti do Daljnega Vzhoda In Tihega oceana po kraj« poti z Balkana skozi Suez. Kajti sibirske zveze ln pot po Vzhodnem morju, Severnem tnorjn ln Atlantskem oceanu (morda čez Sredozemsko morje) do Tihega morja lo Daljnega Vzhoda ao ali pre* dolge ali pa težavne.
Po drugi strani je hotela Anglija aveje vojačke, politične ln gospodarske postojanke na Bližnjem 4n Srednjem Vzhodu obvarovati pred vsakim tujim vplivom, posebno ruskim, ln «1 skučala vselej zagotoviti vpliv na Balkanskem polotoku (s Turčijo ln morskimi ožinami), ki je zmerom veljal za važno predstražo Bližnjega Vzhoda.
Vzile zskrlnkovalnlm poskusom z obeh strani poteka danes prav Ista Igra, človeka se polačča vtis, da bodo nasprotujoča si mnenja eelo kmalu sprožila odkrit prelom, morebiti eelo zaradi delovanja »sredozemskega odbora«, v katerem hočejo Sovjeti iz-
siliti zmag« svojega stallžča do vsega sklopa sredozemskih vprašanj, čeprav naj bi po trpk| Ironiji politične Igr« to orodje sovjetske politike Imelo svoje sej« v Londona.
Politična Igra teh nasprotujočih al sil P« postaja že bolj zapletena zaradi nastopa tretje sile, namreč Združenih držav, ki at hočejo zagotoviti pot de političnih, vojačkih la gospodarskih aredlžč na Bližnjem Vzhodu. Anglija se je do teheranske konference trudila. da bi se zasidrala na Balkanu zlasti zato, ds b| zaprla pot sovjetski Rusiji, tliM Rusiji, ki je Anglija a seboj vred Itejb za zmagovalca In katere stremljenja, ki a« bila (e nedvoumno navad«««, gred« za tem, da ae aaatdra aa Balkan« tn a tem doseže ellj, ki ga je stoletja zasledoval«.
Sovjeti ne žel«, da bi Angleži in Am«rl-kanei imeli dostop na Balkan. Prav gotovo pa nočejo, da M Angleži prilil na Balkan edini, ker bi ab zmagi znova zaprli Rnsom pot d« Balkana, od koder bi ti radi neovirano prodirali naprej.
Od tod prlhhjamo do sklop«, da bi Balkan težko poetal oporliče vojačkih nastopov prej, preden se Sovjetom ne bi ponudila priMka in možnost da bi oni prodrli na polotok, pa bodisi aami ali v družbi Angležev la Ame-rlkaneev, e katerih menijo, da bi Jih pozneje zlahka Izrinili.
Kaže, da bodo Sovjeti da tega trenutka storili vse, kar jim bo mogoče, da bi pre, prečili samovoljno vdiranje Angležev- In Amerlkaneev na to področje, Vzlle temu ao sl Nemci ln njthov] zavezniki, ki trdno obvladujejo balkansko mostišče, edini v tem,, da bodo Sovjetom, pa tudi Angležem ln Amerikaneem preprečili dostop na Balkan.
Ker pa niti Sovjeti niti Angleži In Ame-rikanei ne morejo lasestt Balkana, poskulajo zato moč Nemcev In njihovih zaveznikov Izpodkopati ln omajati z anarhijo, To j« vzrok tolovajske vojne na Balkanu. Toda eelo ta zvijačni način vreči Balkan v popolno zmedo, je po vsej svoji Izvedbi dokaz globokih nasprotij, ki v balkanskih vprašanjih razdvajajo Angleže ta Amerikanee ter Sovjete.
Angležem la Amerikaneem. pa tudi Sovjetom aa zdi potrebno, da zmedo aa tem
področju na lasten račun vzdržujejo, ker niso sposobni uspeino udariti po sili Nemčije la njenih zaveznikov na Balkanu. Sovjeti hočejo Balkan vreči v popolno zmedo, ker morejo tako pripravljati tla za popolno bolj-ževlzaeijo. Angleži ln Amertkanel pa hočejo Izpodkopati ne le odpor naravnih branilcev Balkana, temveč na tak zakrinkan način do bltl v roke le vedno zadosti vpliva na Balkanu, da bi jih nihče ae mogel doeela izriniti Iz tega prostora. To je poskus, ki se zdi, da je doslej propadel.
Kak« 0« sovjetske postojank« v Igri o aagloamarltklnsi silami postale moča«, je očitne pride d« terasa na teheranski konferenci pri obravnavan Ju tekme med Mihailovičem tn Titom. Tito, po 8tallnovl milosti msrlsl, je prižel iz boja kot' nesporen zmagovalec In je takoj nato med divjim zmerjanjem odstavil kralja Petra kot zastopnika jugoslovanskih koristi. Angleži la Amerl-kanel m sprejeli tudi ta udarec, ki je vzbu. dll silen odmev daleč izven balkanskih meja. S tem so pred vsem svetom izpričali, kaj smejo od njih pričakovati begunske vlsde, ki so ae prostovoljno podale pod njihovo varstvo.
Balkanski narodi sl morajo biti v teh usodnih trenutkih na jasnem glade načrtov, ki jih skuiajo na njihov račun uresničiti tako Angleži in Amertkanel kakor Sovjeti. Kajti reMtev teh narodov jo odvisna Izključno od njihove volje, da se hočejo rotiti.
Hinavska Igra Angležev la Amerlkaneev ter Sovjetov je, tal, nekatere lahkoverne*« zapeljala tako daleč, da se zanalajo na dobičkarsko ljubezen enih ali drnglh. Balkanski narodi morajo bltl enotni ln edini v boju za svojo srečnejžo bodočnost in za bolj-že mesto T bodoči Bvropl, v hoja za Ideal, z« čigar nreantčenje ne sms jo pričakovati podpore niti od Angležev ln Amerlkaneev, ki so Evropi doeela tuji, niti od boljievitkih divjakov.
V boju na strani Nemčije, nnjvečje duhovne ln gmotne sile na eellnt. Je njihova edina režltev in edino poroitvo ta svobodno ln srečno življenje.
(General Jon George v »Tagespostl«)
' V razpravljanju o noti zrelosti In nezrelosti Je »roba navesti že nakaj dejstev, ki »o vprašanj« osvetljuje tako, kakor jo potrebno. Troba Jo to storiti zaradi toga, da bomo ob napakah, 'I JIH delamo v svoji nezrelosti, spoznali, kako bi bilo ne le bolje, temveč, kako bi bilo prav.
Začnimo torej znova z dejstvi, ki govore t* nall nezrelosti.
Svojo nezrelost kažemo tudi s lem, da ne računamo z dejanskim stanjem, s stvarnostjo, z dejstvi; sanjarije in na pol resnična dejstva P« .pretiravamo. V vojnem času se sreča obrača In položaj se spreminja vsak dan. To Je bilo In bo. Nezrelost pa je, če kdo Iz trenutnega vojaikega položaja dela končne zaključke, ker mu tako narekuje srce ali sentimentalno pričakovanje. Ne zdi se nam potrebno ponavljati govoric, ki so Jih OF-arji raziirjall leta 1941, 1942 In 1943. Tisočkrat so se sami udarili po zobeh in vendar so ljudje, ki jim ie danes nasedajo.
Ko Je stala 1941 nemika vojska pred Moskvo, so nam prav ti ljudje dopovedovali, da je vse to laž. če danes Nemci v Ukrajini izpraznijo eno vas, pa isti ljudje dejstvo zavijejo tako, ko da so boljleviki že v Budim-Peitl ali v Bolgariji. Dejstvo je vedno dejstvo, sprejmi ga tako, kakor je, in ga ne pretiravaj. Zrel narod mirno presoja dejstva In se po hj'h ravna, nikdar pa ne skuia dejstev, ki Jih ni moči zanikati, potvarjati ali prlkrajati v smislu sentimentalnih želja, od katerih se nobena narodna politika ne sme dati roditi. *« kateri narod dela tako, potem doživlja pač lazočaranje za razočaranjem.
Zaradi te resnice se Je treba zavedati, da, te se je n. pr za las ali za kilometer premaknila (ronta v Rusiji, če se je zgodilo kaj Pri Spltzbergih, če je ta ali oni otok menjal gospodarja na Filipinih, iz tega ie prav nič ne sledi za Slovence, najmanj pa to, da bi Iz takih naključij delali kake »zgodovinske« usodne sklepe. Vsaj zreli narodi ne delajo 'ega, kar delamo pogosto ml.
Vzemimo na primer »osvobodilni« boj.
Ali more zgolj pameten, kaj iele zaveden Slovenec trditi, da so oboroženi nastopi rdečih razbojnikov narodna potreba? Komunisti jih opravičujejo z Izgovorom, da so za to Pobili povelje iz Moskve, ker je treba pomagati v boju proti talizmu. To da Je naža prva dolžnost. Torej mali slovenski narod naj pomaga Rusiji, Angliji, Ameriki itd., naj se zanje žrtvuje ln pogine. Ml pa pravimo, če so te žrtvuje In pogine. Mi pa pravimo. Za judovske komunistične interes«, ki so nam popolnoma tuji, ne bomo' prelivali slovenske krvi.
Nala nezrelost se kaže tudi v tem, da nl-tnamo dovolj samozavesti. To velja zlasti za Izobraženstvo. Hrbtenica naiega izobraženstva Je taka kakor gumi. Od tod izvira podcenjevanje samega sebe In večno računanje na druge. Zaradi tega zlasti naie izobraženstvo vedno stavi na daljne, večina nedosegljive karte. Računa s tem, kar bo morda čez deset let, zanemarja to, kar je danes In kar Je edino res. Lovi ptiča, ki leta po zraku, zato mora znova In znova doživljati bridka razočaranja. Eno takih razočaranj doživljajo »isti, ki so 8. septembra mislili, da bodo čez Itirl-najst dni Angleži na Viču. Toda če se človek zmoti enkrat, mu to ne daje pravice, da bi se kar naprej motil. Zreli narodi tega ne delajo.
Veliko nezrelost je pokazalo zlasti naie meščanstvo pri presojanju ljudi, ki hočejo voditi. Kdor stvarno opazuj« figure, ki vodijo OF, se mora prijeti za glavo ob spoznanju, kakinim ljudem so se nekateri Slovenci podredili in jih priznali za vodnike Na tisoče Je dokazov, da Imamo pogosto opraviti tam z najhujSiml kriminalnimi tipi in vendar se Jim del naših ljudi slepo pokori in jih slavi. Na Vodilnih mestih OF so morilci, lenuhi, nekdanji pustolovci, sprijeni itudentje. tatovi, razbojniki, pijanci itd. Med vodilnimi ljudmi v OF je morda komaj deset odstotkov takih, ki nimajo že od prej lakega ali takega greha na sebi. Razumemo »viljo klaso«, ki jo vodita Kidrič in Kocbek, da potrebuje orodje za svojo revolucijo, to Je za klanje; za klanje boi pač najel mesarja. Ne razumemo pa tistih ljudi, ki hočejo veljati za narodne In polten« ljudi, celo za zavedne Slovence, pa Vendar priznavajo vodstvo takih nemoralnih figur in vidijo v njih celo — junake. V tem Je naie kmetsko ljudstvo pokazalo veliko večjo zrelost. Kmetje niso III v hribe zaradi tega, ker niso zaupali ljudem, ki so organizirali in vodili OF. Kmet dobro ve, da od lesnike nikdar jabolko ne pade. In v kolikor smo ml zrel narod, smo zreli zaradi le kmečke pameti In poltenosti, v kolikor jo le kaj živi v nas.
Eden glavnih Judovsko komunističnih vzrokov naie nesreče je propaganda. Kar pomenita opij |n kokain za človeka, ki ju ne zna ulivati, lo Je propaganda za miselnost tistih, ki so med nami nezreli. Propaganda je popolnoma ohromila razum nekaterim ljudem. Res Je, da Je vsakdo podvržen propagandi, niso pa vsi narodi enako sprejemljivi za propagando. In Prav v večji ali manjll sprejemljivosti za Propagando se ravno kaže zrelost naroda.
Kdor pozna propagando, ki JI je podvrženo naie ljudstvo, mora priti do prepričanja, da je ta propaganda zelo plitva. Včasih je *«ko bedasta, da Je kar otipljiva, In vendar •e prime celo ljudi, katerim bi nikdar tega ne prisojali.
NI mogoče ponoviti niti glavnih krilatic, ki •o ila zadnja tri leta skozi nala uiesa. Bodi-mo polteni, pa si Izpralamo vesti Kolikokrat le že Turčija napovedala Nemčlll vojno? Kolikokrat je že Finska kapitulirala? Kolikokrat so že Sovjeti vdrli v Romunijo? Kolikokrat »čez dva meseca« te je že vojna končala? Kollko-krat je bila že nemika Industrija čisto na ••eh? In morala nemlke vojske nič manj? Po 'am, kar pripoveduje propaganda, ni v Nem-ei)i niti ene vasi cele- To pa. kar zmorejo nall komunisti, je pa »ploh vllek. Kar to v **eh letih osvojili ozemlja, bi morali bltl že
v Parizu. Vedno ista petem, nall ljudje pa posluiajo. Ali niso tl in ti bili lata 1941 docela prepričani, da bo v Jeseni Istega leta konec vojne. To prepričanje ni temeljito na nobenih dejstvih, ampak na propagandi. Ker te pa to prepričanje ni uresničilo, ali so tl ljudje izvajali kaktne posledice alt bili kaj razočarani in ogorčeni? Nel Prav tako mislijo danOt kot takrat. C« jim kdo zaupno polepeta kako »radijsko« novico, pa naj bo le tako neumna, jo verjamejo kot zlato resnico. Ko bi bili samo toliko polteni, da bi naredili za vsako leto obračun o lem, kaj so trdili, potem pa povedali, da to bili pasivni, bi vendarle pokazali nekaj zrelosti. Tako pa n>tl sami ne vedo, da to te stokrat zmotili In da te bodo prav lako zmotili v nadaljnjem napovedovanju bodočih dogodkov.
(e malo premitljamo, bomo spoznali, da je OF v veliki meri rodila propaganda. In ker vemo, da nall »osvobodilcl« na morejo tkraj-lati vojne niti za dve minuti, povzročili pa to nam Ikodo, ki jo bomo občutili ie petdeset let po vojni, potem bodimo vsaj zdaj malo zreli In te zavedimo, da je nala usode negotova in da jo samo od naie zrelosti odvisno, ali bo srečna ali nesrečna. Zavedimo te, da nam propaganda, ki to Ji verjeli dozdaj nall ljudje, ne daje spričevala o zrelosti, če bi bili zreli, bi taka propaganda ne dosegla ničesar. Zavedimo te, da nismo zreli, če nat najvlljl Izobraženec bere »Slovenskega poročevalca« z Isto slastjo In prepričanjem kakor mizarski vajenec, ki le obllča ne zna potegniti.
če primerjamo tebe z drugimi, ret zrelimi narodi, potem lete vidimo, kako globok pre-pad zija med nami In njimi. Slovenski komunisti te dve leti govore, da to enaki nastopi
kakor pri nat po vsej Evropi, če trdijo to oni, ni hudo; hudo je, če jim trdo verjame in tako dela tar pri zrelih narodih -o nat Izziva sodbo, da tako neumnih ljudi, kakor smo ml, ni na svetu, kajti tako te noben narod ne kolje med tabo ko ml.
Če postavit« kaklnemu OF-arju za vzgled Čehe, prebledi od jeze in grozi, da bodo Čehi že videli hudiča po vojni! Ko je pa iel Banal v Moskvo, to ga isti ljudje stavili vsemu svatu, zlasti pa nam, za vzgled pametnega politika. In Čehi? Čehov ta propaganda n« briga, ker to zral narod, ki ima pravo politično vzgojo in veliko narodno zavednost.
Bolgare ln Srbe smo smatrali vedno za Balkance, vendar nat danes daleč prekalajo v pametni politiki. Oboji so Slovani in po legi bližji Sovjetom kakor mi, pa jih kljub temu ni zajel val komunizma nltt približno tako kakor nas. Eni ln drugi se- komunistično nevarnost odbili za vedno.
Poglejmo taverne naroda. Tl so pred- nami v kulturi in civilizaciji Mt ao dosti bližji Angležem kakor ml. Ali to te oni »zaradi Angležev« tako klali med tabo kakor te ml? Tl narodi lepo mirujejo, zakaj bi torej morali ml krvaveti?
Pa če bi vsi drugi narodi počenjali teke neumnosti kakor ml, se le vedno ml z njimi ne moremo primerjati, ie vedno je mad nami In njimi razlika kakor med žabo in volom, katerega to kovali, če narod, ki Iteja 100 milijonov, izgubi pel tvojega prebivalstva, bo le vedno velik narod in te bo v nakaj desetletjih podvojil, ča pa izgubi milijonski narod pol milijona ljudi, ne bo nikdar več narod. Zaradi tega ti mi v nobenem primeru na moram« privolčitl kal takega, kar tl prfvoičijo
lahko veliki narod), če bi ta ml malo bolj zavedali krute resnica, da smo majhni, bi bili is i tem dosti zrelejil.
Nekateri ljudje ie danes ne morejo razumeti, da 8lovenci v bistvu niso Slovenci. To Je neodpustljiva napaka. Komunisti te ne bore za narod ali narodonst, ampak za »nov družabni red.« Njim Je docela vseeno, kdo kje prebiva, glavno je, da Je komunist. Nekateri simpatizerji OF varajo tebe in druge t prepričanjem, da je Sovjetska Rusija lepo relila narodnostno vpraianje m da nudi vsemu ljudstvu popotno narodno tvbbodo, To je zmota, če ni zavestna laž. Dozdaj nima Rusija v tvoji državni tvorbi samo tiste narode, fcl Jih je ,že caristlčna Rusija politično porutlla. Poleg. tega tl narodi niso na kulturni stopnji evropskih narodov. Pri njih tproh ne moremo govoriti o kaklnl narodni prebujenosti. Z oblastniki v Moskvi jih drži samo komunizem In njegov politični red, v koliko pa ti narodi žiye tvoje kulturno življenje, je drugo vpraianje. Dokazov za to nimamo. Kolikor te da sklepati iz poljskega primera In Iz primera baltskih narodov, Je to »kulturna« in »narodno« življenje kaj čudno. Končno pa četudi bi sovjetska Rusija nekega dne začela na-videzno t kako drugačno politiko, Iz tega ie vedno ne sledi, da bi ml mogli kdaj politično pripadali Rusiji. Kdor misli drugača, ne pozna ne zemljepisnega, ne geopolitičnega položaja Srednja Evrope, n« njenega kulturnega In zgodovinskega razvoja ter političnih zakonitosti. ki Iz lega Izvirajo. Prav danainjl čas dokazuje, da te usoda kulturnega naroda za trajno ne da določiti z nepravičnimi mirovnimi pogodbami. Narodi ae ne razvijajo In ne vla-. dajo zgolj po političnih vidikih, ampak po
mnogih drugih nujnostih, ki jih določa njihov, tploinl položaj, gospodarska skupnost določenega ozemlja ter zgodovlnsko-kulturno poslanstvo vsakega naroda. Male narode je sicer lahko absorbirati, velikim narodom pa, ki to tl vsa pogoja za samostojnost že priborili, težko določil drugačno pot, kakor Jo sami hočejo. Majhen naroa pa pokaže tvojo zrelost, če razume nujnost in če ta zna prilagoditi zahtevam, ki Jih narekuje takrat njegov splolnl položaj. In taka zrelost ie danes potrebna zlasti nam Slovencem. Ko smo osvetljevali na lo nezrelost, nismo holell zanikati nalili dobrih lastnosti, ki pričajo vsaj o delni zrelosti. Toda te lastnosti so bile v zadnjih treh letih potisnjene precej ob stran.
Slovenci doživljamo danes krizo In zgodovinski prelom. V preteklosti smo prestali že mnogo stisk, toda take razklanosti le nismo poznali. Ta razklanost nat je pognala v zmedo, In če bomo znali »rečno priti Iz nje, bomo svojo zrelost najbolj dokazali.
Danes Imamo namreč za to vse potrebno spoznanje in vse dejanske možnosti. Tod« delati za to bomo morati sami, zakaj narodom zgodovina ničesar ne daruje, vse sl morajo sami priboriti In sami ustvariti.
VSEBIHEl
Balkana e tekmi med Anglije, Amerike In tevjeti.
nall zrelosti la nezrele«*.
najdene
In pisma
• Primorskega.
i gesda e ljubljen«, ki el prllle
le smrtjo. (Dnevnik groza Vllnjegereka.
slikami Iz živ-
v staram Egiptu.)
polastili
TEDEN V SVETU
Na vzhodnem hojlšču ae Sovjeti telil*« pritiska prenesli na jninl odsek, ln sicer so večji del svojih ail nagrmadili v proštom od Buga do Dnjeztra, Nemika vojska je tod zapletena v ostre obrambne boj« in j« po načrtu izpraznila mesto Vinico, v kateri je poprej uničila vse vojaško pomembne objekte. Na prostoru med Proskurovim ln Tarnopolom ao a« sovjetski napadi razbili ob velikih nasprotnikovih izgubah. Na srednjem ln severnem odseku boji niso tako siloviti.
Na Italijanskem bojišču se bojna *rt« todl pretekli teden ni premaknila. Pri Cas-slnu so Amerikanol z množično uporabo vseh razpoložljivih tehničnih sredstev poskušali dobiti v roke Monte Caasino in so vanj že prodrli, pa so se morali zavoljo pritiska nemške vojske zopet umakniti. Tudi ob nettunskem mostišču, kjer je živahnost veliko manjša, se po. ložaj ni prav nič spremenil.
Finsko vpraianje je nekaj tednov driale v živčni napetosti ne le Sovjete, marveč tudi Angleže in Amerikanee, ki so ves svoj propagandni aparat spustili v tek s namenom, da bi malo Finsko pripravili do vdaje. Toda Finska jo odgovorila s »nd« in se misli boriti naprej. Finska je dobila z anglosaške strani nekatera zagotovila in jamstva za primer svoje vdaj«, toda finska vlad« bi ne bila na mestu, »ko hi se na takšne obljube zanesla. Filhrer je v izjavi švedskemu čas. nikarju glede Finske povedsl, da so Sovjeti hoteli spraviti Finsko na kolena, nakar bi jo po svojem starem načinu poteptali. Vsa ameriška ln angleška zagotovila Finski pa bi imela zgolj ta namen, da bi se Finski olajšala uklonitev. Anglosaška jamstva, je izjavil Fflh-rer, so utopija, kajti nobena od zahodnih demokracij ne bi bila sposobna vsiliti svojo voljo zmagujoči Sovjetski Ru. siji. Poljski primer najočitneje dokazuje, da se temeljito zmoti vsakdo, ki se vda meglenim obljubam zahodnih velesil.
Del Italijanske prebegle vejne mornarice be
v kratkem izročen boljševikom v nekem alžirskem pristanišču. Francoski viri po. vedo, da bodo Sovjeti dali na te ladje najmanj 30V» svojih mornarjev, poveljstvo pa bodo prevzeli izključno sovjetski častniki. Badogliov admiral Do Courten je izdal na svoje mornarje dnevno povelje, v katerem se je povzpel do trditve, da bo izročitev dela mornarice veliko koristila italijanski stvari. Zavoljo tega je prišlo do očitnega odpora italijanskih mornarjev. Vojaške oblasti so ta pojav skušale zatreti, vendar se niso upale nastopiti s ostrimi kaznimi.
Italijanski prestolonaslednik Umberte sl ja nadel posebno nalogo in skuia na obširnih potovanjih navezati zasebne diplomatske stike med raznimi državami in savojsko hišo. Dmberto se je med drn. gim ta pogajal a francoskim generalom de Gaulleom, čigar čete se bore v zaves, niških vrstah na italijanskem bojišču. -Italijanski list »II Bisorgimento«, ki ie. baja v Neaplju, je mnenja, da je moTal TJmberto generalu gotovo kaj ponuditi, kajti redki so v svetu, ki bi hoteli navezati posebne stike s savojsko hišo, —» Dmberto se je med drugim oglasil tudi pri banditu Titu. Ti razgovori so bili docela tajni. List je Izrazil mnenje, da bi bila ta pogajanja javna, ako bi bila poštena.
Pismu
nam in vam
Gospod urednik!
Prav na kratko M rad nekaj povedal, it mi dovolite. Zdi se mi umestno, da vas opozorim no nekaj, kar naj izve tudi javnost, in vas zalo prosim, da bi te-le moje vrstice tudi objavili v vašem listu:
Nek imeniten ljubljanski gospod, ki mu He gre prevet slabo, saj je večkratni milijonar, je vloiil na *Prevod* prošnjo za dodatno delavsko iivilsko nakaznico. Kaj pravite k temu, gospod urednik?
Ne glede na to, da ta gospod ne opravlja poslov, ki bi mu dajali pravico do dodatne iivilske nakaznice, se zdi človeku nekaj nepojmljivega, kaj vse »i nekateri dovoljujejo oziroyna bi si radi dovolili na račun tistih, ki so dodatnih obrokov livil v resnici potrebni!	E. F.
Gospod uredniki .
Večina Ljubljančanov »1 je bret dvoma 'Ji srca zaželela toplih spomladanskih dni, it prav posebno pa sončnih nedelj, saj hi si gotovo vsak rad privoščil toliko potrebnega razvedrila, vsaj s sprehodom v najbliijo ljubljansko okolico, če mu le ni mogoče iti kam dlje. Tako je preteklo nedeljo ie mene zamikalo, da sem jo mahnil tja proti Šiški, se naužil svžega zraka ter se tako po dolgem času spet enkrat vsaj nekoliko sprostil.
Namen mojega pisanja, gospod urednik, pa ni. da bi Vam popisoval, kako lepo je bilo zadnjo nedeljo v sončni naravi, ampak bi Vam rad povedal It tisto, nad čemer tem bil na tem svojem sprehodu — po pravici jiovem— res žalosten.
V Ljubljani je telko ubrati taklno pot, ki ob njej ne bi bilo vsaj nekaj gostiln, krčm, pivnic, buffetov ali kakor se le imenujejo ta, Ljubljani očividno »življenjsko potrebnat zabavišča. Pa to naj navtezadnje še bo. saj smo se le kar navadili, da moramo vsaj na vsakih sto korakov zadeti na gostilno.
Ko sem zadnjo nedeljo hodil po Siiki, pa se m{ jt zdelo le le nekoliko preveč, kar uganjajo naji ljudje po bližnji mestni okolici — ponekod tudi v središču Ljubljane — v času, ko bi bilo *a mestu vse prej, kakor pa brezskrbno veseljačenje v zvezi t popivanjem in plesom. Bilo mi je, kakor da vsa šiška proslavlja nekaj tares velikega, da ne rečem tmago, seveda takšno, kot ti jo leli precejšen del Silkarjev in tudi pravih Ljubljančanov. Saj veste, kakino mislim. Skoraj it vsake gostilne, ki me je mimo nje peljala pot, je na ves meh udarjala harmonika ko na svatbi, vmes pa se je »Malo poleg zariplih glasov le precej ttrdiht ljudi še poskočno cepetanje navdušenih plesalcev.
A vendar je oblast — sem se pri tej priliki spomtiil — le leta I9lt, torej že prvo leto vojne, pri nas strogo prepovedala plese po gostilnah. Ta prepoved je bila spričo tež-kih vojnih časov resda nadvst umestna in jo je vsa poltena in uvidevna javnost z zadovoljstvom pozdravila, toda očividno je ta prepovd veljala le nekaj časa. Gostilničarji
— ne trdim, da vsi — in seveda tudi tisti, ki Jih prte le preveč srbe, so polagoma pozabili nanjo ter jo brez strahu pred kaznijo
— razumljivo, saj smo bili tedaj pod bado-IJani — vrgli med »staro šaro*, kakor nešteto drugih prepovedi in predpisov. Da bi tt ti brezskrbni veseljaki kaj ozirali ie na postni čas, si človek skoraj zahtevati ne upa.
Je mar tedanji čas, ko nala slovenska dežela toliko trpi in i* neštetih, vsak dan svežih ran krvavi, in ko ti toliko brezdomcev ne more prevoščiti niti najpotrebnejie hrane, kaj šele veselega razvedrila ob bučni harmoniki, recimo takole v nedeljo popoldan — ali je mar ta sedanji čas ret tako zelo primeren za takšno brezskrbno veseljačenje. Nekaterim se prepoved plesa po javnih lokalih menda ret i» vedno zdi nekaj tzaradi lepšega«. Ali te ti nebrižni in brez-tkrbni veseljaki ret čislo nid n« zmenijo za to, da danes po naJi deželi ie zdavnaj več ne poje vesela harmonika »n da je njeno pesem nadomestila po krivdi narodno vse prej ko zavednih tolovajev žalostna pesem puške in strojnice, ki spremljata mrtvaški plet rdečih podivjancev.
Očividno veselim Ljubljančanom prav nič ni mar. kaj te danes dogaja po naši deželi, po naji toliko razbičani Dolenjski, Notranjski in drugod na slovenskih tleh. Oni bodo, kakor kaže, i« naprej tadovoljno nategovali harmoniko, le naprej plesali in ie naprej t harmoniko pokopax<ali naše najboljše in narodno najbolj zavedne ljudi. .. St Vam ne zdi, gospod urednik, da Jt takšno početje o/itno norčevanje it ljudi, ki se bijejo ne samo ton in ta svoj sicer borni, a toliko bolj ljubljeni košček zemlje, ampak tudi za to večno Veselo. večno brezskrbno in brezčutno, a »najpametnejiot in najbolj *na-rodnjaiko« Ljubljano.
Čas bi te bil, da Ri s silo — drugače menda ret ne bo ilo —potrgali s teh preglasnih harmonik Iz ljubljanskega predmestja vse gumbe in tipke, da zaradi preveselega rajanja na eni ne bi bilo toliko upravičenega ogorčenja na drugi strani.
Ljubljančan.
Ogledalo »Ljubljanske brigade«, najdeno na njenem grobišču
Cenjeno uredniitvo!
Mestna maloželezniška družba v Ljubljani gre občinstvu, zlasti tistemu delu, ki se vsak aun vozi t tramvajem v slulbo ali '.'O drugih opravkih v mesto oziroma i* središča mesta v njegovo bližnjo okolico, vsekakor zelo na roko. Uvedla je bila ie pred davnim stalne mesečne vozovnice. S tem ni samo pomagala potujočemu občinstvu v gmotnem oziru (vožnja z mesečno vozovnico jt namreč znatno ccnejial, pač pa Je s trm v precejšnji meri tudi razbremenila sricvod-nike v tramvajih, kar se zlasti občutno pozna oh tistih urah, ko jt naval na tramvaj največ)i. kakor v jutranjih, opoldanskih in večernih urah. ko se uslužbenci vozijo na delo oziroma vračajo z dela domov.
Da bi poslovanje sprevodnikov še bolj olajšala in potujočemu občinstvu le bolj ur.otlilo Je cestnaželetnithi družbo svoj čas uvedla tudi prodajo kar ce*ih blokov tra.A vajtkih vozovnic. Prvotno so, kofikor tem, frodajali te bloke kar Imetuijslt syrerod-nlki, toda marsikakšnemu sprevodniku to ni bito preveč po godu, predvtem zato, ker > moral za te bloke sam ziliiitl d.nar, kor vtem ni bilo tako lahko. Potneje to zato za-
Med vaeml komunističnimi brigadami je brez dvoma ena »najslavnejših« tako imenovana deseta udarna — Ljubljanska brigada. Pred meseci je ta brigada doiivela na Rakitni tako hud poraz, da do zadnjih dni nismo ničesar slišali o njej. Komunističnemu vodstvu sta šla ta poraz in propaganda o polomu ljubljanskih »žicarjev« in »tovarišic« tako na živce, da so po meBecih spet zbrali okrog 244) ljudi, jih razvrstili v bataljone in vse to znova imenovali »Ljubljansko brigado«.
Ze prve dni preteklega tedna je ta nova »Ljubljanska brigada« prišla na kraj »svojih zmag« — na Rakitno in se pripravljala za napad na Preserje in Podpeč. Ves teden so krožile po Rakitniški planoti komunistične straže in poizvedovale o položaju v Podpeči, Notranjih goricah, Preserju In v Borovnici.
V noči od 14. na 15. marca «o se priplazili čez hrib Sv. Ane tolovaji, oboroženi t strojnicami in minometi. Domobranci v Podpeči so bili prav tako obveščeni o pripravljanju komunističnih drhali za napad na podpeško postojanko. Takoj so se pripravili. Okrog 11 ponoči so zagrmeli prvi topovski streli Iz komunističnih postojank na hribu Sv. Ane. Granate so padale prav v bližino bunkerjev in ena je zadela tudi bunker sam, zasula v njem strojnico In tri domobrance. Fantje so se reSill iz ruševin in našli zaklon za kamenitiml stebri. Komunisti so se naglo približali vasi na desnem bregu Ljubljanice, zasedli položaje in začeli napadati z vseh strani. Neka skapina je hotela tudi čez Ljubljanico, pa jo je ogenj ii domobranskih pušk in strojnic zadržal, da je utrpela hude izgube. V najhujšem ognju strojnic In pušk ter bobnenju topov so bb tolovaji hoteli prebiti čez most in razbiti podpeško domobransko postojanko. Na kasarno in na Robijevo hišo so sphstili točo strojniških krogel. Fantje niso niti za las popustili in prav tako vroče nažlgali na drugo stran Ljubljanice, od koder je donela harmonika in vreščanje »tovarišic«.
Komunisti so na vsak način hoteli čez most. Zato so sipali zlasti nas kupino, ki je branila most, najhujši ogenj. Po hudem boju se jim je res posrečilo, da so se mostu
približali. Ze je prihitela na most neka tovarišica, ki je klicala tovarišem: »Hura — naprej!« V tem trenutku jo je podrl rafal iz domobranskega bunkerja. Tovariš mitraljezec, ki je hotel varovati prehod čez most, ji je zaklical: »Tovarišica Ivanka, vrni so!« medtem pa je že sam dobil strel in se zgrudil.
Roj je trajal od 11 do 5. zjutraj. Šestkrat so komunisti poskušali priti čez most, a vedno so odnesli le krvave betice. Po pripovedovanju domačinov v Podpeči so komunisti imeli to noč mnogo ranjencev in mrtvih. Ze po polnoči so komunisti prišli k posestniku Jarcu, zahtevali voz in konja. Tovariš je kričal: »Breo, brzo, ranjence!« Ranjence so nato odpeljali v Spodnjo Brezovico. ' Razumljivo je, ’ da *o tovariši čas •osvobodilnega boja« tzrablll la va* Wdf oropali. Zalarju Jožefu so ukradli par konj in dva voza, mu odpeljali ven živež, še prej pa pretopli njegovo ženo in sestro. Domačini domnevajo, da je pohod vodil domačin Mravlje Jože,
Komunisti no hoteli »voj poraa maščevati v noči med petkom in soboto, med 17. in 18. marcem. Tokrat so napadali na predelo pri Preserju, blizu Borovnice In-v Podpefti. Tu io prišli pri Zaritarčah celo čez Ljubljanleo.
Tokrat so začeli napadati okrog polnoči. Ko so zvezali zasede, so vrgli tromblonko pred tako Imenovano konjušnico v Podpeči. Tndl tokrat so skušali priti iez most. Ko so videli, da je tak poskus zaman, je hotela majhna skupina tako imenovanih »ponto-nirjev« čez Ljubljanico, da bi napadla za hrbtom. Domobranci so zadrževali drhal do ranega jutra In jih večkrat vrgli čez Ljubljanico. Ob Ljubljanici je obležal Golju! Lu-dovik, progovni delavec Iz Novega mesta, rojen na Dolenjem Medvedjem selu pri Trebnjem. Našli so tudi truplo Bukovco Antona, delavca li Petrine, občina Fara pri Kočevju, rojenega 18. 12. 1912.
Ob petih zjutraj se je pričela z vseh strani iz Borovnioe in Podpeči večja napadalna akcija domobrancev. Tovarišice so že pri Zalarju razuzdano veseljačile in plesale, navijale gramofon ter se veselile zmage.
Ko se je začelo svitati, se je zasvitalo pod petami	tudi	»tovarišem«	in »tovarišicam«, da so	jo kresali po	snegu, kolikor so
jih le nesle	noge	čez Sv.	Ano	m dalje. Za-
sledovanje jo trajalo ves dan. Na Oornji Brezovici je po pripovedovanju domačinov padel brigadni poveljnik in še štirje komunisti. Tolovaji so na begu pustili mnogo orožja, več	konj	In mnl. Do	sedaj so na
trikotu Podpeč—Preserje—Kamnik in na pobočju Žalostne gore našli 115 trupel padlih razbojnikov.
Ujetniki pripovedujejo
Pri zasledovanju so ujeli več »tovarišev«, ki so pešali na begu »tovarišev« Ljubljanske brigade proti Planinci in Igu. Po pripovedovanju ujetnikov so politkomisarji ubili 13. marca na Rakitni dva domobranca, sedem civilistov domačinov pa odpeljali neznano kam.
Deseta udarna Ljubljanska brigada Ima tri »bataljone«, tl po tri čete, ki štejejo le po 25 do 28 mož. Bataljon šteje torej 75 do 80 ljudi. Celotna brigada šteje 250 ljudi; nekdaj jih je štela okrog 900 in še več.
Po pripovedovanju njetnikov sestavljajo večino Ljubljanske brigade prisilni mobiliziranci — sami mladiči od 15 do 18 let, eno tretjino pa Primorci in Hrvatje. Vse vodstvo je v partijskih rokah.
Pri napadu na Podpeč In Preserje je z Ljubljansko brigado sodelovala tudi neka skupina tako imenovanih »Inženircev«. Kakor vedno bo tudi tokrat politkomisarji pošiljali v prve vrste prisilne mobilizirance.
Morala med skupinami jo silno padla. Politkomisarji in njihovi zaupniki so zaradi vedno večjega števila ubežnikov tako neza-upnl, da niti več ne groze, temveč kar pošiljajo v »prekomando«.
Med ujetniki so tudi: Čampa Jože, roj.
25.	8. 1906, v Velikih Poljanah; Tcvc Anton, roj. 17. 8. 1913, Zagorica, rudar; Žalec Ivan, roj. 6. 10. 1928, občina Vinica pri Gorici; Kril Jože, roj. 25. 5* 1924, Laze pri Fari blizu Kočevja; Petelin Franc iz Kamnika; Fc-guž Anton, roj. 16. 12. 1908, mesar iz Ptuja; Hrovatin Rudolf, roj. 29. septembra 1927, Blrčna vas pri Šmihelu; Miketič Miko, roj. 27, 4. 1909, Gorenjce pri Adlešičih; Veselič Ivan, roj. 16. 8. 1926, Marindol, Adlešlči pri Črnomlju; Kranjc Anton, roj. 19. 8. 1024, Palčje pri Sv. Petru na Krasu; Kožljan Anton, roj. 16. 8. 1921, Kopra pri Trstu; Četnik Jože, roj. S. 10. 1913, Postojna; Zgonc Vide, roj. 15. 6. 1903, Seklršče pri Velikih Laščah; Isti nič Ciril, roj. 4. 7. 1915, Logatec; Jerman Martin, roj. 1. 11. 1901, Radoviča; Letar Franc, roj. 9. 6. 1931, Sušje pri Ribnici; M oženit Vink«, roj. 9. 10. 1914, Koper.
Kožljan Anton je s tegobo in kar z nekim vidnim sovraštvom pripovedoval, kako so ga prisilno mobilizirali, kako bo varali primorsko ljudstvo, ga zavajali in izrabljali njihov* narodni čut. Solze so mn prišle v oči, ko je pripovedoval o preganjanju prl-Bilno mobiliziranih Primorcev in o usmrtitvi šestih primorskih tovarišev, ki »o jih komunisti nbill pri 8v. Gregorju nad Ortnekom. Moženič Vinko je zaključil razgovor, kateremu so vsi pritrjevali: »Res, bili smo pri tolovajih, toda sedaj bomo šli nadnje, ker vemo, da je njihovo ravnanje škodljivo le slovenskemu narodu«. Kranjo Anton pa je končno pribil: »Saj se res nismo skoraj nikjer bojevali s tujci, temveč le ugonab-ljali že itak revno kmečko ljudstvo, ki je že davno sito komunističnih »osvobodilnih« bojev.«
Stajere Pcgui. ki so ga komunisti zajeli nekje pri Brežicah In vlačili po »osvojenem ozemlju«, je izrekel željo, da bi se rad kmalu vrnil nazaj ter tamošnjim »vojim rojakom povedal, naj ne verjamejo več lažnivim rdečim propagandistom, ki jih hočejo onesrečiti. »Boril sem se že proti komnnlstom na Spodnjem Štajerskem, takrat sicer ne z dušo in z veseljem, kakor tudi mnogi moji tovariši ne, toda dane« sem pripravljen, da se borim proti njim kadar koli in kjer koli.«
Mnogo zanimivega so nam odkrili tl ujetniki, za zdaj pa teh izpovedi ne kaže objavljati.
Kakšno je razpoloženje pri tovarifiih na terenu, nam je popisal sam politkomisar tjocot — Bajt Jože, roj. 3. 3. 1923 v Ljubljani, Rudnik 48.
Pri nadaljnjih komunističnih zasledovanjih so namreč zajeli mnogo komunističnega gradiva, med njimi tudi tajne zapisnike in dnevnik politkomisarja Bajta Jožeta
Da bomo vedeli, kakšno vlogo je igral ta mladenič v komunistični »vojski«, navajamo iz bataljonskih zapiskov, ki bi mnoge Ljubljančane še posebno zanimali, »uradne« podatke o njegovih sposobnostih in prednostih: »Bajt Jože — »Joco« V NOV vstopil
11.	9. 1943. V jugoslovanski vojski ni služil, Borec v tretji četi drugega bataljona desete udarne brigade od 11. 9. 1943 do 21. 10. 1943, politdelegat v tretji četi od 12. 10. 1943 do 18. 1. 1944, komisar v drugi četi drugega bataljona desete udarne brigade od 18. 1. 1944. Pred vstopom v NOV je delal v rajonu Vič, kvart 4. Nekaj časa je bil sekretar kvarta, pozneje zaradi razmer le sodelavec. Zvezo je Imel z Bolha Metko, Magušar Metko in Gorjan Božidarjem. V Ljubljani je bil sprejet v maju 1942 v SKOJ. Pri vstopu v NOV je bil sprejet 23. 10. 1943 v Partijo. Po poklicu dijak.«
Politkomisar »Joco« in skrivnosti njegovega dnevnika
Na5 list je že mnogo poročal o življenju pri komunističnih tolpah. O vsem tem so do sedaj večinoma pripovedovali številni ubož-niki, »skrivači« in ljudje, ki so vse to sami doživeli. Tokrat pa nam podaja življenje pri hostarjih sam politkomisar
»31, 11. 1943. V mraku smo krenili iz Zu-kovega proti Velikim poljanam in Ortneku. Sredi poti smo srečali obveščevalca Oskarja, ki nam je rekel, da je v Ortneku nemški avtomobil. TovariS Zugov, ki je bil naš vod. ja, je ukazal, da mora patrola ugotoviti, če je to res. Sel je naš Albin, ki je, kakor sem pozneje zvedel, povedal, da v Ortneku ni nikogar. Vrnili smo se v Zukovo. Od tu so me poslali s Tinčkom v Kompolje, kjer bi moral povedati, da bomo šli po drugi poti na Rašico po top. V Kompoljah sem iskal brigadni štab, dobil sem pa le komisarja, ki mi je povedal, da je komandant v Zden-ski vasi in da gre s III. bataljonom proti Kompoljam, Naročil mi je, naj mu grem nasproti In povem vso zadevo, Dominik in Tinč pa naj gresta po četo. Ceto smo dobili že med potjo in smo skupaj krenili proti Rašici. Vse je šlo po sreči: srečali smo komandanta brigade, ki je bil zadovoljen' tudi s to našo potjo, le da pride topič. Na Rašici smo dobili skriti protitankovski top, ga dali na mule in trk — do Vidma. Nazaj smo šli zelo hitro, ker v Vel. Laščah so bili beli, nas je bilo pa le 22 ln še tl vsi zbiti in utrujeni.
12. 11, 1943. Sli smo skozi Videm. Kompolje, Zvlrče, Struge, Zukovo, od tod pa na Polom, kjer je bila zbrana ž» cela brigada.
' Tu smo prenočili.
23. 11. 1943. Tu je bil brigadni zbor. <V mrazu smo morali poslušati nekaj govorov, nato smo krenili naprej. Z bataljonskim ob. veščevalcem sem šel v predhodnico. Sli smo skozi Struge, Nemško in Dolenjo vas na Ra-kitnioo. Tu smo dobili naš bataljon, s katerim smo krenili takoj naprej.
24. 11. 1943. Sli »mo čez Jelondol, kjor smo zajtrkovali: čez Grčarice, Gotenico in prišli v Handlerjo, kjer »mo zopet enkrat spali.
25. 11. 1913. Iz Handlerjev smo šil skozi Kočevsko Reko, nato po gozdovih proti Osilnici. Bil sem v aaSčitniol — kruh. Iz Osilnice smo šli v Selca.
26. 11. 1943. Iz Selo smo kronlli čez Kolpo v Gerovo, Tu smo Imeli koj prvi dan miting.
27. 11. 1943. Bili smo v Gerovn. Zvečer Je bil miting: slišati je bilo avlone, ki «o pa baje bili angleški.
28. 11. 1943. Iz Gerova smo krenili čez Osilnico, Grintavce, Kuželj nad Brod ob Kolpi. Z Jožetom (op. ured.: pisec zapisnika je naknadno dopisal — »obveščevalec, padel pri Zlobinu«) ln Stefanom (obveščevalec, pa-
del na Slaviči) smo bili v predhodnici. Na Brodu smo bili dalj časa. Hodili smo pre. kopavat ceste, na straže in spali ter jedil. Na straži sem bil enkrat v Zapužah, kjer sem se spoznal s Katico, enkrat pa v Novih Selih, kjer sem se spoznal z Micko, na k&i tero ima Šarf menda naš komisar.
5.	12. 1943. Iz Broda smo krenili čoz H<Vi mer na Delnice. V noči na 6. 12. smo pobrali moške in odšli nazaj na Brod, Tam je bila cela naša brigada in divizija.
7.12. 1943. Smo na Brodu. Trebuh me boli in zato sem doma; naši so odšli kopat cesto. Doma som spal vse do večera.
8, 12. 1943. Zjutraj je šla cela četa skozi Petrinjo in Faro v Slavski Laz mobilizirat. Z Albinom sem šel v Sapnik in Pode. Povsod so bili doma, a vsi kripelni. Ce drugega ne, spet sem se enkrat najedel žgancev. Ko smo prišli v Slavski Laz, smo takoj krenili naprej. Sli smo v Potok, kjer nismo dobili nikogar doma. Proti večeru smo prišli domov.
9.12. 1943. Ob troh smo vstali ln šli po tiste, ki so se nam včeraj skrili. Le tri smo dobili in pa tistega ranjenega komunista, ki je včeraj govoril tako proti nam (Dragota —» ustrelili so ga na Slevici.) Odpeljal sem ga v štab; tovariš namestnik je mnenja, da ga bodo ustrelili. Tudi on to misli. Zaslišali so ga, nato so ga pa izročili nazaj, češ da ga naj dam pod stražo. Zvečer sem njega in Matica že žical za kruh; pa so ml ga dali.
10. 12. 1943. Bil sem ves dan doma. Naši so šli prekopavat s civill cesto. Ker je zmanjkalo ljudi za patrole, smo dali kar novo mobilizirane. Tisti, ki smo ga v Potoku ujeli, se čudim, čemu ga še nismo ustrelili; dobil je še enega druga, ki je bil komandir, aktivni častnik, pa so ga razorožili. Ne va zakaj.
11. 12. 1943. Šli smo v Kuželj mobilizirat, Ze pri mostu blizu Grintavcev smo zvedeli, da so tam že mobilizirali naši, in sicer tretji bataljon. V Kužlju smo dobili le tri. Tam smo se tudi fotografirali. Zvečer sva z Andrejcem zvedela, da greva jutri na kurz.
12. 12. 1943. Po zajtrku smo odšli Boris, Branko (od druge čete), Andrej in jaz proti Delnicam. Tam smo zvedeli, da moramo iti v Mrkopolj. Potem smo šli naprej.
13 12. 1943. V Mrkopolju smo se premetavali som in tja. Skupaj smo spravili mizo in stole ter jih uredili, kot jo treba. Popoldne je bila nekaka otvoritev, na kateri nam je tovariš povedal ves program. Ako ne bo nepnlik, bomo skupaj kakih 14 dni, morda tudi več.
14. 12. 1943. O »OF« je prvo predavanje. Predavatelj odlično govori, a kaj, ko sem lačen. Samo dvakrat na dan jemo. Ko pre-i davatelj govori, često mislim, kdaj bo kosilo. Le s silo sem v duhu pri stvari, ki me sicer zelo zanima. Fantje godrnjajo — ugotovil sem, rta so vsi žlcarjt, dasl so vsi funkcionarji. Po predavanju je odmor treh ur, nato pa diskusija. Andrejcu je dolgčas po četi ln bataljonskih kozah.
15. IS. 1943. »O narodnem vprašanju«. Hvala Bogu. da senj sedaj prišel do pojma,
. Je narod. Z Junijem smo Imeli dovolj truda, ko smo to reSevall. No, pa smo tisto i\apnk KhJIl.... Sedaj, sem gotov le samega sebe .. . Predavatelj pozna mojega očeta. Zvečer mi je Andrejc rekel, da bo na' zaj grede huje žical, ko sem jaz.
16. 12. 1943 »O kmetijskem vprašanju«, —t Prodavanje je zanimivo, a že mu no sledim več tako, kakor sem v začetku.
17. 12. 1943. »Osnove Marksove politične ekonomije in marksizma«. — Andrejc je lačen. Rekel ml je, da naj nosem tisto »rezervo. kam kuhat. Res sem jo nesel. Potenc takem bova jutri dvojno obedovala, če ne prido vmes. kak vrag. Ko som bil zjutraj na 8tra?i, jo pihala burja kot sto vragov. Zima bo kmalu.
1.	1. 1944. Zopet smo v četi. Bataljon je v Fužinah, prva in tretja četa ter štab so tu, druga četa in komora sta pa v Vratih.
Z Andrejem in Brankom smo dovršili kurp. Po koštl in po »kurzističnem zabuša-vanju« »e mi bo gotovo $e kolcalo. — Med tem časom so je v četi marsikaj spremenilo. Andrej je padel, Domin tudi, našo »Spo^ m|ad« — Vesno so ujeli Nemci ln Tinček ja zgubil v hajki mitraljez.
fDalje na i. tirani..
čeli prodajati tramvajski bloke v posebni prodajalni čisto ob zunanjem robu mesta, v Šiški. Kakor je novost prodajanja blokov tramvajskih vozovnic sama po sebi hvalevredna, vendar mislim, da kraj. kjer te bloke zdaj prodajajo, vendarle ni najbolj primeren. Za tiste, ki ttanujeja v iilenskem koncu mesta, ali pa ki te vsak dan vozijo tja, recimo na delo, je dosedanji kraj prodajanja blokov gotovo prikladen, ni pa ta vse druge, tlastl ta tiste ne, ki se morajo iz čisto nasprotnega konca mesta nalatč peljati v Šiško, če si hočejo nabavlH bloke.
Zato tt mi zdi dokaj primerneje, de bi mestna cestnolelezniška družba prodajala bloke tramvajskih vozovnic rajiI kje srtdi mesta. To prodajo blokov naj bi, če drugače ne Id ilo, oddala morda kar temu ali one-nu trafikantu, ki bi ta posel proti primerni odškodnini brez dvoma rnd privzel, čl i tli m, da bt tilo to pač izvedljivo, in ljudje, ki se morajo voziti po bloke nalaii v Šiško, bi bili vsekakor zadovoljni t to novottjo.
Prot im, gospod urednik, da lo mojo prot-njo oziroma predlog, te s* otm tdi pameten, objaviti, mettna cestn i leleznica pa mu j bi, ie ji je to le mogoči, tkušala ta moj predtrg, ki je obenem vljnina pr,in ja ie ncltftih drugih tramvajtkih potnico, upoštevati.	Stalni gost na tramvaju.
Cenjeni g. urednikt
Kadar prebiram Vaš cenjeni tist, nikakor ne morem doumeli besede »narodni izdaja-lect, na podlagi katere obsojajo (n ubijajo slovenski komunisti najbolj zavedne Slovence.
Razumel bi Še, te bi Imeli komunisti ta izdajalce kaklncga tvojega člana, partijca, ki se jim je itn e ve ril, ne razumem pa, da očitajo iidajalstvo temu ali onemu zavednemu SlovencU,' ki niti pod grožnjo, da ga bodo ustrelili, noče biti komunist, in ga vprav zalo obsodijo in umore kot tizdaialca« slovenskega naroda. Ali bi ne bilo dokaj bolj odkrito In možato, če H se komunistična obsodba glasila recimo takole: Obsojen na smrt, ker je komunizmu, ne narodu, naspro-
tent To bi ljudstvo bret dvoma lažji razumelo, kakor pa. ti komuniiti trdijo, da to koga obtodili. ker ji bil *narodni izdajalect.
Na drugi stran i pa res ni vet nobenega dvoma, da so vsi slovenski komuniiti resnični izdajalci tlovenskega naroda, saj so te od njega ločili, proti njemu skovali zaroto, začeli ubijati največje narodnjake in najbolj poltene tloventki ljudi, požigati in ropati njihove domove ter ogrožati obstoj slovenskega naroda, fisti pa. ki hočejo v miru živeti na svoji slovenski zemlji ter varovati in braniti dediščino svojih prednikov, so za trdno največji slovenski narodnjaki, narodnjaki ne v besedah, pot pa v dejanjih, res pravi slovenski narod, ne pa njegovi izdajalci,
Gospod urednik, kdo je potemtakem narodni izdajalect Ali n'ar tMi- ki nar0(i uh>' ja in uničuje njegovo premolenje, ali oni, ki slovenski narod i" njegovo imetje varuje in frranir Kdo je izdajalec, ali listi, ki je narod zapustil, ali pa oni, ki z njim sodeluje in ret zanj delal
Upam, da je med nami pai vsak vsaj toliko razsoden in pošten, da bo znal presoditi in si upal javno povedati, da so resnični narodni izdajalci komunist!, ki so slo venski zemlji in slovenskemu človeku p’l proi)Wi toliko gorja, rte pa tl*ti, ki so dati ta narod tvoje življenji i'» tako postali nc• rodtti mučeniki.
Vprašanje, kdo je •"** »««• ‘>'lv»lec. ji hvala Bogu ve/idarle lx rešeno, čeprav PO tolikih grenkih tkuinia'i, ki jih je murai prestati tako hudo tepeni slovenski nur >d.
Vaš prijatelj.
Spoštovani gotpod urednik!
Upravičeno lahko trdimo, da Je stvari, ki te danes dogajajo po naši slovenski deželi, vsaj delno kriva tudi vzgoja otrok, ki so se zanjo ttarli premalo brigali. Marsikdo je danet tudi trdno prepričan, da pri nat ne bo bolj«, dokler naš mladi rod n» bo bolje vzgojen, kakor je bil tisti, ki nam Ji pomagal pripravljali tako ialostne čiise.
Dogajajo pa ti primeri, ki kažejo, da v tem oziru le vedno ni« m o na najboljši poti. To dokazuji med drugimi tudi naslednji primer, ki tim ga doiivela te dni.
V kletnih prostorih »Prevodat v Mojstrovi utici tmo čakali na jabolka. Vrsta ljudi je bila precej dolga in tako ni mogel viak takoj prih na vrsto. Imeli tmo zalo dovolj tata ta opazovanje vsega, kar te je okoli nas dogajalo.
lenska, ki je stola v vrsti tik pred menoj, si ji nenadno ozrla in mi ogorčeno dejala: >To Je pa le malo prevet, otrok pa le ne bi bilo treba navajati h kraj i. Da je le sram ni.'« Pri tem mi je pomignila t očmi. naj pogledam tja k zidu. Ko sem se ozrla tja, sem videla dva otroka, stara kakšnih lest do Osim let, kako sta iz odprtega zaboja, ki je ital ob »(eni, itmikala jabolka in Jih tlačila v lepe. Njuna mati Je medtem stala v vrsti pred žensko, ki me je opozorila na početji tistih dveh otrok, in ji torej lahko ratločno slišala njeno grajo, a se ta to le zmenila ni.
Ko sem dobila tvoja Jabolka in odšla na ulico, tem zaslišala ta seboj glasen razgovor:
»Ti, ali ti jo poznalnti »Kaj je n« bom,« je odgovorila druga, ki je bila, kakor sem sklepala, mati tistih dveh otrok, kt sta jemala jabolka. »To j« ena izmed listih, ki stoje venomer v cerkvi. Mar je meni. kar takale pravi.*
Tako se je torej ta tvzoma* mati odrezala tvoji, najbrž ni dosti drugačni tovarnici. Takoj sem ti bila na jasnem, da velja njena ogorčenost lenski, fci si je bila drznila nasproti meni tam v kleti pograjati njeno vtgajanje otrok. Odkritosrčni in upravičeni očitki to jo očividno neprijetno zadeli, če je Imela ta potrebno, da se je znašala nad »poboinlro« še na ulici.
Kaj pravite, gospod urednik, ali je takšna mati, ki navaja svoje otroke le v njihovi nežni mladosti k tatvini, le vredna imena mati* Ali ne zasluži takšno njeno vzgajanje otrok i« nekaj več kot tamo grajof	L.	i.
Pojasnilo
Gospod uredniki V štev. 10. Vaioga cenjenega lista z dne 11. marca t. 1. je bil objavljen na 4. strani pod »Pisma nam ln vam« članek s podpisom »Ljubljančan«, ki objavlja ln krltlkuje trgovsko poslovanje trgovke vdovice go«po Anice. V članku omenja plseo med drugim tudi gluhonemnico ln moko, ki je bila namenjena za gluhonemo mladino. Resnici na ljubo in v zadoščenje veliki dobrotnici gluhoneme mladine gospo Anici se ravnateljstvo gluhonemnice čuti dolžnega, da javno objavi, da je dotlčnu moka res bila določena za zavodno gluhonemo mladino. Na sodišču je bila gospa Anica glede te moke popolnoma oproščena in ji je bila ta moka zopet stavljena na razpolago. Gospa Anica moke ni obdržala zase, temveč je takoj, ko JI je bilo sporočeno, da je moka prosta, dala Prevodu Izjavo, da odstopa to moko gluhonemnici brezplačno. Z vednostjo Prevoda je gluhonemnica moko že sprejela In ho ta moka prišla v prid gluhonemim In »lepim gojen-oem. Da Izjava gospe Anice, ki jo je dala policijski komisiji, čeiš da Je moka določo-na za guhonemnleo, ni bila dana »iz zadrege«, potrjuje tudi dejstvo, da Jo gospa Anica »talna in velika dobrotnica gluhonemo mladine in da Je ob raznih prilikah dokazala »vojo uaklonjeno»t nesrečni mladini s tem, da je naklonila »Podpornemu društvu za gluhonemo mladino« večjo zneske. Tudi za lanski Božič je bila namenjena gospa Anica obdarovati zavodne gojence, to pot z omenjono moko, Preisknva njenega lokala pa je to preprečila. Ravnateljstvo gluhonemnice sl šteje v dolžnost, da tudi tem potom Izreka go»pe Anici avojo naj« srčnejAo zahvalo za njeno velikodušno da. rilo gluhonemi mladini In jo prosi, da bi jl članek »Ljubljančana« ne vzel njunega lepega in blagega sooialuega čuta do gluho« neme mladino.	,
Ravnateljstvo gluhonemnic4 |
POMLADNI GLASOVI S PRIMORSKEGA
Vinko Beličič!
Trte
Ze sc po drevju napenjajo brsti, veter nevidoma plove čez breg in dol. Slutnje vznemirjajo — vrsto ob vrsti — trte sirotne: Le kdo nas obreže, priveže
na kol?
•
»Kdo nas obreže, nam v solze prelije duš in teles pregorjupi otrpli gnev, da jih to sonce prejarko popije,
,v cvet in zorenje prikliče svoj rodi posev?
Kdo nas priveže na obeljeno kolje,
J "“L”6 ,iztrŽata vihra, naliv,
,? 0' ,'artinjcm bo vino kot olje ' Pokojnim ž njim človek napil)?«
•
Brsti, odprite se! V soncu odprte srem naj vas onkraj ledenih dalj, n ^aS s P°bočii zavidajo trte, sklonjene v vetra mrliški koral...
Teden doma
Predpreteklo nedeljo so Imeli v Novem »estu krasno uspelo domobransko akademijo, na kateri je kot glavni govornik na. •topil pisatelj — domobranski poročnik Stan. ko Kociper. V svojem govoru, ki je žel veliko odobravanje, je ovekovečil zasluge slovenske mladine, ki je mimo svojih nekdanjih pastirjev sama našla pot navzgor in
prijela za orožje, s katerim je odločena skovati svojemu narodu boljšo bodočnost. •Pri gradnji te bodočnosti se ne bo pustila ovirati od nikogar, ki jo je v usodnih urah Zapustil in se pred bojem skril. »Ko Je slovenska mladina gradila svoja načela, so bili mnogi, ki so za njenim hrbtom s svinčnikom v roki računali mere za svoja korita. Ti še sedaj, ko je borba na višku, sede po salonih in če računajo. Toda zapomnijo si naj, tem koritom bomo mi izbili dno, še preden jih bodo izdelali v surovem stanju.«
Trško poro, važno vojaško postojanko pri Novem mestu, so si komunisti poskušali ponovno prisvojiti in so uprizorili v kratkem času že drug napad nanjo. Kakor prvi. krat, so bili tudi drugič odločno odbiti in so utrpeli težke, krvave izgube. Pri zadnjem napadu je padlo več kakor sto tolo. vajev. Domobranska posadka, ki je pri tej Priliki uničila cel brigadni štab na Dobravi* je imela vsega skupaj le osem mrtvih. NI ga dneva, da ne bi domobranci iz No. vega mesta v drznih sunkovitih pohodih v daljno okolico Novega mesta pobili po nekaj desetin tolovajev.
Zaplembo pnevmatik ta motorna vozila je odredit šef pokrajinske oprave. Zaplemba »e nanaša na pnevmatike (plašče in sraž-niee), ako "pripadajo motornim vozilom, za katera ni izdano prometno dovolilo, ako so odvečna rezerva in ako so sploh nerabne. Vse takšne gumijaste predmete je treba oddati nradu za civilno motorizacijo. Lastniki kodo dobili odškodnino po oceni urada za Motorizacijo.
Vse premolenje le bilo po odredbi leta Pokrajinske nprave zaplenjeno upornikoma Danevu Simonu, železniškemu uradniku ii Ljubljane, Vodovodna 23, in dr. Teodorju Tominšku, bivšemu tajniku Vrhovnega sodišča, iz Ljubljane, Černetova 28.
Za socialne potrebe mestne občine ljub. 'Janške se od 20. marca pobira poseben do. datek na vse kinematografske vstopnice v Ljubljani. Dodatni prispevek znaša od 0.50 do 2 liri na vstopnice od 3 odnosno od 7 lir dalje. Šef pokrajinske uprave je na podlagi danih mu pooblastil odredil pobiranje tega izrodnega prispevka, ker so se socialne potrebe mestne občine močno povečale.
Zatekanje v parke In gozdove ob letal, •kem alarmu je postalo v Ljubljani ie običajno. Ljudje se vdajajo napačnim nadam, da bodo v gozdovih in parkih varni pred bombami in njih učinki in pa pred nevarnostjo zračnega pritiska in razstrelkov Protiletalskega topništva ali bomb samih. Zaradi tega je bilo objavljeno, da se zatekanje v parke in gozdove prepoveduje, ker •o v ta namen urejena posebna javna za. klonišča, ki jih mora imeti vsaka hiša za •voje stanovalce.
Popoln polom so doživeli tolovaji, kt so •e v začetku prejšnjega meseca priklatili na Spodnje Štajersko. Tako imenovana 14. divizija je Stela okrog tisoč mož, 150 konj ln nekaj tovorne živine. Imela je namen ostati na Štajerskem In tam delati zgago. Slrokoustill so se, da bodo zavzeli Celje in Maribor. Oblasti so proti tolovajem organi-*lrale splošno hajko In v treh tednih se jo tragično razblinil sen »osvobodilcev«. Ujetih je bilo 182 tolovajev, med njimi aedem žensk. Bili so vsi prezebli, z zmrznjenimi nogami ln rokami, utrujeni in sestradani. Zaplenjenih je bilo 40 konj in veliko tovorne živine. Med plenom ata bili tudi dve težki strojnici in SO lahkih, štirje metalci min, stotine pušk In polno streliva. Od vseh tisoč tolovajev se jih je rešilo le 150. vsi ostali pa se ne bodo nikoli več »borili«. Veliko pobitih banditov leži ie po snegu ln V gozdovih.
Ljudstvo Je samo za zmerom onemogočilo krvnika In zvodnika Jožeta Tejkala, ki je bil po Dolenjskem znan kot organizator komunistične mladine in je spravil v smrt na •totine kmečkih fantov in deklet. Ta tolovaj ®e je jeseni preselil na Primorsko ln je tam * svojim zločinskim razdvajanjem nadaljeval. Januarja je šaril po neki primorski Vasi. Ljudem je bilo njegovih grozodejstev dovolj in so ga pobili.
Komunisti v Istri so IJadem naredili le toliko zla. da se je sicer neuko ljudstvo Podzavestno začelo obračati proti njim. — Ljudstvo brez dvoma ni bilo preveč hvalež. no tolovajem, ko so mu onemogočili vinsko kupčijo, ki je njegov edini večji dohodek. Odziv na prisilno mobilizacije ,1e bil od sile klavrn in so «e ponekod uprle kar cele vasi. Počasi prihaja Iztreznjenje, pa žal po ‘«*kih in bridkih izkušnjah, ki so morale »riti nad ljudi, da so se naučili ločevati “oje o4 jjlev.
Vesele slike iz Iclmiim
Pet let že nisem bil v Tolmina. Zato sem bil toliko bolj prijetno presenečen, ko sem ga obiskal preteklo nedeljo in se mi je prestolnica tolminske nasmejala spet s popolnoma domačim obrazom. Povsod domači napisi — od sodnije do lekarno pa do zadnjega čevljarja, prav tako po stenih oglasi vojaških in civilnih oblasti v slovenskem jeziku.
Ko se tako oziram na vse strani in ml je toplo pri srcu zaradi teh sprememb in jo počasi, kot da sem doma, maham proti cerkvi, prikoraka proti meni četa domobrancev, ki veselo in zanosno prepevajo slovenske pesmi.
Ljudje z velikim zanimanjem in vidnim veseljem gledajo to četico mladih idealistov, s slovensko kokardo na čepici in zastavico na rokavu. Lastnim očem ne morejo verjeti, da je sedaj vse tako prišlo, da mladi fantje lahko javno s pesmijo izpovedujejo svojo zvestobo narodu in svojo odločitev, da se hočejo tudi proti najnovejšemu sovražniku slovenske narodnosti, boljševizmu, boriti »za slovensko domačijo«.
Ni čnda, da »nonica«, ki je prišla obiskat svojega sina pri domobrancih, ni mogla zadržati solz veselja, ko ga je videla v taki veseli slovenski druščini, ki je poleg tega še vojaško organizirana in oborožena. Ženica ni vedela, česa naj bi bila bolj vesela, svojega postavnega fanta, njegove uniforme s slovenskimi oznakami ali narodne pesmi. Kar v eni sapi mi je hitela pripovedovati, kako »strašno« je srečna, da ima sina v tej pošteni in samozavestni druščini, ki orje slovenskemu narodu novo bodočnost in ki se ne sramuje svoje narodnosti, temveč samozavestno kaže vse, kar se je v trpljenju enega rodu ohranilo pod domačim krovom. Vesela je bila ženica, ko m! je pripovedovala, da gredo v cerkev, da spoštujejo in cenijo vse, kar so spoštovali in cenili doma.
Vodstvo tolovajev pač dobro ve, zakaj se s takim srdom zaletava prav v te domače slovenske oborožene skupine; ve, da ob njih ne bo mogoče izvesti komunistične revolucije In da je ves zločinski načrt OF zaradi tega preobrata v ljudstvu padel v vodo in da od Kominterne ne bo nobene nagrade za nad dveletno uničevanje naroda, ker ne bo pripeljalo v boljševizem, ampak v osvobo-jenje naroda od komunizma in veliko pre-rojenje naroda, odločilno ozdravljenje naro-da od nevarne duševne bolezni.
Zato je ljudstvo tndi veselo teh vedrih fantov, ki žive domače slovensko življenje y svojem discipliniranem krogu in z ničemer ne nadlegujejo ljudstva, ne prosjačijo, ne moledujejo, ampak so z vsem dobro oskrbljeni, še kaka oigareta zaide tu in tam iz njihovega zaključenega kroga med »civiliste« — na vseh straneh torej velikanska razlika proti tistemn duševnemu ln materialnemu uničevanju, ▼ katero rdeče vodstvo peha našo mladino ln ljudstvo.
Vel ti vtisi, vsi ti spomini so navalili name, ko sem Be bližal proti cerkvi. Po stari navadi se ljudstvo po maši ustavi pred cerkvijo, da se znanci in prijatelji iz raztresenih gorskih vasi in korit pomenijo o novicah — danes, ko je tako prijetno, če moreš s človekom po človeško govoriti.
Pred cerkvijo je velika gruča, otroci se prerivajo tam nekje pred cerkvenimi vrati ln se seveda derejo na vse »božje viže«. Ljudje s smehom na licih to opazujejo in sodelujejo pri tem živžavu, ženske bolj od blizu, moški bolj od zadaj, kakor se njihovemu dostojanstvu spodobi. Vsi obrazi pa kažejo, da hudega ne bo nič in da so tega že kar vajeni, da to spada k nedeljskemu zboru pred cerkvijo.
Mod zadnjimi, ki prihajajo lz cerkve, je mlad domobranski podčastnik — domačin — z nekaj domobranci, vsak s svežnjem slovenskih listov pod pazduho. Zdi se, da so z otroci že veliki prijatelji in znanci; neki navihanec — da so tudi na Tolminskem navihanci, kdo bi o tem dvomil — se je enemu Izmed njih približal od zadaj in mu z ročno kretnjo izmaknil izpod pazduhe kar cel kup časopisov in zbežal ■ plenom nekam za cerkev. Toda »krivičnega blaga« ni dolgo nžival. Za njim se je pocedil dolg curek njemu enakih, sami navihanci seveda, ki so vsi bili pripravljeni storiti isti »gTeh«, pa ga niso več mogli.
Z glasnim vpitjem: »Se meni, le meni,« zahtevajo delitev dragocenega plena in od vsega svežnja je prvi, najpodjetnejši navihanec rešil komaj dva izvoda, enega za svoje starše, enega pa za tega ali onega, ki
le videli niste, da bi bilo to pod vplivom komunistične propagande, ki obeta: »Delili bomo.« Bomo že delili, kar iz Ljubljane pride; nekaj političnih analfabetov tudi le zmešano upa, da bomo delili še tisto, kar po Ljubljani še imate, ampak tega, kar imamo po Tolminskem, tega pa ne bomo nič delili, o tem smo Bi pa kar vsi edini. VodBtvo
IMU®
Pogled na Tolmin
ni mogel priti k tej maši in ga je naprosil, naj mu prinese, če bodo domobranci spet prinesli... Vse ostalo je bilo v hipu razdeljeno.
Pa ne mislite vi, ki nas od daleč sodite, te lepe Pregljeve dežele pa od blizu najbrž
tolovajev to dobro ve, zato «e je že takoj spočetka, ko je zavrtelo svoj zločinski ples, oflločilo za radikalno operacijo: »Bomo pa uničili.«
Tako torej. Ljudstvo je žejno slovenske besede, ljudstvo hrepeni po slovenskem tl-
V spomin t Ludviku Slugu, pastirju primorskega ljudstva, žrtvi »osvobojenja«
Ir
Tajni šepet	je
razburkal duše. čez Bukovskl Vrh, St. Viško goro in Ponikve je pronical z neko bojaznijo	v
dolino. Ljudje so oprezno stikali glave, se spogledali, čudili ln kimali. Kaj se je zgodllot	r-
Ubili so jlhl Kogal
Cerkljanskega kaplana! Ludvika Slugo lz Bače!!!!..,
Grozno! — Niso verjeli...
A je zapel večji zvon v s veto! atrijskih
linah. Žalostno	je odjeknil čez soški breg in
Idrijco;	odgovoril	mu	Je le mali zvon in
jokala sta: »Ubili so ga! — Ubili »o ga!«
»Nihče ni več dvomil. PretreBlo je dule, orosile so se oči, zajokala so srca. Zakrvavelo je srce Ludvikove matere, ker je izgubila najdražje, sina duhovnika ...
Kaj sl napravil, dragi Ludviki! AH te nismo poznalit Ali nismo nosili na dlani tvoje otroške duše, tvojega čistega srca, ki je utripalo polno ljubezni do Boga in do domovinel Polno ljubezni do tega našega trpečega primorskega ljudstva, ki je čakalo iz tvojih ust tolažbe in bodrilnih besedi Ali je zares zamrla v tvoji duši in tvojem sren tista iskra, katero je prižgal in netil pokojni Trentar, ki je bil večkrat hud, ko smo prišli k njemu v Pevmo, in je s svojim ostrim pogledom rekel: »Srepina! Ali ne veš, da si Slovenec!« — Bili smo majhni, pa smo razumeli...
Visoko pri Kranju. — Kot begunček »I prišel na svet med preteklo svetovno vojno leta 1917. Hudo je bilo. Znala bi povedati le tista mati, ki je v teh letih povila svoje dete... A glej! Ti sl imel poleg rodne matere še nebeško Mater, ki je nedaleč čuvala nad tabo in ti že tedaj obljubila svoje varstvo do zadnje ure tvojega življenja.
Prinesli so te domov v Bače. Raste! ei z baško žloto, se z njo lovil In kričal. Sam sl večkrat povedal, kako ste kamenjali ljudi, ko ste hodili z abeoednikl na Most ln nazaj. Včasih je bilo morda malo hudo, ko te je prijel nčitelj Rakovlček ln ti trkal glavo ob tablo z neštetimi: Butec, buteo!
Gotovo si ga malo čudno pogledoval, pa je le šlo.
Kastel »1. A rastel ne le telesno, pač pa tudi duševno. Postal sl vojak Kristusov in tndi tega dne ti je stala Marija ob strani. Na Marijin praznik te je škof mazilil ■ sveto krizmo.
Pa ni ostalo pri ljudski šoli. Bog je položil roko na tvojo glavo ln te Izmed mnogih izbral. Leta 1929 si stopil v slovensko Alojzijevišče v Gorici. Pripravnica je bila, pripravnica za hujše preizkušnje. — Morda je tudi tebe kdaj peljal Vinko h g. ravnatelju po »kapljice«. Kako so skeleli prsti! A potrebno je le bilo, saj je bila pripravnica!
Potem sl presedlal v malo semenišče, v gimnazijo. Kaj vse bi znale povedati tiste klopi! — Tam si začel dozorevati, dozorevati v moža. Saj te je pok. dr. Cikovič večkrat poklical: »Mol, moooožlt
Budila se je v tebi saveet slovenskega fanta, slovenskega študenta. Dr. Kaein ti je prikazal slovensko slovnico in naše može, tako da si jih vzljubil. Začel si prebirati naše pisatelje in rad si bral spise našega Preglja, ki je izčrpno prikazal tolminsko dušo. V »Tolmincih« si občudoval junaške in kremenite značaje svojih pradedov, ki so šli v boj za staro pravdo. In zavest je v tebi raetla. Postajal si odpoTen za krivične in nasilne odredbe. Kri tl je večkrat zavrela po žilah in bušila t glavo. Se veš, kako je moral včasih domači gospod župnik miriti in krotiti, ko je bilo le prehudo in nepremišljenot!
Hitro so minevala leta. — Toda počasi, prepočasi so potekali dnevi tvojemu očetu in tvoji materi. Po južnih progah se je potil in prezebal oče železničar. Tam je dosti mislil na »Ljudveta«, (kot tl je vedno pravil v svojem pivškem narečju) in varčeval, pa pošiljal domov krvavo zaslužene lirce tvoji mami, ki si je velikokrat pr! trgala od svojih ust, da je le Ludvik imel. — Vsak pač ve, kako je bilo t letih 1931—85. Oče je delal, dokler je mogel. In ko je moral v pokoj, je bila le bolj trda. Pičla pokojnina je staršem le bolj belila glave.
2e kot študent st pokazal veliko ljubezen do Marije. Mengere, Sv. Gora. St, Vilarje so bili tvoji cilji ob počitnicah. Nadvse pa Sv, Vilarje, Trpel sl, če nisi mogel čez Predil. In če Je bilo treba kake žrtvice med potjo, si jo rad prenesel, da si le pri-
Kaj je novega drugod
Pogubna premogovna stavka Je izbruhnila pred kratkim v premogovnikih angleške grofije Wales, 85.000 rudarjev lz 165 premogovnikov Je stopilo v stavko zaradi neugodnih delovnih pogojev. Skoraj vsi premogovniki so ustavljeni ln grozi Angliji pomanjkanje premoga. Posredovalni poskusi so se doslej izjalovili In stavka se je nasprotno celo razširila na področje Svvansea, kjer je ustavilo delo 14 premogovnikov.
poslanske volitve v makedonskih okrajih, ki so leta 1941 pripadli Bolgariji, misli razpisati bolgarskj vlada. Tako naj bi tudi priključena ozemlja dobila svoje predstavnike v sofijskem sobranju.
»Zaščita Irske samostojnosti« je z navzočnostjo ameriških čet v Angliji mnogo pridobila, Je povedal Roosevelt v poslanici, ki Jo Je poslal De Valerl. Spomenica naj bi pomagala razčistiti irsko-ameriške od-nošaje, kakor Je povedala britanska uradna agencija Reuter. Po drugi strani pa švedsko časopisje javlja, de se je začel pritisk na Irsko in njeno nevtralnost s političnimi in gospodarskimi sredstvi. NI najnogoče, da bi zavezniki prekinili dobavo žita Irski, da bi jo spravili na kolena ln na prekinitev diplomatskih od-nošajev z Nemčijo in Japonsko.
V težak položaj Je zašla begunska Jugoslovanska vlada v Kairu. Pod pritiskom
, Moskve Je London sprožil akcijo za
sporazum med kraljem Petrom ln razbojnikom Titom, dasiravno ie vnaprej ni mogoče računati s kompromisom, kajti Tito odklanja takšen dogovor in zahteva le kraljevo podreditev. Zato Je moral kralj Peter z dr. Puričem v London. Istočasno so Sovjeti Izigrali še druge adute ln ob tej priliki pripravili jugoslovanskega poslanika v Moskvi Simiča in podpolkovnika Lozlča do tega, da sta odrekla pokorščino svoji vladi ln se stavila Titu na razpolago. Cuje se tudi o odstopih nekaterih drugih Jugoslovanskih diplomatskih predstavnikov. Tl dobro zrežirani odstopi naj bi vplivali na kralja Petra, da bi se podredil razbojniku Titu oziroma odstopil. London Je prav tako v zagati, ker mora ohraniti prijazen obraz nasproti Moskvi in puščati, da si položaj popravlja Tito na škodo kralja, katerega je prav Anglija spravila v vojno z obljubami in jamstvi.
Višinski, sovjetski ninanjl podkomlsar to delegat v tako imenovanem sredozemskem odboru, je dejanski voditelj Italijanskih tolovajev. Ko so v Liguriji ujeli nekaj banditov, so pri njih našli točno navodilo, kako Je treba uničevati nasprotnike, s podpisom Višinskega. Tam je rečeno, da je treba takoj sestaviti spisek vseh cerkvenih In samostanskih zakladov, jih oropati ln spraviti na varno, kajti to Je za boljševtško javno Imetje, ki se ga sme osvobodilno gibanje posluževati. Končno ukazuje Višinski, da je treba uničiti ugled duhovnikov in v potreb-
nih primerih duhovnike, ki bi bili gverili nevarni, celo odstraniti.
Več letalskih napadov na Rim ao Izvedli zadnji teden ameriški letalci. Svoje nastope so opravičevali z izgovorom, da •o hoteli uničit) prometne zveze v me. stu, vendar se ni dalo prikriti, da so bili porušeni celi stanovanjski deli meata ln da so pri zadnjem napadu nametali pol. no zažigalnib bomb tudi na vseučiliške klinike.
Badogllevo vlado je prva In doslej edina od zaveznlškegla tabora priznala Sovjetska Rusija. Ta njen korak je imel pri Anglosasih neugoden odmev. Britanci ln Amerlkanci so doslej stike s Badogliem vzdrževali preko zavezniške zasedbene komisije in so hoteli počakati na razvoj dogodkov, nakar bi Šele določili svoje stališče do Badoglia. Ločeno priznanje s strani Sovjetske Rusije si razlagajo kot protiudarec Moskve na poziv Londona, da se mora kralj Peter II. zglasiti tam in pod britanskim varuštvom nrediti svoje razmerje do tolovajskega pogin, varja Tita. Sovjeti so hoteli za kraj pogajanj določiti Moskvo ln so namer, jali tja pozvati edino kralja bres njegovega ministrskega predsednika Purifa. Nasprotno je Churchill skupaj z Edenom kralja Petra in nje^pvega ministra spre. Jel slino prijateljsko, kar so v Rusiji razumeli kot odgovor na sovjetsko vdiranje na Balkan. Svojemu nezadovoljstvu ao dali duška s priznanjem Bado. •11».
skn in sa trga zanj, dasi je to od OF pod
smrtno kaznijo prepovedano. ,
Fred dobrim mesecem, ko se je vse to začelo, so zakoni OF le imeli neko moč. Ljudstvo se je pred slovenskim časopisjem preplašeno razmikalo, malo jih je bilo, ki so upali seči po njem, ker nad vsemi je bil strah, da bi ne videl kak »terenski«, veliko pa jih je bilo, ki so skrivaj prihajali k domobrancem in spraševali:	»Ali imate ie
kajl«
Danes ee javno, v Inndm sproščenega naroda pnlijo za vsak slovenski list, da je le tiskan in da kaže, da je pošteno in z odkritim obrazom prišel do ljudi in da ni bil razmnožen nekje v kakem zakotju, s kakršnimi sta komunistična in politično zmešana propaganda prenasitili Tolminsko do grla in še čez.
Danes imamo vsega tega dovolj ln sl ljudstvo želi poštenega, odkritega tiska, paS pravega slovenskega časopisja, terenci kot butasti, pa dokaj zagrizeni varuhi »zakonov« OF pa v strahu opazujejo, kako se podira njihova plesniva zgradba, in skrivaj tndi segajo po slovenskih listih — ker v ie večjem strahu pričakujejo, kdaj bodo objavljena njihova častita imena in ljudstvu razglašena, da bo vedelo, kdo so tisti zločinci, ki so klicali boljševiško uničevanje nad to prelepo deželo, kdo so tisti norci, ki so mislili, da bo Kominterna postala tolminski malik.
Tako je Tolminska po mnogem in vsakovrstnem trpljenju, ki ga ji je spretno ln v zvokih samih velikih obetov pripravljala OF, v razmeroma kratkem času prebolela svojo krizo in zadihala v novih, Bvežlb slovenskih sapah, Po žalostni, mučeniški preteklosti se je slovenska duša prebudila. Že vstaja in se bo razrasla — v varstvu svoje oborožene mladinel
šel do Mrzle vode in dalje. (Veš ie, kako sva se tiščala sključena v nekem hlevu na Predelu, v umazanem listju in je žaba skakala po naju. Pa si se smejal!)
A i Marijo si vzljubil tudi našo slovensko zemljo, naše hribe, s katerih si občudoval lopoto božjega stvarstva. Črna prst, Jalovnik, Kuk. Migovee, Rdeči reb, Krn, Soča, Trenta, Mangart... jočejo za tabo.
S kakšnim veseljem st nosil na grmado veje in dračje, ko smo več poletij na Ciril-Metodovo zažigali kres na Jalovniku.
Zastonj te bodo čakale planine in ti velikani. Drugi zdaj iščejo tvoje stopinje, hodijo po njih kot izgubljene ovce ln tvoj duh jih morda spremlja, kot je spremljal Abelov duh bratomorilca Kajna ...
Poleg Marije in naše zemlja pa al ljubil tndi slovensko pesem. Trpel ai ln nisi mogel razumeti, da tvoja nlesa niso dovzetna za tone in akorde. Bog ti ni dal tega daru, — A s kakšno jekleno voljo si včasih pre. sedel po več ur pri harmoniju, ker nekaj si se le hotel navaditi. Jn ko ao »e sošolci pripravljali, da bodo katero zapeli, si bil prvi zraven in si jih razvedrit s svojimi dovtipi ter z večkratnim dirigiranjem. V*i »o t« radi imeli.
Za gimnazijo »o ostala ie Itiri leta bogoslovja. Ne bom pozabil, s kakšno zavistjo si gledal starejše sobrate, ko so pristopali k oltarju. Veselil si se tega dneva, a obenem s plahostjo zrl v bodočnost, ker si se zavedal velike odgovornosti. — Ko smo se sprehajali po spolzkih poteh pod borovci, katere je Lado ovekovečil v neki pesmici, si večkrat omenjal, kako lepo bo žrtvovati se za duše, pomagati našemu bednemu ljudstvu, tolažiti, bodriti.
Prejel si tudi ti subdiakonat, diakonat in zopet na Marijine praznike. Končno pa je prižel zaželeni dan mašniškega posvečenja. 30. maj 1942. Drugega dne pa si zapel svojo novo mašo. -r- Samega sebe si položil na žrtvenik, svoje misde moči sl daroval Bogu in svojemu narodu. Postal sl Brodnik med Bogom in bednim človeštvom. — In množica je bila žejna tvoje besede..,
Nastopil sl svoj križev pot... »Naš Ljudve bo šel,« je pravil tata, ko sem se prišel poslavljat od tebe. Potem sva sedela v izbi. Kazal sl ml pridigo, katero bo prviS slišalo iz tvojih ust cerkljansko ljudstvo —. o Mariji Vnebovzeti. Povsod si začenjal t Marijo. Pa saj si bil njen ljubljenec od početka!
A Marija, ki je bila povsod tvoja zvezda vodnica, je hotela še večje žrtve od tebe. Bil si pripravljen.
Ker si vestno vršil svoje dolžnosti, ii postal trn v peti vsm tistim, ki trdijo, da niso proti veri ln proti duhovnikom, a se obenem borijo za brezbožni komunizem. In prišlo je do katastrofe, jfcer nisi mogel postati Judež.
Ko bi mogel tl sam spregovoriti, dragi Ludvik, kako je bilo prvo soboto 5. fe-bruarjall Kakšni so bili utripi tvojega srca tiste trenutke, ko sta morala z Ladotom kopati jame sebi in tistim, ki so bili t vama »likvidirani«? Ko si moral poslušati pikre besede in zasmehe tistih, ki so z mirno vestjo čakali na ukaz, da store krvavi zločin nad primorsko zemljo?!
In ukaz je prišel. Nasmeh je zaigral na tvojih ustnicah in tvoje duhovniško srce je • spregovorilo: »Vsem Odpuščam in rad žrtvujem »voje življenje za slovenski narodi«,..
Ostala je mati, ki se vije v bolestnih krčih, ostal je oče, ki stalno ponavlja: »Moj Ljudve, moj Ljudve!« in ne more verjeti, da ni več tistega, za katerega je prezebal in stiskal. Ne more verjeti, da so njemu — delavcu vzeli najdražje prav tisti, ki se baje poganjajo za delavski stan.
Ostali smo mi, tvoji sobratje, tvoji sošolci, stražarji najdražjih svetinj; borci, pionirji Kristusovega kraljestva. Neustrašeni smo, ker vemo, da j« z nami On vs* dni, d« konca sveta.
Ostalo je tvoje ljudstvo.
Da bi bila tvoja smrt maščevana! Maščevana tako kot smrt mladega Stefana, da bi ljudstvo spregledalo ln spoznalo, kot j* spregledal Savel, in tako rodilo obilo Pavlov, ki bi šli sa tvojim zgledom, če ne v smr^ vsaj na delo.
totr«*.
Pismo iz gozda v Ljubljano, ki ni prišlo na naslov...
Nadaljevanje i S. itranl
11. 2. 1944. Brije kot ato vragov In neae •neg, da je groza. In v tej bnrji amo šli ob treh iz Vrat. V Lokve amo prišli ob 9 zvečer.
14. 2. 1944. Krenili amo iz Lokev na Delnice.
15. 2. 1944. Krenili amo iz Delnio proti Brodu. Med potjo je nekoliko nagajal aneg, a vendar amo bili ob dveh že v vasi, kjer amo ae nastanili, potem pa ob Štirih odšli v Petrinje, kjer je bila zaprisega cele brigade. Ko smo Sli od zaprisege, amo videli, kako se je bližala deveta brigada Brodu.
16. 2. 1944. Ker smo Zvone, Boris in jaz jedli včeraj in danes v neki privatni hiži. že pravi bataljonski komisar, da imamo svojo kuhinjo.
17. 2. 1944. OdSIl smo iz Vasi v Cabar. Pot je bila precej težka.
23. 2. 1944. Smo nad LaSčami pri Sv. Gregorju Sem smo prišli skozi Drago (19. 2.) — Ložki potok (20. 2.).
27.	2. 1944. Smo na Pustem hribu. Tova. Hš Gorazd je govoril danes, da se bo v kratkem izvrSila akcija. Včeraj so Nemci napadli Škrlje.
5. 3. 1944. Sedaj amo v Grebenih. 29. februarja ln 1. marca smo napadili Vel. La-Sče. Prvič je trajal boj deset, drugič pa osem ur. Bregar in Baboc sta padla prvo noč, Janko (Ivee) pa drugo. Bili smo v najhuj-šein ognju in ni čudno, da je bilo več ranjenih Ranjen je bil tudi Zvone.
6. 3. 1944, Včeraj smo imeli borbo na Škrlovici. Dva tovariša sta padla. Bila sta strašno zmrcvarjena.
12. 3. 1944. Smo na Vel. Slevici! Tu smo V zasedi. V hiši, kjer je naš štab, sta dve dekleti in Zvone eno heca. So dosti luštna je in zgleda, da ga ima rada. Vse bi še šlo, samo za fante je preveč dolžnosti in hrana je slaba; fantje žicajo po vasi — pustim jim, saj vem, da je hudir, če si lačen. Na koncu vasi so Adamičevi sorodniki. Tu sem zvedel prvo vest. da je Janko še živ. Zadnjič ko so ga videli. Je bilo 6. januarja tega leta. Osnoval se je četrti bataljon in ruski bataljon. Andrejo je šel v prekomando, Niko in Sergej pa v ruski bataljon. Iz naše čete je Slo 8 fantov.
Pri Laščah je padel tudi Tinček — Franc Adamič. Mina mu je padla ravno na kopito, ko je odprl ogenj na bunker. Razbilo mu je glavo in odprlo prsi in trebuh. Njegov pomočnik je tudi odšel v Nirvano. Nana je odšla v štab za bataljonsko bolničarko, ko smo bili v Vel. Poljanah. Morali bi 7. t. m. napasti kolono, pa ker nas Je poročnik slabo vodil, smo morali lepo molčati ln gledati tanke in avtomobile.«
Z 12. marcem je politkomisar Joeo zaključil svoj dnevnik, ker je moral po povelju svojih predpostavljenih v Podpeč in doživel s svojo četo takšen polom. Revež je tako begal, da je za svojimi petami pustil svoje dragocene zapiske in še bolj dragocene podatke o organizaciji rdeče mreže ter njenih članov SKOJ-a ▼ četah Ljubljanske brigade.
V bogati zapuščini tovariša politkomisarja Joca je tudi njegovo poslednje pismo s »položaja« 12, 3. 1944 na prijatelja 8ava. Tudi to pismo, ki je pravo nasprot'e zsspbne ga dnevnika politkomisarja Joea, odkriva marsikaj zanimivega ln poučnega, tako da pismo ne potrebuje nobenega komentarja.
»Ko bom priiel domov, vas bom vse postrelil«
Dragi Saval Na pololaju 12. 1, 1944.
Z vso preostalo energijo, ki Jo Se Imam, sem se spravil k mizi, da ti napišem nekaj vrstic. Ako bo pismo pisano v malo čudnem slogu, pač takšnem, kakršnega nisi bil pri monl vajen, vedi, da sem se tudi jaz spremenil ln to v vseh ozirih. Veš, samo nekaj ml je še ostalo od takrat. In to je: zavest, da sem bil, sem In še bom. to. kar so bili vsi: spužva. Kakor vidiš, se še vedno apo mlnjam zabav in še vedno Imam »zavest«, da sem eden od sestavnih delov: Spužve.
V kratkem Tl bom poročal, kaj se je zgodilo. A res bo cela zadeva bolj kratka.
Ko sva se ločila na bloku ali malo prej, sem bil jezen, ker nismo Sli vsi, kakor smo se bili zmenili.. .(I) Zadnje besede, ki sem tl jih privoščil, so menda bile: »Pejd no v .. .1« No, da si doma Tl tam In jaz, bi Tl bolj tovariško rekel: »Adtjo«. Cela stvar je bila takale: Malo ml je bilo žal za razbitje naših spužev. Nekaj sem bil jezen na Dušana, ki mu je bilo videti, kakor da se boji; in to že tedaj, ko ni bilo še nič, le to, da smo bili v negotovosti, ali bomo prišli čez ali ne. No. pa smo prišli.
Na Igu smo dobili takoj zvezo. Odpeljali so nas v taborišče, kjer so nas uvrstili v čete, bataljone ln vse štiri bataljone v »Ljub. ljansko brigado«. Formirali smo se vsak dan, zvečer smo šli pa že na položaj, ki Je bil na Kureščku. V boju smo bili vsi trljet Džuro, Slavo in jaz. Džuro in Jaz sva bila todaj pomočnika mitraljezca, Slavo je bil pa mi traljezec. Tu smo tri dni v zasedi. Boj, bolj prav, streljanje je bilo vse tri dni: a povem Tl, tu sem preživel najlepše dni, kar sem jih pri komunistih. Pravili smo našim novim tovarišem (bil Je namestnik komandirja in Se nekaj drugih borcev) tudi o vas treh: Ladotu. Slavcu In Tebi. Takrat smo bili vsi trije sigurni, da boste prišli gor s Jankom vred, a vas le ni in ni bilo. Res, pri Ku-reščku je bilo lepo. Medtem je padel tudi Turjak. Zaradi njega je bil v vaših časopisih tak halo, da Je bil Joj. Pa je bilo pri Turjaku menda navzočih le 150 Italijanov in še tl so imeli v rokah le težko orožje — havbice in težke minomete. Jurlšali so pa naši in ne oni. Kake 14 dni smo bili še okrog Kureščka. nato pa odšli neko noč v Videm. Tam smo se tudi dobro imeli. Videm ai bom zapomnil iz dveh vzrokov. Prvič: Slavo je postal poli (delegat, zato ni Imel več mitraljeza. Sem ga pa jaz prevzel. In ko smo šli na Videm, me je mitraljez — ln še 200 kosov streliva — tako zdelalo, da je bilo joj. Bit« je pač prva daljša tura, daljši pokret — pt sem nastradal. Zato se ga pa tudi kasneje nosil tako kot puško. In ko je bila nemška ofenziva, ml Je bilo vseeno, kaj imam: alt mojo »Darjo« ali puško.
Drugič: tu sem bil prvič navzoč pri »mitingu*. Bil je bataljonski miting In mene je doletela ta čast, da sem uredil oder z vsemi potrebnimi dekoracijami.
Tu je bil tudi divizijski zapor. Imeli smo zaprte belčke. V Ljubljani so pisali, kako grdo postopamo z njimi. Prekleti cucki, boljše so se imeli kot pa ml. Iz vasi so jim babe, drugače jim ne morem reči, nosile kruh, jabolka, štrudel, šunko, mleko 1. p. Cez dan smo bili v Soli in spali ter brali knjige. Veš, kaj iem tam tudi dobili Milana Vidmarja »Moj pogled na svet*. Nekaj prostega časa, ki sem ga imel, sem posvetil tej knjigi m še dolgo časa sem jo imel s seboj. Potem ml jo je pa Slave zapravil. Bil sera z njimi tudi, ko so jih peljali v Kočevje. Vseh je bilo 30. V Kočevju so bili v tistih barakah, kjer so bili prej Italijani.
Luštno je bilo v Kočevju. Te morda zanima, kako izgleda osvobojeno mostol Prav tako kot prej. Samo nekaj je malo drugačno: vsi naši nitpisi so prepleskani kot n. pr. v Ljubljani, v neki izložbi je zemljevid vzhodne fronte. Namesto magistrata in ne vem kakšnih uradov sta le dva ali trije uradi. Rajonski in centralni odbor OF. — Promet je tak kot prej. Namesto »Jutra« in »Slovenca« je nabit na deskah »Slov. po-ročevaleo« ter cel kup razglasov in vabil na razne mitinge i. p. Tudi je na nekaj mestih radiozvočnik, ki poroča trikrat na dan o dogodkih na fronti. Tako je bilo lani 1943 v Kočevju, a danes! Skoraj vse mesto je razbito, po mestu pa nemško bele patrole, v okolioi kdaj pa kdaj tudi naše, da se med seboj »šprlcajo«.
Iz Kočevja smo šli v Zelimlje, od tam pa neko noč kar s kamjoni na hrvaško mejo. Bili smo pri Brodu ob Kolpi na položaju. Tu je bilo tudi lepo. Ljudje so nam morali in tudi dali vsega, kar smo le hoteli. Živeli smo kot v nebesih. Takrat sera bil že politični delegat. Tu smo bili kakih 14 dni, potem pa smo naredili pokret iz Banja Luke v Stično-Bukovco. Na Bukovci smo bili do nemške ofenzive. Tu so nas stalno »špricali«. Dokler je bilo listje še na drevju, je bilo luštno. Ko pa je pričelo odpadati, je bilo že huje. Kadar so nam prinesli hrano, je vedno špricalo po nas. Pa tudi položaj se je tako izdal in večkrat na dan so nas žegnali z minami in topovskimi granatami.
Od tod smo Sli v‘Stično, — Kako pa je bilo naprej, se ne spominjam več. Nastala Je ofenziva In bežali amo tako, da se spo. mlnjam le teh imen: Ilova gora, Bukovica, Gaberje itd. Pričelo se je pokanje na debelo. Enkrat smo mi nažgali, drugič pa oni še bolj nas. Po vaseh nismo več bili, bil je stalen pokret. Stalno smo bili na pohodu. Spali smo kar po poti hode. ali pa, ko Je bil ukazan petminutni počitek. Nosili smo ranjence, pokopavali mrtve, ne da bi kaj jedli, razen tega, kar smo našli na potu. Jedli smo repo, peso, korenje; živeli smo res pravo pasjo življenje. Ko pa je minilo vse to, je pa kar še šlo.
Sformirali smo se v novo četo, ji dali počitka ln začetkom decembra krenili proti Hrvatski.
Med ofenzivo, prav za prav v začetku, ko smo bili v Stični, sta šla Džuro in Slave v artilerijo. Tam sta bila tudi -ned ofenzivo. Ko sem prišel po ofenzivi z nekaterimi tovariši skupaj, so ml artilerei sami povedali, da Džurota in Slavca pogrešajo. Džuro in Slavo sta ali padla, ali pa bila zajeta, ali pa se potikata bogve kje.
Ml smo odšli na Hrvatsko. Bill smo na Brodu, Delnicah, Fužinah, Vratih. Tu se prično boji okrog Slavice, Belega sela. Fužin, Vrat, Benkovca. Zlobina in Ereljina. Ko smo bili na Brodu, sem odšel na parti. zenski kurz. Iz kurza sem prišel nazaj v četo, a kmalu nato sem bil prekomandovan iz tretje čete v drugo za komisarja. Tu som še sedaj v drugi četi drugega bataljona desete udarne brigade »Ljubljanske«, ki je bila že tolikokrat razbita, pa kljub temu obstoja.
Iz Hrvatske amo krenili v najhujši bur-ji in snežnem metežu v Slovenijo. Sedaj plešemo kot vešča okrog luči stalno okrog Vel. Lašč. Dvakrat smo jih šli že napadat, dvakrat zastonj!
Tako je, vidiš, dragi 8ava. Pri nas Ži. vimo pač tako življenje: enkrat kot bogovi, drugič slabše kot psi. Najbolj me jezi to, ker tem prehlajen in še mutiram, pa no morem peti. Ko bo enkrat konec tega cirkusa in če bova oba odnesla iz tega kaosa cele bu-tice, si bova imela pač mnogo povedati.
Povej mi, kako je kaj z našo klapo. Ali je šel potem še kdo za nami v partizane, Ali si prejel kako vest od Džurota ali od Slavcal Ko smo bili skupaj, smo Ti dvakrat pisali in dvakrat po neki deklici po. slali vest z Golega, da smo živi in srečno prispeli v partizane. To je bito septembra. Oktobra ali novembra sem poslal iz Strug vest po neki deklici, da smo Džuro, Slave in jaz ločeni. Ne vem, kje sta; sedaj Ti pa pišem pismo, ki ga boš bogve kdaj prejel. Odpiši mi In sporoči, kako je bilo najprej z Vami tremi! Je šel Slave gori, ali je Lado ostal doma. Ali so Vas pobrali morda celo v domohrancot In če so Vas. ali še delate za OF in ali imate zvezo s KPt Ce nimaš, sam veš, kam se imaš obrniti. Ce pa ne delate, mej dni, vat bom rte postrelil, ko bom priiel domov — te bom, jasno. Daj, povej mi, knko je bilo z Vami-spužvami. Piši mi o tem!!!
Tovarišu Jocu je pri pisanju tega pisma zmanjkalo črnila, zato ga je končeval s svinčnikom, toda ni imel časa, da bi ga zaključil, še manj pa prilike, da bi ga po. slal svojemu prijatelju ... Za to bodo morali že poskrbeti djjugll
Značilne ocene
Na vpogled smo dobili imenike posameznih čet in bataljonov Ljubljanske bri. gade. Nekatere »ponosne« ljubljanske ma-mioe in očetje, ki imajo svoje hčerke lu sl. nove v hribih, bi ti zapisniki prav gotovo zelo zanimali, saj so politkomisarji v svo. jih tajnih zapiskih tako točno vodili vse podatke o njihovih ljubljenčkih ter zapisnli v svoje tajne arhive vse skrivnosti njihovega delovanja v rdeči ljubljanski mreži že od vsega začetku komui^tične OF. To razoča-ranje pa jim bomo prihranili za drugič, kajti zapisniki politkomisarjev vse preveč natančno opisujejo »zmožnosti« In »junaštva' ljubljanskih frkavcev in frkolink v hribih. Skoraj pri vseh so politkomisarji zapisali enako: »vesel, nediscipliniran, slab tovariš, paničar« itd.
Še bolj značilna je ocena ruskih komsomolcev, ki so bili do nedavnega, preden so ustanovili tako imenovani »ruski bataljon«, v Ljubljanski brigadi. Politkomisar Joco je napisal n. pr. pri komsomolcu Mah-netovu Sergeju, roj. 5. V. 1910 v Petropav-lovsku, SSSR, naslednje: »V NOV je stopil 23. I. 1944. Pred vstopom v nemško vojsko in v NOV je bil član Partije v Petropav-lovsku. Je nediscipliniran, divji, grob in skrajni materialist, vreden vsega nadziranja. V »ruski bataljon« dodeljen 4. marca 1944.« Pri zapiskih o Sagenbjckovu Kolji, roj. aprila 1921 v Gorčenkendu, SSSR, je politkomisar Joco napisal: »Pred vstopom v NOV je bil komsomolec od 25. V. 1939 v Gorčenkendu. Je dijak, vesel, tovariški, nediscipliniran, paničar.«
Pri Mahažanovu Niku, roj. 5. 5. 1922 v Akmolinski, SSSR: »Borec od 23. I. 44. Bil je kandidat partije, kamor je bil sprejet na fronti pri Rostovu 1942. Nedisciplini, ran, slab borec, po poklicu učitelj, dodeljen v »ruski bataljon« 9. III. 44.«
V posebnem soznamu partijcev oziroma skojevcev Je bataljonski politkomisar napisal pri svojih ruskih tovariših, ki so se, kakor komunisti sami tako radi poudarjajo, priključili njihovi »vojski«, naslednje: »Sagenbjekov Kolja je bil 15. II. 44. izklju. čen iz partije. Uprl se je politkomisarju in surovo nastopil ter sam odločil, kje bo spal.«
Pri Tjomerbekofu Nikolaju, roj. 10. V. 1920 v Cimkentu, študentu, pri NOV od 23 I. 44: »Izključen 15'. II. 44 zaradi istega slučaja.«
Pri Kusainovu Andreju, roj. 5. X. 1920 v Petropavlovsku, po poklicu računovodji, pri NOV od 23. 1. 44: »Prišel popolnoma pijan, se surovo prepiral v četi in žalil nacio-nalni čut Slovenca. Izključen 15. II. 44.«
V posebnem navodilu brigadnega politkomisarja je zapisano v zvezi s temi izključitvami naslednje:	»Politkomisarji,	zlasti
njihovi namestniki morajo biti izredno pozorni pri zajetih komsomolcih, ki so bili izključeni iz Partije, da ne bodo s svojim vedenjem še nadalje kvarili duha naših čet.*
Sele sedaj lahko razumemo stroga navodila Centralnega komiteta KPS, ki je v svoji poslanici za svoje centre na Gorenjskem poslal terencem in članom VOS-a tako stroga navodila pri nadziranju ruskih komsomolcev, ki jih je KPS določila za propagandne svrhe tudi za Gorenjsko.
Vsako razpravljanje in pojasnjevanje o tem bi bilo odveč, ker vse to prejasno kaže, da so celo ruski tovariši razočarani nad svojimi »tovariši« na naših tleh, kar pa ni nič čudnega, saj je znano, da so se že nekateri rdeči veljaki, ki so bili v Rusiji in v Španiji, izrazili, da »osvobodilni boj« ni nikjer terjal od njih toliko brezsrčnosti ln žrtev kakor prav v lastni domovinL
»Opaža se malodušje«
Značilna je okrožnica vsem brigadam, bataljonskim in četnim politkomisarjem ter politdelegatom, ki jo je izdal štab 18. divi. zije NOV in POS z dne 15. I. 1944. Ta okrožnica pravi -dobesedno takole:
»Kljub vsem dosedanjim okrožntoam ter ustnim navodilom glede politične vzgoje, organizacije, politično vzgojnega dela in kulturno propagandnega dela v vojski, je to delo še vedno nenačrtno in zelo pomanjkljivo. Posledice so neizogibne. Opaža se malodušje, na političnih urah vlada mrtvilo ln za politično vzgojno delo pada zanimanje. Z razvojem dogodkov pa dobiva ravno politična vzgojna stran v vojski z dneva v dan večjo važnost. V ta namen se je polit, oddelek divizije odločil, da bo izdajal periodične okrožnico, ki bodo vsebovale vsa potrebna navodila zn načrtno ln sistematično izvedbo politično vzgojnega dela v vojski.
Da bo čim bolj uspešno, je potrebno:
1. Da bo obravnavana snov podana v živi besedi ln poglobljena v aktivni diskusiji. Se vedno so namreč dogaja, da komisarji oziroma polltdelcgatl izpolnijo politične ure na ta način, da čitajo razne marksistične literature, ki jo periodično izdaja Agit. prop. pri CK KPS. Ta literatura pa ni namenjena političnim uram in je tudi pretežka za začetno vzgojno politično delo.
2. Za vsako politično uro mora biti referat temeljito pripravljen. Snov mora biti skrbno zbrana in zajeta iz zahtev dnovnegn življenja. Le na ta način bodo dobile politično ure tisto zanimanje ln živahnost, ki jo tako pogrešamo na političnih urah. Današnje naše borbeno osvobodilno gibanje in vprašanje življenja po vojni mora služiti za Izhodišče obravnavanih snovi pri vzgojno političnem dolu. Zato je povsem napačno, da politkomisarji obravnavajo čitajo — na političnih urah teorijo marksizma — leninizma, namesto da bi današnjo borbo in cilje te borbe osvetljevali s to teorijo, ako so soveda v marksizmu — leninizmu zadosti podkovani, sicer doživijo prav nasprotni učinek, namreč pri nezanesljivih in mlačnih pravo nusprotje.
Da priskočimo v tem pogledu komisarju na pomoč, pošiljamo 14 dnevni program politično vzgojnega dola. Po prejemu programa naj brigado) komisar skliče vse bataljonske komisarje in na tem sestanku naj dobro pretresejo vsebino programa. Nato naj na isti način bataljonski komisarji skličejo čotne komisarje in politdelegate z namenom, da se do dobra seznauijo z vsebino programa!
Smrt fašizmu - svoboda nnrodu! Polltkora. 18. div.:	Sekretar politoddelka:
Majcen Nace, 1. r. Mencej Martin. 1. r.
Tudi ta okrožnica ne potrebuje nobenega pojasnila. Komunistično vodstvo je samo sprevidelo, da pri svoji »vojski* ne uspe s političnimi predavanji o leninizmu ln marksizmu, zato Je dalo nova navodila politkomisarjem, kako morajo v političnih urah Izrabiti teorijo marksizma in leninizma v luči današnje borbe in ciljev toh bajov po vojni.
Med obsežnim programom navajamo le najvažnejše odstavke, ki so jih za dosego moralnega In političnega dviga »rdeče voj ske« poslali divizijski funkcionarji svojim podložnim politkomisarjem, da bi jih tolmačili bataljonom in čotam.
Svojstvene obljube
Divizijski rdeči prvaki določajo za pro gram politično vzgojnega dela v bataljonih Ig četah naslednje obravnave!
L Vzroki kapitulacije Jugoslavije: narodno zatiranje, socialno izkoriščanje, centralizem, v zunanjepolitičnem pogledu pa naslonitev na antisovjetski blok.
2.	Zakaj ni bilo agrarno — poljedelsko — vprašanje rešeno! Ker bi buržoazija, to je bančni magnati in lastniki industrije, z razlastitvijo veleposestniške zemlje izgubila svojega močnega finančnega zaveznika, plemiča, veleposestnika, in pa iz strahu, da razlastitev veleposestniške zetnlje ne bi imela za posledico zahlovo po odpravi kapitalističnega izkoriščanja. Da bi kmeta odteg. nila od revolucionarnega gibanja, je poslala slovenska buržoazija med kmete Puclja kot svojega agenta. Vloga Puclja in njegove stranke v slovenskem kmečkem gibanju.
Skupno z delavcem in delavno inteligenco bo prišel na oblast, kar je dovolj močno jamstvo, da bo vse to izvedeno.*
Program nato navaja navodila o debati pomena ustanovitve OF, dalje o KPS kot vodilni sili v OF ter navodila, kako naj politkomisarji zlasti pobijajo med moštvom propagando, da je OF protijugoslovansko in protiversko usmerjena, dalje, kaj je bela, plava garda, kaj je bistvo mihajlovičevske demagogije in kako se v tem pogledu loči od klerikalnega krila bele garde. Bela garda odkrito priznava, da je proti komunizmu, Stalinu in SZ, mihajlovičevska politika pa je politika podtikanja in diskreditiranja Partije. Nujnost uničenja belo- in plavogardističnih tolp ter Rupnikovih banditov.«
8 takimi obljubami in s tako lažno propagando hoče komunistično vodstvo začeti z »novim vzgojnim* političnim delom. S takimi obljubami, obljubami oblasti in z lastnino vseh komunističnih nasprotnikov hoče slovenski komunizem obdržati nezadovoljneže v svoji »vojski«. Da je med njo mnogo nezadovoljstva, dokazujejo komunistična navodila sama, s katerimi komunistično vodstvo zahteva, da politkomisarji zlasti posvetijo vso svojo skrb pobijanju belo- in plavogardističnih mišljenj, zlasti pa domo. branske misli. Komunisti predobro vedo, da so si postavili domobranci za glavni cilj svoje borbe — ohranitev poštenega slovenskega naroda, med katerega se mednarodni slovenski komunisti ne prištevajo.
Tudi to ne bo zaleglo
V arhivu tovariša Joca smo našli tudi ukaz glavnega štaba NSV in POS, ki je imenoval skoraj vse vojake v NOV ln PO za podoficirje ali vsaj vodnike in desetarje. Med njimi je tudi mnogo tovarišic, zlasti bolničark. »Generalmajor« Rozman Frane je hotel s tem, kakor pred meseci častnike, pridobiti moštvo zase ln odpraviti nezadovoljstvo med njimi. Po vsem tem, kar nam je odkril tovariš Joco sam, tudi to ne bo zaleglo, saj vemo, kakšno pot so šli tisti aktivni častniki, ki so prav tako bili pred nedavnim povišani, tako n. pr. »general« Avšič sam, ki nima pri komunističnem vodstvu nobenega zaupanja več.
Za komnnrsttčne razbojniške tolpe, ki
Jim nekateri pravijo »osvobodilna« vojska je začelo sedem suhih let. Zadnje dni so doživeli nekaj zelo hudih porazov, ki jih niso mogli preprečiti vsi vojaški strokovnjaki te slavne »vojske*. Slovenski domobranci so jim pripravili temeljito kopelj na Notranjskem, Hmeljniku, Trški gori in nazadnje v Javo-rovioi pri St. Rupertu. V teh kopelih jo »utonilo« precej tolovajev. Dbltih, ranjenih ali ujetih jih je bilo nekaj sto. Zanesljivo drži, da jih je padlo v vseh teh akoijah čez 400.
Pred enim tednom se je vrtil na Javorovici štab 4. bataljona »Cankarjeve brigade« Id delil na mitingu svojo modrost vsem svojim pripadnikom. Ko se jim je zdelo, da so že devolj poskrbeli za duha, so poskrbeli te za telo, začelo se je »narodno veselje«. Tega drugega dela so se vsi Se z večjim veseljem udeležili. Kakor pravijo, ni nihče manjkal ln to je bilo za marsikoga usodno. Novomeški domobranci, ki prebirajo tudi knjigo o lepem vedenju, so brali v tej knjigi na strani 188 tole: Lepo In prav je, če včasih obi-Sčoš tudi sovražnika ln se pogovoriš z njim. To spada v poglavje o »koordinaciji« lepega vedenja. Domobranci so zvedeli, da so tolovaji tam in so sc kar sami povabili, kakor poje tista pesem o nezvesti ljubici, ki se je > drugim omožila in zapuščeni ljurček tež,- Ce ne boš me vabila, pa sam bom prišel. In so šli.
16.	marca ob eni po polnoči sta krenili prva in druga četa. Pri Dragi je skupina domobrancev prekoračila Krko čez zasPai most. Skozi St. Jernej, Brezovico in nad Pleterjami je skupina prodirala v gozdove vedno bliže cilju. Ze ob četrt na osem Je skupina opravila s prvo zasedo, kakor hitro «e Je oglasila komunistična strojnica. Dva komunista, ki sta bila v zasedi, sta tako) padla, tretji pa se je težko ranjen zavlokel v grmovje, s čemer pa si gotovo tuli ni reši: življonja. Po tem uspehu so fantje še hitreje gazili visoki sneg, ki je po nokod -ega! do pasu. Okrog devete dopoldne sta se v spretuera manevru aau Javorovico zdru žili o tv napadajoči četi, ki -ta prodirali vs» ka s svoje strani. V bipu sta sklenili okoli Javorovice obroč In odprli ogenj tako hitro in ostro, da se komunisti še zavedli niso, kaj se prav zn prav godi. Sele, ko so se nekoliko zbrali zaradi presenečenja, so skušali zasesti položaje ali pa se prebiti. Toda obroč je bil sklenjen in vsak, ki se je skušal prebiti, je končal v grmovju ali kotanji. Kolikor komunistov je osfalo v Javorovici, so se branili, toda osredotočeni ogenj jib jo kmalu pokončal do zudnjega. Po ostri borbi, ki ni trajala niti polne pol ure, so naši fantje samo v vasi našteli 137 mrtvih komunistov, med katerimi Je bil štab IV. bataljona Cankarjeve brigade z bataljonskim komandantom in pnlltkoinlsnrjem vred. Samo II. četa, ki je že v razbiti zasedi dobila eno strojnico, je v tej borbi zaplenila en težki mlnometalec, 1 težko Bredo In 3 lahke Brede poleg velikega števila pušk. Prav tako so domobranci pobrali komunistom vse strelivo do zadnjega naboja. Plen 1 čete ne zaostaja za plenom 2. čete.
Ljubljanski komunistični simpatizerji naj bodo prepričani, da tega bataljona, ki so ga sestavljali pobiti komunisti, ne bo treba več pokončavati, In so vsi tl tolovaji že v sestavu >13. bataljona«, ki jo med komunisti ■ zelo znan. Kdor pride vanj, se ne vrne več.
DOMA
Tolovajski poglavar Broz.Tlto se Je rad,
nje čase močno trudil, da bi iz sovjetskih! zaveznikov iztisnil vsa priznanja in ugod« nosti, ki bi mu dale položaj mednarodno priznane vlade in s tem zvezanih ugodnosti« Pred Angleže in Amerikance je stopil 2 zahtevo, da se mu priznajo pravice »de iurec in se njegov vladni komite prizna kot edinai zakonita predstavnica jugoslovanskih narodov. Obenem je zahteval, da se odstrani Puričeva vlada v Kairu in zapro vsi krediti, ki jih kairska jugoslovanska vlada uživa pri zaveznikih. Svojo izsitjevalno taktiko je poostril prav sedaj, ko so Angleži Petra II. in predsednika vlade dr. Puriča pozvali v London in dali po časopisju vedeti vsemu svetu, da bodo skušali posredovati za sporazume med Titovci in kairsko vlado. V ta namen je baje v London dopotoval tudi poseben Titov odposlanec. Govorilo se je, da bo Purič moral s svojega mesta in da bo v novi vladi močno zastopana struja, ki proti Titu ne nastopa tako ostrega odklonilnega stališča kakor Purič in njegovi. Iz Londona zaenkrat še ni prišlo nobeno sporočilo, da bi se pogajanja, kakor so časopisi napovedovali, že začela, vendar je gotovo, da bodo potrebni izredni napori, da bi se stvorila osnova za sporazum med dvema tako nasprotnima si strujama. Doslej Tito še ni spremenil svojega sovražnega stališča do kralja Petra II., katerega je dal odstaviti in mu prepovedati vrnitev na jugoslovansko ozemlje. Prav tako pa se Petrova vlada ni odpovedala generalu Mihajloviču, ki ostro nastopa proti komunistom in je boj proti njim označil za svojo poglavitno programsko točko.
Za bivšega	ministra	in	bana dr.	Draga
Marušiča se je	izvedelo,	da	se mu je	posre.
čilo pobegniti	iz Italije	in	se staviti	»tovarišu« tolovaju	Titu na	razpolago. Ta mož,
ki se je povzpel do višjih mest v Jugosla. viji, je bil osebni varovanec pokojnega kralja Aleksandra In pri preganjanju dinastiji sovražnih elementov, kakor so bili komuni« sti, ni bil preveč milosten. Kako neki bodo komunisti gradili nov svet s tem, da rušijo osnove vsega starega sveta, ko pa se poslužujejo za svojo »obnovo* ljudi, ki so podporniki tolikanj zaničevanega starega sveta.
Vrhovni komisar za operacijsko področje »Jadransko Primorje« je imenoval posebnega pooblaščenca in komisarja za cene. Po-oblaščenčev delokrog obsega tržaško, gori-ško, furlansko pokrajino, Istro in Kvarner, Njegova poglavitna naloga obstoja v tem, da bo nadziral cene in vodil najostrejšo borbo proti črni borzi in tihotapstvu. Komisar za cene je postal dr. Rudolf Išler, po rodu Tržačan. Kot komisar za pobijanje črne borze in tihotapljenja pa je bil postavljen SS Sturmbannfiihrer Fritz Woel-bing, ki bo sebno podrejen dr. Rainerju,
start in preizkušeni borci: Kukec Franc, star 23 let, iz Grobelj, vstopil v legijo dne
16.	julija 1942, Stajnar Martin, star 20 iot, iz Hrvaškega Broda pri Škocjanu, vstopil v legijo 19. septembra 1942 in fiiaftč Anton, star 20 let lz Pristavice pri St. Jerneju, vstopil v legijo 9. septembra 1942.
Ranjeni so bili: Grabnar Andrej. Re-mus Jože, Koščak Anton in Hočevar Franc,
Od komunistov so med drugimi padli sle; deči:
Bahor Janez, roj. 8. 11. 1911 v Golekn, posestnik, Dragatuš; Gregorič Avgust, roj. 14. S. 1913 v Gomili pri Štirni, železn. dela-veo, Mirna; Nartnik Franc, roj. 21. 4. 1910 v Kozarščah, upok. orožnik, Muljava 11, Stična; Rapus Franc, roj. 14. 8. 1922, Češnjice 2, delavec, Mirna peč; Judnič Janez, roj. 21. 8. 1905, Dobravioa, žel. del.. Grm, Giadao; Dragan Jožef, roj. 11. 12, 1922, Studenec, žel, del.. Velika Loka; Dragozet Janez, čevljar, Ljubljana, Cesta Viktorja Emanuela 42-111; Rihar Karel, roj. 29. 10. 1911 v Ljubljani, železn. kotlar, Ljubljanska c. 55; Kotar Fr., kotlar. Ljubljanska o. 55; Kotar Frano, ključavničar pri drž. žel. v Mariboru; Oven Jožef, roj. 18. 8. 1911, strojnik, Trnje 1, Martinja vas 11, Vel. Loka; Zunjlč Anton, roj,
11. 8. 1924, Vranavlče, Gradec; Smolič Jakob, roj. 27. 6.	1907,	Vrh	Trebnje,	poljedelec,
Trebnje; Knafeljo Frano, roj. 9. 10. 1934, Birčna vas, posestnikov sin, Smihel-Stopiče; Novak Leopold, roj. 19. 4. »13, Mirna peč, poljedelec. Trika gora, SL Peter; Grmovšek Ivan, roj. 20. I. 1909, Trnje, delavce. Velika Loka; Rapuž Franc, pogodbeni delavec, Novo mesto; Perlčak Stevo, roj. 15. 10. 1903, Brlog, delavec, Metlika, Vipavec Franc, roj.
12. 3. 1. »18, Pribuče, klepar, Adleiičl; Rogelj Ivan, roj. 26. 10. 1918, Nemška vas, žel. delavec, Zidani	most,	Trebnje;	Andoljšek
Leopold, roj. 20. 12. 1918, Trnje, delavec, Velika trnka; Oberman Marko, Metlika; Šumak Franc,	roj.	1. 12. Spodnje Kralje,
stud. med.	Ljubljana,	Streliška	34; Černič
Stanislav, roj. 1. 5. 193-2. Beden 32, delavce, Adlešičl; Demec Anton, roj 3. 12. 1925, delavec, Zaboršt, 8t. Vid pri Stični; Vasilič Stanislav, roj. 25. 10. 1927 v Purgi št. 9, Adlešičl; Papež Franc, roj. 27. 3. 1918, La-zlna 2; Zura Jože, roj. 4. 1. 1922, Zagrad, delavec, 9t. Peter; Cvar Ciril, roj. 24. 10. 1906, Vinica; Jenlč Anton, rojen 11. 6. 1924 v Gaberju, Brusnice; Komac Zvonimir, roj. 29. 1. 1925, Ljubljana, dijak, Vilharjeva 23; na-mestnioa politkomisarja 3. čele IV. bataljona Cankarjeve brigade — tovarišica Sono Medi, komunistično ime Sanda, roj. 12. 4. 1925 na Ježici, pri komunistih že od 27. 7. 1942, član komunistične partijo od ». 7. 1913, znana krvolokinju.
Naj bodo komunisti prepričani, da b* sledilo še nadaljnih sedem suhih let, dokler so ne bo popolnoma posušila tolovajska zn. lega. Domobranci se trdno držijo načela; Kamen za kamnom palača.
MALI OGLASI
STARh NERABNI; ZAMAŠKE m vsakovrMo« plutuvinuie odpadke kopirno v vsaki količina * Ljubljana, ž.moovka vesta
štev 2, dvorišča — pisarna.
ZloiljIve stole sa vrt 4» zaklonišče kakor tudi vsakovrsten rezan in tesno les dobite v skladišču zadruge »Marad« v Zivj-nozdruvniškl ulici (za Cukrarno£, •-
Temeljit konec komunističnega bataljona
V tej borM so padli 8 donrobfanel,’‘rnrmi
TEDEN
T. Š.
PED ŽlVLiJENJEJVl IN SfJRTJO
DNEVNIK GORJA IN BOLEČINE (II)
Previdno in prihuljeno kot mački smo lezli skozi gozd. V bližini smo slutili sovražnika. Puške so bile polnjene in pripravljene, mi pa. .. kot cmeravo jesensko vreme, ki nam je zastiralo pogled in Se bolj mračilo že tako mrke obraze. Gosta megla Be je počasi vlačila med debli.
»Stroga tišinaI — Naprej!« je sikal ko-taandant za našimi hrbti.
Počasi kakor megla in boječe imo prestavljali noge. Sklanjali smo se naprej in stegovali vratove, da je pokalo v njih, in napenjali ušesa in oči do bolečina. Z odprtimi usti in z zadržanim dihanjem smo iskali sovražnika. Kje je? Na sosednjem hribčku? Zakaj ne strelja? Ali nas nalašč pusti blizu, da nas z gotovostjo pokosi? Mogoče Je skrit že za grmovjem na desni in levi? Mogoče ... Nič gotovega.
Povsod Je bila napeta tišina. Bali smo B*, da bo vsak čas počila... In Je.
Nekdo se je spotaknil ob korenino in telebnil po tleh. Strojnica Je ostro zarožljala ob kamen. Kolena so nam klecnila, kakor bi nas kdo s kolom včesnil preko njih. Se bolj smo se sklonili in zijali. Zda bo, kar bo ... Groza nas je bilo.
»Kdo je ta hudič, da ga ustrelim!« je Ujal komandant.
Prav blizu, z nasprotnega hriba, so padli ostri streli. Krogle so zažvižgale preko nas. Nekaj nas Je padlo na tla. kot bi nas spodrezal. Nekateri so stali na mestu kot kipi, precej pa se jih je obrnilo in začelo bežati.
»Kam bežite! Hudiči! Takoj nazaj! Marš! Prekleta svojat!« Je besnel komandant, j Počenili so, nazaj pa niso prišli.
»Nazaj! Kot pse vas postrelim! Hudičevi Hajcii«
Sli so. Po trebuhu so se priplazili na Prejšnje mesto. Ni bilo druge pomoči.
Nasprotni ogenj Je bil silovit. Krogle so ftam pele nad glavami, klestile veje in se fcavrtavale v debla.
Na licih mi je gorela skeleča vročina. Brez pomisleka sem položil glavo na mokra tla in čakal... Cesa? Misel m< je blisnila za par dni nazaj... »Življenje ti darujemo« ... Je mar to življenje? Ali Je to vse, kar lahko komu darujete? Hinavci!
Začelo je deževati. Ležali smo kot negibne gmote z bledo mislijo na življenje in * globokim strahom pred smrtjo. NI me zanimalo, kaj je z drugimi in kaj Je pred nami. Dobrega nič, to sem predobro vedel. Zadostovalo mi je. Niti malo se nisem počutil varnega. Proč, samo proč od tod! Na-*aj od koder smo prišli! Ob vsakem strelu
Čuda iz rastlinskega sveta:
Hrupne in
samotne svatbe
Prvi topli dnevi meseoa marca posojajo
IPozdni! parohke z rumenimi cekinčki — tro-bentienini, ki tl — kakor ve povedati staro Ustno izročilo — lahko prinesejo srečo ali nesrečo,’ če jih o trgaš ln neseš domov. Ker Pa bo ml ne bojimo starih vraž, si lahko podrobneje ogledamo drobne cvetke. Troben-itloe »o jako zanimive, čeprav so preproste in skromne, saj se znajo na premeten način varovati samooplodbe. Zato je njib rod tako močan in odporon, Raztrgajmo nekaj zlatih Cvetov In poglejmo njih ustroj.
Prvi cvet, ki smo ga razpolovili, nam je Pokazal, da ima v venčni oevi, iD sicer tik Pod grlom priraščene prašnike in kaj kratek pestični vrat. Pri drugih cvetovih pa vidimo, da so pravniki v sredi venčne cevi, Pestični vrat pa sega daleč preko njih, tako da pride brazda v višino pravnikov prvih cvetov. Tak pojav cvetov z različno dolgimi Prašniki in pestiči imenujemo heterostylijo.
Cvetna čaša je nekoliko večja ln se hitro zoži v venčno cev. Svatje — čmrlji — Jnorejo vtakniti svojo glavico v čašo, v cev P« ne morejo. Ta pa je ravno prav dolga, da more čmrlj doseč! s svojim rilčkom me-dovnike, ki so na dnn venčne cevi.
Recimo, da obišče čmrlj najprej cvet s kratkim postičom. Tu so, kakor smo že rekli, prašni mešički vsajeni v široki ovetnl *aii. Ko se debeloglavi čmrlj trudi, da do-»ežo z rilčkom dno oevi, zadeva ob prašnike ln prinese na dan rumeno glavico. Na drn-irom evetu, ki ima visoko rasli vrat, pa zadene z glavico, oprašeno s ovetnlm prahom, brazdo in jo opraši. Pri cvetovih z nizko leiočimi prašniki pa st nabere cvetni prah na rilček, in sicer ravno v isti višini, kot stoji brazda pri drugih cvetovih. Tako se “Praši cvet trobentice vodno le s prahom drugega oveta. Le v cvetovih, kjer stojo Prašnkl više, je mogoče, čeprav bolj poredko, samolastno opraševanje. A narava, ki je obdarila trobentico s to zanimivo iznajdbo, se ne da prevarati. Rastline, ki zraslo iz samolastno opraženega oveta, so slabotne In kmalu podležejo pred močnimi trobenticami, ki so zrasle Iz semen različnih Ovetov.
Pa še o čmrlju moramo vedeti, da ta potepuh ne posrka medu vedno le po dovoljenih potih, ker so v zvezi s tem tudi raz-•ične tožave, ki mu jih je stavila trobentica Ua pot, da ohrani zdrav rod, marveč dostikrat progrizne venčno cev ln izpije med pri •Stranskih vratih.«
Cvetni tedon je hil za naa, ko smo bili ta otroci, čas velikega veselja. Saj je bilo treba napraviti butaro za cvetno nedeljo. V mešanici potrebnih rastlin za blagoslov Prebujajoče se naravo so bile tndl leskove *'l>e. Leskov grm je prva lesnata rastlina, ki odžene in cvete tako zgodaj spomladi.
že v jeseni si je leska pripravila prašne •n pes ti i'no cvetove, ki so varno zaviti prespali zimo in komaj čakali prvih sončnih dni. So pod golim in mrzlim drevjem je 1*-sl*a razpustila prašne cvetove, da so pri v*akom dihu božajočega vetra, vsuje Iz njih iivljenjski prah — plod. V lstera času pa fcaoveto na leski tudi ženski ovetovi. Iz drobnih popkov, ki so listnim čisto podobni, Požene ducat karmlnastordečih nitk — cvet-°lh brazd.
Veter nosi droban cvetni prah kar v ®blaklh ln vsak sl prisvoji nekaj življenj-
me je zapeklo v srcu, kakor da bi ga s tenko šibico ošvrknil. Neprestano sem imel občutek, da me sovražnik vidi, da je vsak strel name merjen. Pred kroglinim žvižgom sem se skrčil vase in se obupno tiščal k tlom. Za vsakim drevesom, za vsakim grmom sem videl smrt, ki se mi Je zopet posmehovala, da me Je zeblo v mozeg. In strah pred njo se mi Je v ostrih drgetih zalezel med vlakenca vsega mojega bitja in iztegoval svojo bledo glavico iz vsake znoj-nice na telesu.
»Ogenj t« je zatulil komandant.
Treba je bilo streljati. Kam? Na sovražnika. Ze, pa saj nismo vedeli, kje je. Povelje! Morali smo. Sicer bi bilo po nas. Počasi smo položili puške predse. Oddali smo nekaj strelov, pa se precej spet pritisnili k tlom. Krogle so zletele nekam v meglo.
»Ogenj! Ogenj!! Kje so strojnice?! Saboterju Hudiči! Stre-e-elja-a-aaai!« Komandant je divjal.
Mi pa nič. .. Deževalo je. Voda se Je stekala po puški in po rokah za rokav. Po laseh so drsele kaplje za vrat in se po bradi stekale na mokra tla. Želeli smo — umik.
Z nasprotne strani so še zmeraj odmeval! posamezni streli.
Tik za nami je počila puška. Nekdo je pretrgano zavpil in se zavalil v grm. Malo Je še hropel, potem Je utihnil.
Komandant Je znova polnil puško.
»Streeeljaaaaj!!«
Morali smo streljati. Z neko obupno Jezo smo odprli tak ogenj, da Je zamrl v meni vsak klic po življenju. Strojnice in puške so pele, da se Je tresla zemlja. Meril ni nihče. Kam pa? Samo da je pokalo. Modrikast dim se je ovijal debel ln se stekal v dolinico. Smrdelo Je po smodniku. Puške so bile vroče, da so dežne kaplje kar cvrčale na ceveh.
»Druga četa — ogenj! Prva ln tretja četa — naprej! Hura! Juriš!«
Komandat se Je stisnil za debelo bukev. Izza nje so padala povelja ...
Tako. Ta zločinec na varnem, nas pa naprej, smrti v naročje! — »Življenje ti darujemo ...« — Zločinci! S težavo, kot da sem bil prirasel k zemlji, sem se odtrgal od nje in se plazil po trebuhu naprej. Ves sem bil premočen. Zeblo me je.
Nasprotnik Je utihnil. Mislili smo, da Je zbežal, kakor smo hoteli ml. Počutili smo se varnejše. Vstali smo In šil proti grebenu. Na vrhu smo se ustavili v zmagoslavnem ponosu. Sovražnik pa nas Je opazoval.
Naenkrat Je v zraku nekaj završalo. Prisluhnili smo. Mina! In že Je nekje vsekalo, da nam Je zaprlo sapo. Popadali smo na tla. Zagnal sem se na velikansko mravljišče. Z desnim komolcem sem ga razril. Velike rjave mravlje so brzele sem in tja. Najprej po puški, nato po roki za rokav, po obleki in glavi. Začele so me ščipati. — V zraku je znova završalo. Treeakt Zamižal sem in udaril z glavo ob tl« — v mravlja. Zdaj ml niso bile mar. Glava, samo glava!
Nekdo Je vpil na pomoč.
Kje Je moj sosed? To ni njegov glas... Pogledal sem na levo. Tovariš Je par metrov od mene ležal na obrazu. Mtna mu je padla na hrbet. Drob mu je razmetalo po gozdu. Strojnica Je bila dva metra vstran, prevrnjena ln vsa zvita. Poleg njega se je zvijal pomočnik ln turobno tulil v mokri mah.
Z nasprotnega brega se ml je krohotala smrt kot pred nekaj dnevi. Z odprtimi usti sem zijal grozni smrti v obraz. Mravlja mi je zašla v usta. Izpljunil sem jo. In spet je zašumelo nad mano. Oster tresk ml Je butnil v glavo ob tla. Utrgal se Je cel plaz min, ki so z grmenjem padale okoli mene. Razstreljeni kosci so peli ln klestili po drevju. Po nas Je letelo blato, kamenje, listje in mah. V tem so zaregljale še strojnice, da je drevesno lubje kar odletavalo. Zatisnil sem oči in se priporočil Bogu. Nos sem tiščal v gnijoče dračje ln listje. Ko sem odprl oči, sem videl mastnega črva, ki se je stcer s težavo pa vendar nemoteno pretegoval med travo ln lezel v svoje življenje. Zavidal sem ga.
Mine pa so padale... — »Življenje tl darujemo...«
Ranjeni Je presunljivo kričal.
»Sosed po ranjenca!« se Je slišalo povelje izza bukve.
Jaz sem bil sosed Da bi šel ponj? Tam je nevarno! Na vsak način je torej hotel oni lopov, da bi Jaz poginil. V obupni nemoči so mi solze zalile oči.
»Po ranjenca, svinje! Je to tovarištvo, golazen hudičeva!«
Divjak za bukvijo je *e vedel, le ml ne. Zakaj potem ni šel on ponj? Razumljivo — Imel je predaleč.
Zdaj sem moral Iti, sicer bi me ubil. Pa ga Je že nekdo drugi vlekel za noge med grmovje ln dalje v gozd. Ranjenec Je na vso moč tulil ln se grabil za trebuh. Nekje v gozdu Je vse utihnilo. Tudi mine so prenehale. Malo smo sl oddahnili. Le tu pa tam Je še počil strel ln se razgubil v gozdu.
»Umik, svojat strahopetna! — Poberite strojnico in mniča! Pa brž!«
Vstal sem, se otresel mravelj ln se napotil k mrliču. Dež je pral razcefrano drobovje. Koščki obleke in mesa so se pozibavali na grmovju. Zatohlo in omledno je dišalo po krvi. ..
Hotel sem pobrati najprej polomljeno strojnico, kakor so nas učili komunisti. Na nasprotnem hribčku je rezko zapela puška. V desni strani prsi me je strahovito zapeklo. Bliskovit sunek me je zavrtel ln podrl na tla. Puška mi je padla Iz rok. Krčevito sem zgrabil za rano in se s telesom prevalil nanjo. Med prsti Je vrela vroča kri. Občutek sem imel, kakor da sem skozi telo naboden na žgočo palico. Ob vsakem najmanjšem premiku me Je neznosno zabolelo, kot da se hoče v meni vse pretrgati. Popadla me je vročica. Trudno sem zaprl oči.
Dva sta prišla pome. Bolečine so bile grozne. Omotičen sem postal ln skoraj bi bil ob zavest. Po čelu in hrbtu »o mi polzele mrzle kaplje potu. Okrog pasu pa se je strjala kri v hladno sluz, ogabno ln strašno!
»... Življenje tl darujemo ...«
V neki vasi sta prijatelja raztrgala spodnje hlače, ki sta jih bila nekje ukradla, ln me obvezala.
Ves moker in krvav sem spal z drugimi v kozolcu na slami, pokrit z mokrimi cunjami. Noč je bila črna kot obup. Neutrudljivo je deževalo. Mraz me Je tresel. Živci so odpovedali. Slednjič me je utrujenost premagala, kozolec se je prijetno pozibaval in bolečina je odjenjala. Zaspal sem...
... S težkimi koraki sem stopal po čudni, nepoznani dolini. Polnila me Je prosojna rdeča luč. Nikjer ni bilo živega bitja. Strašna žeja, ki Je žgala ustnice, da so pokale, in Je lepila Jezik ob nebo, je nezdržno lezla v požiralnik, v drob ln meso. Tipal sem po grmovju za rosno kapljico. Pa je ni bilo. Povsod sem pomočil roko v kri. Oči so se mi široko odprle ln strmele ...
V daljavi je živo gorel košček rdeče zarje. Izpod nje Je Izviral potok Razveselil sem se ln se mu približal. Spet krt! Krvi vendar ne bom pil?! Kje sem, da ni niti kapljice vode nikjer? —
Od nekod se Je slišal dolg, suh posmeh.
Iz globine prsi se Je prelila omotična vročina v vse telo. Oči so buljile v krvav potok. Bal sem se najhujšega. Potok pa Je naraščal, prestopal bregove ln kri zalivala dolino Skoraj do kolen sem stal v topli sluzi. Saj to ne more Iti naprej! Od kod toliko krvi? — Rdeča zarja Je vedno bolj žarela na obzorju, kri je naraščala, se vedno bolj penila ln s težkim šumom drla po do lini. Tu ni bilo mogoče več ostati. Vstrai Poskušal sem. A nog nisem mogel premakniti. Mravljinci so ml zagomazeli po hrbtu. Oblil me je mrzel pot. Kri se Je dvigala ln zamolklo klokotala. Po njej, so plavale zdrobljene glave, koal mesa ln .kosti, razklenjena oprsja ln atmajn« cunje krvi. Zalivalo me je ž« do vratu. Kosti so se zadevale ob me in praskale, kosi mesa in strjene krvi pa so ogabno ščegetajoče polzele ob mojem telesu. Topla, zadohla sopara ae j« dvigala Iz ogromne krvave gmote. Dušilo me Je. Klical sem na pomoč ... Od nekod suh posmeh ... Tokrat že bliže... Začelo me Je majati. Gorje, če me preplavi! Z rokami sem grabil za oporo. Brodil sem med kostmi ln mesom po krvi. Nikjer niči Kri mi je silila v usta. Lasje so se ml sprijemali od potu. S poslednjimi močmi sem se vzpel, dvignil usta iz krvi, globoko zajel zrak ln v mogez trgajoče zatulil. V tem hipu sem zagledal ljubi obraz deklice, ki ml Je prožila roko v pomoč. »Nič hudega se ti ne bo zgodilo,« me je toplo prijela za roko ln •..
Ostra bolečina me Je zdramila. Tovariš, ki Je spal na moji desni strani, me Je s komolcem sunil pod rebra, skoraj v svežo rano.
»Kaj vpiješ, hudič! Ce boš še enkrat, te bom s puško!«
Tudi drugi so se premetavali in grgrajoče preklinjali v cunje. Potlej Je bilo vse mirno.
S čela sem si obrisal pot in blodno gledal v temo. V prsih me Je peklo, tiščalo in zbadalo. Okrog pasu pa so počasi lezle uš! na novo pašo...
Plašne oči vaščanov — po večini samih deklet — so nemirno begale po tzpraznjeni mizarski delavnici, ki je bila ta večer prosvetna dvorana. Komunisti s puškami — partizan ne sme niti za trenutek nikjer pustiti orožja — so bllt pomešani med ljudmi. Spredaj, okrog velike mize, so bili zbrani prireditelji.
Zapeli smo:
Hej, brigade, hitite,
razpodite, požgtte
gnezda belih podgan, črnih psov!
Hej, mašlnca zagodi!
Naj odmeva povsodl
naš pozdrav lz svobodnih gozdovi
sklh zrno. Sedaj pa poglejmo, kaj bi bilo z lesko, če bi cvetele mesec dni kasneje, ko bi se že prebujalo drevje in odganjalo prve lista.
Pomladanski vetrovi bi v gozdu ne mogli prenašati ' ovetnega prahu, ker bi ga oviralo listje. Tudi do prašnih mačle bi veter ne imel dostopa, kaj šele, da bi mogel nabrati ta vseh tisočih skledic ovetnl prah in ga razdajati ženskim ovetovom. Zato je leska, ki j Izrazita vetrocvetka. prva rastlina, ki pri nas tako zgodaj evote.
Prav pod lesko pa se najrajši skrivajo ponižne znanilke pomladi In ljubezni — vijolice. Tako neznatne so, da nas le prijeten vonj opomni, da vijolice že cveto. Bog pa ni podaril vijolicam vonja le zato, da bi Jih človek nabiral In duhal. Vonj cvetočih rastlin je zanje življenjskega pomeua.
Prve čebelice, ki ob toplih dnevih Izlete Iz uljojakov, kmalu zavonjajo močno dišeče vljolioe in lete za vonjem, dokler ne najdejo pod grmi cvetočih vijolic, čebelice jim tudi printtso cvetni prah za svatbeno da-
rilo, v zameno pa se naarkajo opojno dišečega nektarja.
Zgodi pa se, da sneg In veter onemogočita pridnim čebelicam odlet Is panjev In skromne vijolice zastonj pričakujejo življenjskih zrno. Cvetovi počasi venejo ln se sramujejo, kor so ostali »zarjavele device«. Ce bi se to večkrat zgodilo, bi rod vijolic moral kaj kmalu Izumreti. Toda narava je skrbna mati, ki ne pusti svojih malih, da bi zapadli smrti. Ko soriee poveča moč ln postanejo sence iz dneva v dan krajše, po žene vijolica, ki spomladi ni doživela ]ju hezni, vnovič cvet. Ta je sicer brez cvetnih listov, tudi medu ln vonja nima. V zaprtem cvetu so snmo prašniki in pestič Brez svatbenega orkestra čmrljev ln brenčečih čebc Ilc sc izpolni ovetu največja sreča ln želja vsega žlvoga stvarstva Ko v zaprtem cvetu prlčno zoreti prašniki, *c tud! potegne vrat pestiča, dokler so ne dotakne prašnih mešičkov. Trenutek nato je opraMtev gotova ln vijolica trudno nagne blagoslovljeni cvet.
jMarjan Jut a o
Hej, od naše gostije
vrgli bomo pomije
psom, ki danes so naš gospodari«
Medtem se je že razkoračil pred ljudstvom mladi politkomisar.
»Tovariši! Tovarišice! — Smrt fašizmu!«
»— svobodo narodu,« so zakrulili kosmati obrazi komunistov.
Dekleta so se spogledala, lahno zardela, si grizla ustnice in povesila glave.
»Končno je vendar-le prišel čas vstajenja in svobode tudi za to vas. Vesela so danes naša srca in prepričanje v zmago Je še trdnejše. Mi gremo naprej, trdno in neizprosno, dokler ne osvobodimo vsega naroda tujih in domačih tlačiteljev! — Tovarišice! Vam je namenjen naš topli tovariški pozdrav! Zakaj so vaši obrazi kisli? Zakaj se nas bojite, ko prihajamo k vam kot tovariši, kot bratje? Vem, zakaj. To Je še ostanek belogardistične propagande, ki se je še niste otresli. A kmalu boste spoznali vso Izdajalsko laž belih psov. — Ml smo narodna vojska! Mi se borimo za vas, za ves delavni kmečki živelj! Z nami gre svoboda, z nami pesem, veselje in sreča! Kamor koli pridemo mi, tam posije lepše sonce, tam srce vriska in poje v novi, doslej nepoznani sreči! Kdor ima čiste roke, ta danes med nami ni in ne more biti kislega obraza!...«
»Tako Je! Živela svoboda!« so vpili tolovaji po dvorani.
Dekleta ln žene pa so se zdrznile. Plašno so gledale govornika ln poslušale novo učenost
Komisar pa Je govoril ln govoril, da so mu pene pršele tz ust, se prestopal kot pre-napaseno tele ln krilil z dolgimi rokami po zraku, kot bi sejal zlata semena srečnejše bodočnosti slovenskega naroda. Ves zdelan je končal.
Komunisti so ploskali ln vsemogoče kričali ubogim ženam in dekletom na ušesa, da same niso vedele, kdaj so začele ploskati. Ko se je vse pomirilo, Je kulturnik napovedal novo točko.
»Tovarišica Brina bo zaplesala po napevu slovenskih narodnih pesmi.«
Harmonika je hreščala znane napeve. Brina pa se je pretegovala ln zvijala, lomila roke po zraku, napenjala prša In se spet ogabno razčeperlla ter razkazovala svoje razvito telo.
Stari tolyovajl so z odprtimi usti buljili vanjo in cedili sline. Dekletom je bilo očivldno nerodno. Zardevale so In povešale glave. Nekatere so si brisale nos, druge pa si popravljale obleko ali sl kakor koli dajale opravka.
Brina pa je plesala kot blazna.
»Vlačuga!« Je bilo moje nezmotljivo mnenje.
Po divjem odobravanju komunistov je nekaj tovarišev zapelo pesem o črnolaski...
2ivl naj tista.
ki ljubi junaka komunlatal
Pogine naj tista,
ki ljubi zločinca belogardista!
To je bil močan pljunek v moje srce. Naj umre dekle, v katere poštenost ln člatoat sem bil prepričan do dna duše, samo sato, ker ljubi mene — belogardista II T« svinja — divje sem pogledal na Brlno — pa naj živi 11 V prsih se ml je v trenutku razbesnelo smrtno sovraštvo do teh sločinoev v ne-slutenl moči. Mravljinoi ao mi zleteli po koži ln laaje ao se ml naježili. Stresel sem z glavo, atlsnil sobe ln pesti ter divje buljil predse. Zazdelo se ml je, da sem bil za tre uutek vsemogočen, da se bo na mah vse vdrlo v zemljo, treba je bilo le še hesede, en sam namig. Prostor se Je zamajal in ljudi je zagrnila prosojna megla. A hitro sem se spomnil, da me opazujejo. In že sem se narejeno mirno ozrl po ljudstvu. Nekaj pogledov se je mudilo na moji belogardistični obleki, ki sem jo nosil ves čas partizanskega životarjenja.
Po peami je nekdo deklamiral svojo pesem. Kaj je botel s njo povedati, le danes ne vem. Bila je udarna pesnitev zapitega klafača ljudstvu v razsvetljenje in v navdušenje.
Zadnji je bil na vrsti prijatelj Ivan 1* Ložke doline, ki so ga zaradi lepega glasu prisilili, da je pel ob apremljavi harmonike.
»Tam za goro zvezda sveti...«
Njegov mehki, hrepeneči glas Je plaval po prostoru In se sladko prelival v moje erce kot spomin ln tožba po izgubljeni sreči... Ivan Je strmel nekam daleč, kakor da jo vidi, svojo zvezdo, tam sa goro, nad Knežjo njivo ...
Ko Je odpel, je bilo vse kenčano. Dekleta ao hotela domov. Pa so zaatražlll vrata, zaukazali polko, pograbili vaak eno dekle In so strastno plesali. Brina ni prišla v poštev. Je bila te preveč vsakdanja sa njihov okus...
Jaz pa sem zbežal lz tega neznosnegs vzdušja v jasno noč. Naslonil sem se na drevo. Moje misli so pohitele preko hribov, daleč v Loiko dolino, — ln so vaaovals pozno v noč ...
J. E. Poldk:
(Zgodba U starih dni) 2.
Tam. kjer zdaj je razvalina, včasih grad je stal, kot bi ga na strmo skalo vrgel morski val.
Pa ga ni prineslo mfirje, temveč ga gradil je tlačan, ki j« ob gradnji potok solz prelil.
Koliko trpel tlačan j«, ko je svet ravnal, na katerem kot trdnjav« novi grad bo stali Ko so skalo izravnali, dolbli so kleti in so v kamen jih klesali dneve in noči.
Med kletmi so vez klesali, rov na vse strani, da bi v njem se lahko skrili v sili grajski vsi.
Ko so skalo v dnu razrili, so eidali stolp, ki naj bi bil varih grad« ob navalu tolp.
Stolp je rastel, rastel k nebu skoro leto dni in je zrastel, da mu pora sk6ro bilo ni.
Zdaj za stolpom le graičina vstala j« v neb<5 in prostorov v njej je bilo, kdo ve, koliko.
Soba je pri tleh imela, a nad temi hram, ki zavzemal je ves prostor skoraj čisto sam.
Krog njegi in pa nad hramom sobe so bil* za otrok«, posle, tujce in pa za teni.
Vhoda v novi grad ni bilo kar od treh strani, e a s četrte v grad si priiel samo prek brvi.
In ie brv je v grad vodila čez globok prepad, a če si do grada prišel, načel nisi vrat.
V grad prišel si na dvigala kot bi iel v neb6, in ko vhod je v grad zaprlo, vrat ni več bil6.
Kakor gnezdo »6kolovo se ljudem je zdel; vanj priiel bi, če leteti bi ko pti£ um^l.
A pod gradom sredi loke je bila ravan ga turnirje, bojne igre, prostor kot izbran.
In od tukaj je vodilo več kot st6pnic sto, skozi gozd mehko šumeči na ravn6 cesti.
Zunaj gozda pa pristav« grajska je bili,
krog in krog z zidovjem močnim vsa ogrijetta.
Tam imeli so živino, konje in drobnjAd, svinje in pa perutnino, drevja poln nasid.
Ej, po drevju pa 4umel je
glisen roj čebel,
da graščak medli je polne
tri kadf imeL
Ko so delo dokončan,
je priiel na grad
vitez lep, junak mogočen,
a po letih mlad.
t njim priila je len« lep«,
kakor roiic«,
ki se je raccvel« sredi
jutr» rosnega.
Meiaše bere 2e staro in mlado!
Splošna sodba je, da so MEJAŠI sijajna knjiga, ki prikazuje življenje Indijancev. Friedrich von Oagern je s tem delom podal divjo — skrajno napelo — »ragično zgodovino Novega sveia v dobi, ko so Evropejci začeli Ija prodirati. Resnična zgodovina, ki Je v tej knjigi prikazana daleč prekaša Karl May-eve Indija-naricel — Številne in sijajne slike pa dajejo knjigi še posebno vrednost. MEJAŠI ne smejo manjkali na nobeni knjižni policil Posegajte po MEJAŠ1H1 Sporočamo, da se še vedno lahko naročite ne edino sloven* sko poljudno znanstveno zbirko knjig „SVET“. — Za naročnike so knjige znatno cenejše kakor pa v nadrobni prodaji!
Naročite se na Svet še danes l
M. M A F F I
Sijaj in zaton
KLEOPATR
Kram« zvezdnata noč. V šotora se j« čnlo valovanje morja onstran ul pl n. Kamele ki «o se prestopale okrog šotora, so se odražale kakor orjaške pošasti. Na vrhu peščenega grička je plapolal plamen ln rdeči ulj. ke je metal sence prek valovite planjave, je vsemu videval videz nenaravne velikosti.
* Sem pa tja Je skoti noč zahrzal konj. Potem je zadremal. Sedaj je nastopila grobna tišina In slišati ni bilo ničesar več kakor le nevidno morje, prasketanje ognja In ■nirčanje sužnjev.
Mladenka, skoraj še otrok, je potožila •vo,H akrhnlci, da ji je pod šotorom prevroče. Žensk* v beduinskem oblačilu je deklico odvedla na prosto, pa jo vendar zavila v koc, kajti nočni zrak v krajih med nilskimi močvirji ln puščavo Je sila zahrbten.
»So že tukaj?« Je vprašala mala.
»Ne.« Je odvrnila ženska, »Pač pa gori ogenj kot potokaz. Naj pridejo od morja ali a kopnega, opaziti ga morajo. Videli ga
bodo.
Potem sprt popolna tišina, pa vendar ta-Jlnstvena tišina, polna tlsočev šepetajočih glasov, zamolklega brenčanja žnželk, prasketanja gorečih Šircljev ln šumenja daljnih valov.
Mladenka je vprašala, kako daleč je še do Raze. Zenska je odgovorila, da rabijo karavane po navadi dva dni —»toda pri nas bo trajala dvakrat toliko, kajti Imamo le malo živali, pa veliko tovora, — In potem otroci. Treba jih je prevažati skrajno obširno, Ne moremo hiteti, kneginja.«
Deklica je odmahnila s roko. Ii sosed njega šotora se Je nenadoma oglasil Jok otroka, ki se je zmerom bolj spreminjal v vreščanje ln jeznorit vik. Mala kneginja je pihala od jeze In neučakanosti. Eden izmed spremljajočih mož ae je zaradi rezkega cviljenja prebudil iu začel besno godrnjati. Deklica je naslonila glavo na Bedulnklno koleno In se i odprtimi očmi In napetimi ušesi zagledala v milijone zvezd na nebu, ki s0 bile posejane tako na gosto, da so skoraj docela prekrile temino nebesnega
• voda. Očitno je otrok« ▼ sosednjem šotoru dojilja pritisnila k prsim, kajti slišalo se Je, kako je vekanje pojeujavalo med cmokanjem In požiranjem.
Tiho Je govoril« Bedninka In pritisnila nsta skoraj v lase dekliča, ki Je Izustila besedo »smrkavec«. Dopovedovala ji je, da «o to vendar njeni bratje In da mora i njimi Imeti potrpljenje. Boginja Afrodita, ki I* morja bdi nad kneginjo, Jo bo nekoč poplačala la vse muke in nesreče. Mladenka ni odgovorila ničesar, temveč sl je mlalila. ds bi bilo zanjo bolje, ako hi oatala v Aleksandriji. Oh takšni url hi tam ležala na mehkih pernicah In skozi okno, odprto na ploščadi, hi pasla svoje oči na morjn luči ▼ pristanišču. Plamen svetilnika, kakor tudi bleščeči pristan sta ae JI zdela kakor raz. avetljava, ustvarjena nalašč za večji blesk kraljevske palače. Prav do najvišje ploščadi •o udarjali glasovi petja ln godbe In vriskanje plešočih mornarjev ter deklin, vse tkupaj pomešano t vonjavami velikega vrta, k| je ležal spodaj ... Spomin na to JI je še bolj budil zavest, kako strašno Je ponižanje ln njen položaj, ko mora posedati tukaj sredi zasilnega šotorlšča, sredi te nevšečne temine, s to bedno karavano In čakati na očeta, ki ga od nikoder ni. Ura za nro J* minila. Končno Je zadremala tudi kraljeva hči. a Beduinka Jo Je dvignila ln odnesla nazaj pori šotor.
Nenadoma je čnvaj zatrobil t rog. Enkrat, dvakrat, trikrat. NI trajalo dolgo, ko •e Je začulo zamolklo topotanje konjenikov, kt so se hilžall od obrežja. Vse tahorlšče je bilo na nogah. Okrog šotorov Je nastal vrvež. Ljudje so kričali vse vprek. Nekaj senc Je priteklo do mesta, kjer J« čuvaj lakltcal svoj »Kdo je?«
»Kralj.«
Bil je pobegli kralj, ki Je prihajat. torišče Je bilo osvetljeno ori kadetih a* plamenic. Nekdo Je stopil na vrh peščine In pogasil ogenj. Sredi vrvela razgibanega šo-torlšča ae Je znova oglaall otroški glaa In ae dri neutrudno naprej kakor žaba, ki aedl n« auhem.
Po nekaj dnevnem potovanja J« karavana pregnanega in bežečega kralja Ptolomeja XIII. zagledala mesto Raza. prvo Judovsko obalno mestece. Konji In popotniki so bili že strašno žejni. Zadnji del poti Jo trajal dlje, kakor so mislili. In vodni mehovi so bili že nekaj ur prazni. Kralja ae je polastil nemir In bes. te se mn Je Jeza za kratek čaa polegla, je na sedlu sedel sključen In klavrn, kakor da ne hi bil več pri pameti. Potem se Je pa spet spomnil na trpljenje zadnjih dni In na upor v mestu, ki ga J* prisilil, da se Je naglo odpovedal prestolu ln pobegnil, ln takoj ga je »pet popadel bes. Tisti, ki je na tem mnčnem potovanju Jahal ob njem. Je čul. kako je predse mrmral grozljive pretnje na račun »kač, ki Jih J» r*dll na avojlh prsih,« na račun dvorjanov, »piramid hinavstva«, pred vsem pa na račun aleksandrijskih bogatinov, ki so mislili svoje bogate blagajne rešiti s tem, da so prestol na milost In nemilost Izročili hrezvladjn, ženskam, svečenikom In skopljencem, K nporu »o nahujskali njegovo lastno meso |n kri, naščuvali so proti njemu drulial In podkupili poveljnike vojske. Strahopetni psi!.. Kar mu pa nikakor ni (lo v glavo. Je MI upor gardnih častnikov. Ako hi dvorna garda ostala zvesta, hi že pokazal, kaj bi znal narediti s tistimi, ki ao ga obkladali z »ba-stardom«, »zlaganim Lagldom«, »kraljevsko lutko« In »podeželskim čvekačem«.,. Kakn sijajno vrslo vlsile hi dal postaviti vzdolž ceste Mrliškega mesta! Aleksandrljrl bi dobili nauk, vreden starih faraonov. In a tem bi bilo vae pri kraju, kajti Beduini in podeželani to mu bili urianl In niso nikoli godrnjali. Bill so vzorni podaniki. Samo tl poil-tlkantje v glavnem mentu. nezvesta, klečeplazna plemiška svojat, poklicni larotnlkl.
Šotor.
Najslavnejša doba starega Egipta a« začenja okoli leta MN pred Kristusom. Tedaj ao bojeviti kralji Ii gornjega Egipta napadli aeverne dežele, Jih podjarmili ln Jih združili ▼ enotno kraljestvo. Najhojevltejšl Izmed teh kraljev Je bil N a ’ H . čigar pravega Imena ne vemo. Učenjaki domnevajo, da Jo to hll Menes, ustanovitelj prvo egiptovsko vladarske rodovine. Slika nam kaže tega kralja oh konen odločilne bitke za pokrajine, ki leže v ustju reke Nila. Vojska nasprotnikov beži, njen poglavar, ki ga Je zadela pušica, pa čaka amrtnega udarca od sovražnega kralja. Ubijati poglavarje tujih vojska, ta pravica Je bila pridržana egiptovskemu kraljn aamemn. 2e je dvignil avoj težki kij a alahastrno glavico In a zlato okovanim ročajem, da zdrobi premagancu glavo. Kraljeva bojna obleka je preprosta: kratka platnena halja a kovanim pasom, od katerega vise štirje pleteni trakovi, ki nosijo na aačetku glavo boginje Hat-Hor. Na glavi nosi kralj dolgo. »Usnjeno, belo, koničasto čeladi podobno krono kraljev iz gornjega Egipta. Kralju na levici stoli njegov veliki vezir, ministrski predsednik, za njim pa suženj a kraljevimi opankami ter s posodico a oljem za maziljenje. Zadaj stoje kraljevi oddelki a prapori, na katerih so znamenja najmogočnejših gornjeeglptovsklh plemen, kakor aova la Hlerakonpollsa ter volk Ii Asluta. Da bi podjarmljenim deželam laže vladal, al Je N*’H teildal prestolnico v uitju Nila, Mesto m Jo Imenovalo »Bell ildt, poinamo ga p« pod (riklm Imenom M e m p lil s
Izšla je nova knjiga Slovenčeve knjižnice
BRUNO FRANK:
Baron Trenk
Napeta zgodba mladega poročnika barona, ki ga ljubi kraljeva sestra Amalija. — Skrita ljubezen, baronovo trpljenje v globoki podzemeljski ječi, obisk uboge princeze, baronov beg v tujino, njegovo novo življenje in čudovito ter pretresljivo poslednjo svidenje z oslepelo in že grdo Amalijo, ki ji je od vse lepote ostalo samo še srce, ki je ljubilo do konca. Knjige ne boste odložili prej, dokler je ne boste prebrali do konca. Dobite jo v vseh knjigarnah in trafikah.
kraljev, kakor Jo perzijski In da M libanoa-akl ln pustinjskl knezi prisegli Rima zvestobo. Zatorej Je vsaka bojazen odveč. »Kralj kraljev« ve. kako stvari teko, In ae bo gotovo premislil, preden bi storil to neumnost. Meščanom Oaze In trgovcem vsega Vzhoda eo ni treba niti najmanj bati. Nikjer ni kazno, da bl nastala vojna. Kdor razširja nasprotne govorice, bl rad nagnal v višino tržne eene In računa na strah nenmnlh. Zatorej: previdnost pred navljalel!
Stotnikove besede in le bolj ngied njegovega položaja so prepričali množico, da se je vrvenje poleglo. Cene ao začele padati niže In niže In razkladanje zabojev In vreč •e je spet pridno In vneto nadaljevalo.
Tedaj ae je nenadoma Is atranske nllee dvignil vrlšč: jata glasno govorečih ln zamahujočih ljudi ae je vitla na trg. Kar ao tl ljudje govorili In kričali, je zopet prekinilo kupčije. Kako? Kralj PtolomeJ pred vrati Oaze? Brez dvorjanov ln brez častnega spremstva? Iz države pregnan? Ali Je to mogoče? Le a nekaj služabniki In svojimi majhnimi otroki? Vat ao pozijaii. Potem ae je moralo v Eglptn dogoditi nekaj strašnega, ako je tako žalostno propade) najsllnejšl vladar sveta In najbogateji! odjemalec azijskih trgovcev!
Trgovci niso hoteli nič več kupovati. Nekateri ao začeli zapirati svoje prodajalnlee. Drugi ao ▼ zadregi obstali na pragovih ln čakali.
Videli ao, kako Je atotnlk govoril a tolmači, kako se je njegov obraz zmračil ln kako ae je povzpel na konja. In potem ae je prerinil skozi množleo ter ▼ dira izginil proti egiptovskim vratom. Tropa pouličnih fantalinov, gonjačev kamel ln postopačev ae je zapodila za njim.
Cene robe, kt Jo Jo Iztovorila arabska karavana, so globoko padle. Nihče ni hotel ničesar vet čuti o slonovi koetl, smaragdih, hlsusu ln dlšavnlh vodah. Le nekaj verlž-nlkov Iz Jeruzalema je pograbilo priliko ln so vreče a mlro, indigom ln dragimi kamni pokupili za cene, katerim bl ae malo prej na vsa usta smejali.
Opor t Aleksandriji
nenasitni meščanski vampi, to je bila tista kuga, ki bl jo bilo treba neizprosno zatreti. Le eno edino napako je zagrešil: da ni Egipta pravočasno počistil teh nadlšavljenlh In načičkanih posjeglavcev, ki so sl domišlja. II, da so gospodarji v državi ... Toda njihovo zmagoslavje ue ho dolgo trajalo. Bil je pripravljen, če bl bii0 potrebno, zvezati se tudi s samim zlodjem. da bi se mogel ponosno kakor Jupiter, s svežnjem puščic v roki, na čelu velike vojske kot maščevalec zopet vrniti v Aleksandrijo.
Sla po maščevanju mu je grlo še bolj osušila. Ob prvem ribniku pred zidovi Raze je vsa karavana med rjovenjem — ljudje In živali so ae divje pomešali med seboj — planila k bregu kalne vode. Kakor na potapljajoči se ladji, kjer se slehernik poskuša rešiti na svojo pest, je Izginila vsa pokorščina. Bila je nova, strašna preizkušnja za kraljevskega begunca. Naj je še tako glasno kričal, da njemu pripada prednost: njegov glas Je utonil In nihče se ni zmenil zanj._ Ronjačl kamel ln sužnji se niso nltl zganili oh psovkah ln udarcih ter ae a •mojega mesta niso hoteli umakniti.
PtolomeJ, ki je preklel vse Sirijske vodnjake, se Je moral — čeprav razvajen vsega dobrega — zadovoljiti s tem, da Je požiral zelenkasto, z blatom, krvjo ln živalskimi odpadki pomešano vodo.
Visoko na »voj! kameli pa Je njegova enajstletna hčerka Iz belih ogrlnjač, ki »o pokrivale njeno glavo, lica In ramena, a gnusom gledala na ta dlvjl prizor, Žejalo Je ni nič manj kakor ostale, vendar je samo grbančila čelo, zaprla veke z dolgimi črnimi obrvmi In atlsnlla ustnice. Beduinka Je stopila dol In JI ponudila »rebrn vrč. v katerega je »kozi košček tenčice precedila vodo, do katerega je prišla le za visoko ceno: mladenka ae Je pijače branila.
Ko so begune! prispeli v malo mestece, so zapazili živahno vrvenje po ulicah In tržnem prostoru Raze, Pred kratkim je prispela Iz Arabije velika karavana, ki je dvakrat na leto skozi puščavo prinesla drage kamne, bisere, barve, dišave In blago lz Perzije ter Indije. In i blagom vred so prispele tudi novice — tokrat vest, da »o Perzijci, ki »o bili zavezniki Rima. začeli zbirati vojsko proti Rimu, ker se legije, katere Je v Aziji pnatll Pompej, niso držale pogodb In »o zakrivile celo vrsto vpadov čez mejo. Da Je ta novica v Razi povzročila preeej vznemirjenja, Je raznmljlvo. Odkar je Pompej pred štirimi leti meato osvobodil judovskega jar-i-a. je pod varstvom In vlado Rima nllvafo aarinve zavidanja vredne neodvisnosti. Postalo Je predstraža rimske Sirije proti Eglptn in Arabiji. Kot križišče karavanskih poti dveh celin Je Imelo malo rimsko posadko, ki so jo meščani obsipali z vsemi dobrinami, kar sl jih je mogoče Izmisliti, kajti v njihovih očeh je pomenila Jamstvo za njihovo nedotakljivost. Dokler je atal orel zataknjen na drngn aredl trga. ao hlll ljudje prepričani In varni, da bodo emirji ln roparji v okolici mirni ln ae judje a planote ne bodo npall dol In da bo avoboda trgovine oatala nedotankjena.
Vojna med Rimom ln Perzijo M pomenila zaprtje meja. konec varnosti eesta, zaporo pristanišč In oživljanje napadov gor-akih Hebrejcev ln emirjev s ravnine.
Stotnik, ki Je poveljeval posadki, Je zopet poskušal vzpostaviti mir na trgu, kjer ao ae v aencl stojnic, ki so bile zaščitene proti sonca a šotorovlno, koel ln palmovim listjem, gnetle aknplne ljudi T vseh mogočih nošah Azije ln Afrike. Poveljnik je v spremstva tolmača vedno znova zatrjeval, da Je bil t Rlmn Izvoljen za konzula zaščitnik Sirije In Pompejev najapretnejšl general Aulns Rahtnlus. Da je Rahlnlus poslal v Antiohijo močno vojsko In konjenico, ki Je zmožna apravltl k pameti deset takšnih
Kakor aodobna Evropa, tako Je tudi stari Rim poznal avoje »vzhodno vprašanje«, ki mu je delalo veliko preglavic. Razlika je le v tem: dandanašnje vzhodno vprašanje ae nanaša na Balkan, v rimskem času pa na Egipt
Pred tremi stoletji Je Aleksander Veliki, maeedonskl kralj, osvojil Egipt, Po njegovi smrti Je eden njegovih generalov, po imena Lagos, prevzel oblaat ln ustanovil neodvisno lagidsko kraljestvo. Ta rod ae Je skoraj poltretje stoletje obdržal na prestola, čeprav je običaj, da Je vsakokratni prestolonaslednik vzel za leno avojo sestro, In če te ni bilo, pa eno Izmed tet, rod močno oslabil. Predsodek, da ae Je zaradi ohranitve člatosM posvečene krvi nilskih vladarjev potrebno ogniti mešanju s dragimi družlaaml. Je brea dvoma pripomogel k propada te alavne kraljevske hiše. Vrh tega se je dogajalo, da so »e tene - »estre, ki so se te od ro.’»tva čutile poklicane za vlado ln oblaat In ae zavedale pravice do prestola, začele vmešavatt v vladne posle v takšni obliki, da Je vae skopaj mejilo te na samo-drštvo. Ako je možem - bratom takšno ravnanje presedalo, ao Jlb zavrgli In sklepali nove zakone, toda zmerom i dekleti ls Istega rodu. Od tod izvirajo nespravljiva ljubosumnost, zagrizeno »ovraitvo In grozne dvorske žalolgre. Zgodovina Lagldov Je neskončna veriga nasllstev, zarot ln maiče-vanj med bližnjimi sorodniki.
Ne glede na to, da a« na preatol sedali neodločni, dulevno bolni ali eelo pokvarjeni
Ne to, temveč taka Je bila Kleopatra, kraljica bajnega sijaja ln lepote, o kateri govori življenjepis, ki amo ga začeli priobčevati v današnji številki. Na sliki vidimo egiptovsko kraljevo hčer, kneginjo Sit-H atbor-Ju net, ki Je živela v letih 1SJI do 1841 pred Kristusom, in njen nakit. Nakit egiptovske princese, ki so ga našli v nekem grobišča, je Mi sijajen, eleganten ln popoln, da bl ji ga zavidala sleherna aodobna kneginja ali milijonarka. Posodice za mazila ln barve lz brušenega obsldlana In Is zlata, držaji Iz ebenovine, zrcalo iz brušenega srebra z zlatim ročajem, okra. ientm z elektronom ln laplsom lazull, čudovito brušeni dragulji, neprekosljlvo Izdelane zapestnice lz ametistov, turklzov, zlata, karneolov. Nltl sodobna zlatarska In draguljarska umetnost se ne more ponašati s takimi dragotinami, kakor jih Je nosila ta kneginja, živeča pred skoraj 4(100 leti
(Dalje, prih.)
zastopniki. Je Ime] predsodek glede krvne čistosti še drugo kvarno posledico: čezmeren vpliv dvorjanov, ki »o se gnetli Arog kraljevega doma. Tako se je dogajalo, da so dvorni skopljenci dosegali čin zaupnih svetovalcev krone, ln često je prišlo tako daleč, da je bila moč takšnih povlšancev, ki »o znali »pretno Izrabljati nizkotne nagone »vojlh kraljev ln kraljic, večja kakor pa kralja samega.
Po »mrtl Ptolemeja Aleksandra, M ni tapustll nltl otrok nltl nečakov nltl bratov, je dinastija Lagldov veljala za Izumrlo. Rimski demokrati pod vodstvom Julija Cezarja In bančnika Marka Krasa bl naj-rajšl neutegoma poslali ▼ Egipt vojaško odpravo, da bl deželo zasedla. Kras Je trdil, da je pokojni kralj vse nilsko kraljestvo s oporoko prepustil rimski državi. Toda oporoka ni bila nikoli objavljena. Rimski ■enat »e je tistikrat moral boriti ■ velikimi notranjimi težavami In ni bil voljan dati naaprotnl stranki priložnost za bučen uspeh. Sleer pa vodniki republikanske stranke niso kazali nobene volje, da bl v Egipt nosili »vojo kožo naprodaj. Senat je odločno nastopil proti odpravi.
Tako Je umrlemu kralja sledil »kriv. nostnl bratranec, ki »1 Je nadel Ime Ptolemeja XIII, Toda ljudje »o inu nadeli psovko Auletes, to je piskač, kajti edino spretnost In sposobnost je pokazal s tein, da Je znal mojstrsko Igrati na piščal. Aleksandrija, takrat prestolnica kraljestva ln najrazkošnejše mesto vsega Sredozemlja, se je razdelila na dve »trankl. Opozicijska stranka Je vztrajala na trditvi, da je vladajoča dinastija Izumrla In je smatrala Piskača, ki je bil »In nekega Ptolomeja In neke tuje ple»alke, za navadnega vsiljivca. Druga stranka. ki Je hlla v večini ln ne tako ne-atrpna, pa je bila nazlranja, da Ima Piskač v primeru, ko ni nobenega zakonitega naslednika več, pravico zasesti faraonski pre-
stol. Ker Je prava veja Lagldov Izumrla, je izrodek še zmerom boljši kakor pa tujec.
Bojazen, da bl Rimljani utegnili stanje porabiti za uveljavljenje svojih zahtev do Egipta, je omogočila, da je zmerna stranka prodrla. Tako je lahko mladi muzikant zasedel prazni prestol. Tudi najliujšl nepo-mirljlvcl bo »e sprijaznili s čakanjem, da bodo videli, kako se bo novi kralj znašel. Obe stranki sta si bili namreč edini v tem, da sta odklanjali tujo nadoblast. Poskus pa se Je končal neugodno, oziroma takšno je bilo mnenje visokih uradnikov, vplivnih dvorjanov, ki »o bili navajeni nkazovatt tudi kroni, kakor tndl prestolnllkih bogatinov, k| so Imeli v»e bogastvo dežele .T svojih rokah.
PtolemeJ Piska« m J* rsJUl predajal uživanju kakor pa vsakdanjim državnim poslom. Bil je ves zateleban ▼ godbo, ples ln razkošne razvratnostl. Njegovi nočni sprejemi ▼ kraljevski palači so bili nekaj edinstvenega. Najbolj znane gospe .aleksandrijskega Javnega življenja »o bile povabljene na dvor, samo če so bile ▼ resnlet lepe. Vedenje mladega vladarja Je vzbujalo ogorčenje. Pa ne zato. ker bl bila odlična prestolnlška dražba živela krepostno! Nasprotno. rafinirano sladostrastje Je veljalo za dokaz odličnosti pri vaeh boljših mest. nib slojih, ki so se šteli za riedlče dobrega grškega okusa In se Imeli za usmerjevalce mode In čuvarje pravljičnega bleska stare eglptske omike.
Kakor se Je prerado dogajalo t vseli naprednih prestolnicah v času političnega In nravnostnega propadanja, niso kultura, razkošje In plemenitost več sluMle zmagi plemenitejših ciljev življenja, marveč so jih smatrali zgolj za sredstva, da sl Je manjšina, ki Je hlla T takšnem položaja, lahko privoščila čim več uMtkov. Nekatera verska češčenja božanstev narave, ljubezni ln lepote so pr| Egipčanih In na vsem takratnem svetu Izgubila svojo versko vsebino ln so postala le še pretveza za bučne norosti, Izbruhe strasti In množične ostudnosti. In kar Je pri aleksandrijskih vell-kašklh krogih vzbujalo tako hudo nevoljo, niso bile plesne prireditve v naravnih o,»la-člllh. v katerth se Je kralj Izživljal. Pravi vzrok zgražanja Je hllo njegovo nespoštljivo »tališče do Izročil, njegovo nenavadno nagnjenje, da »e Je rajši družil z umetniki kakor pa a kronskimi svetovalci, njegova navada, da Je Javno nastopal kot godbenik, kakor tudi njegova trdovratna zamisel, da hoče vso državno politiko vodit) čisto sam. Predvsem »0 »e ljudje vznemirjali nad razmetavanjem državnega zaklada, kar Je hllo posledica te osebne politike.
S. S. VANDINE:
ivno
21
DOSEDANJA VSEBINA
V jezeru na Stammovem posestvu ▼ Inwoodu skrivnostno izgine Stam-mov gost Montague. Sledi takoj policijska preiskava. Po izpovedih za-slišancev nai bi se bil Montague pri skoku v vodo ubil in utonil, ali naj bi ga bil kdo iz ljubosumnosti ali sovraštva spravil s P0***. Pa na-^ bi ga bil kdo ugrabil v jezeru zmaj, kakor je odločno zatrjevala Stam-mova mati Matilda.
Najdba Čudnih, zmajevim podobnih stopinj na blatnem jezerskem dnu in poteni rane, ki jih je imel Montague na prsih, ko so njegovo truplo našli v ledeniški kotanji za jezerom, so govorile za to, da je Montagueja res ugrabil zmaj. 1 o mnenju zdravniškega izvedenca pa je moral Montagueja nekdo najprej udariti s topim predmetom po glavi, ga zadaviti ter nato njegovo truplo zvleči iz jezera ter ga treščiti v ono ledeniško kotanjo.
Sum, da bi Montagueja umoril Stammov finančni svetovalec Greef, se izkaže kot neutemeljen, ker naslednjo noč tudi Greefa najdejo ubitega v isti ledeniški kotanji z enakimi ranami na prsih, kakor jih je imel Montague.
Tisto noč, ko je Greef izginil, sta hišnik Trainor in Stammov prijatelj Leland slišala, kako so še sredi noči po tihem odprla hišna vrata, da sta dva človeka odšla iz hiše, čez kako uro pa da se je vrnil samo eden. Kdo naj bi bil ta ponočni po-/ potnik?
Stamm izpove, da je imel preteklo noč z Greefom razgovor o nekih denarnih vprašanjih, nakar da je Greef predlagal, naj bi šla malo na zrak, on pa da je raje šel spat in pustil Greefa, da je šel sam na nočni sprehod.
Slučajno najdejo v Talumovi sobi ključ od kapelice, kjer so Stam-movi imeli svojo družinsko grobnico, ključ, o katerem je bila Stammova mati dejala, da ga ima skrbno skritega in da ve zanj samo ona. Policija s tem ključem odpre tisto kapelico na Stammovem posestvu ter odkrije v njej svež krvav madež ter cvet gardenije, ki jo je bil Greef še prejšnji dan nosil v svoji gumbnici.
Policija si mimogrede ogleda Stammov akvarij, poln eksotičnih ribic (Stamm se je vneto ukvarjal z ribicami), potem pa še rastlinjak, pri čemer duša preiskovalne komisije, Philo Vanče, posveti veliko pozornost vlažni prsti, kjer je bila vsajena neka redka rastlino.
Pri nadaljnji preiskavi policijski narednik Ifeath najde v bližini omenjene kapelice sumljivo samokolnico, skrito med drevjem, Vanče gre na splošno 7ačudenic v trgovino kupit potapljaško obleko, Stamm pa se odpravi dvigat iz jezera tisto skalo, ki je prejšnjo noč treščila s pečin vanj. Nekoliko pozneje Vanče z drugimi Člani komisije rtdido spet k jezeru, Ga, kjer je najbliže do one store otammove grobnice, vzame nek predmet iz svojega kovčega, seže z roko pod vodo. tisti predmet potem spet spravi, nato pa pnkažo sc drugim,, ki so stali nekoliko zadaj, pod vodo rdr-^CjTerskeiir brega aled••'trikrakega, zmajevemu, podohnega kremplja. pray takšno, kakor so jo bili po Mnnta-guejevem izginotju zasledili sredi jezera na blatnem dnu.
onitkin bi takoj odgovoril, tomveč j© le ***Prej ogledoval tiati dve atopinji. Potem Čisto počasi spet vstal in večkrat poki-ves zamišljen:
•Da, prav takšne so, kakor sem jih bil Posnel,« je pripomnil. >0 tem ni nobe-dvoma, grospod.« Nato se je ozrl na **e«tha in dejal: »A na tem mestu jih ni-•®m opazil, ko sem delal posnetke onih dru-*ih.«
•Tedaj jilx Se ni bilo,« je pojasnil Van-»Želel sem pa, da jih vidite in se trdno Prepričate, da ,o prav taksne kot one dru-e®• •. Naredil sem jih... jas.«
‘Kako! Ti da si jih naredil!,« ga Jo J**-ostavil Markham.
»Z eno tistih stvari, ki eem jih danes *Upil,« je odgovoril Vanee. » .. . s čevlji ln ®ovimi rokavicami.« Nasmehnil se je, a °jegove oči so hlle Se vedno resne.
Vzel je spet kovčeg in 30 mahnil proti •tezi.
‘Pojdimo, Markham,« je dejal, »povedal hom svoje mnenje Bolje pa je, če se Vrnem0 k avtomobilu. Strašno soparno je PH jezeru.«
Skočil je v prostorni avtohomil, mi pa ** njim, vsi nestrpni, kaj nam bo povedal. 8"itkln je ostal na cesti poleg odprtih avtomohilovih vratc in stal z eno nogo na •topniei. Vanče je odprl koviieg tn potegnil 1 njega par čudnih rokavic, kakršnih Se hikdar v svojem življenju nisem videl. Bi-® so is debelega gumija In so imele zelo ''“'ga zapestjn. Palec je bil sam zase, poem pa eta bila vsega skupaj samo So dva 'olga in koničasta prsta. Bile so podobne *reinplju kakSne pošasti.
‘Takšne rokavice, Markham,« je pojasnil ance, »poznajo tehniki pod imonorn .potap-Uaške rokavice’. To je vzorec, ki se je zanj odločila mornarica Združenih ameriških ržav, in je tako narejen, da človek pod v°do lahko uporablja svoje prste. Takšnih ®okavio se potapljači poslužujejo pri naj-h°!j natančnih delih pod vodo. In z eno jskšnih rokavio sem naredil tele stopinje tu.t
Markham nekaj trenutkov ni mngel do “esede, nato pa je le umaknil svoje začudeno oči od rokavio ter pogledal Vattceja: ‘Torej ml hočeš dopovedati, da je ne. s prav taksnimi rokavicami naredil ®»e sledove po Jezerskem dnu, no!«
Vanče jo prikimnl ln dal rokavice spet »ataj v kovčeg.
‘Točno, vprav s pomočjo njih si je rno-Eoče razložiti zmajevo kremplje... in tu J® tudi tisto, kar dobro služi pri odtiska-Vanju stopinj v mehko blato.«
Pri teh besedah je spot začel brskati Po kovčegu ln potegnil iz njega par ogrora-in Čudnih čevljov. Imeli 10 težke medeninaste podplate, gornje dole pa iz modnega usnja. Zavezovali so se nad stopalom ln okrog gležnjev s kratkimi jermeni in t®žkimj zaponkami.
•To so potapljaški čevlji, Markham,« je PfSpomnil Vanče. Tudi takšni čevlji spadajo k običajni potapljaški opremi ... Po-® °J malo tele zareze na kovinskem pod-®'h> ki prav gotovo služijo v ta namen.
da ne bi človeku v takšnih čevljih preveč drselo.«
Obrnil je čevlje narobe ln videli smo na medeninastih podplatih podobne izreze kot jih imajo gumijasti plašči pri kolesih ali avtomobilih.
Dolgo časa ni nihče spregovoril. Van-cejeve besede so zbudile v nas kopico novih domislic. Heathov obraz je bil otrpel in mrk, Snitkin pa si jo radovedno in skoraj osuplo ogledoval tiste čudne čevlje. Markham je bil prvi, ki je spregovoril:
»Moj Bog!« je dejal s pritajenim glasom, ko da bi govoril sam s seboj in ne da bi se pri tem obrnil na koga od nas, »počasi že sprevidevam...« Nato se je ozrl na Van-ceja in nadaljeval: »Kaj pa je z obleko, ki si jo kupili«
»Obleko sem videl, ko sem si izbiral čevlje in rokavice,« je odvrnil Vanče ter si pozorno ogledoval svojo cigareto. »Ni bilo niti potrebno, da som jo kupil, ko sem jo enkrat videl in ko so mi razložili, za kaj se uporablja... A bilo je nujno potrebno, da	sem	si	poiskal	dokazov,	ki so
moji razlagi	še	manjkali.	Vsekakor sem
potreboval čevljev in rokavic, da bi lahko dokazal, da mora biti nekje tudi potaplja, ška obleka.«
Markham je prikimal, ko da bi hotel s tem reči, da	stvar	povsem	razume,	a pogled njegovih	oči	je	razodeval, da 5e	vodno
čisto popolnoma ne verjame in da se nečesa boji.
»Razumem ...,« je dejal tiho. »Tu v bli. žinl nekje mora biti potapljaška obleka, rokavice in čevlji, takšni kot so tilo...«
»Točno. In tu blizu nekje mora biti tudi kisikova bomba ...« Glas mn je zamrl v nekak vzdih in njegove oči so se Se bolj zatopile. Vse to mora biti tu nekje v bližini,« je še pristavil, »tu na tem posestvu.«
»Zmajeva obleka!« je dejal tiho.
»Točno,« je prikimal Vanče in vrgel ogorek svoje cigarete skozi okno. »Ta obleka mora biti blizu jezera nekje. Ni bilo časa, da bi jo odnesel proč. Tudi- je ni bilo mogoče skriti kje v hiši. Je bilo preveč nevarno. Tudi je ne bi bilo dobro odložiti na takšnem kraju, ki bi bil lahko dostopen. Najbolj značilno za oba zločina je skrajna previdnost pri vsaki najmanjši stvari. Nič nepričakovanega, nič slučajnega .. .« Hipoma Je umolknil, naglo vstal in že skočil iz avtomobila.
»Pojdi, Markham! Morda jo kakšna možnost...!« Njegov jezik je bil ko namazan: »Da, to bi bila poslednja možnost. Oprema mora biti tam. Misel na to je sicer strašna in se človeku upira, a morda ... morda.«
XX. POGAVJE.
Zadnji- člen v verigi. »■ Ponedeljek1, 13, avg., ob 17.
Vanee jo je v diru ubral proti jezeru, mi pa smo hiteli za njim, čeprav nismo vedeli, kam nas vodi, in smo imeli le bežno predstavo glede njegovega namena. A v Vancejevem glasu in v njegovih odločnih sklepih je bilo vondarle nekaj, kar je na nas močno delovalo. Markham, Heath in tudi jaz smo slutili, da se naglo bliža ko-neo tem strahotnim dogodkom. Vanee je na skoraj nepojmljiv način našel pot, po kateri je prišel stvari do dna.
Na sredi one tlakovano steze je Vanče zavil na desno med gosto drevje in nam pomignil, naj mu sledimo.
»Pazite, da boste hodili tako, da vas s Stammovega doma sem kdo ne vidi,« nas je opozoril ria poti proti kapeli in nas po. gledal čez ramo. Pred velikimi bronastimi vrati se je ozrl daleč naokrog, naglo ošinil z .očmi bližnjo skalnato pečino, potem pa počasi vzel iz žepa ključ. Pri odpiranju vrat je ravnal silno previdno, mislim da s tem namenom, da ne bi delal nepotrebnega hrupa. 2e drugič smo se tisti dan znašli v mračnem ln plesnivem vzdušju stare grobnice Stammovih. Vanče je z vso skrbnostjo spet zaprl vrata za seboj.
Zarek Heathove svetilke je presekal temo, a Vanče je svetilko brž vzel naredni. ku iz rok.
»Samo trenutek jo potrebujem,« je pojasnil in se približal vrsti žalostnih grobov na desni strani. Zarek luči je počasi prepotoval vse krste, okrašeno z že razje, denim bronom in potemnelimi srebrnimi ploščami. Prav po načrtu je nadaljeval z iskanjem ter skušal z roko, ki je bila še prosta, odstraniti s srebrnih plošč potemnelo plast, da bi lahko prebral nnptse. Ko je vse prehral, se je ustavil ter ae sklonil nad nenavadno krsto, ki Je bila iz starega hrastovega lesa.
»Silvan Antlionjr Stamm 1799—1R71«, ja bral na glas. Presvetil je z lučjo vso krsto od enega konca do drugega ln se je na več mestih tudi dotaknil. »Utegnila hi biti tale,« je dojal tiho. »Malo prahu je na njej, čeprav je to najstarejša, kar jih je tu. Truplo je gotovo že davno strohnelo in tudi kosti so se že skoraj spremenile v prah. tako dj je zdaj v krsti dovolj pro. štora za kaj drugega.« Obrnil se Je k Iloa-thu in nadaljeval: »Gospod narednik, bodite tako prijazni in potegnita a Snitklnom tole krsto ven ter jo postavita na tla. Rad bi jo malo pregledal.«
Markham, ki je nepremično stal v temi tn pozorno ter nejeverno opazoval Vanče, ja. je stopil naprej ln začel ugovarjati:
»Vanee, tl lega ne smeš storiti! Nimaš pravice odpirati zasebnega groba. Pregrešil bi se proti zakonom ...»	\
‘Zdaj m čas, da bi se človek na takšne stvari kaj oziral, Markham.« Vancejev glas je bil zapovedujoč In strog. »Dajmo, gospod narednik, ml hočete pomagati!«
Heath je brez pomišljanja stopil naprej.
‘Na vaše povelje, gospod,« ja odvrnil odločno, »Zdi so ml. da že vem,'kaj bomo našli tu notri.«	'
Markham je nekaj trenutkov strmel v Vancoja, nnto pa stopi vstran in mu obrnil hrbet. Dobro sem se zavedal, kaj po. meni v človeku, tako natančnem -in vestnem, kakor ja bij Markham, oga razumov.
na popustljivost, in sem ga nehote moral občudovati.
Hoath in Snitkin sta postavila krsto na tla. Vancc se je sklonil nad pokrov.
»Oho, vijakov ni večt« Prijel je za po-krov in ga brez kakšnega vočjega truda premaknil, potem pa sta ga z naročnikom dvignila. Pod njim	je bila	krsta	iz	cinka.
Tudi pri tej drugi	krsti je	bil pokrov od-
trgan. VanCe ga je z lahkoto dvignil in ga položil na tla, nato pa z lučjo posvetil v krato. Najprej se mi je zazdelo, da imam pred očmi kakšno nadnaravno bitje z ogromno glavo in zavaljenim trupom, podobno tistim, ki sera jih videl po ilustracijah in ki naj bi predstavljala prebivalce na Marsu. Nehote sem globoko in glasno šel po snpo. Začudilo me je. in hkrati navdalo s strahom. Zdaj še ta nova prikazen! Najraje bi bil zhežal ven,	kjer	je	sijalo
sonce, daleč proč od tega groznega prizora!
‘To je natanko takšna obleka kakor tista,,-ki sera jo	videl danes,«	je	dejal
Vanee z mirnim in prepričevalnim glasom. »Obleka, ki se uporablja bolj v plitvi vodi, zlasti na lovu za biseri. Evo, tu je vrtljiva čelada z odprtinami »a oči.« .
Položit je obleko nazaj v krsto, iz nje pa potegnil gumijaste rokavice in par čevljev.
»No, in to »o prav takšni čevlji in rokavice kakor tiste, ki sem jih prinesel s seboj som.« Držalo se jih-je še vedno posušeno blato. »To je tisto, s čemer so bile narejene zmajeve . stopinje na jezerskem dnu.«
Markham je ves osupel nad ono nepričakovano in strašno najdbo gledal v krsto.
»Skriti vso to y tole krsto, ne, kaj takega!« je dejal sam pri sebi.
»Očividno je bil to edin varen kraj na vsem Staramovora posestvu,« je pokimal Vanče. »In izbral si je vprav tole krsto zato, ker je najstarejša. Ro toliko letih bi bilo lahko ostalo v njej te še nekaj kosti. In če bi človek krsto le malo premaknil, bi se prsni koš sesedel, in že bi bilo v krsti toliko ' prostora, kolikor ga 1 je treba, dtt se ta obleka spravi na Varno.« Vahce je r.a nekaj trenutkov umolknil, nato pa nadaljeval: »Takšne vrste obleka no potrebuje niti zračne črpalke niti cevi za vzdrževanje zvozo. Posoda • kisikom se lahko pritrdi kar na prsi in se spravi v zvezo s če. lado .'.V Ali vidite!« -*
Pokazal je s prstom v konec krste in tedaj sem zagledal na njenem dnu približno pol metra dolg kovlnast cilinder.
»To je posoda za kisik. Lahko se pritrdi potapljaču na prsi. no da bi ga to kaj oviralo pri njegovem gibanju,«. Medtem ko je Vence hotel. (Meniti, posod« za kisik,, se je zasl.i|9l., žvenket«, kakor . da„bi ta posoda u, dele,.,oh kalr- drug kovinaak predmet.
Vanoe so je še bolj ravnel, prestavil Je posodo in začel brskati -po dnu krste. Ko je vstal, smo zagledali : železen, približno meter dolg železni ročaji, ki je imol na koncu močan in za oko .strašen trikraki krempelj. Takoj prvi trenutek se nisem zavedal važnosti te najdbe, a ko so je Vanee s prstom dotaknil koncev tega kromplja, som opazil, da so bili okrvavljeni, in brž mi Je postalo jasno, kaj to pomeni, .
Vanoe je bolj od blizu pokazal Marfc-hamu tisti trojni kavelj in dejal z nekam čudno brezbarvnim glasom: .
»To so tisti zmajevi . kremplji, ki so ranili Moatagujeve prsi ,ln prav. na isti način tudi Greefove.« •
Očarane Markhamove oči se kar niso mogle ločiti od tega morilnega orodja.
»Ne razumem, ,še čisto dobro.,.«
»Ta kavelj je igral pri tem grozuem dejanju neko vlogo, čeprav še ni jasno, kakšno,« ga je ustavil Vanče. »A prav posebno važen ni, zdaj ko smo našli obleko in si razložili stopinje v jezeru. Toda ta kavelj še lepše osvetljuje vso stvar.«
Zagnal je tisti kos železa nazaj v krsto in jo spet zaprl. Na njegov migljaj sta Heath in Snitkin dvignila težki hrastov pokrov, pokrila z njim krsto in jo nato spet potisnila nazaj v vdolbino v steni tako, kakor je bila prvotno, z vso njeno strašno in za razkrinkanje zločinca tako dragoceno vsebino.
»Tu nimamo ničesar več opraviti, vsaj za zdaj ne,« je dejal Vanče, ko smo spet stopili ven na boli dan. Zaprl je nazaj vrata kapelice in si vtaknil ključ v žep. »Zdaj ko smo našli razlago za te zločine, bi bilo dobro, če se vrnemo na Staindiov dom .,.«
Utihnil je in s| prižgal novo cigareto, nato pa se je z nagubanim čelom obrnil k načelniku okrožne uprave:
»Po vsem tem vidiš« .Markham, da je pri vsej stvari le imel svoje kremplje vmes zmaj, prekanjen zmaj, ki mu Je pri njegovem delu pomagal sam satan. V njegovem srcu je plamtelo maščevanje, sovraštvo in okrutnost. Lahko je živel v vodi ln je imel jeklene kremplje, da je z njimi trgal svoje žrtve. 6e reč. Imel je celo preudarno človeško dušo, in kadar se človekova duša izpridi in postane okrutna, prekosi v hudobiji katero koli drugo bitje na svotu.«
Markham je zamišljeno prikimal,
»Počasi mi gre zdaj že v glavo, A preostaja še mnogo drugih stvari, ki Jih je treba pojasniti...«	’
»Mislim, da jih bom zdaj, ko je temelj, no vpraJtnnje rešeno, lahko vse pojasnil,« je odvrnil Vanee.
Vanoe je imel že vedno tisti svoj divji ohraz in Je gledal Vanoeja z nezaupljivostjo, in občudovanjem hkrati
»Pa dobro, gospod Vanče,« se je tedaj oglasil, »rad bi vedel, da mi pojasnite tole: Kako je vendar mogel človek, obločen v potapljaško obleko, priti iz jezera, ne da bi bil pustil za sclioj kakšno sledove! Pa vendar ne boste zdaj rekli še to, da J« imel tudi poroti!«
»Ne, eospod narednik,« Vane# je poka-. «ai • roko .na kup desk .poleg kapele.
»Evo, tu je odgovor. To vpražanje ml je delalo preglavice vse do danes popoldne. Toda ker sera vedel, da zmaj ni mogel
oditi iz jezera drugače ko peš, mi jo prišlo na misei, da si moramo nujno poiskati enostavno in naravno razlago, zakaj ni nobenih stopinj, zlasti še, ko sem spoznnl, da je imel na sebi kovinasto obleko in zelo težke čevlje. Ko sem se pred kratkim približal tej kapeli, se mi je naenkrat posvetilo.«
Komaj vidno se je nasmehnil in nadaljeval:
»Morali bi bili to slutiti že davno prej, že tedaj, ko smo raziskovali jezersko dno. Zločinec je položil desko mod tlakovano stezo in jezerski breg. Razdalja med stezo in jezerom je dosti krajša kakor pa katera koli teh desk. Ko se jo potem po deski oddaljil od jezera, jo je položil nazaj na mesto, kjer jo je bil vzel.«
»Brez dvoma,« je zadovoljno, a skoro zaničljivo pritrdil Heath. »To tudi pojasnjuje, odkod tista zareza v travi, ki je bila videti, ko da jo je naredil kdo s kakšnim težkim zabojem.«
»Prav tako je,« je pritrdil Vanee. »Ko-neo enega tistih težkih plohov se je zajedel v tla, ko je šel Človek v jekleni obleki čezenj.. .«
Markham, ki ni preslišal niti besede, ga je ustavil:
»Vse podrobnosti, kako je bil zločin izveden, so zdaj pojasnjene, Vanee, toda kdo je te strašne zločine storil! Delati mo. ramo naglo.«
Vanče ga je žalostno pogledal in zmajal z glavo:
»Ne, Markham, ne tako naglo,« je odvrnil. »Položaj je preveč zagoneten in zapleten. Se vedno je mnogo nerešenih vprašanj, še preveč stvari, ki Jih je treba pretehtati. Nikogar nismo zalotili pri dejanju in se moramo na vsak način izogibati temu, da bi prehitro koga prijeli in zaprli. Lahko bi vse spet upropastili. Eno je vo-deti, kdo je zločinec in kako so bili zločini izvedeni, a čisto nekaj drugega je potem dokazati krivdo za zločin.«
»Pa kaj bi bilo po tvojem zdaj pametno ukreniti!«
Vanče se je za trenutek zamislil, preden je odgovoril. Potem pa je dejal:
»Nekaj je še vedno kočljivega. Morda bi bilo pametno nadaljevati s spretnim zasliševanjem, ki b[ utegnilo privesti do tega, da bi kdo kaj priznal,, kaj takšnega, o čemer bi si bili radi na jasnem. Gotovo pa je, da ne smemo začeti tako nnglo a kakšnim neposrednim nastopom. Preden sc zmrači, imamo na razpolago še precej ur časa.« Pri tem je pogledal na uro. »Vrnimo ae zdaj gor na Stammov dom. Tam bomo lahko naprej razpravljali in spoznali, katera pot bo najboljša.«
Markham je v znamenje soglasja prikimal, in nadaljevali smo pot skozi gozdiček. da bi čimprej prišli do avtomobila.
Ko smo zavili na Kast Itoad, smo srečali drug avtomobil. Iz njega je stopil Stamm s dvema drugima možema, ki sta bila očividno težaka. Ko je stopil k nam, nas je vprašal:
»Je JsaJ novega!« in ne da bi čakal odgovora. nadaljeval: n-. »Zdaj. grem doli k jezeru,; da .potegnem iz njega ono skalo.«
»Imamo neko sporočilo za vas,« je odvrnil Vauce, »a povedati vam tega ne moremo tu. Po končanem dolu se takoj vrnite domov. Mi vos bomo tam čakali.«
Stamm je počasi privzdignil obrvi: »Odlično. Zamudil se bom približno eno uro.« Pri tem se je že zasukal in izginil po tlakovani stezi, moža, ki ju je bil pripeljat s seboj, pa sta mu sledila. Brž smo so vrnili na Stammov dom. Vanoe ni stopil v hišo Skozi glavna vrata, pač pa jo jo mah-, nil naravnost proti ploščadi, ki je gledala dol na jezero. Leland je sedel v udobnem pletenem naslonjaču in mirno kadil ves zamaknjen v skalnato pečine pred seboj. Ko smo prišli, nas je jedva pozdravil. Vanče se je ustavil le toliko, da je prižgal cigareto, potem pa takoj sedel poleg njega. »Igra je končana, Leland,« mu je dejal z odločnim in resnim glasom, čeprav na videz nekoliko brezbrižno. »Zdaj smo zvedeli resnico.«
Leland Je postal nestrpen.
»Kakšno resnico!« je vprašal čez nekaj trenutkov, kakor da bi se za stvar prav nič ne zanimal.
»Resnico glede obeh zločinov.«
»Vedno sem slutil, da se vam Jo bo končno le posrečilo odkriti,« je odvrnil mirno, ln mene je kar pretresla hladnokrvnost tega človeka. »Od tu sem vas malo prej videl doli pri jezeru, ln mislim, da vem. kaj ste delali,.. Ste bili tudi v kapelici 1«
»Da,« je potrdil Vanče. »Pregledali smo grobnico Silvana Anthonyja Stamma. Našli smo potapljaško obleko in trikrati kavelj.«
»In' tudi posodo ta kisik!« Je vprašal Leland, ne da bi umaknil svoj pogled • pečine. Vanče je prikimal.
»Da, tudi to. Vsa apletka je zdaj že precej jasns. Mislim, da Je»-zdaj glede obeh umorov že vse pojasnjeno.«
Leland je sklonil glavo in s tresočimi te pčstl skuial znova nabasati pipo.'
»V enem oziru sem vesel,« je dejal z zelo tihim glasom. »Morda je tako bolj prav za vse.«
Vanče se je ozrl vanj s skoro sočutnim pogledom.
»Samo ena stvar je le, gospod Leland, ki sl je nikakor ne znam prav razložiti,« je slednjič dejal Vanoe. »Zakaj ste o Montague-Jevem izginotju telefonirsli na policijski oddelek za umore! Vprav vi st« bili tisti, ki ste sprožili sum tedaj, ko je bilo dogodek kaj lahko razlagati kot nekaj, kar se j« zgodilo čisto po naključju.« Leland je počasi zasukal glavo, ko ds je pretehtaval zastavljeno vprašanje, nato pa je žalostno zmajal z glavo ln odgovoril:
»Res ne vem, čemu sera to storil.« Vancejeve ostre oči so kakšno minuto vzdržale Lelandov pogled. Potem pa j® Vanče spet spregovoril:
»Kaj nameravate atoritl, gospod Leland!«
Leland se je zazrl v svojo pipo, si skušal dati nokaj časa. nato pa vstal:
»Mislim, da bi bilo dobro, da hi šel gor b gospodični Stammovi, če nimate nič proti temu. Bolje 'bo, če ji sporočim to nčvioo jas sam.«
Vanče je pristal aa to:
»Mislim, da imate prav.«
Komaj je Leland odšel in so ae vrata ti ojim zaprla, je Markham skočil pokonou ln že nameraval iti za njim, a Vanoe ga je naglo zadržal in ga s svojimi železnimi prsti prijel za roko.
»Stoj, Markham,« mu je dejal s etra. gim zapovedujočim glasom. »Še mo nisi razumel. Počakaj, počakaj malo...« ln že je prisilil Markhama, da jo apet sedel nazaj v svoj naslonjač.
Trenutek nato sc je pojavil Stamm v kopalni obleki na pragu ene od kopaliških slačtlnio in se podal proti mrežasti ograji k škripcu. Njegova dva pomagača sta že prijela za vrv in stala pri vretenu tor čakala na povelje. Stamm je prijel za drugi koneo kolobarja, v katerega je bila zvita vrv, si ga vrgel čez ramo in so podal v glohokejšo vodo pod vznožjem skalnatih pečin, dokler ni prišel k oni skali. Spremljali smo ga z očmi, ko je s pentljo zavezal vrv okrog skale ln jo skušal s pomočjo obeh pomagačev, ki sta vrtela vreteno, premakniti. A pentlja se Je kar dvakrat povrsti odvezala. Poteni je še škripec sam skočil s tira, in medtem ko sta se tiBta dva delavca prizadevala, da bi ga popravila, se je Leland spet Čisto tiho pojavil na ploščadi in sedel k Vanceju. Njegov obraz je bil bled in zbegan. Globoka potrtost je sijala iz njegovih oči. Markham, ki jo ob njegovem prihodu kar poskočil, je zrl vanj z grozo v očeh. Lelandov pogled je malobrižno begal po jezeru, kjer se jo Stamm mučil z dviganjem ono skale,
»Berenika je že nekaj časa slutila resnico.« je dejal Leland s skoro nčslišnim glasom Vanceju, nato Pa še pristavil:
»Upam pa, da ji je zdaj, ko vse veste, nekoliko odleglo... Berenika je zelo korajžna ženska..,«
Tedaj so je z mirnega Zmajevega je, žera sem slišal prav do nas čuden hrup, skoro podoben strašnemu grmenju od nekje daleč. Kar nehote sem ae ozrl na ono pečino in videl, kako je ves vrh skalnatih pečin, ki smo ga preiskali prejšnji dan, zgrmel v jezero vprav na tisto mesto, kjor je stal Stamm do pasu v vodi.
Vse se je zgodilo tako naglo, da mi še danes niso čisto jasne podrobnosti tega strašnega dogodka. Toda v trenutku, ko je težka skalnata gmota zgrmela čez pečine tn se je za njo vsul dež manjših skal, sem videl Stamma, kako se je ozrl navzgor in skušal z vsemi silami uiti bobnečim skalam, ki jih jo bil moral malo prej sprožiti silni vihar. A roke so se mu bile zapletle v vrv, ki je bila z njo privezana tista skala, in ni jih mogel oprostiti. Videl aem njegov preplašeni obraz v trenutku, predon je padla nanj ogromnn skala in ga pokm pala pod seboj v jezero.
Istočasno se je s strašnim truščem od zgoraj nad nami razlegel krik, poln groze: stara gospa Stammova je namreč videla na lastne oči ta žnlostni dogodek.
Nekaj trenutkov ni nihče mogel spre« govoriti besede ln vsi smo kar prebledoli od strahu.
»Previdnostna smrt,« Je nato pripomnil Leland. Njegov tihi in. mnlohriin! glas ml je privabil nazaj stvarno razmišljanje O dogodku. Vanoe jo globoko potegnil cigareto.
»Previdnostna in zaslužena,« je dejal.
Oba delnvca, ki sta bila zaposlena pri onem Ikrlpcu, ata skočila v vodo in naglo odhitela proti kraju, kjer se je bil Stamm pogreznil v vodo. A očividno jo bilo vse njuno prizadevanje zaman. Težka skala je bila padla naravnost na Stamma in ni bilo nobenega upanja, da bi ga mogli rešiti.
Po teh prvih trenutkih zmedenosti smoi vsi skočili na noge. Tedaj je dr. Hollidajr, ves bled in zbegan, odprl vrata v veži in s počasnimi koraki odšel na ploščad.
»O, lu ste, gospod leland...« je delal in se potem zamislil, ko da ne bi dobro vedel, kako' naj se vede. Potem pa je odsekano dejal!
»Gospa Stammova je mrtva. Srčna kap jo je zadela, ko je videla žalostni prizor, Bedite tako prijazni in sporočite to gospodični.«
k IiSSie fMllre« stvmtT
fr	• v • v 1 •
Kozmični žarki
Svoj čas je vladalo prepričanje, da so edini »glasniki« med Zemljo ln zvezoaml svetlobni žarki, A ni le tako dolgo, ko so odkrili še neke drugp žarko, ki obsevajo vso zemeljsko oblo. Zdi se, da nimajo nobeno določene smeri iu da prihajajo iz v»emirja skozi zemeljsko ozračje. Ker prodro to ozračje, Jih imenujemo »prodirajoče žarke«, z drugim Imenom pa tudi kozmične žarke, ker prihajajo od nekje 'z veso'J»tva. To dvajsetletnih raziskavanjlh le vedno ni ugotovljeno, od kod prav za prav izvir«ja, čeprav je bilo na podlagi Merilnih opazovanj na raznih krajih Zemlje in v različnih višinah nad ter globinah pod njo pojasnjenih že mnogo njihovih značilnih lastnosti.
Kozmične žarke «0 odkrili pri proučevanju žarkov, - ki jih izžarevajo radioaktivne snovi in ki Imajo to lastnost, da »ionizirajo« zemeljsko ozračje Ta jonlzacija bi morala biti od zemeljskih tal navzor vedno slabotnejša, ugotovili pa so, da se v skladu z vedno slabotnejšimi žarki, ki prihajajo z zemeljskega površja, jomzaolja najprej za spoznanje oslabi, potem pa začne vedno močneje naraščati In je slednjič ▼ višini S km te precejkrat tako močna kakor ob zemeljskem povrfju. — Potemtakem morajo obstajati neki Žarki, ki prihajajo od zgoraj in katerih prodorna moč je mnogo večja, kakor pa je moč tistih žarkov, ki jih izžarevajo radioaktivne snovi, saj drugače ne bi mogli s tolikšno silo prodreti Ikozi zemeljsko ozračje, Ker pa Imajo tl žarki podnevi in ponoči enako moč, ne morejo izvirati niti iz Sonea, niti — kakor »o s poskusi ugotovili —'14 taksnih nebesnih področij, kakršna s« na primer rimska cesta alt druge nebesna »meglice«.
Številni poskusi, ki so jih doslej naredili s kozmičnimi žarki, dokazujejo, da morajo biti ti žarki sestavljeni iz elektronov ali vsaj iz kakšnih molekul, kt *o naelektrene, in da postajajo v smeri proti »omeli-skemu ravniku čedalje slabotnejši.
SppRpPlPpi
lla, da ne mor* več beiatl, ja takoj pobar-a vso vodo, da bi •• > ivojo »umetno me-i« kalto Izmotala. Švigala je lem In tja In ! nekaj časa »mo ipet uzrli svetel trup, ki kakor torpedo blltnll z ene itranl na drugo.
eceanske alpe velikan. » nevarna In se nlkogai s motno Čeljustjo* od.
eela trame potrpefljlrlb »aanltcjoev«. Ko w ribe eCIMeno, to. ostanke. Take ribičem prihranijo alta* dele la preprečujejo kniaa »m rad
Miniti »ta minuta iatt kakor btlik vrj
Med sutičarji
in
V ilrokem patu ob čilskih In perujskih obalah ta vleče skrivnostni vodni tok, ki >o mu videli ime Humboldtova cesta. Pogumni ribiči, ki jim je križamnja ob domačih obalah te presedalo, so se včasih spustili v te neznane vode, po katerih ja zdaj pa zdaj rezal valove le kak prekooceanski parnik, ter imeli srečo opazovati in tudi ujeti kakega vatikanskega sabljača ali suličarja. Po njihovem pripovedovanju sa je razvedelo, da se tod shajajo cele trume takih rib velikank, ki te po svoji vnanjostl vzbujajo občudovanje in nemalo strahu. Poleg satanskih morskih psov in nenasitnih kitov so po Humboldtovem morskem toku Švigali dolgi in nevarni suličarji, da se je ribiču moralo stisniti srce, če je la za hip pomislil, kaj bi se mu lahko pripetilo, če bi po nesreči ali naključju padel v morja.
K sullčarjem itejejo posebno vrsto hitrih In krvoločnih rib, ki se jim je zgornja čeljust podaljiala v 40—<0 cm dolgo in ostro koičeno sulico. Lov na te ribe je naporen In precej nevaren. A vprav nevarnost je tisti mik, ki drznim mornarjem ne daje miru. Ker je mnogo vrst sullčarjev ie manj znanih In velja srečen boj s temi vodnimi strelami za poseben ribiiki
Suličar je zagledal raba ter ae ko atrela pognal proti njej. To Je trenutek največje napetosti, ki ga mora ribič spretne izkoristiti. Kdaj aa začenja trd dvoboj, ki traja ▼Časih pa Tei nr
uspeh, ni čudno, da sa najdejo IJudJa, ki s* r» straiijo nobenih naporov, da bi la mogli kaki večji taki morski polasti do živega.
Ni dolgo tega, ko se ja skupina sedmih ribičev odpravila na lov na sullčarje v visokih vodah Humboldtovega morskega loka. Eden izmed njih nam je v svojem zapisniku ohranil ta-le zanimiva podatke:
»Ko	smo stali	na pomolu	perujskega pristanišča	Talare in	si z rokami	zastrli oči pred
žarnim ekvatorskim soncem ter se ozirali po velikanski tihomorski vrlini izven zaliva, smo se na tihem zavedali, kako velika naloga nas čaka tam zunaj. Spraievali smo se, kako neki bomo mogli na laki neskončni vodni ploskvi uzreti hrbtne plavuti suličarja, da bi se mu lahko prlblitali in začeli z njim zaželeni boj.
Tedaj nisem mogel verjeti, da ga bomo sploh kje _ videli.«;. le manj pa, da bomo imeli priliko srečati ie eno najbolj strelnih morskih fcitij; tihomorsko sipo velikanko.
Dan	po nalem	prihodu se	Je začelo delo,
M	Ja trajalo več	tednov. Od	zora do mraka
tmo rezali morsko gladino ter »česali« na videz prazno oceansko vodovja. Vsak dan smo bili kje drugje in budno stali na preil, kdaj bomo zagledali hrbtne plavuti, ki bi nam naznanjale, da bo llo zares.
»Zdaj smo v aprilu, prepozni srno,« Ja dejal starejll ribič, »več sreče bi Imeli, ko bi sa odpravili januarja.•
Kljub temu pa smo vztrajali dneva In dneva. te nam je plahnelo vsako upanje, tako da smo te mislili, de so govorice o ogromnih hrbtnih plavutih v Humboldtovem morskem to-
Najbllija pot k albatrosovemn aren gre skozi ielodee. — Ta beli vladarček oceanov ljubi morsko samoto ln se ogiba ljudi. Tu pa ga je sestradanega zvabil ribič na krov ln ga pital toliko časa. da se ni mogel več dvig. niti. Člane albatrosove družine srečaS od Beringove ceste prav do antarktičnih obal
ku precej izmilljene. Sicer smo videli dosti plavuti, a ne takih, kakrine smo mi iskali. Hoteli smo namreč na vsak način do suličarja.
Nekega dne smo te mislili, da nas oči niso varale. NIČI Bil je le velik morski skat, ki se je mirno sončil v jutranjem soncu in se zdaj pa zdaj malo stresel, da bi se znebil nadležnih zajedalskih ribic .
Potem pa je prišlo nepričakovano. Nekaj sem iaril s svojim fotografskim aparatom, ko
stpamt
Takoj smo bili vsi pokonci. Krmar j« motorni čoln takoj usmeril, da bi s* lata približali. Pripravili smo sa na boj. Veliko vabo smo čvrsto nasadili na dva velika ielezna ka-veljna, spravili v rad ves ribiiki pribor In čakali ugodnega trenutka. Zdaj se mse spet ilvo zavedel, kaj sa pravi lotiti se morske polasti, ki je trikrat ali Itirikrat težja od ribiča, tar sa s trnkom boriti z njo ure In ura. Človek, ki mu je rlblltvo deveta vas, prav gotovo ne bo verjel, da ja to res pravi dvoboj, ki zahteva od ribiča krepke milica in jeklena živce. Zajeta žival si pomaga s svojimi velikimi telesnimi silami, Iviga besno sem in tja, zdrsne ko strela v globino, da se v naslednjem trenutku spet požene kvilku celo iznad gladine. Ribič pa napeto zasleduje žrtev, dokler sa mu zaradi hudega napora ne začno tresti roke in noge, da naposled skoraj docela odreveni. Kolikokrat pa se ie pripeti, da se žival v poslednjih besnih zagonih nazadnje vendarle osvobodil Taka je pač ribičeva usoda. Danes sreča, jutri smola. Kdo ga bo zavldair
čoln Ja vozli počasneje. Tadaj sem spustil vabo, ki je skrivala dva velika železna ka-veljna. Vaba je bila pritrjena na 900 m dolgi vrvi, vaba pa Je zdaj drsela po povrlini kakih 24 metrov za krmom.
Ves čas je suličar mirno plul po gladini. NI mu bilo videti, da bi kaj opazil, ko smo razburjeni tekali sem in tja. Krožil je zdaj sem zdaj tja ter nas vedno opozarjal s svojimi dolgimi zakrivljenimi plavutmi, ki so mirno itrlele Iznad gladine. Nal motorni čoln je prav tako krožil v velikih lokih okrog polasti. Ta Igra se je nadaljevala precej časa.
Ko smo se približali ilrii plavuti, Je čoln vozli počasneje. Tedaj sa je vaba potopila In nam izginila Izpred oči. Repna plavut je tles-nila po vodi in nenadoma se je suličar obrnil ter Izginil.
»že prihaja, tukajle Jel« ml Je zaklical v uho drugi ribič. Razburjenje je raslo bolj In bolj.
Pa v*ej obali aajdet spravijo jastrebi vsa oatanke. Take
sem pa pogledal na morja, sem nenadoma zagledal dvoja plavuti, ki sta se premikali v ravni črti. Srce ml Je začelo kovati. »Je, je. . . na, ni, morski pes je,« sem sa zaganjal med upanjem in razočaranjem.
Pa Je le bil. Da, pravi suličar. Spoznal sem ga po obliki plavut. Bile so nenavadno velike In letala v Isti črti. Prva ja bila ogromna hrbtna, zadnja pa repna plavut.
Zbirka oceanskih alp. ki lih ja ribi« spravil na krov i jeklenim rlblSklm prlbofnm. NajmanJSa Je dolga l.M m, najvcčja, ki tehta več kn 5* kg, pa J.7» m. NI čudnn, da Jih domačini Imenajejo »satane«, ker se te sipe niti kita ne ustraSIJo, Z lovkami se prlse. aajo aa Irter. s močnimi čeljustmi pa grozovito trgajo kos sa kosom...
ali dve. Tadaj s« )a povrgla na vabo, nam pa Ja
iaiiaio ni.«.
»Pazil Spusti vrri ta vtačeU Cola s« Ja
nekoliko zazibal. Vsa J* bilo tiho, nobenega luma Iz vode, samo motor ja trudno predel svojo pesem po gladini. Znojne kaplje so sa zabliskale na čalu&ico me Ja oilnilo ekvatorsko sonca. Boben,' na katerem Ja bila napeta vrv, s* ja počasi začel vrteti. Kmalu nato J* ta začel drveti, kakor da bi ga vlekla nevidna sila. Nazadnje J« te kar hreičal, saj ga J« vlekel strahoten dinamo v vodah.
»Previdno! Takol Zdaj ae pogreza. Obrača aa. Ustavil s« Jel« Klici so se vrstili drug za drugim.
Žival Je Ivlgala sem In tja. »skata J* svoboda v tem ogromnem morju, ki ji s svojo neskončnostjo pač ni »oglo omajeva« svoboda.
Boj J« la trajal skoraj dv* url. Nenadoma )• tlval nagonsko Iskala svobodo v globini. Pogreznila se J* 40 m, 45 m, 47 m, In končno do 50 m. Palica se J« nevarno nagnila, a riba se ia ni vdala.
Pol ure pozneje »o i*	pomirilo	In
bobenček se Je počasi začel obračati v nasprotno smer. Žival Je dolgrala. Naposled smo potegnili I zvode dolgi trup, ga prevezali z močnimi vrmi In z združenimi močmi zvlekli na krov. Bila je krasna riba. Zaigralo nam ja srca, ko smo gladili srebrni trebuh In pretipali dolgo koičeno sulico: naia potrpežljivost Je bila poplačana.
Včasih pa J* rfbllka sreča večja, kakor bi si sam želel. Tako se nam Je tudi zgodilo na tem uspeinem lovu. Komaj smo ribo spravili v kraj, te j* nekdo zaklical, da Je zagledal sipo.
Zvečerilo se Je, In vedeli smo, da ob takem času gredo na lov ravno te malo zaželene In hudo nevarne morske zverine, ki Jim domačini pravijo samo »Satan«.
Ko lega mrak na gladino, lezejo na valove kakor dphovl. Po sodbi domačinov bruhajo celo »strup«. Vendar ves ta strah ni pretiran, če se kot Izkuien ribič zavedal, kaklno nevarnost Imal pred seboj, kadar srečal tako zveriženo polast z desetimi dolgimi lovkami ln ostrim žrelom.
Sprva nisem nič videl. Potem pa Je kakih JO m od čolna zažarele vode v čudni fosforni svetlobi. Svetloba s* J* spreminjala, tako da se ml Je zdelo, da Je vse le Igre luninih žarkov. A ko sem zagledal le vet svetlobnih utrinkov, sem vedel, da se Je okrog nas nabrala cala truma nenasitnih morskih sip.
»Tole pogle|1« Tovarll Je vrgel v vodo pest majhnih ribic. Tedaj so kakor drobni meteorji planile proti njim lačne sipe. Stal sem ob ograji In videl, kako so izginjale v globino, tako da sem naposled videl le ie drobne svetle pike. Vrgli smo le več vab. Nenadoma se Je zazdelo, ko da Iz morja bruhne poseben žaromet v prav tihi eksploziji.
Nikomur ni priilo na misel, da bi iel leč. Želeli »mo, da bi bila nala sreča popolna.
Vellkaa aa ie moral vdati. Bullčarja, katerega mene mečne cenijo, vleeeja aa krov, potem ko aa se borili s njim celi dve ari
Da ujame! suličarja, Je več kakor posebna čast. Kaj ieie, da pripeljal domov te tako sipo velikanko, ki jim ni nobena na svetu po nevarnosti In požrešnosti podobna.
Sipe ne ujamel tako lahko kakor ribo, čeprav jih je na tisoče In tisoče. Pri vsej požrešnosti je zelo previdna. S »vojiml de»etimi lovkami, posejanimi » celo vrsto ostrih bradavic otipa vsak grižljaj, preden ga trde čeljusti raztrgajo. Kadar je pa zajeta, sl pomaga z vsemi prevejanlmi domislicami, ki Jih Je taka žival v smrtnem boju zmožna. Ta glavonožec ima poseben meh, poln posebnega barvila, ki ga z miličnim in vodnim pritiskom lahko izbrizga daleč okoli sebe. Hkrati pa je v njenem telesu poseben prekat, ki ga po volji lahko napolni z vodo. Kadar se poganja, Iztisne vodo. In po znanem fizikalnem zakonu se žival pomika v nasprotno smer iztisnjenega curka. Pomika se sunkovito, a v potrebi bliskovito In naglo. Lahko bi se zgodilo, da bi se nenadoma pognala Iz vode, izbrizgnila vso jedko tekočino na ktov In na nas ter pljusnlla v vodo na drugi strani barke.
Vaba z močnim trnkom se Je pogreznila. V hipu se Je zagnala vanjo velikanska sipa, ki Je te morala biti tako lačna, da Ja res pozabila na svojo nagonsko previdnost. Ko Ja čutila, da ne more več beiatl, ja takoj pobarvala v»o vodo, da bi sa s ivojo »umetno meglo« kako Izmotala. Švigala Je sem In tja In čez nekaj časa smo spet uzrli svetel trup, ki Je kakor torpedo bllsnll z ene strani na drugo.
Sipa velikanka je sa grabila vaba la mora na povrije. Tn je vidimo, kaka ■ vsemi nevarnimi lovkami lovi zasedovalea. Morje ob pernjskl obali močno fosforescira, tako da jlb ponoči vidiš, kako kot meteorji Švigajo sem la tja
Na- nočnem lova ne
ke. Ta sipa Je skrajno -----------—-------------
ne boji. Kar sagrabl s močno čeljustjo, od. reie kakor ■ britvijo. RlhtSkl pribor mora bltt Is najtrSega jekla, ribič pa pokrit s posebno masko, da mn alpa ae Štrene v obraz eurka svojega »fcrnlla«
Z lovkami Je sipa ovila rlblSkl drog ter s
močnimi čeljustmi seka Is njega cele kose. Senca pod drogom Je druga sipa, ki se le loteva njete tovarlilce. Sipe Imajo močne kanlbalne gone ter takoj planejo na vrat. nleo, ki se ne more braniti
Konec Ja prllet bolj naglo, kakor bi pričakoval. 2lval se je hotela oddahniti, ta trenutek pa smo porabili, da smo jo v kratkih sunkih dvignili nad gladino. Otepala je le s svojimi nevarnimi lovkami, a vendar je bil tudi ta poslednji napor zaman. Z močnim kaveljnom sem jo zajel za vrat In potegnil kvilku. Železo se Je zadrlo tako globoko v tilnik, da je tlval kmalu Izdihnila.«
Dela Bernarda Shawa zaradi nemoralnosti prepovedana
V zadnjih deaetlh letih je eenznra na Irskem prepovedala ie nad 1500 knjig. Velika večina teh knjig je tujih. Strogo je bilo prepovedano, da bi te knjige Se naprej uvažali na Irsko ter jih tam razpečavali. Prepoved je eenznra utemeljila a tem, da so knjige nemoralne. Med pisatelji, katerih dela je prepovedano uvažati na Irsko, Je med drugimi tndi Bernard Sbaw.
Za umazane otroke višja šolnina!
Ker atarSev ni bila mogoča na kak drag
način prisiliti k tema, da bi pazili na čistočo svojih otrok, je gvatemalski (Gvatemala je arednjeameriSka državica južno od Mehike) prosvetni, minister izdal odlok, po katerem morajo aiVtteljt po Soleh v»»h. lete izdajati otrokom poleg običajnega apričevala tudi Se spričevalo « anagl. Učitelji morajo vsako Jutra stroke, ko pridejo v Sole, pr*< gledati ter redovatt ■ ozirom na njihovo čistočo. Otrok dobi tem boljM rod. ta bolj čista je njegova obleka, čim lepSa ja umit, čim lepSe ima očdičene sobe in podobno. Ob konon lota nčiteljl te dnevne ooeno seštejejo ter jih delijo s Številom nčnlh dni ter tako dobe končne letno ooeno e otrokovi čistoči In snažnoati, e čemer morajo otroka napisati tndi posebno spričevalo. Na temeljn tega spričevala potem določajo ob začetim prihodnjega Šolskega leta višino Šolnine, ki Jo mora plačati nčenee, če hoče nadaljevati Solo. V Gvatemali torej plačnjejo snažni otroci nliJo Šolnino kakor pa nmasanl.
»Bela vrana« med doktorfl
Na vseučilišču v Kopenhagenn je zadnjič doaeael doktorsko čaat nek Eskim. Ta sin visokega severa ae je s vso vnemo ta
vztrajnostjo posvetil naukom, v Sasu počitnic pa ja vsako leto odpotoval nazaj k svoji družini v rodno snežno kočo. Odpovedal sa tndi tn ni običajnim vsakoletnim vožnjam s kajakom. Hodil je s svojimi rojaki aa lov, ki je dostikrat trajal po več dni. Skratka, tivel je povsem tako, kakor da na bi bil nikoli videl omikanega evropskem sveta. Kadar se je v družbi svojih rojakov s kajakom odpeljal daleč na lov, je vselej vzel s seboj tndi knjige, Iz katerih se je učil za doktorat. Ko so si drugi po uspešnem lovu privodčill nekoliko počitka, je on porabil ta prosti čas v to, da se je poglabljal v svoje knjige. Spričo tolikšne svojo pridnosti in vztrajnosti je tndi res dosegel avoj trdni namen. Priboril si je pred tz-praSevalno komisijo doktorsko ča»t ln tako postal res prava .bela vrana« med vsemi doktorji na avetn.
Najtežji norveški novorojenček!
Najtežji novorojenček, kar se jih je doslej rodilo na NorveSkemn, je mala Bigrid iz Honningsvaaga. Ob rojstvu je tehtala točno sedem kilogramov. Mati in otrok sta oba zdrava.
Egiptovska ljubosumnost
Tudi o Egipčanih je znano, da so zelo ljubosumni ljudje. Tako piisjo zdaj o nekem Mohamedu, ki se je v tem Se zlasti odlikoval ln se menda Se odliknje. Prepovedal je svoji ženi, da bi v času, ko njega ni doma, kam hodila. Ona je to moževo strogost oči vidno zelo težko prenaAala In je že dobila kak vzrok, da je lahko Sla z doma. Mo* Je bil silno žalosten, ker je bil trdno prepričan, da ga žona vara. Tako je nekoga dno dal ženi močan uspavalni praSek. Ko. je žena potem res trdno zaspala, je mož vzel Škarje ter ienl najprej na čisto postrigel zapeljive kodre, potem pa ji potresel po glavi pudra. Nato ji je obril Se obrvi. Ko »e je žena prebudila, je od grozo kar obstala, nato pa se spustila v divji bog ter »bežala naravnost na dom svojih slarSov. Tam js baje Se zdaj ln čaka, da ji lasje spet toliko zrastejo, da bo mogla med ljudi.
Sehrlltlelter • »redniki Mirko Javornik / Beraimgeber izdajatelj: Ini In** Sodja / PBr dle Ljudska tiskarn« • «• Ljudsko tiskarno: Joio Kramarff / Crednillro, oprava in tltkarna: Ljubljana, Kopitarjev* ft,
telefoni 40-01 do 40-05 < Kokoetsov ne vračamo > Me*<rfna naročnina 6 Ur, za Inozemstvo 12 lir.