38. Osel in lisica.
Stric osel je služil mlinarja in mu nosil dan za dnem žito v mlin, moko pa v mesto. Ta enolična služba se je zdela stvcu pretežka. Mislil si je namreč: nTo je vendar prehudo! Drugi jed6 kruh, jaz pa, dasi nosim žito in moko, moram otepati le siamo. To ni prav, tako ne more dalje!" Sklene torej, da zapusti mlinarja ter si poišče drugo službo. ln kakor sklene, tako tudi stori.
Udinja se pri nekem kramarju, meneč, da se mu kaj zboljša. Ali kramar mu naloži raznolike šare ter ga končno Še sam zajezdi in goni z bičem, da bi prepozno ne prišla na semenj. Toda bore osel koraka pod obilo težo le počasi in res prideta s kramarjem malo prepozno na trg. To pa moža tako razjari, da neusmiljeno premlati ubozega osliča z okovano gorjačo, in ga priveže k stebru ter ga pusti ves dan brez jedi in pijače. Oh, ubogi osliček, koliko je pretrpel! In vrhu vsega je bil še tako nerodno privezan, da ni mogel ni leči, niti se kako odpočiti.
V tej revi in stiski se domisli brižni osel svojega prejšnjega gospodarja ter se kesa, da ga je zapustil. Ker se mu je pa pri kramarju godilo čimdalje huje, ga nekega dne skrivaj zapusti ter gre prosit mlinarja, naj bi ga zopet sprejel v službo. Ali ta ga noče.
Odide torej h krznarju služit. Temu pomaga nositi kože. Ali krznar je bil sirov mož in trdega srca. Ob vsakem koraku je vpii nad oslotn ter ga pretepaval po goiih rebrih, da se je revež tresel kakor šiba na vodi. To grozovito, nečloveško ravnanje krznarjevo osla neizmerno užali. Ko pride ' neki večer ves pretepen in na pol mrtev domov, jame glasno pa milo rigati in debele solze se mu usujejo iz oči.
Njegov jok in stok zasliši strina lisica. Radovedna priteče pogledat, kaj to pomenja. Zagleda osla in ga začudeno pokara: ,,Kaj pa ti je, stričko, da tako milo javkaš?" Pa osel ne more v velikih bolečinah niti odgovoriti. Zvita lisica, ne bodi lena, zgrabi v kotu škopnik slame ter mu ga poda rekoč: ,,Vzemi, vzemi, stričko, ta-le Škopnik, obriši se in povej mi, kje te boli."
Nekoliko potolažen vzame osel škopnik ter si obriše solze. Potem pa Iisici potoži rekoč: ,,Ni uda zdravege na mojem telesu. Krznar me huje pretepava ter reži nad menoj: ,,Grdi muš, grdi muš, punf!" KrČi se mi srce, ko premišljujem svojo grozno revo, pa mi ni jasno, kaj krznar prav-zaprav namerava, da me tako neusmiljeno mlati in klesti."
—    183    —
Premetena lisica se mu nasmeje in de: ,,Res, hudoben je tvoj go-spodar! Zdi se, da te misli trpinčiti tako dolgo, dokler ne pogineš, potem pa te odere, kožo ustroji in jo proda za bobne."
Ko osel zasliši trpke besede lisičine, obupa popolnoma, zavali se po tleh, brca z nogami in strahovito zariga.
Lisica pa se mu porogljivo posmehne in reče: ,,No, zdaj pa res vidim, da si pravi pravcati osel, ko še tega ne veš, da mora trpeti, kdor služi — in naj služi kjerkoli."                                                            Prired. Jos. Belič  .