DllO TISKAKNA !«>*»- letnik XIII december ’98 D(€LC€n±zNiagi tiatail Cz ti mzd tzizdami iztnati tiitz, ti j it najjiogoztzjz itiSlmo in izgovorimo, ti Liti tzizdi "nimam aaui" vzijztno na firuzm mzitu. 2ban za dnzm nekam titimo, uzdno iz nam mudi. čcNalz odlolitvz, nala dzjanja io [z tzžni tiznutti v tzm audnzm iuztu, ti divi in divi najiizj in nai odnala i iato tot vztzi jzizndlo tiitjz. dlitavimo aai. dPoitojmo za tzznuizti. d\[z aatajmo, da to Liit fiadzt na ita in ga to jiomztzt ati jiotzjital tzzzautni ivzt. dlitavimo las zdaj, ot tonau tzia, in jiogtzjmo na jnztojzno jiot, na viz njznz tzjio tfatovanz dztz (Lot tudi na zazjio L, ti ji(i nz da u&c jiofvijiati. <£o jiac. dzU žiuCjenja. Zato vzzmimo v zno loto ojitimizzm, v diugo /za dotio vot/o in jiojdimo najiizj. dlitavimo aai. n/iaj 17 tzt pzaznicniA dnsA. ^J^okConimo ga luojim družinam, jirijatdjeJn in lotedom. 2ažč£bno njim in izti vziztz tožianz jnaznitz in zdzavja, dotzz votjz in žimvzž modilt odtolitzv v tztu 1ggg. fjduznz czitittz ot 2Č. dzazmtiu - dnzvu iamoito/noiti. mo ______________________________________ IZ NAŠ VIPAVA - SLOVENSKE BENETKE Vippacco - Vipava HI&zzj. Vrnem Caserma Comando Prc&fdlo Wi|wv.fWippicli PoiM::>S./< Zrno FelsuttMI« Vipava leži na najnižji točki zgornjega dela Vipavske doline, saj je njena nadmorska višina samo 103 m. Prav zato se vse vode stekajo v reko Vipavo. Tudi vsa bližnja naselja leže višje od Vipave: Zemono, Duplje, Vrhpolje, Slap, Lože, Manče, Podraga, Podnanos... Čeprav se nam zdi skorajda neverjetno, pa je vendarle res, da so nekateri izviri reke Vipave celo pod sto metri nadmorske višine. Voda obdaja Tabor, nekdanje grajsko poslopje ter pozneje novozgrajeni grad podkvaste oblike. Le čelna zgradba novega gradu je grajena onstran vode in je spojena z mostovoma. Predel med glavnimi izviri do sotočja v strugo reke Vipave je bil prvi naseljen. Nato se je naselje širilo proti Beli in Gacki do Močilnika. Tako do danes, razen Hriba, tvori zaokroženo celoto ob vodnih tokovih; več od njih je pokritih in jih prečkamo, ne da bi to opazili. Naselje na Hribu spada tudi v stari del Vipave, če že ni najstarejši. Tu so se naselili zato, da bi bili varni pred občasnimi upadi napadalcev, pred poplavami in v zavetju višje nad njimi pozneje zgrajenega starega gradu na skalah. Najlepši pogled na te vodne stvaritve se nam nudi iz Podskale in s starega mostu čez reko Vipavo. Prav tu, z enega mesta, lahko opazujemo vznožje Nanosa, stari grad, na levi strani tok vode izpod novega gradu, srednji tok iz Podskale in desni pritok od stolpa, ki teče izza Tabra; vsi trije se združijo pod mostom v glavno strugo reke Vipave. Vipava - male Benetke, če jih tudi tako poimenujemo, niso popolnoma osamljen primer v Sloveniji. Tudi Kostanjevico na Krki imenujejo dolenjske Benetke. V čem naj bi bila Vipava podobna Benetkam? Prvič: staro naselje je na vodi in ob vodi ter spojeno z mostovi. Drugič: na tem delu je bila cerkev sv. Marka, ki se je imenovala kot stolna cerkev na Markovem trgu v Benetkah; po arhitekturi ji ni bila ta cerkev nič podobna, marveč le po imenu. Tretjič: Na levi strani vidimo del starega grajskega poslopja, na desni Podskalo, v ozadju stari farovž in skrajno v ozadju na griču razvaline starega gradu. Izvir iz Podskale in izvir izpod farovža se združita pod mostom v strugi reke Vipave. Po zasedbi Vipave so Italijani preimenovali naš kraj in sedanji Glavni trg v Vipacco, Piazza Venezia (Vipava, Beneški trg). V Lanthierijevem gradu na desni je bilo po prvi vojni poveljstvo vipavske garnizije. Vippacco - Vipava - Caserme S. mar«; nekaj časa, od 1726-1727 je tu živci in ustvarjal italijanski komediograf Carlo Goldoni, znani beneški umetnik. Četrtič: pročelje novega gradu je grajeno v beneškem slogu. Zato ni nič čudnega, da so tu Italijani po zasedbi našega kraja po prvi vojni imenovali sedanji Glavni trg Beneški trg. Sli so tako daleč, da so vipavsko južno vojašnico imenovali “Caserme S. Marco” (vojašnice sv. Marka). Vse to nam potrjuje, da lahko Vipavo Tudi južno vojašnico v Vipavi so Italijani po zasedbi imenovali imenujemo siovenske Benetke. Vojašnice sv. Marka _ . ... Tudi v spremnem besedilu pregledne karte občine Ajdovščina, izdane 1989. leta, piše na hrbtni strani: “Vipava -naselje je nastalo ob številnih izvirih reke Vipave (slovenske Benetke), ki imajo mednarodni sloves zaradi izredne lege, vodnih in speleoloških svojstev ter slovitih dreves.” Benetke so svetovno znane po nenavadni legi, so stvaritev na vodi in so v celoti en sam spomenik. Benetk pa niso osnovali Italijani ali njihovi predniki Rimljani, marveč je bilo tam avtohtono prebivalstvo plemena Venetov, od tod tudi ime Venezia (Benetke). Ta ilirska plemena so bila naseljena tudi v naših krajih in so se pozneje Ta posnetek je nastal pred drugo svetovno vojno, 1938. leta pomešala s Kelti - imenujemo jih Japodi. V zadnjem času so precej pisali v časopisju in celo v knjigi o novih odkritjih - novi teoriji, da so Vendi (Veneti) naši predniki. Rimljani so prišli v naše kraje pozneje, 173. leta pr.n.š. Benečani so 1508. leta zavzeli Vipavo in so bili pri nas le malo časa. Že naslednje leto so jih od tu pregnali Habsburžani. Zadnja zasedba Italijanov pa se je začela po prvi svetovni vojni in je trajala do kapitulacije Italije 1943. leta. Takrat so se morali Italijani umakniti in zapustiti naše kraje. Most med graščino in grajskim dvoriščem je bil najlepši v Vipavi; sedaj ga obnavljajo Carlo Goldoni je od leta 1726 do leta 1727 bival v vipavski graščini, kjer je ustvarjal svoja dela in zabaval vipavsko gospodo z marionetnimi igrami. Italijani so mu po zasedbi Vipave postavili ploščo v novem gradu. Na njej je bilo vse to zapisano, a po zadnji vojni je bila plošča uničena. Carlo Goldoni (1707-1793), po rodu Benečan, italijanski pesnik, dramatik - komediograf. Njegova dela: Krčmarica Mirandolina, Primorske zdrahe, Prebrisana vdova, Lažnivec so prevedena v slovenski jezik in mnogokrat so jih uprizarjali v naših gledališčih. Benečani so Carlu Goldoniju postavili spomenik na častnem mestu; stoji pri Canal Grande poleg znanega mostu Ponte di Rialto. S tem so se mu oddolžili za dela, ki jih je dolga leta ustvarjal; delček le-teh pa je nastal tudi v Vipavi. Carlo Goldoni (1707-1793), sloviti italijanski dramatik - komediograf, njegova dela so prešla meje Italije in postala svetovno znana. Franc Cerovšek RAZNE OBRTI TER MLINI IN ŽAGE PRI NAS Pred stoletji in še celo nekaj desetletji so bili pri nas številni obrtniki, ki so bili sposobni ročno izdelati vse, od obleke, Kovaški poklic je bil v preteklosti zelo cenjen, saj je kovač izdeloval vse, od žeblja, orodja, pluga, do okovanega voza obutve, do pluga in voza, ki je bil tedaj edino prevozno sredstvo. Danes večji del tega proizvaja industrija v manjših in večjih serijah ter večino teh strojev v industriji poganja elektrika. V tistih časih pa so poznali celo vrsto obrtnikov: kovači1, krojači, šivilje, čevljarji, mizarji, tesarji, bognerji2, mlinarji, žagarji, strojarji3 in drugi. Mnogo teh poklicev danes ni več. “Bognerji” so še pred nekaj desetletji pri nas izdelovali vozove: lažje, težje in zapravljivčke4. Prav tako pri nas ne poznamo več strojarjev, kajti njihovo delo je prevzela usnjarska industrija. Nekateri obrtniki so se bavili ob svojem poklicu tudi s kmetijstvom. Mlinarji in žagarji so ob poletni suši kmetovali, pozimi, kdaj pa tudi spomladi in jeseni ob obilnem dežju, ko so narastli potoki in reke, pa so delali s polno močjo. Drugi obrtniki so opravljali po več poklicev skupaj: mizarji so bili tudi sodarji, kleparji pa kotlarji. Kovač je pogosto opravljal kar tri poklicna dela: kovaško, podkovsko in živinozdravniško. Oglejmo si pisni vir iz “Novic”, ki nam pove, kako je bil takrat kovaški poklic pomemben. Za posebno dobre kovače: “Tomašič Jožef kovač iz Vipave že lani za posebno dobriga kovača poterjen, je pripomoči ondašnje županije Plug je eden od kovaških izdelkov in je nepogrešljiv pri poljedelskih opravilih prišel v drugi polovici t.l. spet v učilnico, se v ozdravljenju bolne živine še bolj izurit, bo tedaj meseca septembra te nova polovica uka djanskiga živinozdravništva končal, isprosen ter pričelo prejet.” To so pisale: “Novice 20. veliciga srpnja 1851. leta.” Jožef Tomašič iz Vipave je bil poslan na priporočilo tukajšnje občine (županije) na šolanje in dobil je spričevalo za zdravljenje živine. Pa tudi na nagrobniku, ki ga je Hinko Grabrijan dal postaviti svojemu očetu Matiji, nečaku vipavskega dekana Jurija Grabrijana, je med drugim zapisano: kovač, živinozdravnik in posestnik. Za mline in žage so bili pri nas dokaj dobri pogoji, kajti reka Vipava in nekateri njeni pritoki so bili neusahljivi tudi v suši. Zato se ni čuditi, da je bilo pri nas več obrtnikov, ki so opravljali mlinarski in Čevljar je ročno izdeloval in popravljal raznovrstno obutev žagarski poklic. Na severni in vzhodni strani ob vznožju Nanosa in Kovka, v bližnjih vaseh Vrhpolju, Budanjah, Beli, Lozicah in v Otoščah je bilo več potokov, ki so poganjali mline in žage. Danes so ti potoki povečini zajeti v vipavski, vrhpoljski in budanjski vodovod. Na južnem delu so v okolici manjši griči, zato je tu manj vode, potoki so manjši in se povečini v poletnih dneh skorajda posuše. V Vipavi je bil mlin v Tabru in Grabrijanov mlin (z mletjem je prenehal 1964. leta), nižje, pod Slapom, je bil tudi mlin na Dragoncu in še naprej ob reki Vipavi “Vrbji maln”. Dalje je bil Novakov mlin z žago in stopami za luščenje ječmena. Na južni strani Vipave so bili ob potokih še mlini: na Slapu “U malni” ob slapenskem potoku, v Vsi izdelki iz lesa so prihajali izpod rok mizarja, od oken, vrat do pohištva Podragi Andrejcov mlin in mlin v Pasjem repu nad Orehovico. Jože Potrata s Slapa je bil mlinar v “Vrbjem malnu” do 1898. leta. Pozneje pa je bil za mlinaija tudi v Grabrijanovem mlinu v Vipavi. Ko ni več mlel mlin na Dragoncu in “Vrbji maln”, so Slapenci, odrasli in otroci, nosili žito v torbah ali v vrečah v Novakov mlin. Otroci so nosili manjše količine žita, starejši pa so bili znatno bolj obremenjeni. V mline ob Močilniku so Vrhovci nosili mlet iz Vrabč, z Razgurov in iz drugih vasi. Nekaj nenavadnega je bilo v vasi Otošče, saj je imela skoraj vsaka druga hiša mlin. Ob Močilniku je bilo od Otošč do Vipave kar sedemnajst mlinov in pet žag. V Otoščah so bili mlini: pri Zmelnovih, Francinovih, Mlačevih, Kuntovih in Bežajevih. V Lozicah je bilo tudi pet mlinov: pri Žiberni, Stejčevih, Renkovih, Kovačknih in pri Lekcovih. V Šembidu (Podnanosu) so bili: pri Gotetovih, Žaganje hlodov je bilo nekdaj ročno, pozneje pa se je to odvijalo na vodni pogon Urščevih in pri Hribovcu. Na Dobradu je bil mlin, žaga in stope za luščenje ječmena. Tu so tudi mleli drevesno lubje za strojenje. Niže proti Vipavi so bili še Živcov, Jamškov in Majerjev ali grajski mlin. Vreče žita so nosili v mline na ramenih. Pozneje so jih vozili na dvokolesih, dvokolesnih “koretah”, večje količine pa z vprežnimi vozovi. Marsikdo se bo začudil, kako to, da je potok Močilnik nekoč poganjal toliko mlinov in žag, od Otošč, Lozic, Šembida do Vipave. A že pod avstroogrsko vladavino so napravili pri Sušetu zajetje za kraški vodovod, pred leti pa so zgradili vodovod, ki oskrbuje s pitno vodo naselja od Lozic do Vipave. Vsa ta voda iz zajetij je pred tem tekla v Močilnik, ki je poganjal številne mline in žage. Ob Beli so bili mlini: v Plavžu, pri Tekcu - Lemut, Dijaču, pri Malnerjevih in Šusterjev mlin. V Vrhpolju je bila pri Tekcu kovačija5, mlin in stope. Za ta namen je zgradil jez znani zidarski mojster Jamšek iz Ajdovščine. Za zbiralnik vode so imeli energetsko soglasje za porabo 15 konjskih sil (1KS = 0,735kW) za kovačijo in ostale potrebe. V kovačiji so kovali ročno in na vodni pogon z velikim proti Vipavi še parna žaga, ki so jo pozneje preuredili na električni pogon. V ta namen je bil tja postavljen transformator, ki še danes služi svojemu namenu. Lastnik žage Kebetova žaga v Vipavi 1929. leta, lokornobila je imela moč 160 KS. Na sliki desno Jože Kebe, na levi Franc Kebe in v ozadju za pisalno mizo Marija Grabrijan. kladivom, takoimenovanim “norec”. Kmečko orodje in druge kovinske izdelke, ki so jih izdelovali, so prodajali doma in na sejmih. Ob Beli sta bili še dve žagi: v Plavžu in Severjeva na vodni pogon, na koncu Vrhpolja Velik napis na žagi: “FRATELLI KEBE - INDUSTRIA” (bratje Kebe - industrija). Ob žagi je visok dimnik in naokrog velike količine lesa. je bil Foresi iz Trsta, zadnji pa je bil Bruschvveiger iz Švice. Žaga je obratovala do vojne in je bila 1943. leta opuščena. V Vipavi je bila žaga na vodni pogon v Tabru. Pozneje, 1927. leta, pa je pričela obratovati Kebetova žaga na parni pogon, lokornobila; pogonsko gorivo je bila žagovina. Lokomobilo so pripeljali iz Pulja po železnici v Gorico, od tod z vozmi s konjsko vprego v Vipavo. Žago so zidali budanjski in dolgopoljski zidarji. Imela je dva gatra (stroj za žaganje hlodov v deske; jarmenik) in 24 klin. Delovodja je bil Jože Kebe iz Vipave. Pozneje je žago kupil Lutman, po vojni pa je bila obrat Lipe iz Ajdovščine. Ob potoku Močilniku so se vrstile žage: Majerjeva žaga pri mostu in dalje Jamškova žaga, Živcova, žaga na Dobradu in Koritnikova žaga v Šembidu - Podnanosu. V Budanjah je mlelo sedem mlinov, les so žagale tri žage, ki jih je poganjala voda potoka Šumljaka. Mlini so se vrstili: Kranjčev, Korenov, Fabijanov, Nežn, Knštnpacov6, ki je imel tudi stope, zato to nenavadno ime; dalje Mislejev in v zaselku mlin v Šemlaku. Žage so bile: pri Korenu, V Grapi, stara žaga in Mislejeva žaga. Žagale so na vodni pogon, kot so takrat temu rekli, na vodno kolo, le Mislejevo je pozneje poganjala Peltonova turbina. Pri nas je bilo v preteklosti veliko obrtnikov, ki so svoje delo opravljali ročno, nekaterim je bila v pomoč vodna sila. Nato so stroji tekli na parni pogon, pozneje jih je poganjala elektrika in druga pogonska sredstva. V zadnjem času so se življenjski pogoji močno spremenili, in tudi v obrtništvu so nastale velike razvojne spremembe. Franc Cerovšek Op. pisca: 1 Kovači - Pri hiši, v kateri je prvotno živela Grabrijanova družina (sedaj nova hiša Ivanovih), se je reklo pri Kovačevih, saj je bil oče Matija tudi kovač. 2 Bognerji - Iz nemške besede IVagner - bogner, kolar, izdelovalec lesenih voz in koles. Vzdevek Bognarjev se je ohranil pri nas v Vipavi in še drugod po Sloveniji. 3 Strojarji - Na Slapu v Žorževem kraju pri Ambrožiču se je do danes ohranil pri hiši vzdevek Pri Strojarjevih. 4 Zapravljivček - Kočija ali po domače zapravljivček, da se z njim lahko potepa okrog in zapravlja. 5 Kovačija - Kovačnica, v dialektu kovačija. 6 Knštnpacov - Iz nemške besede die Kunst, umetnost, spretnost; po starem so rekli, da je k’nšt’n - kunšten -pameten, spreten. SADJE - BOGASTVO VIPAVSKE DOLINE Sadje nam bogato popestri prehrano. Pravijo, da ga imamo v Sloveniji več kot tisoč vrst. Tudi naša dolina je poznana po sadju, saj nam zori v vseh letnih časih, razen pozimi. Škoda, da so skoraj izginile dobre stare sorte, ki so bile tu doma pred časom, ko se je začelo propagirati intenzivne hibridne nasade. Še danes pa lahko hitro ločimo staro sadno drevo od novih sort. To so velika drevesa z bogato krošnjo, naravno odpornejša proti boleznim in škodljivcem. Taka drevesa lepo čistijo ozračje in ohranjajo naravni videz krajine. V njihovih krošnjah najdejo dobro zaščito različne živali. Plodovi dozorijo brez vsakega škropljenja. Vsa ta stara drevesa nosijo v sebi delo, um in kulturne krajine in znak slovenske identitete. Vsekakor zaslužijo naše spoštovanje in pozornost. Škoda je le, da smo z melioracijo Vipavske doline uničili skoraj vsa stara avtohtona sadna drevesa, ki so stoletje kljubovala vetru in vročini. Posebno jezikovno bogastvo pa predstavljajo imena starih domačih sort sadja. V sebi Ječmenka v cvetju skrb naših prednikov in ohranjajo stik z našimi zanamci. Zato so del slovenske Kanadka - cvet nosijo bogato vsebino, ki nam veliko pove. Že iz imena izvemo, kdaj je katero sadje zrelo, kakšno je po obliki in okusu, kakšno je njegovo meso in kakšen olupek ima. Žal pa tudi to naše bogastvo jezika izginja skupaj s starimi sortami in tako tudi na tem področju siromašimo naš lep slovenski jezik. Namesto domačih vdirajo k nam tuja imena, povečini hibridnega sadja, ki je mnogo slabšega okusa, nima izrazitega vonja, je pa tudi osiromašeno z vitamini. Stare sorte nam nudijo veliko pestrost okusa, so bogate z aromo in imajo veliko naravnih sladkorjev. Tako sadje je vse bolj iskano na domačih tržnicah pa tudi po Evropi, ki vedno bolj išče pestrost ponudbe. Ob takem razmišljanju sem zbrala in poiskala nekaj starih imen sadja, ki je bilo doma v Vipavski dolini in ga starejši ljudje še poznajo in ločijo po imenih. Ta imena so se lahko delno spreminjala od vasi do vasi, kar je značilno za narečno govorico. Poglejmo nekaj zanimivih imen, ki sem jih zapisala tako, kot so mi jih povedali starejši domačini -fonetično. Začnimo kar pri figah - smokvah, ki nam na Primorskem rastejo skupaj z vinsko trto skoraj pred vsako hišo. Ko uživamo te slastne sadeže, sploh ne pomislimo na njihova imena. Fige zorijo postopoma, zato imajo tudi veliko imen. Tako imamo trdorjpke, rejpnce, mošne, laške, mošnice, drobničke, črnice, kunjšče, pšeničnce, cvetnice pa še katera bi se našla. Poglejmo imena starih sort hrušk, ki pri nas tudi lepo uspevajo. Pravimo jim ivanške, maslenke, ozimke, moškatinke, vilije, viljamovke, zvončki, fajfce, žitnce, tjpke, ječmenke, putrnce, cukrpjrnce, škarpe, fermetinke, petrovke, jakobšce, pomarančnce. Vsaka od teh ponuja svoje posebnosti. Divji hruški pravimo lesnača. Jabolka, ki nam jih skozi vse leto ponujajo trgovine, nam ne bodo nikoli nudila tistih užitkov, ki nam jih ponujajo stare sorte. Skozi leto pri nas dozorijo: čermeleta, mešanke, goriška sevka, ivanške, umazanke, kosmačke, grofenštajnec, zlata pramena, mošancl, kanadka. Divjemu jabolku pravimo lesnika. Pa še nekaj starih imen za breskve: kostenice, pltunice, hale, golice, magdalenšce, kosmačke, vinogradniške. Te so še posebej dišale daleč po okolici. Prav gotovo se bodo naši bralci spomnili še katerega imena in vesela bi bila, če bi me dopolnili. Vse to naravno bogastvo so naši predniki znali spoštovati in tudi dobro prodajati, saj so ga že v prejšnjem stoletju vozili iz doline v razne kraje po Sloveniji in drugam. O tem boste kaj več izvedeli v naslednjem zapisu. PODJETNI SOSEDJE BUDANJCI Ljubljanske novice so leta 1844 poročale, da so Vipavke že prinesle prvo sadje na ljubljansko tržnico. Meščani so ga razgrabili, saj je pomenilo zdravo osvežitev po zimski porabi zaloge vitaminov. Bilo pa je vedno sveže in ne pretirano drago. Med drugimi so takrat sadje iz Vipavske doline vozili v Ljubljano kar s parom konj tudi podjetni sosedje Budanjci. Dolgo časa so imeli pravi monopol nad preskrbo ljubljanskega trga s sadjem. Prebivalci te vasice na pobočju med Ajdovščino in Vipavo so sadje kupovali na Gočah, v Podragi, na Slapu in po okoliških vaseh. Zbirno mesto pred odhodom na pot je bilo v Vrhpolju, kjer so nakladali na vozove posebne “škatle” polne sadja. Na en voz - “lojtrnice” je šlo 45 “škatel”, to je okoli 700kg sadja. Franc Katern pa je enkrat naložil kar 100 takih “škatel”. Te “škatle” so bile lesene, ovalne oblike, izdelane v Ribnici. Vsaka je imela odtisnjen žig z začetnicami lastnika in hišno številko. Tako Ivan Krasna ob "lojtrnicah" in budanjske ",škatle" je bil označen tudi pokrov škatle. Budanjci so “furali” (vozili) za “froht” (zaslužek pri prevozu). Za prevoz ene škatle sadja v Ljubljano je “furman” (voznik) dobil eno krono. “Fura” (prevoz) pa se je izplačala, če je “furman” zaslužil vsaj 25 kron. Ivan Krasna, ml. iz Budanj s “škatlami” “Furmani” so morali do Hrušice vzeti k svoji vpregi še dodatno konjsko pomoč “forajt” (priprega), naprej je šlo lažje. Za “forajt” so najeli dodatnega konja. Lastniki konj so jih posojali nalašč za take usluge. Tak “forajt” je stal 2 goldinarja in pol, hlapec pa je dobil krono za “tringelt” (napitnina). Konje za “forajt” so najeli kar pri Kobalu v Vrhpolju. Iz Vrhpolja so odšli ob dveh popoldan in prišli v Ljubljano naslednji dan v jutranjih urah. Furmani so nato sadje oddali branjevkam na ljubljanski tržnici. To so bile povečini kar domača dekleta, ki so čez sezono bivala v Ljubljani. Stanovala so v pokritem kegljišču pri “Kajzenbirtu” in drugod, od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Med tem, ko so vipavsko sadje prodajale na tržnici, so se furmani oddahnili, napojili konje in se na tržnici spet pojavili isti popoldan. Od branjevk so prevzeli prazne “škatle” in denar. Takoj so se napotili proti domu. Doma so bili šele naslednje jutro okrog šestih. Pri prevzemu embalaže in denarja je šlo vse “na zaupanje”. Taka prodaja in prevoz sadja iz Vipavske doline proti Ljubljani je potekala nekako do začetka 1. svetovne vojne. Po koncu vojne so Budanjci s to tradicijo nadaljevali, saj jim “kšeftarska” žilica ni dala miru, le smer so spremenili. Sadje so vozili na Črni Vrh in v Idrijo. Posebno zahtevno opravilo je bilo natančno zlaganje sadja v “škatle”, ki se med vožnjo ni smelo mečkati. Zato so med vrste sadja polagali liste sadnega drevja. Še danes ni pozabljen hudomušni izrek: Kdor ne zna zlagati sadja v “škatle”, naj se v Budanjah ne ženi. Zaradi prevoza sadja v “škatlah” se je prebivalcev Budanj prijel vzdevek “škatlarji”. Rekli so jim tudi “metličarji”, ker so poleg sadja prodajali tudi metlice, ki so jih sami naredili. Nekateri so jim rekli tudi “škarpijonarji”. Pravijo tudi, da je v Budanjah tako visok zvonik zato, da se z njega vidi prvo zrelo sadje po dolini, ki Budanjcem oznanja, da se je sezona že začela. Pa še nekaj je povedanega o tej vasi. V vsaki hiši imajo ogenj, Janeza in seveda Micko. Prav gotovo vpliva na izbiro ženskih imen bližina romarske cerkve Marije Tolažnice v Logu. Budanjci so za razliko od drugih prebivalcev doline redčili najprej “ta veliko turšco” (koruzo), “ta mala” je pozneje dozorela in tako jim je za prodajo češenj ostalo dovolj časa. Ljudski humor pravi, da dobiš vrabca in Budanjca po “cejlem svejti”, ni pa še znano, katera Budanjka je ameriškim astronavtom prodajala češnje na Luni. Danes spada vas Budanje pod občino Ajdovščina, v preteklosti pa je bila dolga leta del vipavske občine. Kljub temu jim Vipavci priznamo, da so še vedno naši simpatični in dobri sosedje, odlični pevci in igralci. “Fure” sadja proti našemu glavnemu mestu pa so že zdavnaj opustili. Magda Rodman Viri: Pričevanje pok. Janeza Krasna iz Budanj, po domače Mihovega, (1902-1966), ki je sam opravil “furo” s sadjem še leta 1914. Po zamisli in sodelovanjem dr. Antona Štefančiča je pričevanje Janeza Krašne in drugih objavila Tedenska tribuna leta 1966. Poročal pa je J. Mesesnel. Hudomušna pripoved o Budanjcih pa je del ustnega izročila. SOLSKA KRONIKA Šesto nadaljevanje •............... .__ jOA^Č- /CA/h^ AHc-!.......................................................................... 95 gT funt******* .......S*. ftc4UU*yt+ns/rr** ........./*- J% y^n‘^lAt^ /7Xba**A^.)&rr.Cz6Q.rr..‘fw..... S^J/eM, yJ" ysvy**i..->.'Xsi^c<^A0‘ ^ «t'^...,^?». .y*.^J&^....^..y^A*MU / i.UJ Jil 1 . '.J ' - ' j :"j.) .' ■ . i lA % . ‘t/ibd, srLZč/fr .................... ................................ Mk^r.y*^jr^9..:........................... £nut~.m yu. /nK ^+^^fSiei^./rneJZti vt^c^o,^; AvA. Jt(lfi*čaC..../UKA0*M^. ./..a. .......................... £..... •&**£ z. ......//Ztte.. l£/< rtJJ. *to...Jte..%..jta^..^.< ^^rvvZtcA ^ m Čm£jArv* iy?jrrfj-v_ifrr..... MS.«*«iM!^^.. *5f*K‘. »‘e’ . .2Žkrj*brf2!*^L’., V/^*!.«wiM«...<8!fe^....yS»^ $th*'.&.../rfhizAAf. t*..Jt& 9X^£glMAb.r^..^Ayt^^Umfir... ./2#W2fT... >^9w..'. r^r*a«es<«_.J k.^Zy47j£zA^t~ytA&L t ,<££ _. ft#yr*r>tZ&:?r. .I w* y ^ M ^ ztišt' /^«6 .,<*&*.../7H&4& .ykj*4!9*dtrfti>i&...jfe..y3jz4^!itti&M..j**hMMp*e..i............... ...........................................t/č...f^r......^...K........................... irnn.nmiitmmnffuMiTmirii. “■&,eJJi' /!&$#> sAČMrSa..,'.. /Ts * ri T^- A ' '* ' f ' ' t' *>&'"' ■*" /■ •' '.'•’ A~ > ............................................................................................. *tf*flL^.<*. jte.C44<* ylc£a,*ice.... &!t&..rycUic..fy.fj. .................................................. v............ ^ /?.v .jj£&fe fcfu Jf ...Xe/.U(Cr "«35—- > /(0 £ PREDSTAVLJAMO VAM STANISLAV HROVATIN Zgodovina vsakega kraja je sestavljena iz mozaikov življenjskih zgodb ljudi, ki v njem živijo. Krajevno gledano je to posebno kulturno bogastvo. Vsak človek je namreč neponovljiv, enkraten, danes bi rekli unikat. Nekaj (večjih in manjših) življenjskih poti naših domačinov smo vam v VG že predstavili. Tokrat je na vrsti vipavski prekomorec, kakor rečemo z eno besedo vsem, ki so bili v vojaških enotah v Afriki. Stanislav Hrovatin iz Vipave, Laurinova ul. 10, je rojen leta 1920. To je po svoje vojaško zanimiv letnik zato, ker so ti fantje doživljali vsak svojo vojaško pot in nekateri končali tragično daleč od doma. Letnik 1920 je bil leta 1940 vpoklican v italijansko vojsko. Hrovatin je začel svojo dolgo vojaško pot 13.3. t.l. Nekateri so prišli v Afriko (Ivan Štekar, Anton Kariž, sam Hrovatin in drugi). Peter Bago je končal v Nemčiji, ker je bil ob mobilizaciji jugoslovanski državljan, Rafael Naglost je odšel v partizane, Izidorja Čuka so Nemci obesili v Vrhpolju, Ernest Ščuka je padel v Rusiji kot italijanski vojak, Franc Rodman je umrl v Italiji kot italijanski vojak, Franc Cizera pa ni bil vojak, ker je bil invalid. To je samo nekaj vojaških poti tega letnika. Da bi ostala zapisana pot naših vipavskih prekomorcev, sem zaprosila gospoda Stanislava Hrovatina za njegovo zgodbo in jo zapisala. Takole mi jo je pripovedoval: Izhajam iz majhne kmečke družine. V družini nas je bilo šest otrok. Po končanem šolanju sem se pri vipavskem čevljarju Ceku izučil za čevljarja. Učno dobo sem opravil v letih 1934-1937. Po končani učni dobi me mojster ni zaposlil, zato sem si poiskal delo na žagi pri Lutmanu; nekaj časa sem delal tudi pri Paronotu. Tu sem baliral seno in žagal drva. Tako je prišlo leto 1940, ko sem skupaj z drugimi vrstniki prejel poziv italijanskih oblasti, naj se javim v vojsko. Takrat se je začela moja dolga vojaška pot, ki je trajala sedem let. V Milanu sem bil dodeljen 27. regimentu alpincev. Nosil sem alpinski klobuk s fazanjim perjem in značilno pelerino. V tem regimentu nas je bilo 35 Slovencev, vendar so nas kmalu poslali na razne kraje. Sam sem odšel v Messino na Sicilijo. Z menoj so odšli še Možina iz Renč, Valentin Lapajne iz Podmelca in Ivan Klančar iz Podnanosa. Tam sem ostal do leta 1943. Moram povedati, da so nas Slovence siciljanski oficirji imeli zelo radi. Mene so hoteli celo povišati, a sem napredovanje odklonil. Zato so me kaznovali s štiridnevnim zaporom. Domačih vojakov pa niso marali, ker niso bili ubogljivi in niso hoteli delati, marsikateri je bil tudi nepismen. Zato so jih uporabljali samo za preskrbo mul in delo v hlevih. Mi Slovenci pa smo bili pri topovih. Spominjam se, da so v kuhinji ves teden skoparili s “pašto” samo zato, da smo lahko potem enkrat na teden jedli znamenito italijansko “paštašuto”. S Sicilije sem dvakrat prišel domov na dopust. Italijanska vojska nas je skromno plačevala. Dobili smo 40 centezimov na dan. Za to vsoto se je takrat kupilo dve žemljici. Izplačila so bila vsakih 10 dni. Domov sem večkrat pisal mami in tudi od nje dobil odgovor. Vendar v pismih nismo Vipavski letnik 1920 na naboru 11.2.1939. leta pred gostilno pri Cuntu; “muzikantarja” sta pok. Franc Rehar in Zoro Švagelj iz Štanjela nikoli zapisali vsega, kar smo tam doživljali, ker so bila cenzurirana. Tako sem mami zapisal, da je na Siciliji veliko golobov. Ona je takoj razumela, da mislim na letala. Za razpad Italije smo hitro izvedeli. To so nam povedali naši oficirji in ob tem dodali, da naj se znajdemo kot vemo in znamo. Za potovanje kamorkoli pa nam niso dali denarja. Izjema je bil le naš oficir Ortoleva, ki je samo Slovencem pri naši bateriji razdelil vsakemu po pet lir. Ko nam je delil denar, je še povedal: “Sedaj bom izgubil najboljše fante, najraje bi šel še sam od tod.” Ob prihodu Angležev in Amerikancev smo bili skriti v nekem gozdiču med hrasti in čakali, kaj se bo zgodilo. Domačini so nas opozarjali, naj se zaveznikom mirno predamo. Spominjam se, da sem v tem gozdiču domačinom prodal vojaško mulo za 27 lir in zamenjal vojaško odejo za kotel “paštašute”. Taka je bila pač takrat trgovina med nami. Amerikanci so nas lepo sprejeli in nam povedali, da moramo čakati prihoda ladje. Čez nekaj dni je res v Palermo priplula ladja. Nanjo se nas je vkrcalo 2.000 vojakov. Sami nismo prav vedeli, kam gremo. Pristali smo v Tunisu. Tam so nas nastanili v šotore, Slovence skupaj, Italijane skupaj in tako naprej. Bili smo brez orožja in v italijanskih uniformah. Z nami je govoril italijansko malteški Anglež, ki je ta jezik obvladal, mi pa tudi. Kmalu smo bili premeščeni v Alžir. Tam sem bil 11 mesecev v kampu pod šotorom v kraju Suzini, 2 km od Alžira. Ko so nas vprašali, kdo kaj zna, sem se javil kot čevljar. Napravili so mi barako, kjer sem opravljal čevljarska dela za vojsko. Tu sem bil deležen posebnega obiska in srečanja z generalom Montgomeryjem. Pokazal mi je pete na čevljih in takoj sem razumel, da želi, naj mu jih podkujem. To sem takoj naredil. Za dobro opravljeno delo me je pohvalil in mi pustil tri zavojčke cigaret. Delo sem si sam iskal pri vsakodnevnem pregledu vojaških čevljev, ki so bili razstavljeni na vojaških posteljah tako, da so imeli podplate obrnjene navzven. Tako sem takoj ugotovil, kateri čevelj je potreben popravila. Material za popravila smo hodili iskat z džipom v vojaško skladišče v Alžir. V zimi med 1943 in 1944 smo vsi iz našega bataljona odšli v poseben lager. Rekli so nam, da bomo tam služili kralju Petru in jugoslovanski vojski. Tam nas je bilo zbranih kakih 800 mož. Komandiral nam je Srb, major kraljeve vojske. Po kakih 14 dnevih nas je obiskal z motorjem poročnik kraljeve garde Burger iz Postojne. Povedal je, da rabi vojake z vso opremo za delo pri letalih v mestu Boufaric. Naš poročnik Suholovčevič nam je potem dovolil, da smo odšli, vendar brez vojaške opreme. Potem pa je še to odklonil, ker se je bal, da bi se bataljon razkropil. V kraljevi vojski je bilo v navadi, da se ob dvigovanju zastave izreče geslo: “Bog pomozi, junači”. Vojaki pa so morali odgovarjati: “Bog pomozi”. Nekega dne smo se temu uprli, nismo več odgovarjali in nismo hoteli služiti tej vojski. Majorju smo zagrozili, da ga bomo ubili, če ne izgine. Srbski oficir je res izginil in nismo ga več videli. Poročnik Suholovčevič pa nam je že dal na voljo izbiro, ali se odločimo za partizansko vojsko ali za Rusijo. Tisti, ki so se odločili za Rusijo, so ostali kar v Afriki, nas pa, ki smo se odločili za partizane, so z ladjo prepeljali v Bari in nato na Vis. To smo bili v glavnem sami Slovenci in nekaj Hrvatov. Na Visu smo bili od junija meseca 1944 tri mesece. Jaz sem bil ves ta čas bolan za malarijo. Dobil sem jo, ker sem pil umazano vodo, ki mi jo je v Palermu prinesel otrok, domačin, in sem zanjo plačal 50 lir. Mislil V Milami 1940. leta; Stanislav Hrovatin sloji, je šesti z leve sem, da mi bo otrok prinesel čiste vode, pa mi je prinesel umazano brluzgo. Tudi to sem na žalost spil zaradi velike žeje in tako dobil malarijo. Kot vojaki smo s seboj na Vis prinesli pet kompletov lepih vojaških oblek, ki so nam jih dali Amerikanci. Na Visu so nam te obleke pobrali partizanski oficirji, pustili so nam le tisto, v kateri smo bili oblečeni. Pobrali so nam tudi odeje. Seveda smo si partizansko vojsko predstavljali čisto drugače, dokler nismo prišli na Vis. Tu so nam poveljevali dalmatinski oficirji, pogovorni jezik je bila mešanica jugoslovanščine. Tako smo prepešačili skoraj vse otoke, kjer so bile bitke z Nemci. V spominu mi je ostala velika bitka pri Stonu blizu Knina. Trajala je štiri dni in štiri noči. Tu sem bil tudi sam lažje ranjen v glavo. Hujših posledic me je obvarovala velika skala, ki se je razklala na dvoje, mene pa je le oplazilo po glavi. Nemci so pred nami zbežali iz zasilne operacijske sobe, kjer smo jih presenetili pri operacijah. Vse težje ranjene in invalide so prenesli v nek predor v Knin, ga zaprli in zaminirali. Mi pa smo pred operacijsko sobo še videli vedro z vodo, v katerem je bila odrezana človeška noga, ki je še drgetala. Naprej smo prepešačili vso Dalmacijo vse do Trsta in vedno so nas spremljale borbe z Nemci. Naš bataljon je bil protitankovski in je štel 100 mož. Takrat so bili bataljoni še maloštevilni. Maja meseca leta 1945 smo prišli v Trst, kjer smo ostali mesec dni in pol. Še pred dnevom zmage so bile v Trstu poulične borbe. Fašisti so nas čakali na strehah in na oknih. Naš bataljon je prišel v Trst iz strani Sv. Ane, angleška vojska pa od Trbiža. Takrat so nas Angleži prepričevali, da so bili oni v Trstu prvi, kar pa ne drži. V Trst je prva prišla partizanska vojska. Prvi so iz mesta bežali Nemci in za njimi še fašisti. Kljub koncu vojne se zame še ni končala dolga vojaška pot. Poslan sem bil z istim bataljonom v Osijek, nato v Beograd na slavno vojaško parado, kamor je prišel tudi Tito. To je bilo julija leta 1945. Ker pa je bila v tistem času velika napetost med Albanijo in Jugoslavijo, so nas potem poslali v Prilep v Makedonijo, kjer sem na srečo zopet opravljal čevljarski poklic. V Prilepu je bila velika mizerija, tako za hrano kot tudi za obleko. Nosili smo civilna in vojaška oblačila. Ko je minila nevarnost, so nas pustili domov. Za popotnico smo dobili malo slanine in kruha. Ob odhodu so nam vzeli vojaške čevlje in nam dali “cipele”. V tem obuvalu se nisem dobro počutil, zato sem “cipele” razdrl in iz njih naredil malo bolj poštene čevlje za potovanje domov. Na pot sem odšel z vlakom do Postojne, naprej pa s kamionom. Domov sem prispel 14. novembra leta 1946. Doma so me čakali, niso vedeli, kaj je z mano, saj so vsi drugi že prišli iz vojne vihre domov. K sreči sem doma našel še vse sorodnike žive. Domov sem se vrnil kot izgubljeni sin in končno slekel vojaško suknjo. Skoraj sem mislil, da bom večni vojak. Tako dolgo se je vlekla moja obveznost do domovine. Po povratku sem si takoj poiskal delo na Na Siciliji 1942. leta; Stanislav Hrovatin je v zadnji vrsti peti z leve Stanislav Hrovatin, partizan v Trstu 1945. leta Lipi v obratu Vipava, kjer sem bil kot hlodar in ostal pri tem podjetju vse do upokojitve leta 1978. To pa je že druga zgodba. Leta 1954 sem se oženil in si ustvaril družino. Sedaj živim v miru in sem trdno prepričan, da so vse vojne nesmisel tega sveta. Dobro je le, da že vnaprej nisem vedel, kaj me čaka. Kljub vsem grozotam, ki sem jih doživljal v vojaški suknji, lahko rečem, da sem imel srečo, ker sem prišel domov živ. Z menoj jih je bilo veliko, ki te sreče niso imeli. Hvala bogu. Tako se je zaključilo resnično vojaško potovanje našega soseda Stanislava Hrovatina. In to je le eno izmed mnogih pričevanj Vipavcev. Gospodu Stanislavu Hrovatinu hvala za njegovo pripoved. Magda Rodman IZ DELA KS VIPAVA Svet krajevne skupnosti Vipava je pred zaključkom svojega mandatnega obdobja sprejel še nekaj pomembnih sklepov, ki jih navajam: V zvezi z ureditvijo in asfaltiranjem dela ulice Na produ bo KS Vipava zagotovila dodatna finančna sredstva za ureditev te ulice. Skupno zagotavljanje sredstev iz občinskega proračuna, Komunale d.o.o. Ajdovščina in KS Vipava bo končno omogočilo izvedbo dela, ki je zaupano Cestnemu podjetju Nova Gorica. Na pobudo krajanov Kosovelove ulice, da se v letu 1999 dokonča asfaltiranje v zgornjem delu njihove ulice, smo pridobili finančno vrednotenje dveh izvajalcev glede na opravljeni popis del. Svet krajevne skupnosti bo novoizvoljenim članom predlagal, naj v dogovoru s Komunalo Ajdovščina in Občino Vipava ter krajani te ulice pripravi finančno konstrukcijo za obnovo te ulice v naslednjem letu. Svet KS Vipava je v programu del za leto 1998 in 1999 zagotovil skupino strokovnih delavcev s področja umetnostne zgodovine, oblikovanja, fotografije in ekonomije ter začel s pripravami za izdajo knjige o sakralnih objektih na območju Občine Vipava. Knjiga naj bi prikazala bogastvo umetnosti na našem območju. Sedanjim članom Sveta krajevne skupnosti Vipava se je z volitvami iztekel mandat. Za njihovo delo se vsem zahvaljujem, prav tako pa tudi vsem društvom in posameznikom, ki ste s svojim delom, pobudami in koristnimi predlogi pripomogli k razvoju svojega kraja. Ob bližajočih se praznikih želim vsem krajanom doma in po svetu blagoslovljene božične praznike, v letu 1999 pa izpolnitev vseh želja. Marta Rodman, predsednica sveta KS v m IZ N/ POROČILO O DELU V ZADNJEM TROMESEČJU Svet občine Vipava je že v juliju obravnaval problematiko, ki spremlja postopke za sprejem Uredbe o lokacijskem načrtu hitre ceste, odsek Razdrto-Vipava, s poudarkom na lokaciji priključka Vipava na območju Mlak in v zvezi s tem prestavitev priključka Vipava iz tega območja. Zahtevo po prestavitvi je postavilo Ministrstvo za okolje in prostor ter Uprava za varstvo narave Republike Slovenije na osnovi študije “Inventarizacija flore in favne na območju Mlak”, iz katere je razvidno, da ima območje Mlak izreden naravovarstveni pomen celo v evropskem merilu. Na seji, dne 15. oktobra 1998, je bil Svet občine Vipava seznanjen z variantami premika priključka. S strani pristojnih ministrstev je bila podprta varianta, ki premika priključek na hitro cesto k naselju Vipava, na območje odcepa ceste za Slap. Tu bi bila tudi obojestranska bencinska servisa s parkirišči. Ob tem sta bili predstavljeni dve rešitvi prečkanja magistralne in hitre ceste. Rešitvi se razlikujeta v niveleti hitre ceste in tako različno rešujeta ureditev podvoza magistralne ceste. Po strokovni razlagi je bolj ustrezna varianta z višjo niveleto, ki omogoča gravitacijsko odvodnjavanje podvoza. Člani sveta so imeli k novi lokaciji priključka več pripomb, zlasti zaradi uničevanja kmetijskih zemljišč, omejitve zazidalnih možnosti Vipave, bližine naselja in občutnejšega posega v prostor. Kljub pomislekom pa so, z namenom, da s tem pripomorejo k čimprejšnjemu sprejetju Uredbe o lokacijskem načrtu, ki je temeljni pogoj, da se prične z odkupom zemljišč in izdelavo izvedbenih projektov, sprejeli SKLEP: 1. Sprejme se predlog variante priključka Vipava na mestu križanja magistralne in hitre ceste pri križišču z lokalno cesto za Slap (višja niveleta LN 98), kot je podano v elaboratu Idejna rešitev 0374 Razdrto-Vipava, priključek Vipava pri križišču z lokalno cesto za Slap, štev. projekta C-52/95 - LN/PRVP, mapa št. 1 z višjo niveleto - oktober 1998 (izdelal Proniz d.o.o.). Lokacijski načrt naj se sprejme v celoti od Loga do Razdrtega. 2. V kolikor bo Ministrstvo za promet in zveze po sprejemu Uredbe o lokacijskem načrtu na odseku HC Razdrto - Vipava podalo pobudo za spremembo trase hitre ceste na območju Mlak, se morata glede na nov potek hitre ceste ponovno proučiti tudi oblika in lokacija priključka Vipava. 3. Zaradi preobremenitve glavne ceste G-I-12, ki je v glavnem posledica gradnje hitre ceste na odseku Vipava-Selo, prihaja na celotni dolžini ceste skozi občino Vipava do zastojev in zmanjšane prometne varnosti. Ta obremenitev bo še večja v času gradnje hitre ceste na odseku Razdrto-Vipava. Navedena dejstva zmanjšujejo prometno varnost, pretočnost prometa, v naseljih pa ogrožajo varnost pešcev in zaradi stalnih obremenitev uničujejo komunalno infrastrukturo, ki je položena v cestno telo. Zaradi preprečitve prej navedenih vzrokov morajo investitor Ministrstvo za promet in zveze in DARS skleniti z Občino Vipava pogodbo o ureditvi glavne ceste G-I-12 na celotnem poteku skozi Občino Vipava tako, da se na vseh križiščih z lokalnimi in regionalnimi cestami, pomembnimi križišči v naseljih zgradijo pasovi za leve zavijalce. Skozi naselje Vipava se, od mostu čez potok Gacko do križišča z lokalno cesto pri stavbi Zidar Vipava, zgradi obojestransko peš pot s kolesarsko stezo. Peš pot je tudi osvetljena. Ureditev glavne ceste G-I-12 se izvede pred pričetkom gradnje priključka Vipava. 4. Investitor je dolžan zagotoviti izhod z bencinskih servisov, ki so locirani ob priključku Vipava, tudi za voznike, ki izstopajo s hitre ceste na obeh straneh priključka Vipava. PREDSTAVITEV IDEJNIH ŠTUDIJ UREDITVE TRGA PAVLA RUŠTA V sredo, 18. decembra 1998, je bila v prostorih stare osnovne šole v Vipavi otvoritev razstave idejnih študij ureditve Trga Pavla Rušta. Idejne študije je pripravila skupina študentov 3. letnika biotehniške fakultete, oddelka za krajinsko arhitekturo, v seminarju "Načrtovanje mestne krajine". Njihov mentor je bil prof. Dušan Ogrin, delali pa so pod vodstvom njegove asistentke, dr. Ane Kučan in v sodelovanju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Nova Gorica ter Občino Vipava. V posebej za to priliko pripravljeni zloženki je dr. Ana Kučan, tako kot v ustni predstavitvi, poudarila pomembnost trgov kot prvin odprtega prostora. Iskanja študentov so zato najprej tekla znotraj sistema odprtih mestnih prostorov v Vipavi in skušala v tem sistemu določiti identiteto Trga Pavla Rušta, nato pa določiti vsebino iz zatečenih prostorskih in programskih danosti. V svojih konceptih študentje ponujajo različne predloge, od takih, ki poudarjajo posamezno vlogo trga (tržno, simbolno, oblikovno, socializacijsko), do takih, ki vse združujejo v enovito zasnovo. Dr. Ana Kučan je zapisala: "Pred nami se razgrne paleta konceptualnih možnosti, od katerih je vsaka iz prostora in vsebine poiskala, nadgradila in poudarila poseben, čeprav droben namig, ki prispeva k mestni podobi.” Hkrati z idejnimi študijami študentov je bila predstavljena tudi študija ureditve Trga Pavla Rušta, ki jo je izdelal arh. Marko Lavrenčič. Za občinsko upravo Vida Babič LOKALNE VOLITVE 1998 IZIDI GLASOVANJA V OBČINI VIPAVA A) IZID GLASOVANJA ZA ŽUPANA V volilne imenike na območju občine je bilo vpisanih 3997 volivcev. Na volitvah župana je glasovalo 2721 volivcev. Neveljavnih glasovnic je bilo 119. V KS Vipava je glasovalo skupno 824 volivcev. Neveljavnih glasovnic je bilo 30. Posamezni kandidati so dobili naslednje število glasov: Občina št.glasov % Vipava-stara šola Vipava-sedež KS Vipava-nova šola 1. MITJA LAVRENČIČ 453 17,41 80 59 61 2. IVAN PRINCES 1692 65,03 181 160 166 3. BRANKO TOMAŽIČ 457 17,56 35 26 26 Občinska volilna komisija je skladno z določbami 107. člena zakona o lokalnih volitvah ugotovila, da je za župana izvoljen IVAN PRINCES, roj. 18.06.1948, Goriška cesta 10, Vipava. B) IZID VOLITEV ČLANOV OBČINSKEGA SVETA Od 3997 volilnih upravičencev v občini Vipava je na volitvah članov občinskega sveta glasovalo 2721 volivcev. Neveljavnih je bilo 294 glasovnic. 1. Rezulatati glasovanja za občinski svet v vsej občini št.gl. % Ime liste 202 8,3 1. DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije 413 17,0 2. SLS - Slovenska ljudska stranka 188 7,7 3. Jurij Nabergoj in skupina volivcev 636 26,2 4. SDS - Socialdemokratska stranka Slovenije 165 6,8 5. ZZP - Zveza za Primorsko 194 8,0 6. ZLSD - Združena lista socialnih demokratov 213 8,8 7. LDS - Liberalna demokracija Slovenije 416 17,1 8. SKD - Slovenski krščanski demokrati 2. Rezultati glasovanja za občinski svet v volilni enoti 1 - KS VIPAVA Stgl. skupno % Ime liste Volišče stara šola Volišče sedež KS Volišče nova šola 45 6,0 1. DeSUS- Demokratična stranka upokojencev 15 17 13 67 8,9 2. SLS- Slovenska ljudska stranka 24 20 23 188 24,9 3. Jurij Nabergoj in skupina volivcev 75 52 59 139 18,4 4. SDS- Socialdemokratska stranka Slovenije 49 50 40 40 5,3 5. ZZP- Zveza za Primorsko 5 15 20 71 9,4 6. ZLSD- Združena lista socialnih demokratov 24 25 22 49 6,5 7. LDS- Liberalna demokracija Slovenije 8 22 19 155 20,6 8. SKD- Slovenski krščanski demokrati 69 36 50 3. Novi člani občinskega sveta občine Vipava: IME LISTE IZVOLJEN JE SDS - Socialdemokratska stranka Slovenije Goran Kodelja, roj. 17.05.1963, Cesta 18. aprila 6, Vipava Ivan Lavrenčič, roj. 20.07.1947, Vrhpolje 7a, Vipava Stojan Vitežnik, roj. 02.07.1959, Podbreg 36a, Podnanos David Lozej, roj. 30.06.1940, Podraga 58 Franc Nabergoj, roj. 19.08.1961, Podgrič 10, Podnanos SLS - Slovenska ljudska stranka Marta Rodman, roj. 10.07.1952, Gradnikove br. 19, Vipava Bojan Škrlj, roj. 08.04.1955, Duplje 33 Darko Rosa, roj. 11.08.1960, Podnanos 43 SKD - Slovenski krščanski demokrati Mitja Lavrenčič, roj. 27.06.1960, Na Produ 13, Vipava Dušan Tomažič, roj. 07.12.1957, Vrhpolje 141 Marijan Furlan, roj. 19.08.1948, Poreče 16, Podnanos ZZP - Zveza za Primorsko Jurij Žorž, roj. 27.09.1963, Slap 13 LDS - Liberalna demokracija Slovenije Ivo Uršič, roj. 06.05.1954, Manče 2b ZLSD - Združena lista socialnih demokratov Bojan Turk, roj. 01.12.1939, Cesta 18. aprila 9, Vipava DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Danjel Rovan, roj. 29.01.1940, Vrhpolje 100 Jurij Nabergoj in skupina volivcev Jury Nabergoj, roj. 05.02.1955, Ob Beli 5, Vipava C) IZID VOLITEV ČLANOV SVETA KS VIPAVA Za člane Sveta krajevne skupnosti Vipava so bili izvoljeni: 1. Vincencij Lapajne 6. Bogomir Trošt 2. Boris Ličen 7. Peter Golob 3. Vladimir Anžel 8. Andrej Lavrenčič 4. Marta Rodman 9. Martina Vrčon 5. Alojz Peljhan V LOGU SMO SE SPOMNILI VSEH ŽRTEV VOJNEGA IN POVOJNEGA NASILJA NA VIPAVSKEM V nedeljo, 8. novembra, se je na romarskem kraju Matere božje Tolažnice žalostnih v Logu, zadnjič v letošnji romarski sezoni, zbralo veliko ljudi od blizu in daleč. Bila je 32. navadna nedelja, obenem zahvalna in v osmini praznika vseh svetih ter spomina na verne rajne. Prvič, odkar je ob cerkvi postavljeno spominsko obeležje vsem žrtvam vojnega in povojnega nasilja (to se je zgodilo septembra 1994), sta bili na tem kraju sveta maša in kulturna prireditev. Posvečeni sta bili vsem tistim, ki so med drugo svetovno vojno in po njej izgubili življenje in ležijo zakopani v jamah, breznih, po gmajnah ali drugod širom po Vipavskem, ter sinovom in hčeram Vipavske, ki so našli svoje poslednje bivališče izven ožje domovine in nimajo še svojega mesta tam, kamor po civilizacijskih merilih spadajo - v posvečeni zemlji domačega pokopališča. Že lansko leto so si posamezniki prizadevali in začeli z organizacijskimi pripravami za izvedbo takega spominskega dogodka, takrat še brez uspeha. Letos je do uresničitve prišlo in čutiti je bilo, da smo navzoči (med katerimi je bilo tudi več zastopnikov lokalnih oblasti, političnih strank in ustanov) z javnim spominom, povezanim z evharistično daritvijo in molitvami storili, kar je potrebno - rajnim v pomoč, če jo še potrebujejo, nam živim pa v opomin. Upati je mogoče in prav bi bilo, da bi se v začetku novembra, ko se še posebej spominjamo pokojnih, odslej vsako leto z enakim namenom kot letos zbirali v Logu. Organizatorja spominske slovesnosti sta bila župnija Vipava in komisija za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Vipava. Da je bilo vse pripravljeno in izvedeno v skladu z namenom zbiranja ljudi na tem kraju, so pripomogli požrtvovalni posamezniki in skupine, ki so se trudili za lepoto bogoslužja in duhovno oskrbo v cerkvi ter za sporočilno in izvedbeno izvrstno pripravljeno kulturno prireditev v cerkvi in pri spomeniku. Vsem veljajo besede zahvale! Gospod dekan Franc Pivk je v pridigi med mašnim bogoslužjem, ob svetopisemski zgodbi o Kajnu in Ablu, vrstil spravne misli o človeku vojnega in današnjega časa, ki ima v rokah odločanje o življenju in smrti bližnjega. Slehernega se je moralo v duši in srcu dotakniti to sporočilo - v svarilo in opomin! Jurij Rosa Po maši pa je zunaj cerkve, pri spomeniku, spregovoril gospod Viktor Blažič, predsednik vladne komisije za ureditev grobišča v Kočevskem rogu in drugih grobišč v Sloveniji. Njegov izjemno sporočilen nagovor objavljamo v celoti. Ko smo prišli počastit spomin na žrtve vojnega in povojnega totalitarnega nasilja, je prinesel vsak v svojem srcu spomin na koga dragega ali bližnjega, katerega izgubo je boleče občutil in za katerim ne bo nehal žalovati do konca svojih dni. Če bi iz tukaj navzočega spominjanja lahko brali kakor iz odprte knjige - kako pestra bi bila podoba vseh teh umiranj, kako mnogotere po izvoru bi se nam pokazale roke, ki so tod sejale smrt! Najbrž je zelo malo krajev na svetu, kjer bi smrtonosno nasilje prihajalo s toliko strani ter se širilo in ponavljalo s tako strastnim in obsedenim besom. Naj se spominjamo besnenja soške fronte, naj se spominjamo nasilja italijanskih fašističnih oblasti nad generacijo naših očetov in dedov med obema vojnama, naj se spominjamo krvavega upora zoper to nasilje, naših medsebojnih obračunov med veliko vojno in po njej, v vsakem dejanju te naše žaloigre spoznamo težko usodo mejne dežele, vedno izpostavljene posegom od zunaj. S strani tujcev, “zemlje lačnih”, kakor je zapisal pesnik. V tako izpostavljeni deželi gre pri vsakem poseganju po naši zemlji za biti ali ne biti, gre za boj na življenje ali smrt; tu se zmeraj bije boj za obstanek, in ta boj se mora bojevati zato, da morejo biti domači, tu rojeni in tu zrasli prebivalci tudi tukaj doma, da morejo obstati ob svojih ognjiščih. Vendar, sleherno nasilje izziva nasprotno nasilje in tako se je neomejeno nasilje, ki so ga k nam prvotno zanesli tujci, ugnezdilo tudi med nami samimi. Zakaj v takih razmerah se kmalu nudijo ugodne priložnosti za tiste, ki znajo uveljavljati svojo družbeno moč zgolj z nasiljem. To storijo tako, da politično in državno oblast samo spremenijo v instrument nasilja in zastraševanja. Tu, na tej primorski zemlji so v prvi svetovni vojni nasilno umirali vojaki z vseh vetrov sveta, med obema vojnama so tu nasilno umirali najsrčnejši domačini, ki so se uprli tuji oblasti in nasilnemu raznarodovanju - in umirali so, zlasti v vojnem času, pripadniki zavojevalskih vojska, ki se jih je kar nekaj zvrstilo v teh krajih. In končno, tu so nasilno umirali tudi ljudje, ki so jih pokončale naše, domače roke. In če bi se navsezadnje začeli spraševati, katere predstave, katere misli ali katere sile so poganjale ljudi v množična nasilna dejanja in v množične smrti, bi prav tako lahko dobili kaj pestre odgovore. Kakor je v te kraje mnoge prinesla služba državi, ki se je hotela razširiti semkaj, druge spet načrtno rasistično sovraštvo in narodnostna nestrpnost, tako so bili najpogumnejši naši ljudje pripravljeni z življenji braniti svojo s trudom, žrtvijo in talentom pridobljeno slovensko kulturo in narodno dostojanstvo. In tako so se našli tudi tretji, ki so to pripravljenost naših ljudi zlorabili za svoje posebne, nič kaj odkrite cilje in preusmerili našo osvobodilno energijo v naš notranji razkol, ki se je nazadnje izcimil v bratomor in tiranijo s preganjanjem nezaželjenih in dmgače mislečih. Razumljivo in povsem naravno, da se bo naša počastitev najprej in v prvi vrsti oddolžila tistim, ki so bili brez vsakih zahrbtnih računov in sebičnih političnih špekulacij, zasebnih ali skupinskih, pripravljeni darovati svoja življenja - in so jih tudi darovali - za to, da bi v teh krajih vladala svobodna slovenska domačnost. Vendar, naša počastitev ne sme izključiti nikogar izmed tistih naših ljudi, ki so postali žrtve našega tragičnega medsebojnega razkola in so drug v drugem videli svojega sovražnika. Dogodki zadnjega časa so nas lahko prepričali, kako se na koncu izkažejo za navadna slepila ravno najbolj vabljive obljube o takoimenovani svetli prihodnosti. Naši ljudje, hrepeneči po svobodi in polni upanja so po tolikem trpljenju kakor žejna zemlja vsrkavali sanjske podobe, ki so jih slikale te obljube ter v tem navdušenem snu večkrat pozabljali na kruto življenjsko realnost. Pobrskajmo nekoliko po svojem spominu mi, ki smo ostali živi, pa se bomo začudili nad samim seboj, začudili nad tem, v kakšne nesmisle smo bili tedaj pripravljeni verjeti. Tako nam bo lažje razumeti vse, ki so tudi s takimi svojimi prepričanji umrli in laže bomo tudi verjeli v njihov dober namen, naj so bili na katerikoli strani že. Pa tudi laže jim bomo odpustili, če so si svoje roke umazali s krvjo. Oni so namreč odšli v večnost in so zapustili zemeljske zadeve. Tako jim ni bilo dano doživeti, ali jim je bilo prihranjeno spoznati, v kaj so se pozneje v življenju izcimile njihove sanje. In oni se tudi ne morejo braniti in ne popravljati svojih mogočih zmot in zablod. Na tem svetu so prepuščeni nam, našemu spominjanju, našemu vrednotenju - in našemu čutu za dostojanstvo smrti. Zakaj to vrednost, dostojanstvo smrti, zaslužijo vsi, ki so v tej moriji umrli - in zaslužijo ga celo tisti tujci, ki so tu umrli z brezmejnim sovraštvom do našega rodu. Smrt je spremljevalka vseh nas brez izjeme in smrt je občečloveška last tako kakor rojstvo in življenje samo. In če komurkoli to dostojanstvo odvzamemo, smo odvzeli tudi dostojanstvo vsem tistim živim, ki z ljubeznijo gojijo spomin nanje. Če pa celo pride do tega, kar se je dogajalo še v nedavni preteklosti in se hoče dogajati še zdaj, da so bili nekateri mrtvi prepovedani, tedaj pomeni, da so bili prepovedani, zapostavljeni tudi živi. Če pride do ločevanja med mrtvimi, je to obenem ločevanje med živimi, je to ustanavljanje kaste večvrednih in kaste manjvrednih. Spomin na umrle in padle še posebej, spraševanje o njihovih sanjah, mislih in silah, zaradi katerih so končali svojo pot, preden so izpolnili svoje življenjsko poslanstvo, vse to je pravzaprav spraševanje o nas samih in obravnava nas samih. Zakaj mi smo izšli iz njih, ne samo iz njihove krvi, temveč tudi iz njihove dediščine, kakršno so nam zapustili. Od njih, iz spoznavanja njihove usode pa bomo lahko zvedeli tudi tisto, kar iz nas samih, iz naših izkušenj še ne moremo vedeti: kaj moramo spoznati za vredno in dobro, kaj moramo zavreči in česa se varovati. Oni s svojo žrtvijo nam to lahko najbolje povedo -seveda le, če smo iskreno pripravljeni vso resnico o njih tudi temeljito spoznati. Spoznati resnico tudi v njenih temnih straneh. Ubijali, ropali in mučili so ljudje z imeni in priimki. Odkriti moramo to resnico v vsej njeni celoti in v vseh njenih podrobnostih - da nam je ne bodo razkrivali drugi, prav tisti “zemlje lačni” tujci in se z njo okoriščali, v našo škodo seveda, kar se sicer tudi že dogaja. Sele na tej podlagi je mogoče odpuščanje, je mogoča sprava. Naši mrtvi, naši padli so del nas in so naša pravica. Njihovi dolžniki smo, poklonimo se jim. Viktor Blažič Prof. IVAN RUDOLF, »UČENIKOV« narodni buditelj, Maistrov borec, tigrovec, organizator prekomorcev v Afriki Zgornja vipavska je od 18. vinotoka letošnjega leta bogatejša za javno spominsko obeležje zgodovinski osebnosti na njenem območju. Tega dne so v Podnanosu, na prostoru blizu poslopja nove pošte, odkrili doprsni kip še enemu od primorskih junakov, ki je bil doslej v javnosti vse premalo znan in upoštevan, obenem pa predstavili tudi dve knjižni publikaciji, s pomočjo katerih se je mogoče podrobneje seznaniti o njem. Ta junak je prof. Ivan Rudolf, ki sicer ni šembijski rojak, njegov rod izvira s Črnega Vrha. Letos poteka stoletnica njegovega rojstva. Marsikoga bi nemara utegnilo začuditi, kaj ima ta mož opraviti s tem krajem in zakaj spomenik njemu v čast prav tukaj. Odločitev glavnih organizatorjev Društva TIGR Doprsni kip prof. Ivana Rudolfa v Podnanosu Primorske in Krajevne skupnosti Podnanos za to potezo pa je vendarle še kako umestna. Ivan Rudolf je namreč izšel iz kroga družine, ki je v prvi polovici našega stoletja preko petintrideset let dajala Šentvidu pri Vipavi pomemben pečat. Rudolfovi ali »Učenikovi«, kakor so jih domačini večinoma imenovali, so bili v tem kraju ugledna učiteljska in gostilničarska družina in hiša. Ta hiša je dala slovenskemu narodu in zlasti Primorski izjemnega človeka, katerega veličino je bilo mogoče spoznati prav ob pripravah in izvedbi postavitve spomenika in vsega, kar se je ob tem dogajalo. Ivan Rudolf je bil eden tistih mož, ki so kot pokončni Slovenci šli skozi vse družbeno politične viharje več kot dobro polovico tega stoletja. Če hočemo zajeti vso njegovo mnogovrstno dejavnost, moramo zapisati bistveno ugotovitev: bil je borec za slovenstvo, za svobodno Primorsko, zagovornik svobode misli in dela, ki je izpolnjeval dolžnosti do sebe in do skupnosti. Zaradi navedenih lastnosti je bil izredna osebnost, za seboj je imel pestro in dinamično, da ne rečemo razburljivo življenjsko pot, ki ga je, v ne prav dolgem življenju, vodila tudi preko precejšnjega dela Evrope in severne Afrike in ki mu ni prizanesla s preganjanji totalitarnih političnih režimov in oblastnikov. Rodil se je 7. novembra 1898 na Vrabčah, kjer je bil njegov oče učitelj, preden je nastopil šolniško službo v Šentvidu. Šolal se je najprej na šembijski osnovni šoli, nato pa na idrijski realki. Ko še ni dopolnil 17 let, so ga med prvo svetovno vojno zaradi protiavstrijskega govorjenja zaprli. Po izpustitvi so ga leta 1916 mobilizirali in poslali na rusko bojišče. Po koncu vojne se je pričela njegova življenjska pot, zaradi katere je zaslužil, da smo se ga ob stoletnici rojstva na tako slovesen način spomnili. Prevratni dogodki v letih 1918-1919 ga niso našli nepripravljenega, zato je pri njih po svojih najboljših močeh sodeloval kot goreč pripadnik Maistrovih borcev za severno slovensko mejo. Po maturi v Idriji leta 1921 je nadaljeval šolanje na visokih trgovskih šolah na Dunaju in v Frankfurtu in diplomiral leta 1924. Službo je dobil v Gorici, v podružnici Ljubljanske kreditne banke. Ves čas je v Gorici narodno in kulturno deloval, zato je moral leta 1929 oditi v Jugoslavijo. V Ljubljani, kamor je emigriral, je bil poleg svojega profesorskega dela na dvorazredni trgovski šoli ves čas dejaven kot časnikar pri dnevniku Jugoslovan, tedniku Pohod in mesečniku Detajlist. Posebno skrb je posvečal organizacijam primorskih emigrantov, zlasti kot predsednik društva Branibor, z ilegalnim narodnoobrambnim delom, protifašistično propagando in sodelovanjem s protifašističnimi begunskimi organizacijami. Ves čas, od nesrečne zasedbe Primorske dalje, je bil Ivan Rudolf glasnik pretresljivih pričevanj o genocidnem položaju Slovencev pod Italijo. Bil je borec in organizator odpora proti fašizmu, še veliko prej, preden je izbruhnil svetovni spopad z njim. Ko je narodnokulturno delo veljalo za protidržavno, je začel z ilegalnim delom. Bil je med soustanovitelji tajne narodnoobrambne organizacije, kasneje poimenovane TIGR, ki se je odločno postavila po robu fašističnim načrtom raznarodovanja primorskih Slovencev. Z vsemi sredstvi, z besedo in z orožjem je branil primorsko zemljo in se upiral fašističnemu in nacističnemu prodiranju po Evropi. Vzdrževal je stike z britansko in francosko obveščevalno službo in sodeloval pri sabotažnih akcijah, zato je nemška vlada zahtevala od jugoslovanske, da Rudolfa onemogoči. Leta 1941 je pobegnil preko Bolgarije in Turčije v Palestino in odtod v Egipt. Tam se je ves posvetil reševanju primorskih rojakov iz taborišč vojnih ujetnikov, ki so bili dotlej pomešani z italijanskimi vojaki. Kot član Jugoslovanskega odbora iz Italije je navduševal vojake za jugoslovansko kraljevo vojsko. Zbiral je prostovoljce za aktivno obrambo in osvoboditev Primorske. S preudarno vojaško logiko je načrtoval taktiko in strategijo osvoboditve Primorske in celotne Slovenije. Načrtoval je vpad v takratno Julijsko krajino prav s primorskimi emigranti, ki bi spodbudili splošen upor. S svojimi načrti je ustvarjal vizijo razvoja vojnih dogodkov, ki bi bili v prid Primorcem in vsem Slovencem. Njegovi načrti so imeli resen odziv v strategiji razvoja vojnih dogodkov v zavezniški vojski. Ko se je med vojaki razširila partizanska propaganda, so se razmere spremenile in obrnilo se je drugače, kot si je zamišljal. Poznal je razmere v domovini, širjenje partizanske vojske pod vodstvom komunistične partije in državljansko vojno. Presodil je, da njegove načrte o enotnem skupnem boju, brez primata katerekoli stranke, ni več mogoče uresničiti. Večina Primorcev se je odločila za vstop v partizanske vrste in odhod v Jugoslavijo. Rudolf se temu ni upiral, ni pa odšel z njimi. V Afriki se je med svojimi rojaki odlikoval kot pravi narodni buditelj in vzgojitelj. Ta njegova vloga je bila izjemno pomembna, saj je vzgojil nekdanje italijanske vojake slovenske narodnosti, da bi se borili za svobodo domovine, neglede na politično usmeritev. Nadvse dragoceno je bilo v teh okoliščinah njegovo publicistično ustvarjanje. V Kairu je od septembra 1941 do novembra 1944 izdajal list Bazovica, posamezna vprašanja pa obširneje obravnaval v zvezkih Šotorske knjižnice, ki so izhajali od avgusta 1942 do marca 1945. Konec vojne za Ivana Rudolfa še ni pomenil poti domov. Angleži mu spričo takratnega zapletenega položaja na Primorskem, kljub vsemu, kar je napravil za zahodne zaveznike, niso takoj izdali dovoljenja za povratek v Trst, kamor je nameraval priti in se nastaniti z družino, ki si jo je ustvaril že pred vojno v Ljubljani. To mu je uspelo šele junija leta 1946. Povojna slovenska oblast mu ni dovolila vrnitve, ker je bil zanjo sumljiv in nezaželen, ker ni služil takratni komunistični ideologiji in politiki. Proti njemu je takratni komunistični režim sprožil hudo sovražno propagando. Očital mu je njegov prezgodnji protifašistični boj in sodelovanje z zavezniki, drugačno od strategije voditeljev partizanskega boja. Domovina ga ni smela sprejeti, čeprav ji je tako neomajno služil. Po prihodu v Trst je tam ostal do smrti. Posvetil se je profesorski službi na srednjih šolah v Trstu. Pridružil se je braniteljem slovenstva za osnovne pravice tržaških Slovencev in kot dosleden zagovornik svobode in demokratičnih pravil njihovim borcem za večstrankarski sistem, demokratično sožitje in obrambo pred komunističnim režimom, ki je s svojimi vplivi močno segal tudi na Tržaško. Odločilno je posegel v organizacijsko delovanje Slovenske demokratske zveze v Trstu, leta 1954 postal njen tajnik, leta 1960 pa podpredsednik. Leta 1958 je prevzel funkcijo odgovornega urednika glasila Demokracija, ki jo je opravljal do smrti. Poleg časnikarskega dela in mnogih napisanih člankov za Demokracijo je prof. Rudolf v času svojega bivanja na Tržaškem ustvarjal še drugačno besedo - pisano in govorjeno. Bil je med rednimi sodelavci slovenske radijske postaje v Trstu, kjer je nastopal s strokovnimi predavanji, posebej odmevna pa je bila serija lovskih zgodb, kjer je pripovedoval o svojih lovskih spominih; nekaj teh je bilo tudi objavljenih. Umrl je v 64. letu starosti, 4. maja 1962. Njegovo telo so položili k počitku na pokopališče pri Sv. Ani v Trstu. Zapustil je ženo Bogdano, še živečo v Trstu, sina Aleksandra - Sašo, ki prav tako biva v Trstu in je znan časnikar, pisatelj in politik, ter hčer Nevo, poročeno Gaberšček, bivajočo v Ljubljani, v mladosti pesnico in pisateljico. Spominska prireditev v Podnanosu je lepo uspela, ob udeležbi in sodelovanju Rudolfovih najbližjih sorodnikov, velikega števila ljudi z Vipavske in od drugod, zlasti zamejskih rojakov s Tržaškega, prišli so tudi njegovi še živeči soborci, člani društva Tigr, počastili so ga lovci in mnogi domoljubi, zlasti s Primorske. Pogrešali pa smo vidnejše predstavnike slovenskega političnega in kulturnega sveta. Kulturni program ob odkritju spomenika so oblikovali vipavski pevski kvintet Ventus, mešani pevski zbor Stanko Premrl iz Podnanosa, recitatorja Andrej Jelačin in Nataša Torkar. Doprsni kip, delo akademskega kiparja Zmaga Posege, sta odkrila Rudolfov vnuk in župan občine Vipava. Slavnostni govornik je bil pisatelj Boris Pahor iz Trsta, ki je v blestečem nagovoru udeležencem med mnogimi izjemno sporočilnimi mislimi za naš prostor in čas spomnil na dejstvo, »da smo veliko govorili in pisali o vsem hudem, malo, zelo malo pa o predrznih možeh, ki so tvegali najhujše, da so reševali naš ponos in pripravljali dan svobode.« Ob tej priložnosti sta izšli dve publikaciji, ki vsaka na svoj način odstirata osebnost Ivana Rudolfa in iz katere se je mogoče natančneje poučiti o njegovem življenju in ustvarjanju. Mira Cenčič in Jurij Rosa sta pripravila obsežnejšo brošuro, v kateri sta predstavila osebnost Ivana Rudolfa in njegovo rodovino, njegovo narodnoobrambno, vojaško, vzgojiteljsko, politično in časnikarsko-literamo delo ter njegove povezave s Šentvidom. Brošuro je izdalo Društvo TIGR Primorske. Goriška Mohorjeva družba pa je poskrbela za objavo Rudolfovih lovskih zgodb in črtic o živalih v knjigi z naslovom Spev v nanoško jutro, ki so v večini prvič objavljene in opremljene z imenitnimi ilustracijami Jurija Mikuletiča. S postavitvijo spomenika v Podnanosu, v bližini spominskega obeležja mlajšega, po duhu in dejanjih za narodno stvar pa sorodnega Janka Premrla - Vojka, ter z objavo dveh publikacij je prof. Ivan Rudolf končno tudi tako dobil vsaj del zasluženega priznanja. Jurij Rosa * * * POLICIJA SVETUJE! SKUPAJ PROTI DROGAM Tudi v Sloveniji, še zlasti na Primorskem, narašča število kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in trgovine z mamili, v porastu je tudi sekundarna kriminaliteta, saj si skušajo narkomani predvsem s premoženjskimi delikti (vlomi, ropi...) pridobiti sredstva za nakup mamil. Lani je zaradi prevelikega odmerka mamila umrlo 15 (v letu 1995 pa 12) oseb. Na slovenskem trgu je možno kupiti vedno večje količine mamila, največje povpraševanje je po heroinu, ecstasyju in marihuani ter njenih derivatih. Z načrtovanimi akcijami pa smo pretrgali marsikatero preprodajno verigo in zasegli večje količine mamil, predvsem heroina, ecstasyja in hašiša. Starši, učitelji, ... bodite pozorni na: - spremembe v šolskem uspehu, - fizične spremembe (rdeče oči, sledi vbodov, zanemarjenost in neurejenost), - spremembe v prehranjevalnih in spalnih navadah (nespečnost, dremanje in spanje ob neobičajnih urah, izgubljanje telesne teže, nenadno povečanje ali zmanjšanje teka), - nova družba (novi prijatelji, ki se razlikujejo od prejšnjih po videzu in obnašanju), - spremembe v obnašanju (slaba volja, potrtost, preganjavice, sovražnost, izredna občutljivost, izguba interesa za prejšnje hobije in dejavnosti, poznavanje kulture nedovoljenih drog in zbirališče uživalcev, laganje), - fizični dokazi (pripomočki za uživanje nedovoljenih drog in same droge: papirčki za zavijanje cigaret, razne pipe, ožgane žlice, injekcije za vbrizganje, citronka, čudni vonji ali vonji, ki poskušajo prekriti čudni vonji, razne praškaste in rastlinske snovi, tablete ipd.), - izginjanje denarja (mladostniki kradejo denar iz denarnic staršev, prodajejo svoje stvari in predmete iz stanovanja ipd.). SODELUJMO V BOJU PROTI ZLORABAM MAMIL PRI MLADOSTNIKIH Povečanje problematike sintetičnih mamil je močno čutiti tudi v Sloveniji, predvsem glede na naraščajočo nedovoljeno trgovino in zlorabo teh mamil, med katerimi prevladujejo derivati amfetaminskega tipa - v javnosti bolj znani kot ECSTASY. Na ilegalnem tržišču se pojavljajo v obliki raznobarvnih tabletk z odtisnjenimi različnimi simboli. V letu 1996 je bilo zaseženih preko 18.000 tabletk. H: Ecstasy poživlja, izriva utrujenost ter povečuje potrebo po gibanju in komuniciranju. Povzroča lahko občutek vedrega razpoloženja in evforijo, včasih tudi vidne in slušne halucinacije. Zaradi opisanih lastnosti je ecstasy priljubljeno mamilo mladih, predvsem obiskovalcev diskotek, privržencev takoimenovane “rave” glasbe. Nevarnosti prekomernega jemanja ecstasya: - povišan krvni pritisk in prekomerno naraščanje telesne temperature (preko 41 C), - prekomerno potenje, - izsušitev in krči, - vročinska kap, odpoved krvnega obtoka in nenadna smrt Besedilo posredovala Policijska postaja Ajdovščina * * * SPOMINI NA VIPAVO Svoje učiteljevanje sem začela na Blagovni pri Celju. Po treh letih sem odšla v Ilirsko Bistrico, nato v Maribor. Leta 1951 sem bila z odlokom Sveta za prosveto in kulturo Nova Gorica nameščena na Osnovno šolo Vipava. Dodeljen mi je bil 3. razred. Tu sem učila tri leta. Ob mojem prihodu je bila ravnateljica OŠ gospa Karmela Mavrič, za njo pa Berta Prinčič. Ker sem Štajerka, so mi nekateri primorski izrazi delali težave. Prve dni pouka mi je eden od učencev takoj ob prihodu v razred potožil: “Tovarišica, tamle na portonu mi je Slavko dal tako cabado!” Pomirila sem dečka, češ, se bova zmenila že kasneje. Premišljevala sem, kaj mi je učenec hotel povedati. Kaj pomeni beseda “porton”, kaj “cebada”? Toda kmalu smo se sporazumeli in primer rešili v zadovoljstvo vseh. Kasneje sem se seznanila še z drugimi primorskimi izrazi, kot so: korjera, botega, pomidori, dželati... Vse te izraze smo seveda pri pouku zamenjali s slovenskimi knjižnimi besedami. V Vipavi žive zelo gostoljubni, prijazni ljudje. Za konec šolskega leta so mi pripravili pravo presenečenje. Mamice otrok (takrat sem poučevala v 1. razredu) so spekle torto, napekle še mnogo drugih dobrot in okrasile razred. Vsi smo se prijetno počutili in izdatno posladkali. Otroci so me pred poukom čestokrat prišli iskat domov in skupaj smo odšli v šolo. Stanovala sem v Deklevovi hiši, Pod Lipco, čisto blizu izvira Vipave. Z možem sva dobila kletno stanovanje, vsa srečna, da ga imava, saj je bila takrat za stanovanja velika stiska. V tem stanovanju so se dogajali prijetni in neprijetni dogodki. Naj jih nekaj Za veliko noč, aprila leta 1953, sem dobila porodne popadke. Kaj sedaj? Prišla je babica in me napotila v bolnišnico, ki je v Vipavi ni bilo, bila je le v Postojni. Kako priti do nje? Nikjer ni mož našel kakšnega osebnega avtomobila. Taksijev sploh ni bilo. Ker je bil oficir JLA, mu je vojska dala na razpolago džip z mladim šoferjem. Popadki so bili vedno močnejši, moj strah, da bom rodila med potjo, pa vedno večji. Kaj bomo storili, če rodim, kako si bomo pomagali, sami, neuki ljudje sredi noči? Ko smo končno le prispeli v Postojno in do porodnišnice, se mi je zdelo, kot da sem prišla v obljubljeno deželo. Kamen se mi je odvalil od srca! Kmalu zatem sem rodila punčko Alenko, ki je danes dopolnila že 45. leto. Bila sem presrečna! Ker v tistem času še ni bilo hladilnikov, smo živila hladili v reki Vipavi. Iz kuhinje so do Vipave peljale “kurje stopnice” do prodnatega brega. Tu sem v pesek in prod postavljala lonce s stekleničkami mleka pa juho z mesom, posodo z zelenjavo in drugo. Toda gorje! Ko sem se nekega opoldneva, po prejšnjem deževju, vrnila iz šole domov in hotela vzeti posode s hrano, je ni bilo več! Vipava je med tem časom, ko sem bila v šoli, narasla in vse odnesla s seboj! Kaj vse si takrat videl plavati po Vipavi: lonce, škafe, banjice, različne posode... Hiša, kjer sem stanovala, je stala čisto pri vodi. Stanovanje je bilo vlažno, v sobah polno polžev! Ko sem nekega večera odgrnila postelji, sem med rjuhami zagledala dva majhna škorpijona. Ni me prevzel strah in takoj sem ju spravila s sveta. Od tega dne dalje sem vsak večer temeljito pregledala postelje. Včasih sem še našla kakega. Poleti so vodo, ker jo je primanjkovalo, često zapirali. Tako je bilo tudi nekega poletnega dne. Gospod Dekleva, ki je stanoval ned nami, je pustil pipo odprto in voda je pričela teči. Ker je imel izlivalnik zamašen, je voda tekla čez rob na tla celo noč. Prihodnji dan je bila nedelja, in h gospodu Deklevi ni bilo njegove gospodinje. Voda je tekla in tekla in za približno 20 cm preplavila njegovo kuhinjo. Naenkrat je začela iz stropa kapljati v našo kuhinjo. Z možem sva z dežniki hodila po kuhinji in se spraševala, od kod se je vzela vsa ta voda. Ko nam je gospod Dekleva na najino glasno trkanje le prišel odpret, sva imela opišem! 3. razred Osnovne šole Vipava, šolsko leto 1951/52 Stojijo v zadnji vrsti: Ferdinand Skočir, Lucijan Premrl, Silvo Nusdorfer, Erno Nadlišek, Janez Božič, Jurij Rodman. V srednji vrsti: Marta Kavčič, Magda Bajc, Franka Kostanjevic, Ana Poniž, Neva Jež, Damijana Suša - razredničarka, Jadranka Krapež, Cilka Česen, Estera Hrovatin, Ivanka Vrčon, Karla Rondič. Sedijo: Zdravko Černigoj, Ignac Vidmar, Evgen Ferjančič, Andrej Petkovšek, Peter Rodman, Gril Ignac, Stanko Kodelja, Darko Krapež kaj videti! Z združenimi močmi smo s sosedi odstranjevali in brisali vodo. Toda strop naše kuhinje se je pošteno namočil in kaj se je čez čas zgodilo, je že druga zgodba. Bilo je kak mesec po tej nesreči. V kuhinji sem v banjici kopala svojo hčerko. Pravkar sem jo dvignila iz vode in zavila v veliko brisačo. V tem trenutku pa se je od stropa odtrgal velik kos cementnega ometa (cca 50-60 cm v premeru) in zgrmel naravnost v banjico z vodo. Bila sem prisebna, hitro sem zgrabila hčerko in stekla v spalnico. Omet bi jo lahko ubil! Vsa sem se tresla! Zvečer sva z možem z metlinim ročajem pretolkla ves strop in nato to delo opravljala še več dnevov, da se je odkrušilo vse, kar se je stropa le slabo držalo. Natrosila sem vam nekaj zame nepozabnih spominov iz Vipave. Kraja, prebivalcev, predvsem pa šolskih otrok se zelo rada spominjam in bila sem presrečna, ko se je name spomnila ena izmed mojih nekdanjih učenk, Magda Bajc, in mi napisala toplo in obširno pismo. Se enkrat, prisrčna hvala! Damijana Suša v Iz Škofijske gimnazije GRADNJA ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE VIPAVA Nove stavba Škofijske gimnazije Vipava z večnamensko športno dvorano na Policah dobiva vsak dan jasnejšo podobo. Delavci Primorja iz Ajdovščine so od začetka junija do sedaj opravili veliko dela. Elektro Gorica je 13. junija 1998 odstranil daljnovod, ki je potekal čez gradbeno parcelo in gradbišče povezal z novim električnim kablom, ki je položen v zemljo. Škofijska gimnazija je za izgradnjo tega električnega kablovoda plačala 5.384.804,50 SIT. Od 20. junija 1998 potekajo dela na gradbišču nove gimnazije v dveh izmenah, od sedme ure zjutraj do triindvajsete ure zvečer. Delo poteka tudi ob sobotah dopoldne. Z novim šolskim letom 1.9.1998 je ravnateljevanje na ŠGV prevzel profesor Vladimir Anžel. Tako se lahko sam bolj posvečam gradnji nove gimnazije in pripravam na preureditev sedanjih prostorov Malega semenišča za potrebe dijaškega doma. Temeljni kamen za novo gimnazijo je 3.10.1998 blagoslovil naš koprski škof msgr. Metod Pirih. Temeljni kamen je zamišljen kot vhodni portal, skozi katerega bo vstop v prostore nove gimnazije. Slovesnost je z ubranim petjem polepšalo 280 cerkvenih pevcev iz župnij vipavske dekanije pod vodstvom prof. Jožeta Trošta, ki je prav Temeljni kamen za to priložnost uglasbil Psalm 127 “Če gospod ne zida hiše”. Vsem pevcem, gasilcem in požrtvovalnim Vipavkam in Vipavcem, ki ste vsak na svoj način pomagali pri pripravi in izvedbi te slovesnosti, se še enkrat iskreno zahvaljujem za pomoč. V temeljni kamen je bila vložena listina, ki jo je umetniško izpisal prof. Lucijan Bratuž. roistva boSVeceno nd iGeta (josj>o do veja, tisoč devetsto osemindevetdesetejajkije (rilo druacm lotu. priprave, na dva tisočle tnico ------------- ' -- ~ Goje vesoljno CerGcv voc Gi q»a.je v naSi dovnovinj pr^dstav(jaGa pastoLsGtTnunetj tnSCfrrdr.Gdi O /~ , VijoCLV$kc> zuj>ux.jo jaJ-rartcJJtvtjg' Hoje OiL reJCtor^Klaleja. SemeniSČa. in^oftjsGe^ (jitn.ycGzJedvijoa.va, \JinGo £&aj ne., Tovnatolj ja dGtdt ntir-oftcitudKdpam maj. dvand^Hrices. V sedrndm. (jetu. SamoSbotne. države, s-&(overujc, GijijojredsedavaLCJlGiGanOGjtJajo, Srnofcddtzljv So Go to tretjeja o£j^rajH& aradGi&oufftd (dajosiovu. tcmelJGGjo Gdmru* nove proSmT&s^Konislzc crirtvujczzije. Vipava. -d i~/ d OYdnie*v-ŠyKofvjsk£ anrnnaziie. vinava in, MMf, Semenišča -te, nres& ničevante/ VZjdno-izidjrazievdUveaa postanstvaGGGdG no(ddrifnorskem ujcuje, inpriGodnoSt na j taja tretjeja. tiSocCetia niJ>T-iSJ>evki irvdarovi omajbeili verniki iz_ vsdv in. doGrotniGd iz.doHuyvine.in tujine. "to rnmde, G/ $o Gfmdn jo so Si StavGa ^^opjsGjjimnazije Searadljo nač^ftarduteGJa^ plutje GJdinGeGe t 'zJrtvestDtpna. vifoojn-u., deGaja. i&JJJ (jradGeno jadjeje. — ~ ^dovsanc, Gija vodijenerafni dirdG^I-jvj. }X*$an Oni Joj orcdujc. *>od vardtvonv SvetocrčrsGe (ozžmjjelživ ^jdnrn ie ■ &“ r jitnnaziie, sreenp cein-zavetnlGtk ntSsešOdudse. GtacfosCovitvi teme(jneqa. (cadtdia ~~ oGct -voa- So (nuna vzoci predstavniki. deC^joetje. in 1 V_v r^0$fC, maks. temp. 19°C OKTOBER 281,8 l/m^ dežja, 21 deževnih dni, 6 neviht, 10x rosa 281,5 Mrcfi dežja, min. temp. 0°C, maks. temp. 15°C NOVEMBER 177,5 l/m^ dežja, 9 deževnih dni, 3x slana, 2x rosa, 3 nevihte, 2x sneg (samo lise), 3x močna burja, 4. in 5. povodenj 250,3 l/ni“ dežja, min. temp. 0HC, maks. temp. 12HC DECEMBER 1. - 10. 13,9 l/m^ dežja, 4x slana, lx dež in sneg, lx dež, lx sneg, lx močna burja 133,6 l/m^ dežja, 30 cm snega, min. temp. -15°C, maks. temp. 1°C Nada Kostanjevic in Ivica Jež VSEM OBČANOM OBČINE VIPAVA ZELI SPEČEN BOŽIČ IN USPEŠNO NOVO LETO pamT ? A&A ' cvetličarna Alenka Praček s. p. Vojkova 36 v 5271 VIPAVA y ČV 0 065/65 190 vesel boiič/ uspesoo srečno TOTLA M URŠKA TROST s.p. & MILKA JEZ s.p Tit' Pavla Rušta 3, VIPAVA tel. 065/65-165 PAPIRNICA IN KNJIGARNA Zvonček ^ do.o. T — (Iradnikooe Pr. 22 r~, 5271 Vipava Tel.: 065165 202 ZIDAR d.o.o. gradbeno obrtno podjetje m zidar mmmmr Goriška cesta 43, 5271 VIPAVA Tel.: (065)65-014 Odprto pon.-pet. od 7. do 15. ure, soboto od K. do 12. ure Vsem občanom Vipave voščimo vesel božič in zdravo novo leto. Obenem čestitamo ob dnevu samostojnosti. OO in KO SKD Vipava KNJIGOVODSKI SERVIS LIDUA GOLOB s.p. Goriška 6, 5271 Vipava, tel./fax: 065 65-820/ 65-420 Računalniško vodenje poslovnih knjig zasebnikov, sestavljanje davčnih napovedi in dohodnine, svetovanje; strankam nudimo fotokopiranje in možnost uporabe faxa. IIIAGOSLOVIJEN IIOŽIČ TER SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 1999. Glavni trg 15, 5271 Vipava, tel.: 065/640-033 Vipavski Križ 15, 5270 Ajdovščina, tel.: 065/67-241 bar »KRHNE« Ivanka Krhne - Čipič Glavni trg 5, 5271 Vipava FAAAA VELEPRODAJA VRHPOLJE 1/A FAMA "D I S K O N T" Vojkova ulica 28 VIPAVA bife mmm % Uj MARKET '* KLAS STANA VRČON, VIPAVA, Vojkova 31 Odprto od ponedeljka do sobote od 7.30 do 12.00 in od 13.30 do 18.30 Vsem, ki nas že dolgo poznate, pa tudi drugim, ki nas obiščete v marketu KLAS, kjer vam nudimo diskontne cene sadja in zelenjave ter obilo drugih artiklov po prav tako ugodnih cenah, želimo blagoslovljene in vesele božične praznike, v prihajajočem letu 1999 pa obilo zdravja, zadovoljstva in sreče. Za vas tudi naslednje leto MARKET „KLAS“ Praznična ponudba »fr »fr »£r *!» »fr »f» »fr rji rj^ #J% rji rji rji rji rji rji rji rji rji rji rji rj» rj» rj» rj» rj» buteljčnih vin, domačih in uvoženih šampanjcev, brezalkoholnih pijač, kave, čokolade in ostale prehrane. «!• »fr »fr »fr »j* »t* »I* »1* 4» 4f 4* 4f 4j 4f 4« 4* 4* 4* 4* 4* 4* 4* 4* 4* 4* 4* 4* 4* v 4* 4* 4* SUPER CENE!!! »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr 4* 4* 4' 4? 4? »Jr 4* M* 4' 4« 4* rji rji rji rji rji rji rji rji rji rji rj» rj% rj» rj» rj% rj* rj» rj* rj* Za nakup nad 5.000,00 sit DARILO. »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr »fr rji rji rji rji rji rji rji rji rji rj» rj» rji rji rji rji rj» rj* rj* rj* rj% rj» VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE TER SREČNO, ZDRAVO IN USPEŠNO NOVO LETO 1999 TRGOVINA mM HAIR STUDIO SIMON Vojana Reharja 4 5271 Vipava tel.: (065) 65 084 rc*oC J&gS* MEDIJA LJUBO ŽGAVC Glavni trg 1 VIPAVA Lavričev trg 1 AJDOVŠČINA TEUFAX: 065/63-580 -FOTOGRAFSKE STORITVE -VIDEOTEKA -TRGOVINA VIPAVA Glavni trg 17 Tel.: 065/65-033 Odprto od 8h do 18.30 NOVA GORICA Bevkov trg 6 Tel.: 065/22-412 Odprto od 9h do 18.30 Strankam želimo vesel božič in srečno novo leto. Prodaja in dostava pohištva »»a« A Op^eMA v Želimo vam v praznike novo Danilo KOREN Bevkova ul. 12, 5271 Vipava Tel.: 065/65 187 Mobitel: 0609/619 678 Enota Postojna, Volaričeva 5 Tel.: 067 / 25 127 ELEKTROTEHNIČNO PODJETJE /hidravlično TRGOVINA MONTAŽA VZDRŽEVANJE DVIGALO-IZPOSOJA, ELEKTROINSTALACIJE VZDRŽEVANJE " Zahvaljujemo se vam za zaupanje. Iskreno vam voščimo vesele božične praznike ter srečno novo leto. Kolektiv ETP ŠKAPIN BEBLERJEVA 13, VIPAVA TEL./FAX: 065/65-800 Avtoservis FERJANČIČ ELEKTROTRGOVINA V. Reharja 1, Vipava Tel./fax: 065/65 315 065/65 377 JOŽE FERJANČIČ S.P. ZEMONO 23, 5271 VIPAVA Tel: 065/65-910, Mtel.: 0609-619-185 VULKANIZERSTVO GOLOB servis, storitve, prevozi PETER GOLOB s.p. GORIŠKA 6, 5271 VIPAVA i\ tel. 065 65 820/ fax 65 420 rJJcS I \l\ GSM 041 727 830 Vojkmia 42.5271VIFWA, tel.: (065) 65-194,640006, lax: (065) 65194 Servisiranje avtomobilov // \\ Avtoprevoznbtvo f \\ 7” TRGOVINA Z DROGERUSKIM MATERIALOM ENOTA VIPAVA, \tojkova 42. tel.: (065) 640-006 ENOTA AJDOVŠČINA Ul. 24. sep., tel.: (065) 63 826 Cenjenim strankam voščimo vesele božične praznike in srečno novo leto. odprto: od 8h-12h od 14h-18h sobota: od 8h-12h Želimo Vam blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto 1999. Predvsem pa varno vožnjo. Nudimo vam: Prevoz oseb In stvari s kombijem, servis podvozja, nastavitev prem za vse tipe vozil z najnovejšo računalniško merilno napravo, prodaja In montaža avto plaščev za osebna In tovorna vozila (Sava, Bandag, Fulda, Michelin, Goodyear, Milana Bajca 10 5271 VIPAVA Telefon: 065/65-107 Ignacij Česen s.p. Continental, Dunlop,...), svetovanje In ostale vufcanlzerske usluge. z drobnega zraste roza z drobnega kovanca bogastvo. II! N/£ POTREBUJE V/ ■mm j: Ctttto VQSf pt^ainu v • ! ■n&mim- :::::::::::: 0t* P-///I ::W:W:¥ mmm OD /5-ii 5271 VIPAVA Telefon: 065/65 031,65 584 Tekoči račun: 52010-625-1541 HRANILNO KREDITNA SLUŽBA VIPAVA p.o. //ACS VIPAVA želi svojim komitentom prijetne praznike ter srečno in uspešno leto 1999! Obenem vabimo občane, tudi v bodoče zaupajo naši 100-letni tradiciji hranilništva. i Hranilno kreditna služba VIPAVA Krajanom Vipave se ob iztekajočem letu zahvaljujemo za izkazano zaupanje, v novem letu ’99 pa Vam želimo predvsem zdravja in miru. ■ Kolektiv ZAVAROVALNICE TRIGLAV PRISPEVKI ZA VIPAVSKI GLAS OD 7.10.1998 DO 20.12.1998: Martin Silvester Ljubljana 1.000 SIT Otilija Bukovič Bilje 2.000 SIT Lidija Benko Ajdovščina 2.000 SIT Milena Cisera - Kobal Italija 50.000 Lit = 4.850 SIT Družina Česen Kocijančičeva 3.000 SIT Vida Jamšček Kromberk 2.000 SIT NN Vipava 1.000 SIT Tana Matič Vinarska 1 2.000 SIT Stanko Kodelja C. 18. aprila 6 2.000 SIT Ciril Škapin Vojkova 27 3.000 SIT Evgen Ferjančič Nova Gorica 2.000 SIT skupaj: 24.850 SIT Vsem se najlepše zahvaljujemo! Svoje prispevke lahko nakažete tudi na žiro račun KS Vipava 52010-645-50977 s pripisom ZA VIPAVSKI GLAS VIPAVSKI GLAS - glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA DECEMBER 1998 650 izvodov Uredniški odbor: Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Vera Poniž, Nada Kostanjevic, Franc Cerovšek, Marta Rodman in Breda Butinar - lektorica Sodelovali so še: Vida Babič, Jurij Rosa, Damjana Suša, Vinko Lapajne, Liljana Tomažič, Nermin Mehinovič, Danica Benčina, Helena Kravos, Simon Rodman in Primož Kobal, Ludvik Curk - Viko, Martin Silvester, Ivana Škerjanec, Štefan Rehar, Jožica Ličen, Ana Florjančič, Silva Hrovatin, Ksenija Blazetič Tisk: Papirna galanterija SEDMAK, Ajdovščina Po mnenju Urada za informiranje št. 4/3-12-669/94-23/154 z dne 23. 5. 1994 spada publikacija VG med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tar. št. 3, po kateri se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5% (Ur. 1. RS št. 4/92). POPRAVKI V sestavku Na idrijski kmetiji gospodaril vipavski rojak, VG 46, je povsod pravilno Premenstein (ne Plemenstein). V članku Iz poštne zgodovine je v prvem odstavku pravilno ...ob koncu 16. stoletja. VSEBINA Iz naše preteklosti Vipava - slovenske Benetke stran 1 Razne obrti ter mlini in žage pri nas stran 3 Sadje - bogastvo Vipavske doline stran 6 Šolska kronika stran 9 Predstavljamo vam Stanislav Hrovatin......................................................................... stran 16 Iz naše KS................................................................................. stran 19 Iz naše občine............................................................................. stran 19 V Logu smo se spomnili vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja............................. stran 23 Prof. Ivan Rudolf »Učenikov«............................................................... stran 25 Policija svetuje stran 27 Spomini na Vipavo.......................................................................... stran 28 Iz ustanov in društev Iz Škofijske gimnazije..................................................................... stran 30 Iz CUIO.................................................................................... stran 32 Vipavski gasilci v letu 1998 .............................................................. stran 35 Komorni zbor Ipavska....................................................................... stran 36 Razmetano podstrešje stran 37 Z letalom okoli sveta ali 42.000 km........................................................ stran 38 Odmevi..................................................................................... stran 40 Za dom in družino.......................................................................... stran 43 Karitas na Vipavskem....................................................................... stran 45 Sožitje - Vera in luč...................................................................... stran 46 Skrivnostno vipavsko podzemlje............................................................. stran 48 Pleve in drobtine........................................................................ stran 53 Vremensko poročilo......................................................................... stran 53 Naslovnica: Božični in novoletni motivi na slovenskih znamkah - nekateri povzeti po Unicefovih voščilnicah. Marjanca Jemec Božič, Otroci na vasi (znamka v sredini): Leta 1974 je tej voščilnici žirija prisodila prvo mesto. Naslednje leto je bila proglašena za najbolje prodajano po vsem svetu. Marlenka Stupica, Zima (znamka zgoraj levo): Znamka je bila leta 1996 razglašena za drugo najlepšo na svetu. Oblikovanje: Miloš Marc '