Posvetovanje: Izobrazba revirnega gozdarja DEJANSKA USPOSOBLJENOST Od revimega gozdarja pričakujemo ve- liko več teoretičnih znanj in praktičnih izku- šenj, kot jih lahko osvoji dijak v srednji šoli. Poleg tega pričakujemo široko splošno raz- gledanost, organizacijske sposobnosti, zre- lost, komunikativnost, natančnost, vestnost in še cel kup pozitivnih osebnostih lastnosti in sposobnosti. Vzgoja in privzgaja v tej smeri je v srednji šoli že omejena in marsikdaj neuspešna. Tudi fakulteta na tem področju ne more storiti veliko. Tako kot solidna diploma sred- nje šole ne zagotavlja, da bo kandidat GDK: 945.3:684 postal dober revimi gozdar, tako tudi obrat- no, slabši rezultat na diplomi ne pomeni, da kandidat ne bo dober revirni gozdar. Vsekakor se mora revimi gozdar izobliko- vati za delo v stroki skozi kvalitetno priprav- ništvo in nekajletno pomoč pri delih v revir- ju. Ustreznost kandidata za vodenje naj pre- verja Zavod za gozdove po enotni metodo- logiji za vso državo. Svica, po kateri se zgledujemo, zahteva za manj zahteven poklic (gozdni čuvaj) minimalno 6 let delovnih izkušenj na vseh proizvodnih delih v gozdarstvu in minimalno starost 26 let. Ali potrebuje revirni gozdar visokošolsko izobrazbo? Marijan KOTAR* Odgovor na vprašanje Kakšno izobrazbo potrebuje revimi gozdar, lahko sledi šele takrat, ko natanko poznamo, katera dela bo opravljal in s kakšno kakovostjo naj bodo ta dela opravljena. Zato bi morali za natan- čen odgovor na zastavljeno vprašanje po- znati organizacijsko shemo celotnega go- zdarstva. Izolirano obravnavanje revimega vodje zunanj celotne organiziranosti go- zdarstva in njegovega šolstva je zato nepo- polno. Takšen parcialen pristop je do neke mere opravičljiv le s tem, da se kljub even- .tuelnim velikim organizacijskim spremem- bam, ki bodo zajele gozdarstvo, ne bo bistveno spremenilo delo v revirju - vsaj kar zadeva potrebna strokovna znanja. Spremenil se bo obseg posameznih del, spreminjala se bo velikost revirja, ne bo pa " Prof. dr. M. K., dipl. inž. gozd., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 61000 Ljublja- na, Večna pot 83, SLO se spremenila zahteva po strokovnem delu, to je zahteva po pravilnem ravnanju z gozdom. Kakorkoli že bomo spreminjali organiza- cijsko obliko gozdarstva, bomo še vedno ostali na organizaciji, ki bo temeljila na sistemu revirjev in revimih gozdarjev. Ta sistem je pri nas uveljavljen, uveljavljen pa je tudi v ostalih državah srednje Evrope. V Sloveniji uveljavljamo sonaravne in multi- funkcionalna gospodarjenje z gozdovi. To gospodarjenje pa bo dejansko zaživelo, če bomo imeli v revirju strokovnjaka, ki bo znal usmerjati razvoj gozdov tako, da bo dose- gel cilje gospodarjenja. Ta strokovnjak bo moral povezovati ekološka, teh niška in eko- nomska znanja, moral bo imeti sposobnost zaznavanja in reševanja problemov, to je, moral bo zaznati, kje so ovire pri doseganju ciljev gospodarjenja in kako te ovire prema- gati. Zato bo moral razumeti procese, ki se odvijajo v gozdu. Razumevanje teh proce- GozdV 51, 1993 225 Posvetovanje: Izobrazba revirnega gozdarja sov pa ne zahteva samo široke naravo- slovne izobrazbe, ki si jo pridobimo s šola- njem na visoki šoli, ampak tudi znanj, ki si jih pridobimo z delom, to je s spremljavo procesov, ki se odvijajo v gozdu. Sena- ravno in multifunkcionalna gospodarjenje zahtevata ravnanje z gozdom po načelih kontrolne metode. Zato mora biti revirni gozdar v bistvu gozdar raziskovalec. Za gozdarja raziskovalca pa so usposobljeni diplomirani gozdarski inženirji. Ne smemo pozabiti, da je vsak revir gozdni ekosistem, ki deluje kot nedeterminiran sistem in da moremo sklepati na procese, ki se dogajajo v tem sistemu, le s pomočjo analize inputa in outputa. Dojemanje teh procesov, ki so praviloma drugačni v vsakem revirju, pa je v bistvu izobraževanje. Zato se lahko revirni gozdar izobrazi le v lastnem gozdu, to je revirju. Sonaravne in multifunkcionalna gospo- darjanje zahteva strokovnjaka načrtovalca in strokovnjaka izvajalca. Nič nam ne bodo pomagali briljantni območni načrti ter vzorni gozdnogospodarski načrti, če bodo njihove smernice in cilji togo in neprilagojeno pre- nešeni v gozdnogojitvene načrte, in če bo odkazilo podprto le s splošnimi načeli. Za učinkovito sonaravne in multifunkcionalna gospodarjenje potrebujemo vrhunske nač­ rte na vseh treh nivojih načrtovanja ter rastišču, sestoju in ciljem ustrezno odkazilo in nego gozda. Takšno odkazilo in takšna nega pa zahtevata detaljno poznavanje rastišč, rastnih ter razvojnih zakonitosti po- sameznih dreves nih vrst po rastiščih v revir- ju, poznavanje reakcijskih sposobnosti dre- vesnih vrst in poznavanje poti ustvarjanja takšnega okolja, s katerimi borno dosegali tudi zastavljene okoljetvorne in socialne gozdno gospodarske cilje. Mislim, da me ne boste obsodili kot krivoverca, če izrazim svoje prepričanje, da je škoda manjša, če imamo nekoliko slabše gozdnogospodarske načrte in bolj premiš- ljene gozdnogojitvene načrte ter premiš- ljeno odkazilo, kot pa odlične načrte ter slabo, rastiščnim in sestojnim razmeram neprilagojeno odkazilo. Razumen revirni gozdar, ki zna prisluhniti gozdu ter upošte- vati želje lastnika gozda, če niso v preveli- 226 Gozd V 51, 1993 kem razkoraku z zmožnostjo gozda, bo kljub nekoliko slabšim načrtom uspel, če­ prav ne v polni meri, oblikovati gozd tako, da bo ta dosegal gozdno gospodarske cilje. Gotovo pa so najboljši rezultati gospodarje- nja doseženi tam, kjer je tako načrtovanje kot tudi izvedba na najvišjem strokovnem nivoju. Takšno delo lahko zahtevamo le od ustrezno izobraženega gozd arja, to je diplo- miranega inženirja gozdarstva. Revirni go- zdar z visokošolsko diplomo bo zagotovo s svojim delom opravičil svojo višjo plačo. Naj navedem samo nekaj njegovih del v revirju, ki bodo zaradi njegove izobrazbe in njegovega znanja bolj kakovostno izvede- na: 1. Odločitve pri uvajanju pomlajevanja so povezane s poznavanjem vrednostnih prirastkov po posameznih delih sestaja. Te analize lahko naredi le diplomirani inženir. Ne more pa tega podati sestavljal ec gozdno gospodarskega načrta. Ta poda samo od- delke, v katerih naj se pomlajevanje prične ter okvirno pomladitve no dobo. Sestavljalec gozdnogojitvenega načrta pa mora locirati vsa pomladitve na jedra ter predvideti dina- miko stapljanj jeder. Pri sami obnovi sesto- jev, če je napačno zastavljena, izgubimo na vrednostnih prirastkih starega sestaja kot tudi na kakovosti novo nastajajočega sestaja. 2. Pri izvedbi redčenj je potrebno upo- števati reakcijske sposobnosti posameznih drevesnih vrst, sicer bomo zmanjšali pro- izvodno zmogljivost sestojev. Malce na- pačna presoja vitalnosti krošenj se nam maščuje s tem, da ne prenesemo v pop9l- nosti prirastka konkurentov na izbrance. Ze majhna površnost pri tem delu ima za posledico zmanjševanje prirastka za 1 O in več odstotkov. 3. Napačna presoja pri določitvi ciljne sestave drevesnih vrst v mladju in gošči ima hude posledice pri nedoseganju gospo- darskih ciljev ter pogosto zmanjšanje stabil- nosti sestojev. Takšnih dokazov imamo danes v Sloveniji več kot preveč. 4. Od revirnega gozdarja je pravzaprav odvisno, kako se bo razvijal gozd ter koliko in kaj bo ta gozd dajal. Če vzamemo v Po{lyetovanje: Izobrazba revimega gozdarja izračun samo lesno funkcijo gozda, pred- stavlja že ta o~romno vrednost tj. okrog 8.000-1 0.000 m letnega etata, če ima revir 2.000 ha površine). Že s strokovno pravilno izvedenim redčenjem v tem gozdu bo opra- vičil svoje delo. Mogoče bi nam pri odločitvi ali naj ima revirni gozdar visokošolsko izobrazbo ali ne, pomagalo naslednje vprašanje: Kakšno izobrazbo bi moral imeti revirni gozdar v mojem gozdu, ki ima površino 2.000 ha, če bi ga moral plačati jaz -lastnik gozda? Verjetno bi se večina gozdarjev, ki po- znajo zahtevnost in koristnost pravilnega strokovnega dela, odločila za diplomira- nega inženirja gozdarstva. Načelo o sonaravnem in multifunkcional- nem gospodarjenju v slovenskih gozdovih bo ostalo le deklaracija, če ne bomo zago- tovili zadostno izobrazbeno raven revirnega gozdarja. S tem, ko zagovarjam visokošolsko izo- brazbo za delovno mesto revirnega go- zdarja pa ne zagovarjam takojšnje zame- njave oziroma nadomestitve dosedanjih re- virnih gozdarjev, ki imajo večinoma le sred- nješolsko oziroma višješolsko izobrazbo. Ukinitev Srednje gozdarske šole ne sme pomeniti tudi ukinitve Gozdarskega šol- skega centra v Postojni. Dvig izobrazbene ravni revirnega go- ;darja naj bi potekal postopno. Pravilo naj b1 bilo: nadomeščanje je le v manjši meri zamenjava. Ena izmed možnih različic dviga izobrazbe pri revirnih gozdarjih je naslednja: Vsi sedanji revirni gozdarji, ki imajo le srednjo gozdarsko šolo in manj kot 25 let delovne dobe, oziroma so mlajši kot 45 let, morajo dokončati višješolski študij gozdar- stva do leta 1998, sicer bodo izgubili to delovno mesto. Vsa izpraznjena delovna mest:!! revirnih gozdarjev, to je tistih, ki se bodo upokojili od danes naprej (ali pa odšli iz gozdarstva) lahko zasedejo le gozdarski inženirji ali diplomirani gozdarski inženirji. Znotraj revirnih gozdarjev je potrebno že danes uveljaviti stimulacijo glede na izo- brazbo. Po letu 2000 pa vsa izpraznjena mesta revirnih gozdarjev izpolnjujemo z diplomira- nimi inženirji gozdarstva. Takšna odločitev pomeni ukinitev Sred- nje gozdarske šole v Postojni (1997) in ukinitev višješolskega študija v Ljubljani (1999). To pomeni zmanjšanje obsega štu- dijske dejavnosti tako na Oddelku za go- zdarstvo v Ljubljani kot tudi v Gozdarskem šolskem centru v Postojni; ne pomeni pa ukinitve ne enega ne drugega. Gozdarski šolski center bo moral odigrati pomembno vlogo pri izobraževanju in uspo- sabljanju gozdnih delavcev, tudi speciali- stov, gozdnih posestnikov in gozdarjev. Današnje izobraževanje v našem goM zdarstvu je prebogato in neracionalno. Mo- goče je primerno, da ga primerjamo z gozdarskim izobraževalnim sistemom kake evropske države, ki je podobno majhna kot Slovenija, npr. s švicarskim (~vica ima le nekoliko večjo površino gozdov kot Sloveni- ja. ·. V ~vici imajo šolo za gozdne delavce ter gozdarje. Slednje usposabljajo na tečajih. Udeležence tečajev izberejo izmed najbolj- ših gozdnih delavcev (po nekajletnem delu v gozdu). Gozdarska fakulteta pa izobra- žuje diplomirane gozdarske inženirje ter doktorje znanosti. Slovenija, ki je zagotovo manj bogata kot ~vica, pa se ponaša z naravnost razkošnim izobraževanjem. Imamo, oziroma smo ime- li, gozdarja s triletnim šolanjem, gozdar- skega tehnika (4 leta), gozdarskega inže- nirja (2 leti), diplomiranega gozdarskega inženirja (4 oziroma 4,5 leta), dipl. inž. gozd. specialista (1 ,5 leta), magistra go- zdarstva (2 leti) in na koncu še doktorja gozdarskih znanosti. Poleg tega imamo še usposabljanje za voznike nakladalce, trak- toriste, za delo z motornimi žagami, žični­ čarje itd. Menim, da bi v izobraževanju v gozdar- stvu lahko v precejšnji meri brez velike škode za stroko vsaj deloma posnemali ~vice. Podobno kot v ~vici bi tudi pri nas iz vrst najboljših gozdnih delavcev usposo- bili in izobrazili gozdarje, ki bi vodili in opravljali posamezna strokovno manj za- htevna dela v gozdu. Ti bi bili v bistvu GozdV 51, 1993 227 Posvetovanje: Izobrazba revirnega gozdarja preddelavci oziroma ))mojstri«, ki bi jih us- merjal revirni gozdar. Spremeniti pa bi mo- rali tudi visokošolski študij, in sicer z njego- vim podaljšanjem za 1 semester, ki pa bi obsegal praktični pouk v gozdu in to že med študijem. S tem bi odpadla zahteva po današnjem pripravniškem stažu. Uvelja- viti bi morali strokovni oziroma državni izpit po nekajletnem delu v praksi. Ta strokovni izpit bi bil predpogoj za opravljanje zahtev- nejših del v gozdarstvu (izdelovalci gozdno- gospodarskih načrtov, vodje gozdnih uprav itd.). K spremembi izobraževalnega sistema v GDK: 923.4:684 gozdarstvu nas sili vse manjši interes za izobraževanje na Srednji gozdarski šoli in slaba povprečna nadarjenost učencev, ki se vpisujejo v to šolo. Slabi dijaki v srednji šoli imajo za posledico tudi slabe študente na višješolskem študiju gozdarstva in kon- čni rezultat: slabi revirni gozdarji v sloven- skih gozdovih. Ali bodo poleg vseh obreme- nitev, ki jih morajo prenašati slovenski go- zdovi, prenesli tudi vse manjšo nadarjenost tistih, ki jih negujejo in usmerjajo. Do zdaj je veljalo, da zahtevajo gozdovi znanje in ljubezen, mogoče pa se je z novimi časi tudi to spremenilo? Delo v drobni posesti pomeni posebnost, odgovornost, izziv Janez BLAŽIČ, Jernej PIŠKUR, Tone KASTELIC* Prispevek ima namen prikazati opažanja, nastala med delom tehnikov pripravnikov in pozneje revirnih gozdarjev. Lahko zapi- šemo, da je uspešnost revirnega gozdarja v največji meri odraz njegove izobrazbe. Opažanja se nanašajo na novomeško goz- dnogospodarsko območje. Gozdarski tehnik, ki opravlja pripravniški staž, je navadno na začetku nesamostojen, neodločen, neprilagojen novemu okolju. Njegova kritičnost do opaženih pojavov je nizka. Pusti se ponovno poučevati, čeprav ni dvoma, da je nekatere stvari že slišal v šoli. V teku pripravniškega staža se stvari naglo izboljšujejo, kot da se mu s privaja- njem na novo okolje vrača spomin na snov iz šole, samozavest se poveča, hkrati pa tudi sposobnost za opravljanje samostojnih nalog. Strokovni izpit, ki je sicer dovolj zahteven, v ustnem delu navadno uspešno opravi. Šibek pa je pri sestavi pismenega '* J. B., dipl. inž. gozd., J. P ., dipl. inž. gozd., T. K., dipl. inž. gozd., Gozdno gospodarstvo Novo mesto, 68000 Novo mesto, Gubčeva ul. 15, SLO 228 GozdV 51, 1993 izdelka za strokovni izpit, samostojnih izdel- kov skoraj ni. Ob prevzemu dela v revirju je navadno manj težav v družbenih gozdovih. Novinec se še uvaja v delo pod nadzorom gozdarja, ki odhaja iz revirja. Več težav je v zasebnih gozdovih, kjer te možnosti večkrat ni. Sicer pa je ocena doraslosti revirnega gozdarja nekaterim opravilom nasled- nja: Pri gozdnogojitvenih načrtih obvlada loci- ranje enot, nekoliko manj opisovanje stanja in določanje ciljev in ukrepov. Vendar je možno v sodelovanju z inženirjem te po- manjkljivosti sproti odpravljati. Pri odkazilu je revirni gozdar dovolj uspešen, razen pri strokovno zahtevnejših primerih. Spet je manj težav v družbenih gozdovih, kjer so omejitve pri kreativnosti manjše. V zaseb- nih gozdovih pa nastopajo težave zaradi vplivanja nekaterih lastnikov. Usposoblje- nost revirnega gozdarja, da bi ocenil meje, do katerih lahko upošteva želje ali zahteve lastnika, ne da bi povzročil poslabšanje stanja gozda, je na splošno nekoliko preniz-