Svetniki — ljubitelji in ljubljenci živalij
(Po Fr. Lindenu priobCuje Jos. Volc)
XXIV.
Sv. Kutbert (u. 687) je bil samostanski prednik in pozneje škof na Angleškem. Nekoč je bil z nekim dečkom na popotovanju oznanjujoč, kot mu je bila navada, besedo božjo preprostemu ljudstvu. Oba sta bila trudna in lačna in še daleko oddaljena od kraja, kamor sta bila namenjena. Deček jame tožiti o gladu, ker nista imela ničesar s seboj, in tudi mej potom ni bilo jedi dobiti. Sv. Kutbert mu reče; »Dete, zaupaj v Boga; nikdo še ni lakote umrl, kateri je zvesto služil Bogu.« Ob teh besedah pogleda kvišku in de: »Vidiš-li onega orla? Celo po njem nama ljubi Bog lahko pošlje hrane.«
->«S    7    x~
V glasnem pomenku korakata dalje ob reki, ki je šutnela tik pota. Nakrat zagledata orla sedečega na skalovju. Sv. Kutbert reče dečku: »Teci in poglej, kaj nama je Gospod poslal po tem slu in prinesi sem!« Deček poleti in prinese veliko ribo, katero je orel ujel v reki. Veselemu dečku pripomni sveti mož: »Ljubi sin, zakaj pa tudi orlu nisi dal njegovega deleža? Precej odreži polovico ribe in nesi jo orlu v dar za njegovo delo.« Rečeno — storjeno; drugo polovico ribe pa vzameta s seboj in, ko prideta do bližnje koče, jo spečeta in nasitita sebe in ondotne stanovnike.
XXV.
Sv. Kutbert je nekaj časa živel tudi v puščavi. Ondi je zemljo posejal z žitom, da bi mu dajala potrebne hrane, ko je pa setev jela kaliti, prišla je jata ptičev in ruvala mlade zeli. Sveti mož jim zapreti: »Zakaj-li trgate, česar niste sejali ? če ste dobili od Boga za to dpvoljenje, vzemite, kar vam je priznanega; če pa ne, odletite in ne delajte škode tuji lasti.« Komaj izgovori, odleti ptičja jata. Potlej se ni več dotaknila njegove setve.
XXVI.
S v. Egidij opat (u. okrog 1. 720) je bil rojen v Atenah na Grškem. Hrepeneč po samoti zapusti stariše in domovje ter se preseli na Francosko. Ob izlivu Rone je bila samotna pušča; ondi se naseli in zgradi kočo. Tu se živi s koreninami in zelišči in sosebno z mlekom jelenke, ki je dan na dan ob gotovem dasu prihajala h koči. Nekoč pa je lovil v onem okrožju gotski kralj Wemba. Psi prepode tudi staro jelenko in dero za njo. Prepla-šena žival v stiski ne išče druzega zatočišča kot kočo sv. Egidija, v katero se skrije. Kralj, kateremu so sporočili ta nenavadni dogodek, je bil tako ginjen, da je osebno obiskal svetega moža in ga poprosil, da sme sezidati na mestu njegove koče velik samostan. — Sv. Egidij (Tilen) je jeden izmej štirinajstih pomočnikov v sili, in ga navadno slikajo z jelenko ob strani.